POZIV K TRANSFORMACIJI

Mednarodna razstava prinaša pesimizem z vseh koncev sveta, ki za gledalca postane pretežko breme, če se poglobi v vsako razstavljeno delo. Izpostavljenost predstavljenih tematik vsekakor ni negativna opazka, a nasičenost šokantnih podatkov obiskovalca ne pusti zgolj čustvenega, temveč pretresenega. Razstavljeni projekti opozarjajo. Publiko soočajo s problematiko, s katero se mogoče še ni srečala, o njej ni razmišljala ali pa je bila do nje ignorantska. Izobražujejo tudi tiste, ki so aktivni, družbeno ozaveščeni, a zagotovo niso vedeli za vsaj eno od izpostavljenih svetovnih problematik, saj jih je preprosto preveč. Žalostno je, da ob vsakodnevnem bombardiranju z informacijami, posameznik postane indiferenten. Žal mora izbrati do česa mu bo mar, saj vsega enostavno ne zmore. Vse grozote in krivice pa tudi ne pridejo do povprečnega spremljevalca novic. Do takšnih ljudi, do katerih je Zoran Todorović poskušal dostaviti pivo, varjeno po belgijski recepturi. Njegova glavna sestavina je bila namreč ‘rumena tekočina’, zbrana v beograjskem begunskem centru.

Migrantska problematika je ena od dveh najbolj prevalentnih tematik razstave. Nanjo se navezujeta tudi v zgodovino zazrta koncepta. Lana Čmajčanin s prekrivanjem 35 zemljevidov Bosne in Hercegovine v razponu 551 let opozarja na banalnost mej, ki so nekonsistentno merilo pripadnosti, predvsem pa neupravičen razlog za kakršnokoli obliko nehumanosti. S pozabljenimi, v splošni zgodovini zapostavljenimi, ignoriranimi ali izbrisanimi, se ukvarja tudi interaktivno raziskovalna postaja Un-war Space v kateri so zbrane pobude in dejanja manj vidnih sodelujočih v vojnem času v Sarajevu. Migracije kot posledica vojn na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki so drastično spremenile delovanje mnogih držav. Reakcije slednjih so izvirale primarno iz strahu. Strahu pred neznanim, izgubo privilegijev, predvsem pa izgubo občutka varnosti. Pred nekaj leti, ko je tudi v naše okolje kot plaz vdrla migrantska problematika, je prisotnost vojn po dolgem času zopet prišla v našo zavest. V ospredje so stopila vprašanja o varnosti. Ravno zaščita in – kot njen neizbežen sopotnik – nadzor sta točki, katerih križanje je najbolj izpostavljeno v delu Salvatoreja Vitala, ki je spremljal hitre spremembe varnostnih ukrepov v Švici. Tematiki prepleta tudi Michael Takeo Magruder v dveh instalacijah, ki preko afere Snowden in razmer migracijskih centrov v Ameriki prikaže dva popolnoma nasprotna pola varnosti. Medtem ko so v enem napadeni zasebni podatki, se drugi sooča z fizičnim stanjem migrantov, ki pogosto prebrodijo še veliko hujše razmere v upanju na pobeg iz mizerne situacije. Na ta prehod se subtilno osredotoča Milan Erić v barvitih celostenskih platnih in Mladen Miljanović s step- -by-step napotki, ki brez olepševanja, predvsem pa kot nekaj vsakdanjega, preko ilustracij podaja nasvete, kako najučinkoviteje obiti prepreke in prečkati močno zavarovano mejo. Medtem ko je Miljanovićev Didaktični zid ilustracija potencialnih situacij, pa je preiskava štirinajstdnevne plovbe dvainsedemdestih prebežnikov, preiskava Forensic Oceanography (Charles Heller, Lorenzo Pezzani), ena izmed mnogih tragičnih zgodb migrantskega vala. Pred nami se na zemljevidu izrisuje njihova pot in vse interakcije s plovili in letali. Nihče ni pomagal. Preživelo jih je devet.

Napredna tehnologija, uporabljena za škodovanje ‘soprebivalcem’ planeta in hkrati namenjena varovanju posameznikov (četudi mu z naraščanjem strahu in posledičnim zaostrovanjem odvzame občutek svobode – Vitale, Magruder), je druga ključna izpostavljena točka razstave. Z njo si lahko pomagamo in zgradimo idealno arhitekturo, prostor za vse, brez katastrofalnih posledic za okolje, na kar namiguje Suzana Brborović. Pozitivna miselnost se nadaljuje v ekološki smeri v rastlinsko-tehnoloških hibridih Boštjana Drinovca, a nas čez nekaj korakov spet opomni na njeno možno militarizacijo s prikazom postopkov uporabe letal v izraelski vojski, ki na okupirano območje Gaze v Palestini spušča herbicide. Dejanje ima izredne posledice v kvaliteti življenja prebivalcev in navsezadnje vpliva tudi na vse hitrejšo degradacijo celotnega planeta (Forensic Architecture). Dualnost tehnologije je prisotna v vsakem njenem aspektu. Če jo stopnjujemo in jo zavedno delamo vse bolj avtonomno, postane nerazumljiva in vse manj vodljiva (Tadej Vindiš). Nepričakovan vpliv, ki ga lahko ima na nas oz. mi na njo, je raziskala Claudia RoblesAngel z interaktivnim vmesnikom SKIN, kjer naše emocije kontrolirajo tehnologijo, vendar so ravno emocije eno najmanj predvidljivih človeških lastnosti. V tem primeru program izmeri vlago kože, ki odraža mentalno in fizično stanje. Torej smo spet na točki, kjer je tehnologija en korak pred nami in reagira na elemente, ki jih nismo sposobni obvladati. Hkrati pa je tudi tako močna, da nas posrka vase. V njej iščemo izhode in si izoblikujemo varne svetove (kolektiv BridA). Spremenimo mentaliteto in postanemo suženj ekranov, katerih vsebina je sposobna transformirati naše mentalno stanje. Psihološki efekt tehnologije na nas je enormen.

Tandem YoHa poskuša razumeti in pomagati odvisnikom od drog, ki jih zlahka do neke mere enačimo s povprečnim uporabnikom socialnih omrežij. Barbora Kleinhamplová v instalaciji z metaforo privilegiranih mladih, ujetih na jahti sredi morja, predstavi vse večjo potrebo po antidepresivih tistih, ki jim ‘nič ne manjka’. Mlade pesti morska bolezen, ki se zdravi s tabletami s skoraj enakimi sestavinami, kot jih imajo antidepresivi.

Razstava izriše sliko naše sedanjosti, ki se še je vedno držijo kremplji preteklosti in skupaj z njo mečejo dolgo senco na prihodnost. Z navigiranjem po prostoru Napete sedanjosti si obdan s projekcijami, platni in panoji; soočen z mapami, ekrani, konstrukcijami, navodili, predvsem pa z opozorili. Vse to in nepredstavljivo več se je dogajalo in se dogaja. V svetu, kjer velja pravilo močnejšega (bogatejšega, privilegiranega in brezobzirnega), ki je jasno vidno v instalaciji Ubijmo revne (Conny Blom), je malo upanja, da bi lahko bilo bolje. Najlažje se je oviti v odejo, ki zastira dogajanja, da ne pridejo preblizu in

nas tako drži na prijetni razdalji nevednosti, seveda če nas problem ne gleda naravnost v oči. Razstava odejo odkrije in ne dopušča veliko prostora za pozitivno fantaziranje. Vseeno pa nas v njej čaka vešča Ive Tratnik, čigar megalomanska podoba poziva k transformaciji stanja … mentalnega, ekološkega, družbenega, političnega. 

Armina Pilav, Ana Dana Beroš, Rafaela Dražić, Miodrag Gladović, Matija Kralj in / and Mauro Sirotnjak Un-war Space, 2018