Čarovnikov vajenec (stripovska izdaja) by DHH.si d.o.o., VAT ID:SI38077736

VODNIKOVA ZALO@BA (DSKG) Ljubljana, 2010

Evald Flisar

^arovnikov vajenec Narisal

Damijan Stepan~i~

Evald Flisar, ^AROVNIKOV VAJENEC Osma izdaja (strip), 2010 Uredila Jana Bauer © Evald Flisar 1984, 1986, 1988, 1990, 1995, 2000, 2003, 2008, 2010 Narisal Damijan Stepan~i~ Jezikovni pregled Katja Klop~i~ Oblikovanje ovitka Sanja Jan{a Oblikovanje strani Janez Turk Izdala Vodnikova zalo`ba (DSKG) Belokranjska 5 1000 LJUBLJANA skg@guest.arnes.si Natisnila Tiskarna Sku{ek, d. o. o. Ljubljana, 2010 Naklada 8000 izvodov Cena izvoda 3,00 EUR Knjiga je iz{la v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010 (Knjige za vsakogar).

CIP - Katalo`ni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana 821.163.6-311.2 821.163.6.09Flisar E. FLISAR, Evald ^arovnikov vajenec / Evald Flisar ; [narisal Damijan Stepan~i~]. - 8. izd. - Ljubljana : Vodnikova založba (DSKG), 2010 ISBN 978-961-6067-62-1 251670784

Norec, ki vztraja pri svoji norosti, bo postal moder. William Blake

Na koncu soteske mi je starec pokazal enega od sne`nih mostov, po katerih slovi Ka{mir. Vsako zimo sneg zasuje globa~e in re~ne struge in ko na vrhu zamrzne, si voda izkoplje predor na dnu in se zliva skozenj nevidna, nesli{na, na vrhu pa lahko gre{ po snegu z ene strani na drugo. Pozno spomladi, ko se za~ne sneg taliti, postaja vodni predor vse ve~ji in sne`ni most, ki se bo~i nad njim, vse tanj{i. Naposled v njem zazija razpoka. Dokler ni pre{iroka, lahko sko~i{ ~eznjo, a proti koncu julija je to `e nevarno. Ob koncu septembra, pred vdorom nove zime, si nih~e ve~ ne upa na trhle strukture.

Za starega konjevodca, ki se je ponudil, da me popelje do jame Amarnat za pol obi~ajne cene, so bile to presenetljive besede. Toda prav je imel. Moja pot se mi je nenadoma odstrla v obliki simboli~nega skoka ~ez razpoko v sne`nem mostu in ìvljenje se mi je v duhu odstrlo kot ve~na nadaljevanka takih poskusov, zagonov z ene strani na drugo, padcev v globino, ponovnih skokov. Zmeraj sem ~util, da imam dvojnika, s katerim sva si v otro{kih letih bila zelo blizu. Ni~esar nisva skrivala drug pred drugim. Potem pa je med nama zlagoma vzklila nezaupljivost. Okolje, v katerem sva se u~ila in odra{~ala, se je postavilo na stran mojega intelektualnega jaza in nagonski del se je osramo~en umaknil. Ko sva se s starcem vzpenjala proti jami Amarnat, se je vame vtihotapil ob~utek, da se na drugi strani soteske na hrbtu grivastega ponija vzpenja proti vrhovom moj zavrnjeni dvojnik, brez katerega je ìvljenje postalo tako neprakti~no in neznosno. A predolgo sem odla{al; mostovi, ki bi naju sicer hitro zbliàli, so se stalili. Zdaj je med nama zijala vrzel, ki je moj intelekt ne bi mogel presko~iti brez katastrofalnega padca v temo in blaznost. Naletela sva na skupino romarjev, ki so se vra~ali z obiska v jami; na vrsto mo{kih in ènsk, ki so po~ivali, obliti s soncem, na kamnih ob stezi. Starec jim je vrgel nekaj ka{mirskih besed, ki so zbudile smeh in za~udenje. Ko sva bila è mimo, sem sli{al, da se porogljivo zabavajo. Starec se je obrnil k meni: ”Prepozen si, v jami ni ve~ lingama. Moral bi priti pred enim mesecem.” Vedel sem, da ne bom videl fali~nega ledenega stalagmita, ki se vsako poletje skrivnostno pojavi v Amarnatski jami in raste in usiha z rastjo in usihanjem meseca ter doseè najve~ji vzpon v ~asu avgustovske polne lune. Vzrok mojega romanja je bil druga~en.

Izvedel sem, da bom pri jami na{el samotarskega modreca, h kateremu sem prihajal z upanjem, da mi bo pomagal ~ez vrzel v sne`nem mostu moje du{evnosti. ^ez Mahagunski prelaz sva dosegla planoto, ki le`i {tiri tiso~ metrov nad morsko gladino. Vedel sem, da se mi bo pome{~anjenost v gorah ma{~evala, a vse do prelaza nisem ~util ni~esar razen vrtoglavosti in bole~in v napenjajo~ih se plju~ih. Ko sva se podala proti sen~ni planoti, ~ez katero je vlekel mrzel veter, pa so se skale in granulirane gore z nenadnim sunkom zavrtele in potonile v temo. Ko sem odprl o~i, se je nadme sklanjal konjevod~ev zaskrbljeni obraz. Na licu sem za~util nekaj lepljivo polze~ega: iztegnil sem jezik in obliznil kri. Ko sem v omedlevici omahnil s ponija, sem z glavo zadel ob rob skale. Polze~o vlago sem ~util tudi v laseh, na desni strani lobanje. Po {tirih sem se odvlekel k potoku in nastavil glavo plitvi vodi, ki je pr{ela po skalni strugi. Gledal sem, kako jo izprana kri temni.

Ti{ina me je naposled prepri~ala, da ni v jami razen mene nikogar. Predstavljal sem si, ne vem zakaj, da leì blizu jame naselje ali kak samostan. Izvedel sem v Londonu, povpra{al v Delhiju, povpra{al v Srinagarju, in deset ljudi mi je zagotovilo, da bom moà, ki ga i{~em, na{el samo v Amarnatski jami, nikjer drugje. Deset ljudi, sem si rekel, ne more lagati. Deset ljudi se ne more motiti. Zdrsnil sem na mokra tla in se naslonil ob skalo. Solze so vrele iz mene kot iz uàljenega otroka. îgav je bil klic, ki sem zanj mislil, da me vabi k tej jami? Se mi je spo~el v blodnem duhu kot opravi~ilo za pot, ki bi se mi sicer zdela prenaporna in preneumna? 11

Ob vzno`ju vzpetine je starec `e raztovoril opremo, postavil {otora, razvil spalni vre~i, pri`gal plinski gorilnik, skuhal ~aj.

Njegove besede so me osupnile bolj kod kdaj koli, saj niso bile skregane samo z njegovo pojavo, ampak tudi z delom, s katerim se je pre`ivljal. V njih je bila nenavadna mo~. Toda bilo je o~itno, da si je na moj ra~un privo{~il zelo kislo {alo samo zato, da me najprej vidi prepolnega upanja, potem pa do dna sesutega. Ni mi u{el lesk zadovoljstva v njegovih o~eh. “La`nivec ste in goljuf,” sem rekel in stopil proti njemu. “Ne maram, da kdo z menoj ravna kot z bedakom.” In sem ga udaril v obraz. “Ne bom vam pla~al,” sem rekel, “in to je dokon~no.” 12

“Saj te nisem pripeljal sem, da bi kaj zaslu`il,” je rekel brez jeze in si ne`no drgnil bole~o brado. “Pripeljal sem te, da bi ugotovil, kak{ne vrste ~lovek si.” “No, zdaj veste.” “Res,” je odvrnil. “Zato ne skrbi glede pla~ila. In ~e ho~e{ v tem letnem ~asu najti Joganando, pojdi v Leh, v Ladaku.” “Mislite, da vam verjamem?”

Bil sem tik na tem, da ga {e enkrat mahnem, toda nekaj v njegovih o~eh me je posvarilo, da bi tokrat udaril nazaj.

Po prihodu v Leh sem najel skromno sobo in se zvrnil k po~itku. V glavi mi je {umelo. Pred mano so poplesovali prizori iz preteklih dni: obrazi Baltistancev, Tibetancev, Ladakijcev, indijskih uradnikov in trgovcev, s katerimi sem pripotoval, pa zelenje ka{mirskih dolin, ki so bile, se mi je zdelo, v drugem, oddaljenem svetu; v prijaznej{em, kot se mi je na prvi pogled odstrl â&#x20AC;&#x153;mali Tibet.â&#x20AC;? Pri~akoval sem, da bodo visoko planoto pokrivali sne`ni zameti. V resnici pa ve~ina snega tudi pozimi ostaja na pobo~jih o~akov, ki {trlijo v nebo na vseh {tirih straneh. Vetrovi so siloviti, v~asih topli, drugi~ ledeni. Povzro~ajo jih nenadni padci temperature, ki divje niha. Drevja je malo; raste le nizko grmi~evje. Stopil sem k oknu in se ozrl na dolino reke Ind, na mesto Leh, ki se je razprostiralo pred menoj. Na zapu{~eno, devetnadstropno kraljevsko pala~o iz {estnajstega stoletja, prazno, nevarno razpokano. Na mesto sivo rjavih hi{ s terasnimi strehami in s kvadratnimi okni, gorsko, azijsko, navidez brez nedoumljivih skrivnosti. Ob{el me je strah, da tudi tukaj ne bom na{el Joganande. Kaj bi po~el v tem mestu od sonca potemnelih tibetanskih obrazov, v osr~ju tradicionalnega lamaizma, on, indijski bramin? Ko sem stopil na cesto, so z neba segle roke vi{inskega sonca in me stisnile v vrtoglav objem. Kar vesel sem bil, ko sem dosegel ozke ulice bazarja v starem mestu, kamor sonce ni moglo prodreti. Sredi zme{njave branjevskih stojnic in trgovin sem sklenil, da je najbolje poskusiti kar na slepo. Stopil sem v trgovino podlo`enih sukenj in prodajalca vpra{al, ali pozna indijskega saddhuja Joganando. Pograbil me je za komolec in me odvlekel k vratom; pomislil sem, da sem ga u`alil in me bo sunil ~ez prag. A prijazno me je odvlekel do trgovine na drugi strani, pred katero je sedel debelu{en mlad Ladakijec z vezeno kapo na glavi. Govorila sta. Debelu{ni mladeni~ je odkimaval. 14

Mimo je pri{el menih z o~ali, na hrbtu je imel dve potovalki. Ustavil se je. Vsi trije so se deset minut pogovarjali; name so povsem pozabili. Menih je naposled od{el naprej. Jaz pa tudi. Toda prijazni trgovec je planil za mano in me zadr`al.

Odhitel sem proti ni`jemu delu mesta in v vladnem uradu za informacije povpra{al, koliko lamaserij je v Ladaku. Zaspani uradnik je rekel, da mi to~nega {tevila ne more povedati, saj ima skoraj vsaka vas svojo. V nekaterih prebivajo le po trije, {tirje menihi, v drugih pa po ve~ sto. Na listi~ je zlovoljno na~e~kal imena najpomembnej{ih. Zunaj, pred vhodom, sem razgrnil zemljevid Ladaka in Zanskarja in kmalu ugotovil, da bi potreboval tri tedne samo za to, da obi{~em pet najve~jih lamaserij!

Zaprl sem o~i in se naslonil na steno. V meni se je penilo. ^e bi se stari konjevodec v tistem trenutku pojavil pred mano, bi ga zbil na tla in mu pljunil v obraz. Ko sem po dolgem ~asu odprl o~i, sem v silnem {oku odkril, da sem ga v svojem besu vizualiziral tako razlo~no, kot da stoji pred menoj, skoraj resni~en.

Njegov glas ni bil iluzija. On pa tudi ne. Stari konjevodec je stal tik pred mano. Toda bil je zelo druga~en. Oble~en je bil v obledelo rumenkasto haljo, kakr{ne nosijo popotni sveti mo`je, z ogrlico dragih kamnov okrog vratu. Z desno roko se je opiral na debelo bambusovo gorja~o. Okoli pasu je imel zvito vre~o. Zadaj in ob straneh so mu proti ramenom padali sivi lasje. Tudi v zmr{eni bradi je imel sive {trene. Videti je bil mnogo ve~ji, in njegova dr`a je bila bolj dostojanstvena. Tudi njegove o~i so bile druga~ne: manj naklepajo~e, pozornej{e, bolj poduhovljene. Zadelo me je kot strela. “Vi ste …?” Prikimal je, preden sem dokon~al vpra{anje. “Ampak zakaj ste …?” “Ker sem upal, da me bo{ {e enkrat udaril,” se je nasmehnil. “@al mi je,” sem rekel. In dodal, da me je sram, ker sem tako nespo{tljivo izgubil oblast nad seboj. In seveda mu bom pla~al za pot do jame Amarnat; kot sva se domenila, z obrestmi. “Ne skrbi,” je rekel. “Odpu{~ati bedakom je dobro za du{o.”

Uro kasneje sva bila è na poti v lamaserijo Tikse. Stari Jogananda ni bil ravno zgovoren. Na hipe se je ustavil, se obrnil, si me ogledal od glave do pet in se cini~no zareàl. Njegovo suho telo je izàrevalo mo~, ki se mi je zdela za starca presenetljiva, ~eprav mo~ ni prava beseda, saj je {lo za lahkotnost in telesno ubranost.

Stopal je hitro in kmalu sem bil ves zasopel, za~el sem zaostajati, zlasti na strmih stezah, ki so se mu, bogve zakaj, zdele primernej{e od ceste ob reki. Te`a nahrbtnika me je vlekla k tlom in nazaj v dolino.

Izginil je za skalami, ki so visele ~ez stezo. K vragu s tabo, sem pomislil v jezi in ra足足 zo~aranju.

Natovoril sem si nahrbtnik in se odmajal naprej. Za ovinkom sem naletel na ne足navaden prizor. Jogananda je sredi kamnite steze stal na glavi, pokon~no, negibno. ^akal sem. Po petih minutah je po~asi sklju~il kolena, nato se mu je hrbet silovito izbo~il, v naslednjem trenutku je imel na tleh glavo in noge obenem, potem je kle~al, potem se je brez napora povzpel v pokon~no dr`o.

Razlo`il sem mu, da mi je zdrav足 nik prepovedal stati na glavi zaradi {ibkega vretenca v vratu. Za足smejal se je tako glasno, da je zvok poletel ~ez pobo~je in se izgubil v vetru nekje nad dolino. To je bilo prvi~, da sem sli{al smeh, s katerim se je pozneje odzval na vse, kar je imenoval moji intelektoidiotizmi.

Steza se je za~ela spu{~ati, zato nisem ve~ zaostajal. Stari je celo upo~asnil korake, kot da mi `eli nagajati: v trenutku nepazljivosti bi se mu skoraj zaletel v hrbet. Izpod sonca sva pri{la v senco in tam se je brez svarila usedel na obpotni kamen.

Odvrnil sem, da bi raje ostal z njim. “Rad bi se preobrazil, postal druga~en.”

“Ne razumem,” sem rekel.

In potem mese~ina: gluha no~ himalajskih vi{av, tihotnost, v kateri se zave{ dihanja, planja plju~. ^epela sva pod skalnim previsom. Jaz sem bil do vratu zavit v spalno vre~o. Povedal sem mu, kako sem osem let prej, med prvim obiskom v himalajskih gorah, sku{al pobli`e spoznati tibetanske skrivnosti in se nau~iti spretnosti tuma, ogrevanja telesa z notranjim ognjem. In kako mi je spodletelo, ker sem bil premalo odlo~en, preve~ povr{en, zbiralec vtisov.

Da, sem odvrnil. Druga~en sem, ker sem v stiski in kar po~e足 njam, niso ve~ intelektualne igre. Druga~en sem, ker me ve~ ne zanima panoramska {irina materialne pojavnosti, ampak me vle~e v globino. Prej se mi je stiska nakazovala s slutnjami o brezizhodnosti, ki pa so, tako kot bliski prihajajo~e nevihte, dolgo ostajale na obzorju. Zdaj sem v srcu nevihte, zdaj je stiska resni~na. Razklan sem kot brazda, ~akajo~ na posevek, iz katerega naj vzklije nekaj, kar me bo re{ilo. Kot bolnik na smrtni postelji sem, pripravljen poskusiti in sprejeti kar koli, samo da mi pomaga. Vpra{al me je, ali to pomeni, da sem pripravljen sprejeti tudi krepko brco v rit, ~e dobim zagotovilo, da me bo to odre{ilo bremena neumnosti. Kajti v resnici moja stiska ni drugo kot breme intelektoidiotizmov, ki so me za~eli du{iti. Da, sem odvrnil, pripravljen sem sprejeti celo brco v rit, oziroma vse, kar `eli s to prispodobo povedati.

Tako preprosto, sem pomislil. Je res tako preprosto? Rekel sem, da sem izob~enec, ube`nik iz sveta znanstvenega materializma, v katerem ne znam `iveti tako, da bi se po~util vsaj malo doma. Znanja mi ne manjka, vendar to ni znanje kot razumevanje, to je le obilje podatkov in mnenj, bogastvo mentalnih reflek足sov in navad. Sem ube`nik iz sveta, v katerem se mi ljudje posmehujejo, ~e re~em, da hrepenim po odre{enju; zagotavljajo mi, da je to samo nevroti~na nezrelost, pomanjkanje poguma, da bi se sprijaznil s tem, da sem biokemi~ni stroj brez dodatnih dimenzij. Hrepenim po znanju, ki bo zaobjelo svet v celoti, ne samo v njegovi pojavnosti, ampak tudi v njegovi nevid足nosti, v njegovi {e-ne-doumetosti.

Mraz mi ni dovolil zaspati. Ve~krat sem zdrsnil do roba in obvisel v vrtincu blodenj. Mesec se je nagibal proti senci gora. Reka Ind se je svetila kot srebrnkast dragulj. Jogananda je zavit v odejo sedel poleg mene. Glava mu je visela na prsi; tako je spal. Bil je miren, blaèn; gospodar trenutka. V meni pa je vrelo in brbotalo; potekal je obi~ajni ples spominov, skrbi in preverjanja; neodvisno od moje volje. Misli so se oblikovale v vpra{anja in druge misli v odgovore, vendar brez reda in poglobljenosti; potekale so pred mano, kot da gledam predstavo. Kdo je bil ta, ki je gledal? Ta nemiselni â&#x20AC;?jazâ&#x20AC;?, ki je doìvljal, opazoval neukrotljivi ples svojih mo`ganov? îgavih mo`ganov?