Čas duše, čas telesa - Tone Pavček

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 1

Tone Pavček Čas duše, čas telesa Četrti del

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 2

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-4 PAVČEK, Tone Čas duše, čas telesa : četrti del / Tone Pavček. - V Ljubljani : Slovenska matica, 2010 ISBN 978-961-213-195-1 250596096

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 3

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 4

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 5

VSEBINA

Dom je jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Barve v pokrajini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Utrinki s solin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Polojnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Maona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Kvartet letnih časov in slikarjev v Sečoveljskih solinah . .

Pokrajine neznanega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Pionirska doba Mladinskega gledališča . . . . . . . . . . . .

Praznovanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Neodposlano pismo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Don . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Sestrična . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ljubice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Nasilje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Samonasilje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Jože Trošt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Visoki pesnik tišine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Vera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Čudež . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Božjeponik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Strah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Vrednote . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Slovenija, sončna, senčna in srečna . . . . . . . . . . . . . . .

7 16 24 29 32 37 47 70 84 92 99 104 111 124 133 140 146 150 157 163 166 172 176 187

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 6

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 7

DOM JE JEZIK

Dom je jezik. Ta naslov za svoje razmišljanje sem vzel Danilu Lokarju. On je bil tisti tihi svečenik besede, ki je krstil zbirko svojih novel s tem lepim naslovom Dom je jezik. In res, vanj se je udomil jezik, postal mu je trajno domovanje, da ga je, samotni potohodec med zvoki besed, nežil, brusil, žlahtnil, zapisoval na papir in v zavest in z njim izrekal svojo vero v življenje ter tako z njim presegal svojo samoto. Živel je bivanje v dvoje, v domu z jezikom. Jezik mu je dom, v katerem duh biva, in človek, samotnež, vržen v blodnjak sveta, ima sobesednika.

Jezik je dom. Opredeljuje nas, zamejuje in povzdiguje iz nemosti v govorljivost. Je organ duše, pravi Kocbek, z njim smo in brez njega nas ni, so govorili in še govorijo mnogi vidci in svečeniki naše besede. Je, bi rekel, bit, bistvo, bitje in žitje našega naroda. Jemali so nam ta naš jezik, ga prepovedovali, ga smešili, zaničevali, vsiljevali namesto našega svoj tuj jezik, da bi nas s tujo govorico potujčili, a jezik je obstal. Obstal kljub vsemu tujemu nasilju in domači lahkomiselnosti in brezbrižnosti. Jeklenil je in se bohotil, z mojstri pevci in velikimi besedniki dosegel moč, lepoto in polnost katerega koli od tako imenovanih velikih jezikov sveta. Zmeraj je bil na preizkušnji, a njegova skušnja do zdaj ni slaba: je, obstaja, gospoduje doma in se sprehaja po Evropi. Zmeraj znova vstaja kot ptič feniks iz pepela pogorišč in nemarnosti, lep, vznesen, zvočen in vsemogočen. Ne dajejo mu netiva ne zakoni ne resolucije in ne simpoziji, zemska in dušna hrana mu je živa govorica ljudi, ki so z ljubeznijo in z zavestjo njegovi. Kajti: jezik se brani z umom in s srcem.

Moj jezik je nastal sredi darežljive, pojoče in zmeraj govorljive lepe pokrajine Dolenjske. Med zelenečimi brsti vinogradov, 7

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 8

ki brstijo v samoglasniški spevnosti, med senožeti s travami, ki šumijo v soglasju s soglasniki ptic pevk, med nebom in zemljo, koder hodi veseli Kurent in igra okrogle in oble. Sreča je, da se narodiš v taki deželi, še večja, da ji ostaneš zvest.

Narodiš se materi v krilo in v narečje njenega jezika. In imaš mater in materinščino. To pa je na Dolenjskem še mnogo več. Tu jezik ne raste samo iz pokrajine in iz njene naravne danosti, raste iz samega koreninja, od pradavnine, od nekdaj. Od takrat, ko smo prvič zaglagolili redka slovesa pa seveda od Trubarja in od njegovih trubadurjev. Dolenjska govorica je spregovorila v prvih naših knjigah in ostala pričevalka naše volje, moči, samobitnosti v tistih reformatorskih časih. A to je bil le prvi zmagoslavni uvod za jezik. Sledilo mu je novo zmagoslavje, pojavila se je nova dolenjska trojka z novo jezikovno in kulturno pomladjo, Levstik, Jurčič, Stritar, in smo dobili prvi slovenski roman, prvo slovensko kritiko, prvi esej, da vse to, naša dediščina, še danes priča za slovenstvo in za avtentičnega slovenskega človeka. In poje ditiramb Dolenjski.

Drugod po drugih naših pokrajinah je bilo sicer drugače, a z istim osnovnim napevom in pripevom: narodna zavest in jezik, ki jo potrjuje. Imeli so Primorci goriškega slavčka Gregorčiča, imeli puntarske kmete na Tolminskem in uporniške tigrovce, imeli rodoljubno poštenost Čedermacev, a tudi Mahniča in njegove posnemovalce, ki so menili, da je sicer hudo, če Slovenci izgubijo jezik, a da je pomembneje, če ostanejo verniki katoliške cerkve. Ostali so verni slovenstvu. Po Istri, naši, slovenski, so se trudili s slovenskim jezikom vrli šolniki iz koprskega učiteljišča in goreči duhovniki od Sokliča in Zlobca, ki so ju Italijani pregnali ali konfinirali že v zgodnjih dvajsetih letih, pa potem Piščanec, Ravnik in nazadnje Kocjančič in še drugi. Vsi ti so ljubili slovensko duhovno izročilo in bili ljubi ljudem, manj pa eni ali drugi gosposki, posvetni ali cerkveni, katerakoli je že vladala. Toda predvsem tudi zaradi njih je zadržala Istra v sebi čisto studenčnico slovenščine in 8

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 9

še danes je za to njeno rodoljubno gesto ne gostimo dovolj. Ni najhujše, da so ti možje slovobesedniki pozabljeni, hujše je, da ne oživljamo dovolj duha, ki jih je gnal v domoljubje. Zato, da med nami v mnogih desetletjih nesamostojnosti Slovenije dežmanstva ni bilo veliko.

Zdaj je drugače. Domoljubje, beseda, ki je nekoč imela zven in pomen, je bila nekdaj postavljena visoko, prav skupaj z besedo čast. Danes, v času, ko imamo pravo državnost, izgublja domoljubje nekdanjo ceno. Beseda je zastarela, ne zveni ne modno ne donosno, njen pomen je pogosto celo vzrok za posmeh. A vendar: Zdaj prvikrat, ko zares imamo svojo državo, svojo narodnost vežemo nanjo. V tem je zagotovo občutek neke varnosti, ki smo jo doslej zmeraj pogrešali, a hkrati je ta varnost lahko varljiva. Misleč, da si dosegel s samostojnostjo, s svojo državnostjo vse, ali vsaj dovolj, se brezskrbno predaš zadovoljstvu in ne vidiš več nevarnosti, ki so bile in ostale. Namreč: svoj jezik smo ohranili ne s pomočjo političnih elit, ki jih ni bilo, tudi zdaj, kolikor jih pač imamo, je njihova vloga pri tem dvomljiva, jezik se je ohranil zaradi prerokov baklonoscev, zaradi mož, ki smo jih imeli – v poljani cvet, kot bi dejal eden od njih – Oton Župančič.

Danes nas mnogi prepričujejo, da ni bilo še nikoli tako ugodno za slovenščino, kot je danes. S svojim jezikom stojimo v Evropi, čeprav je evropsko rojstvo našega jezika bilo izpričano že s Prešernom pred dvesto leti. Slovenščina je zdaj enakopravna v zboru evropske elite narodov, učijo se je po mnogih tujih univerzah, je gospodarica stvari in ne kakšna dekla med služinčadjo. Evropa potrjuje in priznava jezikovno raznolikost in ne talilnega lonca. A vendar. Druga plat te zgodbe je manj blesteča: sami ponižujemo svoj jezik in pustijo drugim, da ga ponemarjajo. Greš po Slovenski, Cankarjevi, Trubarjevi ulici in v obraz te bijejo napisi, firme, vabila v tujem jeziku. Če je v Bleiwajsovem času prevladovala v Ljubljani nemščina, zdaj po tolikih letih bojevanja za svoje bistvo, 9

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 10

za svojo največjo dragotino, za svoj jezik, izrinja slovenščino pred našimi očmi angleščina. In smo pri dvojnosti pogledov: visokoleteče misli o narodni svetinji, o jeziku, samobitnosti itd. in pri pogrošnem računu, kaj se splača, kaj je modno, kaj donosno ne glede na moralo, etičnost ali zavest. Kocbek je to poimenoval s paradigmo: velika gibanja so največja nesreča za male narode. Takim velikim premikom v svetu smo še zmeraj začudene priče po sesutju totalitarnih sistemov, oblastniške diktature smo se znašli v diktaturi potrošnje, globalizacije, v nadvladi močnih elit, ki uravnavajo, krivijo, upogibajo, prisiljujejo in posiljuje svet v enem samem zveličavnem znamenju oholosti moči in v stalni strasti po obvladovanju vsega na zemlji in na nebu. Narod, ki je lešnik v peharu orehov, kot je dejal Župančič, je tudi v današnji Evropi, kot je bil zmeraj v svoji zgodovini, pred isto dilemo, po Trubarjevo: stati inu obstati. Spet je v igri, kot zmeraj, jezik. Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo, kot je dejal pred leti ob prejemu Prešernove nagrade eden najbolj čistih zapisovalcev slovenščine s krajev, kjer ta jezik umira, Florjan Lipuš.

Njemu, Lipušu, je jezik roža s trnjem. Roža radosti in črn trn bolečine. On je tisti, ki je pred mnogimi leti na vprašanje, ali piše tudi v nemščini, rekel: Jaz tudi sanjam samo po slovensko. Odtlej jaz, dolenski pobič, zagledan v lepoto dolenjske govorice, nevredni dedič baklonoscev besede svoje dežele, sanjam o Lipušu.

Sanjam in mislim: slovenščina je jezik, ki poje. Odpri katerokoli veličino naše poezije, vselej in povsod se zaiskri beseda, biser, božje bistvo. Župančič: Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna … In že je ob tebi vsa neizmerna pokrajina pesmi – glas ob glasu, čas ob času, človek ob človeku, vek ob veku, vse ena sama neskončnost besedovanja z vesoljem.

Kosovel: Bori, bori, v temni grozi … Bori ne govorijo, ne grozijo, golčijo svojo temno bolečino. Njihove krošnje in veje, kljubujoče teži neba in plitvosti zemlje, se sklanjajo k njemu, 10

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 11

k pesniku Krasa, da je slišati dvogovor pesnika in drevesa, govor, nežen in grob, o večnem rojstvu besede in o visokem gorstvu slovenščine.

Kocbek: Nisem se naigral z besedami … namesto njega se bodo kdove kdaj, vendar zagotovo naigrali potomci njegove besede, vnuki, pravnuki, novi iskalci avtentičnega človeka. In če njih ne bo, bodo izgovarjali njegove stihe v skladju z muziko plesnega koraki njegovi beli konji.

Murn: kakor veter z drobno travo jaz igral bi se s teboj …

V travi, v njeni rosi je ljubka igrarija vokalov, je vsesilno prepletanje konsonantov, pojmov, pomenov, zvenov, človeške miline in vseizraznosti naše besede. Skloniš se in si v igri.

Ali na koncu, vendar ne nazadnje – slovenska narodna: Pod mojih okencem pa travca zeleni … V narodu živi resnica, ki pravi: zeleni slovenska beseda ne manj kakor Lorcina zelena ljubezen do zelenega. Tega zelenega ne požge suša, ne pokosi kosa, ne izniči vihar. Zeleno zeleni in poje. In ne utihne.

Utihnil za zmeraj zagotovo tudi jezik ne bo nikoli. Utišali so ga mnogokrat in ga še, ne le drugi, tudi sami. Kajti Slovenci smo in nismo govorljivi. Pačimo svoj jezik in ga ponemarjamo vztrajno in redno, vsak rod znova, vsak dan vnovič. Sprejemajo tuje navade, tuje praznike, tuje neumnosti, z njimi šarimo okrog sebe, kot da smo zato bolj pomembni, bolj svetovljanski, manj domačijsko majhni. Namesto da bi spoštovali in gojili svojo govorico, to čisto studenčnico naše biti, na vsakem koraku mirne duše prodajamo prvenstvo maternega jezika za tujo skledo leče in se celo prav nič ne bojimo, da bodo nekoč, na koncu, morda pa ne tako daleč, v napredni evropski Sloveniji slovensko govorili samo še lipicanci, ko bodo igrali golf ali polo, vendar takrat ne bo več nikjer nobenega Edvarda Kocbeka, ki bi razumel njihovo govorico in njihov užaljeni strti beli ponos.

Bridka misel in črna slika vstajata iz ne le enkrat izpričane slovenske nevere v lastno moč, v samobitnost, v državnost.

Prikazuje se ta grda črta narodnega značaja v zmeraj navzoči 11

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 12

in tudi sedaj krepko vidni inferiornosti pred vsem tujim: pred tujo močjo, pred tujim bogastvom, pred tujim jezikom. Res: nezaupanje v obstojnost, v trajnost življenja svojega jezika, celo v upravičenost malega jezika, je rak rana, ki se ne nazadnje kaže tudi v slepem verovanju, da nekaj si le, če te citirajo, v dobrem ali slabem, v tujih revijah, v tujem tisku, na tujem; tvoja cena doma je kot cena tvoje domače besede manj vredna, že zato, ker je zgolj in samo slovenska. Oni drugi, pravi, tuji so večji, močnejši, ker govorijo jezik, ki ga razumejo povsod po svetu in ni le besedišče dveh milijonov ljudi. Tudi sicer je njihov jezik glasotvoren, izrazen, pojoč, čisto drugačen od te naše uboge slovenščine. In potem iz te narobne ponižnosti, uslužnosti, inferiornosti pišemo na vrata bednih lokalčkov open, na brivnice hair line, na vojaška vozila slovene army.

Poniževanje jezika, ko ga spravljamo v podrejenost v govoru na cesti, v gospodarstvu in celo na univerzah, je nič drugega kot navadno pomanjkanje dostojanstva. Vsakega dostojanstva. Običajnega, človeškega in seveda narodnega. Ti, ki to počno, zagotovo niso vredni verzov iz Prešernove pesmi Rojakom, ampak kvečjemu Koseskega: Kdor ponižuje se sam … in tako dalje in tako dalje.

Pred mnogimi leti sta le dva razumnika med nami propagirala nekakšno novo moderno dežmanstvo. Zdaj se s to gnilo deževnico ubadajo mnogi, kdo ve čemu, morda za več slave, za več cene, za več svetovljanstva ali le za nove trende, kot bi se temu reklo, ali za jezikovne bližnjice v šolstvu in v znanosti, za bližnjice, ki izrivajo na stransko pot ali celo v zakotje slovenščino.

A meni je slovenščina najbolj zvočna, najbolj spevna, čista muzika potoka, ki se pregiba iz večnosti v večnost.

Zakon o javni rabi slovenščine in pravkar v Državnem zboru sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko sta zakonski varovalki, da naj bi bilo s slovenščino v prihodnje, če ne lepo, pa vsaj vse dobro, vendar noben, še 12

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 13

tako dober zakonski predpis ne more nadomestiti osnovnega, namreč, da je obstoj jezika odvisen od zavesti.

Po znameniti paradigmi Dušana Pirjevca, da je zmeraj usodno to, kar Slovenci sami s seboj počnemo, je tudi z našim jezikom, z našim domom, ali po Heideggerju z jezikom, ki je hiša naše biti, podobno. Nekoč smo ta jezik spravljali v neumljivo aktivistično spakedranščino, da je pesnik moral vzklikniti: Kdo še razume jezik, ki ga govorim?! Potem je ta nemarnost sicer minila, a so jo zamenjale nove, uradniški oblastniški jezik pa se bistveno ni menjal. In potem je nastopila v dobi prave, ne več le jezikovne državnosti lahkomiselna brezbrižnost, češ, zdaj smo svoji na svojem, nikogar ni nad nami, svoboda nam je dana za zdaj in na vekomaj. Res, nobene nevarnosti ni več za kakšna skupna šolska jedra, nobenih groženj soldateske, ki sodi Slovencem v tujem jeziku, nobene prisile od Srboslavije. Zdaj lahko le sami ponižujemo in ogrožamo svoj jezik ter pustimo drugim, da to delajo namesto nas.

Kdor nam krati ali celo jemlje naš jezik, ne more biti ne naš zaveznik ne naš prijatelj, je bila modra misel, izrečena nekoč v bitki za samostojno Slovenijo. Tudi zdaj so pod parolo o svobodnem pretoku blaga, ljudi in idej, podobni poskusi, vendar smo nanje neupravičeno manj pozorni, kot da je to v novi evropski družini normalno. Vendar zapisana enakopravnost jezikov, jezikovna raznoličnost bi morala brezpogojno veljati in to navkljub drugačni praksi velikih. A tudi pri tem smo najprej krivi mi sami. Po Pirjevcu, po tradiciji in po vsakodnevni resničnosti, po avtentični resničnosti, kot pravi že omenjeni Edvard Kocbek: Ni nobenega drugega popolnejšega pristopa k resničnosti, kakor je imenovanje sveta z materinščino. Zato pravim: ni dovolj, da imamo svojo državo, ni dovolj, da smo z njo v Evropi, ni dovolj, da sprejemamo zakone, resolucije o zaščiti jezika in še najmanj je dovolj, da prirejamo simpozije o jeziku, če hkrati pozabljamo bistveno: da nam bo vse to v prid le, če bo vsemu temu stala ob strani naša 13

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 14

zavest in njena posestrima ljubezen. Zato pa je potrebno na vsakem koraku, pri vsakem dejanju in vsak dan od tod do večnosti nežiti, lišpati, pregibati, sklanjati slovensko besedo in se sklanjati nad njo, da raste, roža mogota, da se vzpenja kvišku, k vrhu, v zenit, v zarje Vidove. A najpoprej ji sproti, dan na dan, po vesti in zasluženju priznavajmo veljavo, vračajmo ji kjerkoli izgubljeni čar in zanos. Tudi ona, saj je ženskega spola, to potrebuje. Tudi ona, skozi vekove naša sopotnica in rešiteljica, si to zasluži.

In na koncu, vendar ne nazadnje dvoje vprašanj: Prvo: kaj lahko stori za slovenščino naša šola? O njej doslej nisem rekel nobene, ne bele ne črne. A je potrebno. Šola je temelj, na katerega je možno zidati – ne le točk in tekmovanja, ne le ideoloških pravovernosti in ne usmeritev h kdove komu v neznani Eldorado – je tudi ljubezen do svojega jezika, do koreninja svoje biti. A slišim z vseh strani: najbolj priskuten predmet je slovenščina, mrzim jo, sovražim, ne maram je. Groza!

Kakšen slovar nesporazumov, kakšen besednjak zablod! Mislim, da je pot, ki vodi v te zagate, napaka v poučevanju jezika. Če ta, ki poučuje, ne uči z ljubeznijo, s pedagoškim erosom, če sam ne odkriva v slovenskem jeziku in v slovenski književnosti znamenj novih in novih odkritij, če ne išče pravih zvez s sedanjostjo, je ura slovenščine najbrž res tortura ali, po Zajčevo, jalova setev. Mar vendar ni mogoče po Kovačiču vzeti v roke ključe mesta in odkriti pokrajine časa, ljudi, prišlekov, prednamcev in zanamcev? Ali v Ljubezni Marjana Rožanca ni mogoče slišati poganski pogovor z Bogom o večnosti in o nedosegljivi svobodi? Ali je res možno govoriti o Župančiču kot o pesniku, ki je pisal pesmi različnim politikom, in ne prisluhniti, kako poje dekletu: Kot veter v vrhu trepetlike, tako si v mojem srcu ti: ves gaj molči, le v nji šumi in duša polna tvoje dike trepetajoča te slavi … In še: je Prešeren res le v Sonetih nesreče ali samo v Vrbi in ne tudi v prešernih, v premagovanju življenja ječe in v ditirambu slovenstvu, ki je bilo že z njim in ne le šele sedaj v Evropi?

14

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 15

Mislim, da je možno in nujno govoriti o Prešernu prešerno in da tako zrno mora pasti na plodna tla.

In drugo vprašanje. Kaj lahko stori za slovenščino resolucija o jezikovni politiki zdaj in v prihodnjih letih? Veliko ali malo, morda celo ničesar? Od Zakona o jeziku smo si nekoč veliko obetali, vendar nikakor ni izpolnil pričakovanj. Ostal je nepopoln in zdaj mu dodajamo dopolnitve. Lahko tudi te ostanejo zgolj bandera, ki plapola in vnema čustva zanesenjakov, sproža ugovore skeptikov in jo večina pušča vnemar ter živi dalje po svoji besedi. Škoda bo, če bo tako. V Resoluciji je mnogo zelo lepih misli, hotenj, idej, točnih oznak stanja, prednosti in nevarnosti, manj pa je videti, kako vse to doseči in sedanje stanje preseči. Izvirni greh ni le v zakonu, prej je v nas samih, v ljubih Slovencih, kot nas je krstil prvi mož slovenstva Primož Trubar. Poglavitno, tudi tokrat, je še zmeraj in bo vedno zunaj paragrafov, v parafi našega zavedanja pripadnosti svojemu jeziku. V zavesti in ljubezni.

15

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 16

BARVE V POKRAJINI

O barvah v pokrajini naj bi rekel kakšno lepo besedo. Prav.

Toda o kateri od mojih pokrajin? Mene je namreč doletela posebna, morda ne čisto zaslužena sreča. Imam dve pokrajini.

V eno sem se narodil, bilo je to davno, tam doli nekje na Dolenjskem, v drugo sem, potohodec, privandral v zrelih letih. Prva je domovina, ki jo otrok obide bos vsenaokrog, in si ji zvest kot materi sin. Tudi druga, Slovenska Istra, prisvojena in pridelana v besedi in zemlji, lega po vseh mojih udih in sega v dušo, čeprav je prva pač prva. Med sabo se razumeta in v meni dopolnjujeta, četudi se ne ujemata ne v značaju ne v govoru in ne v barvah.

Vsaka pokrajina ima svoj značaj, svojo podobo, svojo osnovno barvo. Ne menjava svojih značilnosti, pa četudi njeni prebivalci šarijo in packajo po njenem telesu z zgradbamitujki, s samovšečnimi igrišči, z ranami-kamnolomi ali s širokopasovnicami, ki držijo v nikamor, v izginotje lepote. Osnovna barva je vsaki pokrajini dana, ostaja kot glavni ton, kot živica govora, najsi ji letni časi dodajajo ali jemljejo radožive barvne veselosti in zamišljeno resno strogost. Še mnogo bolj kot pokrajina spreminja barve človek, gost v pokrajini, vse od prvih korakov do zadnjega oddiha ali izdiha. Njegove barve zore z njegovimi leti, a so tudi odsev njegove duše.

Kot otrok sem videl okrog naše hiše, v svojem prvem bosonogem svetu, vse zeleno, zeleno, zeleno. Trave in trtje in drevje, vse zeleno in jaz kot Marko, ki skače po zeleni trati. Bele barve zime nisem maral ne videti, še manj jo občutiti. Hotel sem svojo zeleno. Mati je gledala drugače; videla je črno in rjavo zemljo, ki jo je kopala, sive dneve dnine na vasi, še bolj sivo kupolo neba nad seboj, kadar ni bilo kruha za otroke, a 16

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 17

včasih, ne samo v sanjah, tudi belega konja, zapreženega v koleselj in svetlo pisano ruto na svoji glavi. Bogve kakšne barve je mama gledala v svoji mladosti, v lepih letih zaljubljenosti, v času pred poroko in kdo ve, sta se ji sivina in črnina življenja osvetlili na koncu potovanja iz šentjurskega doma v večnost. In kakšne barve je zdaj ta, nam tako neskončno neumljiva večnost?

Sam sem svojo otroško zeleno barvo mladosti v mladeniških letih zamenjal za modro, bolj natanko, za sinjo. Zaljubljencu je bilo vse modro od neba do plavic in lanu, vse sinje, sinje, kot so bile oči deklice sinjeočke. Tako je prijatelj slikar vse, kar je slikal, oblekel v modro: potok, drevesa, hoste, polja, nebo, ljudi pod njim, še belo zimo je pomodril, še preorana njiva in znamenje ob poti k njej sta bila modra. Tako je videl, najbrž zato, ker je bil večno zaljubljen, če ne v žensko pa v svojo pokrajino ob jezeru in v vse lepo. Za lepoto pa mu je najbolj ustrezala modra barva. Bila je njegova od začetkov, ko je prijel v roke slikarski čopič, do konca, ko je, zagotovo, odšel v svojo sinjino.

Moja vztrajnost je manj trdna. S sinjega sem se vrnil k zelenemu. In pri tem ostajam.

Barva Dolenjske je zelena. Zelena v vseh tisočerih odtenkih. Od svetle nežnosti prvih lističev na bukvah in gabrih v hostah, od še bolj rahločutnih brstičev na vinski trti, do mlade ozimne pšenice in do visokih temnejših pokončnih trav, ki padajo v redi pod koso ali strojem in še bežeča prepelica pedpedika z zelenim poudarkom. In je zelena visoka koruza in so zelene senožeti in zelene jesenske paše in zeleno upanje povsod po deželi, ki jo skrivnostno zeleni zelena Krka.

Zelena je barva Dolenjske. Še takrat, ko trava nadene rumenkasti oprh, ko se v hostah liste pozlati in porjavi, ko po goricah osamela trta odmetava zlato rumeno listje, da zveni na bakreni struni odhajanja in se za zimsko belino spreminja v črno razpelo, je vseeno vsepovsod navzoč zemlje zeleni spomin, kot bi rekel Cene Vipotnik.

17

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 18

Pojoč, valujoč, prijazen zeleni spomin Dolenjske. Morda smo tudi zato Dolenjci veseli ljudje.

Zelena barva Dolenjske ima svoje sporočilo, svoj nauk: veselite se življenja. Imejte ga radi, pa naj pride karkoli, krvava vojna ali črna kuga. Zelena barva pomeni rast, potrjuje življenje, nazdravlja upanju.

Ko pridem domov na Dolenjsko, ozelenim. Od vsega zelenega vsepovsod. Od zelenih trav, travnikov, zelenega mahu v hostah, od spomladanskega zelenila na bukvah in gabrih z nežnimi odtenki vseh svetlozelenih barv, pa spet z jesenskimi bakreno zlatimi prelivi nad zelenimi košenicami, z zelenimi listi trte in z zelenečim upom med nebom in zemljo. In spet lahko vidim, kako na pomlad pastirček z zelenim klobukom na glavi, z zeleno preslico v ustih pase zelene krave in mu zeleni Jurij piska na muževno piščal. Gledam in se sprašujem, ali je Jurij ali sem morda jaz, ali pa sva oba samo piščalka, na katero piska piš časa. Slišim zvok in za njim melodijo, staro, znano, iz časov minulega proščenja, ko ni bilo ne v preteklosti in ne v prihodnosti ne ujme ne nesreče ne vojne ne smrti.

A vse je širom po zemlji, čez griče in doline, pa od zemlje do neba zeleno od spomladanske brsti in od aprilskega ljubljenja.

Tako cvete zeleni čas pravljic in celo lačni zajci puščajo ljudem za srečo štiriperesne deteljice nedotaknjene.

Skozi zelena vrata Dolenjske smuknem na hitro k beli vili, v svet čarovnij in potem ostajam v njem dolgo, vse dokler se pesem ne pretrga. In tudi pesem hoče biti zelena.

Tako mi je Dolenjska zmeraj pomladna. Še jesenska ajda, ko zraste in zacveti, spominja na pomladno cvetje, a njeno rdečkasto steblo na kri, ki kroži po mladostnem pomladnem bilju.

Le zima, ki hoče vse prekriti s svojo belino, se upira zelenemu.

A vendar: visoke temne smreke, ki se zmagoslavno dvigujejo iz beline, slavijo z zelenim, in pod belim prtom se že pripravljajo ilegalci, da butnejo v zeleni razvrat, in čisto mlada, jeseni posejana žita, so pod belino vsa nežno svetlo zelena. Tako narava tudi pozimi oznanja osnovno barvo pokrajine: zeleno.

18

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 19

Sam pomnim, da sem bil na pomlad zmeraj enako neučakan kot zelenje pod snegom. Komaj sem čakal, da bi v vinogradih po naših gričih ostale na rjavi zemlji le še majhne zaplate nestopljenega snega, da pohitimo med trsje, na rez in vez in kop, da prikličemo s soncem spomladansko zelenje. In potem vse dolgo leto en sam užitek: barve vinogradov so najčistejša glasba na mavrični lestvici samih svetlih durov, samih toplih tonov, samih mogočnih zelenih akordov.

Gledaš, poslušaš, uživaš.

Zeleno, ki te ljubim, zeleno.

Moja druga pokrajina je Istra. Lepa pokrajina, ki pa je še lepša s pridevnikom, tako da se ji v tej dvojini reče: Slovenska Istra. Nismo se še prav navadili na to zvezo, ne zveni nam, trdim suhozemcem, domače, kot da nam ni prav ne po umu ne po srcu. Jaz sem to pokrajino, to lepo Slovensko Istro, priposestvoval, ali bolj po pravici rečeno, prislužil v dolgih štirih desetletjih priučenja tuji zemlji, tujim kamnom, tujemu drevju in tujim ljudem. Najprej sem se priučil, tujec, istrski trti, zdaj sem že dolgo z refoškim in z malvazijo na ti. Ko sem sprejel njuno govorico, sem začel razumevati tudi govor pokrajine, njen zven in barvo.

Ko se ozreš pod črnokalskimi skalami po zemlji, kamor hodi v vas Sredozemlje, ko premeriš svet ob Rižani, Rokavi, Dragonji, pa še tistega proti Glinščici in onega doli pri Mirni, se zaveš svoje kontinentalne neprešernovske pameti, ki si ne zna razjasniti ne jasnin in ne temin nad šavrinsko Istro, pa težko lovi vase bohotno širino Mediterana, kot enako stežka dojema podobno prostranost, ki prihaja skozi ozka vrata zaliva v odprto morje. Toda oljke in trte, beli in sivi kamen, portoni in jerte, baladurji in boški, burja, burin in jugo in maestral, pa soline in čigre in breguljke, ki opasujejo istrske krivine in krivulje, koder zna komaj Bog ravno pisati, razumejo sivi šum časa in negibno trajajočo večnost. Je ta brezbarvna, neumljiva, je potem še kot je zdaj vabljiva, skoraj obetajoča. Ko se preselimo vanjo, kakšne barve nas sprejmejo? Kaj 19

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 20

je na onstranski paleti, ko prestopiš prag iz bivanja v nebivanje? Zeleno kakor na Dolenjskem, ali sivo motno iz istrskih goličav, ali čisto nekaj drugega, mogoče pa je tam res, kot pravi Kosovel, ena sama neskončna modrina.

Zdaj, ko stopiš čez Kraški rob, prestopiš barvno črto, ločnico dveh ozemelj. Izgine zelena temota borovcev, sivobele skale s tisočletno trdnostjo zamejujejo suhozemstvo od sredozemstva, pogled se odpre in razširi v novo prostranost, v drugo zračnost. Zeleno zamenjuje sivo oljnata barva dreves in trpko gospostvo sivobelega kamna. Trpkost se meša s slanostjo, zrak pa je bolj poln ozona, sonce bolj vseprisotno, zemlja bolj skopa in želja po odhajanju čez morje močnejša. Daljave, ki ti pridejo tu naproti, so mamljive, najsi kot njihova sivina nezanesljive. Od tod menda skozi stoletja večno preseljevanje ljudi v teh krajih, mešanje ljudi, narodov, jezikov in ob vsem edina osnovna barva – siva in edina stalnost – nezaupljivost.

Zelenje v Slovenski Istri je sramežljivo, skromno, potisnjeno v kot. Kot da se ne upa gospodariti na svojem, se stiska med kamni, škarpami, med kamnitimi hišami z belimi baladurji in od časa potemnelimi portoni, zleze na pergole za kratko dobo od Jurija do Mihela, pa spet kot drugod, tam gori v Sloveniji zbledi, porjavi in se skrije samo vase. Samo trpki brin, osameli borovec in visoke zelene ciprese ob poteh in za zidovi pokopališč stoje kot temni stražarji med tu in tam, od zelenila življenja do črnine smrti. A vendar: kadar pride pomlad v to deželo s svojo posestrimo ljubeznijo, se na vrhu cipres zagugata beli grlici v večno lepem ritmu ljubljenja in potem trta v vinjah zacvete z opojno dišečem vonjem. In ta je zelen, od upanja in od pričakovanja.

Sicer pa ima Istra svoje barve. Njihov glavni osnovni ton je sivobela glasnost kamnov, ki razmejujejo rjavino polj in sivo ojlčno barvo oljk in ograjujejo zelenilo vinogradov. Ta sivobela kamnitost je trdna stalnost dežele. Stoji sredi zemlje kot njen človek, ki ve za Sredozemlje in za suhozemski sever, a je zavezan svoji rdeči zemlji, sivemu kamnu na njej in srebrnim 20

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 21

zvezdam nad seboj. Pogled mu gre v nižine morja v njegovo spreminjajočo se barvitost, ki se začuda ujema z barvami na kopnem. Pravijo, po narodni pesmi in po mnogih pripovednikih, naša plava Adrija, vendar te modre barve ni. Soline so sivorjave, še galebi nad njimi so iste, le malo svetlejše barve, le ko kristalizira sol, se zaiskre v srebrnini, kot da se lesketa solza v soncu, morje pa je ali motno sivo ali zamolklo temno, neodkrito, zahrbtno, samo ob svežih jutrih je modrozeleno, čisto in mirno kakor dekle, ki se po lepih sanjah prebuja. A morje je drugo, morje ni zemlja. Istrska zemlja vabi v svoje naročje morje, a se ga prav tako tudi brani. Morda zaradi starih ločevanj med tujo gospodo ob morju in vaško beračijo v zaledju.

Samo redki junaški morjeplovci in številčnejši pretepaški ribiči so se udinjali morju, drugi so se bili s težko zemljo in kamni, bili potohodci iz vasi do mesta, iz ene doline do drugega hriba, od doma do čimitera, od rojstva do smrti.

Istra, pravijo, ima za vzglavje kamen in brinje na čelu. Sivobeli kamen med oljčniki, cipresami, med upornim, v poletni suši hirajočim zelenjem, je glasen kot osameli grleni krik galebov, kot tiha tožba istrskega človeka: Sam sem kakor drevo med nebom in zemljo, zakopan kot kamen v rdečo prst, krvaveč kot ruj na jesen, a vendar živ in blagoslovljen s temno krvjo refoška, ki se preliva tod iz roda v rod. Takrat, ko dozori refošk, ko zakrvavi ruj po bregeh, ko rdeče gorečke svetijo na oknih hiš in odmetava teranovka svoje rdeče liste, gori Istra v krvavo rdeči barvi. Takrat je plamen, je ogenj, je kres in vriskanje rdečih barv. Veselje do življenja huškne prek sivobelega kamna, škarp, praznin in goličav, čez pokopališke ciprese tja gori v mrzli sever in doli na topli jug, na vse štiri strani sveta, večerno nebo, porisano z istimi odtenki rdeče barve – kot bi ga pomalal prijatelj Apollonio – pa se skloni nizko k človeku, kot da se mu, ne več iz višav, ampak iz človeške bližine smehlja sam ljubi Bog. Takrat je Istra himnična v svojem skromnem čudovitem razkošju. V belo sivo enakost istrske skoposti vstopijo radoživi veseljaki, mejaši dionizijskih 21

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 22

svečanosti in zemlja pleše, kot ji godeta sosed Giovanni na svojo harmoniko in neuničljivi Luciano Kleva na svojih sto in več inštrumentov. Pesem, ki jo godeta, je zelena. Prsteno grlo Istre jo povzema, istrski človek vsem trem pripeva.

Istra, prislužena ljubezen moja. Pokrajina sivobele strogosti in sanj o zelenem.

Srečen človek sem. Imam dve pokrajini. Vsaka ima svoj značaj in svoje barve. In obe sta radodarni in z mano prijazni.

Dolenjska je vesela milina.

Slovenska Istra je zadržana bližina.

Obe pa sta, po zakonu narave, zgodovine in po volji usode v skladju z bitjem časa in s srčnim utripom ljudi. Ena, Dolenjska, je neizbrisno povezana s popkovino vse dežele od pradavnine, kar je po njenem naročju začela teči zelena Krka, od svoje prve govorljivosti, ko je ozelenela po Trubarju in njegovih slovenska beseda, druga, Slovenska Istra pa je na robu in na okrajku ozemlja in zgodovine, na ločnicah meja med svetovi, državami in sistemi, na začetku govora in še zmeraj tudi na meji razmišljanj Čigava sem? Sama ve za prevladujoči, že dolgo navzoči odgovor: nikogaršnja, samosvoja. Nihče me ni sprejel za svojo, nihče nežil, nihče ljubil. Noben od mnogih in različnih gospodarjev, ki so prihajali in odhajali. Samo moj človek, ta, ki je ostajal vseskozi enako samoten in samošen, kot jaz, enako na robu preživetja in usihajočih možnosti, je bil zmeraj z mano in je vtisnil vame svoj pečat upornosti, nezaupljivosti in samovoljnosti. To je moja temeljna drža, to je moja osnovna barva. Forešti, ki pridejo, lahko mahajo z zastavami te ali one barve, ostanejo forešti, čez sto let, če se izkažejo z delom, jih sprejmem. In jim bom kot svojim dobra mati.

Mene je Istra sprejela. Ko režem, vežem, kopljem, škropim malvazijo in refošk, ko stopam v vinjo, kakor se hodi v cerkev, pobožno, ponižno, odprto za pogovor z reznicami in šparoni, ko sadim, obrezujem, obiram oljke in še bolj, ko jih, sveta drevesa, občudujem in jih skušam posnemati v vztrajnosti in trdoživosti, ko s starim badilom obračam ob pravem času, ko 22

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 23

ni ne moče ne suše, zemljo, da mi rodi, počasi snemam skorje tujstva s sebe, stopam v hišo svoje nove zaveze, sedam za mizo domačnosti in poslušam govor predhodnikov, ki so odšli ali so jih odnesli čez kamniti prag, a so še zmeraj kot neme priče in varuhi doma prisotni. Tako kot zemlja, vinograd, oljčnik tudi oni pričajo zame. Zato, morda že čez leta, zagotovo pa vsaj čez desetletje v Istri ne bom več forest, prišlek, tujec.

Sreča, da sta mi dani dve pokrajini, je večkratna. V njunem bogastvu in v njuni različnosti. V njuni tako različni barvitosti, a tudi v sožitju z njima, ki ga izpisuje različen navdih zagledanosti, če ne kar ljubezni. Različno sta vstopili vame, ena takoj in skozi glavna vrata z vso svojo barvitostjo in s svojo pesmijo, druga počasi, čez leta, obotavljaje, zadržano, z barvo in glasbo na kateri se je bilo treba navaditi. Prva je bila pesem sama po sebi, pri drugi sem komajda po desetletjih prišel do koreninja pesmi. Zdaj mi, kadar je milostni čas pesmi, pojeta obe. Vsaka v svojih barvah, v svojih tonih, v svojem ritmu, ena bolj v daktilu, druga v jambih, a obe ne tako redko v ditirambu. Za njima lovim tu in tam svoj verz in ga polagam v ritem in na njuno barvno paleto. Od vsega začetka sta bili obe lepi in nikoli ni bila nobena od njiju ne nema ne črna. Zato tudi moje pesmi o njiju hočejo k svetlobi. Morda pa z njimi vstopam v predsobo tiste Kosovelove ene same neskončne modrine.

23

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 24

UTRINKI S SOLIN

Obstajajo stoletja, vstajajo v spominih rodov, ki so bili, ki so in ki bodo. Soline, lesketajoča se plitvina na sončni dlani.

Darežljiva ljudem, saj jim daje kruh in sol. Vlažna in varna blagodat, ki sprejema v svoje naročje na stotine ptic, domačih in tujih, stalnic in preletnic, da jim nudi počitek na poti s severa k jugu, da jim daje gnezdišča za razplodnjo in potem varnost zarodu. Odprta skopost zemlje na nabrežinah, ki rasti slanuše, lepotice mrežnice in mnoge druge skromnice, hvaležne slanosti, soncu in zemlji, da so, da se same veselijo življenja in razveseljujejo redke potohodce.

Soline. Gnezdišče ptic, sidrišče rastlin, pribežališče samotnežev galebov, čiger, polojnikov, breguljk in potohodccev, željnih zdravih sap in misli. Najdišče solnih kristalov na kavedinih in ščepca soli za glavo. Hodiš po njih kakor gre sonce od vzhoda k zahodu, vsak dan med bregovi in kanali in vate vstopa kot davno napisana pesem slani duh zgodovine, zemlje in morja. *** Moja pota po solinah so postala, ne včeraj, že davno, obredna. Jutra me blagoslavljajo s prvim soncem in z meglicami, piš vetra sveži misel, plivkanje vode v kanalih ponavlja ritem bitja stvari, a spreminjajoča se scenografija daje obredu pečat žalobne svečanosti. Okostja nekdanjnih solinarskih hiš ne vpijejo več v nebo po pomoč, sesedajo se vase, same, zmeraj bolj sprane čakajo, da ne ostane kamen na kamnu, da se posuje, poruši, podre zadnji. Potem še spomin ne bo imel kam sesti in z galebom grleno zakričati žalostinsko čez kanale. *** 24

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 25

Namakanje perutnic ptic v morju je radoživa veseloigra. V njej gre za navidezen spor in resničen stik dveh nasprotij, ki se privlačita in ena drugo veselita. Je kot dotik, spoj dveh različnih besed za rimo, za sozvočje. Ptica dolgo leta po zraku, kroži in kroži, potem pa drlesk po gladini vode, srebrni pljusk, dih svežine in ponoven vzgon navzgor, k oblakom. Dolgo kroženje ptice je dolga pot potohodca čez soline, da mu zazveni »zemlje zeleni spomin«. Minljiva ptica se dotakne večnosti morja, človeška minljivost božjega v pesmi. *** Hoja po nasipih je v počasnem, razmišljajočem ritmu.

Izpisuje ga jambski verz z besedami vode slanice, rastlin slanuš, ptic, vetra, solnih kristalov in v njem neukrotno šumenje in šepetanje verzov vseprisotnih malih bitij: galebi, čigre, polojniki, preletniki, togotniki, čaplje, veter in sonce potujejo tod enako prosto in preprosto kot gre oblak čez nebo, jaz pa se lovim za njimi in paberkujem češuljke za svojo besedo, za skladje. K sreči je tudi v čakanju čar in ne zgolj privajena potrpežljivost. *** Hodim po solinah. Sam. Vendar z mano hodijo mnogi.

Staroselci iz nekega prejšnjega veka, iz davnih stoletij so zdaj sopotniki mojih dni. So tisti, ki jih nisem poznal, ki so gradili hišo, kamen na kamen za njen temelj, tram na tram za njeno streho, kanal ob kanal, zemljo na zemljo in petolo nanjo za sol, za kruh. Vse to so pustili zame, za prihajača.

Vselil sem se v hišo njihove smrti, pohajam po njihovem polju soli. Visoki, mišičasti, zagoreli so bivali tod od Jurija do Jerneja, urejali kanale, ročne in vetrne črpalke, kavano, zorno in kareto, hodili v taporinih in bili s paloti po osnovi in petoli za pravo lego kavedinov, za dober prid in za dobre kupe soli.

Z rokami naslonjenimi na gavere poslušajo, kako govorijo maestral, burja ali jugo, kako raste slanost v vodi in kako v soncu kristalizira sol. Stojijo z mano na opuščenih solinah in 25

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 26

so kot solne sohe na oltarju preteklosti. Pomenek z njimi je tožba monologa. *** Soline so ob vseh obiskovalcih same, samotne. Njihova lega je vez med kopnim in morjem, njihova narava ne eno ne drugo. Žive po svoje, s svojimi najbližjimi: s slanico, slanuši, pticami, solinarji. Rekel bi, da tudi do teh, kajšele do vseh drugih, niso zaupljive in le redko intimno na ti. Niso vzvišene, niso samozadostne, prej zadržane. Le kratek čas, ko voda izhlapeva in kristalizira sol v kavedinih, ko jo solinarji v pripeki julijskega ali še avgustovskega sonca grabijo z gaveri v stožce in jo potem nalagajo na vagončke, obstaja vez ljudi in zemlje, solin in človeka. Tedaj se enako leskečejo kristali pod nogami solinarja in pot na njegovem čelu. Takrat sta ujeta v enost sobivanja. Eden je odvisen od drugega in oba od vladarja sonca na nebu in od sinov vetrov: čakata burjo in borina, ljubita maestral, mrzita jugo. A kadar v času žetve dež lije dneve in dneve zaporedom, kličeta oba patrona solin, Jurija in Jerneja, na pomoč. Tedaj se še ptice trudijo razpeti peruti, da bi prestregle močo, neprijazno soli in solinarjem. *** Hodim po solinah od včeraj, od lani, od nekdaj. Od pradavnine. Nosim jim stare rane in nova čustva za stik s stihom, za stihožitje. Nosil sem jim tuje pesmi, razkošne, spevne, drzne, v katerih je muzika plala kakor voda valovi v kanalih, šla nad zemeljskostjo resničnostjo kot plove veter in vandrajo oblaki pod kupolo neba; ritem pesmi, zdaj tih in miren, pa spet hrupen in bučen, je naraščal, besnel, kipel kakor ob viharju, trpel in molil za odrešitev, klical k ljudem in bogovom, se umirjal in točil med slanuše in bilje po bregeh, koder sem hodil. Stresal sem ga na glas predse na solinah, da bi mi odmev vrnil slovensko ustreznico. Nosil sem med kavedine, med galebe in breguljke, modre mrežnice in siromašno bilje, razkošje ruskih pesnikov Jesenina, Pasternaka, Ahmatove, Cvetajeve, 26

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 27

Zabolockega, nosil in se vračal s solin z dvema, štirimi, včasih tudi z osmimi verzi njihovih pesmi v slovenščini. Pomnim, kako je Jesenin vijugal za mano, požvižgaval lahkotno in navihano, češ, ti kar počenjaj, kar hočeš, samo v mojo rjazansko pšenico, ki valovi v mesečini, ne vrivaj ljulke. Obe dami Ahmatova in Cvetajeva, tako različni in tako visoki, sta prijazno molčali. Kdaj pa kdaj je Anna rekla celo, »Dobro, Anton Antonovič«, Marina pa ne bele ne črne. Ona, nesrečna in božanska, je v božji trojici Rilke, Pasternak in ona, vrhovi stoletja. S ploske ravnine solin strmim tja gor in se menim, nemež, z njihovimi stihi. Pomaga mi Pasternak, ki uči, da je nebes tudi v rosi trave, da lahko slovenim verze Cvetajeve, njemu posvečene iz leta 1925, ko sta si bila tako pesniško kot človeško blizu. »Razdalje: vrste in milje, mili. Naju so razmestili, razkropili, ne sprli, razprli so naju, razdrli, ne omamili, osamili na razdalje, na širnem svetu v zakoten kot so naju stlačili kot dvoje sirot …« Še vem, kje sem se veselo mučil s temi verzi, bilo je pri nekdanji spodnji zapornici tam proti sečoveljskemu letališču, zdaj je pot tja doli zaprta, takrat pa je njena samost blago delovala na premetavanje besed, na iskanje poudarka, zvena in ritma. Cvetajevo sem zase preselil iz krajev njenih bivališč v Rusiji in v emigraciji na ta konec solin, naj bo doma tudi tu, saj vlada tod enaka večnost kot nad njenim muzejem v Moskvi ali nad nad žalostno Jelabugo ob reki Kami, njenim smrtnim krajem.

Kam bi sicer?! Ne h Kami, ne kam drugam. Naj bodo velikani ruske besede, ko so sestopili v nižine solin in v govorljivost slovenščine, doma tudi med temi stoletnimi kavedini, med tem nepresahlim nemirom vode, vetrov, vesolja, med nami. Soline so jih sprejele in ne zavrgle. *** Na enem od številnih kavedinov solinar samotnež pripravlja fond za prihodnje leto. Upognjen in spet vzravnan, z lesenim palotom v roki, čisti kanal ob leseni ogradi kavedina, 27

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 28

ravna vztrajno, natančno in v enakomernem ritmu: gib na gib, upogib, vzravnanje, delo, delo, ves dan delo za jutrišnji dan.

December je, zimsko sonce prijazno liže površino vode in odsluženo petolo, galebi so se poskrili, le sem in tja zariše po nebu progo tujek – avion s sečoveljskega letališča, le kdaj pa kdaj se v dalji v morju zablešči v morju samotno jadro ali zadimi dim na celini, ko zažigajo vejevje od obranih oljk. Solinar je prapodoba samotarca starca: še dela, še upa, še pričakuje sad od svojega dela. Vendar je sam, kakor vržen na planjavo solin iz velike črede skupnosti. Sprejel je to svojo usodo, ne križa se nad njo in ne toži. Dela, da ga delo poveliča. Je svoj na svojem. Ustvarjalec dobrega, soli, ki je modrost.

28

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 29

POLOJNIK

Odkritje letošnjega poletja je bil zame polojnik. Nikoli doslej ga nisem opazil tako razločno in tako prisrčno, pa četudi sem hodil mimo njega in njegovih plitvin v solinah že celo večnost. Letos me je očaral za celo večnost.

Vitek, eleganten z belo črno kapuco, z rožnatimi krili in dolgimi slokimi nogami, me komajda pogleda, kot da je užaljen za mojo dolgoletno malomarnost. Saj, lahko bi mi rekel in poočital: mimo hodiš, iščeš čigre in galebe, jemlješ v verze breguljke lastovice, hvališ belo čapljo in se prijazno nasmihaš debelušnim račkam, a mene, lepotca solin, ne vidiš! Prav, naj ti bo, meni je vseeno, na škodi si sam.

Letos sva se končno srečala. Polojnik spokojno v vodi ali v nizkem letu, jaz potohodec na brežini, med nama prijazna vez občudovanja z moje strani in samovšečen odziv z njegove. Ne pusti se vreči iz svojih navad, ne spušča prihajačev v svoj življenjski krog. Je, kar je: kot maneken na pisti.

Prišel je prvič na Sečoveljske soline leta 1990. Dotlej ga tu ni bilo, takrat pa je prvič izvolil gnezditi. Bil je en sam, en sam samcat primerek izrednosti, lepotec, ki se je najbrž prišel razgledat, če bo tu zanj dovolj lepo in če bo v gnezdišču varno.

Sprejeli so ga z navdušenjem, pogostili so ga, mu pripravili plitvino z vodo za počitek in je bil zadovoljen. Drugo leto se je vrnil. In zdaj jih hodi semkaj gnezdit štirideset.

Gledam ga in se mu čudim s spoštovanjem in z navdušenjem, kot so se nekoč čudili mojstri ptičjeslovja prvemu polojniku.

Nežen je, eleganten, samozadosten in lep. Stopica po vodi s svojimi dolgimi nogami, kot bi spretno na naravnih hoduljah drobil stopince v ljubkem plesu brez soplesalke. Lepotec 29

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 30

je sam sebi v jutranji kopeli in hkrati pri zajtrku dovolj. S kljunom zdaj pa zdaj kljukne v vodo, pobere hrano, dvigne ljubko glavo kakor v zahvalo, se za hip oddahne in nadaljuje z graciozno hojo in dobrodejno pašo. Če se naveliča stopicati po istem kraju, če se mu zahoče še telovadbe s krili in kajpak, če je pred njim za pod kljun premalo hrane, se dvigne, zloži dolgi nogi ob telesu v ustrezno vodoravno lego, da sta kakor krmilo za krmarjenje v letu, in se prenese na drugi kavedin z vodo. In igra se nadaljuje z enako popolnostjo. In jaz strmim vanj z enakim dopadenjem.

V jutranji nežni svetlobi, ki razstira meglice nad vodo in naznanja prihod njegovega veličanstva sonca, strmim v malo ptičje uboštvo, v polojnika. Potem, ko ga je obsijejo prvi jutranji žarki, se odslikava v vodi njegova podoba. Dvojnik lepotec v vodi strmi v lepotca nad sabo, oba sta ista zgodba, ista podoba, kot da se eden gleda v zrcalu. Ko živi polojnik kljune po hrani, se zdi, da se s svojim drugim jazom v vodi poljublja: kljun na kljun, kljunčkanje, poljubljanje, za tren, za hip, vendar hkrati za dvojni užitek s hrano in narcizmom.

Polojnik je narcis: rad se ogleduje in rad se hvali. A hvalim ga, po zasluženju, tudi jaz.

Hvalim ga zaradi lepote, a tudi zaradi umnosti. Neverjeten je v domisleku, spreten v skrivanju pred sovražniki in nevarnostjo. Samo potopi se, ves ostane v vodi, iz nje moli le ščepec dolgega kljuna. Tam zgoraj ima, na svojem periskopu, priprave za dihanje, da lahko zdrži pod vodo, dokler ne mine nevarnost. Kakšen dosežek narave in kako samoumevno in s pridom to polojnik koristi. Ni samo lep, je tudi moder.

Ko tako hvalim starega, nemara očeta, mimo pridrobenclja mladič, sinek, ki v vsem posnema odrasle: v ponosni pokončni drži, v občasnem kljuvanju hrane, nemara tudi v narcisnem opazovanju samega sebe, v stopicanju po vodi, v samovšečnosti. Ta je upravičena. Mladič se hitro uči in četudi se k starejšim ozira željan pohvale, ve, da še ni blizu popolnosti in da ga vzorniki s strani opazujejo in brez posebnih gest hvalijo.

30

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 31

Stojim in gledam. Dolgo in zmeraj vznemirjeno. Igre polojnikov se ne naveličam, tako ubrana in natančna je, tako imenitna in svojska in zmeraj z nadihom spokojnosti in gospoščine. Ne dajo se motiti. Nad njim preleti njihov kavedin – vzeli so ga v začasen najem to jutro – jata galebov. Vreščeča, hrupna, razpršena. Galebi ne znajo leteti v klinu, kot da so zgubljeni v zraku, letajo sem in tja, da se prepeljejo na novo brežino novega kavedina. Polojnik, celo mladič, se zanje ne zmeni. Živi spokojnost polojnika.

Njihov mir jemljem s seboj z jutranjega sprehoda in ga spravim vase, da ga morda kdaj v prihodnje shranim kot ustvarjalni odmik v ihtavost navdiha. V odmaknjeno zrelost kot verz na verz za stavbo pesmi, kot dela polojnik kljun na kljun za svojo drugo podobo.

Odšlo je poletje, odšli polojniki. Že prve dni v septembru jih ne najdem več na solinah. Le račke, rjavkaste in debelušne, plavajo mirno, prikupno in kot zmeraj zbrano v ravni črti druga za drugo kot konvoj malih ladjic, ki osvajajo brezbrežnost med bregovi. Nekje za tujim bregom je zdaj moj polojnik.

31

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 32

MAONA

Dan za dnem sem hodil mimo nje in je zmeraj bilo, kakor da je ne vidim. Stara maona v kanalu na Leru. Potem pa se, nekega jutra, zdrznem: kaj ne grem njeni usodi naproti?

Okostje, razpadajoče, še kljubujoče vodi, vetru in času, me gleda z votlimi očmi preperelih desk, molče, vendar na moč zgovorno: bila sem prva maona v teh vodah, zdaj sem zadnji ostanek ponosne ladje iz minule dobe.

V mrtvem blatu ob oseki in v živi vodi ob plimi stoji, ždi, v sožitju s prinesenim razpadajočim razstlinjem in z zeleno sivimi algami, visečimi, kot bi se zgrnili žalni trakovi po prečnikih in stranicah in stebričih nekoč trdnega mogočnega drevesa; še izdolbljeno luknjasto krmilo na čelu je le kot zadnji otožen spomin na preminulega kapitana na mrtvi straži solin.

Maona, veličastna, drzna potnica po kanalih od solinarskih hiš do skladišč v Portorožu, Piranu, Luciji, okretnica, nosilka življenja in blagostanja. Če je korak tisti, ki na zemlji zaznamuje gibanje, je maona pomenila pohod dalje, odhod v dalje, v morjeplovstvo. Zdaj neko turistično podjetje Maona vozi turiste tja čez jadransko lužo spet v neki zares Veliki kanal, kjer so gospodovali nekdanji gospodarji sečoveljskih solin.

Spomin nanje je ostal: žalostna propadajoča maona v tem zakotnem kanalu in oživljajoči veseli kip violinista na glavnem piranskem trgu, ki se imenuje po sinu solinarskega, od beneškega doža postavljenega piranskega veljaka Tartinija.

Trhle prečnike in preperele late nekdaj tako samozavestne smolnate hrastine obdaja zoprn in kiselkast vonj alg in slanuš, stari gosposki duh lesa se je zdavnaj razdišal. Sprala sta ga dolgoletna raba za prevažanje soli in ne manj dolgoletni prisilni počitek umiranja. Na privezu je maona, vendar ta privez ni 32

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 33

stari, dobri, obetajoči, ko mož odveže vrv in se maona premakne, zdrsi, zajezdi valove in za vlačilcem odplove od brega v odprto morje. To je privez konca; tudi če ga ne bi bilo, se več ne premakne. Obsojena je na večni počitek.

Blato, ki se ob oseki pokaže do vrhnjih reber maone, ne more prikriti izvrstnega dela nekdanjih ladjarjev. Gradili so maone v Crikvenici iz najboljšega, najbolj smolnatega in najbolj trdnega hrastovega lesa, da bi varno in dolgo plavala barka po kanalih in morju. Bili so mojstri, o čemer še zdaj pričajo posamezni deli nekdanje mojstrovine.

Z brega, od koder strmim v davno preteklost in v sedanje okostje velike lesene barkače, v neizprosno minevanje, zavijuga pred mano martinček, zelen in gibčen, spusti se proti premcu maone, se za hip ustavi, pa hitro švigne nazaj v življenje, med zelenilo trav. Za hip me martinček zmoti, potem pa spet strmim vanjo, v maono, ki je videti kakor običajna, ne žalostna in ne poučna, zgodba: bila je in ostala kot nepopolno pričevanje o nekdanji slavi in o sedanjem razpadanju. Prepuščena je zajedanju vode, grlenim krikom galebov in tolažečim sapam borina. Skeleti zapuščenih in polrazpadlih solinarskih hiš v bližini stoje v svoji usodi še zmeraj kot kamen ravno, brez vsake žalobe, maona, lesena, gnijoča, se smili sama sebi, les je izgubil lesk, duh in ponos, seseda se vase, v gnitje, v razpadanje. Tako sta skupaj, drug ob drugem, dva elementa in dva različna značaja: les je kakor nežno občutljivo čustvo, kamen trda zavest.

Neko jutro, ko sem s prvim soncem prišel do kanala in do maone, je stara razvalina ozelenela. Čez trhle in sivorjave trame in čez povešene prečnike se je razgrnila kot travnata preproga nova algasta prevleka vsa rumeno zelena, vabljiva, svetla, živa, lepa od daleč, smrtna od blizu. V blatu na dnu maone je bila kakor premaz neznanega mojstra, ki ljubi zelene barve, in ji je vtisnil navdih kratkotrajne lepote, vzete iz nekega drugega življenja. To jutro je maona v tej preobleki sveža, ozaljšana, pripravljena znova za plovbo, jutri jo bo ob plimi zalila 33

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 34

voda in odnesla sluz alg in lažno zelenilo. A zdaj je lepa. Taka, da so še ptice, sicer krožeče nad kavedini, priletele na belo vrv priveza in se zagugale, veselo in zibko, nad maono. Druščina malih krilatih ptic ima ob maoni najprej jutranjo telovadbo in potem trenutek mirnega premišljevanja. Gledam, gledam, ne ganejo se, mirne so kakor note na notni črti. Potem se z maono pogovarjajo o njenih velikih plovbah in bogatih tovorih, o mornarjih in kapitanih, o vetrovih in viharjih, in same zase ugibajo, kdaj bodo tudi one spet odletele od tod tja daleč na jug. Ptice vejo, da pojdejo. Maona ve, da ne pojde nikamor več. Obsojena je na mirovanje, na mrtvaški počitek.

A ptiči mi ne dajo miru. Kje sem jih že videl prav take, tako pojoče in sanjske, take, ki nosijo v kljunu kakor zeleno pomladno vejico veselo besedo sporočila: naš let je krilat, naša pesem večna. Ja, res je: Vladimir Makuc je ustvaril prav take ptice, ali drugače rečeno, take ptice so priletele na njegovo slikarsko platno. Zdaj jih, enako lepe in spodbudne, gledam na beli vrvi, potegnjeni nad maono.

Ptice vedo za maono, maona ne ve za ptice. Še za svojo zgodovino se več ne zmeni.

Maone, ki so jih uporabljali za prevoz v Piranskih solinah, so bile domače pri nas na vzhodni obali Jadrana že vse od druge polovice devetnajstega stoletja. Bile so tedaj še modre in niso prevažale le soli, ampak različen razsuti tovor od peska do gramoza pa vse do smodnika. V Piranski zaliv so prišle, njih osem, iz Kraljevice in so v drugi polovici prejšnjega stoletja prevažale s pomočjo vlačilcev v skladišča le sol. Postale so del solin, solinske maone.

Pravijo, da na pogled niso bile lepe. Bile so črne, ker so jih vse temeljito premazali s katranom. Bile so velike, dolge in prostorne. Okrog petnajst metrov so merile v dolžino in tri v višino, njihov skladiščni prostor, okrog šestdeset kubičnih metrov, pa je sprejel do trideset ton soli, ali dva vagona. Zgrajene so bile iz najbolj kakovostne hrastovine. Vsa rebra so bila podvojena, pritrjena na trdno kobilico in le petnajst centimetrov 34

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 35

oddaljena med seboj. Takih podvojenih reber je bilo okrog štirideset, vseh kosov lesa na maoni, ki so jih merili, rezali, tesali in namestili nanjo in so sestavljali ogrodje maone, pa je bilo kar okrog tisoč. Rebro maone je bilo tako primer najmočneje izdelanih ladijskih reber.

Maone sta po Piranskem zalivu in po kanalih vlekla dva vlačilca, v spominu je ostal še zlasti leseni remorker Dragonja zaradi močnega motorja, ki se baje vso svojo dobo ni nikoli pokvaril. Te sreče pa niso bile maone. Najsi so bile trdne in trpežne, se je v hudem neurju, v tramontani, novembra 1969 večina njih potopila pred portoroškim skladiščem soli. Zdaj mi samo še stari solinarji vedo povedati o tem, ampak tudi oni govore o nesreči nekako ravnodušno in neprizadeto: bilo je davno, čas se je premaknil naprej, zdaj sol vozijo tovornjaki, v staro skladišče spravljalo drugi drugačno robo.

Ob robu kanala stojim. Nad maono, ki je ostala kot pričevalka o davnini.

Razpadajoča lepotica govori o minevanju. Ne baha se s preteklostjo, ni je strah prihodnosti. Ždi, se potaplja z nalomljeni razjedenimi rebri ob oseki v blatno vodo kanala in se ob plimi dviguje, okrašena z zelenimi algami. Molči in nemo vabi k sebi ptice in zablodele sprehajalce. Zadovoljna je, zdi se, s časom, kolikor ga ji je še odmerjenega, nič ji več ne more do živega, ne bolest ne radost, vnemar sta ji sonce in veter, in nič manj menjavanje dneva in noči. Opravila je svoje. In se zavila v molk. Če bi hotela, pa bi lahko rekla lepo besedo o lepem: o slavi pred svojim koncem. Ko ni več vozila soli po kanalih in ni potonila s tovorom v tramontani, je doživela nepričakovano svojih pet minut: ovenčali so jo in okinčali po starinsko, oborožili, miroljubko, s topiči, obesili nanjo zastavo z mrtvaško glavo in je, lepotica, nič več sama sebi podobna, zaigrala kot gusarska ladja v filmu. Kratka je bila, žal, kot vsaka slava, tudi ta njena filmska slava. Po snemanju so jo prepustili na milost in nemilost času, valovom, vetrovom, dežju, vročini in mrazu, 35

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 36

trohnobi. Nazadnje so jo privlekli sem, v zakotje, na zadnji breg. Z gnijočim telesom v vodi, s polomljenim bokom naslonjena na breg, enkrat malo v vodi in drugič več v zraku, ne v preteklosti ne v prihodnosti, ena sama izginjajoča sedanjost.

Odslužila je maona prevoznica in dotrpela maona filmska diva. Zdaj je le še trohneča truga, s katere meni potohodcu maha v vsakodnevni pozdrav mrtva roka preteklosti. Gledam jo in razumem: tako kot njej se piše vsemu na zemlji. In še: tudi podoba zemlje premine.

O tem minevanju pa ne mara slišati ne nova čolnarna pred maono in še manj lepotica gizdava dvojamborica, ki se šopiri na privezu tam blizu obeh. Za njo je potem še cela vrsta njej podobnih bahatih in bogatih plovil s ponosno dvignjenimi jambori, s plapolajočimi zastvicami, z nemirno ihto oditi z gnijočega pristana na odprto morje med vetrove in valove.

Maona se zanje ne zmeni. V njej ni ne zavisti ne hvale novemu. Ona je svoje preživela in odslužila vsem in vsemu. Gizdave šopirnice to še čaka.

36

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 37

KVARTET LETNIH ČASOV IN SLIKARJEV NA SEČOVELJSKIH SOLINAH

Uvod Zadnjikrat v letu, ki se izteka, hodim po solinah. Jutro je mrzlo, sonce bledikavo in medlikavo, skriva se za nežnim oblakom, oba mirujeta v svoji višini, le vetrc, nežen in lahen, hiti ob meni čez kavedine in kanale. Ptice so se poskrile v zavetje, galebi in čaplje so se pomaknili h kraju solin, tja, kjer mrežasta skorjica ledu ne prekriva vode. Drže se skupaj, kot da jim je tako manj hladno. Le gosposka bela čaplja, visoka in ponosna, za pol svoje velikosti višja in za vso svojo belino lepša od svoje soimenjakinje črne čaplje, stoji sama, vzvišena nad druščino, nad mrazom in nad koncem leta. Lepota kljubuje vsemu in zmaguje. Pusti se občudovati.

Ne manj je nečimrna ledena skorja, kratkotrajna gospodarica na solinah v dneh, ko je mraz z ledeno močjo zagrozil s severa. Bleščavi led na kavedinih je ne le neobičajna redkost, ampak tudi solinska nespodobnost. Morju in mediteranskemu jugu se to pač ne spodobi!

Tanka plošča ledu, sivkasta in ne bela, važna na vlažni podlagi opešane slanice, samovšečno mirujoča, ponazarja hip mrtvila, zastoja in ne samo počitka. Zdi se, da je tudi pod njo mir, nebivanje, mrtvilo. Morda se tudi zato blešči tako samozavestno, ponosna, ker ji zdaj, ta dan, v tem hladu nihče nič ne more, ji nihče ne pride do živega, saj je živ samo led in edino led. Njegovih pet minut je, čas njegovega gospostva in mrzlega zmagoslavja.

Veliki gospodar sonce, najsi je zdaj tako, da sicer zbuja upanje, vendar nam hkrati sporoča, da ga ne more izpolniti, je vseeno v veliki prednosti. Že čez nekaj dni, najkasneje v 37

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 38

enem tednu stanša, stre, stopi samozadostno skorjico ledu.

Potem se prvemu gospodarju tega kraja pridruži sodelavec – topli jug in zavlada mediteranski triumvirat: sonce, jug in morje. Kavedini zadihajo v novi sproščenosti, osvobojeni mrzlega objema ledu, in znova se vse do površja vode zganejo komaj vidni tokovi v starem in večnem nemiru. Prikrita lepota se radovoljno odkrije in radodarno ponudi.

Občudujem, ne prvič, lepoto vsenaokrog. Sivomodra barva vode z odbleski ledenih biserov, ki se zabliskajo tu in tam in so kot nezakonski bratci solnih kristalov s poletja, ždi v tišini, pod tem mirovanjem pa je večni utrip bitja življenjske ure.

Bije, utripa, meri vsem in vsemu po pravi meri: vzpone, zamahe, zatone, delo, žetev, počitek, pa spet vzmah kril, let, sprelet, drget in potem blizu ali daleč začasno ali večno gnezdišče.

Le lepota solin je stalna, najsi tudi menjava oblike in obraz.

Od predjurijevske vesele spogledljivosti vode in ptic, do poletne zrelosti belih kupov soli in zagorelih nog solinarjev, do mimobežne Jernejeve zahvale za letino pa vse do premora in splakovanja minulega. A tu se pot znova začenja: od brstenja do darovanja.

Solinska pot se pravzaprav začenja s prvim sestopom s suhozemstva, prestopom čez Kraški rob v deželo trtja, oljk, fig, kamna, velih ali požganih trav in južnih sap, začenja na klancu pod visokimi kamnitimi stenami in končuje v nižini solnih plitvin in morja. Na zgornjem koncu je nesmrtni mrtvaški ples v Hrastovljah, na spodnjem ples meglic, vetrov, ptic, sonca in vode na Sečoveljskih solinah. Enemu je bilo že več kot desetletje nazaj pet sto let, drugi kraj starosti ne pozna, kajti soline štejejo blizu osem sto let.

Moja leta prestopanja meje s trdozemlja v morjeplavnost so pičla, maloštevilna, pa četudi gredo že v desetletja. Moja pota čez soline so prav tako skromna in maloštevilna, četudi so že dolgo stalnica, potreba, mnogokrat, kadar mi je sreča mila, tudi daritev. V vseh letnih časih, v vseh jutrih, že mnogo let, da ne rečem, od davnaj, terja korak in hoče duša, da sem 38

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 39

zvest in srečen potohodec. Pokoren sem jima, v moji pokornosti pa sta užitek in zahvala zanj.

Zima Zima na solinah ni bela. Belo je na njih poletje z belimi kupi soli in s srebrno bliščavico njihovih kristalov. Zima je sivo svilnata, s pajčevino meglic, včasih z zavesami dežja, za katerimi stoji še temnejša sivina, le vmes se prikaže z veselimi odtenki jasnina. Svetloba na zimskem nebu. Tako v slabem spi upanje na dobro.

Zdi se, da nebo in zemlja počivata, vendar je to lažen privid. Vsepovsod vsemu navkljub, tudi našemu pogledu in misli, teče igra menjav in spreminjanja. Morje odplavlja včerajšnje, prinaša današnje, ki bo jutri odplavljeno. Prihajanje in odhajanje, rast in upad kot plima in oseka. Na solinah je ta igra najbolj vidna v podrobnostih: kako ptice prihajajo in odletavajo, kako izbirajo zavetje pred mrazom in kasneje gnezdišča, kako se vetrovi menjavajo in dopolnjujejo, kako jezljiva burja izrine maestral s solinskega dnevnega reda, kako borin ublažuje nasilje svoje ostrejše severne sestre in kako nosi jug dež in megleno zaspanost, kako slanost upada in se zgublja, da bi se kar nekega dne po Juriju ovedla in začela rasti. Vse eno samo razkošje bivanja. Očem prijetno, srcu drago, mislim nedojemljivo.

Kipar in slikar Mirsad Begiπ je novo razkošje na solinah. S svojo zgodbo o minevanju.

Prišel je k nam davno iz krajev tam za turškim gričem in zdaj veča naše bogastvo in ga lepša s svojim. Tako je nedavno priletel na naše soline iz daljne Turčije, željan novega, darujoč svoje, flamingo. Postal je nova lepota solin.

Z Begićem drugujem še iz časov stare zaveze. Njegov soimenjak, pesnik, esejist, modrec Midhat, mi je bil prijatelj in sobesednik mnogo let. Tenak, pronicljiv in občutljiv za tančine duše, mi je v dediščino pustil beganje za Begići.

39

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 40

Mirsadu Begiću sledim na najinih skupnih poteh, na ljubljanski tržnici, na eni ali drugi ulici vzdolž Ljubljanice od zmajev do otroške poliklinike, vsepovsod na razstavah, pozdravi me z zamišljenostjo nevsakdajnega vernika s portalov stolnice svetega Nikolaja, zasmeje s portretov različnih slovenskih uglednežev, in zmeraj je nepovedljivo poveden, ne z besedami, ampak z očmi in z rokami. Z očmi sega h globinam bivanja, z rokami krili k višinam neba. Ob vsem tem pa ostaja zastrt, zamišljen, zapisan svojemu neznanemu bogu in potovanju od zahoda nazaj na vzhod, kjer sonce vzhaja. Midhat, enako nemiren in ustvarjalen, je šel tudi na svoje zadnje potovanje po sledi Thomasa Manna k njegovi čarobni gori, kot mnogokrat poprej: od vzhoda na zahod, kot gre sonce v zaton.

Hodil sem lani vso zimo dan za dnem gledat kiparjevo delo v solinah. Begić, povabljen na delo v Sečoveljske soline, je zvest svoji temi, uprizoril med peščeno obalo in malimi valovi nizkega morja, na robu solinskega polja parabolo o naplavljenih in spet potopljenih predmetih, o ustvarjanju in izginevanju človeških sanj. Vse je bilo ena sama igra spreminjanja, odplavljanja, odhajanja. Voda obliva ostanke minulega, pozabljeno razpalo plovilo, amfore, školjke, liže, spira, jemlje, odnaša, spodnaša. In tako dan za dnem, neustavljivo, nepremagljivo. Je ljubljenje in izgubljanje, poveličevanje in uničevanje. Školjke lahko postanejo tudi lobanje, izprane, izvotljene, darovane izginotju. Na plitvinah časa ostajajo kot na peščinah zgodovine sledi davnih prednikov, iskalcev Eldorada, potopljeni čudeži, zalite ideje, odplavljeni upi. Begićeva mala Atlantida je potem na koncu izginila. Nekega jutra jo je, kakor v Kosovelovi pesmi, zalilo naraslo morje.

Tolažim se z mislijo, da ostaja v spominu, v nemiru vode, v vzgibu na novo zrastlih trav, v zavesti, ki ponavlja stari urok zoper minevanje: Nič se ne neha. Življenje je večno.

Begić je iz solinskih gradiv ustvaril prispodobo minljivosti.

Izročil jo je soncu, vodi, času, izročil na milost in nemilost neizbežnemu koncu, vnaprej določeni usodi. A vendar: ta stara 40

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 41

Begićeva tema, minevanje, ni končni cilj in ne pot k samonasilju. V ustvarjanju sta upor in napor zajeziti, zaustaviti, zoperstaviti se drsenju navzdol, v nič, sta in zmagujeta. Ne sprašujte, ali ni ta zmaga podobna Sizifovi ljubezni do skale, ki jo mora valiti iz dneva v dan, iz muke v slast, iz slasti v muko in ves svoj vek. Begići se o tem ne sprašujejo.

Jesen Jeseni se zemlja odpre in daruje. Soline so svoje darovanje opravile že prej, za svetega Jerneja. V jeseni, razbremenjene dolžnosti, dale so, kar so mogle, začenjajo nov krogotok bivanja. Prehajajo v opuščenost, v samosvoje ustvarjalno lenarjenje, ko se voda leno zlekne med ogradami kavedinov, ko slanica izgublja slanost, a blato ob njej in pod njo pridobiva v temni izraznosti. Polno je, mastno, temno, ponuja se kakor vsa zemlja na jesen.

In pride slikar, ki mu je blato zdravje in še mnogo mnogo več: preseganje danosti. Iz njega, ves blaten in zemeljski, ustvarja lepoto.

Tone Lapajne.

Z rokami in s srcem zajema v globini zemlje, dviga otežene in posvečene roke k očem, da bi tudi na zunaj bolje videl gnetljivo sveto snov, ponese jo k soncu, da se zaiskri v živem navdihu, potem pa prenaša, delavec in stvarnik, stvarno v stvariteljsko, enkratno v večno. Za svojo kratko večnost ali dokončno za neskončno.

Plast prsti, ila, blata, zemlje, rojena na solinah, s soljo, plimo in oseko morja obogatena, se prenaša družno v novo obstajanje. Prenaša in nosi tako v notrini bitja kakor v zunanji resničnosti skozi muko in slast ustvarjanja v novo resničnost. Je zajemanje v minulem in dvig v prihodnje. In lega plast za plastjo na platno za novo zrenje, za novo obstajanje, za vstajenje lepega. Platno je za sedaj brez okvira. Solinske daljave, morski 41

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 42

zaliv, iztekajoč se v ocean brezmejnosti, in sinje nebo ga okvirjajo, vendar ne zamejujejo. Zgodba na njem se izpisuje v zemeljski resničnosti in v kozmični vseobsežnosti.

Lapajne je že davno odkril barje in razkošje barjanske zemlje. Tako je Prometej odkril ogenj, tako je Sizif odkril ljubezen do skale, tako se je Odisej vrnil na Itako rodno. Barjanska zemlja je, priklicana k daritvi, slikarju rodila. Od suhozemskega vzemljovzetja, kot bi zapisal Lojze Kovačič, je Lapajne prešel k morju, na soline, v novo blatno in žlahtno razsežnost.

Navdih je isti, občutenje slično, prijem znan, vendar je delo vseeno kakor čisto majhen prestop v novo ljubezen, v mediteransko odprtost. A tudi ta ljubezen in ta odprtost, človeška, nepotešena ljubezen in mediteranska odprtost, sta prvinski, prabitni, poganski, tako hkrati zemeljski in nebesni kot vse, kar zori v srcu in na platnu, vse, kar je ustvarjeno, majhno ali veliko, za samospoznanje in za darovanje. Tako zemlja na jesen daje iz svojih neder plodove zemljedeljstva in daje slikar, s svetostjo zemlje v sebi očaran, svoje darove ljudem in vsemu živemu v dar ali v nemar.

Sprejemajo ga soline in njihov modri slani duh. Sprejema ga zemlje zeleni spomin. Sprejema ga šum časa. Sprejemajo ga rože slanuše, krilate ptice, stalni nemir vode pod njimi in večni nebes nad njimi, sprejema ga ne nazadnje tudi človek, kadar se dvigne sebi na rame in stopi v obnebje izrednega.

Takrat se krog zemlje in neba skleneta v skupno popolnost.

Zemlja je nebo. Nebo je zemlja. Polno. Popolno. Eno in drugo in oboje skupaj. Kakor zemlja in nebo na Lapajnetovi sliki. Kdor jo sprejme, je ne pozabi.

Do včeraj mi je bila moja zemlja zemlja očetov in dedov.

Tista, ki sem jo podedoval za predniki in jo moram zapustiti zanamcem. Odslej je v meni tudi Lapajnetova zemlja. Nje ne oddam nikomur.

42

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 43

Poletje Sonce. Sonce. Sonce.

Nebesni gospodar vlada s čarno močjo zemlji in vsemu na njej. Pod njim solinarji stojijo v gosti slanici, grebejo z gaveri, služijo v potu obraza svoj kruh, na kavedinih kristalizira sol.

Sol in kruh sta zdaj eno.

Slanica se trudi za kristale, solinar za kruh. Le slikar nekje visoko na nebu ali nižje, morda nad seškimi vinjami, nad kanegrsko hosto, ki postaja žolto rdeča kakor lisičji rep, le ta vsenavzoči slikar trosi barve prek nebes in po zemlji in morju, razmetava ognjeno živo barvito lepoto, da zastaneta veter potohodec in ptica breguljka v čudežu in v hvali. Za njima hvalim še jaz, romar čez soline od nekdaj, romar od pradavnine, hvalim ognjemet barv, grmado vriskov, spekter razkošja, čarovnijo ustvarjenega na vseobsegajoči paleti.

Hvalim in mislim: vse to je naslikal Zvest Apollonio.

To je tisti, ki je zrastel iz istrske zemlje, ki stoji na obali kakor svetilnik na rtu zaliva, meri daljine in višine in seje naokrog svojo nevsiljivo barvitost. Vzornike je imel že davno pred svojim rojstvom. Našel jih je v postavah prednikov, v možeh, zraslih z belimi kamni in z rdečo zemljo, izročenih ljubezni mediteranske prostranosti. Tudi njemu od tod veje mili vonj mirt, težki opoj refoška, a tudi zgodovinski dah prepletanja, sprejemanja drugega, osvobajanja iz ozkosti domačega portona ne le s pogledom z baladurja po sosedovem dvoru, ampak s pogledom in poletom v brezbrežje možnosti.

To je tisti domačin s teh krajev, zaljubljen v morje kot morjeplovec in morjeljubec, zagledan v toploto istrskih barv, ki ga živijo in navdihujejo, ki je od nekdaj, od rojstva ali še več rodov nazaj, ko je sprejel vase likovno govorico pejsažev, zvest tej mediteranski slikovitosti. To je tisti, ki je tako zvest in vešč čopiču, da so mu barve prijazno pokorne. Njegov veliki brat, slikar na nebu, zapolnjuje z igrarijo barv vseširni prostor, kolikor ga zajamejo oči, on spodaj na zemlji, a ne zmeraj čisto na 43

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 44

njej, se omejuje na večje ali manjše platno, a teh platen je, da prekriješ z njimi prostore videne zemlje in sanjanega duha.

Gledam in vidim: zgoraj na nebu razstavljena čuda in prebliski preseženega nadnaravnega, spodaj telo pokrajine: razprto, razgaljeno, radostno. Ljubezni na voljo. Lepo telo lepe žene, svečenice in hotnice, zapeljivke in zapeljane, darovalke in obdarovanke, žene vseh stoletij, vseh rodov in ras in vseh poželenj. Zdaj stoji kot solni steber Lotove žene v solinah, visoka, brezgrešna, čista, zdaj neka druga, vsa zagorela in obla, gola, le s solinarskim slamnikom na glavi, a z vsem razkošjem telesa obložena kakor Danajka z darovi, pa spet prikupno vabeča nimfa, pravkar vstala iz kakšne školjke bisernice. V plitvinah solin se nudi zapeljivost ženskih teles. Slast ob slasti, strast ob strasti, lepo ob lepem, greh ob grehu. Vse je na dotik očesa, roke, srca. Vse te Lotovke, Danajke, hotne nimfe, milo vabeče deklice, zapeljive sirene ali zgolj umišljene podobe želja in nemira v telesu, vedo za skupni imenovalec: slikarjevo telo pokrajine. Čez hip, ko se zamaje leča zrenja, so namesto lepotic in muz v dražljivem ponujanju vode samo meduze v podobnih nesramežljivih pozah, sluzaste, spreminjajoče se, vabljive in izmuzljive, dane zgolj v streznitev in ne na radost.

Igra pa se s tem ne neha. Večni krog ljubljenja žene in moža, vode in vetra, njuno dotikanje, spajanje, borenje, oddaljevanje in ponovno druženje se nadaljuje. Menjavajo se oblike in barve, slikovitost in erotičnost ostajata. Zvesta sta pranagonu in prasili, ki dviga ustvarjalnost v poveličanje in človeka v višine za vedno novo zgodbo in v zmeraj novo razdejanje.

Bežen hip v tem naraščanju ali v tem padanju ujame slikar na ozkost svojega platna in v širino svojega notranjega videnja. Sonce, nebesni gospodar, mu posodi paleto in barve. In malata skupaj. Oba strastno. Oba ognjevito. Oba enako.

44

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 45

Pomlad Spomladanska misel prihaja z lahnim vetričem, z malim borinom in s prvo pozimsko sinjino na soline, pozdravi jih, zgane, pokliče k vstajenju. Siromašna trava ji odzdravlja potihoma, ptice glasno, voda enakomerno v svojem daktilskem ritmu. In kmalu je vsega več: več zelenega na tleh, več modrine na nebu, več belega dne, več zvezdnih noči. Še čisto malo motna voda je odnesla črne misli. Nova svežina vetra oznanja: med nas prihaja novo proščenje. Že marčno in še bolj aprilsko vzburjenje neži brežine, kodra vodo v kanalih, čez in čez čez kavedine razpre zgodnjo zaljubljenost. Nakodrana je, muževna, brez pomislekov in brez računa, rožnata kakor plašč viteza svetega Jurija. Ali še lepše: kakor mila ptica mladosti. Čez soline zletajo ptice. Ozkokrile breguljke, jim pravim jaz, čeprav ornitologi trdijo, da teh mojih breguljk na bregovih ob solinah že davno ni več. A zame še zmeraj ta ali ona zmoči perutnice v vodi, podrsa po gladini in zaokroži v velikem lepem loku navzgor, k nebu, da bi se malo zatem spet spustila navzdol in zarisala na hitro s ponovnim trleskom bežečo sled; vidiš jo in že je ni. Tenka in plašna je kakor pomladanska misel na aprilsko ljubezen.

Ta aprilska ljubezen je podobna pticam Vladimirja Makuca. Letajo, gnezdijo – v njihovih gnezdih domuje večnost – dajejo, ker jih veseli dajanje, pojejo, ker so zato na svetu. Med njimi, na teh svetlih, skoroda belih platnih, vidim belo ptico, ki je priletela od bogvekod k njemu in k nam, najbrž iz večnosti, da bi na svetu, polnem tudi žalosti, pela svojo belo veselo pesem.

Spomladi se zdi tu in tam in vsepovsod, da sta se iz ptičjih grl umaknila molk in mrzli mol, in da prepevajo le še v svetlih durih. Celo galebi v tem času opustijo svoje grlene krike in se dobrikajo čigram in čapljam nizko pri tleh, najsi jih še tako mika leteti vse višje, v višnjeve višave. Je pač čas za višine.

45

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 46

Visoko se dviga tudi Makučev galeb. Ne stoji sicer, kakor so želeli, ob vstopu na soline, a je vseeno tu vsenavzoč. Ostaja visoka prispodoba prostosti, obelisk poleta, vzmah duha, srečna vez trdote kamna in lahne prožnosti ptice. Ni mu bilo dano, da bi razveseljeval oko in dopolnjeval tihožitje duše potohodcev čez soline. Mogoče ni smelo biti drugače. Zgoditi se je moralo pač po zakonu, po katerem rabelj čas ubija belo ptico in neprestano pokopava v človeku božji glas in srčno govorico. Vendar: kljub temu ne manjka ptic.

Namesto kamnitega galeba zletajo sem čez, od cerkve svetega Jerneja do kanala Oderika, od svetega do poganskega, čez vse solno polje Makučeve ptice. Rahle, nežne, prožne, s krili, ki nadkriljujejo površine zemlje in neba, zletajo na nevidne žice možnega in ščebetajo o pomladi in njeni posestrimi ljubezni. Res, ne mirujejo, ne morejo lebdeti samo na slikarjevem platnu, hoče se jim vsenaokrog, na rame zaljubljencev, v roke deklic in dečkov, za soncem.

Gledam jih, kako letajo, poslušam, kaj pojejo. Nad njimi je samo Bog, pod njimi mirna samozavednost vode, kalno obrežje in stalna brezbrežnost kakor človekovo iskanje svobode za svojo presežnost.

46

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 47

POKRAJINE NEZNANJA IN NEZNANEGA

Dragi moji sobesedniki, spoštovani ugledniki! Naj vam povem vnaprej: če mislite, da boste poslušali kakšen elaborat, znanstveno razpravo ali učeni traktat, se motite. Za kaj takega sem jaz napačen govornik. V sebi sem za vas zbral preproste besede, take, ki so po človeški meri ustvarjene, in za katere upam, da bodo tudi izgovorjene tako, kot je namenjeno: iz srca do srca.

A začenjam s samokritičnim spoznanjem: Ničesar ne znam. Nič nisem.

Vse ništrc, pustota, dim.

Blodni človekov sin, odvisen od zvezd usode in bežnih rim.

Iz tega spoznanja, ki me vedno znova postavlja v pravo lego, k tlom, hočem zase in za vas razmišljati o pokrajinah, po katerih smo vsi šli in še hodimo, po čudnih in čudežnih pokrajinah življenja, koder je vse polno neznanega in o njih ne manj tudi našega neznanja. Poimenoval sem jih po njihovi srčiki, ali, po filozofsko, po njihovi biti. To so torej: pokrajina rojstva, pokrajina otroštva, pokrajina šol, pokrajina ljubezni, pokrajina domovine in kot zadnja, kot krona ali pika-krogla vsemu, pokrajina večnosti.

Pokrajina rojstva O prvi pokrajini, o rojstvu ne vemo ničesar. Vemo, da smo se narodili materi v krilo, v naročje skupnosti, v narečje 47

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 48

domovine, a vendar samo rojstvo, pravzaprav najpomembnejši dogodek našega življenja, ostaja v temi nevednosti, neznanja, neznanega. Drugi nam pripovedujejo o našem rojstvu in mi, glavni akterji dogodka, moramo samo verjeti ali ne verjeti pripovedim. Tako smo pred svojim najpomembnejšem dejanjem, ko smo iz semena postali plod, iz bitja neke ljubezni dveh živo bitje, nemi in nevedni kot pred neznanko. In ne edino. Enako moramo verjeti zgodovinarjem in drugim razlagalcem o preteklosti, kjer nas ni bilo, in verjeti politikom o prihodnosti, kjer nas nemara tudi ne bo. Tako ostane samo ta hip, ta čas, ki je naš, ki ga tipamo, dihamo, ali se v njem dušimo, da ga napolnimo in se izpolnimo. Vse drugo prihaja do nas iz drugih rok, iz nakopičenega vedenja rodov, ki pa se s spreminjanjem našega življenja prav tako spreminjajo kot zgodovina, kot znanost, kot vrednote, verovanje ali kot kritičnost ljudi. Ob vsej in vsakršni relativnosti znanja o neznanem pa so, k sreči, tudi zanesljive stalnice.

Ena od stalnic je rojstvo. Zato pravim: rojstvo, ta neznana dežela, ostaja med vsemi najlepša in najbolj čudežna. Je veren mejnik in večni majnik. Meni se prikazuje rojstvo kot vsesilna prispodoba obnavljanja sveta, kot večni čudež prihajanja, ki polni vrzeli za odhajajočimi. To rodovitnost po svoje terja in jo podpira sama smrt. Zato mi je že sama beseda rojstvo ena izmed mogočnih vsebesed. Zmeraj, kadar pred seboj ne vidim rešnega pota, kadar mi pade mrak na oči, mi je pogled na nosečnico, na dojenčka v vozičku ali na mlado brstje trt spomladi, na butanje ilegalcev teloha, žafrana in zelenih trav izpod ruše v marčni dan, ljub klic k novemu vzponu, je kot zmagoslavje življenja. Še toliko bolj, ker rojstvo zaznamuje nekaj, česar poprej ni bilo, kar na novo osvaja prostor na zemlji, pa naj bo to bilka, bitje ali bistvo nove ideje, nove misli, ki pomeni sredi starega, že videnega, novo odkritje in novo vrednost.

Pisal sem o rojstvu, ko se me je dotaknila milost betlehemskega čudeža, pa najsi je že bilo to rojstvo lepe misli, navdiha 48

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 49

za pesem, ali prihod novorojenca na svet kjerkoli, tudi v meni samem. Včasih je bila zunanja spodbuda, ko je na primer po dolgem čakanju Rožamarija rodila sina, včasih je bil dovolj pogled na lep dan in si zašel v pesem z mislijo, da se je pravkar nekdo rodil in da je to najlepša od vseh možnih pesmi. Ali z neko drugo pesmijo povedano: Vsak hip se nekdo rojeva: človek, roža, žival in zbor rojenic ne uspeva vsem zapeti v pozdrav.

Vsak hip je rojstvo dogodek, v belino plenic povit, ko poteče skoz votek življenja neznana nit.

Z njo neutrudno šiva (Vidu srajčico?) čas in se večnost preliva skoz slednjega izmed nas.

Tako, vidite, rojstvo, prva človekova pokrajina, podaja od vsega začetka roko poslednji pokrajini – večnosti. Tako se zmeraj na novo po starem pravilu uresničuje usoda, da vse, kar se rodi, tudi umre. Vendar čas med eno in drugo pokrajino, med izvirom in izlivom, čas od ene večnosti do druge, je, četudi neznan, naš, da ga spoznamo in se v njem uresničimo.

Pokrajina otroštva Ciciban teče v zeleni dan, poje Otonova pesmica. Mi vsi pa vemo, da teče deček tudi v siv in črn dan, da se deklici kangljica skoraj nikoli ne pozlati, da sta oba kdaj v zakotju, na brezpotju, v nasilju, v neljubezni. Otroštvo, to veliko, silno, odločujoče poglavje za rast navzgor k soncu ali navzdol k temi 49

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 50

ali samo k brlivki, je prav tako polno neznanega in našega nevedenja, da ne rečem neznanja, kaj se v tej dobi v dušah otrok dogaja. Kako odločilno pomembno je, ali si sprejet z ljubeznijo ali si vržen v blodnjak življenja, stiske, sile, neprijaznosti. Otrok je čudež, a je tudi čudežno hitro ranljiv. Nikar ne mislite z optimisti, da je vse en sam ringaraja in da Marko skače po zeleni trati. Današnji bralec se bo zgrozil v neveri ob branju Pesterne ali Pastircev pa tudi Tatiča. Res je za to malo možnosti, saj je Bevk iz mode, a prav tako so mnogokrat zunaj vsakršne pozornosti današnji otroci s podobno, ne manj bridko usodo, pa najsi je še tako različna od usod Bevkovih junakov.

Mnogo je bilo napisanih učenih razprav, kaj in kakšen je otrok, umneži vedo povedati, kaj je zanj dobro in kaj mu škodi, vsi v en glas hvalimo otroškost in hkrati gledamo nanjo zviška kot modreci na nespamet in hočemo, da bi bili otroci čimprej podobni nam, se pravi stari. Še biblija med tiste, ki bodo deležni blagrov, uvršča otroke, kajti njih je nebeško kraljestvo. Pa je res? V našem tako naprednem in globalno urejenem svetu umre vsak dan na tisoče otrok, na milijone jih trpi lakoto, žejo, umirajo v vojnah in zaradi neozdravljivih bolezni. Nebeško kraljestvo je od njih neskončno daleč. A nič manj oddaljena ni tudi naša solidarnost z njimi. Je preveč platonska, daljna, kvečjemu dobra za to, da nam preganja občutek krivde. Pri tem pa te resnične smrti otrok niso njihovo edino umiranje. In ni le tam, v drugih črnih deželah, je doma tudi pri nas. Meni je bilo zmeraj težko ob misli, kako se otroci, naši, ti, ki jih imamo radi, ki jih vzgajamo in učimo, hitro in nezadržno starajo. Kako jih kar mimogrede stisnemo v primež dolžnosti, med obveznosti družbenih in naših konvencij in jim zeleno trato otroških iger zasipamo s strupeno mivko, z ostrimn šodrom in s količki prepovedi. Grenimo jim otroštvo, kar je grd greh.

Kaj vse se dogaja v otrocih in z otroki? Kje, zunaj v grdem svetu, ali tudi tu, pri nas? In kaj je to srečno otroštvo? Sama 50

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 51

na videz običajna lahka vprašanja, na katera pa ni ne lahkih ne zanesljivih odgovorov. In spet: tako malo vemo, kako se prepletajo radosti in bolečine tudi v njih, ki jim s svoje višine in visokosti pravimo ta mali. Pri tem žal pozabljamo, da smo tudi mi nekoč imeli tri, štiri, pet in malo več let, da so v nas rastle velike in še večje želje in da so nas mučila čudna vprašanja in prizadevala strašna razočaranja nad ravnanjem tistih umnih velikih. Niso otroci le zato, da starajo starše, so tudi starejši zato, da se pomlajujejo z mladimi.

Sam pomnim, še tudi zdaj, ko se vračam po stari stezi nazaj v otroška leta, kako sem narobe cicibanil kje v samoti, stran od ljudi, kako sem se hotel iz naše revščine in iz svoje slabotnosti, iz svoje zelenike, kot so me klicali, skriti sredi polja, da me ne bi nihče našel, samo mama in dobra vila, pa bo potem hudo minilo in bo vse, vse dobro. Malokdaj je zares bilo. Še potem, ko so me iz zelene vaške brezkončnosti zaprli v sivi internat in v mestno ujetost, je bila želja po dolenjski prostosti, bolestna potreba uiti praznoti, betonu in tujstvu tako silna, da me je uvrstila med težko vzgojljive dečke. Res sem bil deček, ki ni maral ne šole ne učiteljice, ne vrstnikov premožnejših ljudi na vasi, kamor je mama hodila na dnino, in ki so me podili iz svoje družbe gori v grič, v samoto, deček, ki ni imel čudežne svetilke, a se je čudežno rešil v otroško igro in kasneje v igrarijo z verzi. Nikoli pa nisem ne z nauki ne s pesmimi silil otrok v tako imenovano odraslo, osiromašeno zrelost. Saj je prav nasprotno pomembno: zadržati otroštvo, predajati se otroški igrivosti in otroškemu čudenju nad stvarstvom. Vse to pa zares pomeni biti v nebeškem kraljestvu, ki ga obljublja biblija.

O svojem otroštvu sem pisal malo. V pesmih še celo ne.

Morda nekoč čisto na začetku v nekih pesmih, ki so se na srečo izgubile, v katerih sem pravil slišane zgodbe, kako sem hodil z mamo na dnino in jo potem kje na njivi, zavit v cunje, z jokom klical od žanjic. Vse drugo, kako se z otroškim korakom stopi v vesolje, kako se vrti vrtiljak otroštva, kako raste51

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 52

jo spečim otrokom z dlani vrtnice in tulipani, a tudi o hudi ptici, ki odnese otroka gor na nebo, da je tam eno sonce več in na zemlji eno manj, sem pisal drugim otrokom, pa svojemu Marku in eno samo pesem tudi hčerki Saši. Vendar v vsem tem pisanju je bilo poglavitno približevanje ne toliko tem otrokom kakor otroku v meni, ki se je s svojimi vrstniki, ciciban s cicibani, veselil, žalostil, pel in jokal, rastel in se skrival, nagajal in drugim strgal korenček. Ob tem priznam: nisem poznal otrok, ki sem jim pisal pesmi, tudi mi ni bilo do tega, bili smo druščina, ki se je ujela skupaj v svetlih ali manj svetlih urah, ko je koga od njih pofočkala dobra vila in mene srečen navdih.

Otroške besede, tiste prave, take, ki božajo in so bolj božje kot moje, sem iskal za pesmi o otroštvu. Ena od teh pesmi je tudi tale, ki ima naslov Pot: Med otrokom in nebom je sinjina kot ocean.

Vanj spuščamo ladjice ves božji dan.

Med otrokom in ptico je daljnih skrivnosti klic.

V njem sta deveta dežela in šum perutnic.

Med otrokom in Bogom je pot, s cvetjem zakrit.

Po njem hodi k otrokom Bog se mladosti učit.

Prav bi bilo, da bi se z Bogom pri otrocih učili znanja o mladosti še starši in vsi mi, tako imenovani, starejši. Bili bi manj nevedni, manj stari, in, kar je mnogo pomembnejše, bili bi mnogo bolj srečni.

52

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 53

Pokrajina šole Začenjam jo s štirimi verzi iz pesmi o šoli, ki pa se seveda čisto drugače konča. Šola je strašna pošast.

Ima ostre zobe in roke in ji je dana oblast, da muči otroke.

Tako sem v svoji zajedljivosti, zrastli iz moje šolske martre, napisal nekoč. Saj sem greh popravljal, a zradirati ga nisem mogel, a tudi ne hotel. Šola ostaja kot dolga, predolga, težka, pretežka pokrajina, polna zahtev in muk, in ko ji prideš čez tisoč klancev do konca, nisi več ti, si okleščen in ukalupljen, četudi pripravljen za cikcakasto pot med uporabnostjo naučenih postopkov in med klicem vesti. A pobega v prepovedano kraljestvo svobode domala ne zmoreš več.

Pokrajina šole se mi prikazuje kot učena dežela, zakoličena na vseh koncih, po sredini, vzdolž in počez s kažipoti: opomini, ukori, izkazi, cveki, šusi, enkami, s točkami, z divjo tekmo za napredovanje, za prihodnji uspeh. Šola je prva, ki otroka nasiti z vsemogočem znanjem, a tudi temeljito oklesti: to smeš, tega ne smeš, to je dobro, to slabo, to se splača, to nima smisla, vse v razdelke bolj kot v razrede, vse bolj s strogim palcem vzgoje kot s smehom in z ljubeznijo. Vem, šola je nujna, vzgoja, kakršna že je, potrebna, a naj bi bilo vse bolj po meri mladosti in predvsem za to, da bi mladi bolje razumeli svet in ga prijazno, vendar kritično sprejemali. Šolar je kajpak šolar, včasih težko vzgojljiv, tudi grd in grob, vendar je predvsem mlado občutljivo bitje, ki se bije za svoje ravnovesje in za svoje mesto. Je v šoli in ne le v klopi, pred tablo, pred računalnikom, s pisalom, s kredo, z miško, je na potepanju, na potovanju po svetovih neznanega, v nerazumljenem svetu in še bolj v neumljivem samem sebi. Je še 53

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 54

prvinski iskalec, da odkrije skrito, zamenja neznanje za vednost, ujame vrednoto ali pa zgolj izpolni minimum dolžnosti šolske jedelpomaranče. A tudi ta, ki uči, mora odkrivati najprej sebi in nato učencem nova vesolja, neznana veselja, vednosti in vrednote. Ne more stati z eno nogo na pašniku zasebnosti in z drugo na uhojeni poti službe ali celo na parketu vseenosti. Po tej poti se v pokrajini šole ne pride do govora, do dvogovora, do zaupnega pomenka razumevanja, ampak samo do tišine in še ta je nema. Ali s podobno podobo rečeno: Naj se šolska učenost ne dotakne mladih duš samo na površju in še to površno.

Resnica šole pa je od nekdaj še hujša in globlja. Oblast, vsaka, vsakršna vstopa v šolo pri glavnih vratih, v vse predmetnike in v vse razrede. Hoče svoje: napraviti iz šolarjev sebi vdane bodočnike. Temu pač služijo šolska zakonodaja, predpisi, reforme, nastavljanje direktorjev in svetov, posebni predmeti, ideologija in ves sistem. Ko se ena oblast odvrti, začne svojo učno uro na vrtiljaku časa in šole druga oblast in tako v neprestanem kroženju od brezskrbne prostosti k državljanski ujetosti.

In kaj ob tej stalnici? Več, mnogo več posluha za vsakega posameznika, za naravno rast mladih teles in resnično bogatenje mladih duš.

Ko to pravim, vem, da terjam veliko. Predvsem skupne radosti obeh strani, učeče se in poučujoče, za preseganje vsakodnevne, od vekomaj udomačene in od vseh oblasti požegnane šolske običajnosti v šolskem redu, urejenem s predpisi, normami od nekdaj z zmeraj novimi reformami. Je ta in taka izrednost sploh mogoča? Najbrž ne. Vendar je potrebno neprestano poskušati nemogoče: spreminjati mogočne kalupe v zvočne in sočne akorde sobivanja, pa četudi bi bili ti trenutki le prebliski med eno in drugo sivino. Od njih se namreč zaliskajo obojim morebitne nove, lepše pokrajine vedenja, videnja, vizije.

Kaj more in mora za to napraviti šola? Ah, najprej se ne bi smeli od vsega vsakdanjega, tudi hudega, od reform, spreminjanja in vsakovrstne sile tako mrko postarati ali tako hitro zaiti 54

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 55

iz poslanstva v navajenost pedagogi, potem pa naj bi prišlo v šolske programe in med šolske klopi kaj vznemirjajoče radosti doživljanja sebe, druščine, odkrivanja neznanega, osvajanja res koristnega znanja. Mislim in rečem: tako kot je vsaka pesem, vsaka povest, vsaka misel najpoprej odkritje novega, neznanega, naj bo vsaka šolska ura ne prežvekovanje znanega, ampak ustvarjalno odkrivanje skrivnosti novega na obeh straneh šolske učne poloble. Tako ne bodo otroci, tudi po naši krivdi, zmeraj manj otroci, manj radovedni, radoživi, radobesedni in radostni, ne bo jim treba s šolo in pedagogijo zapuščati svet čarovnij in domišljije, pravljičnega tuhtanja in visokoletečega upanja, skratka, ne bodo prekmalu postali čemerni resnobni odrasteži ali celo pusteži, kot smo tolikokrat mi, ki naj bi bili njihovi vzorniki in vodniki.

Moja skušnja s šolo je slaba, četudi se šole, zlasti gimnazijskih let, rad spominjam. Prva šolska leta so me zaznamovala za zmeraj kot dečka, ki je težko vzgojljiv, pokvarjen, trmast in samosvoj, v meni pa utrdila prepričanje, da je svet na drugi strani, svet odraslih, vzgojiteljev in voditeljev, nečist, popačen, da mu ne gre zaupati, kaj šele ga ubogati. Od tod kar naprej v meni želja, več, nuja po kljubovanju, uporu, a kasneje gledati na vse s svojo gesto, s svojo besedo kot modrec – po otročje.

Začetek tega odnosa pa je bila že kar prva skušnja s šolo.

Pot v šolo je bila steza v zeleni dan prek travnikov s potokom, prepelicami in kačjimi pastirji, čez hosto s pticami in s sanjskimi živalmi, čez železniško progo s starim vlakom in lokomotivo, da se ti tam pred spustom v mirnopeško dolino odpre razgled na farno cerkev, gostilne, na Temenico, umirjeno, zbotano z nebom in zemljo, sproščeno, ko se je, lepa ponikalnica, tukaj spet umirila v vodoplovnost. A tam v dolini stoji, v spominu, tudi star nemaren gasilski dom. V njem so klopi, v klopeh učenci, sedim nekje zadaj, pred mano Tončka z dolgimi kitami, ki so mi bile edine v tem domu in v tej šoli všeč, spredaj pri tabli s šibo v roki učiteljica Pavla. Moja jedelpomaranča prvega razreda mi še zmeraj hodi v spomin 55

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 56

kot neprijetna in grda zgodba. Ničesar v njej nisem maral, ne majhne učilnice, ne table, ne stranišča na štrbunk, ne vonja po apnu in lizolu, ne učiteljice, ne sošolcev, razen Tončke, ki pa me ni marala; na vso moč pa sem imel rad pot v šolo, ki mi je ostala za vse življenje najlepša. Tako si občutek, da so mi bili v šoli krivični, in prve rane, prave in zaresne, dobljene v tej šoli, zdravim s hojo po stari poti v šolo in po mehkem mahu spominov.

O šoli sem pisal veliko. O mnogih otrocih, ki so šli v svoj velevažni prvi razred, o tem, kako majhno raste, preraste male rokave in male težave in postane veliko, o mnogih šolskih zgodah in nezgodah šolarjev, o slovnici in o skladovnici vsemogočega znanja, a tudi o zapeljivi sklanjatvi dekleta, kako se lepa Zala sklanja nad knjigo in zvezek, in kako ji, ko se skloni k tlom, izrezek na prsih pravljico belo odkrije. Pri tem sem skušal biti čisto nič šolski. Svoji učiteljici Pavli, ki sem jo ne le enkrat očrnil v sebi in pred mnogimi učenci po Sloveniji, sem ob smrti, ki me je ganila – končno me je le ona naučila brati in pisati – napisal prigodnico, sebi v olajšanje, njej v spomin.

Danes same težke besede ponavljam, danes se v črno zavijam vsevprek: moja prva učiteljica Pavla je končala svoj vek.

Imela je oster visok glas, rdeče ustnice in v rokah šibo in se se je sklanjala z njo nad nas, ko smo mi sklanjali raka in ribo.

Pri njej smo dajali roke na klop, če je kdo le kakšno zakuhal, a meni pri petju je rekla: Pob, ti pa molči, saj nimaš posluha.

56

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 57

Sicer pa je znala izvabiti zvok v srcih kot na muževni svireli, da z njo smo odprtih oči in rok v tolmune skrivnosti strmeli.

Znala je za pridnost in za klepet najti hval in bunk pravo dozo in bila super, ko smo šli na izlet s konji in z lojtrnim vozom.

Zdaj je v deželi duš in duhov na svojem končnem izletu in spet predava nepredelano snov vsem svetnikom in Bogu očetu.

Pri njej se zbirajo spet učenci krilatci za šolsko nalogo in kot nas je toliko let jih gleda milo in strašno strogo.

Ko zdaj to znova pišem in berem, mislim, drugače, po novem: morda pa ta moja šola le ni bila tako slaba in moja učiteljica Pavla enaka ali celo boljša od armade današnjih učiteljic in učiteljev. Ja, mnogo kaj se je menjalo, od časa, ko sta v nedeljsko šolo hodila Blaže in Nežica, pa četudi bi radi nekaj tistega duha spravili tudi v današnjo šolo. A živa resnica pravi: drugače bilo je v učilni nekoč v Slomškovem času. Zdaj Blaže um kaže v gostilni in popek Nežica v pasu. Če bi bilo to vse, kar kaže današnja šola, se ne bi pritoževali. Le če bi za državo demokracije oblikovali tudi že v šoli poučene, kritično razmišljajoče ljudi. Potem bo pokrajina šole opasana ne z neznanjem, ampak s štolo spoštovanja in z mavrico prihodnosti.

57

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 58

Pokrajina ljubezni Ta pokrajina je najlepša in ji ne bi smelo biti nikjer in nikoli konca. Kdo ve, kje, kdaj in zakaj se začne čudo, da se naseli v majhne prsi mladostnikov veliko čustvo, da slišijo milo ptico mladosti in hočejo iti, v paru kajpak, za njo. Pride kot navdih za pesem, kot luč za osvetlitev teme, kot klic za beg iz samote, pride, ostane, zgine, kot ponikalnica, da se še kdaj na novo, drugačna prikaže v lepoti strasti in vsesilnosti, da se v menjavah, v novih preoblekah in obrazih pojavlja, gospodarica teles in duše, da boli in osrečuje. Tudi o njej, prvinski sli vsega živega, ki je Adama, prvega, pognala k Evi, ne vemo ničesar. Morda le, da se rodi v duši in udomi v telesu, da nas dvigne od tal kvišku k bogovom, da zaradi nje vzljubimo življenje in celo ljudi okrog sebe, kot bi po Župančičevo gledali velike sladke rože pred seboj. A pojasniti njen izvor, njeno bit, rojstvo, trajanje, umiranje, njen ogenj in njeno lavo, pa tudi njeno često razdejanje, ne vemo in ne znamo. Sreča je biti ljubljen, še večja ljubiti, največja zadržati milost, molitev, moč in muko ljubezni v sebi za večno. A to, da o ljubezni ne vemo kaj prida, je ob vseh njenih mnogoterih čarih zanemarljivo.

Nekoč sem zapisal: bodimo prijazni: ljubezen je sila, sama v sebi sebična, izključujoča, pravzaprav neprištevna; vzame, ne da bi se spraševala o čemerkoli razen o sreči trenutne strasti, in enako lahko potem, neuresničena, izjedena in spodnesena, sama zavrže dobljeni plen. Vendar: tiste maloštevilne, a večne ure, ure ljubezni, so sončne, sočne in srečne.

Pel je o ljubezni veliki France, pa je ni študiral. Poje o ljubezni ljubeznivi slavček, pa je ni študiral. Mozga o ljubezni pismouk učeni, vse je preštudiral, a ljubezen šla je, čudežnica, mimo njega. Ja, je pač nenačrtna, samosvoja, slepa, četudi v svoji slepoti odkriva svojim vernikom, a tudi grešnikom, Judom Iškarijotom in Marijam Magdalenam, pekel in nebo, rožo mogoto, topol samujoč, bore v tihi grozi, razkošja vran58

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 59

ce, majice bele, oj, tiste majice z rokavci kratkimi čez nedra napete, če preletim nekaj imen slovenskih lirikov. Ti niso tuhtali, od kod in zakaj ljubezen, neznanje jih ni begalo, mučila jih je njena nedosegljiva lepota. Res: večina slovenske ljubezenske poezije poje o času hrepenenja, snubljenja in zaljubljenosti ter potem o žalosti, bridkosti in o izgubljenim čustvu.

Torej vse pred in po, o sami ljubezni, o ljubljenju, o razkošju teles in krvi, je pesmi mnogo manj. Eden redkih pesnikov take resnično erotične vsebine je Alojz Gradnik. A tudi ta zavije v eni svoji najlepših pesmi v temno brezno smrti: Pil sem te, ne izpil Ljubezen. Ko dehteče vino žlahtnih trt užil sem te, da nisem bil več trezen in da nisem vedel, da si Smrt.

Gradnik piše obe temeljni besedi pesmi eros in tanatos ljubezen in smrt z veliko črko, kot da poudarja v obeh njun simbolni, vesoljni pomen. Res, na koncu pesmi pravi, da je smrt najskrivnostnejša ljubezen, vendar je še zmeraj v mračini konca. V resnici bi bilo najbrž bolj točno misliti, da je ljubezen najpopolnejši in najlepši dar življenju. Kajti življenje brez ljubezni je mrtvo, pusto in prazno kakor zemlja pred stvaritvijo. Če je ni, če si zašel s pokrajine ljubezni ali si jo zapravil, izgubil, poteptal, hodiš sam, pust in gol po goličavi življenja, ki to ime komajda še zasluži. Ali kakor piše v knjigi knjig: Lahko bi imel vse darove, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kot nezveneč zvon. Jaz bi k temu rekel z obrnjeno Gradnikovo velepodobo: ljudje brez ljubezni mrtvi žive. Zato mi je bila zmeraj ljuba, zaželena kot privid in resničnost druga starozaveška himnična ljubezenska pripoved, kako je šel mladenič z izvoljenko v dolino vinogradov in užil sladkost grozdja, njenih prsi. Zgodba iz stare zaveze se, k sreči, v tej ali podobni popolnosti ponavlja iz roda v rod.

Po sebi, sinu, vnuku in po prijateljih otrocih sem vedel, kako pride kar nenadoma, nepričakovana, vendar vsemu živemu obljubljena, pride kakor po mehki blazini pravljice v srce ljubezen in postane gospodarica prebujenega čustva.

Od nje je prostor v srcu poln in čudno vznemirjen, kot da 59

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 60

prišlo je z njo vate celo vsemirje. In se začne mala velika sreča, ponavljanje večne zgodbe bivanja in izgona iz raja ter potovanje v dvoje po pokrajini ljubezni. Hoja po lepem, k občutenju skrivnosti in k izrekanju neizrekljivega.

Ne vemo veliko, kaj je bilo nekoč ali je še z našo ljubeznijo, še manj vidimo v srca mladih. Neznanke so tu in tam, a če kaj vstane iz pozabe, je to kot zadnji dar mrtve ljubezni.

Mnogo let, če ne kar več desetletij sem v sebi nosil veliko željo napisati, tako od daleč in malo od blizu, čudež, ko je nekaj lepega, nežnega, mimobežnega v zraku, ko to preskoči kot pesem in kot ljubezen v srce, da je vse ful bedno in hkrati vse izredno, da hoče nekdo popisati kitajski zid z najlepšim imenom na svetu, ko je ona nekomu Venera, ki je vstala iz školjke, in drugemu lepša od vseh pesmi in proz, ko se, skratka, svet na novo začenja. Pomnil sem, še čisto natanko, svoje prve zgodnje zaljubljenosti še v ljudski šoli, obnavljal podobne radosti in rane svojega sina prav tako v osnovni šoli, za njim pa še vnukovo hojo med rožami in trnjem prvih obšolskih zagledanosti in potem, ko sem začutil za tem še množico različnih otrok, se mi je, kot da mi pomaga sam ljubi Bog, steklo v Majnice, fulaste pesmi. Z njimi sem morda vsaj malo nadomestil praznine v moji drugi ljubezenski liriki, saj so me mnogi oštevali, da sem takih ljubezenskih pesmi napisal premalo. Ah, res jih ni veliko, saj tudi ljubezni ni bilo preveč, a vseeno brez pretiravanja lahko rečem, da so se vse pesmi zmeraj rojevale v drhtavici srca, podobni ljubezni. Brez tega ne bi mogel napisati ničesar. Kajti: tudi pesem te kakor ljubezen zasvoji, zasuje z darovi, zapelje, zablodi, zasužnji. Vabi te k sebi, nosi radost, ki si jo ti želiš, in oblast, kot jo hoče sama. Si njen srečni srčni jetnik.

Tak jetnik bi rad bil še dolgo. Še bi, po Gradnikovo, pil in ne izpil ljubezni, še bi se po Murnu igral z deklico kakor veter z drobno travo, še bi z Balantičem prosil Zaprezi, ljubica, razkošja vrance, še bi z Otonom tiho, brez besed hodil s to skrivnostjo med ljudmi, še bi rad dolgo, celo večnost ponavljal za sinom: To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.

60

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 61

Prav zato, ker naj bi bilo življenje ljubezen in ker je ljubezen večna. Zmeraj na novo vstaja kot Venera iz školjke, da se dva združita v eno in da se školjka zapre. Za biser, za ništrc?

Ali tako, kot poje naslednja pesem, vzeta iz Majnic: Zanj je bila Venera, ki je vstala iz školjke.

A ona, fulasta deklica, kot vse njene sošolke se mu je smejala v obraz, češ da je smotan in smešen.

Tako je doživel poraz, a ni je bil rešen. Še zmeraj je kot spomin z ljubeznijo čarno vstajala lepota pred njim in radirala stvarnost, še zmeraj je v srčni predal spravljal neizpolnjeno sanjo in s školjkami z vseh obal venomer mislil nanjo.

Potem je tudi ona prešla kot vse na tej zemljici beli, in lepši kot Venera mu je postal Botticelli.

In za povrh še ena najdba s potovanja po pokrajini ljubezni. Tu, v tej deželi, rastejo vse rože, tudi strupene, nad temi kraji sijejo vse zvezde, tudi temne. In v tej svetli in temni svetlobi lahko najdeš samo školjko ali v njej tudi biser.

61

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 62

Školjka si na belem produ oceana, drobna školjka si z neskončnim morjem v sebi. Naj ne pojdem mimo tebe, naj te moja roka najde, biser, in posluša, kako v tesen svet vkovana, diha ujeta duša oceana.

Pokrajina domovine Domovino si dobil z rojstvom. Z njo si zaznamovan. Vanjo so te položile rojenice in ti določile meje jezika, meje pokrajine, meje pripadnosti. Dana ti je bila ta pokrajina, da te opredeli z domovinskostjo in da ji vračaš s svojo mero za njeno neizmernost, zvestobo za zvestobo, ljubezen za ljubezen. Še več: prejel si od nje štafetno palico od prednikov, da jo v sosledici rodu predaš naslednikom. Zato od tebe bolj pričakuje kot terja, da zanjo storiš, kar moreš in zmoreš, da jo zaznamuješ z delom za njene sedanje in prihodnje čase. Vendar te sprejema, tudi če ji nisi do konca zvest, če ji nisi povsem naklonjen, če si do nje brezbrižen, če jo v stiski zapustiš ali celo v sebi izgubiš. Vse prenese, vse razume, vse odpušča, samo izdajstva ne mara. Efialti in Judeži Iškarioti so od mater zmeraj in povsod zavrženi in od ljudi prekleti. Vsaj to je od vekomaj znano.

Manj pa nam je zares znana ta naša pokrajina domovine.

Prevoziš jo sicer mimogrede, od panonske ravnine na severu do male morske obale na jugu v treh urah in še prej od zahodnih gora do vzhodnih gričev, a če jo hočeš spoznati, moraš po njej peš, večkrat, v vse klance in vse soteske, ob vseh potokih in rekah, po cestah, stezah in kolovozih, da jo vidiš od blizu in s pravo dioptrijo srca. Če jo hočeš tako spoznati v vsej njeni lepoti in njeni bolesti pa je eno življenje premalo. Skriva, majhnica in večna majnica, toliko skrivnosti v zemlji, na površini dneva in v podzemlju noči, v zgodovini, v prirodi, da je njenih zakladov za polne egiptovske lonce zlata. Sestavljena je namreč iz samih lepih in različnih sestavin stvarstva: ravnin 62

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 63

in gora, gričev in morja, gozdov in pašnikov, njiv in vinogradov. Zato je bivati v njenem naročju, listati po njenih preteklih listinah, motreti mnogoterosti njene sedanjosti in vrisavati na njen zemljevid zapise prihodnosti kakor spreminjati malo domačijo, sabenjški dom v gosposko domovanje, v veliko domovino. Greš po njej, kakor po raju, bi rekel Cankar, in ti je prav, da si Slovenec.

A kakšen je ta slovenski človek? Nam je znan ali tuj, rojak ali le samoten romar na poti v Eldorado?

Ko človek joče, je Slovenec. Tisti žalostni, ki mu celo Bog ni mogel pomagati, ko mu je povedal, da je Slovenec.

Ko človek poje, je Slovenec. Poje svoje narodne žalostne.

Ko človek dela, je Slovenec. Dela za tuj prid in za svoje žulje.

Ko človek terja plačilo, je Slovenec. Prosi za drobtine z gospodarjeve mize.

Ko gre človek v tujino, je Slovenec. Služi tujcu, sanja o domu in umre od domotožja.

Ko se človek drži domačega plota, je Slovenec. V svoji običajni drži.

Ko je človek majhen, je Slovenec. Vso zgodovino mu vbijajo v glavo s cesarjevega dvora, s prižnic in z govorniških odrov, da je majhen. In še takrat, ko se enkrat pobere iz svoje majhnosti, ko vstane, upornik, v kmečkih puntih, v vojnah zoper tujce in zavojevalce, zoper Benečane in Lahe, Turke, Ogre in Švabe, zoper vsako potujčevalsko svojat, se ne veseli zmage in ne uživa v zmagoslavju: majhno ali noče ali ne more postati veliko, ali pa mu to ne pusti na novo pisana zgodovina.

Majhno živi v mali Sloveniji.

Veliko je zunaj nas.

Ko postane človek velik, ni več stari Slovenec. Prerastel je svojo majhnost, se zavihtel samemu sebi na rame in zapel s polnim glasom in kakor na novo: Slovenec sem.

Pisal sem o tej pokrajini domovine veliko. Prišel sem do nje iz bridke osebne skušnje. Razrastla se je, globoko in na ši63

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 64

roko v veliko moro, v slovensko samonasilje. Tu, v tej bolečini je več kot preveč neznanega. Spraševali so se pred menoj, sprašujem se jaz in spraševali se bodo še mnogi za menoj, iz kakšnih neznanih svetov, iz katerih zlih urokov, iz kakšne krivde rodov, iz kakšne neusmiljene grozne usojenosti to naše polaganje rok nase, ta slovenska cagavost, ta beg in strah pred življenjem.

Odgovora niso vedeli spraševalci pred menoj, kot ga ne vem jaz in ga bodo nemara zaman iskali naslednji premišljevalci. Samosmrtniki pa kar prestopajo z vrvjo, s plinom, s tabletami tja čez v neizrekljivo. Včasih me je pri tem tolažila misel o mnogih talentih, s katerimi smo obdarjeni Slovenci in da sta s temi darovi pogojeni tudi naši občutljivost in ranljivost. Morda zato mnogi ne ljubijo dovolj življenja in hočejo spoznati, kako je ljubiti, kadar se ljubi samo smrt: iz oči v oči, iz zrkla v zrklo, iz niča v nič.

Pesmi o tem sem pisal v dveh ciklih in v dveh obdobjih.

Prvega Slovenske pesmi pred četrt stoletja v zbirki Dediščina, drugega, cikel Samosmrtniki, še ne tako davno v zbirki Darovi. Vsekakor je groza Slovenskih pesmi neposrednejša, temnejša, obup je zadrt v živo rano. Tudi zato nekaterih pesmi tega cikla nisem mogel nikoli recitirati: bil je strah, da mi ponovljena žalost zaduši besedo. Še zlasti je težko govorljiva zadnja, najtemnejša pesem tega cikla s prvim verzom kako Slovenci lepo umiramo in z zadnjo kitico: Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega.

In potem, še preden zgnijemo v jami, dajo nova imena vsemu na tem koščku sveta, a smrt poimenujemo z nami.

Zdaj ne bi več zmogel zajeziti v sebi toliko temote; z leti se je črnina hudega redčila, bledela, postajala prizanesljivejša.

Nazadnje se sam, zazrt v belino nevedenja, pogovarjaš z belimi mrtvimi in skušaš nositi, kolikor je mogoče, mirno in 64

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 65

zbrano, z jokom navznoter, to našo staro in zmeraj na novo bolečo travmo.

A ni edina. Druga, ne manj velika in usodna, je jezik, naša materinščina. Od Trubarja, ki nam je dal prve knjige in nas prvi nagovoril Ljubi Slovenci, je bil prav jezik, trajna vrednota, organ naše duše, tisti, ki nas je na križpotjih in križiščih zgodovine skozi vekove zadržal, ki nas je kot narod ohranil in kot državo gori postavil. Prešermov jezik je iz jezika hlapcev in dekel ustvaril visoko pesniško evropsko govorico, potem so branili in ubranili jezik mnogi gorečneži, nazadnje še naša generacija pred skupnimi jezikovni jedri, uzakonili smo, v novi svoji državi celo jezikovni zakon za zaščito materinščine (čeprav se jezik brani s srcem in z zavestjo), medtem pa je slovenski jezik vse dlje in dlje na nekakšni samomorilski poti. Z njim smo sicer, kot se bahamo, v Evropi, doma pa ga ponemarjamo na vsakem koraku, potiskamo v zakotje, izrivamo iz javnosti. V nasprotju z Zakonom o javni rabi slovenščine, odpiramo celo s predpisi vrata tujkam, tako da so naše Trubarjeve, Prešernove, Cankarjeve ali Slovenske ulice polne tujejezičnih napisov firm, reklam, plakatov. Morda res to, kot trdijo sodobni poslovneži, koristi svobodnemu pretoku blaga in idej, streže gospodarstvenikom, nikakor pa ne dobrim gospodarjem: ti ne bi prvenstva maternega jezika prodali za skledo leče. Tudi zato naša stara ura, s podobo raja in s kukavico, ki po slovensko kuka, vse bolj zaostaja in bati se je, da bo, tako kot že kje v zamejstvu, kmalu povesila uteži. Bije trdo, kovinsko rezko, grozeče. Njen čas teče, kakor je to na starost, počasi, vendar se hitro steka.

Jezik je dom, je zapisal slovenski pisatelj. Ta dom se nam pred očmi kruši. Še mladina, ta, ki naj bi jutri prevzela štafeto rodov, trdi, da slovenščino, svoj jezik, svoj dom sovraži.

Kdo ji ga bo priljubil, kdo utrdil v koreninju razmajano zaupanje v moč slovenske besede doma in v svetu, kdo podžgal zavest do slovenšne cele? Sprašujem se in priznam, da ne vem. Namesto odgovora naj bo ta pesem, z naslovom Ljubezen: 65

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 66

Meni je lep ta svet med morjem in goro.

Ta prst, ki je je komaj za pest z majhnim upom in večno moro.

Meni je drag ta prag pred nebivan ja vrati.

Sem nas kot boštva in beden prah je položila usoda mati za vztrajanje in za rast, za bel dan in črno bilje, za muko in slast, za strast in nerazumno samonasilje.

Meni je ljub ta svet tako krut in ravnodušen.

Nanj sem pripet in razpet kot na križ preizkušenj za pot, kdovekam, navzdol v brezno ali v brezmejno pesem, na to čudno slovensko bol, na eno samo ljubezen.

Tudi jezik je moja beseda. Z njim sem spregovoril svojo prvo besedo, zapel prvo pesem, prvo molitev in prvo kletev, z njim sem povedal prvi ljubici nemogoči stavek, da jo imam rad, z njim sem bil, sem in bom. Jezik me potrjuje. Po njem lega milost na dušo, da sem kdaj radobeseden. Kogar duši, in kdor se svoje besede sramuje, je ni vreden. Kdor jo izda, je slabši od Dežmana in Judeža skupaj.

66

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 67

Pokrajina večnosti Ko prehodiš, romar, pot od zore do mraka, premineš svoje pokrajine, prideš na rob noči. Čez je neznano kaj. Nova največja neznanka: pokrajina večnosti. Je to razpad ali vstajenje, uničenje ali poveličanje? Ničesar o tem ne vemo, vemo samo, da neznana, tuja in neumljiva pokrajina večnosti sprejema ponujeno roko pokrajine rojstva in da skleneta krog potovanj. Igra, komedija, drama, resnobni andante ali vedri scherzo, vse je končano.

Večnost. Človek obstane nem in plah pred to skrivnostjo, pred to sfingo neznanega. Ne ve ji pomena, ne pozna ji pravega imena, sluti v njej neskončnost, ki si je prav tako ne zna ne razložiti ne predstavljati. Agnostiki sicer pravijo, da večnosti ni, in ciniki k temu dodajajo, da je večna samo človeška neumnost. Dvomim pa, da še kdo lahko reče v zvezi s časom o večnosti kakor Baudelaire, ki je na preprosto vprašanje, koliko je ura, odgovoril: na moji uri je večnost. Kdo ima še tako uro med smrtniki, ki smo ujeti v odtekanje in prepletanje časa in nas vznemirja razmislek o šumu časa?

Priznam: lepo je misliti, še lepše verovati, da je večnost tisti lepi cilj, h kateremu vabijo vsa verstva, tista končna potrditev smisla kratkega človeškega življenja, ki jo obljubljajo mnogi preroki, uteha, da se konec nekega bivanje nadaljuje v novem bivanju, kar čutijo verniki. Tudi meni je bilo neskončno milo, ko me je pokojni Marjan Rožanc pomiril, utešil in ohrabril z izjavo, da za naju dela večnost. Odtlej mislim, da je večnost bližja, tu nekje, tesno ob moji strani, blaga kot posestrima ljubezni, kot prijazna sogovornica in ne nekdanja brezdanja praznina.

Smrt je nesmiselna, pravi padli slovenski pesnik Ivo Brnčič.

Smrt je rodovitna, trdi španski pesnik in filozof Unamuno.

Smrt je mejnica med tu in tam, med časnostjo in večnostjo, vendar, kot je videti, tudi med smislom in nesmislom. Kajti: iskanje smisla, je začetek verovanja. Verovanje pa kliče kot zvon v čuječnost in obljublja večnost.

67

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 68

Kljub tej in podobnim obljubam pa človek otrpne, ko se sooči s smrtjo, zmrazi ga neprijetno, mrzlo in mrsko, češ tam na oni strani je nič. In ta nič naj bi bila večnost. Ne sprašuje se več, ali je večnost dana vsem, ali le njim, ki so vanjo poklicani, ne ugiba, ali je večnost čas, ki mineva, vendar nikoli ne mine, od neznanega se otrpel obrne v življenje. Končno, čemu ne bi bilo življenje samo večnost, enako silno je, enako neustavljivo, enako večno. Če je smrt samo enkrat, je življenje kar naprej. A rekli boste: smrt je osebna, samo tvoja, samo moja, ena sama, dokončna, življenje pa je kot ogromen neskončen ocean brez začetka in kraja, v katerem ginemo drug ob drugem in se bijemo drug z drugim. Odgovarjam s prepričanjem in naravnost: vsi smo enako smrtni in enako živi, po Gradnikovo kot vozli v isti mreži, in vsak živi tudi od drugega, po drugem in v drugem. Več: tudi mrtvi, oni iz nam tuje, neumljive večnosti, živijo v nas in smo mi od njih, z njihovo svetlobo osvetljeni, bolj živi in lahko celo za malo, za majhno makovo zrno, boljši.

Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim? Odgovore si išče vsak sam, tudi otrok in mlad človek, ko odraste pravljicam za lahko noč, odgovori pa so kakor odgovori: začasni, kot stopnica pri vzpenjanju k boljšemu videnju, pomirjujoči, kot napotilo k vedenju, trdni, kot milost v verovanju. Nikoli pa ni pokrajina večnosti enoznačna, tudi v dvomu je zmeraj vznemirljivo prisotna, večna. Ali kot je zapisal mladi pesnik, preden je odšel v večnost: Zvezda. Gledaš jo, večno.

Tedaj se utrne.

Lepo povedano. Zase in za vse čase. Sam temu dodajam svojo pesem Romar. Kot je naslov pesmi, opeva naša potovanja po različnih pokrajinah našega bivanja po zemljici beli, kot pravimo, ali po dolini solz, kot tudi rečemo Zemlji, temu 68

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 69

našemu edinemu planetu, na katerem živimo, po njej hodi večni romar v svoj izsanjani kraj, v nevideni Eldorado.

Tiho odide z doma in roma za soncem vso pot do zapada.

Vidi Brezje, Lurd, Kelmorajn, vidi gore, gorje, ocean, a ne Eldorada.

Tiho odide iz sebe in roma za ptico, krilato, milo in mlado, čez razkrižja in križe ovir, pride v prostor, v prostost, v večer, a ne v Eldorado.

Tiho odide z zemlje in roma, duša, s prezeblo nado skoz moče in suše svojih dejanj v vesolje, na lučno stran, v Eldorado.

Tako smo prišli tudi mi, ne v Eldorado, ampak do konca potovanj po mojih pokrajinah neznanja in neznanega. Morda ste vse to, kar sem govoril, že slišali ali vedeli, saj ljudje rod za rodom samo ponavljamo zgodbe, ki so bile pred nami že napisane, da se ohranjajo in živijo po svoje za nove poslušalce.

Mislim, da je res tako in da vam nisem povedal nič novega.

Zato mirne duše lahko za konec ponovim v malo spremenjeni inačici svoj začetek: Ničesar ne znam. Nič nisem.

Na zemlji začasen gostač, ki gre čez gorje in previse po zadnjo zasluženih plač.

A za to, današnje, lona ne pričakujem. Dolžan pa sem vam zahvalo, da ste me poslušali.

69

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 70

PIONIRSKA DOBA MLADINSKEGA GLEDALIŠČA

Moja gledališka zgodba se je začela kot nenavadna, skorajda slučajna epizoda, vendar mi je ostala, najsi je bila kratka, za zmeraj v najlepšem spominu. Pustila je vidne sledi v mojem življenju, po svoje se celo še zmeraj nadaljuje; gledališče je stopilo ne le vame, ampak kar v našo hišo, v našo družino.

Začetek je bil nenavaden, nepričakovan, tak kot kakšen deus ex machina: tok življenja, naravnan in ujet v utečeno strugo, se je zaustavil, obrnil, zadobil nove brzice in rokave in me povlekel, močno in radoživo, s seboj. A naj priznam: z veseljem sem se mu predal.

Bilo je davno, skoraj pred pol stoletja, neke običajne jeseni. Tedaj sem delal v literarnem uredništvu ljubljanskega radia, v znameniti Mejakovi redakciji, pisal in objavljal sem v revijah in knjigah, za seboj imel prve knjige in nagrade, Levstikovo, Prešernovega sklada in jugoslovansko Mladega pokolenja, in, kar je važneje, tudi sina in hčer. Prvemu je bilo pet let, drugi tri. Miren, lep čas za zložno pot v besedovanje in v družinsko polnost. Pa se je zgodilo. Na vrata našega doma sta neki večer potrkali dve igralki: Alja Tkačeva in Minca Jerajeva, obe igralki Mladinskega gledališča. Zaskrbljeni, razburjeni, a tudi odločni; na vsak način hočeta govoriti z mano o važni in resni zadevi. In sta mi razgrnili, prizadeto, z jezo in z žalostjo, težave Mladinskega gledališča. Poslušal sem in strmel: Gledališče da je pred razpadom, dosedanja voditeljica in režiserka Balbina Baranovič Batelino odhaja, prevzela pa naj bi ga Dragica Ahačič in to s popolnoma drugim gledališkim konceptom: ne bi bili več gledališče, v katerem poklicni igralci uprizarjajo predstave za otroke in mladino, ampak bi bili 70

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 71

dosedanji igralci nekakšno dopolnilo otroški gledaški skupini, se pravi v glavnem naj igrajo otroci za otroke. Da je bila stvar več kot resna, je bilo mogoče videti že po tem, da je bila Dragica Ahačič že nastavljena v Pionirskem domu kot načelnica oddelka za gledališko delo z otroki. Očitno sta se soočila dva, tedaj pri nas in v svetu nasprotna koncepta gledališča za otroke. Dve taki gledališči sta bili takrat v Jugoslaviji vzorčni za en ali za drugi koncept. Zagrebško Dječje kazalište je uveljavilo igro otrok za svoje vrstnike, beograjsko gledališče Boško Buha pa je vztrajalo pri profesionalnem gledališču z vsem razkošjem nadarjenih igralcev, predstav in repertoarja. V Ljubljani se je Balbina Baranovičeva odločila za beograjski model, celo s precej večjo zahtevnostjo in hotenjem; kot vidna ustvarjalka v eksperimentalnem gledališču, je tudi v svoje delo za mladino hotela vnesti čimveč eksperimentalnega programa in gledališke inovativnosti. O tem priča tudi njena predstava pred odhodom iz Mladinskega gledališča, poetična, sveža, krhka predstava Dve nedelji, prirejena po tekstih Ele Perocijeve.

Zagotovo ta smer ni bila povšeči vodstvu Pionirskega doma, kjer je v tem času domovalo tudi Mladinsko gledališče. Logika stvari je bila na dlani: Balbina gre, gledališče prevzame Dragica.

Alja in Minca sta odhod Balbine in prihod Dragice Ahačič razumeli kot konec Mladinskega gledališča in njunega profesionalnega dela. Enako so mislili tudi drugi zaposleni: Brane Ivanc, Miro Veber in Božo Volk. Zato me, govorita Minca in Alja, prosijo, naj pridem v Mladinsko gledališče in jim pomagam v borbi za obstoj.

Pristal sem in se skupaj z ogroženim ansamblom spustil v bitko.

Od vsega začetka sem vedel, da moramo ubraniti koncept profesionalnega gledališča za otroke in mladino, da moramo pridobiti širok krog občinstva, zlasti šolsko mladino, da si je treba zagotoviti ustrezno finančno podporo od ustanovitelja in primeren status v Pionirskem domu ter utrditi zase zaledje 71

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 72

kulturnikov in prijateljev. O konceptu kajpak ni bilo dvoma, ostali smo pri vzorcu Boška Buhe, za občinstvo pa smo začeli načrtno skrbeti z abonmaji za šole, z gostovanji, s primernim repertoarjem. Tudi sam sem veliko hodil po slovenskih šolah in vabil k predstavam v Mladinsko gledališče. Prijatelji pisatelji in starejši ugledneži slovenske književnosti, Bevk, Ingolič, Seliškar, Bor, so me podprli s solidarnostnimi izjavami za obstoj gledališča, na prvo »svojo« premiero v decembru 1963, muzikal Klovn in njegov cirkus, smo s posebnimi osebnimi vabili napolnili dvorano z mnogimi vidnimi predstavniki književnosti, gledališča in politike.

Ta prijateljski kulturni pritisk na javnost, na šole, na potencialne zaveznike in pomočnike je ustvarjal prijazno razpoloženje do gledališča in njegovega obstoja. Bitka pa seveda ni bila enakopravna. Na drugi strani so bili ljubljanska mestna oblast, vodstvo Pionirskega doma, denar, dvorana in delov ni prostori, na naši strani pa neuklonljiva volja in zagnanost ter več kot zgolj požrtvovalno delo. Bilo je to nekakšno Sizifovo delo valiti skalo k vrhu, jo postaviti in zadržati, skratka: biti in obstati. Sprva nam je slabo kazalo, sčasoma pa jih je bilo vedno več, ki so prestopili na našo stran, širili dobro besedo za naše gledališče v javnosti. Res: tudi kritika nam je bila naklonjena.

Sami pa smo vedeli tudi: treba se je izkazati z delom. Pridobiti nove slovenske gledališke tekste, razširiti repertoar za vse starostne stopnje otrok, za mladino in odrasle, pritegniti nove režiserje, tudi nove igralce in novo občinstvo. Prvo novo igro je prinesel Žarko Petan, naslovil jo je Starši naprodaj.

Njegov tekst je uprizarjal aktualno temo prezaposlenost staršev in zapuščenost otrok, vanj pa je avtor zvrhano nasul posodobljenih motivov iz priljubljenih pravljic, tako da je v režiji Rosande Sajko nastala živa, zanimiva in odrsko učinkovita predstava. Poleg maloštevilnega ansambla so v igri nastopili mnogi gostje, med njimi študenti iz gledališke akademije. In začela se je pravzaprav važna novost: v obeh glavnih vlogah 72

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 73

dečka in deklice sta bili po stari prejšnji navadi gledališča zasedeni Alja in Minca, slednja kot deček. Hkrati pa smo poskusili z zasedbo dveh mladih. Tedaj sta prvič prišla na oder Mladinskega gledališča Mojca Ribič in Jože Mraz, slednji je do odhoda v Ljubljansko mestno gledališče za dolgo ostal član Mladinskega gledališča. In glej: Alja in Minca sta gledali mladi par pri vajah in rekli: Dobra sta, naj kar onadva igrata in ne medve.

Zgodilo pa se je ob tej Petanovi igri še nekaj, ne manj odločilnega. Na generalko je prišel direktor Pionirskega doma Zvone Miklavič. Gledal je, gledal, strmel v dogajanje na odru in potem na koncu, očitno presenečen in zadovoljen, rekel: Dobro delate, boste kar ostali.

Tako je bila prva zmaga dobljena. Pot naprej pa je bila še dolga in strma.

Ko sem prišel v Mladinsko gledališče – prišel sem sicer cel, z voljo in z ljubeznijo, ostal pa sem z vsemi dolžnostmi še v službi v literarni redakciji radia Ljubljana – nisem imel kajpak prav nikakršne gledališke izkušnje. Ljubezen do teatra je bila na ravni vnetega obiskovalca gledališča, v srčiki te ljubezni pa je bil še zmeraj živ dogodek iz mladosti, predstava Goljeve igre Princeska in pastirček v ljubljanski Drami. Osnovnošolci, gojenci internata za dečke, iz Marijanišča, smo brez diha, z odprtimi usti stali zdrenjani v banovi loži in se čudili čudu na odru. Morda nisem gledališča nikoli tako polno, čutno in srečno doživel kot takrat. Kasneje sem se skušal Golji oddolžiti za mladostni užitek, vendar nikoli nismo imeli v Mladinskem gledališču ne dovolj igralcev ne dovolj novcev, da bi lahko uprizorili kakšno njegovo igro. Vendar to nikakor ni bilo odločilno za mojo zavzetost v gledališču. Odločilna je bila navezanost na otroški svet in zavezanost otrokom. Za njih je bilo potrebno storiti vse, da bodo imeli svoje gledališče. Ta obča zahteva, moja prirojena upornost za premagovanje težav in seveda zavidljiva volja ansambla, da dokaže svoje ustvarjalne zmožnosti, so bili naši zmagujoči aduti.

73

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 74

Sam sem, začetnik, začel z veliko žlico zajemati gledališko abecedo in poštevanko. Bral sem gledališke tekste, prebiral adaptacije mladinskih povesti, nagovarjal pisce za nove tekste, se učil usklajevanja med ustvarjalci predstave, načrtovati zasedbe, repertoar, obiske, gostovanja, iskati možnosti za nove sodelavce in za nove igralce in igralke. In so napisali tekste za Mladinsko gledališče poleg že omenjenega Žarka Petana še Miloš Mikeln: Strip strup, denarja kup, Smiljan Rozman: Čudežni pisalni strojček, Leopold Suhodolčan: Figole fagole, vzeli smo staro igro Mojster petelin, ki sta jo za oder priredila Kristina Brenkova in Emil Smaek, pa potem gledališke priredbe Treh mušketirjev, V 80 dneh okoli sveta, Robinzona, Grayeve priredbe Andersenovih pravljic, pa drugačno satirično inačico Andersena v priredbi ruskega dramatika Evgenija Švarca Goli kralj, iz novejše srbske dramatike pa aktualnega pisca Aleksandra Popovića Pepelko in Kapetana Johna Piplfoksa nenadkraljivega pesnika in poznavalca otroških duš Duška Radovića. K temu je treba dodati gledališko klasiko kot sta bila Plautova Dvojčka v imenitni zasedbi obeh dvojčkov Janeza Hočevarja in Braneta Ivanca, Anouilhov Ples tatov in vrsto sodobnih mladinskih dramatikov. Tako smo imeli svoj gledališki repertoar in svoje gledališko občinstvo.

In kaj smo še imeli?

Dvorano s slabimi stoli in s še slabšo akustiko, dvorano, ki smo jo morali deliti s filmskim oddelkom pri Pionirskem domu za njihovo filmsko vzgojo.

Malo garderobo, ki je bila tudi frizerski salon, šminkernica, soba za sestanke, za bralne vaje, čakalnica za nastope.

Pisarnico s tajnico in z organizatorko predstav, ki pa so ju jemali za svoje potrebe tudi drugi pri Pionirskem domu. Šivalnico z mojškro in krojačem, ki sta šivala kostume za naše predstave in priložnostna oblačila za raznorazne krožke.

Scensko delavnico z mizarskim mojstrom, ki je bil tudi scenski delavec in včasih v stiski tudi igralec.

Pet igralcev.

74

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 75

Frizerko.

Vodjo gledališča, ki pa je bil sicer v službi na RTV Ljubljana.

Ogromno prijateljev in zanesljivih sodelavcev, ki so nam magari tudi zastonj pomagali.

In imeli smo nepresahlo voljo delati in kipeče hotenje uspeti.

Nismo pa imeli: šepetalca, inscipienta, elektičarja, maskerja, propagandista, delitve dobička in ne prepirov.

Tako smo pionirsko dobo Mladinskega gledališča pri Pionirskem domu prestali in se uspešno prepasli skozi vse suhe paše teh let, ko je šlo za biti ali ne biti.

V tem odločilnem času, ko se je bilo treba umestiti med slovenska poklicna gledališča in zakoreniniti v ljubljansko in širšo kulturno javnost, osvojiti otroke in mladino ter z dobrimi sodelavci in s svojim delom dokazati upravičenost svojega obstoja, pa tudi sposobnost izpolniti svoje gledališko in umetniško poslanstvo, je bilo najpoprej važno povečati ansambel in s tem tudi proračun gledališča.

Rekel sem že, da sta pri prvi predstavi po odhodu Balbine Baranovičeve sodelovala dva mlada igralca z gledališke akademije. Enega smo, Jožeta Mraza, po končanem študiju dobili, Mojca Ribičeva pa je bila preveč obdarjena s talentom, da nam bi jo ljubljanska Drama prepustila. A zadržali smo dolgo dobo njenega moža Borisa Juha, ki je bil dragocen ne le kot igralec, ampak tudi kot pomočnik gostujočim režiserjem in sploh razumen sodelavec pri mnogih opravilih. A poleg Jožeta Mraza smo angažirali še Sandija Pavlina, pa potem Mileno Grmovo in Majolko Šukljetovo in vsi so, dobri delavci, ostali zvesti Mladinskemu gledališču.

Srečo pa smo imeli tudi z gostujočimi igralci. Namreč: Bojan Štih, ravnatelj Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, nam je naredil veliko uslugo, ko je za novo evropeizacijo gledališča pomlajal svoj ansambel in upokojil številne starejše igralce. Ponudil nam jih je kakor na pladnju 75

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 76

in sprejeli smo jih z veseljem in na njihovo zadovoljstvo. Prišli so, igrali na našem odru, tako različnem od velikega urejenega v Drami, a vendar so bile tudi naše zanikrne odrske deske za njih še zmeraj življenje. Ne za honorar, ta je bil še kako pičel, za svojo dušo so igrali in bili srečni, da so lahko še živeli na odru, ki so ga izbrali za smisel svojega življenja. Tako smo se obogatili z umetnostjo mojstrov, kakršni so bili gospa Elvira Kraljeva in igralci Pavle Kovič, Maks Furijan in Jože Zupan.

Pomnim visokega resnega Jožeta Zupana, kako je s svojim nizkim in všečno toplim glasom v garderobi (tisti, ki je bila hkrati prostor za bralne vaje, čakalnica za nastope, frizerski salon in še kaj) vabil soigralce, svoje mlade kolege, k novim in novim ponovitvam teksta v igri Mojster Petelin. Besedilo smo prestavili v stari dolenjski dialekt, zvenelo je na moč zvočno, vendar, kakor je po premieri jezljivo rekla Kristina Brenkova »zelo zanimivo in zelo nerazumljivo«, pa je bilo treba priti do jasne in točne izgovorjave. Zupan ni priganjal, bilo je vse tako, kot da je še ena bralna vaja potrebna njemu in ne drugim, pa so šli vsi za njim in pilili stavke, replike in besede brez režiserja in tudi brez konca in kraja. Stari mojster je z zgledom učil pota k popolnosti.

Nekaj podobnega se je dogajalo, ko smo za Prešernov praznik pripravljali recital njegove poezije. Naprosil sem Staneta Severja, ki je takrat učil umetniško besedo na gledališki akademiji, če bi prevzel skrb za izreko in za gledališko upodobitev Prešerna. Prišel je in se zavzet in predan besedi lotil posla.

Delal je z vsakim igralcem posebej, verz za verzom v pesmi in potem še in še celoto, popravljal, opozarjal, razlagal širine in poudarke na vokalih, sam odrecitiral verz ali kitico, po svoje kajpak, kar je bilo neponovljivo, a vendar je kazal, kam in kako naj igralec išče. Severju ni bilo žal ne truda ne časa; brusil je izreko vsem po vrsti, kot da hoče priti z vsakim igralcem do svoje popolnosti, brusil glasove, naglase, intonacije, nikogar ni grajal in ne hvalil, le ko je mislil, da so blizu tistemu, kar hoče, se je ustavil z nasmehom: Ja, tako nekako pa bi že 76

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 77

lahko bilo. In tako nekako je potem na premieri in na številnih ponovitvah tudi bilo.

Pavle Kovič je sodeloval v Mladinskem gledališču pri treh ali celo štirih predstavah. Prihajal je, skromen in točen, na vaje, prenašal, vajen teatrskih vragolij, neumnosti in šale sodelavcev pri predstavah, se med prvimi naučil teksta (česar Maks Furijan v tisti dobi še ni obvladal), dal na odru zmeraj svoj polni delež in bil zadovoljen. Brez odra je težko živel, Mladinsko gledališče ga je zvabilo nazaj v njegovo prvo in, rekel bi, pravo življenje In bilo je hvaležnosti dovolj na obeh straneh: on je bil hvaležen nam, mi njemu.

Ne vem, koliko je hvaležnosti in kakšne ostalo pri mladih igralcih, ki so se priučili odrskim deskam in občinstvu v Mladinskem gledališču. Morda nekaj, morda nič, vseeno so v gledaliških sporedih zapisana številna imena, med katerimi so danes nekatera zares slavna (Boris Cavazza, Radko Polič, Janez Hočevar), nekateri so odšli z gledališkega, eni pa celo z odra življenja. Vsi pa so po svoje prispevali, da smo zvozili voz Talije iz zagate na pot uspeha.

Pri tem smo imeli nemalo dobrih in zvestih pomočnikov.

Nemajhno vlogo so odigrali mnogi sodelavci: režiserji, scenografi, kostumografi, baletniki, glasbeniki, prevajalci in, ne nazadnje, tudi kritiki. Vsi so delali z nami v trdnem prepričanju, da je gledališče potrebno, da mora biti dobro in da ima za to realne možnosti. Večina njih je delala brez misli ali računa o plačilu, nekateri tudi zastonj, vsi pa s polno zavzetostjo in z najvišjo zahtevnostjo do sebe. Še zdaj se čudim mojstrovinam barvne in slogovne usklajenosti kostumov Mije Jarčeve, prilagojeni so bili igralcem, da so jim kar sami narekovali in igrali vlogo. Mija je bila skromna, tiha gospa. S krojačem in mojškro je šla izbirat blago, pomagala pred premiero v šiviljski delavnici ali v garderobi pri zadnjih popravkih in izboljšavah, znala je prijeti tudi za čopič in pomagati barvati kulise, ni pa znala ne zahtevati ne računati honorarja; ni spraševala, kaj ji bomo dali, dajala je ona nam. Plemenita gospa, 77

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 78

bogata, predana lepim umetnostim in s pesniško dušo. Po njeni smrti mi je Niko Kuret, njen sosed v ulici poleg cerkve sv. Jožefa, dal zajeten sveženj njene zapuščine. Bil je rokopis njenih pesmi, lep, tih glas osamele žene.

Drug tak umetnik dela in darežljivec svojega talenta je bil scenograf Uroš Vagaja. Kot je mnogo delal tako v ljubljanski Drami kot pri založbah kot knjižni opremljevalec, tako je bil kar stalni scenograf tudi v Mladinskem gledališču. Prihajal je nekako skrivoma, na tiho, kot da ne sodi čisto zraven, in prinašal osnutke scene, hodil v mizarsko delavnico in tako nekako skoraj mimogrede, češ, morda pa bi bilo bolje tako, svetoval Lazu Džanišu, kako naj ta ali oni scenski element popravi, izboljša, pomagal pri barvanju scene in postavljanju, potem sedel v nočnih urah na lučni vaji z mano nekje sredi dvorane, gledal v sceno, kot da ni njegova, in se je kot otrok veselil.

Medtem ko smo se šalili z režiserjem Francetom Jamnikom, če hoče še malo več črne luči, je Uroš tako milo, preprosto in iskreno občudujoče vprašal: Le kdo je naredil to sceno, da je tako lepa? Te in take naivne prostodušnosti je bilo v njem zmeraj polno, do zadnjega, ko je s prepričanostjo otroka, ki verjame v čudež, verjel, da bo tudi on premagal raka, če so neko igralko sprejeli v Dramo. A v tem je bil prisoten tudi poseben Urošev tenki humor, ki je tako kot v svojem delu pod plastmi običajnega odkrival resnico novega, pa četudi je bila grenka.

In še o enem dobrem sodelavcu, žal tudi pokojnem, moram napisati stavek zahvale. O glasbeniku Marjanu Vodopivcu. Bil je urednik glasbenih programov na Radiu Ljubljana, sodelovala sva pri nekaterih glasbenih pravljicah, uglasbil je več mojih tekstov, za Mladinsko gledališče pa je pisal scensko glasbo, uglasbil v mnogih igrah pevske točke ali pa iz arhiva zbral primerno glasbeno spremljavo, skratka: glasbeno stran predstav Mladinskega gledališča je bila pretežno v njegovih rokah. Meni je bilo treba le napisati tekste za songe, prositi in Mane, kot smo ga klicali, je napisal, posnel, vadil 78

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 79

z igralci in rekel na vprašanje o plačilu: Je že dobro. Ja, bil je dober.

Dobri so bili tudi režiserji. Vsi po vrsti, saj pri nobenem ni bilo čutiti, da bi delal z manj volje in zagnanosti, ker pač postavlja na oder predstavo za otroke. Nekateri so se prav nasprotno še posebej potrudili, na primer Fran Žižek z zahtevno postavitvijo Švarcove politične satire, uperjene zoper stalinizem Goli kralj, ali Mirko Mahnič z eno najtežjih nalog Mladinskega gledališča v tem obdobju z uprizoritvijo Anouilhovega Plesa tatov. Še posebej pa se je zavzel za kakovost gledališča s svojimi predstavami Miran Hercog. Gledališki predlogi za Tri mušketirje in V 80. dneh okoli sveta je sam izpopolnil, dramaturško zaokrožil, zaostril posamezne prizore, prilagodil gostoto in širino tekstov za mlado občinstvo in za mladi ansambel in napravil dve izvrstni predstavi. Drugo, se pravi tisto po romanu Julesa Verna, je potem ponovno pripravil za televizijsko snemanje in ostaja kot zanesljiv dokument lepih zmožnosti tedanjega Mladinskega gledališča.

Ko v spominu obnavljam, kateri svetli igralski liki so še zdaj živi v meni, jih kar hitro lahko naštejem ne tako malo. Omenil sem že obe vlogi dvojčkov v Plautu Janeza Hočevarja in Braneta Ivanca, slednji mi hodi kot živa humorna figura v spomin tudi kot John Piplfoks v istoimenski komediji Duška Radovića, Jože Mraz v naslovni vlogi igre Ambrosio ubija čas, pa ne le enkrat Boris Juh, še posebej pa so mi pred očmi trije liki treh naših igralk: vloga matere v istoimenski enodejanki Mileta Klopčiča Mince Jerajeve, Pepelka Alje Tkačeve v Popovićevi Pepelki in Majolka Šuklje v Anouilhovem Plesu tatov.

Klopčičevo enodejanko Mati smo vključili v Partizanski miting. To predstavo smo se izmislili kot argument, da nas ljubljanska mestna oblast ne bo več skušala ukiniti, ampak da nas bo finančno podprla, pa tudi iz gledališke radovednosti, kako lahko nekdanji veseli veter mitingovanja veje dve desetletji po koncu vojne. Zgradba mitinga kot predstave je bila preprosta agitka z slavnostnim prihodom na oder, s političnim 79

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 80

govorom, recitacijami in pevskimi točkami, s humornim skečem, pa z uprizoritvijo Matere in z zmagovitim zaključkom.

Ne spominjam se, če smo sploh imeli režiserja za celoto, vem, da je skeč o birokratu postavil Boris Juh, Mater pa Dušan Mlakar, da sem sam napisal uvodni politični govor in da je pri predstavi sodeloval ves kolektiv Mladinskega gledališča. Predstava je uspela. Filip Kalan Kumbatovič, avtor Veselega vetra, v katerem popisuje kulturno dogajanje med vojno v partizanih, je pisal o predstavi, da mu vzbuja različna čustva in da je zanimiv odmev na nekdanje mitinge. Kajpak je Kumbatoviča spremljala pri oceni spominska čustvenost na svoj partizanski čas, ga prepričala naivna zanesenost nastopajočih in ne preveč motila dodana ironično kritična distanca. Gostovali smo s Partizanskim mitingom po Beli krajini, dvorane so bile polne, ljudje kakor da so gledali nekaj, kar so že videli, toda zdaj z neke druge razdalje. In bili so zadovoljni. In kot že rečeno: v vlogi matere je preprosto, čisto, kot prapodoba slovenske matere, blestela Minca Jerajeva. Tih, poln sijaj, človeško silen in pretresljiv. Ko sem potem čez mnogo let gledal v Tinjah na Koroškem Goršetov kip matere, se mi je kot sobesednica in posestrima znova prikazala ta mati Mince Jerajeve.

Alja Tkačeva je bila domala v vseh predstavah Mladinskega gledališča na odru in zmeraj zanesljiva oblikovalka lika, ki ga je predstavljala, predana gledališki umetnosti od začetka do konca, saj ji je, poleg pisanja v zadnjih letih, dajala prednost pred vsem drugim, trudi pred domom ali družinskim življenjem. Aljo pomnim kot naravno preprosto, vseskozi simpatično in radoživo Pepelko v istoimenski igri Aleksandra Popovića. Čemu? Preprosto: Popović je svoj tekst napolnil z vsemi mogočimi domislicami, z vrtoglavim izumljanjem posebnosti in ekstravagantnosti v jeziku in v gledaliških situacijah, sredi tega direndaja, dostikrat močno literarno pretiranega, se je Aljina Pepelka znašla v preprosti enostavni rjavi oblekci (Alja je kostum sama izmislila) in s svojo naravno preprostostjo nadkrilila leporečnost in bleščavo ekstavagantnost dogajanja, 80

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 81

postala os in središče predstave, a tudi njena človeško topla srčika in izpoved. Modernizem je preglasila čistost Aljinega otroško dekliškega lika.

In še beseda o Majolki Šukljetovi. Ko sva z režiserjem Mirkom Mahničem delala zasedbo za igro Ples tatov, je šlo vse po vrsti nekako gladko in lahko pri nosilcih moških vlog. Ustavilo se je pri glavni junakinji. »Ja in koga imate za to vlogo?« »Majolko Šukljetovo.« »Vidim, saj ni druge. Vendar ona, se mi zdi, če smem reči, je v govoru …« »Ah«, sem ga prekinil, »za to pa ste prav vi mojster, jo boste že zmojstrili in verjemite, da bo več kot dobra. « Sprejel je, ne preveč rad, a vendar. Morda si je zamislil v tej vlogi kakšno gostjo, morda pa zares ni verjel v Majolko. Izkazalo se je drugače. Majolka je bila v Plesu tatov izvrstna. Njena sestra Rapa je upravičeno dejala po tej predstavi: Naša Majolka je pač solistka. Naj temu dodam svojo, morda pretirano misel, a naj mi bo zanjo oproščeno: Izjemna solistka, igralka Majolka Šuklje mi je po svoje podobna veliki ženski in umetnici Lili Novyjevi, nori grofnji: enaka odločna hoja z dolgimi plesnimi koraki, enake roke z vitkimi, za glasbilo nadarjenimi prsti, enaki ponosni neumljivi zanos, samopreseganje in ponovno vračanje v kot samote na celjenje bolečine. Na zunaj visoka gospoščina, radodarna boemščina, široka gesta za goste in negoste, na znotraj rana, iz katere prihaja ustvarjalna moč.

Ko pišem o delavcih Mladinskega gledališča v tem »mojem« pionirskem obdobju, ne morem mimo še enega obraza. Pravijo, da ima vsako gledališče svojega Jocota, mi smo imeli Mičota. Bil je vse mogoče: vodja predstave, rekviziter, skrbnik in upravljalec magnetofona za glasbene točke in efekte, dvigovalec in spuščalec zavese, mnogo poslov za dve roki in enega Mičota. Poleg vsega tega je Mičo, sirotek, brezdomec, prišlek, blaga, a tudi žejna duša, postavljal skupaj z Lazom na oder sceno in v prijateljskih krogih predstavljal in propagiral gleda81

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 82

lišče. Ker so bili glasbeni vložki domala v vseh naših predstavah, je Mičo, mojster magnetofona, suvereno spuščal glasbo zmeraj ob pravem času. Njegov čas pri Mladinskem gledališču pa se je kmalu po mojem odhodu iztekel, odšel je, kdovekam, sam, povožen v času, zavržen.

Za konec pa še tole: mladinsko gledališče je bilo zame odlična šola upornosti, vztrajnosti, iznajdljivosti. Priučil sem se preprostemu iskanju poti iz malega v večje, iz nižjega v višje, iz slutnje lepega v lepo. Naučil sem se nauka sožitja in enotnosti ogroženih, visokega duha vzajemnosti, sle po preseganju danosti in samega sebe. Bili smo na začetku nizko, a to ne v Pasternakovem smislu nižine v lepem sožitju z osnovo zemlje, ampak nizko pred ukinitvijo. Res, bilo je vse polno tudi ponesrečenih poskusov in improvizacij priti iz zagate, a vse je nadkrililo skupno hotenje obstati in igrati. Končno je zmagal čar odra, zanos igre, nemalokrat pa tudi zadoščenje, da je bilo to ali ono dobro opravljeno. Bila je velika volja, prizadevno delo, talent ni zamujal, okoliščine od občinstva do uglednih sodelavcev so nam šle na roko in smo preživeli. Več: ustvarili osnovo za poznejšo imenitno gledališko zgradbo.

Priznam: tudi sam sem se zgodaj okužil z vonjem po šminki, po kostumih, po sceni, po odrski govorici, okužil z aplavzi v dvorani in s srečo igralcev po uspeli predstavi. Name je prešla tudi trema pred nastopi in kasnejša jeza, češ čemu to, ko pa vendar svoj posel znamo. Znali smo bolj slabo, zmogli pa vsi skupaj več, kot bi sicer lahko. Presegli smo svoje zmožnosti in možnosti gledališča.

Ko so mene z radia pregnali na televizijo, mi ni bilo več mogoče opravljati obeh del in sem moral zapustiti gledališče.

Najprej me je uspešno nadomestil režiser Dušan Mlakar, za njim pa je prišel dramatik in pisatelj velikega formata Dominik Smole. Mladinsko gledališče se je začelo vzpenjati v nova obnebja. V slovo so mi dali odlitek gledališke maske, lep, simbolen kiparski izdelek, ki je ostal v družini. Mene spremlja kot odmev na mojo gledališko dobo pri Mladinskem gledališču, 82

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 83

hčerko pa, ki je kot triletna punčka začela z mano hoditi v to gledališče in kasneje nastopila v znameniti Ristićevi predstavi Missa in a minor, kot znak in kažipot skozi njena gledališka potovanja. Tako teatra ni nikoli konec.

83

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 84

PRAZNOVANJA

Praznujemo in se praznimo. Za nami ostajajo prazniki in praznina: tega ne bomo več doživeli, odšlo je mimo. Potem se zatečemo v novo pričakovanje in v novo negotovost. Tako krožimo po krožnici upanja in spoznanja: s praznovanji je tako kot z obljubami. Stoje v prepričanju rojstva in v negotovosti izpolnitve. So nekakšni samoobtežilni kamni na naši zavesti; obljubo izpolniš ali jo vržeš preko rame, pričakovanje se izpolni ali te razočara, praznovanje je obeleženje obojega, minljiv znak začasnosti.

Praznujemo obletnice rojstva, mature, poroke, smrti, obletnice velikih dogodkov, velikih mož, tako imenovane zgodovinske obletnice, ki pa se enako kot one osebne in zasebne prej ali slej odletijo v nič in v pozabo. Z velikim je enako kot z majhnim: oboje je minljivo, le da se ne ve, kaj prej mine.

Zgodbe so ljubke in malo bridke. Ob praznovanju rojstev se drenjajo častilci in darovalci, sorodniki, bližnji in daljni, sosedi in znanci, množe se darila in svečke. Teh zadnjih je vsako leto ena več, drugih zmeraj manj. Na koncu gorijo svečke, če sploh gorijo, samo še na grobu; sprva jih je več, potem zmeraj manj. Še bolj bridka so praznovanja mature. Zrelost, kaj je sploh to? Odpadanje, minevanje ali res zorenje za večnost? Kako mladi smo bili in nezreli v času uradne zrelosti! Ves svet pred nami, v nas množica želja, z nami zanos doseči nemogoče. Potem se izkaže, da zeleno ostane zeleno, vendar ne tisto čudovito Lorcino, ampak zgolj zelenika. Človek na poti skozi življenje izgublja, ne pridobiva. Tako v majniku zacvete oljka s tisočerimi cvetovi in jih že čez mesec odvrže, da bi do kasne jeseni prinesla človeku v dar vsaj nekaj 84

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 85

svojega bogastva. Obletnice mature prinašajo smrt ne cvetove.

So obredna žalost, sprva kot slutnja, potem zmeraj bolj kot neizprosno dejstvo. Vsako novo praznovanje z leti veča praznino. Sošolec, najmlajši v razredu, ki se trudi za te obletnice, nosi s seboj sedežni razpored razreda. Vsako leto vrisuje vanj nove križe, da se preostali živi križamo pred neprizanesljivo žetvijo smrti: križi na seznamu se množijo, vrste praznovalcev mature redčijo.

A vendar: praznovanje mora biti. Do konca. Do amena.

To je tako kot pri Mrožku, ko junaki sprejmejo slogan, da zabava mora biti in v potrditev tega potem enega od udeležencev proslave obesijo. Ni humor, niti obešenjaški ne, je golo dejstvo, bridkost vsega živega.

A naj pripovedujem o drugačnem, lepšem praznovanju.

Bil sem mlad, stopil sem v prvo muževnost let in v svoje prve stihe. Takrat, kmalu po vojski, sem bil, morda celo po pomoti, na nekem literarnem praznovanju. Ni slavil ne Župančič ne Gradnik, ki bi ob njiju, če bi ju tedaj videl živa, potil srhljivi pot občudovanja, proslavljal je njun vrstnik po letih, njun sorodnik ne samo po hotenju, kritik, esejist in pesnik, tudi dachavski zapornik in ljubljanski župan Fran Albreht, Franta, kot so ga klicali tovariši, za nas starosta, bolj zaradi let kot zaradi dela.

Sestali smo se ob Ljubljanici, v ljubljanski rdeči hiši, v našem, kot se mu zdaj pravi, rdečem času, davnega leta l949.

Fran Albreht je tu slavil svoj šestdeseti rojstni dan. Mladi smo se zbrali ob njem. Z vzkliki. Z aplavzi. S čestitkami. On, stari Franta, preizkušen iz literarnih, pivskih, vojnih in povojnih let, se je držal dostojanstveno, mirno in modro. Bilo je videti, da smo ga presenetili, da sam ne verjame čisto zares ne našemu hvaljenju in ne svojim zaslugam. Malo naveličano, s prizvokom skepse nas je motril in s stavkom, ki ga ni izrekel na glas, molče govoril: Čemu vse to? Saj nisem zaslužil. Bilo je komaj dobro leto, kar so ga kot ljubljanskega župana upokojili in grenkoba zaradi tega še ni prešla z njegovega obraza.

85

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 86

Pravzaprav je ostala z njim vse do konca življenja. Z njo se je iz javnosti umaknil v zasebnost, zagrenjen in užaljen, kot je zapisal Josip Vidmar v Obrazih.

Ta večer se je med malo grenkobe pomešalo mnogo veselja. Pričakal nas je in z gesto ter z besedo izražal, da nas je vesel. Staremu gospodu, ki ni užil ravno kdove kaj hvale ne kot urednik ne kot kritik in še najmanj kot pesnik, se je zdelo dobro, da ni sam za praznik, da je z nami. Po vsem, kar je prestal med vojno, z Vorancem je bil urednik oddaj partizanskega glasnogovorca upornega Kričača, potem pa v taborišču, in ne manj zaradi tistega, kar ga je nepričakovano in po krivici doletelo po vojni ob zloglasnih dachauskih procesih, po vseh grenkobah v režimu, ki ga je pomagal s prepričanjem, s pesmijo in z življenjem uveljaviti, mu je bila naša hvala na njegovem praznovanju mali obliž na rane, bežen preblisk svetlobe v temi. Nekdo od nas mu je odrecitiral njegovo pesem Moj črni brat. Zvenelo je bolj patetično, kot si je avtor želel, in manj aktualno, kot smo mi pričakovali. Pesem, napisana precej pred vojno, je ena Albrehtovih pesniških prigodnic z humanističnim poudarkom razumevanja med rasami in ljudmi na tem svetu, napisana bolj po meri idej v času kot po pesniškem navdihu. Mene ni prevzela nikoli, tudi ne v tej zanesenosti podajanja ob pesnikovem jubileju. Prevzelo pa me je slavje samo. Zaradi naše iskrene zavzetosti in njegove zadržanosti.

Smehljala se mu je, čisto narahlo, njegova močna debela glava z malo las, z močnimi gubami in s preveč podbradki, usta pa so se bolj krivila v neki smehu podobni grimasi kakor pa zares smehljala. Oči pa, četudi utrujene, so resnično gledale prijazno, celo nekako veselo, saj so tudi zares videle prijazne in vesele ljudi. Zrle so z izkušnjami svojih let in z bridkostjo svojih spoznanj na nas, mlade častilce starosti in zelene nevedneže o temnih silah vsakega življenja.

Franta, zvesti sopotnik Moderne in celo v svaštvu s prvim pesnikom te skupine z Otonom Župančičem, je vso predvojno dobo važno in uspešno krmaril po strugi slovenske kulture, 86

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 87

bil urednik, esejist in polemik v revijah, urejal je Svobodo in Ljubljanski Zvon in bil med soustanovitelji Sodobnosti. Bil je zanesljiv spremljevalec gledališča in malo manj spreten zapisovalec svojega bitja v verzih, zmeraj pa duh, ki se ni nikoli rad pokoraval, ne zahtevam politike ne modi v umetnosti ne vabljivostim kakršnekoli ideologije. Oton bi tudi zanj lahko rekel: Bil je pokonci mož. Ta drža ga je med vojno umestila med ljubljanske aktiviste in nato pripeljala v nemško koncentracijsko taborišče. Bil je interniran v Dachauu in to je v povojnem času tudi zanj pomenilo sumničenje, obdolžitev, zasliševanja in izgubo ne le županskega mesta v Ljubljani, a tudi mesta v novem družbenem redu. Grdo so ga s tem ranili, rana se mu ni zacelila do smrti. O tem pričajo nekatere zadnje njegove pesmi.

Na praznovanju, tisti večer, posvečenem njemu in njegovemu jubileju, o njegovi upokojitvi ali o socialistični senci iz Dachaua nismo govorili. Pravzaprav mnogi nismo o tem kaj dosti vedeli, kdor pa je kaj vedel, pa je kot on sam, trpeči jubilant, molčal.

Sedeli smo v dnevni sobi v znameniti rdeči hiši, pili, mi z naglico žejne mladosti, on s preudarnostjo izkušenega pivca.

Vmes med občasnimi zdravicami so padale med nas besede ne da bi ravno gostile prostor ali spreminjale razpoloženje v polnost in veselost, vendar je bilo vse, kar vem šele sedaj, primerno takim praznovanjem. Razlika v zrelosti, razlika v življenjskih izkušnjah je bila prevelika med nami in njim, da bi se zgradil most zaupljivega pomenka. Če je kdo izmed nas magari le anekdotično dregnil v predvojno kritiško obdobje slavljenca, v polemike z Vidmarjem, ali še huje v njegovo popolno spregledanje Gruma, ga je že drug takoj premaknil k ugodnejši temi ali preposto k hvali ali k zdravici in k pitju.

Vse skupaj je bilo to praznovanje in ta odnos med nami, če ponazorim z jubilantovo poezijo, tako, da smo bili vsi označeni z njegovimi verzi. Mi, ki smo bili večinoma vsi na začetku svojega pesnjenja, z njegovo zgodnjo poezijo, on pa, ki ga je navdih že obiskoval vse bolj poredkoma, s stihi zadnjih 87

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 88

let. Stihi iz njegovega cikla Moj beli albatros so bili skoroda prapodoba naših hotenj: »Razpriva krila, albatros, razpriva, poletiva, adijo, sreča kriva!«, saj smo bili sami v vzponu mladosti, kot se je glasil naslov pesniške zbirke Lojzeta Krakarja prav iz tega leta. Slavljenec pa je že prešel od albatrosa v neko otožno težko medvojno pesem, ki je še zmeraj določala njegovo resničnost. To so verzi iz pesmi Talci, ko zre v brezdanjo noč, »nad njo pa ves lazur, je poln nevidnih ur, ki ustavljajo se jim kazalci.« Zadnji verz te pesmi je Mi vsi smo talci. Bilo je, kakor da on zre nevidne ure z ustavljenimi kazalci in da smo tudi mi z njim vred talci tega pogleda. Zaznamoval nas je s spoznanjem in s sprejetjem svoje tragike, mi pa smo bili s tem postavljeni v njegov krog krivične obtožbe in v svoj mali prostor ujetosti v obstoječo danost. Nihče ni pomislil, kaj nas čaka v prihodnje, vedeli pa smo, da on ne pričakuje več veliko. Peza doživetega mu je obljubljala zgolj preživetje ob strani in ne več sredi življenja, kot je bil doslej vajen. Mi pa, za trenutek zresnjeni, smo že naslednji hip pozabili na njegovo hudo in se predajali užitkom praznovanja.

Potem je naenkrat, kar tako sredi nastale tišine, Vida Brestova, cenjena partizanska pesnica, načela pogovor o vojni poeziji slavljenca in potem še o njegovi nezasluženi prezgodnji upokojitvi. Nič ni rekel, nekaj je zamomljal, mi vsi smo molčali, Brestovi je pošla korajža, da bi še kaj rekla, in v tej tihi zaroti, ko je temna senca legla nanj in na nas, je prišla kot rešiteljica žena Vera in ponudila napitek za slovo. Beseda je ostala nedogovorjena, mučnost nepregnana; slovo je vse skupaj ne odložilo, ampak naložilo na našo vest. Odšli smo in ob slovesu kajpak obljubili, da ga bomo še obiskali, beseda je bila lahka, a stavim, da je nihče od nas ni držal. Končno je tudi on, Fran Albreht, dobro vedel, da bo tako, ker drugače pač ne more biti. Tako se je po svoje tudi ta proslava iztekla kot toliko drugih v neizbežno praznino.

Ko se zdaj, ko to pišem, po dolgem času spet spominjam Frante, ko kdaj hodim mimo stare rdeče hiše ob Ljubljanici, 88

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 89

kjer je živel in med vojno gostil pri sebi doma v tej hiši puntarskega Kričača, se mi vrača v spomin obraz, ki je bil dolga desetletja razpoznaven v slovenski kulturi, v Ljubljani, v njenih celicah duhovnega življenja, v kavarnah in gostilnah, a ne manj v hišah umetnosti, obraz, ki je zdaj ne ravno po pravici pozabljen. Je že tako, ljudje opravimo pač svojo vlogo, ki nam je z rojstvom dodeljena, eden bolje, drugi slabše, postorimo, kar moremo in zmoremo, eni več, drugi manj, in gremo naprej v neznano ali nazaj k izviru, v nepovrat. A na zemlji ostanejo nove naloge in stare skrbi, nove generacije in stara opravila narediti iz sebe in iz življenja vse, kar je mogoče in še malo več. In tudi: včasih je treba vseeno proslavljati, pa četudi proslavljanje ne spreminja ne ljudi ne sveta ne ničesar.

Praznujemo. In se veselimo praznovanj, saj ne mislimo, da po praznikih nastaja in ostaja praznina. Za njim, za Franto, ne ostaja nič: ne praznina, polnijo jo nova peresa, ne bolečina, ki jo je nepreboleno odnesel v grob, ne družina, žena Vera je šla po osmih letih za njim, posvojenec, bosanski sirotek, se je izgubil v širnem svetu. Tako ni nikogar, ki bi zdaj lahko terjal rehabilitacijo človeka, dachauskega zapornika in povojnega obsojenca Frana Albrehta, pa tudi nikogar, ki bi še lahko praznoval kakšen njegov človeški ali pisateljski jubilej. Pika na koncu stavka. Molk po koncu javne besede. Pozaba, dokončna, še pred koncem.

Pripis Zgodilo pa se je, da je v sredo pozabe, mislostne in dobrotljive, prišla nova knjiga Prešernovega nagrajenca Milana Dekleve.

Dobra knjiga, uspešnica, hvalnica mojstru svojske besede in dramatiku Slavku Grumu. In v tej knjigi je bežno, vendar dovolj poudarjeno, izrazito v slabem, omenjen Franta, ki je zavrnil Grumove prve tekste. Očrnjeni grešnik je pozabljeni Fran Albreht. Tako se je pozaba spozabila in ga, ob nevednosti 89

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 90

večine bralcev, obudila, da bi ga postavila na pranger. Zagotovo takrat, ob našem skupnem neveselem praznovanju njegove šestdesetletnice, ni mogel pomisliti, da se bo čez novih šest desetletij še manj veselo pojavil v knjigi nadaljevalca slovenskega in njegovega knjižnega izročila. Čas briše in nosi novo, čeprav se včasih zdi, da se z novim vrača staro in da se tako mnogokaj ponavlja. Med drugim tudi dobro in slabo praznovanj.

In smo imeli še eno praznovanje. Nedavno, veliko, pomembno, slavno: stoletnico rojstva akademika, pisca in velikega človeka Antona Trstenjaka. Praznovanje se je ob vseh velikih besedah slave in hvale, žal, zamazalo. V stoletnico se je zajedkala žalitev. Bilo je zagotovo čisto naše, slovensko, četudi ni bilo pričakovano. Mož, ki je vse življenje snoval in utiral poti k človeku, je za svoj stoti rojstni dan dobil od slovenskega človeka zaušnico. Padla je nanj na ustanovi, kateri slavi je s svojo žlahtnostjo, umom in srcem mnogo prispeval. Več: on je dajal njej slavo, ne ona njemu.

V zahvalo in iz dolžne hvaležnosti je SAZU (saj za to ustanovo gre) priredila simpozij v čast in v spomin Antona Trstenjaka, svojega uglednega člana. Vendar: že kot uvertura v dogajanje se je pojavilo predavanje (izkazalo se je kasneje, da je sicer bilo prvo, a ne edino te vrste) častnega člana Akademije, ki je v jeziku premišljeno prikrite klevete govoril o kompleksnosti jubilantove osebnosti. Okrogle in oble, lepo oblikovane besede so se trkljale iz govornikovih ust med občinstvo in v zgodovino, sprožale začudenje in v doslej neznanih novih nečednih potezah risale ali temnile značaj moža slavljenca.

Mrtev se ni mogel braniti, branila so ga njegova dela, dejstva in njegovi bralci. Rečeno je bilo in kasneje objavljeno, kako je bil slavljenec nekoč zaljubljenec, ki je svojo ljubljeno, kasnejšo nuno, občasno vse življenje obiskoval, in kako je bil ta isti slavljenec nekoč sodelavec Udbe.

Ker je zgodovina neredko po svoje hudomušna, se je prav v dneh te neslavno slavne stoletnice Trstenjaka, pojavila zgod90

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 91

ba o poljskem nadškofu Stanislawu Wielgusu, ki je, sodelavec poljske tajne policije še iz svojih bogoslovnih časov, postal žrtev gorečnežev poljske lustracije. A glej: nadškofa, ki je greh priznal, so verniki branili, da je to zarota in židovsko maslo, branil ga je prvi duhovnik Poljske kardinal Glemp, branila ga je Cerkev. Pri nas se Cerkev ni postavila v bran svojega duhovnika, nasprotno nekaj uglednih mož iz njenih vrst se je pridružilo obsodbi. Napad nanj namreč ni bil napad na Cerkev, šlo je zgolj zanj in on, velik in mrtev, bo to že prenesel.

K sreči je čast SAZU rešil njen predsednik Žekš z objavljenim pojasnilom, spral krivdo z nedolžnega, žalitev pa je ostala.

91

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 92

NEODPOSLANO PISMO

V življenju sem napisal mnogo pisem. Rad sem jih pisal in z veseljem sem se, včasih kajpak tudi s senco krivde, pogovarjal z naslovniki. Odkrit in zaupljiv sem bil z njimi, morda preveč zgovoren za stvari trenutka, vendar vseeno iskren radobesednik. Tako sem z znamkami na pisma lepil ne le običajnih lepih pozdravov, ampak tudi željo po odgovoru.

Pisma sem pošiljal na najrazličnejše naslove v vseh letnih časih in v vseh pismenih letih svojega življenja. Enega nisem odposlal. Če razmislim natanko, si nanj nisem želel odgovora.

Moje neodposlano pismo se še ni postaralo. Je iz teh današnjih dni in iz naših današnjih razprtij. Napisano je bilo na bel list papirja v hipu, v nekakšni zanesenosti, v ihti, a tudi v čistem hotenju odgnati senco, ki je prišla nad neko našo zgodovinsko resnico.

Bilo je v dneh, ko se že mnogo let od prvič uradno razglašene sprave med nekdanjimi nasprotniki vrste v Rogu maše za pobite domobrance. To je tokrat daroval upokojeni nadškof beograjske škofije dr. Franc Perko. Maševal je, kot že tolikokrat doslej, in govoril, kot še nikoli.

Besede govornika so bile odločne, težke, obtožujoče, bolj politične kot verske. Odmevale so med verniki in drevesi, hotele so se vzpeti k nebu, toda do nebes, nekrilate, zagotovo niso prišle. Zaradi trdih naglasov obtožujoče nepomirljivosti, zaradi jeze, obsojanja že dolgo od vseh obsojenih dejanj, so ostajale, četudi izrečene pri mašnem povzdigovanju, na zemlji. Niso bile pritlehne, nikakor ne, prej zanesene, dvignjene v patos kot v slepi zarotitvi in hkrati obtežene ne s priprošnjo milosti, ampak z izrekanjem kazni. Zemljanom, tudi tistim, ki so mašnemu obredu prisostvovali, niso pomagale ne k božji 92

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 93

besedi ne k spravi. Tako jih niso prav slišali ne nebeščani ne verujoči na zemlji.

Govornik je govoril politiko. Besede niso tekle iz srca ljubezni, ampak iz glave obsodbe. Tako se je senca, prihajajoča iz njegovih ust, zgrnila nad zgodovinsko resnico.

Nadškof je kratkomalo zamenjal dejstva, strani in udeležence vojskinih časov in po svoje poimenoval izid domačega spopada. Bojevnike, ki se niso borili le za slovensko vero, se pravi proti brezbožnemu komunizmu, ampak tudi na strani sovražnikov slovenstva,je proglasil, morda iz želje po poveličanju poraženih, za zmagovalce. Opral jih je krivde in reševal njihovo izgubljeno čast. S tem dejanjem je grešil v mislih in v besedi nad zgodovino in nad resnico. Greh kot greh, bi rekli, odpustimo mu, morda ni vedel, kaj je govoril. Vendar ton njegovih besed, način, kako je dajal težo mislim, in zgovoren izraz nepomirljive obsodbe kar vsesplošne partizanske zločinskosti na njegovem obrazu so pričali o grehu s premislekom, o zavestnem dejanju. To dejanje je sejalo razdor, netilo, kakor smo to slovensko hudo poimenovali po Prešernu, domače razprtije. Maša, sveta daritev, je bila darovana na nesvetem oltarju dnevne politike.

Drugače rečeno: maša je bila resda zadušnica, maša za mir rajnkih, vendar poleta duš k miru ni spodbujala, ampak dušila.

Vsaj tako sem jo, v svoji običajni človečnosti, naravnan k milosti odpuščanja in dopuščanja, pa tudi v svojem doživljanju vojne tragike na Dolenjskem, na tleh najhujše bratomorne morije, doživel sam, strmeč na mali ekran in poslušajoč nadškofove besede. Samo enkrat sem doslej doživel nekaj takega, med vojno v mirnopeški cerkvi, ko je župnik ob umoru partizanske družine na velikonočno nedeljo mirno rekel, da Bog tako kaznuje.

Misel, trpka in žalostna, ki me je ob tem najprej obšla, pa je vodila še dlje v preteklost. V daljni čas predvojnega ločevanja duhov. Takrat, pred grozečo nevarnostjo fašizma in nacizma odločujočim Slovencem niso bili ljubi časi združevanja, ampak 93

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 94

ločitve časi, če spet to stanje opišem s Prešernovim verzom.

Rezko, strogo, po slovensko zadrto in po balkansko sprto sta ideološka samozadostnost in nepopustljivost ustvarjali prepade in spodbujali sovraštvo. To seme je pogubno rastlo in se pognalo med vojno v krvav medsebojni obračun in zločinstvo.

Kot se danes sliši – in opravičuje za nazaj tudi ta slovenska delitev – je bilo tedaj – in ostaja še danes – glavno vprašanje: Sta bila tedaj fašizem in nacizem za slovenski narod nevarnejša kot komunizem? Zgodovinska logika, ponazorjena v geslu: smrt fašizmu – svoboda narodu! na to nedvoumno odgovarja.

Ne manj pa odgovor zgodovine potrjujejo dejstva. Naši ljudje, nasilno priključeni po prvi svetovni vojni Italiji, oropani v tej državi pravice do svojega jezika v javnosti, šoli, v cerkvi in celo v svojih priimkih, so se kot prvi v Evropi uprli fašizmu. Med uporniki so bili ne le preprosti ljudje, kmetje in delavci, tudi učitelji, zdravniki in ne nazadnje duhovniki. Zagotovo je vedela ljubljanska škofija že tedaj za svoje Čedermace, kot je morala vedeti za raznarodovalno politiko Italije. Ni se oglasila. Če tretjič jemljem od Prešerna, ponavljam za njim verz o strašni slepoti človeka.

Slep pa ni bil le človek, posameznik, zaslepljen je bil velik del slovenske Cerkve. S to slepoto je čez leta, v najhujšem slovenskem času sprejel in blagoslavljal nemško orožje.

Sam sem to nekdanjo sramoto vodstva slovenske Cerkve, ki se je ne da zatajiti, skusil pred leti kot govornik v neki primorski vasi. Proslavljali so stoletnico svojega pevskega zbora.

Zbora sicer ni več, ostal pa je nanj in na može duhovnike v tej vasi veličasten spomin. In o tem spominu sem govoril v cerkvi, pred oltarjem, svojo posvetno besedo, za katero sem želel, da bi bila všeč ljudem in Bogu. Pred tem oltarjem so Bogu in svojim ljudem služili vestno, zgledno, z besedo in z dejanji župniki Soklič, Piščanec, Kocjančič. Kot sveti trije kralji so nosili darove svojim vernikom, jim utrjevali vero in narodno zavest, jih učili z zgledom in z besedo ne ponižnosti, ampak pokončnosti. Sokliča so Italijani izgnali kot nevarnega netilca 94

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 95

slovanske miselnosti že leta l928. Druga dva sta nadaljevala Sokličevo delo, zadnji celo kot prvi pesnik slovenske Istre. In glej, ko sem omenil, da je ob trpljenju primorskega ljudstva pod fašizmom in ob številnih duhovnikih Čedermacih nemogoče razumeti zadržanje slovenske posvetne in cerkvene gospode, ki se je leta 1941 poklonila in priklonila tej isti fašistični soldateski, sem naletel na očitek, češ, da tega ne bi smel reči.

Rekel sem, kot sem mislil in po resnici. In ker sem govoril resnico, je vstala in ostala zamera.

Ne soočam svojega davnega govora na vasi z govorom nadškofa Perka na usodnem zgodovinskem kraju v Rogu. Čeprav enaka po letih, se jaz, ki sem ostal samo mali ministrant in nekoliko večji iskalec, ne morem štuliti k njegovi nadškofovski časti. On je bil povzdignjen v velikega pastirja, da bi pasel svoje ovce na dobri paši, ne nad previsi ali med strupenimi travami. Jaz že dolgo nisem ovca v čredi. Vendar si zdaj, ko to pišem, le nisva tako daleč. Oba sva, vsak po svoje, trčila na težko temo o Rogu, na temo v rogu. Zaradi nje sem sedel k pisanju, napisal pismo, ki ga nisem odposlal.

Neodposlano pismo pa je tako: Spoštovani gospod nadškof!

Srečala sva se doslej enkrat samkrat pred leti v Ihanu. Bila je, kot se najbrž spominjate, visoka stodvajseta obletnica rojstva jezikoslovca dr. Antona Breznika. Srečanje se tedaj nama ni posrečilo. Jaz sem vam po prireditvi govoril o budizmu, vi o tem, kako to ni nobena vera. Jaz sem bil tisti večer razpoloženo pijan vina, vi ste mi to prijazno odpuščali. Zdaj ste bili vi v Rogu pijani sovraštva, jaz pa za vas ne premorem prijaznosti. Netite sovraštvo in razprtije, Kristus pa je učil odpuščanje in ljubezen.

Pustite vendar mrtve v miru in dajte mir tudi živim. Mar ni rekel Gospod: mir vam zapustim, svoj mir vam dam?

Premislite in se zamislite. To vam govorim iz preproste in neuničljive vere v življenje, ki me je ne malo skušalo in utrdilo v 95

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 96

prepričanju: življenje je tako velika stvar in tako velik božji dar, da se ni igrati z njim ne z besedo, še manj z dejanji. Potrebno ga je veličati in poveličati. A to ni mogoče početi s sencami sovraštva do kogarkoli. Vsi smo božji otroci, bi rekel, kot je bilo rečeno, tudi jaz in ponovil, da so božji otroci tudi budisti, tisti, ki so strpnejši do ljudi in bolj iskreno predani življenju, kot smo katoličani, kot smo Slovenci.

Skušajmo biti boljši. Vsepovsod. V hiši, v cerkvi, na poteh iskanja, na brezpotjih in v Rogu.

To sem napisal in pisma nisem odposlal. Kdo sem, da bi učil učenike?! je prevladalo nad mojo vročico čustev.

Zdaj se sprašujem, ali je bilo moje dejanje na mestu. Sem smel seči po trdi besedi in se z njo soočiti z enako trdo nadškofovo? In končno:je njegova beseda sploh iskala resnico, prosila za mir mrtvih in za spravo med živimi, ali je bila v srčiki vsega besedovanja samo čast, točneje izguba časti. Moja črna misel o tej beli časti pa je taka: človek izgubi denar, pa ga znova zasluži, izgubi zdravje, pa se mu spet povrne, ko pa izgubi čast, ostane nečasten za zmeraj.

Ah, ne! Tudi sam nisem kak častnik časti. In zato je o tem bolje, da molčim.

Pismo kot pismo. Napisano v prvinskem navalu protesta.

S premislekom neodposlano.

In čemu ga tokrat objavljam?

Pismo je v tej novi besedni spregi širše, bolje pojasnjeno, razumljivejše. Obrazložitve niso take, da bi skušal z njimi utrditi resnico svojega in oslabiti mnenje nasprotnika. Čas drhtave ihte na moji koži je minil, na novo sem razvrstil besede po papirju, figure na šahovnici, dejstva na dlani časa. Vendar se še zmeraj sprašujem: Ali moja resnica zmore in sme zavreči njegovo, ali njegova ni prav tako kakor moja porojena iz življenjske skušnje in iz prepričanja? In katera od teh dveh resnic, nasprotnih očitno, je prava? Katera naju (ali nas) bo lahko, zdaj ali jutri, osvobodila? Nobena?

96

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 97

Roške hoste nad breznom pojejo hosana nebu in rekviem mrtvim. Sam sem kot zgubljen potohodec med nebom in zemljo in v meni so hkrati kot noč in dan, kot luč in tema angeli in hudiči. Sklanjam glavo k tlom, k brstju, ki brsti tudi iz trohnobe pokopanih, poslušam davni šum časa in davim molk. Molčim zase, za nadškofa, za rajnke. In molk postaja zbranost.

Nadškof pa, tako se mi zdi, še zmeraj govori. Gromko, plamteče in grozeče, kot da ne govori ljudem o Bogu ljubezni, ampak o judovskem Bogu maščevanja. In ni nikjer več ne sedanjosti ne bližnje preteklosti, ne domobrancev ne partizanov, ne zločina ne poveličanja. Je in ostaja samo sama ideja. Čista, prava, pravoverna, za današnjo rabo, tista, ki mora zmagati, četudi z ognjem in mečem.

To je ideja časa. Ta, ki naj osvoji izgubljeno, utrdi razmajano stavbo duha, okrepi za boj verujoče, vrne izgubljene, utrdi omahljivce. Ideja prenove.

Nekoč, v zgodovini so že bila podobna obdobja kot je današnje. Svet je bil na podobni prelomnici. Po reformaciji, ki je grozila speljati verno ljudstvo na kriva pota in stran od edino prave Cerkve, je prišla, hvala Bogu, protireformacija, znamenito stoletno gibanje verske obnove katolicizma. Res so takoj z nasiljem zatirali protestantizem, res so ljudi pobijali, knjige požigali, sodili z inkvizicijo, izganjali krivoverce, vendar so vse to počeli po jezuitsko v večjo božjo slavo. Ni bil tedaj na Kranjskem s tem hudo goreč škof Tomaž Hren?

Hren je bogastvo protestantov, knjige, z Biblijo in Katekizmom in Cerkovno ordnungo, kar okrog petdeset knjig, prvih v ljubi, dotlej negovorljivi slovenščini, dal na ogenj, prvaka, prvega moža besede Primusa Trubarja izgnal iz dežele in zagospodaril s Habzburžani, jezuiti, z novo versko gorečnostjo in z duhovno praznino.

Sedanji čas po zločinskem komunističnem brezboštvu se v mnogočem ujema z nekdanjo protireformacijo. Cerkev sledi starim zgledom, z duhovno prenovo želi nekdanjo gospodovalnost, moč in ugled, išče svoj stari prostor pod nebom, z 97

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 98

gorečnostjo, s silo in s priseganjem na večne vrednote bojuje novi hrenovski boj. Na udaru pa ni le komunizem, ali tisto malo, kar je od njega ostalo, ampak liberalizem, ideološka mlačnost, verska vseenost. Ostrina Hrena je dobrodošla, njegov zgled zaželen, njegov program je na bojnem ščitu.

Minilo je od posvetitve Tomaža Hrena v škofa več kot štiristo let, od tedanjih grozovitosti le tu ali tam kakšen zapis.

Mi imamo tako opombo na znamenite prednike v Cankarju: »Takrat so eno tretjino ljudi pri nas pobili, drugo tretjino izgnali; kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zdaj se sprašujem: Se res da učiti na tem primeru, na tem narobe vzoru, na Hrenovem ščitu? Je lahko ta ideja zmagovita?

Nadškof Perko, je to vaša ideja? Mar niste doma iz Suhe krajine, kjer so se tudi vaši sorodniki borili zoper okupatorja in ostali zvesti tako slovenstvu kakor veri? Ostanite, za božjo voljo, doma, na teh tleh, pri svojih ljudeh, v sedanjem času in pri njegovih dobrih dejanjih: pri papeževi encikliki o ljubezni in ne o sovražnem zlu Mohameda, pri božji besedi, ki narekuje ljubiti svojega bližnjega in ne pri političnih idejnih vojnah in ločevanju. Obnova sveta je res vedno znova nujna in prav tako obnova duha, vendar ju ne bosta omogočili ne militantna katoliška ideologija ne brezobzirnost kapitala. Svet se vrti po svojih večnih tirnicah in ga tako ali drugačno nasilje nad silnicami razvoja, pa naj bodo te še tako blagoslovljene ali hvaljene v tem ali onem imenu, spravlja samo v nove zagate in rojeva le novo zlo.

Zlo iz Roga ne kliče po novem zlu. Opominja, sili k skupni pokori, k novi človečnosti. Bodimo čuječni za to človečnost.

Nadškof Perko je lani končal svoje zemeljsko besedovanje.

Ni bilo zmeraj prijazno ne zanj ne do njegovih sobesednikov.

Naj mu bo zdaj beseda na onem svetu prijaznejša, blažena in milosti polna.

98

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 99

DON

Bil je Don. Ne kakšen tihi Don ruskega nobelovca Šolohova in tudi ne vodoplovni strašni Don, ki naplavlja groze, nasilje in smrt, o katerem poje Anna Ahmatova. Njegov gospodar ni bil kakšen Grigorij Melehov, ki se prebija skozi bratomorne in ljubezenske bitke, ne kakšen trdi čekist v lagerju, ampak prijazni sosed, njegov pes pa nam je bil še bližji kot zgolj sosedov, bolj naš in bolj moj, kar vse je bilo v imenu Don. Ta naš in moj in sosedov Don ni vedel ne za vojno in ne za lagerje, ne za kri in ne za jok trpečih. Bil je vse drugo, samo ne žalost in ne trpljenje. Bil je radost. Prisrčnost. Življenje.

Doživel je več kot sto človeških let. Pasjih sedemkrat manj.

Vse njegovo pasje življenje je bilo vzorno, lepo, darežljivo.

Malokateri človek, ki se pritožuje nad svojim pasjim življenjem, izpolni svoj vek tako celovito, tako do kraja polno in nesebično. Zato je bil Don izjemen, junak svojega rodu, in tak ostaja. Bil je svetel vzor ne le pasje zvestobe, še mnogo bolj svojega dostojanstva in popolnosti. Lepe lastnosti so mu bile prirojene, še polepšal jih je v učnih urah prijaznega sožitja z gospodarjem, z otroki, z nami. Vtis, ki ga je puščal in tudi zapustil, je bila prijaznost, kakršna je redka med ljudmi.

In se je zgodilo. Nekega jutra ni prišel, kot je zmeraj prihajal. Iskal sem ga navsezgodaj, prepričan, da je le privezan k svoji uti in zato ne more priti. Toda ni ga bilo doma. Njegova hiška je bila prazna, urejena, kot da se bo zdaj zdaj vrnil vanjo. Posoda za hrano je bila čista, ležišče postlano, vsenaokrog mir, o njem nikjer sledu.

Kar naenkrat ga ni bilo. Še včeraj je bil. Prijazen, vesel, z velikimi ljubeznivimi očmi, s prijaznim toplim smrčkom, z rumenorjavo zmršeno grivo, ki je samo čakala, da bo prijazna 99

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 100

roka zablodila vanjo. Kdor je bil dober z njim, je užival v njegovi naklonjenosti in bil deležen darov njegove bogate narave.

Dva črna psa, dva čudna žalovalca sta to jutro, ko sem iskal Dona, postajala ob njegovem domovališču. Brez laježa, brez mahanja z repom, vendar ne brezizrazna. Ne vem, če jima je bil Don prijatelj kakor meni, ali le bližnji znanec, pač le eden iz njunega rodu zvestih. Hodila sta črnuha tam okrog počasi, v neki obredni počasnosti, ne da bi kaj iskala, ampak da se od nečesa ali nekoga poslavljata. Hodita in hodita, potem razočarana zavijeta vsak v svojo smer kot po žalostnem slovesu.

Bilo je čudno slovo, kakršnega še nisem videl. Vendar: drugi dan sem doživel novo, še večje presenečenje: Don se je nepričakovano nenadoma pojavil. Prejšnjo noč so ga, obolelega, vzeli v hišo, zato ga nisem našel. Tokrat se je trudoma privlekel, šepajoč je vlekel eno nogo za sabo, gledal milo in žalostno, potem pa kar malo oživel, ko mi je glavo položil v naročje in gledal vame, mirno in dolgo. Božal sem ga in razumel: stanje se mu je popravilo, prišlo je olajšanje, tisto pred koncem, in to je zdaj njegova prijateljska poslovilna gesta. In res je bila. Zadnjikrat je prišel k nam. Še tisti dan so ga, bolnega starca, uspavali.

Vse svoje dolgo življenje je Dom hodil k nam. Prihajal je zagotovo vsak dan, včasih tudi po dvakrat, kot da je prvič pozabil nekaj povedati ali da bi še kaj pojedel pri nas. Pritekel je takoj, ko je zaslišal zvok našega avtomobila, še preden smo izstopili, nas je veselo pozdravljal z glavo in z repom, skakal, se dobrikal kakor domačim, kakor svojim. In preden smo odklenili hišo, se je bilo treba poigrati z njim. Ni hodil zaradi hrane, na to smo ga navadili šele v zadnjih letih njegovega življenja, ker je pač zaslužil tudi kakšen priboljšek, sicer pa je hodil iz prijateljstva, da si ga pričakal, pobožal, pohvalil. In zmeraj je gledal dobrodušno, svetlo in zaupljivo, z vdanostjo, ki je človek ne premore, in z ljubeznivostjo, ki je človek ne pozna. V mlajših letih, kar dolgo dobo, se je prihajal igrat. Prinesel je ali palico ali žogo ali kakšen drug predmet, ga spustil predme in čakal, 100

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 101

da mu prineseno vržem kam daleč in da ga pojde iskat. Tekal je magari ure in ure, lovil že v zraku, kar sem vrgel, ali prinašal od koderkoli, četudi iz grmovja, palico, žogo, zvito cunjo, ne da bi se kdaj utrudil. Ljubil je igro in užival v njej. Zmeraj sem se prej jaz naveličal, še zlasti, če sem bil pri delu na njivi ali v vinogradu. Polagal je predme svoj predmet, svojo igračo, čakal, me začudeno gledal, ker se nisem zmenil zanj, potem pa je po moji večkratni nebrižnosti uvidel, kako je, razumel in odnehal.

Ni več polagal palice ali žoge predme, s čisto majceno nejevoljo je svojo igračo zgrabil in počasi odkorakal domov. Če bi zaklical za njim, bi bil v hipu pri meni in igra bi se nadaljevala.

Tako pa se je prišel igrat spet naslednji dan.

To je bilo v njegovi mladeniški dobi. Lovil je v zraku vrženo palico, žogo, sadež, v elegantnem skoku se je pognal od tal kvišku in z gobcem zanesljivo zgrabil vrženo, se ponovno postavil na noge, prinesel predmet, ga spustil na tla in čakal, kot bi rekel: prišel sem po pohvalo. In jo je dobil. Zgodilo pa se je, da so to Donovo radoživost in nagnjenje k igri grdo izrabili. Zidarji so opazili, kako rad lovi vržene stvari kar v zraku in so mu začeli metati kamne. Lovil jih je z gobcem, lovil in lovil ter lomil zobe in trpel. A igra mu je bila tudi v trpljenju še dolgo všeč in se je ni mogel ali hotel odreči. Tako si je kar hudo polomil zobovje, preden se je končno odvadil loviti v zraku. Še zmeraj pa je do starostne onemoglosti rad tekal za vrženim predmetom čez brežine, v grmovje, čez cesto, v vinograd, v robido. Tekal, iskal, našel, prinesel. Zmeraj enako zanesljiv, vesel, dopadljiv in zmagoslaven.

V mladeniški dobi je bil zapeljivo važen. Pritekel je, se ustavil, da bi si ga ogledali v njegovi mladeniški lepoti, ga pobožali v priznanje, potem pa je na hitro zaznamoval svoj prostor okrog naše hiše in vrta, dvigal je lepo taco, poškropil grm, pot, zid škarpe, se vedno ognil rož, potem zapodil sosedovo mačko in odbrzel med oljkami domov, brž ko je zaslišal klic ali žvižg domačih. Sicer je ostajal v gosteh, se razgledoval in poslušal, kar mu govorimo mi in kaj narava.

101

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 102

Kasneje je hodil bolj umirjeno in gosposko. Zavedal se je, da je tudi pri nas gospodar in kaj se mu zato spodobi. Če sem sedel zunaj za mizo pri zajtrku, malici ali pri kosilu, se mi je približal počasi, položil glavo na kolena in gledal milo, ne da bi prosil česarkoli, in ne samo, da mi želi dober tek, ampak vso srečo. Ni sitnaril za hrano, nikoli ni poskušal sam karkoli vzeti z mize, potrpežljivo je čakal, saj je vedel, da pride prej ali slej tudi on na vrsto. Le če je zavohal pritepenko sosedovo mačko, je prhnil, skočil, jo prepodil in se zmagoslavno vrnil k mizi. Zdaj je rad ostajal dolgo pri nas, ne da bi se naveličal in ne da bi mu bilo dolgčas. Pogosto je prihajal tudi ponoči, se utaboril pred hišnim pragom, preživel noč in me zjutraj veselo pozdravil kot dragega gospodarja, ki ga je vso noč on, sosedov Don, varoval.

V svojih kasnejših poznih letih, že na starost – oba naju je ta pričakovana, vendar prehitevajoča doba opazno zaznamovala – je on zares korak upočasnil, med tem ko sem jaz le pisal Upočasnitve. Zdaj je hodil, še zmeraj mogočno, z gosposko držo, vendar ni več tekal, nazadnje je že opazno vlekel zadnji nogi, kot da ga več dobro ne držita. Prihajal pa je še zmeraj vsak dan, jedel je vse manj, revež ni mogel več gristi kosti, le hrano za mlade psičke je še prenesel, legel na sališ pred hišo, se odpočil, a že čez čas vstal, kot da se boji nesreče in po pravilu, naj se mi hudo raje zgodi doma, če se že mora zgoditi, odšel, odšvedral, odšepal domov v zmeraj vnaprej izbranem in že utrjenem krogu po stezi ob sosedih, pa pod bazenom in ob spodnjem vinogradu hitro čez cesto še bolj na svoje in k še bolj svojim. Potem ga naenkrat kar cel teden ni bilo več. To je bil njegov zadnji teden. Rekli so, da ga noge niso več držale, obsedel je, obležal, obnemogel. Ker ga ni bilo, sem ga šel tisto jutro navsezgodaj poiskat in ga nisem našel. Namesto njega sem ugledal le dva črna psa, znanilca hudega.

Dona sem prvič videl, še čisto majčken je bil, komajda rojen očetu volčjaku in materi terierki, ko je prišel, radost za otroke, k sosedovim. Takrat se je z nogami še zapletal in 102

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 103

s smrčkom plašno ovohaval prostor svojega novega življenjskega bivališča. Prišel je k mladi družini, a še najbolj k njeni dveletni deklici. Tekala je za njim, ga lovila in klicala, on pa se ji je smukal med nogami, da se je deklica zapletala, padala in tudi potolkla. Potem čez čas je šlo brez padcev in udarcev, Don je rastel in rastla je deklica, oba v veselje gospodarja in gospodinje. Don je postal velik in pameten, deklica pa je dobila bratca.

Ta je kaj kmalu postal glavni pri Donu. Učil ga je skakati, loviti, prinašati vržene predmete in seveda sesti, vzeti prostor, dati taco, ubogati, vrniti se domov s potepa na žvižg, zapoditi mačko in ne lajati na poštarja. Don se je naučil vsega, bliskovito in temeljito, in do starosti ni ničesar pozabil. Mlademu gospodarju, in ne le njemu, je bil zmeraj v veselje in v ponos.

Ko je Don odšel, je odšla, bogvekam, a opazno in zagotovo, tudi mladost njegovega najljubšega gospodarja. Izteklo se je obema hkrati, enemu zadnja, drugemu prva doba življenja.

Od nas je Don hodil, ko ga je poklical žvižg, ko se je naveličal naše nevljudne brezbrižnosti zanj, ali ko si mu rekel: Don, domov. Pogledal je milo in sprašujoče, kaj res moram iti, potem pa jo je mahnil počasi, skorajda malo užaljeno, a še zmeraj ne do kraja prepričan, da ga res podimo domov. Gre in se po nekaj korakih obrne, pogleda, začudeno in proseče, in ko ne dobi potrditve, da se lahko vrne, pospešeno odide. A nikdar ni do kraja odšel, zmeraj je bil pripravljen, da se vrne, da spet in spet pride.

Tudi tokrat Don ni odšel ves. Njegova najlepša podoba ostaja. Tudi slika v naši hiši na steni ga kaže v njegovi slavni dobi: stoji radoživ, lep, samozavesten, zdi se za celo glavo višji od naju z ženo, ki se na sliki brez vidnega uspeha trudiva biti podobna njegovi radoživosti in zvestobi. On Don, žival, je bil zmeraj v mnogočem boljši od nas. Zato je tudi ostal pri naši hiši. Čuva jo, pazi na naju in varuje spomin nase.

103

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 104

SESTRIČNA

O njej pišem z zavistjo. Kot o nedoseženi vzornici.

Vse življenje je bila pred menoj. Kot neustrašenka. Kot zgled za hrabrost.

Vse življenje se mi je zdela mlada in gibčna, ena sama hitrost, zagnanost ali v delo ali v veselje. Žalost in skrbi, ki jih ni bilo malo, je metala čez ramo, četudi jo je navznoter grizlo.

Z dovtipom, s šalo ali s kletvico se je kakor z zamahom roke pred nadležnim obadom branila in reševala. Rešila jo je zadnja gostja. Priklicala jo je z očitkom, češ, kaj se pa zdaj še ta obira. Tako je bila še v zadnjih dneh, že krepko čez osemdeset, v besedah gibčna in mlada, prava jezičnica. Moja sestrična.

Sorodnikov ne izbiramo. Vsiljeni so nam ali podarjeni.

Zavisi od nas, kako jih sprejemamo, vendar nemalo tudi od njih, kakšni so in kako znamo oboji hoditi po sorodniški brvi.

Imaš srečo in se ujameš z bratom, s stricem, z nečakom, s sestrično in imaš narobe srečo in si ti tuj njim in oni tebi. Tujci v žlahti. Nežlahtno, vendar pogosto.

Vezi so krhke in se lahko kaj kmalu pretrgajo. Včasih celo kruto in do kraja nerazumljivo, kot v zadnji vojni, ko je šel brat nad brata, sin nad očeta, nečak nad strica brez pomisleka in brez usmiljenja. Tudi mojo sestrično je ta surovost časa, ki je šla med vojno po Dolenjski, zajela in ne le oplazila. Njen brat je bil najprej partizan, kasneje domobranec, njen fant in kasnejši mož pa obratno, najprej vaški stražar, potem do konca partizan. Menjavalo se je eno hudo z drugim. Le njeni trdoživosti in narobni naravi njenega cagavega rodu gre zahvala, da je prizadejano zlo prenašala in premagovala. Bila je namreč iz druge snovi kot mnogi v njeni ožji in širši žlahti, iz 104

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 105

trdne in iz žlahtne. Tako se ob njenem značaju še zdaj kdaj sprašujem, če sva si midva zares v žlahti.

Dejstva, rodovniki, sorodstvene zveze potrjujejo najino rodovno skupnost, najsi sva si bila zmeraj še tako različna.

Nje je bila v življenju ena sama pridnost. Naj se zdaj, mrtva, spočije vsaj v zemlji, če že ne tudi v zasluženih nebesih.

Tako ji govorim na Dan mrtvih, ko ji, zmeraj svetlo goreči, prižigam svečo in se trudim stopati po njeni poti življenja. Življenje, ki ji je bilo dano, je bilo trdo in kruto, zaznamovano s hudim. Rodila se je kot zadnji otrok številne družine, in kot taka je ob rojstvu požela nemalo negodovanja, češ, kaj pa je bilo še te treba. Potem so jo kot najmlajšo imeli radi, vendar še bolj zaradi zle usode v družini: njeni starejši bratje in sestre so umirali. Najprej za špansko potem za slovensko.

Smrt je večkrat kot rojstvo stopila v njihov in njen dom, njo pa je, kakor se je izkazalo, zmeraj utrjevala. Z njo je bila smrt milostna, ni je pahnila v obup, ampak dvignila k delu in v življenje.

Pod prvim svojim priimkom pred poroko, je še mladoletna dočakala, da so ji iz hoste na lojtrnem vozu na otepu slame pripeljali mrtvega brata. Bil je pražnje oblečen, kot da je šel na oklice, pa se je le sprehodil mimo največje domače njive Na loparju, zavil v temačno hosto, kjer se je prijazna veja bukve znižala in so ga temne sence sprejele medse. Nekaj let zatem, je od doma odšla čez hrib v sosedno vas sestra, dve leti starejša, takrat komaj enaindvajsetletna. Ni se vrnila, našli so jo v hosti, počila je na mahu v zavetju dreves in s priklicano črno slovensko gostjo smrtjo ob sebi. Še jaz, tedaj otroče, pomnim sestričin jok in jok njene matere, moje botre, še čutim v nosnicah in v prsih dušljivo dehtenje rož in vencev, vidim beli pokrov krste s srebrnim križem, naslonjen na zid ob vratih, še slišim zabijanje žebljev v krsto in potem konja in voz in dolg žalosten sprevod iz vasi do pokopališča na hribu pri fari. Sprevod, ki ni bil njen prvi, doživela jih je in preživela še veliko. Toda pri njej se je hudo 105

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 106

obračalo v dobro, ne v slovensko cagavo smer: z vsako smrtjo in po vsakem pogrebu sta se v njej okrepili trdnost in trdoživost. Grizla je s še večjo ihto v breg, v strmino, vztrajala samotnica proti vsem urokom in blodnjam v svojem rodu, postajala zmagovalka nad cagavostjo in pričevalka življenja. Vedela je, kako je, ko pride siv dan z nebom povešenim do tal, čutila, kako je, ko pride temna misel in te zvrtinči k tlom, spoznala, kako nemočen si, ko pride nemoč v telo, da bi kar samo leglo na tla, temno izročilo rodu ji je trobentalo o tem, vendar se je obrnila na svojo, na sončno stran. Morda je v takem hudem času zaslišala dober glas, prijazen klic, nemara se ji je skozi znova presvetleno obzorje oglasila nebeška trobenta, ki je razpršila temoto senc, ji dvignila misel od tal kvišku, da je vse, vse v njej reklo: Gremo naprej! V jutri. Stopila je v nov žlak, le na obrazu se ji je zaorala ena guba več.

Pomnim, kot bi bral stare bukve: odhajali so drug za drugim. Šli so, da se ne bi vrnili. Vidim: sprevod iz hiše očetove, iz doma življenja rine med molitvijo – ki je za nas bridko smrt storil – in med solzami živih na hrib mrtvih, od koder se ne vidi ničesar več na tem svetu; spremljam znova sprevod mrtvega na njegovem zadnjem pohodu z znanega v neznano, z zemlje v zemljo. Sprejema jih mirno, pridušeno, odprtih rok, saj jih je vajena od prej, ko so jo orali, pleli, gnetli, tlačili in ljubili; zanje ostaja taka, kot jo poznajo in kakršna je za njih zmeraj bila: dobra, živa, domača.

Pomnim, kot bi mi spomin obračal liste v stari bukvi: Meni, mladcu, ki je komaj zapustil otroštvo, je bilo gori na hribu, na mirnopeškem britofu zmeraj tesno in tuje. Če sem gledal po grobovih, me je obhajala žalost, ki ji še nisem dobro vedel pomena, če sem pogledal naokrog po dolini ali tja gor proti vabečima vzpetinama Golobinjeku ali k Sveti Ani, pa me je zalilo blagoglasje narave, mogočen slap lepote, da sem blagroval celo rajnke, ki imajo tako lep razgled s svojega zadnjega doma. Tako sem nezbran prisostvoval spet in spet obredu, ki je spuščal krste z mrtveci v jame in puščal sledi na obrazih 106

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 107

živih. Čez dolgo sem se zavedel, da je ta obred v stalnem ponavljanju človeškega kroga, da je nekje, kot pri izviru studenca ali reke, začetek, ki se tu izteče v svoj konec. In potem sem vedel enkrat za vselej: življenje in smrt sta kot zaporedje letnih časov.

Zanjo, za sestrično, je bilo to zaporedje gosto in neusmiljeno. Vendar ga je zmogla.

Med vojno je skoraj sama ohranila grunt pred propadom.

Bila je povsod: v hiši, pri bolni materi, z burkljami za ognjiščem pri kuhi, s košem ali s keblico v štali pri živini, s plugom na polju, z motiko v vinogradu, s srpom na njivi, s snopom na podu, z voljo in neustrašenostjo je branila in ubranila dom pred eno in drugo vojsko, pred mojo neizkušenostjo pri kmečkih opravilih in pred svojim strahom, da bo omagala. Zdržala je, obdržala na svojih ženskih ramah razmajani krov domačije.

Rešila je ne le enkrat mater pred nameravanim odhodom za njimi, ki jih je že črna vila zvabila v smrt, rešila grunt in sebe.

Po vojni se je zanjo začelo znova: poroka, otroci in delo, delo, delo. Ko se je hitrost upehala, ko bi lahko že prišel čas upočasnitve in oddiha, se je ponovilo obredje, ki ga je poznala v svojem rodu pred poroko. Šlo je v grdem baladnem drncu: bolezen in smrt moža, potem nepričakovana smrt sina, komaj poročenega, nazadnje še samonasilni konec hčerke.

Ko mi je o tem zadnjem udarcu usode nemalo pred svojim koncem govorila, mi je dala jasno vedeti, kako njeni domači, sin in snaha in vnuka, mislijo, da ne ve za pravi konec svoje hčerke, vendar da se motijo »Midva«, mi je zaupno šepnila in se mi žalostna zastrmela v oči, »veva vse o tem in nama ni treba ničesar reči.« Res je, vedela sva in to že dolgo. Ona od takrat, ko se je ob prvi bratovi smrti zavedla težke more na svojem rodu, jaz, ki sem bil, kljub drugačnosti, z njo tudi po tem v sorodu. Nisva govorila, nobene besede, nič, le pogled, s katerim gleda bolečina doživetega v obraz svoji usodi. Ona, slovenska smrt in jaz, duet že dolgo in ona, sestrična z njo, s slovensko smrtjo že 107

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 108

mnogo pred menoj. Zdaj smo skupaj v troje. Najina rana: slovenska cagavost. Najina vera: življenje ostaja. Ona, tretja, je mirna, neprizadeta, zmeraj pripravljena svojim izvoljencem ponuditi lizol, vrv, plin, uspavala in jih odpeljati s seboj iz neobladljive končnosti v neumljivo neskončnost. Ona je zmeraj na straži, zmeraj pripravljena, zmeraj slovensko uslužna.

Gledam jo, sestrično, na podobah, ki vstajajo pred mano.

Na največji šentjurski njivi, Na loparju, kjer pšenica ponuja roko svoje vasi sosedi in ptič, ko jo preleti sede počivat na najbližjo vejo, žanje, prva med žanjicami, s srpom zamahuje na široko, vendar čisto, povesmo pripravi in snop poveže mimogrede, kot bi za hip pogledala v sonce nad svojo glavo ali se uzrla po sklonjenih telesih družic, če jim je treba kaj reči, jih ohrabriti s šalo, s pohvalo, s pijačo. Neumorna in neuničljiva ne ve za utrujenost, ve samo poglavitno: pšenica je lepa in moramo jo čimprej spraviti v kozolec. Proti večeru, ko je voz naložen in pobrano zadnje raztreseno klasje, stoji v zahajajočem soncu na požeti njivi, v eni roki srp, z drugo si popravlja prepoteno ruto na glavi in reče mirno, zbrano: čast Bogu, to je končano.

Gledam jo doma, na dvorišču pred štirno, preplašeno, s strahom na obrazu, s solzami v očeh, ko je pravkar rešila mater, da se ni utopila. Drži jo, da ne omahne, stiska jo narahlo k sebi, ji govori v ponavljanju eno samo besedo »mat, mat, mat« in jo spravlja v hišo, na toplo, v varnost. Potem pride iz hiše, gre proti štirni in jo zapre, odločno, dokončno, kot da zaključuje pravkar doživeti prizor. V obraz je bleda, utrujena, vendar senca zbeži z njega, ko reče, mirno in zbrano: Čast Bogu, srečno se je končalo.

Vidim jo ob trgatvi v gorici. Zrelo grozdje, temne jagode črnine ji stresam v brento, ona pa žoka in dremša, da bo ja šlo čim več v posodo in ne neha, dokler župa ne prekrije zmečkanih jagod. Smeje se, sama zrela in sladka kot grozdje, sama kot polnost in slavospev življenja, še ne dolgo poročena, mlada, pokončna, zmožna sama vreči brento na rame in jo nesti 108

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 109

kamorkoli v hrib ali v dolino, v eno ali v drugo zidanico, najsi tudi še tako daleč. To težo odnese za radost kamorkoli in seveda vse drugače kot je doslej nosila in nosi še zmeraj pezo svojega rodu in svoje še nepresahle bolečine. Vidim jo: zravnana stopa med trtami navzdol z brento na rami, nič ne pljuskne ne na tla ne po brenti in ne njej za vrat. Je postava iz starih zgodb. Grška kariatida. Ali Dolenjka, ki pravi: zdržim vse.

Nedolgo potem smo spoznali, da tega tedaj ne bi smela početi.

Bila je pred porodom, čeprav ji ni bilo videti, sama pa kajpak o tem ni črhnila ne bele ne črne. Vendar je potem, ko je bil mošt v sodih, vsa svetla, rekla: čast Bogu, tudi to je končano.

Nazadnje sem jo videl v bolnišnici, kakšen teden preden je umrla. Nič ni tožila, nič javkala, ničesar prosila. Bolelo jo je, a je prestajala vse, kot da ne boli. Reševala se je s staro upornostjo in trmasto voljo kljubovanja vsemu hudemu, vmes se je, še bolj kot včasih, zatekala v humor, kot da ji je ta bolezendobrobit pač usojena in kar je človeku namenjeno, mora spre jeti in molčati. Če pa se ob tem lahko smeje, pa še toliko bolje. Poskušala se je smejati, iz smeha ji je kdaj celo šlo v posmeh sebi in svoji bolezni, češ, vidite, zmorem tudi to. Tako je kljubovala zadnji resnici. Zanjo je vedela, videla jo je tesno ob sebi, jo najbrž tudi ogovarjala, potem pa rekla mirno, kot da je opravila tudi z njo: čast Bogu, tudi to bo končano.

Ko smo jo pokopavali tam gori na mirnopeškem griču, na pokopališču, kjer so jo čakali mnogoštevilni njeni dragi, od očeta in matere, bratov in sester, moža in sina, je bil vroč poletni dan. Žgalo je kot žge v dneh žetve pšenice ali ob setvi ajde. Tako sem jo za oddih od sparine vračal v preteklost, na njive, kjer sva skupaj orala, kjer je žela, in njive, ne več njene, so ji pele v slovo s travami in z biljem, z večnostjo zemlje.

Vračal sem jo v čas, ko so pokopavali njene, ko je komaj odrasla deklica morala s svojimi mrtvimi prestopiti v zrelost in odgovornost žene. Stala je jokajoča deklica pred hišo, v njej pa so pospravljali pare in se je zaslišalo zabijanje žebljev v krsto, da je šel srh po telesu. Tokrat tega nisem slišal, le od daleč, se 109

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 110

je zdelo, da prihaja kot izročilo in vabilo: pridi, ne boj se.

Krsta je zdrsela v jamo, duhovnik je molil litanije za pokojno grešnico in prosil Boga, da ji odpusti grehe. Neusmiljeno trdo so padale besede molitve vame, budile odpor in zagovarjale pred duhovnikom, pogrebci in Bogom njo, brezgrešnico, ki se je v stoterih bolečinah tisočkrat oprala grehov in vsake krivde.

Tako je odšla pred mano. In četudi sorodnikov ne izbiramo, bi njo še enkrat izbral za svojo. Ker je bila v resnici zmeraj to, kar je bila meni: nedosežena vzornica.

110

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 111

LJUBICE

O ljubicah se ne govori. Žive ljubiš, mrtve pomniš. Ljubica je razkošje, ki ga uživaš, a se z njim ne bahaš. Ljubica je kratkotrajna sreča, bodisi takrat, ko je kandidatka za ženo ali pozneje, ko je njena tekmica. Obakrat je radost, enkrat vesela in javna, drugič grešna in tajna. Obakrat pa je dekle ali žena izbrana posebnost, nepričakovana izjema, postavljena na tron in v posteljo, včasih tudi le v eno ali v drugo, zagotovo pa potem zmeraj tudi vržena s prestola, zavržena. In rečeš: bila je in imaš preteklik in morda tudi slabo vest.

A bodimo prijazni. Ljubezen je sila, sama v sebi sebična, izključujoča, pravzaprav neprištevna; vzame, ne da bi se spraševala o čemerkoli razen o sreči trenutne strasti, in enako lahko potem, neuresničena, izjedena in spodnesena, sama zavrže dobljeni plen. Vendar: tiste maloštevilne, a večne ure, ure ljubezni, so sončne in sočne in srečne.

Dokler ljubezen je, dokler traja, leži kot na mehki blazini pravljice, v postelji za sladostrastne bežne hipe ekstaze, pa spet na dlani v vseh letnih časih življenja vabeča, zapeljiva. Leži v pokrajini čustev in večne igre spolov mirna, pričakujoča, vendar lahko vsak trenutek vstane, svetla in lepa, kot Venera iz školjke, in te zasvoji, zasuje z darovi, zapelje, zablodi, zasužnji.

Vabi k sebi, nosi radost, kot jo ti hočeš, ali oblast, kot hoče sama, sili, da te objame, oklene, da iz dvojnega nastane eno in da se školjka zapre. Za čudež bisera ali za ničeven ništrc?

Vstane Venera iz školjke, postane ljubica in gospodarica prebujenega čustva, včasih celo duše in telesa. Takrat (za dlje) ostane. Prijatelj pesnik Janez Menart, jezljiv in prepasan s štolo logike, pravi: ko ženska vstane, uredi si krilo in možgane. Jaz pravim drugače: vstajajo dekleta, ljubice, žene, vsa ta 111

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 112

lepa bitja naših strasti in hrepenenj, naše nemirno dopolnjevanje, ne le v visokem času ljubljenja in ljubezni, ampak še potem, ko so že ušle iz ljubezenske zgodbe, celo še potem, ko so se že umaknile iz našega in tudi iz svojega življenja. Vračajo se kot privid, lepši in čistejši od tistega, kar je bilo v resnici ali le v sanjah. Vračanje iz pozabe je zadnji dar minule ljubezni. Ali senca kazni.

Svoje ljubice – zdaj mi je žal, da jih je bilo tako malo! – pomnim kot živa znamenja obdobij svojega življenja. Stojijo, kariatide, pili, kažipoti, postanki v pokrajini bivanja, kot ločnice med praznino in polnostjo, med životariti in ljubiti, med vseenostjo in zanesenostjo od otroštva in mladeništva do moškosti in ostarelosti. Ne ločim jih ne po stasu in ne po lepoti, ne po predanosti ali zadržanosti, ne po čustveni bližini ali po trajanju zveze in ne po strasti razmerja. Ločim jih in poimenujem po barvah. Vsaka od njih je imela zame ne le svoj vonj, svojo čud, duha, svojo zapeljivost, ampak predvsem kot moj razpoznavni znak – svojo barvo v značaju, po videzu, po rojstnem listu najinega srečanja in celo v obleki.

Bila je deklica v modrem.

Bila je deklica v beli jakni.

Bilo je dekle v rdečem kostimu.

Bila je gospa v črnini.

A vse, ne glede na barvo, so bile lepe. V ljubezni ne more biti drugače.

Zdaj mislim, da bi lahko te barve drobil na odtenke, modro sinje, rumeno zelene, sivo črne in tem podobne, vseeno pa do polnega spektra barv mavrice ne pridem. Zato naj zadostujejo te, poglavitne, ki tudi ostajajo kot najbolj zanesljive pričevalke kratkotrajne moje in večne človeške in rajske zgodbe Adama in Eve. Vendar ob vseh radostih in ranah sem pri svojih izvoljenkah, ki jih še zmeraj poimenujem ljubice, pri vseh, najsi so mi prišle v objem ali odšle v tujstvo, zmeraj občutil nekak moten, moteč zadah. Ni bil strah pred prihodnjim, bil je opomin iz 112

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 113

preteklosti, rana iz ranega otroštva. To ni spomin iz običajne otroške zmerljivke in posmehovanja, ki te kar tako zveže s kakšno punco in zaokroži: ženin in nevesta pod mizo grile jesta, je hujše. Ni bila igra nagajivka, meni namenjena, bila je moja in očetova resničnost. A o tem kasneje. Zdaj so najprej na vrsti barve.

Prva v tem lepem spektru zaljubljenosti je bila modra.

Zgodba o deklici v modrem je zgodba o aprilski srčni dvojini. Davni, vračajoči se, lepi.

Zadnjič mi je o taki aprilsko modri ljubezni govorila gospa, črnolasa, s črnimi očmi, v katerih ne le po Ketteju, ampak tudi po mojem videnju, tisoč hudičkov spi, govorila z nadihom nežnosti in rahle melanholije o svoji prvi ljubezni. Hodila je tedaj še v osnovno šolo in bila do vrha in čez zaljubljena v leto starejšega fanta, kajpak iz iste šole. Pripovedovala je, lepa petdesetletnica z mladostnim šarmom, preprosto in nežno kot o svojem davnem najlepšem. Govorila je, kot bi hodila po mahu, nizala besede v venček spominjanja: »Tako sem bila zaljubljena, da nisem vedela ne za šolo ne za starše in ne zase. Bil je najlepši, najboljši, najbolj moj. Skupaj sva ob srečnih dnevih hodila iz šole in se ob najlepših držala za roke. Takrat so cvetele vijolice, da je dišalo vsenaokrog in v naju obeh po srčni pomladi. Nikoli se nisva poljubila. Tudi brez poljubov, kot da nisva vedela ali marala zanje, je bilo med nama polno nežnosti in muzike. V njenem taktu sva hodila tisto pomlad in vštric z nama je hodila sreča. Zavedla sva se tega, ko je kar nenadoma odšla in se zgubila. Še ne tako dolgo, a od najinih šolskih sprehodov čez mnoga desetletja, mi je poslal pozdrave, popotnik, od nekod iz Južne Amerike. Pomorščak, strojnik na prekooceanki se me je spomnil na sidrišču nekega daljnega pristanišča.

V vsakodnevno puščo obveznosti, v družinsko enoličnost je nemara ponevedoma dahnil spomin, svežina davnih vijolic«.

Poslušal sem in mislil svoje.

Moja deklica v plavem je tudi iz aprila, le vijolice sem zamenjal za lan. Visok, plavo cvetoč, šumeč kot starožitje, gost 113

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 114

kot platno, nežen in stvaren hkrati. Lan je nekoč, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja še cvetel pod našo hišo in v tisti izgubljeni mladosti in deželi sem bil prepričan, da ni lepše stvari na svetu kot je cvetoči lan. Plavo morje diši, valovi, mesec se sklanja vanj in hodi z rumeno svečavo po brazdah in ogonih, da se tudi ves lan blešči v svoji zamaknjeni vznemirljivosti. Spomin na to lepoto je oblačil moje prve ljubezni v plavo in kadar nisem bil samoten, je v meni cvetel lan.

Hodila je mehko in hkrati odločno, drzno, v plesnem koraku, visoka, sloka, vsa v plavem, kot bi jo ujel na svojo sliko ljubitelj plave barve slikar Lojze Parko. Še njen nasmeh je bil plav, saj se je bolj kot z ustnicami smejala s sinjimi očmi. Od nje dalje sem vse te svoje zgodnje ljubezni, klical za sinjeočke.

Tedaj še nisem vedel in kajpak še manj verjel, da se oči z leti čudno spremenijo, da izgube sinji lesk in nežno modrino.

Tedaj smo verjeli v sinje modro, v vijolice in lan, saj smo bili v aprilu.

V mislih in sanjah sem bil med njivami in žiti, pisal svetle pesmi o Dolenjski, v resnici pa sem sedel dneve in dneve v tej ali oni ljubljanski kavarni in pestoval svojo žalost. Samo pesem se je lahko vzpela nad njo in jo za kratko radost ustvarjanja udušila. A potem je melodija verzov še zmeraj odmevala v meni. V tem je bilo neko lepo, četudi varljivo sozvočje s plavim, z ljubeznijo.

Lep rž je, ki klasi v žarki julijski pripeki, a še lepša deklica v modri je obleki.

Tako sem jo videl in občudoval. Hodil sem bolj za njo kakor z njo, vendar je tudi to bilo veliko in lepo. Zgodilo se je, da se je ustavila in sem jo dohitel za dotik, za dvorjenje, za dvogovor. Pa sva šla v park, pa sva šla v kino, pa sva šla visoko v željah, a ostala nizko v stvarnosti. Plašnost je zadržala 114

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 115

roke, da niso segle po sadežu. Plavo obdobje pa je tako še kar trajalo in me potrjevalo v muki in slasti.

Zadnjič sem šel mimo okna, kjer je nekoč stanovala. Nič se ni zganilo ne v meni ne za oknom. Mrzlo, tuje, nikogar in ničesar nikjer, četudi je nekoč vsak hip nekdo hodil pod tistim oknom in je ona prav tako vsak hip zaznavala njegov korak. Hiša se je še bolj postarala, saj je bila že tedaj, v najinem plavem obdobju, zdelana in odpisana, obsojena na izginotje. Vseeno pa je ona ostala, tisto nekdanje plavo pa je izginilo bogvekam.

Enako se mi zgodi, če zaidem v staro kavarno. Vse je v njej drugače, svetila in oprema, razpored miz in stolov, dekoracija na stenah, izbor pijač, sestava obiskovalcev in natakarjev. Še vem, v katerem kotu sem pisal zaljubljenke ali prevajal tuje odličnice, prevodi so ostali, moji izvirniki potonili v šibkem izviru, čustva, ki so jih narekovala, sprhnela kot mrtvi predniki. V spomin mi hodi, s pladnjem v roki, nasmejani stari natakar, gospod, ki nam je stregel. Imel je nevšečnosti s ploskimi nogami, da se je hitro utrujal, s srčno kulturo in s prijaznostjo pa težav zagotovo ni imel. Videl sem ga zadnjič pred mnogimi leti na pogrebu stalnega gosta njegove kavarne moža kulture urednika Božidarja Borka. Stregel mu je s kavo in z revijami leta pred vojno in desetletja po njej, pa se je prišel od svojega rednega gosta poslovit tudi na Žale. Žal zdaj veje v ljubljanskih kavarnah drugačen duh, duše se duše v brezvetrju in vsesplošni gluhoti.

Utihnile, izgubile so se v pozabi tudi moje pesmi iz tistega časa. Bog z njimi.

Vendar: melodija moje rapsodije v modrem je bila ubrana na dur, skeptični mol, ki ga je potrjevala resničnost, pa je bil vseskozi na straži. Ni me zadržal, da ne bi deček hodil za soncem, da ne bi mladenič hodil ob zorečem lanu, da ne bi zaljubljenec drugoval s posestrimo pomladno zaljubljenostjo.

Zato sem še dolgo poslušal odmev svoje pesmi, vendar ni prihajal od tako daleč in tuje, kakor poje Blokova deklica nekje 115

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 116

visoko na koru, ali kot se skriva za simboli njegova prekrasna dama. (Bloka sem v tistih letih začel prevajati.) Moje deklice v plavem so mi bile vseeno blizu. Prva najmanj, druge vse bolj. Tako sem hodil po ozki brvi resničnosti in po širokem pisanem travniku utvare s hrepenenjem v deželo svojih plavih vijolic. A še dolgo potem, ko so uvele in spremenile barvo, je bil moj korak še zmeraj visoko od tal in moj pogled še dolgo zamaknjen v neizrekljivo.

Konec je smešen, vendar poučen. Popoln polom. Pisal sem, kako v aprilu cvete podlesek, kako ga je ona utrgala in poljubila tedaj, ko je že minil april, in ob tem modroval, da se v življenju nič ne vrača, da ne doživimo en sam april, in le podlesek, pa čeprav greš mimo, poganja vsako leto iz zemlje.

Kmalu sem uvidel, da nič od tega ne drži. Ne podlesek ne april. Lepo ime podlesek za spomladansko plavo cvetico mi je z neizprosno natančnostjo izničil pesnik in vseznalec Branko Rudolf, češ da je to spomladanski žafran in ne podlesek. Trdota besede žafran mi je ostala v grlu in je niso mogli ublažiti niti vsi moji naslednji aprili.

Prišli so, kot pride odmev na klic. Odšli v menjavah časa v izgubljenost. Vendar, ko se zdaj kdaj v sivini spomnim sinjine in deklice v plavem, zadiši po lepem, po svetem in po izgubljenem. Namesto vijolic ali lanu ostajajo skromne slanuše mrežnice, občasne stalnice lepote, ki se namesto mene pogovarjajo z breguljkami, krožečimi nad njimi. Pomenek pa ni obujanje spominov, kjer zagata prehaja v zagatnost, je veličastje skromnega, razkošje v pušči.

Tako puščajo svoj odmev v človeku zgodbe v plavem.

Zgodba v belem je bela in čista. Bela jakna se ni zamazala, čustvo je ostalo čisto. Neizpolnjeno. Zdaj, z daljave let in čustev z čudnim nasmeškom pravim: kako sem ljubil vas, gospa, pred desetletji!

Poslušal sem zadnjič znanca, starejšega možaka, vdovca, ki mi je z neskrito nežnostjo govoril o neki svoji mladostni ljubezni. V glasu ni bilo ne bolečine ne očitkov, le mila melanholija.

116

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 117

Zataval je, starec, v svoji novi osamljenosti nazaj, ne k mrtvi ženi, ampak k davni ljubici, ki mu ni bila namenjena. Morda pa je hotel samo v ostarele samotne dni priklicati sveži dih pomladnih sap, zadihati vonj minulega in se še enkrat videti v vzponu mladosti. Ko je zgodbo končal, je bil še starejši, še bolj samoten in gorjup. Za hip je med pripovedjo preteklo kakor mimobežen poljub hušknilo mimo, hipna svetloba, po kateri ostaja še večja tema.

Belo je čisto, nepopisano, nezaživeto, neuresničeno. Bel list, ki tuli po besedi, po življenju. Tako je zgodba v belem oklepala bitje dveh src, utripajočih na dveh različnih vzporednikih. Srci sta merili čas in čustva vsako po svoje, vsako zase, ločeni eno od drugega, vendar je bila med njima vseskozi nekakšna oba osrečujoča vez kakor prabitna, bogve odkod in zakaj vanju poslana sla po bližini in hkrati strah in odpor do združitve. Zgodba se tako ni mogla ne uresničiti ne končati; tlela je, mrlela, mrla sama v sebi in se spet znova in znova razplamtevala v pričakovanje, v upanje, v visoko zahtevnost. Živela je, vendar samo nekje visoko tam gori v belini nestvarnosti, zunaj rok in nog, zunaj bokov in usten, kot privid, ki traja, četudi se nikoli ne uresniči. Epilog je znan in običajen: narazen so vodila pota, brez krivde, brez kesanja, brez poraza, šla sta po diktatu usode vsak v svojo resničnost, da bi čez dolgo, ali pa nikoli, spoznala, da belina lepega ni belina na licih mrliča, a tudi ne belina plenic novorojenčka, pa najsi belina čisto zveni še čez leta kot kakšna visoka pesem. V tem zvenu se zdi, da se pota čez vse daljave in razdalje stekajo kot na počivališču, kjer se zaznamuje izgubljeno. Tako tisto, kar je minilo, ni moglo zares miniti.

A ne bom govoril o ljubici v belem. Nočem, da bi bil na las podoben pripovedi moža, ki je hotel s s spominom na minulo lepoto v starosti užiti srečo pomladne ljubezni, pa ga je govor še bolj potemnel in ne osvetlil. Na znamenju razpotij in razhajanj naj ostane z rahločutnim razumevanjem o rokopisu, neizpisanem in brez podpisa. Jaz zato o ljubici v belem ne bom 117

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 118

govoril. Na razpotje sem za vse razdalje in razhajanja v tem rahločutnem razmerju postavil tudi kažipot razsvitov. In ti ostajajo.

Visoka pesem, kot jo pozna starozaveška biblija, je druga, visoko himnična ljubezenska pripoved. Mladenič je šel z izvoljenko v dolino vinogradov in užil sladkost grozdja, njenih prsi. Ta zgodba mi je bila kljub vsemu zmeraj najljubša.

Bakreno barvo temne ljubice žari baker kože. Ne vem ji imena, ne spominjam se barve obleke, ostajata samo gola sijoča polt in vroča poltenost. Avgustovska višina polnih bokov žene, ki leži v pokrajini razkošja polnega vzpona poletja.

Sije temna milina beder, rosa na koži se lesketa in iz neba kot iz polnih veder dežujejo rože in bog se smehlja.

To je hosana iz stare poganske hvalnice kratkotrajnega vernika. Ekstaza pač traja kratko, vendar dolgo ostane kot nepresežena polnost.

Po mnogih letih sem jo, davno razkošnico, poželjivko, spet srečal v sanjah.

Sanje so bile divje, čutne, na dotik in objem blizu so mi bile njene ustnice, boki, prsi, njena polnost in poltenost voljni, na sprijetje resnični. Telo je ognjevito podoživljalo sen, da je bila umišljena resničnost popolna.

Nikoli je nisem, zmeraj želene, tako ljubil, nikoli tako objemal, tako do bolečine stiskal kot zdaj znova v sanjah.

Poprej, v času čaščenja, osvajanja in zapeljevanja sem jo použival, pasel sem oči na njenih oblinah, na goloti meč, kadar je v kratkem krilu sedela pred mano, moj pogled se je dotikal njene kože, prenašal drhtavico poželjenja v vse telo in v zastali um, užitek sem kradel, tatinski ljubimec, ne da bi oškodoval izvoljenko, ona, zazrta v svojo dražljivost, v svojo zmagovalnost, v svojo žensko moč, se ni menila za moje vroče misli, za 118

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 119

moje hotne želje, za moje tatinske poglede. Vzvišena nad še enim, ki jo hoče, je sanjala ali morda res tudi živela svojo ognjevitost z drugim.

Meni je bilo tedaj dovolj že čisto malo: ustnice, ovlažene s slino, razprte, sočne, dražljiva mala vratca k jeziku, k stiku, k poljubu. Vzburjala me je z gibom roke, ko je popravlja koder las s čela in še bolj, ko se je na oblih ramah prikazala za trenutek naramnica nedrčka, tenki trak rožnate intimnosti. Na prsi ji skoraj nisem upal pogledati, a še kako sem slutil in tudi čutil, kako dihajo, kako polno zajemajo zrak in ga izdihavajo, dihanje, valovanje, planje, dih in izdih, vez na vez kakor neprekinjeno ljubljenje. Če sem čez dan, kadar sem jo videl, skrivoma hlepel po njej, sem se ji ponoči zato maščeval. Divje sem jo in nenasitno, pohotnež, ljubil, kot se ljubi na življenje in smrt.

Bila je le kratek čas z mano, zato sem jo kradel za ljubljenje v sanjah.

In še.

Rdeči kostum je bil že od daleč vabljiv, od blizu kar dražeč in deklica v njem zapeljiva. Črnolaska, obljubljajoča razkošje telesa in duha pa je bila hkrati vsa trezna in nedolžno mila.

Nasprotje je bilo ves čas očitno in prisotno kot kakšen njen razpoznavni znak. In sta se križala pogleda: zaljubljeni pogled moškega je videl le tisto, česar si je najbolj želel, zunanjo privlačnost ženske, njene oči pa so hkrati spodbujale in se umikale v nedostopnost. Tako so se roke, iztegnjene k sadežu, prej ali slej opekle. Meni jo je naklonila potrpežljivost. Že ožuljen od hoje k njej in užaljen od čakanja, sem vseeno znal prisluhniti njeni rahlosti in ne manj njenemu strahu. Bila sta ji sopotnika od nekdaj, že s praga deklištva, ali pa sta prešla vanjo z ženske veje rodu kakor nezaslužena dediščina. Zave dela se je tega, postalo je del njenega značaja in kljub prepričljivi igri drugačne sproščenosti, s katero je preslepila mnoge, jo je prav ta zadržanost usmerjala v dejanjih in v ocenjevanju drugih. Še čez leta sem zmeraj znova opažal, da jo je strah 119

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 120

grobosti, nasilnosti, celo krepke besede, da se spolnosti bolj boji kot želi. In vendar je bila na pogled, ah, in tudi sicer, izrazita ženska. V rdečem, vabečem, zapeljivem, obljubljajočem, v razponu od tenke nežnosti do čutne polnosti. Dekle za vztrajanje, za čakanje na visoko pesem, za dolgo potovanje v Eldorado ali za zakon.

Deklica v zelenem je bila zmeraj in je ni bilo nikoli. Tekala je prek dolenjskih senožeti kot deklica Rožamarija in hodila kot njena posestrima ljubezen v sanje. Še dolgo potem, ko nisem več sanjal, je hodila okrog mene kot že slišani refren lepe pesmi. Kjerkoli sem že bil, na vasi, v mestu, v vojski, na brezpotju, v samozadostni nečimrnosti, je prihajala k meni in ostajala, včasih samo za hip, kot bi me hotela samo pozdraviti, včasih za kratko večnost. A tudi sam sem celo večnost hodil k njej, na zelene travnike dolenjske pokrajine, med nežno spomladansko bilje zelenečih žit, na mehki mah pod hrasti in bukvami šentjurske hoste, med zelenilo komaj brstečih osrečujočih trt. Lahko bi rekel, da je bila ta deklica v zelenem podoba ljubezni do domačije, do Dolenjske. V tem zelenem sem zmeraj videl muževnost, nežnost in skrivnost. Ko je na poletje zeleno potemnelo, ko sta prišla na polje Jakob in Ana sejat ajdo, sem tudi sam prestopil iz zagledanosti v čudenje: prišla je čebela pit sladko strd in prišel je Murn Aleksandrov, da je napisal najlepšo mogočo pesem.

In kaj bi ob teh dveh še jaz? Nič. Samo še gledam, poslušam, potem pa pozdravim deklico v zelenem in se umaknem.

Zatekel pa sem se daleč nazaj, v mojo in očetovo resničnost. Tisto, ki mi je puščala že ob misli na ljubice čudno motnjo, kakor spust temne sence na otroška lica. Tedaj mi je bila že sama beseda ljubica, ne da bi točno vedel, kaj in kdo je to, čudna, grda, umazana. Sošolci so mi, z grdo zlobo, pojasnili, da je ženska, s katero je prišel pome oče v internat, njegova ljubica.

A naj povem zgodbo o tej, očetovi ljubici. Še ji vem ime in priimek, ko ju obeh, očeta in nje že dolgo ni več med živimi.

120

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 121

Oba, ime in priimek, sta mi bila od vsega začetka tuja in mrzka. In sta taka ostala.

Ona je bila visoka, morda še višja, ker sem bil sam tedaj še majhen pob, črna, podolgovatega obraza, z rokami, dolgimi in grabečimi po meni, z narejenim nasmehom in z grdim pogledom.

Pepina Kodelja. Čudno ime, še bolj čuden priimek. A najbolj od vsega čudna zgodba, ki me je zmotila otroštvo in ostala nerazumljiva, nesprejeta, zame nesrečna. Bilo mi je osem let, že sem bil v šoli v Ljubljani, v Marijanišču, stran od mame, od naše hiše in vinograda, spravljen pod streho internata v rokah dobre vzgoje, vendar še ves nezaupljiv, zmeden in samoten.

In pride neke nedelje pome oče z avtom in z neko tujo žensko. Prvi vtis je bil dvojen: bil sem ponosen na očeta, da ima avto (bil je taksist), kar so morali videti sošolci in mi potem takega očeta in še bolj avto zavidali, obenem pa sem bil v silni zadregi pred tujko, za katero bi ti isti sošolci lahko mislili, da je moja mama. Moj bog! Take mame za nič na svetu ne bi maral! Moja mama je vendar svetla in ne temačna, kot je ta, moja mama ima lase zadaj spletene v lepo kito in kadar se ne pokrije z ruto, se ji lasje prav lepo blišče, se ubogljivo stekajo v kito in odkrivajo visoko pametno čelo. Ta pa je črna, sfrizirana na visoko, da ji lasje šrtlijo na podolgovati glavi kot kakšna neurejena kopica črne žime. In čemu se mi, avša, kar naprej smeje? Medeno, prihuljeno, priliznjeno, hinavsko, čeprav na široko, da kaže velike bele zobe skozi nemarno namazane ustnice. Zoprnija od vsega začetka. Še toliko bolj, ker je bil oče z njo prijaznejši kakor z mano. Posedel me je na zadnji sedež v avtomobilu in ne k sebi in k volanu, ona pa je nasmejana sedla na prednji sedež k njemu. Mulasto sem sedel zadaj in buljil v njen tilnik pa v tisto njeno črno žimasto grivo. Namesto sreče, da se peljem z očetom v avtomobilu, sem občutil žalost, ponižanje, da moram biti s to žensko, pa sem trmasto molčal.

Ko sta videla, kako je z mano, sta me pustila pri miru.

121

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 122

Peljali smo v gostilno zunaj mesta, sedli k mizi in oče je čez čas izrekel stavek, ki sem si ga zapomnil za vse življenje tako kakor priimek in ime očetove spremljevalke. Pogledal me je nekam zviška, pokroviteljsko, se obrnil k njej in mi z nekakšnim slovesnim, ne čisto svojim glasom rekel čuden stavek: Tonček, to bo tvoja nova mama. Ta ti bo pekla boljši kruh nego tvoja.

Slišal sem, vendar nisem verjel. Kaj bo ta pekla s svojimi dolgimi rokami in z rdečimi nohti, s temi ščetinastimi lasmi in s tem nalepotičenim obrazom? Nič ne bo pekla, a če bo že kaj spekla, jaz ne bom jedel. In res: iz te moke ni bilo kruha.

Očetova zamisel, da bi se zbližala z njegovo ljubico, se je grdo ponesrečila. Zagotovljeno je bilo vse, da predvidena nova mama ne bo uspela. Ni prinesla ne kruha meni, ne sreče očetu. Čeprav je kasneje nisem nikoli več videl, mi je pustila grd spomin. Še pogršal se je, ko me je mama doma vprašala, če vem, kdo je očetova ljubica. Spraševala me je to celo pred drugimi ljudmi, kot da jo veseli, da jaz poznam ime in priimek ženske, ki hoče na njeno mesto. Naučil sem se odgovarjati na to njeno vprašanje, kot bi se naučil molitvice. In zmeraj sem bil za odgovor pohvaljen in včasih celo nagrajen. Pa se je zgodilo, da me je mama vprašala, kdo bo moja nova mama, ob očetovem obisku. Odgovoril sem strumno in naučeno, z veseljem, misleč, da me tudi tokrat čaka nagrada. Pa je oče zamahnil z roko in mi primazal pošteno klofuto. Nisem takoj razumel, kaj je zdaj to, da sem dobil zaušnico namesto darila, vendar mi je bilo kmalu jasno, še zlasti ob očetovi jezi, da imata oče in mama glede mojega odgovora in tiste Pepine hudo različni mnenji. Jaz pa, pri vsej stvari nedolžen, sem jih skupil. Sam sem dosti kasneje v življenju, ko sem premišljal o očetu in njegovi usodi, doumel različne lege in smisel ljubezni, ljubimkanja, žene in ljubice, prevare in zvestobe. A o tem rajši nič. Tudi nimam pravice soditi.

Pepina Kodelja je, kot mi je povedala mama, pustila čez leta mojega očeta in se poročila z drugim. V očetovi denarnici 122

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 123

pa je ostala njena fotografija. Že zbledelo sem spravil med druge očetove drobne predmete, k moji prvi razglednici, ki sem mu jo bil pisal z morja, k računom za moje štiriletno bivanje v internatu in k njegovi mornariški medalji za hrabrost. Pospremil sem hrambo z mislijo na očetovo neuspešno hrabrost, ko je hotel začeti življenje znova, in njegovo čustvo imenoval z visokim čistim imenom – ljubezen.

123

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 124

ANE

Ponavljam za Anno Ahmatovo: najlepše, najbolj zveneče in najbolj sladko žensko ime je Ana. Meni je od nekdaj ljubo, te, ki so ga nosile in ki jih še krasi, so mi bile po lepem zakonu usode od vsega začetka namenjene v radost.

Rodonačelnica mojih An je kajpak mama, moja Špančkova Ana. O njej sem pisal in pesnil veliko, vendar za njeno visoko držo v življenju in v smrti premalo in preslabo. Ne očita mi tega, ko prihaja v moj dom, ko hodi k meni v vinograd, ko me obiskuje, da me opominja, spodbuja, ko z menoj beseduje.

Zgovorna, izkušena, modra je zmeraj na novo in znova zagledana vame in v svoj prav kot v svoj grič, v svoj hrib, v svojo goro, v svojo neutrudno hojo navkreber. Gre s škafom vode na glavi, gre s košem trave na hrbtu, gre s polnim jerbasom jajc na glavi v svoj običajni delavnik, potem pa prihaja obložena z darovi in me gleda kot gleda samo mati svojega otroka: skrbno, ljubeče, da ga pri priči zaščiti pred vsem hudim.

Prihaja in spreminja svojo podobo. Zdaj je mlada, radostna, zdaj bridko resna in uporna zrela ženska. Taka me je nekoč obiskovala dečka šolarja v ljubljanskem Marijanišču; prihajala je, moja dolenjska šavrinka, od Vodnika, s trga, z obvezno ruto na glavi in s cekarjem v roki, v njem je nosila ključ od zidanice, sebi malico in meni kakšen priboljšek, pa sva šla v gostilno na krožnik juhe, kozarec malinovca in na poln štefan topline. Potem jo vidim, kako je s posvečenimi rokami delavna v vinogradu, ko grubava trte na pomlad in ko me uči ljubezni do trtja, do vina, do pitja in žitja. Le podobe, ko se zgublja, ko namerava povezati culo in odpotovati z mesta domov, k sebi, v gorico, ne vidim. Le kdaj pa kdaj mi pomaha od daleč, in se mi, zaupljivo in milo, z že videno 124

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 125

skrivnostjo nasmehne. A me noče plašiti, ne kliče me še za seboj in k sebi.

Tudi sam jo gledam najrajši in največkrat tako, kot mi je ostala živo na dveh slikah. Prva je poročna slika z očetom; na njej sta oba kot par veselega upanja in obetajoče sreče, mati vsa svetla, oče ob njej, obraz ob obrazu, manj teman, kot da je ozarjen od njene svetlobe. Ljuba mi je ta slika, ker na njej ni niti sledu o prihodnjem razidu, razhodu, razdoru med njima, nobenega navskrižja, ki je prišlo nad njiju kmalu, ko sta napravila križ nad svojo zvezo.

Drugo sliko je za eno mojih knjig naslikal slikar Lucijan Reščič, ta, ki smo ga klicali Lučko. In res je s fino lučjo navdiha zarisal materin obraz sredi mehke pokrajine njene in moje Dolenjske. Stoji med njivami, kot da je hkrati mučenica in svečenica tistih bilk in trav in žit. Himnično lepa je, povzdignjena nad zemljo in hkrati vsa zemeljska, da s slike zadiši po prsti, po gnoju, po delu, po večnosti. Gledam jo in mislim, kot sem čutil nekoč, deček petih let na Žalostni gori: zdaj me bo svetnica vzela v naročje in bom pri njej ostal za zmeraj.

Anka ciganka, deklica, ki je skočila, gibka in mična, v prve moje pesmi za otroke, je bila jezičnica, ki je ljubko pregibala besede in jih vstavljala v čenčarijo in igrarijo. Ko jo je igranje minilo, ko so jo zvabile vse bolj odrasle igre, me je brez slovesa zapustila in odšla bogvekam po tem širnem prostranem svetu. Morda se je odpravila za zdomci od doma v tujino, morda celo kam daleč čez morje za našo lepo Vido. Ko pomislim nanjo, si želim, da je šla s kakšnim prijaznim romarjem in da zdaj romata v dvoje čez gore in doline, čez stiske in previse življenja v Eldorado. Vsekakor vem: čeprav sem jo klical Anka ciganka, trdim z gotovostjo, da je niso ugrabili ne cigani in ne Romi.

V gimnaziji sem imel zadnja tri povojna leta v klopi pred seboj štiri lepe sošolke. Sedele so v prvi vrsti, prvovrstne štiri gracije, štiri posebnosti, štiri usode. Meni ni bila usojena nobena od njih in tudi jaz nobeni, pa četudi sem bil eni dolgo 125

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 126

zelo blizu. Vsem sem kajpak pisal pesmi, sonete, in nedavno, na že zelo visoki obletnici mature, mi je ena vrgla v obraz, da sem vsak mesec pisal pesmi drugi sošolki. Res je, a res je tudi, da sem bil tako pri sonetih kot pri dekletih neuspešen.

Med štirimi sošolkami v klopi pred menoj je bila ena, najlepša, kras in dekliški ponos razreda. Ni bilo junaka med nami fanti in sošolci, ki bi upal z upom vreči oči nanjo in se jo drznil osvajati. Za vse je bila preveč lepa, preveč visoko, že po rojstvu obdarjena z lepoto in določena za najlepšega, najboljšega moškega, izjemnica za izjemneža. Doživela je usodo mnogih lepotic; mnogi so se preveč bali njene lepote in se ji niso upali približati, ti pa, ki so ji prišli blizu, je niso bili vredni. Končala je brez ljubezni, razočarana, tragično. Pomnim jo po verzih Župančiča, ki jih je vpletla v svojo slovensko šolsko nalogo in jo je, pohvaljena od profesorja Legiše, brala pred razredom: »Tam pa sam sredi samotnih sten v pajčolan pen slap pada, pada, pada.« Sama je samotna pala v smrt. Ni bila Ana, bila je Eva. Rekel bi po njeni usodi in po njeni lepoti: večna Eva. Meni pa so kar naprej križale poti večne Ane. Tudi med štirimi dekleti v prvi klopi pred menoj je bila Ana, ali, kot sem jo vsaj včasih klical po Cankarju, Ana, Anica, ljubica moja.

Hodila sva v Tivoli, hodil sem k njej domov, hodila je k meni v staro ljubljansko hišo v šentpetrskem predmestju, hodila sva, kakor se reče za ljubezenski par, a nisva znala prav leteti kot letita Chagalova ljubimca.

V gimnaziji sem začel objavljati prve pesmi na razrednem stenskem časopisu in potem tudi v Mladinski reviji. Ančka mi je poklonila drobno sivo knjižico pesmi V ognju groze plapolam Franceta Balantiča. Zagotovo me je hotela vzgajati z dobro poezijo, a tudi osvojiti. Tedaj sem vzljubil Balantiča in bil kar nekaj let pod njegovim vplivom. Z ostro idejno sodbo mi je to očital sošolec Taras Kermauner, s slogovno preproščino prijatelj Janez Menart. In ker se nekatere stvari v življenju ponavljajo, sem Balantiča kasneje srečeval še pogosto. Očitek 126

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 127

za izgon z uredniškega mesta televizije je bil med drugim tudi, da sem Balantiča uvrstil v televizijski program, ena zadnjih knjig mojega urednikovanja pri Cankarjevi založbi pa je bila prav Pibernikova študija Temni zaliv Franceta Balantiča. Vmes sem bil neko obdobje očaran in zasvojen z Balantičevim verzom. Večino pesmi iz podarjene sive knjižice sem znal na pamet, knjižico pa sem nekomu podaril, ki mi jo je odtujil. Ančki, ki me je vpeljala v svet ljubezni in k Balantiču, sem se odtujil sam. Tako sem oba, knjigo in dekle, nemarnež, zapravil.

Pesmi svojim Anam, Anicam, Ankam, Ančkam nisem pisal. Pesnil sem samo o rodonačelnici svojih An, o mami, Špančkovi Ani. A vendar: sošolka Ančka je brala in poznala vse, kar sem v prvih letih svojega življenja z verzom napisal, tudi pesmi, namenjene drugim dekletom. Popravljala jih je, vstavljala manjkajoča ločila, a do pesmi zanjo me je ločilo tisoč stvari, predvsem odsotnost hrepenenja. Vzela pa je sama, ne da bi ji branil, od mojih pesmi eno zase. Tisto, ki v prvem verzu pravi: Dajte vse rože tega sveta ženam, ki bodo rodile.

To je pesem o nerojenih otrocih. Imela je vso pravico za posvojitev te pesmi.

Tudi Anki, visokorasli črni lepotici z Dolenjske, nisem pisal pesmi, a sem jih ji recitiral vztrajno in z zanosom, kot da so samo njej namenjene. Ne vem čemu, nisem je nikoli osvajal, ne zato, ker je že bila osvojena, bila je od več občudovalcev sprejeta kot muza za pogovor, navdih, druženje, meni pa je ugajalo, da sem poslušal melodijo svojega glasu, ko sem ji govoril zmeraj nove pesmi, in še bolj, da se je ona ali nad mojim glasom ali nad verzi navduševala. Ko je umrla, mi je njen, ne dolgo užaloščeni mož poslal debel sveženj mojih pesmi, pravzaprav vse iz mojih prvih desetih let pesnikovanja.

Pretipkane so bile na starem stroju v uredništvu Besede, stare pesmi na orumenelem papirju, vse kakor stari spomini in starikav pridih minljivosti. Občutek, ko sem dobil vrnjene svoje stare pesmi, pa vseeno ni bil prazen: Anka jih je hranila pri sebi od dekliških let in vse svoje zakonsko obdobje do smrti.

127

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 128

Tudi če jih ni nikoli brala, so bile pri njej, v njeni bližini, ob lepem.

Tista, ki ni bila Ana po imenu, a sem jo tako klical, ker si je to sama želela, Ana razkošnica, je omamni pol ljubezni in bakrena polt telesa: dih na dih, vonj na vonj, strast za strast, spirala samo navzgor, v sladostrastje bolj kot v zarje Vidove in potem – kot vedno – padec v pozabo. Še zmeraj jo nagovarjam Ana, ko jo srečam, vendar najina današnja suha vljudnost ne zasluži več zvena tega imena. Bridkost, ki ni bridka, ker je izvotljena, grenkoba, ki ni grenka, a vseeno oboje boli in greni na obrobju dni, kamor me vse bolj vodijo ne več mnogoštevilni koraki.

Na tem obrobju postojim še kdaj in se oziram nazaj. Ustavljam se pri svojih Anah, za bežen prelet obrazov, davno lepih, zdrsnem po slemenu let v doline naših srečavanj, v čas očkanj, snubljenja, ljubljenja. Stojim bolj sam kot ne na parobku dni in gledam. Take so, kot so bile, kakršne so mi prišle naproti in mi osladile življenje, v nespremenjeni podobi. A jaz že zdavnaj nisem več isti, vendar zorni kot gledanja sem zadržal: še bolj kot nekdaj so mi mile te nekdanje ljubezni, kakor zeleneče bilke se mi zde, ki niso uvenele, ampak so, kdo ve kako, pognale skozi asfalt praznine, da so sredi pušče sveta zemlje zeleni spomin. Drobne trave iz Murna, da bi se, še starec, igral z njimi in jim pihal na dušo.

Pa stojim tako zadnjič na ulici, zamišljen v bogvekaj ali zagledan nekam v znano preteklost, ko me nenadoma postavi v stvarnost odločen moški glas: »O vas pa moram pozdraviti. Saj me še poznate?« Gledam v neznanca, vidim visokoraslega, ne več prav mladega moškega, ki se mi prijazno smeje, a jaz, kakor se trudim, odrasteža ne prepoznam, ne vem mu ne pomena ne rodu in niti najmanj, kam ga naj denem. Neumno in začudeno strmim vanj in čakam, da mi pojasni, kdo je in od kod se poznava. On pa mi odločno in prepričan v svoj prav reče enostavno in naravnost: 128

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 129

»Jaz sem Drejček Nejček. Tisti iz vaše pesmi.« Pesem o Drejčku kajpak pomnim. Ena tistih kratkih je, ki so šolarjem prav zato všeč. Pesem je iz prve, davne zbirke Maček na dopustu, napisane v glavnem v prvi polovici petdesetih let.

In brskam nazaj po spominu. Pesem sem napisal dečku, malemu fantku, ki je komajda dobro shodil in je hodil tudi k meni in z mano s svojo mamo. V spominu se mi zriše fantek, kodrolašček rdečih lic, majhen angelček, ki kobaca po mojem naročju in po srcu in me s svojimi nebeškimi perutnicami žgečka do smeha in solz. Takrat sem ga imel strašno rad in vzljubil sem ga prej kot njegovo mamo. Zdaj mi tudi ona prihaja počasi v spomin, četudi ji ne vidim jasno obraza, le obris postave.

Ja, Drejček-Nejček mali možek, velik komaj tri pedi, stoji v pesmi, zdaj pa stoji pred mano možak, že kar v letih, teman, plešast in ne svetlolasi kuštravec, kakršnega sem nazadnje videl in ga spravil v pesem. Stoji, se smeje, me gleda na moč prijazno in potem reče: »Bili ste zaljubljeni v mojo mamo.« Res je. A poprej, pred vsem, je bil on. Deček, ki je dišal po mleku, po svežini, po vijolicah, po neskončni mladosti. Njegov vonj, četudi se je vanj mešal vonj po urinu, me je privlačeval in osvajal bolj kot materinin, pred njenim bakrom kože in opojnim duhom telesa sem spoznal ta sladko kisli nežno ljubki vonj Nejca. Njemu sem že kar takoj po srečanju napisal pesem, mami nobene. In zdaj mi ta neznani možak, ki trdi, da je Drejček-Nejček, ki sem ga nekoč tako rad objemal, ta tujec pravi: »Bili ste zaljubljeni v mojo mamo.« O sveta preproščina! Kakšen čuden stavek: Ljubili ste mojo mamo. Nikjer nič drugega, ne očeta, ne družine, ne sorodnikov, samo mi trije: on Drejček-Nejček, njegova mama in jaz, ki sem ju ljubil.

Drejc me gleda in verjame, da se ga spominjam. Njega malega kobacača po mojem naročju, velikana, ki sem ga nosil na ramenih, škratolina, ki sem ga preoblačil, verjame, da nisem pozabil ne njega ne njegove mame. A jaz se ta trenutek 129

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 130

pred njim še imena mame ne spomnim. Pa me Nejc reši, ko me vrne v preteklo resničnost: »Mami je bilo ime Ana. « Ana. Še ena Ana. Drejčkova mama, sladkost pregrešna, ki sem jo skrival pred očetom in tajil pred prijatelji. In za hip, kot preblisk iz davnine, vstane v meni dražljivo lep spomin na darežljive vonjave njenega telesa, na čase, ko se je po Hemingwayu zemlja tudi nama premaknila. »In kako je z mamo«? »Mama je umrla.« Premolk. Cenzura. Grlen molk. Za hipen prestop v minljivost. Drejc, možak dobrih petdesetih, stoji miren pred mano kakor stražar mojega prebega k njegovi rajnici.

Rajna pa je tudi še ena Ana. Velika, veličastna, večna. Za pesem rojena, s pesmijo posvečena, da premaga sebe in čas: Anna Andrejevna Ahmatova. Tudi moja Ana. Ta čas, ko sem razmišljal o svojih Anah, so mi po čudnem naključju naročili pri neki ugledni založbi filozofskih in socioloških del prevode njenih pesmi. Z veseljem sem šel z njenimi verzi kakor pred leti spet na soline prevajat rusko besedo v slovensko govorico. Priznam: prijetno mi je bilo ponovno govoriti njene pesmi solinam, galebom, polojnikom, vetrovom in jih zapisovati ne v vodo in ne v veter, ampak v trajnost. A ni bilo le to. Čakalo me je z Ano še drugo, zares nepričakovano presenečenje. Vračam se preko nasipov na glavno pot in nazaj k vhodu na soline, kar me ustavi neznan moški in mi kar tako iz čistega neba reče: »Pa pozdravite Anno Ahmatovo.« Začudil sem se, se zastrmel vanj radovedno in sprašujoče in mu odvrnil: »Bom, ko se spet vidiva. na onem svetu.« »Ja«, pravi neznanec, »saj se svetovi in obnebja tam nekje spet srečujejo, zagotovo se tudi ljudje. Tako tudi vi z Ano.« Potem me je spomnil, da sem ne le enkrat pripovedoval na radiu ali na TV, kako sem Ahmatovo prevajal na solinah. Bilo 130

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 131

mi je ljubo, zaradi njega in nje, a tudi zaradi prizorišča, koder sem hodil in še hodim. Anna Andrejevna mi je bila ne le enkrat družica med hojo ob kanalih in kavedinih in nikoli ni rekla žal besede, če njen verz ni prav zapel, ali če sem naslednji dan hodil po istih poteh z njeno tekmico Marino Cvetajevo ali celo z vetrnjaškim Sergejem Jeseninom, opitim z vodko, z ženskami in z Rusijo. A vseeno zdaj vidim razločno: težko bom, tam čez, kdajkoli, revež kot sem, prišel do te velike ruske in svetovne Anne. Sama je trdila, da bo po smrti ležala pri Mandeljštamu, da je le ob njem njeno pravo mesto, ki si ga je ona, njegova pesniška vrstnica, zaslužila pred njegovo ženo Nadježdo. Zatajila je pri tem tako svojega prvega moža in očeta svojega sina pesnika Gumiljova, zatajila druge moške in pesnike, tudi Pasternaka, s katerim je ves svoj vek delila tako slavo pri ljudeh kot sovraštvo in zlo pri oblasti. Njej je bila, kot je zapisala, pesem dar, a ne zmeraj v srečo, kot ji ljubezen, po isti pesmi, ni bila v srečo nikoli. Mene, malega navdušenca zanjo in skromnega prevajalca njenih pesmi v neki mali, njej sicer znani slovenski jezik, bo morda opazila le bežno, s svojim posluhom za majhne reči, s svojim pesniškim akmeističnim čutom; »iz kakšnih majhnih neznatnih stvari se ustvarjajo pesmi«, poje v eni zgodnjih pesmi.

Anni Ahmatovi sem dolžan veliko. Za svetel zgled v poeziji in za nekaj modrih nasvetov za življenje, ki mi jih je natresla nekega zimskega večera pri sebi v Moskvi. Zato pravim: vse moje Ane so me ljubeznivo spremljale po poteh in brezpotjih življenja, dve od njih, prva in zadnja, moja Špančkova Ana in Anna Ahmatova, obe pod tujim imenom, pa sta dali zven in pomen mojemu imenu.

Pripis k Anam: In se je zgodilo nenadejano, kot žarek skozi oblačno nebo, kot najdena štiriperesna deteljica na neskočno velikem travniku, da se je še ena Ana priglasila k seznamu ljubeznivih deklet s tem imenom. Najmlajša, zadnja, novobesednica, najstnica bolj po čustvovanju kot po letih, pesnica po mladosti in po 131

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 132

skladju besed v izpovedi. Predstavila se je ljubko in natančno: Sem Ana. Stara sem dvanajst, skoraj trinajst let.

In zdaj lovim ta njen skoraj in skoraj ne verjamem, da je mogoče biti tako mlad in tako radobeseden z besedami. In naj zveni še tako neresno, bom rekel neumno: ta moja zadnja Ana je začela prej pesniti kot moja velika Anna Ahmatova. To kajpak nič ne pomeni, zveni pa prijetno. Še zlasti, če si to deklico, ki bo skoraj trinajst (zagotovo je to srečna številka!) skušam predstavljati. Vidim jo kot sem nekoč, v svojem prvem razredu videl Vido, lepo sošolko. Ah, še lepše. Če je od zagledanosti v Vido preteklo tisoč in več let, je vseeno kakšna zgodba iz tisoč in ene noči ostala ali se je napisala na novo. In zdaj jo gledam to novo zgodbo, to zadnjo Ano. Morda, tako mislim, sem jo nekoč že srečal. Morda v sanjah, morda še prej, preden sem se rodil. Takrat se prihodnji otroci kot angeli spreletavajo v svoji prvotni večnosti in mogoče, da sem se kdaj s svojim krilom, nerodnež, dotaknil njenih perutnic. Morda sem se ji sramežljivo nasmehnil v opravičilo, morda se je tudi ona, malce užaljeno, nasmehnila, da je ostal v zraku lep skupen nasmešek. Odtlej se poznava. Čemu tudi ne. Saj je vendar Ana. Zadnja, ki je vstopila v moje življenje, da je zdaj za njeno najstniško mladost lepše in mlajše.

132

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 133

NASILJE

Nasilje je zakon tega sveta. Velja od nekdaj in za zmeraj.

Od Kajna do danes in v nepretrgani jutri. Ustvarja vsesplošni veliki petek na zemlji, a ne obljublja ne na njej ne v kakšnem raju aleluje poveličanja.

Je nasilje velikega nad malim.

Je nasilje bogatega nad revnim.

Je nasilje oblastnika nad podložnim.

Je nasilje oholega nad ponižnim.

Je nasilje ene rase nad drugo, ene vere nad drugo, enega naroda nad drugim, ene ločine nad drugo, enega človeka nad drugim.

Je nasilje med ljudmi.

Je nasilje med otroki.

Je nasilje med angeli.

Je nasilje med bogovi.

Nasilje. Vsesilno. Vsesplošno. Večno.

In potem pride geolog s palčico v roki, iz Kosovela ali iz večne vsakodnevne resničnosti, in bo rekel: Tu ni bilo nobenega nasilja. To je bilo le gibalo razvoja, menjavanje družbenih plasti, novo zamenjuje staro, da bi bilo to novo znova podvrženo enaki usodi menjave v prihodnosti.

Tako, pravijo, je nasilje naraven zakon, stalnica, dominanta razvoja. A ko se zamenja eno nasilje z drugim, se nasilje prej ali slej maščuje obojim: zmagovalcem in poražencem. Zato je zapisano in kot zapisano veljavno: Tisti čas osvajanja novih celin, novih dežel, novih obnebij je bil čas nasilja.

Tisti čas zmagoslavja vere nad neverniki je bil čas nasilja.

Tisti čas, ki ga zdaj imenujemo industrijska revolucija, je bil čas nasilja.

133

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 134

Tisti čas, ki smo ga poimenovali socialna revolucija, je bil čas nasilja.

Tisti čas, ko smo Slovenci stopili v evropsko katoliško civilizacijo, je bil čas nasilja.

Tisti čas, ko so protestante izgnali iz naše dežele, a jih k sreči za dolgo niso mogli iz naše kulture, je bil čas nasilja.

Tisti čas delitve duhov, ponavljajoči se čas v naši zgodovini, je bil čas nasilja.

In tudi današnji čas globalizacije je čas nasilja.

Sama sila. Samo nasilje. Vsesilno, vsestransko, vseobsežno in vsemogočno boštvo, ki vlada vsem in vsepovsod.

Je nasilje v družbi.

Je nasilje v družini.

Je nasilje drugih.

In je samonasilje.

Iz časov moje vasi vstajajo predme podobe, grde slike človeške sprostitve v nasilju.

Vozili so k nam, gori v goro, voz drv, naložen po materini skrbi in po strahu pred mrazom zvrhano, pretirano za žival in voz. In sta se konja zagnala zadnji konec poti navkreber k nam, napela zadnje moči, se stegnila z glavo in s trupom naprej in obstala. Ni šlo dalje. Sopla sta, z nozdrvi jima je curela pena, po vratu in bokih se je lesketal pot, v drži, da se ponovno, zadnjič poženeta v breg, sta stala, napeta kot dve struni pred pokom, držala voz, da ni začel drseti nazaj in gledala z velikimi očmi naprej in vstran po gospodarju. Podložil sem, deček, kamen pod zadnje kolo, mama pod drugega, furman, možak z bičem v roki, gospodar konj, je jezen stal sam zase in zatem poprijel vajeti, jih sunkovito potegnil, zakričal, udaril z bičem po konju na njegovi strani, da je ta naenkrat potegnil in zmedel priprežnika, ki je zakasnil, ves trud je bil zaman: Voz se je malo premaknil in že čez čas zdrsnil nazaj do postavljenih kamnov. Vozniku je prekipelo. Ni mogel razumeti, da njegova konja ne zmoreta brežine, da ne speljeta teh polen, da ga ne ubogata, da mu delata sramoto. Vihtel je bič po hrbtih in 134

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 135

zadnjicah obeh konj, enkrat po enem pa spet po drugem, preklinjal, a ni šlo nikamor, dokler nismo malo razložili voza.

Potem je z bičem, vpitjem in z mojim strahom nekako šlo.

Slika tega zadnjega vzpona do naše šupe mi je ostala: pretepena in prepotena konja, zaripel voznik, mama, ki skuša riniti voz, in jaz, preplašen pobič, vsi skupaj drug ob drugem ujeti v ris pravkar končanega dogodka. Mama si je oddahnila, meni pa je ostal grd občutek, da sem sodeloval pri nasilju.

Tak občutek se je še v hujši obliki ponovil na istem kraju čez mnogo let. Sodeloval sem pri smrti človeka, ki so ga tik ob meni, ne več fantiču, a še ne pravem mladeniču, ustrelili črnorokci, čudni vojaki v črnih uniformah s temnimi obrazi. Tisto jutro sem ga prvič videl iz oči v oči, ko je pribežal po hribu k naši kleti, preplašenega, zadihanega od teka in krogel, ki so se podile za njim, le malo zatem pa je že ležal ob meni mrtev.

Priznam: nič nisem razumel, kaj se dogaja in še manj tisto, kar se je dogodilo. Pribežal je k nam, stekel z nami v klet, potem so se vsule krogle skozi vrata, zaslišal se je poziv, naj pridemo ven in smo bili skupaj. Dva visoka črna vojaka sta stala pred menoj in ob njem, eden ga je pretipal po žepih in mu vzel bombo, drugi je stal za njim, tik ob meni in čez hip je nenadoma počilo – strel v tišino. Ni bilo videti ne sovraštva ne nasilja, ravnodušno, mirno, samoumevno se je to zgodilo, kot da je eden poklican k ubijanju in drugi k smrti. Zgodilo se je v trenutku, še zavedal se nisem kdaj in ne kako, sprožilo se je orožje, uperjeno v človeka, in ga spremenilo v mrtveca. Ležal je na tleh, ob meni, otrplem, saj se nisem upal ganiti, stal sem nad njim, tam, kjer sem bil, kakor vkopan v zločin, on pa je ležal, tak kot je bil, vendar čisto drugačen. Odprte oči so gledale prazno, iz rane je tekla kri, truplo pa je ležalo negibno, a še toplo. Storilci so odstopili od njega, si poravnali pasove in orožje in odšli. Temni, temačni, v črnih oblekah v svetlobo prebujenega jutra. Nisem gledal za njimi, a črne postave so vseeno za dolgo ostale v moji zavesti. Tisnikarjevi vrani me spominjajo nanje.

135

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 136

Zdaj se silim v nasilje z mislijo o nenasilju. Nikoli nisem kljub doživetjem v mladosti mislil, da smo Slovenci nasilni.

Zmeraj sem bil prepričan o naši miroljubnosti in pohlevnosti, o večni zadržanosti čustev in strasti. Vsesilno je bilo pri nas od nekdaj in še zmeraj kot rana krvaveča traja samonasilje. Roka, ki se dvigne zoper samega sebe. Samosmrtna roka za slovenske samosmrtnike. To stran nasilja sem skusil že zgodaj, v rani mladosti in me odtlej spremlja vse življenje. Nasilje samo je bilo od tega milejše, bolj prizanesljivo. Med vojno, ko je mineval moj čas od fantiča do fanta, od golote do puha in od palice do puške, sem seveda videl mnoge nasilne dogodke in tudi nasilneže. Vendar je bilo to tedaj nekako drugače, manj ostro, kot da sodi naravno k vojni in k njenim vojnim pravilom. Vsi smo nekako lahko neprestano in ne preveč boleče govorili o smrti in si želeli živi biti njena osveta. Pomnim, da je brat govoril o bratu, ki je bil na drugi strani – zmeraj je kdo na drugi strani – kako bi ga zlahka upihnil, če mu le pride na strel blizu. Niti trenil ni pri tem ne z očmi ne z glasom, a tudi ne pomislil, da nemara brat enako razmišlja o njem. Mislil sem: v vojni se pač to dogaja, ljudje v hudem in v grozi morijo, ko bo vojna minila, ko se vihar umiri, bo spet vse, kot je bilo: mirno, dobro, človeško. Zid sovraštva med eno in drugo stranjo, med dvema sosedoma, med dvema bratoma se bo podrl sam od sebe. Zaradi darovanega miru in na novo vstalega življenja. Zid pa stoji še danes.

In se vprašaš: ali se ljudje lahko česa naučimo iz svoje nepresežene zgodovine? In: Kje so te meje med vsemi nami, med krivico in pravico, med zločinom in kaznijo, med krivdo in nedolžnostjo, med resničnostjo in izmišljijo, med nikoli in zmeraj? Kasno, če sploh kdaj, se človek zave, da se svet ne deli med nedolžne in krive, med grešne in pravične, na dve določeni strani, da ni, celo ne pri posamezniku, nikoli čiste meje ločnice med enim in drugim. Tako si v vsem povojskinem času sami hkrati polagamo nase z umišljeno roko sprave roko bolečine.

136

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 137

A to ni nikakršna naša posebnost. Navadili smo se je od drugih, močnejših, vplivnejših, od raznih zemskih in celo od božjih oblastnikov. Kaj nista še ne tako davno dva prva moža Cerkve, ki uči, kot vse vere, ljubezen in samo ljubezen, žalila tako vernike islama kot budizma? Kaj ni eden od njiju poveličeval evangelizacijo na latinsko ameriški celini, kjer so baje prvotni prebivalci kazali neizrekljivo hrepenenje po Kristusu, pa so jih vseeno prekrile »senčne strani evangelizacije« – poboji, plenitve, vsiljevanje tuje kulture.

In ta zgodba se pod drugačnim imenom, z drugimi sredstvi, vendar z istim namenom in podobno surovostjo ponavlja kar naprej. V njej so veliki igralci za velike posle in so majhni sodelavci, ki čakajo na drobtine z bogataševe mize. Pri tem tudi mi, nebojeviteži, mali humanisti nismo izvzeti. Sami smo se, celo z nekakšnim ponosom vrinili med nasilneže.

Zgodilo se je namreč, kar se je po sosledici dogajanj enkrat moralo zgoditi: slovenski vojaki so šli v Irak. Šli so, kot so šli v Afganistan, na Kosovo, ali kot so šli v štiridesetih letih prejšnjega stoletja na fronto v Rusijo, Francijo, Abesinijo ali še poprej križemsvet po Evropi, vendar zmeraj za tuj račun in za tujega gospodarja.

Logika je pač logika: potem ko je zunanji minister ob samonasilniškem ameriškem napadu na Irak podpisal sam ali s privolitvijo svojih tedanjih političnih sotrudnikov znamenito – po sprenevedanju znamenito – Vilniško izjavo, nasedel s tem običajnemu ameriškemu preprodajalcu orožja in se prislinil tja, kamor se še zmeraj slini, k politiki in k politikom Združenih držav Amarike, ki so mu, kot kaže, ljubši od njegove male domovine, smo končno pristali tudi mi tam, kjer ne bi smeli biti: na strani laži. Zdaj smo tudi vojaško na strani velesile, ki je z lažjo začela vojno in tja zanesla, podobno kot so Rusi nekoč na bajonetih izvažali revolucijo, namesto obljubljene demokracije državljansko vojno. Na tem žarišču zla, nasilja, sramote naj zdaj gasijo in rešujejo bogvedikaj neki majhni, ubogi slovenski Janezi iz bogvekatere, svetu, Ameriki 137

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 138

in tudi Natu nepomembne in neznane dežele! Toda, pozor!

Tu je račun drugačen in nepomembnost odpade: za smrt in grde naloge smo tudi mi, taki, kot pač smo, dobri. Le da pade en ameriški vojak manj in priteče en sodček nafte več!

Nasilje izstavlja račun. Sebi in svojim. Tudi če ga poravnamo, moralni dolg ostane.

In kje je rešitev? Ni je v vseboštvu te ali one vere, ne v zmagoslavju te ali one ideologije, ne v političnih dogovorih, ne v vojaških paktih, ne v uravnoteženju sil tega sveta, dokler ne bo človek človeku človek. Bilka upanja, neznatna, majcena za malo makovo zrno nenasilja je v široki prostosti človeka, osvobojenega strasti po moči, po obvladovanju drugih, v zmagoslavju nad samim seboj. A tudi če vse to nedosegljivo dosežemo, bo nasilje ostalo. Kajti nasilja je mnogo vrst. Ni le tisto grobo, ki se izkazuje z vojnami, zločini, z lakoto, je tudi tisto manj vidno, uprto ne na svetovne in ne na zgodovinske razsežnosti, ampak uglašeno na sobno jakost: nasilje v copatih doma in vse tisto, kar brez trkanja vstopa dan za dnem v naše domove.

Nasilje navad.

Nasilje potrošnje.

Nasilje reklame.

Nasilje medijev, malodušnosti in malenkosti, malovrednih manir, mamona in mamil, mas in maš, Mefistovih menic in zvijač. Vsega po malem in vsega preveč. Malo nasilje, vsakodnevno trdo in trmoglavo se vsiljuje, sika in stiska obroč duha v ujetost, v zanko svoje resnice, v zasvojenost.

Na opno ušesa, na okno srca bije: Pijte cocacolo!

Pijte red bul!

Pijte našo vodo, našo vero, našo resnico!

Nihče ne kliče: pijte bistro studenčnico spod bele skale, ker je pač ni.

Nihče ne vpije: pijte eleksir mladosti, ker ga pač ni.

Nihče ne vpije: pijte, ne izpijte ljubezen, ker je pač ni.

138

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 139

Sedim pred kletjo kot očak v stari zavezi, pijem refošk in besedujem z ljubeznijo.

Iz avomobila, ki vozi pod hišo, odmeva prek trtja in trav z reklamnega zvočnika: Jejte zdravo!

Jejte malo!

Jejte presno. Pravo in resno iz naše štacune!

Sedim za mizo, jem, krompirjevec, krompir s svoje njive, sajen, okopan, prsut in skopan v sreči in znoju, in zraven žvečim kot nekdaj grenko preslico puhlost reklame. Vendar nič me ne premakne, nič ne odplakne, le zastrta svetloba večera lije z neba name kot razodetje smisla, ki kljubuje nesmislu, sili in nasilju. Pomirja in poučuje: navaditi se je treba živeti z nasiljem in v nasilju še ta preostanek dneva, dokler nas zadnja, po Prešernu prijazna, nasilnica smrt ne reši.

139

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 140

SAMONASILJE

Kakor padeš iz samote v osamljenost, tako zdrkneš od pomanjkanja sile v samonasilje. Za eno jamo se odpre drug prepad.

Malo vemo, ali točneje, nič ne vemo o tem. Pride kakor strela z jasnega, trešči in zeleno drevo v mladoletju pade. Na vejo, ki ne kipi več k nebu, ampak rine v zemljo, prileti ptič in zapoje žalostinko za prijateljem in odleti.

Moje žalostinke se ponavljajo. Iz črnine v sivino in potem v zmeraj bolj belo neskončnost. A čudo: v tej nedoločljivi neskončnosti sem vedno bliže nekdanjemu rastočemu drevesu; v njegovi krošnji domuje večnost. Ni več le njegova, je tudi moja, najina.

O, davni dogodki nemili.

Nič nisem slutil, ničesar zaznal.

Bil je v getzemanski sili in nemočen pod križem pal.

Pokazal mi je knjigo, neko knjigo v naši knjižni omari. Pogledam naslov: Javoršek »Kako je mogoče«. Težka knjiga o Svitu, mladeniču, njegovem sinu, ki je odšel v temo.

In je vprašal: »Kaj ti praviš o tem?« Rekel sem hitro, iz prvega občutka in brez razmišljanja »Ne vem, kako je mogoče to napisati. « Umolknil je. Nič več ni spraševal. Tih in zamišljen je stal ob meni, razočaran nad mojim odgovorom si je govoril: »Saj te nisem o tem spraševal. Ne gre za pisanje, dejanje samo, tisto, ki se je zgodilo v knjigi, je tu vprašanje. Zdaj tudi moje vprašanje.« Še zdaj se nerad obračam na tisti del knjižne omare, kjer je tedaj stala Javorškova knjiga. Preobračal sem knjižne police in premetaval knjige, zakril z drugimi knjigami, vzel spred oči 140

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 141

Jožetovo knjigo, vendar je ostala v spominu na starem mestu kakor dogodek z njo. So stvari, ki jih ne moreš skriti, ostajajo, žgo, bolijo, obtožujejo. Neusmiljena je z nami ta naša nevednost, ko drug o drugem ničesar ne vemo, ne zaznamo, kaj se dogaja v duši bližnjega, celo ne, kaj se je v njej hudega zgostilo pri tvojem sinu.

O, davni dogodki kruti.

Ta muka je moj talisman.

Morda z njo v poslednji minuti milost smrti spoznam.

Ta dogodek, o katerem še zmeraj premišljam, ima še zmeraj, kot je imel tedaj, jasno sporočilo: misel na konec ne pride nenadoma, vstopi že davno prej v človeka, ga omreži in zaplete v svojo neizprosno zanko. Poskuša se je rešiti, izmišlja si možnosti izhoda, išče sobesednike v ljudeh, v bližnjih, v spominih na minulo lepo, v naravi, pri živalih, pri vsem in vseh, četudi jih ne ogovarja in še manj prosi. Je kot ranjenec, ki misli, da vsak lahko vidi, kako krvavi iz rane. Ko tako nosi težo more v sebi in odlaša z dejanjem, vse manj upa, da lahko breme odloži ali celo vrže s sebe, saj je v njem hkrati silovitost sile, ki ga tira v svet senc, vse močnejša. Neznosna silovitost.

Neizprosna. Neprizanesljiva.

Neznosna in neprizanesljiva je tudi beseda, tista, ki mi ne gre z jezika in ki jo v slovenski izreki zamenjuje tujka suicid.

Sam sem te nesrečnike imenoval po svoje z drugim imenom, samosmrtniki. Rekel sem jim še več: darovalci. Kajti, živi se hranimo tudi iz tujih smrti, pa naj gre za pravo verovanje v Boga ali zgolj za vero v življenje. Oni, samosmrtniki, nas s svojo usodo učijo nositi rano drugih in spoznavati, kako je ljubiti dokončno, popolno, smrtno, kadar se ljubi samo smrt.

Iz oči v oči, iz zrkla v zrklo, iz niča v nič.

Pomnim, kako sem zaprepaden strmel v leksikon Slovenska književnost moje stare Cankarjeve založbe, v zapis o sinu Marku. Pod oznako MD je Marjan Dolgan zapisal ob sinovem smrtnem kraju in dnevu v oklepaju besedo, ki je jaz ne morem 141

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 142

izgovoriti in je on ne bi smel zapisati. Klical sem urednico, ki me je nasledila v založbi, protestiral, nasprotoval, prosil. Nič.

Samo suh in skrušen odgovor: tako je hotel avtor zapisa. In dodatno pojasnilo: taka je tudi mednarodna praksa.

Pomislil sem tedaj in še mislim na to mednarodno prakso.

Vrača me v čase moje mladosti, ko so te samosmrtnike še pokopavali zunaj žegnanega pokopališča, da so jim še po smrti blatili spomin in ime. Praksa, ki kaže v imenu vladajoče pravovernosti na greh in grešnike in ji ni mar ne za trpine in še manj za njihovo grozo smrti. Pri tem velja obsodba namesto razumevanja, znanstvena natančnost namesto človečnosti.

Uboga pikolovska brezčutna znanost!

Prosil sem, da bi v ponatisih besedo, tisto okrutno v oklepaju, izpustili. Niso. In je nikoli ne bodo. Tudi v tem smo Slovenci dosledni: mučimo drug drugega in sami sebe. In še huje: spravljamo se s svojo pokvarjeno samoljubno naravo celo nad izmučene mrtve duše.

Mučile so se uboge duše na tem svetu, odšle z njega, da bi naselile lepši prostor za svojo drugo bivanje. Kam so šle? So pomirjene? Blažene?

Tu se mi misel ustavi. Zaide na brezpotja. Tihcena, še ne povsem jasna beseda, ki sem jo že imel, majceno, v sebi, četudi še ne na jeziku, tenka nit, ki sem jo držal že v roki med prsti, se pretrga, Ariadna, vodeča v odrešenje, izgine, ostaneš nemočen, prepaden pred prepadno v topi zavesti, da si bil čisto blizu rešnega, a si naenkrat, čez hip, prazen, ogoljufan za videno, za odkritje, za milost. Tako se zgubi sled za odletelo ptico mladosti, spomin na davno ljubezen, sporočilo umrlega.

Njeno sporočilo sem prvič prebral v svojih prehodnih letih, iz otroških v deška. Tedaj me je oplazilo kot krut dogodek, potem sem ga zaznaval kot lom v koreninju rodu, zdaj ga slutim kot bližnje znamenje. Vidim ga v nemočnem zamahu njene roke, ki mi, mrtva, od onstran maha v pozdrav, kot bi sama želela nazaj k meni, ali mi bolj v pomoč kot v tolažbo v dlani ponuja svoje, nekoč pretrgano življenje.

142

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 143

Ležala je na na parah v beli krsti, vsa bela v belem, sredi belega cvetja, bele sveče so ji gorele ob vznožju, bel smrtni angel jo je stražil ob vzglavju. Sicer pa je bilo vse drugo v črnem. Njena mati, sestra, brat, drugi sorodniki, sosedi in črna žalost, trepetajoča po hiši, samo mi, otroci, ki nismo čisto vedeli, kaj se je zgodilo in čemu lepa Micka leži negibna sredi hiše, smo ne beli ne črni, kuštravi in začudeni v otroški radovednosti stali v kotu ob peči, strmeli v prihajajoče, kako so kropili mrličko, v nas je butal težki vonj cvetja, dimni zadah gorečih sveč, zagaten zrak v prostoru in vmes neprestana glasna molitev. Za drugimi smo na besede iz rožnega venca »ki je za nas gajžlan bil, ki je za nas križan bil« odgovarjali spet in spet z zateglim glasom »prosi za nas« in še bolj zase prosili, da bi bilo vsega že enkrat konec.

Micka, moja sestrična, dvaindvajsetletna, je ležala mirno, z zaprtimi očmi, s povezano brado in s križem v roki. Ta križ je bil zadnja pika za križem njenega življenja. Še včeraj je bila med nami. Z menoj je govorila o poti, kamor se je namenila, in me vabila s seboj. Šla je od doma prek hriba, skoz gozd kot v svoje zadnje zatočišče, v svoj obljubljeni rešni Eldorado.

Iz gozda so jo na lojtrniku pripeljali domov, umili, preoblekli, položili na pare v rojstni hiši in jo obdali s cvetjem, jokom in z molitvami.

Bela je. Tiha. Mrtva.

V otroški glavi, ko se usta samodejno odpirajo za ponavljajoči se »prosi za nas«, se vrste še žive podobe: skupaj sediva pri mizi, zajemava iz skupne sklede, kar je njena mati, moja botra, postavila pred nas, govorimo, ona me prijazno uči, naj jem počasi in ne brazdam z žlico po skledi in se mi med poukom prijazno na drobno smeji. Ja, smejala se je in me vabila s seboj na pot skozi svoj gozd.

Takrat, mislim danes, je že vedela, kaj bo storila. Vabilo je bilo izgovor, pretveza, da bi prikrila namen in cilj odhoda, saj je že bila pripravljena steklenička z lizolom – bridka popotnica 143

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 144

– da jo bo vzela s seboj. Odločitev je že bila sprejela; se je zato, kot iz velikega olajšanja po odločitvi, smejala?

Prosi za nas, odmeva po hiši, jaz pa zdaj, po mnogih prevalih in previsih življenja prosim, ne Boga, ampak njo in toliko drugih samosmrtnikov, da mi dahnejo besedo o tistem, česar nihče ne ve, da mi izdajo geslo, s katerim so stopili od tu tja, iz tukajšnje končnosti v ono neskončnost. Morda bom moral izreči geslo odhoda, morda moram poznati parolo vstopa.

Micka, ne več bela in mrtva v belem med belim cvetjem na parah, ampak smejoča se deklica na naših šentjurskih senožetih, mi pravi po mnogih desetletjih od svojega odhoda: Živi, da boš živel. Obhajam se s temi besedami kot da sem pri najskrivnostnejšem zakramentu. In mislim: Je to pot v rešitev?

Njen glas mi odgovarja: V rešitev ali v zveličanje, kakor že hočeš, ne pelje le ena pot. Tudi v smrt ne vodi ena sama. Mnogo jih je, a svoje ne izbiramo sami. Določena nam je ne po usodi, ampak po vsej naši biti.

Mnogo je poti v življenje. In mnoga so pota v smrt. Mnogo usod. Mnogo izmučenih mrtvih duš. Kakor one blodijo po vesolju, tako se moje misli spotikajo v temi. Lovijo stik z mrtvimi. Čakajo, da se ta ali ona duša, srcu še zmeraj draga, vrne.

Priklical sem Natašo.

Natašina zgodba je drugačna, vendar z enakim koncem.

Zgodilo se je, kot je dejal Pasternak za Marino Cvetajevo: Nataša je položila glavo v pripravljeno zanko časa.

Prišla je z ruskega prostranstva, z neskončne širine v ozkost naše slovenske zamejenosti. Gnala jo je ljubezen, njena vodnica, k njenemu moškemu, privedla jo je iz bujnega Podmoskovja v pristan, k naši obali. Vitka, čedna, smejoča se Nataša, je bila, kot da je ušla iz prvih poglavij Tolstojevega romana, pričakujoča radosti življenja, brez senčne misli o poglavitnem, ki pride. Dočakala je pri nas, v Istri, na meji med Italijo in Hrvaško, srečanje z vsemi omejitvami: s sosedi, jezikom, službo.

Navadila se je slovenske govorice, le da je še zmeraj tako po rusko ljubko crkljala besede, privadila se je podnebju, zemlji, 144

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 145

imela moža, otroka, vendar jo je od daleč še zmeraj nekaj vabilo: morda brezov gaj v Podmoskovju, materina beseda, zemlja, ki ima drugačno barvo in duh kot kršni istrski kamen. V tej skopi, zanjo novi in neudomačeni zemlji, kamor se je po lastni volji in po nareku ljubezni preselila, se ni prijela. Zgoraj, v vejah in v krošnji se je obrastla, da je bilo videti, kakor da zeleni, v koreninju pa je usihala. Razpeta med nebom in zemljo kot med dve domovini, se trga v sebi, muči, išče izhod. Verjela je, da je prvi izhod mož in da je drugi, še bolj pravi, hčerka, pa se ni izšlo. Nemočna je obstala pred neusmiljenostjo usode.

V naše kraje jo je prignala ljubezen in ne pregnanstvo. Potem pa ji je ljubezen zbežala iz muževnega maja, vendar ne v nov vihar, kot bi rekel Keats, ampak v brezizraznost, v puščo pokrajine tujstva. In ona, lepa Nataša iz novega svojega romana, se je zatekla v izgnanstvo vase. (Kundera) Izhod je končno našla v najbolj okrutni in najbolj značilni slovenski pozi: v zraku z vrvjo za vratom.

Spominjam se Nataške, še zlasti ob jutrih, ko sprehajalec iščem na solinah kot v najsvetejšem hramu zbranost za besedo, ko se nehote pogosto ozrem v hrib proti njenemu istrskemu domu, kjer se ni mogla ali znala udomiti. Ta dom – nedom ji je bil zadnja postaja pred odhodom. Ponovila je odhod svoje rojakinje Marine Cvetajeve, antično velike in tragične, v nekem drugem času, v nekem drugem, tudi ne njenem kraju, a v podobni zagati brezupnosti, brezdomovinskosti in brezčloveškosti, iz katere izhoda ni. V času, kraju, domu brez odmeva. Za obema je ura povesila uteži.

Za obema in za vsemi svojimi samosmrtniki stojim mirno, kakor na straži, v tihi zbranosti minute molka.

145

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 146

JOŽE TROŠT

Brezvetrje. Nič se ne zgane. Praznina. V notrini človeka ne domuje mir, ampak golota, goličava; prav na dnu samozavedanja pa čisto majhen glad po vetru za vzgon iz brezvetrja.

Kam se ozreti za rešno pot, kam pogledati za prijazno znamenje potohodcu, da stopi iz zagate v znova razveseljujoče potovanje?

Brezvetrje. Od nikoder nič ne dahne v obraz, nič ne kane v dušo. Ja, kje je moj stari trošt, ki je tolikokrat hodil vštric z menoj po kolosekih in košenicah, po stranpotih in brezpotjih?

Se je izgubil na ulicah mesta, ki ni moje mesto?

Vrnil sem se z dežele, s svojega pravega doma, z zelenila upov in troštov, v mesto, v staro ljubljansko ulico, krščeno po Primusu, začetniku slovenske besede, v našo, še zmeraj novo stolpnico, a že posvečeno s smrtjo mnogih njenih stanovalcev.

Običajna kratkotrajna vrnitev. Postanek med dvema postajama, med dvema mojima pokrajinama, Dolenjsko in Istro.

Komaj sem odklenil glavna vrata, že je zavelo. Po hudem.

Na malem lističu, pritrjenim na steklo dvigala, je bila izpisana velika novica: Umrl je Jože Trošt. Še malo prej moje trpko vprašanje, kje je moj stari trošt, je v hipu zadobilo čuden, humorno bridek prizvok, katerega odmev je bil naenkrat mnogo bolj resničen kot poprej moje vprašanje. Smrt se je zarežala z listka, grobo in neizprosno stopila predme. In v moje brezvetrje. Zavelo je, hladno, mrzlo, zlovešče.

Umrl je Jože Trošt. Pogreb bo danes ob dvanajstih na Žalah.

Jože je živel malo v naši stolpnici, malo v bolnišnici v Polju, malo je hodil s harmoniko na Tromostovje igrat za božji lon, malo se je, samotnež, sprehajal s psičko okrog stolpnice in, 146

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 147

čudak, malo vandral z večnim troštom v svojo obljubljeno deželo. Morda jo je zagledal tik pred koncem in jo je zdaj dosegel.

Bil je vse obenem: mlad in star, fant in možak, brihtnež in norec, klošar in muzik, a še najbolj božji otrok, kot so takim rekali nekoč na vasi. Znal je vse in nič. Popravljal je motor, s katerim se ni nikoli vozil, popravljal kolo, da se je zapeljal do prve ulice in je bilo veselja konec, preurejal telefone in gramofone, glasbene avtomate, nosil s seboj budilke, ki ga niso budile ne iz sna in ne iz resničnosti, obešal je nase zvočne signale, ki so jih slišali vsi razen njega. On je poslušal svoje glasove.

Kadar so bili mili in ljubeznivi, se je smehljal kot dete z igračo in bil z vsemi dober, kadar so ga zmerjali, se je v njem dvignilo v upor, v jezo, v hudobijo. Tak je znal ne le grdo žaliti, ampak tudi udariti. Za poznavalce njegove bolezni je bil to znak, da mora k zdravniku po zdravila ali na oddelek svoje druge hiše počivat. Na leto se je tja odpravil sam ali z dobrovoljno prisilo dvakrat ali trikrat, vmes pa ostajal med nami kot smehljajoči se odrasli otrok ali kot čudaški posebnež.

Ko se je vrnil po takih odhodih v svojo sobo v naši stolpnici, se je rad hvalil, kako mu je zdaj dobro, kako mu nova zdravila pomagajo in da je zdaj čisto v redu. Niso mu vsi verjeli, a lepo je bilo slišati, da je vesel in da rad živi. Čez čas, ko je bil že dolgo v takem veselem in srečnem razpoloženju in sta si bila z življenjem skoraj na ti, si je omislil sopotnico. Prišla je stanovat k njemu, bila z njim in kazala sta se kot zadovoljen par. Bila je ženska njegovih nedoločenih let, malo višja od njegove pameti in malo nižja od njegove moškosti, skrbela je zanj, živela z njim in vse je kazalo na srečo. Pa se je čez čas zveza razdrla, ona se je ustrašila njegovega nepričakovanega besnila, rekla, saj bi me lahko ubil! in ga zapustila. Nove trajnejše zveze si ni umislil, po tej ni tožil. Le v šibkem trenutku je v zadnjih mesecih komu zaupal, kako rad vidi neko zdravnico, psihiatrinjo, ki ga je rada in z dušo poslušala. Zvenelo je, da hodi k njej po zdravje in še bolj po ljubezen.

147

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 148

Ženska, ki ga je zapustila, ni bila edino lepo, kar je imel.

Sam je mislil in je bil trdno prepričan, da ima mnogo. Imel je poslušno harmoniko, ki mu je igrala bolje, kot je sam znal, in si je z njo prislužil dodatek k majhni pokojnini po mami, imel je zvesto psičko, ki mu je na potepih delala družbo in pazila pred Prešernom na gospodarjev klobuk, kamor so ljudje za igranje vrgli ali drobiž ali stotaka, imel je znance v hiši od otrok do odraslih, ki so mu dajali poleg preslišanih naukov za cigarete in kavo, in imel je svoj poseben svet, na katerega se je uglasil in živel v njem s svojo boleznijo in s svojim zmeraj na novo vstalim upanjem na bolje. Jože se je zanašal na dobroto ljudi, na svoja občutja v srečnih trenutkih in se s tem troštal.

Dolgo, mnogo let, do letošnje jeseni.

Tako sem jaz nekega dne te jeseni našel listek z napisom, Umrl je Jože Trošt, njega pa so dan poprej našli obešenega v stanovanju. Vrata svoje sobe je pustil nezakljenjena in smrad je priklical sosede. Pokopali so ga opoldne s soncem in z maloštevilnimi pogrebci. Bil je žalosten pogreb božjega otroka, ki se ni predajal žalosti in ki je nemara posegel po vrvi v hipu najgršega nagovora šepetalca v sebi. Poslušal ga je, ubogal, kot ubogajo dobri otroci, in šel, ne da bi razumel, kam gre.

Psiček se je klatil po ulici in se vračal pred blok še dolgo, saj tudi on ni mogel razumeti, zakaj in kam je odšel njegov gospodar.

Brezvetrje. Praznina. Na dvigalu stolpnice še visi listek z naznanilom. Umrl je Jože Trošt. Pogreb je danes ob dvanajsti uri iz kapelice svetega Nikolaja na Žalah. Torej si mislim: Morda pa mu je Miklavž vsaj zadnjo uro, poslednji hip, v slovo prinesel kaj lepega, če mu že vse od smrti mame ni prinesel ničesar. Morda pa bo on, odhajajoč iz kapelice svetega Nikolaja, temu neradodarnemu Miklavžu ponesel v dar kakšno svojo veselo vižo o svojem veselo žalostnem življenju.

Ko tako razmišljam, se kar sam od sebe umakne v ozadje sveti Nikolaj in obudim misel na zdravnico. Zdaj mi pravijo, da je sama šla v smrt le dan ali dva pred Jožetom. Ga je njen 148

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 149

glas zares poklical in mu je v svoji žalosti, v črni depresiji, verjel, da ga kliče. Slišal ga je in je šel za njim. In za njo.

Z Jožetom Troštom sva imela, bog ve, da je res, kar nekaj skupnega. Isto stolpnico, isto ulico, iste sosede in sprehajalce, skupne pogovore in skupno iskanje kvadratov svetlega neba nad stolpnico in nad nama. Tudi jaz verjamam, da se nebo le za hip odpre, da te sprejme in se potem za teboj, kot se vrata za gostom, zapre. A ti še zmeraj lahko gledaš navzdol na mesto, ki je ali ni tvoje, na ulice, koder si hodil in zdaj tam hodijo, tekajo, se prerivajo, mučijo drugi, neke majhne črne pike, ki se združujejo v črto, speljano od temeljev zemlje v brezkončnost neba. Gledaš in se čudiš, kaj vse se lahko vsak hip dogaja tam doli tudi brez tebe.

Znova brezvetrje. Praznina. Brez odgovora. Sem kot potohodec, ki je zgubil kompanjona in se zdaj na križpotju sprašuje: kam se ozreti za rešno pot, kam pogledati za prijazno znamenje, da stopiš iz zagate v znova razveseljujoče potovanje?

Po tej strani sveta, ne tja, onstran, kamor je šel Jože Trošt.

149

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 150

VISOKI PESNIK TIŠINE – STEVAN RAIČKOVIĆ

Dosegla me je, v poletni višini Vidovske zrelosti, žalostna novica: v Beogradu je umrl pesnik Stevan Raičković. Smrt, ki hodi desetletja in stoletja tako neusmiljeno in vztrajno čez Balkan, kosi tudi v miru.

Na hribovitem Balkanu, v zamotanem prepletu narodov, jezikov, ver in hotenj, kar vse se gnete na istih nemirnih tleh in pod istim ravnodušnim nebom, je tako kot povsod: ljudje so hkrati prekinjevalci in nadaljevalci zgodovine, rod za rodom, a zmeraj vsak posameznik samo za eno samo življenje.

Pride, odigra svojo, od bogvekoga določeno vlogo, in gre.

V tem zmeraj na novo zapletenem spletu so se spletle vezi med različnimi ljudmi, značaji in usodami. Morda so bile to vezi, ki jih je spletla neugasljiva želja izraziti v svojem jeziku s svojo pesmijo neizrekljivo, morda tovariške sorodnosti, ali samo naklonjenost od srečanj na istih meridianih, ki so tu in tam pustila prijazno sled. Zdi se, kot da še vedno vemo za te vezi, za te bilke bližine, saj se nas, hoteli ali ne, drži preteklost kakor morje obale. Pljuska ob čeri in na breg današnjih dni, zdaj močneje, zdaj prizanesljivejše, vendar ne jenja, dokler se ne menja zaris osnove, ko smrt zbriše staro sled.

Misliš: s tem datumom, ki označuje nepozaben dan ljubezenske izpolnitve, državne osamosvojitve, poklicnega uspeha, ohranjene osebne drže ali drže državnosti, se stvari začenjajo na novo. Od tu štejemo svoje nove dni. Pa se vseeno še zmeraj staro vriva v življenje in ga skuša ne spodnesti iz nove struge, ampak uravnotežiti minulo s sedanjim in celo z obojim iti dalje v prihodnje.

Tako pljuskne val, silen, nepričakovan –novica o smrti – in zaboli po starem.

150

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 151

Kdaj vse in koliko let, celo desetletij smo postavljali brvi med nami, utrjevali vezi, mi vsi različni ljudje, vrženi na nekdanje balkanske prostore – prijatelji, znanci, pesniki, vidci nevidnega, iskalci neznanega?! Se je vse izničilo? V spominu še morda obstajajo kode srečevanj, telefonske številke domov, naslovi, s katerih so se prijatelji za zmeraj izselili. Prekinjajo se vezi, kar je nič več ne manj kot izpad elektrike, kot okvara na zvezah, kot mrk ali kar mrtvilo. Postaje, premolki, dokončne pike na koncu zgodb. Smrt znancev, prijateljev, sobesednikov zagospodari v svetu, ki se mirno vrti naprej. A z vsako smrtjo je umirajoči svet še bolj mrtev. Tudi mladi, zanamci, ga ne bodo mogli več obuditi ne oživeti za svoj čas in za svoje potrebe. Izgubljen je za nas in za njih. Čez hriboviti Balkan rastejo nove vzpetine in gore molka.

V molk nas zavijajo smrti prijateljev: Umrl je Izet Sarajlić v Sarajevu.

Umrl je Slavko Janevski v Skopju.

Umrl je Slavko Mihalić v Zagrebu.

Umrla sta – v tem letu, Stevan Raičković v Beogradu in Dane Zajc v Ljubljani.

Mrtvi pesniki balkanskih prostranstev, živa zgodovina preteklosti.

S Stevanom Raičkovićem naju je družila ne toliko skupna letnica rojstva, mnogo bolj poezija, naravnana v podobno intimno odkrivanje narave, prevajanje skoraj istih pesnikov in mnoga druženja na različnih koncih sveta. In izguba dragih.

Prvič sva se srečala, mladostnika, komajda soočena z lepoto verza in z zahtevnostjo muze, na shodu mladih piscev Jugoslavije v Beogradu. Bilo je to še v štiridesetih letih. Potem sva se srečavala pogosto v Beogradu, na pisateljskih kongresih in pesniških festivalih širom po nekdanji državi, srečala sva se, ne le enkrat, tudi v Ljubljani, srečevala sva se vse do političnega premolka in razpada Jugoslavije. Druženje je bilo prijateljsko, pesniško, prijetno, lahko bi rekel celo: bila so bližnja srečavanja bližnih. Zdaj je tudi on eden tistih, ki krožijo po orbiti 151

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 152

obnebij in mi kdaj pa kdaj pošljejo kakšno svoje lepo sporočilo. (Tako mi je Stevo nekoč sredi poletja na mojo novoletno čestitko odgovoril: Tudi jaz tebi želim srečno novo leto.) Sedanja zakasnela sporočila so kot dolg za zamujeno besedovanje. In vedno več jih je, njih, mrtvih pesnikov, s katerimi se mi še in še hoče besedovati.

Stevo je bil velik, postaven človek in velik pesnik. Rekel bi: visoki pesnik, zrastel v nebes tišine. Lahko pa bi celo ponovil znamenito vprašanje Leva Tolstoja o pesniku Fetu: Kako je lahko v takem velikem, močnem telesu toliko nežnosti?

Stevan Raičković je lirik, stišan v šepet predvečerja, pesnik tišine, pesnik trav, kot naš Minatti, pesnik kasnega poletja, meditativni lirik Tise, samospraševalec, ki ga je upehal »nori lov skoz polje in dobo«. Kajti tudi njemu trave niso prizanesljive: V travah je neka misel, težka kot kamen, ker govorijo mi: Tvoje pesmi ni treba.

Lezi med nas. In skleni roke, kjerkoli, pod glavo.

In molči. Dolgo, dokler ne pozabiš na govor.

V slovenščino smo prenesli njegov govor tako s prevodi njegove poezije kot s posebno knjigo osebnih esejističnih zapisov Intimni zemljevidi. Pomnim, kako vesel je bil te svoje slovenske knjige, saj je te svoje subjektivno obarvane izpovedi cenil in jih kar z neko posebno ljubeznijo zadrževal v intimnosti. Knjiga se na mnogo načinov dotika in obuja Raičkoviπevo liriko od zgodnje knjige Pesmi tišine 1952, prek Kamnite uspavanke 1963 in Zapisov o črnem Vladimirju 1971 do Pike za mučenje 1981. Raičković v Intimnih zemljevidih spregovori o elementarnih resnicah, o modrostih, skritih v vsakdanjostih, v preprostih stvareh življenja. Meditativnost in stilizacija ostajata v teh skicah misli in občutij sredi malih stvari sveta, v teh krokijevskih esejih dominantni nad surovo realnostjo in enako nad duhovito domiselnostjo. Srbska kritika je delo uvrstila med 152

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 153

posebnosti spominske literature, primerjala jo je z duhovno in intelektualno klimo neponovljivega mojstra te zvrsti poljskega Witolda Gombrowicza. Vsekakor visoko. Vendar: tudi v tem svojem edinem proznem delu Stevan Raičković samo potrjuje, da je predvsem pesnik, tenkočuten zapisovalec vzgibov rahlih sap nemira v duši.

V srbski povojni liriki, v kateri po nadrealistični tradiciji prevladujejo pesniki modernizma, ali kot so to krstili, dominira tendenca intelektualne poezije, čeprav sta si bili zelo dolgo in redno zelo blizu obe prvini poezije, petje in mišljenje, kot je nekoč to poimenoval Zoran Mišić. Raičković je oboje: petje in meditacija. Sprva je izrazit pesnik neprestane pesniške in človeške ogroženosti, samote in tišine, pesnik, ki ga je kar naprej strah za usodo pesmi in s tem seveda tudi za svojo bit, kasneje pa skuša prerasti izključno emocionalne spodbude in njegova pesem postaja vse bolj samogovor, v katerem kmalu zapoje tudi o robu »Moja pesem nima ostrih zob, v njej je goli molk in mir in počasna hoja na poslednji rob.« Ta poslednji rob je prešel. Njegova pesem je stopila, ne zadenjsko, kot je nekoč sam zapisal, ampak za večnost živa, v temino.

Stevan, ali kot smo mu pravili Stevo, je že na prvi pogled s svojo postavo zbujal začudenje. Postaven, visok, pravzaprav nad vse markanten, tak, ki ugaja na mah, je bil nekakšen trden dokazan gotovosti, moškosti, vsakršne trnosti. Ko pa si zaznal trepetljivost nežnosti v njegovih pesmih, krhko občutljivost, je ostajala trdnost samo še v dovršenem verzu in ne več toliko v zunanjosti, v izrekanju, v občutenju sveta.

Ta dvojnost ali točneje nasprotje telesa in duše Steva Raičkovića, ki je bila očitna v njegovi hajduški višini orjaka in v trepetavi občutljivosti pesnika, me je zmeraj spravljala v zadrego, vsaj dvakrat v življenju pa me je spravila v čudenje in v čustveno ekstazo. Dvakrat sem ga namreč v življenju videl, kako je, velikan, še zrastel za celo glavo, za mogočen seženj veličine. In po tem ga bom pomnil do konca.

153

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 154

Prvič je to bilo v Washingtonu, na pokopališču. Bili smo trije in po želji Steva smo iskali grob srbskega pesnika Rastka Petrovića. Dolgo smo blodili med nizkimi obeležji imen mrtvih in med še nižjimi travami, iskali grob in ga končno našli.

(Rastko je tedaj v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja še počival med zelenilom ameriških trav, kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v Srbijo.) Rastko Petrović in Stevo Raičković sta imela mnogokaj skupnega. Ne gre toliko za vpliv Rastka na mnoge srbske pesnike, pomembnejše so podobni motivi, podobna spevnost in podobna čustvena intenzivnost. Rastko je opeval Donavo, Stevo Tiso in obe reki tečeta polno in verzoplovno po njunih pesmih.

Stali smo ob Rastkovem grobu na washingtonskem pokopališču trije, tri molčeče postave, trije prijatelji, trije pesniki: Stevo, Mateja Matevski in jaz. Stali smo v tihem spominu na pesnika (sam sem ga prevajal za slovensko antologijo srbske poezije) in v dolžnem spoštovanju. Stevo med nama, visok, za glavo višji celo od visokega Mateja, ni le obstal, kot je bil in kakršen je bil, porastel je, kot da hoče z glavo seči v nesmrtnost svojega pesniškega vzornika Rastka in biti tudi tako ne le v duhu z njim eno. Bila je veličastna minuta tišine in obredje poveličanja srbske in ne samo srbske poezije. Čas v velikem tujem svetu, v prestolnici države, ki hoče obvladovati svet, na zelenečem pokopališču, je po svoje udarjal uro spomina, trenutek večnosti, ko smo tiho stali na nekakšni zakasneli častni straži. Potem, ko se je zazdelo, da je v zraku zazvenel Rastkov verz »A Dunav teče ravno i vodoplavno«, je njegova pesem preplavila tudi naš molk in razvezala našo zbranost.

Drugič me je Stevo uročil z višino nedolgo po našem potovanju v Ameriko, v svojem Beogradu, na Terazijah, konec sedemdesetih let. Srečala sva se morda res slučajno, a vendar po nenapisanem pravilu, da se v nesreči ljudje družijo, da nesrečen človek išče sorodno dušo. Obstal je pred mano, presenečen, da me vidi in kakor v nekem nerazumljivem čudenju 154

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 155

rekel: Mesece se nisem pokazal v mestu, danes sem tu in srečam tebe. Gledam ga in čakam, kaj bo še rekel. Tiho, počasi je, ne da bi odvrnil pogled od mene, pritajeno javknil: »Umrla mi je žena.« Molk. Poln, težak. Potem sem se zbral in mu odgovoril: »A meni sin.« In sva obstala na pločniku ob tisti široki beograjski ulici, jaz še manjši, kot sem, on spet za celo glavo višji, kot velik kip bolečine. In se je trikrat, po pravoslavno prekrižal, in sva se objela po človeško in molčala oba, kakor umolkne pesem ob najhujšem.

Od takrat sva si bila blizu ne več samo v poeziji, ne več le v prijateljstvu, ampak globlje in usodneje: v čutenju bolečine.

Ko sva se kasneje še srečavala, tudi v Ljubljani, ko smo tiskali njegovo knjigo liričnih zapisov ali ob izidu antologije srbske poezije XX. stoletja, o tem najinem beograjskem srečanju, o molku in križanju na Terazijah nisva govorila. Bilo je živo, a vedela sva, kako sva ta dogodek in tisto, kar je bilo pred njim, zaklenila vase. Jaz sem se oprijemal z vsemi močmi življenja, on je rastel dalje v samoti. Imel je tršo usodo kot jaz.

Sin, muzik, mu je odšel v Pariz, Stevo je sameval v Beogradu.

V norih srbskih dneh in letih vojne s sosedi, se ni kot mnogi pisci silil ne v politiko ne v nacionalno vročico. Živel je sam, s pesmijo, ki mu je bila »počasna hoja na poslednji rob«.

Spominjam se ga kot brata, ki je živel v drugem svetu, a je vedel zame in jaz zanj. Bil je velik kot človek in pesnik, a kot je bil sam velik, je bila velika tudi samota njegovih poslednjih let. Samota, ki je ni več polnila pesem.

Ko se takega, ne da bi ga videl, spominjam, mi hodi v misli drug, enako velik človek in pesnik, drugi moj brat z balkanskih prostorov Izet Sarajlić iz Bosne. Enako visok, enako tenkočuten, enako samoten v zadnjih letih življenja. In bila sta s Stevanom Raičkovićem mnoga desetletja, vse do balkanske groze, nerazdružljiva prijatelja. Bližina njunih pesniških poti je mnogokrat šla vštric, se celo prepletala in se neprestano nadgrajevala. Bila sta v tem med vsemi nami v nekdanji jugo155

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 156

slovanski pesniški druščini nekakšen vzorčen pojem trdnega prijateljstva in višine pesniškega drugovanja.

Prijateljstvo med njima je razbila zadnja balkanska morija.

Izet je vztrajal v obleganem Sarajevu, ki so ga stradali, napadali in uničevali srbski vojaki. Stevo ni ne z besedo ne z dejanji podpiral rojakov, a vseeno je med pesnikoma zazijal prepad. Bomba je poškodovala Izetovo hišo, ga ranila in prizadetost nad temi dogodki mu je ostala do smrti. Prijateljstvo, staro, dolgoletno, pravzaprav ves njun pesniški vek, se je razsulo, razbilo, razkadilo kot dim po strelu.

O tem je Raičković že davno poprej kakor zase in za Izeta pisal v črtici Pred razsvetljenim oknom ali življenje samo o dveh prijateljih za vse življenje. Takole je pisal, še preden se je mednju postavilo nekaj izjemno velikega – vojna. »Zanesljivo sva se v življenju oba enako učila: skodela na tehtnici, v kateri sem jaz, in tista, v kateri je moj prijatelj, sta se že zdavnaj pred vsemi uravnali. Ničesar mu nimam zavidati, vendar ima on, to verjamem, še manj zavidati meni. Nič, prav nič izjemnega se ni nikoli postavilo med mene in mojega prijatelja iz mladosti. Ped za pedjo naju je razdružilo življenje samo.« Oba je v zadnjih letih zmeraj bolj obkrožala tišina, vendar predvsem tista, iz katere pesem ne kliče pesnika. Zdaj Stevo, kot sem že rekel, kroži po orbiti obnebij, pošlje kdaj pa kdaj pozdrav in je eden od tistih, s katerimi se še zmeraj družim. To so ruski pesniki Jesenin, Zabolocki, Slucki, Samojlov, Ahmatova, Brodski in ti bližnji, iz mojega sosedstva Sarajlić, Janevski, on, Stevo, in naši slovenski učni bratje: Vipotnik, Kocbek, Udovič, Zajc, Menart. Zdi se, da bo kmalu boljši del poezije prejšnjega stoletja na oni strani.

K sreči so nekateri tam in tu. Med njimi je zame tudi Stevan Raičković.

156

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 157

VERA

A jaz verujem!

Kakšen silen stavek! In kakšna živa izpoved! Zmagujoča, neposredna, najmanjši dvom je ne senči, ne zadržuje nikakršen pomislek. Leti naravnost v nebo in še prej v obraz mlačnežem in v plašnice času brez Boga.

Takih izrekanj ne slišiš mnogokrat. Ni jih veliko bilo v preteklosti in ni jih dandanes, pa najsi gre za javno izrekanje ali zgolj za intimno izražanje prepričanja. In prav je tako. Tak stavek, ki slavi prvinsko verovanje, je zmeraj namenjen pravzaprav samo Bogu, če pa gre za drugo, za kakršnokoli vero-nevero, v ljubezen, ideal, v posel, v moč ali v denar, pa kajpak vera ne zasluži več svojega imena. Pravo verovanje je torej samo prvo, pravo razmerje med človekom, posameznikom in Bogom.

O tem pa, tako pravim po vesti iz najtišje kamrice srca, se ni potrebno javno izrekati. To razmerje je samo njuno, intimno, čisto, kakor najlepša skrivnost ali najgloblja ljubezen.

A jaz verujem!

Ta izpoved hodi z menoj, omahljivcem, nevernim vernikom, že dolgo, iz časov, ko je bilo v nekaterih državah nevarno kaj takega javno izpovedovati. Slišal sem ga v Gruziji, še v dobi čaščenja Stalina, iz ust mlade vodičke. Njen stavek je vstal kot krik pred podobo neke svetnice gori v gorah, kjer je nastala Lermontova pesnitev Mciri, in ostal v zraku sredi nas in naših uradnih spremljevalcev kot blisk, ki razkolje nebo in pusti za seboj odblesk svetlobe in strah pred bližnjim gromom.

Mnogokrat sem mislil kasneje in še zdaj se zapletam v te misli, koliko jih je na tem svetu vernikov, kristjanov ali drugih vernikov-gorečnikov tako v besedi kakor v dejanju, ki bi v kritičnem času, v razmerah, ki so bile za življenje usodne, tako 157

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 158

pogumno izpričali svojo vero. Resnično, koliko bi jih bilo po modrosti Unamuna takih, ki bi storili prav to, kar vedo, da jim bo škodilo. Veliko? Malo? Premalo?

Koliko torej? Če bi bil en sam, bi bi stal za svojo vero, vera obstane.

Sam ne bi bil med takimi. Nisem bil tedaj, davno, v mojem gruzinskem rustavelijskem času, in, dvomim, da bi bil zdaj.

Moja resnica – in vera je temeljna resnica – je manj trdna, vse bolj omahujoča in nezanesljiva. Ta luknjičava poroznost moje vere spušča vame dvom in množi pomisleke, odpira pot mlahavi vseenosti in daje veljavo stari dolenjski enoznačni predanosti v usodo: bo že kako. In je, kot je: motno.

Kako je prišlo do tega, je dolga zgodba. Začela jo je trda, bolj nasilna kot mila katoliška vzgoja v rani mladosti v internatih, nadaljevala mladeniška lahkomiselnost in lahkotno sprejemanje povojne ideologije, da bi se, na sredi našega življenja pota, človek ustavil in se, ne prvič, toda tokrat zares, zastavil vprašanje: Kdo sem? Čemu sem? Za kaj živim?

Iskanje smisla je začetek verovanja.

Pot tega iskanja vodi skozi blodnjake vprašanj, mimo prepadov in čez previse. Sam ne dosežeš cilja in tudi – kaj je res v življenju cilj? Tisti najvišji, ki osmišljuje bivanje, bit in boje človeka za svoje ravnovesje, za svojo podobo, za smisel. Postavljamo si lahko iz dneva v dan svoje male koristne cilje, hodimo od ene do druge postaje uresničitve zastavljenega, a smo na koncu vseeno nemi, prazni, poraženi pred zadnjo uganko: čemu smo vse to počeli, kaj je od vsega tega ostalo? K smislu smisla, ki ga odkriva verovanje, hodiš, romar, kot v Eldorado.

Večnost, ki je pred tabo, je kar naprej nerazumljiva in nedosegljiva. Potem pa padeš vanjo ali zgrmiš mimo. V temo ali v luč?

Spremljevalka v iskanju smisla in tako tudi vodnica k veri, je bila zmeraj in vsem iskalcem ljubezen. Ta, ki dviga človeka k božjemu in k bogovom od nekdaj, ta, ki uči ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ta, ki dela človeka boljšega, bolj 158

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 159

popolnega, čistejšega. Ni zaman v vsakem verstvu na prvem mestu beseda ljubezen, dvignjena v poveličanje, ker iz pokornosti vodi v enakozvočnost vsega živega, k božjemu, k večnemu. Vendar: koliko take resnične, visoke ljubezni premoremo v sebi. Ne dovolj in zato potrebujemo še ljubezen drugih in neba.

Prebiral sem te dni biografsko pričevanje Thomasa Mertona Gora sedmih polic. Pretresljiva izpoved o tem, kako se človek išče ne le v mladeniški dobi, ampak vse življenje do samega konca, kako potuje med književnostjo, znanostjo, duhovništvom, tudi skozi peklenske muke, v samostansko zaprtost kot brat Louis in iz nje spet v svet in k novim iskanjem, tudi v budizmu, k novim vprašanjem verovanja in pravega smisla. Iskal je najvišje, v iskanju šel daleč in plačeval sproti za to visoko ceno. Duhovna odisejada njegovega življenja, ki jo popisuje v knjigi, pa zapušča nenavaden zgled iskalcem, napotek dvomljivcem, pogum plašnim. A zadnjega, sreče, pri tem iskanju, ne obljublja.

Vera se nehote, a kakor po pravilu, druži z nevero. Kot zaupanje z dvomom. Kot zanos in mlačnost. Kot priznavanje in zanikanje. Hodiš k lepemu, visokemu, čistemu in se na poti neprestano spotikaš ob trnje in kamen, ovinkariš in se slepiš, da si na pravi poti, četudi počivaš v udobni senci. Zdaj raste dvom, zdaj dobiva vera, vse v čudnem dvobojevanju teme in svetlobe. A ne pravijo zaman: verovanje ni prepričanje, ni svetovni nazor, ni hotenje ne dognanje razuma, je milost. Po tej milosti si v vero poklican.

Vera je in naj bi bila trdnost. Človeški značaj pa je mehak, spremenljiv, večno nagnjen k lagodju, ugodju, obrobju in ne k višjemu, ne k popolnosti. Vera je visoka gora. Visoka gora resnice, ki osvobaja, kot so govorili v časih ločevanja duhov na Slovenskem? Ali visoka gora lepote, ki neusmiljeno boli? Obe lepoti mučita in do obeh je pot strma, po mukah. Morda se res tam gori na gori, na vrhu – kako sem revež nizko spodaj!

– muke razblinijo, ko je hoja navkreber pozabljena, dvom 159

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 160

izpraznjen za zmeraj, smisel dosežen. Svetloba se razlije čez vsa obzorja, pogled seže na vse štiri strani neba in prvič zares vase in v neizrekljivo in vse je ena sama luč. Eldorado.

Tako se troštam. Globoko spodaj, ko mislim, kako mi bo tam gori na vrhu gore.

A zdaj sem spodaj. Še je velikonočni petek. Dan, ki vero še posebej zaznamuje, a vernikov ne dviga. Vsepovsod križ. Kristus na križu. Trpljenje. Smrt.

Zmeraj, ko vstopim v cerkev, ker si želim zbranosti pod oboki, je ta podoba prva pred menoj kot klic k čuječnosti, kot opomin minljivosti, kot poveličano trpljenje. Še zlasti je ta občutek silen, tako da obvladuje ves prostor in prisotne v njem, v bližini mrtvih, v stari cerkvici na ljubljanskih Žalah.

Teman križ prek vsega oltarja, temačna cerkev, kamor skozi poslikana gotska okna (Zajc) prodre komajda troha svetlobe, ki je žalostni romar, hrepeneč po luči, komajda zazna. Nad njim je veliko, nepomirjujoče usodno razpelo s Križanim, v njem pritajeni strah in nezbrana molitev. Kdo sem? In kaj je to v meni?

Vendar poznam med temačnimi cerkvami svetlo razliko.

Podobo na glavnem oltarju cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mirni, mladostni obraz device vabi k sebi, pogled, četudi zamaknjen predse in vase, je tolažljiv in neskončno mil. Ni pogled matere, ki te vabi v varno naročje, prej pogled device, zamaknjene v skrivnost razodetja, milosti polne. Greš, gledaš in si na varnem.

Varen nisi, tudi če si veren na veliki petek.

Iz rane mladosti slišim šentjurski zvon, kako žalostno kemblja na veliki petek ob treh popoldne. Zvoke odnaša po dolini in k nam v grič, ne vzpenjajo se gori k nebu, drže se tal in še ljudi tiščijo k tlom. Meni, dečku, je pri srcu tesno in žalostno: tisti, ki sem ga še nedavno imel tako rad, ko je ležal v jaslicah, je zdaj, to uro, ta dan, umrl. Na križu. Ko deček poraste v moža, se mu vsili podoba nasmejanega Bude, a v stiski nasprotij zavrže primerjavo. Res: saj to ni in ne more biti 160

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 161

primera in ne nevera, je samo želja po umiku izpod groze križa v tuzemsko veselje, po Veliki noči zdaj.

In vendar! Ne zavrzi ničesar, ponavljam za Jožetom Udovičem. Ne zavračam ne križa, ne jaslic, ne smrti ne rojstva. V vsem je iskra neskončnega, večnega, božjega.

Ko v spomladanskem jutru odprem okno, ko me pozdravita svežina in dah prebujene narave, ko se ozrem na cvetočo hruško (Balantič bi rekel jablano!) pod oknom, na zelenilo hitro rastočih trav, ko se mi od daleč zasvetlikajo solni kavedini kot slepeča ogledalca neba, rečem, kot pravijo verni: Bog je.

In z zamudo, vendar s prebujeno radostjo, ponavljam: Po Golgoti pride tretji dan, vstane Aleluja.

Pri nas so se zmeraj za ta dan trudili vsi, bogati in revni, da bi oblekli vsaj nekaj novega. Novo življenje so hoteli proslaviti z novim. Kaj naj jaz oblečem? S kakšno novo vsebino naj stopim čez prag nevere? Kaj nosim v jutri?

Prihodnost je vera, pravi Oton Župančič in s tem ponavlja rek vseh časov: jutri bo vse dobro, prihodnost nas bo potrdila.

Vendar, to ni bila nikoli prava vera, je bolj izhod iz slabe sedanjosti, morda celo le slepilo za premagovanje zagat. Prenos neizpolnjenih želja posameznika, rodu, družbe iz sedanjosti v prihodnost. Prava vera je hkrati bolj določna in manj zaznavna: pravzaprav vsa verstva učijo, da se s smrtjo življenje ne konča. Tudi Oton poje, da se ta, ki za prihodnost umira, dvigne v življenje, ko pade v smrt, vendar s tem ni mislil ne opeval vstajenjskega prizora tretjega dne. Župančič je sicer žugal smrti, a žlahtnil zemeljsko in ne onstranske prihodnosti. Lahko bi rekli, da je ovenčal križ in ga prestavil iz danes v jutri.

Ko se tako spet vračam h križu, se sprašujem: ali hoja za križem pomeni hojo k človeku? Kajti: trdno sem prepričan, da samo ta hoja ima pravi korak in dober cilj. Najsi se vsa verstva prepirajo in celo bojujejo na tem svetu za zveličavnost, za pravovernost in za primat, je v vseh brez izjeme vzor dober človek. Toda dober človek je lahko vernik katerikoli vere in tudi nevernik, dobrota ne sprašuje po veri in duh seje, kot je 161

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 162

zapisano, koder hoče. Vse vere sicer vabijo k dobroti in pridigajo ljubezen, vendar po teh poteh ne hodijo mnogi in celo med njimi ni kaj veliko pismoukov. Resnica pa vseeno ostaja: z dobroto na tem svetu se bo človek manj zatekal v varljivi up bodočnosti in po milosti, kar je vera, verjel v onstransko prihodnost.

V tem znamenju stopam, negotov in loveč se, iz mnogih mračnih križevih petkov življenja v svetlejšo nedeljo. Ali: Z upanjem izgubljenca, od dvomov in senc pobit, stopam k duši studenca svetlobo življenja pit.

162

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 163

ČUDEŽ

Čut za stvarnost me zapušča. Čutim po novem. Na novo se čudim. Čudenje. Čudovitost. Čudež. Čar tega novega, tega čarobnega občutka, me polni z milostjo. Še nikoli ni bilo nič tako čudnega, nič tako čudovitega, nič tako čudežnega. Nič onstranskega mi ni bilo doslej tako blizu, kot dotik roke angela, ki je segla prav v srčiko bivanja, nič takega, kar bi lahko poimenoval z neoprijemljivo besedo – čudež.

Zgodilo se mi je na poti, med vožnjo, med stenami tunela, za hip, za trenutek zatisnjene oči, izguba zavesti, nič vedenja, nič videnja, potem šok, preblisk, nesreča tik pred neizbežnim zdajci, odboj, obrat volana in dolg izdih olajšanja: nesreča je šla mimo. Še v stresu spoznam, da mi črna nevesta ni upihnila luči in kmalu zatem spet z otroško veselostjo preživetja piham v regratovo lučko.

Kolikokrat se bom še zahvaljeval? Koliko še hval, zahval in psalmov rešenca višji previdnosti, bližnji božji dobrotljivosti?

Ostal sem živ, na novo postavljen v življenje, da preostanek napolnim s hvalo stvarnici, rodnici življenja.

Včasih nas loči le trenutek, hip, tren, makovo zrno, tenak las in že prestopiš prag in si iz doline živih v deželi mrtvih. Ta hip, če se ne izpolni, če se ne izteče v reko uničenja ali poveličanja, čeprav je že nad teboj in v tebi samem, če ti je z njim prizanešeno, ostane v zavesti za zmeraj. Usodni hip, trenutek rešitve, jez v toku, cezura v pesmi. Odtlej se na novo čudiš, živiš z novim. Zgodil se je čudež.

Z odprtimi očmi, s srcem in z dušo sem drugi dan, navsezgodaj blagroval jutro, roso v travi, komaj odprte cvetove na 163

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 164

mandeljnih in hruškah, vriskajoče v lahnem dihu vetra, par dveh srečnih metuljev, ki sta poplesavala med travami in rožami, tam spodaj v nežnih meglicah prebujajoče se tisočletne soline in tam zgoraj brezmejno sinjino neba. In vse je bilo kakor novo in kakor prvič: Še jih gledam, še jih čutim, še jih občudujem, še živim. Heureka. Lepa igra se, malo drugače, po novi krožnici, nadaljuje.

Včerajšnja predigra v to novo in v čudež se je začela že precej pred stresom. Morda je bila tudi le nadaljevanje veseljačenja dan poprej, ki sta mu sledili prekratka noč in nespočitost. Oboje je meni, vozniku, po poti po svoje očitalo tudi vozilo. Enkrat sem ga priganjal, pa spet upočasnil, domala pozabil nanj, pa hip kasneje zato malo preveč zavijugal, vendar pamet, zdelana, zaspana, samovšečna, ni posredovala. Nasprotno! Lahkomiselno sem si domišljal, da je z menoj vse v redu, da me ne daje spanec, da je krivo sonce, ki kar naenkrat preseneča z vročino, pa je še včeraj bilo slabotno, brljavo, zavito v meglice, obotavljivo, plašno, nikakršno. Zdaj pa mi sili v oči, da beže pred njim in se, kdo ve čemu, hočejo zapirati.

Zaznal sem kljub vsemu to njihovo neprimerno nespametno hotenje, pa sem jih s slino močil in spravljal k pozornosti. To pa ni bila več kakšna daljna predigra, bil je že uvod v igro, v kasnejše dejanje, v grozečo tragedijo. Tega se zavedam. Potem tisti nezaznavni hip, v njem skok iz zavesti v neznano, o katerem kasneje ne vemo ničesar, in, tokrat, čudež.

Prijatelj Janez Menart mi je po svoji uspešni operaciji na srcu, ki so jo opravili tudi tik pred zdajci, sicer pripovedoval o svojem poskusu prehoda na ono stran, vendar je bila njegova zgodba drugačna od moje. Govoril mi je, kako se je znašel na dolgem hodniku, v nekakšni čisti belini, prijetni, celo ugodno pomirjujoči. Ta njegova pripoved govori o zavedanju, kako se potuje v neznano, o klinični smrti, iz katere so ga rešili. O mojem hipu izgube zavesti ne vem reči niti besede.

Nobene podobe ni bilo, nobenega zaznavanja, nobenega občutka. Nič, samo možnost prehoda v nič. Odneslo me je v 164

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 165

nezavednost in ko sem se čez čas, čez trenutek ali samo čez del trenutka ovedel, sem, zbujen, še v šoku, ujel znova volan in smer vožnje in bil rešen. Kdo me je rešil? Angel s prijazno roko? Mrtvi sin, ki bdi nad mano? Čudež?

Naslednji hip sem, še ves zgrožen od konca, ki mi je bil čisto blizu, hotel povzeti dogajanje neposredno pred dogodkom. Ni šlo. Še kasneje sem se trudil poiskati svoj prehod v neznano, na Menartov hodnik, na prag iz vedenja v nevedenje. Hotel sem poimenovati vse troje hodnik, prehod, prag, ta skrivnostni prestop od tu tja in pri tem zaznati srečno bilko moje rešitve. Nič se mi ni posrečilo. Bilo je in ostalo samo radostno občutenje rešitve in samozavedanje skrivnosti čudeža. Drugega imena za to ne najdem, ker ga pač ni. Čudo. Čudenje. Čudež.

Po njem sem ostal živ, da bi hvalil življenje in njega, ki mi ga je vdrugo podaril.

165

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 166

BOŽJEPOTNIK

Hodil sem, potohodec, po mnogih potih in vodili so me, že zmlada, na božja pota. Pomnil sem jih dolgo ne po božjem, mnogo bolj po utrujenosti in po posvetnih pregrešnostih. Šele kasno, ko sem sam postal posebne sorte božjepotnik, so se mi iz daljave let začele svetlikati drugače: daljne, zasenčene s skrivnostjo in bližnje, blagoslovljene z milostjo. Zdaj so zares kot pota, ki vodijo v skrivnostno. V nedosegljivo. Že ob rojstvu so me, bolno, kilavo dete, obljubili na prvo božjo pot. Rekli so, če bo preživel svojega brata dvojčka ta, ki je pol manjši od njega, bo čudež in se bomo šli zahvalit Mariji na Žalostno goro. Čemu na Žalostno goro, če bo dano veselje preživetja, se sprašujem zdaj, čeprav vem, da je mokronoška Žalostna gora tako rekoč že kar od rojstva svetila v moje mladostne kraje in na moje sorodnike kot odrešilna cerkev s svetnico, ki vernim najbolj zagotovo pomaga. Verjeli so v to skrivnostno rešitev mati in botri, žlahta in še naš patron sveti Jurij. Jaz, petletni deček, o tem nisem razmišljal, Žalostna gora je bila daleč, božja pot nič manj. Pa so me oblekli v najbolj pražnje, dobili na posodo v vasi čevlje in klobuček in smo romali. Čez naš hrib v novo faro, pa mimo in skozi mnogo vasi, navzgor in navzdol, po stezah in kolovozih, dolgo romanje že do Trebeljnega predolgo, pa potem še daleč naprej do Mokronoga. Sezul sem med potjo sposojene čevlje, ki so me tiščali, dal mami klobuk, ker mi je bilo vroče, spraševal, ali bomo kmalu pri Mariji, in spet hodil in hodil. Potem se je prikazalo mesto, vendar smo šli kar mimo, krenili navzgor mimo mnogih kapelic križevega pota do cerkve.

Ko so me po poti zdelavali pot in žeja in predvsem silna radovednost, kaj se bo zgodilo tam na koncu božje poti, ko 166

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 167

pridemo do cilja, do Marije, do božjega, mi ni znal nihče odgovoriti. Mati je samo zavzdihnila in rekla: hodi, pa boš videl.

Nebo nad mano je bilo kot nebo neodkrito in negovorljivo, vasi, skozi katere smo šli, so bile sicer prijazne, a nikjer ni bilo nikogar, da bi me potroštal ali vsaj namignil, kaj me čaka. Vse je bilo postavljeno nekam daleč in visoko, zastavljeno na to končno postajo, na prihod, na končano božjo pot.

Zdaj vem, da se tudi božje poti kakor pota iskanja nikoli ne končajo. Vodijo iz neznanega v neznano, iz skrivnosti v skrivnost. Čez gorovje let prihajajo k meni kakor iz neke lepe tuje dežele glasovi. Odmevajo mokronoški zvonovi, svečano bobnijo orgle iz cerkve na hribu, žalostnogorske, vmes se mešajo zbori pevcev in molitve romarjev, od zunaj pa se sili v duhovno zbranost poskočnost harmonike in zmeraj manj pridušena pivska pesem in že razigrano neobrzdan smeh parov, ki so k Mariji prišli iskat ljubezen.

Deček stoji kot jagenček pred stajco: nisem blejal, nisem molil, samo strmel sem v luči in v bleščico na oltarju. Bilo je vse bleščeče lepo, nenavadno, mnogo lepše in vse bolj zlato kot v naši šentjurski cerkvi. In zdelo se mi je, da vsi ti ljudje, ki se gnetejo okrog mene, orgle, pesmi, molitve, duhovnik, monštranca, kadilo, ki sili v nosnice, zlato, ki ščemeče v oči, goreče sveče in tudi smehljaj Marije, da je vse to zame, za dečka, ki so ga ob rojstvu zaobljubili tej cerkvi in tej božji pripošnjici. Ko se tega spomnim, ponavljam mamine besede, da sem rojen pod srečno zvezdo ali, točneje po njeno, da sem rojen v srajčki.

Mama pa me je vodila pozneje tudi na druge božje poti.

Sama zase je hodila prosit na Brezje in zvonit za srečo na Blejski otok, pa me je, češ, da bo to tudi zame dobro, jemala s seboj. Čeprav sem bil tedaj že šolar star sedem, osem let, se Brezij bolj malo spominjam. Vidim, kakor v meglici daljav, postave, ki so drsale na kolenih, molile, stokale, vzdihovale, vidim, kako je mama resna in stroga, s stisnjenimi ustnicami, 167

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 168

z visokim čelom, z obrazom, zamišljenim v obred posvečenosti in s sklenjenimi rokami stala pred brezijansko Marijo in ji govorila svoje prošnje, jaz pa sem osupel strmel samo v zlati nimb te brezijanske podobe, ne da bi zmogel zmoliti en sam očenaš ali zdravomarijo. Nič posvetnega mi sicer ni šlo po glavi, le čisto drugje sem bil, daleč zunaj iz cerkve, stran od Marije, od mame in od milosti obeh. Morda sem letal za metuljem čez senožet ali skrivaj na bregu ob našem vinogradu žvečil ljubo mi grenko preslico.

Na Brezje sem se kasneje še vračal, vendar vzdušja nekdanjega prvega romanja nisem uspel oživeti v sebi nikoli. Ob brezijansko božjo mater je zmeraj stopila moja in se je začel vrteti kolut doživetij z njo, lepi kolut najinih skupnih zemeljskih, a ne čisto zemeljskih opravil. Nebeška mati je bila v ozadju in ni rekla ne meni ne moji materi žal besede.

Sicer pa v Lurd, Kermorajn ali v Fatimo nisem šel nikoli.

Bili so mi to daljni tuji kraji, kjer so se čudeži dogajali že davno in drugim, ničesar mi ni bilo treba tam iskati in tudi mene tam kakšna sreča čudeža ne poišče. Brez globljega namena, zgolj kot sodobni nomad pa se romati ne spodobi.

Turistična božja pot je kot ljubljenje brez čustva.

Moja pot na Bled ni bila ne božja ne turistična pot. Še kot deček sem bil z mamo na Blejskem otoku le toliko, da sem povlekel za vrv in izrekel svojo željo priprošnjici otoka. Občutek, ki je še zdaj živ v meni, mi govori o prevari: Mama me je prosila, naj zvonim za očetovo spreobrnjenje – še zdaj komaj vem, kaj je s tem mislila, razen da je hotela nazaj k sebi že odtujenega moža – jaz pa sem zvonil zase in za neko svojo pogrošno željo. Zato od vsega zvonjenja ni bilo nič. Mati Blejska me je za mojo sladko grešno željo ukorila in kazen sem, zavedajoč se krivde, sprejel. Žal pa mi je še zdaj, da se takrat ni izpolnila mamina želja.

Vse drugače uspešno je bilo moje romanje na našo Trško goro. Bilo je med vojsko, še preden je bila na Gori bela postojanka, v mojih zgodnjih mladeniških letih, v starosti, ko so se 168

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 169

vse vojske, bela, rdeča in črna že ozirale po meni, da bi se jim pridružil, jaz pa, vesel in poln življenja, sem se oziral po dekletih. In se je zgodilo, da je v vasi pod Trško goro, tam malo pred meni nikoli ljubim Karteljevim, živela deklica, rožnat cvet. Svetal obraz, zasenčen s pozabo, mi še zdaj razkriva široke lepe ustnice, nežno vlažne, ki so dišale po vijolicah in klicale po poljubu. Ne vem kako in kdaj in še manj zakaj sem jo zvabil, da sva šla skupaj na žegnanje na Trško goro. Sam sem bil na to romanje pozabil, saj mi je bilo mnogo ljubše moje vasovanje pri njej, ona pa me je, čez leta, ko sem že do kraja odmislil njo in Trško goro, opozorila, kako sva vandrala tja gori navkreber in naokrog med polji in drevjem, od enega k drugemu, med hrepenenjem in uresničitvijo. Zgodilo se je to, kot se običajno zgodi: nepričakovano, banalno, vsakdanje. Na ljubljanski pošti stojim v vrsti, ko me iznenada neka ženska za mano tako prijazno in čudno nežno vpraša, če imam še kakšen izvod knjige Čas duše, čas telesa. Ozrem se, zagledam neznan obraz in vprašam: In čemu vam bo?

In pravi: Jaz sem iz krajev, o katerih v tej knjigi pišete.

Res? Od kod?

Iz Sel. Anica.

Moj bog! Še ena Anica od njih, ki so mi bile v življenju namenjene.

In potem se izkaže, da sva skupaj romala na Trško goro, da sem ji zgodnji ljubimec kot Tavčarjev zakasnelec poklonil Cvetje v jeseni s posvetilom, ki je vabilo k druženju, a tudi da je ocean časa, ki naju je od takrat ločeval, njej odmeril vdovstvo in meni zakasnelo veselje starosti. Z besedami romava nazaj v preteklost, a pot ni bila ne božja ne vesela, rakovo sledenje pozabljeni minulosti.

Božjepotnik pa sem še in še hodil na svoja tuzemska in onstranska božja pota. In še hodim. Na Žale, na soline, pod okna, kjer pod njimi več travca ne zeleni, med obnebja neizpolnjenih želja in v zmeraj nova pričakovanja sreče, ki se bo 169

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 170

zdaj zdaj zgodila. Na dotiku roke je, tako da je treba paziti, da te ne preseneti ali še več: da od sreče ne zajočeš. Vse to so božja pota, ki vodijo v jutri, v sama svetla jutra.

Kažipoti na božjih poteh stojijo trdno kakor za večno, kot da jih ni postavila človeška roka. Želja po sreči, po večnosti jih je zasidrala v svet minljivosti, upanje skrbi zanje, jih obnavlja in ohranja, da so zmeraj na novo govorljivi in vabeči. Prijazni so tako pred romanjem kakor med njim in po njem. Sprva se pogovarjaš z njimi o cilju, o končni postaji, o Lurdu, Fatimi, Jaruzalemu, o bližnjem umišljenem srečnem zatoku ali otoku, o milosti, ki te na tej postajah čaka, potem ob vrnitvi použivaš besede izročitve in hraniš vase glagole doživetij.

Tako tudi božja pota vodijo v besedo.

Besedoval sem na svojih božjih in posvetnih poteh z Bogom, s svetniki, z grešniki in grešnicami, s soncem in z vetrovi, nosil s seboj svoje grehe, želje, pričakovanja, svojo utrujenost in vztrajnost. Pri vsem mi je bila beseda več kot zgolj popotna palica.

Vodila me je, iskalka med trnjem, udori in močvarami, na trdna tla, zapisovala postanke v pustinji in vzpone k sebi. Usmerjala me je, kot da samo ona, od milosti dana, ve, kam moram in kam me skrivnostno vodi. Redkokdaj se je zmotila, slutila je cilj, tako kot solinar, ko uredi petolo na kavedinih, ko sonce pečar zakuri in borin zaveje, že vidi pred seboj jutrišnjo sol.

Korak za korakom stopaš, pleteš misel za mislijo, postavljaš besedo na besedo v poved, v izpoved, v pripoved. Korak je metrum, hoja je ritem; misel, ki usmerja, čustvo, ki vodi, cilj, ki je nejasen, a vendar zaznaven pred teboj, so dani od vsega začetka, so v tebi samem. Če jih ne izneveriš in če si te sreče, prideš, romar, čez puščave in oaze, mimo vabečih stranpoti in mimo tisočerih možnosti, da zaideš, k sebi, k slutenemu, k iskanemu.

In ko prideš, si oropan cilja. Beseda se mora pognati v novo koreninje, v novo rast.

Hoja na soline je moja majhna božja pot, vsakodnevno romanje za besedo in k besedi. Manj je zahtevna kot ona velika 170

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 171

božja in življenjska romanja, a vseeno radodarna: navrže misel, stavek, stih, omogoči, da se oči nagledajo lepote, da se korak utrudi in telo spočije. Solinsko tihožitje se tako ob srečnih trenutkih spreminja v stihožitje. Glagoli doživetja so stožci soli na kavedinih, so gaveri, ki rinejo z veseljem in z veščo roko solinarja, ki jih vodi na kup solne kristale, so svetlikajoča se solna polja in nad njimi veličastje neba. Hodiš po tem prastarem prostranstvu, omejenem s kanali in s človekovo voljo, ozkokrile breguljke zarisujejo nad teboj vedno nove kroge presežnosti, črno bel polojnik kakor po loju hodi po vodi in te uči naravne lahkotnosti, vešče oko skrbnika solin prešteva gnezdišča ptic in s skrbno roko zapisuje v knjigo duše in telesa trenutke večnosti. Tako še sam skušaš posnemati gibkost živali in skrbnost človeka. In si na solinah ne več solist, ampak stilist, ki v danem slogu ponavlja slogan: rad te imam, življenje!

To pa je skoraj tako, kot da se ti izpolni želja, ki te je gnala na božjo pot, kot da se ti božjepotniku, kar naprej v resnici, četudi ne zmeraj po zasluženju, dogajajo čudeži.

171

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 172

STRAH

Strah hodi po deželi. Pravi strah, ne tisti, s katerim bavbavajo otroke, ne božji strah, s katerim begajo vernike, in tudi ne prislovičen prazen strah, ki je znotraj votel, naokoli pa ga nič ni. Ta strah je zaresen strah.

Prišel je znova, začuda z novo demokracijo, prikradel se je z globalizacijo, zalezel v ljudi in v pore življenja s časom vsesplošnega boja s terorizmom. Zdaj je tu med nami kot razpoznavno znamenje časa. Čas ni dober. Ni krut kot vojni čas, a tudi prijazen ni kot čas mladoletnega vzpona človeških sil, ko veselo zeleni človeško upanje. Je potuhnjen, zahrbten, poniglav čas, ki maha z lažno dilemo svoboda ali varnost, pri tem pa mu ni mar, če oži in zmanjšuje človekove pravice, če ljudi zalezuje in jih sili v neprestano skrb za obstoj, za gmotno in duhovno ravnovesje. Brezobziren je ta strah: ne sprašuje ne po socialni pravičnosti ne po krščanskem usmiljenju, po svoje izbira redke izvoljene med poklicanimi, večino pa sili v čuječnost, v opreznost, v negotovost. Je pač čas strahu.

Pomnim še zelo dobro besede ruskih prijateljev, ki so mi govorili o strahu pred nočnimi obiski. Prišli so, premetali po stanovanju, pobrali karkoli jim je ustreznega prišlo pod roke in nazadnje vzeli s seboj človeka. In ga ni bilo nazaj ali dolga leta ali nikoli več. Tega strahu se marsikje po svetu še niso otresli, mi smo ga zamenjali z novimi, manj hudimi strahovi, kot so: strah za službo, strah za napredovanje, strah za preživetje, strah za besedo, strah za resnico.

172

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 173

Strah utiša ljudi. Dela jih ponižne, pokorne, a tudi lažnive in neznačajne. Temu bi lahko rekli, da strah lomi ljudem hrbtenice. V sili za preživetje so te in take značajske napake razumljive, vendar nikakor ne zanemarljive. Kajti za čas nujnega vzgona rodu v novo obnebje duha je ta zanemarljivost lahko usodna.

Zgodnji strah se začenja že v šoli. S strahom za točke, za napredovanje v boljšo šolo, za štipendijo, za študij v tujini in tako dalje brez konca in kraja. Nazadnje se zmeraj izkaže resnica, da vse to ni odvisno zgolj od pridnosti ali daru učenca, da je tudi od zmožnosti zvez in od premožnosti staršev, malo pa tudi od značaja, ki uravnava hojo med hribi in dolinami, med bregovi nasprotij vso pot od izvira do izliva.

Strah pred besedo prav tako razodeva pravo resnico: besedo imaš v sebi, hoče na beli dan javnosti, veš, da je prava, a tudi tista, ki ti bo škodila, če jo izrečeš. In jo molčiš, zatajiš jo ne le trikrat kot Peter Kristusa. Strah za besedo se skriva globoko v koreninju zavesti. Izreči pravo besedo, tisto, ki gradi in ruši, ki vzpostavlja pravo razmerje s stvarstvom, z Bogom, z ljudmi, s časom, a najpoprej s svojim izrekovalcem ali zanikovalcem, je izrekati vsebesedo. Če je ne izrečeš, jo zadušiš in stopiš v molk.

Strah zavesi zavest in si molčeč kot riba – riba na suhem.

Strah hodi po deželi. Po zemlji. Po svetu. Po vesolju.

Oblast seje strah pred svojo močjo in svojo edino zveličavnostjo. Tudi še tako razglašena demokratična oblast.

Vodsta podjetij sejejo strah s svojo močjo pred izgubo službo zaposlenih, neposlušnih, nezaželenih, dvomljivcev in oporečnikov.

Velike države sejejo strah s svojo nadutostjo, kapitalom, vsemogočnostjo, da malim ne ostane drugega, kot da se uklonijo, prilagodijo, ponižajo.

Velike multinacionalke sejejo strah vsepovsod pred seboj in obvladujejo svet.

Strah se je zalezel v tkivo in kosti sveta, vseh celin, vseh ras in verstev. Ni to tisti veliki strah pred atomskim uničenjem, tudi ne strah pred naravnimi katastrofami, ki jih povzroča 173

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 174

nebrzdani pohlep po dobičku, tudi ne strah pred terorizmom, strah je majhen, pritlehen, vsakodneven: za še en brezskrben dan, za mali vrtič zasebnosti, za prijazno besedo tovarištva, za mimobežni let pikapolonice s srečo. A kamorkoli že hočeš, v intimo, v varen kot zasebnosti, v poštenost, v duhovno čuječnost, v razmislek o sebi in času, povsod ti sledi, zasleduje, zalezuje zli duh: si samo zato, ker ti mi, oblast, moč, denar, tvoj gospodar, to dopuščamo. Boj se nas, brez nas si nič.

In strah deluje.

Poznali smo Slovenci doslej že mnogo strahov. Strah ogroženosti, strah pred izginotjem, strah pred nasilnimi tujci, strah ob surovosti zmagovalcev, strah ob maščevalnosti poražencev, strah znotraj in zunaj nas, vendar ob vsej ogroženosti našega ozemlja, jezika, nismo bili nikoli zgroženi nad usodo, ki nam je dana; prestali smo mnogo stoletij in obstali, prepasli mnogo suhih paš in se redili od bogastva volje, vztrajanja in samoustvarjalne samobitnosti. Najhujše, kar nas je zmeraj, od nekdaj do danes se zdi, spremljalo, je strah pred življenjem.

Kdo ve od kod se je ta samouničevalni bacil zalezel v slovensko dušo, jo napolnil s cagavostjo in z begom iz življenja. Med številne talente, darovane iz nebes na ta košček lepe zemlje, je satan zasejal tudi črno seme obupa.

Tudi mene je strah. Ne bolezni in ne smrti. Tega strahu so me osvobodili mnogi samosmrtniki na Slovenskem in v našem rodu. Strah me je za resnico. Včasih, v predvojni delitvi duhov, je katoliški tabor ponavljal do onemoglosti reklo: samo resnica nas bo osvobodila. Za tako resnico je hodil z mnogimi in pred mnogimi tudi Edvard Kocbek, dočakal nekakšno osvoboditev, ki pa je ni prinesla resnica, nasprotno: resnica ga je pokopala. Vstal je od smrti, da bi ga lahko zdaj spet tajili. In za katero resnico se dandanes bijemo, vijemo, gasnemo, hasnemo pod božjim soncem in pod hudičevimi sencami? Za resnico strahu? Nikakor.

Strah za jutri je moj strah. Strah pred smrtjo že dolgo ni več moj strah. Tisti, ki so iz teme stopili v večno luč, so mi ga 174

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 175

pregnali. Svetloba nekega groba na Žalah mi je odvzela smrtne sence in strah pred njimi. Morda bo žila bitja vseeno vztrepetala v grozi ob zadnji minuti, morda bom hotel zadržati korak pred vstopom čez prag v onostranstvo, a to bo samo trzaj, ko se dokončno pretrga popkovina s tuzemstvom, hip, preden zdrkneš v tisto neizrekljivo. Najbrž ne bom tako silen in močan, kot je bila moja mama pred svojim koncem. Rekla je tako mirno, tako zbrano, tako dokončno: ne bojim se umreti. Rešila se je strahu pred koncem in odrešila nas.

A bolj kot smrti nas je Slovence strah življenja. Rekel bi mu, temu strahu, z vso trpkostjo in bridkostjo samozavedanja – slovenski strah. Ne poje nam ptič radoživ, skovika nam sova svoj rekviem. Zato boječi, cagavi, nepriljudni in nepreudarni bežimo pred mogočno silo življenja, namesto da bi se spoprijeli z njim in ga, kot torero zgrabi bika za roge, skušali obvladati. Stavek, ki ga na Slovenskem malokdo reče in jih je še mnogo manj tistih, ki se ravnajo po njem, mi je v mojem hudem času rekla mama, moja Špančkova Ana: Toni, ne boj se zdaj življenja! In sem se zakopal vanj kakor vinogradnik v gorico, kakor orač v ledino, kakor grešnik v greh z vso močjo, z vso ihto, z vsem bitjem žil, z vsem trepetom živcev z z vso vero iskalca, z vso silo poganskega vernika. In življenje, ta sveta pošast, me ni zavrglo. Strah je bil premagan.

Zdaj mislim, tako sam pri sebi, vendar ne samo zase: Morda pa bo čez stoletje ali že prej drugače: navadili se bomo živeti s tem strahom in ga vzljubili, kot je Sizif vzljubil svojo kazen – skalo. Tedaj bo v tej deželi, koder zdaj hodijo različni strahovi, ta najhujši strah samo še bavbav iz pravljic. Daj Bog, da bi se to zares zgodilo.

175

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 176

VREDNOTE

Od nekdaj so me učili spoštovati vrednote. To učijo v vseh državah in v vseh sistemih. Stalnost pri tem pouku je bil in je ukaz o spoštovanju in seveda o uboganju. Drugače pa stalnost ni ravno vrlina vrednot in tudi ne tega učenja. Menjavajo se učitelji in menjavajo se vrednote. Iz obdobja v obdobje, iz sistema v sistem kot prehod iz enega časa v drug se zamenjujejo vrednote, po starih pridejo nove in po novih še novejše, zmeraj ne za trajno, ampak za dnevno rabo.

Tudi v mojem življenju se jih je – različnih vrednot – zvrstilo mnogo, nemalo jih je poniknilo, zgubilo lesk in veljavo, a zmeraj so mi poskušali vriniti na izpraznjeno mesto nove, ne da bi prosil zanje in ne da bi jih, iz drugih rok, potreboval.

Zdaj jih ne pomnim vseh, saj nekaterih nisem ne cenil ne spoštoval, nekatere pa so bile v mojem življenju nekakšne stalnice. O teh skušam razmišljati.

V mladosti, v zelenih letih mojega mladoletja, je bil v naši družini najvišja vrednota kruh. Kruh kot jed, kot klic iz lakote, a tudi kot simbol: imeti kruh je pomenilo imeti svojo zemljo, svojo hosto, svojo kravo, svoj kruh in svoje vino. Mi smo imeli samo trtje, vse drugo je bilo trnje. Mati je hodila delat za kruh in ga na večer, zgarana, nosila domov in vedeli smo, sreča je, ko je kruh, kadar ne spi. Bil je vrednota, ki je potešila telo in dušo.

Kruh kot vrednota je stalnica. Ni postavljena od zgoraj, od vrednototroscev, zahtevana je, izprošena vsak dan znova od spodaj kot molitev: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. In tako kot pravi sveto pismo v potu svojega obraza si služimo svoj kruh, ali kot poje pesnik Janez Menart, preživim svoj vek za ljubi kruhek. Tako je bilo, je in bo na vekov veke.

176

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 177

Imeti kruh pomeni imeti delo. In včasih smo vzklikali celo Delu čast in oblast. A takrat je bilo dela dovolj, za nedelavne celo preveč. Ti časi so bili drugačni od časa predvojnih stisk slovenskega zgodnjega kapitalizma ali kot je danes, ko se večajo isti pojavi in se po deželi plazi strah za delo. Morda bo spet moral kakšen pesnik napisati pismo Božičku: snega nam pošlji, Jezušček, snega, da oče delo bo dobil na cesti«. Tako je pisal mladi Kajuh pred vojno in v zbirko božičnih pesmi kajpak te njegove pesmi niso uvrstili. Ni prepevala Slava Bogu na višavah, ampak Daj nam danes naš vsakdanji kruh in čeprav je to tudi molitev, pri urednikih izbora božičnih pesmi Kajuhova ni bila sprejeta.

Boj za kruh, za preživetje, za življenje gre po svetu in še zmeraj, ali zmeraj na novo seje razdor med sitimi in lačnimi, med revnimi in bogatimi, med gospodo in nemaniči, med delodajalci in hlapci dela, med milijonarji in mizerijo. Ne širi razdora le med temi skupinami, med posamezniki, ampak vleče grozljivo ločnico neenakosti med celinami, rasami, religijami. Globalni svet z vsem napredkom proizvodnje, tehnike, komunikacij ne zna premakniti meje revščine navzgor, kaj šele premostiti zevajočih razlik med narodi. V pogoltnem lovu za dobičkom ustvarja samo še nove, še večje stiske milijonov ljudi, uničuje s sproščeno lahkoto in s premišljenim računom z vojnami, boleznimi, izkoriščanjem cela področja zemeljske oble in to vse v imenu le ene najbolj zveličavne in grozljive vrednote – bogatenja. Ne kruh vsakdanjih množic, ampak bančni trezor posameznikov, ki se nezamudno polni, je alfa in omega globalnega sodobnega sveta.

Tudi ta globalec ima kajpak svoje vrednote. Razglaša jih na vsa usta, če ne gre drugače tudi z orožjem. Glavna vrednota je demokracija. V njenem imenu urejajo svet po svoji meri, še zlasti tam, kjer jim diši nafta, kjer so njihovi strateški interesi.

Tam je treba zagotoviti spoštovanje demokratičnih vrednot, spremeniti države in narode, ki so na osi zla, da se bodo vrteli po njihovem ukazu in za njihovo ne svojo blagodat. Pri tem 177

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 178

je vse dovoljeno: umori politikov, netenje zarot, vojna, zapori, mučenje, pobijanje starcev, otrok in žena, kajti vse je v imenu demokracije in za njene vrednote. Tako se ta globalni svet vrti med zločinom, zlom in dobičkom neusmiljeno naprej po resnični orbiti zla. Končno je vse to celo blagoslovljeno, ker je v znamenju boja proti terorizmu in za vrednote svobodnega sveta in prave demokracije. Tudi mi smo, bedni, pristopili k tej zavezi zla in laži. In nismo edini na napačni strani.

Je to še vrednota? Na vseh koncih poudarjajo politiki, gospodarstveniki in vseh vrst priskledniki, da je pač to sijajen dosežek tega globalnega, svobodnega sveta in mahajo z zastavami demokracije in celo s prapori človekovih pravic o najboljšem svetu. Znova smo tako pri Voltairu in njegovem najboljšem možnem svetu svetov, opisanem v Candidu. A ob dejstvih bi morali mnogokje in marsikdaj spustiti zastave in prapore na pol droga v eno samo žalost.

Kaj niso žalost številke o najnaprednejši sodobni Evropi, v kateri je kar sto milijonov revnih? Kaj niso take tudi naše številke o dveh stotisočih revnih, pa še o več tisočih, ki komajda preživijo mesec z nizkimi pokojninami ali celo s podobnimi plačami. Kruh naš vsakdanji je ogrožen v življenju in v očenašu.

Druga stalnica med vrednotami, tista, s katero so me likali za slovensko spodobnost, je bila vera. Stoletja prisotna kot trda zapoved milemu narodu v raju pod Triglavom, ki ji je bil bolj ali manj pokoren in poslušen v obetajočem upanju, da bo po martrah življenja zveličan. Kako je s tem zveličanjem, ne vemo, vidimo pa lahko vsak dan, da je pot k zveličanju trnjeva in huda.

Mene so vzgajali v veri in za vero po cerkvenih šolah in internatih, vzgajali tudi s silo ne le z ljubeznijo, a vzgoja se ni posrečila. Morda je bila prav ona vzrok za moje odpadništvo in za bridek verz: V meni se podrl je križ na tla. Pozneje sem ponavljal za Jeseninom: sram me je, da veroval v Boga sem, 178

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 179

bridko mi je, da ne verujem več. Tako se pač razpira in zaključuje krog kakor resnica o veri, ki jo je najbolj nazorno izrekel Jorge Borges: laže je umreti za vero kakor pa dosledno živeti po njej.

Tudi sam zdaj vidim dovolj razločno: v vero ali v zveličanje kakor v smrt ne vodi le ena pot. Mnogo jih je in svoje ne izbiramo sami, ker nam je določena po naši usodi in po naši biti. Vera pa je nemara prava le tedaj, če hoja za križem pomeni hojo k človeku.

Tako se odpre vprašanje vere kot vrednote.

Vsaka vera govori o vrednotah. Nekatere so celo različnim verstvom skupne, najsi jih sicer različno upoštevajo. A vse vere skupaj se ne morejo zediniti o najvišjem in o najpomembnejšem: o njem, ki vanj verujejo. Vsaka zase postavlja oltarje in dogme, prepoveduje greh in pridiga zveličanje. Človek pa, pač po tistem, kje se je narodil materi v naročje, pade v to ali ono vero, postavijo ga vanjo in potem se sam vica, mučenik, z učeniki, s svojo vestjo in z iskanjem smisla svojemu življenju. Kdo ve, koliko romarjev pride na zaželeni ali celo zgolj na postavljeni cilj in tudi kaj in kje je ta cilj? A če sem iskren, bi rekel, da je ta sebi postavljen cilj tvoja resnična vrednota in da je iskanje smisla začetek verovanja.

Pri zagovarjanju in uveljavljanju svojih vrednot, najsi ničkolikokrat izdanih, so vere, se pravi predstojniki verstev, celo nasilne, pozabljajoč, da je vrednota dragotina in ne prisila. A s silo je šlo od vsega začetka: v imenu Boga ali v imenu Človeka, obakrat pisano z veliko začetnico, se je od nekdaj na svetu morilo, ropalo, pobijalo, vendar ne za Boga in tudi ne za Človeka, ampak za moč, za oblast, za korist. Zatemnjeni um z ideologijo, tako ali drugačno, je kot najvišjo vrednoto postavljal svojo dogmo, svojo vero, svojo ideologijo. In ne še tako davno, še v našem življenju je Slovenec moril Slovenca brata bodisi v znamenju križa ali v imenu zvezde. Posevki tega zločinskega početja pa so bili v slovenski zgodovini že davno prej: ob pokristanjanju, ob zadušitvi reformacije in v predprejšnjem 179

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 180

stoletju še dolga desetletja pozemskega ne nebeškega vladanja katoliške Cerkve. Še njeni ugledni sinovi, ki so čast in slava slovenske besede in naroda so postali žrtve ideološke ozkosti in predpisanih vrednot: Gregorčič, Aškerc, Medved, Izidor Cankar, ne nazadnje celo Anton Trstenjak. In glej visoki cerkveni dostojanstveniki so se kar po vrsti izkazovali z nedejanji: škot Hren s požigom protestantskih knjig, škot Slomšek z obsodbo kmečkih puntarjev, škof Jeglič s požigom Cankarjeve pesniške zbirke, škot Rožman z obsodbo uporništva med drugo svetovno vojno, nadškof, sedanji kardinal Rode, pa je v sveti ihti celo preklel politiko. Čemu in od kod to?

Zdi se, da gre za načelo prvinskosti. Kaj je prvo, kaj je glavno, kaj je nad vsem drugim. Kaj je, če tako rečem, vrednota vrednot. Cerkev postavlja vero nad vse druge vrednote.

Vsi politični programi v zgodovini so delali enako: njihova ideologija je morala imeti prednost. To se zdi logično in zakonito tako v religijah kot v ideologijah: prvo je to, naše, vse drugo je drugo. Tako je bila po pravilu celo narodna zavest, ena temeljnih stalnic in nujnosti za narodni obstoj, z drugimi vrednotami (kritičnost, poštenost, samozavedanje, upornost in pokončnost) potisnjena v drugovrstnost, na nižjo stopnjo.

Tako so odločali ideologi na eni ali na drugi strani. Vodilni katoliški ideolog dr. Aleš Ušeničnik je ob zatiranju Slovencev pod fašizmom, ob splošnem raznarodovanju mirno izrekel svojo resnico o prednosti vrednot: ni najbolj pomembno, če bodo Slovenci v Italiji ostali Slovenci, pomembneje je, da ostanejo verni. In glej: partijska ideologija ni bila daleč od podobne sprevrženosti: važnejši je internacionalistični duh in ne kakšni nacionalistični zahtevki. Tako se je na primer Stalin šele in samo v hudem času druge svetovne vojne spomnil na matuško Rusijo in pri nas smo pomislili na slovensko samobitnost komajda ob zlomu komunističnega sistema.

Josip Vidmar je pripovedoval, da je vodilni partijski ideolog Edvard Kardelj, ko je šel na zadnjo pot v bolnišnico, 180

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 181

naročal ženi, kakšni naj bodo vnuki. Ko ni dolgo mogel izreči hotene besede, mu je žena naštevala ustrezne pridevnike dobri, pridni, delavni, on pa je odmajeval z glavo in naposled izrekel svojo željo: zvesti. Zvesti njegovim nazorom, njegovi ideji, njegovi ideologiji, ki jo je imel za vrednoto vrednot.

Tudi tu je ideologija kot vera in stoji nad vsem in nad vsemi.

V svet, ki se vrti z vrednotami in brez njih po svoji stalnici v nikoli zaključenem krogu dobrega in zla, mečejo vrednotonosci med njegova škripajoča kolesja svoja vzvišena vrednostna polena. Za zapahi neba se oglašajo fuge Bacha, Bog pa je, kakor pri Kosovelu, na razpoloženju.

Vera pa seveda ni zgolj religiozno verovanje v Boga, v posmrtno življenje, v sveto. Končno je sveto ne le onstran, ampak tudi na tej strani, v življenju in v človeku samem. Človek veruje v lepoto, nedosegljivo, osrečujočo in strašno, veruje v besedo, izmuzljivo in večpomensko, veruje vase in se sam pred seboj skriva v samost, veruje v srečo, ki je tam nekje v Indiji Koromandiji ali v Eldoradu, veruje v zemljo, rodovitno, svojo prabitno mater prihoda in vrnitve, veruje v svobodo. In prav svoboda je bila ne le sužnjem, ki so o njej najlepše peli, tudi domala vsem ljudem od nekdaj in je še zmeraj želena vrednota. Vendar – omejena vrednota. Kajti svoboda je kakor umetnost, ni ji konca.

Izza meje prostosti pride, od nekdaj poklicani, nekega dne prvi, pride za njim drugi in potem stoti premikalec mej in reče: Svoboda je vrednota! In vsi sužnji v verigah in vsi zaporniki po ječah in vsi zapostavljeni, ponižani, nepriznani vzklikajo: Živela svoboda! In gredo za njo kot gre romar v Eldorado, a svoboda se umika, spreminja; ko jo dosežejo, so po pravilu tudi razočarani – svoboda čez čas ni več svoboda, vsekakor pa ne tista, o kateri so sanjali in peli.

Tako se o svobodi kot vrednoti kar naprej sprašujemo: Kakšna svoboda? Katera svoboda? Za koga svoboda? Svoboda za današnji dan, za današnjega osvoboditelja, za današnjo prakso ali vsaj za kratko večnost? In se zaveš: svoboda ni nikoli 181

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 182

dokončna, popolna, nespremenljiva. Je kakor nejasna črta možnosti in zahtev človeka. Zahteve ga prehitevajo, možnosti ga ustavljajo. Ko prideš do meje neke uresničene svobode, si želiš dalje, čez, v presežnost. Za eno mejo je nova meja, za visokim hribom je še višja gora, za izpolnjeno željo je nova zahteva. To je zakon za spreminjanje danosti in nenehno popravljanje svobode. Včerajšnja je danes pomanjkljiva. Osvobojeno ozemlje prostosti se mora širiti, a tudi negovati, da ga ne omrtviči in zaraste plevel ravnodušja in zadovoljstva.

Tako so nazadovali imperiji, tako so se skazile demokracije, tako se posameznik ustavi in reče: Dovolj je! Potem pa se začne sesedati sam vase, v svojo prilagodljivost, v svoje samozadovoljstvo. Na oni strani črte, na oni strani meje, na oni strani duše je vzgon, je vzpon, je bilčica upa za nov podvig k svobodi. Kdo pojde dalje?

In še in tudi: svoboda sama zmeraj preraste osvoboditelje.

Ko si jo podredijo, ko si jo prilastijo, jo zasužnijo, a ona, večna nemirka, živeča od prostosti in za prostost, se seli s prestolov in oblastniške moči v zakotje, v podpolje, med baklonosce novih puntov in med iskalce novih dimenzij svoje in družbene svobode. Upor je kot gesta nezadovoljstva, združena z željo po drugačnem, boljšem, vsekakor vrednota. Spreminja gluhe stvari sveta v govorljivost in čisti zaležano nesnago.

Uporniki se ne sprijaznijo z danostjo, hočejo več, terjajo nemogoče. Upor je bilo gibanje protestantizma zoper gnilobo Cekve, upor so bili kmečki punti zoper izkoriščevalsko grajsko gospodo, upor so delavske demonstracije za kruh in primerno plačilo, uporniki so bili partizani, ki so se dvignili zoper tuje zavojevalce in okupatorje. Na praporih teh uporov je bila izpisana svoboda. Ne le kot beseda, kot vrednota.

Ob vseh velikih in prevelikih vrednotah, takih kot sta vera in svoboda, ob vsem svetem in idealnem, ob vseh v nebes ljudi vpetih vrednotah, bleščečih in ugaslih, proglaševanih in razglašenih, pa iz svoje človeške majhnosti kličem svoj kredo in poimenujem kot resnično veliko vrednoto – življenje. Tudi 182

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 183

trdo, trpko, hudo in kruto je življenje neskončno več kot vse drugo, je vladajoče veličastje in zmagujoča stalnost nad smrtjo. Smrt je samo enkrat, življenje pa je kar naprej.

Ah, tudi življenje človekovo je eno samo. Le ena, krajša ali malo daljša razdalja od izvira do izliva, od začetka do konca.

Vmes pa je vse, kar moraš in zmoreš, kar ti je dano in kar ti je zaukazano: biti, živeti, izpolniti nejasni cilj, ki je v vsakega položen, da se izpolni in dopolni svojo bogvekakšno vlogo na zemlji. Tako je življenje kot vrednost, kot dar, kot najvišje sveto. Ko je zemlja izsušena od poletne suše, ko je zemlja razbita od ujme, ko je steptana od vojaške morije, ko je ponižana od zločinstva, se kakor ptič feniks zgane, vstane, se preobrazi in znova poveliča. Takrat vidiš, kako mogočna sila je življe-nje. Opazuješ lahko to tudi vsak dan: ko srečaš invalida na vozičku, slepca s potrkavajočo palico, bolnika, ki poln upanja zre kakor v svoje ozdravljenje v sončno jutro in vsepovsod vidiš, kako se prizadeti, ranjeni, šibki oklepajo življenja in jim ni ne bedno ne odvečno, ampak to, kar je v resnici: edino in eno samo za večno. (Kovič) Na narobni strani sveta, na hrbtišču časa in na osojni strani življenja so sicer kakor skrite resnice vrednote v senci, vrednote za posebno ali zasebno rabo. V slabem je manj slabo živeti z vrednoto, pa četudi je to zgolj utvara, zmota. Vseeno: tudi to je lahko mimobežen trak svetlobe na osojni strani življenja in na vijugasti poti posameznika od nikoder v nikamor. In vendar: najsi je hoja k vrednotam zamudna in se veličastne, čarne vrednote spreminjajo, zgubljajo lesk in veljavo, da celo sam hodiš po njih, je v hoji, v iskanju, je v sanjah kot roža mogota bilčica upa. In če sta samo človeška neumnost in človekova želja po sreči večni, se jima brez zadrege in s čistim srcem pridružuje tudi ta zeleneča bilka.

Kot posameznik iščem, najdevam in izgubljam svoje vrednote. Zbiram jih, zametujem in na novo postavljam predse ali v oltar pravičnosti svoje vrednote, te, ki niso zmeraj vsiljene od zunaj, od zgoraj ali od strani, ki niso ubrane na splošno ali 183

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 184

uradno noto. Vsak počenja podobno. Enemu je vrednota doslednost, drugemu raznovrstnost, eden ceni premočrtnost, drugi hojo v cikcaku, eden služi Kristusu, drugi sledi Judežu.

Jemlješ, kar moreš, a tudi to, kar ti narekuje vest (če jo imaš).

Vest pa je spet lahko tenka in vestna, kosmata ali nikakršna.

Le v globini, kakor v najtišji kamrici srca, kot bi rekel Cankar, se sliši tih, vendar jasen glas, ki ti določa: to smeš, onega ne. Če pojmujem in sprejemam tako spoznavanje vrednot, mislim, da je prava vrednota le tista, do katere se sam prebiješ med ščavjem in zarastlostjo življenja. Takrat je prav tvoja vest poklicana, da te pokliče k vrednotam. Je določilo in napotilo k delu, a tudi k presežnosti.

Tako je zame vrednota življenje in še določneje: življenje z besedo.

Drugi izbirajo in živijo drugače.

Pride uživač in reče: užitek je vrednota. In mu odvrnem: Uživanje življenja v dobrem in slabem, v vsej njegovi krutosti in čudovitosti je vrednota. Kratkotrajno ugodje, ki mu praviš užitek, je mimobežnost sle, ki pušča praznino.

Pride zemljedelec in reče: zemlja je vrednota. Iz nje vse prihaja in vanjo se vse vrača. Kdor jo ljubi, ga z blagri blagoslavlja, kdor jo izda, ga zavrže. Gledam ga, zemljedeljca, in čim dlje ga gledam, tem bolj je sam podoben zemlji. Govori s prstenimi usti in iz rok mu štrle žitni klasi in iz prsi vre pesem rodov. In nič mu ne znam odgovoriti.

Pride domoljub in reče: domovina je vrednota. In ga vprašam: katera domovina? Tista, ki nas miluje, ali ona, za katero naj pademo v zmeraj nepotrebni vojni? Je domovina oltar žrtvovanja ali sedež rodovne zaveze? Je država, trda, zahtevna, ki jemlje in ne daje, tudi domovina? Res je, kar pravi Oton: domovina je ena, nam vsem dodeljena, vendar tudi njemu je bila, res šele po smrti, grda mačeha in ne prijazna domovina.

In še pomislim: v zadnji vojni sem bil sam, komaj zrastel fante iz dečka, zaželen plen za vse domovinske borce. Padel bi lahko na levi ali na desni, in kot se obračajo časi, bi padel tu in tam 184

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 185

za domovino. K sreči nisem in še vedno sem zaljubljenec, ki ima rad domovino in morda tudi ona mene.

Pride torej zaljubljenec in dahne: ljubezen je vrednota. A ona kot ona in kot po pravilu: njena ljubezen greje drugega.

Vendar: ta roža mogota, ta roža čudotvorna vzplamteva iz mnogih žarišč in žarči na mnoga področja. Je velika, visoka, večna, četudi sama v sebi nosi nasprotje: je kruta, uničevalna, nasilna, vodi v pogubo in v razdejanje ne le v poveličanje. In kar je poglavitna slabost: tako redko vztraja na vrhu. In jaz, večni zaljubljenec, ugovarjam: en sam hip ljubezni je trenutek večnosti.

In potem pride deklica – aprilski cvet in reče: nedolžnost je vrednota. Zardi, vztrepeče vznemirjena in je vsa kot struna v pričakovanju roke, da se ji odzove z zvokom za dvojino. Zrl sem, od daleč zamaknjen vanjo in videl, kako iz rok ji padla je cvetlica. Dotaknilo se me je narahlo, nežno kakor roka deklice, kot lepa slutnja iz mladosti. Vztrepetal sem od minulega čustva in od vrnitve izgubljenega. Stara ljubezen, ki je ostala nepričakovano mlada, me je napolnila z lepim. In spet sem se zavedal, da je ljubezen vrednota vrednot.

Pride podjetnik in reče: dobiček je vrednota. Z njim ocenjuje vse okrog sebe in v sebi: uspeh, napredek, veljavo, z njim je, po prepričanju, vse, brez njega nič. A premetenec ne misli pri tem na ravnovesje: če je nekje dobiček, je drugod zguba, če ima eden mnogo, ima drugi malo. V takem neravnovesju, pravim, v taki krivičnosti ni mogoče iskati vrednote.

In na koncu pride tudi politik in slamorezi o svojih vrednotah. Nisem ga poslušal. Bil je preveč lep dan, da bi ga tratil za neumnosti.

Tudi danes je neskončno lep dan. Sonce obljublja nežno zvestobo, vetrc neži lica, med nebom in zemljo je sreča upanja, ki se bo zdaj zdaj izpolnilo. Človek gre po poti od včeraj v jutri in ve, da je vrednota ta današnji dan.

Nekoč smo mi in so rodovi pred nami v dolgi zgodovini človeških iskanj bili vpreženi v nelahki tuj voz, ki naj bi ga 185

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 186

vlekli v prihodnost. Kaj vse smo morali kot posamezniki in množica, kot narodna skupnost prestati za tako imenovani novi boljši jutri! Izumljali smo samoprevarne ideale, se odpovedovali sedanjosti in dopisovali vse boljše in lepše na rovaš prihodnosti. Potem posameznika in družbo preblisne jasna zavest, da ti je samo ta dan darovan za užitek, za izpolnitev kot dar in zmeraj kot nezamenljiva in neodtujljiva vrednota. Ne smeš je ne zavreči ne po nemarnem zapraviti in tudi prenesti je ne moreš ne na drugega človeka ne na drug čas.

Namesto živeti za jutri, za neki lepši in boljši svet ali živeti za nebesa in za onstransko glorijo, kar naj bi bile in so bile proglaševane vrednote stalnice, sta danes tvoja dan in noč in vsa obnebja duha. Namesto nečesa, kar je ali celo ni, je to, ta dan, ta noč, to vesolje v tebi in okog tebe, neizpodbitno in zagotovo je. Je, četudi hitro mineva. A glej, čisto navsezadnje uvidiš, da je tudi to minevanje vrednota. Ne le po tistem Menartovem verzu, da je svet lep tem bolj, ker je minljiv, a ne manj, ker je vse na svetu, tudi vrednote, podvrženo razpadu.

Hodim v jutranji svežini med kavedini na solinah. Vetrc, zdaj lahen borič, zdaj maestral ali nevsiljiv jugo pihlja zdaj v obraz zdaj v hrbet, priganja ne korak, ampak misel, da se raduje jutru in mlademu dnevu, ko prvi svit posrebri vodno gladino in se polojnik gosposko zazre čez plitvino zaliva, ki jo bo kmalu preletel. Tudi moj pogled leti z njim, ga občuduje in mu zavida: ko drsi po vodi kakor po loju je polojnik žlahtna vrednota narave. In jaz prihajač in pohajač kradem od njegovega bogastva mimobežno radost, da sva v istem času in v istem kraju, blizu drug drugemu skoraj na dotik roke ali pero ti, a vendar za celo večnost nerazumevanja narazen. Ne trapim se z mislijo, da bi znal leteti, le z noro željo, da bi znal živeti tako preprosto in naravno kot vse tod okrog mene. Morda pa bi to bila resnična vrednota.

186

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 187

SLOVENIJA, SONČNA, SENČNA IN SREČNA

Navadno se dobre zgodbe začnejo preprosto, podobno kot teče studenec v večnost. Tudi ta skuša biti taka. Uvaja jo čista studenčnica resnice: lepa je moja dežela.

Slovenija je lepa.

Tako so govorili naši predniki, tako govorimo sodobniki in tako bodo govorili naši nasledniki. Vsi s prepričanjem in s ponosom. In z neskrito ljubeznijo. Ta ljubezen je kot pač ljubezen: malo samoljubna, malo uživaška, a včasih tudi neizmerna in nenasitna; hoče čez, v presežnost. Razumljivo in naravno: Slovenija je presežnost običajnega. Presežnost lepote, presežnost govorljivosti narave, presežnost različnosti, presežnost polnosti in nepopolnosti. Veliko v majhnem, majhno s preobiljem danega. Za pest zemlje, vendar polno prgišče lepega.

Lepa je moja dežela. Meni najlepša.

Ta čarobni izrek zveni zmeraj bolj čisto in samoumevno pa tudi, kar ni prav nič narobe, samovšečno. Sliši se med gorami in polji, po košnih lokah in v krošnjah logov, po narečjih rek in v naročjih goric, iz brezizraznosti sodobnih babilonskih zmešnjav se prebija na plano in polni zavest ljudi. Besede hvalnice, besede nevidnega psalmista odmevajo od gora, sprejemajo jih kot odmev hoste in trate in njive, žubore o njih bistri studenci, posnemajo jih ptice pod nebom, tudi tiste, ki morajo od tod na jug, in o njih govorijo neme ribe v rekah in morju. Vse živo in neživo ponavlja: Slovenija je lepa.

Misel, ki te nevsiljivo spremlja po poteh in brezpotjih dežele, je tolažljiva, ohrabrujoča: ta lepota je večna. Od nekdaj je in je za zmeraj.

187

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 188

Greš po dolinah, hodiš po gričih, vzpneš se na gore, spustiš k obali, pogledaš na vse štiri strani neba in vidiš: vsepovsod razkošje lepega, od vsepovsod odmeva, kliče, vpije: pridi, prisluhni glasni tišini lepega. Z njo boš tudi ti imel svoj glas.

Istovetnost tega glasu prihaja tudi iz zgodovinske neprekinjenosti, vstaja kakor z brezbrežne silnosti časa, z obličja slovenske zemlje in iz govorljivosti njenega pisma. Njegov pričevalec je poimenoval svojo in našo deželo Raj pod Triglavom.

Zapisal je: »O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama. « Nebesa pod Triglavom so torej ta dežela. Ljudje, ki tod žive, pa naj bi bili nebeščani in raj njihovo domovanje. Triglav je njihovo razpoznavno znamenje in simbol. Visok, velik, veličasten; mnogi gledajo vanj, malokateri dosežejo; pot k vrhu je težka, vrata v raj priprta. Priprl jih je že Bog sam, pripirali so jih mejaši, a še najbolj sami ljudje, ki so živeli in ki še živijo pod Triglavom.

Kakšni ljudje? Kakšen duh veje po njihovi domovini in kakšen domuje v njih?

Veljalo je in nemara še velja: Ko je človek žalosten, je Slovenec. Tisti jokajoči, ki mu celo Bog ni mogel pomagati, ko je zvedel, da je Slovenec, češ da zanj ni pomoči.

Ko je človek vesel, je Slovenec. Tisti, ki poje: en hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatle povabil, še sam ga bom pil.

Ko je človek majhen, je Slovenec. Vsepovsod in zmeraj so ga učili, v šoli pri zgodovini, zemljepisu, verouku, še pri matematiki, učili v službi, pri delu in plačilu, da je majhen. Ko pa se zavihti samemu sebi na rame, pogleda naokoli, vidi, da je tak, kot so vsi drugi zunaj njegovega raja.

Ko je človek prešeren, je Slovenec. Tisti, ki s svojim prvim pevcem pravi: sme nekaj nas, ker smo Prešernovi, biti prešernih.

Ko je človek popotnik, je Slovenec. In to z veseljem. Lahko je večni potohodec, vendar se na poti po svoji deželi ne utrudi.

Prehodi pomursko ravnino, štajersko zelenilo, alpsko gorovje, 188

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 189

dolenjsko milino, krasoto Krasa in skrivnostnost Notranjske, pa že pride do obale in do meje. Toda, če ga zanese čez, če ga moloh zvabi v tujino, ko ga tam, v lažnem Eldoradu, spodnese, reče: povsod boli, a naj boli doma. In se vrne. Domov. V raj pod Triglavom.

Ko je človek lahkomiselen, je Slovenec. Tisti, ki zmeraj tujcu verjame na lepo besedo, rojaku pa rajši nikoli.

Ko je Slovenec mlad, še dolgo ne ve, da je Slovenec. Ko odraste, spozna, da ni lahko biti Slovenec. Slovenka pa, žlahtna rožica, ve svojo resnico: da je lepo biti mati Slovencu.

In končno: ko je človek moder, je Slovenec. Molči, gleda vase in na ves božji svet okrog sebe in misli: lepa je moja dežela. Meni najlepša. Rad bi ji bil podoben.

Tako je z duhom in z ljudmi v deželi pod Triglavom. Tako je bilo doslej že dolgih tisoč in več let in tako bo poslej, še nova in nova stoletja in tisočletja. V menjavah rodov in časov se bo nemara marsikaj menjalo, ali vsaj spreminjalo, postajalo drugačno, lahko celo boljše, bistvo, bit in srčno bitje bitja v teh krajih pa bo ostajalo enako. Z vsemi naglavnimi grehi in z vsemi lepimi čednostmi. Obojih ni malo in o nekaterih se izpisuje resnica kar sama, ne da bi to meglilo pogled vere na to deželo.

Slovenski naglavni grehi Od vseh naglavnih grehov je najgrši napuh. Tako beremo v svetih knjigah. V knjigi življenja Slovencev pa napuha takorekoč ni. Tod puha drugačen veter. Prinaša skromnost, ponižnost, pohlevnost, pobožnost, pridnost. Po teh poteh hodijo Slovenci brez napuha po zemeljski revščini v obljubljeno prihodnjo ali onstransko bogatijo. In grešijo, ker je pač greh vabljiv in sladek, vendar ne z ošabnostjo in napuhom, drugače, toda ne manj in ne več kot ljudje kjerkoli drugod po svetu.

189

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 190

Pa štejmo grehe! Eden prvih slovenskih grehov je majhnost.

Majhnost ali samotrpljenje zaradi majhnosti se drži Slovencev od vekomaj kakor obstret svetnikov. Brez majhnosti ne bi bili poklicani v slovenstvo. Nemara res ni nikogar, ki ne bi, ko je pisal, govoril, mislil o Sloveniji, omenil njene majhnosti, zagotovo pa ga ni na božjem svetu, ki bi pisal, govoril, mislil, da je Slovenija velika. Zato je treba vendarle enkrat reči: Slovenija je velika.

Velika je bila ves svoj vek od prihoda v te kraje do danes in sicer v premagovanju majhnosti, v preseganju same sebe za ravnotežje in obstoj med večjimi, močnejšimi, pogoltnejšimi sosedi. Velika v svoji trdoživi vztrajnosti biti na tej zemlji, v vseh hudih in dobrih časih, v svojem jeziku in v svoji biti.

Vendar je res: Slovenci so na izpostavljenem ostrem ozemeljskem in geopolitičnem križišču. Slovenija je prehodno ozemlje. Pota. Razpotja. Križanja. Sekanja. Same bližnjice, krajšnjice, same bližine, vse krotko in kratko. Prehodnost, ki že za prvim ovinkom trči na mejnost, začrtuje majhen krog domovine, znotraj katerega je dom in v njem stara rana – majhnost. Zato kar naprej tožbe, jadikovke, vzdihi: majhna je ta dežela. A šum časa ponavlja preko rodov in menjav, od ust do ust vprašanje: kaj je majhnost? Je kaplja vode majhna? V njej je vse kakor v brezbrežnem oceanu! V rosi na mali zeleni bilki, kamor pikapolonica nosi srečo, se lesketa in odseva širno nebo, tam čisto pri tleh, pri koreninju pa govori zemlja življenju: večna sem. In kar je večno, je veliko. Vsak človek.

Tudi Slovenec.

Majhno je pogled slabovidca, videnje z napačno dioptrijo.

Ljubezen, ko gledaš s srcem, vse, kar vidiš, tudi majhno deželo, povečuje in poveličuje.

Tako trobijo o velikem marčne trobentice in šumijo majniške trave, pripovedujejo julijska žita, septembrska ajda, decembrski beli sneg planin in kar naprej zeleni gozdovi, o tem pričajo na vseh križpotjih cesta in časov znamenja, ki so jih ustvarili ljudje z velikim darom in iz silne volje preseči 190

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 191

samega sebe in seči v veliko. Zato ne moti resnica, da deželo od vzhoda do zahoda prehodi sonce, ko je dan največji, v trinajstih urah, domačin pa že v pičli tretjini tega časa. Vendar je tako ne vidi. Znamenja ob poteh mu kažejo znova kažipote, ki vodijo v isto smer, da znova in spet in vnovič, vendar lepše vidi tisto, kar je stvarnica natrosila po tej zemlji in česar se nikoli ni mogoče nagledati do kraja. Je to veliko? Ali majhno?

Majhna je predvsem misel, ki ne vidi velikega. Ki je je strah svoje nemoči in trepeta pred velikim, pred tujim. Vendar: Pride tujec iz tujine, se ozre in razgleda po pejsažih od Triglava do morja ter reče: lepa je vaša dežela. In nič ne omenja majhnosti.

Pride tuji vojak, nepoklican, sovražen, pride iz tujine, ozre se pohlepno po obilju lepega in reče: lepa je ta dežela. Vzel si jo bom za svojo. In nič ne misli na majhnost.

Pride rojak z romanja po tujini, pride begunec, izgnanec, zdomec, potohodec za večjim kosom kruha, pride iz tujine, se ozre po krajih, ki jih je bil zapustil, in reče: lepa je moja dežela. In ne zdi se mu ne velika ne majhna, je samo lepa in njegova.

Drugi naglavni greh Slovencev je nezgodovinskost.

O slovenski zgodovinskosti bolj malo, ali skoraj nič, ne priča zgodovina. V njenih analih niso zapisani ne kralji ne vojskovodje slovenskega rodu, ni imen junakov, ki bi osvajali tuja ozemlja in potujčevali tuje ljudi. O slovenski zgodovinskosti priča, zgovorno in zelo pomembno, samo dejstvo, da jih viharji časa niso odplavili v izginotje, da so ostali v zgodovini. Tako je bila Slovencem, nezgodovincem, zgodovina vseeno naklonjena. Vstopili so vanjo v daljnem sedmem stoletju, a ta zgodovina je bila odtlej skoraj zmeraj po zli usodi zgodovina v senci. Samo na začetku, kjer je kralj Samo, vemo za samostojnost, za svojo državo Karantanijo, pa še pozneje pod knezom Kocljem za svojo kneževino, vse drugo je več kot tisočletna senca pod tujci. Prostor na soncu so Slovencem 191

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 192

jemali sosedi s severa, jemala jim ga je tuja posvetna in cerkvena gosposka, plenili tri stoletja Turki, siromašili so ta prostor do bede kmečki punti in novoveška industrijska pogoltnost, teptale vsemogoče armade, dele ozemlja je jemala germanizacija ali jih je tujcem podarjala na slovenski račun radodarna diplomacija velikih narodov; spisek je dolg in dolg, ki iz preteklosti bremeni sodobnike, še ni poravnan.

Vsa dosedanja slovenska zgodovina je bila najlepše zapisana v vrhu slovenske poezije, v sonetnem vencu Franceta Prešerna. Malo verzov šteje, le dve kvartini soneta, omenja Sama, kmečke upore, boj Vitovca, ropanje Turkov in – domače razprtije. Zares malo. Potem pa je sledilo v dveh stoletjih od rojstva prvega slovenskega pevca, tudi njemu v spomin in v zahvalo, še veliko, zgodovinskega in izrednega: osamosvojitev, prva prava državnost. Leta 1992 je bila Slovenija kot 176. država sprejeta v Organizacijo združenih narodov. Iz nezgodovinskosti je bil storjen velik korak v zgodovino.

Državna himna nove države je postala Prešernova pesem.

Z njo Slovenci, ne več ne majhni in ne nezgodovinski, nazdravljajo z veliko gesto vsem narodom sveta: Žive naj vsi narodi …

A na rob starega sramu zaradi nezgodovinskosti je treba zapisati tudi tole: Slovenski ljudje – nezgodovinski sicer – so v zgodovini pogosto umirali kot bojevniki za druge zgodovinske narode, za Avarce, Langobarde, Nemce, Francoze, Italijane. Umirali so samo v zadnjem stoletju v Bosni, Galiciji, na soški fronti, v Abesiniji, v Rusiji, Franciji, na Balkanu, zdaj pa so spet v Bosni, na Kosovu, pa tam daleč v Afganistanu, Iraku, Kongu, jutri bodo bogvekje, kot bo terjala od njih zgodovina drugih in slovenska nova zgodovinskost. Iz prejšnjega stoletja, še so žive priče in junaška pričevanja, pa hodijo v današnje dni nezaceljene rane o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh. Zgodovina je bila izpisana s pogumom in s pogubo, s krvjo in z žrtvami. Govori o štiriletnem uporu zoper tuje zavojevalce, ki so razkosali Slovenijo in grozili Slo192

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 193

vencem z uničenjem. Upor se je končal z zmago na strani zaveznikov. V lovorov venec zmage se je vpletla priključitev od Italije zasužnjene Primorske, tudi tam se je že v tridesetih letih slovenski človek prvi uprl fašizmu – in, kruto in nerazumno, trnje maščevanja zmagovalcev nad poraženci. Se je tudi v tem zlu izkazala zgodovinskost?

In še o naglavnih grehih: na črno tablo zavesti je sramežljivo, kakor skrivaj in v opravičilo izpisana utesnjenost. Lahko bi rekli temu grehu tudi nesproščenost, vendar je ta oznaka premedla in preveč prizanesljiva. Greh je star iz izvira od zahtev po idealu. Ta je bil: Slovenec mora biti dober in priden, pa seveda pošten, zvest redu, državi in cerkvi. Njegovi vrlini sta še skromnost in zadovoljnost. Ozke meje teh zahtev, ujetost v domačijsko zadovoljnost in v služenje postavljenemu idealu je stara slovenska utesnjenost. A najprej je treba reči: od splošne človeške utesnjenosti, socialne, duhovne, osebne, je slovenska utesnjenost širša, vsakršna, usodnejša. Splošno človeška utesnjenost se stiska med tradicijo in modernim, med preteklostjo in prihodnostjo, med domom in svetom, med hoteti in moči, slovenska je vse to in še več. Je strah pred odprtostjo, drugačnostjo, negotovostjo, je tesnoba zavesti. Sili v podložnost, podložen človek pa je plah in služi močnejšim, najsi s še tako prikrito zagrenjenostjo.

Slovensko utesnjenost najprej določa prostor, ta med Germani in Romani, med Madžari in Hrvati, a oni med gorami na severu, ki branijo pogled v nekdanjo zibelko slovenstva, in morjem, ki ga zapirajo tuje vode. Še reke se iz te utesnjenosti branijo po svoje, tečejo v tujino. Njihova narečja zapuščajo naročje Slovenije in to počno vse večje in velike reke, le manjše, umirjene in umerjene po meri dežele, ostajajo doma od izvira do izliva.

Utesnjenost v prostor pa ni edina, so hujše. Nekoč je prevladovala socialna utesnjenost, ki je v času pred prvo svetovno vojno pognala po svetu za preživetje, a tudi v izginotje kar blizu tristo tisoč Slovencev, potem je mnogo desetletij opravljala 193

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 194

razdiralni posel ideološka in verska utesnjenost, ko si bili v nacionalnih programih ne združevanja, ampak ločitve časi, kar se vse do danes še ni razgubilo, ampak je kot naplavina po vseh ujmah in stiskah ostalo. Morda še od tod izvirajo čudni znaki te in take slovenske utesnjenosti, ki se zdaj tu in zdaj tam, na eni ali na drugi strani ali pa kar povsod kažejo kot zavrtost, zadrtost, nestrpnost. Tem trem trpkostim ostaja na čelu in skrita v srcu, kot krona vsemu, večno ista muka – samonasilna trpnost. Z njo bije Slovenec samega sebe, polaga roke nase, je nasilen navznoter, ker je za nasilje navzven preveč utesnjen. S to tesnobo hodi Slovenec po svoji deželi stisnjen v preozko suknjo na telesu in s stisko v duši. Njegova utesnjenost je kot neznana bolečina, v globini zavesti se je zavedaš, a je ne znaš zdraviti.

V svetu, kjer padajo meje in omejenosti, v svetu odprtosti do drugih in drugačnih, v svetu, ko bo prehodnost Slovenije samo še njena privlačnost in ne več tudi ranljivost, ko poraste samozavest do upornosti in samoveljave, utesnjenosti na Slovenskem in v Slovencih ne bo več. Takrat bo kakor v pravljici: ena sama širina in ena sama slovenska ljubezniva dvojina.

Naslednji slovenski naglavni greh je skupek neprijaznih samostalnikov na črko p: ponižnost, pohlevnost, pokornost.

Vse to je z odločno, trdo in trpko besedo poimenoval prvi slovenski pisec in dramatik Ivan Cankar – hlapčevstvo. »Hlapci, za hlapce rojeni, obsojeni na hlapčevanje«, je Cankar vrgel v obraz svojim rojakom. Ponavljali so za njim ta vzdevek mnogi, ne da bi se bodisi takrat ali kasneje o hlapcih zbistrila resnica. Hlapčevali so Slovenci, morali so služiti različnim gospodarjem, biti pokorni modrim in tudi škodljivim zapovedim, poslušni in ponižni pred posvetno in cerkveno gosposko. Vendar kmečki punti in ne samo ti govore prav tako o upornosti in o možatosti. Brez te možatosti ne bi prišli iz egiptovske sužnosti do samostojnosti. Tako tudi ta pega v slovenskem značaju ni zgolj enoznačna, kot ni beli plašč cerkva, v katere je odeta Slovenija, le priča svete pobožnosti prednikov, ampak pripoveduje tudi o njihovi veseli grešnosti.

194

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 195

Zato lahko z mirno vestjo in s priostrenim humorjem ponovimo: Slovenci so bili hlapci cesarski in drugi gospodi, bili so konjarji na dunajskem dvoru, vendar so slovenski lipicanci s cesarjem govorili slovensko. Od tod pa se je nemara tudi v ljudi, v značaje, vajene pokornosti, naselilo nekaj gospoščine, ki jo je ljudem skozi stoletja primanjkovalo.

Hlapci pa so, resnici na ljubo, še zmeraj povsod po svetu.

Ljudje hlapčujejo denarju in ne duhu. Zakaj bi bilo na Slovenskem drugače? Če človek drugod teka za kapitalom, čemu bi v Sloveniji hodil za soncem? Ali pa mogoče vseeno hodi?

In še zadnji, najhujši greh: cagavost. Reče se ji tudi strah pred življenjem. Kdo ve, od kod se jemlje, čemu spremlja na Slovenskem rod za rodom to nerazumljivo malodušje, obotavljanje, zastajanje, ta plašnost in zadržanost pred življenjem.

Kot da ne bi radi živeli, kot da življenje ne more biti radost!

Pa je ta dežela taka, da te zmeraj in kar naprej polni z veseljem. Življenje, konj belogrivi, prha, hrza, skače, kliče tu poleg, tu čisto zraven, pred nosom, sredi stvarstva, da ga zajezdiš in poletiš z njim čez grbine usode, čez plan, v zarje Vidove.

Malo se jih odzove, malo se jih upa, malo jih hoče preko, čez, ven, iz svoje neodločnosti, namišljene usodnosti, iz napačne skepse, da ni kaj storiti. Konj hrza, v grivi toplota, v nogah iskre, v životu živ ogenj, sama radost in tam kot za mejo rana – strah pred življenjem ali celo beg iz življenja. Zamejenost z malodušjem.

In vendar: vse slovenske pokrajine se bahajo z zeleno barvo, s tisto, ki pomeni rast, ki potrjuje življenje, ki nazdravlja upanju! Vsaka je sicer po svoje zelena, s svojim posebnim odtenkom zelenega, a vse nosijo isto sporočilo, isti nauk: veselite se življenja!

Dolenjska je najbolj zelena. Zelena od svetle nežnosti prvih lističev na bukvah in gabrih, od še bolj rahločutnih brstičev na vinski trti do mlade ozimne pšenice in do visokih temnejših trav, ki padajo v redi pod koso ali strojem in še bežeča prepelica pedpedika z zelenim poudarkom. In je zelena 195

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 196

visoka koruza in so zelene senožeti in zelene jesenske paše in zeleno upanje povsod po deželi, ki jo skrivnostno zeleni zelena Krka. Zato, kdor hodi po Dolenjski, ozeleni.

Skozi zelena vrata Dolenjske uideš z nakodrane ravnine kot v pravljici k beli vili v svet višine gora na Gorenjsko.

Njeno zelenilo, temno od smrekovine in pozlačeno od macesnov, nadkriljuje belina očakov, ki vabijo k vrhu. Njihov klic pravi: veselite se višin!

Zeleni barvi Pomurja je dodana zlatorumena. Zaradi sonca, ki zjutraj z vzhoda najprej pride v to slovensko pokrajino, zaradi žit, ki žarijo v žarki julijski pripeki, pa zaradi jesenskih rumenih buč in koruznih storžev in ne nazadnje zaradi vračanja iz tujine ljudi, ki kot zlati prinašalci nosijo darove. Na njihovih težkih rokah je izpisano: vračamo se z veseljem!

Slovenska narodna pesem, ena izmed veselo zelenih, poje: Sem fantič z zelenega Štajerja. A tudi ta zelena je rezana po svoje. Vriskajoča po vinskih goricah, zaspana po košenicah in travnikih, s sivkasto prejo prepredena med visokimi topoli, temna in stanovitno gosposka na Pohorju, vsepovsod pa kakor zadržano razkošje. Kljub temu je v njeni bližini slišati: ne bojte se življenja!

Na novo je zmeraj zelen Kras. Ta, ki že v svojem imenu odkriva lepoto. So temno zeleni borovci, so med kamni zelene gmajne, prek katerih leti brinjevka, je trpko zeleni brin in modri svišč ali encijan, so visoki latniki, ki nosijo zeleno teranovo trto navzgor, gor, kvišku, k vrhu kot v zeleni liturgiji povzdigovanja, in so kot nekdanji kraški hrasti trdni in kleni Kraševci, ki svoje preproste besede povzemajo po svojem pevcu: kakor kralj bi šel po Krasu v duši s silo in z bogastvom.

Tako se pesem naseli v človeka, da potem poje s pokrajino o svojem zelenem upanju.

Slovenska Istra je najmanj zelena. Brž ko stopiš čez Kraški rob, ločnico dveh ozemelj v zgodovini in v naravi, izgine zelena temota borovcev, sivobele skale s tisočletno trdnostjo ločujejo suhozemstvo od sredozemstva. Zeleno zamenjuje 196

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 197

sivo oljnata barva dreves in trpko gospostvo sivobelega kamna.

Ta sivobela kamnitost ozaljšana z redkim zelenilom je trdna stalnost in nežna sanja dežele. Zato pravijo, ima Istra za zglavje kamen, brinje na čelu in srebrne zvezde nad seboj. A zdaj od tod slovenski človek vidi svoje morje. In ga sanja, mnogo večjega in širšega, kot je v resnici. V sanjah postavlja na staro mesto ob morju svojo lepotico hrepenenja lepo Vido, da stoji kot vez in kot simbol med majhnostjo obale in brezbrežnostjo morja, da prinaša z Mediterana dobre sape širine in širi v dalje večne človeške želje. Tako hodi Sredozemlje s sivo zelenimi valovi po sredi istrske zemlje in nosi svojim ljudem in prihajačem darove: sonce, odprtost, uživaško zapeljivost, veselje do življenja. In jim kliče: pridi, sedi k meni na breg, veseli se z obale svoje zelene neskončosti!

Tako kličejo svojim ljudem slovenske pokrajine. Vse pojejo hosana nebu, stvarstvu, vsemu živemu, povsod letijo bele cerkve v nebo, povsod domuje v ptičjih gnezdih večnost, povsod zeleno, najlepše zeleno, ponavlja: veselite se življenja! In to je prehod od grehov v čednost.

Slovenske čednosti Čednost – zeleno upanje vsepovsod pa terja, da po naglavnih grehih malo pobesedujem, končno, tudi o slovenskih čednostih. Ne o vseh, saj jih je kljub pregrešnosti več kot jagod na rožnem vencu, le o nekaterih, mnogim, tudi meni, najljubših.

Tako se misel z zelenega upanja seli najprej na zeleno čednost – gozd.

Gozd je velik in dober gost slovenske pokrajine. Na gosto je zasejan vsepovsod, da gre iz nižin domala do najvišjih višin.

Na široko je razporejen od Pomurja do morja, vzpenja se na griče in holme in gore in od nekdaj začenja in končuje slovensko zeleno zgodbo. Po zasluženju: Slovenija je po Finski in Švedski tretja po bogastvu gozdov. Zato je gozd kot temelj 197

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 198

globoko v zavesti slovenskega človeka. Skrival ga je v svojem temnem zavetju pred tujimi vojskami, pred sovražniki, preganjalci in vsakimi nevarnostmi. Varoval ga je, grel in preživljal in marsikdaj preživel; s hrastino in smrekovino se je rešil bobna premnogi slovenski grunt. In spet zazelenel.

Od gozdov je barva Slovenije zelena. Zelena v različnih odtenkih: najtemnejša tam, kjer so gozdovi mogočni kot na Kočevskem z ostankom pragozda, svetlejša od gabrov in bukev po dolenjskih hostah, še svetlejša je ta zelena med belokranjskimi steljniki, ali pa je v vseh inačicah in različicah kot v skrivnostnih notranjskih gozdovih, bahato gosposka s temnozeleno visoko smreko v gozdovih na Pokljuki ali bodičasto temna z bori na Krasu. V Sloveniji v gozdu vzide sonce in v gozdu tudi zaide. Vso njegovo dolgo pot gresta z njim lepota in zvestoba gozdov. V vseh letnih časih, v vseh barvah, v vsej tihi gostobesednosti dreves, vej, krošenj, brstja in listja.

Tudi vsak Slovenec gre skozi gozd. In kdor v njem ne zaide, se opijanjen z vonjavami in z mirom gozda, sreča ob robu gozda s veselostjo polj in travnikov, s plodovi zemlje, z gručasto stisnjenostjo vasi, povzdignjenostjo cerkev, s skromno oholostjo mest, sreča se po vsem tudi s samim seboj. Gozd ga postavi na pravo mesto: ali ga ozeleni ali ga več ni. Resnica in prijaznost gozda gre z njim do jas in jasnine, pripoveduje mu o zeleni prostosti in prav tako tudi o zeleni ujetosti. Kdor gozd prav razume, se odloči za zeleno, zanj. Tako je na primer znamenit slovenski pisec rekel, da je šel med vojno v partizane zato, ker je imel rad gozdove. Ni bil edini. Šel je deček goliček v gozd in ven prišel zeleni Jurij. Šla je deklica v gozd in ven prišla žena. Šli so v gozd beli kamnarji in ven prišli črni oglarji. Šli so v gozd puntarji in ven prišli zmagovalci.

Gozd je bil Slovencem od nekdaj zatočišče, drugi dom, bil jim je zvest in dober prijatelj v vseh časih in v vseh stiskah.

V dobrih letih so peli gozdovi domači prijazne slavilnice nebu in gospodarjem, o njihovi lepoti pa še pojejo stari vinski 198

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 199

hrami po goricah, znameniti slovenski kozolci, toplarji, podi in stari domovi, piloti pod mostovi čez reke, slavoloki in mlaji, znamenja ob poteh, razpela, leseni oltarji in spomeniki.

Vsem oblikovalcem in častilcem lesa, kolarjem, rezbarjem, kiparjem, tesarjem in gozdarjem pa še zmeraj iz gozda kuka kukavica dolgo rešto let in sreče.

V hudih letih so po gozdu pele žalostne sekire in žage, da so kmetije reševale pred davki in dacarji. In so zvonovi na preplah podili z gozdov rdečega petelina.

V najtežjih letih so po gozdovih regljale strojnice in svistele svinčenke, v jame so padali mladi in stari, verni in neverni, vsi za življenje rojeni in življenja oropani. Za njimi so gozdovi čez dan tulili svoj mizerere in na večer peli žalostinke za padle. Na jasi v gozdu se je odpočilo ubogo življenje, ustavilo, pomolčalo; večnost je šla čezenj. Davni romar je stopil vanjo, pridružil se mu je iskalec popotnik, oba sta segla do roba tišine in tudi do nove visoke čuječnosti.

Tako je gozd slovenska legenda. Šumi in poje svojo zeleno pesem. Ostaja zelen kot upanje, teman kot skrivnost, darežljiv kot pesem. Večen.

Druga slovenska čednost in blagodat je trta.

Na svetu lepše rože ni, kot je ta vinska trta, poje slovenski pesnik.

En hribček bom kupil, bom trte sadil, poje slovenski blaženi škof.

Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko, se začenja pesem, ki je postala slovenska državna himna.

Tako biva trta vsepovsod na Slovenskem. Po gričih in holmih, v dobri peščeni, lapornati in težki zemlji, biva v srcih ljudi in v pesmih. Pesem pa je tudi ona sama. Od nekdaj za vselej. Večno živa, darežljiva, spomladi nežno zelena, v majniškem cvetenju bahata z rumeno puhastimi prihodnjimi grozdi, v zoreči jeseni razkošno vabeča in po trgatvi mirna kakor žena po porodu. Odmetava zlatorumene ali rdečkaste liste in umirjeno posluša, kako se njen neugnani sin v kleti veseli življenja.

199

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 200

Po legendi je trta med Slovenci že kar od vesoljnega potopa, ko se je eden od trojice rešencev, kajpak Slovenec, zatekel na vinsko trto, pa naprej od rimskega Plinija, ki hvali pučinsko, kajpak slovensko vino, in še od Frankov, ki so zaukazali saditi vinsko trto na prisojnih legah vzpetin in so jih naši predniki marljivo ubogali. Trta, zazrta v višine neba, razprostrta po slovenski zemlji, po dušah in telesih njenih vinogradnikov in vinoljubcev, dar modrim in udar nespametnim, je slovenska roža; v njej je duh prednikov, v njej se prelistava slovenska zgodovina, je skrinja naše zaveze. Njena opojnost – vino se preliva med nami kot večna bitka za obstoj, kot bit biti, kot bitje srca naroda.

Slovencem, mnogim, razen posebnežev vodopivcev, je vinograd na srcu zrastel. Najbrž je tudi zato v drugem mestu, v Mariboru, na severu te majhne domovine, najstarejša trta na svetu, modrica modra kavčina, štiristoletnica. Najbrž tudi zato že več stoletij teče nepresahli Noetov studenec po deželi in jo dela veselo, oblo in okroglo, presno in prešerno. Vina z vseh treh vinorodnih pokrajin se drenjajo k vrhu kakovosti, prvinske domače sorte refošk, pinela, zelen tekmujejo z visoko francosko gospodo, pivci in pevci trkajo s kozarci, čašami, kelihi, bokali, si nazdravljajo in hvalijo zemljo radodarnico za njen sad, za radost in za užitek. In poslušajo, kako teče. Kakšna razkošna govorica! Šumi, šumlja, šepeta, šumota, šušlja in človek se samo sprašuje: kdo razume vse te šume? Na tisoče jih je in vsak hip so drugačni. Drugače teče v sod kakor iz soda, drugačno je, ko ga poslušaš, kako teče v usta in po grlu, drugačno, ko ga natakaš, ko ga točiš, ko ga piješ, ko ga neseš in te ono zanese v opojnost ali spodnese, a najlepše, ko te greje in ko ti pravi: daj me k ustom.

V slovenski vinski čaši so mnogi velikaši. Mnogo velikih lepih imen, ki jih po zasluženju izgovarjajo ljudje, ne samo domačini, s ponosom. Kakor cekin ob cekinu, kakor vrh na vrh se vrstijo v vinogradih, v sodih in potem v čaši. Cvetober vrhunskosti. Medalje v vrsti. Požirek na požirek. Užitek na užitek od daljnega včeraj v čimkasnejši jutri.

200

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 201

Raste trta po sončnih bregeh Slovenije in s srečo opasuje vso deželo. Po njej stopa vinogradnik in gre med trtje, kot v božji vrt ali kot gre v Pismo prabeseda.

Beseda je najvišja in najvrednejša slovenska čednost. Po besedi obstajamo. Smo. Jezik je organ duše. Izraža te in izdaja. Z njim in v njem izrekamo vse, kar je v nas, kar nas radosti in boli. V njem se v intimni dvojini bližine pogovarjamo z ljubljeno osebo, s prijateljem, z Bogom. Z njim izgovarjamo molitev in kletev, tako da bi lahko rekli: jezik je roža s trnjem. Je roža radosti in črn trn bolečine. Komur leži kakor milost na duši, je radobeseden, kogar duši kakor kamen na vesti, je ni vreden. Kdor jo izda, je slabši od Judeža.

V slovenski zgodovini je prva beseda, prvo slovo, po katerem slovimo kot besedniki, kot Slovani in Slovenci za razliko od nemih Nemcev, zapisana v nekem daljnem letu tisoč v Brižinskih spomenikih, prvem pisnem dokumentu obstajanja Slovencev. Tam stoji zapoved, naročilo, prošnja: »Glagolite po meni redka slovesa«. In smo glagolili in govorili skozi stoletja, vse naporno drugo tisočletje, hranili jezik in ga branili, z njim in v njem stali in obstali.

Jemali so Slovencem jezik, tako kot so jim jemali zemljo in svobodo. Jemali so ga različni tujci in zavojevalci, jemali razni prekrščevalci, vzeli ga niso. S trotamoro je v zibelko položen vsakemu novorojencu, da ga brani hudega, urokov in napasti, jezik je vztrajal skozi čas kot neizbrisno znamenje slovenske istovetnosti, ostajal kot izpisani credo na pročelju slovenskega doma. Z jezikom smo živeli svoje življenje, z njim postavili svoj temelj in tempelj, svojo kulturo in svojo prvo knjižno državnost.

In je tekla slovenščina kakor studenčnica zdaj hitreje, zdaj počasneje, valujoče, nemirno in umirjeno, s preudarnim tokom in z zanosom, tekla šibka, šibana, zapostavljena, v nič dajana, celo prepovedana, a prihajala zmeraj znova kot ponikalnica na površje, tekla po naročju slovenstva spet silna in samozavestna, včasih zblojena in kalna od tujih primesi in 201

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 202

nemarnosti svojih ljudi, tekla po vseh narečjih tostran in onstran državnih meja, tekla ne da bi se v dolgih stoletjih utrudila ali da bi se, kot so se mnoge ljudske govorice, iztekla v morje pozabljenja.

Iz teme in iz molka v življenje je slovensko govorico kakor po čudežu dvignil v posvečenje in za zmeraj otel pozabe orjak duha, Primus, rodoljub ilirski, silni Trubar, po imenu Primož, po pomenu prvi mož slovenstva. Protestant, upornik, heretik, izgnanec z domače zemlje, humanist in neskončno predani vernik svojemu ljudstvu je prvič, iz tujine, spregovoril v dotlej zaničevanem jeziku svojim, ne manj zaničevanim rojakom in jih kot prvi nagovoril »Ljubi Slovenci«.

Temu nagovoru je sledilo zmagoslavje govora: preko petdeset knjig, med njimi kot prvi Trubarjevi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik (1550) in Dalmatinov prevod celotne Biblije (1584), uvedba slovenščine v protestantske šole in kot liturgični jezik v cerkve. Tako so protestanti prehiteli s slovenščino pri bogoslužju katoliško cerkev in njeno latinščino za celih štiristo let, njihov čas reformacije pa je zagotovo tisti odločilni vzgon, na podlagi katerega se je rodil kot duhovna in etična posebnost slovenski narod.

Drugo in dokončno zmagoslavje jezika je za Slovence dosegel France Prešeren, veliki romantični in svetovni pesnik. Postavil je visoko mero zahtevnosti jezika in verza, ki je kasneje ni mogel nihče preseči. Od njega, Prešerna, štejeta slovenščina in slovenska kultura svoje evropsko rojstvo, svojo visoko dobo.

Jezik se je udomil z njegovo pesmijo med govoreče jezike sveta, narod lešnik je pristal, enak vsem drugim velikim orehom, v skupnem peharju. Drugi pisci, slikarji, glasbeniki, znanstveniki so to vsedejanje dopolnjevali, lepšali, krasili, bogatili jezik in slovensko stavbo duha. Dom, v katerem bivamo.

Jezik je dom. V njem smo.

Slovenščina je jezik, ki poje. V stotih in tisočih akordih, v melodijah vseh tonov, bojevito in tiho, tožno in veselo, zmagoslavno in bridko. Jezik, ki je globok in svetal, gibek in pro202

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 203

žen, lahkoten in klen, poln pojmov, gost obratov in gest, ljubeznivo očarljiv in odločno drzen, zvočen in vsemogočen, darežljiv v pregibanju naglasov, v obilici različic in sopomenk, bogat v obilju kratkih in dolgih besed, moških in ženskih in daktilskih rim, jezik, ki se zmeraj rima na zvočno polnost in popolnost in je pojoč še tedaj, ko utihne.

Ne molčijo pa tudi ne druge slovenske čednosti. Ni jih malo, vendar sili ob že omenjenih v oči, srce in zavest zlasti še ena: ljubezniva milina. To je čudovita milina pokrajine, tu in tam in vsepovsod, v njeni prvinskosti, različnosti in govorljivosti. Zdi se, da je vsenavzoča milina kot bela vila ali lepa Vida na mehki blazini pravljice ali na pomolu v presežnost, in da ljudem ponuja: prekmursko gostivanje, belokranjsko gostoljubje, štajersko veselost, koroško vztrajnost, gorenjsko možatost, dolenjsko nežnost, primorsko rodoljubje, istrsko modrost.

Nobena, ne bela vila ne lepa Vida, pa ne deli nikomur in nikoli slovenske žalosti.

Od istrske modrosti vzemimo za svojo naslednjo: na Sečoveljskih solinah, teh, ki se dotikajo morja in tikajo s suhozemstvom, pravijo, da človeka ne spoznaš, preden z njim ne poješ sto mernikov soli. Lepote Slovenije spoznaš že prej, le če imaš oči, ki vidijo, srce, ki čuti, in ščepec soli v glavi. Spoznaš, vzljubiš in se čudiš čudežem Slovenije. Čudim se jim vsak dan znova. Čudim se zjutraj svetlobi, prebujenemu drevesu, ptičji budnici. Čudim se mravljam, ki spoštljivo drse po rosnih travah, metuljema, ki ljubeče letata v paru nad njimi, in samotnemu lazarju, ki steza anteni, da bi bolje zaznal novice dneva.

203

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 204

Čudim se deklici, hiteči po bližnjici bogvekomu v objem. Čudim se fantu vrh previsne skale, zmagovalcu vzpona, vidcu razsežnosti, očaranemu častilcu razgleda na vse štiri strani neba. Čudim se ženi, ki daje otročka k prsim in nudi svetu prasliko najlepšega. Čudim se potohodcu, ki hodi iz ene doline v drugo, od enega hriba do drugega, od doseženega cilja k novemu in gredoč poje, zdaj veselo, zdaj otožno, svojo popotno pesem. Čudim se Jobu, trpinu, ki je, do zadnjega grenca preizkušen, vzljubil svojo bolečino. Čudim se večernemu soncu, ki v darežljivi lepoti umira. Čudim se času, ki zabrisuje sledi v pesku, na zemlji in v ljudeh in svet obnavlja. Čudim se samemu sebi. Čudim se in zahvaljujem vsem in vsemu, da se še čudim.

A najbolj se čudim čudežem svoje dežele.

Sloveniji.

Sončna je, senčna in srečna!

204

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 205

205

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 206

206

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 207

Tone Pavček ČAS DUŠE, ČAS TELESA četrti del Zunanja oprema Lučka Pavare Izdala Slovenska matica v Ljubljani 2010 Za založbo Milček Komelj Tisk Interes City, d.o.o.

Ljubljana Naklada 8000 izvodov Knjiga je izšla v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010

cas duse novi- prelom4_cas duse - prelom 6.4.10 9:17 Page 208

208