Jedci psov iz Svinije

Karl-Markus Gauß JEDCI PSOV IZ SVINIJE

Prevodi iz svetovne književnosti 12 Iz nemščine prevedla Mira Miladinović Zalaznik © Paul Zsolnay Verlag, Dunaj 2004 © Za slovensko izdajo Slovenska matica, 2010 Naslov izvirnika Die Hundeesser von Svinia

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2(436)-31 GAUß, Karl-Markus Jedci psov iz Svinije / Karl-Markus Gauß ; [iz nemščine prevedla Mira Miladinović Zalaznik]. Ljubljana : Slovenska matica, 2010. - (Prevodi iz svetovne književnosti ; 12) ISBN 978-961-213-203-3 252710656

Karl-Markus GauĂ&#x;

Jedci psov iz Svinije

iz opreme!!

logo

I Tornal’a je bila zapuščena, kakor da bi bili prebivalci izpraznili svoje lastno mesto. Naravnost, kot z ravnilom potegnjena, se je vlekla zaprašena glavna cesta, ki je vodila petnajst kilometrov proti Madžarski, morda celo prav do step Mongolije, skozi kraj, kjer so bile tega dopoldneva okoli desetih zaprti vsi bifeji, trgovine, uradi. Dvonadstropne rumene hiše, veliko še iz c. kr. časov, so stale v pravokotno urejenih ulicah, bile so lepo okrašene in zdelo se je, kakor da v njih ne stanuje nihče.

Na poti nisem srečal žive duše, dokler nisem zaznal pridušenih glasov in šumov, ki so prodirali iz črne luknje neke vogalne hiše. Naglo, da se ne bi oprijel kakšnega izgovora, sem zakorakal skozi odprta vrata kavarne Casablanca in se bal, da bom tu odkril zemeljsko središče kraja brez posebnih dogodkov.

Casablanca je bila beznica z velikim, temačnim prostorom, ki ga je preveval oster vonj po urinu.

Za desetimi mizami iz masivnega lesa sta sedela po dva delavca, ponekod trije v delovnih haljah, vsi so že jedli opoldanski meni, golaž s cmoki, in zraven pili žganje iz okornih kozarcev, ki so spominjali na posode pokopaliških sveč. Le malo se jih je pogovarjalo, večina je žvečila molče, s 5

pogledi, uprtimi na krožnik, ki so se le včasih dvignili, da bi se zazrli v televizor nad točilno mizo, kjer se je nekaj bogatih dam iz Amerike po slovaško prešerno prerekalo in neko namišljeno publiko na televiziji kar naprej spodbujalo k smehu, tisto za točilno mizo pa ob tej starčevski neumnosti puščalo popolnoma hladno. Moral sem se podvizati in natakarju odkimati, da mi ne bi po utečeni navadi takoj prinesel golaža, cmokov in žganja. Edini gost moje starosti je sedel s hrbtom obrnjen proti televizorju. Na njegovem obrazu sta skoraj ugasnila šarm in kljubovalnost nabriteža, ki sta mu nekdaj morda pripomogla k uspehu, gotovo pa ne k dovolj uspeha. Zdaj je bil suh, koščen pijanec, ki je sam pil pivo iz steklenice in se nemo pogovarjal s seboj. Ko je natakar postregel vsem gostom, se je postavil pred mojo mizo, se potrkal po prsih in rekel: »April – jaz – Budimpešta«, kar je zmagoslavno ponavljal toliko časa, dokler mu nisem prikimal in tako dal vedeti, da razumem, kako obupan je.

Nekaj pozneje je v prostor stopil moški, ki je svoje težko, prašno kolo dvignil čez prag, ga porinil k točilni mizi, ga naslonil nanjo in skrbno zaklenil s ključavnico na številke. Njegovo početje so komaj zaznali; ko so se mu oči navadile teme, je odšel k pijančevi mizi, sedel in natakar mu je na 6

pladnju postregel s steklenico piva brez kozarca, ki jo je moški naglo praznil. Oba sta še nekaj časa tako popivala drug z drugim, potem je moški tako nepričakovano, kot se je pojavil, tudi vstal, odšel k točilni mizi, odklenil kolo in ga brez pozdrava potisnil skozi vrata.

Tudi zdaj, ob enajstih, je bilo zunaj Casablance videti komaj koga. Samo pred občinskim uradom je ciganka z metlo čistila pločnik. Vesela je bila, da sem opazil, kako pometa, in ko sem šel mimo, je metlo dvignila kvišku, kakor bi mi, tujcu, hotela dovoliti, da tudi sam malo pometam in tako sodelujem pri lepšanju mesta ter postanem v njem bolj domač. V Tornal’i niso živeli Romi, pač pa Madžari, največja narodnostna manjšina.

Kraj je moral v svoji zgodovini večkrat zamenjati ime, med letoma 1945 in 1990 se je imenoval Šafárikovo, kot poklon slovaškemu znanstveniku Pavlu Jožefu Šafářiku, ki je pred 200 leti sanjal o humanistični združitvi vseh Slovanov, vendar ni bil nikoli v Tornal’i in v regiji slovaškega krasa, na katerega jugozahodnih obronkih je ležal ta kraj.

Glavno mesto okraja je bila dvajset kilometrov oddaljena Revúca, ki je pred dvema letoma postala slavna zaradi primera državnega mučenja. Neki policist z imenom Ondrej Hudák mlajši je na policijski postaji tako močno pretepel 51-letnega 7

Roma Karola Sendreja, da se je Rom v spremstvu svojih jokajočih otrok odpravil v županovo hišo, da bi se pritožil. Ko pa je podal pritožbo, ga je župan z imenom Ondrej Hudák starejši tako dolgo pretepal in brcal – skupaj s svojim sinom, ki se je slabe volje vrnil iz službe domov –, dokler ni bil mrtev. Ker se je za ta primer zavzel neki slovaški komite za človeške pravice, se je zanj razvedelo, čeprav je bolnišnica v Revúci v uradni smrtovnici že potrdila, da je Karol Sendrej s pretrganimi jetri, poškodbami glave, zlomljenimi kostmi in notranjimi krvavitvami umrl naravne smrti.

Na tabli avtobusne postaje je pisalo, da avtobus v Revúco vozi vsako drugo uro, vendar so bila umazana vozila parkirana tesno drugo ob drugem, kjer so bila očitno že zelo dolgo odstavljena in pozabljena. In potem sem v majhnem parku za avtobusno postajo vendarle zaslišal – smeh Tornal’e. Nekaj mladostnikov, ki so odvrgli šolske torbe, si je zdolgočaseno sedelo nasproti na dveh klopcah in tik preden bi od dolgočasja kot mrtvi popadali na tla, so raje sede organizirali tekmovanje v pljuvanju v daljavo in na cilj. Ko sta tako dva pljunka pristala sredi obeh klopi drug na drugem, so zavriskali; in kakor da bi bili prebili led, ki je visel nad tem dopoldnevom, je nevidna roka v istem trenutku vžgala motor, hidravlična vrata so 8

se škripaje zaprla in linijski avtobus v Revúco mi je pred nosom odpeljal do minute točno, očitno brez voznika in brez vsakega potnika.

II V devetdesetih letih je slovaška javnost, ki se je šele začela oblikovati, raje videla, da so jo spodbujali gospodarski uspehi, kot pa da bi jo soočili z neprijetnim dejstvom, da se množijo nasilna dejanja proti Romom. Poročali so o pogromom podobnih napadih na romska naselja na obrobju idiličnih vasi in o spontanih pretepih po nogometnih tekmah ali pijančevanjih v mestih. To so razlagali s kruto izgradnjo kapitalizma, ki je brez sledi v nekaj letih uničil zagotovljeno varnost, ki jo je paternalistični sistem realnega socializma nudil svojim podložnikom. V 45 letih, ko so Slovaški vladali komunisti, se Romom zares ni bilo potrebno bati, da bi jih napadli skinhedi, ker takrat ni bilo propadlih band obritoglavcev, ki bi si krajšale čas z lovom na ljudi po mestih. Pa tudi Romi niso bili vsi do zadnjega brez dela, kakor so danes na vzhodnem Slovaškem, ker je v stalinizmu vsakdo moral delati in je moralo biti v letih po njem tudi tam, kjer so opravljali neproduktivne posle, 9

uradno dovolj dela za vse. Z dekretom iz leta 1958 je skušala komunistična partija problem, ki ga je imela država s »skupinami prebivalstva brez stalnega bivališča«, rešiti na način, ki se je zdel humanističen, imel pa je barbarske posledice.

Serija odlokov, ki so jih vse po vrsti sprejeli v birokratskem zanosu svetle prihodnosti, je namreč razglasila Rome za enakopravne socialistične državljane z vsemi drugimi socialističnimi državljani Čehoslovaške. Zaradi njihovega porekla jih ni bilo dovoljeno ne žaliti ne zapostavljati, kaj šele da bi jih uradno razlikovali od drugih narodnosti.

Ta slavni razglas je uvedel obdobje, v katerem se je nekaj skupinam Romov uspelo vključiti v socialistično družbo, najti delo v velikih industrijskih kombinatih in omogočiti državno izobrazbo tudi lastnim otrokom, od katerih jih je nekaj obiskovalo visoke šole in jih celo zaključilo. Takrat pa seveda zvečine že niso bili več Romi. Kakor so imeli kot socialistični državljani med samimi socialističnimi državljani pravico do podpore in zaščite, pa so jim hkrati tudi enostavno odvzeli pravico, da si ustvarijo lastno življenjsko skupnost s specifičnimi tradicijami, lastnim jezikom, posebnimi kulturnimi potrebami. Z njihovim jezikom so opravili kot z dialektom, ki se ga niso smeli učiti v otroških vrtcih in šolah in ga ne uporabljati na 10

uradih v občevanju z oblastjo; njihova kultura je veljala za znak socialne zaostalosti, iz katere bi se Romi najhitreje lahko izvlekli tako, da bi si dovolili, da jih oropajo njihove tradicije, pri tem pa bi morali pozabiti, kaj jim je bilo – v imenu napredka in enakopravnosti – odvzeto. Skratka, pred zakonom so postali Romi enaki med enakimi, toda samo pod pogojem, da niso smeli biti več posebneži. Romi so morda hrepeneli po tem, da bi končno dobili enake državljanske pravice; da pa bi zatajili svoj jezik, način življenja in svojo kulturo ali jo sprejeli kot madež, niso bili niti pripravljeni niti sposobni storiti.

Komunistična oblast se je v hvalevrednem poskusu, da bi v slovaško družbo vključila tristo ali štiristo tisoč Romov, obnašala skrajno surovo.

Tradicionalna naselja so bila porušena, prebivalci poslani v različna industrijska območja in vtaknjeni v povsod zgrajena proletarska naselja. Klani, v katerih so Romi stoletja preživeli vse krizne spremembe, so bili po možnosti razbiti tako, da so člane med seboj ločili in jih poslali na delo, nekatere na zahod Češke, druge na ukrajinsko mejo.

Namesto da bi se počutili varne v tako staromodni družbeni organizacijski obliki, kot je klan, naj bi se Romi poslej počutili doma v brigadah, v podjetjih in na komitejih v naseljih. Če so do takrat 11

trpeli, ker so jih vedno identificirali zgolj etnično in jih občasno preganjali s pogromi, so zdaj izvedeli, da v resnici niso niti etnija niti rasa, marveč reakcionarni sloj, lumpenproletariat, ki ga je treba odločno preleviti v vladajoči delavski razred.

Kaj storiti z ljudmi, ki tičijo v bedi in blatu in so vendarle poklicani, da se povežejo z razredom, ki domnevno vlada v državi? Poklici, s katerimi so si Romi stoletja dolgo zagotavljali eksistenco, so postali odveč. Dokler je bilo še nekaj kmetov, ki so obdelovali lastna polja, so potujoče Rome zaposlovali sezonsko in jih po vaseh, skozi katere so hodili, tudi nujno potrebovali. Ali kot kovače, ki so šepajoče konje pripravili do tega, da so lahko vlekli vozove, pri katerih so hkrati popravili tudi kolesa, ali pa so bili na voljo kot pomočniki pri žetvi tistih nekaj tednov, ko je bilo treba spravljati žito, da bi ne propadlo – potujoči Romi so bili na veliko načinov vključeni v ekonomsko življenje in so obenem vendarle živeli v svojem romarskem svetu in po svojih lastnih zakonih. To je veljalo za veliko tistih, ki so se že zdavnaj stalno naselili in so jih v vsakem mestu potrebovali v obrti in umetni obrti kot kovače, piskroveze ali polagalce ploščic.

Kaj pa se zgodi, ko ni več kmetij, ampak samo še kolhozi, katerih delovna sredstva proizvajajo stro12

go po načrtu v velikih tovarnah in jih popravljajo specialisti, in kaj, ko se iz obrtnikov, teh zaničevanih malih kapitalistov, končno razvijejo razredno zavedni industrijski delavci? Socialistična družba, ki se je pospešeno lotevala izgradnje težke industrije in razlastitve kmetov, je dobila z Romi, o katerih je trdila, da je v celoti poskrbela za njihove pravice, nepričakovane težave. Veliko Romov se je potikalo naokoli, nikjer več pa jih niso pričakovali; drugi so bili tako nehvaležni, da niso postali srečni v tistih lepih naseljih brunaric sredi delavskega razreda, in so pobegnili ter si na obrobjih mest in vasi postavili nova naselja brez priključkov na kanalizacijo in elektriko.

Obstrukcija, hudoben namen ali usoda narave: sredi sedemdesetih let je postalo uradnikom, ki so skrbeli za usodo Romov, vsekakor jasno, da je na Slovaškem več Romov kot kadar koli prej, da je veliko med njimi bolnih, vendar obenem tudi neznansko rodovitnih. Julija leta 1977 je zaradi tega ministrstvo za zdravstvo izdalo direktivo, ki naj bi odpomogla obojemu, slabemu zdravju in socialno tako nezdravo močnemu razmnoževanju. Proti svoji volji in ne da bi vedele, so bile Romkinje, ki so pristale v bolnišnicah, ker jih je bilo potrebno zdraviti ali pa so tam hotele roditi, sterilizirane.

Druge, za katere ni bilo povoda, da bi se podale 13

v zdravniško oskrbo in pri tem izgubile tisto, kar je v njihovi skupnosti od nekdaj predstavljalo najvišjo vrednost, sposobnost namreč, spočeti ali roditi otroke, po možnosti veliko otrok, so socialni delavci v bolnišnice zvabili z obljubo, da sterilizacija deluje le nekaj let in jo bodo poplačali s precejšnjo vsoto 30 000 kron. Koliko Romkinj je bilo steriliziranih zadnja leta realnega socializma, ni znano; znano pa je, da nobena od ducatov žensk, ki so pozneje odšle na sodišče, da bi tožile socialne delavce, zdravnike in državo, ni prišla do svoje pravice. Pravniki in izvedenci razvijajočega se kapitalizma so socialnim zdravnikom rušilnega komunizma pritrdili, da so Romkinje sterilizirali vsepovprek v skrbi zgolj zato, ker pri nadaljnjih nosečnostih niso mogli izključiti škode za zdravje mater in otrok.

III Zbudil sem se zgodaj, ker sta v obeh sobah poleg moje moška tulila v svoja mobitela. Nekaj časa sem mislil, da se prepirata skozi mojo sobo, vendar je oni desno v užaljeni dunajščini poročal svoji ženi, kako težka so bila včerajšnja pogajanja in s kom vse je moral v teh in teh barih popiti toliko 14

in toliko konjakov, medtem ko je oni levo dajal lajajoča povelja v meni neznanem, da, zagonetnem jeziku. Vstal sem in pogledal skozi okno v osmem nadstropju. Mesto je bilo obdano z griči, na katerih so bila postavljena ogromna spalna naselja; v jutranjem svitu se je po več pasovih kotalil v mesto promet, ki pa ga zaradi zvočno zaščitenih oken ni bilo slišati.

Pozno zvečer sem prispel v Košice in se moral dolgi dve uri prebijati od ugodnih do najdražjih mestnih hotelov. Med tednom so bili vsi rezervirani, prvega je zasedla gospodarska delegacija Kazahstana, drugega funkcionarji, ki so prišli na slovaško prvenstvo v kickboksu, in tako se je nadaljevalo, dokler nisem vendarle pristal v Slovanu, ki sem se mu hotel na vsak način izogniti. Dvanajstnadstropen je stal med ringom, ki je obdajal staro mesto, in Hlavno ulico, tržno ulico, ki se je iztekala v trg, ki pa ni bil štirioglat, marveč sta ga tvorili dve vrsti hiš, med katerima se je na nekaj sto metrih razprostirala cona za pešce z veličastnimi poslopji. Ostrmel sem, takšno mesto tu, komaj šestdeset kilometrov od ukrajinske meje.

Kajti Košice niso bile mesto brez obraza na robu Evrope, katerega imena večina Srednjeevropejcev še nikoli ni bila niti slišala, marveč srednjeevropsko mesto z glavnim trgom, tako veličastnim, kot 15

Prevodi iz svetovne književnosti 12 Karl Markus Gauβ JEDCI PSOV IZ SVINIJE Prevedla Mira Miladinović Zalaznik Zunanja oprema Lučka Pavare Izdala Slovenska matica v Ljubljani 2010 Za založbo Milček Komelj Tisk Interes City, d. o. o.

Naklada 8000 izvodov Knjiga je izšla v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010