Kole, kole, koledo, leto lepo mlado

Z A K L A D N I C A

S L O V E N S K I H

P R I P O V E D I

Z A K L A D N I C A

S L O V E N S K I H

P R I P O V E D I

Kole, kole, koledo, leto lepo mlado Slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih Monika Kropej, Roberto Dapit

KOLE, KOLE, KOLEDO, LETO LEPO MLADO Slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih

© 2010, Didakta d.o.o.

Gorenjska 33c, Radovljica 2. natis

Izbor in priredba besedila ter uvodno besedilo: Ilustracije: Lektorica: Oblikovalka: Urednica: Leto izida: Naklada: Založba: Za založbo: Spletna stran: E-pošta:

dr. Monika Kropej, dr. Roberto Dapit Damijan Stepan~i~ Jelka J. Makoter Andreja Globo~nik Jana Bab{ek 2010 8000 izvodov Didakta d.o.o.

Rudi Zaman www.didakta.si zalozba≤didakta.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(497.4) 398.3/.4:398.2(497.4) KOLE, kole, koledo, leto lepo mlado : slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih / πizbor in priredba besedila ter uvodno besedilo∫ Monika Kropej, Roberto Dapit ; πilustracije Damijan Stepan~i~∫. - 2. natis. - Radovljica : Didakta, 2010 ISBN 978-961-261-153-8 1. Kropej, Monika 250380032

Knjiga je izšla v okviru projekta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010.

K ole ,

k o le , k o led o , l e t o l e p o m l a d o

S l o v e nsk e

lj ud sk e prip o v e d i o b l e t n i h m e j n ik i h

^eprav se koledarsko leto za~enja s prvim januarjem, stare ljudske {ege in stara ljudska verovanja zadnje dni decembra in prve v januarju povezujejo v obdobje dvanajsterih ali vol~jih no~i. Kajti ~as okoli boži~a in novega leta oziroma okoli zimskega solsticija (21. december), ko je dan najkraj{i in no~ najdalj{a, ko imajo volkovi 'odvezane gobce', je poln nevarnosti in preizku{enj. To je obdobje {estih ali osmih dni pred novim letom in po njem, ko so si ljudje sku{ali zagotoviti dobro letino in zdravje, predvsem pa son~no svetlobo skozi vse leto.

Zatorej teh dni ne bomo delili in bomo raje za~eli s prebujenjem narave, s pustnim ~asom, ne nazadnje je pustni junak Kurent po legendi tudi miti~ni prao~e Slovencev in si že zaradi tega zasluži ~astno mesto. Po izro~ilu {tevilnih narodov se namre~ z vesoljnim potopom kon~a civilizacija, voda preplavi svet, na povr{ju ostane le en ~lovek, ki postane prao~e novemu rodu.

Kurent pa je v slovenskem pripovedni{tvu dobil svojo vlogo tudi v pravljicah oziroma povedkah, ki so raz{irjene po vsem svetu. Tako na primer Kurent pogosto nastopa v pravljicah o možu v luni, v katerih prelisi~i hudi~a ali smrt s tem, da ju pritrdi na ~udežno drevo ali ~udežni stol in tako ostane živ, dokler se sam ne naveli~a življenja in se odpravi v nebesa ali pa na luno, kar na svoj na~in potrjuje domnevo, da je Kurent povezan z njo. V lisi na luni so ljudje namre~ pogosto videli bitje, ki je pripomoglo k raz{iritvi ~love{kega rodu, na primer kova~a, ora~a, predico, sv. Jurija, sv. Martina, sv. Florijana, pa tudi živali, zajca, lisico, žabo, krasta~o in celo predmete, v na{i pravljici na primer panj ({t. 2).

V slovenskih pravljicah so v luni najve~krat videli Pusta, kova~a, Kurenta ali ora~a (primerjaj zgodbo {t. 4 v knjižici Od kod je ta na{ svet?).

Izro~ilo o Kurentu je v slovenskih povedkah in pravljicah pogosto povezano tudi s pravljico ples v trnju, ki pripoveduje, da dobi glavni junak ~udežna darila, na primer ~udežno pu{ko, ki vse zadene, ~udežno vre~o, v katero mora vsakdo sko~iti, ~e ho~e ali ne, in ~udežne gosli, ob katerih mora vsakdo zaplesati, ko sli{i njihov zvok. Ob pomo~i teh daril mu uspe ukaniti smrt in vrage, ki jih v vre~i na nakovalu tudi po{teno premikasti, da se ne upajo ve~ prikazati, kaj {ele, da bi hodili ponj.

Kurent pa se pojavlja tudi v drugih pripovedih, na primer v povedki o razbojniku, ki ga Kristus in sv.

Peter za kazen spremenita v vola, ga odženeta v vas in tam pustita nekaj let, da služi ljudem. Kurent dela tako dobro, da ljudem v vasi prinese veliko izobilje. Po prestani kazni prideta sveta moža spet ponj in ga odre{ita volovske podobe, Kurent pa se od takrat naprej vsako leto ob enakem ~asu vra~a v vas in ljudem prina{a izobilje, zaradi ~esar ga vsako leto v pustnem ~asu ljudje tudi slavijo ter si nadenejo njegovo in {e druge maske.

Rodovitnost pa poleg Kurenta prina{ajo tudi vesne, ki vesnarijo v mesecu februarju, ki se po njih imenuje vesnar. Vesne se razlikujejo od sredozimk med drugim tudi po tem, da so bliže vilinskim bitjem.

Vesne naj bi se zbirale enkrat ali ve~krat na leto, plesale, pele in pohajale skozi naravo. Shajale so se okoli godu sv. Matije (24. februarja), ki napove vreme za naprej, kot pravi pregovor: “Svet Matija led razbija, ~e ga ni, ga pa nardi.” V Reziji, na Koritu, pa pripovedujejo, da ~e sli{ijo ob svetem Matiji kosa peti na son~ni strani, pomeni, da bo {e snežilo, kajti kosa zebe in poje na soncu.

O vesnah so pripovedovali tudi v Nadi{ki dolini / Valli di Natisone, da se vozijo v vozovih in tam, kjer se njihov ~udežni voz obrne nazaj, je zemlja {e posebej rodovitna. Zlasti na Gori{kem, Vipa-

5

vskem, Idrijskem pa tudi v Nadi{ki dolini so jih videli ali, bolje, sli{ali, kako so drvele mimo. Nekateri predrzneži pa so se celo odpravili do njihovih dvorcev na vrhu gora in sku{ali prislu{kovati njihovim prerokbam za prihodnje leto ({t. 4).

Pomlad prinese Zeleni Jurij v ~asu pomladnega enakono~ja, ko se pove~a son~na mo~, ki spomladi prebudi zemljo in rastlinje. Poganskemu božanstvu so nadeli ime kr{~anskega svetnika sv. Jurija in tako je postalo jurjevo po ljudskem koledarju za~etek pomladi. Sv. Jurij goduje zdaj 23. aprila, po starem koledarju pa je imel god 24. aprila - severno od Drave so jurjevo namre~ praznovali 23., južno od Drave pa 24. aprila ({t. 8). Na jurjevo pa so pastirji prvi~ v letu odgnali živino na pa{o, saj so verjeli, da sv. Jurij zaveže volkovom gobce (na Veliko Planino {e dandanes ženejo živino na jurjevo), ob tem pa so pastirje spremljali tudi {tevilne zgodbe in {tevilna verovanja ({t. 9). Najbolj raz{irjena pripoved o Juriju pa je legenda, ki se je za~ela {iriti z apokrifno knjigo Legenda Aurea (ok. leta 1260) in pripoveduje, kako sv. Jurij ubije zmaja in re{i sv. Marjeto oziroma dekle ({t. 7), o ~emer pojejo tudi ljudske pesmi (SLP I, str. 131 – 133, {t. 22).

Okoli {tirideset dni po pustu oziroma po pepelni~ni sredi praznujemo veliko no~. V velikono~nem ~asu je v Bene~iji {e živa {ega, da razna{ajo otroci izpred cerkve blagoslovljen ogenj z lesnimi gobami, ki jih zanetijo, po hi{ah. Za to dobijo darove, v zdaj{njem ~asu predvsem denar. Gospodinje s tem ognjem zanetijo v {tedilniku in skuhajo velikono~ne jedi. Ko so bila {e ognji{~a, so ta ogenj nekatere družine ohranjale od velike no~i skozi vse leto, tako da so vsako jutro zanetili z blagoslovljenim ognjem.

V velikem tednu so veljale tudi dolo~ene prepovedi, saj ljudje v tem ~asu niso smeli opravljati nekaterih del, predvsem pa ne kopati zemlje, se ~esati ali {ivati. O tem pripoveduje rezijanska zgodba o ženinovi srajci, ki je bila se{ita na sveti petek, to pa je povzro~ilo hudo neurje prav med poroko v cerkvi ({t. 6).

Petdeset dni po veliki no~i so binko{ti. Nedelja po binko{tih je nedelja sv. Trojice in ~etrtek po tej nedelji je telovo oziroma praznik sv. Re{njega Telesa ({t. 10). Ti prazniki se praznujejo vsako leto na drug datum, sledi pa kres oziroma {entjanževo, in to 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik.

V kresnem ~asu so po poljih in vaseh hodile kresnice, ponekod od jurjevega do sv. Urbana (25. maja), drugod od binko{ti oziroma od sv. Duha naprej. Skupine v belo oble~enih in z rožami okra{enih deklet so hodile koledovat ali gnat ládo, kot so rekli v Š~avni{ki dolini, pri tem pa so s petjem obrednih pesmi zaželele dobro letino in sre~o ljudem in živini. Prosile so za darove in v nedeljo po kresu ali v nedeljo po sv. Petru in Pavlu (29. junija) pripravile veliko kresno gostijo z ivanjsko svatbo. Ta {ega ponazarja sveto poroko, hierogamijo in sku{a vplivati na splo{no rodovitnost.

Tako kot stari slovanski bog nevihte (gromovnik) Perun, ki živi visoko na nebu ali na gorskem vrhu, preganja svojega nasprotnika Velesa, ki pogosto privzame podobo ka~e ali zmaja in živi spodaj – na zemlji ali pod njo – se tudi Kresnik bojuje z nasprotnikom v razli~nih podobah v zraku in na tleh.

Med najbolj znanimi povedkami, ki opisujejo ugrabitev Kresnikove žene, pa je prav gotovo povedka o Vurber{kem Kresniku. Zapisana je bila že okoli leta 1830 v Vurberku, kjer jo je zabeležil vurber{ki župnik A. Donau in jo izro~il profesorju Rudolfu Gustavu Puffu. Puffova objava je precej fragmentarna in se osredoto~a bolj na vurber{ko ka~o, ki ji Kresnik ukrade ~udežno krono. Zgodovinar Matej Slekovec je zbral ve~ pripovedi o Kresniku in jih objavil v Slovenskem gospodarju leta 1895 in nekatere smo predstavili tudi v tej zbirki ({t. 11). Že Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) omenja kresnike in njihove podvige, ko pi{e, da se vedavci bojujejo s {entjanževci (Valvazor, XI. knj., 282). Kresniki so se bojevali v podobi

6

živali, npr. kot rde~i vol, ki se bojuje s ~rnim, ali kot bik z bu{akom, v podobi belih in ~rnih psov, bojevali naj bi se celo na nebu v krilati podobi in podobno.

Tudi sv. Elija, ki goduje 20. julija, je s kr{~anstvom stopil na mesto gromovnika Peruna, saj so ga ljudje opisovali, kako se z ognjeno ko~ijo vozi po nebu. Pripovedovali pa so tudi razlagalne povedke o sv.

Eliji, zakaj na primer ne ve, kdaj je njegov god ({t. 14).

Kot svetnica, ki preganja ka~e, pa je ~a{~ena sv. Marjeta, ki goduje na isti dan kot sv. Elija. Po apokrifni legendi namre~ ta svetnica ukroti zmaja s tem, da vrže svoj pas nanj, zaradi ~esar postane popolnoma krotak in ji ne stori ni~esar žalega ({t. 15). Ljudska legenda iz Roža na Koro{kem pa pripoveduje, da so sv. Marjeti ukazali prehoditi Babilonski stolp, njen brat pa je pri oblasteh izprosil, da je lahko skozi stolp jezdila ({t. 16). Danes je ohranjeno izro~ilo povezano s kraji, ki se imenujejo po sv. Marjeti. V Šmarjeti v Lo{ki dolini ljudje na primer pripovedujejo, da tam sv. Marjeta {e posebej u~inkovito odganja ka~e.

Divji lovec ima tako kot ve~ina drugih bajeslovnih likov celo paleto razli~nih podob in pomenov. Lahko bi rekli, da je Jarnik doživel razvoj od miti~nega strelca, ki strelja na son~no žival, prek bajeslovnega divjega lovca, ki goni divjo jago in du{e umrlih, do ukletega ve~nega lovca, pa vse do svetnika Bartolomeja oziroma sv. Jerneja ({t. 18). Nazadnje pa je pridobil {e vlogo ~arovnika oziroma ~arostrelca. ^e se pa{na sezona za~ne z Zelenim Jurijem na god sv. Jurija, pa jo Vol~ji pastir kon~a. Vol~ji pastir je povezan z letnim in vegetacijskim ciklom. Na jugovzhodnem Pohorju so Vol~jega pastirja imenovali Šent, pri{epal je do doma~ije ter odpeljal svoje služabnike, ki jih je, ko so preplavali veliko vodo, spremenil v volkove.

Poleg sv. Jurija se v vlogi Vol~jega pastirja ali gospodarja volkov pri nas najve~krat pojavlja sv. Martin, ki goduje 11. novembra in naj bi – kot zavetnik živine in drobnice – živali varoval pred volkovi in drugimi nadlogami ({t. 21). Sv. Martin je stopil na mesto Vol~jega pastirja tudi pri drugih narodih, sicer pa ljudstvo sv.

Martina povezuje z martinovo gosko ({t. 22) in mladim vinom, ki je na njegov god tudi blagoslovljeno.

O hudi~u polharju je pisal tudi Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (III. knjiga, 437). Motiv hudi~a polharja je predstavljen kot nekaj, kar bi se v resnici lahko zgodilo. Valvazor se je moral pridružiti polharjem, ki so pono~i lovili polhe, da je sli{al tleskanje in pokanje, ki naj bi ju povzro~il domnevni hudi~ v pol kozji, pol ~love{ki podobi gospodarja polhov. V na{i povedki iz Bele krajine pa mora hudi~ polhe prepeljati prek reke, pri tem pa mu pomaga ~olnar ({t. 23).

Novembra pa so se ljudje {e posebej spominjali svojih pokojnih, predvsem na dan vseh svetih, 1. novembra, in vernih du{, 2. novembra. Na ta dan naj bi se du{e mrtvih – navje – vra~ale na ta svet in se zadrževale ob doma~em ognji{~u, okoli cerkve pri va{kem pokopali{~u, navzo~e pa naj bi bile tudi pri no~nih ali polno~nih ma{ah. Doma~i so molili zanje, jim nastavljali hrano in pija~o in obiskovali njihove grobove. V Reziji je {e dandanes navada, da ljudje podarijo sorodnikom ali prijateljem moko, kruh ali drugo hrano za verne du{e. ^lovek, ki darilo prejme, naredi križ z roko ~ezenj in izre~e tele besede: “Sveti križ božji, naj to Bog prinese pred vse va{e du{ice!” Tudi du{e na onem svetu so namre~ la~ne in žejne. Do nedavnega so ob prihodu s pokopali{~a prižgali ogenj, ker je moralo biti toplo v izbi, potem pa so skuhali belo kavo, dali na mizo kruh in pogrnili tudi za rajne. Ko so {li spat, so pustili v hi{i goreti lu~, vrata pa so bila priprta, saj so verovali, da se tisto no~ du{e vra~ajo in jih je treba pogostiti.

Tudi v Bene~iji je ~a{~enje prednikov zakoreninjeno med ljudmi. Tako na primer v Klodi~u in okolici na ta dan velika skupina otrok in odraslih obi{~e vse hi{e, da bi zmolila nekaj molitev za rajne. Nato pa gospodar ali gospodinja obdaruje vse navzo~e s hlebcem kruha.

7

V otro{ki domi{ljiji se je utrdila podoba sv. Miklavža, ki prina{a darove in goduje 6. decembra, saj je tudi po ljudskih legendah dobrotljiv in z darovi re{uje ljudi pred nesre~o ({t. 24). Miklavževo spremstvo sestavljajo tudi parklji oziroma kosmati in rogati na{emljenci z dolgimi rde~imi jeziki. Kot je zna~ilno za {tevilne druge ljudske {ege, v katerih nastopajo maske (prim. bohinjske novoletne {eme) tudi Miklavževi obhodi ponazarjajo vra~anje duhov prednikov.

Miklavž pa napoveduje {e dva 'dobra moža', Boži~ka in dedka Mraza, ki mu sledita in spremljata boži~ne in novoletne praznike. Od vseh treh je dedek Mraz najmlaj{i, zato o njem ni ljudskih povedk.

V decemberskem ~asu, ko se bliža obdobje dvanajsterih ali vol~jih no~i, goduje tudi sv. Lucija (13. decembra), ki prina{a lu~. Z njenim godom pa se za~enjajo decembrske kvatre, ~as, v katerem so se morale v~asih {e posebej predice držati prepovedi in posve~anja kvatrnega tedna. Zato ni ni~ nenavadnega, da je ljudska domi{ljija ustvarila toliko pripovedi o kvatrah, kvatembercah, kvatrnikih pa tudi drugih sredozimskih prikaznih – poosebljenih dneh ({t. 31).

Boži~no rojstvo po legendi razglasi sv. Štefan, ki goduje 26. decembra in je zavetnik konj. Sv. Štefan je v ljudskem izro~ilu na tak{en ali druga~en na~in povezan s konji, bodisi, da je konjski hlapec, bodisi, da jezdi belega konja, predvsem pa s tem, da ukroti divjega konja ({t. 25). Ta svetnik je stopil na mesto predkr{~anskega božanstva, ki je bilo tesno povezano s konjem in s {tevilnimi miti in obredi v zvezi z njim. Nam najbližje predkr{~ansko bo{tvo, ki ima vlogo za{~itnika konj, je keltska Epona. Njen kult je bil raz{irjen tudi na Koro{kem in Štajerskem, njej posve~eni dan pa so praznovali 18. decembra, na dan, ki je precej blizu {tefanovemu.

Boži~ ali rojstvo odre{enika Kristusa praznujemo 25. decembra. Pred kr{~anstvom so v tem ~asu ~astili mladega boga Svároga, Svároži~a, Bóži~a, boga ognja in sonca, ki je omenjen v starocerkvenoslovanskem prevodu kronike Joanna Malala iz 12. stoletja. Anton Tomaž Linhart pa je že v svojem Poskusu zgodovine Kranjske (1788) razložil slovanskega boga Boži~a (Boshizh) kot malega boga, ki ga Uskoki v Dalmaciji imenujejo Badnjak. Pozneje pa je Ivan Navratil opozoril, da pomeni beseda boži~ malega boga. Tudi Niko Kuret je domneval, da lahko sega Boži~ v staroslovansko dobo, ko je predstavljal malega boga Svaroga, Svaroži~a, ki naj bi se rodil ob zimskem kresu vsako leto znova.

V ~asu zimskega kresa, ko so dnevi najkraj{i in no~i najdalj{e, so namre~ ljudje verjeli, da se rodi mlado sonce. Na sveti ve~er so ljudje po Slovenskem, predvsem na Gori{kem oziroma v Brdih pa tudi v Furlaniji, zanetili na ognji{~u drevesni ~ok, ki je moral po~asi tleti do novega leta ali sv. treh kraljev.

Boži~ni panj so oblivali z vinom in mu darovali jedi, z njim pa naj bi se menda celo pogovarjali.

Boži~ni ~as oziroma obdobje dvanajsterih no~i je, poleg zares bogatega obrednega izro~ila, ki {e danes poživlja prazni~ne dni od boži~a do svetih treh kraljev, tudi primeren ~as za prerokovanje. Ljudje so na primer opazovali vremenske zna~ilnosti vsakega dne v obdobju dvanajsterih no~i in na podlagi tega prerokovali vreme dvanajstih mesecev prihodnjega leta. Starej{i ljudje so mlaj{im na sveti ve~er tudi posredovali svoje skrivno znanje, npr. obrazec za zagovarjanje, odganjanje to~e ipd.

V Reziji so ljudje na predve~er sv. treh kraljev, okoli polno~i, medtem ko so zvonili zvonovi, na neko de{~ico dali po en fižol, en krompir, eno bilko sena, v~asih {e druge re~i, ki poženejo, ali pa tudi kovanec. Potem so od panja na ognji{~u strgali žerjavico in položili zraven vsake rastline ogorek. ^e so ti ogorki docela zgoreli in postali pepel, je pomenilo, da bo dobra letina, ~e pa so takoj ugasnili, ni bilo upanja, da bo dobro obrodilo.

Divjo jago, imenovano tudi dívji plav, vrážji lov ali gonja, so si ljudje predstavljali kot no~no vr{anje in divjanje demonov in duhov pod vodstvom Pehtre babe ali divjega lovca, {e posebej v ~asu dvanajsterih

8

no~i, ko imajo duhovi oblast in ko je prav, da se ljudje zahvalijo za dobrote narave. Izro~ilo o divji jagi temelji na predstavah o divjem hrumenju demonov oziroma duhov mrtvih. Po nekaterih pripovedih naj bi hrumele predvsem du{e nekr{~enih otrok. Verske predstave o vr{anju duhov mrtvih so bile znane že v anti~nem svetu, kjer je bila voditeljica du{ mrtvih Kibela. V nordijski sagi Snorra-Edda vodijo divji pohod – na bojnih poljih padlih voj{~akov – valkire, ki peljejo junake v Valhallo, kot se je imenovalo kraljestvo Odina – boga mrtvih. V slovenskem izro~ilu pa, kot re~eno, v zimskih no~eh hrumi skozi naravo divja jaga, kogar bi dohitela, bi ga raztrgala ali bi vanj vrgla sekiro in {ele ~ez leto dni bi mu na istem kraju in ob enakem ~asu sekiro izdrla in ~lovek bi bil re{en bole~in. Zato so ljudje svetovali tistim, ki bi zasli{ali divjo jago, naj se hitro vržejo v desno kolesnico na vozni poti ali se prekrižajo in stopijo v stran ter se ne ganejo, saj bi jih le to lahko re{ilo pred hudimi po{kodbami, ki jih divja jaga lahko povzro~i mimoido~emu. Poleg tega so ljudje tudi pripovedovali, da pred ~loveka, ki opona{a tuljenje divjega lova, prileti pe~eno rojeni~ino ple~e ali ~love{ka noga, ~e{: “Si z nami lovil, se bo{ z nami gostil.” ({t. 27) V Reziji je izro~ilo o divji jagi dokaj raz{irjeno v razli~icah, ki pripovedujejo o padlih voj{~akih, ki pe{ ali na konjih drvijo mimo ~loveka, ki se znajde ob njihovem ~asu na poti ({t. 29), v Kanalski dolini pa divja jaga nesre~nemu prestra{enemu mimoido~emu celo zažge obleko po hrbtu, pa ~eprav se hitro vrže na tla ({t. 28).

Na{a Pehtra, ki je vodila divji lov ali divjo jago, ima sicer ime, izposojeno iz nem{kega sveta, vendar pa je izro~ilo, povezano z njo, starej{e in ima korenine tako v verovanjih staroselcev na na{ih tleh kot tudi Slovanov, ko so se naselili za njimi. Ženski bajeslovni liki, ki so privzemali vlogo zlate babe oziroma sredozimke, pa so pogosto povezani tudi s prejo, z nitjo in s tkanjem. Kot žrtveni dar so jim pu{~ali pramene volne, snope lanu, prti~ke ipd.

V Sloveniji je ohranjeno izro~ilo, da je Pehtra baba prepovedovala prejo ob zimskih kvatrah. V Reziji je {e živo izro~ilo o duhu, ki pono~i preseneti žensko, medtem ko prede volno, ker se je na planini predolgo zadrževala, namesto da bi se že vrnila v dolino. Duh jo svari, da bo prihodnji dan padlo toliko snega, da ne bo mogla ve~ domov (Visoko v gorah, globoko v vodah, {t. 3).

Ker je bilo ob dolo~enih dneh prepovedano presti ali tkati, opravljati dolo~ena opravila, prati pa tudi vasovati, so se tovrstna bajna bitja imenovala npr. kvatra, torka, ~etrtka. Sv. Petka, sv. Sobota in sv.

Nedelja pa so s kr{~anstvom postale svetnice.

S kr{~anstvom je vlogo bajeslovne predice prevzela sv. Jedrt oziroma sv. Gertruda, pospe{evalka lanu in preje, njena atributa sta namre~ mi{ in vreteno. Ta svetnica goduje 17. marca in ljudje so govorili, da ob godu sv. Jedrti mi{ predicam pregrizne niti, to pa je pomenilo, da se je s prihodom pomladi preja kon~ala.

S tem smo letni krog sklenili in se vnovi~ vrnili v ~as, ko je treba poskrbeti za son~no svetlobo in toploto ter rodovitnost narave. Seveda je mejnikov in praznikov skozi leto {e veliko, toda mi smo se omejili le na tiste, ki jih spremljajo pripovedi.

Monika Kropej, Roberto Dapit

9

1.

Povest o Kurentu V davnih časih so ljudje iz objestnosti razbili veliko jajce božjega petelina in iz njega se je ulila voda ter poplavila vso zemljo. Pred potopom se je rešil samo Kranjec, ki je stražil na hribu. Bežal je vse više in više, dokler ni voda zalila še zadnjo goro. Siromak je opazoval, kako so izginjale jelke in hrasti, edino vinska trta je še ostala suha. K njej se je zatekel in se čvrsto oprijel njenih vitic, nič več v upanju, pač pa iz skrajnega strahu. Kako mu bo ta pomagala, če je pa tako tanka in slaba?

Kurent je to ugledal, kajti vinska trta mu je bila za palico, kadar je hodil po širnem svetu. Všeč mu je bilo, da je človek pri njem iskal pomoči. V resnici je bil Kurent velik šaljivec pa tudi blagega značaja, rad je izvlekel vsakogar iz nesreče. Ko je torej zaslišal Kranjca jadikovati, je zravnal palico vinske trte in jo povlekel više in više, dokler ni obvisela nad tistimi oblaki. Čez devet let so poplave usahnile in zemlja se je spet posušila. Kranjec se je rešil viseč na trti in hraneč se z njenim grozdjem in vinom. Ko se je vse posušilo, je splezal spet doli in hvalil Kurenta rešitelja. Kurentu pa to ni bilo po volji.

“Trta te je rešila,” je rekel Kranjcu, “hvali trto in skleni z njo dogovor ter se zaveži za sebe in za svoje potomce, da jo boste spet slavili in jo ljubili bolj kot katerokoli drugo jed in pijačo.”

Rade volje se je zavezal in zahvalil Kranjec Kurnetu in še dandanes so mu vnuki zvesti, kot se pripoveduje, in ljubijo vino nad vse in se veselo spominjajo Kurenta, starega dobrotnika.

10

2.

Kurent v mesecu Živel je mož, imenovali so ga Kurent. Prosil je Boga, naj mu da puško, s katero bo zadel vse, v kar bo streljal. In Bog mu je res dal tako puško.

Kurent je veliko potoval po svetu. Bilo je pozimi. Na grmu je sedelo in čivkalo nekoliko vrabcev. Kurent je hotel vrabce postreljati, a neki gospod, ki je prišel mimo, se je norčeval iz njega, češ, “kaj neki boš le ti ustrelil!”

“Ali boste vi vrabce, ki jih jaz postrelim, v tem trnju pobrali?” povpraša ga Kurent.

Gospod je prikimal. Kurent je vrabce postreljal, gospod, ki je moral zdaj bos vrabce pobrati v bodečem trnju in mrzlem snegu, pa je imel čisto okrvavljene noge, ko je prišel spet ven.

Toda Kurent ni bil zadovoljen samo s puško. Poprosil je Boga še za gosli, ki bodo tako godle, da bo moral vsakdo, ki jih bo slišal, plesati. Tudi te gosli je Kurent dobil. Ko je šel v mesto, je srečal na poti ženo, ki je nesla v naramnem košu v mesto jajca na prodaj. Kurent jo je poprosil za eno jajce, a ona ga je oštela, da je berač, in mu jajca ni dala. Jezen je začel Kurent gosti, žena pa plesati in seveda so se ji vsa jajca v košu pobila.

Ko pa je Kurent ostarel, se je napotil v nebesa, toda v nebesih ga niso hoteli sprejeti, ker je bil preveč pregrešen. Nagovarjal je svetega Petra, da bi mu vsaj toliko nebeška vrata odprl, da bi videl, kako je v nebesih. Komaj pa je sveti Peter vrata malo odprl, že je Kurent smuknil v nebesa in se usedel na svojo suknjo. Zdaj ga niso mogli vreči ven, ker je sedel na svojem. Toda Nebeščani so se Bogu pritoževali, češ da jim Kurent ne da miru, zato je moral nebesa zapustiti.

Kurent je odšel domov v svojo hišico, kjer je v miru živel še naprej. Potem pa so poslali smrt ponj. Ko je smrt prišla, je Kurent zatrkljal zlato jabolko po sobi in ji rekel, da bo jabolko njeno, če ga ulovi. Jabolko se je zakotalilo v bučo, ki je ležala pod posteljo in smrt je skočila za njim v bučo. Kurent je hitro bučo čvrsto zaprl in jo obesil na visok hrast. Sedem let je visela smrt zaprta v buči visoko na hrastu. Osmo leto pa je bil v onem gozdu velik lov. Lovci ves božji dan niso nič ustrelili, zato so sklatili tisto bučo s hrasta. Buča je padla na tla, se razbila in smrt je bila spet prosta.

Odšla je pred sodni stol in zatožila Kurenta Bogu, češ da jo je imel sedem let v buči zaprto, kjer se je postila in sušila. Smrt se je zdaj Kurenta bala in je rekla, da ne gre več ponj.

11

Zato je Bog po Kurenta poslal hudobce. Toda Kurent je opeharil tudi njih, vrgel je namreč zlato jabolko v kovaški meh in vsi hudobci so skočili v meh, nato pa ga je Kurent hitro zavezal in dal na nakovalo ter tako po njem udrihal, da so hudobci od bolečin kričali in zdihovali.

Ker Kurentu nihče ni mogel do živega, ga je Bog zaprl v čebeljni panj in ga postavil v mesec. Zdaj Kurent ni niti v nebesih niti na zemlji, pač pa v zraku. Še zdaj je tam in vidiš ga, kadar je polna luna.

Tako mi je o Kurentu pripovedoval stari mežnar.

12

3.

Kurent, spremenjen v junca Nekoč sta potovala Gospod Bog in sveti Peter po svetu. Prišla sta v neko vas in Bog je naročil Petru, naj kupi vrv.

Peter pa vpraša: “Zakaj nama bo vrv?”

“Boš že videl,” mu reče Bog. Peter kupi vrv pa sta šla iz tiste vasi v neki gozd. V tem gozdu je živel en strašen razbojnik; imenovali so ga Kurent. Bil je takšne postave, kot so bili nekoč velikani. Vsakega človeka, ki je šel skozi tisti gozd, je prijel, ga oropal, potem pa ga je še ubil.

Gospod Bog in sveti Peter sta stopila v gozd. Kurent ju je že od daleč zagledal in jima šel naproti. Potem pa se je nad njima tako glasno zadrl, kot da bi vihar pritulil v šumo in je vse drevje vztrepetalo. Zakričal je: “Vse mi dajta, kar imata!”

Bog pa reče Petru: “Vrzi nanj vrv!”

Peter to hitro stori in iz ravbarja nastane zdaj junec. Peter ga odžene s seboj.

Potem prideta v eno drugo vas. Tam gredo k enemu nagornjaku in Gospod mu ponudi junca čisto zastonj. Nagornjak ga vesel vzame.

Bog mu še reče: “Čez sedem let prideva po junca; v tem času pa ga ti ne smeš ne oddati, ne tepsti in ne zaklati. Če se boš tega vsega držal sedem let, ti bo vse dobro rodilo, sedmo leto pa bo vse tako rodovitno, da svet še česa takega ni videl. Na fašenk prideva po junca.”

Vse se je tako zgodilo, kakor je Gospod Bog rekel. Vsako leto je bilo zelo rodovitno. Toliko je bilo vsega, da so s sveta zginili siromaki in denarji, kajti ljudje so vse dali zastonj. Po vsej vasi so poznali zgodbo o juncu, ki je bil kriv, da so prišla tako dobra leta. Sedmo leto so se zbrali nedeljsko oblečeni, gnali junca po vasi in zganjali vse vrste šale in norčije.

Gospod in sveti Peter sta res prišla na ta dan. Gospod reče vsem, ki so bili zbrani okoli junca: “Takšnih let ne bo nikoli več; spominjajte se jih od zdaj na današnji dan!”

Junca sta zdaj s seboj odpeljala in sta šla iz vasi. Ko sta bila že zunaj vasi, pa reče Gospod: “Dol mu vzemi vrv!” Komaj je Peter to storil, že se je junec vdrugič spremenil v človeka. Kurent je zdaj pokleknil pred Boga in ga milo 13

prosil za odpuščanje. Gospod mu je odpustil, Kurent pa je nato šel v neznan kraj daleč prek morja in je tam do smrti spokorno živel.

Na tisti dan, ko sta prišla Gospod Bog in sveti Peter po junca, pa so začeli ljudje zganjati norčije, in to je še danes ostalo tako. ravbar = razbojnik junec = mlad bik nagornjak = lastnik vinograda, vinogradnik fa{enk = pust

4.

O vesnah Vesne prebivajo le po visokih gorah, vrh katerih imajo zelo lepe palače. Tam gori se pomenkujejo, kako in kaj bo tisto leto, kakšna bo letina, kdo bo umrl in še o veliko drugih rečeh. Če se človek, ki je v tistem času rojen, splazi na vrh gore, lahko izve vse, kar se bo to leto zgodilo, toda gorje mu, če ga zasačijo.

Okrog in okrog njihovih palač je velik ris, iz katerega med letom ne smejo.

Meseca februarja pa, ki ga imenujejo 'vesnar', pridejo v dolino in se vozijo vsak večer od enajste do dvanajste ure na nizkih lesenih vozičkih tik poti. Ker so pa njihovi vozovi iz enega kosa, škripajo njihova kolesa. Ali ne sliši jih vsakdo, le tisti, ki mu je dano. Gorje pa tistemu, ki ga povozijo, ta umre čez leto in dan. Zato so nevarne posebno za pijance, ki se po poteh zapletajo, ker lahko padejo pod njihov voz. Šel jih je nekoč eden v goro poslušat. Po vseh štirih se je priplazil tiho blizu njih, tako da je lahko skrivaj vse čul. Ali ugledale so ga, ko je pokonci vstal.

Zato so se zakadile s tako silo nadenj, da bi ga bile skoraj premikastile, če bi jim ne ušel. Zmlele bi ga bile kot mlin moko. Tako pa so lahko za njim le še vpile: “Srečen si, ker si nam ušel!”

On pa je znal tisto leto vse prav narediti in se prav ravnati. ris = za~rtan ~arovni krog, ki varuje pred zlom

14

5.

Vesne Na Idrijskem pripovedujejo o vesnah, da so po ladinah okoli godu sv. Matije cvrčale. Vsake vrste glasovi so bili. Kakor kopa se je valilo in se obalilo in kjer so se podile, tam je bilo rodovitno leto.

Nekdo pa jih je poslušal, zato so ga kaznovale. Nekaj je reklo: “Vpiči sekiro v čok!”

To je storil in se potem sušil vse leto. Točno ob letu je stal na istem mestu.

Spet je nekaj reklo, naj vzame sekiro iz čoka. Ko je to storil, je ozdravel.

Sv. Matija goduje 24. februarja. ledina = neobdelana zemlja, s travo zarasla njiva obaliti = vre~i

15