Leto prevar

ê h n

w ês êk

LEto pREVar Andrej

Gelasimov

LETO PREVAR.indd 1

1/24/11 2:42:19 PM

Andrej Gelasimov

LEto pREVar Naslov izvirnika: Андрей Геласимов, Год обмана © Andrej Gelasimov, 2003 © za slovensko izdajo Modrijan založba, d. o. o., 2011

Prevedla Lijana Dejak Uredila Mija Longyka Oprema in oblikovanje Vesna Vidmar Prelom Dušan Obštetar Izdala in založila Modrijan založba, d. o. o.

Za založbo Branimir Nešović Natisnila Tiskarna Hren Naklada 800 izvodov Ljubljana 2011 Prva izdaja

črno-bel znak

barvni znak

Knjiga je izšla s finančno podporo Mestne občine Ljubljana v okviru programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige. barvne variante (CMYK vrednosti)

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.161.1-31

10/83/18/0

10/67/88/0

29/100/100/10

73/57/90/11

40/100/55/14

48/0/100/0

88/45/55/5

27/31/88/0

GELASIMOV, Andrej Leto prevar / Andrej Gelasimov ; prevedla Lijana Dejak. - 1. izd. - Ljubljana : Modrijan, 2011. - (Zbirka Bralec) Prevod dela: God obmana ISBN 978-961-241-511-2 254368768

www.modrijan.si

LETO PREVAR.indd 2

1/24/11 2:42:19 PM

LEtO pREVar Andrej ov im Gelas

Prevedla Lijana Dejak

LETO PREVAR.indd 3

1/24/11 2:42:19 PM

LETO PREVAR.indd 4

1/24/11 2:42:19 PM

POMLAD

5

MIHAIL

Potem sem začel tuhtati, od koga bi si lahko za kak teden sposodil. Izkazalo se je, da od nikogar. Ko so me vze­li v to firmo, so mi vsi prav radi posojali. Solidno podjetje. Partnerji v Združenih državah in po vsej Evropi, opedenana pisarna, šef z lastnim letalom. Kdo pa si je mislil, da je na vidiku racionalizacija? Kako naj zdaj vrnem dolgove? Brcnili so me v rit kakor cucka, zdaj pa naj sedim na cesti, sredi te plundraste žlobodre, in si navijam smrkelj na pest. Prišla je pomlad, fak, odpri vrata! * Po kosilu sem posedel na Gogoljevem bulvarju, nato blizu­ cerkve Kristusa Odrešenika, pa še ob spomeniku Dostojev­ skemu na stopnicah knjižnice, in ko sem bil že čisto premražen, sem se preselil v Aleksandrov park. Tu so bile najbolj udobne klopce. Mehke kakor puh in celo nekako tople. Do takrat je moja zadnjica že brez težav razlikovala klopco na Tverskem bulvarju od tiste pri kremeljskih vratih. To ni rit, ampak profesor. Samo škoda, da takih ne jemljejo na moskov­ sko univerzo. Sicer pa imajo itak mizerno plačo, ti profesorji. »Imate mogoče vžigalnik?« Kdove od kod se je vzela damica. Kakor da bi zrasla iz tal. Le kako, da je nisem opazil? Očitno je tudi njo zamikala klopca.

LETO PREVAR.indd 5

1/24/11 2:42:19 PM

6

»Izvolite.« Frajersko sem tlesknil s svojim zippom. Rad imam prave stvari.

Ni kazalo, da bi jo nagnali iz službe. Videti je bila srečna, zrihtana u nulo – kakšna Nina Ricci ali kaj? Zadnje čase nekam ne spremljam. Tako da ni bilo jasno, zakaj se mota po klopcah.

S pogledom sem iskal njene gorile. Okoli take srečnice se gotovo mota kakšen šofer.

Ampak ta je bila sama. »Koliko?« se je sklonila k meni in prešinilo me je, da mora njen parfum stati kakih dvesto baksov.* »Sto,« sem rekel brez pomisleka.

Kar tako sem rekel. Pošalil sem se. Saj sploh nisem vedel, kaj sprašuje.

Ona pa odpre torbico in vzame iz nje dva po petdeset.

Dolarjev. Čisto kot v filmu. Porine mi jih v roko.

Pravim: »Za kaj pa?« Ona odvrne: »Saj veš.« Malo jo pogledam in rečem: »Neee, nočem.« Ona pravi: »Je premalo, kaj? Ná še petdeset.« Jaz pravim: »Nočem, ni treba petdeset.« Ona pa reče: »No, pa daj za dvesto.« In mi porine v roko še enega zelenca. Šit, pomislim, zdaj pa imam. Nora je! Ob tem jo ves čas odrivam. * Od angl. buck, pogovornega izraza za dolar, ki verjetno izhaja iz buckskin, jelenovine, ki je bila neke vrste ›valuta‹ pri trgovanju z Indijanci. (Vse opombe so prevajalkine.)

LETO PREVAR.indd 6

1/24/11 2:42:19 PM

Na lepem spregovori: »Pa ne da si se po naključju usedel na to klopco?« »Aha,« pravim. »Rit mi je zmrznila od sedenja na kamnu.« Zasmeje se: »No, potem mi pa še eno prižgi.« To pravi že z normalnim glasom.

Spet sem tlesknil z zippom, potegnila je dim in nekaj časa sva molče sedela. V smislu, sedla sva na klopco in po­čivava. Kaj to koga briga? Mimo so se sprehajali turisti.

Zadnje čase jih je na Manežnem veliko, odkar so pod zem­ ljo zgradili tisto traparijo. Vodnjakci, zverinice – froci imajo to radi.

Na lepem se je tiho zasmejala: »Zakaj si pa vseeno odklonil?« Skomignil sem: »Ne vem … Za denar mi je nekam čudno.« »In mojo roko si tako resno odrival.« Prasnila je v smeh. »Ti je bilo nerodno, kaj? Kar prebledel si.« »Ne nisem,« sem ugovarjal. »Samo na začetku mi ni po­tegnilo, za kaj gre.« »Si čisto zares sedel sem po naključju?« »Pa kaj, a se ne sme kar tako malo posedet?« Še globlje je povlekla dim: »No, to je pač poseben kraj.« »Sem že skontal.« »Si pa brihten.« Obmolknila je in me, mežikajoč od dima, še vedno opazovala. »Mogoče ti pa nisem všeč? Sem zate malo prestara?« Na videz jih je imela kakih trideset. Seveda bi bilo bolje dobiti kakšno malo mlajšo, ampak tudi ta ni bila slaba.

V redu. Simpatična, ni kaj. Starost tu ni ovira.

LETO PREVAR.indd 7

7

1/24/11 2:42:19 PM

8

»Ne, ne,« sem odkimal. »Ne gre za starost. Samo ne morem za denar.« »No, kakor veš.« Nekoliko se je nagnila nazaj in položila roko na naslonjalo klopce. »Glej si no, pomlad je že tu,« je rekla in globoko zavzdihnila. »Je s tabo vse v redu?« »Ja, ja, vse je kul. Pa z vami?« »Zakaj pa potem sam posedaš tukaj? Saj si že ves moder od mraza.« »Ah, to ni nič. Imam pač veliko časa.« »Tisti, ki imajo veliko časa, ob takem vremenu ne posedajo po klopcah.« »Kje pa posedajo?« »Na raznih dobrih krajih.« »Za take kraje pa rabiš spodoben keš.« Odvrgla je cigareto in se nasmehnila: »No, zdaj veš, kje ga lahko dobiš.« »V bistvu, seveda …« sem začel. »Skratka, če se boš odločil, pokliči.« Vstala je in mi pomolila vizitko: »Luštkan si, samo ves moder. Pojdi domov, sicer boš čisto prezebel. Kako ti je ime?« »Miša.« Držal sem vizitko in premišljeval, da bi bil pravzaprav moral privoliti. To je bil prav tisti keš, o katerem sem premišljeval že od jutra. Ampak kaj naj zdaj – tečem za njo?

V smislu – ›počakajte, pogovoriva se še?‹ Fak, zmeraj je tako. Nikoli ne poštekaš ob pravem času. Kolikokrat sem že zamočil.

Pospravil sem vizitko globoko v žep in sklenil, da grem res domov. Kaj pa mi je drugega preostalo? *

LETO PREVAR.indd 8

1/24/11 2:42:19 PM

Naslednje jutro sem iz vseh žepov izbrskal njihovo vsebino, pa je bilo vse skupaj bolj klavrno. Da ne bi preveč obupaval, sem skočil v pekarijo in delikateso. Najedel sem se obročastih makovk. Zadoščalo je še za mleko, vendar je bilo včerajšnje. Tolažilo me je to, da se ga da raztegniti na tri dni. Hladilnik je za zdaj deloval. Če ne štejem zavojčka marlbora in škatlice bonbonov Tic-tac, mi je ostalo malo drobiža. Lahko bi se dvakrat peljal kam z metrojem. Najraje tja, kjer leži keš. Enkrat tja in enkrat nazaj. Čeprav, če bo tam res keš, za vožnjo nazaj ni treba skrbeti. Mala malica.

Sédel sem k telefonu in se zamislil. V glavo mi ni prišlo nič, razen razjarjenih prijateljev in užaljenih sorodnikov.

Ves čas so se držali name in kadar so me srečali na ulici, so se obrnili proč ali celo stopili v kakšno trgovino. Eni in drugi so me imeli za slabega človeka. Jezilo jih je, da sem slabo vodil svoje finančne zadeve, da je denar pri meni takoj izpuhtel. Še najbolj pa jih je jezilo to, da je izpuhtel njihov denar. Od vseh teh misli sem se spet zlakotil. Treba je bilo nekaj ukreniti. ›Ah, ko bi na klic v sili Američani pripeljali keš!‹ sem pomislil. V majhnih, skrbno zloženih svežnjih, zavitih v zlato folijo. Kakor v pravljici. In s tihimi glasovi bi zapeli: ›Happy birthday to you.‹ Iz žepa sem potegnil včerajšnjo vizitko in se zazrl vanjo.

Seveda ne morem reči, da sem nanjo pozabil, ampak dobiti kje denarce na star, preverjen način bi bilo nekako …

Sicer pa, briga me!

Iztegnil sem roko k telefonu, a naenkrat je ta tako predirljivo zazvonil, da bi me od presenečenja kmalu kap. »Ja?!« sem skoraj zatulil, ko sem pograbil slušalko. »Sprejemnica generalnega direktorja družbe Red Star Industries. Je to stanovanje Vorobjovih?« »Ja, to sem jaz!« sem se še bolj zadrl. »V smislu – ne stanovanje … ampak Mihail Vorobjov. To sem jaz!«

LETO PREVAR.indd 9

9

1/24/11 2:42:19 PM

10

»Danes ob dvanajstih imate sestanek. Prosim, da pridete pet minut prej.« »Ampak … mene so odpustili zaradi racionalizacije.

Predvčerajšnjim sem že dobil poračun.« ›In ga tudi zapravil,‹ je rekel v glavi moj notranji glas. »Pet do dvanajstih. Prosim, ne zamujajte. Srečno.« »Počakajte, počakajte,« sem zavpil. »S kom imam sesta­ nek? Zakaj?« »Z generalnim direktorjem. Na svidenje.« V slušalki se je oglasilo piskanje, jaz pa sem jo še vedno držal tik ob ušesu. V času, ko sem delal v družbi, nisem vi­del nikogar višjega od šefa svojega oddelka. Najvišjega šefa sploh ni videl nihče od naših.

Bogovi so se začeli zanimati zame. ›No, pa bo prav prišel denar za metro,‹ sem pomislil in končno odložil slušalko. * V sprejemnici je poleg tajnice sedelo še kakih šest ljudi. ›Najbrž so tudi njih odpustili,‹ sem pomislil. ›Zdaj pa so jih poklicali, tako kot mene. Mogoče gre za kakšno napako.

Kaj pa če me bodo vzeli nazaj v službo?‹ Domneva je bila preveč dobra, da bi verjel vanjo. Za vsak primer sem v žepu naredil figo. »Pišem se Vorobjov …« sem začel, ko se je na tajničini mizi na lepem oglasil zvočnik. »Vorobjova še ni?« je vprašal. »Pravkar je prišel, Pavel Petrovič.« Tajnica me je po­ gledala. »Naj vstopi.« »Prav.« »Zinaida …« »Izvolite, Pavel Petrovič.« »Kaj imam še pred kosilom?«

LETO PREVAR.indd 10

1/24/11 2:42:19 PM

»Srečanje s predstavniki upravnega odbora.« »Kdaj?« »Ob dvanajst trideset.« »Odpovej. Naj pridejo jutri.« »Pred kosilom?« »Sama se znajdi.« »Prav, Pavel Petrovič.« Zvočnik je utihnil in tajnica me je spet pogledala. »No, kaj stojite? Pojdite – čaka vas.« »Aha,« sem rekel.

11

* Šefova pisarna ni bila prav velika. Ne velika, ampak mega. Ne bi se je branil. Tla iz bele plastike. Šef je dvignil glavo iznad papirjev in me pozorno pogledal. Najdlje je gledal moje martense. Tudi jaz sem povesil pogled na čevlje. Od teh gojzarjev se je po belih tleh vlekel niz blatnih sledov.

Prešinilo me je, da bi stekel k tajnici po cunjo. »Ja, pomlad je izbruhnila,« je zamišljeno rekel šef. Pomolčal je, vstal izza mize in se približal oknu. »Zelenja pa še ni.« »Kmalu bo,« sem dodal. Še naprej je strmel skozi okno. Oba sva molčala. Minili sta, najbrž, kaki dve minuti. Začel sem že misliti, da je pa­del v neki svoj štos. »Koliko ste stari?« Vprašal me je tako nepričakovano, da sem se zdrznil. Še dobro, da je bil obrnjen proti oknu. »Triindvajset.« »Kako dolgo pa ste delali pri meni v družbi?« »Štiri mesece.« »To pa ni prav dolgo.« Posmehnil se je in končno obrnil glavo stran od okna.

LETO PREVAR.indd 11

1/24/11 2:42:19 PM

12

»Odpustili so me.« »Aja? Zakaj pa to?« V njegovem glasu je zazvenelo sočutje.

To me je navdušilo. »Rekli so, da nisem kos delu.« »In vi?« »Jaz pa sem mu bil kos.« Nasmehnil se je in zmajal z glavo: »Pred poldrugim mesecem naša družba ni izpolnila obveznosti do Italijanov. Nismo jim dobavili vseh surovin.

Menda se je s tem ukvarjal vaš oddelek?« Srce mi je padlo v hlače. Tega sem bil res jaz kriv. Dva dni smo ga žrli pri nekem runkeljnu na vikendu, pa nisem utegnil končati kompleta dokumentov. »Pa saj niso zahtevali, naj plačamo pogodbeno kazen.« »Predsedniku družbe sem podaril gliser za ribolov.« Na to nisem rekel nič in sem se zagledal v svoje čevlje.

Okoli njih so se raztekale črne lužice. »Pred dvema tednoma,« je nadaljeval šef, »smo imeli težave z organi pregona.« Tu sem bil kriv, da bolj ne bi mogel biti. 23. februarja sem zbral nekdanje sošolce kar v svoji pisarni. Nihče iz našega letnika si ni zrihtal take kul službe. Šit, zmeraj se moram delat frajerja.

Ko se je ob dveh ponoči sprožil alarm in so nenadoma prišli kifeljci, so naši kdove zakaj prešli v protinapad. Poskušal sem jih pomiriti, pa so me tako treščili v oko, da sem prišel k sebi šele na policiji. Naslednji dan, kot so mi potem pripovedovali, so po vsem oddelku najdevali modrce. Eden je bil v predalu šefove pisalne mize. »Saj ste se takrat tudi vi stepli s policisti, ne?« »Oni so začeli.« »Se pogosto pretepate?« »Ne ravno …«

LETO PREVAR.indd 12

1/24/11 2:42:19 PM

»Pa kljub temu?« Priprl je veke in me pogledal naravnost v oči. »Včasih.« Povesil sem glavo. »In pijete?« »Aha.« »In imate veliko prijateljic?« Spoznal sem, da se nima smisla upirati. »Nekatere so celo prostitutke,« sem z vzdihom priznal. »Kot sami vidite, ste bolj klavrn uslužbenec. Koliko pa sem vam plačeval?« »Devetsto dolarjev.« »Nekam veliko za tako delo.« Spet se je porogljivo nasmehnil.

Jasno mi je bilo, da je moj vlak odpeljal. Globoko sem zavzdihnil in oba sva za dolgo obmolknila.

Prvi je spet spregovoril on: »Bi radi dobivali dvakrat več?« Mislil sem, da se mu je zareklo. Hotel je reči ›dvakrat manj‹, pa je po pomoti rekel ›dvakrat več‹. Ampak celo to je bilo naravnost super. Štiristo petdeset baksov se ne valja na cesti. »Kaj, oprostite?« »Dvakrat več.« Za minuto sem izgubil dar govora. »Kdo pa plača?« »Jaz.« Na lepem mi je šinilo v glavo, da so to sanje. Včasih se mi sanja kaj takega. »Za kaj pa?« »To je že druga tema. No, hočete? Sicer bom poiskal koga drugega.« »Ne, ne, hočem! Kaj pa moram delat?« »Ne bojte se, nikogar ni treba ubiti. Sédite, vam bom razložil.«

LETO PREVAR.indd 13

13

1/24/11 2:42:19 PM

14

Usedla sva se za mizo in predlagal mi je nekaj takega, da se mi je čeljust povesila prav do tal.

To se zgodi Plutu v Disneyjevih risankah, ko kam vstopi in zagleda totalen kaos: mišek Miki je kaj ušpičil ali pa so uletele zlobne veverice. No, ni važno. Skratka, delo mi je bilo pisano na kožo. Pisofkejk, če sem odkrit.

Pazil naj bi na njegovega sina.

Očitno se je šef zaradi sinčka grozno sekiral. Mulcu se je strgalo ali pa je bil nasploh odštekan. Skratka, očka je cvikal, da ne bi bil njegov sin gej ali da ga ne bi, bog ne daj, zmamili v kakšno sekto. Ne ravno, da bi se okoli njega motali kakšni konkretni pedrosi, ampak paglavec se malo čudno obnaša. Enkrat cele dneve tiči doma, ne komunicira z vrstniki, ne žurira, nobenih punc – samo računalnik, nekaj tam išče, vrag vedi, kaj, v svojem internetu. Spet drugič pa za dolgo izgine, vendar se vrne zmeraj trezen in zme­raj sam. Očija je najbolj skrbelo prav to, da se vrača tre­zen. Zanj je bilo to najbolj sumljivo.

Skratka, hotel je, da ga naučim piti.

Hotel je, da ga naučim tepsti se.

Hotel je, da ga naučim kurbati se. Če povzamem, očka je hotel, da iz njega naredim človeka. »Tole je denar za tekoče stroške.« Predme je položil kakih petnajst stotk. Zelencev, se razume. »Ne bom vam ga odštel od plače. Samo povedali mi boste, za kaj ste ga porabili.« To je bil raj. Sedmi dan stvarjenja. Vse že je, pa še nobe­ nih problemov s kačo. Vsa jabolka visijo na svojih mestih. »Zdaj pa pojdite dol v garažo in si izberite avto. Imate vozniški izpit?« »Mednarodni.«

LETO PREVAR.indd 14

1/24/11 2:42:19 PM

»Dobro. Potem pa se odpeljite na tale naslov. Tam vas bodo pričakovali.« Planil sem izza mize in oddrvel k vratom. »Počakajte!« Zabremzal sem kot pes gonič. »Niste vprašali, kako mu je ime.« »Komu?« »Mojemu sinu.« »Ja? In kako mu je ime?« »Sergej.« »Me veseli!«

15

* Avtomobili so stali v garaži kakor igračke. Lahko bi vzel kateregakoli. Samo s prstom bi pokazal, pa bi mi morali takoj dati ključe. Fordi, bmw-ji, fiati in celo en mercedes.

Do tistega trenutka sem mislil, da so si raj izmislili popi. Zdaj pa sem videl – česa takega si oni ne bi mogli izmisliti. »Tegale,« sem se končno ustavil, saj nisem imel moči, da bi šel naprej.

To je bil čisti čudež. Tolikokrat se mi je prikazal v sanjah, da sem zdaj kakor Ivana Orleanska razločno zaslišal glas iz nebes: »Miška! To je tvoja usoda! Pomagaj kralju, prosim!« Velikanski angleški land rover se je s svojimi ponikljanimi deli motno lesketal v poltemi garaže. To je bila prava zver. Kopenska letalonosilka. Delajo jih za safari v Afriki.

Za prave bogataše. Še nosorog ne more kar tako prevrniti takega avta. Najboljši pa je za lov na antilope. Optimalna hitrost, kakor pri gepardu, in nobenih cest ne potrebuje. »Pa bencin?« sem komaj dahnil. »Poln rezervoar,« se je nasmehnil dežurni mehanik. »In še zadaj par kant.«

LETO PREVAR.indd 15

1/24/11 2:42:20 PM

16

Lahko sem se odpravil na leve. Manjkala mi je samo še starinska Gibbsova risanica kalibra 0,505 ali vsaj Spring­ fieldova puška. Zato pa je namesto njiju na desni strani voznikovega sedeža v pripravnem žepku ležal fensi telefonček, tik pred njim pa je bil televizor Sony. Očitno drobiža za vožnjo nazaj z metrojem res ne bom potreboval.

Obrnil sem ključ in motor je zadržano zarenčal, kakor sita mačka. Tudi on je bil vesel, da sva se končno spoznala.

Pri izvozu iz garaže sem z veliko naslado razpljuskal blatno lužo po nekem kretenu z mapo pod pazduho, ki je tam nekaj mečkal.

Bil sem sijajno razpoložen. Sonce je pritiskalo z vso močjo. Vrabci so se drli kot obsedeni. »Pomlad!« sem zatulil in našponal radio na ful. * Pri šefu doma so me res pričakovali. Sprejeli so me, mi razkazali, razložili. Bajta je bila v slogu ›da gate trga‹. Rad imam ta slog. ›Evropska‹ obnova je v primerjavi s tistim, kar sem videl tam, čista žalost. Poklapano čepi v kotu in smrka v cunjico.

Moj paglavec sedi v svoji sobi. Nekaj brklja po kompu.

Mulc kot mulc. Čisto v redu. Sedi in gleda. Na videz kakih sedemnajst let. Očitno ne feget. Čeprav se zadnje čase še vrag ne znajde. Marsikateri je videti čisto kot normalen dec. »Živio,« ga pozdravim. »Ime mi je Mihail.« »Nadangel?« Ne kapne mi takoj: »Ne štekam čisto.« On odvrne: »Ne sekiraj se. Vse bo v redu.« »To pa ziher,« mu rečem.

In takrat mi ponudi, naj sedem.

LETO PREVAR.indd 16

1/24/11 2:42:20 PM

Sedem in mu razložim očkov program. Ta bledi fant niti ne trene. Končam, on pa pravi – no, če očka hoče, pa dajva – s čim bova začela? Malo sem začuden, pomislim – kul pobček, ni kaj reči, emancipiran. Kakšna je zdaj mladina, za crknit! Jaz bi na njegovem mestu dol padu. On pa sedi in me strašno resno gleda. »Mogoče nisi razumel,« rečem, »čému naj bi se posvetila?« »Ne, ne,« pravi. »Vse je jasno. Kdaj začneva?« Pomislim – no, zdaj te bom pa presenetil. Bomo videli, kako neprebojen si!

Vzamem vizitko od prejšnjega dne in ga vprašam: »Kje imaš telefon?« Mobija potegne od nekod izza računalnika. »Ga znaš uporabljat?« To on meni.

Hitro odtipkam številko. »Halo,« se takoj zasliši glas na drugem koncu. »'br dan. To sem jaz, Miša. Iz Aleksandrovega parka.

Se spomnite, včeraj sva se tam pogovarjala?« »Aaa, ta luštkan! Kako si?« »Z mano je vse v redu. Kličem vas zaradi tistega včeraj ...« »Aaa, torej si se le odločil? Bravo. Bister fant si ...« »Ne ne.« Hitro sem jo prekinil. »Ne gre zame. Je še nekdo. Nekdo drug. Ne jaz.« »Kakšen drug?« »V redu je. Zelo simpatičen. Celo mlajši od mene.« Nekaj časa je molčala. »Koliko?« »Na videz kakih sedemnajst.« »Ne mislim tega.« Zdaj sem utihnil jaz. »Mislim, da bo stotka dovolj.«

LETO PREVAR.indd 17

17

1/24/11 2:42:20 PM

18

»Zmenjeno. Pripelji ga na isti kraj. Pobrala ga bom čez štirideset minut.« »Super!« Izključil sem telefon in se obrnil k očkovemu sinčku.

Mirno me je gledal v obraz.

No, no, bomo videli, kaj boš potem rekel! * Čez poldrugo uro ga je pripeljala nazaj. V tem času sem se kakih petkrat stekel pogret v avto. Dan je bil vetroven.

Obupno mraz je bilo. Po televiziji je bila ful dobra serija. Če se ne bi bal, da ju bom zgrešil, bi mirno sedel v svojem terencu.

Sicer pa nisem opazil, kdaj sta se pripeljala. Verjetno je parkirala kje drugje. Ko sem ju zagledal, sta bila že na najini klopci. Vrag si ga vedi, kako dolgo sta že sedela tam.

Ko sem prišel, sta o nečem kramljala. Pa to še ne bi bilo nič, če bi samo kramljala. Dajala sta vtis, kot da teta z nečakom razpravlja, kako mu gre v šoli. »Aaa, Miša,« je rekla. »Prisedi, takoj bova.« V tem tonu bi prav tako lahko rekla: ›O poglej, kako ljubek kuža je pritekel!‹ Sédel sem zraven in ju kakor bebec začel poslušati. »Skratka, takoj bi ji bil moral vse povedati,« mu je razlagala. »Me razumeš?« Moj paglavec je prikimal. »In takoj bi bilo vse jasno,« je nadaljevala. ›Kaj se tu dogaja?‹ sem se spraševal. ›A se je meni sfec­ ljalo?‹ »Sicer pa se moraš sam odločiti.« Zavzdihnila je in vstala. »Miša, ti si pravi čudež!« Iz torbice je vzela sto baksov. Mulc me je zelo pozorno pogledal.

LETO PREVAR.indd 18

1/24/11 2:42:20 PM

»Mogoče bi se pa vseeno sam odločil? Takšen mucek si. Tako me je mučilo, ker se nisem mogla spomnit, komu si podoben.« »In komu sem?« »Johnnyju Deppu. Prav tak srček si.« »Ne, ne grem se,« sem rekel in pospravil denar v žep. Še sploh, ker se mi niti sanjalo ni, kdo je ta Johnny.

Mulc še kar ni odtrgal pogleda od mene. Očitno je hotel prežgati luknjo skozme. »Kakor veš.« Sklonila se je k njemu, ga cmoknila na lice in ga z oprs­ tanjeno levico potrepljala po glavi. »Ciao, Serjoža. Premisli o tistem, kar sem ti povedala.« »Prav,« je odvrnil in si popravil lase. »Bom premislil.

Na svidenje.« »Veliko sreče, fanta.« Kakih deset minut sva sedela molče kot idiota. Noge sem imel že čisto premražene. »No, kaj bova naredila z denarjem?« sem končno vprašal. »Sto baksov – to ni denar.« »Kakor za koga.« »Dajva, zapraviva ga,« je rekel. »Dajva. Za kaj pa?« »Koliko stane prostitutka?« Sprevidel sem, da se mi ga danes ne bo posrečilo presenetiti. Ta pob Serjoža je poseben primer.

19

* Skratka, punci je bilo ime Olesja. Verjetno je bila od kod iz Ukrajine. Pravijo, da zdaj tam še za žret nimajo.

Mo­goče pa se ji je le zahotelo lepega življenja. Po Tverski postopa cel kup Ukrajink. Midva sva naletela na tako kar v redu, čedno. Res pa je veliko čvekala.

LETO PREVAR.indd 19

1/24/11 2:42:20 PM

20

»Če hočeta, lahko z obema naenkrat. Ampak to bo dražje.« »Ni treba z obema,« sem rekel. »S katerim pa?« »Z njim.« »Kaj pa če bi raje s tabo? Ti si tako luštkan.« »Ne, samo z njim,« sem odgovoril.

Moj mulc je bil že čisto namrgoden. »Kam se bomo pa odpeljali?« »K meni domov.« »Na domove ne hodim.« »Daj, oglej si ga. Saj je še čisto zelen. Pa ne da si se nje­ ga ustrašila?« »Ne, ne njega.« »Jaz niti gor ne bom šel. V avtu vaju bom počakal.« »Veš, kako odvratni so ti smrkavci? Mlajši ko so, slabše je. Daj cigareto.« Pohlepno je potegnila mojo cigareto. »Kaj če bi vseeno raje s tabo? Saj je on kar tiho. Ima res pospravljeno podstrešje? Prav nič ne potrebujem kakšnega sranja.« »Ne boj se. Bom jaz pritekel, če bo kaj narobe. Daj no, nehaj cvikat. Človek se vendar mora končno poslovit od devištva, ne?« Serjoža me je prebodel s pogledom. ›No,‹ sem pomislil, ›pa sem ti prišel do živega. Da ne boš sedel kot danski princ. To je Rusija, bratec! Kakšni hamleti neki, mater vola!‹ Nekam hitro sta bila gotova. Punca je prišla dol prva in prosila, naj vključim televizor: »Na TV-centru je zdaj moja najljubša serija. Kakor da bi bilo vse to o meni. Ne smej se, če se bom cmerila. Daj cigareto.« »Kje pa je moj pobček?«

LETO PREVAR.indd 20

1/24/11 2:42:20 PM

sl v yl}h

ê

n

| ê ê ê ê ê ê ê ê ê ê ±ê ê ê ê ê: ê ê ê ê ­ { ê ê êw ê êk ê ±ê ê ê ê ê ê ¾ê ê ®ê O êt ê ê ê O : ê ê ê ê ê ê ­êu ±ê ê W ­êz ±ê ê ê ê ê ê ê W ­êw ±ê: ê ê ­ w ê ê ê ê ê ­ v: ê ê êO ê ê : ê ê ­êt ê ê ê ê ê ê ê ê ê O ­ê½­­­½êl ê ê ê : ê ±ê ê ê ê ±ê êW ±ê ê êÀê ê : ±ê ê ê O: ±ê ê ±ê ±ê ê ê ­êz ê :ê ê ê ê ±ê ê ê ê ê ê ê ê ­êv: ê ê ê ê ê ±ê ê ê : ê ­ê ê ê ê ê ê ­ z ±ê ê ±ê ê ê : ê ­ o ê ±ê ê ê : ê ê ­ o ê ±ê ê ê : ê ê ­ ê ±ê : ê ê ±ê ê ê ê ê: ­ ¹{ ê ê ê ê : ê O ­º w ê ê W ê ê ê ­ê ±ê ê ­ ¹u ê ê ê ê O ê ê : ­êz ê ê ê ±ê ê ê ê ê ­º { ê ê ê ­êz ê ê ­ê} êW ê ±ê êO ê ê ê ê : ­ê} ê ê ê ê ê ­

9 789612 415112

16,40 €

ISBN 978-961-241-511-2