Plosk ene dlani - Richard Flanagan

Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah ■

RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 1

1.4.2010 16:56:34

Naslov izvirnika: The Sound of One Hand Clapping

Copyright © 1997 by Richard Flanagan © Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(94)-311.2

FLANAGAN, Richard Plosk ene dlani / Richard Flanagan ; prevedla Irena Duša. Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

ISBN 978-961-242-277-6

250537472

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 2

1.4.2010 16:56:34

Richard Flanagan PLOSK ENE DLANI

prevedla Irena Duša Draž

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 3

1.4.2010 16:56:34

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 4

1.4.2010 16:56:34

za Archieja Flanagana Helen Flanagan Antona Smoleja Odpustite mi slabosti, a pripovedujem z ljubeznijo.

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 5

1.4.2010 16:56:34

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 6

1.4.2010 16:56:34

Sarajevo, 1946 Tu, v Beogradu, vidim po cestah hoditi lepo število mladih žensk, ki jim lasje sivijo, ali pa so že čisto sive. Njihovi obrazi so polni trpljenja, a so še vedno mladi, medtem ko njihova telesa še bolj jasno pričajo o mladosti. Kar vidim lahko, kako je šla roka zadnje vojne čez glave teh krhkih bitij …

Tega prizora ni mogoče ohraniti za prihodnost; te glave bodo kmalu še bolj osivele in izginile. Škoda. Ni je stvari, ki bi lahko prihodnjim generacijam bolj živo pripovedovala o našem času, kot so te mlade osivele glave, ki jim je bila ukradena brezskrbna mladost.

Vsaj ta kratki zapis naj jim bo v spomin.

Ivo Andrić

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 7

1.4.2010 16:56:34

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 8

1.4.2010 16:56:34

1. poglavje 1954

VSE TO BOŠ NEKOČ razumela, vedela pa ne boš nikoli, saj se je zgodilo zdavnaj, zdavnaj, v svetu, ki je od takrat preminil v šoto, v pozabljeni zimi na otoku, za katerega je slišal malokdo. Začelo se je v času, preden sneg popolnoma in nepreklicno prekrije stopinje. Ko črni oblaki zastrejo zvezde in mesec, ki razsvetljujejo nebo, ko na šepetajočo deželo leže brezsenčna tema.

Natanko v tistem trenutku, okrog katerega se je staknil čas, so burgundsko rdeči čevlji Marije Buloh stopili na tretjo in najnižjo s snegom naprašeno stopnico pred njihovo leseno kočo. V trenutku, ko je odvrnila obraz od koče, je Marija Buloh vedela, da je šla že predaleč in da ni več poti nazaj.

Nekateri pravijo, da so jo tiste noči divji vetrovi snežnega viharja kar odpihnili iz mesta; da jo je vzela viharna, valujoča sapa nevihte in ona se je kot angel dvignila z njo tja v gozd onkraj, kot prikazen je poletela v neobljudeno divjino, ki se je raztezala v vse smeri kompasa onkraj mesta, žarečega kot rana sveže krogle v mesu.

A seveda ni bilo tako.

Nekateri celo pravijo, da se je spremenila v sam vihar, da je postala veter, ki jih bo vse preklel. A takšnih strašnih vetrov se ne da zajezditi kot v sanjah. Ob takšne se lahko le opreš, in natanko to je naredila Marija Buloh, saj je bila razumna ženska, naj ljudje govorijo, kar hočejo, in nikakor ni bila muhasta, opirala se je ob veter, kot bi bil stena, ki se lahko vsak trenutek zruši nanjo, stiskala je rdeči plašč, tisti oguljeni rdeči plašč, tesno ga je stiskala okrog svojega drobnega telesa. A celo ta kretnja prehiteva zgodbo, saj veter ne bo močneje zapihal, dokler ne bo skoraj prišla iz naselja.

Kar veliko je morala prehoditi, da je prišla tako daleč. »Mama,« je Marija Buloh iz koče zaslišala dekličin glas. In potem še enkrat, tokrat prej hlipanje – »Mama …«

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 9

9■

1.4.2010 16:56:34

■ 10

Marija Buloh je stala na tisti stopnici, gledala je kamorkoli, le proti koči za sabo ne, in poskušala potolažiti otroka, ki ga je pustila notri. Marija Buloh je pogledala v svoje burgundsko rdeče čevlje, gledala je, kako lepe stopinje puščajo tako ponošeni čevlji v svežem snegu, videla je, kako na dveh lesenih stopnicah nad njo snežni metež že briše njene stopinje, čudila se je naravi lepote, se čudila temu, kako kratek čas je namenjen vsemu dobremu, preden ga izbriše. »Aja, aja,« je poskušala Marija Buloh potolažiti otroka z besedami, ki so jih matere njene dežele govorile, kadar so dajale otroke spat. »Aja, aja.« Ko je hodila proč, se ni ozrla proti koči, pustila je, da ji je pogled odtaval navzgor, da je odplaval nad raztrgan nered naselbine, tja v temni gozd. Gledala je črnino noči nad seboj. Gledala je, kako sneži v stožce rumene električne svetlobe. Opazovala je snežinke, kako krožijo proti zemlji. Beli kosmi so se vrtinčili in obračali v zraku, kot bi bili čas, ki ne mineva stalno, ampak neredno. Marija Buloh je opazovala, kako padajoče snežinke izdajajo, da zrak ni nikoli pri miru, da je poln neskončnih vrtinčastih kompleksnosti z neomejenimi možnostmi elegantnega in nerazložljivega gibanja.

Marija Buloh je imela v tistem trenutku občutek, da vse, tudi sebe, opazuje kot v filmu, da je v filmski scenografiji. Če je tako razmišljala, ni slišala oddaljenih klicev hčere iz koče, ki jo je pravkar zapustila. Čudni zvoki. Zvoki, ki jih ni hotela slišati. »Mama,« je jokal otrok, njegova mati pa ga ni slišala. »Aja, aja,« je tolažila Marija Buloh, ali so bile besede namenjene njej, njenemu otroku ali prav ničemur, pa ne ve nihče, saj je prišla že daleč od koče, vse glasove pa je tako ali tako zadušil sneg. »Aja, aja.« Gledala je naprej: vse je videla na novo, kot da nima nobene povezave z njo. Videla je, kako ves črno-beli prizor razsvetljujejo močne električne luči, ki so tekle ob obeh straneh nečesa podobnega ulici, kako so na obeh straneh ulice stale grobo postavljene koče iz pokončnih desk, s strehami iz valovite pločevine, z dimniki iz valovite pločevine, kako je prizor nekatere prebivalce vse preveč boleče spominjal na delovna taborišča v sibirskem Uralu. Vendar je vedela, da ni v Stalinovi ZSSR. Vedela je, da to ni Kolyma ali Goli otok ali Birkenau. Vedela je, da tudi Evropa ni. Vedela je, da

fabula 2010 - flanagan Ea tisk notranjost.indd 10

1.4.2010 16:56:34