1
SKUPINA MLADINSKA KNJIGA
2
10/83/18/0
10/67/88/0
29/100/100/10 40/100/55/14 Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu:
73/57/90/11
48/0/100/0
88/45/55/5
© Cankarjeva založba - Založništvo d. o. o., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-821 821.163.6.09Makarovič S. MAKAROVIČ, Svetlana Deseta hči : [čitanka] / Svetlana Makarovič ; [izbor in spremna beseda Gašper Troha]. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2010. − (Knjige za vsakogar) ISBN 978-961-231-795-9 250350080
27/31/8
3
čitanka Svetlana
Makarovič
deseta hči
4
5
6
1964 - 1971
7
P LE ŠE M KAČ J EGA PA S T I R JA Osebe: Dekle Mrtvec Glas, ki prešteva Tetin glas Ljudje v pižamah Prazna soba. V sredini postelja, na njej mrtev človek. Stol, na njem dekle. DEKLE (po dolgem premolku) Treba se bo prebuditi, sicer me bo prehi tel. To je postelja, to stol in on je mrtev. Še zmeraj spi; nad očmi mu plava zelena senca kot iz daljnega gozda. Ni me strah. Rajši vidim, da je mrtev, kot da bi srebal juho. Te ustnice so zdaj tako hladne, tako čiste, sinjkaste kot kukavičji cvet in hlad, ki ga dihajo te roke, je tih, mehak. Ne bojim se ga, mojbog, saj se prebuja tako plaho, tako plaho kot otrok. (Mrtvec premakne roko.) Bog ve, kako je umrl. Za utopljenca je prelep. Krvi tudi ni in nobenih sledov. Samo tih in bled je – zdi se, kot bi zaspal z lepo mislijo. Nocoj ga moram spoznati. Navsezadnje imam pravico do tega. Nisem hotela priti v to sobo in nisem ga hotela gledati. In potem tri noči z mrtvecem, ki ga niti ne poznam. Pravzaprav je nekako pust. Prvo noč, ko sem norela od groze, je samo obrnil glavo in rekel z neskonč no začudenim glasom: Kaj, vrbe? – In to je bilo vse. In sinoči je rekel še: Prišla sva med vrbe. Prišla sva, je rekel. (Mrtvec obrne počasi obraz proti dekletu.) Ni me strah, ni me strah. MRTVEC Vrbe. Vrbe in oblaki in ti, mali kačji pastir. Plašiš odseve v vodi s strupenim veseljem barv, ki jih nosiš na krilih. Zdelo se mi je, da sem te že nekje videl, poznam te od nekod. (Se dvigne.)
8
Mali kačji pastir, tu ni nikogar, ki bi naju hotel preštevati, tu govori voda in vsakomur zmeša štetje. DEKLE Nočem biti kačji pastir, ne maram žuželk. Veš kaj, preveč do mišljije imaš za mrtvega človeka. Včeraj si zamrmral dve besedi, pa konec, ampak vseeno bolje, kot da poskušaš mene prepričati, da ni sem tukaj. MRTVEC Tega ne moreš razumeti, ker si še mrtva – ampak mislim, da boš kmalu oživela. Vse je nesporazum. DEKLE Vse je nesporazum. Torej se sporazumiva. Opiši mi, kaj vidiš. Lahko vidiš kaj takega, česar bi jaz ne mogla videti? Kaj vidiš? MRTVEC Vidim, vidim dvorane zelenega tolmuna. Na čistem pesku dna je nekaj negibnih srebrnih rib, težkih in resnih, ki čakajo name. Vrbe pogledujejo čez ramo, da bi zagledale senco, ki je živa, in malega kačjega pastirja, ki si ne upa pogledati svojega odseva v vodi. Sem in tja se okrog njega zabliska zlato zeleno in modro, on pa noče verjeti, da je to barva njegovih kril. Tako je rahel, skoraj tako kot njegov la stni odsev. – Vem, kaj vidiš ti. DEKLE Vidim sobo, v kateri še nisem bila, vidim belo posteljo in mrli ča, ki govori, vidim svojo roko, koleno, pramen las. Je kot je. Vidim prostor, v katerem te lahko preštejejo – čisto lahko te. MRTVEC Samo korak je do vrb, samo korak do svetle vodne dvorane, bila bi varna. Ampak ne morem te dolgo čakati, mali kačji pastir, moj čas bo potekel. DEKLE Tiho. Korake slišim. MRTVEC Srne gredo, srne s sivimi očmi. DEKLE Koraki. Mogoče bodo tudi nocoj utihnili, preden pridejo do vrat.
9
MRTVEC Pridi k meni. DEKLE Korak. Korak. Nocoj pridejo do vrat. MRTVEC Pridi k meni, tu te ne najdejo. DEKLE Nikoli ne rečem, da me je strah. MRTVEC Sezi z roko pod moje zglavje. Tam je britev. Nikoli več ne boš umrla. DEKLE Nikoli ne rečem, da me je strah. Ampak vem, da me hočejo pre šteti. Kaj je za vrbami? MRTVEC Za vrbami je … čakaj, zelo so visoke in goste – za vrbami je gozd in rdeče jagode v njem. Prav posrečeno je. In čudno. DEKLE In kaj še? Pohiti vendar! MRTVEC Razumeti moraš, da živim šele tri noči, vse mi je še novo. Nekoč, ko sem bil tudi jaz mrtev, sva se ljubila. DEKLE Tega ne moreš reči! MRTVEC Ljubila, jaz in ti. DEKLE Ne poznam te. Morala bi vedeti. MRTVEC Lahko bi te tudi preštel, če bi hotel. DEKLE Lažeš! Nikoli me ni bilo mogoče prešteti. Nisva se ljubila, nikoli. MRTVEC Bil sem drugačen. Ali veš, kdo te je pripeljal sem? DEKLE Drugi.
10
MRTVEC Drugi. Ne prijemaj me za roko, ali ne vidiš, da je ni več? Drugi. Rekel sem ti nekaj o srnah, ti pa nič. In povedal sem ti … Kaj res ne razumeš? Povedal sem ti več ko dovolj. Še nikoli te ni nihče tako snubil. DEKLE Prišli so do vrat. Čakajo. MRTVEC Čakajo. Vse si pokvarila. Zelo si daleč. DEKLE Čakajo tesno ob vratih. Ni me. Nikar spet ne zaspi! Prosim, ne zaspi! In njihove sence so umazale vrata in iščejo špranj. Prestopajo se z noge na nogo – in bogve koliko nog imajo – in vlečejo na dan poša stne računalnike iz lobanjic. GLAS So ščinkavci, so škorci, so kosi, lastovke, smo vrabcem in sinicam prešteli glavice, od drobnega ječanja trepeče širni svet, preštevati, preštevati, red mora biti, red. So miške, netopirji, so majhne kačice, martinčki in postovke in majhne mačice, od drobnega ječanja trepeče širni svet, preštevati, preštevati … DEKLE Ni me! Ni me! Pojdite stran! GLAS So mačkini dojenčki in račke in gosi in veverice, zajčki, prešteti so že vsi, lobanjice so bele, iztaknjene oči, so psički nerojeni – DEKLE Ne! Ne! Plešem! Ni me! Plešem vrbe in tolmun, plešem mirno dno tolmuna. Plešem pesek, plešem vsak kamenček in vsak odsev v vodi. Plešem daljno nebo in varne liste, plešem zlato zeleno in bleščeče modro, ple
11
šem peruti in oči, ki vidijo na vse strani, plešem molk, plešem kačjega pastirja. GLAS (tiše) In sovice in ovčke … in rovke in strnad … lisjački in srnjački … in … DEKLE Ne! Še zmeraj plešem, plešem kačjega pastirja. Še. Še zmeraj. – Odšli so. Mislim, da so čisto zagotovo odšli. Koraki se oddaljujejo. Niso me prešteli. Še zmeraj sem lahko vse, še zmeraj sem lahko nič. In ti spiš, ti spiš. Nad vekami senca iz daljnega gozda. In spet si tako tih, da bi lahko verjela. Mislim, da bi ti morala verjeti. Verjamem ti. Ljubila sem te. Vendar gledam zdaj prvič tvoj obraz. Potem se boš počasi razkrojil in vse bo do kraja zamujeno. Že zdavnaj je vse zamujeno. In nikoli ne veš – mogoče samo še ta noč, to jutro, ta trenutek, ki stoji pred teboj kakor privid neznane, nepredirne stene; odprli bodo vrata in začeli šteti. Boš samo, kar bodo zapisali, nikoli več ne boš kaj drugega. Najbrž bodo počakali na jutro. Koraki! Koraki, ampak drugačni. Spet jih slišim. Drobnijo kot siva miš po vijugastih hodnikih, vijuga sta, siva miš. TETA Joj, joj! Kako debela vrata! Preden bom vse to pregledala … DEKLE Ne morem ti odpreti. – Saj nisi hudobna? TETA Teta sem, kako bi ne bila hudobna? Prinesla sem prtičke, prinesla sem krožničke, vsi prešteti, vsi. DEKLE Vrata so debela, težko jih boš pregledala. TETA Ta moj nečak pa kar nič, grdi. Mene pa zob boli, tisti levi, najdalj ši, z iglo na koncu, ki ga najbolj potrebujem, ja. Glodam. Glodam. Želi mi srečo, nesramnica!
12
DEKLE Želim ti srečo, nesramnica, želim ti prešteto srečo, teta. TETA Prišla bom noter. En prtiček bom dala na stol. Na njem ne boš smela sedeti. Ne boš smela. Enega pod glavo mojemu dragemu nečaku. Dober fant je, čisto pri miru. Ne bo ga pomečkal. In enega na usta tebi in enega njemu. Na krožničke pa svečke. O, lepo bo. Mene pa zob boli, pa kar glodam. Trhel pa ni, ta les. Pa povsod prtič ki. Sama sem jih skvačkala iz čiste groze. Pa povsod bodo. Lepo bo. DEKLE Plesala bom po njih. TETA Ne boš. Ne boš. DEKLE Plesala bom po njih stvari, o katerih se tebi še sanja ne. TETA Meni se sanja vse. DEKLE Plesala bom tako dolgo, da se bodo raztrgali v nemočen, histe ričen smeh – in ti prav tako. Potem jih bodo še same luknje – in tebe tudi. Potem zginejo – s tabo vred. TETA Veliko luknjo sem že naredila, dekle. Vsak hip je večja, dekle. Vsak hip bom zagledala luč. Potem se zvijugam skozi luknjo – in prtički tudi. Potem vse pokrijem. DEKLE Zaman si se trudila, teta. TETA Vidim luč, vidim luč! Sem, prtički! Vsi prešteti, vsi enaki. Kolikor prtičkov, točno toliko – DEKLE Plešem gozdno travo, plešem kukavico.
13
TETA To ni nič. DEKLE To je začetek. Zdaj plešem iz gozda ven. TETA Kam? Kam neki? DEKLE Prav tja. TETA Ti vendar ne moreš vedeti! DEKLE Povedal mi je, povedal mi je! Plešem kačjega pastirja! S svojim bleskom plašim odseve v vodi, s svojimi očmi, z ogromnimi očmi vidim na vse strani, plešem kačjega pastirja, ni me! TETA Kje so moji prtički, moji podstavki, k o l i k o jih je?! Oh, do jutra ne bo miru. Nehaj že. Nehaj, no. Slepiš me, nesramni otrok. Ne, pred jutrom ne bo nič. Bog, kaj sem primolila! DEKLE Zbogom, teta. Ne veš, kako mi je žal. – In tako sva spet sama. Kdo izmed naju je neki bolj mrtev? (Leže k mrtvecu.) Se res ne bojiš več? Zdaj se spominjam. Ob nedeljah si me peljal na nogometno tekmo. Prišel si k meni domov in prosil mojo mamo, če smem s tabo. Rekel si, da se učimo za maturo. Pa sva šla. In tam si tulil s široko odprtimi usti. V začetku se mi je to zdelo smešno in sem se smejala. Potem sem se zresnila in ti od časa do časa pogledala od spodaj navzgor v usta, ki si jih imel kar naprej odprta. Ta začetek ni trajal dolgo. Počasi se je vse to začelo spreminjati v muko. Spominjam se: vsako nedeljo sem te želela videti mrtvega – da bi te lahko ljubila. Nekoč sva bila poročena, ti in jaz. Ob nedeljah sva hodila na sprehod v park, potem pa v kino, pa malo v gostilno, kajne? Srebal si juho, tak
14
si bil! Pomakal si kruh v golaž in kapljalo ti je od ust. V začetku sem se ti smejala, potem pa ne več. Želela sem si, da bi ležal nekje – recimo v tej sobi – tih, miren in bled, pa bi te ljubila. Danes gotovo ni nedelja. Mogoče pa nisva bila poročena. Ne, nisva bila. Bila sem nekaj takega kakor tvoja priležnica ali kakor že temu pravijo. Vsako nedeljo si me z neznosnim sopihanjem vzel. Nedeljski večeri. Oprosti, res je. Tvoj obraz je bil tako blizu – tako blizu, da je bil kot pasji gobec in nečedno si govoril. Ne bi se čudila, če bi privlekel svoje drobovje na dan in mi ga začel navdušeno razkazovati. – Vidiš, tule so jetra. Krasna, bleščeča, zdrava. Pa pljuča, kar veselje jih je pogledati. Tu je kos črev, vidiš, kako so enakomerna, to je zaradi dobre prebave. O, kako sem vesel, da sem te spoznal! In tako sem si želela, da bi te videla mrtvega, takega, kot te vidim zdaj. Nič ne morem zato. Vendar ti kar ne morem verjeti. Si res to, kar si? Ali nisi lahko spet vse, kar si bil, vse, kar boš? Odpusti, morala bom. Hudo mi je, a ne zaupani ti, zaupam samo sebi. Nisem hotela priti v to sobo, nisem te hotela videti. (Seže z roko pod zglavje in vzame britev.) Nisem hotela tega. Toda moram te videti. Moram te prešteti. (Nastavi mrtvecu britev na vrat.) Razumeti moraš – saj tebi je vseeno, zame gre. (Zareže z britvijo v mrtvečev vrat.) Če si res to, kar si, te ne more boleti. (Soba se naenkrat razsvetli, mrtvec plane kvišku.) MRTVEC Ljudje, na pomoč!! Umoriti me hoče! Aaaa! (Glasovi. Vrata se sunkoma odpro, v sobo planejo ljudje v pižamah in sprašujejo, kaj se dogaja. Mrtvec razburjeno teka okrog in kaže na dekle.) Ljudje, umoriti me je hotela! Sredi noči, lastna žena! Ravno sem imel hude sanje, veste, sinoči sem se malo preveč zelja najedel, pa se zbu dim, pa čutim, da mi hoče vrat prerezati. O, ta mrha. Naj hitro kdo telefonira …
15
(Ljudje plešejo ob tihih udarcih bobna, držijo dekle in ji zvijajo roke na hrbtu. Dekle stoji nepremično, odsotno strmi v jutro in tiho ponavlja.) DEKLE Plešem kačjega pastirja. Plešem kačjega pastirja …
16
K R E SNA N O Č m r av l jišč e i Za svojimi vrati čutim stopinje sovražnih tujcev. Moja hiša je iz tenkih rož, iz vrabčjega perja in metuljih kril, okna so na stežaj odprta dobremu vetru in soncu. In vrata, vrata so iz divje trte narahlo narahlo spletena. Za njimi se množijo prihuljene stopinje. Sovražijo me zaradi cvetne čaše, ki legam vanjo vsak večer. Bližajo se. V meni vztrepetava kot grlica. Nihče me ne bo branil. ii To noč je osteklenel jok v oster črn prod, to noč sem porezala besedam svetle peruti in jih zaprla v nizko hišo molka. Pred vhod je legla dolga zver. To noč sem dobila trde, gladke oči. V zraku krožijo iztrgana peresa. Tišina se krči. Tu sem. Krik mi narašča v dlaneh. iii Ostanem na svojem prostoru, z veliko sliko sonca za očmi, nikamor naslonjena. Ostanem kljub sencam, ki so me hotele pregnati z jase.