Učna ura ustvarjalnega pisanja - Michael Viewegh

Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN ■

MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 1

31.3.2010 13:55:10

Naslov izvirnika: Lekce tvůrčího psaní

© Michal Viewegh, 2005 © Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

7.038.53 821.162.3-311.2

VIEWEGH, Michal, 1962Učna ura ustvarjalnega pisanja / Michal Viewegh ; prevedla Anjuša Belehar in Jernej Juren. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

ISBN 978-961-242-280-6

250504960

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 2

31.3.2010 13:55:10

Michal Viewegh Uﾄ君A URA USTVARJALNEGA PISANJA

prevedla Anjuﾅ｡a Belehar in Jernej Juren

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 3

31.3.2010 13:55:10

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 4

31.3.2010 13:55:10

PROLOG

Toplo popoldne na začetku maja 2004; avtor in njegov založnik sedita na terasi pred kubansko restavracijo La Bodequita del Medio nasproti knjigarne Fišer, kjer se ob petih začenja avtogramijada avtorjeve nove knjige. »In o čem bo naslednja?« vpraša založnik. »Že veš?« »Tak si kot naš oče. Pri kosilu se ukvarja s tem, kaj bo za večerjo.« »In ti se temu čudiš? Morava se pač prepričati, da najinega udobja še dolgo ne bo konec.« Založnik se zadovoljno nasmiha. Tudi avtor se počuti dobro; če ne bi bilo avtogramijade in vseh teh stvari, ki spadajo zraven, bi rekel celo, da je v danem trenutku srečen. Na voljo imata še dobro uro, tako da jima ni treba hiteti. Čas sproščeno teče. Lahko reče karkoli, nobenih tabujev ni med njima, v skupni dvanajstletni preteklosti ni nobene skrite spotike, ki bi se je bilo treba ogibati. Definicija prijateljstva, pomisli. »Vem. Sprašuješ iz iskrenega zanimanja ali po formalni dolžnosti?« »Po dolžnosti, seveda. To vprašanje imam na seznamu in rad bi ga končno odkljukal. Zato že enkrat izdavi, da lahko potem začneva govoriti o čem prijetnejšem.« »Čutil sem tvojo neiskrenost. Moja intuicija me ponovno ni razočarala.« »Kaj si pa mislil? Da me bo po štirinajstih letih v založniški branži zanimala literatura? Lepo te prosim.« Pride natakar, spet si naročita mojito. »Veš, kaj je za Kinga literatura?« reče avtor čez trenutek. »Čudovito srečanje sorodnih misli. Pod to se popišem.« »S Kingom bi tudi jaz rade volje podpisal.« Med sivo-belimi oblaki se pojavi sonce in v enem samem trenutku preplavi živahno ulico z zaslepljujočo svetlobo. Avtor si iz etuija na mizi vzame temna očala. Manjša od obeh deklet pri sosednji

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 5

5■

31.3.2010 13:55:10

■6

mizi si rokave oranžne majčke zaviha čisto do ramen. Založnik jo opazuje. »No, ti bom povedal, če me že siliš,« reče avtor.

Založnik se zaheheta. Prihaja kritik s svojim ogromnim psom in prisede. »Zaboga, kdo od vaju je izbral pa tale lokal?« je nezadovoljen. »Ne pijem v hiši, kjer skrivajo jetnike po kleteh …« Pes maha z repom, avtor ga boža po hrbtu. Kritik si naroči pivo. »Moje čustveno življenje je v razsulu!« nenadoma zastoka. »To ni nič novega,« neprizadeto reče založnik. »Ravno se pogovarjamo o moji naslednji knjigi,« avtor obvesti kritika. »Gre za zgodbo, ki bo nastala tekom enega samega dne, na seminarju ustvarjalnega pisanja. V celoti se bo odigrala neposredno pred bralčevimi očmi. Pred njimi bi tako rekoč iz nič moralo nastati nekaj znamenitega.« »Bo tam več podobnih stavkov?« vpraša založnik. »Nimaš v žaklju ničesar drugega? Recimo kakšne sentimentalne ljubezenske zgodbe? Na kakšnih štiristo straneh? Da bi to lahko prodajali po tristo kron?« »To bo kratka stvar. Strogo strnjena novela.« Kritik se zasmeji. A sem mogoče rekel kaj smešnega, se vpraša avtor. »Kratka?! Si znorel?« Pod založnikovo teatralno zgroženostjo pobliskava nasmeh. »Skorajda predrzna avtorska gesta,« nadaljuje avtor s prepričanim navdušenjem. »Samozavesten prikaz ustvarjalnih sposobnosti.

In natančno tak bo tudi naslov: Učna ura ustvarjalnega pisanja.« »Pozabi. Knjigo s takim naslovom si bodo kupili samo čudaki.« Avtor se obrne h kritiku. »Tebi tole ne bo všeč. In veš, zakaj?« »Ne,« se namršči kritik. »Ker te bom kljub temu, da sem se temu vedno izogibal, postavil za enega izmed glavnih likov. Počasi mi začenjaš presedati, Lumir.« /1/ Oskar pogleda na uro; seminar se bo začel čez točno petintrideset minut. Vsi njegovi gibi so od tega trenutka naprej hitrejši: is-

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 6

31.3.2010 13:55:10

kanje čiste spodnje majice, izbira srajce, menjava rjavega pasu s črnim. Problemi z nogavicami; še pri dvainštiridesetih ne ve, ali se morajo ujemati z barvo čevljev ali hlač. Preden bo to ugotovil, ga mogoče sploh več ne bo med živimi. V krsti je to konec koncev vseeno, in obleka in čevlji bodo črni. Pomisli, ali lahko dva družinska pogreba v enem letu upravičita takšna razmišljanja. Kje za hudiča je modra srajca? Pri odpiranju omare se zave, da se obnaša rahlo panično. Ko je v stanovanju sam, se z izprijenim užitkom prepušča podobni woodyallenovski histeriji, pred ženo s petnajstmesečno hčerkico v naročju pa bi se moral delati preudarnega in sproščenega. Bi si morda želel imeti otroka z nekom, ki nervozno poskakuje po predsobi s hlačami okoli gležnjev samo zato, ker ga nekje pričakuje nekaj študentov? Zakaj ga po toliko letih dela na svojem še vedno preveva skoraj absurdni občutek odgovornosti?

Kaj mogoče ni v svobodnem poklicu? Kot da se ne bi mogel v miru obleči in začeti par minut kasneje – konec koncev je umetnik, ne uradnik. Ampak ne zna si pomagati. Tudi na čisto nepomembne službene sestanke prihaja točno. Ko sede na omarico za čevlje, da bi se na hitro obul, ponovno začuti znan odpor. »Sploh mi ni do tega, da bi šel.« Dominika se smehlja. »K dvajsetletnim študentkam? Ki so se vpisale ravno na tvoj seminar?« »Vpisale so se iz radovednosti! Iz golega voajerizma! Hočejo videti tako imenovanega literarnega estradnika, to je vse.« Za njegovim lažnim razburjenjem se skriva preprosto dejstvo, da nerad zapušča udobje stanovanja, da se mu ne da kogarkoli česar karkoli učiti. Učiti pomeni izstopiti iz sebe – in ravno to mu je v tem trenutku odveč. Iz izkušenj pa seveda ve, da bo v predavalnici ta odpor hitro premagal. Ko stoji pred študenti, vedno znova oživi. Sam bog ve, da to ni iz nečimrnosti; ta ga je že minila. Kaj torej povzroča njegovo spreobrnitev v energičnega učitelja? Na nek način – Oskar ne najde točnejše razlage – najverjetneje življenje samo: dolgočasno abstraktni študentje iz njegovih zamorjenih predstav se v predavalnici vedno znova spremenijo v čudovito konkretna človeška bitja. Njihove zadrege, pričakovanja, radovednost, beležke, jopice, obrazi, nasmehi – vse to je nenadoma resnično in k sreči nikoli povsem dolgočasno. Tudi tiste najbolj

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 7

7■

31.3.2010 13:55:10

■8

bedaste navadno nekaj naredi zanimive, pa čeprav samo to, kako si odmaknejo lase s čela ali kako odpirajo steklenico mineralne vode. Pravzaprav to Oskar pozna še od nekod drugod: v zadnjih letih se vsakič znova počuti podobno utrujeno, ko začenja pisati nov roman. Čemu k štirinajstim knjigam dodajati še petnajsto? A ni pravzaprav vseeno? Je res pomembno, ali bo delaven ali pa se bo delu izogibal? Je pomembno, ali ima pod črto štirinajst ali dvajset knjig? V čem je razlika? Edino, kar na koncu vzbudi njegovo zanimanje, je konkretna zgodba. »Reci atiju adijo,« reče Bari. »Reci: Adijo, ati!« »Ati.« »Adijo.« »Dijo.« »Še lupčka.« Dobi ga, poljubi še ženo in odide. Zunaj rahlo prši; za konec septembra je hladno. Spomni se Natalije, kako je skrivala roke pod raztegnjen rokav kakšnega od tistih svojih velikih puloverjev. Tem si ne izbiramo sami, one si izbirajo nas. Dopoldanski veter je na mrežo hladilnika prilepil nekaj mokrih listov. Oskar potuhta, ali jih ne bi raje odstranil, vendar jih na koncu pusti, kjer so. Volan je zoprno mrzel. Prestavi v prvo, vklopi brisalce in se odpelje. /2/ Jasmina samo v spodnjicah in modrčku sedi na robu banje in si zbrano lakira nohte. Odmakne roko od sebe in upogne zapestje, da bi preverila rezultat. Čuti neko negotovo radovednost, hkrati pa rahlo nervozo, ki se ji zdi odveč, zato si jo očita. S prsti maha po zraku in čaka, da se karminsko rdeč lak posuši do konca. Pred nekaj trenutki je prebrala zavihke na obeh Oskarjevih knjigah, ki ju ima doma. Spomni se, kako sta bili dragi, in v mislih mu za to prišteje minus točko, čeprav sluti, da avtor navadno ni kriv za prodajno ceno svojih knjig. Njena namerna hudobija jo razvedri.

Na polnozrnato štručko si namaže sirni namaz, nalije si kozarec mleka. Ogleduje si Oskarjevo fotografijo. Čeden ravno ni, ima nikakršno frizuro, velik nos, krive zobe in dela se mu druga brada.

Kljub temu bi stavila, da je domišljav. Jasmina kljubovalno vzdigne glavo. To opazi že po njegovem pretirano samozavestnem na-

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 8

31.3.2010 13:55:10

smehu. Na njej ne bo ničesar poizkušal. Ta tečaj si je plačala, pika.

Nenadoma se ji zazdi sijajno, da je treba samo plačati tečaj, in slavni avtor ti je v trenutku na voljo. Štiri ure na teden. Zagotovo je mahnjen na denar, tako kot vsi ostali. Zakaj tudi ne bi bil. V mislih mu prišteje še eno minus točko. /3/ Gora knjig, ki jih nese Simona, je tako visoka, da jo mora držati z brado. Ve, da to deluje ljubko. Malo pretirava, si misli Jakob. To počne zaradi njega. Zadovoljen je, hkrati pa ga malo skrbi. Podkovani čevlji in tetovaža tik nad zadnjico – zdaj jo ima Jakob točno pred očmi – nikogar ne naredijo močnejšega. Sam najbolje ve, kako krhka je v resnici. Simona se nagne nazaj, upogne v pasu in z nogo odrine vratno krilo. »Novo življenje, to bi razumela. Ampak zakaj avtomatično takoj selitev? Sploh me nisi vprašal. Seliva se – in ti me o tem samo obvestiš.« »Poslušaj se za trenutek,« reče Jakob. »Govoriš, kot da bi bila poročena.« »Ne zezaj,« odrezavo reče Simona.

Jakob se odgovoru izogne. Ve, da Simona samo čuti potrebo po govorjenju. Izzivanju. Dokazovanju svojega – predvsem to. Ti čevlji so grozljivi, ampak včasih je bolje odnehati, to življenjsko resnico je že spoznal. Vznemirjal se bo samo še zaradi stvari, ki jih lahko spremeni. Škatlo z napisom Razno postavi na kuhinjsko mizo in pogleda vanjo: nekaj zavezanih plastičnih vrečk in majhnih škatlic, ki jih nima smisla odpirati, porumenel podaljšek, Simonin neokusni obtežilnik, njegove literarne revije, ožemalnik za limone, svečke in svečkice, fen, šampon, velik paket papirnatih robčkov, prosto nametani, že razviti filmi, suho cvetje, zelišča v vrečkah iz blaga, fotografija mame v majhnem kvaziorientalnem okvirju z barvnimi stekelci, digitalna budilka in ustna harmonika.

O bog. Dovolite ženskam, da bi vam pomagale pri pakiranju. Namršči se in škatlo znova zapre. »Dovolj za danes. Ob štirih morava biti tam. Jutri naprej.« Utrujeno sede na edini prosti stol. Jasno, da se gora knjig medtem že zvrne po tleh. Simona zaviha nos. Jakob zapre oči. Ko jo

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 9

9■

31.3.2010 13:55:10

■ 10

znova pogleda, ima v rokah Coelha – knjigo prepozna po sivomodri naslovnici. Simona s posebno vidnim odporom obrača strani. »Tole,« pribije in vrže knjigo na tla, »je največje sranje, kar sem ga kdaj v življenju brala.« »Sem ti rekel, da ne beri tega.« Spogledata se. Gre do njega in mu sede na kolena. »Ta seminar se začne ob štirih,« ponovi Jakob. »Najraje sploh ne bi šla. Brala sem intervju z njim. Deloval mi je domišljav.« »Kaj če bi prebrala kakšno knjigo?« Simona našobi spodnjo ustnico. »Sploh mi ni do tega, da bi šla,« reče čez trenutek. »Kakšna trapasta ideja je sploh to? Kar sam hodi tja. Jaz tako ali tako ne znam pisati.« »Nihče od tamkajšnjih študentov ne zna pisati. Če bi znali, ne bi hodili tja,« ji znova pojasni. »Meni že pisanje SMS-ov dela probleme!« »Se boš vsaj izboljšala v tem.« Narahlo ga s pestjo sune v prsni koš. »Znati pisati vedno pride prav,« dregne vanjo Jakob in s prstom pokaže na Coelhovo knjigo. »Recimo, predstavljaj si, da boš po končanem tečaju znala napisati nadvse briljantno poslovilno pismo. Sposobna boš natančno pojasniti svoje samomorilske motive in tako svojih najbližjih ne boš pustila v brezupni nevednosti.« Simona se z glavo nasloni na Jakobovo ramo. »Mali, ne bodi trapast,« reče tiho. »Veš, da mi taki štosi niso všeč.« /4/ Gomazeča mlakuža devic in devičnikov, ki bleščeči sen poezije vlečejo iz lastnih črev – Oskar skuša najti v sebi tisti prezir, s katerim bi si zagotovil premoč nad študenti, ampak niti citati Ivana Diviša za zdaj ne pomagajo. Čeprav vodi tečaj ustvarjalnega pisanja že šesto leto, se vsakič prvo uro ne zmore znebiti rahle treme pred

fabula 2010 - viewegh Fa tisk notranjost.indd 10

31.3.2010 13:55:10