Zaziban dih - Herta Muller

Dela v zbirki:

■

HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 1

1.4.2010 16:32:55

Naslov izvirNika: atemschaukel

Copyright © Carl Hanser Verlag München 2009 © Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.112.2-311.2

MÜLLER, Herta Zaziban dih : roman / Herta Müller ; prevedla Mojca Kranjc. Ljubljana : Študentska založba, 2010. - (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

ISBN 978-961-242-275-2

250537216

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 2

1.4.2010 16:32:55

Herta M端ller ZAZIBAN DIH Roman

prevedla Mojca Kranjc

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 3

1.4.2010 16:32:55

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 4

1.4.2010 16:32:55

O pakiranju kovčka

Vse, kar imam, imam pri sebi.

Ali: vse svoje nosim s seboj.

Nosil sem vse, kar sem imel. Moje pa ni bilo. Ali je bilo name­ njeno čemu drugemu ali je bilo pa last koga drugega. Kovček iz svinjskega usnja je bil kovček za gramofon. Lahki površnik je bil očetov. Tamestni plašč z žametno obrobo na ovratniku je bil de­ dov. Pumparice od strica Edwina. Usnjene gamaše od soseda, go­ spoda Carpa. Zelene volnene rokavice od tete Fini. Le vinsko rdeči svileni šal in toaletna torbica sta bila moja, darili za zadnji božič.

Januarja 1945 je bila še vojna. Zgroženi nad tem, da bom moral sredi zime nekam k Rusom, kdove kam, so mi vsi hoteli dati kaj, kar bo mogoče koristilo, če že ne more pomagati. Kajti pomagalo ni nič na tem svetu. Ker sem bil nepreklicno na tistem ruskem seznamu, mi je vsak kaj dal in si pri tem mislil svoje. Jaz sem vse vzel in si pri svojih sedemnajstih letih mislil, da je zdaj pravi čas za odhod. Saj ne bi bilo treba ravno po ruskem spisku, ampak če ne bo prehudo, bo vse skupaj zame celo dobro. Hotel sem ven iz tega ko naprstnik majhnega mesta, kjer je vsak kamen imel oči.

Namesto strahu sem občutil prikrito neučakanost. In slabo vest, ker se je seznam, nad katerim so obupovali moji svojci, meni zdel povsem sprejemljiv. Bali so se, da se mi bo na tujem kaj zgodilo.

Jaz pa sem hotel v kraj, ki me ne bo poznal.

Nekaj se mi je že zgodilo. Nekaj prepovedanega. Bilo je nenavad­ no, umazano, nespodobno in lepo. Pripetilo se je čisto na koncu jelševega parka, onkraj gričev s kratko pristriženo travo. Ko sem se vračal domov, sem šel v paviljon sredi parka, kjer so o praznikih igrali orkestri. Nekaj časa sem sedel v njem. Svetloba je žgala skozi filigransko izrezljan les. Videl sem strah praznih krogov, kvadra­ tov in trapezov, ki so jih povezovale bele vitice s krempeljci. Bil je to vzorec moje blodnje in vzorec groze na materinem obrazu. V tistem paviljonu sem si prisegel: v ta park ne pridem nikoli več.

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 5

5■

1.4.2010 16:32:55

■6

Bolj ko sem se odvračal od tega, hitreje sem šel spet tja – čez dva dni. Na randi, tako se je v parku temu reklo.

Na randi sem šel s taistim prvim moškim. Ime mu je bilo L A­ S T O V K A . Drugi je bil nov, ime mu je bilo J E L K A . Tretji je bil U H O . Potem je prišel N I T . Potem KO B I L A R in potem Č E P I C A .

Kasneje pa Z A J E C , M A Č K A , G A L E B . Potem B I S E R . Samo mi smo vedeli, katero ime je čigavo. V parku so lovci uprizarjali po­ gone na divjad, pustil sem, da so si me podajali med sabo. In bilo je poletje in na brezah bela koža, v jasminovi in bezgovi goščavi je rasel zelen zid nepredirnega listja.

Ljubezen ima svoje letne čase. Jesen je parku naredila konec.

Drevje se je sleklo do nagega. Randiji so se z nami vred preselili v kopališče Neptun. Poleg železnih vrat je bil pritrjen ovalni em­ blem z labodom. Vsak teden sem se shajal z nekom, ki je bil star še enkrat toliko kot jaz. Bil je Romun. Bil je poročen. Ne povem, kako mu je bilo ime, in ne, kako je bilo ime meni. Prihajala sva s časovnim zamikom, ne blagajničarki v loži iz svinčevega stekla, ne zrcalastim kamnitim tlem, ne okroglemu glavnemu stebru, ne z lokvanji poslikanim keramičnim ploščicam po stenah, ne izrezlja­ nim lesenim stopnicam ni smelo priti na misel, da sva dogovorje­ na. Šla sva v bazen in plavala skupaj z drugimi. Srečala sva se šele pri potilnicah.

Takrat, tik pred taboriščem, pa tudi še po moji vrnitivi domov in vse do leta 1968, ko sem odšel iz države, bi vsak tak randi po­ menil zapor. Najmanj pet let, če bi me dobili. Nekatere so. Iz parka ali mestnega kopališča so jih po brutalnih zaslišanjih poslali na­ ravnost v zapor. Od tam pa v kazensko taborišče na Kanalu. Danes vem, da se s Kanala ljudje niso vračali. Kdor se je vseeno vrnil, je bil živ mrlič. Postaran in uničen, neuporaben za kakršnokoli lju­ bezen na tem svetu.

In v taboriščnem času – če bi me zalotili v taborišču, bi bil mrtev.

Po petih taboriščnih letih sem dan za dnem pohajkoval po ži­ vahnih ulicah in v mislih vadil najboljše stavke, ki jih bom rekel, če bi me prijeli: Z A S A Č E N P R I D E J A N J U – zoper tak izrek kriv­ de sem si pripravil tisoč izgovorov in alibijev. Nosim tiho prtljago.

Tako globoko in tako dolgo sem se pakiral v molk, da se z bese­ dami ne morem razpakirati. Samo drugače se zapakiram, kadar govorim.

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 6

1.4.2010 16:32:55

Tistega zadnjega randijevskega poletja sem, da bi si podaljšal pot iz jelševega parka do doma, po naključju stopil v cerkev svete Trojice na Glavnem trgu. To naključje je bilo usodno. Videl sem v prihodnost. Poleg stranskega oltarja je na stebru stal svetnik v sivem plašču in za vratom nosil ovco ko ovratnik. Ta ovca za vra­ tom je molk. So reči, o katerih se ne govori. Ampak vem, o čem govorim, ko pravim, da je molk za vratom nekaj drugega kot molk v ustih. Pred mojim taboriščnim časom, med njim in po njem, petindvajset let sem živel v strahu, pred državo in pred družino.

Pred dvojnim padcem, da bi me država zaprla kot zločinca in da bi me družina izključila kot sramoto. V vrvežu ulic sem, nejeveren, pogledoval v zrcala izložb, tramvajskih in hišnih šip, vodometov in luž, ali vendarle nisem prozoren.

Moj oče je bil učitelj risanja. Jaz pa sem se, z Neptunovim ko­ pališčem v mislih, zdrznil kakor ob brci, kadar je uporabil besedo A K VA R E L . Beseda je vedela, kako daleč sem že šel. Moja mati je za mizo rekla: Ne zabadaj vilic v krompir, razpadel bo, vzemi žlico, vilice so za meso. V senceh mi je razbijalo. Zakaj govori o mesu, če gre pa za krompir in vilice. O kakšnem mesu govori. Randiji so mi meso obrnili na glavo. Bil sem svoj lasten tat, besede so padle nepričakovano in me zasačile.

Moja mati in zlasti oče sta kakor vsi Nemci v mestecu verjela v lepoto plavolasih kit in belih dokolenk. V črn četverokotnik Hi­ tlerjevih brkov in v nas, sedmograške Sase, kot v arijsko raso. Moja skrivnost je bila že samo s telesnega vidika najhujša gnusoba. Z Romunom je bila pa še rasna sramota.

Hotel sem stran od družine, pa tudi če v taborišče. Smilila se mi je le mati, ki ni vedela, kako malo me pozna. Ki bo, ko bom odšel, pogosteje mislila name kakor jaz nanjo.

Razen svetnika z ovco molka za vratom sem v cerkvi videl belo nišo z napisom: N E B O P O Ž E N E Č A S V T E K . Ko sem pakiral svoj kovček, sem si mislil: bela niša je učinkovala. To zdaj je v tek pognani čas. Vesel sem bil tudi zato, ker mi ni bilo treba v vojsko, v sneg na fronti. Trapastokorajžno in vdano sem se lotil pakiranja kovčka. Ničesar se nisem branil. Usnjene gamaše s trakci, pumpa­ rice, plašč z žametno obrobo – nič mi ni bilo prav. Šlo je za v tek pognani čas, ne za oblačila. Ali s temi stvarmi ali pa s kakšnimi drugimi, odrasteš tako ali tako. Svet sicer ni maškarada, sem si

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 7

7■

1.4.2010 16:32:55

■8

mislil, ampak nihče, kdor se mora sredi najhujše zime peljati k Rusom, ni smešen.

Patrulja, ki sta jo sestavljala dva policista, je hodila s seznamom od hiše do hiše, en Romun in en Rus. Ne vem več, ali je patrulja pri nas doma izgovorila besedo TA B O R I Š Č E . In če ni, katero drugo besedo razen besede RU S I J A je izgovorila. In če je, potem me be­ seda taborišče ni prestrašila. Kljub vojni in z molkom svojih ran­ dijev za vratom sem s svojimi sedemnajstimi leti še zmeraj tičal v svetlem, trapastem otroštvu. Prizadele so me besede kot akvarel in meso. Za besedo TA B O R I Š Č E so bili moji možgani gluhi.

Takrat pri mizi s krompirjem in z vilicami, ko me je mati zasa­ čila z besedo meso, sem se še spomnil, da sem se kot otrok igral spodaj na dvorišču in je mati zakričala skozi okno verande: Če ne boš takoj prišel k mizi, če te bom morala še enkrat poklicati, lahko ostaneš, kjer si. Ker sem potem še nekaj časa ostal spodaj, mi je rekla, ko sem prišel gor: Zdaj si lahko spakiraš svojo šolsko torbo in greš v svet in delaš, kar hočeš. Medtem ko je to govorila, me je zvlekla v sobo, vze­ la moj mali nahrbtnik in stlačila noter volneno kapo in suknjič.

Vprašal sem: Ampak kam naj pa grem, saj sem vendar tvoj otrok.

Veliko ljudi misli, da je pakiranje kovčka stvar vaje, da se ga na­ učiš kar sam od sebe, kakor petja in molitve. Mi nismo imeli vaje in tudi ne kovčka. Ko je moj oče moral na fronto k romunskim vo­ jakom, ni bilo ničesar, kar bi si spakiral. Kot vojak dobiš vse, spada k uniformi. Nismo vedeli, za kakšen namen pakiramo, razen za na pot in proti mrazu. Nimaš pravih stvari, improviziraš. Napačne stvari postanejo nujne stvari. Nujne stvari so potem edine prave stvari, pač samo zato, ker jih imaš.

Mati je iz dnevne sobe prinesla gramofon in ga postavila na kuhinjsko mizo. Kovček za gramofon sem z izvijačem spremenil v potovalni kovček. Najprej sem razdrl os in krožnik gramofona.

Potem sem luknjo, kjer je bila ročica, zamašil s pluto. Notranja obloga je ostala, živo rdeč žamet. Tudi trikotne ploščice s psom pred trobljo H I S M A S T E R’ S VO I C E nisem odmontiral. Na dno kovčka sem položil štiri knjige: Fausta v platneni vezavi, Zaratu­ stro, ta tankega Weinheberja in zbirko lirike osmih stoletij. Nobe­ nega romana, kajti roman prebereš enkrat in nikoli več. Na knjige je prišla toaletna torbica. V njej so bili: 1 steklenička toaletne vode,

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 8

1.4.2010 16:32:55

1 steklenička vodice po britju TA R R , 1 milo za britje, 1 ročna bri­ tev, 1 brivski čopič, 1 kos galuna, 1 toaletno milo, 1 škarjice za nohte. K toaletni torbici sem dal 1 par volnenih nogavic (rjavih, že zakrpanih), 1 par dokolenk, 1 rdeče-belo karirasto flanelasto srajco, 2 kratkih spodnjih hlač iz ripsa. Čisto na vrh je prišel novi svilen šal, da se ne bi zmečkal. Bil je vinsko rdeč, enobarvno kari­ rast, tkan svetleče se in motno. Tako je bil kovček poln.

Potem pa sveženj: pregrinjalo z divana (volneno, svetlomodro in bež karirasto, ogromno – ampak ni zadrževalo toplote). V njem pa zvito: 1 lahek površnik (črno-belo meliran, že zelo ponošen) in 1 par usnjenih gamaš (predpotopnih, iz prve svetovne vojne, melonasto rumenih z jermenčki).

Potem krušnjak: z 1 konzervo šunke znamke Scandia, s 4 na­ mazanimi kosi kruha, z nekaj keksi, ki so ostali od božiča, z 1 ču­ taro vode s kozarčkom.

Potem je moja stara mati postavila gramofonski kovček, sveženj in krušnjak v bližino vrat. Policista sta se napovedala za o polno­ či, takrat sta me hotela odpeljati. Prtljaga je spakirana stala poleg vrat.

Potem sem se oblekel: 1 dolge spodnje hlače, 1 flanelasto srajco (bež-zeleno karirasto), 1 pumparice (sive, kakor rečeno, od strica Edwina), 1 telovnik iz blaga s pletenimi rokavi, 1 volnene nogavice in 1 par gojzarjev. Zelene rokavice tete Fini so ležale pripravljene na mizi. Zavezal sem si gojzarje in se pri tem spomnil, da je moja mati pred leti med poletnimi počitnicami na Wenchu* nosila mor­ narsko obleko, ki si jo je sama sešila. Sredi sprehoda po travniku se je vrgla v visoko travo in se naredila mrtvo. Takrat sem bil star osem let. Tisti strah, nebo je padlo v travo. Zamižal sem, da ne bi videl, kako me požira. Mati je skočila pokonci, me stresla in rekla: Me imaš kaj rad, saj sem vendar še živa.

Gojzarji so bili zavezani. Sédel sem za mizo in čakal na polnoč.

In polnoč je prišla, patrulja pa je zamujala. Morale so miniti tri ure, skoraj se ni dalo zdržati. Potem sta prišla. Mati mi je podr­ žala plašč s črno žametno obrobo. Smuknil sem vanj. Jokala je.

9■

* Romunsko: Venchi. Ta in vse druge opombe so prevajalkine.

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 9

1.4.2010 16:32:55

■ 10

Nataknil sem si zelene rokavice. Na lesenem ganku, natanko pri plinomeru, je stara mati rekla: V E M , DA S E B O Š V R N I L .

Tega stavka si nisem zapomnil namenoma. Nepazljivo sem ga vzel s sabo v taborišče. Nisem slutil, da me spremlja. Ampak takle stavek je samostojen. Deloval je v meni in sicer bolj kot vse štiri knjige skupaj. Stavek V E M , DA S E B O Š V R N I L je postal zaveznik srčaste lopate in nasprotnik angela lakote. Ker sem se vrnil, smem reči: takle stavek ohrani človeka pri življenju.

Bilo je 3 zjutraj 15. januarja 1945, ko me je patrulja odpelja­ la. Mraz je naraščal, bilo je -15° C. Na tovornjaku s ponjavo smo se skozi prazno mesto odpeljali na sejmišče. Bil je to prireditveni prostor Sasov. Zdaj pa zbirno taborišče. V hali se je drenjalo skoraj 300 ljudi. Tla so bila prekrita z žimnicami in slamnjačami. Vso noč so prihajali avtomobili, tudi iz okoliških vasi, in iztovarjali zbrane ljudi. Do jutra se nas je nabralo skoraj 500. Vsakršno preštevanje je bilo tisto noč zaman, pregleda ni bilo mogoče imeti. V sejmišču je vso noč gorela luč. Ljudje so hodili okrog, iskali znance. Pripo­ vedovali so, da so na kolodvor prisilno privedli mizarje, ki v živin­ skih vagonih postavljajo pograde iz svežega lesa. In drugi obrtniki da vgrajujejo gašperčke. Tretji v tla vagonov vrtajo luknje za stra­ nišča. S široko odprtimi očmi se je veliko in potihem govorilo in z zaprtimi očmi se je veliko in potihem jokalo. Zrak je vonjal po stari volni, prepotenem strahu in mastni pečenki, vanilijevem pe­ civu in žganju. Neka ženska si je snela ruto. Zagotovo je bila z vasi, njena kita je bila na zatilju dvakrat zvita in s polkrožnim rože­ vinastim glavničkom pritrjena na vrh glave. Zobje roževinastega glavnička so izginili v laseh, ven sta ko dva prišiljena uhlja gledala le vogala njegovega ukrivljenega roba. Z uhlji in debelo kito je bila njena glava od zadaj videti ko sedeča mačka. Sedel sem med noga­ mi stoječih in med kupi prtljage in se počutil ko gledalec. Za nekaj minut me je omamil spanec in sanjal sem: Mati in jaz stojiva na pokopališču pred svežim grobom. Sredi njega raste rastlina z dlakavimi listi, pol toliko visoka kot jaz. Na njenem steblu je semenska glavica z usnjenim ročajem, majhen kovček. Glavica je za prst odprta, od znotraj je oblazinjena z živo rdečim žametom. Ne veva, kdo je umrl. Mati reče: Vzemi kredo iz žepa plašča. Saj je nimam, rečem jaz. Ko sežem v žep, je v njem košček krojaške krede. Mati reče: Na kovček morava napisati ka­

fabula 2010 - herta Ea tisk notranjost.indd 10

1.4.2010 16:32:55