ZVITICA | JESEN 2014 by KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

zvitica 2014

Poštnina plačana pri pošti 8340 Črnomelj

jesen

KAZALO ZVITICA poletje 2014 Klub belokranjskih študentov 2014/3 600 izvodov cena 0€ Odgovorni urednik Upravni odbor KBŠ Oblikovanje in prelom Tomaž Aupič Fotografije arhiv ZIK Črnomelj arhiv KBŠ arhiv MC BIT arhiv MKK ŠOS Zveza ŠKIS Jan Kocjan Tomaž Aupič Bonino Englaro Sašo Jakljevič arhiv Tonja Vrščaja arhiv Ivane Laharnar TISK Natiskaj.si uredništvo ZVITICE zvitica@klub-kbs.si www.klub-kbs.si Lektoriranje Petra Ivanetič Pasiven? Bodi aktiven! Sodeluj! Piši nam!

UVODNA BESEDA MLADINSKA IZMENJAVA IZMENJAVA: Jure Henigsman IZMENJAVA: Nastja Müller ...PO KONČANEM ČRNFESTU ŠOLA NAJ BO ZA VSE

INTERVJU : Ivana Laharnar INTERVJU : Toni Vrščaj KAM SO SE VPISALI DIJAKI AVLab ustvarja KO IMA REKA 28° INTERVJU: N’toko

04 06 10 16 19 24 26 28 31 32

36 38

UVODNA BESEDA Pripravil: Kristian Asani, predsednik KBŠ

Poletje (sicer letošnje si po mojem mnenju sploh ne zasluži tega naziva!) je za nami, z njim pa tudi največji projekt Kluba belokranjskih študentov – ČrnFest. Slednji je zopet poskrbel za kulturno dogajanje v poletno »mrtvem« Črnomlju. Pri programu letošnjega Črnfesta smo organizatorji skrbno izbirali izvajalce in se skušali držati koncepta »dobro za vse«. Sedaj po koncu festivala lahko z veseljem ugotovim, da so Belokranjci prepoznali naš trud in nas nagradili z obiskom, saj je bil atrij na skoraj vsakem večeru (bilo jih je kar 11) popolnoma zapolnjen. Obiskanost letošnjega festivala je bila nad vsemi pričakovanji. Prišli so gostje od blizu in daleč. To je zagotovo dalo celotni organizacijski ekipi dodatno motivacijo ter voljo in verjamem, da bo naslednji ČrnFest 2015 le še boljši in večji! Morda pa bomo drugo leto, ko bo možna popolna zapora ceste v starem mestnem jedru, zopet organizirali en večji koncert na trgu pred gradom … Kdo ve! Na tem mestu se bi iskreno rad zahvalil našim sponzorjem, občini Črnomelj, vsem izvajalcem, aktivistom, podpornikom in seveda celotni organizacijski ekipi Kluba belokranjskih študentov, Mladinskega kulturnega kluba ter Mladinskega centra BIT, brez katerih ne bi zmogli izpeljati takšnega festivala. Hvala vam! Poletje je torej končano in evo, že je tukaj novo študijsko leto. Ne pozabite si rezervirati tretji četrtek v oktobru, ko Rožnik tradicionalno zasedemo belokranjski študenti in skupaj krstimo bruce ter jim zaželimo vse dobro na njihovi študentski poti. Žal se brucovanja in skupščine letos ne bom udeležil, saj bom zimski semester študija opravljal v tujini (Praga, Češka). Tako bo vodenje KBŠ-ja za ta čas prevzel podpredsednik Jure Kuhar. Želim vam veliko vsega lepega v tem času in uspešno v zimskem semestru, zopet pa se vidimo februarja 2015! Aja … verjetno že prej, na novoletnem izletu. 4

EK: RBINŠ ULPA K S Ž TOMA LPA MEA C KO MOJA & IZVIR

BI!

ZGOD 2 , A IG 1 KNJ

MLADINSKAIZMENJAVA BRANDYOURSELF Ivana Paun in Mateja Vrščaj

V Zvitici ste imeli že večkrat priložnost brati o izkušnjah mladih, ki so se udeležili mladinskih izmenjav v tujini. Tokrat vam Ivana in Mateja razkrivava, kako je biti del ekipe, ki je ustvarjala izmenjavo pri nas, v Črnomlju. Da je vse potekalo tako kot mora, je poskrbela organizacijska ekipa Mladinskega centra BIT. Obe sva sicer že bili na kar nekaj mednarodnih projektih. Kaj pa, če bi tokrat sodelovali kot del organizacijske ekipe? Challenge accepted! Od 20. do 28. avgusta je v Črnomlju potekala mladinska izmenjava »BRANDYOURSELF – Oglasi se«, v katero so bili vključeni mladi iz Portugalske, Malte, Hrvaške, Bolgarije in Grčije. Izmenjava je bila na temo

brezposelnosti mladih. Da nismo govorili le o težavah, s katerimi se spopadamo v današnjih časih, smo se odločili narediti konkreten izdelek, ki nam bo koristil pri iskanju zaposlitve v tej zmešnjavi, imenovani trg dela. Vemo, da je vsak posameznik unikaten, sposoben in da bi bilo super, da delodajalec zaposli ravno njega. Ampak, zakaj ravno ti in kako boš prepričal/a delodajalca? Na izmenjavi smo tako prišli do sklepa, da so napisani življenjepisi dolgočasni in da enostavno v tem sodobnem svetu, polnem medijev in tehnološkega napredka, ne delujejo več. Tudi življenjepisi morajo slediti smernicam in napredku, zato smo se odločili življenjepis »zapisati« kar v

video obliki. Na kreativnih delavnicah smo udeležence naučili, kako se predstaviti svojim potencialnim delodajalcem, kako izstopati iz množice in kaj vse upoštevati pri pripravi video CV-ja. No, in od koga bi se lahko največ naučili kot od Barneya Stinsona – he knows how to do it! Za motivacijo smo predvajali del nanizanke How I Met Your Mother (sezona 4, epizoda 14), kjer Barney pokaže svoj video CV ter posname enega tudi prijateljici Robin. Po tovrstnih motivacijah in bolj resnih delavnicah smo se tako tudi mi lotili snemanja. Kako nam je šlo, smo si vsi skupaj pogledali na zadnjem večeru izmenjave, ko smo predvajali vse video CV-je ter dobili strokovne komentarje s

strani direktorja RIC-a Petra Črniča in vodje AVLab-a, Saša Jakljeviča. Kako smo prišli do končnih izdelkov? Aktivnosti na izmenjavi je vodil naš EVS prostovoljec Onder Uyumsal iz Turčije. K delavnicam pa smo prispevali tudi Klemen Vitkovič, Klemen Saje, Ivana Paun in Mateja Vrščaj. Nepogrešljiv člen organizacijske ekipe so bili tudi Jure Plj Matkovič, Maja Gašperič, Jože Veselič in slovenski udeleženci, ki so prav tako prispevali k izvedbi projekta. Da smo naredili posnetke tako, kot se spodobi, je bila seveda tukaj tudi ekipa AVLab-a. Z njihovo pomočjo so naši posnetki »awesome« ter pripravljeni za naše delodajalce, kar je bil tudi namen izmenjave,

saj bo veliko udeležencev posnetke dejansko uporabilo pri prijavi za delo. Po celodnevnem napornem delu smo si zvečer privoščili sprostitev. Organizirali smo večerna druženja, med katerimi je bil tudi mednarodni večer, na katerem so se predstavile vse države in uživali smo ob njihovi lokalni glasbi, plesih ter hrani in pijači. Udeležence smo peljali na Kolpo, pred tem pa smo šli na sprehod na Žeželj, saj brez ogleda Bele krajine res ne gre. Prav tako so si lahko ogledali Ljubljano, ki jih je kljub oblačnemu dnevu očarala. Ob koncu mladinske izmenjave so vsi udeleženci pridobili certifikat Youthpass, kjer so naštete kompetence, ki so jih pridobili med izmenjavo. To je seveda nadvse koristna zadeva, saj še kako popestri sleherni življenjepis. Torej poleg video CVja, super izkušnje, pridobljenih znanj in novih prijateljev, smo prejeli tudi certifikat, ki dokazuje naš trud in delo, ter ga dejansko lahko uporabimo pri prijavi za delovno mesto. Tudi organizatorji nismo ostali brez dokazila o pridobljenih osebnih kompetencah. Ko sva se odločili postati del ekipe, ki pripravlja projekt, se nisva zavedali, da v ozadju super osebne izkušnje in veliko novih poznanstev stoji ogromno dela za pripravo projekta ter težave, ki pridejo v vmesnem času. Urnik, ki smo ga »nevemkolikočasa« sestavljali pred projektom, smo morali vsak dan tekom izmenjave sproti prilagajati željam in potrebam udeležencev. Ampak hej, tudi to je sestavni del izmenjav! Opazili sva, da kot del ekipe nisva imeli toliko časa za druženje, kot ga je sicer na izmenjavah, a sva lahko videli, kaj vse stoji za tem projektom. Če seštejeva vse pluse in minuse, meniva, da je bila izmenjava LEGEN-wait for it-DARY! Super občutek je bil postati del motivirane ekipe med tako dinamičnim delom, sploh pa biti del mednarodne izmenjave. Poleg vsega naštetega pa ne gre mimo super občutka, ko s svojo aktivnostjo prispevaš k popestritvi dogajanja v lokalnem okolju. Uuuuu, pa zelo smo ponosni tudi na naše unikatne interaktivne majice! Kot zanimivost naj omeniva, da je nekaj vodij skupin reklo, da še nikoli niso bili na tako »divji« izmenjavi ☺ – od udeleženca, ki je »živel v svojem svetu« pa do skorajšnje utopitve petih udeleženk v pol metra vode (rešitelj, junak in vsestranski človek je bil seveda Plj). Portugalci so pokupili vse zaloge bučnega olja in čaja z okusom jagode v črnomaljskih trgovinah ter zatrjevali, da ima pri reliefu spomenika na Gričku verjetno prste vmes Picasso z njegovo Guernico.

Samo mesto Črnomelj jih je spominjalo na nekakšno mestece v eni od kičastih pravljic, gasilni dom, idilično okrašen z rožami po oknih, pa je temu dodal piko na i. Mogoče bi pa morali tudi mi kdaj pogledati na okolico skozi oči turista. Toliko mladih, ki iščejo zaposlitev, je prišlo tako daleč za 8 dni. Se sprašujete, kako je to mogoče? Projekt so finančno podprli MOVIT – Zavod za razvoj mobilnosti mladih, program Erasmus+ ter Občina Črnomelj. Tako so bili pokriti potni stroški udeležencev, poleg tega pa tudi bivanje in hrana v Dijaškem domu Črnomelj. Tudi sami se lahko na ta način udeležite različnih mladinskih izmenjav – s presenetljivo nizkimi stroški do neformalnega znanja! V katerih državah se bodo odvijale izmenjave, ki se jih lahko udeležite ter kakšne so teme izmenjav, se lahko pozanimate med uradnimi urami v novih prostorih Mladinskega centra BIT, na Trgu svobode 1 v Črnomlju ali enostavno spremljajte spletno stran www. mc-bit.si. Ne glej v luft, temveč se aktiviraj in prijavi na mednarodno mladinsko izmenjavo! Barney je nekoč dejal: »I have dared to go past the possible. Where the possible and impossible meet to become … possimpible! Remember, everything and nothing is possimpible!«

NA IZMENJAVI WINTERHUR/CIRIH

Jure Henigsman

Pogovarjal se je : Tomaž Aupič

Je bila ideja, da bi šel na študijsko izmenjavo prisotna že dolgo ali si se v nekem trenutku odločil, da imaš dovolj Ljubljane in da moraš iti? V resnici je tako, da smo na naši fakulteti vsi povezani. Vsak seminar, ki je nekakšna simulacija biroja, je sestavljen iz različnih letnikov, tako da dejansko prideš v stik s tem že v prvem in drugem letniku. Jaz sem o tem začel razmišljati že v drugem letniku, ko dejansko vidiš, da je zanimivo, ko starejši letniki gredo in pridejo nazaj z nekimi izkušnjami. Pa tudi zaradi potovanj je tujina že sama dovolj zanimiva. Vedno sem imel zanimanje za to. Na začetku je bilo tisoč idej. Prva ideja je bila, da grem nekam bolj proti severu, potem pa sem se v drugem letniku seznanil s tem, da je to na naši fakulteti bolj namenjeno študentom od tretjega do petega letnika. V tretjem letniku sem imel že resno zanimanje, a se na koncu nisem odločil. Imam kolege, ki so bili na izmenjavi in sem od njih pridobil veliko informacij, saj smo bili že med samo izmenjavo v kontaktu. V četrtem letniku pa več ni bilo kaj dosti izbire, moral sem se odločiti. Je pa tako, da če bi se še enkrat odločil, bi šel eno leto prej. Na izmenjavo pač ne greš za pol leta, ampak se gre vedno za eno leto. Ker marsikomu, ki sem ga vprašal, se mu je potem kolcalo, ker je bil samo za pol leta in ni mogel podaljšati. Vsi so rekli, da bi bili raje za eno leto. Midva sva imela srečo v nesreči, da sva šla na izmenjavo v petem letniku, ko je prvi semester predviden za izmenjavo, v drugem pa naj bi že pričel z delom za magistrsko nalogo. Zadeva je izjemno komplicirana, ker marsikateri predmet, ki sem ga delal, na ljubljanski fakulteti sploh ne obstaja. Nekaj sem jih imel še za nižje letnike. Opravljal sem tudi kakšen predmet, ki ga sploh ne bi rabil, a sem ga moral zaradi drugačnega sistema, da sem nabral tistih štirideset točk. Opravljal 10

sem malo bolj kreativne predmete, čeprav je bila fakulteta izjemno tehnično usmerjena. To sem od Švicarjev tudi pričakoval. Imajo tudi zanimiv način dela, saj ima deset študentov dva profesorja, plus še profesorja za statiko. Tako smo imeli vsak teden korekture, tudi po uro ali dve. Kam si torej odšel? Šel sem v Švico. Prišel je četrti letnik in z dekletom Manco sva se odločala, kam bova šla na izmenjavo. Nekaj držav sva že takoj eliminirala. Španija npr. je zaradi kulture, preveč »oddaljena« za naju. Tako sva se usmerila bolj na sever – Danska, Nemčija, Švica, Nizozemska ... Recimo, da nama je ta stil pasal. In potem sva se odločala ... Aja, pa tudi Split je bil še zraven! Na koncu sva se odločila za Univerzo v Zürichu, ki sva jo dala na prvo mesto, na drugem je bil Split, na tretjem pa Amsterdam. Eno leto pred tem je bil v Zürichu kolega Ivan iz višjega letnika. Imel je dobre, pozitivne izkušnje. Tudi moj takratni seminar je že delal poletne delavnice s to fakulteto, tako da smo okvirno poznali dekana in par profesorjev. Zdeli so se nam zanimivi, kajti vsi profesorji so hkrati dejavni

tudi v arhitekturni praksi in njihovi projekti so pritegnili našo pozornost. Bi se sedaj odločil drugače? S prvim semestrom sem bil zelo zadovoljen. Zdi se mi, da je na naši fakulteti veliko bolj samoiniciativen študij, nobeden te ne preganja. Če ne boš sam poskrbel, boš ponavljal in boš sam odgovoren. Na tem faksu pa te malo vlečejo, peljejo te kot otroka na vrvici. Po eni strani smo bili presenečeni, po drugi strani pa se spodbuja lenoba, saj če vmes malo polenariš, vseeno lahko izdelaš letnik. Vedno te nekdo preganja. Koliko časa traja urejanje potrebne dokumentacije za odhod? Je birokracije preveč? Si imel s tem probleme? Pri nas je navada, da izdelaš portfolio in ko sva prišla v Švico, sva imela najprej predstavitev. Predstavila sva svoje projekte, tako da so nas znali usmeriti in nam priporočati, kaj je za nas najbolj primerno. Na naši fakulteti je selekcija glede portfolia, in sicer glede na uspeh oziroma na povprečno oceno in glede na to, koliko predmetov imaš še za nazaj. Neka selekcija mora biti, da lahko sploh ločijo, ker na »lepe oči« je zelo subjektivno. Tako da kar se tega tiče ni bilo hudo. Preden se vpišeš na fakulteto, pa je bilo, ker ima naša fakulteta ene obrazce, druga ima spet druge. Največji problem je, ker se programi terminsko ne začnejo hkrati. Dokler so npr. pri nas počitnice, nekatere stvari tam že urejajo. In ko so tam na počitnicah, želijo, da imaš tukaj že nekatere stvari urejene. Ampak glede na izkušnje, sta obe strani prilagodljivi. Dejansko ni veliko stvari za urediti. Profesor Juvančič na naši fakulteti ima stvari lepo urejene in poteka vse zelo tekoče. Tudi koordinatorji so bili, vsaj v najinem primeru, precej kolegialni. Veliko stvari smo se tako dogovorili še preden smo sploh imeli papirje. Torej si bil dobro usmerjen. Usmeritev je bila na obeh fakultetah dobra. Po čem se študentje te fakultete najbolj razlikujejo od tistih v Ljubljani? V čem bi jih lahko posnemali? Je način študija zelo drugačen, če ga primerjaš s tem na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo? Sistem ni blazno drugačen, študija sta si izredno podobna. Mi imamo sistem še po Ravnikarjevi šoli, da imamo seminarje in oni imajo zelo podobnega. Za seminarje porabimo približno enako časa, a so pri njih veliko boljše ovrednoteni. Pri nas dobimo

približno osem točk manj. Se ti zdi, da bi morali imeti več točk za seminar ? Da. Mogoče potem marsikdo ne bi uredil ostalih obveznosti, ampak težo v bolonjskem sistemu prinašajo kreditne točke, kakor koli to obrneš. Ena dobra stvar, ki bi jo lahko oni posnemali od nas je ta, da mi še vedno vzdržujemo visok standard tehniških predmetov – od gradbene mehanike, gradbene fizike in vseh ostalih tehničnih predmetov. Tudi oni jih imajo, a naš nivo znanja, ki ga potrebujemo, da predmete opravimo, mora biti višji. Torej je pri nas nivo višji. Tehnično znanje da. Kar se tiče seminarjev je pa čisto odvisno kakšnega profesorja imaš, kako si samoiniciativen. Največja razlika je v tem, da imajo več pedagogov na študenta. Veliko več. Lahko rečem krat tri glede na naše stanje. Mi bi se lahko po njih zgledovali predvsem glede organiziranosti, saj fakulteta deluje veliko bolj enotna. Pri nas je stvar razdrobljena, ker določeni profesorji pač ne sodelujejo med sabo. Pri nas se šele zadnje čase uvaja medpredmetno sodelovanje in se mi zdi, da se je v zadnjih letih naredil kar velik premik. Velika razlika je tudi opremljenost, saj imajo veliko več tehnične opreme, kot so razni rezalniki, ploterji, laserski rezalniki za izdelavno maket. Cene za storitve so simbolične, saj vse upravljajo študenti. Tudi kiosk za nabavo materiala je veliko bolj primeren za študentski žep. Si spoznal veliko tujih študentov, ki so bili prav tako na izmenjavi ? Švicarji so zelo zaprti. Na magistrskem študiju je okoli 80 % Švicarjev, ostali pa prihajajo od vsepovsod. Pri njih je okoli sedem fakultet za arhitekturo in študentje pridejo iz prve stopnje študija na magisterij iz najrazličnejših koncev. Razlike med nami in njimi niso velike, saj funkcioniramo zelo podobno. V naši skupini sva bila jaz in Manca ter Portugalka in na začetku smo se sicer malo težje vklopili v projekt. Kar nekaj časa moraš namreč nameniti temu, da se povežeš, ker se oni, kot gostitelji ne zmenijo za to in lahko ostaneš nepovezan, odklopljen od družbe. Kakšno je znanje teh študentov na izmenjavi? Se lahko primerjamo, imamo dobre fakultete?

Glede arhitekture je naš standard znanja na zelo visokem nivoju. Imamo večjo paleto znanja. Oni se npr. ne ukvarjajo z gradbeno fiziko ali inštalacijami, to dela čisto druga stroka. Tudi z notranjo opremo v resnici ne in so mogoče bolj direktno v arhitekturi. Tudi z urbanizmom se niso ukvarjali. Mi imamo torej izredno široko znanje, kar nam pomaga, da nas ne more vsak prenesti okoli, saj se znaš pri projektu že sam orientirati z nekimi podpodročji. Kaj si se od njih naučil? Bom rekel, da je bil drugačen predvsem pristop, ki ga oni uporabljajo. Ne bi pa mogel reči, da sem se dejansko od njih nekaj naučil. Kaj pa profesorji ? Profesorji so pa zanimivi, čisto odvisno, na katerega naletiš. V prvem semestru sem delal bolj urbanističen projekt, ker je bil moj mentor profesor, ki se s tem ukvarja. Imel je poseben način gledanja na topografije. V ekipi je bila tudi krajinska arhitektka in tako sem spoznal, kakšno vlogo sploh ima krajinska arhitektura. Pri nas ni nekega poudarka na tem. V drugem semestru pa sem bil malenkost razočaran, saj je bilo na koncu vse skupaj že kar konstruktivistično, vse se je vrtelo okoli izražanja konstrukcije, ne pa toliko na neki fleksibilnosti in uporabnosti objektov, dolgoročno gledano. Če si prišel z nekim bolj odprtim pogledom na nek problem, neko zasnovo in če profesor ni bil pripravljen na to, ideje pač nisi izpeljal. Si bil zaradi tega razočaran? Z drugim semestrom sva bila oba razočarana. Je bila fakulteta, na kateri si bil, dobro organizirana? Se lahko naša, v Sloveniji primerja? Je bilo za vas tuje študente dobro poskrbljeno? Je navodil in priporočil dovolj? Tam smo imeli tutorja, ki je pri njih kar dekan. Pri nas pa je za to zadolžen profesor. In če imaš kakršnokoli težavo, greš do dekana. Z njim se usedeš, se pogovoriš, spiješ kakšen čaj in skupaj rešita težave. V Švici tudi celoten šolski sistem deluje drugače. Najprej imajo osnovno šolo in po osnovni srednjo. Razlika je ta, da se pri nas veliko več šolarjev vpiše v gimnazijo, pri njih pa če npr. želijo študirati arhitekturo, se najprej vpišejo v srednjo gradbeno šolo, kjer dobijo 12

že neka znanja iz tega področja. Imajo tudi šolo za risarja, kar pri nas ne obstaja več. Po zaključeni srednji šoli naredijo še maturo za vpis na univerzo, po maturi pa gredo eno leto delat. To je v navadi in to delajo vsi. Sploh ni nujno, da greš delat nekaj iz tega področja. Tisti, ki se zanimajo za arhitekturo, se na primer zaposlijo v birojih. Vzamejo jih tudi brez izobrazbe in se med delom privajajo, spoznavajo program, plačani so sicer manj, delajo druga dela, a bistveno je, da vidijo, kako delo poteka in ali je to to. Nato se šele vpišejo na fakulteto. Gimnazija pa je npr. pogoj za pravo, medicino in podobna področja, kjer morajo poznati tudi latinščino in ostale primerljive predmete. Ali lahko rečeš, da ima izmenjava v strokovnem smislu velik, pozitiven vpliv? Bi ostalim študentom iz tvojega področja svetoval, da gredo na izmenjavo? Izmenjava na splošno je ena velika izkušnja. Dobimo malo samostojnosti, spoznavanje jezika. Na izmenjavi si odcepljen od domačega okolja, v neki tuji državi, kjer je to, da si urediš vse potrebne dokumente, kar velik podvig in traja nekaj časa. Poseben je tudi jezik. Kulturni šok ni prevelik, a vseeno moraš sprejeti njih kot domačine, kot morajo tudi oni sprejeti tebe. Ne morem reči, da je sam študij pustil nek velik vpliv name. Celoten paket je. Midva sva si sama prirejala ekskurzije, spoznavala arhitekturo

in s tem lahko rečem, da je pustila izmenjava konkreten vtis. Si šel, kot je splošno mnenje o izmenjavah, v tujino predvsem žurat, ali je bilo povsem drugače? Kakšen je tvoj pogled na izmenjave? Midva sva v prvi vrsti iskala fakulteto, na kateri bo intenzivno delo, a tudi to, da bo okolje privlačno. Imamo podobno okolje, arhitekturo, a se oni marsičesa lotevajo povsem drugače tako na državni ravni kot tudi v arhitekturnih rešitvah. Tukaj bi se lahko mi od Švicarjev marsikaj naučili. Je bilo najti stanovanje enostavno? Poznaš koga, ki je že bil na izmenjavi v istem mestu? Sva poznala, a nama glede stanovanja to ni pomagalo. En mesec sva bila kar v hotelu, dokler pač nisva našla stanovanja. Študentski dom je izjemno drag, stane okoli 700 frankov na osebo, ker je okoli 500 evrov. Obstajajo pa razni kampusi, kjer lahko rezerviraš kot zunanji študent, a ni nujno, da sobo dobiš. Midva se nisva odločila za to, ampak sva šla iskat stanovanje, kar pa pomeni, da padeš v velik birokracijski posel, saj se skoraj vsako stanovanje oddaja preko agencije. Ko prideš na ogled, je tam še deset ali dvajset iskalcev, če je cena pač ugodna. Dobiš obrazec in ga izpolniš. Ker sva bila midva prvič v Švici s finančno garancijo staršev, z listom, koliko nam bo prispeval Erasmus in z ničemer drugim, brez kakršne koli druge garancije ali priporočila, da pač nimava dolgov, je bilo zelo težko. Tako sva imela na začetku neko začetno dovoljenje. In zato je zelo težko dobiti stanovanje. Vedno bodo raje vzeli nekoga, ki ima že znano bilanco v Švici. Kaj pa finančna plat izmenjave ? Skupaj sva iskala stanovanje, kar se je izkazalo za ugodneje. Plačevala sva približno 1100 frankov na mesec. Imela sva skupno kuhinjo in svoje sanitarije. Cena se vedno gleda s stroški skupaj. Izredno malo je stanovanj, kjer bi bili stroški izključeni, tega skoraj ni. Zanimivo je, da so ponavadi stanovanja neopremljena. Nimajo bonov, kot jih imamo v Sloveniji. Hrana v restavracijah je dražja – pica stane 20 frankov. Na splošno so storitve v Švici dražje. Povsod, kjer je neko delo človeka, torej restavracija – postrežba, je pač dražje. V trgovini je hrana 10 % dražja, imajo pa nižji davek na hrano – 2 % davek

na živila. Imela sva vsak 450 evrov Erasmus štipendije in s tem sva pokrila varščino, ki je znašala okoli 3000 evrov. Jaz imam še Zoisovo štipendijo, ki nama je tudi malo pomagala – znaša okoli 300 evrov na mesec. Imela sva tudi prihranke in podporo staršev, saj brez tega pač ne bi šlo. Porabila sva veliko več, kot sva dobila. Res veliko več kot v Ljubljani. Kaj pa žuranje? Ali žurajo drugače kot mi, imajo kakšne posebne navade? Gredo tudi oni tako pozno »ven«? V kampusu, kjer sva stanovala v mansardnem stanovanju in smo uporabljali skupno kuhinjo, smo prirejali skupne večerje s sostanovalci in z dvema sva se razumela še posebej dobro. Žurali pa smo slabo, mogoče smo bili zunaj na žurih dvakrat ali trikrat v celem letu. Pitje v pivnicah je dokaj drago. Pivo stane 6 evrov kakor koli obrneš in tudi njim ni čisto vseeno, koliko bodo plačali. Začne se pri komu doma, kot pri nas, ko se kupi piva v trgovini in šele na tisto zadnjo se gre ven. Tudi klubi se začnejo polniti okoli enajstih, polnoči. Moram pa reči, da naslednje leto, ko sva šla na študijsko prakso, sva šla večkrat, ampak za študentsko žuranje ne morem reči. Razen tega, da smo šli po korekturah na kakšno pijačo, res ne morem reči, da smo veliko žurali. Mogoče tudi zato, ker so na sami fakulteti kavči, kava ter piva in smo bili velikokrat kar tam. Podobna situacija kot pri nas na podstrešju fakultet. Kaj vse si si predstavljal povsem narobe in se je kasneje med bivanjem v Švici izkazalo drugače? Si predstavljaš, da bi v tem mestu kdaj živel, da bi bil tukaj doma? Veliko bolj so nas strašili pred birokracijo v Švici – pa ni bilo tako hudo. Kar sva prej slišala je, da je veliko lažje najti stanovanje, a je to v resnici izredno komplicirano, so pa v boljšem stanju kot pri nas. V Ljubljani sva si šla sedaj, ko sva prišla nazaj, ogledat petnajst stanovanj in je bilo vse ena katastrofa. V Zürichu, kjer sva opravljala prakso, si lahko predstavljam, da bi živel. So res pregovorno bolj točni od večine? To ne drži. Velik problem imajo z njimi Nemci, ki pa recimo, da so bolj precizni. Glede časa pa za Švicarje res ne bi rekel, da so kaj bolj precizni.

Domotožje je bilo hitro ali preprosto ni bilo časa, da bi ga imel? Kaj si najbolj pogrešal? Glede na to, da sva bila s punco skupaj, je bilo lažje. Danes je tukaj Skype in lahko pokličeš domov. Domov sva šla samo za božič. Mančini starši so naju enkrat peljali nazaj v Švico, enkrat pa so na obisk prišli moji starši. Njo so obiskali tudi prijatelji, kar je bilo super. Imaš v planu še kakšno izmenjavo? Mogoče, ampak ne vem še kam. Predvsem na prakso bi še šel, ker se mi zdi, da je bila odločitev za opravljanje praktičnega dela fenomenalna. Dobil sem veliko znanja. Delal sem v enem manjšem biroju, bilo nas je šest ali sedem, kakor kdaj. To je v Sloveniji srednje velik biro! No, saj tudi pri njih se začne z desetimi, kar je že kar velik biro. Če jih imaš deset, začneš počasi rast, petnajst je že kar. Manca pa je delala v biroju, kjer jih je bilo štirideset, kar je zelo velika produkcija – delajo stolpnice, hotele ... Jaz sem delal en tip dela, ona je delala drug tip dela in včasih sem moral postoriti veliko takšnih stvari, ki si jih sploh ne bi predstavljal. Imel sem kar veliko odgovornost. Sicer ne vem, kako se to dela pri nas, ker tukaj prakse nisem delal. Vidiš mesto zase v Beli krajini, bo dovolj projektov? Delo v tujini je opcija ali mogoče želja? Po diplomi bi oba želela iti v tujino nabrati še kakšno novo izkušnjo, ampak ni nujno, da bi šla v Švico. Obstaja sicer kot možnost, ker sva dobila ponudbo, da lahko kadarkoli prideva nazaj v te biroje. In če so nas povabili, recimo, da so bili zadovoljni. (smeh) Jezik na koncu več sploh ni bil ovira, ker sem se privadil, da živiš v takšnem prostoru, a mogoče bi premislila. Mogoče bi vzela še kakšno drugo opcijo. Dobro, kaj pa tukaj pri nas? Tu pri nas ... (smeh) Projektov, iz najinega vidika, je dovolj, ker sva trenutno oba polno zasedena. Tukaj sva že sredi polovice najine študijske izmenjave dobila ponudbo. Začela sva z eno, potem sva še nekaj delala in ko sva prišla nazaj, sva za potrebe teh projektov ustanovila podjetje. Imava odprt projektivni biro in zaenkrat nočeva imeti preveč 14

projektov. Trenutno imava štiri. To je veliko ... To je kar veliko. Ampak se ne izvajajo vsi. En je na čakanju, en je javni investitor, se pravi občina, ostali pa so več ali manj privatni. Nama se ne mudi. Dva od teh projektov sta v Beli krajini. Potem je nek potencial? Se mi zdi da. Sedaj je sicer zatišje ... Dolgoročno? Dolgoročno se mi zdi, da se lahko stvar še vedno obrne na slabše ali na boljše. Če je gradbena stroka v k****, potem tudi mi nimamo kaj za delati. In če se ne gradi, kaj bomo potem mi risali? Še vedno pa obstajajo zasebniki, ki so hiteli gradit že pred krizo, saj so imeli denar, kriza jih ni potolkla in še vedno gradijo. Pa tudi občine, se mi zdi, dobijo sredstva z evropskimi razpisi. Sploh v manjših krajih se stvari premikajo na tem področju. So sicer manjši projekti, ampak vsak projekt je boljši kot nič. Ne samo za stroko in za občino, ampak tudi za občane – za krepitev javnega mnenja, za splošno vzdušje med prebivalstvom. Nov projekt ni samo neka nova stavba. Pametno je, da se stroka poveže s prebivalci pri snovanju takšnega objekta in potem je jasno, da je tudi javno mnenje boljše. Na ta način se dviga tudi kvaliteta.

NA IZMENJAVI >SIEGEN

Nastja Müller Pogovarjal se je : Tomaž Aupič

Kako je prišlo do ideje, da bi šla na študijsko izmenjavo? Že v sklopu študija tujih jezikov ti profesorji toplo priporočajo odhod na izmenjavo za izboljšanje govornih sposobnosti. Sama tudi zelo rada potujem ter spoznavam nove kraje in ljudi, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bom odpravila na izmenjavo. Na fakulteti so nam ponudili prijavnice in s prijateljico sva se brez nadaljnjih zadržkov skupaj prijavili. Kdaj si začela urejati vse potrebno za izmenjavo? Stvari za izmenjavo sem začela urejati že v letnem semestru, kmalu po tem, ko sem izvedela, da sem sprejeta na Univerzo v Siegnu. Kar se tiče organizacijske strani, je res zelo veliko urejanja dokumentov in sam moraš uskladiti svoj urnik z govorilnimi urami profesorjev, kar zna biti zelo naporno. Kako to, da si se odločila za Nemčijo? Je bila to povsem logična odločitev glede na tvoj študij? Ker študiram angleščino in nemščino, sta bili zame edini opciji Anglija ali Nemčija. Primarni namen mojega odhoda na izmenjavo je bil izboljšati svoje poznavanje tujega jezika in tudi oceniti nivo znanja, ki sem ga pridobila v času študija v Ljubljani. Že od nekdaj sem imela željo obiskati bolj poznane nemške kraje, spoznati ljudi ter kulturo in, ker sem Anglijo že obiskala, sem se na koncu odločila za Nemčijo. Mogoče pa je imel manjši vpliv na to odločitev tudi moj priimek. (smeh) Si na izmenjavo odšla sama? Je šel še kdo iz tvoje fakultete? V Siegen sva odšli dve študentki anglistike in nemcistike Filozofske fakultete v Ljubljani. Bili sva sošolki že od prvega letnika in obe sva imeli veliko željo poizkusiti samostojno študentsko življenje v nepoznanem kraju 16

z nepoznanimi ljudmi, daleč od »mamine kuhinje in očetove potuhe«. Tako sva se ironično odločili za odhod na izmenjavo skupaj. V čem se nemški študentje najbolj razlikujejo od slovenskih? V čem bi jih lahko posnemali? Največje razlike med nemškimi študenti in nami so definitivno predanost študiju, ambicioznost in rivalstvo. Nemški študentje so na vsakem predavanju pazljivo in polni zanimanja poslušali profesorja. Ko je profesor postavil kakšno vprašanje, so skoraj vsi dvignili roko in bili pripravljeni sodelovati ter začeti debato. Sodeč po mojih izkušnjah se ob postavljenem vprašanju pri nas le peščica študentov prostovoljno javi, vsi ostali pa se trudijo izogniti očesnemu stiku s profesorjem. Med slednje sem spadala tudi sama, preden sem se odpravila na izmenjavo. Vse to pa je verjetno posledica dejstva, da si nemški študentje lahko sami izberejo predmetnik in poslušajo le tista predavanja, ki so jim res zanimiva. Ko se jim začne faks, so dva tedna vsa predavanja odprta za vse študente in po dveh tednih si sami na podlagi predstavitve

predmetov in uvodnih ur izberejo predmetnik. To spodbudi študente ne le k rednemu delu temveč tudi k vlaganju dodatnega časa v vsebine, ki jih še posebej podrobno zanimajo. Si spoznala veliko tujih študentov, ki so bili na izmenjavi? Univerza v Siegnu je za vse študente, ki smo se prijavili na izmenjavo v zimskem semestru, organizirala uvodne tri tedne. V tem času nam niso pomagali le pri organizaciji vseh potrebnih dokumentov, temveč je bil namen tudi medsebojno druženje. Organizirali so dva skupinska izleta, različne športne aktivnosti in igrice ter seveda obvezna večerna druženja, ki so se zavlekla tudi pozno v noč. V tem času smo se med seboj tako dobro spoznali, da smo si tudi sami organizirali izlete, zabave in skupaj preživljali prosti čas. Kakšno je njihovo znanje? Se lahko primerjamo – imamo v Sloveniji dovolj kvalitetne fakultete? Znanje tujih študentov na izmenjavi je variiralo glede na državo in posameznike. Najbolj pozitivno so me presenetili študenti iz Venezuele in Slovaki, ki so, kljub malce slabšemu znanju nemščine, po koncu izmenjave domov odšli s tekočo izgovorjavo. Na drugi strani pa so naši »levi sosedje«, katerim je bilo potrebno več kot le enkrat razložiti, kje se Slovenija sploh nahaja. Profesorji v Siegnu so pričakovali veliko slabše znanje in bili so zelo pozitivno presenečeni nad nami. Mislim, da se lahko v Sloveniji pridobi zelo kvalitetno izobrazbo. Je bila fakulteta, na kateri si bila, dobro organizirana? Se lahko naša v Sloveniji primerja? Je bilo za vas, tuje študente, dobro poskrbljeno? Si bila kdaj izgubljena? Je navodil in priporočil dovolj? Kar se organizacije tiče, sem bila zelo pozitivno presenečena. Vsi na univerzi so bili zelo prijazni in ustrežljivi, tudi študenti so rade volje pomagali, če smo izgledali malce izgubljeno. Erasmus študentom so dodelili neke vrste tutorja, ki nam je pomagal pri celotni organizaciji, pri izletih, profesorjih in prijavah na izpite. Tutorji so se z nami odpravljali na izlete, na večerna druženja, skratka postali so del naše skupine. Med seboj smo si tudi izmenjali telefonske številke. Tako so bili za nas dosegljivi kadarkoli in kjerkoli. Nikoli nisem bila izgubljena in se tudi nisem počutila izgubljeno. Res so dobro

poskrbeli za nas in za naše dobro počutje na njihovi univerzi. Ali lahko rečeš, da ima izmenjava v strokovnem smislu velik, pozitiven vpliv? Pri jezikih, predvidevam, je to verjetno kar pomembno? Bi ostalim študentom iz tvojega področja svetovala, da gredo na izmenjavo? V strokovnem kot tudi v splošnem smislu bi vsem študentom svetovala odhod na izmenjavo. Pri nas je v sklopu študija jezikov toplo priporočen vsaj en semester izmenjave, saj lahko tako najbolje preveriš svoje pridobljeno znanje in vidiš, na katerem področju si mogoče malce boljši in na katerem bi moral svoje znanje še poglobiti. V Nemčiji sem pridobila toliko novih izkušenj in znanja, da bi vse še enkrat ponovila, če bi lahko. Splošno mnenje je, da se gre v tujino predvsem uživat, potovat – eno leto odklopa. Kakšno je tvoje mnenje, se strinjaš? Definitivno sem v času, ki sem ga preživela na izmenjavi, veliko potovala in žurala, ampak nisem niti enkrat zanemarila študija, ki je imel primarno vlogo pri moji odločitvi za odhod na izmenjavo. Erasmus študenti res mogoče več potujejo in uživajo kot ostali, a razlog za to ni, da je študij v tujini kot eno leto odklopa. Izmenjava mine skoraj prehitro, zato je res treba izkoristiti vsako sekundo. V Nemčiji smo imeli veliko več priložnosti za potovanja in žuranja, kot ga imamo doma,

saj so bile tudi naše obveznosti drugačne. Za vikend se nismo z vlakom in polno potovalko umazanih oblek odpravili domov, kjer nas je pričakala mama s kosilom. Naš dom je bila naša študentska sobica. In z druženjem, žuranjem in potovanjem smo si krajšali prosti čas. Ko si prepuščen sam sebi, v tujem kraju s tujimi ljudmi ter povsem drugačnim načinom razmišljanja in kulturo, se ti spremenijo prioritete. Vsak Erasmus študent se zaveda, da bo konec še prehitro prišel in se bo moral po koncu izmenjave vrniti v realnost. Zato se moraš naučiti, spoznati in obiskati čim več novih ljudi in krajev. Kaj pa finančna plat izmenjave ? Štipendija je znašala približno 400 evrov na mesec, če od tega odštejem stanovanje, mi je ostalo manj kot 200 evrov na mesec. Na univerzi smo imeli tri menze, kjer so po res ugodnih cenah nudili kosila in malice, tako da je bilo za hrano dobro poskrbljeno. Kot »dobrodošlico« so na univerzi vsem Erasmus študentom uredili polletne vozovnice, s katerimi smo se lahko po celotni regiji Nordrhein-Westfallen brezplačno vozili z avtobusi, vlaki in podzemnimi železnicami, kar je bil še dodaten razlog, da smo si ogledali vsa večja mesta v tej regiji kot so Köln, Dortmund, Düsseldorf, Bonn ... Kako si našla stanovanje? Je bilo enostavno, mogoče poznaš koga, ki je že bil na izmenjavi v istem mestu? Oddelek Univerze v Siegnu, ki vodi mednarodne odnose in Erasmus študente, nam je poslal e-mail, kjer so nam ponudili sobo v študentskem domu. Te domovi so bili v neposredni bližini fakultete, tako je vse skupaj izgledalo kot nek »kampus«. Če si se odločil za študentski dom, si jim na e-mail odgovoril in so oni uredili vse ostale stvari. Nekaj študentov si je iskalo stanovanja v mestu, a so se po dveh mesecih skoraj vsi odločili za študentski dom. Tako so nam res olajšali iskanje prostih sob. Prej nisem poznala nikogar, ki bi bil na izmenjavi v Siegnu. Ali žurajo drugače kot mi? Imajo kakšne posebne navade? Gredo tudi oni tako pozno »ven«? Kar se žuranja tiče smo nekako vsi imeli iste navade. Najprej smo se vsi zbrali v enem stanovanju, kjer smo se družili, nato pa smo 18

skupaj šli ven. Nekateri so bili bolj »divji«, nekateri manj, a smo se vsi skupaj res zelo dobro razumeli in skupaj preživeli veliko nepozabnih večerov. Kaj vse si si predstavljala povsem narobe in se je kasneje med bivanjem v Siegnu? Si predstavljaš, da bi v tem mestu kdaj živela, da bi bil tukaj tvoj dom? V Siegen sem odšla brez nekih pričakovanj in upov, da ne bi bila potem razočarana. Mesto Siegen je res študentsko mesto, kjer je skoraj več študentov v »kampusu« kot prebivalcev. Je prikupno majhno mesto s prijaznimi ljudi in zelo razvito industrijo. V samem Siegnu se ne vidim, sem pa se zaljubila v mesto Düsseldorf, ki ga bom zagotovo še obiskala. Domotožje je bilo hudo ali preprosto ni bilo časa, da bi ga imela? Domotožje je bilo prisotno prvih nekaj dni, a po tej »uvodni fazi« več ni bilo časa za to. Svoj prosti čas sem porabila za študij in za skupne izlete ter druženje, tako da je vse prehitro minilo. Imaš v planu še kakšno izmenjavo? Kakšna praksa, mogoče delo v tujini? Ker se moj študij končuje, izmenjava ali praksa v tujini več nista opciji. Me pa definitivno zanima delo v tujini. Mogoče ne v Siegnu, ampak v katerem drugem kraju, kjer še nisem bila. Z izmenjavo pridobiš neko na novo odkrito samozavest. Izgubila sem strah pred tujim krajem, tujimi ljudmi in prepuščenostjo sami sebi. Na to gledam kot na nova poznanstva in to je nekaj, kar me zelo mika pri delu v tujini. Boš po končanem študiju našla zaposlitev v Beli krajini ali boš ostala v Ljubljani? V Beli krajini se ne vidim, tako da mi ostaneta opciji Ljubljana ali tujina. Bomo videli, kam me bo odnesla pot.

... PO KONČANEM ČRNFESTU 2014 Tudi letos je Črnfest oplemenitil poletno dogajanje v pregovorno zaspanem Črnomlju, kjer se ne dogaja nič, absolutno nič, nič. Tako se je pridružil uspešnim mladinskim festivalnim dogodkom Bele krajine in poskrbel za dinamične vikende močno deževnega, sicer nekdaj poletnega meseca, avgusta 2014. Začetek smo obarvali ljubljansko. Kitarske eskapade Srečne Mladine so potrdile, da je rock’n’roll še kako živ, Klemen Klemen pa je s podporo novomeških Dubzilla dokazal prevlado trnovskega ghetta nad ostalimi urbanimi deli gasilskega društva Slovenija. Nova videnja Črnomlja in njegovih zvonov, opis ponudbe tekstila, množico kmetijskih nasvetov ter podobno koristno »vsevedje« je polnemu atriju črnomaljskega gradu kar dobri dve uri po ptujsko posredoval komik Tadej Toš. Sledil je prijetni glasbeni program za najmlajše v režiji odličnega črnomaljskega društva Zlata Skledica, ki so se mu pridružili pevci OŠ Griblje. Prozni del festivala je zajela predstavitev knjiga Kolpa mea kulpa – Izvir Tomaža Skrbinška, ki se je z zelo odmerjenim številom besed sredi letošnjega jesenskega poletja spominjal vročih dni konec 90. let 20. stoletja. Švicarska zasedba Wazomba Overdrive Orchestra je skupaj z jazz zasedbo Ratko Zjaca Trio začinila prvi petek festivala. Fantje so ponudili vrhunske tri ure odlične godbe v veliko veselje lepo napolnjenega atrija črnomaljskega gradu. Drugo festivalno soboto sta zaznamovali belokranjski zasedbi Broken Lock, ki je predstavila material nove avtorske plošče in Samorog, ki je na veliko veselje vseh prisotnih jezdil z materialom množice avtorskih plošč. Da Črnomelj ni dom gledališča oz. gledališke kulture je potrdil začetek drugega festivalskega tedna. Kvalitetno in mlado improvizacijsko gledališče KUD Impromobile je nažalost nastopilo v bolj praznem atriju.

EKIPA ČRNFESTA

Le dan pozneje pa je atrij oživel oživljeni strašni Kralj Matjaž, predstava za najmlajše v izvedbi igralca Uroša Potočnika. Zelo zanimiva debata s filmskimi ustvarjalci, Sašem Đukičem, Metodom Pevcem in Rokom Bičkom, je posredovala množico koristnih znanj, uvidov in resničnosti slovenskega filmskega ustvarjanja. Sledil je »težkokovinski« drugi petek festivala. Napolnjen atrij črnomaljskega gradu in prav tako polne klopi pred gradom so bili deležni vrhunske kruleče glasbene poslastice s ščepcem industriala v izvedbi metliške zasedbe Mephistophelian in ljubljanskih legend Noctiferia. Za zaključek festivala Črnfest 2014 je poskrbela odlična improvizacija DJ Alexiossa in kitarista Tadeja Koširja, hrvaško morje pa nam je približala zagrebška rap zasedba Connect. Črnfest 2014 je bil zopet »dober za vse«!?! Prišli so gostje od blizu in daleč, domači in tuji izvajalci, bilo je veliko slovenske, a tudi tuje ustvarjalnosti. Na festivalskih večerih smo opažali množico različnih gostov od treh do petdeset in več let starosti – jasno sporočilo, da je program zanimiv in zabaven za vse ter da moramo nadaljevati in razvijati naš koncept naprej. Premagali smo dež in ob katastrofalnem avgustu užili skorajda povsem suh grajski atrij. Črnfest 2014 je organizirala zelo mlada ekipa aktivistov, kar jamči obstoj festivala tudi za naprej. Z novimi energijami in videnji, izkušnjami in drznostjo bomo oblikovali festival še naprej in skupaj z vsemi soustvarjali zanimivo in dinamično poletje v Črnomlju in Beli krajini. Vsem podpornikom, sponzorjem, vsem aktivistom ter obiskovalcem se vljudno zahvaljujemo in jih vabimo na še boljši Črnfest 2015

+ FOTOREPORTAŽA

Fotografije in oblikovanje: Jan Kocjan 19

ŠOLA NAJ BO ZA VSE ! Pripravila: Nina Prešeren

Klub belokranjskih študentov se je tudi letos pridružil pobudi Gibanja za socialno delo in dostojno družbo ter se podal v zbiranje šolskih potrebščin. Akcijo smo izvedli v mesecu avgustu in jo končali v začetku septembra. Naš namen je bil zbrati čim večje število tako novih kot tudi rabljenih šolskih potrebščin za belokranjske otroke. Še dobro se spomnimo naših osnovnošolskih dni, ko naše torbe niso pokale po šivih ter je bilo pri enem predmetu dovolj uporabljati zvezek in en učbenik na šolsko klop. Naše peresnice so poleg svinčnika, nekaj barvic in flomastrov vsebovale še šestilo in kakšno drobnarijo. Tako opremljeni smo končali osem let izobraževanja in nadaljevali svojo šolsko pot naprej. Časi pa so se spremenili. Šolske torbe postajajo vse bolj polne, vse več je uporabe takšnih in drugačnih delovnih zvezkov, prav tako se vse bolj uveljavljajo tudi predpisani kompleti zvezkov za pisanje. Opremiti šolarja za kvalitetno udeleževanje pri pouku pa s temi spremembami postaja zelo visok strošek. Trenutna situacija marsikaterega starša pahne v skrb, kako zbrati dovolj denarja in zagotoviti otroku vse potrebno za uspešen začetek šolskega leta. Tukaj pa smo želeli pomagati mi. Skupaj z vašo pomočjo smo zbrali veliko količino zvezkov, barvic, flomastrov, likovnih pripomočkov, copat … Zbrali smo tudi nekaj 24

delovnih zvezkov, učbenikov in celo pisalno mizo. Vse zbrane reči so dobile nove lastnike in sedaj že služijo svojemu namenu. Ob poteku akcije smo včasih naleteli na kakšen komentar, češ, zakaj zbiramo tudi rabljene šolske potrebščine. Zavedati se moramo, da otroci hitro prerastejo šolske torbe ali pa se jih celo naveličajo. Takšne torbe, peresnice in ostale reči pa so še vedno ohranjene in se jih še vedno lahko uporabi. Vsi darovalci skrbno premislijo kaj podariti in za ta trud smo neizmerno hvaležni. Zelo smo veseli vašega odziva in se vam iz srca zahvaljujemo za vaše darove. Tudi vi ste pomagali, da so belokranjski otroci sedli v šolske klopi s polnimi šolskimi torbami. Hvala tudi vsem sodelujočim, ki so ponudili prostor za zbiranje in pa članicam Društva prijateljev mladine Črnomelj, ki so poskrbele za pravično razdeljevanje zbranega materiala.

INTERVJU

Ivana Laharnar

Nanjing je zakon Pogovarjala se je: Nina Miketič

Ni veliko Belokranjcev, ki se lahko pohvalijo, da so bili na Kitajskem. Ena izmed teh srečnežev je dijakinja 2. letnika SŠ Črnomelj Ivana Laharnar. Ivana je že nekaj let v lokostrelskih vodah. Udeležuje se državnih, evropskih in mednarodnih tekmovanj, kjer je zelo uspešna. V avgustu pa je kot lokostrelka v slovenski olimpijski reprezentanci predstavljala Slovenijo na Mladinskih olimpijskih igrah v Nanjingu, kjer je dokazala, da spada med sam vrh mladih lokostrelcev. Tukaj v Črnomlju lahko opazimo, da se je v zadnjih nekaj letih lokostrelstvo zelo razširilo. Kaj te je navdušilo, da si začela trenirati ravno ta šport? Za lokostrelstvo me je navdušila moja soseda, Stella, ki se je začela ukvarjati s tem športom. Ponudila mi je priložnost, da tudi sama poskusim in sem. Nato sem se udeležila tečaja o lokostrelstvu in po nekaj treningih smo skupaj ugotovili, da mi gre to kar dobro od rok. Začela sem hoditi na tekmovanja, najprej osnovnošolska, nato že višja. Še vedno nisem bila popolnoma prepričana, če je to tisto, kar si želim početi, še posebej zato, ker tudi starša nista bila navdušena nad tem športom. Kljub temu sem vztrajala ter obiskovala še težja in večja tekmovanja. Leta 2013 sem se uspela uvrstiti tudi v slovensko reprezentanco in začela z njimi tekmovati na evropskih in mednarodnih pokalnih tekmah. Letos pa sem se že udeležila svetovnega članskega tekmovanja in nato sem bila čez par mesecev že na OI. Kako pa potekajo treningi, tekmovanja? Čez zimo treniram v dvorani in imamo dvoranske tekme, med poletjem oziroma od pomladi do jeseni pa tekmujemo zunaj. V dvorani streljamo na razdalji 18 m, zunaj 26

pa 60 m. Zunanje treninge imam kar na Svibniku, kjer tudi živim. Tam imamo uradno vadbišče, tako da imam treninge zelo blizu. Treniram pa šestkrat ali sedemkrat na teden, skoraj vsak dan, 3–4 ure. Treningi vključujejo fitnes, tek in streljanje. S tem sicer malce ogrožam samo šolo, ker veliko manjkam, ampak poskušam uskladiti šport in šolo, kar se da, enakovredno. Lokostrelstvo je kar drag šport. Koliko stane npr. oprema, ki jo imaš? Trenutno celotna moja oprema, ki je že profesionalna, stane tam nekje nad 2000 €. Na začetku pa seveda nisem imela tako drage opreme. Olimpijske igre – verjetno velika prelomnica zate. Kako si se počutila, ko si izvedela, da greš na Kitajsko? Za same OI sem slišala že takoj, ko sem začela trenirati lokostrelstvo. Ko sem v novicah prebrala, da gradijo olimpijsko vas, sem si mislila »O te zmešani Kitajci, kako bo lepo tistim, ki bodo tam«. Potem pa sem slišala, da se je zbirala kvota za vstop na OI, ampak nič od tega nisem vzela za zelo resno.

No, letos pa je bila zadnja tekma, kjer sem lahko pridobila kvoto, tako da bi bila na prvih treh mestih. S trenerko sva si potem tako zastavili cilj sezone, da se poskušam uvrstiti na OI. Takrat se je to slišalo nepredstavljivo. Ampak mi je uspelo, uvrstila sem se na tretje mesto in si s tem prislužila nastop na OI. Bila sem čisto evforična. Ves čas od maja dalje se je vse vrtelo samo okoli OI. Kako pa je vse to potekalo? OI so se bližale – ste imeli kakšne posebne priprave? Ja, slovenska reprezentanca je imela kot nekakšen kamp, kjer smo se vsi spoznali in so nas učili, kako nastopati pred novinarji, dajati izjave, kako se obnašati … Poleg vsega pa še ogromno treningov. Tako da je potrebno veliko trdega dela, da prideš na OI. Nanjing – verjetno je bilo za vse poskrbljeno »v nulo«? Seveda. Sam let je bil nekoliko utrujajoč, saj smo leteli 10 ur. Ko smo prišli tam, je bilo na stotine malih kitajskih prostovoljcev, ki so nas stregli noč in dan. Sama olimpijska vas je bila neverjetna. Vse je bilo veliko, imeli smo vse na izbiro, res smo se lahko počutili kot zvezde. Zanimivo nam je bilo to, da smo ves čas slišali reganje žab. Čez vas so bile speljane potke in pod njimi so bili ribniki. Gledali smo, kje so te žabe, a jih ni bilo. Kasneje smo ugotovili, da so bili to samo zvočniki. (smeh) Kaj pa same tekme? Te je bilo strah, si bila vznemirjena?

Da. V Nanjing smo prišli dva tedna pred mojim nastopom. Veliko jih je že končalo s tekmami in so samo uživali, jaz pa sem bila vsak dan živčna zaradi tekem. Na treningih sem streljala zelo dobro, tudi na kvalifikacijah sem se odrezala kar dobro glede na živčnost. No, potem je sledil dvoboj z Avstralko, bile smo si enakovredne, a sem jo premagala. Kasneje sem imela dvoboj s Španko, ampak sta me tukaj premagala strah in trema, tako da se mi ni izteklo po načrtih in sem izgubila. Po porazu sem bila tako žalostna kot še nikoli. Ko sem se umirila, sem spoznala, koliko sem dosegla in mi v bistvu sploh več ni bilo pomembno na katerem mestu sem pristala. Kaj pa prosti čas? Kaj ste počeli? Si spoznala kakšne nove prijatelje? Ja, veliko. Najbolj mi je prirasla k srcu golfistka iz Primorske, s katero sva se zelo ujeli. Kakor lokostrelstvo se tudi golf smatra kot nepravi šport, zato sva tudi preživeli največ časa skupaj. No, so pa organizatorji še posebej poskrbeli za prosti čas. Vsak olimpijec je dobil nekakšno rokico, imenovano »jogger«. Ko si prišel do nekoga, ki bi ga rad spoznal, si mu dal »five« z rokico in ta je zasvetila. Tako si z njim avtomatsko postal prijatelj na Facebooku, slediti si ga začel na Instagramu ter Twitterju. To je bilo res zakon. Poleg tega smo imeli še organizirane različne delavnice kot npr. »healthy cooking« z enimi od najboljših glavnih kuharjev na svetu in podobno. Lahko smo šli tudi ven v mesto, ki je bilo zelo zabavno in zanimivo, saj je čisto drugačno, kot npr. naš Črnomelj. Ivana je ponosna na to, da je bila na mladinskih OI in da je predstavljala Slovenijo. Pridobila je veliko izkušenj in obljublja nam, da bo še naprej pridno trenirala ter da jo bomo lahko še naprej spremljali na naslednjih OI. 27

INTERVJU

Toni Vrščaj Pogovarjal se je: Kristian Asani

Toni, za začetek je najboljše, da se nam predstaviš. Sem Toni Vrščaj, obiskujem gimnazijo Črnomelj in star sem šestnajst let. Ukvarjam se z jadranjem in ju-jitsom. Praviš, da se ukvarjaš z jadranjem – kdaj si začel trenirati ta šport? Pri šestih letih. Kaj pa ju-jitsu? Ju-jitsu pa pri osmih, če se ne motim. Pa ga še redno treniraš? Še, dvakrat na teden, a se bom bolj usmeril v jadranje. Pa mi najprej povej, kdo te je navdušil za jadranje? Oče. On je začel najprej s surfanjem, potem pa je sam preklopil na jadranje. Pa jadraš večinoma samo na morju? Na morju, pa tudi na jezerih, npr. na Ptujskem, Velenjskem. Kako potekajo tvoji treningi? Kje sploh treniraš, kaj počneš na treningih in kolikokrat na teden? Zadnje čase večinoma treniram na Krku, v Dalmaciji, kakšen trening pa se najde tudi na slovenski obali. Večinoma na treningih pilim tehniko, saj mi manjka praktičnega znanja, ker tukaj v Črnomlju ni možno trenirati. Na Kolpi sem že poizkusil, pa ne gre. (smeh) Drugače pa pilim tehniko samega jadranja, se učim kaj novega. Prej si seveda doma ogledam kakšen video in poizkušam naštudirati kaj novega. Kdo pa je tvoj trener? Moj trener je oče. Torej ti on pokaže vso tehniko ... Da, pa tudi motivira me. 28

Kolikokrat imaš trening – to šteje na mesece, tedne? Na morju vsak vikend, če se da. Če ne pa vsaj vsak drugi vikend. Celo leto? Tudi pozimi? Da, tudi pozimi. Letos pozimi smo šli v Dalmacijo za en teden in smo tam trenirali. Kdo pa vse sestavlja tvojo ekipo, verjetno za jadranje potrebuješ ekipo? Cela družina, ki me tudi podpira in je del moje ekipe. Kakšne so pa vloge? Oče praviš, da je trener ... Ja, oče je trener, mami pa je fizioterapevtka in me fizično pripravi, poleg seveda Simona Tomca, ki je moj trener na fitnesu. Drugače pa me ostali spoštujejo in tudi jaz njih na njihovi poti. Maks ti verjetno pokaže kakšen trik, saj je starejši in verjetno tudi bolj izkušen? Maks je bolj specializiran za jadranje, sicer pa se tudi s surfanjem ukvarja rekreativno. On mi je definitivno vzornik v vsem. Od

njega sem se kot začetnik največ naučil in ga poizkušam počasi tudi prehiteti, a je to zelo težko. (smeh) Da, Maks je klasa zase – evropski podprvak. Avgusta si nastopil na olimpijskih igrah v Nanjingu, na Kitajskem. Tam si v kategoriji jadranja na deski osvojil deseto mesto. Bi ta dosežek označil kot najpomembnejši v svoji dosedanji karieri ? Definitivno. To je vrhunec moje dosedanje kariere, je pa tudi veliko drugih dosežkov. Bil sem recimo državni prvak na prvenstvu na Hrvaškem, večkrat tudi podprvak Slovenije, dosegel sem četrto mesto v Maleziji in deveto mesto lani na Gardskem jezeru, ko je bilo svetovno prvenstvo. Praviš, da si prvak Hrvaške? (smeh) Da, to je bilo odprto državno prvenstvo. Kaj iz olimpijskih iger si boš zagotovo zapomnil za celo življenje? Se je kaj posebnega zgodilo, kakšen dogodek ? Tisoče prostovoljcev, ki so jih Kitajci pripravljali za olimpijske igre, da so nam pomagali in so nam bili vseskozi na voljo. S katerimi reprezentantkami si se poleg slovenskih najbolj družil? (smeh) Družil sem se z vsemi. Ne bi jih izpostavljal. (smeh) Na začetku si nastopal v jadralnem razredu Optimist, kjer si bil štirikrat na svetovnih in enkrat na evropskem prvenstvu ter na mnogih drugih mednarodnih regatah, kjer si uspešno branil barve Slovenije. Lani si zaključil s tem razredom in prestopil v razred jadranja na deski. Zakaj si se odločil za to? Jadralni razred sem zapustil zaradi svojih let, ker v tem razredu ne smeš jadrat do petnajstih let. Jaz sem dopolnil šestnajst in sem se moral lansko leto odločiti za nekaj novega. Iskali smo klaso, kjer bi lahko največ dosegel, kjer je največ prvenstev in kje lahko dobim največ izkušenj. Tako smo izbrali klaso BIC TECHNO 293, saj je zastopana tudi na mladinskih olimpijskih igrah. To je bil tudi moj cilj od lanskega septembra. Skozi evropska in svetovna prvenstva sem gradil svojo formo. Da si izpolnil normo. Tudi, da sem izpolnil normo in da sem se pripravil, ker sem začel iz čiste ničle. Prej si že omenil, da je tvoj vzornik brat.

Imaš še kakšnega drugega vzornika? Pravzaprav ne. Brat mi je vzornik, saj mi kaže, da se da narediti nekaj dobrega tudi v nemogočih razmerah. Imaš mogoče kakšno neprijetno izkušnjo, ki se ti je kdaj pripetila na morju? Neprijetna izkušnja ... Izpostavil bi predvsem nevihte in ekstremen veter in meglo, ki se pripeti na morju. Pride veter, megla in nič ne vidiš pred sabo. Barke se prevračajo … Enostavno noro! Ne veš, kje je obala in samo čakaš da mine. Te je v takšnih trenutkih strah ? Ne. V bistvu res ne. Na nek način je zanimivo, izjemno adrenalinsko. Pa bi lahko rekel, da je bilo tvoje življenje kdaj ogroženo? Ne, ni prišlo do takšne situacije. Se bojiš morja? Ne, imam ga rad. Verjetno si veliko odsoten v šoli? Zanima me, če te profesorji v Srednji šoli Črnomelj razumejo in ti v določenih zadevah popuščajo ali se moraš boriti kot ostali? Svojega statusa oziroma pedagoško pogodbo, ki jo imam s profesorji, v bistvu ne izkoriščam v polni meri. Lahko bi bolj, ampak se moram boriti kot ostali. Ampak to zaradi lastne odločitve, ker

verjetno bi lahko ... Definitivno bi lahko izkoriščal veliko bolj, ampak nočem preveč izstopati v tej meri, da bi se zameril drugim. Ali te sošolci in učitelji podpirajo? Da, me podpirajo. Kakšni so tvoji plani za šolanje v prihodnosti? Nimam še nekih planov. Zanimajo me bolj naravoslovne smeri. Verjetno boš šel na Univerzo v Ljubljani? Ne vem še. Je tvoj življenjski cilj, da postaneš profesionalni jadralec? Ja, svoje jadranje bom poizkušal izpopolniti še naprej. Boš vse podredil temu? V bistvu je na prvem mestu šola, potem pa jadranje in nadaljeval bom v tej smeri. Pa misliš, da bo šlo to? Bo, do sedaj je šlo. Bomo videli kako bo, a mislim, da bo. Meniš, da bi bil tvoj uspeh v tujini bolj cenjen kot je v Sloveniji? Ne bi rekel. Mogoče, a mislim, da je Slovenija tako majhna, da je vsak uspeh cenjen. V veliki meri. Mislim, da se nas dovolj ceni. 30

Zaradi majhnosti Slovenije si torej bolj izpostavljen. Da. Bi lahko izpostavil osebo, ki je najbolj pripomogla k tvojemu uspehu? Definitivno oče. Greva še malo na tvoje osebno življenje. Kakšno glasbo poslušaš najraje? Narodnozabavno. Kateri je tvoj najljubši film? Film? Master and commander. To je film o bojnih ladjah, pa spopadih ... Kaj pa najraje počneš v prostem času, če ga sploh imaš? Nekaj se ga vedno najde, pa čeprav ga je bolj malo. Igram harmoniko, poslušam glasbo ... Harmoniko igraš? Tudi. Začel sem lani, istočasno kot s surfanjem. Torej ju-jitsu, harmonika, surfanje ... Še kaj? Pa bordanje. Vsestranski? (smeh) Dopolni stavek – srečen bom, ko … Ko bo dan imel toliko ur, da bom lahko v njem počel vse, kar imam rad. (smeh)

KAM SO SE VPISALI BELOKRANJSKI DIJAKI ? Pripravil: Tilen Lamut

S pričetkom študijskega leta se je vredno ozreti v podatke, kam so se vpisali dijaki, ki so letos zaključili šolanje na belokranjskih srednjih šolah. Za katero karierno pot so se odločili, je vsekakor pomembno za prihodnost Bele krajine in njen razvoj, saj si želimo, da bi visoko izobražen kader ostajal v domačem okolju ter tu dobil tudi primerno zaposlitev. Raziskali smo tudi, ali vpisi na univerze odražajo potrebe po poklicih v Beli krajini in kakšen vpliv ima potreba po poklicih pri izbiri nadaljnega šolanja. Kot smo tega vajeni že vrsto let, se je tudi letos večina dijakov odločila za študij na Univerzi v Ljubljani, ki ponuja najbolj širok izbor študijskih smeri ter je v primerjavi z ostalimi univerzitetnimi središči relativno blizu Bele krajine. Pri pregledu podatkov o belokranjcih, ki so bili sprejeti na katero od visokošolskih ustanov lahko ugotovimo, da se je skoraj 70 odstotkov dijakov vpisalo na smeri družboslovne narave. Belokranjsko obarvani bosta predvsem Ekonomska in Filozofska fakulteta. Na slednji je med dijaki veliko zanimanje za študij zgodovine in slovenistike. Vse več interesa pa se med mladimi belokranjci kaže za študij arhitekture, ki na nek način združuje naravoslovje in družboslovje. Med naravoslovnimi vedami sta se za najbolj privlačni izkazali tako Fakulteta za medicino kot Fakulteta za farmacijo, kar je razumljivo glede na prisotnost farmacevtskega velikana Krke v Novem mestu, ki nudi štipendiranje in zaposluje veliko kadrov. Podobne informacije je mogoče razbrati tudi pri predzadnji generaciji brucev – tudi lansko leto je več kot polovica belokranjcev izbrala družboslovne

smeri študija, le da ja bilo takrat razmerje precej blažje. Po končanem študiju si vsak želi hitre zaposlitve, ki bo ustrezala posameznikovi stopnji izobrazbe. Postavlja se vprašanje, ali lahko Bela krajina nudi zaposlitev mladim, ki razumljivo odhajajo na študij v univerzitetna središča in se velikokrat ne vrnejo v Belo krajino. Podatki kažejo, da so kadrovske potrebe v Beli krajini v veliki meri v nasprotju z izbiro smeri študija mladih. Iskani so predvsem tehnični poklici, povezani z avtomatizacijo proizvodnih procesov, kot so mehatroniki, elektrotehniki in strojniki, manj interesa pa ponudniki zaposlitve kažejo za družboslovce. Kot vidimo, se mladi odločajo za družboslovni študij kljub slabim napovedim pri iskanju zaposlitve v bližini doma. Sklepamo lahko, da se velik delež študentov ne bo vračal v Belo krajino, kar je slaba popotnica za njeno prihodnost. Morda rešitev obstaja v večjem spodbujanju dijakov za vpis v naravoslovne programe in predstavljanju zaposlitvenih možnosti ter na drugi strani opozarjanju na težave pri iskanju zaposlitve. Kakorkoli že, belokranjske srednje šole ponujajo visok nivo znanja, ki ga mladi znajo uporabiti pri svojem nadaljnem šolanju in po končanem študiju dosegajo vidne rezultate na svojih področjih. To priča o velikem potencialu Bele krajine v znanju, ki pa ga je treba v čim večji meri zadržati v deželi belih brez.

AV Lab ustvarja Pripravil: Sašo Jakljevič

POGOVRNI VEČER S SLOVENSKIMI FIMSKIMI USTVARJALCI Ne zgodi se velikokrat, da se imaš priložnost pogovarjati o filmu s samimi mojstri, ki ga ustvarjajo. Po nekem srečnem naključju je ravno mene doletela ta čast in priložnost, da sem lahko v sklopu festivala Črnfest 2014 pomagal pripraviti in voditi prvi AVLab-ov pogovorni večer, na katerega so velikodušno pristali Metod Pevec, Sašo Đukić in Rok Biček. Iz omenjenih gostov sva s Tomažem Aupičem poskušala izvleči čim več poučnega ter skrivnosti, ki so jih pripeljale do tam,

kjer so sedaj. Pogovor je kar sam stekel in zanimiva debata se je raztegnila skozi uro in pol, kar pa je bilo še vedno veliko premalo, da bi jih lahko vprašala vse, kar naju je zanimalo. Kljub temu smo se veliko naučili o samem kreativnem pisanju scenarijev, slišali smo začetke njihovega ustvarjanja in kako je v današnjih časih biti filmski ustvarjalec, pa tudi kaj je potrebno, da to dosežeš. Še enkrat se zahvaljujemo vsem za udeležbo na pogovornem večeru, še posebej pa našim trem gostom, ki so se odzvali na naše povabilo in prišli v Belo krajino. Seveda po tako uspešnem dogodku lahko rečemo, da bo AVLab-ov večer v takšni ali pa drugačni obliki tudi prihodnje leto, do takrat pa lahko naše aktivnosti spremljate na facebook in spletni strani KBŠ-ja, v primeru vprašanj in kritik, pa nam lahko pišete na avlab@klub-kbs.si. Posnetek dela pogovornega večera si lahko ogledate na YOUTUBE profilu AVLab.

asistenta Jureta Horvata, ki je dobesedno mešal meglo, Grega Drobniča, našega lučkarskega tehnika, za kratek čas pa so se nam pridružili tudi Jernej Avguštin – eden od naših snemalcev ter predsednik KBŠ-ja, ki nas je malce nadziral pri delu.

MAROLT NA VSAKEM KORAKU Pripravil: Sašo Žepuhar

Najprej je bila ideja. Nastala je med kupom študijske literature, kjer na žalost ali pač na srečo nastanejo vse dobre ideje. Spraševal sem se, kako predstaviti Akademsko folklorno skupino France Marolt, eno najpomembnejših folklornih skupin pri nas, in kako povedati, da smo super družba, da premikamo meje v dejavnosti in ustvarjamo sodobno folklorno umetnost, ob tem pa se neznansko zabavamo in pletemo številne čudovite spomine. Mogoče je žarnico v moji glavi prižgalo vprašanje nekega turista, če smo vsak dan tako oblečeni v noši, da sem se vprašal, ali je tip zmešan. Na koncu sem se odločil prikazati ravno to: kaj če bi zmeraj nosili folklorne kostume, če bi vedeli, da nas srečujete povsod pa tega sploh ne opazite. Čez maroltovske vrste so se zvrstila imena, kot so Miki Muster in dr. Mitja Ferenc, tudi Robert Pešut – Magnifico, ki je svojo ženo Barbaro spoznal na Maroltu ter direktor velikega farmacevtskega podjetja Medis – Tone Strnad, ki je bil naš dolgoletni predsednik. In še tisoči … Takoj sem pomislil, da bi video posneli s

člani AVLab-a, saj kot član KBŠ-ja redno spremljam njihovo delo. Potrditev občutka, da imajo fantje željo po ustvarjanju takih videov ter da bo stvar gotovo super posneta, sem dobil že na prvem sestanku s Tomažem Aupičem in Sašem Jakljevičem. Na grobo smo šli skozi scenarij, kjer sta dodala še svoje ideje ter opozorila na morebitne težave. Sledilo je moje posvetovanje z garderoberji, umetniškim vodstvom, dogovarjanje za nekatere lokacije, iskanje psa ☺, čakanje na lepše vreme, iskanje igralcev in pomagačev ter terminski plan, da bi na dan snemanja vse potekalo le čim bolj tekoče. In prišla je deseta ura: Urban je zamujal s

Koroške, snemalec Sašo je bil še na Viču, Tomaž pa se je ubadal s ključi, ki so mu padli izza postelje. S prvo sceno smo zamujali kar 45 minut! Toda kaj hitro je postalo jasno, da je pred nami čudovit dan – megla se je razšla in šofer trole je ves navdušen čakal pri zeleni luči, da bi ja čim bolje posneli zadevo. Preživeli smo vse, od »od sonca zakurjenega psa« do napada Kitajcev na Ljubljanski grad in njihovih najmanj sto fotoaparatov uprtih v naši dekleti. V osmih urah nam je uspelo zamenjati osem lokacij in posneti (skoraj) vse, kar smo si zastavili. Sledili so dnevi montaže in moje tečnarjenje Sašu s popravki, grafikami, glasbo in tekstom. Od ideje do objave videa je minil natanko en mesec in odkrito povedano mi je bilo v veliko veselje organizirati in koordinirati snemanje, sodelovati s Tomažem in Sašem, ki tvorita odlično ekipo ter sta z znanjem in izkušnjami zaslužna, da je naš skupni izdelek tako dober. Video najdete na YouTubu pod naslovom: »Marolt na vsakem koraku«. 33

SNEMANJE PLESNEGA SPOTA Tudi v času Črnfesta smo bili ustvarjalni. Poleg snemanja samih dogodkov na festivalu, smo se odločili izkoristiti pripravljen oder in talent mladega belokranjskega hip hop plesalca Jerneja Kozana. Tako smo posneli plesni glasbeni videospot. Na samem snemanju smo imeli priložnost preizkusiti nekaj snemalne opreme kot so tračnice in pa v sami lučkarski koordinaciji. Tokrat je bil z nami tudi naš odličen fotograf Jan, kar lahko vidite iz slik nastajanja videa, seveda pa se snemanje ne bi zgodilo brez našega asistenta Jureta Horvata, ki je dobesedno mešal meglo, Grega Drobniča, našega lučkarskega tehnika, za kratek čas pa so se nam pridružili tudi Jernej Avguštin – eden od naših snemalcev ter predsednik KBŠ-ja, ki nas je malce nadziral pri delu.

NA DVEH STRANEH KOLPE DOKUMENTARNI FILM Mladinski center BIT je v spomladanskih in poletnih mesecih izvajal projekt Dve državi ena prihodnost, katerega cilj je bilo povezovanje mladih iz Črnomlja in Duge rese, ki sta med drugim tudi pobrateni občini. Tako so se mladi lahko družili ob športu

in dobri glasbi, obenem pa so spoznali, kakšno je življenje na drugi strani Kolpe. Projektu smo se pridružili tudi AVLab-ovci. Naša naloga je bila posneti dokumentarni film, ki razišče vprašanja, kot so »Koliko je povezovanja med organizacijami Slovenije in Hrvaške?«, »Kako dobro so mladi informirani o dogajanju na drugi strani meje?«, »Kakšne so karierne možnosti na teh območjih?« in pa »Kako mladi vidijo prihodnost tu?«. V 20-minutnem dokumentarcu mladi govorci odgovorijo na vsa ta vprašanja in podajo svoje ideje za rešitve. Dokumentarni film lahko najdete na YouTubu pod naslovom Na dveh straneh Kolpe ali na spletni strani http://www.klub-kbs.si/videiavlab-kbs. Scenarij, režija in montaža: Sašo Jakljevič Kamera: Bonino Englaro Zvok: Jure Horvat

KO IMA REKA 28 ° Pripravil: AV Lab

Kdaj bo imela reka 28 stopinj? »Letos prav gotovo ne,« je na vprašanje odgovoril Klemen Saje, vodja snemanja celovečernega filma z naslovom Ko ima reka 28 stopinj. S tem g. Saje seveda ni mislil samo na rekordno nizke poletne temperature reke Kolpe, temveč tudi na dokončanje snemanja njegovega filma, za katerega smo mislili, da bo filmska platna ugledal konec leta 2015. Kje je bila težava? »Če bi bila težava samo v eni stvari, mislim, da bi se potrudili težavo odpraviti. Seveda pa je bilo težav več, le-te pa so bile veliko bolj kompleksne, kot smo sprva mislili. Največja težava, zaradi katere se projekt ni izpeljal do konca, je bilo pomanjkanje izkušenj celotne ekipe, z mano na čelu. Ekipo so večinoma sestavljali ljudje, ki so se šele začeli ukvarjati s snemanjem, kar pa niti približno ni dovolj, da bi uspeli posneti film tako, kot sem si zamislil. Čeprav so bili v ekipi tudi posamezniki, ki se s filmom profesionalno ukvarjajo, pa to žal ni bilo dovolj. Filmska ekipa je kot nogometno moštvo. To pomeni, da mora biti za dosego svojega cilja zelo povezana izkušena in uigrana ekipa, kar pa mi vsekakor nismo bili. Je že res, da smo imeli dober namen, vendar je za produkcijo celovečernega filma potrebno še veliko več kot pa le dobra volja ekipe.« Kako naprej? »V prvi vrsti moram zdaj zrušiti to, kar je bilo do sedaj sezidano. Potrebno je počistiti lokacije in preklicati pogodbe s sponzorji, ki so bili pripravljeni investirati oziroma, ki so investirali v naš projekt. Že nakazana sredstva bo treba vrniti, čeprav so bila le-ta v večini porabljena. To je prav gotovo eden bolj bolečih delov, vendar moram reči, da sta organizaciji Klub belokranjskih študentov in Mladinski center Bit pripravljeni pomagati in v čim večji meri počistiti račune. Stroški so na srečo še vedno obvladljivi, kar pa seveda 36

ne bi veljalo, če bi v snemanju vztrajali predolgo.« Bo torej film kdaj uzrl filmska platna? »Pod mojo taktirko prav gotovo ne. To je bilo znano že na samem sestanku, ko smo se pogovarjali o preklicu projekta. Scenarij bo pač šel v predal. Morda bo iz njega nekega dne nastala knjiga, morda pa bo scenarij spravil v gibljive slike kakšen drug režiser, ki bo s svojo ekipo sposoben projekt izpeljati do konca. Upam si reči, da je scenarij dober. Tega ne pravim samo zaradi tega, ker je nastajal skoraj 4 leta, temveč zaradi potrditve, ki sem jo dobil tudi od profesionalnih slovenskih filmarjev, ki so uspeli prebrati scenarij.« Se vam ne zdi škoda, da se tako dobre ideje ne spelje do konca? »Zelo lahko je reči, da je dobre ideje škoda. To seveda ponavadi rečejo predvsem tisti, ki ne poznajo celotnega ozadja. Noben namreč ne razmišlja o tem, da za vsemi pogodbami stoji moj podpis, torej je velika odgovornost in breme na meni, prav tako pa bi se moral podpisati pod izdelek, nad katerim ne bi bil zadovoljen. Vsaj tako je kazalo. Nikakor nisem bil pripravljen delati nekaj na pol, saj je najpomembnejše, da izdelek ustreza v prvi vrsti mojim kriterijem, še posebej, če je na njem napisano moje ime. Škoda je češki avto, vse ostalo pa je stvar naše percepcije. Prepričan sem, da se je vsak sodelujoči naučil nekaj novega in kljub grenkem priokusu uspel iz vsega skupaj izvleči nekaj dobrega. Konec koncev je bilo v ekipi veliko mladih, talentiranih ljudi, ki bodo morda čez nekaj poletij uspeli na filmska platna spraviti tudi celovečerni film, ki bo prestavil meje, katere smo imeli mi. Prav tako pa je vsak od sodelujočih stkal nove vezi in poznanstva, katera bodo vsekakor prišla prav pri naslednjih projektih,« je z optimizmom zaključil režiser filma.

ŠTUDENTSKI VEČERI V KNJIŽNICI ČRNOMELJ VABIMO VAS K SOUSTVARJANJU ŠTUDENTSKIH VEČEROV V KNJIŽNICI ČRNOMELJV! Izkoristi jesenske večere in predstavi svoje diplomsko, magistrsko, raziskovalno delo oz. doktorsko dizertacijo zanimive tematike! Naša želja je, da tvoj trud, ki si ga vložil v izdelavo tvojega končnega izdelka, vidijo tudi ostali. Tako bomo nadgrajevali svoje znanje in dobili širši vpogled v različne tematike, ki jih doslej mogoče še nismo poznali. Prav tako k soustvarjanju večerov vabimo popotnike, ki nam bodo s potopisnimi predavanji približali druge koščke sveta. Zainteresirani smo tudi za literarne in glasbene večere s katerimi bomo popestrili dogajanje v knjižnici Črnomelj

ŠTUDENTSKI VEČERI SO TOREJ ODLIČNA PRILOŽNOST, DA PREDSTAVIŠ SVOJE DELO DRUŽINI, PRIJATELJEM IN ZNANCEM! Za več informacij se oglasi na info@klub-kbs.si ali daniela.zunic@crn.sik.si 37

INTERVJU Miha Blažič N’toko Pogovarjala se je: Živa Kočevar

V Kinu Šiška ste predstavili vaš novi album See. Miha, kako se vam je zdel nastop in kako se vam zdi odziv publike? Ful je šlo hitro mimo. (smeh) Večinoma smo nove komade prvič igrali v živo pred publiko, tako da je bilo ful nervoze, seveda iz naše strani. Ponavadi smo dlje časa igrali komade, preden so prišli na vrsto veliki odri in tako naprej. Zdaj pa smo imeli premiero na velikem odru, tako da ne vem (smeh), moram malo prespati zadevo, se zjutraj zbuditi in malo boljše oceniti, kako je bilo, ampak smo se imeli fajn. Album se imenuje See – ima naslov kakšno namensko sporočilo samo po sebi? Ne, ponavadi mi razloge iščemo kasneje, šele potem, ko smo naredili nekaj, ko vemo, da nas bodo kasneje spraševali o tem. (smeh) Najljubši naslov nam je bil na albumu, ko pa smo se potem spraševali »Zakaj ta komad? Zakaj ta vsebina?« pa smo videli, da dovolj vsebinsko pooseblja to, o čemer veliko govorim na albumu, pa tudi »vibe« muzike. Veliko se ukvarjam z idejo nadzora, tega malo panaroidnega občutka »biti opazovan«, hkrati čedalje več informacij sami konzumiramo v tem digitalnem svetu, obenem pa tudi ne vemo, kaj z njimi početi. Zdi se mi, da je album vsebinsko zasičen z vsemi raznimi impresijami, ki so nekako prepuščene poslušalcu, da z njimi naredi, kar si želi. Je album nastal po načrtu ali ste se prepustili spontanosti? Ne, sploh ne, kot pravim, mi se s temi obrazložitvami in koncepti ukvarjamo potem, ko smo ustvarili glasbo. Komaj potem vidimo, kaj smo hoteli s tem povedati in v samem procesu stvarjenja gledamo, kaj nas v danem trenutku zanima igrati, kakšna muzika, kaj nas »drive-a« … 38

Kaj je tisto, kar vas po vseh teh letih drži skupaj in obnavlja vašo svežino banda? Kaj pa vem, nikoli nisem pravzaprav razmišljal o tem, da bi nehali igrati. Zame osebno je to prvi band, mislim, da je to za vse nas kot neka baza. Vsi smo v bandu vsaj 10 let, jaz mislim, da sem v njem okoli 15 let – kot bi rekel, enostavno je to kot neko dejstvo, ki ti ostaja skozi življenje: »Sem član Moveknowledgement«. (smeh) Tudi če se dolgo časa ne vidimo in nismo v stiku, to dejstvo nekako vedno obstaja. Kdaj in kje lahko vidimo kakšen vaš nastop v prihodnje? V bistvu čez en teden, v petek (26. 9. 2014), smo na Hafnerjevem memorialu v Rdeči ostrigi v Škofji Loki. To je en takšen fajn festival, ko se vedno radi odzovemo na povabilo. Potem pa bomo vsi z določenimi projekti zasedeni za nekaj časa, tako da bomo imeli malo pavze, nato pa bomo premislili kako naprej.

ZABAVNI KOTIČEK Pripravil: Jure Kuhar

S prvim oktobrom je vsem članom poteklo članstvo v Klubu belokranjskih študentov, tako da je to lahko zadnja Zvitica, ki si jo prejel. Če želiš podaljšati svoje članstvo, še naprej prebirati Zvitico in izkoriščati naše ugodnosti, izreži pristopno izjavo ter jo skupaj s potrdilom o vpisu pošlji na naslov Kluba belokranjskih študentov, Kolodvorska cesta