Zvitica - jesen 2016 by KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

KAZALO ZVITICA jesen 2016 Klub belokranjskih študentov 2016/4 500 izvodov cena 0€ Odgovorni urednik Darja Vukčevič Oblikovanje naslovnice Jan Kocjan Oblikovanje in prelom Jan Kocjan TISK natiskaj.si Uredništvo ZVITICE zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si Lektoriranje Petra Ivanetič

UVODNA BESEDA

ZASE, SAM!

ROMANTIČNA PIKA NA i

MORALA, ETIKA, IN VREDNOTE - KAJ JE ŽE TO?

MODROSTI, KI JIM JE POTEKEL ČAS

MOTIVACIJA ZA TELESNO AKTIVNOST

POEZIJA

BRANJE ZA USPEŠEN ZAČETEK

KUBA - DEŽELA SLADKORNEGA TRSA, RUMA IN SALSE

INTERVJU: KRISTINA STEINER

POZDRAV S PTUJA IN SLOVO POLETJU

ŠPORTNI DAN KBŠ - VELIKA PLANINA

ČRNFEST 2016

INTERVJU: SIDDHARTA

METLIKA NE POČIVA

ERASMUS+ SPORT

ŠTUDENTSKA KUH’NA

ALI STE VEDELI?

NAGRADNA KRIŽANKA

Uvodna beseda Pripravil: Kristian Asani, Foto: Jan Kocjan

V jesenskem času se običajno radi spominjamo poletja in delamo zaključke, zato bom tudi jaz svojo uvodno besedo izkoristil za oceno letošnjega poletja. Začelo se je s festivalom Etnofolk. Ples, žur in kvalitetna glasba so besede, ki po mojem mnenju dobro opišejo ta festival. Tisti, ki ste bili v atriju, veste, o čem govorim, vsi ostali pa si lahko ogledate aftermovie na Youtube kanalu AVLab KBŠ in se o tem prepričate tudi sami.

študijskem letu pridružite.

Z zaključkom ČrnFesta pa se za nas poletje še ni končalo. S KUD Placom smo se namreč odločili, da bi za slovo od poletja skupaj organizirali koncert v Metliki. Že ves svoj mandat sem si prizadeval za večje sodelovanje med društvi in sedaj nam je končno uspelo soorganizirati zares velik projekt. V to, da bo koncert skupine S.A.R.S. uspel, sploh nisem dvomil, pomembnejše se mi zdi to, da smo mladi »Kurdistanci« in »Ruzanci« Nadaljevali smo z dolgo pričakovanim dokazali, da lahko sodelujemo in glede na dobre ČrnFestom, na katerega smo se pripravljali skoraj izkušnje s tem projektom, lahko zagotovim, da eno leto. Vse, kar lahko rečem, je to, da se nam bo sodelovanje v prihodnje še močnejše. je trdo delo izplačalo, saj je festival uspel nad našimi pričakovanji. Letošnja edicija ČrnFesta je Upam, da je bila ocena vašega poletja tudi bila posebna tudi zaradi koncerta Siddharte na pozitivna in da boste v novem šolskem oz. Trgu svobode ter športnega dogajanja v starem študijskem letu celi Sloveniji dokazali, od kod mestnem jedru predtem, kar je predstavljalo prihajajo najboljši dijaki in študenti. zares veliko preizkušnjo za organizacijsko ekipo. Naj vam zaupam, da sem pred koncertom dejal, da bom zadovoljen, če ga bo obiskalo 1000 ljudi, vse, kar bo več, bo pa le uspeh. Lahko si predstavljate zadovoljstvo, ko smo na trgu videli več kot 1500 obiskovalcev in to kljub temu da sem v zadnjih sedmih dneh pred dogodkom kar trikrat sanjal popolnoma prazno prizorišče.  ČrnFest je zares prebudil staro mestno jedro ter poskrbel za oživitev kulturnega mrtvila. Po drugi strani pa bi rad izpostavil, da je ČrnFest pomemben še iz enega vidika, in sicer razvijanja kompetenc mladih. Nekaj manj kot 40 dijakov in študentov, ki je letos sodelovalo pri organizaciji festivala, si je z delom pridobilo različne izkušnje, ki jim bodo pri bodočih delodajalcih in nasploh v prihodnosti zagotovo koristile. Obštudijske dejavnosti postajajo vse pomembnejše in vse bolj cenjene, zato je izjemno pomembno, da smo mladi aktivni na različnih področjih. Naj na tem mestu povabim vse dijake in študente, ki si želite aktivno sodelovati pri organizaciji projektov v KBŠ-ju, da se nam v prihodnjem 4

Zase, sam! Pripravil: Marko Simčič

Seveda te od začetka nekdo vodi po poti učenja v življenju. Najverjetneje so to od začetka starši. Potem v vrtcu vzgojitelji. V osnovni šoli učitelji. V srednji šoli profesorji. Potem? Potem si že polnoleten, potem odločitve sprejemaš sam. Ali greš v službo ali greš na faks.

Nisem naravoslovec. Definitivno sem družboslovec. Zdaj to vem. Preveč sem poslušal druge in premalo sebe. Menim, da se premladi in premalo zreli odločamo za tako težke in pomembne odločitve. Seveda se lahko prepišeš in zamenjaš faks, če dovolj zgodaj ugotoviš, kaj želiš.

Na faksu profesorje (v večini) ni preveč briga zate. Zase se moraš pobrigati sam. Profesor te ne bo opozoril, če nisi naredili določene vaje sam doma. Njega to ne briga. Ne delaš zaradi njega, delaš zaradi sebe. In če rukneš izpit, to njega ne briga. In če jih rukneš več in nimaš pogojev za napredovanje, to njega ne briga. In če jih rukneš še več in nimaš pogojev niti za ponavljat, to njega ne briga. On zaradi tega mirno spi ponoči, za razliko od tebe. Pišem iz lastnih izkušenj.

Odločen sem, da bom vseeno naredil ta faks. A ti ne poslušaj drugih, izberi sam. Na koncu bo pomembno, kako se boš po končanem šolanju znašel. In pomembno je, da rasteš tudi v širino in ne samo v višino z znanjem. Najdi si obštudijsko dejavnost. Škoditi ne more. Pozabi vse, kar si ravnokar prebral. V življenju se odloči zase, sam!

A vrnimo se nazaj. Polnoleten si. Naredil si maturo in zdaj je pred tabo težka odločitev. Ali delati ali se vpisati na faks. In če se vpisati, kam se vpisati. Kaj te zanima? Kje se vidiš? Človek se išče v času svoje adolescence. Kdaj se najde? Eden prej, drugi kasneje. Jaz sem se prepozno. Po končani osnovni šoli v Vinici sem se vpisal v Srednjo elektro šolo na Šolskem centru Novo mesto. Tehtal sem med elektro šolo in tehniško gimnazijo. Doma smo se odločili, da je mogoče boljše, da imam po srednji šoli nek naziv. Torej elektro it is. Po končani srednji elektro šoli mi je bil nekako logičen vpis naprej na Fakulteto za elektrotehniko. Perspektiva za poklic, bojda. Veliko takratnih študentov sem vprašal, kako jim je tam. Rekli so: »Super!« »Če gre njemu, bo šlo tudi meni,« sem mislil. Prvi letnik je šel dokaj gladko skozi. V drugem se je zataknilo. V drugi letnik sem se vpisal v šolskem letu 2013/2014. Še vedno sem tam. Do the math! 5

ROMANTIČNA PIKA NA i Pripravil: Rok Šikonja, Foto: Jure Štukelj

Nekega dne sem z dekletom sedel na plaži prav v času sončnega zahoda. Medtem ko je Sonce počasi zahajalo, se je modro nebo spreminjalo sprva v rumeno, v oranžno in nato v rdeče ter takšno ostalo še nekaj časa tudi zatem, ko Sonca ni bilo več moči videti. V določenem trenutku me dekle pogleda v oči in vpraša: »Mar ni čudovito?« Odgovoril sem ji: »Seveda je. Ampak povedal ti bom, zakaj je še lepše.«

zvezdami. Ponoči, ko Sonce zaide, do nas prihaja le svetloba iz oddaljenih zvezd, zato jih vidimo kot majhne sijoče pikice, vse ostalo zaznamo kot črno barvo, saj noben svetlobni žarek ne prihaja iz tiste smeri. Črna barva pomeni odsotnost svetlobe v tisti smeri. Kaj se pa zgodi podnevi? Podnevi na Zemljo posije naša najbližja zvezda s svojo belo svetlobo. Preden nas sončni žarki dosežejo, morajo pred tem prepotovati skozi ozračje, to pa sestavljajo majhni delci. Med potovanjem žarki trkajo v te delce in se od njih odbijajo v različne smeri, temu pojavu rečemo Rayleighovo sipanje. Torej ko podnevi gledamo v nebo, se od zračnih molekul žarki odbijajo nam v oko, dobimo občutek, da le to vendarle ni prozorno, temveč je modro. Zakaj modro in ne rdeče? Zato, ker je modri del svetlobe veliko bolj dovzeten za sipanje. Medtem ko druge barve lažje nemoteno prodrejo skozi atmosfero, se večina modre svetlobe sipa in konča v našem očesu, od tod modra barva neba.

Nisem ji dolgovezil, da je lepše, ker je ona z menoj, čeprav bi lahko. Odločil sem se za bolj drzno pojasnilo s potencialno večjim rizikom in pa tudi večjo nagrado. Kot znanstvenik sem ji sprva zastavil nekaj vprašanj.

Kakšne barve je nebo in kakšne Sonce? Nebo je modro, Sonce pa rumeno in proti večeru rdeče. Zakaj je potem zvečer nebo črno in polno zvezd? Kje so bile te podnevi? Ali se ti zdi smiselno, da Sonce, velikanska plinasta gmota, milijonkrat večja od Zemlje, spreminja barvo glede na to, koliko je ura pri nas? V tem trenutku je ugasnila še zadnja sveča romantičnega vzdušja v glavi dekleta in nastopila zmeda. Zaslutil sem to, Opoldne, ko je Sonce visoko na nebu, morajo vendar sem odločno nadaljeval. žarki prepotovati majhen del ozračja, zato se sipa le majhen del modrega in tudi zelenega Preden začnemo razvozlavanje uganke barv, dela, bela barva Sonca postane rahlo rumena. omenimo dve pomembni spoznanji. Prvič, Proti večeru, ko je Sonce nizko na nebu, mora svetlobne barve se ne mešajo kot tempera sončna svetloba prepotovati veliko večjo pot barve, temveč je bela mešanica vseh barv v skozi ozračje. Preden žarek doseže naše oko, so mavrici: rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre se modri, zeleni in rumeni del svetlobe že sipali in vijolične. In drugič, predmet lahko vidimo drugam, zato nebo postane oranžne in rdeče le, če od njega v naše oko pripotuje svetlobni barve. Tik preden Sonce zaide do nas, uspe priti žarek, odvisno, kakšne barve je žarek, takšen le še rdeča svetloba, zatorej je sončni zahod se nam zdi tudi predmet. Na tem mestu velja rdeč. še omeniti, da je nebo v osnovi prozorno, na mestu, ki mu rečemo nebo, je namreč zrak, za Torej iz istega razloga, zakaj je nebo modro, je tega pa vemo, kako izgleda. tudi sončni zahod rdeč. Več kot je vulkanskih izbruhov in bolj, kot je zrak onesnažen, tem V tem trenutku vemo dovolj, da lahko pojasnimo, čudovitejši so sončni zahodi. Ni vse samo slabo, zakaj je nočno nebo črno in posejano z ampak se v vsaki stvari najde tudi nekaj dobrega. 6

Končam z razlago, pogledam dekle in ji zaključim postane, če ga vidiš. Enako velja tudi za svet okoli svojo misel: »Ena stvar je gledati, druga pa videti. in ne nazadnje še zate, boljše, kot te poznam, Bolj stvar razumeš in poznaš, več vidiš. Sončni čudovitejša postaneš.« zahod ni le čudovit na pogled, še čudovitejši

Morala, etika in vrednote – kaj je že to? Pripravila: Nastasja Schweiger

Človek brez morale ne bi bil človek. Pa tudi brez kulture, etike in vrednot ne bi ustrezal še ne prvi inicialki tega skrivnostnega izraza, ki nas vse združuje v kisli solati človečanstva. Brez vseh teh velikih besed, ki se marsikomu zdijo prazne, ne bi imeli osebnostnih kvalitet, načel in nekega vodila, ki bi nam pomagalo pri prebijanju skozi otroštvo, šolo, službo oziroma življenje samo ter nas delalo drugačne od ostalih.

samimi v središču lastnih načel, osebnih pravil in nam ljubih vrednot. Tako so bili že v antiki prepričani, da bi morale človeka navdajati vrline, kot so pravica, prijateljstvo, pogum, resnicoljubnost, iskrenost, čast, modrost, mir, ljubezen, skromnost, zaupanje, odgovornost, nesebičnost in tako dalje. O morali lahko že tisočletja torej govorimo kot o skupku družbenih predpisov in norm, ki so sankcionirani s posebno notranjo kaznijo – slabo vestjo. Ne pozabimo na zgoraj omenjene babice, ki slabo vest podkrepijo in dopolnijo s tremi moralno modnimi dodatki in vest razširijo po klopeh nedeljske maše. Tako mora biti človek sposoben odgovarjanja in samokaznovanja iz lastne svobode bivanja, ki je lahko ob kršenju včasih zanj tesnobna, v resnici pa mu ravno ta svoboda in tesnoba kot par z roko v roki pomenita odrešitev in edino pravilno rešitev v skladu z vsemi načeli.

O tem sta govorila že Sokrat, Aristotel in njuna takratna ekipa iz čoška, ko so s kozarcem odličnega grškega vina in feta sirom na paličici zrli na atensko akropolo ter se pogovarjali o etičnih in moralnih vprašanjih, ki so se jim porajala ob Homerjevem epu, Sofoklejevi tragediji in mogoče sosedovemu skoku čez plot, ko je ljubimkal z že oddano ženo prijatelja. Tudi mi smo nekoč že slišali ta larifari o moralnih začetkih in etiki kot samostojni filozofski disciplini – to bi seveda vedeli, če ne bi ur filozofije ali predmeta ‘bla-blabla-kdo-bo-dal-za-kavo’ preživeli v Guštu in tako kot stari filozofi ob srkanju jutranjega dramila razpravljali o tem, zakaj je Marko posodil svoj geotrikotnik Mateji in zakaj ne Nini, če ji je ta teden všečkal že tretjo profilno sliko. Vendar so morala, etika in vrednote že od nekdaj pomemben del našega podzavestnega oziroma zavestnega jaza, del našega vsakdana, s katerim se nismo prvič srečali šele v desni učilnici na koncu hodnika srednje šole, ampak že v samem otroštvu z vzgojo in primarno socializacijo, ki nas je popeljala v življenje. Naš moralni čut se je krepil s sobotno prepovedjo izhoda, ki nam jo je zaradi neopravičenega izostanka naložila mama, z babicami, ki so komaj prikorakale iz cerkve in že pridigale o sedmi božji zapovedi, z učitelji, ki so nas grdo gledali, ko smo se izognili testu, ker nas je zaradi ženskih težav vsak drugi teden bolel trebuh, s prijatelji, ki so nam zamerili, ko smo izdali njihovo skrivnost o simpatiji, s kulturo, mediji in navsezadnje z nami

Danes pa so se med mladimi (pa ne le med mladimi) vrednote izgubile in tudi morala je odtavala neznano kam. Krizne in katastrofične situacije tako ne prinaša nepoznavanje samih vrednot, ampak ljudje, ki so z moralnimi pravili seznanjeni, a jih namerno ignorirajo ali pa se jih zaradi lastne samozadostnosti podzavestno ne držijo. Zakaj ne bi poklicali prijatelja le takrat, ko ga potrebujemo, da nam omogoči prost vstop na koncert? Le zakaj ne bi lagali prijateljicam o najboljšem zmenku vseh časov, ko pa smo v resnici doma gledali Prijatelje in jokali ob ‘we were on a break’ trenutku Rachel in Rossa? Pregovor »skromnost je lepa čednost« je za nas mlade izumrl skupaj z dinozavri in vsem sošolcem bomo z največjo gotovostjo zatrjevali, da smo se za test učili le deset minut, medtem ko smo celotno snov predelali že prejšnji teden. Saj prijateljica ne bo opazila, da sem si sposodila en evro, ki ga je pustila na mizi. Mogoče bi pa 8

lahko profesorico zatožil drugi profesorici. Mi bo to prineslo že enajsto petko v redovalnici? Ne povejte razredniku, da sem skozi okno kar tako vrgel šolski stol. Odgovornost, odgovornost – je zapisal Tomaž Šalamun v pesmi, ki se je nihče ni naučil za preverjanje znanja, saj ni bilo za oceno in je bilo mišljeno le za lasten pregled vedenja. Z materializmom in kapitalizmom je bilo človeku vzeto dostojanstvo. V središče smo postavili lastne potrebe oziroma kvazi potrebe, ki so nas iluzionistično vodile preko vseh sredstev do cilja. Ali človek res potrebuje audi R8, da bi prišel v službo, oddaljeno 500 metrov? Tako gre v resnici zgolj za dokaz, da ima njegov lastnik kar nekaj pod palcem in bo njegov naslednji nakup velika jahta, da bo lahko med meščani vzbudil zavist, pa čeprav se bo z njo peljal le trikrat. Svetu ni več mar za pravico, resnico, kaj šele za sobitja in bližnje. Še več, ta hladnokrven odnos se je v posamezniku ustalil in normaliziral. Ob pogledu na sporočilo »Živjo. Kako si?« nas prešine čuden občutek, le kdo še piše kar tako – brez razloga in za lepši dan? Ljudje pozabljamo, da smo duhovna bitja, torej bitja čustev, medsebojnih odnosov in razmerij. Nismo živali, ki bi ravnale nagonsko, in ne stroji, da bi se obnašali mehansko.

od ostalih bitij in ravno to je čar obstoja, bistvo eksistence in središče našega eksistencializma. V toaletnih prostorih Filozofske fakultete tako že nekaj let ves čas opazujem napis s trditvijo in vprašanjem, ki mi ne da miru.

»Na mladih svet stoji. Na čem pa stojijo mladi?« S tem razmišljanjem sem končno našla odgovor, ki sem ga dognala s pomočjo nekaterih ljudi, ki jim danes lahko rečem znanci, bližnji in prijatelji. Verjamem, da je na svetu še mnogo takšnih ljudi, ne samo mladih, ki bodo v prihodnje z ravno pravim upoštevanjem morale, vrednot in etike stali na lastni, svobodni in moralni eksistenci, ki bo odprla, razširila in spremenila naš svet na boljše.

Z upoštevanjem lastnih vrednosti, načel in moralnosti bi bili svobodni, osvobojeni vseh okov in v stiku z osebno izvorno eksistenco. Razmišljanje – zakaj bi imel jaz manj, če ima sosed več – nas ne bo pripeljalo nikamor. Svet bo tako še bolj nazadoval in na koncu človek ne bo več človek, saj bo izgubil vse – postal bo človek brez č oziroma lovec za materialnim. Bil bo skupek stvari, denarja, medijev in dokazovanja. Zatorej moramo mladi, če tega ne storijo že starejši, narediti ta Armstrongov velik korak za človeka in majhen korak za človeštvo – začeti moramo upoštevati vrednote, ki temeljijo na moralnosti. Besede pravica, prijateljstvo, pogum, iskrenost, čast, modrost, mir, ljubezen, skromnost, zaupanje, odgovornost, nesebičnost delajo Človeka z veliko začetnico, ki se ločuje 9

Črnfest skozi moje oči: Špela Šuštarič

Modrosti, ki jim je potekel čas Pripravil: Jaka Šikonja

Ne vem, ali sem samo jaz opazil ali pa je še kdo podobnega razmišljanja, da so nekatere modrosti naših skrbno ljubečih starih mam zastarele kot včerajšnje novice. Izpostavil bi tista prepričanja o našem obnašanju v času prebolevanja nekaterih izmed sezonskih okužb. Babičino pravilo pravi, da mora biti bolna oseba priklenjena na posteljo, odeta z večplastno zaščito dek in odej ter bledo strmeti v bele stene v upanju, da se čim prej pozdravi. Če bi v tistem trenutku bili na prizoriščih v kakšnem Hollywoodu, bi za oskarja neverjetno dobro odigrali bolnega človeka. Ampak, ali se moramo zaradi svoje bolezni vedno delati, kot da smo res bolni ali pa nam je tedaj tudi dovoljeno, da se udejstvujemo v aktivnostih kot ob polnem zdravju? Poglejmo razmišljanje. V obdobju zdravja si prizadevamo za njegovo krepitev in ohranitev, zato so tudi naše aktivnosti usmerjene proti temu cilju. Potem zbolimo in običajen nasvet je, da se moramo zapreti med štiri zidove in naše običajne aktivnosti opustiti. Vprašam se, zakaj se tako odločimo. Ali so naša prizadevanja, medtem ko smo bolni, usmerjena stran od zdravja. Mogoče nam je tedaj zapovedano, da počnemo stvari, ki nam ob polnem zdravju ne bi najbolj koristile. Ali ni bolj razumljivo, da si kljub bolezni prizadevamo za zdravje in izvajamo vse, da ga krepimo, čeprav je to prisotno v manjši meri. Začnimo z običajnimi simptomi in znaki, s katerimi se srečamo pri okužbi. Pogost znak okužbe s sezonskimi patogeni je vročina. To je naraven odziv telesa, saj lahko z rahlim dvigom temperature onemogoči razmnoževanje patogenov. Telesni termostat uravnava hipotalamus. Ko prek določenih mehanizmov zazna, da je prišlo do okužbe, nastavi termostat na višjo temperaturo (nad 37,5 °C) od

normalne, zato imamo občutek, da nas zebe, saj je temperatura telesa pod temperaturo, nastavljene s termostatom. Odziv na to je tresenje, saj prek krčenja mišic telo proizvaja dodatno toploto. Tako dobimo vročino, zaradi katere se počutimo kot »kup nesreče« z obilico bolečin v mišicah in glavobolom. Nasvet je, da se tedaj zadržujemo v ne preveč toplih prostorih, izogibajmo se večplastnim oblačilom in počivanju pod debelo plastjo odej, s čimer se velikokrat naše predrage stare mame ne bi strinjale. Pomembno je še, da popijemo zadosti tekočine. Telesna aktivnost spodbuja delovanje imunskega sistema, zato bi pravilno sklepali, če bi nekaj, kar krepi zdravje, počeli tako v času telesne blaginje kot v času bolezni. Nekateri so v strahu, da bodo zaradi bolezni nazadovali pri fizični pripravljenosti oziroma bodo pustili ekipo na cedilu, ko enega člana ne bo na trening, zato poskušajo nadaljevati s telesno dejavnostjo kljub znakom porajajoče bolezni. Vendar se ne zavedajo, da prevelik napor celo poslabša simptome. Priporočljivo je, da smo med blažjim prehladom aktivni, če telesna temperatura ne presega 37,5 °C in če se počutimo na splošno dobro, torej nimamo bolečin v mišicah, sklepih, smo brez slabosti, mrzlice in občutka mrazenja, brez driske, težkega kašlja in oteženega dihanja. Univerzalno pravilo je, da če imamo znake prehlada le »nad vratom« – v grlu, nosu, ustni votlini – nam zmerna telesna vadba ne škoduje. Vadb v zaprtih prostorih naj se izogibamo, ne zaradi svojega zdravja, temveč zato, da okužbe ne prenesemo na osebe, ki trenirajo poleg nas. Svetujem pa, da se kljub prehladu potrudite in odpravite na sprehod po svežem zraku in žarkih sonca, čeprav bi mogoče modrosti starih mam temu nasprotovale.

Motivacija za telesno aktivnost Pripravil: Darjan Spudić

Glavni razlogi telesne aktivnosti mladih bi morali biti zabava (vse kar je povezano z aktivnim preživljanjem prostega časa) in skrb za zdravje ter dobro počutje. Dejstvo je, da splošen interes za športno dejavnost občutno upade pri prehodu s srednjih na visoke šole, za kar so odgovorne razvojne naloge, kot so začetek poklicnega življenja, učenje in navajanje na partnersko življenje, prevzemanje državljanskih dolžnosti, oblikovanje skupine vrstnikov, prijateljev, dvojna kariera in mnoge druge. Za študente naj bi bil značilen intelektualen pristop k prostočasni dejavnosti, pri čemer dekleta kažejo večjo čustveno navezanost na športno dejavnost in jih od nje odvrača vsaka čustvena prizadetost, moške pa motivirata predvsem dobra informiranost in poznavanje zakonitosti procesov vadbe. Študija študentov Univerze v Ljubljani kaže, da se študenti v času študija izmed vseh obštudijskih dejavnosti ukvarjajo najpogosteje ravno s športno dejavnostjo, ki je tako pred celotnim sklopom drugih interesnih dejavnosti (branje, gledanje televizije, kino, gledališče, dodatna izobraževanja ...) in zaostaja samo za uporabo interneta. Športna dejavnost je za študente pomembna vrednota, saj kar dve tretjini študentov športno dejavnost vrednoti kot pomembno dejavnost v svojem življenju, pri čemer študenti športno dejavnost statistično značilno pogosteje ocenjujejo za zelo pomembno v primerjavi s študentkami. Študentke, v popolnem nasprotju s študenti, so bolj motivirane za ukvarjanje s športno dejavnostjo zaradi videza. Glavni motivi za aktivnost pri študentih družboslovne smeri so uživanje, ohranjanje videza, obvladovanje teže in tekmovalnost, pri študentih naravoslovne smeri študija pa izziv, občutek pripadnosti in socialna primerjava.

Glede na priporočila strokovnjakov se študenti in študentke Univerze v Ljubljani premalo predvsem organizirano ukvarjajo s športno dejavnostjo. Organizirane in strokovno vodene programe bi bilo torej smiselno še naprej študentom in študentkam ponujati v okviru njihovega študija na Univerzi v Ljubljani. Primeri programov, ki se izvajajo med študijskim letom, so ECTS (s kreditnimi točkami ovrednoteni izbirni športni predmeti), celoletni in sezonski športnorekreativni programi, športno tekmovalni programi, program kakovostnega športa za športnike in mnogi drugi. Izbire je torej dovolj, ovira je nekje drugje … Prizadevanje in trud, da se nalog ter dejavnosti lotimo z navdušenjem, sta pomembna za uspešnost katerega koli procesa, tudi vadbenega procesa (oznaka »vadbeni proces« zato, ker zajema rednost vadbe in ker enkraten obisk rekreacije v študijskem letu nima želenega učinka na naše telo). Zavedati se moramo, da moramo biti pripravljeni svojo energijo usmeriti v doseganje ciljev za doseganje le-teh. Najlažje je energijo usmeriti v nekaj, kar počnemo radi in pri tem uživamo. Vse skupaj izhaja iz motivacije, kjer se navadno, predvsem pri »zaposlenih« študentih, zatakne. Znanstvena literatura pojem motivacije različno definira. Ena izmed definicij je, da je motivacija smer in intenziteta posameznikovega truda. Za nas je dovolj, da vemo, da motivacija vodi vedenje ljudi in jih zavedno ali nezavedno usmerja k določenim ciljem. Pri vadbi je pomembno, da motivacijo ločimo od vzburjenja. Glede na to, da je visoka vznemirjenost značilna tudi za stanje strahu, je ustrahovanje v najširšem pomenu besede pogosto metoda, s katero želimo doseči rezultate – seveda dolgoročno neuspešno. Tudi sama želja navadno ni dovolj.

ZUNANJA IN NOTRANJA MOTIVACIJA ZA Za usmerjenost k izvedbi je značilno, da je VADBO posameznik usmerjen k učenju nove spretnosti, razvoju sposobnosti, učenju, reševanju naloge K vadbi moramo pristopiti z vidika notranje ali razumevanju procesa vadbe. Uspeh je motivacije, za katero so značilni izzivi, rezultat napredovanja v razvoju veščine, ki ga je radovednost, interes, samostojno obvladanje posameznik dosegel zaradi vloženega truda in dejavnosti, neodvisno odločanje in kriteriji napora. Vrednost dosežka (in s tem povezana uspešnosti, ki izhajajo iz posameznika – se pravi, pozitivna čustva) je tem večja, čim več truda da tekmujemo sami s seboj, pri čemer je proces je učenec vložil vanj. Za posameznika, ki je vadbe pomembnejši od samega rezultata in usmerjen k nalogi, je najpomembnejši napredek je že sam po sebi vir zadovoljstva. Motiv za v razvoju (športne) veščine. Napredek pojmuje posameznikovo delovanje mora izhajati iz izključno glede na svoje dosedanje dosežke in notranjega zanimanja, na primer iz želje po izkušnje. Na učenčevo motivacijo za sodelovanje razvijanju lastnih sposobnosti in obvladovanju v dejavnosti vplivajo predvsem notranji motivi, določenih spretnosti. Vadeči je motiviran takrat, rezultat delovanja pa je uživanje v dejavnosti. ko vadbo izvaja prostovoljno in ko na njegovo vedenje ne vpliva pričakovanje zunanje nagrade ali kazni. Notranja motivacija je vedno pozitivna »Kako naj dosežem rezultat?« | »Kaj in se ji najlažje približamo, kot pogosto slišimo, s spremembo življenjskega sloga. Kriterije naj naredim, da bom s čim manj truda uspešnosti si tako določa vsak posameznik sam. Druga dimenzija motivacije za vadbo je zunanja rešil postavljeno nalogo?« motivacija. Povod zanjo so zunanje nagrade, na primer pohvala, ocena, materialne nagrade, Druga ciljna usmerjenost je usmerjenost k prestiž, ugled in priljubljenost. Zunanja rezultatu naloge. Motivira predvsem rezultat motivacija je lahko pozitivna ali negativna, zato naloge oz. dejavnosti, ne pa tudi proces je vadba le sredstvo za doseganje pozitivnih in reševanja naloge. Pomemben vidik vrednotenja izogibanje negativnim posledicam. Torej tistih, je socialna primerjava oz. primerjava z drugimi. ki jih določa socialna okolica. V vadbenem V tem kontekstu »biti uspešen« pomeni »biti kontekstu je to vaditelj vadbe, sovadeči ali boljši od drugih«. Posameznik uspeh doživlja kot dandanašnji – kar aplikacija na telefonu. rezultat naloge in ne vloženega truda. MOTIVACIJA K IZVEDBI ALI REZULTATU VADBE?

»Kako naj izboljšam svoje sposobnosti?« | »Kaj naj naredim, da bom napredoval?« 13

NEKAJ OSNOVNIH NASVETOV PRI MOTIVIRANJU ZA PROCES VADBE

1. Motivacija za vadbo ni nespremenljiva, ni trajna in nanjo lahko vplivamo! 2. Vodilo pri ukvarjanju z vadbo naj bo notranja motivacija in usmerjenost k izvedbi naloge (opisano zgoraj). 3. Vadeči se mora za vadbo počutiti zmožen in mora aktivnost (tip aktivnosti, prostor), v kateri bo sodeloval, izbrati samostojno. Le-to ga dovolj motivira, da se počuti zadovoljen, da uživa in se zabava na podlagi zanimanja ter v dejavnosti vztraja. 4. Motivacija z zunanjim nagrajevanjem je dolgoročno manj koristna. 5. Postavite si kratkoročne cilje, ki so dosegljivi. 6. Pomembno je, da vadbo načrtujete vnaprej na tedenski osnovi in jo primerno stopnjujete. Vadba mora postati rutina, vključena v urnik. 7. Pri soočenju z manjšim napredkom vadbe je potrebna vztrajnost, odločenost in potrpežljivost. 8. Trener (vaditelj) vam lahko pomaga v težkih trenutkih. Poznavanje zakonitosti vadbe ima namreč velik motivacijski pomen. 9. Ne izgovarjajte se na pomanjkanje časa in naj vas ne bo sram vaditi. 10. Družba? Vsekakor! Vendar, eno pivo po vadbi – DA; pijančevanje po vadbi – NE! 11. Napredka ne pričakujte v nekaj dneh, pomembno je, da sprejmete aktiven življenjski slog. 12. Izbira najlažje poti do uspeha dolgoročno navadno ne pripelje do želenih rezultatov.

Poezija

Uspavanka

For Juliet

Ni teme, ki bi lahko ugasnila tvoje duše žar, a je upanje in je življenja čar in objemi so, ki grejejo, in pot je do srca v mojem prostor je, kjer vedno boš doma.

If Juliet you would be mine, I’d love you ‘till the end of time. Romeo, would I be yours, we’d be together ‘till the heavens doors. The time, that we would spend together, together, endless and forever. Love me, darling, love me tender, please, don’t let my heart surrender.

Le zaspi, le zaspi, naj ne bo te strah noči, mirno spi, tema nima moči. Tu si, kjer je toplo, kjer je mir, kjer je mehko, mirno spi, luna se ti smeji.

You’ve always been inside my mind, in everything, I’d pick your side. Give me your heart and I shall keep it, just like a treasure, my deepest secret.

Ni nevihte, ki bi s tvoje kože sprala to, kar si, ognja ni, ki bi sijal bolj kakor ti, le ljubezen je, ki niti vse drži v svojih dlaneh, ti prihodnost tke in vanjo vpleta smeh.

Your smile so cute, your smile so bright, for them, your eyes, oh, would I fight. I swear I loved you since first sight, just let me take you, hold you tight. It’s written in the stars, the mind, the universe, i hide inside.

Le zaspi, le zaspi, naj ne bo te strah noči, daj, zaspi, tema nima moči. Jutro čaka tvoj smeh in sijaj v tvojih očeh, zdaj pa spi, zvezde prisanjaj si.

Dino Šubašić

Nika Sašek

Padam v temne oči … Volk se zaljubi v jagnje in mar mu ni. Temno kot kava, sladko, da peče glava.

Čas

Igrati se z ognjem svetlečim, živeti s srcem plamenečim. Iskre v temi kot zvezdnato nebo. Pregrešno lepo. Skrivnostno.

Srce je led in duša trga spomine. Vsak najlepši nasmeh sčasoma mine. Koža se zguba in misli bežijo, le prsti v temi še nekaj lovijo. Nem je obraz, a telo je toplo, vsako obdobje prehitro je šlo. Večni otrok se tam notri smeji, a neizprosna starka nekje že stoji. Čas bo plul po dolgi reki, ne bo sodil niti po denarju, niti po obleki. Svetloba bo v daljavi mirno obstala, glasba bo glasna in zadnjo srečo še bo dala. Zadnji nasmeh, zadnji ritem. Večna sreča.

Bleščeča je noč, sladka je in ihteča. Našla sem skrite sladkarije. Prepovedane. Nebeško je in gledam z višine. Temna kava. Temna čokolada. Nebeška, pregrešna razvada.

Martina Mravinec

Noč me poboža in predrami, a sanjam globoko. In raztreščim se na milijone majhnih zvezd, majhna sem in pašem v temno pest. Kot utrinek nebo me nežno poboža. Zaznamovana in razgreta je koža.

Maja Jakša

Branje za uspešen začetek Pripravil: Tomaž Aupič

Doma, v dnevni sobi, na knjižni polici, nad sodobnim svetiščem – televizorjem, so prah nabirale tri knjige. Večkrat, ko sem šel resetirat modem, sem na hitro »ošfrknil« naslove: Brez izgovora!, Kako uspešno vodimo ljudi in Energija uspeha. Dolgo sem jih samo opazoval. Najprej mi je bilo čudno, zakaj imamo te knjige. Kdo to bere?! Potem pa je prišlo poletje, izpitno obdobje je zaključeno in prostega časa je malenkost več. Spomnil sem se na tiste tri knjige. In ker romanov ne maram in ne čutim potrebe po prebiranju domišljijskih zgodb »nakokiranih« pisateljev, so bile tiste »čudne« in zaprašene super izbira. Najprej sem se lotil knjige Energija uspeha. Razlog za izbiro izvira iz lenobe – bila je najtanjša in imela je največjo pisavo. To sem res hitro predelal. Pa ne zaradi majhnega obsega vsebine, temveč zaradi teme, ki obravnava res osnovna področja človekovega delovanja in s tem povezane problematične situacije. In kar je zelo pomembno – ponuja enostavne načine za reševanje le-teh. Naj vas mistično epski naslov ne zavede in odvrne od branja. Vsebina ni nikakor izključno in pretirano metafizična, temveč skozi primere različnih tipov ljudi opisuje njihovo prvotno stanje, ukrepanje in rezultate, ki so jih posamezniki dosegli skozi programe, opisane v knjigi. Gre za iskanje ravnovesja, ki je osnova za kvalitetno in ustvarjalno sobivanje. Nobena »višja« filozofija. Nadaljeval sem s knjigo Kako uspešno vodimo ljudi. Razlog za izbiro? Že znan (enako kot pri prvi). Tema te knjige se kar konkretno razlikuje od Energije uspeha. Razlaga predvsem to, kako zelo pomembno je, da slehernik razvija svoje potenciale dobrega vodje. Večina si verjetno predstavlja, da je ta tema namenjena predvsem ali celo izključno najvišjim avtoritetam in vodilnim kadrom v naši družbi. Resnica je, da vsaka, še tako majhna skupina ljudi, potrebuje vodjo. Če ne drugje, boste tovrstne spretnosti potrebovali v družini, lokalnem prostovoljnem 17

društvu in najverjetneje v strokovnem okolju. Vodje so potrebne povsod. In dober vodja se v večini primerov ne rodi, temveč se vedno znova uči. In preden začnemo kvalitetno voditi druge, moramo dobro spoznati tudi sebe. Knjiga vas sproti tudi opozarja in uči o izgradnji lastnih kvalitet, iz katerih mora biti zgrajen dober vodja. In ne, vodja ni enako šef. Ker vodja vodi, šef ukazuje. Zadnja je na vrsto prišla knjiga z naslovom Brez Izgovora! Avtor knjige je Jay Rifenbary, bivši pripadnik ameriške elitne vojaške enote. Na 314 straneh nam avtor, na podlagi lastnih izkušenj, nastavlja ogledala in ponuja odgovore ter priporočila, kako priti do celostnega dojemanja in upravljanja s svojim življenjem (časom). Kako zelo zavirajoči so izgovori in na drugi strani, kako zelo pomembni so jasno določeni cilji, ki nam pomagajo, da ohranimo entuziazem oziroma ga pridobimo nazaj ali najdemo. Besedilo je obogateno s številnimi citati znanih pomembnih zgodovinskih osebnosti. Te tri knjige vam ne bodo spremenile življenja. Sploh, če jih boste »samo« prebrali in položili nazaj na polico. Dejstvo je tudi, da smo preveč indoktrinirani z vzorci iz najširšega okolja (družina, šola, prijatelji) in da je zato potreben kar konkreten zasuk v načinu mišljenja. Dela so zasnovana tako, da ponujajo enostavne in jasne načine, kako pridemo do rezultatov in kako jih merimo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mi nekateri principi, ki so opisani v knjigah, konkretno in evidentno pomagajo v popolnoma običajnih situacijah. Doma, v vrtcu, v šoli in na fakultetah nas učijo marsikaj, a dvomim, da vas je kdo naučil, kako najti pravo, iskreno in dolgotrajno zadovoljstvo, ki ne temelji na primerjanju z drugimi. Dvomim, da vam je kdo razlagal o integriteti in samokontroli ter samozavesti. In ko se ozrem okoli sebe, vem, da bi bile tovrstne vsebine nujno domače branje. Tiho bit pa brat.

Kuba - dežela sladkornega trsa, ruma in salse Pripravila: Nina Prešeren, Foto: Arhiv Nine Prešeren

»Potopis je popis potovanja pisca, ki je z osebnimi doživetji in deloma poetičnim prikazovanjem že od nekdaj priljubljen kot nenavadno poročilo o daljnih deželah in ljudstvih.« (Wikipedia, 2016). Za podroben in natančen geografski potopis imam na voljo premalo prostora, zato se bom natančno držala priporočila iz Wikipedie in vam ponudila v branje nenavadno poročilo te komunistične dežele v Karibskem morju. Bila sva dovolj pogumna, sicer za nekatere neumna, da sva prepotovala Kubo po dolgem in počez. Doživela sva res marsikaj, zato bova z vami delila le tisto, najbolj zanimivo. Najino potovanje se je začelo na severu. Pristala sva v Havani in se kar naslednji dan podala v čudovit in rodoviten Viñales, kjer sva z vodičem Pepitom jezdila skozi plantaže tobaka in opazovala apnenčaste kopaste vzpetine imenovane mogote (raj za speleologe in ljubitelje krasa). Na Kubi je za turista res lepo poskrbljeno! Pepito naju je peljal do farme tobaka, kjer so nama razložili vse o tej tobačni pregrehi in nato sledi kajenje cigare in sklepanje posla. Lastnik Sašu ponudi 15 ročno narejenih cigar, ekološko pridelanih, baje jih od njega odkupuje celo vlada, ni da ni … Samo za 60 cuc (1cuc = 1$). Seveda kupimo! Čeprav nimamo gotovine pri sebi, to sploh ni problem, pridejo iskat na dom. Lastnik se zadovoljno namesti v naslonjač, zaslužil je najmanj 50 €, nekaj malega

bo dal še za dostavo denarja in provizijo Pepitu, ker naju je vodil ravno do njega. Tako deluje sistem vodičev in lokalnih ponudnikov domače obrti na Kubi. V duhu socializma, bratstva in enakosti. Kasneje sva ugotovila, da je povprečna plača na Kubi zgolj 20 $ na mesec. Tole dejstvo naju je begalo najino celotno potovanje. Dejstvo je, da tisti, ki delajo s turisti, dobijo veliko več. Povprečna nočitev naju je stala med 20–25 $ za oba, kosilo ali večerja za enega okoli 10–15 $. Cene za turiste so torej primerljive našim ali celo višje. Z mojo polomljeno španščino sem nama privarčevala tudi nekaj denarja, barantanje za ceno je obvezno, sploh pri naročilu vodičev ali taksija. Ljudje so siromašni, vendar je beračenja po ulicah zelo zelo malo, skorajda nič. Prav tako sva se počutila zelo varno, tudi domačini pravijo, da je režim strog do tatov in podobnih malopridnežev, ki bi morebiti izkoristili od sonca opečene in s tevami na nogah nič kaj izstopajoče obiskovalce te vroče dežele. Socialistična ideja, da vse naravne dobrine pripadajo ljudstvu, je rezultirala v uvedbi številnih zavarovanih območij različnih kategorij. Raznolika pokrajina, bogata flora in favna pustita toku misli, da odpluje po svoje, strezni ga le mrzel pljusk vode iz slapov El Nicho in radostna Nemka, ki ne more skriti navdušenja nad potapljanjem v vodni jami. Markantni slapovi sredi gozdnate in visoke Sierre del Escambrey ohladijo razgreto telo, dnevna

temperatura se namreč giblje okoli 40 °C, voda pa ima osvežujočih 18 °C. El Nicho sva obiskala na poti iz Cienfuegosa v Trinidad. Več kot 100 km dolgo pot nama je krajšal zelo prijazen taksist, ki nama je za pokušino kupil neznano tropsko sadje, pokazal rastišče ananasa in naju povprašal, ali bi morebiti želela videti lokalno žival. Ker sva ljubitelja živali, seveda nisva mogla skriti navdušenja, zacepetava od sreče in že se znajdeva pred sumljivim gostiščem, ki ima papigo in neznano žival. Začne se šov za turiste. Papiga sama odpira vratca kletke, neznano žival lahko čohaš skozi majhne odprtine. Pokažejo nama zanimiv način shranjevanja mesa divjega prašiča. Bojda lahko več kot eno leto stoji v lastni masti. Ker sva hotela doživeti pristno Kubo, sva seveda to tudi poskusila. Šov se konča in sedaj je čas, da nama ponudijo kosilo. Ker sva dobričini in imava rada prijazne ljudi, si naročiva obrok. Meso divjega prašiča, staro bogve koliko let in ustekleničeno vodo. Večkrat sva bila opozorjena, da naj bova glede hrane in vode zelo previdna. Priporočil glede vode sva se držala, hrane pač ne. Še živiva. Nisva ljubitelja velikih mest, zato sva skeptično pogledovala skozi okno taksija, ki je vozil po prodnato tlakovanih ulicah in iskal najino Caso (prenočišče) v Trinidadu. Dež je neusmiljeno udrihal po stari, komajda vozeči se Ladi. Klime ni, okna so zaprta. Tudi prednjih brisalcev ni, za zadnjega nisem preverila. Voznik z gobico obriše roso in dež postopoma ponehuje. Odpremo okna in kisik zopet steče, mavrična podoba mesta mehča najino skepso, dokončno pa jo prežene canchánchara. Sladka pijača s sladkorjem, limeto, medom in belim rumom je omamna. Tako sladka, tako prijetna, a lahko nevarna. Na Kubi sva pila po navadi mojito, občasno cuba libre in margarito. Na rumu resda ne skoparijo, njihove pijače so lahko zelo močne. Odvisno sicer od lokacije, ampak lahko se zgodi, da se po eni margariti heliocentrični sistem prestavi v tvojo glavo. Potujeva naprej proti Camagüeyu, majhnemu mestecu, ki se nahaja že v osrednji

Kubi. Mestece je res majhno, vse kar premore, je šest glavnih trgov s pripadajočimi cerkvami. Med sprehodom naletiva na gospo, ki prodaja razglednice. V skorajda perfektni angleščini naju ogovori in ne more skriti začudenja, kaj počneva v tem malem mestecu. Njeno obvladanje jezika naju je kar presenetilo, celo zahtevala je, da se pogovarjamo po angleško, ker želi vaditi jezik. Jezikovna bariera sicer ne predstavlja prevelikega problema. Morebitna nesoglasja se rešijo z znakovno govorico ter kombinacijo polomljene mešanice španščine in angleščine. Tako se uspešno dogovoriš za prenočišče, prevoz, ceno storitev itd. Nekateri lokalni turistični vodiči celo dobro govorijo angleško, prav tako nekateri lastniki prenočišč. Priporočam pa, da si pred odhodom na Kubo pogledate nekaj osnovnih fraz in predvsem številke, saj utegnete na tak način mnogo privarčevati. Če imate malo občutka za jezik, se takšno potovanje lahko razvije v prav prijetno doživetje saj nama je ravno komunikacija omogočala pristen stik z domačini in nepozabne vožnje oz. pogovore s taksisti. Krajše razdalje med mesti sva premagovala s tako imenovanim »taxi colectivo«. Skratka več ljudi na isto destinacijo za manj denarja. Gre za ugodno in zanimivo izkušnjo potovanja. Opazila sva, da so ostali popotniki dosti nezainteresirani za pokrajino in pogovor. Mladi, večinoma severni Evropejci, so bili tako zatopljeni v svoje Lonely Planet knjižice in pametne telefone s slušalkami, da so komajda spregovorili besedo ali dve. Ko sem se ponudila Švedinji, da ji popazim nahrbtnik, da ga ne jemlje sabo v higienično oporečen WC na bencinski, me je le-ta najprej začudeno pogledala, nato premerila od glave do pet in izustila »I’m not sure«. OK, po dveh urah vožnje na zadnjih sedežih starega peugeota, kjer smo se gnetle tri dekline, se res nismo mogle zbližati na best friend raven, sploh ker sta obe bili zaposleni z izborom Adele ali Calvin Harrisa na njunih napravah. Odprla je vrata WC-ja in njena »jupol« bleda polt je dobila malce rdečega pridiha. Obrne se in mi izroči nahrbtnik. V bistvu sva se najbolj razumela s starejšimi potniki.

Morebiti zato, ker se nas je v enem taksiju gnetlo 9 oseb (dodatna klop v prtljažniku za dva) in res nismo imeli druge izbire, kot da se pogovarjamo in naredimo pot čim bolj prijetno. Po navadi smo se vozili s klasičnimi ameriškimi avtomobili iz 50 let prejšnjega stoletja (Chevrolet, Buick, Ford, Plymouth …). Niso pa izjema na cestah tudi vozila vzhodnega bloka, kot so Lada in Moskvič kasnejših letnikov. Vožnja s temi avtomobili je res adrenalinska in nekaj posebnega. Klime seveda ni, okna so vedno do konca odprta. Vsak avto ima obvezno radio, na njem pa nič drugega kot kubanska glasba, ki je tako ritmična, da bi človek kar malo zaplesal. Voznik spotoma obkljuka še svoje privatne zadeve, saj je njegov mali bratranec doma samo 4 km stran od naše glavne trase in potrebuje dostavo svežih avokadov. No, po osrednji in južni Kubi sva zaradi daljših razdalj presedlala na komercialno avtobusno linijo Viazul, s katero sva potovala čisto na jug, do drugega največjega mesta Santiago de Cuba. Tukaj sva spoznala Eduarda. Visokorasla, črna in suha pojava se nama začne počasi in previdno približevati in iz navade skreneva malce vstran. Sedaj sva že navajena, da se lokalci ne želijo samo pogovarjati, ampak radi priporočajo tudi kakšno gostilno ali restavracijo, v kateri dobijo potem provizijo, ker pripeljejo goste. Eduardu uspe očesni stik in naveže pogovor. Zanimivo, prvič naju nekdo prosi, ali mu lahko kupiva mleko v prahu za otroka. Ker te takšna prošnja ravno ne pusti ravnodušnega, stopiva do prve trgovine, kjer mu kupiva želeno. Eduardo se večkrat zahvali in odide. Med raziskovanjem starega mestnega jedra naslednji dan zopet srečava Eduarda. Zapletemo se v krajši pogovor, nato pa nama priporoči gostilnico, kjer imajo res najboljši mojito v Santiagu! Seveda, Eduardo! No, ker nama je deloval res prijetno, sva ga povabila na nekaj mojitov, kjer se nam je razvezal jezik. S pomočjo njega sva spoznala tisto, kar bi nama sicer ostalo skrito – Kubanci so srečni in srčni ljudje.

najlepši košček kubanske zemlje – do Baracoe. Sploh ne najdem ustreznega presežnika za ta raj na zemlji. Čudovita narava, peščene plaže in ogromno priložnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Zaradi spleta okoliščin sva raziskovanje reke Yumurí začela pozno popoldne. Kakšna sreča! Izognila sva se gneči in se prepustila duhu časa. Medtem ko je kanu nežno drsel po gladini reke, sva opazovala najvišje predele kanjona. Skok z višine v reko je končal življenje staroselcev, ki so bežali pred špansko besedo in zakričali Yumurí, kar naj bi v prevodu pomenilo »raje umrem«. Spokojno tišino prekine glas jastreba, ki s široko razprtimi krili zajadra nad svojim domom, reko Yumurí. Najino pot sva končala v glavnem mestu, Havani. Gre za veliko mesto, ki si ga najlažje ogledaš zleknjen v zadnjih sedežih starega cabrioleta. Zapeljala sva se ob morju po Malecónu, mimo Plaze de la Revolución, Kitajske četrti, starega mestnega jedra … Prav tako sva uživala pri pešačenju skozi prav vse ulice starega mestnega jedra in njegove bližnje okolice. Ker sva precej vzljubila rum, sva zato obiskala tudi Museo del Ron Havana Club, da sva pobližje spoznala način pridelave te omamne pijače. Mestni utrip tega veličastnega mesta je bilo najlepše opazovati s terase lokala ob hladnem mojitu in zvokih glasbene skupine, ki je zbrano publiko pozibavala v ritmih salse.

Iz Santiaga de Cuba sva se nato podala na 20

INTERVJU S KRISTINO STEINER, AVTORICO ROMANA EQUINOX Pripravila: Neža Steiner, Foto: Arhiv Kristine Steiner

V prejšnji izdaji Zvitice smo vam predstavili knjigo, zdaj pa vam predstavljamo avtorico. Ta nas bo popeljala v zakulisje pisanja, promocije in vseh aspektov svojega prvega romana.

Zakaj pišeš v angleškem jeziku? Preprosto se počutim bolj suvereno in domače, ko se izražam v angleškem jeziku. Po moje sem bila Angležinja v prejšnjem življenju (smeh). Imaš tudi svoj blog, ki nosi naslov Through the eyes of an aspiring author and a modern woman. Kakšna je tema bloga? Kaj ni? Gre za način gradnje občinstva in približevanja bralcem. Na svojem blogu pišem o knjigi, svojih mislih o življenju, kratke zgodbe, o aktualnih dogodkih v svetu, lastne izkušnje ipd. V bistvu vse, kar mi pade na pamet ali pa me teži. Skupna tema pa je pisanje skozi oči moderne neodvisne ženske, torej je lahko za pričakovati, da so posti na blogu kdaj tudi udarni.

Kdaj si se začela ukvarjati s pisanjem? Si predtem pisala pesmi, poezijo ali si se takoj lotila pisanja knjig? Že od nekdaj sem pisala pesmi (ne poezije) in bila vneti knjižni molj. Vedno ko sem brala, sem zraven analizirala avtorja in se po navadi zalotila, da me je bolj zanimal proces vsebine kot pa dejanska zgodba. Zmeraj bolj pogosto sem ob branju premlevala lastne ideje, kako bi jaz napisala ali oblikovala vsebino in končno mi je prevrelo, da sem zbrala pogum in ignorirala vse dvome vase ter se lotila pisanja. In voilá. Koliko časa si potrebovala, da si knjigo napisala? Kako si se lotila na začetku? Zakaj si začela z zvrstjo moderni romantični Knjigo sem napisala kar hitro – v obdobju šestih roman? Boš pisala še katero drugo zvrst mesecev je bil roman spisan in editiran. Glede na knjig? to, da poznam sama sebe in sem samokritična, Glede na hektičen vsakdan in vse stresne sem si zadala, da se ne bom uničevala z dvomi obveznosti skoraj ni boljšega kot sproščati in kritikami, zato sem preprosto spisala osnutek se z zabavnim ljubezenskim romanom, ki te in začela pisati. Nisem nehala do zadnjega prevzame in potegne v svojo zgodbo. Enako poglavja. zabavo sem hotela nekomu ponuditi sama. Zagotovo se ne bi rada omejila na en žanr. V Kaj loči tvojo knjigo od drugih modernih svoji glavi imam osnutke za kar nekaj romanov, ljubezenskih romanov? ki niso istega žanra niti teme. Ideje niso problem. Ključna razlika je v dinamiki med spoloma. Čas je. V Equinox je Alexis tista, ki je skrivnostna, nezaupljiva in zaprta za ljubezen. V zgodbi sta Katere knjige po navadi najraje bereš? Colton in Alexis enakovredna in glavna lika – Vedno me pritegnejo angleški ljubezenski nobeden se ne rabi podrejati, skrivati, izgubljati romani. Ampak moj okus, ne samo v knjigah, samega sebe. Zgodba je bolj realna kot vsebina je zelo eklektičen. Na mojih knjižnih policah nekaterih ljubezenskih romanov. Velikokrat je vse od klasičnih romanov do knjig za bralec ljubezenskih romanov zavija z očmi nad mladostnike, ljubezenskih romanov, filozofskih surrealnostjo vsebine. Jaz pa sem želela raziskati knjig, kriminalk ipd. Eno obdobje rada berem ljubezen na prvi pogled v realnih pogojih. Da nekaj in spet drugič nekaj drugega. Na svetu je bi se to poudarilo, je zgodba postavljena v toliko zabavnih in dobrih knjig, zakaj bi se bralec priljubljeno okolje ljubezenskih romanov – omejeval? Ameriko in bogatejši sloj družbe. Tudi stil pisanja je drugačen od ostalih 21

ljubezenskih romanov, zajema veliko humorja in sarkazma. Zgodba je hitro berljiva in privlačna za bralca. Mislim, da se skozi pisanje kaže moja osebnost in pa moje izkušnje s knjigami. Stil je ... Moj. Zakaj si knjigi dala naslov Equinox? Odgovor na to vprašanje je sicer napisan v knjigi, ampak mogoče za ostale, ki knjige še niso prebrali. Beseda equinox pomeni enakonočje. Gre za koncept, da dve enaki polovici tvorita celoto brez ene ni druge. Oba dela se dopolnjujeta, podpirata in ne eliminirata drug drugega. Kot partnerstvo v ljubezni. Vsaka zdrava in srečna zveza naj bi stremela k enakovrednima vlogama, ki sta obe pomembni in nujni za obstoj zveze. Katera lastnost kaže Alexis v moderni luči ženske? Katera njena lastnost je tista, po kateri bi se ženske morale zgledovati? Mislim, da je Alexis vzorec moderne ženske – samostojna, uspešna in za uspeh je zaslužna sama. Alexis je močna oseba, ki ni pripravljena žrtvovati sebe in svojega življenja za moškega ter ljubezen (samo zato, ker naj bi se to pričakovalo). Sama si postavlja lastne cilje in za njih trdno dela. To me spomne na komad od Beyoncé – Grown woman. (smeh) Tebe vse spomne na to. ;)

V romanu je veliko glasbe, ker je ta pomembna tudi v mojem življenju. Glasbeniki omenjeni v zgodbi so tudi tisti, ki jih sama rada poslušam. Zgodba ni napisana po mojih izkušnjah ali življenju, ampak kaka drobtinica se pa le najde. Glasba preprosto vse naredi bolje. Torej je vse v knjigah izmišljeno ali si črpala iz resničnega življenja? Dogodki in osebe, torej zgodba, je popolna fikcija. Se pa mene čuti v stilu pisanja, humorju, Alexisinem stilu in glasbenem okusu. Kateri del knjige/scena/poglavje ti je najljubši? Zdaj bi kaka kletvica prišla prav. (smeh) Nimam pojma. Vsaka scena oziroma poglavje je preživelo editiranje, ker mi je všeč in je smiselno ter ključno za zgodbo. Res ne vem. Mislim, da imajo različna poglavja različne namene in teme s skupno tematiko. Ne morem izbrati. Kot da bi starš izbiral med svojimi otroki. Ali pa jaz med svojimi čevlji. Preprosto ne gre. Marsikateri bralec/bralka je izpostavila, da so erotične scene velika dodana vrednost knjige. Kje najdeš inspiracijo za pisanje scen? Jemlješ iz filmov, knjig ali zvarek videnega/slišanega in tvoje domišljije? Ha ha, najbolje, da napišem iz filmov, da. To bi bil zanimiv žanr. Roman je v vsaki sceni produkt moje domišljije. Gre za to, da avtor v bralcu vzbudi neko čustvo. In če nekdo ne more pozabiti določene scene, sem svoje delo opravila dobro. Če pa kdo ne more brati scene s spolnostjo ali jih je sram, ker sem jo napisala jaz in me poznajo, pa naj si me nehajo predstavljati v postelji in dojamejo, da je to fikcija. (smeh)

Se ti ne zdi, da Colton zgleda kot tipični hearththrobe? Kaj ga loči od klišejskega lika v romanih? Za strastno, močno, iskreno in privlačno ljubezen moški (lik) ne rabi biti skrivnosten. Lahko je topel, odprt, nežen, iskren in tisti, ki verjame v zvezo. In to Coltona ločuje od tipičnih Verjemi, meni, kot sestri je bilo branje moških likov v ljubezenskih romanih. Sicer pa, nekoliko težje. (smeh) kdo noče, da je moški lik privlačen in zaželjen? Seveda, zato si te največkrat prebrala. (smeh)

V knjigi je v ospredju glasba. Zakaj je to Če bi se lahko vrnila na prvo stran, kaj bi pomemben del zgodbe? pri svoji knjigi spremenila? Me zanima, kaj 22

boš odgovorila kot perfekcionistka. (smeh) Nič. Ampak ne bi je pa šla še enkrat brat, ker vsakič, ko sem jo šla urejat, sem nekaj spreminjala tudi vsebinsko. Zame je to začaran krog. Ampak na srečo imam krasno sestro, ki služi kot moja testna bralka in urednica, ki me zna potegniti nazaj, ko je to treba. Brez mene ne bi bilo nič. (smeh) Na tebi stoji svet.

bralcev iz tujine. Vedno znova se režim kot mulec zaradi nove igrače, ko mi nekdo pove, da ne more odložiti knjige. (smeh) Moj namen je bil ustvariti roman, ki bi bralca ugrabil s prvim poglavjem in ga izpustil šele z zadnjim stavkom. Mislim, da mi je to uspelo. In bralci do zdaj so to potrdili.

Kaj je bila zate do sedaj najhujša kritika in najboljši kompliment? Za zdaj so bile vse povratne informacije zelo pozitivne. Ali pa mi tisti, ki so imeli drugačno mnenje, tega niso posredovali. (smeh) Je knjiga dosežek, ki ga najbolj ceniš? Absolutno. Kaj so bili izzivi pri objavi knjige? Vse. Od raziskovanja in birokracije do promocije in iskanja občinstva. Imaš kakšen nasvet, ki bi ga želela deliti z nadobudnimi bodočimi pisatelji? Nimam biti kaj pametna. Tudi sama sem na začetku. Želim pa vsem veliko sreče in zaupanja v svoj talent. Nam lahko kaj poveš o prihajajočem delu v trilogiji? Kdaj lahko pričakujemo, da bo drugi del knjige dostopen? Lahko samo rečem, da bi morali vsi prebrati prvi roman, preden izide drugi. Upam, da se bom čim prej lotila pisanja, ker prekipevam od navdušenja in idej. Kaj pri knjigi jemlješ kot največji dosežek? To, da si jo sploh napisala, odzivi bralcev, število prodajanih knjig, stiki, ki jih navezuješ s tujimi bralci? Osebni dosežek je že to, da sem si dovolila pisati ter verjeti, da je knjiga dobra in vredna objave. Pogovori z bralci so bili zelo spodbujajoči in zadovoljivi. Presenetila me je tudi odzivnost 23

Črnfest skozi moje oči: Anja Pešelj

Pozdrav s Ptuja in slovo poletju Pripravil: KPŠ, Foto: Arhiv KPŠ

Prebivalci najstarejšega slovenskega mesta se dobro zavedamo pomena kakovostnih tradicij, zato je pred nami, mladimi ustvarjalci dogajanja v mestu in okolici, zmeraj zahtevna naloga. Veseli pa smo, da nas je takšnih več, saj vemo, da se s popestritvijo mladinskega dogajanja v Beli krajini soočate tudi sami. Naj opišemo, kako smo se letos lotili poletja v Klubu ptujskih študentov. Že sedemnajstič zapored smo pričeli s tradicionalnimi Bazeni energije, največjo študentsko zabavo na bazenu. Slogan »Jebeš morje« je tudi letos pripeljal več tisoč mladih in mladih po srcu iz vse Slovenije. Po krajših počitnicah smo se lotili nečesa povsem novega, še vedno kakovostnega, nečesa, za kar upamo, da nekoč postane del tradicije, tiste modernejše seveda. Po vzoru številnih slovenskih mest in ob podpori Kavarne Bodi smo se odločili pripraviti prvi festival kulture in kulinarike na Ptuju – Pir ‘n’ Gril. Začetek festivala je navdušil tako nas kot tudi obiskovalce, stand up komedija je bila namreč razprodana v samo nekaj dneh, lova na zaklad pa se je udeležilo več ekip, kot bi si lahko želeli. Zaradi edinega napovedanega deževnega petka v avgustu smo bili primorani štiridnevni festival skrajšati za deževen petek, saj je glavnina festivala potekala na prostem in je bilo tveganje preveliko. Ko je že bilo jasno, da Kralja žara in najboljših varilcev piva ne bo, je petkovo jutro postreglo s toplimi sončnimi žarki in jasnim vremenom. Vsi skupaj smo se tako prvič iskreno razveselili, ko je okoli 19. ure pričelo deževati in je odločitev postala smiselna, nas je pa čakal še zadnji dan festivala. Sobota je ponujala tržnico okusov različnim okusom, domača piva, medgeneracijsko druženje in težko pričakovan koncert Balkan Boys Banda. Ves čas pa smo v mislih imeli zgodbo dijaka, fanta, ki mu je življenje pokazalo zobe še preden je dopolnil dvajset let. Ni skrivnost, da je oče fanta vzel življenje njegovi mami in ga tako pustil samega, brez podpore in smernic za življenje, s kreditom

in tako možnostjo, da ostane še brez doma. Mladi smo tako vedeli, da je čas, da pomagamo. Povezali smo se s profesorji Elektro in računalniške šole Ptuj in organizirali dobrodelni športni dan, sestavljen iz dopoldanskih aktivnosti za dijake ter popoldanskim tekom za vse ostale. Z dobrodelnim športnim dnevom nam je uspelo zbrati polovico zneska kredita. V sodelovanju z Leo klubom Ptuj in Rotary klubom Ptuj pripravljamo posebno licitacijo vin, katere izkupiček bo namenjen poravnani preostalega dolga. Oktober ni po naključju vinotok, v tako vinorodni deželi, kot je Štajerska, pa pomemben del kakovostne tradicije predstavljajo tudi vinarji s svojimi vrhunskimi vini ter študentski festival vin Vino ni voda. Petki in sobote vinotoka bodo tako namenjeni degustaciji vin lokalnih vinarjev ob glasbeni spremljavi in druženju. Ob koncu velja opomniti na pomen študentskih klubov v lokalnih okoljih po vsej Sloveniji, saj so ravno ti največkrat nosilci lokalnega mladinskega dogajanja. Na tem mestu gre zahvala Klubu belokranjskih študentov za povabilo k sodelovanju. Želimo vam vso srečo pri nadaljnjem delu in naj to poteka brez težav. Hvala tudi vsem bralcem, da ste si vzeli čas in prebrali ta povzetek ptujskega poletja. Lep pozdrav s Ptuja!

ŠPORTNI DAN KBŠ – VELIKA PLANINA Pripravil: Darjan Spudić, Foto Arhiv KBŠ

V soboto, 10. septembra 2016, je potekal športni dan Kluba belokranjskih študentov. Udeleženci smo se odpravili na skupinski pohod na visokogorsko planoto Kamniško-Savinjskih Alp – Veliko planino, kjer smo si ogledali naravne in nekatere kulturne znamenitosti visokogorja. Cilj pohoda je bil dosežen z zadovoljnim izrazom na obrazih udeležencev, ki so se domov vrnili brez poškodb in z novo izkušnjo aktivno preživetega dne. Udeleženci pohoda smo se ob sedmi uri zjutraj izpred črnomaljskega gradu z avtobusnim prevozom odpravili proti vasici Krivčevo, od koder smo svojo pot proti Veliki planini nadaljevali peš. Pred odhodom je vsak izmed 36 udeležencev prejel sladko presenečenje – krof. Skupinski pohod se je začel pri gostilni Pri Jurčku. Takoj na začetku smo se spoprijeli z nepričakovano strmo potjo v obliki serpentin, ki smo jo premagali v dveh urah in pol hoje. Pot nas je najprej vodila do Male planine, kjer

smo imeli daljši odmor za malico s pogledom na razgiban relief planote. Po prihodu na Veliko planino smo imeli prosti čas, ki smo ga izkoristili za sprehode do pastirskega naselja, katerega arhitektura predstavlja simbol Velike planine. Čas je bil namenjen tudi ogledovanju pestrih naravnih značilnosti, kot so vrtače, uvale in brezna, ki so bila napolnjena z vodo in so spominjala na majhna jezera. Vsekakor pa je pogled z najvišje točke Velike planine, ki meri 1666 metrov, poplačal ves vloženi trud na poti do vrha. Preostali čas smo porabili za okušanje domačih dobrot in obilno kosilo v enem izmed domov. Spust je bil nekoliko manj zahteven kot vzpon, saj nas je avtobus presenetil že na pol poti. Čeprav je bila pot zahtevna in smo večino dneva preživeli na nogah, je za nami lep in aktivno preživet dan, ki nam v prihodnje daje navdih za načrtovanje podobnega dogodka.

Črnfest skozi moje oči: Iva Panjan

ČRNFEST 2016 – BIL JE »DOBER ZA VSE« Pripravila: Nina Miketič, Foto: Jan Kocjan

Črnfest 2016 je tudi letos potrdil svoj slogan »Dobro za vse«. Od 13. do 27. avgusta se je na Črnfestu zvrstilo več kot 15 dogodkov, med njimi šest koncertnih večerov, otroški predstavi, kulturni programi, različne delavnice in športna tekmovanja. Festival je v dveh tednih obiskalo okoli 5000 obiskovalcev, ki so uživali v pestrem dogajanju.

mestno jedro že čez dan, v svojih pravih barvah pa je Črnfest 2016 zaživel v večernih urah. Več kot 1500 glava množica je s koncertnim dogajanjem postala eno. Za začetek je mlada skupina Koala Voice ogrela publiko, Siddharta pa je s svojimi uspešnicami poskrbela za nepozabno noč. Koncert je zaključila skupina CoverLover.

Letos je festival Črnfest razširil svoje koncertno dogajanje tudi izven grajskih zidov. Na Trgu svobode je namreč 20. avgusta potekal koncert skupin Siddharta, Koala Voice in CoverLover. Celodnevna popolna zapora ceste je organizatorjem omogočila oživitev zaspanih črnomaljskih ulic. Sobotno sonce, športna tekmovanja in otroško rajanje so napolnili staro

Nedvomno Črnfest vsako leto postaja vse bolj prepoznaven festival. Naslednje leto bo tako potekal že deseti, nekoliko jubilejno obarvan Črnfest, na katerega že potekajo priprave in za katerega ekipa obljublja, da bo ponovno dober za vse.

Intervju: SIDDHARTA

Pripravila: Tomaž Aupič, Foto: Arhiv Siddharta

Nam Belokranjcem večkrat povedo, da smo sicer dobri ljudje in da je pri nas lepo, a da imamo blazno slabo prometno povezavo. Vi ste Slovenijo prevozili po dolgem in po čez. Je pot v Belo krajino res tako bistveno slabša? Jani: Hvala bogu, čim dlje naj ostane tako. (smeh) Hecam se. Lani sem bil na počitnicah na Kolpi, po Schengenfestu in smo odkrili eno blazno lepo plažo, dol pod enim kampom, pri kmečkem turizmu Žagar. Bili smo blazno navdušeni, po enem drugem, tretjem dnevu: »Kako je pa to lepo, kako je pa to krasno, ej!« In potem pridemo v nek lokal, kjer je stregla neka gospa, zelo prijazna in človek ne more mimo tega, pa pohvali: »Kakšno lepo naravo imate pa kako so vsi fajn, prijazni, skulirani …« in je rekla gospa: »Ja, sam ne okol govort.« (smeh) Tomaž: Ja, mogoče res. Jani: Iz tega stališča. Drugače si pa vsaka regija zasluži neko povezavo. Jaz mislim, da je potrebno v tem nekaj dobrega najti. Tomaž: Pa ni bistveno slabša? Recimo od Idrije, pa … Jani: Imaš tudi še hujše. Primož: Koroška, se kar cijaziš gor. *cijaziti se: potovati nekam dolgo časa, po slabo urejenih prometnih povezavah. Tomaž: Potem so ti očitki malenkost neupravičeni? Primož: Ja, so.

udejstvovanja? Primož: Ne, ne. Mislim, veš, kako je, midva s Tomijem sva bila sošolca. Bila sva četrti letnik gimnazije takrat, Boštjan je bil drugi. Midva sva potem tisto leto zaključila in šla na faks, pri Boštjanu se je pa verjetno še najbolj poznalo. Zelo hitro se je izkristaliziralo, da je glasba tisto, kar bi radi počeli. Tako, da glasba ni trpela. Zaradi šole. (smeh) Kaj pa pri vas, Jani? Vi ste razne stvari počeli. Jani: Ja, jaz sem že zelo zgodaj poštekal, da s šolo ne bom dosegel tistega, kar si želim v življenju. Našel sem glasbo. Naredil sem srednjo šolo, normalno, potem nisem šel faksirat pa to, ampak sem zelo hitro začel v neke službe hoditi. To je trajalo ene dve leti. Potem sem pa dobil vabilo za igranje v nekem bandu, ki je tudi nekaj denarja zaslužil. In sem si rekel: »Glej, če hočeš to početi, pa dejmo na ta način probati.« Odločil sem se pač za glasbo. Sicer sem pozneje šel v glasbeno šolo, ampak je bilo takrat že prepozno, takrat sem že znal igrati. (smeh) Kaj bi pa svetovali današnjim srednješolcem, ki začnejo ustvarjati v bandu? Primož: Band je kolektiv. Tukaj so posamezniki s svojimi idejami, svojimi »upsi« in »downsi«. Predvsem mislim, da je pomembno vztrajati. Zelo prehitro se mi zdi, da se dvigne roke: »Pa sej ne moremo nikjer igrat, ne da se. Ni dnarja …« Mi smo na začetku igrali, kjer je bila možnost. Očitno je bila ta pripadnost in simpatija z glasbo toliko močnejša, da smo vztrajali do preboja. Da prideš do plošče. Danes je veliko lažje priti do tega, lahko se posnameš doma. Ko posnameš CD, seveda še ni konec poti. To je šele neka etapa.

Začeli ste kot srednješolski band. Je šola kdaj trpela zaradi glasbenega udejstvovanja? Kaj bi svetovali današnjim srednješolcem, ki se lotevajo glasbenega ustvarjanja v skupini? Jani: So. Primož: Ja, tako. Kako ste ukrotili ego, mladostniško Tomaž: Je šola kdaj trpela zaradi glasbenega vihravost in zaletavost ter jo spremenili 32

v kreativni presežek, kar vaša glasba zagotovo je? Jani: Pa saj ego je potreben … Primož: Samozavest mogoče. Jani: Ja, samozavest. Da se še malo navežem na tisto, ko si prej vprašal – glasba mora biti to vodilo. Zaradi glasbe same to počneš. Verjetno marsikdo vidi to pot, ko naredi band, kako bo zelo hitro napolnil nek klub, dvorano, zaslužil nekaj denarja in vse lepo in prav, ampak po navadi je pot malo daljša. Zato ne smeš takoj obupati, na prvo, ko boš prvič ostal brez honorarja. Ko ne bo nobenega v klubu. To se je vedno dogajalo, to se je vsem dogajalo in vedno več se dogaja, ker je vedno večja poplava bandov. Tomaž: Ali pa, če ti opremo spizdijo … Jani: Ja, ti moraš najti nek svoj prostor pod soncem v tej glasbeni mavrici. Tudi to je pomembno, da ne kopiraš. Dobro je, da imaš vzornike, ampak potrebno je, da čim prej oblikuješ nek svoj stil, po moje. To je po moje prvi pogoj, potem pa vse ostalo. Pomembno je tudi, kako se razumeš. Potrebno je sproti popucati stvari. Nesoglasja in take stvari, da ne traja predolgo. Ni pa pravega recepta za to.

Ste obiskovali oz. zaključili kakšne fakultete? Kako ste usklajevali študijske obveznosti in to, da ste bili ravno takrat na vrhuncu prepoznavnosti? Primož: V bistvu sem jaz prehitel ta čas. Ko je prva plošča prišla ven, sem bil jaz že absolvent. Potem sem pa z diplomo odlašal ene pet let. Diplomiral sem šele po stadionu, leta 2004. Takrat je bil potem en takšen vakuum in sem si rekel »zdej al pa nikol« in sem potem tisto zaključil. Tomaž: Če se ne motim, nima nobeden v bendu neke formalne izobrazbe. Jani: Jaz sem v bistvu naredil sprejemne izpite in se vpisal na konservatorij v Celovcu, za jazz. Hodil sem na faks ene tri leta in sem bil na dobri poti, da to naredim, a je začelo potem enostavno zmanjkovati časa. Problem je bil tudi to, da je

bilo veliko predavanj v nemščini, kjer sem malo slabši. Tista glavna, ki so bila v angleščini, niso bila problematična. Moral bi hoditi še na en kup predavanj, a sem bil že kar zaseden, imel sem veliko koncertov, še preden sem se priključil Siddharti. Na žalost je ta profesionalna pot pretehtala, ker če bi hotel končati, bi verjetno potreboval še kakšno leto in pol, da bi tisto potem res naredil. Če se ne motim, večina v skupini nima formalne glasbene izobrazbe. Profesor Rok Golob, skladatelj filmske glasbe, mi je na vprašanje, zakaj v slovenski popularni glasbi ni več izobraženih glasbenikov, odgovoril nekaj v smislu, da je problem predvsem vzvišen pogled na pop in rock zvrst ter pomanjkanje kreativnosti. Kako vi gledate na to? Bi vam glasbena izobrazba pomagala pri ustvarjanju? Jani: Jaz mislim, da to, kar mi počnemo, je samoizobraževanje nujni del procesa skozi celotno našo kariero. Je bil in bo. Vzvišen odnos je bil pa po mojem mnenju bolj včasih. Stvari so se spremenile. Na malo bolj močnih trgih imaš blazno veliko študiranih ljudi, ki se lotevajo popa prav na drugačen način. Pa ni nujno, da vedno prinaša neke iskrive rezultate. Lahko je izvedba boljša, lahko so harmonije lepše. Mislim pa, da je v popularni glasbi ideja tista, pa tudi absolutno tudi izvedba, ampak, če ni tiste prave ideje, ti ne pomaga ne vem kakšno znanje, ne vem kakšna akademija. Drugo je, če greš igrat v simfonični orkester, kjer ne boš mogel na pamet igrati, ampak po notnem zapisu. Pa tudi tam rabiš ekspresijo, ne me narobe razumet, pride pa ta akademski izraz veliko bolj do izraza kot pri nas. T: Potem se nikoli na vajah ne zgodi, da nekaj ne gre, da malo zmanjka. Primož: Meni se. Včasih mi malo zmanjka, priznam. Predvsem neke te teoretične podlage. Pa sej ne vem, če je to pomanjkljivost. Vem, da Tomaž je delal nižjo glasbeno šolo, Jani je tudi študiral, ostali trije pa smo, bolj kot ne, samouki.

Boštjan se je samoiniciativno lotil učenja teorije, za slovenski glasbeni miljé? notnih zapisov. S časom prideš sam do stvari in Jani: To je po moje bolj vprašanje tekstov. ugotoviš, kaj ti manjka. Verjetno so te teksti, predstavljam si, pri Tomiju bolj spontano prihajali. Tisto, kar se ti Ste v katerem koli momentu začutili, da zgodi, napišeš. Skozi leta dobiš filtre, začneš vam je slava stopila v glavo, da je nekaj samega sebe cenzurirati, hočeš samega sebe drugače? »nadmudrit«. Hočeš boljše. Ni nujno, da vedno Si predstavljam, da je za mladega človeka, na silo uspe. Vsake toliko časa da, ampak je ta ki se kot osebnost šele konstituira, proces … Ene stvari pridobiš s tem neprestanim obvladovanje tolikšne pozornosti kar ustvarjanjem. Pa ne govorim samo o rutini. problematično? Nekatere spretnosti pisanja glasbe razviješ. Primož: Prav v tej stereotipni obliki ne. Mogoče Tako, da lahko iz nič, zelo hitro do nečesa prideš. se v nekem trenutku zaveš, da se zaradi tega Verjetno pa daš v mlajših letih ven dosti bolj kakšna vrata malo bolj odprejo, ampak mislim, brez razmišljanja. Razmislek se verjetno pozna. da smo bili že takrat mogoče dovolj zreli, da smo Ali v dobrem ali v slabem. Kakor koli. vedeli, zakaj se je to zgodilo oziroma smo dali kar nekaj že skozi – to ni bilo čez noč. Stadion Od kod pogum za drzno odločitev, da je prišel s tretjo ploščo, po skoraj desetih letih bo glavni prihodek oz. služba glasbeno obstoja. Nekaj vode je preteklo in veš, zakaj ustvarjanje in to na dvomilijonskem trgu? počneš. Takrat začneš malenkost drugače Da želiš nekaj početi tako resno in predano, sprejemati okolico. Mislim, da nas ni poneslo da lahko od tega živiš, preprosto začutiš? do te mere, da bi lahko rekel »da nam je slava Kako ste vi vedeli, da je glasba in skupina stopila v glavo«. Siddharta tisto pravo? Jani: Edina stvar, ki se je mogoče pojavila, da je Primož: To se kar zgodi. bilo od takrat naprej neko prepričanje, mogoče Jani: Pa saj ne delaš za dva milijona. To je bolj je nekaj časa veljalo, da bo to kar trajalo, a veš. surova realnost, ki se zgodi, da se težko še kam Potem se tukaj zgodi tudi to, da ima država te daleč premakniti. Ampak vedno so želje po več. meje, ki so in ne moreš ti to v nedogled vlečt. To Še sedaj so. Ne omejiš se. Ne smeš se omejiti na smo sicer relativno hitro ugotovili. (smeh) dva milijona. Če se, lahko hitro padeš v nek kliše. Primož: … Že z naslednjo ploščo. Primož: Kdo je pa »pravi« oziroma, kateri Jani: Ampak ne, da bi te to kaj ustavilo. Sprejmeš kolektiv je »pravi« je stvar glasbe. Seveda tudi te stvari. medosebni odnosi. Vsekakor je pa glasba. Jaz bi Primož: Ta realna tla krepijo band, se mi zdi. to poslušal, tudi če ne bi igral v tem bandu. Jaz Oziroma takrat se vidi, iz katerega testa si. sem fan te glasbe in bi bil tudi, če ne bi v tem bendu ustvarjal. Vaše ustvarjanje spremljam, odkar sem začel »zares« poslušati glasbo in v dvajsetih Kako čutite omejenost slovenskega trga? letih se je vaš pristop konkretno spremenil. Primož: Predvsem ne smeš pretiravati pri enih Pozna se dozorelost, umirjenost, postali stvareh. Govorim o številu koncertov. V našem ste očetje ... primeru te toliko in toliko ljudi vidi in če narediš Je glasbeno ustvarjanje enostavnejše, ko si petdeset špilov na leto, se te ljudje prenajejo. mlad upornik, nezadovoljen, nepremišljen Potegniti moraš zdravo mejo, do kje je prav, in direkten, nesrečno zaljubljen? do kod pa ne. Potem pa so neke diverzifikacije Kako ohranjate svežino, ambicije, delovno v stilu izštekani in podobno, ki tudi nam delajo vnemo, da ste lahko že dvajset let center veselje in to neko rock’n’roll dimenzijo. 34

Jani: Da delaš zgodbo zanimivo. Primož: Potem pa so tukaj projekti tipa Maraton, Stadion ... Jani: Gledališke predstave … Primož: Gledališke predstave. To, kar te izoblikuje, dopolnjuje kot glasbenika in tudi osebnostno. Jani: Nekdo, ki v svetovnem merilu skozi hodi na neke turneje, tako kot mi hodimo po Sloveniji na koncerte, lahko isto dela z vsakim novim albumom. Mi pa moramo dejansko izumljati nove načine pojavljanja, pa se tudi sami s tem inspirirati, da se držimo nad vodo.

V slovenskem glasbenem prostoru ste tri rock skupine, ki že dve desetletji kraljujete vsaka s svojim pristopom. Kje pa so mlade skupine, kdo vas bo nasledil? Za vas bi bila verjetno mlada glasbena konkurenca prepotrebna sestavina te majhne scene? Trenutno se lahko spomnim na Jardier. Jani: Ja, Jardier so zelo fajn. Zadnjič sem bil na njihovem koncertu. Do kod bo pa to neslo, pa nobeden ne ve. T: Je problem, da ni teh mladih bandov? Jani: Saj mladih bendov je ful, se mi zdi. Primož: Mislim, da jih je veliko, manjka pa mogoče tista vztrajnost, ki sem jo prej omenjal. Če ne prideš takoj na radio, je problem, če ne dobiš založbe … Jani: Pa potrebna je neka očitna prepoznavnost, ki res pljuskne čez. Ko si ravno Jardier omenil – oni so na dobri poti. Potrebujejo pa še nekaj, da se zgodi, da bo zanje vsak Slovenec vedel. Se sliši banalno, ampak jaz se spomnim takrat,

kot opazovalec, ko še nisem bil v Siddharti, ko so izdali prvi album in je bilo dejansko tudi na radiu to zelo prisotno, ampak Tomijev glas si takoj prepoznal – to je pa nekaj drugačnega, to pa ima neko drugo vsebino, neko drugo ozadje. Ni bilo isto, kot vse ostalo. Samo še zadnje. O čem boste pripovedovali, ko vas bodo vprašali o nastopu v Črnomlju? Primož: Da smo zelo dobro jedli. Vrhunsko v bistvu. Da ste prijazni. Da imate super ceste. (smeh) Ne vem. Dejmo še špil dat čez, pa lahko nadaljujemo. Jani: Prostor sam obeta. Primož: Že dolgo nismo bili tukaj. Bil smo dve leti nazaj. Jani: Ampak v čisto drugem okolju. Neka industrijska cona. Primož: Okoli božiča. V Klubu smo pa bili deset let nazaj. Primož, kitarist, nervozno sedi čisto na koncu stola, v nizkem startu. Na telefonu se mi izpiše opomnik, da ima Siddharta čez deset minut koncert. S Primožem in Janijem smo v naglici zapustili po vlagi smrdečo vadnico črnomaljske zasedbe Broken Lock. Onadva na, jaz pod oder. Držal sem se Primoževega priporočila, da se dobimo po koncertu in da mi odgovorita na zadnje vprašanje. Dobili smo se pod odrom. Zastavil sem ga. Dobil sem odgovor. In, če bi se spomnil zadevo posnet ali pa, če bi si povedano zapisal, bi jo z veseljem delil z vami. Zaradi okajenosti in konkretne, a prijetne opitosti, ni od pogovora po nastopu ostalo nič. Nekje v ozadju odzvanja, da so bili sami superlativi.

Metlika ne počiva

Pripravila: Vita Vlašič, Foto: Bonino Englaro, Duška Vlašič, arhiv KUD Plac

V septembru je prvič po lanskem Tednu kulture na placu znova urbano oživel metliški Partizanski trg. Osrednje vodilo KUD Placa, obuditi metliško staro mestno jedro, je dobilo novo podobo – dogodek Izza grada. Premierni koncert na dvorišču za metliškim gradom je združil največje belokranjske mladinske ustvarjalne sile, KUD Plac in Klub belokranjskih študentov. Izza grada se je na nastopu skupin ABOP iz Hrvaške, Sopot iz Bosne in Hercegovine ter headlinerjev S.A.R.S. iz Srbije zabavalo več kot 1200 obiskovalcev. V koncertnem vzdušju so uživali tudi ob projiciranih vizualizacijah na odrskem platnu in zidovih gradu. Skupni projekt je ponudil zabavo v slovo poletju in z glasbo združil prebivalce vseh treh belokranjskih občin. Zlasti pa je dogodek prebudil belokranjsko sodelovanje, ki ga je na vseh nivojih občutno premalo. Mladi smo pokazali, da če stopimo skupaj, zmoremo veliko več. Meje so le v glavah in tega bi se

lahko pogosteje zavedali mnogi Belokranjci. Organizatorji smo bili z odzivom občinstva in s potekom sodelovanja več kot zadovoljni, zato si želimo, da bi belokranjski koncert Izza grada postal tradicionalen. Tudi ob koncu poletja Metličanom ni bilo dolgčas. V KUD Placu smo na metliškem kopališču nadaljevali z delom v našem sezonskem lokalu Metliška Koupa. Ta je letos znova navdušil tako meščane kot turiste, ki so nas obiskovali vsak dan. Tudi to je eden izmed projektov, za katerega skrbimo mladi in s tem preizkušamo svojo podjetniško plat, hkrati pa mladini nudimo izkušnjo dela z ljudmi, ki je v življenju nadvse uporabna. Ob nedeljah zvečer smo pod zvezdami na zelenici ob Kolpi obiskovalcem ponudili ogled izbranih filmov, kjer smo predvajali predvsem neodvisne in evropske filme, da bi predstavili alternativno,

nehollywoodsko filmsko produkcijo. S koncem avgusta smo vrata Metliške Koupe zaprli do prihodnjega leta in se z dejavnostmi znova preselili v Mladinski center. Prihodnje leto na kopališču načrtujemo še večji poudarek na programu in dogajanju – vabimo vas, da nam podate predloge, s čim bi lahko obogatili ta mali zeleni kotiček. Tako je z začetkom septembra svoja vrata znova odprl Mladinski center, na stežaj odprta jih bo imel vse do konca šolskega leta. Tam vsak dan učencem in dijakom po pouku nudimo možnost kvalitetnega preživljanja prostega časa in sodelovanja v različnih ustvarjalnih delavnicah. Z oktobrom smo začeli tudi s popoldanskim programom delavnic za mladino in odrasle ter z večernimi vikend dogodki, zaključili pa smo z gostovanjem prostovoljcev v sklopu programa EVS izmenjave. Sedaj se že pripravljamo na nove razpise in prihod novih prostovoljcev, zato se veselimo nove sezone in aktivnosti, ki jih ta prinaša.

ERASMUS+ SPORT:

Civil Society – a Fair Play Actor of European Union Pripravil: Klemen Vitkovič, Foto: Arhiv KBŠ, Arhiv MC BIT

Mladinski center BIT je skupaj z nosilnim partnerjem Eurodemos iz Romunije ter partnerji iz Bolgarije, Velike Britanije in Italije sodeloval v pilotnem projektu Erasmus+ Sport: Civil Society – a Fair Play Actor of European Union, ki je potekal od 18. do 21. avgusta 2016 v Črnomlju, v Sloveniji. Mladinski center BIT je v preteklosti skozi razne projekte v mestu Črnomelj obnovil tri športna igrišča in skupaj z lokalnimi partnerji organiziral mnoge lokalne športne rekreativne aktivnosti (ena izmed je bila 24 ur športa). Zato smo bili zainteresirani za Erasmus+ sport, kjer bi lahko preko projekta prikazali in dodali večjo vrednost športa lokalnim prebivalcem mesta Črnomelj. Športni vikend je bil namenjen tako lokalnim obiskovalcem kot tudi prebivalcem celotne Slovenije, torej izven meja Bele krajine. Za vse udeležence športnega vikenda, ki imajo stalno prebivališče izven občine Črnomelj, je bilo zagotovljeno prenočišče v bivšem dijaškem domu v Črnomlju, v zdajšnjem hostlu, trije obroki dnevno (zajtrk, kosilo in večerja) ter povrnitev potnih stroškov javnega prevoza do Črnomlja in nazaj.

lokalnimi športnimi društvi gostili okoli 50 udeležencev iz celotne Slovenije in več kot 100 lokalnih otrok in odraslih, ki so se udeležili različnih športnih aktivnosti. V četrtek so v Črnomelj prispeli prvi športni navdušenci. Prvi dan je bil namenjen nastanitvi v hostlu, spoznavanju ostalih udeležencev ter različnim družabnim igram. Naslednji dan so se udeleženci odpravili proti Vinici, kjer so jih čakale športne igre na reki Kolpi. Igre so bile sestavljene iz šestih različnih iger, od lovljenja žogic, ciljanja, plavanja itd.

Ob 17. uri se je v Loki v Črnomlju začel košarkarski turnir 3×3, uro in pol kasneje pa je bila v telovadnici na Majerju (Gladiator Gym) najprej predstavitev in nato še trening Muay Thai boksa. Ob 20. uri so na vrsto prišla dekleta, V sklopu projekta smo tako skupaj z drugimi ki so v isti telovadnici predstavila Shape boxing.

Teniški turnir je bil zaradi slabega vremena na koncu dirke z gokarti. V soboto je potekal prestavljen na naslednji vikend in udeležilo se tudi turnir v odbojki na mivki na Primostku in ga je več kot 30 teniških navdušencev. Gradcu. Vse dni športnega vikenda so potekali tudi treningi in trening tekme rokometašev. Kot spodbudo k oživljanju starega mestnega Oktobra začenjamo drugi del projekta, ki bo jedra ter gibanju in manjši uporabi avtomobilov namenjen predvsem odkrivanju družbene smo se odločili, da bomo v soboto staro mestno vloge športa in možnostih, ki jih šport nudi jedro Črnomlja zaprli za ves promet. Ulice, ceste našemu okolju. V Mladinskem centru BIT vidimo in parkirišča so tako postala igrišča za različne predvsem priložnost v razvijanju športnih športe in otroške delavnice ter druge aktivnosti. produktov, ki bi povezali lokalna športna društva Tako smo dodali dodatno vrednost mestu s hostlom v Črnomlju. Črnomelj in njegovim prebivalcem. Že ob 8. uri zjutraj se je začel 12-urni kolesarski maraton, kjer so se kolesarji odpravili po Beli krajini in 12 ur zdržali na kolesu. Ob 13. uri se je nato začel nogometni turnir na odboj (3x3) za odrasle, eno uro kasneje pa hokej (floorball) 3x3. Na ulicah Črnomlja se nam je predstavil Gym gladiator z Muay Thai boksom in Shape boxingom za dekleta. Odrasli so se lahko preizkusili tudi v krožnem treningu ter Hit effect fat burn vadbi za izgubljanje maščob. Sobota je bila namenjena tudi najmlajšim. Čakal jih je pester program. Že ob 9. uri so začeli z delavnico izdelave navijaških inštrumentov, ki so jih kasneje preizkusili, ko so navijali za svojo najljubšo ekipo na nogometnem turnirju. Lahko so skakali in se zabavali na napihljivih igralih ter se vozili z gokarti na nožni pogon. Imeli so tudi nogometni in košarkarski turnir ter različne spretnostne igre. Na koncu so se lahko preizkusili tudi v štafeti, ki je bila sestavljena iz teka, skakanja v vrečah, metanja žogic in

Študentska kuh’na Pripravila: Klavdija Lakner, Foto Klavdija Lakner

Študentsko leto je naokoli in zopet smo sedli za študijske klopi, kjer smo med dolgočasnimi predavanji z mislimi in krulečimi želodci že pri kosilu. Obroki na študentski bon so res da poceni, okusni in nasitni, vendar se restavracij hitro naveličamo in si zaželimo tudi kaj domačega. Ni ti treba, da čakaš na mamino nedeljsko pečenko, tudi sam si lahko na hitro pripraviš kvalitetno kosilo. Pa pozabi na testenine na tisoč in en način. Spodaj te čakajo trije različni recepti za hitro in enostavno pripravljene jedi, ki se skuhajo v eni sami posodi (ker vemo, da je pomivanje najhujše študentsko opravilo). Obilo zabave ob kuhanju pa dober tek! Krompirjeva omleta

mehkega (približno 20 min) in ga nekje vmes posoli. Medtem v večji posodi stepi jajca z Sestavine za 2 osebi: mlekom, soljo in poprom (lahko dodaš tudi - olje, peteršilj ali drobnjak). Ko je krompir kuhan, ga - 300 g na tanko narezanega krompirja, stresi k jajcem in premešaj, potem pa vse skupaj - 1 čebula, spet zlij v ponev in peci na nizkem ognju. Vmes - 3 jajca, ponev večkrat pretresi. Ko se zmes že skoraj - 2 žlici mleka, strdi, omleto obrneš. To najlažje storiš tako, - nekaj rezin čajne salame/slanine/šunke, da ponev pokriješ s pokrovko ali dovolj velikim - sol, poper. krožnikom in vse skupaj sunkovito obrneš. Obrnjeno omleto nato previdno streseš nazaj v Postopek: ponev in zapečeš še na drugi strani. Omleta je Na olju prepraži na tanko narezano čebulo dobra tudi hladna, tako da lahko ostanek poješ in čajno salamo. Dodaj krompir ter praži do za večerjo.

Chilli con carne Sestavine za 4 osebe: - olje, - 0,5 kg mletega mesa, - 2 čebuli, - 3 stroki česna, - 1 rdeča paprika, - 1 pločevinka rdečega fižola, - 1 pločevinka koruze, - 1 pločevinka sesekljanih pelatov, - rdeča paprika v prahu, - kajenski poper ali čili, - sol, - 1 košček temne čokolade ali žlička kakava, - kisla smetana.

Postopek: Čebulo in česen drobno sesekljaj, papriko pa zreži na majhne kocke. Na olju postekleni čebulo in nato dodaj česen. Ko dobro zadiši, dodaj mleto meso in ga pri stalnem mešanju praži nekaj minut. Ko meso postane drobljivo, ga potresi s papriko v prahu in premešaj, nato pa dodaj še svežo papriko in odcejen fižol ter koruzo. Vse skupaj zaliješ s pelati, posoliš, po okusu začiniš s kajenskim poprom/čilijem in kuhaš približno 15–20 minut. Če je jed pregosta, dodaj še malo vode. Tik pred koncem kuhanja jedi dodaj čokolado ali kakav, kar jedi še izboljša okus. Chilli con carne postrezi s kislo smetano, avokadom in/ali tortiljami. Če nimaš toliko cimrov, da bi ga pojedli naenkrat, si lahko ostanek jedi tudi zamrzneš in poješ naslednjič, ko ne boš imel časa kuhati.

Rižota s piščancem in gobami Sestavine za 2 osebi: - 1 čebula, - olje, - 100 g piščančjih prsi, - 250 g gob (šampinjoni/jurčki), - sol, - 2 stroka česna, - 1 por, - 1 paradižnik, - 200 g okroglozrnatega riža, - 0,5 dcl belega vina, - približno 0,5 l juhe/vode, - 1 žlica masla, - 1 pest naribanega parmezana. Postopek: Čebulo in česen na drobno sesekljaj, por nareži na tanke kolobarje, paradižnik na majhne kocke, gobe pa na lističe. Piščanca nareži na kocke ali trakce. Na olju najprej prepraži čebulo in ko rahlo porjavi, dodaj piščanca. Ko se meso popeče, dodaj gobe in ščepec soli. Praži, dokler vsa voda, ki so jo spustile gobe, ne izpari, nato pa dodaj česen, por in paradižnik. Vse skupaj praži še nekaj minut in dodaj riž. Dobro premešaj in zalij z vinom. Ko vino izpari, zmanjšaj ogenj in zalij z 1 dcl juhe ali vode ter posoli po okusu. Rižoto ves čas mešaj in vsakič, ko se zgosti, spet zalij z malo juhe/vode. Ta postopek ponavljaj, dokler riž ni kuhan (približno 15–20 min). Za boljši okus na koncu dodaj še maslo in parmezan.

Ali ste vedeli? Pripravil: Jure Kuhar

… Da je prvi Slovenec, ki je igral v ligi NFL (ameriški nogomet) Joe Černe, ki je rojen v Črnomlju? Igral je za San Francisco 49ers in Atlanta Falcons. Na naboru je bil leta 1965 izbran kot 16. ‘pick’ (1. center). … Da je najuspešnejši slovenski športnik vseh časov Leon Štukelj kot sodnik služboval tudi v Črnomlju. … Da sta edina belokranjska športnika, ki nastopata za domače belokranjske športne klube, ki sta se udeležila olimpijskih iger (sicer mladinskih) Ivana Laharnar (lokostrelstvo) in Toni Vrščaj (jadranje). … Da je najstarejši še živeči slovenski olimpijec Marko Račič rojen v Adlešičih. Račič je za Jugoslavijo nastopil na Poletnih olimpijskih igrah 1948 v Londonu, kjer se je v teku na 400 m uvrstil v polfinale, s štafeto 4x400 m pa je izpadel v prvem krogu. 42

Nagradna križanka Pripravila: Anja Fir

VODORAVNO 1. Ženska, ki riba 5. Del teniške igre 7. Antično računalo 8. Vzdevek Radka Poliča 9. Odrasel samec pri govedu 11. Oznaka za kobalt 13. Avtomobilska oznaka Makedonije 14. Igralec v gledališču 15. Oznaka za srebro 16. Oblak Erika 17. Opora za žogico 18. brezbarven plin 19. Vitek lovski pes 20. Prednja stran glave 21. Ameriški igralec Quinn 22. Češka pritrdilnica 25. Jezikoslovec Chomsky 26. Zakovica 27. Anika Horvat 28. Justin Timberlake 29. Otroška bolezen na japonskem 30. Earl Anthony 31. Korejsko podjetje, ki se ukvarja z elektroniko 32. turški velikaš 34. pravljično število 35.ročna priprava za hlajenje

NAVPIČNO 1. Svobodni tempo v glasbi 2. Skupina virusov 3. Razkosanje z nožem 4. Reka v Rusiji 5. Mati, ki sama skrbi za otroka 6. Danski slikar Christoffer 10. Način urejanja cvetlic 11. Ameriški filmski režiser Christopher 12. Spuščanje raket 22. Glasbeni znak 23. Očka 32. Merska enota 33. Medmet, ki izraža zaskrbljenost

Geslo in svoje podatke (ime in priimek ter naslov) pošlji na zvitica.kbs@ gmail.com do 7. novembra. Izžrebali bomo nagrajenca, ki bo praktično nagrado prejel po pošti. “Za srečo je potrebna _ V _ _ _ _ _, za svobodo je potreben _ _ _ U _.” -Viktor Frankl

PRISTOPNA IZJAVA 2016/2017 S to izjavo pristopam v Klub belokranjskih študentov kot polnopravni(a) član(ica), ki bo deležen(a) vseh članskih ugodnosti. Izjavljam, da bom spoštoval(a) pravila KBŠ ter želim prejemati KBŠ obvestila in njegovih zavodov. Izjavljam, da za potrebe KBŠ in njegovih zavodov dovoljujem uporabo in obdelavo mojih osebnih podatkov.

OSEBNI PODATKI Ime in priimek: Datum rojstva: Naslov stalnega prebivališča: Občina (označi):

ČRNOMELJ

METLIKA

SEMIČ

DRUGO

Pošta: GSM telefon: Elektronski naslov:

PODATKI O ŠOLANJU Ime šole: Smer: Letnik: Datum:

Podpis:

UGODNOSTI BREZPLAČNO DARILO - ZASTONJ REKREACIJA - SUBVENCIONIRANJE DIPLOMSKE NALOGE BREZPLAČNO FOTOKOPIRANJE IN TISKANJE ŠTUDIJSKEGA GRADIVA - NOVOLETNI IZLET - STAND-UP PREDSTAVE - DOBRODELNE AKCIJE - KRVODAJALSKE AKCIJE - SMUČANJE - DIJAŠKI IN ŠTUDENTSKI ŽURI - BRUCOVANJE NA ROŽNIKU - TEČAJI - DELAVNICE - IZOBRAŽEVANJA - INFORMATIVNI DAN NA SŠ ČRNOMELJ - BKL - BOL - ŠPORTNI TURNIRJI - MKK KONCERTI - ŠKISOVA TRŽNICA - POHODI AVLAB - ČRNFEST - ETNOFOLKFEST - DRUŽENJA www.kbs-klub.si | info@klub-kbs.si | Kolodvorska 34, p.p. 44 | 8340 Črnomelj | +386 (0)7 305 39 29 |DŠ 88461475