Zvitica POMLAD 2019

ZVI TICA pomlad 2019

Zvitica Pomlad 2019 KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV 2019/2 450 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Tjaša Miketič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič

Tisk: Bucik, d. o. o.

zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si

2

UVODNA BESEDA IZ UREDNIŠTVA

KAZALO

4 5

Študentska razmišljanja O VODITELJIH SLOVENSKE DRUŽBE PO AVTOCESTI DO LJUBLJANE POPULIZEM – KAJ TO SPLOH JE? KDAJ BO NARAVA REKLA DOVOLJ, SEDAJ IGRAMO PO MOJIH PRAVILIH?

6 6 9 10 12

Učimo se!

EVOLUCIJA SPOLOV

14 14

Jezikovni kotiček KOREJŠČINA ZA ABSOLUTNE ZAČETNIKE

16 16

Pogovarjali smo se z ...

INTERVJU Z AVTORICO BELOKRANJSKEGA LEKSIKONA

18 18

Dijaški kotiček KAJ SO DIJAKI LETOS IZBRALI ZA MATURITETNE NALOGE? KO PADEJO MASKE

20 20 22

Podjetniški inkubator

25

Av Lab ustvarja PROMO! PROMO! PROMO!

26 26

Semič DOGAJANJE V SEMIČU

27 27

Metlika 28 DOGAJANJE V METLIKI 28 Črnomelj MC BIT (WHY EVS?)

29 29

Slovenija za študentski žep ŠTUDENTSKA KUH’NA

30 31

Razglednica iz Bele krajine

33

Razvedrilo RAZVEDRILO - KAJ BO?

34 34

UVODNA BESEDA AVTORICA: Nina Miketič

V tokratni uvodni besedi se bom posvetila belokranjskim norčijam. Vsak vikend, ko se vrnem iz Ljubljane, imam polno pričakovanj glede tega, da bo na rekreaciji veliko ljudi, da bomo šli potem na pivo … Imam tudi nekaj upanj, in sicer v tem smislu, da si v soboto v Piccolu na kakšnem Rock Defect žuru ne bom naredila prevelike “bruke”, ker, kot vemo, te bruke v Beli krajini hitro postanejo javno znane, pa v veliko primerih sploh resnične niso, samo škodujemo lahko.

Vrlina in belokranjska specialiteta? Vsi se med seboj poznamo in vsi mislimo, da znamo vse eden o drugemu. Pa res da? Ali si samo zatiskamo oči in se delamo, da nam je lepo tukaj? Saj je lepa Bela krajina in “duma je ipak duma”, samo vseeno. A ne bi bil svet lepši, če bi se vsi malo bolj odgovorno obnašali eden do drugega? Zadržali kakšno nesramno misel zase, nastopili odraslo in razumevajoče? Ker jaz resnično verjamem, da se za vsako osebo, za vsakim obnašanjem, skriva razlog in globji vzrok. In ne, Zvitica ni prostor belokranjskih tračev, je prostor svobodnega izražanja mladih, študentov in dijakov. Tako kot jaz zdaj pišem tukaj, razgaljujem besedo za besedo in upam, da koga z njimi ne užalim.

Da ne boste ugotavljali in slišali samo trače po Beli krajini, vam razkrivam vaše sume, da govorim o Srednji šoli Črnomelj in kako je prejšnja Zvitica dvignila prah, pa ne toliko med dijaki, ampak med samimi profesorji. Nekako se kot bivša dijakinja, predsednica KBŠ-ja in Belokranjka počutim dolžno, da pokomentiram dogajanje v prejšnjih mesecih. Šola, ki se je z vrstniki z veseljem spominjamo, se sedaj več ne sliši tako lepa (samo prenašam trače in informacije, ki se širijo po Beli krajini). Dijaki, ki so nezadovoljni z razmerami na šoli, dijaki, ki se ukvarjajo, kateri profesor je na kateri “strani”. Dijaki, ki bi se morali najbolj bati “Petrunca”, imajo trenutno na SŠ Črnomelj drugačne težave, ki so jih z javnostjo delili v prejšnji izdaji Zvitice. Ampak za vse profesorje in odrasle, ki prebirate Zvitičine strani, se spomnite svojih srednješolskih let? Kako vam je šla na živce profesorica in kako ste mislili, da vam je najhujše na celem svetu? No, tako se pač vsak dijak počuti na vsaki in res bilo kateri srednji šoli v Sloveniji. In reakcija – oh, ja, potrdila je namen in vizijo Zvitice, da vpliva, da so mladi slišani, da se starejši ne strinjajo z vsem, kar rečemo mi.

KBŠ se je v vsej situaciji, takoj ko so mediji v zgodbo vnesli politiko, odstranil. Smo politično neopredeljeni in ne stojimo z nobenimi strici iz ozadja, ampak smo tukaj, da podpremo mlade. Tako kot tudi nova Zvitica, ki je prav tako polna (bolj ali manj) konstruktivne kritike, ki vas zabava in izobražuje. Zato pustite trače, ki se vas ne tičejo, ampak se posvetite stvarem, ki so pomembne. Nekoč sem prebrala, da če se čez 5 let situacije ne boš več spomnil, se nima smisla z njo ukvarjati niti 5 minut.

Mislim, da smo lahko še vedno večji eden od drugega. Mogoče najprej priznajte sebi, bodite iskreni in povejte na glas, kar vas moti. Veliko manj skrbi boste imeli in lajžje vam bo. In to velja za vse, za celotno družbo, za delovno okolje, za sošolca ali prijatelja, ki vam gre na živce zadnje čase. Biti moramo iskreni do sebe in do drugih ter oceniti, kdaj je boljše biti tiho in kdaj glasno povedati svoje mnenje.

Zato še enkrat. Če komu kaj smeta – iztrgajte stran, zakurite jo, samo najprej razmislite, zakaj je to sploh kdo napisal. Vsaka beseda ima svoj razlog, da je bila dana skupaj z drugimi besedami in nosi takšno sporočilnost.

Klub belokranjskih študentov je ponosen na vse mlade, ki delajo za svojo prihodnost, ki si upajo javno izraziti svoje mnenje in si želijo sprememb.

Se vidimo na dogodkih v Črnomlju, Metliki in Semiču!

XOXO, Gossip Girl (ali po belokranjsko “Baba čula, baba rekla”)

P.S. To vsekakor ni noben napad na Srednjo šolo Črnomelj, je samo moje razmišljanje o situaciji, ki se je pripetila mesec nazaj.

Na SŠ me vežejo zelo lepi spomini in brez nje ne bi bila to, kar sem danes.

4

IZ UREDNIŠTVA AVTORICA: Valentina Ambrožič

Zadnje čase se mi dogaja, da je moja glava, ko moram povedati vse tisto, kar bi rada, kar naenkrat prazna. Tudi v tem trenutku je tako. Ne vem točno, kaj bi vam rada povedala, kje začela, ker je toliko tega, kar bi rada delila z vami.

Verjetno bi bilo dobro začeti na začetku oziroma v času izdaje zadnje in moje prve številke Zvitice. Presenečena sem bila nad tem, kako je, ko moraš prevzeti odgovornost za nekaj, kar si naredil. 'Dovolila si si spremeniti format, nova grafika, kakšna kritičnost prispevkov … '. To so bili odzivi, ki sem jih lahko poslušala pretekle mesece. In veste kaj? Ni težko. Sprejeti to odgovornost. Pa naj vam povem, zakaj tako mislim. Zvitica kot glasilo mladih oziroma glasilo Kluba belokranjskih študentov v prvi vrsti spodbuja k temu, da se študenti in dijaki izrazijo. Na kakršen koli način. Pa naj je to trenutno navdušenje nad svetom, razočaranje in posledično kritika, jeza ali karkoli drugega. Naše poslanstvo (poslanstvo celotnega KBŠ-ja in uredništva Zvitice) je od nekdaj bilo, in trmasto zatrjujem, da bo tako ostalo (vsaj za čas mojega vodenja), da mladim damo priložnost.

Da vsak izrazi svoje mnenje. Živimo v času, ko vsi glasno zagovarjamo svobodo govora, sprejemanja kritike pa se do danes še nismo privadili. In kot kaže, bomo potrebovali še nekaj časa, da se bomo (če se bomo). Ko gledam mlade, ki jih ni strah povedati naglas svoje mnenje, trdno in odločno stati za tem, kar imajo za povedati, sem ponosna. Družba si želi takšne ljudi.

Odločne mlade z močno hrbtenico, širokim pogledom na svet, z razgledanostjo … In to spodbujam(o).

Ker sem ravno omenila sprejemanje kritike, bi se za trenutek navezala nazaj na to temo. Bom kratka. Kritika v mojih očeh ni nikoli bila, ni in tudi v bodoče ne bo mišljena kot slabonamerno dejanje. V bistvu nobeno moje dejanje nikoli ni bilo mišljeno slabonamerno. Edina politika, ki jo poznam, je ta, da sem do ljudi, ki so dobri do mene, dobra nazaj s to isto mero. Vsak vodja si prizadeva za to, da bi kar se da dobro vodil tisto, kar vodi, oziroma tiste, ki jih vodi. Kot vodja Zvitice in vseh vas, dragi moji Zvitičarji, lahko rečem, da to delo opravljam z zelo velikim veseljem. Tudi kritike na svoj račun sprejemam z lahkoto, ker kot sem povedala že prej, kritike ne vzamem za slabonamerno, pač ob vsaki dobro razmislim, se vprašam, ali sem lahko boljša oziroma ali lahko izboljšam stvar, ki sem jo naredila, in naredim točno to – sem boljša, izboljšam. Pred vami je tako nova številka Zvitice, z upoštevanimi vsemi kritikami, pripombami, in srčno upam, da bomo lahko rekli, da je ta boljša od prejšnje. In da bo naslednja še boljša od te.

Do naslednjič, Valentina Ambrožič urednica Zvitice

5

O VODITELJIH SLOVENSKE DRUŽBE AVTOR: Rok Šikonja

»… kako je lahko toliko ljudi na tako pomembnih položajih tako umno skromnih, tako nesramnih in tako pokvarjenih in kako se toliko enostavnih vprašanj toliko časa ali nikdar ne razreši.« dr. Andraž Teršek »Če kočijaž dobro vidi, bo tudi s slepimi konji prišel do cilja.« Z naslednjimi besedami nastavljam svoj obraz, obraz Roka Šikonje. Dopuščam, da se v njih globoko motim. Besede so plod dolgotrajnega globokega razmišljanja in poslušanja razmišljanj drugih, levih in desnih, naših in tujih. Dalekosežna sprememba se je vedno začela z resnico. In to ponujam bralcu, ne v slepo odobravanje s povedanim, temveč v kritiko, kolikor je le premore. Čeprav so moji največji učitelji, starši, veliko bolj pazljivi z besedami, si sam tega luksuza ne morem privoščiti zaradi svoje mlade, MANJ MODRE vesti, srca, resnice.

Nedavne okoliščine in dogajanja v naši državi in regiji, Beli krajini, že skoraj brezupno kličejo po članku, ki ga dajem svojim bralcem v razmislek. Pred vami ni standarden članek na temo, kakšne voditelje družbe imamo in kakšne bi si želeli imeti, pa vendar bi moral s svojo širino odpreti splošno debato o njej. V njem ne bom neutemeljeno dvigal viharja v kozarcu vode, temveč bom kritično in poimensko izpostavil primere, za katere smatram, da je o njih vredno globlje premisliti. V tem kontekstu se bom dotaknil tudi svojih mecenov in pokroviteljev te revije, Kluba belokranjskih študentov, ki mi omogočajo, da svoje mnenje sploh lahko širim. Spoznanje, da si le-te drznejo v svojem glasilu objaviti kritiko na svoj račun, v mojih očeh pove mnogo o karakterju kluba in njegovega vodstva. Moje prepričanje je, da mora vsakdo, ki nekoga vodi ali predstavlja, najprej začeti pred svojim pragom, da je svoj največji kritik in hkrati svoj največji zagovornik. Vodja, ki tega ne premore, bo kritiko spreobrnil v osebni napad. Ne želim si živeti v družbi, kjer so vodilni ljudje obravnavani kot žrtve stricev iz ozadja, afer ali lastne nesposobnosti; želim si, da so pripravljeni trdno braniti svoja stališča in sprejeti odgovornost za svoje delo. Saj šele ob sprejetju svoje zmotljivosti odpremo vrata modrosti, preudarnosti, razsodnosti in znanju, starim biblijskim temeljem za voditelja, kakršnega si želimo, ne nujno pa zaslužimo.

Že dalj časa budno spremljam, kar se dogaja pri nas, in zdi se mi, da vselej plujemo proti ledeni čeri in le nemo gledamo, kako nas drugi narodi prehitevajo, zdaj po levi, drugič po desni. Sprašujem se, ali bomo Slovenci vendar dovolj močni in pripravljeni, da se bomo lahko soočili z naslednjo, za vogalom skrito finančno, verjetno monetarno krizo, da bomo ohranili isti standard življenja, kot ga poznamo zadnje desetletje, ter ohranili prednost v konkurenčni tekmi produktivnosti, učinkovitosti in inovativnosti proti razvijajočim se in vzpenjajočim se državam in celinam. Že nekaj časa je jasno, da svojih problemov ne rešujemo dovolj hitro, kaj šele sproti. Pri tem mi ne da miru, kako imajo reforme, zakoni in spremembe pri nas tendenco, da se izrodijo, četudi je bila namera za njih dobra. Moje razmišljanje se vnovič, zopet in znova konča na isti točki, na kadrovski podhranjenosti na vodilni položajih v slovenski družbi. Nemir v mojih mislih ne gre na račun razsežnosti in zahtevnosti reform, ki jih nujno potrebujemo, temveč na račun pomanjkanja pravih ljudi – pomanjkanja dolgoročne vizije, trdnih principov in sposobnosti naši voditeljev. Glede na povedano, čutim dolžnost, da svoje trditve tudi utemeljim.

Jalovo je pričakovati, da si bomo Slovenci izborili visok geostrateški položaj, kjer bomo začeli bistveno vplivati na globalne odločitve ter reševanje globalnih problemov, preden bomo rešili probleme pred svojim domačim pragom. Zgodba o pomanjkanju pravih ljudi se, na našo nesrečo, začne že pri najvišjem predstavniku ljudstva, predsedniku republike Borutu Pahorju, ki raje, kot častno predstavlja narod, s svojim moralnim zgledom vleče in vliva upanje v državo, na socialnem omrežju razpravlja o svojih nogavicah in mišicah na nogah. Sploh zdaj, ko bi predsednik republike moral biti najglasnejši, ko je govora o arbitražnem sporazumu in prisluškovanjem hrvaške obveščevalne agencije. Njegovi drži sledi mlačen odziv vlade in premierja Marjana Šarca, ki hrvaškemu premierju Andreju Plenkoviću nima kaj več reči, kot zgolj očitati neevropsko delovanje Hrvaške.

Spomnimo se, da je bila prav Slovenija, ki je kršila pravila arbitražnega postopka, ko je bilo ugotovljeno, da sta se slovenski arbiter Jernej Sekolec in slovenska agentka Simona Drenik iz Ministrstva za zunanje zadeve med postopkom pogovarjala preko telefona. Rešitev zgodovinskega in nacionalnega problema je bila tako izgubljena, zgolj zaradi kršenja tako enostavnega pravila; od takrat je Slovenija zaradi dejanj svojih predstavnikov ujeta v nemočen in brezupen položaj v mednarodnem

Študentska razmišljanja

6

prostoru. Ne verjamem, da se oba strokovnjaka mednarodnega prava nista zavedala posledic svojih dejanj. Svojo “napako” sta plačala le z odstopom iz arbitražnega postopka, še vedno pa ostajata tesno vpleta v naš javni sistem – Drenikova je namreč trenutno zaposlena na Ministrstvu za pravosodje, kljub temu da je njena malomarnost, nesposobnost ali podkupljivost (v kar ne želim verjeti) stala državo skoraj milijon evrov ter težko prigaranega mednarodnega ugleda.

Pa vendar se vodstvena kriza pri nas v zadnji povedi prejšnjega odstavka šele začne. Začne se s trenutno manjšinsko vlado, ki ji namreč ni bilo težko od samega začetka mandata deliti denarja vsem vsepovprek. Kljub temu, da o resnih reformah še ni bilo govora, ji državljani namenjajo rekordno podporo. V tem polletnem mandatu jih niso zmotili niti odstopi štirih ministrov: ministra za kohezijo in razvoj Marka Bandellija, ministra za kulturo Dejana Prešička, ministra za okolje Jureta Lebna ter ministra za zdravje Sama Fakina. Prvi zaradi grožnje kandidatu za župana, drugi zaradi uporabe službenih sredstev za lastne namene, tretji zaradi zloglasne makete za drugi tir. Še dalje, volivcev niti ni predramil skoraj hollywoodski odstop poslanca Darija Krajčiča iz Državnega zbora zaradi kraje sendviča v bližnji trgovini, da, sendviča, in nastopa Zorana Pozniča na mesto ministra za kulturo, samooklicanega velikega poznavalca področja kulture s skromnimi 13 leti delovne dobe pri 60-ih letih starosti. Ob vsem tem se sprašujem, ali je resnično tako težko biti izvoljen zaradi svoje normalnosti, delavnosti, sposobnosti in poštenosti, ker mogoče tega volivci ne prepoznajo, in ali se je tako težko upreti priložnosti, da preko javne funkcije sledimo le lastnim interesom.

Očitno je veliko lažje biti izvoljen z lažnimi obljubami in skritimi namerami ter s svojo politično agendo prestavljati le določen del državljanov na račun vseh ostalih. Posledično smo državljani ujeti v vladavino dveh sindikatov upokojencev, Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Stranke Alenke Bratušek, ter v izsiljevanje sindikatov javnega sektorja, kjer njihovi predstavniki vidijo le svojo korist na račun vseh drugih. Na ključna mesta smo tekom let izvolili preveč ozkoglednih politikov in predstavnikov skupin, malo pa državnikov, predstavnikov ljudstva, ki prerastejo nad strankarski, interesni in predvsem osebni interes, ter gledajo v korist države in naroda. Prof. dr. Boštjan M. Zupančič v svojem manifestu kandidata za predsednika republike idejo tega odstavka čudovito strne v naslednjih besedah: “/… / Ne bom izvoljen od vseh, a v dobro vseh bom predstavljal vse. /…/”.

Pa vendar se niti mladi ničesar nismo naučili iz napak starejših, vedno znova naši predstavniki zastopajo nas, kot da smo edini, za katere je potrebno poskrbeti v tej državi, kot da smo študenti žrtve visokošolskega sistema in profesorjev, v katerem potrebujemo vedno več pravic in dodatkov, češ da saj mi vemo, kaj je dobro za študente. Po mojem mnenju je v teh predlogih premalo dolžnosti, zahtev, kaj se pričakuje od študentov, in premalo dolgoročnega pogleda na njihov dobrobit. Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v juniju 2017 vodila kampanjo Kaj pa mi?, ki naj bi reševala probleme študentov z ukrepi, kot so podaljševanje časa za koristenje študentskih bonov, podaljševanje statusa študenta, olajšava pri dohodnini ter podaljševanje zdravstvenega zavarovanja študenta. Kar se vse sliši lepo in prav, ampak je za to že vse poskrbljeno in to ekstremno dobro (kdor je študiral izven Slovenije, bo to z gotovostjo potrdil.) Namesto, da bi pozornost, čas in denar vložili v bolj kakovosten študij – profesorje, opremo, izvedbo vaj, sodelovanje z industrijo – in spodbudili študente za hitrejši in kvalitetnejši študij ter investirali v stvari, ki dvigujejo vrednost študentov, je bil ta predlog ravno nasprotno, kot da je vse ostalo, kar hodi ob študiju, bolj pomembno od samega študija. Žalosti me, kako so vsi predstavniki študentov, v študentskih klubih in organizacijah, ta predlog sprejeli z odprtimi rokami in sodelovali v kampanji, da se ni našel noben, ki bi iskal prave predloge za študente (vsaj zasledil nisem tega). Po drugi strani pa sem bil med svojim mandatom kot predsednik Študentskega sveta UL Fakultete za elektrotehniko obsojan in napadan s strani nekaterih študentov UL FE, češ kaj si pa ta misli, da želi onemogočiti prepisovanje na izpitih in zaostriti nadzor. Očitno mu gre le za svojo korist, da bo sam imel še boljše ocene, v primerjavi z ostalimi. Medtem ko je zagovarjanje o znanju kot vrednoti in znanju kot vrednosti za družbo potekalo le v ozkih skupinah študentov. Navsezadnje je utopično od študentskih predstavnikov najprej zahtevati te dalekosežne poteze, ko še pred svojim pragom niso pometli, upoštevajoč vse afere in nepravilnosti, ki se dogajajo. Še dalje, študentski klubi in mladinski centri bi morali bistveno premisliti o svoji vlogi v lokalni politiki in raje zahtevati takojšnje odzive pri reševanju edine srednje šole v regiji, kot organizirati številne zabave, izmenjave ali sejme. Vem, da ni preprosto, konec koncev nihče ni rekel, da bi moralo biti, z vami na čelu pa bi vsekakor marsikdo od ostalih ponudil tudi svojo roko.

Toliko napisanega, vendar krizi še ni videti dna. Lahko bi pisal o njeni vseprisotnosti v zdravstvu in ostalih javnih institucijah, ampak končno sem se le odločil, da Srednjo šolo Črnomelj na ogled in v kritiko postavim, ker močno upam, da ta bolj resnico ljubi kakor hvalo. Nikoli ni bilo nobenega dvoma, da je ta šola dobra, kvalitetna. Stvari, ki šolo na sploh delajo uspešno, niso, kot navajajo v promocijskih videih, količina in raznovrstnost krožkov, izletov ali bližina šole, ampak so preprosto njeni dijaki in učitelji ter njihovi odnosi. Če te funkcionirajo, potem postane šola ustanova, kamor dijaki z veseljem hodijo, in tako je omogočeno, da vsak dijak in učitelj (!) iz sebe iztisne maksimalno najboljše. Glede na dogajanje v zadnjem času, se mi zdi, da je 7

vodstvo z ravnateljico, Elizabeto Prus, na čelu šole izgubilo ta kompas, ob razkritju vseh nepravilnosti in nepravičnosti v novicah pa je bilo v odzivu vodstva šole prisotno veliko histerije in sovražnih pogledov, nič kaj dosti pa vsebine o končni odrešitvi šole. Krivda je bila prelagana od onih, političnih strank, do drugih, namesto da bi bila najprej iskana na lastnem pragu. Veliko sem se pogovarjal o tem in šoli nasploh, iskal sem dobre besede o vodenju šole in ravnateljici, ampak o teh ni in ni bilo sledu. S takšnimi učitelji, kot so sedaj na šoli, bi še slepi kočijaž prišel na cilj. To razmišljanje ni poziv iz sovraštva, je mnogo več, poziv iz skrbi, ker je v mojem in v interesu vseh, da šola funkcionira, tako kot nekoč dejansko je, ne glede na to, kdo jo vodi, ali ta piše z levo ali desno. V mojih očeh se zdi očitno, da šola ne pluje, kamor bi mogla, s kapitanom, ki svoji nalogi ni kos. Na žalost, to ni edina mojemu srcu bližnja srednja šola in gimnazija, čigar vodstvo z ravnateljem na čelu ni doraslo svojemu poslanstvu.

Sprašujem se, kdaj se bomo kot narod končno postavili na noge in opolnomočeni pogledali v svet. Kdaj bomo na najvišja mesta v družbi izvolili najsposobnejše, najbolj poštene in delovne ljudi? Ali se sploh zavedamo, koliko časa in denarja izgubljamo s takšnimi ljudmi? Ni naključje, da v Sloveniji vlada takšna razdrobljenost na leve in desne, da na strankah kandidirajo stranke enodnevnice in da se od politike odriva ljudi, ki dejansko nekaj vejo. Tak režim omogoča nesposobnim in nedoraslim ohranjati svoj položaj, medtem ko preudarni predstavniki v politiki vidijo osebno zgubo ali so iz nje izločeni, misleč, saj je že Jezus rekel: “Nihče ni prerok v svoji domovini.” Tako kot ni Igor Akrapovič, dr. Igor Gregorič ali dr. Boštjan M. Zupančič. V tem sistemu je dober politik tisti, ki nič nima. Pa kako nič nima? Ali je vso poslansko plačo zapil ali pa morda zakockal? Naj bodo naši voditelji vlečni konji naroda, naj vlečejo s svojim zgledom in ne z nadrejenimi ukazi. Ta prepotrebna sprememba se bo začela šele z novimi ljudmi, najsposobnejšimi predstavniki svojih generacij. In močno upam, da je ta sprememba na obzorju.

V tem trenutku so prej napisane besede največ, kar premorem. Kljub temu vidim v njih še vedno upanje, konec koncev so od nekdaj bile prav besede tiste, ki so premikale največje množice, včasih v dobrem, včasih v slabem. In preden me vsi dotični utopijo v žlici vode, naj sprva le skušajo dojeti, sporočilnost trditev. Ne gre spregledati, da smo mlada država, ki mogoče ne premore zadosti kadrovskega potenciala za vodenje države, niti demokratične kulture. Mogoče še nismo dorasli, da bi si lahko boljše sploh zaslužili, saj smo jih vendarle mi izvolili. Za zdaj ostajamo ujeti v sistemu, kjer na mahu, ki smo ga posejali, uspeva koruptivna sfera ter zgrešena politika s kratkoročnimi pogledi, polna delitve, nerazumevanja in neznanja. Kazalo demokratičnosti ni v številu kandidatov na volilni listi, temveč v povzdigovanju glasu ob pravem času za prave namene, povzdigovanju sposobnih ljudi z močno kredibilnostjo. Te misli so že dalj časa v meni vrele, upam le, da bodo natisnjene končno dobile svoje pravo mesto.

8

PO AVTOCESTI DO LJUBLJANE AVTORICA: Ivana Laharnar Izraz tretja razvojna os pomeni prometno povezavo, ki bo v prihodnosti potekala od severne proti jugovzhodni Sloveniji (od meje z Avstrijo do meje s Hrvaško). Nas, Belokranjce, zanima predvsem južni del tretje razvojne osi, in čeprav so ljudje prepričani, da se po avtocesti do Ljubljane ne bodo peljali »do penzije«, je avtocesta bližje, kot si mislimo. Tako velik projekt, kot je gradnja avtoceste, ni samo obrnjena prva lopata, temveč ima v ozadju kupe aktov, projektnih dokumentacij in pogodb.

Južna trasa tretje razvojne osi poteka od priključka na avtocesto v Novem mestu do priključka Maline in je razdeljena na dva odseka, ki sta naprej razdeljena na etape. Prvi odsek poteka od priključka 'Novo mesto vzhod' do priključka 'Osredek', v dolžini 5,5 km, zajema prvo in drugo etapo nove ceste. Drugi odsek pa poteka od priključka 'Osredek' do priključka 'Maline', v dolžini 12,4 km in zajema tretjo in četrto etapo nove ceste. Gradnja vključuje 17,9 km štiripasovne ceste, 3,1 km dvopasovne navezovalne ceste, 3 mostove, 4 viadukte, 1 predor Gorjanci (2.341 m), 2 pokrita vkopa, 10 nadvozov, 10 podvozov, 2 podhoda in 2 počivališči.

Plansko podlago za južni del tretje razvojne osi predstavlja Uredba o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana-Obrežje pri Novem mestu do priključka 'Maline', ki je bila sprejeta 21. decembra 2012. Gradnja se prične s sklenitvijo pogodbe z inženirji, razpisi za izdelavo projektne dokumentacije, razpisi za izvedbo parcelacije, razpisi za odkupovanje zemljišč, razpisi za izdelavo investicijske dokumentacije. Po uspešno zaključenih razpisih pa se pričnejo dejanske izvedbe aktivnosti, torej izvedba parcelacije, pridobivanje nepremičnin, izdelavo vse potrebne dokumentacije in načrtov, izvedbo arheoloških raziskav in pridobivanje gradbenih dovoljenj. Ko imamo vse dokumente na mizi in »vsako njivo«, ki se nahaja na območju, v državni lasti, lahko pričnemo z iskanjem ustreznega izvajalca del preko razpisa. In šele po vsem naštetem lahko prižgemo prvi stroj.

V letih 2017 in 2018 so potekali navedeni razpisi, cenitve nepremičnin, odkupi zemljišč in objektov, izdelava dokumentacije ter pridobivanje gradbenega dovoljenja. Po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja in inženirja za opravljanje strokovnega svetovanja bo DARS d.d. z javnim naročilom izbral izvajalca gradnje. Po uspešnem izboru izvajalca se lahko gradnja prvega odseka do priključka 'Osredek' začne še v tem letu.

Na osnovi izdelane investicijske dokumentacije in študije širših ekonomskih učinkov, kakor tudi študije gradbeno-tehnične in prometne preveritve faznosti gradnje, je ministrica za infrastrukturo januarja potrdila ugotovitve študije in sprejela odločitev, da se 3. in 4. etapa od priključka 'Osredek' do priključka 'Maline' izvede kot hitra štiripasovna cesta z dvocevnim predorom pod Gorjanci, investitor tega odseka je DARS d.d.. Prvi razpisi za dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (DGD) za 3. in 4. etapo so v pripravi in bodo objavljeni spomladi letos. Ministrica za infrastrukturo je prav tako sprejela odločitev o prenosu dokumentacije in investitorstva za odsek od priključka 'Maline' do 'MMP Metlika/Črnomelj jug', z Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI) na DARS d.d. in s tem zagotovila nadaljevanje projektiranja in gradnje tudi tega odseka.

Gradnja stanovanjske hiše traja, če smo zelo hitri, od enega do dveh let. Gradnja avtoceste pa je veliko večji in kompleksnejši projekt, ki zahteva več administrativnih del in vključuje sodelovanje različnih nacionalnih institucij. Brezpredmetno bi bilo pričakovati, da se bomo v enem letu od začetka projekta peljali po avtocesti, a kljub vsemu priprava in izvedba projekta potekata zelo hitro in če bo šlo tako naprej, se bomo belokranjski študenti in vsi drugi uporabniki ceste na tej relaciji po avtocesti do Ljubljane zapeljali kaj kmalu.

9

Študentska razmišljanja

POPULIZEM – KAJ TO SPLOH JE? AVTOR: Matej Banovec Leto 2016 je z referendumom o Brexitu in izvolitvijo Trumpa predstavljalo vrhunec »populistične mrzlice« v zahodnem svetu. Vmes so se razmere nekoliko ohladile, zmerne sredinske politične sile so se večinoma ohranile na oblasti, a pojem populizem še vedno ostaja aktualen in razdvaja javnost. O čem pravzaprav gre? Zakaj je do tega prišlo? Gre tukaj za nekaj povsem novega, ali so si le stari volkovi nadeli nove preobleke? Cilj tega članka je, da na poljuden način povzame akademske razprave o populizmu. To pomeni, da so tu vsakdanji banalni prizori, ko sosedova Pepca obsodi člane (vstavi politično stranko, ki ji ni všeč), da so populisti, izpuščeni, saj tukaj ne gre za sistematsko pojavo, ki se bi jo dalo znanstveno proučevati. Res pa je, kot bo razvidno iz članka, da okoli populizma tudi med akademiki še zdaleč ni soglasja.

Med proučevalci populizma je verjetno najbolj prepoznaven Belgijec Cas Mudde. Zanimivo, v svojem času je bil tip prava akademska »rock zvezda« s svetovnimi turnejami predavanj na to temo. Medtem ko se akademiki s populizmom ukvarjajo že od 60-ih (!), je trenutno najpogosteje uporabljeno definicijo oblikoval prav Mudde. Njegova teza je, da je glavna značilnost populistov to, da ločijo družbo na dva pola: »čiste, dobre ljudi« in »skorumpirano, zlo elito«. Populizem je torej zagotovo neka »značilnost retorike«, ne moremo pa govoriti o klasično razdelani politični ideologiji, kot pri denimo socializmu ali konservatizmu. Politiki so torej lahko tudi populisti, njihova osnovna ideologija pa mora biti nekaj bolj razdelanega. Tako za leve kot desne populiste so »čisti, dobri ljudje« praviloma običajni državljani nižjih in srednjih slojev. Razlika pa nastane pri opredeljevanju tega, kdo je skorumpirana elita.

Za leve populiste je večjega pomena ekonomska dimenzija. Menijo, da so za večino problemov v družbi krivi najbogatejši sloji kapitalistov, ki s svojimi izkoriščevalskimi praksami ožemajo običajne ljudi. Med problematikami, ki jih najpogosteje izpostavljajo, so tipični družbenoekonomski problemi, kot recimo nezaposlenost, neenakost in revščina. Primer levih populistov so stranke evropske politične družine GUE/NGL, denimo španski Unidos Podemos ali nemški Die Linke.

Po drugi strani je desnim populistom pomembnejša dimenzija identitete. Za problematične tako označujejo vse, ki se strinjajo z »multikulti« politikami, in želijo »odvzeti lastno državo« narodu, ki na svojem prostoru živi že stoletja. Tej ideologiji akademiki pravijo nativizem. Problemi, ki se desnim populistom zdijo najpomembnejši, so predvsem korupcija obstoječih vlad, migracije in varnost. Med desne populiste se večinoma uvrščajo stranke političnih družin ENF in EFDD, denimo britanski UKIP (bivši vodja Nigel Farage) in francoski Front National (vodja Marine Le Pen).

Mudde meni, da gre pri tako levih kot desnih populistih v normalnih razmerah za obrobno gibanje, ki večine prebivalstva ne prepriča. To pa se lahko spremeni v »kriznih razmerah«. Populisti posledično poskušajo vsako politično težko situacijo prikazati kot krizno, ne glede na to, ali je stvar res tako huda. Če jim uspe javnost prepričati, da je stanje v državi krizno in da je potrebno bodisi takoj radikalno ekonomsko ukrepati (levi populizem) ali zapreti meje (desni populizem) in da to lahko storijo le njihove stranke, lahko s tem pridobijo večje število glasov na volitvah in posledično večjo moč odločanja. V državah, ki se soočajo z ekonomskimi težavami, tako pogosteje vidimo več levega populizma (primer Grčije in Syrize). Tam, kjer več dnevnopolitične pozornosti pritegnejo migracije, pa akademiki predvidevajo več desnega populizma (primer Italije in Gibanja petih zvezd).

Kako pa ugotoviti, katere stranke so v praksi populistične in katere ne? Skupina nizozemskih raziskovalcev je jezikovno proučila manifeste političnih strank iz petih evropskih držav. Manifesti so dokumenti, v katerih stranke opišejo svoje politične cilje in kako jih želijo uresničiti. Iz njih so razbrali, kako pogosto se stranke poslužujejo delitve družbe na dva pola, in ali družbo delijo na pol po ekonomski ali po identitetni dimenziji. Njihovi izsledki so pokazali, da je v čisto vsaki stranki ta pojav delitve na dva pola do neke mere prisoten. Bolj radikalni kot so pogledi stranke, pogosteje menijo, da se da družbo razdeliti na pol. To velja približno enako za obe politični smeri, levo in desno.

Pri tem načinu merjenja se pojavi vprašanje: kaj je sploh uporabnost takšne definicije populizma, če je potem vsak politik populist, le eni bolj kot drugi? Povsem druge poglede na to, kaj populizem sploh je, imajo zgodovinarji; točneje tisti zgodovinarji, ki se specializirajo za radikalno desnico (nacizem, fašizem in podobno). Mednje sodita recimo Federico Finchelstein in Andrea Mammone. Ti zgodovinarji zastopajo tezo, da so tisti, ki jih raziskovalci populizma označujejo za desne populiste, pogostokrat preprosto – neofašisti. Njuna razlaga je, da so se tipične značilnosti razmišljanja fašističnih ideologov skozi čas

Študentska razmišljanja

10

le malo spremenile – poudarjajo pomen države in naroda nad vsem in so v njunem imenu pripravljeni storiti praktično karkoli. Edino, kar se je zanje po drugi svetovni vojni spremenilo, je, da je naziv »fašist« skorajda vsepovsod postal kletvica, s katero se nihče ni smel javno poistovetiti, neglede na svoje dejanske poglede. Če so želeli še naprej javno delovati, so potrebovali potuho – neko drugo ime za bolj ali manj isto ideologijo.

Dobri akademiki vedno priznajo tudi slabosti svojih razlag; dajmo jih še tukaj nekaj navesti. Tudi če bi se zedinili in uporabili samo en pogled na to, kaj populizem sploh je, bi še vedno prišlo do težav, ko bi poskušali te teoretične predpostavke neposredno prenesti na dogajanja v Evropi v praksi. Treba je upoštevati, da tudi stranke, ki so načeloma na evropskem nivoju na isti valovni dolžini in sodelujejo v istih strankarskih družinah, lahko zaradi nacionalnih specifik odstopajo. Britanski Laburisti, katerih vodja Jeremy Corbyn odprto podpira Brexit, pripadajo skupini S&D, ki sicer velja za pro-evropsko.

Tudi znotraj posameznih strank prihaja do nesoglasij, saj ima velikokrat del članstva bolj sredinske, del pa bolj radikalne poglede. Hkrati se pogosto razlikujejo pogledi med populističnimi strankami glede tega, čemu vse nasprotujejo: nekateri bi recimo ukinili Evropski parlament (AfD), drugi bi ukinili evro (Front National), tretji bi izstopili iz EU v celoti (UKIP) … Pod črto: sama oznaka, da je neka stranka populistična, pove bore malo o tem, za kaj se njeni politiki dejansko zavzemajo. Še posebna previdnost velja pri označevanju desnih populistov za neofašiste – tudi zgodovinarji imajo precej dolg seznam kriterijev glede značilnosti enih in drugih, ki se morajo prekrivati, da je primerjava smiselna.

To je bil torej kratek povzetek akademskih debat o populizmu. Kot z drugimi podobnimi pojmi je vedno najbolje, da si vsak sam ustvari svoje mnenje o njih, na podlagi lastnega raziskovanja. Cilj članka je bil predvsem, da je lahko to lastno raziskovanje malo bolj učinkovito in debate o temu bolj urejene in konstruktivne. Za konec še moje osebno mnenje. Ne glede na strahove, ki jih imamo, in kljub različnim pogledom na to, kako je treba družbo spremeniti na bolje, bi bilo dobro, če se na tistih res najhujših napakah, ki so jih že storile generacije pred nami, kaj naučimo. Le tako namreč lahko odkrivamo nova obzorja miru, razvoja in sožitja, ki žal premnogim pred nami – in marsikomu tudi dandanes – niso bila usojena.

11

KDAJ BO NARAVA REKLA DOVOLJ, SEDAJ IGRAMO PO MOJIH PRAVILIH? AVTORICA: Patricia Blažič

Prvi spomladanski žarki so nas letos iz zimskega spanca prebudili dokaj zgodaj. Prezgodaj? Zdi se mi, da ni več pogoste megle in sivin, ki krasijo ponedeljkova zimska ter jesenska jutra … Študenti smo letos že februarja zapustili predavalnice in jih zamenjali za martinčkanje s prijatelji v bližnjih kavarnah. Maturante je razveselila toplina sonca med jutranjo hojo do šole in jih obdala s polno živahne spomladanske energije, zaradi katere je moral marsikateri profesor povzdigniti glas. Zdi se mi, da letos ni bilo pravega »medvedjega« zimskega spanca in tistega občutka, ko se vse dogaja počasi, saj so dnevi kratki, redki sončni žarki pa zato še slajši. Primanjkovalo je tistih prijetnih večernih občutkov, ko te poživi skodelica babičinega čaja, topla odeja ali novi deli serij, ki si jih čakal že od prejšnjega poletja, vročih kuhančkov in občutka, ko prestopiš hišni prag, tvoje premražene roke pa nenadoma ogreje toplina. Redke so bile prve snežinke in lesketajoči kristalčki na površini snežne odeje ter neizmernega veselja, ko se vržeš v nedotaknjen sneg. Kaj šele tisti zvoki škripanja na novo zapadlega snega izpod naših toplih obuval. Spominjam se, ko sem zime preživela v belokranjski naravi na sprehodih in kepanju. Trenutki, ko smo imeli ledene prste na rokah, rdeča lička in širok nasmeh na obrazu. Kaj je s temi spomini letos? Te čedalje bolj izvenevajo.

Ali se tudi vam zdi, da ni več pravih, postopnih prehodov med letnimi časi? Ali se tudi vam zdi, da rastline še vedno igrajo igro letnih časov? Kaj pa ljudje? Kako se pa ljudje navajajo na te spremembe? Če pogledam iz drugega zornega kota, je bil preskok v pomlad zame lažji, saj ni bilo izrazitih temperaturnih in vremenskih sprememb. Vprašamo se lahko, zakaj so višje temperature skozi celo leto in kdo je kriv, da se narava tako opazno spreminja.

Se narava in njen cikel samostojno in neodvisno spreminja, ali smo k temu doprinesli tudi mi? Navsezadnje se posledice ne kažejo le v podnebnih spremembah, ampak tudi v naši neposredni bližini. Do kdaj bomo dopuščali onesnaževanje z odpadki in družbeno nesmiselne naložbe?

V sredini meseca marca smo na fakultetah in srednjih šolah ter ostalih družbenih omrežjih opazili plakate in brošure o protestih mladih za podnebno ukrepanje, napovedanih v več kot tisočih mestih po svetu in tudi v Sloveniji. Mladi za podnebno pravičnost so organizirali in izpeljali dogodek pod imenom »Podnebni štrajk«, s katerim so želeli dvigniti človeško zavest o pomembnosti kvalitetnega življenja tudi v prihodnosti. Menim, da so tovrstne akcije koristne za družbo, saj jo opomnijo na probleme, do katerih lahko privedejo naša nepremišljena dejanja.

Slovenija spada med gospodarsko razvite države, kar pomeni, da tudi uresničuje temeljna načela trajnostnega razvoja. Kljub temu si še naprej moramo prizadevati in stremeti k oblikovanju okolja prijaznega gospodarstva, ki bi doprineslo vsem nam in hkrati ustvarilo čim manj stresen vpliv na naravo. To lahko storimo z zavestjo, da je načrtovanje prihodnosti vedno razpeto v sožitju med željami in dejanskim stanjem. Vsak posameznik lahko z majhnimi koraki doseže dosegljive cilje, kar pomeni, da pridobi izkušnje, kako lahko vpliva na naravno okolje, ima spoštljiv odnos do njega in poišče rešitve, kako bi ustvaril prijetno okolje za bivanje z bolj obnovljivimi viri energije. Prav tako varovanje narave ni zgolj naš namen, ampak tudi cilj vsake države. Podnebne spremembe in škodljivi vplivi na naravo so problemi svetovnih razsežnosti, zato je nesmiselno čakati na jutri, ampak moramo ukrepati zdaj – danes!

Vedno stremi k ljubezni do okolja, v katerem živiš, kajti nekega dne bodo tukaj živeli tvoji otroci.

Današnji način življenja nas je prisilil, da vse več uporabljamo avtomobile, zato bi bilo za okolje nesmotrno, če ne bi začeli spodbujati več hoje, kolesarjenja in uporabe javnih prevozov – v dobrobit kakovosti zraka in varčevanja z energijo. Toplogredni plini imajo dolgo življenjsko dobo, ki pa bodo svoje udarne posledice pokazali šele čez desetletja. Nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije mora postati praksa.

Študentska razmišljanja

12

Več na kolo, manj v avto. Bodi ekološki do sebe in do narave.

Hkrati se je pojavila večja potreba po kmetijskih površinah, katere izkoriščamo za lastno prehrano ali prehrano živali. Agronomska stroka se dotika ravno tega področja, da bi se lokalna skupnost še bolj zavedala, kako pomembni so zeleni poklici (ekokmetje, ekologisti, ekoodvetniki, inženirji za solarno energijo, ekonomisti, ki upravljajo z naravnimi viri itd.). So ob enem tudi poklici prihodnosti. Gre za področja, ki delajo predvsem na tem, da zmanjšajo naš škodljiv vpliv na okolje. Izboljševanje kakovosti bivanja v okolju je pomembno, hkrati pa je potrebno iti v toku z razvijajočim se svetom in novimi tehnologijami.

Zagotoviti bi morali še večji trajnostni razvoj, ki bi omogočil kvalitetno življenje tudi v prihodnosti. V nasprotnem primeru se bomo postopoma morali prilagoditi tudi na način življenja, ki za nas ni sprejemljiv – poletja vedno bolj vroča, poplave, suše in obsežni gozdni požari. Če se osredotočim na podnebne spremembe in letošnjo zimo, lahko rečem, da bo pomanjkanje snežne odeje še kako imelo posledice. Sneg je za kmetijstvo ključnega pomena. S svojimi izolativnimi lastnostmi ščiti posevke, varuje sadno drevje in ostale rastlinske vrste pred pozebo. Pomankanje snega vodi k večjemu oddajanju toplote iz tal in zmrzovanju le-teh.

Bodi družbeno odgovoren.

Znanost o okolju je zapletena panoga, ki povezuje več področji: od geografije, pedologije, klimatologije, fitomedicine, inžinirstva, gradbeništva, kmetijstva, ekologije itd. Lahko bi naštevala v nedogled in samo pomislite, kako močno skupnost bi izoblikovali, če bi se stroke med seboj povezale ter skupaj začele soustvarjati človeku in naravi prijazno življenje. Z izobraževalnega vidika je pomembno, da se stroke prepletajo in nas vsakodnevno učijo novih veščin, to pa bi doprineslo k pozitivnim spremembam, katere nujno potrebujemo. Ključno je tudi nenehno izobraževanje vseh starostnih skupin k pomembnosti upravljanja z viri, ki niso do narave najbolj ekološki.

Pozivam k ukrepanju, da se v boju proti enemu od velikih okoljskih izzivov našega časa združimo in naredimo korak naprej – toliko stvari je, ki jih lahko vsak postori in pripomore k zmanjšanju uničevanja okolja in posledic le-tega v prihodnosti. Kaj lahko storim jaz/ti/oni zase in za planet? Prve spremembe začnite uporabljati že danes. Začetni najmanjši korak, ki ga lahko vsak izmed nas naredi, je, da vestno ločuje odpadke in dosledno uporablja materiale za ponovno uporabo ter je pozoren pri uporabi elektrike in vode. Vsak gre lahko v trgovine s platneno vrečko in namesto plastenke uporabi steklenico. S tem ne bo samo varčnejši do okolja, ampak tudi do svoje denarnice.

Ne uporabljaj plastičnih vrečk in plastenk. Zamenjaj jih za vrečke in steklenice za ponovno uporabo.

Lahko smo hvaležni, da živimo v Beli krajini. To pa ne pomeni, da jo zapustimo in pozabimo, ampak da našo (ne)okrnjeno naravo ohranimo ter zmanjšamo težko breme onesnaževanja. Pod del belokranjskega okolja spada tudi Krajinski park Kolpa in Lahinja, domova mnogim rastlinskim in živalskim vrstam, ki soustvarjajo biotsko pestrost. Posebnost, ki sobiva v našem okolju je tudi svetovno znana človeška ribica. Je edini predstavnik rodu Proteus. Njena ogroženost je povezana predvsem z onesnaženjem voda. Spiranje vod pod površje iz kmetijskih površin, industrijskih in komunalnih vod lahko zmanjša obstoj človeške ribice v Beli krajini. Ena izmed rešitev je lahko tudi zavestno urejevanje primernih odtokov, kar bi vplivalo na to, da zaščitimo naše dragoceno belokranjsko okolje ali pa celo stanje izboljšamo.

Belokranjska narava je magična. Obnašajmo se kot prijatelji narave.

Si res želimo, da bodo naši vnuki samo poslušali, kako lepo je bilo živeti med belimi brezami in steljniki, z neokrnjenimi bregovi reke Kolpe? Si res želimo, da odvečni odpadki končajo izven smetnjakov in se kopičijo po nepotrebnem v naši bližnji okolici? Bela krajina, Slovenija in svet se ne bodo vrnili v preteklost, ko smo imeli vse, kar smo potrebovali, zato moramo ceniti, kar imamo sedaj in imeti spoštljiv odnos do tega. Pogled skozi okno, kjer nas razveseli obilo zelene barve, čista in urejena okolica, kolesarji … Oh, vse to ne sme biti pozabljeno! Ob zavedanju odgovornosti današnje generacije imamo moč in porajajoče se ideje, za katere menim, da bi jih morali vedno znova poudarjati in vendarle doseči spremembo miselnosti do sveta narave – našega prostora življenja, raziskovanja in učenja.

Planet B ne obstaja!

Bodi obziren, če ne, pojdi na LUNO živet.

13

EVOLUCIJA SPOLOV AVTOR: Jaka Šikonja

Človek je ena izmed oblik življenja, a življenje je tudi brez človeka. Začelo se je v nam težko predstavljivi obliki in takšno danes ne bi moglo obstajati. V oceanu »prajuhe« iz različnih organskih in neorganskih snovi so se molekule naključno zaletavale. Nastajale so vedno večje, kompleksnejše in z več različnimi funkcijami. O živem lahko začnemo govoriti šele, ko je nastal skupek atomov, ki je imel možnost podvojitve, to je postala molekula podobna današnji DNA. Ker je število takšnih »živih skupkov« eksponentno naraščalo, je številsko prevladalo nad preostalimi skupki. Prav presenetljivo je, da so ravno napake pri podvojevanju vodile razvoj življenja naprej. Ob pojavu teh sta bili dve možnosti, ali bo skupek dalje preživel, ali bo potonil v pozabo, in večinoma se je dogajal drugi scenarij. Vsaka nova napaka, ki se je obdržala in ki je omogočila, da se je »živi skupek« še boljše podvojeval, je številsko izrinila preostale. Enostavno povedano, če je imel skupek boljši mehanizem podvojevanja, bolj se je množil in dominiral nad ostalimi. Takšna zgodba se je na planetu Zemlja odvijala približno 4,3 milijarde let in ves ta čas so se »živi skupki« podvojevali, podvojevali z napakami in postajali vse bolj kompleksnejši. Evolucijsko je postalo smiselno zavarovati genetski material, ki se podvojuje, pred zunanjimi vplivi, in tako so celice dobile membrano.

Milijarde let potekajoča naravna selekcija je izobčila tiste skupke, ki so zaostajali, napredovali so agresivnejši z možnostjo učinkovitejše izrabe hranilnih snovi, prilagajanja na spremembe v okolju, in na splošno tisti, ki so svoj genetski material hitro in učinkovito pomnoževali.

Razvoj človeka v današnji obliki - Homo sapiensa - je potekal prek različnih stopenj, predvsem pomembni mejniki so: • Hoja po zadnjih dveh okončinah, kar je sprostilo sprednje okončine; • Večji možgani, predvsem razvoj prefrontalne skorje, ki opravlja kompleksne odločitve in nadzoruje obnašanje, in temporalnega režnja, kjer se nahaja center za govor; • Podaljšan čas nosečnosti in razvoja do samostojnega osebka; • Zmanjšanje razlik med spoloma, kar najverjetneje kaže na to, da je takšna sprememba spodbudila povezovanje med samci in samicami, predvsem ker je bil potreben daljši čas za vzgojo potomcev; • Razvoj kortikospinalne proge, ki je omogočala bolj natančno hoteno gibanje, in pomaknitev palca stran od ostalih prstov, kar je omogočalo trden prijem.

Ob začetku živih organizmov spoli niso obstajali, ampak je reprodukcija potekala v obliki kopiranja samega sebe. Ločiti samce in samice pri različnih živalskih vrstah glede na zunanji izgled je nemogoče. Uveljavil pa se je princip, da je samec tisti, ki proizvaja manjše spolne celice. Takšna razlika je nastala v milijardah let evolucije in očitno je sistem dveh spolov oziroma dveh vrst spolnih celic omogočal večjo preživetje vrste.

Pri človeku - Homo sapiensu - je razlika med samci – moškimi in samicami – ženskami relativno majhna. Spola se tako razlikujeta po notranjih in zunanjih spolnih organih, po strukturi dojk, po hormonskem sistemu, mišični masi, višini in vedenju.

Primarno spol določajo geni na kromosomu Y. V povprečju imajo moški tudi večjo telesno maso za ≈ 15 %, večjo bazalno presnovo, večje dihalne poti in večje število rdečih krvnih celic, ki prenašajo kisik po telesu. Pri ženskah se več zaužitih hranil pretvori v maščobo, pri moških pa v mišičnino. Evolucija je namreč pokazala, da takšne lastnosti obeh spolov omogočajo najboljšo osnovo za reprodukcijo.

Če razumemo zgoraj napisano, ni čudno, da so moški bili lovci in bojevniki, ko pa jih je narava obdarila s fizično bolj sposobnim telesom, v smislu surove mišične sile. Žensko je po drugi strani naredilo ranljivo, še posebej v obdobju nosečnosti.

Izkazalo se je, da daljši čas razvoja ploda v maternici omogoča razvoj možganov v največji meri. Ti pa so omogočali povezovanje med pripadniki človeške vrste, nadzor svojega vedenja, izvajanje kompleksnejših gibov, sposobnost učenja in boljše prilagajanje na okolje.

Samice morajo vložiti več energije v potomce, kot to storijo samci. Že na začetku je ženska spolna celica občutno večja kot moška in se pri človeški vrsti razvije samo ena v enem menstrualnem ciklu, kar pomeni, da ima ženska lahko omejeno število potomcev. Prav tako mora samica preko celotne nosečnosti ter dojenja vlagati dodatno energijo za razvoj ploda. Ker mora toliko več vložiti, je smiselno, da pazljivo izbira partnerje. Želi si takšnega partnerja, ki bo zanjo poskrbel, medtem ko bo vzgajala potomce. Smiselno je, da bo že pred parjenjem izbrala zvestega samca. Dodatno breme žensk je njihova nezmožnost nadzora nad svojo plodnostjo, kar se je končalo z izumom hormonskih kontraceptivov.

Učimo se!

14

Samci se razlikujejo po tem, da imajo možnost relativno »neomejenega« števila potomcev. Dnevno se v testisih proizvede na milijone semenčic. Samce tako evolucija žene, da si poiščejo čim več samic za parjenje in da po prenosu moških spolnih celic prepustijo vzgojo samicam, medtem ko iščejo nove. To je en izmed razlogov, da so moški bolj nagnjeni k promiskuiteti, čeprav je še vedno prefrontalna skorja pri človeku tista, ki zavira takšno vrsto vedenja.

En rezultat evolucije je tudi nastanek današnje družbe. Ne samo, da so bolj zmogljive živalske vrste prevladale nad ostalimi, takšna selekcija je potekala tudi znotraj same človeške vrste. Moški so bili višje od žensk na hierarhični lestvici predvsem zaradi fizične premoči in večjih možnosti za razvoj kariere, ker niso nosili bremena nosečnosti in vzgoje. Zanimivo je, da borci za pravice žensk obrekujejo moške za nastalo situacijo, v bistvu bi mogli razumeti, da je to posledica milijarde let trajajoče evolucije. V zadnjem času se ženske povzpenjajo po družbeni lestvici, saj se jih vse več odloča za življenje brez otrok, so finančno samostojne in lahko nadzorujejo svojo plodnost. Kljub temu se morajo zavedati, da se borijo s fizično krepkejšimi osebki moškega spola, ki so zmožni daljšega in napornejšega dela. To pa je osnova za uspešno kariero.

15

KOREJŠČINA ZA ABSOLUTNE ZAČETNIKE AVTORICA: Pia Zevnik

Tokratni prispevek v našem jezikoslovnem kotičku se dotika enega od treh večjih azijskih jezikov – to je KOREJŠČINA. Tri najbolj razširjeni in najpogosteje govorjeni azijski jeziki so standardna mandarinščina na Kitajskem, japonščina na Japonskem in korejščina v Južni in Severni Koreji.

Korejščina je azijski jezik, govorjen v Severni Koreji in Južni Koreji. Ko govorimo o podobnosti treh azijskih jezikov med sabo, pogosto napačno mislimo, da so le-ti skoraj enaki. To seveda ni res. Čeprav lahko najdemo podobnosti med tremi jeziki, ne moremo reči, da so enaki. Tudi trditev, da se Korejci, Japonci in Kitajci med sabo razumejo brez problema, ne drži. Poleg tega, da ima vsak jezik svoja specifična slovnična pravila, se tudi pisave teh treh jezikov med seboj razlikujejo. Kitajščina uporablja kitajske pismenke, japonščina pismenke, ki jih imenujejo k​anji​, in še dve fonemični pisavi, imenovani k​atakana ​ in hiragana​, korejščina pa pisavo imenovano h ​angeul​. Posebnost korejske pisave je ravno ta, da to niso pismenke v takšni obliki, kot jih uporabljata japonščina in kitajščina.

Zakaj pa je ravno korejska pisava tako posebna?

Razlog za to se skriva v njenem nastanku. Davnega leta 1443 je takratni kralj korejskega polotoka, kralj Sejong (​ 세종대왕​), kitajske pismenke razglasil, kot neprimerne za zapisovanje korejskega jezika in s skupino akademikov naredil abecedo, ki je v uporabi še dandanes. Leta 1446 je bila abeceda tudi uzakonjena. V 19. stoletju je bila abeceda poimenovana h ​angeul​, kjer ​han ​pomeni 'veliki, pomembni', g ​eul pa 'pisava'.

Korejska abeceda sestoji iz 19 soglasnikov, 14 samoglasnikov in 7 sestavljenih samoglasnikov.

Samoglasniki: Črka Približna izgovorjava

ㅏ a

ㅑ ja

ㅓ eo

ㅕ jeo

ㅗ o

ㅛ jo

ㅜ u

ㅠ ju

ㅡ eu

ㅣ i

ㅐ e

ㅒ je

ㅔ e

ㅖ je

Sestavljeni samoglasniki: ㅘ

Črka Približna izgovorjava

ㅙ wa

ㅚ we

ㅝ we

ㅞ wo

ㅟ we

ㅢ wi

eui

Soglasniki: ㄱ

Črka Približna izgovorjava

g, k

ㄴ n

'Posebni' soglasniki:

Jezikovni kotiček

ㄷ d

ㄹ r, l

ㅁ m

ㅂ

ㅅ

ㅇ

ㅈ

ㅊ

ㅋ

ㅌ

b

S

ø

ž

č

k

t

16

ㅍ p

ㅎ h

izgovorjava Soglasniki: ㄱ

Črka Približna izgovorjava

g, k

ㄴ n

ㄷ d

ㄹ

ㅁ

r, l

m

ㅂ

ㅅ

ㅇ

ㅈ

ㅊ

ㅋ

ㅌ

b

S

ø

ž

č

k

t

ㅍ p

'Posebni' soglasniki: Črka Približna izgovorjava

ㅃ bb

ㅉ žž

ㄸ dd

ㄲ gg/kk

ㅆ ss

Vendar se korejska abeceda ne obnaša tako kot naša abeceda. Korejske črke se vežejo skupaj v zloge, kar je razvidno tudi iz načina pisanja. Ti zlogi pa se nato povezujejo v besede. Poglejmo si, kako se korejske črke povezujejo na primeru z besedo h ​angeul.

V zloge se lahko povežeta najmanj dve in največ štiri črke.

Posebnosti pa lahko najdemo tudi v izgovorjavi vsake korejske črke. Le-ta je odvisna od tega, kje v zlogu ali besedi črka stoji. V zgornjem primeru lahko vidite, da ima črka ㄱ ​ ​dve možni izgovorjavi – ​g ​in k​​. V primeru besede h ​angeul​se črka ​ㄱ​izgovarja kot ​g​, saj se nahaja znotraj besede in na začetku zloga. Če bi ㄱ​stal na začetku besede ali pa na koncu zloga, kot sta v zgornjem primeru ​ㄴ​in​ㄹ​, potem bi ga izgovarjali ko ​k​.

Kar je razvidno iz zgoraj navedenega je, da je korejska abeceda nekaj posebnega, saj se je le redko katera umetno ustvarjena pisava v zgodovini obdržala tako dolgo in bila tako učinkovita, kot je to uspelo korejski pisavi.

Kot zaključna misel pa še to: učenje korejščine zahteva takšno predanost kot tudi učenje kakršnegakoli drugega jezika, vendar je njena prednost v preprostosti abecede, ki se je lahko z zdravo mero predanosti naučimo kar iz udobja domačega naslonjača.

17

ㅎ h

INTERVJU Z AVTORICO BELOKRANJSKEGA LEKSIKONA AVTORICA: Valentina Vrbos; INTERVJUVANKA: Katarina Špringer

Pred nekaj meseci se je na družbenem omrežju Instagram pojavil profil z zanimivim uporabniškim imenom, ki se glasi »Belokranjski leksikon«.

To je profil, ki slavi belokranjsko narečje. Na njem tako lahko najdemo različne besede, besedne zveze in povedi, ki jih uporabljamo Belokranjci.

V uredništvu smo se tako odločili, da odkrijemo, kdo se skriva za tem hudomušnim profilom in ga v tokratnem intervjuju posedemo na vroči stol.

Po krajši raziskavi smo ugotovili, da je lastnica profila Katarina Špringer, študentka slovenistike.

Katarina, za začetek nam povej nekaj o sebi, o svojem študiju, zakaj slovenistika?

Najprej lepo pozdravljam vse bralce Zvitice. Kot je bilo že omenjeno, sem Katarina Špringer, študentka 3. letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za študij slovenistike sem se začela zanimati nekje v 3. letniku gimnazije. Preprosto sem pri pouku videla, da mi je to področje všeč, da mi obravnavana snov leži, poleg tega me je problematika tako z jezikoslovnega kot literarnega vidika širše zanimala. Piko na i je takrat dodala profesorica slovenščine mag. Anita Starašinič, ko me je v zadnjem letniku spodbudila, da sem sodelovala v literarnem natečaju, zaradi česar sem bila v tistem obdobju v nekem ustvarjalnem zagonu.

Je izbran študij do sedaj upravičil tvoja pričakovanja?

Še pred začetkom prvega semestra na fakulteti sem bila prepričana, da bodo predavanja podobna, kot so bila tista v gimnaziji.

No, rahlo sem se zmotila. Veliko je bilo novega, novih pogledov na stvari, ki smo se jih že učili v osnovni in srednji šoli, ter za katere sem mislila, da jih obvladam. Iskreno, potrebovala sem nekaj časa, da sem padla v sistem in da so mi predmeti postali več.

Kaj te je spodbudilo, da si odprla profil »Belokranjski leksikon«, kje in kako se je vse začelo?

V prvem letniku sem izbrala izbirni predmet Slovenska narečja. Kar tako, »od oka«, ker se mi je lepo slišalo. Žal mi je, da si ga nisem pustila za kasneje, ker mi je v prvem letniku za razumevanje določenih zadev manjkalo še nekaj znanja. Vseeno lahko rečem, da so mi bila predavanja in izdelava seminarske naloge takrat v veselje. Zanimivo je bilo ugotavljati podobnosti in odstopanja mojega govora v primerjavi s knjižnim jezikom ter zakaj sploh pride do njih. Pa tudi s sošolkami se rade pošalimo na račun govora katere izmed nas. Vedno mi je lepo poudariti, da prihajam iz Bele krajine in reči kako »po domače«, da so me sošolke kar debelo pogledale. Za Belokranjski leksikon pa sem idejo dobila kasneje, povsem spontano, ko sem nekje sredi novembra lani med vožnjo z avtobusom pregledovala objave na Instagramu in odkrila stran, ki objavlja besede, besedne zveze, stavke ipd., vezane na štajersko narečno skupino. Zanimalo me je, ali lahko kaj podobnega nastane med govorci našega narečja. Po odprtju profila in prvi objavi sem bila prijetno presenečena nad odzivom. Ob tej priložnosti se moram zahvaliti za uvodno spodbudno pomoč in za to, da imajo objave tako lepo podobo, Nini Miketič, predsednici KBŠa.

Pogovarjali smo se z ...

18

Iz kje črpaš vse narečne besede/besedne zveze in fraze? Kdo oziroma kaj je tvoj vir, tvoja pomoč pri ustvarjanju tega profila?

Mislim, da če si govorec nekega narečja, njegovih izrazov ni težko zbrati in zapisati. Govorec potrebuje le jezikovno znanje, ki mu pove, kdaj je nekaj v govoru narečno zaznamovano in tako različno od knjižnega jezika. Recimo, da hitro prepoznam posebnost v nekem govoru, kar pritegne moje zanimanje. Poslušanje govora se začne doma, v družini, ki je tudi meni dala veliko narečnega besednega zaklada. To je moj prvotni vir, na katerem gradim naprej s pomočjo vseh govorcev okrog sebe.

Večino objav pa seveda sestavljajo predlogi in ideje sledilcev profila. Moja naloga je, da poskušam ustrezno izbrati predloge, pri čemer se zaradi njihovega ogromnega števila včasih zgodi, da kateri (nenamerno) ostane spregledan. Torej, ustvarjalci smo vsi, tisti, ki dajete predloge, tisti, ki jih všečkate, komentirate, popravljate, samo berete, o tem razmišljate in jaz, ki vsak dan objavim po en predlog ter ga poskušam humorno obarvati.

Bi z našimi bralci za konec delila še kakšno misel, ki se ti porodi ob vsem tem razmišljanju o narečjih in narečnih govorcih?

Upam, da bodo v nadaljevanju ljudje še naprej tako aktivno sodelovali pri ustvarjanju Belokranjskega leksikona, da se bo ljubezen do belokranjske besede še povečala; »da bo Belokrajnc iše zmerom trdi ł govoru, da bo Anka iše lepša, pastirče iše mlaje i da bo uno pole iše skus puno ofc«.

19

KAJ SO DIJAKI LETOS IZBRALI ZA MATURITETNE NALOGE? AVTORICA: Maša Kuzma Lan Zevnik: »Pri maturitetnem predmetu psihologija sem si za izdelavo seminarske naloge izbral tematiko odnosa mladih do evtanazije. Pri izdelavi seminarske naloge sem raziskoval, kakšen je odnos oz. mnenje mladih do vprašanja evtanazije. V teoretičnem uvodu sem se dotaknil zgodovine evtanazije (kaj so o njej mislil stari Grki, Rimljani in Krščanska cerkve), razdelal sem pojme povezane z evtanazijo (pasivna in aktivna evtanazija, posredna in neposredno ravnanje ...) in preveril kako je z legalnostjo evtanazije v Sloveniji, kjer je evtanazija nezakonita, medtem ko je v nekaterih evropskih državah (Belgija, Luksemburg, Nizozemska) evtanazija dovoljena. Izvedel sem tudi anketo, kjer sem mlade povprašal o njihovem odnosu do evtanazije. Izvedel sem, da večina anketirancev podpira idejo evtanazije in bi podprla zakon, ki dovoljuje evtanazijo, vendar vseeno menijo, da bi lahko prišlo do zlorabe le-te v namen koristi posameznika ali družbe.« Anika Kobetič Stipanič:

Iva Mušič:

»O samopodobi med mladimi je po mojem mnenju premalo govora. Nihče se ne zanima za to, kdo se kako počuti. Nikomur ni mar, če je nekomu grozno v svojem telesu bodisi zaradi izgleda bodisi zaradi svoje osebnosti. Vsem je mar samo za to, da bo njim lepo. Svet se je spremenil, na slabo, če pogledamo z vidika odnosov drug z drugim. Včasih so bili prijatelji ali sošolci tako v dobrih odnosih, da so si bili v oporo, si pomagali, svetovali. Dandanes se veliko, če se zdaj osredotočimo na srednje šole, najstnikov v svojem telesu ne počuti dobro. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Na nekatere vpliva izgled sovrstnikov, na druge karakter, na tretje ocene… Za to je lahko veliko razlogov. Zato sem se odločila, da bom to temo raziskala. Tudi sama imam namreč v nekaterih primerih slabo samopodobo zaradi določenih dejavnikov, zato želim raziskati, če se tako počuti še kdo in kaj vse so vzroki za to.«

»Samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe, ki je danes med mladimi vedno bolj prisotno v veliki meri. Ravno zato sem se odločila za raziskovanje te teme, saj me zelo zanimajo mnenja mladih o samem sebi. V nalogi sem se osredotočila na vpliv samopodobe in posledicah drugih dejavnikov (medijev, šole…) nanjo. V teoretičnem delu sem predstavila samopodobo ter njene značilnosti in navedla nekaj znanih psihologov, ki so se z njo ukvarjali. V praktičnem delu pa sem s pomočjo ankete, v kateri sem anketirala 141 dijakov Gimnazije Črnomelj analizirala njihove odgovore.

Rezultati so po pričakovanjih pokazali, da je večina mladih obremenjena sama s seboj, da si želijo na sebi marsikaj spremeniti in da imajo povprečno dokaj nizko samopodobo. Izpostaviti pa velja dejstvo, da je med temi dijaki višje število deklet z nižjo samopodobo, vendar se ta od 1. do 4. letnika zmanjšuje. Dijaki tudi navajajo, da imajo mediji velik vpliv nanje, še posebej prisoten je njihov pritisk o podobi idealnega videza.«

Dijaški kotiček

20

Miha Babič: »V seminarski nalogi, ki je pred vami, sem se osredotočil na športno aktivnost dijaka na Srednji šoli Črnomelj (natančneje gimnazijca) v povezavi z učnim uspehom. Zdi se mi, da veliko ljudi z velikim navdušenjem opazuje vrhunske športnike in med tem razmišlja, kako bi tudi on rad stopil na stopničke, nosil kolajne okoli vratu ali v roki držal pokal. Podobno se dogaja tudi v šoli, ko vsi opazujejo tistega pridnega, ki ima priznanja z mnogih tekmovanj in v redovalnici skoraj same petice. Ocene, priznanja, kolajne in pokali nas vse prevzamejo in vsi si želimo, da bi živeli njihovo ˝popolno˝ življenje. Pri tem pa pozabimo na eno zelo pomembno stvar. To je ozadje, tisto, kar gledalci ne moremo videti. Na prvi pogled je res nevidno, a hkrati še vedno močno povezano z vsemi prejetimi uspehi, nagradami, ocenami …

Vrhunski športnik in odličnjak pa imata po mojem mnenju veliko več skupnega kot samo to, da bi radi bili drugi kot oni. Oba morata trdo delati, biti vztrajna in potrpežljiva. Poleg tega pa morajo delati na komponentah, ki sem jih tudi sam raziskoval znotraj te seminarske naloge. Da je lahko športnik zares uspešen mora biti zagnan in veliko trenirati, da veliko trenira pa mora biti tudi dobro motiviran. Motivacija je tista, ki nas žene naprej in nam daje razlog da nekaj počnemo in se premikamo proti cilju. Podobno je tudi pri dijaku, ki stremi k odličnemu uspehu. Namreč, da lahko presediš po cele dneve v sobi pred knjigo in se poleg tega odpoveš prostemu času, prijateljem, družini itd., je nujno potrebno, da se dobro motivira, saj mu lahko učenje drugače predstavlja velik problem. Poleg motivacije je pri obeh, tako pri športniku kot dijaku, pomembna tudi koncentracija. Ta obema omogoča, da se v pravem trenutku osredotočijo in opravijo svojo nalogo kar se da najbolje. Bodisi da gre za strel na gol ali za pisanje testa. In samo tisti, ki so se sposobni močno koncentrirati, bodo dosegli najvišje rezultate. Naslednja povezava, ki jo je moč opaziti med športnikom in dijakom pa je tudi soočanje s stresom. Namreč vsak športnik je pred svojim tekmovanjem nervozen, prav tako dijak pred testom. Pri tem morata biti oba previdna, da jih živci ne izdajo in da učinkovito premagujeta stresor in kljub njegovi prisotnosti uspešno opravijo nalogo in dosežejo cilj. Zadnja povezava vredne omembe pa je zdravje in telesna kondicija. Namreč šport deluje na naši fizični in psihični ravni. Medtem ko oseba trenira, se ji razvija motorika in s tem tudi možgani. Pri gibanju se sproščajo hormoni sreče kar pripomore k bolj pozitivnemu pristopu do celotnega življenja in posameznih preizkusov v njem. S samim gibanjem pa se krepi tudi naše srce, pluča, kosti … in imunski sistem na sploh, zaradi česar redkeje zbolimo in imamo več časa, da se posvečamo dejavnostim kot je na primer učenje.« Lara Geltar: »SMRT V DRUŽINI: Prav vsak izmed nas si je že v otroštvu postavil vprašanje, npr.: Kaj je smrt? Zakaj se ljudje jočejo ob smrti? Kaj se bo zgodilo z mano, če mi umre mama? Namesto jasnih odgovorov so nas pomirili z lažmi in izmišljotinami, le da o smrti ne bi bilo potrebno govoriti. Seveda smo v vsakdanjem življenju nenehno soočeni s smrtjo, a kljub njeni prisotnosti se še vedno ohranja njen tabu. A čeprav se o temi premalo govori, je potrebno vedeti, da so izgube žalostne in tragične, in da je nesmiselno, da bi se jih ljudje sramovali in jim pripisovali nenaravnost ali celo srhljivost«

21

KO PADEJO MASKE AVTORICA: Maša Kuzma

Človek, ki je bil osovražen s strani mnogih. Človek, ki je bil občudovan s strani mnogih. Moški, ki je bil obtožen sodomije.

Moški, ki je izkusil velike ljubezni. Kdo pravzaprav je ta skrivnostni Oscar Wilde?

Le navaden puhloglavec, večni cinik in aroganten samovšečnež? Ali se pod krinko samozadostnosti skriva nekaj več? Nekaj občutljivejšega, krhkejšega? Mogoče je narobe razumljen, ker je eden redkih ljudi, ki so se držali le svojih moralnih načel in le svojega načina življenja. Mogoče je zgolj ekshibicionist.

Oscar Wilde je bil veličasten človek, pa naj bo to izrečeno z vidika kritikov, ali pa njegovih privržencev. Kdo bi si mislil, da bo umetnik, ki je doživel toliko vzponov in padcev, ki je vedno nihal med dobrim in zlim, moralnim in sprevrženim, ki je plaval iz višav v pogubo, tako večen? Uspelo mu je, kar si je zadal še v svojih mladih letih. Da ljudje govorimo o njem. »Le ena stvar je hujša, kot če te ljudje ogovarjajo. In ta je, če te ne ogovarjajo.« Ali vsaj tako je menil Wilde.

Veličasten šovinist je za čas svojega življenja vedno hodil po robu družbenih norm. Čeprav se je redno udeleževal zabav in prireditev s takratno 'angleško smetano', je ostajal zvest sebi in svojemu nastopu. Imel je veliko prijateljev, zaradi svoje radodarnosti, in še več sovražnikov, zaradi svoje iskrenosti, ki pa na trenutke ni poznala meja vljudnosti.

Mogoče se je Wilde z vsemi svojimi 'čudaškimi' in 'neprimernimi' izreki pravzaprav le poglobil v povprečnega človeka; v to, kar bi delal vsak, če ga ne bi mučila vest, sram ali prihajajoča kazen. Prav on je bil tisti, nad katerim so se ljudje v Angliji v 19. stoletju zgražali. Vzdihovali in zmajevali so z glavami vsakokrat, ko je Oscar izpostavil kakršno koli skrivno lastnost ljudi takratne meščanske – pa tudi današnje – družbe. »Dolžnost je tisto, kar človek pričakuje od drugih, ne pa tisto, kar dela sam.« »Moralnost ni nič drugega, kot odnos do ljudi, ki jih osebno ne maramo!« »Ta ženska ima izredno razvita družinska čustva. Ko ji je umrl tretji mož, so ji lasje kar pozlateli od žalosti.

Prijatelji in znanci so znali povedati, da se je z njegovim prihodom ozračje nemudoma prelevilo v bolj igrivo. Nevsiljivo, a učinkovito je postal glavni govorec družbe, ljudi je tako šokiral, navdihnil in zabaval hkrati. Besede je obračal, kakor se mu je zahotelo, na trenutke se je celo zdelo, kot da se stavki podrejajo njemu, ne pa on njim. Dandanes je na svetu sicer veliko ljudi, ki šokirajo s tem ali onim, a redki so tisti, ki se bodo vtisnili v knjige, članke in misli ljudi še stoletje kasneje. Wilde pač ni bil polovičarski, ko se je odločil, da bo cel svet govoril o njem. Prav zato je ta človek nekaj posebnega.

Pogovor z Wildom naj bi na trenutke izgledal kot pomenek s človekom, ki ni z obema nogama na zemlji. Včasih je – namerno ali ne – sredi pogovora kar odtaval, veliko njegovih stavkov je ostalo nedokončanih in zgodb nerazumljenih. Prav to je ljudi pritegnilo k njemu, to ga je naredilo še skrivnostnejšega.

Kljub vsem nesmislom, ki so pridrveli iz pisateljevih ust, je ostal Wilde za časa svojega življenja priljubljen, dokler ga ni oče njegovega ljubimca obtožil sodomije in ga poslal za zapahe.

Sicer je bil pisatelj Salome poročen in oče dveh otrok, a se niti zavoljo zakonskega življenja ni zresnil. Še več, morala, kot so jo poznali v takratni družbi, mu ni preveč dišala. Ogromno je potoval po svetu, občudoval je literate, ki so ga impresionirali na ta ali oni način, razvil pa je popolnoma svoj smisel ustvarjanja.

Tako kot je v pisanju plaval nad oblaki in ustvarjal nekakšen lahkoten svet, je tudi skozi življenje stopal popolnoma neobremenjeno. Ali vsaj tako je bilo videti.

Koliko bolečine mora človek občutiti, da iz njega pridejo tako veličastna dela, kot so dela Oscarja Wildea? Kdaj se je umetnik začel zavedati svoje prepovedane in takrat sprevržene ljubezni? Mogoče so se prvi začetki pokazali v rani mladosti, ko je deček do svojega desetega leta starosti nosil le krila. Mati ga je namreč oblačila kot deklico, saj si jo je zelo želela. In Oscar

Dijaški kotiček

22

temu ni nasprotoval. A verjetno je tudi, da se je prvič zavedel svoje usmerjenosti, ko je spoznal Lorda Douglasa. Človek, ki je posredno botroval Wildovemu nesrečnemu koncu. Wilde je zaradi svoje ljubezni pristal za zapahi za dve usodni leti, ki sta spremenili njegov do takrat tako pretkan in samozadosten odnos do sveta. Celo svoje življenje je bil velik individualist in ekscentrik, zagovarjal je pravico do svobodnega opredeljevanja glede veroizpovedi. A ko je bil izpuščen iz zapora, se je začel spogledovati s krščanstvom. Kljub njegovim poskusom Wildea niso sprejeli v nobeno krščansko cerkev, na smrtni postelji pa, ko je komajda še odpiral oči zaradi sifilisa, so njegovi prijatelji pripeljali župnika, ki ga je bil pripravljen krstiti. Dobro se mora pokrivati s slabim in obratno, užival je v mladosti in dvigoval glavo visoko v oblake, na koncu pa mu je življenje terjalo davek za to.

Nekoč, ko je bil še mlad, je Oscar dejal: »Ne morem živeti brez poželenja, strahu in bolečine … Zastrupljen, samovšečen in samozadosten. Postal bom poet, pisatelj ali dramatik. Slaven bom tako ali drugače, in če ne slaven, notoričen.« In zopet mu je uspelo vzbuditi življenje iz zapisanih besed – postal je tako opevan v krogu literatov kot opsovan v visoki angleški družbi na koncu svoje kariere. Ogromno kontrastov je spremljalo tega moža, in verjetno mu je to uspelo z vlogami, ki jih je tako rad prevzemal. Ob neki priložnosti je celo rekel, da obožuje igranje, ker je toliko resničnejše od življenja.

Jaz: »Danes je prav strašno vreme.« Wilde: »Res, a kako naj bi verjeli v nesmrtnost duše, če ne bi bilo snega?« Jaz: »Strašno zanimivo vprašanje, kaj natanko ste želeli povedati s tem?« Wilde: »Niti pojma nimam!« Jaz: »g. Wilde, ali ste kdaj razmišljali – » Wilde: »Razmišljanje je nekaj najbolj nezdravega na svetu; človeka pokosi prav tako kot sleherna bolezen.«

Rad je pritegnil pozornost, mogoče so se zato pogovori z njim (in na splošno druženje) zdeli kot izlet v deželo nesmislov. Je pa tudi res, da je Wilde velikokrat podoživel svoje besede in v večini primerov ni bil dvoličnež. »Plehki so tisti, ki ljubijo samo enkrat v življenju. Tisto, čemur pravijo lojalnost in zvestoba, imenujem jaz letargija ali pa pomanjkanje domišljije.

Zvestoba pomeni v čustvenem življenju natanko tisto, kar zadrtost v duhovnem. Kratko malo priznanje šibkosti.« In on vsekakor ni bil 'šibak' človek, saj svoji ženi ni bil nikoli zvest. Po nekih podatkih naj bi se celo pri njem v stanovanju zbiralo veliko mladih moških, s katerimi naj bi se 'družil'. In to je tudi dvignilo veliko prahu nad njegovo ime.

Kljub vsem 'spodrsljajem,' kljub nemoralnosti in kompleksnosti umetnikovega značaja ne moremo spregledati dejstva, da je bil in je Oscar Wilde eden boljših literatov, še posebej v obdobju dekadence. Predstavil nam je svet, kot si ga nihče ni niti zamišljal. S čudovitimi stavki nas je popeljal v nek drug kraj in čas, kjer si lahko predstavljamo, da je vsako dejanje človeka mogoče in celo dovoljeno.

Irski pisatelj ne bo nikoli pozabljen prav zaradi svoje posebnosti, in edina stvar, za katero ga lahko obsojamo, je ta, da ni svojega edinstvenega pogleda na svet ubesedil v več delih.

Jaz: »Kako pomembno je za vas svobodno izražanje v umetnosti?« Wilde: »Umetnost in svoboda se mi zdita veliko bolj vitalni in religiozni, kot katerakoli veroizpoved.« Jaz: »Mislite, da je vaše vedenje odobravajoče?« Wilde: »Ubadanje s predstavami, kakšno vedenje je pravilno ali napačno, je znak ustavljenega intelektualnega razvoja.« Jaz: »Ali so izobraženci vedno občudovanja vredni?« Wilde: »Izobrazba je občudovanja vredna. Od časa do časa pa se velja spomniti, da nas tega, kar se res splača vedeti, ne more nihče naučiti.« Wilde se nikoli ni skrival pod maskami. Mogoče je le igral vloge, ki so se mu v določenem trenutku zdele primerne, a nikoli se ni izdajal za nekaj, kar ni. Mogoče mu je zaradi tega uspelo, da je ostal zapisan v zgodovino. Dvomim, da poznamo koga iz današnje družbe, ki je popolnoma iskren, ki si ne nadane maske, ko stopi iz stanovanja. Veliko ljudi je in še vedno obsoja Wildov hedonistični način življenja, a vprašanje, ki bi si ga morali zadati je: Kakšni smo ljudje, ko padejo naše maske?

Wilde: »Človek je najmanj on, ko govori v svojem imenu. Daj mu masko in povedal ti bo resnico.«

Opomba: *Vsi Wildovi odgovori uporabljeni v tem članku so dejansko njegove misli in citati. Le vprašanja so avtorjeva.* 23

ĹĄkisova slike - kolaĹž

24

25

PodjetniĹĄki inkubator

PROMO! PROMO! PROMO! AVTOR: Grega Drobnič

Kako vi gledate reklame? Le kakšno dobro desetletje nazaj si novico o prihajajočem dogodku moral prebrati iz oglasnega plakata ali mogoče »flyerja«. Reklame, ki jih dobimo po pošti, pa navadno kar neprebrane letijo naravnost v koš.

Sedaj smo prišli v čas, ko nam družbena omrežja ponujajo neverjetno prednost na področju oglaševanja. Vsebino lahko predstaviš v video obliki in gledalca potegneš v zgodbo, ki ga sicer ne bi zanimala. Sploh če bi se moral potruditi in zbrati vso svojo energijo za prebiranje tistih 20 besed določene reklame. Sedaj ti je omogočen prikaz, ki ni le vizualno bolj zanimiv kot slika, vendar tudi bolj poln novih informacij. Nekaj, kar je še nedolgo pripadalo le večjim podjetjem na televiziji, je zdaj omogočeno že vsakemu posamezniku preko socialnih omrežij.

In ravno tukaj nastopi naša zgodba, ki se zadnje čase vse bolj ponavlja. V zadnji četrtini leta smo AvLab-ovci posneli kar 9 reklamnih video vsebin.

PROMO NA SŠ ČRNOMELJ V mesecu januarju smo se zbrali 7-članska ekipa za dvodnevno snemanje na Srednji šoli Črnomelj, za snemanje petih promocijskih videov. V njih so nastopili dijaki, ki so pripovedovali o prednostih domače šole. Na njihovo veliko žalost so zaradi snemanja morali biti odsotni od pouka, nekaterim pa je bilo snemanje tako všeč, da so nam pomagali snemati kar cel dan. Čeprav po šoli trenutno kroži rahlo negativno vzdušje, je bilo med dijaki opaziti, da se zavedajo tistih prednosti, katere smo želeli predstaviti v videu. Sam, kot študent, pa sem z veseljem obudil spomine na prostore šole in v okolici zbornice pozdravil stare znance, ki so zdaj postali ... No ja, še maučk'n bolj stari (kot tudi jaz).

PROMO eSKIRO Nekaj mesecev kasneje je sledilo naslednje snemanje reklamne video vsebine. In sicer za električne skiroje, ki so v zadnjem času v centru Ljubljane postali zelo popularni. Idealni so za mestno vožnjo do faksa ali službe, če se želiš izogniti popolnoma prešvicani majici, kateri se pri kolesarjenju do cilja poleti skoraj ne moreš izogniti. Te (in še več drugih) prednosti smo poskusili prikazati pri treh promo videih, saj smo poleg skiroja snemali reklamo tudi za električno rolko in električno kolo.

Snemanje je potekalo tako, da so se igralci Rok Babič, Manja Novak in Jan M. Jamnik elegantno peljali, vsak na svojem vozilu, medtem ko sem jaz tesno zraven njih tekel s kamero skozi nabito poln center Ljubljane. Saj bi rekel, da je vse skupaj zgledalo že malo smešno, vendar vem da so Ljubljančani že marsičesa navajeni, tako da ni bilo nobenega sramu.

PROMO PREDSTAVITVENI VIDEO DOLENJSKE REGIJE Zadnji promo video, ki smo ga posneli v zadnjih mescih, pa je bil bolj sproščene narave. Skupaj z drugimi člani študentskih klubov dolenjske regije smo posneli predstavitveni video, ki bo predstavljen na ŠKIS-ovi tržnici. V lanskem letu smo belokranjski študenti pripomogli velik delež k zmagi na regijskih igrah ŠKIS-ove tržnice, zato smo letos prikazali, kakšne treninge opravljamo za doseganje vrhunskih rezultatov na tako prestižnih igrah.

Av Lab ustvarja

26

DOGAJANJE V SEMIČU AVTOR: Dino Subašić

3, 2, 1 … In Semič je vstopil v novo leto! 2019. Leto, ki veliko obeta. Na to, da bo srečno in uspešno, je nakazal že zaključek leta 2018. »Šokci« smo v mesec januar vstopili ne le s pozitivno miselnostjo, pač pa tudi z na nove izzive in zmage pripravljenimi telesi; 22. decembra 2018 smo se lahko fizično ogreli na 1. Semiškem trail teku. V jutranjih urah so se najbolj zagreti tekači in pohodniki zbrali pred gasilskim domom, kjer so lahko izbirali med tremi načini prednovoletnega ogrevanja; Bayerjev trail tek in Tempoo pohod (oba 26 km) ter tek po Semiški osmici (8 km). Le nekaj dni zatem pa smo se v naši občini spomnili tudi na začetke ustanovitve naše države, slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti smo namreč združili z blagoslovom konj in njihovih lastnikov, ki se že vrsto let dogaja pred cerkvijo sv. Štefana. Zbrana množica se je po blagoslovu sprehodila po stojnicah semiškega sejma.

Od dneva zaljubljencev pa vse tja do 23. februarja smo Semičani v svoje nedrje sprejeli kulturo in znanost. S Krakarjevimi dnevi, že 23. zapovrstjo, smo obeležili 70. obletnico smrti Otona Župančiča ter se, kot po navadi, spomnili na sokrajana Lojzeta Krakarja. Poleg kulture, smo pustili odprta vrata tudi znanosti; v njenem imenu sta se na naše povabilo odzvala etnolog, mag. Andrej Dular in arheolog, dr. Janez Dular. S koncertom pevskih zborov in pritrkovalcev občine Semič so Krakarjevi dnevi ponudili tudi pridih glasbe.

Semiškemu, ki se je zgodil lansko leto, je sledil še belokranjski. Od 1. do 3. marca se je na Belokranjskem sejmu v našem kraju predstavilo preko 40 razstavljavcev z domačimi izdelki in pridelki, obiskovalci pa so imeli možnost prisluhniti predavanjem o vinogradništvu in sadjarstvu.

Da bi človek zares spoznal, kako lepo je doma, mora najprej v svet. Devetošolci OŠ Belokranjskega odreda Semič bodo šli – na Dunaj, saj so z gledališko predstavo Nenavadna poroka, avtorja Vinka Möderndorferja, zbrali zadosti sredstev za organizacijo svojega izleta. 14. marca so v dvorani Kulturnega centra Semič, skupaj s svojo mentorico Anjo Petrovčič, s predstavo in srečelovom zbirali denar, ki bo pripomogel k še bolj brezskrbnemu izletu v sosednjo Avstrijo.

Tudi glasba vedno najde svoj prostor v objemu semiške občine. Na odru Kulturnega centra so se zvrstili mnogoteri uspešni glasbeniki; od Nuše Derende, Modrijanov, Nine Pušlar in Matjaža Robavsa, ki so občinstvo popeljali v jesen, postlano s cvetjem, pa vse tja do etno orkestra iz Notranje Mongolije, ki je gledalcem in gledalkam še kako razširil obzorja.

16. marca so zazvenele tamburice; zgodil se je regijski festival tamburašev in mandolinistov. Več kot 160 tamburašev je nastopilo v kar 9 tamburaških skupinah in orkestrih. Glasbeno obarvani soboti je sledila nič kaj preveč drugačna nedelja; domači ansambel Mladi Belokranjci je praznoval 5. obletnico delovanja in izdal svoj prvenec – 1. album. Z mnogimi glasbenimi gosti ter povezovalcem, Juretom Seškom, so fantje vse zbrane popeljali skozi svojo zgodbo ter zapeli; ljubezni in domovini v čast.

Kako ovekovečiti trenutke? Tiste lepe in posebne? In kako to narediti uspešno? Odgovore na ta vprašanja pozna Vesna Malnarič, mlada fotografinja, ki se je 3. aprila predstavila s svojo prvo fotografsko razstavo »V objemu življenja«, katero je organiziralo Društvo likovnih ustvarjalcev Semič. Marsikateri fotograf, ki si bo vzel čas za sprehod po starem delu našega kraja, bo zagotovo v svoj objektiv ujel tudi prenovljeno muzejsko hišo. V okviru 10. festivala Odprte hiše Slovenije, je 6. aprila arhitekt Jure Henigsman predstavil ideje in koncepte, ki jih je uporabil pri prenovi le-te.

31. marca smo se Semičani spomnili na zlato dobo svetle iskre semiškega gospodarstva, s prireditvijo Spomini na Iskro Semič 1951-2001 smo prevrteli film nazaj v leta, ko je podjetje Iskra zaposlovalo preko 1500 Belokranjcev in sosedov, ki prebivajo onstran reke Kolpe. Občan Tone Plut je spomnil na čase, ko je bilo posestvo, kjer sedaj stoji podjetje Iskra, v lasti gospoda Vajde. Ker je bil precej premožen, so ga vaščani tedaj nagovarjali, naj vso svojo posest zapusti cerkvi. Sam je izbral drugačno pot, posestvo je zapustil občini, ki je s podjetjem poskrbela za preko 1500 lačnih ust belokranjskih družin in družin naših južnih sosedov. Kljub tej odločitvi je Janko Vajda dal zgraditi tudi kapelico, ki nas še vedno spominja nanj.

V Semiču obnavljamo in prenavljamo, skrbimo za brezskrbno življenje prihajajočih generacij. V nedeljo, 14. aprila, so se z dobrodelnim koncertom zbirala sredstva za prenovo cerkve sv. Štefana, ki je eden izmed zaščitnih znakov naše občine. Za zaščitni znak Slovenije, čebelo, pa že 60 let skrbi Čebelarsko društvo Semič, ki je ob svoji obletnici v sodelovanju z občino Semič zasadilo 60 sadik medonosnih dreves.

Pod drobnogled vzemimo tudi politično dogajanje; semiška občina je ustanovila novo delovno telo – Odbor za mlade, v katerem se bodo mladi in aktivni občani zavzemali za svetlejšo prihodnost mlajše populacije ter oživitev dejavnosti na področju mladih. Poleg tega so občinski svetniki sprejeli podražitev programov semiškega vrtca in prepoznali uspešno poslovanje Kulturnega centra Semič ter za naslednjih 5 let, kot direktorico Kulturnega centra Semič, potrdili Ireno Plut.

Pod semiško goro se torej nenehno nekaj dogaja in spreminja, kljub temu pa občani ohranjamo mirno in prijetno vzdušje, katerega se vsakič bolj veselim, ko se vračam domov iz bele Ljubljane.

27

Semič

DOGAJANJE V METLIKI AVTOR: Aleksander Vuković

Kot se spodobi, se o dogajanju v najlepšem mestu, Metliki, piše tudi v Zvitici. V tokratni izdaji bom kot nov avtor te rubrike govoru o salamijadi, čudnem vremenu, puranju aromaterapiji, novo izvoljenima občinskima funkcijonarkama, sprejetju pobude za novi glamping na Krasincu, zaključevanju cestnih del, metliškem bazarju, konglomeratu Ruzanc, kresovanju in Vinski vigredi.

Na Radovici je 15. in 16. 3. 2019 potekalo ocenjevanje lokalnih vin in sala. 7-članska komisija je ocenila 78 vzorcev vin, druga, 5-članska, pa 15 domačih salam. Kraljico metliške črnine so pridelali Bajuki. Prav tako so se ponašali s svojo najvišje ocenjeno salamo. Nagrado za prvaka belokranjca pa je dobil Janez Janžekovič. Dogajanje so s plesom in petjem popestrili radovski otroci, radovske gospodinje in gospodarji pa za obilo domačih dobrot.

Občinski svet je na 4. redni seji v celoti potrdil pobudo za ureditev novega glampinga na Krasincu. Prav tako so na seji potrdili novo podžupanjo, go. Martino Legan Janžekovič. Eden izmed sklepov 5. redne seje očinskega sveta je bil imenovanje dr.

Marjetke Pezdirc za direktorico Zavoda za turizem, kulturo, šport in mladino.

Parfum Eau de Puran je predstavitev prvič doživel v Metliki. Vonj, ki je bil tako izrazit, močan in očem solzeč, je trajal približno 14 dni. Lastniki lokalov in gostiln parfuma niso odobravali, saj jim je ta pobral vse stranke. Vsi tisti, ki niste imeli možnosti obiska Metlike v teh dneh, niste nič zamudili. Takšnih aromaterapij lahko v prihodnosti pričakujemo še več.

Po zakopu pusta je sledilo pravo (skoraj) avgustovsko vreme, ki nam je pa kaj hitro obrlno hrbet. Že takoj drugo jutro nas je presenetla toča, pol pa še sneg. Nehumana katastrofa. Takih pojavov si tu ne želimo, zt se bomo na naslednji maškaradi še bl potrudli, da zimo steramo tam, otki je pršla.

Po dobrem letu, se odseki cest, na katerih je potekala sanacija, končno zaključujejo. Dela so, kljub neravni ločilni črti v Gradacu in Grmu, v primerjavi s prejšnjo cesto, odlična. Gradac se lahko z novo javno razsvetljavo kosa z Betlehemom ali Las Vegasom.

Za preplastitev odsekov (natančneje, Primostek–Grm in Podzemelj–Gradac), dveh, ki sta med vsemi najbolj obrabljena in skoraj da nevozna, bomo mogli najverjetneje počakat še nekaj let.

Metliška medijska hiša, Ruzanc, je izdala marčefsko številko svojega cajtinga. Samooklicanemu društvu gre iz mesca v mesec bulje. V raznih lokalih je Ruzanc zarad svojih člankof, vicof i pravlc že pravi substitut za kavo al pa čik. Upejmo, da se bo, do zdej že najuspešnejši lokalni časnik, izdajau še vrsto naslednji let.

Drugi vikend aprila je KBŠ v Metliki organizerau bazar. Tu si lahko menjau obleke, knjige i čevle. Obisk ni biu pretirano velik. Če ne drugo, nas je pršu pogledat en cuck, zt ne mormo rečt, da ni blo ni psa k nam. Bazar se bo najverjetneje odvil še enkrat, zat te že zdej vabim, da se ga udeležiš. Vse stvari, ki jih prneseš in ostanejo, grejo v dobrodelne namene.

V Metliki je kresovanje skorej vsako leto. Organizera ga KUD Plac, ki prvabi več ko 500 ljudi. Vse se dogaja nad Metliko na Veselici. Edina konkurenca letos nam je Jan Plestenjak na Vinici.

Letos pride ruzansko novo leto, a.k.a. Vinska vigred, na 17. maj. Greh bi biu, če si ne bi pršli dijaki (18+), študenti i vsi stareji popit bar en glaž metliške črnine i pojest kos mladega odojka i janjeta. Pilo i jelo se bo 3 dane i še glih po plači, tak da dnara zmankalo zihr ne bo. Gledamo se na Vigredi, a čitamo spet poleti, pr novi Zvitici. Živijo!

Metlika

28

MC BIT (WHY EVS?) AVTORICA: Milena Lazarevič

MC Bit ima trenutno odprta dva projekta za EVS v Italiji, in sicer: • Mladinski center BIT v sklopu Erasmus+ projekta #EVS#volunteer#makeadifference#bethechange#upgradeyourself#thinkoutofthebox razpisuje prosto mesto za opravljanje Evropske prostovoljske službe EVS v Italiji (Vicenza – Porto Burci); projekt se začne 1. julija in traja 12 mesecev (http://mc-bit.si/2019/02/04/vicenzna-italija-razpis-za-prosto-mesto-na-evropski-prostovoljski-sluzbi-evs/?fbclid=IwAR1gN7QYq0DhhPH6GpzZsQQ3NVwNBnFvZkBWlIt7eXhSLh9Tlap7qfNu8V8), • Mladinski center BIT v sklopu Erasmus+ projekta #EVS#volunteer#makeadifference#bethechange#upgradeyourself#thinkoutofthebox razpisuje prosti mesti za opravljanje Evropske prostovoljske službe EVS v Italiji (Poggiardo – JumpIN).

Začetek projekta je 1. maj, trajanje projekta je od 6 do 12 mesecev (http://mc-bit.si/2019/02/05/poggiardo-italija-razpis-za-prosti-mesti-na-evropski-prostovoljski-sluzbi-evs/).

V nadaljevanju vas vabim, da si preberete EVS izkušnjo, ki jo je zapisala Alexandra: “So, my story begins back in 2016 when I was here in Črnomelj with a youth exchange. Then I met 6 EVS volunteers and I think that this thing changed my life. I just fell in love with this country and this city, and I promised to myself that I will come back, but I didn’t know how or when. This year I graduated highschool so I though that now it’s the best time to go on an EVS because after this 12 years of school, I needed some time for myself, for my personal development and also to start gaining some life experience, this is why I think that EVS is the best opportunity because is giving you the chance to live abroad, all by yourself and also helps to get out from your comfort zone. After my final exam, I started to look after an EVS program, but I didn’t though that I will be lucky enough to find one in such a short period of time and also I wanted to share this experience with my best friend, so the chances were even worse. When my sending organization told me that they did find something for us, I was very excited especially about the fact that I will do my EVS here. On the first of September, I started my 6 months journey and by now, one month already passed and I really don’t know when. In the first week here, we were already feeling like home because everyone was so friendly and so happy to introduce us in to the new environment. We started to learn what we have to do here, and also got comfortable with the whole place. After two weeks, we had to go on our arrival training which was an amazing experience because we had the opportunity to meet other EVS volunteers from Slovenia and spend one great week with them and of course with the trainers. When we got back we had our first big group that was staying in the hostel so we just started to do our work. Until now, this month was full of excitement, adventure and also full of joy and I look forward to see what the next 5 months will bring in my way.

Alexandra Alexandru” 29

Kot vidite, vam lahko izmenjava prinese številne pozitivne izkušnje. Če vas je mnenje Alexandre prepričalo, se hitro prijavite na naš razpis.

Črnomelj

SLOVENIJA ZA ŠTUDENTSKI ŽEP AVTOR: Dino Subašič; MARIBOR: Maruša Špehar; PIRAN: Saša Delkot MARIBOR

Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Črnomelj): avtobus (4 ure 30 min), vlak (5 ur 41 min), avtomobil (2 uri 34 min) Naravne znamenitosti: Stara trta, Lent - najstarejši del mesta, Mestni park, Pohorje, Kalvarija, Piramida Kulturne znamenitosti: Slomškov trg s Stolnico in z razglednim stolpom, Židovski trg s Sinagogo, Vinska klet Vinag (4 € na osebo), Glavni trg z mestno hišo in kužnim znamenjem Kulinarični predlogi: Picerija in restavracija Ancora (na bone, doplačilo: 3,70 €) London street food (primerno tudi za vegane, na bone, doplačilo: 3,40 €), Papagayo (na bone, doplačilo: 3 €) Celoten strošek izleta: Strošek prevoza (npr. povratna karta za vlak); 24,02 €, sprehod po najstarejšem delu mesta – Lent in ogled stare trte (brezplačno) ter obisk vinske kleti Vinag (4 €), kosilo v Ancori: 3,70 € (na bone), sprehod po glavnem trgu in ogled glavnega trga s kužnim znamenjem (brezplačno), sprehod na Piramido Skupaj: 31,72 € PIRAN Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Metlika): Avtobus (3h 15 min), avtomobil (2h 30 min), vlak od Metlike do Kopra (6 ur), Prevozi.org (2h 30min) Naravne znamenitosti: Mesečev zaliv v Strunjanu (brezplačno), plaže v Piranu, Portorožu, Strunjanu…

Kulturne znamenitosti: Muzej solinarstva (5 €), Mediadon Piran (3 €), Benečanka v Piranu (brezplačno), Tartinijev spomenik (na prostem, na Tartinijevem trgu, zato brezplačno), mestno obzidje (2 €), Pomorski muzej (3 €), Akvarij Piran (5 €).

Kulinarični predlogi: News Caffe Bernardin (na bone, doplačilo: 3,50 €), Dijaški dom Portorož (na bone, doplačilo: 2,50 €), Pirat Piran, picerija Petica v Piranu (nimata bonov, vendar so dokaj prilagojene cene tudi za študente) Celoten strošek izleta: Prevoz z avtobusom od Metlike do Pirana (povratna karta 20 €), ogled Mesečevega zaliva v Strunjanu, sprehod po plažah med Piranom in Portorožem, doživetje Pirana na Tartinijevem trgu (Tartinijev spomenik, Benečanka), sprehod po piranskih ozkih ulicah, ogled piranskega mestnega obzidja (2 €), večerja v News Caffeju v Bernardinu (3,50 €) Skupaj: 25,50 €

Slovenija za študentski žep

30

ŠTUDENTSKA KUH’NA AVTORICA: Monika Nemanič

DOMAČE ARAŠIDOVO MASLO Če bi vedeli, da je priprava tako enostavna, ga verjetno ne bi nikoli več kupili.

Sestavine: • 600 g oluščenih nesoljenih arašidov, • 1 žlica medu, • 1 žlica arašidovega olja, • 1 žlička soli.

Foto: Sara Mužar

Priprava: Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Arašide v eni plasti razporedimo po nizkem pekaču. Pekač za 10 minut potisnemo v ogreto pečico in ga na sredini pečenja dobro potresemo, da se arašidi enakomerno popražijo. Ko se oreščki obarvajo zlato, pekač vzamemo iz pečice in pustimo, da se arašidi ohladijo.

Ohlajene arašide nato stresemo v električni kuhinjski sekljalnik (multipraktik), kjer jih grobo sesekljamo. Iz zmesi odvzamemo dve žlici sesekljanih arašidov, ostale pa meljemo še nekaj minut oziroma toliko časa, da nastane željena zmes.

Dodamo med, olje in sol ter meljemo dalje, da se sestavine lepo povežejo med seboj.

V pripravljeno maslo vmešamo prihranjene sesekljane arašide. Predevamo ga v kozarček, ki ga tesno zapremo in shranimo v hladilniku.

Namažemo ga lahko na riževe krekerje, toast ali najljubše sadje. Odličen je tudi, če ga zmešamo v proteinski napitek po treningu.

TOFU S SEZAMOM

Tofu, pripravljen po tem receptu, lahko skupaj z vašo najljubšo zelenjavo nabodete na paličice ali pa z njim popestrite osvežilne solate.

Kakor koli že, naj vas razvaja harmonija okusov.

Sestavine za 4 osebe: • 500 g čvrstega tofuja, • 2 žlici sezamovih semen, • 1 žlica sezamovega olja.

Marinada: • 1 žlička sezamovega olja, • 2 ščepca soli, • 4 žlice svetle sojine omake.

Foto: Sara Mužar

Priprava: Tofu narežemo podolgovato dolgo, lahko tudi na kocke. V posebno skledo damo sol, sojino omako in sezamovo olje ter dobro premešamo. Dodamo tofujeve rezine in počakamo približno 15 minut, da se dobro prepojijo.

Na kuhalnik pristavimo srednje veliko ponev, v kateri segrejemo eno žlico olja. Tofu popivnamo ali malo odcedimo marinado.

Nato ga pečemo približno 4 minute na vsaki strani, da se naredi hrustljava skorjica.

Potresemo ga s sezamom in pražimo še dodatno minuto. Pripravljen tofu serviramo na krožnike in postrežemo z rižem ali kombiniramo v solati z vodno krešo, kumaricami, korenčkom in rdečo papriko.

31

Študentska kuh’na

RAZGLEDNICI IZ BELE KRAJINE AVTOR: Dino Subašić

Grabrovec Draga Zvitica!

Vidli smo, da si bla več po fseh krajih, tu i tam, deleč naukuli … Al sigurno nisi bla še v nejlepšem kraju. Znaš, f keremu? Na Grabrofcu! Grabrovec je deleč od Metlike smo 3 kilometre i na 332 metrof nadmorske višine. Res je, da smo mejhna vas, tu nas živi jako malo, malo manj kot 200, a se med sabo fseeno jako dobro razumemo. Mamo gasilski dom, velko igrišče, fčasih smo meli i trgovino i gostilno, al dns tega več ni. Al še zmrm mamo Sušico, al ona teče smo ondej, kda jako pada dž! Grabrofčanom so fčasih rekli raki, ki so f kali rake lovili. I plavat so se navučili f kali. Teta z Grabrofca je šla z deco na nivo. Pa je rekla: »Deca, gonte se, ja se ga.« Ona je htela, da bi čim prej fse nardili i šli damuh.

I znaš kak smo se Grabrofčani učili plavat? Koupa nam je bla malo predeleč, da bi se hodili koupat. Malo stran od vasi je bla stoječa voda, ki so ji rekli Janka. Uni malo bulj korajžni so se vojni navučili plavat, eni pa kar v kali sredi vasi. Al zdej ni več kala.

Da, da, tak je blo to včasih.

Prnas mamo i cerkvo, cerkvo svetega Urbana. Pravijo, da je sveti Urban zavetnik vinske trte, zt mamo na Grabrofcu i dost trtja, a bogme i vina. Okuli grete lahko peš, zak je spelana Urbanova pot i to fse od Metlike do Grabrofca, douga je eno 6 kilometrof i pelje te čez lozo, po travnikih, nivah, malo po cesti i malo po asfalti. I dobro je, ki je krožna, tak da lahko prideš i nazej, odki si pršu. Fčasih smo meli jako dost pohodof po Urbanovi poti, al zdej gremo peš smo še za staro leto, ondej se gre z baklah, gor je i muzika i fešta i čaka se novo leto.

Pridi enkrat k nam, boš vidla, draga Zvitica, kak lepo je prnas, i to kdej češ. Al pozimi, ko se lahko sankaš dol po »Špetavskih dragah«, al pridi spomladi, ko fse cvti, jeseni, ko bo trgatf i bo teklo mlado vino, al pa pridi poleti, da boš vidla, kaj fse znamo Grabrofčani delat. Kdejgod boš pršla, ne bo ti žau!

Foto: Uroš Raztresen

Z lepimi pozdravi z Grabrovca, Anja Jakljevič

32

Foto: Jurij Brozovič

Vinica Draga Zvitica!

Sda ti bom ja povedal o jedinem kraju ovde okolu ke je imel svojo republiko, ime so ji dali Viniška republika. Ova odcepitev Viničanov i sosednjih sel je nastala leta 1919 zato, ke je bil neki škandal z žigosanju dnara. I tako so polje naši predniki se odločili da bo najbolje da grejo na svoje. Imeli so svoj dnar keremu se je reklo viniška krona i celo predsednika, keri je bil izbran zato ke je enostavno bil najstareji okolu. Skoro se je bilo več tako ko treba ali so po treh danih prišli neki vojaki i so vstavili ovo našo malo revolucijo. Sda so od te republike ostale samo iše zgodbe i spomenik keri stoji sred placa.

A da nebom sda ko skos samo o republiki razlagal, gremo na nekej drugega. I tako grem na drugo stvar, s kero se mi skos hvalimo i to je Oton Župančič. Župančič se je ovde rodil i iše skos tu stoji njegova rojstna hiša i nutre je jedn manji muzej. Makar je Župančič ovde bil samo par let pa iše to se bolj malo spomne, ga imamo mi za svojega i si zemamo pravico, da se moremo i s temu okolu hvalit. Njemu v čast i organiziramo sako leto Župančičevo pot, ke vodi od Vinice do Dragatuša, organizira jo pa Športno turistično društvo Vinica. Ako se glih hvalimo bom iše rekl da je i pisal o Vinice. »Na sredi placa lipica, vas hladi nje senčica.

Pod njo mogočen spomenik stoji v čast Viniški republiki.«

E a bilo bi dobro da gremo malo na ovo kakova je Vinica dns ... Na jeni strani teče reka Kupa, a na drugi strani je hrib, keremu se reče Žeželj, gore stoji cerkva Matere božje. Onda imamo i jen manji hrib, keremu se reče Vešenik, baje zato, ke so tam prej obešali ljudi ali dobro nečemo sda o tem razlagat ... Ali ako se glih pogovaramo o obešanju i visenju, bom iše omenil, da je visenje za šanku pri nas narodni šport, poglej samo kuliko gostiln imamo ovde v tako malem kraju. Moram omenit i da se ovde skos nekej dogaja, ali so kakove fešte, kot so obletnice republike, ali je miss Kupe, stand up show, tamburaši, liga i tako dalje, to isto organizira naše športno turistično društvo. Ako češ kaj več znat, boš pa morala prit k nam v Vinico!

Lepo se imej i pošiljam ti pozdrave i dosta radosti iz Vinice, Rok Mikšič 33

Razglednica iz Bele krajine

RAZVEDRILO - KAJ BO? AVTOR: Jaka Šikonja Ljudi moji!

Po Metliki se govori, da se dogaja. Eni se delajo še skrivnostne i nečejo na glas povedat, zat so skupej skovali to posebno križanko. Če te zanima, kaj bo novega v Metliki, pol moraš to nujno rešit.

Navodilo: Sestavite besede tako, da pretvorite številke v črke. Velja, da ista številka vedno pomeni isto črko. Različna številka pomeni različni črki. Nekaj črk je že vnaprej podanih za lažji začetek. Hkrati so dodani trije namigi. Na koncu uporabi šifriranje za razkritje gesla. Samo opozorilo, da se besede ne vedno izidejo.

14

2

22

13

12

10

6

19

23

19

15

5

19

2

22

3

6

12

2

23

15

16

4

15

2

12

1

19

19

16

19

4

15

17

3

19

16

19

5

19

13

19

22

2

12

3

19

2

11

21

12

16

15

22

5

8

19

8

19

23

15

12

18

19

10

19

16

22

4

2

19

23

19

6

22

6

19

1

2

3

4

5

6

7

15

16

8

22

6

22

3

8

UMETNA SNOV ZA IZOLA-CI JO ​→

9

8

15

23

12

2

12

23

12

3

6

15

9

15

4

22

18

19

11

22

4

20

15

2

18

22

16

15

16

19

12

16

22

8

12

19

8

9

15

19

5

6

22

13

23

22

5

15

16

19

15

6

8

9

D

14

HUNSKI KRALJ

10

11

19

18

12

7

8

23

22

16

19

22

16

10

6

19

16

5

ADAMOV SIN

19

1

22

6

23

19

5

22

8

12

2

19

20

19

8

15

6

19

13

5

19

23

12

12

9

15

V

17

14

15

16

17

18

19

H

20

21

22

23

U

E

R

GESLO 11

Razvedrilo

15

16

9

3

19

11

15

34

10

23

22

5

1

23