Zvitica - zima 2016 by KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

ZVITICA ZIMA2016

kazalo ZVITICA zima 2016 Klub belokranjskih študentov 2016/1 500 izvodov cena 0€ Odgovorni urednik Darja Vukčevič Oblikovanje naslovnice Dea Biličič Oblikovanje in prelom Jan Kocjan TISK natiskaj.si Uredništvo ZVITICE zvitica@klub-kbs.si www.klub-kbs.si Lektoriranje Petra Ivanetič

UVODNA BESEDA

V ČRNOMLJU USPOSABLJALI MLADINSKE DELAVCE

RAZVOJ ZVITICE

POZDRAV IZ VARŠAVE V BELO KRAJINO!

ПРИВЙЕТ ИЗ РУСИЙЕ

NOVO LETO SMO DOČAKALI V NOVEM SADU

BRUCOVANJE 2015

HAPYY XMAS (WAR IS OVER)

PREDAVANJE, HEKANJE ČASA

MKK FOTOREPORTAŽA

BELA KRAJINA IMA TALENT

DAN D Z NOVIM ALBUMOM

POEZIJA

AVLAB SE PREDSTAVI

AVLAB COWORKING

TELESNA (NE)AKTIVNOSTI ŠTUDENTOV

KBŠ TURINIR V ZORBING NOGOMETU

SIJOČA KOŽA TUDI V MRZLIH DNEH

ŠTUDENTSKA KUHNA

ZABAVNI KOTIČEK

UVODNA BESEDA Pripravil: Kristian Asani, Foto: Jan Kocjan

15. januar je za Klub belokranjskih študentov izjemno pomemben datum, saj je bil na ta dan leta 1963 ustanovljen KBŠ. Klub se je razvil iz ‘’Sekcije Belokranjcev’’, ki je delovala v okviru Kluba dolenjskih študentov (KDŠ), saj se je pokazala potreba po samostojnem klubu. Na nek način je torej šlo za odcepitev od KDŠ-ja. Ustanovni sestanek je potekal na ljubljanski univerzi, udeležilo pa se ga je 35 študentov, tudi predstavnika črnomaljske in metliške občine. Takratne aktivnosti članov so se dokaj razlikovale od današnjih. Člani Kluba so recimo s svojim pevskim zborom nastopali na skoraj vseh proslavah, uprizarjali so različna dramska dela, organizirali so partizanski pohod po poteh belokranjske čete, debatne večere in ekskurzije v domača podjetja, pa tudi že belokranjsko brucovanje, ki je prvih nekaj let izmenično potekalo v vseh 3 belokranjskih prestolnicah. Aktivnosti so se res nekoliko razlikovale, a vse so temeljile predvsem na čim tesnejši povezavi z domačim krajem in to je še danes glavno vodilo KBŠ-ja. Kot zanimivost bi omenil, da so bili uradni klubski prostori najprej v

Ljubljani in da je Klub prostore v Črnomlju dobil šele proti koncu devetdesetih let. Belokranjski študenti so se na tedenski bazi srečevali v svojih prostorih in znanih ljubljanskih gostilnah ter si med seboj izmenjavali informacije, si pomagali pri študijskih in obštudijskih dejavnostih, debatirali o pomembnih družbenih vprašanjih in podobno. Mi, otroci informacijske dobe, si to težko predstavljamo, a verjetno so bila ta druženja izjemno pomembna in koristna za slehernega posameznika. V začetku devetdesetih je nastopila kriza in Klub je za kratek čas formalno celo prenehal obstajati. A zopet se je zbrala skupina entuziastov, ki je KBŠ postavila nazaj na noge, pa ne samo to – KBŠ je bil namreč organizator piknika ob Kolpi, na katerega so povabili vse študentske klube iz Slovenije. Prvo leto naj bi taborilo 60 študentov iz vse Slovenije, drugo leto pa baje že 200 in 10-krat toliko naj bi bilo ostalih obiskovalcev. Ko so se tako aktivisti študentskih klubov iz vse Slovenije družili, je padla ideja o ustanovitvi krovne organizacije, preko katere bi klubi še bolj sodelovali med seboj. Tako

je nastala zveza ŠKIS, katere soustanovitelj je tudi KBŠ. Ustanovitveni sestanek ŠKIS-a je potekal ravno na Vinici, odprl pa ga je takratni predsednik KBŠ-ja Edi Hutar. Tradicionalni poletni študentski piknik je iz leta v leto rastel in leta 1998 se je »prelevil« v prvi Koupafest – festival glasbe, športa in umetnosti. V petih letih je Koupafest postal najbolj odmeven in obiskan festival v Sloveniji, katerega je zadnje leto (2003) obiskalo okoli 20.000 obiskovalcev. To je bil »trendi« festival, ki je postavil temelje in smernice tovrstnim festivalom po vsej Sloveniji. Po mnenju takratnih aktivistov žal nekatera društva oz. organizacije, podjetniki, posamezniki in tudi belokranjske občine festivala niso prepoznali kot priložnosti za trajnostni razvoj mladinskega turizma v Beli krajini. Koupafest je naenkrat postal prevelik za KBŠ, zato se je takratno vodstvo odločilo, da festival opustijo. Vendar aktivisti Kluba niso počivali in v sodelovanju z Mladinskim kulturnim klubom Bele krajine so leta 2005 ustanovili Mladinski center BIT. MC BIT trenutno sodi v sam slovenski vrh najuspešnejših mladinskih organizacij in predstavlja organizacijo izjemnega pomena za lokalno okolje. Za tiste, ki morda še ne veste, se BIT bolj ali manj ukvarja z mednarodnimi projekti, kot so izmenjave, usposabljanja in podobno. Plod sodelovanja z MKK-jem pa ni samo MC BIT temveč tudi dva vse bolj odmevna poletna festivala – Črnfest in Etnofolkfest. Črnfest je sprva potekal cel avgust, v zadnjih letih pa ta festival glasbe, smeha, gledališča in otroškega rajanja poteka v drugi polovici avgusta. Tudi Etnofolkfest je s prenovljeno podobo Jurjevanja dobil nov zagon.

da bomo s tem našim članom lahko ponudili še več vsebin in ter tako dvignili naš nivo delovanja. Želimo si, da se bi v naših prostorih družili in povezovali bodoči izobraženci, ki se bi lahko izražali tudi preko različnih projektov. S tem zgodovinskim pregledom delovanja KBŠ sem na kratko orisal pomembnejše dogodke v zgodovini KBŠ-ja, saj sem vam s tem hotel pokazati, da je KBŠ izjemno pomembna študentska in družbena institucija z bogato tradicijo. Marsikaterega festivala, projekta, ideje ne bi imeli, če ne bi imeli KBŠ-ja. 15. 1. je torej dan, ko smo »dobili« KBŠ – KBŠ, ki se bori za svetlo prihodnost Bele krajine in KBŠ, ki mu ni vseeno za našo prihodnost. Za konec naj vam vsem zaželim še veliko uspehov in sreče v letu, ki prihaja.

KBŠ pa je in še vedno sodeluje z različnimi belokranjskimi društvi. Tako je sodeloval s KUD Plac pri organizaciji Tedna kulture na placu. Pred tem je bil KBŠ prisoten tudi v sklopu prireditev Pridi zvečer na grad, pa na festivalu Poletje v Vinici, Športno poletje v Semiču … Naslednja pomembna točka v zgodovini KBŠ-ja je ustanovitev Avdiovizualnega laboratorija KBŠ (AVLab KBŠ), ki omogoča mladim, da se učijo in ustvarjajo z najnaprednejšo avdiovizualno tehniko. V bližnji prihodnosti nameravamo obnoviti prostore Kluba in verjamem, 5

V Crnomlju usposabljali mladinske delavce Pripravil: MC BIT, Foto: Sandra Eunice Reis

Črnomaljski Mladinski center BIT je pretekle dni gostil 28 mladih iz 17-ih držav, ki so se udeležili usposabljanja Advanced Volunteer Management, ki ga je organiziral in gostil MC BIT v sklopu evropskega programa Erasmus+. Projekt, ki ga je vodila trojica izkušenih trenerjev, je plod dolgoletnega sodelovanja MC BIT v mreži mladinskih organizacij jugovzhodne Evrope SEEYN. 28 mladinskih delavcev iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Češke, Estonije, Grčije, Madžarske, Italije, Latvije, Makedonije, Črne Gore, Poljske, Romunije, Slovaške, Srbije, Španije in Slovenije je dober teden dni preživelo v Črnomlju, kjer so se udeležili usposabljanja Advanced Volunteer Management. Projekt se je odvijal v dijaškem domu, ki ga je država letos po zaprtju prenesla na Občino Črnomelj. To je pomenilo, da so morali v MC BIT sami, skupaj z zunanjimi izvajalci, poskrbeti za pripravo objekta. Preko interaktivne in kreativne metodologije ter orodij neformalnega izobraževanja so v MC BIT dvignili nivo kompetenc mladinskim delavcem in vodjam prostovoljcev ter podali nove ideje, kako ustvariti, implementirati in vzdrževati kvalitetne sisteme in modele prostovoljstva, kako začeti in organizirati razne prostovoljske projekte, iniciative in aktivnosti, kako voditi razvoj in dobro počutje prostovoljcev, kako promovirati prostovoljstvo in vrednote, ki jih predstavlja, pa tudi kako izboljšati prepoznavnost in priznavanje sposobnosti, znanja ter izkušnje mladih prostovoljcev. Projekt je prinesel tudi nove dogovore glede priprave dolgoročnih strateških partnerstev v okviru akcije K2 v programu Erasmus+ Youth in Action.

RAZVOJ ZVITICE Pripravil: Tomaž Aupič

Oktobra 2013 je delo Kluba belokranjskih študentov prevzela nova ekipa in s tem podedovala veliko število narazličnejših, majhnih in tudi velikih projektov. Eden izmed večjih je bilo klubsko glasilo Zvitica, ki je bila tedaj že konkretno tematsko uokvirjena in uveljavljena med člani Kluba. Kot vodja sekcije za informiranje sem delo prevzel jaz. Delno zato, ker mi je pač pripadalo in ker se spodobi, vsekakor pa tudi zaradi tega, ker me tovrstno delo zanima – niti ne samo novinarstvo kot takšno, temveč organizacija procesov, ki potekajo pri tovrstnih projektih. Zimska številka za leto 2014 zaradi pomanjkanja izkušenj, predvsem pa poguma, ni izšla. Priznam, grešil sem. Smo pa toliko bolj resno pristopili k spomladanski različici. Kontinuiteta je hudič. Zvitica je imela dobre temelje, a to še ne pomeni, da je bilo delo, ki smo ga “samo” prevzeli, zaradi tega kaj lažje. Že čisto na začetku, ko sem delo prevzel in mi ni bilo povsem jasno, kako bom vse skupaj izpeljal, sem vedel eno stvar – okoli sebe bom zbral ljudi, ki imajo voljo in znanje, študente in dijake, ljudi z najrazličnejšimi znanji in interesi ter jim težil naj delajo. In sem. Težil. Veliko. S tem je prišlo tudi spoznanje,

da je delo z ljudmi skrajno zahtevno. Ko nekoga nekaj prosiš, istočasno pričakuješ in, ker naj bi dogovori nekaj veljali, čisto na koncu tudi zahtevaš. Pridejo zamere. Še vedno pa je na drugi strani veliko posameznikov, ki v sodelovanju vidijo svoje priložnosti in razumejo pričakovanja – to so ljudje, ki sedaj ustvarjajo Zvitico. Ni jih malo. In »veliki« so. Skupaj nam je uspelo vzpostaviti glasilo, ki ni samo glasilo za tistih nekaj »pridnostih« točk, temveč je zbirka kreativnih premikov mladih posameznikov. Plod mojega teženja in našega dela so vsebine, katerih avtorji sedaj že sami začutijo, da bi lahko prispevali h kvaliteti Zvitice in nam posredujejo svoja dela. Konec teženja. Konec slabe volje. Začetek nečesa lepega. Zelo konkretni uspehi nove ekipe so segmentiranje delovnih nalog in profesionalizacija. Glavna urednica Zvitice je sedaj Darja, študentka novinarstva, oblikovanje in postavitev je prevzel Jan, študent grafične tehnike. Naša besedila prečistita Radha in Petra, naslovnice pa oblikujejo lokalni likovniki in oblikovalci. Vsekakor je v Zvitici dovolj prostora tudi zate, zato dobrodošli!

ŠTEVILO USTVARJALCEV 18

9 7 5 ZIMA

2014

13 9

2015

POMLAD

POLETJE

JESEN

2013 2012

ŠTEVILO STRANI

44 20 16 ZIMA

32 POMLAD

2015 2014

2013

2012

POLETJE

JESEN 9

Pozdrav iz Varsave v belo krajino! Pripravila: Darja Vukčevič, Foto: arhiv Darje Vukčevič

Po Hitlerjevemu uničenju leta 1944 je Varšava, skupaj s škodo, ki je nastala med Varšavsko vstajo, ostala brez 85 % svojih zgradb. Do januarja 1945, ko so Sovjeti zakorakali v Varšavo, ta skorajda ni obstajala. Burna zgodovina mesta prispeva k še večji zanimivosti zanj. Mnogi so moj odhod v Varšavo komentirali: »Pa kam češ f to revščino?!« Prav zaradi tega nisem vedela, kaj naj pričakujem. Zdaj lahko le odgovorim: »Kako revščino?!« Vsepovsod nove gradnje, na novo odprte trgovine in restavracije … Pozitivno presenečenje. Varšava je relativno novo mesto, ki še vedno okreva po uničenju. Mesto, ki ga velikokrat opišem kot veliko večjo Ljubljano, je zelo čisto in multikulturno (seveda, saj je glavno mesto Poljske). Pobaha se lahko s čarobnim starim delom mesta, ki mu še večjo očarljivost dajo barve in seveda struktura zgradb. Varšava mi je všeč, vseeno pa nič v njej ne more nadomestiti naše Bele krajine. Glede na to, da sem daleč od doma, je težko biti na tekočem o dogajanju v deželi brez, zato sem še posebej vesela, da se je obudil Radio Odeon, katerega spletno stran pregledam vsak dan ob jutranji kavi. Ne morem, da ne bi omenila zbadljive žice ob meji, saj me je ta novica najbolj vznemirila. Ob začetku govoric sem bila mnenja, da so te res po načelu »baba čula, baba rekla«. Nekega jutra pa me je šokirala kolegica iz Bosne, ki mi je v pozdrav rekla: »A vi Slovenci se ogradili jel?«. V šoku sem gledala v njen posmehljiv izraz na obrazu in nisem vedela, kaj naj ji rečem. In ona ni edina, ki mi je to omenila. Absurd. Kako naj razložim ta »varnostni« ukrep? Ne morem. Da sem čisto na tekočem pa poskrbi tudi ekipa Zvitice, ki z vsako izdajo narašča. Vodenje Zvitice je velik »team work«, ki le potrebuje nekoga, da vedno (kakor je zapisal Tomaž) teži. V tem primeru sem to jaz. Moram priznati, da je teženje težje od daleč, saj težko srečam nekoga iz ekipe na ulici in mu mimogrede omenim, da mi je dolžan prispevek do tega in tega roka. Zato pa mi 10

dandanašnja tehnologija omogoča opominjanje prek socialnih omrežjih. Vem da so veseli. Še posebej, ko se približuje rok oddaje. Sarkazem na stran, prizadevam si, da bo Zvitica tudi v nadaljnje ostala študentsko glasilo, ki ga radi prebirajo tudi neštudenti. Ob tem vabim tudi vse, ki si želijo sodelovati pri Zvitici, naj nam brez zadržkov pišejo (zvitica.kbs@gmail.com) in tako prispevajo k še boljši kvaliteti Zvitice.

привйет из русийе Pripravila: Nina Štravs, Foto: arhiv Nine Štravs

»Rusija? A si resna?« so me vprašali mnogi, ko sem omenila, da odhajam na študentsko prakso na vzhod. In ja, sedaj, ko sem nazaj, lahko pomirim vsakega, da ni bilo videti medvedov sredi ulic. Natančneje, bila sem na SEP (“Student Exchange Programme”) izmenjavi za študente farmacije. Moje popotovanje se je pričelo v Sankt Peterburgu, čudovitem mestu, ki se še lahko približno primerja z Evropo. Pričakovano, saj ji je najbližje pa tudi zgledovanje po Parizu skozi celotno zgodovino je pustilo svoj pečat. Posebno mesto, z znamenitim ermitaž in arhitekturo, ki ti večkrat odvzame dih. Iz Leningrada sem se podala v Samaro, velikansko mesto ob reki Volgi, kjer sem opravljala prakso na Samara State Medical University. Popolnoma drugi svet. Drugi v smislu kulture in utripa mesta, ljudi in navad. Za nas, v nekaterih aspektih, nepredstavljiv. Socialistično mesto, kjer na cestah prevladuje lada, na pločnikih pa ljudje, ki na prvi pogled delujejo hladni kot Rusi, ko jih spoznaš, pa lahko mirno rečeš, da so bolj odprti kot Slovenci.

Praksa, ki sem jo opravljala, je bila multidisciplinarna. Prisostvovanje na različnih katedrah na fakulteti ter na ustanovah zunaj fakultete mi je omogočilo, da sem pridobila ogromno znanja in novih izkušenj ter je tako vplivalo na razširitev obzorja profesionalnega področja. Prisostvovala sem na različnih katedrah na fakulteti, kjer sem bila prisotna na predavanjih in vajah različnih tematik in tako sem se imela priložnost spoznati z njihovim načinom raziskovalnega dela in študijskim sistemom. Bila sem prisotna na konferenci Katedre za farmakognozijo in Katedre za pediatrijo, kjer so se odvila različna aktualna predavanja omenjenih področjih. Kot govorka sem imela možnost predstaviti Slovenijo in UL. V spominu mi bodo ostali začudeni obrazi, ko sem predstavila, kakšne naprave in aparature imamo na naši fakulteti in da – seveda, da sem jih povabila k nam! Skozi vse tri tedne bivanja v Rusiji sem se imela priložnost natančno seznaniti z delom farmacevta v lekarnah. Obiskala sem različne tipe lekarn

(velike mreže z glavno lekarno, manjšo lekarno, bolnišnično lekarno). Razlike v primerjavi s Slovenijo so ogromne; naj začnem, da tam niti ne vedo, kaj je svetovanje pacientom, zdravila na recept in brez recepta ne ločujejo strogo, za njih je recept tudi na »pildek« napisan »brand name« zdravila, ker je pač tako zdravnik dejal preko telefona. Glavni problem vidim v neurejenem zdravstvenem zavarovanju. Ljudje ne hodijo k zdravniku, saj ga morajo bodisi preveč plačati ali čakati predolgo. O zdravilih brskajo po spletu in pridejo v lekarno s tablico v roki ter naštevajo, kaj želijo … No, naj dam farmacijo malo na stran, kar se tiče navad ljudi imajo nešteto pravil, ogromno zakonsko urejenih postavk. In niti ne rabiš biti strokovnjak, da ugotoviš, da to posledično vodi v vse večje kršenje le teh na različnih nivojih. Ja, tudi sami priznavajo, da se v Rusiji rado krši pravila. Če bi morala restavracija delati do 18. ure ni nič nenavadnega, da so jo et s taksijem v gneči, doživiš kaj pomeni biti v 20-milijonskem mestu. Toliko avtomobilov, da ti gre kar malo na smeh in narediš »selfie« pred znamenitim »business city«. Moskva je posebno mesto, drugačno od vseh, kar sem jih do sedaj uspela videti. In ima, kljub obilici ljudi, poseben čar, ki pa ga ne znam popolnoma ubesediti. Kljub naštetim razlikam, ljudje, njihova pozitivna naravnanost, optimizem, predvsem pa zadovoljstvo s tem, kar imajo, je neizmerno. To mi bo vedno ostalo v spominu in moram reči, da mi je tak vpogled v celotno ureditev dal misliti. Res sem vesela, da živim v državi, kot je Slovenija,

ujeta v pravo mero vsega, kar človek potrebuje za kakovostno izobraževanje in življenje. Mogoče se bi tega morali večkrat zavedati ali pa večkrat obiskati t.i. realni svet. Kakorkoli – zase lahko rečem, da je bilo to enkratna življenjska izkušnja in jo priporočam vsem.

NOVO LETO SMO DOcAKALI V NOVEM SADU Pripravila: Nina Miketič, Foto: arhiv KBŠ

V torek, 29. decembra 2015, ob 5.30 je 50 belokranjskih študentov komaj dočakalo malce prediha med študijem in izlet v Novi Sad. Brez zadržka so študenti, čeprav tako rekoč »sredi noči«, začeli z žuranjem in s tem nakazali, da se nam obeta še zanimiv izlet. Na poti v Novi Sad ni manjkalo dobre volje, zabave in glasbe (tudi čakanje na mejah ni podrlo radosti). V popoldanskem času smo prispeli v Sremske Karlovce. V Vinariji Živanović smo izvedeli veliko novih informacij glede pridelovanja vina v tistih krajih, o gojenju čebel, njihovih izdelkih in o znani družini Živanović, ki prejema priznanja za najboljša vina že vrsto let. Na degustaciji smo se naučili, kako pravilo »držati kozarec«, poskusili 6 različnih sort vina, za konec pa smo poskusili še njihov med. Lačni in že nekoliko izmučeni, smo okrog 18.00 le prispeli v Novi Sad. Namestili smo se v hostla Sova in 021 ter »prosto po Prešernu« spoznavali tamkajšnje restavracije, klube in samo mesto. A že prvo noč smo žal naleteli na neprijetnosti – v sobah so se pojavile nove »sostanovalke« - stenice. Po dolgih 5 urah dogovarjanja, pogajanja in iskanja rešitev, se nam je le nasmehnila sreča in smo uspešno našli prenočišče 21 študentom, ki so bili naslednji dan premeščeni v še dva hotela v centru mesta. Drugi dan je zaradi naporne prve noči (tako ali drugače) odpadel ogled mesta, saj smo bili vsi potrebni počitka in nabiranja moči. Zvečer je sledila skupna večerja v Restavraciji Zlatiborsko prozorče, kjer smo uživali v srbski kulinariki, dobri družbi, manjkali pa niso niti trubači.

V Novem Sadu nas je grel tudi sonček, katerega smo izkoristili za ogled znamenitost mesta. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro in odšli do Petrovaradinske trdnjave, si ogledali del njenih podzemnih rovov, čudovito urejeno okolico in muzej. Nato smo se preko Donavskega parka, mimo katedrale in glavnega trga ter spomenika Svetozara Miletića vrnili v hotele. Pred nami je bila samo še najdaljša noč v letu. Vsi skupaj smo se zbrali v prostorih hostla Sove in nazdravili na vse dobro. Odpravilii smo se na Trg svobode, ki je bilo letos rockovsko obarvano. Na staro leto so na glavnem odru nastopili znana skupina Van Gogh, Partibrejkersi in ostale. Na prizorišču je bilo zbrani okoli 12.000 ljudi, s katerimi smo skupaj pričakali novo leto 2016. Ogromen ognjemet, lepe želje, topla voščila, objemi in poljubčki, ki so sledili, so bili lep začetek dočakanega leta. Silvestrsko noč smo nadaljevali z zabavo in medsebojnim druženjem. Naslednji dan nas je voznik Franc ob 13.00 čakal pred hostlom, pripravljen na odhod domov. Malce zmačkani in izmučeni smo hitro zaspali, ostale pa je Franc zabaval s filmskimi klasikami. Okrog 21.00 smo se vrnili nazaj v Črnomelj. Leto je šlo naokoli in že smo na veliko zakorakali v novo obdobje. Še enkrat se zahvaljujemo vsem udeležencem za zaupanje, dobro vzdušje, razumevanje in pomoč. Upam, da domov niste prinesli kakšnih odvečnih »spominkov«, ampak le lepe spomine na izlet.

BRUCOVANJE 2015 Pripravila: Nina Miketič, Foto: Jan Kocjan

Tretji četrtek v mesecu oktobru je bil ponovno v znamenju »svežih« brucev. V gostilni na Rožniku je potekala že tradicionalna skupščina Kluba belokranjskih študentov, na katerem so vodje posameznih sekcij predstavile delovanje in dosežke v preteklem mandatu. Skupščine so se udeležili tudi podžupan občine Črnomelj g. Štefan Misja, direktor RIC Bela krajina Peter Črnič, Klemen Vitkovič in Jurij Matkovič iz MC Bita Črnomelj. Smo pa tudi letos pogrešali prisotnost predstavnikov iz občin Semič in Metlika. Prav tako je bilo predstavljeno načrtovano delo sekcij za prihajajoče akademsko leto, upravni odbor pa je pridobil tudi nove člane, česar smo zelo veseli. Brucovanje, ki je sledilo po skupščini, je bilo kljub slabi vremenski napovedi uspešno izvedeno. Bruci so premagali naporno pot na Rožnik pod vodstvom BrucMajorjev, ki so skrbno poskrbeli, da bruci niso bili na poti žejni. Na cilju so si zaslužili večerjo, a glavna pozornost je bila spet na slavni zaprisegi brucev in čefuki, ki je bila zelo (ne)okusna. Čefuka je letos vsebovala 29 sestavin, med katerimi je bila tudi na novo izbrana sestavina (zahvala gre predsedniku kluba) – pašteta iz gosjih jeter. Skupina Party Boys je poskrbela, da je žur trajal še dolgo v noč.

Klub belokranjskih študentov in uredništvo Zvitice razpisujeta

za izvirno, še neobjavljeno pesniško, prozno ali dramsko delo v slovenskem jeziku s prostim naslovom. Na natečaju lahko sodelujejo posamezniki s stalnim prebivališčem v Beli krajini, stari od 16 do 30 let. Kako sodelovati? Avtor lahko literarno delo odda najkasnje do 30. 4. 2016 na elektronski naslov zvitica.kbs@gmail.com ali na naslov Uredništvo Zvitice, Kolodvorska 34, 8340 Črnomelj s pripisom LITERARNI NATEČAJ. Poleg naj navede še svoje kontaktne podatke (ime in priimek, letnico rojstva, naslov bivališča, telefonsko številko in elektronski naslov) in željeno možnost objave pod pravim imenom, psevdonimom ali anonimno identiteto. Najboljše literarno delo bo nagrajeno s knjižno in praktično nagrado. Zmagovalec bo objavljen v spomladanski izdaji Zvitice, na Facebooku Kluba belokranjskih študentov in ostalih spletnih portalih. V primeru velike udeležbe bo organiziran tudi literarni večer, kjer se boste lahko udeleženci natečaja predstavili s svojimi avtorskimi deli. Avtor s poslanim delom dovoljuje objavo svojega dela v tiskanih in elektronskih medijih. Prejeta dela bo pregledal uredniški odbor revije Zvitica, v kateri bodo objavljena tudi izbrana dela. Za objavljena dela ni predviden honorar.

LEPO VABLJENI K SODELOVANJU! Uredništvo Zvitice 17

Ilustracija: Vid Skrbinšek

Happy Xmas

/War is over/

Pripravil: Marko Simčič, Foto: Jan Kocjan

Vojne je konec? Ni! Vojna se šele začenja. Ampak ne tista, o kateri sem v prejšnji Zvitici napisal, da je ne želimo izkusiti. Ne! Vsaj upam, da ne ... Govorim namreč o »vojni«, o borbi, da Belokranjci končno zaživimo, kot si zaslužimo! Kje v zgodovini smo naredili napako, da nas danes tako kaznujejo?

podjetništvu. Obljubljena sredstva je država ukinila. Brezposelnost v Beli krajini je 20 %! Kdo ima prihodnost v takšni pokrajini? Mladi sigurno ne. Kmalu bomo vsi postali (ekonomski) migranti in kje bodo potem postavili žico? Da! Žica, ki je v Beli krajini bila kaplja čez rop!

Bela krajina. Pribežališče mnogih mestnežev v času poletnih počitnic. Kjer gostoljubnost in prijaznost vedno pričaka goste. Kjer vsi radi vgriznejo v toplo pogačo in omočijo jezik v vsem dobro poznano črnino ... In znova in znova se vračajo! A ko bi bilo potrebno za nas nekaj storiti, nameniti denar, nam pomagati, Bela krajina izgine iz zemljevida. Obljubiti ni problem, a kaj storiti je zelo težko!

15.1.2016 Klub belokranjskih študentov praznuje Dan odcepitve od Kluba dolenjskih študentov. To je dan, ki si ga belokranjski študenti moramo zapomniti!

Vsaka vlada prestavi rok izgradnje 3. razvojne osi za naslednjih nekaj let. Denar, ki ga država nameni razvojnemu centru, se le-ta ustavi v Novem mestu, saj spadamo pod Dolenjsko regijo. Pred kratkim so potekala srečanja po Beli krajini za ustanovitev podjetniškega inkubatorja, ki bi spodbujal k

Draga Bela krajina! Rojeni pod belo smo brezo! Ob Kolpi šumeči! Zelena kri teče po naših žilah! Tvoji, do konca svojih danof!

Predavanje, Hekanje casa Pripravil: Tomaž Aupič

V četrtek, 5. 11. 2015, sem bil na predavanju z naslovom Čas je za hekanje (časa), ki se je odvijalo v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju. Predaval je g. Uroš Ferlin, strokovnjak za pametno porabo časa. Osnovno izhodišče oziroma povod, da se je začel ukvarjati s tem področjem, je bila njegova osebna izkušnja, ko je moral po uspešni poklicni karieri, po kateri je najprej padel v evforijo in kasneje v depresijo, celotno življenje zastaviti na novo. Začel je »hekat« čas. Predavanje je bilo poleg odlične retorične zasnove tudi polno zanimivih, praktičnih primerov in načinov, kako lahko vsakodnevno postopoma izboljšujemo porabo časa. V nadaljevanju besedila bom skušal čim bolj sistematično opisati vsebino predavanja, kolikor bo to, glede na kaotične zapiske, sploh mogoče. CILJ Ne postavimo si cilja, temveč začnemo s tem, kar imamo. Zavedati se svojih kvalitet in prednosti je ključnega pomena. Na enkrat ugotovimo, da vse že imamo in da se obremenjujemo z nepotrebnimi stvarmi. Pri zastavljanju ciljev je pomembna formulacija – cilje si zapišemo in jih ne zgolj nosimo v svoji glavi – vizualizacija cilja. Pogosto so naši cilji povprečni, kar je največja blokada. Zastaviti si moramo cilje, ki so dovolj ambiciozni oz. vsak cilj še malo povečamo (think bigger). Poleg zelo konkretne formulacije je pomemben tudi zmagovalni občutek. To je občutek, ki smo ga že doživeli, ko smo prišli na cilj. Tudi to si zapišemo

– kaj je zmagovalni občutek sprožilo in koliko nam je pomenil ter ga skušamo podoživeti. Ko pridemo do 70 % izpolnjenega cilja, si postavimo nov cilj, da lahko sploh pridemo do 100 %. Nov cilj je neka nova naloga, ki nam omogoča, da vidimo, kaj bomo, ko zaključimo določeno aktivnost – daje nam motivacijo, da projekt čim prej zaključimo. PRVI KORAK Naredimo nekaj malega, za dober občutek, ker vemo, da smo se premaknili iz mrtve točke. Tudi ta trik vpliva na podzavest. Če se ga poslužujemo, rešimo še en problem, in sicer se iz stanja, ko je vse, kar delamo nujno in pomembno, premaknemo v način dela, ko je vse nenujno in pomembno. Večina se stalno nahaja v območju nujno in pomembno, kar privede do konstantnega stresa, saj nas tak način dela privede do nenehnega lovljenja rokov, stvari se nam nabirajo in ker je vse nujno in pomembno, odlagamo in prelagamo tekoče zadeve – začaran krog. Pomembna je torej konsistentnost. VREDNOTE Glavni namen v življenju je cilj, na katerega se vežejo vsi ostali cilji, kar pomeni, da lahko počnemo več stvari in da se zaradi enega glavnega cilja ne omejujemo – glavni cilj je vodilo, rdeča nit. Lotiti se moramo stvari, ki nam veliko pomenijo, nam prinašajo največ zadovoljstva, kar ne pomeni, da gre za neke velike stvari. Imeti moramo torej jasen fokus, ki ga definiramo s prej omenjeno kvalitetno formulacijo ciljev. PODZAVEST Podzavest ne vidi nikalnic – za primer vzamemo znake za nevarnost drsečih tal, kjer ne piše »pazi da NE padeš«, temveč »pazi drsi«. Formulacija ciljev je neposredno povezana z podzavestjo, saj lahko že s tem, kako nek cilj zapišemo, vplivamo na uspešnost izpeljave – sebe vizualiziramo v zgodbi, ko zastavimo cilj, torej si predstavljamo, kot da smo ga že dosegli. Za primer: ne rečemo: »diplomiral bom do konca leta 2016«, ampak: »diplomiral sem do konca leta 2016«.

ISKANJE BLIŽNJIC Pomembno je, da skušamo dnevne naloge opraviti, kar se da hitro in kvalitetno. Zato lahko najdemo bližnjice v obliki raznih orodij, preko katerih lahko prihranimo veliko časa. To je seveda delno skregano z našo percepcijo, da je potrebno v delo vložiti veliko energije in časa ter da so dobre stvari samo tiste, ki jih dosežemo na ta način. V resnici lahko brez sramu iščemo načine, kako bi nekaj naredili v najkrajšem možnem času, da iščemo bližnjice, a ne na račun kvalitete opravljenega dela. Osnoven in najbolj znan način za iskanje bližnjice je sodobna informacijska tehnologija v obliki naprav in aplikacij. NAVADE Obstajajo zelo majhni in preprosti načini in navade, ki se jih lahko naučimo. Torej ne gre za navado, ki je železna srajca, ampak za premišljene načine delovanja, ki vplivajo na našo podzavest. Kot primer lahko vzamemo jutranje zahvaljevanje za stvari, ki jih imamo, da se začnemo zavedati svojih kvalitet in ceniti stvari ter ljudi, ki jih imamo ob sebi. S tem zmanjšamo tipično nezadovoljstvo in neprestan občutek, da nam nekaj manjka – navidezne želje.

privede do nezadovoljstva. Pomembno je, da ta »prihranjen« čas porabimo za stvari, ki nas sproščajo in nam veliko pomenijo ter so del našega privatnega življenja. Da pa sploh vemo, kdaj si lahko privoščimo izkoriščanje prihranjenega časa, pa je spet pomemben fokus in kvalitetna formulacija zastavljenih ciljev. S podobnimi temami se srečujem in površinsko ukvarjam že tri leta. Moje mnenje je, da je potrebno predvsem tisto osnovno in najbolj pomembno – veselje do nekega področja. Zgoraj našteta orodja so samo preprosta pomagala, ki nam omogočajo, da obdržimo zastavljene cilje, ko/če se nam na poti karkoli zalomi in se znajdemo v zahtevni situaciji. V kriznih trenutkih je res pomembno, da znamo poiskati oporo, ki nam da toliko moči, da nadaljujemo in se ne predamo. In ravno to oporo nam dajejo namigi, ki sem jih opisal v tem besedilu.

PISANJE Zapisovanje, beleženje in opisovanje je zelo pomemben aspekt izgradnje učinkovitega sistema za zasnovo in doseganje ciljev. Lahko si zapisujemo vse stvari, ki jih čez dan počnemo – od ključnih do povsem banalnih opravil in po določenem času analiziramo, kaj od tega je povsem nepomembno in nam vzame preveč časa. NAGRADA Zelo pomembna pa je tudi nagrada, ko uspešno zaključimo nalogo. Na dolgi rok nam brez pravilnega vrednotenja opravljenega dela, ne bo vse skupaj nič več pomenilo. Če si ne damo priznanja, da smo nekaj opravili dobro, bomo čez čas izgubili motivacijo. Na svoje delo moramo biti ponosni, ga ceniti. Rezultate moramo praznovati. To je še posebej pomembno pri delu v skupinah. Izkazovanje hvaležnosti in prepoznavanje tudi čisto majhnih rezultatov lahko okrepi medsebojni odnos. In ko svoje delo organiziramo in nam uspe prihraniti nekaj časa, se velikokrat zgodi, da tega niti ne opazimo. V času, ki ga prihranimo, začnemo delati nove naloge, kar nas ponovno 21

FOTORE

DOGODK

I SEPTEM B

ER-DECE

PORTAZ

MBER 20 15

BELA KRAJINA IMA TALENT Pripravila: Jerca Jerman, Foto: Jan Kocjan, arhiv: Jerneja Kozana

Jernej, iskrene čestitke za zmago na šovu Slovenija ima talent. Postal si prvi moški in prvi plesalec, ki je zmagal v zgodovini tega šova. Že od avdicijskega nastopa si navdušil in izstopal iz povprečja, Sloveniji pa posredoval pomembno sporočilo – s trdim delom in pozitivnim odnosom se daleč pride. Prepričal si nas s svojo skromnostjo, dobrodušnostjo in pristnostjo. Belokranjci smo zelo ponosni nate. Zakaj si se prijavil na oddajo Slovenija ima talent? Prijatelji in sorodniki so mi rekli, da se moram obvezno prijaviti, ker dobro plešem. Sam sem bil na začetku skeptičen, v sebi sem si mislil, da si bom naredil sramoto. Ples ti več kot očitno pomeni ogromno. Zanima me, kdaj si se začel ukvarjati s plesom. Hip hop sem začel trenirati pred petimi leti v Plesnem studiu Novo mesto, po dveh letih

treniranja hip hopa sem se sam začel učiti popping ali electric boogie. Glede na to, da je electric boogie dokaj neznan stil plesa, me zanima, ali imaš namen poučevati ta ples? Zaenkrat nimam namena poučevati ta ples, saj nimam izkušenj s treniranjem. Mogoče z leti, ko bom starejši, ko več ne bom toliko plesal, bi odprl kakšno plesno šolo in se bi s tem preživljal. Plešeš vsak dan? Koliko časa porabiš za to? Treniram vsak dan eno do dve uri, največkrat popoldan. Kadar pridejo vmes obveznosti kot na primer danes, ne morem trenirati. Kaj ti predstavlja ples? Ples je moje življenje, užitek, sproščanje, brez plesa ne morem nič. Že če en dan ne plešem, imam slabo vest in pomisleke: »Joj, danes nisem treniral!« Na talentih si si priplesal 50.000 €. Že veš, kako jih boš zapravil? Na začetku še sam nisem vedel, kaj bi z denarjem. Za nastope bom potreboval avto, tako da si bom omislil enega, nič luksuznega. Ostalo pa bom dal vezati na banko. Mogoče bom nekaj vložil za potovanje na Japonsko ali ZDA. Kaj ti pomeni zmaga? Upam, da me bodo s tem nekateri ljudje prepoznali in me poklicali za nastope. Cela Bela krajina je navijala zate in dihala s teboj vse do zadnjega trenutka, ko sta Vid in

Pero razglasila zmagovalca. Kaj se ti je pletlo po glavi ta čas? Zelo sem bil živčen, ko so poklicali Žana, ker je bilo na voljo samo še eno mesto in pričakoval sem, da bo to Sabina. Sicer so mi vsi govorili, da nimam konkurence, da bom sigurno jaz zmagal, vsi so bili prepričani, da bom prišel med najboljša dva. Živčnost se je stopnjevala in ko so poklicali moje ime, mi je odleglo. Prvi dan po zmagi sploh nisem dojemal, kaj se je zgodilo, glava je bila še vroča in veliko intervjujev me je čakalo. Koliko časa si porabil za pripravo finalnega nastopa in ali je bilo prisotne kaj nervoze? S trenerjem sva se dobila enkrat na teden, on mi je samo postavil dele, kje bom kaj delal, drugače pa si sproti izmišljujem gibe. Do finalnega nastopa nisem bil nič živčen, vse dokler nisem stopil na oder. Zaradi tega nisem zadovoljen s finalnim nastopom, preveč sem ponavljal gibe, na treningih je bilo boljše.

Mihom in Nejcem (st.), z njima sem bil že v polfinalu skupaj in pa, seveda, Mara in ljudske pevke. Kaj ti bo najbolj ostalo v spominu? Druženje in spoznavanje novih prijateljev, s katerimi bom še naprej ostal v stiku. Kakšen nasvet bi dal vsem nadobudnim plesalcem? Vztrajajte pri tem, kar delate, nikoli ne obupajte, le tako boste doživeli uspeh.

Kdo ti je izbiral glasbo? Sam sem si jo izbral. Tvoja prihodnost je brez dvoma svetla. Že veš, kaj bi rad počel? V prihodnosti si želim še naprej plesati in se z nastopanjem preživljati. Kaj ti je pomenila Anina podpora? Ogromno, ker je plesalka, mi je njena podpora veliko pomenila. S kom si se največ družil? Na finalnem nastopu sem se največ družil z Zalo, 27

dan d z novim albumom Pripravil: Tomaž Aupič

S Sašem sva se med pogovorom o nastopu skupine Dan D v Kinu Šiška odločila, da pogovor posnameva in kasneje pretipkava. Govorila sva o najnovejšem izdelku skupine Dan D z naslovom DNA D, ki so ga na noč čarovnic predstavili v šišenski katedrali, o nastopu samem in razvoju te brutalno iskrene novomeške rock skupine. S: Kaj, si bova prižgala malo glasbe? T: Nima smisla. S: Kaj samo utrip koncerta? Najboljše. T: Mislim, kaj ti nisi nič poslušal do sedaj? S: Seveda sem. Tudi v službi sem si prižgal. Pozabil sem CD v compu. T: Kolikokrat si ga poslušal do sedaj ? S: Ko sem prišel domov sem sestri pokazal, potem sem sam še poslušal, v avtu na poti v Ljubljano, pa še cimru sem pokazal. T: Ti maš avto v Ljubljani? S: Da, ta teden. Moral sem opremo pripeljat. T: Ziher ga boš pozabil in ga bo fotr poslušal. S: Ne, sestra bo imela avto. Kaj ti maš album na telefonu? ... Med pogovorom v sobo vleti cimer Benjamin. T: Kam greš ti? B: V bistvu grem eni p***** razložit, kako se iPad uporablja. (smeh) Sem mislil, da bom lahko to na nek način zapakiral, ampak je v bistvu to to. .... S: Ok, back to point. Ti si rekel, da si spremenil mnenje. T: Če bi tisti dan šel takoj pisat ... S: Da ... T: ... Neko mnenje, recenzijo ... S: ... Bi malo popljuval. T: Mislim, razkurilo me je to, da niso prišli nazaj na oder. Mislim, ej! Če pa po petnajstih minutah ... S: ... Ploskanja ... T: ... Se prideš vsaj preklonit še enkrat. S: To pa definitivno. To se pa strinjam. T: Ne glede na to, da so šli oni takoj podpisovat in 28

da se jim ni dalo, glej ... S: Ne, to se pride nazaj. T: Mislim, meni so se, kar se tega tiče, zamerili. S: Da. T: Pa na koncertu je bilo malo preveč glasno. S: Da to tudi. Jaz sem ravno razmišljal, kaj bodo naredili, glede na to, da je bil koncert za album, ki ga ni nišče, v narekovajih, še slišal. Kaj bodo potem igrali. Verjetno ne bodo šli igrat stare komade. Še enkrat. Ker predstavljali so album. In kaj bodo potem igrali? To me je zanimalo. In potem niso šli sploh več nazaj. (smeh) T: Jaz sem si misli, da bo konceptualno. To mi ni bil problem, da niso nič drugega igrali. Celo, tisto, kar so igrali na koncu, mi ni bilo na mestu. S: Da. Tisto je bilo meni isto ... T: Tisto je bila tema. Tisto je bilo brezvezno. S: Brca v temo. T: Res, čista. Ker če že, potem en venček odigraš. S: Da, da. T: Ali pač nekaj ... S: Če greš pač enega igrat, igraš še kaj drugega. Tisto na koncu je bilo meni – ok, sedaj smo vam dali nekaj zadelo dobrega, sedaj se pa spustite na zemljo, ker to smo včasih igrali. T: Ne, ampak ... S: ... Tisto, res ... Hit me! Tisto me je res prizadelo. Res sem bil prizadet na koncu. T: Ne, po moje je ta njihov novi album samo eksperiment. S: Da, to je čisto možno. Samo meni je bilo to boljše, kot vse drugo. T: Ja, itak. S: Potem ko sem tisto na koncu slišal, mi je bilo – ah ... T: To po mojem mnenju ni Dan D. Iskreno. S: Na koncu ... T: Ne, to, kar je sedaj. S: To je nekaj drugega sedaj. Se strinjam. Samo tisto na koncu je bilo tako prazno. T: Seveda, da je bilo. Tudi niso ga igrali, tako, kot bi ga morali, ker je bil prilagojen. S: Možno, da. T: Ni bilo akustične kitare in tako naprej. Pa saj si

videl – neke tri ženske, ki so stale pred nami ... S: »Wuuu, jeeej!«, so bile čisto navdušene nad tem, ko so zaigrali tisti stari komad na koncu. T: Da, ampak vmes so šle ven. S: Da, da ... T: ... Ker jim je čisto zapsihiralo. S: Meni se je zdelo, da so se ljudje kar nekaj sprehajali. Pa vmes je en parček prišel ... T: ... Kam? S: ... Sredi koncerta, tam kjer smo stali .... T: Nisem videl ... S: Pa ko so enega odnesli ven ... T: Da, to se spomnim. Mi smo imeli malo čudno pozicijo. Po moje je bil tudi zvok malo »čuden« zaradi tega. Se mi zdi, da je res zadelo pomembno, če si na sredini. S: Ampak nismo bili spet tako daleč od sredine. To bi moral bit še vedno ok »sound«. T: Ne nismo bili ... Meni se zdi, da začnejo oni proti koncu »navijat« ... S: Dobro, samo meni je bilo že na začetku malo preglasno. T: Jerdijer niso bili preglasni ... S: Ne, Jerdier niso bili. Samo oni so bili pa čisto »fogy«. T: (smeh) Res, čist, čist ... Zatohel zvok, čist. S: Da, to itak. Jaz zelo dobro razumem angleščino in bi moral razumeti vse, samo sem se moral trudit, da sem razumel ... T: ... Nič nisi razumel. Sploh ni bilo slišat, kaj je »rekel«.Tudi, če bi »govoril« v kitajščini, ne bi razumel nič. S: »Dej, udari me«, pa me ni ... Ker vem, da bi mi moral biti res dobro. T: Možno je, da sta bili dve mešalki. S: Tudi možno ... T: ... Da je bila ena mešalka posebaj za Dan D, na kateri je delal njihov »tonc«, za Jerdier je bila pa posebej. Lahko, da je bilo tisto v piko, Jerdier so pa igrali na neko drugorazredno zadevo. S: Tudi možno. T: Pač, niso se toliko potrudili. S: Ali je bil pa »tonc« toliko slabši. T: Dobro, je tudi res, da so imeli Dan D, mislim da ene dva dni prej vaje, da so si lahko vse nastavili. S: Lahko, da so imeli vaje že kar tam noter. T: Mislim, da ne ... Preizkusili so celotno tehniko, pa

tudi same animacije ... S: ... Mislim, veš kaj pa mene zanima – koliko časa so oni pripravljali ta koncert. Ker zadnjič sem se z Gregatom pogovarjal in sem mu predstavil predlog, da bi animacije pripravili za vse »bande« na ČrnFest-u – vizualni šov za vsak »band«. Vsaj luči, če ne že ... T: ... To bi on moral že itak delat ... S: Ampak on je rekel, da je to nerealno. T: Dan D so imeli tukaj šou projekt, komplet ... S: ... Da, to je bil šou ... T: ... In so tudi trenerali celotno zadevo. S: To rabiš minimalno en mesec, da pripraviš ... T: ... Da, ker so rekli, da so intenzivno vadili za koncert ... S: ... Da, tudi ekipa, ki je pripravljala vizualni del ... T: Vse. Sej oni so zadevo postavili, sprobali ... vse. Animacije, celotno tehniko. Vsi večji »bandi«, preden grejo na turnejo, preizkusijo ozvočenje, s katerim bodo igrali na turneji – enkrat prej v enem hangerju in si nastavijo mešalko ... Vse. Tako, da oni so za to porabili veliko časa. Samo škoda – ena ura koncerta je pač premalo. S: Da. T: A j*** ga. Sam nisem povsem prepričan – so oni vse »komade« igrali? S: Mislim, da so. Razen tistega zadnjega iz CD-ja. T: Da, itak. Tistega zagotovo niso. Sej sploh ne vem, kaj dela gor ta 14. »komad«. To ni iz tega konteksta. Komad Pozitivne misli, je bil povsem komercialen projekt. S: To je enako kot »komad« Voda, na koncu koncerta. Ok, mogoče je malo boljše. T: Seveda je boljše. S: Ampak še vedno. (smeh) T: (Smeh) S: Kaj? T : Kot, da hočejo cel čas dopovedat – to je samo tako ... S: (smeh) T: ... Sej pridemo nazaj. S: Da. T: Na koncertu so igrali enega kar nekaj. In potem so deli enakega na CD in skušali ponovno ponovno dopovedat – pridemo nazaj. S: Možno, da je to. Ni mi čisto jasno. T: Če bi ga vsaj predelali ... 29

S: Recimo. T: Drugače je pa huda zadeva za poslušat. S: Da, meni je kar kul. Na koncertu sta me recimo zadela dva »komada«. Tisto, da res lahko rečem, da so me dražli cel komad – kurja polt pa to. T: ... Tega ravno ne morem rečt ... S: ... Meni sta bila tista dva komada res huda – ne spomnim se točno, katera dva sta bila. T: Meni mogoče ni bil toliko intenziven koncert ... S: ... Sej si rekel – tisti »potrkaj na mojo vest ...«, nekaj takega. Pa še en drugi ... T: »Zdaj gre zares. Nekdo potrkal je na mojo vest ...« S: Kaj tebi ni bilo ... T: Mislim, ni mi bilo intenzivno, niso me držali cel čas. V bistvu je bila edina razlika v tem, da sem, zaradi tega, ker sem šel poslušat glasbo, ki je nisem prej nikoli slišal, da sem skos nekaj pričakoval .... S: Da, skos nekaj pričakuješ. T: ... In te je v bistvu to držalo. Nisi vedel, kateri »komad« bo, ker včasih že točno veš, kateri bo naslednji, niti nisi vedel kaj bo, kaj se bo zgodilo ... S: Drugačna izkušnja koncerta nasploh. T: Čisto. Takšen koncert še enkrat ne bi bil zanimiv. S: Ne. T: Točno takšen. S: Mogoče bi pa bil. T: Mogoče bi ga če enkrat »drugače« posluša. Boljše bi ga poslušal. Ker sedaj, ko doma poslušam te komade ... S: Meni so ful boljši. T: Tam je bilo prenaglas. To je moja pika. S: Vizualno mi je bilo pa res všeč. T: Luči so bile premočne. Sem se z Juretom pogovarjal, da bi lahko podobne animacije naredili tudi pri nas v MKK-ju, samo je fora, da so bile luči tam preblizu in so osvetlile ekran, oziroma platno in ni prišlo do kontrasta. To me je ful motilo. Platno bi moralo biti bolj zadaj. Bil sem na primer na koncertu dua Silence in so imeli v bistvu neko platno, mrežo, na kateri so imeli »live-stream« projekcijo posnetkov mešanja določenih tekočin. In na platnu so se potem ogromne tekočine pretakale in je bilo res dobro. Dosti boljše. Dosti bolj do izraza je prišlo. Luči se niso mešale s projekcijo. Glede tega Kino Šiška ni imela ustreznih pogojev oziroma se oni niso ustrezno pripravili, ker ni bilo učinka. S: Meni je bilo kul. Jaz sem imel sicer še pred seboj 30

folk in sem včasih gledal malenkost višje, tako, da me ni toliko motilo, edino tiste bliskavice ... T: Tisti paneli ... S: Neka j... Ne vem kaj je bilo. T: Meni je bilo kul. S: Nekaj mi je res cvrlo oči. Skoraj sem postal slep vmes. Ampak generalno mi je bilo kul, ker nisem velikokrat na takšnih koncertih. Ne vem sedaj kolikokrat si že ti kaj podobnega videl. T: Pač, vidiš napake. Saj ne primerjaš. Ne rabiš primerjat sploh. Ker na primer zvok je bil odličen – čist je bil ... S: ... Da, čist je bil ... T: Malo prenaglas, ampak še vedno čist. S: Da, to pa. S: Mene je bolj zanimalo, kaj je vsebina projekcije in kako se je to usklajevalo z glasbo – to mi je bilo ful všeč. T: To je bilo super. S: In mogoče zaradi tega nisem toliko opazil, kar si ti. T: Da. Ampak »overall« je bil kul. Meni je bilo sicer malo prekratko – vsaj pol ure daljše bi moralo bit. S: Se strinjam. T: Meni je všeč, če je dolgo. Všeč so mi tudi daljši komadi. Kar so, čisto solidno dolgi. S: Samo še kakšen več bi bil lahko. (smeh) T: (smeh) Mogoče. Kar se tiče glasbe me pa mogoče na momente moti, da je premalo intenzivno, premalo zgoščeno. Veliko stvari so zapolnili z nekim hrupom. Z nekimi efekti. S: Da. T: ... Ko Tučo »čez tolče« s tisto kitaro ... glej pač ... S: Mogoče je bilo na momente »too much«. T: Kot da nimajo ... Lahko bi tam neko solažo naredili. S: Jaz to razumem, če na ta projekt gledamo, kot na eksperiment, da so videli glasbo oziroma zvok, bolj kot na nekaj, kar ti bo dalo nek občutek. T: Ok, to je lahko čisto legitimna razlaga. Samo, zakaj so se pa lahko potem pri ritmu tako potrudili. Ko »komad« šele tretjič slišiš, ti postane domač. Tukaj je napredek absoluten. S: Če iz tega gledam, so tudi ritem dali tak čuden, ki ti posledično daje nek čuden »filing« ... T: ... Nelagodje. S: Recimo.

T: Zamaje te. S: Da, da. Ven padeš. Itak je bilo vse temačno ... T: (smeh) S: ... Težko za popizdit. T: Čist. Morbidno. Sej ni čudno, da sta se tisti dve ženski pobrali ... S: Da .... T: One so potem prišle na koncu, za tisti zaden komad in na polno uživale. (smeh) S: (smeh) Tisto: »Wuuu«. T: Samo to mi je čudno. Ker oni so ves čas govorili, da ne hodit na koncert, ne prit, ker žura ne bo. Češ, če boste prišli žurat, raje ne hodit. Ne bo. To bomo samo enkrat odigrali in to je to. In potem vidiš, da je bilo pri nekaterih razočaranje za čisto brezveze – prišli ste eksperiment poslušat. S: Jaz sem itak pričakoval nekaj takšnega. Bila je noč čarovnic, itak bodo nekaj težkega igrali, pa dan mrtvih. T: Sej je, v kontekstu je bilo čist. Čist. Sicer sem pa povsem spremenil mnenje, ker sem bil po koncertu prepričan, da tega albuma ne bom poslušal. Ampak v bistvu, že ko smo ga naslednji dan potem na vlaku poslušali, mi je bilo všeč in potem sem si ga takoj zvečer dal na telefon in ga sedaj poslušam. In mi je skoz bolj všeč. Nekateri komadi so mi že ponarodeli. S: Da ... (smeh) Čisto razumem. Na začetku sta mi bila dva »komada« všeč in sedaj so mi že vsi – še tisti: »Mama ne dovoli ...«- res »catchy« ... Takoj ti v glavo pade, sploh ne moreš nehat ... T: (smeh) Sej, to je to. To je v bistvu res. S: Tak komad je že itak zajebancija. T: Čist. Ampak ritem je pa »hard«. Mislim, ritem je tak, resen in potem pa tisti čes: »mama ne dovoli ...« – wtf. S: To sem si rekel, ko je Obra prišel na oder – sedaj bo pizdarija. T: (Smeh) S: Sedaj bo »kar nekaj«. In potem ko je začel ...Vedel sem, da je to zajebancija – imajo en takšen komad in to je to. T: Jaz sem razmišljal po koncertu – to je nek test, koliko dreka lahko pojemo. S: (Smeh) T: Da ne bodo oni čez pol leta rekli, da so zajebavali, preizkusili smo vašo ...

Sašu je zazvonil telefon. Bila je stara mama. ... T: Po tistem razočaranju, ko niso prišli nazaj na oder, sem si mislil ... S: ... To je zajebancija vse skupaj. T: Ne! Sem si mislil – pizda, da niso še takšne riti, da bodo na kocu rekli: »To je bil samo nek umetniški projekt, koliko lahko naredimo stvari za nič ...« S: Pa še vedno pridete ... T: »Ker to smo iz čiste zajebancije naredili.« Ampak po drugi strani pa ni »joke«. Je resna zadeva. S: Meni je bilo to res dobro. T: Samo je pa zelo tanka meja med norcem in genijem ... S: To itak. T: ... Meja je ful tanka. In tukaj je meja podobna. Ko več ne veš ... S: ... Ali je zajebancija... T: ... ali je tako dobro, ali je tako slabo. S: Ko so začeli in je vsekala elektronika na polno ... T: Prvi vtis je bil res dober. S: Meni je bilo pa – a to je novi »sound« ali kaj? T: (smeh) Ma sej to si lahko pričakoval. S: Tega nisem pričakoval. T: Glede na vse napovedi me ni nič presenetilo, moram rečt. S: No, jaz pa nisem veliko spremljal. Vedel sem, da imajo koncert. Ti si rekel: »Dej gremo ...« T: ... To bo samo enkrat ... S: ... To bo samo enkrat in seveda, da moram it - in sem tako kupil karto. Videl sem da dobiš potem še CD – waw super, toliko boljše. Pa tudi, če ga ne bi bilo. Ampak po tem pa več nisem nič gledal, za kaj natančno gre. Videl sem nekaj fotografij ... T: Jaz sem veliko intervjujev slišal in prebral, ki so jih sproti objavljali na njihovi strani. Načeloma se mi je sanjalo. Se mi pa zdi, da so se trudili, da ne bi naredili hit. S: Mogoče ravno zaradi tega koncepta, da bodo album igrali samo enkrat in potem niso hoteli dat kakšnih hitov ... (smeh) T: ... Bog ne daj, samo hitov ne. (smeh)

Na robu čisto prazna je ravnina, apneno bode skoz železne vesti, šumi v samoti tisočih prelesti, in joče noč, ječi samo tišina. Belino ruši človek naš s kadenco. O, svet, stojiš brez trdnega jim speva, da glas hropeč brez tihega odmeva enakosti iskal je z južno senco. Čez v dan srebrnih tem bili ujeti, iskali mejno milost, to šumenje, žalobno v živost sivih mej zavzeti, in spet objeti njeno žuborenje, celotno nesti v dlan, samo dehteti, izvleči žičnato od tod sivenje.

Avtor: Nastasja Schweiger

PESEM ZATE S tabo šel bi na Mirno goro, bi skupaj na vrhu čakala zoro. Po gozdnih stezicah bi štela korake, poslušala petje sinice in srake. Ko noč bi prekrila širno nebo, jaz ljubil bi tebe in tvoje telo.

PUSTI ME, DA GREM Roke bom dala od tebe stran, močnó zakričala, da slišalo se bolečine srčne ne bo. Pusti me da grem! Ker ne želim v tem monotonem svetu živeti, vem, ti tega ne moreš dojeti. Pusti me, da grem! K svoji sreči, k svojemu trpljenju, k vrtincu mojega življenja, k njemu, k ljubimcu.

Avtor: anonimen

AVLAB se predstavi Pripravil: Tomaž Aupič, Foto: arhiv AVLab

Avdiovizualni laboratorij Kluba belokranjskih študentov je dobil zanimivo priložnost predstavitve na enem izmed dogodkov v sklopu treh delavnic pod skupnim naslovom »Skupaj ustvarimo podjetniško okolje v Beli krajini. Kako in kje začeti«. Sklop predavanj in predstavitev je organiziral RIC Bela krajina. Na zadnjem dogodku v predavalnici Mestne muzejske zbirke Črnomelj sem predstavil ustanovitev, delovanje ter glavne cilje, ki so si jih v AVLab-u zadali ob ustanovitvi leta 2011 in h katerim aktivni člani še vedno sledimo. Povabljeni smo bili kot primer dobre prakse organiziranja in delovanja, za katerega je značilno sodelo (ang. coworking), na kar smo zelo ponosni. Sklop dogodkov smo tudi posneli, ogledate si jih lahko na našem YouTube profilu.

https://www.youtube.com/avlabkbs

AVLab Coworking Pripravil: Sašo Jakljevič

Trenutno ekonomsko stanje v Beli krajini ni rožnato. Mnogi so že nekaj časa brez službe in v mnogih primerih so se bili prisiljeni podati na »podjetniško pot« oz. bolje rečeno na pot samozaposlenega. Namreč med tema dvema izrazoma oz. posameznikoma obstaja velika razlika, ki se odraža predvsem v načinu razmišljanja. V prvem primeru je posameznik prisiljen postaviti nekakšno pravno obliko, preko katere lahko opravlja svoje delo in si zagotavlja prihodek za svoje preživetje, medtem ko je cilj podjetništva ustanovitev sistema, ki bo (vsaj v teoriji) s svojim razvojem tekom časa od ustanovitelja zahteval manj dela in prinašal enako ali večjo količino dobička. To je bila ena od točk Tomaža Stritarja, ki je v MC Metlika predstavil dobre prakse socialnega podjetništva. Z državno podporo samozaposlovanja in medijskim odmevom svetovnih uspešnic start-upov, ki so to nišo podjetništva naredili popularno, je sedaj kultura start-upovstva in coworking-a v zadnjih nekaj letih zajela tudi Slovenijo. Ravno zaradi te popularnosti pa ostaja mnogo takšnih, ki ne razumejo ozadja enega ali drugega, ter prispevajo k statistiki, ki pravi da 9 0% novo ustanovljenih startup podjetij propade. Na drugi strani je uspešnost nekaterih coworking okolij povzročilo evforijo ustvarjanja le-teh na vseh možnih koncih in krajih, pri čemer pa je osnovni problem sam način ustanovitve. V mnogih primerih poteka od zgoraj navzdol namesto, da bi bilo to sodelo zgrajeno okrog neke skupine ljudi, ki to že počne sama po sebi. To in še nekaj dobrih točk na to temo je imel Marko Orel (Posnetke večine predavateljev predavanj Ustvarimo podjetniško okolje v Beli krajini si lahko ogledate na AVLab YouTube kanalu). Kot verjetno že veste, je AVLab na nekakšen način že sam po sebi »Coworking« okolje, v katerem mladi skupaj ustvarjajo na raznih projektih. Tekom let se je zadeva razširila in danes to ni le okolje za ustvarjanje avdiovizualnih del. Vsak od nas ima še nekaj, s čimer se ukvarja v svoji »garaži« skrivaj 36

pred očmi ljudi in pripravlja na veliko razkritje ali pa tudi ne – kdaj pa kdaj kakšen projekt ne uspe, kar je tudi dobra učna ura. Po zaslugi AVLab-a smo se pri mnogih projektih našli in si sedaj medsebojno pomagamo z deljenjem znanj, mnenj ter s sodelovanjem. Z letošnjo prenovitvijo pisarne AVLab-a smo pričeli ustvarjati ob sobotnih in nedeljskih predvečerih, ko se nam je v glavah nekako utrnila ideja: »Kaj pa če bi vsakič ko delamo tu gor, objavili povabilo, pa se nam morda še kdo pridruži?« Že v osnovi smo poskušali pridobiti nove člane, ki bi jih na takšen ali drugačen način zanimalo ustvarjanje, pa vendar kljub potrebi po novih aktivistih je zanimiva ideja ostala le to – ideja. Vsak je imel precej svojega dela in fokus je bil na drugih stvareh. Potrebna je bila malce močnejša iskra in podpora pri zagonu tega. S podjetniškimi delavnicami v novembru je prišla potrebna inspiracija. Z mislijo na opozorila in upoštevanjem predlogov predavateljev smo se odločili, da začnemo z AVLab Coworkingom. Sklenili smo, da vsakič, ko se srečamo, na AVLab-ovi FB strani objavimo banner ODPRTO, kar bo nakazovalo našo prisotnost v pisarni. V času, ko je objavljen ta banner, se lahko kdorkoli oglasi pri nas na Kolodvorski 34 v 3. nadstropju (na vrhu bele hiše) in se nam pridruži za kratek pogovor, delo na lastnem projektu ali pa kar tako malce iz firbca. V kratkem si želimo zadevo razširiti tudi z rednim urnikom dela, predavanji in delavnicami – do takrat pa vabljeni, da se nam pridružite na Kolodvorski 34 v Črnomlju, v 3. nadstropju – AVLab pisarna. Za vse komentarje, pripombe, predloge in pohvale smo vam na voljo na avlab@klub-kbs.si, na Facebook strani AVLab, aktivni pa smo tudi v Facebook skupini Jelly BK.

Telesna /ne/aktivnost Studentov Pripravil: Darjan Spudič

Nekdaj lovec in nabiralec, dandanes pa sedeči človek (homo sedens). Sedimo na delovnem mestu, v avtomobilu, na avtobusu, pred televizijo, v kavarni, pred računalnikom in celo na nekaterih kulturnih in športnih prireditvah. Sede tako preživimo večino dneva, saj se tako manj utrudimo, kot če bi cel dan stali na nogah. Ne le preveč, temveč tudi premalo obremenitev lahko škoduje zdravju. Sedeči položaj z razmeroma majhnimi, vendar dolgotrajnimi obremenitvami, predstavlja iritacije tkiv in poškodbe hrbteničnih struktur, ki lahko naredijo enako škodo kot naporno fizično delo z obremenjevanjem hrbtenice. Vse pogosteje se srečujemo tudi s t.i. boleznimi sodobnega časa, ki nastanejo zaradi pomanjkanja gibanja. V zadnjih letih smo bili priča kar nekaj dopolnitvam smernic oziroma priporočil o vrsti, obsegu in intenzivnosti telesne dejavnosti s strani vodilnih svetovnih zdravstvenih organizacij. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije moramo študenti za vzdrževanje in krepitev zdravja opraviti vsaj 150 minut zmerne oziroma 75 minut intenzivne gibalne aktivnosti skozi celoten teden. Za dodatno krepitev zdravja pa se moramo ukvarjati z zmerno gibalno aktivnostjo vsaj 300 minut oziroma z intenzivno gibalno aktivnostjo vsaj 150 minut na teden.

Spremembe tkiv, ki nastanejo med sedenjem, imajo negativen vpliv tudi na telesno držo. V nadaljevanju je predstavljeno nekaj priporočil o tehniki sedenja, ki na daljši čas (dolgi rok?) pripomore k manj strukturnim spremembam hrbteničnih tkiv in zato manj bolečinam v križu. Kako sedeti, da se izognemo bolečinam? Osnovna problematika bolečin v spodnjem delu hrbta (križu) je zelo kompleksna. Že majhne razlike v načinu sedenja lahko pomenijo zelo drugačno obremenitev hrbteničnih struktur. Tudi idealen način sedenja ne obstaja. Lahko pa izluščimo nekaj osnovnih priporočil o sedenju, ki nam omogočajo hrbtenico ohranjati zdravo. Pri sedenju moramo ohranjati »nevtralne« položaje hrbteničnih krivin. Zagotovimo jih z uporabo naslonjala, ledvene podpore in namestitvijo delovnega prostora.

Gibanje za zdravje ni samo šport. Telesne aktivnosti ne predstavljajo samo športne panoge. Pogostost ukvarjanja in ozaveščenost o pomembnosti telesne aktivnosti v času študija se v zadnjih letih povečuje, ne moremo pa mimo dejstva, da je sedečega »študiranja« vse več in večina študentov ne sledi omenjenim smernicam. Poudariti moramo, da redna telesna aktivnost (3-krat tedensko po 50 minut zmerne telesne aktivnosti) pozitivno vpliva na sestavo telesa, posledično na zdravje, razvoj motoričnih sposobnosti in, najpomembneje za študente, na kognitivne sposobnosti. 37

Priporočeno območje kota v kolku med sedenjem je od 90° do 120° in v kolenu od 90° do 140°. Stopala naj bodo v stiku s tlemi. Prilagoditi moramo višino sedala, pri čemer pazimo, da ne pritiska preveč na področje za kolenom. Ramena naj bodo spuščena in sproščena, komolci pa blizu telesa ali nekoliko pred njim. Podlaket naj počiva na mizi ali naslonjalu za roke. Obremenitve se dodatno zmanjšajo z nazaj nagnjenim naslonjalom za 5°. Glavno področje dela naj bo direktno pred trupom. Večjim rotacijam trupa se izognemo z uporabo stola na koleščkih. Dodatno razbremenitev hrbtenice omogoča srednje oblazinjen stol na sedalu in naslonjalu. Pri delu z računalnikom naj bo zgornji rob ekrana največ v višini oči ali nekaj centimetrov nižje. Pri branju se predlaga uporaba pripomočkov, ki bralno površino dvignejo čim višje glavi in nagnejo pod kotom 45° od podlage. Tudi za pisanje bi bil optimalen kot nekje okrog 15°. Sključenemu sedenju se je zaradi hidracije medvretenčnih diskov potrebno še posebej izogibati zjutraj in proti večeru, zato moramo prilagoditi urnik dela. Aktivni odmori med sedenjem Med dolgotrajnim sedenjem je priporočljivo pogosto vstati s stola in raztegniti med sedenjem skrajšane mišice ter dvigniti tonus med sedenjem raztegnjenih mišic. Na vsakih 50 minut sedenja se priporoča vsaj 10-20 sekund sproščene hoje. Veliko pomeni že, če si naredimo krajši odmor in zakrožimo z glavo, aktivno dvignemo roke nad glavo ali jih potisnemo za hrbtom k tlom. S sistematičnim in rednim izvajanjem razteznih vaj za med sedenjem skrajšane mišične skupine in krepilnih gimnastičnih vaj za podaljšane mišične skupine lahko še dodatno preprečimo nastanek nepravilnosti.

KBS turnir v zorbing nogometu Pripravil: Darjan Spudič, Foto: arhiv KBŠ

12. 12. 2015 je od 15. ure dalje v športni dvorani Srednje šole Črnomelj v organizaciji Kluba belokranjskih študentov potekal turnir v zorbing nogometu. Tovrstnega dogodka v Beli krajini še ni bilo. Zorbing nogomet je igra, ki se igra po nogometnih pravilih. Igralci so oblečeni v posebne napihljive krogle – mehurčke in tako zavarovani pred trki z nasprotniki. Igra je potekala po turnirskem sitemu. Prijavljenih je bilo 21 ekip, ki so bile naključno razdeljene na 1 žensko in 4 moške skupine. Iz skupinskega dela tekmovanja sta napredovali po 2 ekipi iz vsake skupine, ki so se nato med seboj pomerile v poskupinskem delu tekmovanja. V kategoriji deklet je zmagala ekipa Tom, sledile so ekipe Boom effect, Jerry in Bubble mafia. V kategoriji fantov pa je prvo mesto osvojila ekipa Amigos, sledile so ekipe Ključavničarstvo Spudič, Viničani in Metliški krokari. Najboljši so prejeli medalje 1. KBŠ zorbing turnirja in praktične nagrade. Prvi KBŠ turnir v zorbing nogometu v Beli krajini je potekal v prijateljskem vzdušju. Odziv študentov in dijakov, ki so igro v velikih mehurčkih poskusili prvič, so bili zelo pozitivni. Ugotovili pa smo, da je zorbing nogomet fizično nekoliko zahtevnejši, kot smo pričakovali.

SIJOcA KOzA TUDI V MRZLIH DNEH Pripravila: Nina Miketič

Zima je tukaj in z njo vse veselje pa tudi nevšečnosti, ki jih povzroča mraz na naši koži. Zato je zelo pomembno, da v tem delu leta poskrbimo za naše zdravje in počutje. V nadaljevanju vam bom predstavila nekaj obraznih mask (primerne za dekleta in fante), za katere potrebujemo le nekaj sestavin in jih boste zlahka naredili doma. BANANINA MASKA: Obrazna maska iz banane osveži in navlaži kožo. Obstaja več variant priprave te maske: • Zmečkaš samo banano in jo naneseš na umito kožo. • Zmešaš ¼ navadnega jogurta, 2 jedilni žlici medu, zmečkaš srednje veliko banano. • Zmešaš banano, jajce, 2 žlici olja (mandljevega, kokosovega, olivnega). Banana je tudi dober balzam za lase, predvsem za razcepljene konice. Eno banano zmešaš z jajcem, 1 žlico olja (olivnega, kokosovega) in 3 žlicami medu. Nanesi na lase, pusti delovati 30 minut in nato dobro speri z milom za lase. Rezultat bodo sijoči lasje. RDEČA MASKA: Iztisni sok enega paradižnika, NASVET #1: Da bodo banane v študentih ostale sveže dalj časa, jim vrhove zavijte s folijo.

ga zmešaj z jedilno žlico medu in 1/3 žlice sode bikarbone. Mešaj, dokler ne dobiš goste paste, ki jo naneseš na umit obraz. TRIKI ZA ODSTRANJEVANJE OGRCEV IN MOZOLJEV: • mešanica medu in sode bikarbone, ki jo previdno naneseš na potrebna mesta; • daj žlico medu na polovico limone in z njo podrgni po kritičnih predelih; • ZELENA MASKA: mešanica peteršilja, limone in medu je prav tako dober odstranjevalec nevšečnosti na obrazu. Vse navedene maske nanesi na dobro očiščen obraz in jih pusti delovati 15–20 minut in nato izperi z vodo. Po potrebi obraz navlaži s kremo. V mrzlih zimskih dneh pa ni nič boljšega kot topel čaj. Ob mrzlem vremenu strokovnjaki priporočajo pitje kamiličnega, metinega, zelenega čaja in drugih predvsem zeliščnih čajev, ki krepijo našo odpornost. Čaju namesto sladkorja rajši dodaj žlico medu, limono in ingver, ki ima veliko zdravilnih učinkov, poleg tega pa blagodejno delujejo na boleče grlo v času prehlada. NASVET #2: Ne zavrzite uporabljene čajne vrečke, saj lahko postane odličen piling za vaš obraz. Uporabljeno čajno vrečko nekoliko osušite, jo izpraznite v posodico, dodajte žlico medu in zmešajte. Če hočete mešanico še dodatno izboljšati, dodajte žlico riževe, kokosove moke (ustreza tudi fino mleta polenta) in pripravite odličen piling za odstranjevanje ogrcev.

studentska kuhna Pripravila: Vita Vlašič

Januar je mesec, v katerem se vsi resnično trudimo z našimi novoletnimi zaobljubami. Začenjamo z novimi načrti, oblikujemo nove želje in iščemo nova znanja. Ta recept je namenjen vsem tistim, ki ste si zadali, da se v letu 2016 naučite kuhati. Da ti vlijem pogum in željo po težjih receptih, bo začetek enostaven, a slasten. Pri pripravi težko zgrešiš, uspeh pa je zagotovljen! Najboljše je torej začeti pri osnovah – in kaj je bolj osnovno kot špageti s paradižnikovo omako? ŠPAGETI S PARADIŽNIKOVO OMAKO Težavnost: I Čas: 20 minut Potrebuješ (za 2 porciji): - 250 g špagetov, - 2 paradižnika, - 2 stroka česna, - 250 g paradižnikove mezge, - parmezan, - sveža bazilika, - olivno olje, - sol, - 1 čajno žličko sladkorja, - začimbe: poper, bazilika, origano. NASVET #1: sveže paradižnike lahko zamenjaš s pelati iz konzerve. Preden jih uporabiš, jih le dobro nareži. Namesto mezge pa je v konzervi nekaj paradižnikovega soka.

V velik lonec nalij vodo in jo postavi na štedilnik, da zavre. Ko zavre, dodaj zajeten ščepec soli in vanjo stresi špagete. Kuhaj jih tako dolgo, kot piše v navodilih na embalaži. Sproti pa jih vseeno poskušaj, da se ne bodo prekuhali. Najboljše testenine so namreč skuhane al dente, torej na zob. Ko so špageti kuhani, jih odcedi – lahko uporabiš cedilo, lahko pa vodo iz lonca odliješ zgolj s pomočjo pokrovke. Na ta način ne boš odcedil čisto vse vode, kar je za testenine dobro, da se ne izsušijo. Pazi pa, da ne pustiš preveč vode, da ne bodo špageti plavali v njej. Za omako olupi in na drobno nareži česen ter ga popraži v kozici na segretem olivnem olju. Ko česen rahlo pozlati (pazi, da ga ne zažgeš, to se zgodi na hitro!), nanj dodaj sladkor in premešaj tako, da se bo stopil na olju. Potem dodaj na drobno narezan paradižnik in popraži približno 5–10 minut oziroma dokler se paradižnik ne zmehča in spusti vodo. Zatem vsebino kozice zalij s paradižnikovo mezgo in pokuhaj, dokler ne zavre. Posoli, popopraj ter dodaj baziliko in origano po okusu. Špagete stresi na krožnik, dodaj omako, naribaj parmezan in okrasi s svežo baziliko. Dober tek!

NASVET #2: preden daš špagete v vrelo vodo, imej pripravljen narezan česen in paradižnik – zato, da boš lahko istočasno začel s kuhanjem špagetov in omake. S tem boš dosegel, da bo vse kuhano ob čim bolj istem času. Špageti tako ne bodo imeli časa, da se posušijo ali zlepijo, omaka pa se ne bo ohladila.

ZABAVNI KOTICEK Pripravila: Anja Fir in Jure Kuhar

… da je bil Klub belokranjskih študentov ustanovljen 15. Januarja 1963 v Ljubljani. Po ukinitvi novomeškega okraja se je pokazala potreba, da se iz »Sekcije belokranjcev«, ki je prej delovala v okviru Kluba študentov okraja Novo mesto, ustanovi samostojen klub.

… da je prvi slovenski javni nacionalni spomenik (Spomenik Valentina Vodnika, Ljubljana) delo belokranjskega kiparja Alojzija Gangla. … da je belokranjec Anton Mavretič med leti 1972 in 1979 delal za NASO in sodeloval pri projektih Voyager 1 in Voyager 2?

… da je Klub z razpadom ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije) leta 1990 formalno prenehal obstajati in ga je nato dotedanje vodstvo na novo registriralo kot samostojno društvo.

… da je belokranjec Oton Župančič prejel častni doktorat ljubljanske univerze in bil častni meščan Ljubljane ter Kamnika.

… da je Klub belokranjskih študentov eden od glavnih soustanoviteljev ŠKIS-a?

… da sta bila Vasilij (vrhovni sodnik) in Radko Polič (igralec) rojena v Črnomlju.

… da je bil prvi sestanek ŠKIS-a na Vinici v okviru Poletnega študentskega piknika, prvi govorec pa takratni predsednik KBŠ-a?

… da je celovečerni prvenec Janeza Lapajne Šelestenje v celoti posnet v Beli krajini.

… da je bil festival Koupa fest organiziran s strani Kluba belokranjskih študentov med leti 1999 in 2003. … da je bil Koupa fest eden prvih tovrstnih glasbenih festivalov v Sloveniji, po katerem so se zgledovali mnogi večji festivali.

4 7

9 2

… da je belokranjec Jani Brajkovič leta 2004 postal prvi slovenski svetovni prvak v kolesarstvu, in sicer je dobil kronometer v kategoriji mlajših članov.

8 4

6 9

5 4

9 7

1 2

5 42

… da je bil belokranjec Juro Adlešič župan Ljubljane med leti 1935 in 1942.

3 4

… da je belokranjec Janko Lavrin ustanovitelj slovanske katedre na univerzi Nottingham, kjer je bil tudi profesor ruske književnosti.

9 3

5 2 1