KORAK K SVOBODNI DRUŽBI ROK ŠIKONJA
»Svoboda je pokora zakonu, ki si ga postaviš sam.« - Jean-Jacques Rousseau, švicarski filozof Močno verjamem, da je predpogoj za normalno in zdravo družbo, družbo napredka in blaginje, poveličevanje svobode posameznika, tako s strani družbe kot s strani posameznika. Skrbi me, da se to zavedanje nahaja prenizko na naši prioritetni lestvici, če ne že skoraj na dnu vrednot, ki so nam podarile blaginjo, ki jo uživamo danes v zahodnem svetu. Še več, to zavedanje zares ni bilo nikoli do konca in pristno zakoreninjeno v mislih in podzavesti slovenskega naroda. Skozi skoraj vso zgodovino slovenskega naroda, od časa frankovske države do Svetega rimskega cesarstva, od Habsburžanov do Ilirskih provinc in nazadnje od Avstro-Ogrske do Jugoslavije, nam je bilo ponotranjanje svobode, kot ene izmed najvišjih vrednot, onemogočeno, če ne celo prepovedano, tj. Slovenci nismo bili v položaju, da bi sami odločali o svoji prihodnosti in usodi. To se je kazalo v izkoriščanju naših prednikov, zatiranju naše kulture in jezika ter neupoštevanja enakopravnosti pri političnem udejstvovanju. Čeprav se zdi, da smo Slovenci v Jugoslaviji uživali določeno mero svobode, je bila ta v tej totalitarni federativni republiki hudo okrnjena. Oblastniki so omejevali svobodo govora, tiska in zborovanja ter preganjali drugače misleče, prepogosto tudi z nasiljem. Zaradi naštetega je slovenski narod kronično zadušen v okrnjeni predstavi, kaj svoboda sploh je. Tukaj lahko tudi iščemo vzroke o naši trenutni demokraciji z napako, nedelovanju pravne države in državnih institucij, od zdravstva do šolstva. Kako razvozlati ta gordijski vozel? Začnimo z opisom oz. predstavo, kaj svoboda sploh je. To je vprašanje, ki se ukvarja s samim bistvom človeka in medčloveškimi odnosi. Ne vidim možnosti, da lahko posameznik zaživi celovito in polno življenje, če se v svojem času na zemlji ne sooči z njim. Na prvi pogled se zdi očitno, da bo dojemanje svobode različno vsakemu posamezniku. Iz zapisov velikih mislecev, ki so poskušali razložiti pojem svobode, je moč izluščiti, da lahko svobodo opišemo s tremi osnovnimi gradniki, koncepcijami svobode. Prvi gradnik je tisti, ki ga največ ljudi poveže s pojmom svobode, to je učinkovitost človekove pristne volje, da človek vlada v sferah njegovega oz. njenega življenja. Z drugimi besedami, to je moč odločitev posameznika, da si izbira poklic, partnerico, kaj bo pil, jedel, s kom se bo družil, kje bo hodil, o čem bo govoril in o čem pisal … Skratka, kakšno težo imajo odločit-
ve posameznika za spreminjanje in vodenje lastnega življenja. Na primer, odrasli sin, ki živi z mamo in mu ta narekuje kako živeti, ali ženin, ki mu je dodeljena nevesta, ali ženska v družbah, kjer je podrejena moškemu, so tega gradnika prikrajšani. Drugi gradnik svobode je podoben, a vendar drugačen. Govori o vprašanju odprtih vrat, to je o dostopu do lastnega življenja, da ima človek vrata do različnih sfer lastnega življenja odprta. Prvi gradnik govori o tem, da človek sam izbere vrata, skozi katera bo vstopil, nič pa katera od njih so odprta in koliko so odprta. Temu gradniku pravimo tudi participativni vidik svobode in pravi, da ni pomembno, kako učinkovit in uspešen bo človek, če izbere določena vrata, a vendar, da je izpolnjen, morajo biti ta vrata odprta. Na primer, v družbi se kaže, da imamo omogočeno aktivno in pasivno volilno pravico, da se lahko prosto gibljemo, da smo lahko sprejeti v šolo, univerzo, da se lahko zaposlimo v zasebnih in javnih podjetjih … Ta vidik je odvisen tudi od osebnih okoliščin, od našega zdravja, genetike, obnašanja, namreč invalidu ali osebi z Downovim sindromom so nekatera vrata že a priori zaprta in s tem njihova svoboda manjša. Še več, manjša je lahko tudi zaradi naše lastne nevednosti, da nekatera vrata sploh obstajajo, ali preteklih dejanj, npr. v primeru bivših zapornikov. Eklatanten primer pomanjkanja odprtih vrat je kastni sistem v Indiji. Če pa bi bila svoboda zgrajena samo iz teh dveh gradnikov, bi bila zelo osiromašena. Tretji gradnik govori o najvišji svobodi, ki jo lahko doseže človek. Pravi, da ni dovolj, da človek vlada svojim sferam (prvi) ter da ima vrata do njih odprta (drugi), temveč da je sposoben vladati samemu sebi, ali po domače brzdati samega sebe. Po nareku filozofa Immanuela Kanta je človek svoboden, če je avtonomen, to pomeni, da se je sposoben odreči zunanjim težnjam, npr. pritisku pričakovanj staršev ali družbe; egoističnim in zunanjim silam, npr. kot poraženec v športu priznati zmago nasprotniku, zavzeto poslušati nekoga, s katerim se ne strinja; težnjam narave, npr. lakoti, žeji ali spolni sli; oziroma vsem tendencam, ki niso skladne z njegovim moralnim zakonom in diktatom njegovega razuma. Ta gradnik si lahko razlagamo tudi v teološkem smislu, in sicer da je najvišja svoboda za verujočega, če se odreče zemeljskim težnjam in sledi verskemu nauku, ki je skladen z enakostjo vsakega človeškega bitja in človekovim dostojanstvom. Lahko bi rekli, da so verniki svobodni, če se zadosti »bojijo boga«. V pluralistični in demokratični družbi ni moč zanikati, da čeprav je tretja koncepcija svobode najvišja, še ne pomeni, da je najpomembnejša. Zato je
9
