Snow Jam

Jam des neiges – Snow Jam

Za to, da boste tudi vi vedeli, kaj se je dogajalo v Kanadi, so poskrbeli trije slovenski "genijalci", ki naj bi opravljali delo prostovoljcev na Snov Jamu: Gu{ter, U{atko in Te{ky

[tirje ljudje – tri razli~ne zgodbe

Slovensko Zvezo tabornikov smo na sne`nem zletu zastopali {tirje predstavniki, od tega ena udele`enka in trije prostovoljci. @e pred za~etkom tabora smo za~eli plesti zgodbo o Kanadi, pravzaprav kar tri razli~ne.

Te{ky: od +15 do –47 ali kako velika je v resnici ta Kanada V Kanado sem pri{el popolnoma brez na~rta, vse kar sem imel odlo~eno, je bil tabor, ki pa se je za~el {ele 14 dni po prihodu. Sprva sem se 'usedlal' v Torontu in takoj spoznal precej ljudi – niti misliti si ne bi mogel, kako odprti so lahko Kanad~ani. To mi je popravilo slabo razpolo`enje, v katerega sem zapadel, ker v Torontu sploh ni bilo snega in nobenega mraza. Bal sem se, da bo tako tudi ~ez nekaj dni, ko se bom s svojo desko podal na sneg in posku{al narediti kako zarezo v devi{ko belino. Pozabil sem verjetno na to, da bomo to po~eli 1600 km severneje.

V Torontu sem se sestal {e s tremi snowboarderji, ki se s turnim deskanjem ukvarjajo profesionalno. V kombiju smo se podali proti St. Anni, kjer smo se sre~ali {e z na{im vodi~em in ta nas je zapeljal v gozd, kjer smo se nastanili v gozdarski ko~i (pa ne Falkenau). Tu sem prvi~ za~util, kaj je pravi mraz, ko so mi sredi no~i v ABS-ki za~ele {klepetati kosti. Bili smo kar visoko, temperature pa so se baje spustile vse do –47. Ogenj v pe~i seveda ni zdr`al dlje kot do tretje zjutraj, potem pa… Zjutraj smo na mraz pozabili, ko nas je kombi odpeljal na smu~i{~e, kjer smo preizkusili opremo in kjer sem moral pokazati, kaj sploh znam. Z mano so bili kar zadovoljni, saj sem Veselje na snegu

Medo in Slovenca Pravi mraz!

would like to make a collect call ….. se naslednje jutro lahko vkrcal v helikopter, ki nas je odpeljal na vrh. Snega je bilo za vse dovolj, pa vseeno smo vsi hoteli biti prvi (mo{ki vedno ho~emo biti prvi).

Po dveh dneh dvometrskega pr{i~a sem izmu~en spet padel v posteljo v hostlu v Torontu, potem pa se je za~elo {toparsko do`ivetje. Kot zanimivost naj omenim samo, da v Kanadi {topa{ kar sredi avtoceste, ker tako najla`e dobi{ {top, seveda pa je to dovoljeno…

Quebec – `elja vsakega tabornika in skavta. Tabornega prostora ni bilo te`ko odkriti, saj je bil prav sredi mesta v najve~jem parku (Plaines d'Abraham). Pomislil sem na to, kako bi bilo postaviti tak zlet v ljubljanskem Tivoliju ali morda kar v parku Zvezda. Poslali so me spat v YWCA, kjer sem v sobi opazil slovensko zastavo. No, pa smo slovenski prostovoljci Quebec videli kar skupaj.

Po Jamu smo se spet raz{li in seveda sem spet uporabil najcenej{e prevozno sredstvo in tako sem dr`al prst v zrak. V enem samem dnevu sem naredil 800 km in v Torontu spet sre~al Avstralce, ki sem jih poznal izpred Jama. Skupaj smo pre`iveli preostanek mojega ~asa, podnevi vsepovsod, pono~i na impro showih (ja, v Kanado nisem {el samo zaradi taborni{tva).

Miha in Ga{per: od Toronta do Montreala s silvestrovanjem v Quebec cityju

Po prijetnem poletu naju je v Torontu pri~akal Ur{in stric William in naju limuzinsko odpeljal k sebi domov. Tu sva ostala nadaljnjih sedem dni. V tem tednu sva si ogledala Toronto "underground". To je skoraj 36 km podzemnih rovov in povezav, kjer je skrita ve~ina menz, trgovin, butikov, salonov in postaj podzemne `eleznice. Videla sem CN tower, ki je s svojo vi{ino ve~ kot pol kilometra (555,33 m) najvi{ji samonosilni objekt, ki ga je kdaj zgradil ~lovek, in nekaj nakupovalnih velecentrov kot so Sears, Eaton in Bay. Seveda nisva spustila `ivalskega vrta, dvorane slavnih, Hollywood planet-a in ostalih zanimivosti. Ker nama je postalo v Torontu dolg~as, sva se z avtobusom odpravila {e do Niagare, kjer sva si ogledala in za~utila niagarske slapove. Tla se namre~ tresejo zaradi vode, ki pada ~ez podkvast prelom.

Po tednu dni sva se iz Toronta z avto{topom odpravila proti prizori{~u Snow Jama in lahko re~eva samo, da je Kanada nadvse primerna za tak na~in potovanja. Ceste so urejene, ravne, kot bi jih potegnil z ravnilom, in vsak, ki te pobere, gre vsaj {e 100 km naprej. Ljudje so odprti in zelo prijazni. Sploh, ~e vzamemo za primer Anthony-a, ki naju je premo~ena in

premra`ena po vo`nji vzel kar k sebi domov, sam pa skupaj s celo dru`ino od{el na ve~erno zabavo in naju pustil sama s polnim hladilnikom hrane in nasme{kom na obrazu. [tiridnevni {top naju je vodil tudi skozi rojstni kraj Jacquesa Willeneuva – Bertiville kjer sva preno~ila na bregu reke St. Lowrence. Zjutraj sta naju - sicer ne vem zakaj - zelo za~udeno gledala sosed in njegov pes. Od tod pa je bil le {e majhen skok do mesta Quebec. Le-tu sva se zna{la tri dni pred pri~etkom prvega mednarodnega zimskega tabora. Dan pozneje naju je v YWCA – hotelu mladih `ensk katoli~ank – na{el Te`ak. Tam smo v luksuznih razmerah (proti spanju v {otoru pri -25 stopinj celzija ali manj) preno~evali za 650 sit na no~, kar je bilo najceneje dale~ naokoli. Dan pred pri~etkom Jama smo se prijavili in se nastanili v enega od sedemdesetih {otorov, ki so bili postavljeni v nacionalnem parku Plains d'Abraham na ju`nem robu mesta Quebec.

Po koncu jamboreeja sva se skupaj s skavtoma iz [panije, Pedrom in Miguelom, z najetim avtomobilom res nabasanim s prtljago za tri dni odpeljala na 900 km dolgo kro`no turo po provinci Quebec. Ogledali smo si nekaj zanimivih slapov, poskusili smo se v hoji s krpljami in okusili {e malo kanadskega mraza ter videli mesto Chicoutimi. Po vrnitvi v mesto Quebec sva ostala {e dan ali dva in se nato odpravila na avto{top proti mestu Rock Forest na obisk h Catherine, prijateljici z Jam-a. Ne boste verjeli, da so kar precej ~ukasto gledali pri njej doma, ko sva se (sicer po predhodni najavi po e-po{ti) pojavila na vhodnih vratih. Pri njej sva ostala le eno no~. Ker sva imela {e kar nekaj prostih dni, naju je palec vodil {e malo na pode`elje. Tako sva dva dni bivakirala ob jezeru Magog, ki meji z ZDA. Eno no~ pa sva prespala tudi v samostanu St. Benuid du lac pri neverjetno 'faca' menihih. Vsak je dobil svojo skromno sobico in klju~, ki je odpiral vsa vrata v samostanu. Zve~er sva bila povabljena na ve~erjo, ki je bila res okusna. Dobro naspana in posu{ena sva se okoli poldneva odpravila proti Montrealu. Temperatura je ta dan padla 30 pod ni~lo, pa {e prav neprijetno je pihalo (tako kot ve~ino dni). Potem nama lahko verjamete, da je bilo salamensko mraz (Miha je imel kar malo bel nos). Vendar sva kljub hladni vojni s kanadskim mrazom prispela v Montreal. Tu sva ostala {e pet dni, ogledala sva si kar se je pa~ spla~alo (Biodome, Cousteaujevo biosfero, avtomobilski salon, …) Po~asi a nezadr`no se je bli`ala najina vrnitev domov. Toda kljub temu sva si uspela privo{~iti {e prav posebno poslastico - tapiokin puding! Ki naju je spremljal vse od Jama. Ali ga prepoznate?

Po klancu

Miha na 'toplem'

Zimski tabor kanadskih skavtov 25. 12. 1999 – 5. 1. 2000 Plaines d'Abraham

Seveda smo se trije Slovenci v tabor naselili takoj, ko so nam to dovolili, torej na dan samega Bo`i~a, ~eprav se je vse skupaj za~elo {ele dva dni kasneje. Kot prostovoljci smo sku{ali biti koristni, vendar smo kmalu omagali zaradi slabe hrane in hudega mraza. V veliko veselje organizatorjev se je narava odlo~ila, da dan pred Snow Jamom vendarle pobeli Quebec, saj bi druga~e {lo bolj za Green Jam.

Prvi udele`enci so na taborni prostor pri{li dan pred za~etkom in tu smo prvi~ opazili pomanjkljivosti v organizaciji. Kam koga nastaniti, ali samo za en dan ali kar takoj v njegov pravi {otor. Nekaterih prostovoljcev niti ni bilo na seznamu zadol`itev, tako tudi mi trije nismo naslednjih deset dni imeli kak{nega posebnega dela, kar pa seveda ne pomeni, da smo se dolgo~asili.

Pri tem bi mogo~e lahko samo {e razlo`ili, kako so na tem zletu obravnavali prostovoljce. Ni {lo zgolj za tabornike in skavte, temve~ za ljudi vseh sort, vseh znanj in prepri~anj, od katerih nam je morala biti skupna ljubezen do dela z mladimi. Na zletu se je bilo sicer treba dr`ati skavtskih na~el in pravil, vendar se nam ni zdelo, da bi to dovolj poudarjali.

Aktivnosti je bilo na tem taboru kar nekaj, vse pa so bile seveda povezane z `ivljenjem v Kanadi, predvsem v provinci Quebec. Tako so udele`enci lahko videli, kako so neko~ `iveli kanadski Indijanci, saj so jim le-ti postavili pravi mali tabor s pravimi indijanskimi {otori iz katerih se je kadilo, s pravimi Indijanci, ki so govorili zgodbe iz preteklosti, s pravo indijansko hrano, ki se jo je dalo poskusit, s pravim indijanskim orodjem, katerega uporabo so nam prikazali, in podobnim. Udele`enci so se nau~ili postaviti iglu in nekak{no sne`no luknjo, v katerih pa potem ni nih~e prespal, ker organizator tega ni dovolil. Nau~ili so se tudi zakuriti ogenj v snegu (brez bencina!) in si pripravili obrok. [portne aktivnosti so vklju~evale sne`ni rafting, smu~anje, deskanje na snegu, drsanje, odbojko, nogomet, {tafetne igre (vse na snegu).

Niso pa seveda pozabili na kulturne znamenitosti in tako smo si ogledali mesto z vsemi njegovimi znamenitostmi, {li smo v mestni muzej, lahko pa smo se prepeljali na drugo stran reke z znamenitim trajektom. Reka je bila verjetno {ir{a od celotnega morja, ki ga premoremo Slovenci, in rad bi videl junaka, ki bi ~ez njo zalu~al kamen.

Kaj so nam povedali udele`enci:

Andréanne Francoeur iz Quebeca, star 13 let

Pri skavtih sem pet let, za to me je navdu{ila starej{a sestra. Na Jam sem pri{la, ker si `elim do`iveti ~imve~ lepega in mislim, da je to dobra prilo`nost. To je moj prvi svetovni jamboree in res u`ivam, ko spoznavam ljudi s celega sveta. Imam `e kup novih prijateljev in izvedela sem `e toliko novega o dr`avah, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo (ne bomo povedali, da ni vedela za Slovenijo). Vsem slovenskim tabornikom `elim, da bi se tudi oni kdaj udele`ili ~esa podobnega, kajti to je tisto pravo.

Eva iz Tahitija, stara 15 let

Pred sedmimi leti me je mama prepri~ala, da postanem skavtinja. Za Jam je zvedela vodnica in takoj smo bili za. V{e~ so mi aktivnosti, ki jih izvajamo tukaj, vendar mislim, da te niso najpomembnej{e. Veliko ve~ mi pomeni spoznavanje novih ljudi in za~etek novih prijateljstev. Edina pripomba, ki jo imam na organizacijo, je tu{iranje po urniku. Tu{i bi tudi morali biti bli`e in vedno na razpolago.

Augustine Serophin iz Nigerije, 24 let, skavt 10 let

Pri nas so skavti del {olske dejavnosti, torej ena od izbirnih mo`nosti. Tako se kar precej mladih odlo~i za skavtstvo. Vendar je te`ko priti na tak dogodek, ker ljudje ve~inoma nimajo dovolj denarja. Jaz imam pa~ to sre~o, da imamo doma malo ve~ in sem si lahko privo{~il. Tukaj mi je zelo v{e~, ~eprav me ves ~as zebe. Prvi~ v `ivljenju vidim sneg in to je enkratno. Najbolj v{e~ mi je bilo ribarjenje pod ledom in ve~erni plesi. Tu se res lahko raz`ivi{ v veliki dru`bi ljudi, ki dobro v srcu mislijo. Vesel sem, da sem spoznal Slovence in veselo presene~en, ker govorijo tudi angle{ko.

Tobias Lange, Nem~ija, star 18 let

Skavt sem od sedmega leta in priznam, da so me v to prisilili, saj mi na za~etku ni bilo v{e~. Po dveh taborih sem mi-

slil druga~e in danes sem ponosen na to, da sem, kar sem. Snow Jam je po moje zelo slabo organiziran in to me moti. Tukaj sem {e s petimi Nemci iz svoje enote in prepotovali smo lep del Kanade, kar bo dalo celotni avanturi pozitiven prizvok. Vse razen tabora mi je namre~ v Kanadi bilo zelo v{e~. Tukaj so namre~ res premalo naredili za nas in hkrati nam pustijo premalo svobode pri udele`evanju aktivnosti. Pred tem sem bil `e na mnogih mednarodnih taborjenjih, predvsem na nem{kih Intercampih, namenjenih tujcem, ki `ivijo v Nem~iji.

Catharine Gaudet (kanadska prostovoljka)

Pri skavtih mi je `e 10 let v{e~ dru`ba, saj imam pri skavtih veliko prijateljev. @elela sem si, da bi pomagala pri programskih aktivnostih. Hrana je sicer bolj slaba, druga~e pa je v redu. Tu pomagam pri deljenju obrokov. Slovenci ste malo nori. Se vidimo na nebu. (Ko bo punca zrasla, bo astronavtinja!)

Michael Collins (prostovoljec iz ZDA)

Za Jam mi je povedal prijatelj, bil sem v ^ilu in meni je bilo takoj jasno, da bom pri{el tudi sem, pa {e blizu je. Jam je zelo razburljiv in stalno se kaj dogaja, skavti se zabavamo in nikoli ni dolg~as, {e posebno ~e dela{ kot re{evalec, tako kot jaz tukaj. Najve~ problemov imamo z dehidracijo, ki pa ostale probleme samo {e pove~uje in pospe{uje. Ljudje bi tudi pozimi morali veliko piti, vsaj dva do tri litre teko~ine dnevno. Sledijo pa {e povi{ana telesna temperatura, vneta grla, ka{ljanje, imeli smo en primer plju~nice in eno zlomljeno nogo. Zvini so redki, ker ljudje hodijo previdno.

glavni urednik zletnega ~asopisa »Frisson«, Albert Remillard

Zato, ker ho~e res pristne informacije, njegov novinarski tim sestavlja petnajst prostovoljcev iz razli~no govore~ih koncev sveta. Nobeden od njih ni novinar po poklicu, Albert je arhivar. Iz{le so 4 {tevilke, za urejevanje in zbiranje prispevkov ter tisk potrebujejo dva dneva. ^asopis se tiska 157 km severneje, ker je tam edina tiskarna, ki deluje tudi med prazniki. Zanimivo je, da kljub internetu s tiskarno komunicira tako, da se vsaki~, ko je ~asopis pripravljen za tisk, pelje tja. ^asopis je `al ~rno bel, ker denarja za barvni tisk ni. V ~asopisu so ~lanki napisani v franco{~ini, angle{~ini in {pan{~ini. Tako

ime ~asopisa se je domislil, ker ga je zunaj, ko je zbiral prispevke, neprestano zeblo v roke.

Znane izjave manj znanih skavtov in drugih:

Nizar Nizar Nizar Nizar Nizar (Tunizija): "Where have You been? I was looking for you for all day!" To je Nizar rekel vsaki lep{i skavtinji in potem naprej …

Pierre Pierre Pierre Pierre Pierre (Kanada): "Not that I 'm like father. I am the father of all scouts here on the Jam!" Pierre je skrbel za prehrano in nemoteno delo v jedilnici na Jamu.

Rouzenberg Rouzenberg Rouzenberg Rouzenberg Rouzenberg (ZDA): "Look at them slovenian gypsies! They are all over the world!" Stvar le ni tako huda, Rouzenberg je namre~ zamejski Slovenec in mi smo bili prvi skavti, ki jih je sre~al na Jamu.

Aleandro Aleandro Aleandro Aleandro Aleandro (Mehika): "You Slovenian motherf……!" Reve` je na Jamu zbolel takoj za Te`akom! Za bolezen je seveda krivil Slovence!

Ga{per Ga{per Ga{per Ga{per Ga{per (Slovenija): "Za take mone, ku smo mi, je tku al tku zmjrm udprtu!" Na ogledu sedmih slapov pri Quebecu!

Kako je videla Kanado edina slovenska udele`enka Snow Jama, Da{a Benedik

Ker sem bila edina slovenska udele`enka, sem bila v vodu kanadskih tabornikov iz Quebeca, ki so me takoj sprejeli za svojo. Vzdu{je je bilo odli~no in vsi smo z veseljem pri~akovali prvi ve~er, ki smo ga pre`iveli na hokejski tekmi med ekipama Quebeca in Montreala. Po zanesljivi zmagi doma~ih nas je ~akalo prvo sre~anje s kanadskim mrazom, saj smo morali ~akati na avtobuse, ki jih je bilo premalo za vse udele`ence. Dodaten {ok je bil {e silno neprijeten veter, ki nas je prepihal do kosti.

Sledila je dolga in {okantna no~, saj so se termometri v na{ih {otorih spustili kar 22 stopinj pod ni~lo… Kako zjutraj sko~iti iz spalne vre~e in se oble~i pri tem mrazu? Z malce iznajdljivosti in drgetanja nam je uspelo.

Po nekaj dneh nam mraz ni ve~ delal te`av, tako da smo se brez te`av sla~ili in obla~ili, pa tudi v {otorih je bila temperatura zmeraj okoli 5°C.

Aktivnosti je bilo ogromno: od raznih {portnih aktivnosti pa vse do ogleda razli~nih muzejev. Sama sem se preizkusila v hoji s krpljami, si ogledala kako pridelujejo javorov sirup, se Slap v dolini sedmih slapov v ledenem oklepu

Niagara

Silvestrovanje

Jezna Adriana Silvestrski ogenj udele`ila zimskih olimpijskih iger, spoznala na~in `ivljenja kanadskih Indijancev in izvedela veliko o zgodovini mesta Quebec. Vsi udele`enci smo naredili tudi nekaj dobrega za skupnost: medtem ko smo v ^ilu sodelovali pri t. i. "day of serving", smo v Quebecu zbirali hrano za revnej{e prebivalce. Razdelili so nas po avtobusih in nam dali zemljevid obmo~ja, ki smo ga morali obdelati. Za pomo~ smo dobili tudi listek napisan v franco{~ini, na katerem je pisalo, da smo udele`enci Jam des neiges-a in da zbiramo hrano za projekt ESPOIR 2000 ter da se jim za njihovo pomo~ `e vnaprej zahvaljujemo. Tamkaj{nji ljudje so se izkazali za zelo radodarne in akcija je dobro uspela.

Higiena v zimskih razmerah je organizatorjem zagotovo predstavljala poseben izziv. Na Snow Jam-u ni bilo tu{ev, zato pa so bili organizirani avtobusi, ki so nas pripeljali do kopali{~, kjer smo se najprej nakopali v bazenih, nato pa {e umili pod toplim tu{em. Strani{~a so bila kemijska, imeli smo umivalnice s toplo vodo.

Otvoritev, praznovanje novega leta in sklepna prireditev so bili nekaj posebnega. Meni je bila najbolj v{e~ predstava na sklepni prireditvi, ki je imela nadvse zanimivo sceno in zgodbo, ki se je dotikala taborni{kega `ivljenja. ^eprav smo bili le {tirje predstavniki na{e dr`ave, smo se potrudili, da so ostali sli{ali za Slovenijo in da so izvedeli, kje se nahaja. Mnogi od njih so bili tako navdu{eni, da jo `elijo v bli`nji prihodnosti obiskati. Za novo leto sem presenetila ostale tri slovenske kolege in jim za`elela "sre~no novo leto" kar vpri~o vseh udele`encev Snow Jam-a.

Snow Jam zame predstavlja enega najlep{ih dogodkov v mojem {e ne tako dolgem `ivljenju. Vse to pa dolgujem tabornikom iz mesteca Pintedre, ki so zame en mesec skrbeli, in ki so mi znova dokazali, da so taborniki ena najlep{ih stvari na na{em planetu.

Fotografije: Da{a, Gu{ter in Te{ky