24
maj-junij
Boris Mrak SiNi
Pogovor s Tonetom Simončičem
Taborništvo je ideja za vse čase Tone Simončič, večini tabornikov poznan kot avtor priročnika Moj vod, dolgoletni član Zveze tabornikov Slovenije (naslednje leto bo praznoval 60-letnico članstva) ter ustanovitelj in član rodu Rožnik iz Ljubljane. Tabornik z res dolgim stažem, tabornik, ki je doživel marsikaj in bil v preteklosti tudi soustvarjalec in sooblikovalec taborniške organizacije.
Letos taborniki praznujemo 60-letnico našega delovanja. To je za navadnega smrtnika kar zavidljiva starost, vsekakor pa naša organizacija ni najstarejša v Sloveniji. Uradna proslava je bila 22. aprila v Postojnski jami. Kako si doživel to srečanje tabornikov iz vse Slovenije? Kakšni so bili tvoji občutki ob srečanju s svojimi taborniškimi vrstniki? Vsaka obletnica je zanimiva. Za nekdanje taborniške navdušence pa še posebej. Srečal sem se s starejšimi kolegi iz vse Slovenije. Ime li smo svoje omizje, takoj ob bifeju. Tam smo se prepoznavali. Leta so prinesla drugačne oblike čez trebuh, barve v glavo, pa smo se le spoznali. In nasmejali. Žal, bolezen ne prizanese niko mur. Bil sem vesel, da sem srečal nekdanje tabornike, stare že okrog in prek 90 let! Vesel sem bil, da so še ohranili taborniško klasično dušo. Tudi v tem je čar taborništva! Član taborniške organizacije si že zelo dolgo. Kdaj si vstopil v organizacijo in kako je potekal sprejem v tistih davnih časih? Je bil to bolj svečan dogodek kot danes? Se ga še spominjaš? Leta 1952 so taborniki na terenu vabili na taborjenje. Prinesti smo morali klešče in kladivo na dvorišče Šentviške gimnazije. Tam smo pulili žeblje iz desk, ki so potem romale
na tabor - 3. viseči most prek Sore. Tam sem taboril tri tedne, moj starešina in pedagoški vodja je bil Pavle Lešnjak. Lahko se pohvalim: za inovacijo sem bil na radiu, oddajo pa sem lahko poslušal s pomočjo diodnega tranzis torja. Zvečer sem častno spuščal zastavo, ker sem naredil iz sicer zaščitene jelše mizo za taboreče v ameriškem dvajsetercu, torej za 20 otrok! Zgornja polica je bila za toaletne potrebščine, spodnja pa za pribor za čiščenje čevljev. Porabil sem škatlo žebljev. Drugi dan sem dvigal zastavo. Starejši tabornik mi je ob čakanju na ta dogodek vrgel laso okoli vratu in jo po vseh pravilih že v zraku zategnil ter me skoraj zadušil! Komaj so me rešili. Več kot leto dni sem imel okoli vratu sledove zanke, rdečkasti kolobar. Tedaj sem imel 11 let in sem sklenil, da takih stvari sam ne bom nikoli dovo lil, če bom kdaj vodil tabore. Streljali smo z lo kom v leseno tarčo. Lok in puščice je vsak sam naredil. Meni Pavle ni priznal zadetkov, čeprav sem bil prepričan, da sem zadel v srednji krog. Zato sem iz žebljev naredil konice puščic. In ko so se te zapičile v sredo tarče, sem dobil priznanje, na koncu izmene pa knjižico Izleti in taborjenja. Ampak šele po koncu tabora, v Ljubljani. Dolga, vendar zgodba za vse čase. Moje namreč.
