Avtor v svoji monografiji povezuje dva osrednja pojma sodobne glasbene prakse: postmoderno in semiotiko. Pri tem sistematično obravnava pojem postmodernizma kot strokovni muzikološki termin, vezan na pomenske plati analizirane glasbe. Obenem je njegova knjiga tudi prikaz semiotskih pristopov h glasbi. Tako je v knjigi podan pregled ideje glasbenega postmodernizma v splošnem in posebej v Sloveniji, ki avtorja pelje k novi tipologiji postmodernizma. Še posebno vrednost prinašajo analize štirih del klasikov sodobne glasbe Georgea Crumba, Alfreda Schnittkeja, Petra Ruzicke, Lojzeta Lebiča, kjer avtor nazorno prikaže značilnosti ustvarjanja v sodobni glasbi. Delo prinaša tudi sezname avtorjev, ki celoti podeljujejo praktično vrednost "orientirja" po sodobni glasbeni ustvarjalnosti in teoretski misli.
