Strokovne osnove by Mojca Emersic

Strokovne osnove za izvajanje ukrepa odvračanja velikih zveri s pastirskimi psi

Avtorji: Robert Žgavec Matej Lah Branka Emeršič Branka Kranjc Sluga Damjan Žafran november 2006

DLVKOS Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije

Uporaba pastirskih psov v svetu in pri nas............................................................ 4 Pasme pastirskih psov ............................................................................................ 4 Uvod .................................................................................................................... 4 Poreklo pastirskih psov........................................................................................ 4 Kraški ovčar......................................................................................................... 6 Psi v funkciji varuhov drobnice................................................................................ 9 Zakaj sploh uporabljati pse za čuvaje čred?...................................................... 10 Vzgoja mladičev ................................................................................................ 12 Prednosti in slabosti uporabe pastirskih psov ....................................................... 24 Zahtevani pogoji za uspeh .................................................................................... 25 Povezava s številčnostjo populacije velikih zveri .................................................. 27 Slovenija in velike zveri ..................................................................................... 27 Rjavi medved (Ursus arctors) ............................................................................ 27 Volk (Canis lupus) ............................................................................................. 28 Ris(Lynx lynx) .................................................................................................... 28 Status in razširjenost velikih zveri v Sloveniji..................................................... 28 Pojavljanje škod ................................................................................................ 30 Načini uvajanja pastirskih psov ............................................................................. 33 Ohranjene in izgubljene tradicije uporabe pastirskih psov................................. 33 Sodobni načini uvajanja pastirskih psov ............................................................ 34 Zanimivosti iz projektov drugih držav (Švedske, Norveške, Slovaške in Portugalske) ...................................................................................................... 39 Ocena interesa rejcev za uporabo pastirskih psov v funkciji varuhov drobnice ................................................................................................................................. 40 Ocena tveganj pri dodelitvi pastirskih psov rejcem drobnice ............................ 41 Opredelitev nevarnosti .......................................................................................... 41 Reševanje zapletov............................................................................................... 41 Ad. 1 Nepravilna oskrba in socializacija psa...................................................... 41 Ad 2. Neuporabnost psa (slaba zasnova oz. karakter, bolezen) ....................... 43 Ad 3. Agresija do mimoidočih (napadi, ugrizi) ................................................... 43 Ad 4. Negativno poročanje medijev ................................................................... 43 Ad 5. Uhajanje zaradi spolnega ciklusa............................................................. 44 Ekonomska učinkovitost uporabe pastirskih psov ............................................. 45 Vpliv zgodnje smrtnosti na ekonomičnost ............................................................. 46 Stanje v Sloveniji................................................................................................... 46 Spremljanje in evalviranje uvajanja dveh kraških ovčarjev v funkcijo varuhov drobnice pri dveh rejcih ......................................................................................... 48 Kraševka Eva........................................................................................................ 48 Daso Kamengorski kot pastirski pes ..................................................................... 58 VIRI: ......................................................................................................................... 65

Uporaba pastirskih psov v svetu in pri nas Pasme pastirskih psov Uvod Psi že tisočletja pomagajo pastirjem pri varovanju živine. Ker so se v zgodovini pojavljale različne potrebe lahko v glavnem razdelimo te pse na pastirske pse ( ki so najbolj prvobitni) na ovčarske pse in na priganjače čred. Nomadska plemena pastirjev so najprej ugotovila, da psi pazijo na živali oz. čredo s katero so rastli od mladega, kot na člane lastnega tropa. Vzrejali so velike in močne ter zelo pogumne pse. Ti čuvaji so imeli nalogo opozoriti pastirje, da se bližajo zveri njihove črede pa so morali pred njimi tudi varovati. Ko so se nomadska plemena ustalila in so se ljudje začeli ukvarjati s poljedeljstvom so začeli vzrejati tudi manjše in okretnejše pse, ki so imeli nalogo čredo ohraniti skupaj in ji preprečiti pašo na njivah – to so predniki današnjih ovčarskih pasem. V krajih, kjer še danes obstaja nomadska ali delno nomadska paša drobnice, uporabljajo oba hkrati. Predniki zelo robustnih psov, ki so se razvili iz molosov, pa so služili govedorejcem in mesarjem za priganjavce čred.

Poreklo pastirskih psov V literaturi, ki piše o zgodovini pastirskih psov večkrat zasledimo, da ima vsaka pasma svojo ločeno in edinstveno zgodovino. Pojem pasme in čistokrvnosti so “izumili” Angleži šele pred 200 leti, medtem ko so pastirski psi stari že skoraj šest tisoč let. Na splošno je sprejeto, da so bili psi udomačeni pred 12000 leti in pred 6000 leti že dokaj razširjeni med človeško populacijo. Ovce so bile udomačene na področjih današnje Turčije, Iraka in Sirije in verjetno je, da se zgodovina pastirskih psov začenja prav tam. Pastirski psi ne pomagajo pastirju pri premikanju črede iz enega pašnika na drugega, kot to počno ovčarski psi, pač pa jo varujejo pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. Ponavadi so visoki (70 cm v plečih, težki več kot 45 kg), inteligentni, trmasti in neodvisni. Imajo bolj umirjen značaj kot ovčarji. Večina pasem ima veliko glavo, kratek in močan gobec, povešene uhlje in robusten kožuh. Pastirskim psom so poleg pripravljenosti, da odločno branijo svoje krdelnike in teritorij, skupni tudi relativno nizka aktivnost, trden značaj, vztrajnost, velika mera samozavesti in zanašanje na lastno presojo. Vse te značilnosti so bile pri pastirskih psih zelo cenjene, saj so najpogosteje bivali sami s čredo in sami skrbeli za njeno varnost. Od ljudi, ki so jih prihajali oskrbovat le občasno, zato niso pričakovali navodil. Zanje je značilen pojav neotenije, to je, da ohranjajo vedenjske vzorce mladiča tudi v odrasli dobi. Takšne oblike obnašanja so npr. lizanje gobca odrasle živali, igranje, sledenje staršem ali drugim živalim iz legla, ostajanje v bližini doma, lajanje, če se zgodi ali približuje nekaj nenavadnega in neizoblikovan plenilski nagon. Pastirski psi so visoko socialne živali in imajo veliko potrebo po bivanju v večji skupini, posebno z osebki, ki jih poznajo od svojega najzgodnejšega otroštva. To lastnost so podedovali od volkov,

njihovih neposrednih prednikov, uporablja pa se za socializacijo z domačimi živalmi v prvih tednih življenja. Ko takšen mladič odraste, vzame čredo za svojo, jo zato spremlja in varuje. Po barvi dlake so pastirski psi pogosto podobni živalim, ki jih čuvajo – psi, ki varujejo črede belih ovac, so največkrat tudi sami bele barve in tako v čredi manj opazni. Barvna podobnost naj bi prispevala tudi k temu, da domače živali laže sprejmejo psa medse, olajšala naj bi ločevanje med psi in plenilci in dodala element presenečenja pri konfrontaciji z njimi. Pastirji so odbirali pse, ki so bili podobni ovcam po barvi in velikosti in pse, ki niso imeli izraženega plenilskega nagona. Psice so kotile in vzgajale svoje mladiče med ovcami in mladi psički so nato raje ostajali v ovčjem tropu kot hodili za pastirjem. Naravna barva divjih ovc je bila črna, siva ali rjava. Na področjih, kjer je malo vode, je zelo verjetno, da se ta ni uporabljala za pranje oblačil, zato je bila temna volna bolj cenjena. Šele s prihodom Rimljanov, ki so gradili velike namakalne sisteme, se je pojavila potreba po beli volni in je selekcija ovc krenila v to smer. S prevlado belih ovc se je verjetno začela pojavljati tudi potreba po belih psih. Teorije o tem, zakaj se barva psov ujema z barvo ovc, ki jih čuvajo, so različne. Nekatere trdijo, da je to zato, da so pastirji lažje ločili volka od psa, druge pa, da so ovce lažje sprejele medse psa iste ali podobne barve. Kakorkoli že, povsod po svetu se barva psa ujema z barvo ovc, ki jih čuva (s tem dejstvom lahko pojasnimo tudi barvo našega kraševca. Na področju Krasa in Istre je namreč živel med ovcami, ki jih danes imenujemo istrska pramenka in so bele barve s temnimi lisami, ponekod pa prevladuje tudi temna barva). Z razvojem trgovine med Evropo, Srednjim vzhodom in Kitajsko, je po t.i. svilni poti skupaj s trgovci hodilo tudi mnogo živali, namenjenih trgovini, med njimi seveda ovce ter z njimi tudi psi. Psice, ki so kotile med potjo, so pastirji skupaj z mladiči puščali za sabo, ker niso imeli časa čakati, da bi psica vzredila svoje leglo. Na ta način je prihajalo do križanj in pastirski psi od Španije do Tibeta so si postali (razen regionalnih preferenc po barvi in teksturi dlake) bolj podobni kot njihovi divji predniki. Pastirske pasme so kraševec, šarplaninec, tornjak, romunski pastirski pes, kuvasz, pomorjanski čuvaj, podhalanski ovčar, cane pastore maremmano abruzzese, pirenejski mastif, pirenejski pastirski pes, tibetanski mastif, portugalski ovčarski pes da estrella, portugalski ovčarski pes - do alatejo, portugalski ovčarski pes - castro la boreiro, kavkaški ovčar, srednjeazijski ovčar, severnokavkaški ovčar, karabaš, komodor, slovaški čuvač, bergamski pastirski pes, anatolski ovčar, akbaš, aidi, kangal in karabas.

Kraški ovčar Kljub imenu, ki je nastalo zaradi gotovih zgodovinskih dejstev je kraški ovčar pastirski pes. Da je to prastara pasma psov govori veliko pisnih virov, predvsem pa je pomemben njegov opis v Slavi Vojvodine Kranjske, kjer ga je Valvazor leta 1689 zelo nazorno opisal. O izvoru kraševca obstajajo različne teorije. Najverjetneje se je razvil iz grškega molosa in se kasneje križal z različnimi psi slovanskega porekla ali psi Rimljanov in Ilirov kot ugotavlja naš priznani kinolog Miroslav Zidar. Kot pastirski pes in čuvaj domovanj se je uveljavil predvsem na Krasu in Primorju. Za njegovo vzrejo in razširjanje so skrbeli pastirji z neizprosno selekcijo saj so v svojem okolju za čuvanje svojih pretežno ovčjih čred pred zvermi potrebovali močne in neustrašne pse. Podobne pasme psov so se razvile po vsem dinarskem področju, saj so bili življenjski pogoji podobni. Nastalo je veliko tipov in podtipov, ki so se po zunanjosti komaj kaj razlikovali, skupno jim je bilo le, da so pogumni varuhi čred in svojih gospodarjev. Pasma je bila zaradi zgodovinskih dogodkov ( vojne, menjavanje državnih ureditev) večkrat pred izumrtjem. Mednarodno je bil kraški ovčar priznan leta 1939. Leta 1954 pa je skupaj s Šarplanincem dobil ime Jugoslovanski ovčarski pes. Ker se po zunanjosti in karakterju razlikujeta, je na vztrajno prigovarjanje zavzetih kinologov iz Slovenije JKS leta 1968 le ponovno priznala kraškega ovčarja kot samostojno pasmo. Zaradi majhne populacije psov je ves čas prihajalo do težav v vzreji. Zaradi njegovih dobrih čuvajskih zasnov je bila njegova vloga pogosto zreducirana zgolj na čuvaja dvorišč in kmetij. Z večletnim trudom majhnega števila zanesenjakov nam je kljub težavam uspelo pasmo obdržati. Populacija kraškega ovčarja je še zmeraj zaskrbljujoče majhna. Ocenjujemo ( točnih podatkov ni ) da živi pri nas še približno 800 psov, nekaj pa jih je tudi v tujini, predvsem na Nizozemskem, v Nemčiji, Češki, Italiji in Avstriji. Tudi vzreja kraških ovčarjev je zaskrbljujoče majhna. Povprečno je v zadnjih letih okrog 10 legel na leto, to pomeni manj kot 60 mladičev. Pregled poleženih mladičev kraških ovčarjev v zadnjih 15 letih Število poleženih mladičev v zadnjih 15 letih 200 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0

172 147

132 108 85

83 60

1991

1992

1993

1994

1995

1996

1997

1998

1999

82 65

2000

2001

2002

2003

2004

2005

Leto

Skupaj

Psi

Psice

2005

2004

2003

2002

2001

2000

1999

1998

1997

108

1996

1995

1994

1993

132

1992

172

1991

147

Poseben problem je tudi, ker se od te poležene populacije premalo psov oz. psic pojavi na vzrejnih pregledih, ki pomenijo po predpisih Kinološke zveze Slovenije strokovno osnovo za vzrejo. 20% udeležba poleženih psov na vzrejnih pregledih (od teh niso vsi vključeni v vzrejo) še zožuje že tako majhno dedno osnovo, kar sili mnoge vzreditelje tudi v vzrejo v ožjem sorodstvu. Z Biotehniško fakulteto smo se v letu 2006 dogovorili za sodelovanje na področju genetskih raziskav kraševca. Na spomladanskem in jesenskem vzrejnem pregledu smo že odvzeli krvne vzorce večini v vzrejo vključenih psov in psic, tako da bomo na osnovi ugotovljenega genoma lažje usmerjali vzrejo. Prihodnost kraškega ovčarja zato v Društvu vzrediteljev in ljubiteljev kraških ovčarjev vidimo v dveh ločenih smereh. Nadaljevati moramo z dosedanjimi prizadevanji, da del kraševcev z ustrezno socializacijo in vzgojo čim bolje vključimo v urbano okolje. Vzreditelji, ki bodo pripadali tej smeri bodo morali pri svojih leglih dobro poskrbeti za ustrezno socializacijo in krepiti odnos človek – pes. Seveda pa tako vzrejeni mladiči ne bodo primerni za naloge čuvanja čred pred zvermi. Pri kraševcu so zasnove nagona čuvanja še zelo močno zasidrane, zato v prvi fazi 7

projekta ne bo težko za te naloge izbrati primerne pse , pa tudi vzreditelje, ki bodo znali že v leglih oceniti potenciale posameznega mladiča. Na podlagi psov, ki bodo že v leglih kazali ustrezne zasnove, in ki se bodo dobro izkazali tudi kot delovni psi, pa bo potrebno izoblikovati delovno smer kraških ovčarjih, kjer se bo socializacija mladičev usmerila v ustrezen odnos psa s čredo, ki jo bo kot odrasel pes čuval. Obe vzreji bosta težili k karakterno čim bolj stabilnim psom (tudi psi, namenjeni za čuvanje ovc ne smejo biti pretirano napadalni ali plašni), vendar bo le vzreja čuvajev čred krepila pastirsko vlogo kraševca in s tem pripomogla k ohranitvi tiste zasnove, ki jo kraševec nosi v sebi že skozi tisočletja. Zaradi povsem različnih ciljev obeh smeri vzreje, predvsem pa zaradi bistveno drugačnih načinov zgodnje socializacije mladičev (krepitev odnosa pes – človek in krepitev odnosa pes – čreda) priporočamo, da se ti smeri v prihodnje ne bi mešali. Obstoj kraškega ovčarja je v rokah sedanje generacije, zato v DLVKOS menimo, da bi morali pri izvajanju ukrepa odvračanja divjih zveri s pastirskim psom slediti zgledu ostalih držav in v prvi vrsti misliti na prihodnost naše avtohtone pasme in ji dati na državni ravni absolutno prednost pred ostalimi pastirskimi pasmami in mešanci.

Psi v funkciji varuhov drobnice Živimo v času, ko smo ljudje spoznali pomembno vlogo velikih zveri v ekosistemu. S plenjenjem nevitalnih osebkov namreč prispevajo k naravni selekciji in istočasno preprečujejo pretirano namnožitev populacije plena. Na podlagi Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04, 109/04) so zato pri nas zavarovane naslednje vrste velikih zveri: rjavi medved (Ursus arctos), volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx). Vzporedno z zaščito omenjenih vrst pa se je v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji začel povečevati tudi stalež drobnice (ki je sicer po drugi svetovni vojni drastično upadel). 120000 100000 80000

Plemenske koze - SKUPAJ Plemenske ovce - SKUPAJ

60000

Skupaj Linear (Skupaj)

40000 20000

20 04

20 02

20 00

19 98

19 96

19 94

19 92

Grafikon 1: stalež drobnice v letih 1992 – 2005 Vir: Statistični urad Republike Slovenije Ker se je v preteklosti drastično zmanjšalo število velikih zveri, kmetje niso več imeli potrebe po varovanju svojih čred. Vse njihove aktivnosti so bile bolj usmerjene k nadzorovanju paše in ograje, ki so jih v ta namen postavljali, niso bile primerne za preprečevanje napadov velikih zveri. Skladno s to filozofijo je s področja Slovenije skoraj izginil tudi sistem varovanja čred s pastirskimi psi. Ker se je v zadnjih nekaj letih povečal stalež drobnice na eni in število velikih zveri na drugi strani in ker ni ustreznega varovanja, vse pogosteje prihaja do škod, ki so posledica napadov medveda, volka in risa. Škoda na domačih živalih pa nemalokrat (kljub izplačilom odškodnin) povzroča odpor ljudi do projektov varovanja velikih zveri in marsikdaj tudi divji lov. Če torej želimo ohraniti populacijo zavarovanih vrst plenilcev in istočasno ohraniti rejo drobnice, ki nedvomno prispeva levji delež pri ohranjanju kulturne krajine, je potrebno več pozornosti nameniti neletalnim načinom varovanja čred domačih živali. Pri tem imamo v mislih zlasti dva načina: električne ograje in pastirske pse. Ustrezne električne ograje lahko uspešno ščitijo drobnico pred napadi zveri. Dejstvo pa je, da je dobra električna ograja draga in njeno postavljanje velikokrat oteženo zaradi kamnitega, zaraščenega in strmega terena. Poleg tega jo je potrebno redno 9

vzdrževati, če hočemo, da funkcionira. Posebno na planinskih pašnikih je zelo občutljiva tudi na udare strele.

Zakaj sploh uporabljati pse za čuvaje čred? Po mnenju nekaterih avtorjev (Ginsberg & Macdonald, 1990) so pastirski psi verjetno cenovno najbolj učinkovita metoda neletalne kontrole plenilcev. Na podlagi raziskav, v katerih je bilo uporabljenih precejšnje število psov in različnih tehnologij reje domačih živali (United States Department of Agriculture, 1998),so največje prednosti pastirskih psov naslednje: 1. zmanjšanje škode pri domačih živalih 2. manj dela (ni potrebe po nočnem zapiranju živali v fiksne ograje) 3. zaščita lastnikove družine in posesti 4. boljša izkoriščenost pašnih površin in s tem možnost povečanja črede V ZDA so rezultati mnogih študij pokazali, da je največja dobrobit pastirskih psov zmanjšanje škode, ki je posledica napadov plenilcev. Po nekaterih navedbah (Green et al, 1984), je bilo poleg tega 87% vprašanih mnenja, da se v prisotnosti pastirskega psa počutijo bolj varne in manj zaskrbljene, 53% jih je menilo, da se s pastirskimi psi zmanjša potreba po drugih načinih nadzora plenilcev in 47% jih je prenehalo uporabljati nočne ograde. Ti avtorji tudi zaključujejo, da ima uporaba pastirskih psov le malo omejitev. Pastirski psi niso uporabni le za čuvanje domačih živali, ampak imajo veliko vlogo tudi pri ohranjanju velikih zveri. Tako je npr. v Italiji zgodovinska koeksistenca med volkovi in ovcami pogojena s tradicionalno uporabo psov. Kar nekaj projektov zaščite velikih zveri vključuje tudi uporabo pastirskih psov. Coppinger in Coppinger (1987) priporočata predhodno naselitev pastirskih psov na območja, kjer se bodo začeli izvajati programi zaščite velikih zveri. Psi naj bi tako postali že uveljavljeni rezidenti nekega področja in bi ga tako lažje branili pred vsiljivci, posebno kanidi. Pastirski psi so torej zelo uporabni za čuvanje domačih živali pred plenilci. Njihova učinkovitost je odvisna tako od prirojenih lastnosti kot od ustrezne vzgoje. Ključni vzorci obnašanja so pri vseh pastirskih pasmah enaki. Tehnike učenja pastirskih psov se zelo razlikujejo od tehnik učenja poslušnosti, lova in zganjanja črede. Bistvo vzgoje pastirskega psa je vzgoja med ovcami, ki vzpostavi močno socialno vez med psom in ovcami. Ta proces je potrebno nadzorovati in preprečiti pojavljanje slabih navad pri psu. Potrebno je postaviti tudi okvire zaželenega obnašanja, ki je v skladu s tehnologijo reje ovc. Rezultat uspešne vzgoje je pes, ki mu a) ovce zaupajo ki je b) pozoren do ovc in pes, ki je c) do ovc zaščitniški.

Ti trije načini obnašanja so soodvisni. Zaščitniški je npr. lahko le pes, ki je pozoren do ovc in mu le-te zaupajo. Vzgoja pastirskega psa je, kot rečeno, odvisna tudi od načina reje ovac. Pes ne sme preskakovati ograj in se mora navaditi na čredinsko pašo. Treba je tudi jasno definirati kraj, kjer bo pes delal in katere ovce bo čuval. Pastirski psi imajo nekatere tipične načine obnašanja. Značilno zanje je, da ohranjajo obnašanje mladiča tudi v odrasli dobi (lizanje gobca, igra, spremljanje staršev ali ostalih članov tropa, zadrževanje v bližini doma …). Pogostost pojava teh vzorcev je pri pseh različna in ker so vsi pri pastirskih pasmah zaželeni, jih je možno vzpodbuditi z ustreznim načinom učenja in pozitivnimi izkušnjami. Pastirski pes namreč vse te načine obnašanja usmeri k ovcam, kot da bi bile njegovi starši ali sestre in bratci iz legla. Zelo močno je izraženjo tudi rutinsko obnašanje, zato je zelo važno, kakšnih vzorcev se pes nauči kot mladič, saj jih potem ponavlja celo življenje. Če se npr. mladič ne nauči preskakovanja ograj, je zelo verjetno, da tega ne bo nikoli počel. Če pa preskakovanje postane rutina, jo je zelo težko popraviti. ZAUPANJE Ključ zaupanja je neizražen plenilski nagon. Pastirski psi imajo do ovc radoveden in podrejen odnos, ki domačim živalim ne predstavlja nikakršne grožnje. Znaki podrejenega obnašanja so: približevanje ovci s priprtimi očmi in nazaj položenimi uhlji, izogibanje direktnemu pogledu in ležanje na hrbtu. Znak radovednega obnašanja pa je ovohavanje glave in analnega predela. Vse opisano je zaželeno in pes, ki kaže te načine obnašanja, ima pravilne dedne zasnove. POZORNOST Bistveni element pozornosti je navezanost psa na dom in “nadomestne” člane legla. Čuvaje čred so odbirali po njihovi sposobnosti, da sledijo drugim živalim v čredi. Znaki dobre pozornosti so torej sledenje čredi ter gibanje in spanje med ovcami. Tudi pes, ki se ob približevanju tujca pomakne bliže tropu, kaže pozitivne znake pozornosti. Znane so pozitivne korelacije med pozornostjo psa in manjšo škodo, ki je posledica napada plenilcev. Psa je torej vedno potrebno usmerjati k čredi in s tem graditi njegovo pozornost do nje. ZAŠČITNIŠTVO Zaščitništvo se kaže v zmožnostih psa, da reagira na odklone od običajnih situacij. Mladič na neobičajne dražljaje ponavadi reagira tako, da steče proti viru in laja z dvignjenim repom in v primeru, da je izzvan, z repom med nogami steče proti domu. Temu načinu obnašanja pravimo “približevanje-umik”. Potencialni plenilec se ponavadi izogne grozečemu obnašanju “približevanje-umik” pastirskega psa. Dejanski napad na plenilca je zato največkrat nepotreben in se le redkokdaj zgodi. Obnašanje “približevanje-umik” se lahko kaj hitro spremeni v agresivno izražanje dominance, lahko pa tudi s hitrim umikom proti čredi. Ta umik lahko interpretiramo tudi kot obrambo hrane ali kot materinsko obrambo mladiča. Pes z odraščanjem povečuje razdaljo, ki jo prehodi do vira neobičajnega dražljaja. Ta razdalja je od psa

do psa različna, le redko pa presega meje področja, ki ga pes varuje. Ker je zaščitništvo rezultat dobrega zaupanja in pozornosti, ne zahteva posebne vzgoje.

Vzgoja mladičev V prvem letu življenja naj vzgoja vključuje predvsem socializacijo mladiča z ovcami, ki formira močne socialne vezi. Odnosi, ki jih kuža vzpostavlja kmalu po odstavitvi so najpomembnejši za pravilne socialne odnose odraslega psa. Ko psički, ki so živeli med ovcami, odrastejo, bodo zelo verjetno imeli rajši ovce kot ljudi ali ostale pse. Podobno bodo tudi jagnjeta, ki so zrasla ob psu, kazala do njega večjo navezanost. Zelo pomembno je torej, da formiranje vezi ovca – pes, vključuje vzgojo tako psa kot ovc. Iz tega stališča je obdobje jagnjitev najprimernejše za prihod mladega kužka. Seveda pa je težko ravno v tem času dobiti razpoložljivo leglo, zato se lahko uporabi katerakoli od metod, navedenih v nadaljevanju. Že od vsega začetka je zelo pomembno, da mladič živi med ovcami in da se mu onemogoči stik z ljudmi, hišo in ostalimi psi. Mladiča za dobo od 8 – 16. tedna ogradimo s šestimi ali več ovcami nekje v bližini zbiranja ostalih ovc iz tropa (to so lahko mesta za napajanje, dokrmljevanje, mesta, kjer so solnice, hlevi). Idealno je, če vsak teden zamenjamo par ovc, tako da se jih čim več seznani s psom. Ograde so lahko lesene, žičnate ali električne. Elektroograja tudi močno zmanjša možnost, da bi se psiček naučil preskakovanja, saj se ji po nekaj “soočenjih” ne bo več upal približati. Ko je kuža star 5 mesecev, ga skupaj s skupinico ovc spustimo iz ograde k ostalemu tropu. Če je bil postopek socializacije pravilen, naj bi se brez težav priključil k ovčji čredi. Priporočljivo pa je, da ga v nadaljnjem mesecu ali dveh ponoči še zapiramo s skupinico pribl. šestih ovc. Vrata ograde pustimo odprta tudi takrat, ko je kuža zunaj z ovcami, da ima dostop do “doma”. Tudi postopek hranjenja naj vedno poteka v njej. Nekje med šestim in osmim mesecem starosti je že možno pustiti psička pri ovcah neograjenega in brez nadzora. Dober znak, da lahko pustitmo psa samega je, kadar nam ne sledi, ko se odpravimo s pašnika, temveč raje ostane z ovcami. Tudi če je psiček že pri petih mesecih starosti pozoren in zaupljiv, ga še ne smemo brez nadzora pustiti z ovcami na oddaljenih pašnikih. Mladič takrat še ni dorasel in nima moči zoperstaviti se morebitnemu plenilcu. Slaba izkušnja v tej starosti pa lahko prepreči njegov nadaljnji razvoj v uspešnega pastirskega psa. Če vzgajamo mladiča pozimi, ko so ovce v hlevu je dovolj, če mu naredimo boks, v katerega ovce ne morejo. V ogradi torej naredimo odprtino, ki je premajhna za ovce in dovolj velika za psička. Kuža ima tako svoje zavetišče, ovce pa v bližino privabljamo s solnicami ali z napajalniki. Ena od možnosti vzgoje je tudi vzgoja s plemenskim podmladkom. Psa pri tem načinu ogradimo z jagnjicami, ki so namenjene obnovi črede. Ko se pes socializira z eno skupino živali, je zelo verjetno, da se bo socializacija prek te skupine prenesla na ostali trop. Pri tem je treba paziti, da psa ne ogradimo z jagnjeti, namenjenimi za prodajo, ker bi po prodaji teh jagnjet manjkal vezni člen med psom in ostalimi ovcami v tropu. V primeru, da so na kmetiji prisotni tudi ovčarski psi, je treba njihove dejavnosti izvajati na področjih, kjer pastirskega psa ni zraven. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do igre med njimi, kar bi ojačalo vezi pes – pes in s tem oslabilo vez pes –

ovca. Kljub temu pa je potrebno ovčarskega psa predstaviti pastirskemu, da se le-ta ne bi agresivno vedel do ovčarja. Tudi božanju se je potrebno čim bolj izogibati, ker jača vez pes – človek. Najprimernejši čas za božanje je pri hranjenju in med kontrolo ovc na pašniku. Če torej božamo psa, naj se to zgodi med ovcami - božanje psa skozi ograjo ali v bližini hiše ni zaželjeno, saj bo pes začel pogosteje obiskovati ta mesta. Vseeno pa je potrebno vzpostaviti določen odnos pes – človek in to na način, da občasno pripeljemo k psu tujega človeka. Pretirano učenje poslušnosti za pastirske pse ni primerno. Posamezne razvojne faze pastirskega psa so strnjeno prikazane v naslednji preglednici: Tabela 1: Različni stadiji razvoja pastirskega psa. Trajanje vsakega od njih je le približno, saj je lahko od osebka do osebka različno (Coppinger 1992):

Pozornost 1. faza

2. faza

3. faza

neotenija: 0 - 2 tedna

Mladič nima stikov z zunanjim svetom. Večino časa cvili, sesa, se plazi in premika k viru toplote prehodna faza: 2 - 3 tedne Mladič odpre oči, zrastejo mu zobje, začne se nerefleksno učenje. Mati se ne odziva več na cviljenje mladiča. primarna socializacija: 3 - 8 Oči in ušesa začno funkcionirati. tednov (do odstavitve) Mladič opazi prisotnost bratcev in sester. Razvijati se začno prve socialne vezi, ki so temelj za kasnejšo navezanost na druge živali. Kuža že lahko je trdo hrano, med mladiči se začne hierarhično razvrščanje zgodnja mladost: 8 - 16 Začetek druge faze socializacije tednov navezanost na človeka oz. druge živalske vrste. Izražati se začno prve nerefleksne oblike obnašanja - npr. podrejenost. To je obdobje, v katerem se mladič socializira z domačimi živalmi. sekundarna mladost: 4 - 5 Socialne vezi druge faze se morajo mesecev (konec pubertete) ojačati. Mladiči morajo vseskozi biti z živino, brez stika z ostalimi psi ali človekom, razen z odraslimi pastirskimi psi, ki prevzamejo vlogo učitelja. Vsak poskus zaganjanja za domačimi živalmi ali nepozornosti je nujno nemudoma korigirati.

Zaupanje 4. faza

subodraslost: mesecev

12 Mladič prične s celo vrsto plenilskih obnašanj in iger: zaganjanje za živalmi, grizenje ušes, repa in volne. Če se takšni poskusi ne korigirajo, lahko postanejo pogostejši in jih bo kasneje težko zatreti. Ob pravilni vzgoji se takšna obnašanja kasneje pri psu ne pojavijo več. Pri psicah pride do prve gonitve, kar vodi do neobičajnega vedenja (zaganjanje za živalmi in grizenje ušes). Samci lahko pobegnejo, če v bližini zavohajo gonečo se psico

Zaščitništvo 5. faza

odraslost: > 12 mesecev

pes postane pazljiv, pozoren in spolno zrel. Če je bil pravilno socializiran in mu motenje ovc ni bilo dovoljeno, postane na tej točki dober čuvaj. Tej fazi sledijo prve izkušnje in soočenja z velikimi zvermi, v katerih pes pridobiva samozavest.

Enoten recept za vzgojo pastirskega psa je zelo težko podati, predvsem zaradi različnih tehnologij reje. Potrebe in pričakovanja so različna za majhne rejce v bližini mest in naselij, za srednje velike komercialne rejce in za velike trope. Lastnik majhne črede je npr. velikokrat v bližini naselja ali sosedov, zato prihaja do pogostih srečanj med psom in ljudmi. Tak pes potrebuje močnejšo vez človek – pes, ki jo lahko ojačamo s pogostejšim božanjem v bližini doma. Tak pes verjetno ne bo ves čas med ovcami in bo bolj pozoren tudi do ljudi, a kljub temu lahko do določene mere obvaruje živali pred napadom plenilcev. Po drugi strani pa veliki komercialni rejci potrebujejo psa, ki bo plah do ljudi, saj bo le tak pes učinkovit na nenadzorovanih pašnikih. Nujno je torej minimalizirati stik z ljudmi in to že od 5. tedna starosti dalje. Rejci, ki pasejo svoje črede na velikih površinah ne morejo vzgajati mladiča v manjši skupinici ovac, saj je vsakodnevno prestavljanje ograde z mladičem skorajda nemogoče. Zanje pride v poštev vzgoja mladiča s skupinico presušenih ovc ali jagnjic v bližini hleva. Možen je tudi nakup 8 mesecev starega psa, ki je bil vzgojen na drugi kmetiji. Težave pri vzgoji in možne rešitve Prvi korak pri diagnosticiranju nastale težave je uvrstitev le-te v eno izmed treh kategorij obnašanja: zaupanje, pozornost in zaščitništvo. Izkušnje namreč kažejo, da se večina problemov nanaša na eno izmed omenjenih kategorij. 1) Zaupanje Lahko se zgodi, da pes poškoduje ali celo ubije ovco. Večino takšnih težav je možno odpraviti. Vzroke zanje lahko iščemo v igri, poškodbi bolne ali nevitalne živali, poškodbi novorojenega jagnjeta ali v zalezovanju živali. 14

a) igra Mladiči se lahko, posebej pri starosti 5 – 10 mesecev, začno igrati z ovcami, tako kot bi se sicer igrali z ostalimi psički iz gnezda. Ta, za ovce moteč način igre prerastejo pri 12 – 18-ih mesecih starosti. Tipično za mladega psa je, da teka okrog ovce v krogu, se hipoma ustavi, z iztegnjenimi prednjimi šapami, dvignjenim zadnjim delom in mahajočim repom ter spuščeno glavo. Če ovca zbeži, pogosto sledi igra zasledovanja, pri čemer pes lahko zgrabi ovco za volno, rep, ali ji grizlja uhlje. Izkušene ovce ponavadi ne zbežijo ob igrivem približevanju psa. Igro zasledovanja je nujno potrebno korigirati. Problem se lahko še poveča, ko ovce občutijo strah pred psom in uspešna igra daje dodatno motivacijo psu za takšno obnašanje. Včasih zadostuje, da vržemo palico v bližino psa in tako odvrnemo njegovo pozornost od ovce. Če smo v bližini, ga rahlo pograjamo in ostro izgovorimo besedico “ne”. Pogosto se dogaja, da se pes igra le s specifično skupino ovc – mladimi jagnjeti na primer. V tem primeru je potrebno jagnjeta oddvojiti v poseben prostor in pustiti psa s starejšimi ovcami in ovni. Sprememba “partnerja” v igri lahko zavre njeno pojavljanje. Zelo koristno orodje za preprečevanje igre zasledovanja je tudi nihajoča palica. To je 50 -90 cm dolga palica, ki je na enem delu z verižico pripeta na pasjo ovratnico. Palica naj bo pripeta tako, da sprednji del visi v zraku (10 -12 cm od tal, ko pes stoji pokonci). Palica ne ovira psa pri hranjenju, pitju ali pri izkazovanju podrejenega in radovednega obnašanja. Če pa se kuža požene za ovco, ga palica začne udarjati po nogah in pes se ustavi. Pri igrivem psu je priporočeno palico uporabljati 3 – 4 tedne. Odstranimo pa jo postopoma; najprej palico in po nekaj dnevih še verižico, na kateri je pripeta. K igrivosti lahko prispeva tudi odvečna energija kot posledica izdatnega hranjenja. Odvečne kalorije lahko psiček nalaga v maščobi, lahko pa jih pokuri z igro. Če je psiček igriv in debel, je priporočljivo uporabiti manj izdatno hrano. Treba je zmanjšati vnos kalorij in ne kvantiteto hrane. Raziskave so pokazale, da je v tem smislu najprimernejša dieta iz kuhanega ovsa, ki je bogat z vlakninami in ustvarja občutek sitosti ob občutno manjšem vnosu kalorij. b) bolne in nevitalne ovce Včasih se lahko zgodi, da pes ubije bolno, slabotno ali nevitalno ovco. Ovce s kužno šepavostjo ali ovce, oslabljene od napada notranjih parazitov, lahko postanejo žrtve sicer zelo zaupljivega psa. Psi pogosto ranijo tudi ovce, ki se zapletejo v žične ograje ali zagozdijo glave v jaslih med hranjenjem. Zaupljivi psi, ki občasno napadejo bolne in nevitalne ovce, ne postanejo splošni ubijalci ovac. Zatorej nikar ne izdvajajmo tašnega psa iz črede. Bolje je umakniti in zdraviti prizadeto ovco. c) pastirski pes in jagnjitve Mnogo pastirskih psov naredi napako pri njihovi prvi izkušnji z jagnjitvijo. Največkrat pride do poškodb pri prvih jagnjetih, ki se skotijo v sezoni. Naslednja zgodba ni nič kaj nenavadna: lastnik črede pride na pašnik in tam najde okrvavljeno ovco z ranami po glavi in obgrizenimi ušesi. Njegova prva misel je, da jo je napadel pes. Nedaleč proč se nahaja tudi pastirski pes z okrvavljeno dlako, poleg njega pa leži nepoškodovano jagnje. Lastnikova prva pomisel je, da je pes zavohal kri in podivjal. Kariera mnogih pastirskih psov se lahko konča na tej točki. Resnična zgodba pa je takšna: ovca, ponavadi jagnjica poleže prvo jagnje in zmedena odide 15

proč, da bi polegla še drugega. Pastirski pes najde prvo jagnje in ga prične čistiti in lizati, kot bi bil njegov mladič (pri tem ni pomemben spol pastirskega psa – pri obeh spolih prihaja do enakega obnašanja). Ovca medtem skrbi za drugo jagnje in se šele čez nekaj časa spomni, da ima še enega. Odite k njemu, a mlad pastirski pes, ki še ne pozna dobro svojih odgovornosti, sklene jagnje braniti pred vsiljivo ovco. Ovca udari psa, ta pa ji vrne milo za drago. Lastnik ima naenkrat na grbi kar nekaj težav: novorojena jagnjeta, poškodovano ovco in zmedenega psa. Mnogo pastirskih psov gre v fazi odraščanja skozi to fazo in skoraj vsi jo tudi prerastejo.Težave pa so zaenkrat tu in treba jih je popraviti. Poškodovano ovco skupaj z jagnjeti zapremo v ločen boks, psa pa pustimo pri ostalih ovcah in pozorno spremljamo, kdaj se bo začela naslednja jagnjitev. Takrat psa privežemo na vrvico in mu pustimo, da z varne razdalje opazuje jagnjitev. Nekatere bolj izkušene ovce ob jagnjitvi iščejo prisotnost psa (kot zaščitnika), druge pa raje vidijo, če je pes čim bolj stran. Preden se jagnje postavi na noge, povedemo psa k ovci in pri tem pazimo, da se ovca nahaja med psom in jagnjetom. Na ta način se pes nauči, da ne sme ločevati ovce od jagnjeta. Ovca lahko psa pri tem tudi udari, pazimo le, da pes ne udari nazaj. Če do tega vseeno pride, ga močno potegnemo nazaj ob ostrem “ne”. Ta postopek ponavljamo pri ostalih jagnjitvah, da psa naučimo, kdaj se ne sme vmešavati. Bistveno je, da pes spozna, da se ne sme postaviti med ovco in jagnje, kar mu med učno dobo tudi fizično preprečimo. Disciplina pri mladem psu namreč prepreči podobne napake v prihodnosti. Možno pa je tudi, da mladega psa med jagnjitvami preselimo v drugo skupino ovc (npr. jagnjic, ki takrat še ne bodo jagnjile) in ga, ko so jagnjitve končane za omejen čas spustimo med ovce z jagnjeti. Jagnjeta se na pasjo prisotnost hitro navadijo in tudi ovce kmalu spoznajo, da jim pes ne predstavlja nikakršne grožnje. Če je miren, ga lahko dlje časa pustimo z jagnjeti brez nadzora, vse dokler za stalno ne ostane z njimi. Na začetku ga je potrebno budno opazovati in paziti, da ne dela napak. Ko enkrat doživi jagnjitveno sezono, ga lahko v naslednji že pustimo samega z ovcami. Če kuža poje posteljico, se ne kaže vznemirjati, ker je to čisto normalno in ni povezano z morebitnim kasnejšim poškodovanjem kakšne ovce. Nekateri pastirski psi zelo radi negujejo jagnjeta in to z lizanjem glave, ušes in urogenitalnega dela. To krepi vez pes – ovca, paziti pa je treba, da do tega početja ne pride v prezgodnji postnatalni fazi, saj lahko jagnje izgubi značilen vonj po materi in ga mati lahko zavrne, ker ga ne spozna več za svojega. d) zalezovanje Zalezovanje v nizki preži s spuščeno glavo je nepopravljivo. Ta nagon je značilen za ovčarske pse in je pri pastirskih nezaželjen. Zalezovanje je prirojen vzorec obnašanja in se ga z vzgojo ne da popraviti. Če pastirski pes kaže te znake, ga je potrebno zamenjati. 2) Pozornost Pes, ki ni dovolj pozoren do ovc se pogosto vrača h kmetiji oz. obiskuje področja, na katerih se nahaja gospodar. Uhajanje s posestva pa je ponavadi povezano z raziskovanjem okolice in spolno aktivnostjo. Zelo malo psov je vseskozi pozornih in večina njih čez dan spi. Tudi poletna vročina zmanjša njihovo koncentracijo. Če je pes bolj navezan na hišo in gospodarja kot na ovce so vzroki lahko naslednji:

a) pretirano božanje in igranje s psom b) pes se je navezal na ostale pse, ki živijo pri hiši c) ovce psa ne sprejmejo Tem težavam se je možno izogniti, če se striktno upoštevajo navodila za vzgojo mladiča. Pes, ki je navezan na človeka je v nekaterih situacijah vseeno lahko zelo učinkovit: ob stalni prisotnosti pastirja, v električni ograji in tam, kjer pašniki obkrožajo hišo in hlev. Potepanje psa je lahko povezano z navezanostjo na človeka ali s spolno aktivnostjo samcev in samic. Ta problem lahko dokaj uspešno rešimo s sterilizacijo nekje med 6. in 12. mesecem. Sterilizacija ne vpliva na kvaliteto pastirske funkcije psa. Tudi visoke temperature zraka lahko motijo pasjo pozornost na pašniku, posebej še, če mu še ni izpadla zimska dlaka in če na pašniku ni sence. V tem primeru pes lahko skoplje luknjo v hladno zemljo in se ne zmeni za ovce. Priporočljivo je vsakodnevno ščetkanje, da psu izpade čim več dlake. Seveda mora imeti na voljo tudi dovolj hladne vode. 3) Zaščitništvo Če striktno upoštevamo priporočila za vzgojo mladiča in je le-ta do ovc dovolj pozoren in zaupljiv, ne bi smelo priti do težav z njegovo zaščitniško funkcijo. Kljub temu pa je nivo zaščitništva odvisen tudi od nivoja pasje agresivnosti, od gostote prisotnih plenilcev in pašnih navad ter črednega nagona ovc. Agresivnost do plenilcev je odvisna od spola in starosti psa, je pa tudi individualno pogojena. Psa, ki ni dovolj agresiven, nikakor ne smemo kaznovati. Če je dovolj pozoren do ovc, je še vedno lahko dovolj uspešen, saj z laježem opozarja na nevarnost in preusmerja plenilčevo pozornost nase. Če so ovce pri paši zelo razpršene in se pasejo na velikem področju, jih en sam pes ne more uspešno varovati. Če ni možnosti, da bi se pasle bolj skupaj, je potrebno dodati še drugega ali tretjega psa. Za psa je lahko zelo moteča tudi čredinska paša. Možno je namreč, da se težko prilagodi na nove, nepoznane čredinke. Da bi se seznanil z novim področjem, ga privežemo na vrvico in sprehodimo po obodu nove čredinke. Če je navajen pasje hiške ali ograde, ju preselimo skupaj z njim. Lahko pa ga na novem pašniku tudi privežemo za 2 ali 3 dni. Vzgoja drugega ali nadomestnega psa Vzgoja drugega ali nadomestnega psa je lažje opravilo od vzgoje prvega psa. Rejec in ovce imajo namreč v drugo že kar nekaj izkušenj. Poleg tega lahko rejec uporabi starejšega psa za učitelja. Mladiča, ki je v spremstvu starejšega psa, lahko pri manjši starosti pustimo na pašniku nenadzorovanega. Ne glede na to je potrebno mladiča do 16. tedna starosti vzgajati samega s skupinico ovc, kot je opisano na začetku tega poglavja. Pri 16. tednih starosti lahko mladiča pustimo, da se pridruži starejšemu psu in se uči iz njegovih izkušenj. Mladič se v tem primeru raje igra s starejšim psom, kot z ovcami. Po drugi strani pa se ovce manj bojijo nepoznanega psa, če je prisoten tudi starejši. Do nakupa novega mladiča naj bi prišlo, ko je starejši pes star 2 – 4 leta.

Upoštevati namreč moramo, da vzgoja mladiča traja 1,5 – 2 leti. Nesreče s smrtnim izidom so najpogostejše pri starosti 6 mesecev do dveh let in zelo redke pri starosti 2 – 6 let. Če se na posestvu nahajata dva psa, in je drugi 2 – 4 leta mlajši od prvega je zelo verjetno, da bo vaša čreda vedno pod budnim očesom vsaj enega od njiju. Tudi v primeru, ko zaradi tehnologije reje, velikega števila ovc ali velikih pašnih površin rabimo dva psa, je bolje začeti z enim samim. Če bi namreč vzgajali dva hkrati in bi se eden od njiju začel neprimerno obnašati, je zelo verjetno, da bi takšno obnašanje posnemal tudi drugi. Neprimerno je, če je pes agresiven do ovc, če ni do njih dovolj pozoren in če se rad potepa. Potepanje je pravzaprav največja težava pri vzgoji večih psov hkrati. Pastirski psi in učenje poslušnosti Čuvaji čred so bili tisočletja selekcionirani tudi na sposobnost lastne presoje, zato imajo zelo močan nagon po neodvisnem ocenjevanju določene situacije. Ostale pasme so npr. odbirali po njihovi odzivnosti do človeka, pastirske pse pa ravno obratno, zato so relativno trmasti in neodzivni na besedne ukaze. Kljub temu morajo, predvsem zaradi lažjega obvladovanja, poznati vsaj nekaj osnovnih ukazov. Kot prvo naj bi pes poznal besedico “ne”. Ko jo zasliši, mora prenehati s trenutno aktivnostjo. Ta ukaz je potrebno uporabljati vselej, kadar pes dela nekaj narobe (npr. grize ovco, jo preganja, se požene za avtomobilom, skače na človeka). Če želimo, da pes takoj uboga, je ne smemo uporabljati brezbrižno in kar vsevprek. Pes naj bi se tudi učil ubogati na odpoklic. To pomeni, naj bi na ukaz prišel blizu ali vsaj ostal tam, kjer se nahaja v trenutku izrečenega ukaza. Nič ni bolj zoprno in za psa bolj nevarno kot to, da ga ne moremo ujeti, ko je potrebno (npr. cepljenje in druge aktivnosti, povezane z vzdrževanjem ustreznega zdravstvenega stanja psa ali ovc). Če hočemo, da se pes ustrezno odziva na ukaz “pridi”, mora biti pohvaljen, ko to stori. Tega ukaza ne smemo uporabiti, če pes stori nekaj nepravilnega in ga hočemo priklicati, da bi ga pograjali. V tem primeru rajši pojdimo sami k njemu. Priporočljivo je tudi, da se pes nauči biti privezan na vrvici. To je zlasti uporabno pri natovarjanju ali selitvi živali in takrat, ko psa odvedemo na drugo pašno lokacijo. Pri učenju poslušnosti moramo upoštevati, da deloven pes preživi večino svojega življenja samostojno in brez človekovega nadzora, zato prekomerno učenje poslušnosti ne samo da ni smiselno, ampak je celo škodljivo, ker krepi vez pes – človek in s tem moti socializacijo z ovcami. Lastnik naj bo pri uporabi ukazov in pri pričakovanem odzivu psa zelo dosleden. Po izpolnitvi ukaza naj psa pohvali, pri neizpolnitvi pa izostanek pohvale verjetno bolj zaleže kot verbalno ali fizično grajanje. Pozitiven pristop vodi k pričakovanim rezultatom in zmanjša možnost, da bi kuža postal plašen. V nekaterih primerih pa izostanek pohvale ali verbalno grajanje ni dovolj za korekcijo obnašanja. Takrat lahko pride prav rahel udarec z zvitkom časopisa. Namen udarca ni kazen, temveč ta, da pozornost psa preusmerimo nase. Psu nato pokažemo pravilen oz. zaželen način obnašanja in ga zanj pohvalimo. Truditi se je treba, da vsakemu grajanju sledi pohvala za pravilno obnašanje. Če psa grajamo, se mora to zgoditi v nekaj sekundah po nepravilnemu obnašanju. Graja mora biti dovolj močna, da psa odvrne od trenutnega početja.

Pastirski pes je delovna žival in jo je kot takšno treba tudi jemati. To ni hišni ljubljenček in rejec mora to dejstvo razumeti že od vsega začetka. Znani so stavki kot npr.: važno je, da imaš psa rad in bo čuval, kar koli je tvojega. Res je, da postane pastirski pes, ki ima obilo človeške pozornosti, dober čuvaj, ki pazi na vse, kar se nahaja na dvorišču. Toda takšnega psa bo nemogoče obdržati pri ovcah na oddaljenem pašniku, saj se bo vračal tja, kjer dobi dovolj gospodarjeve pozornosti – na domače dvorišče. Koliko pozornosti torej nameniti psu? Če je za psa pohvalno rahlo trepljanje po glavi ob besedah “priden kuža”, bo vedno delal za to pohvalo in ne potrebuje dodatnih stimulusov in božanj. Zrelost psa Večina ovčerejcev nima možnosti kupiti zrelega pastirskega psa, zato se odloči za nakup neizkušenega mladiča, ki mu je potrebno pomagati in ga usmerjati v razvoju. Ko mladič doseže določeno stopnjo zrelosti, se prično kazati znaki zaščitništva. Starost, pri kateri se to zgodi niha med pasmami in individualno. Ko pes dozori, se poveča pogostost nekaterih specifičnih načinov obnašanja: 1. samci in včasih tudi samice pri markiranju urinirajo z dvignjeno nogo in ne v počepu. 2. markiranje (z lulanjem in kakanjem) skoncentrirano na obrobju pašnika

postane

namerno

3. lajanje na neznane stimuluse je bolj predvidljivo in točno usmerjeno k izvoru dražljaja 4. psi so večkrat in dalj časa aktivni 5. pse bolj zanimajo ovce kot lastnik 6. namerni obhodi so vse pogostejši in daljši Te znake lahko začne kuža kazati že pri dobrih štirih mesecih starosti, pa zato še ni sposoben samostojnega čuvanja črede. Doseči mora tudi določeno stopnjo fizične moči, da lahko brani sebe in ovce. To pa se zgodi nekje med šestim in osmim mesecem starosti. Pogostost zgoraj omenjenih znakov je odvisna tudi od števila plenilcev, ki so v bližini in od pogostosti njihovega približevanja branjenemu teritoriju. Uspešen pastirski pes je torej ustrezna mešanica fizične in psihične zrelosti ter izkušenj pri delu z ovcami. Možno je, da so psi pri njihovem prvem srečanju z zvermi negotovi ali celo plahi, vendar v naslednjih soočenjih postanejo bolj hrabri in prepričani vase. Zaradi pridobivanja izkušenj in poglabljanja odnosa s celotnim tropom ovac, je potrebno psa spustiti na pašnik takoj, ko je dovolj fizično močan. Običajni vsakdan Kakšno obnašanje psa naj lastnik pričakuje tekom dneva na pašniku? Mnogo ljudi je presenečenih ob dejstvu, da je pes, ki večino dneva prespi, še vedno lahko dober čuvaj. Zdi se, da nekateri psi, še posebej nezreli, večino časa prespijo. Če so ovce aktivne (če se pasejo in premikajo), se bo zelo verjetno (ni pa nujno) z njimi gibal tudi pes. Medtem ko se živali pasejo, lahko pes tudi spi ali raziskuje bolj oddaljena

področja. Z izkušenj se nauči, kdaj je verjetnost napada plenilcev večja (noč, zgodnje jutranje ure, slabo vreme) in je takrat tudi bolj pozoren. Pogosto spi med ovcami, a se že ob najmanjšem šumu zbudi. Nekatere ovce se celo naučijo, da v primeru grožnje napada pridejo v bližino psa. Uspešen pastirski pes za določanje kraja in časa obhoda uporablja svoja lastna čutila in izkušnje zato ni prav, če mu skušamo vsliliti drugačen način varovanja. Pes naj samostojno razvije svoj način dela v okviru omejitev, ki mu jih postavlja tehnologija paše. Običajno rutino varovanja lahko zmotijo tudi slabi vremenski pogoji. Če več dni neprenehoma dežuje, se lahko pes oddalji od ovc in si poišče zavetje, lahko pa celo zapusti pašnik in pride domov. Možnost takšnega obnašanja se zmanjša, če ima na pašniku svojo hišico. Nekateri psi lahko zapustijo čredo tudi v nevihtnem vremenu, ker se bojijo glasnega grmenja. Takšno obnašanje se lahko z dozorevanjem psa in s pridobivanjem izkušenj popravi, lahko pa tudi ne. Stik s človekom Ustrezen nivo stika človeka s psom je odvisen od značaja psa. Vsak dan naj bi ga vsaj enkrat obiskali na pašniku, tudi če uporabljamo posodo za avtomatsko doziranje hrane. Tako imamo namreč lahko stalni nadzor nad njegovim zdravstvenim stanjem, lahko pa ga tudi pohvalimo in vzpodbujamo, da ostaja z ovcami. Pa tudi sicer je vsakodnevna kontrola domačih živali znak dobre gospodarske prakse. Če ima pes premalo stika s človekom, lahko postane plah do njega. Takšne pse je težko obvladovati in nadzorovati. Ni jih mogoče seliti na druga območja niti začasno zapreti v pesjak. Lahko so sicer odlični čuvaji, je pa delo z njimi zelo oteženo. Interakcije med ovčarskimi in pastirskimi psi Večini ovčerejcev pri delu z ovcami pomagajo tudi ovčarski psi. Je možno sožitje med ovčarskim in pastirskim psom ter kakšen je njun odnos? Na splošno gledano lahko ovčarski in pastirski pes delata eden ob drugemu. Seveda se morata poznati in vedeti, da jima medsebojna igra ni dovoljena. Z igro bi se lahko preveč okrepile vezi pes – pes in ker ovčar vedno sledi gospodarju in dela z njim, bi mu pastirski pes lahko sledil. Pastirski pes se mora naučiti, da se njegova vloga razlikuje od vloge ovčarskega psa. V obdobju dozorevanja je lahko naklonjen posnemanju ovčarja pri zganjanju ovc, zato ga je v takšnih primerih potrebno začasno privezati ali zadržati. Ko pastirski pes dozori, se nauči, kdaj ima ovčarski glavno vlogo (samo pri zganjanju ovc) in kdaj ne (v vseh ostalih primerih). Med učenjem njunih specifičnih vlog, lahko pride tudi do kratkih bojev med psima. V zelo redkih slučajih sta ovčarski in pastirski pes nekompatibilna in v tem primeru je potrebno enega od njiju zamenjati. Veliko rejcev sprašuje, če se ovce, ki so navajene pastirskega psa, še odzivajo na ovčarskega. Ovce zelo dobro razlikujejo med obema in ne posvečajo pozornosti počasi se približajočemu pastirskemu psu, medtem ko urno zbežijo, ko jih preganja ovčarski. Velikokrat se na kmetijah nahajajo tudi drugi, nedelavni in neprivezani psi. Ti lahko zelo motijo vzgojo mladega psatirskega psa, zato na kmetijah niso zaželjeni.

Pastirski psi in različne tehnologije paše Uporaba in delo pastirskega psa se razlikuje na ograjenih in neograjenih pašnikih. Ograjeni pašniki predstavljajo točno definirano, stacionarno območje, ki ga pes brani. Na takšnih površinah je zelo malo možnosti, da bi se ovce izgubile, zato stalna prisotnost pastirja ni potrebna. Na neograjenih pašnikih pastir ponavadi določa način paše, usmerja čredo in jo do neke mere tudi varuje. Pastirski pes se mora naučiti razpoznavati vseskozi spreminjajoče se področje in ovce na njem, kot površino, ki jo mora braniti. Nujno je stalno prilagajanje psa na nove pašnike in njegovo vedenje ne sme preveč razpršiti ovčje črede. Na ograjenih pašnikih je v splošnem manj napadov velikih zveri, ki pa kljub temu lahko povzročijo velike izgube. Uporaba pastirskih psov na ograjenih pašnikih je zelo razširjena in daje pozitivne rezultate. Najbolj pogosta težava je, da pes ne ostane na pašniku pri ovcah, temveč rajši preskoči ograjo (ali izkoplje luknjo podnjo) in odide domov. V izogib takšnim napakam je potrebno dosledno upoštevati navodila za vzgojo mladiča. Za dodatno vzpodbujanje pa so uporabne tudi naslednje tehnike: Ko psa navajamo na nepoznan teritorij, tja najprej postavimo pasjo hišico in posodo s hrano. Tudi kakšni drugi, psu poznani predmeti ne bodo odveč. Rejec naj nato nekaj dni zapored vodi psa na vrvici po obodu novega pašnika. Mnogo psov je temu početju zelo naklonjenih in pri obhodu markirajo področje. Na začetku puščamo psa samega z ovcami le krajša obdobja ( 1 do nekaj ur), ki pa jih vsak dan podaljšujemo. Psa večkrat kontroliramo in pohvalimo, če ostaja z ovcami. Vsakokrat, ko jih zapusti, ga je potrebno nemudoma vrniti k njim in ga ne grajati, dokler točno ne ve, kaj se od njega pričakuje. Pri tem je zahtevana velika potrpežljivost, ker rezultati niso nemudoma opazni. Če tudi velikokratna ponovitev psa ne zadrži pri ovcah, lahko uporabimo tudi druge načine. Eden od the je, da psa za določen kratek čas privežemo na pašniku v bližini vode, hrane in po možnosti tudi ovc. Včasih je zelo učinkovito, če psa, ki pride s pašnika domov, nemudoma zapremo v pesjak in ga tam pustimo kakšen dan ali dva. Po nekajkratni ponovitvi pes spozna, da ga doma čaka negativen dražljaj in rajši ostane na pašniku. Če je ograda električna, lahko zelo učinkovito zadrži psa na pašniku. Možno je sicer, da se jo nauči preskakovati, a mu v tem primeru lahko na ovratnico navežemo daljšo verigo (3 m), ki mu bo to početje preprečila. Uvajanje psa za delo na neograjenih pašnikih je bolj zahtevno. Najbolj primerna starost mladiča ob izpustitvi na neograjen pašnik je nekje med 6 in 8 meseci. Najprimernejši čas za to je, ko so ovce še v ogradi (npr. neposredno po sezonskih jagnjitvah, preden so izpuščene na pašnik). Ključni faktor, s katerim ocenjujemo, kdaj je pes zrel za pridružitev k glavni čredi je, da je pes med ovcami miren. Neograjen pašnik nikakor ni primeren za igrivega psa. Lastnik mora torej kupiti 8 tednov starega mladiča 4 – 6 mesecev prej, kot bo gnal ovce na neograjen pašnik. Bistvo ograditve glavne črede in psa skupaj je v tem, da se ovce navadijo na psa in ne bežijo pred njim. Če se “spoznavanje” vrši na neograjenem pašniku, se ovce psa bojijo in zbežijo, če se jim hoče približati in se tako lahko precej razkropijo. Na majhnem prostoru ne morejo bežati in se na pasjo prisotnost laže navadijo. Čas skupne

ograditve je tudi za rejca idealen čas za intenzivnejše opazovanje in uporabo ukazov kot sta “ne” in “pridi”. Zelo pomembno je, da so ovce ograjene skupaj s psom vsaj en teden, lahko pa tudi več, pač odvisno od tega, kako hitro poteka socializacija. Lahko bi rekli, da je skupna ograditev za krajši čas ključen moment pri socializaciji ovc, ki se bodo pasle na neograjenem pašniku in psa. Seveda pa tudi tukaj velja (morda še bolj!), da je potrebno psa neprestano vzpodbujati, da ostaja z ovcami. Zanimivo je, da pes, ki se je uspešno socializiral z ovcami, ohrani ta nagon in ga celo še okrepi, tudi če je več mesecev ločen od ovc. Pastirski psi in varnost ljudi Lastništvo pastirskega psa vsekakor predstavlja tudi precejšnjo odgovornost. Te pasme so velike, močne in branijo področje, na katerem se nahajajo. Kolikšna je verjetnost, da pes ugrizne človeka? To je zelo odvisno od tega, kje se pes in človek nahajata, opazne pa so tudi precejšnje razlike med pasmami. V neki ameriški raziskavi so analizirali 763 psov, od katerih jih je 7 % napadlo človeka; 17% pasme komodor, 9% anatolskih ovčarjev, 6% pasme akbaš in 4% pirenejskih ovčarjev. Nekateri psi so lahko bolj zaščitniški in agresivni kot drugi in lastnikova odgovornost je, da zaščiti potencialno ogrožene ljudi. Sosedje in gostje morajo biti informirani in poučeni o pasji prisotnosti, za mimoidoče pa se postavijo table z opozorilnimi napisi. Če je pes striktno navajen ostajati na svojem področju, se lahko večini takšnih težav izognemo. Nega in zdravstveno stanje psa Nakup psa je zas vsakega rejca precejšen finančni zalogaj. Vrednost mladiča se še poveča, ko ta odraste in postane izkušen. Uspešnega, odraslega psa ni lahko nadomestiti, zato je ustrezna oskrba in zdravstvena nega še kako pomembna. Nujna so ustrezna cepljenja in razglistenje. Periodično je potrebno preveriti zdravje zobovja in pravilnost ugriza, konformacijo kosti, razvoj mišečevja in zdraviti eventuelne poškodbe in abscese. Vsaka sprememba v obnašanju, ješčnosti, videzu in strukturi blata mora biti nemudoma raziskana, saj se resni problemi lahko pojavijo tudi pri najbolj izkušenih rejcih. Tudi dlako je potrebno redno razčesavati in z nje odstranjevati tujke, ki se med hojo po visoki travi ali grmovju nanjo prilepijo. Prepletena dlaka je lahko vzrok različnih kožnih vnetij, posebno v toplejših in bolj vlažnih podnebjih. Pastirski psi tehtajo več kot 30 kg in potrebujejo, predvsem kot mladiči, večje količine hrane. Pripravljena suha hrana je ponavadi že uravnotežena s potrebami psa, le včasih je po veterinarskih priporočilih še potrebno dodajati minerale, vitamine, maščobe ali beljakovine. Varnost psa in mortaliteta Pastirski pes lahko, če je vse v redu, do 10 let aktivno varuje čredo. Seveda pa v življenjski dobi psa prihaja do različnih zapletov, ki mu lahko skrajšajo življenje. 5 – letna raziskava je na USSES (US Shar Experiment Station) pokazala, da prezgodaj pogine 32% psov. Od tega jih 23% povozi avtomobil, 23% jih škodoželjno postrelijo sosedje in lovci, 18% jih pogine zaradi zdravstvenih težav, 9% se jih ponesreči na

pašnikih, 4% je izločenih, ker ne opravljajo dovolj dobro svoje funkcije, 23% pa jih pogine iz neznanih vzrokov. Raziskava na NEFC (New England Farm Center) pa je pokazala, da je do 18. meseca starosti poginilo 50% psov, ki so jih uporabljali na rančih, medtem ko je bila enaka mortaliteta pri psih, ki so jih uporabljali na kmetijah, dosežena pri 38 – ih mesecih starosti (mortaliteta vključuje pse, ki so bili izločeni zaradi slabe funkcionalnosti). Iz omenjene statistike je razvidno, da so psi podvrženi številnim nevarnostim, od katerih so mnoge obvladljive. Lastnik lahko: 1. obvesti sosede, da pes lahko zaide na njihovo posest in jih poprosi za pomoč pri preprečevanju potepanja 2. območje, kjer se pes nahaja opremi z opozorilnimi tablami 3. prepreči psu uhajanje na cesto 4. ne veže psa v bližini ograd ali drugih predmetov, kamor bi se lahko zavozlal in nesrečno zadušil Prezgodnja izguba psa je za lastnika, ki se zanaša na njegovo delo, hud udarec. Poleg tega, da izgubi zanesljivega varuha, mora še kupiti novega in posvetiti več mesecev časa njegovi vzgoji. Zato bi vsak rejec že na začetku moral razmišljati o nadomestnem psu, upoštevajoč praktični in ekonomski učinek odločitve.

Prednosti in slabosti uporabe pastirskih psov Po raziskavah USDA (United States Department of Agriculture, 1990, 1999) so prednosti in slabosti uporabe pastirskih psov naslednje: 1.

PREDNOSTI a) manjša škoda na domačih živalih b) manj dela (ni potrebe po nočnem zapiranju črede; živali se pod nadzorom psa pasejo bolj skupaj in jih je laže kontrolirati) c) če se ovc ponoči ne zapira, so pašniki bolje izkoriščeni in tudi zdravstveno stanje živali se izboljša d) poveča se obseg površin, ki so primerne za pašo. Brez prisotnosti psa je na nekaterih področjih zaradi napadov zveri paša onemogočena e) večje pašne površine so osnova za povečanje črede f) večji dobiček na kmetiji g) psi z laježem opozarjajo lastnika na bližino velikih zveri h) lastniki živali so pri urejanju problematike velikih zveri bolj samozadostni i) psi istočasno varujejo tudi lastnikovo družino in imetje j) manj stresa za lastnika, ki verjame v dobro delo psa

SLABOSTI OZ. NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE a) pes nadleguje ovce (največkrat oblika igre) in jih lahko poškoduje ali celo ubije b) pes ne čuva ovc c) pes je preveč agresiven do ljudi d) pes nadleguje druge živali (govedo ali divje živali) e) dodatno delo z vzgojo in nadzorom psa f) pes uničuje posest (grize stvari in koplje luknje po pašniku) g) pes je izpostavljen boleznim, poškodbam in prezgodnji smrti h) pes uhaja s posesti in povzroča težave sosedom, kar je lahko kritično v bolj urbanih področjih i) pes predstavlja finančno breme in hkrati ni nobene garancije, da se bo razvil v uspešnega čuvaja j) pastirski pes moti premike črede in onemogoča delo ovčarskega psa k) prisotnost pastirskega psa vpliva na uporabo drugih načinov obrambe pred zvermi ( v ZDA – vabe, pasti, strupi )

Zelo malo verjetno je, da bo en sam rejec občutil vse opisane prednosti oz. vse opisane slabosti uporabe pastirskega psa. Za nekatere je manjša škoda na domačih živalih že dovolj velika prednost, za druge pa vsaka najmanjša težava prevelika.

Zahtevani pogoji za uspeh Če povzamemo vse, kar je bilo doslej napisanega so pogoji za uspešno vzgojo pastirskega psa naslednji: 1. Pravilna izbira mladiča: opazujte mladiče v leglu. Je kakšen od njih bolj neodvisen, rad raziskuje in ko ga božamo, se prej kot ostali odpravi raziskovat naprej? Kuža, ki si neprestano želi božanja ne bo srečen brez človeške pozornosti. Nasprotno se bo tisti, ki ga iščete, kmalu odpravil na nadaljnje raziskovanje okolice. Samozavesten, neodvisen kuža ima najboljše možnosti za ustrezen razvoj v pastirskega psa. Nikar ne izberite kužka z izraženim plenilskim nagonom, kužka ki se vedno veselo podi za žogo, mačko ali za ostalimi psički iz legla. Preizkusite občutljivost na zvok. Spustite na tla posodico za hrano in opazujte reakcije. Psiček, ki zasliši zvok in se odpravi raziskovat njegov izvor, je pravi za vas. Ne izberite onega, ki zbeži proč in se v strahu skrije. Opazujte tudi, kako mladiči reagirajo, ko jih mati disciplinira. Ne želite si psa, ki je zelo občutljiv na bolečino, ki cvili, ko ga kdo od ostalih mladičev uščipne. Vzemite tistega, ki se ne zmeni za buške in bolečine otroštva. 2. Pravilna socializacija: najboljši čas za začetek uvajanja je jagnjitvena sezona. Mlada, odstavljena jagnjeta so namreč najbolj dovzetna za ustrezno socializacijo s psom. Če to ni mogoče, odstranite 6 ali več živali iz tropa in jih ogradite skupaj z mladičem. V ogradi naj ima pes svoj boks, kamor ovce ne morejo, sam pa lahko, kadar se mu zahoče, hodi ven in noter. Nikar ga ne puščajte ob materah z jagnjeti, saj ga lahko zelo močno udarijo, kar pusti sila neugodne psihične posledice. Bodite pozorni na pasje obnašanje in korigirajte vsak poskus zaganjanja za živalmi. Vsaj prva dva meseca socializacije (2 – 4 mesec starosti) psičku onemogočite stik z ljudmi in drugimi psi, kasneje pa mu vsake toliko časa predstavite neznano osebo in tudi ovčarskega psa, če ga imate. Prve zato, da ne postane plah in napadalen do ljudi, drugega pa zato, da lahko kasneje skupaj delata. Nekje med 6. in 8. mesecem starosti se lahko pes pridruži ostalemu tropu. 3. Ne pretiravajte z učenjem poslušnosti. Pes naj razume ukaz “ne”, “pridi” in mogoče še “sedi” ali “prostor”. Nauči naj se biti privezan na vrvici. Z učenjem je najbolje začeti kar takoj, spotoma ob procesu hranjenja in odhajanja iz ograde (ko psu nesete hrano v boks mu govorite “pridi”, ga pohvalite, ko pride in mu daste jesti. Če pes veselo skače na vas ob prihodu, ga z odrivanjem in ostro besedico “ne” ustavite. Ob odhodu iz ograde pa ga skušajte z besedico “prostor” odvaditi od tega, da bi vam sledil in ga pohvalite, če ostane pri ovcah. Takšno učenje je najboljše, saj se dogaja vsaj 3x dnevno in to v času, ko je pes zelo razpoložen, hkrati pa ne traja predolgo in prekomerno ne krepi vezi pes – človek.

4. Vseskozi se zavedajte, da imate opravka z živim bitjem, katerega funkcije se ne da vklapljati in izklapljati s pritiskom na gumb. Včasih je za učenje ustreznega obnašanja potrebna velika mera potrpežljivosti. Striktno upoštevajte navodila za pravilno socializacijo, bodite dosledni pri dajanju in izvrševanju ukazov ter jasno postavite (in jih tudi vzdržujte) meje dopustnega obnašanja. Dokončna osebnost psa se oblikuje šele pri 2 – 3 letih.

Povezava s številčnostjo populacije velikih zveri Slovenija in velike zveri V Sloveniji so prisotne tri vrste velikih zveri, ki živijo v Evropi: rjavi medved (Ursus arctos L.), v nadaljevanju medved, sivi volk (Canis lupus L.), v nadaljevanju volk, in ris (Lynx lynx L.). Medved in volk sta bila na ozemlju Slovenije prisotna od nekdaj, ris pa je bil v začetku 20. stoletja iztrebljen in v začetku 70-ih let 20. stoletja ponovno naseljen. Predvsem volk in medved sta vrsti, ki se zelo dobro prilagajata okolju v katerem živita in ravno to jima je omogočilo preživetje na ozemlju Slovenije. Te prilagoditve pa vedno niso po godu človeku, predvsem človeku v vlogi lovca in rejca domačih živali. Vse tri vrste spadajo med zveri, predvsem pri volku in risu pa predstavlja hrana mesnega izvora glavni in edini vir hrane. V preteklosti so bile pri ljudeh te tri vrste zapisane na črnem seznamu in to vse od časov, ko so naši predniki pričeli loviti, rediti in udomačevati živali. V svetu narave je izraz škode neznan - vse kar se zgodi se zgodi z določenim namenom - en osebek propade, da preživi drugi. Ko pa se je človek pričel ukvarjati z rejo in udomačevanjem divjih živali, se je na teh živalih pojavila tudi škoda in tako je ta izraz dobil gospodarski pomen. Pastir (kmet) je bil oškodovan. Prizadeto je bilo njegovo imetje in njegov obstoj, saj mu je prirejena žival zagotovila predvsem stalen vir hrane. Ljudje so si v boju pred velikimi zvermi pomagali na različne načine. Eden najboljših načinov zaščite domačih živali pred zvermi, ki se je ponekod ohranil še do danes, je nedvomno uporaba pastirskih psov. Vse tri vrste velikih zveri so kar se tiče prehrane, veliki oportunisti, saj želijo priti do hrane z najmanj truda in po najlažji poti. Lažje se približaš ovci, ki ne pozna tvojega vonja , kot pa jelenu, ki vsakodnevno beži pred tabo.

Rjavi medved (Ursus arctors) Rjavi medved je največja evropska zver in v prosti naravi živi le še v redkih deželah. Zahodno od črte Skandinavija - Balkan živi v številčno omembe vrednih kolonijah le še v Italiji, Franciji in Španiji. V Evropi je najštevilčnejši v Romuniji. Medved je bil v Sloveniji zlasti med obema vojnama že močno ogrožen, ohranil pa se je tudi zaradi varovalnih ukrepov v obsežnih veleposestniških loviščih (Aursperg,Schneberg..).Tudi po drugi svetovni vojni je bil medved redek, zato pa tudi vrsto let popolnoma varovan. Danes je populacija rjavega medveda stabilna ali celo v rahlem porastu, kar kaže na usklajenost prirastka in letnih izločitev medvedov . Svojevrstna medvedova postava daje občutek zavaljenosti in masivnosti, dejansko pa je zelo hiter, okreten in močan. Pokončano ovco jezersko solčavske pasme je sposoben odrasel medved prenesti preko pašnika v kritje gozda ne da bi jo vlekel za sabo ali med potjo odložil.

Medved potrebuje za preživetje svojega velikega telesa ogromne količine hrane. Zadostitev potreb po hrani zavzema največji del medvedovega vsakdanjika. Večji del medvedove prehrane zavzema hrana rastlinskega izvora, čim pa se mu ponudi priložnost hrane mesnega izvora jo tudi hitro izkoristi. Med medvedovimi čuti velja poudariti predvsem izreden vonj, pa tudi sluh ne zaostaja mnogo. Vidi mnogo slabše, zlasti ne loči mirujočih predmetov.

Volk (Canis lupus) Volk je bil nekoč zelo pogost prebivalec srednje Evrope, kjer je danes skoraj povsem iztrebljen.V Sloveniji živeči volkovi so del dinarske populacije, ki se k nam širi iz Hrvaške. Ker je bilo v zadnjem času na našem prostoru sprejetih kar nekaj ukrepov za ohranitev volčje populacije (po letu 1993) si je tudi volk številčno opomogel in je celo v porastu.V preteklosti je bil volk med ljudmi zapisan kot najbolj osovražena zver, zato ga je bilo dovoljeno loviti na vse mogoče načine. Šli so celo tako daleč,da so pričeli ustanavljati posebne odbore za pokončevanje volkov in so za vsakega uplenjenega volka pa izplačali visoko nagrado. Volk je izrazit mesojed in selektivni plenilec znotraj populacij rastlinojedov. V hrani je najbolj zastopana divjad raznih vrst, ker pa je prav tako kot medved prehranski oportunist, se tudi domačih živali nikakor ne brani. Glede življenjskega prostora volk ni prav nič izbirčen, pomembno je le, da je na njegovem teritoriju (prostoru kjer živi krdelo-družinska skupnost volkov) dovolj plena.Teritoriji so toliko pomembni, ker dolgoročno gledano pomenijo predvsem zaščito pred pretiranim izkoriščanjem plena. To področje krdelo tudi brani pred raznimi vsiljivci - predvsem drugimi volčjimi krdeli.

Ris(Lynx lynx) Ris je edina vrsta danes še živečih velikih zveri, ki je bil na ozemlju Slovenije ob koncu 19. stoletja iztrebljen, leta 1973 pa ponovno naseljen na Kočevskem. Naseljeni so bili 3 pari, vendar pa je bila ena samica kmalu po izpustitvi ulovljena v past. Kljub temu se je ris do leta 1993 na našem ozemlju razmnožil in prostorsko razširil, tako, da lahko štejemo naselitev za uspešno. Po letu 2002 je v populaciji risa ponovno zaznati upadanje rasti, kar je med drugim posledica upadanja risovega poglavitnega plena - srnjadi, na področju kjer ris živi. Ris je največja evropska mačka. Dobro vidi in sliši, slabše razvit pa ima voh. Živi posamično in teritorialno. Ris je hitra in okretna žival, tako da so na njegovem jedilniku pogosto tudi zdrave živali, saj ni selektivni plenilec kot sta medved in volk. Naravno spolno razmerje je rahlo v korist samic.

Status in razširjenost velikih zveri v Sloveniji Po Bernski konvenciji o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (1979) in Direktivi Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst so medved, volk in ris zaščitene vrste.

9. člen Bernske konvencije in 16. člen Habitatne direktive pa dopuščata državam pogodbenicam možnost uveljavitve izjem za preprečevanje resne škode, pod pogojem, da ta izjema ne ogroža preživetja zadevne populacije. Slovenija je ta pridržek uveljavila za vse tri vrste velikih zveri: medveda, volka in risa. V okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je bila za upravljanje s populacijami velikih zveri na podlagi zakona v vladi ustanovljena strokovna komisija. To komisijo sestavljajo strokovnjaki iz Biotehniške fakultete in Prirodoslovnega muzeja, ljudje, ki se z divjadjo srečujejo v vsakdanjem življenju in pri svojem delu (predstavniki ZGS, lovci in rejci drobnice) in predstavniki obeh pristojnih ministrstev (MKGP in Ministrstvo za okolje in prostor (MOP)). Naloge te komisije so predvsem priprava mnenj o rednih in izrednih posegih v populacije velikih zveri in drugih ogroženih vrst divjadi, o nujnem zavarovanju življenjskega okolja, predlogih raziskav, o naseljevanju divjadi v določena naravna okolja, o usmerjanju in upravljanju razvoja posameznih vrst in druge naloge na podlagi poročila ZGS, Zavoda RS za varstvo narave, predlogov lovskih in drugih organizacij, za upravljanje in usmerjanje razvoja populacij divjadi ob upoštevanju zahtev ljudi, ki bivajo v tem prostoru. Predlog odvzema volkov in ostalih vrst velikih zveri, načrt lova in poročilo tako pripravi ZGS in gre nato v presojo komisije. Predlog odvzema ZGS pripravi na podlagi: -

vzorčnega monitoringa velikih zveri, ki ga vodi ZGS (od leta 1998 ga na ZGS opravljajo revirni gozdarji, dnevni monitoring velikih zveri pa tudi revirni lovci v OE Postojna – GL Jelen (od l. 1991) in OE Kočevje – GL Medved (od l. 1986)),

na podlagi predlogov odvzema, ki ga pripravijo pristojne OE ZGS ter

na podlagi analize škodnih primerov po velikih zvereh (od l. 1994 podatke o škodah po zavarovanih vrstah velikih zveri zbira ZGS).

Pristojno ministrstvo (do leta 2004 je bilo to Ministrstvo za kmetijstvo,gozdarstvo in prehrano, od leta 2005 pa je to Ministrstvo za okolje in prostor) nato vsako leto posebej izda odločbo o izrednem odvzemu določenega števila živali. To je t.i. aktivna oblika varstva populacije velikih zveri, ki bistveno zmanjša ilegalne oblike odvzema. Velike zveri so v slovenski zakonodaji opredeljene v: Uredbi o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur.l. RS, št. 57/93, 56/99, 69/00 in 98/02) – predpis, da lov na volka, kot tudi na medveda in risa, ni dovoljen (5. člen). Isti člen pa daje pristojnost Ministrstvu pristojnemu za kmetijstvo in gozdarstvo, da lahko izjemoma dovoli lov na volka, kot tudi na medveda in risa. Vsakoletni odvzem je, od leta 1994 naprej opredeljen v Pravilniku o odvzemu velikih zveri iz narave za tekoče leto. Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) (Ur.l. RS, št. 16/2004) – opredelitev vrst velikih zveri (5. člen), predpis ukrepov ob poseganju v populacije ali najdbah zavarovanih vrst velikih zveri (45. člen), kazen v primeru kršitve 45. člena (76. člen). Velike zveri dobijo nov status, niso več opredeljene kot divjad. 29

Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam; v Prilogi 3 (Ur.l. RS, št. 82/2002)sta volk in ris opredeljena kot prizadeti vrsti (oznaka E). Zakon o ohranjanju narave (Ur. L. RS, št. 56/99) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave (Ur. L. RS, št. 119/02), Velike gozdne komplekse, ki jih velike zveri potrebujejo za življenje, je človek v preteklosti zaradi naraščajočih potreb vedno intenzivneje krčil. Gozdne površine so se zmanjševale, hkrati pa tudi delile. Prisotnost rjavega medveda in ostalih velikih zveri v bližini človeka je bila nezaželena, zato jih je človek intenzivno preganjal. Šele pred nedavnim se je pričela počasi prebujati zavest o pomembnosti ohranitve teh vrst, kot pomemben element biološki pestrosti in indikator ohranjenosti okolja. V večini evropskih držav so danes te vrste sicer zavarovane, njihovo življenjsko okolje pa je v veliki meri ostalo fragmentirano oziroma prevladuje prepletanje gozda in obdelovalnih površin. Zato v predelih, kjer živijo medved in ostali predstavniki velikih zveri škode na rejenih živalih in kmetijskih površinah niso redek pojav. Slovenija je glede napisanega izjema, saj se gozdne površine predvsem v zadnjih 100 letih nenehno povečujejo, predvsem na opuščenih kmetijskih površinah. Primerno življenjsko okolje in upravljanje s populacijo sta prispevala k povečevanju populacije velikih zveri. Medved je v zaraščajočih površinah našel nov življenjski prostor, hrano je pričel iskati v bližini človekovih bivališč in tudi zaradi tega izgubil primaren strah pred njim. Konec devetdesetih let so se škode na rejenih živalih in kmetijskih površinah pričele pojavljati v večjem obsegu. Škode in pogostejša videvanja v bližini naselij so predvsem pri lokalnem prebivalstvu povzročili negativen odnos do teh vrst.

Pojavljanje škod V strategiji upravljanaja z rjavim medvedom v Sloveniji, je njegov življenski prostor razdeljen na več frakcij-upoštevajoč nosilnost in primernost določenega habitata za življenje medveda: Osrednje območje Robno območje Prehodno območje Območje izjemne prisotnosti To so območja ,kjer se ob medvedovi prisotnosti proporcialno pojavljata tudi volk in ris. Osrednje območje: tu so pogoji za ohranitev velikih zveri še dovolj dobri (mreža razporeditve kulturne in gozdne krajine, razpoložljiva hrana.). To območje se še nadaljnje deli na območje manjše naseljenosti in območje gostejše naseljenosti. Sem sodijo obsežni gozdovi Kočevske in Notranjske.

Robno območje: v tem predelu se velike zveri do določene meje še tolerira, vendar pa so tu pogoji za njihovo življenje neprimerni saj kulturna krajina prevladuje nad gozdom.To so predeli, ki oklepajo osrednje območje. Prehodno območje: predeli, kjer so nekoč potekale selitvene poti velikih zveri proti severu in zahodu v alpski prostor. Ohranile so se še do danes, vendar v močno okrnjeni obliki (razporeditev prometne infrastrukture in mreža razporeditve kulturne in gozdne krajine). Območje izjemne prisotnosti: prevladuje strnjena kulturna krajina.To območje zavzema predvsem predel severno od avtoceste Koper-Ljubljana-Novo Mesto. V osrednjem območju se pojavlja škoda na domačih živalih po velikih zvereh v večjem obsegu na Kočevskem, kar je zagotovo posledica pretekle kmetijske in demografske politike, ter na Pivškem in Bistriškem, kjer je se je reja drobnice ohranila še iz preteklosti. Iz Analize odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo naredile živali zavarovanih vrst v letu 2005 lahko vidimo, da je rjavi medved povzročil največ škode (78%), sledil mu je krokar (10%) in nato volk (6%) ter ris (3%). Od vseh škodnih dogodkov jih je bilo največ (kar 34%) povzročenih na drobnici (sledili so dogodki na področju poljedelstva in čebelarstva). Rjavi medved je največ škodnih dogodkov (66%) povzročil v osrednjem območju življenjskega prostora, v robnem področju jih je povzročil 17%, v prehodnem pa 11%. Nekaj škode (6%) pa je povzročil tudi v območju izjemne prisotnosti. Največ škode je medved v letu 2005 povzročil na poljedelstvu (26%). Na drobnici škode ni bilo dosti manj (24%), tako da je bilo za povračilo škode izplačanih 14.136.477,00 SIT. Volk in ris v celoti sicer nista povzročila tako visok delež škod kot medved, je pa bila škoda zato skoraj izključno na drobnici. Volk je v letu 2005 povzročil tudi škodo na dveh psih. En je bil poškodovan, drugi pa ubit. V bodoče bi bilo potrebno za zmanjšanje škode po velikih zvereh na domačih živalih več pozornosti nameniti izbiri zares kvalitetne zaščite. Problem očitno ni pomanjkanje ponudbe zaščitnih sredstev, ampak premalo učinkovita zaščitna sredstva oziroma uporaba zgolj enega dostikrat neprimernega zaščitnega sredstva. Kot je bilo že pri opisu vrste omenjeno, sta volk in medved izredno prilagodljivi živalski vrsti in se na območjih reje domačih živali, predvsem drobnice, kaj kmalu navadita na nov vir hrane. Zato pospeševanje reje drobnice na območjih pojavljanja volka in medveda (predvsem Kočevska) ni smiselno, kjer pa je že prisotna je potrebna učinkovita zaščita pašnikov, saj je drobnica ponavadi na prosti paši, pašniki pa so navadno oddaljeni od hiš in naselij. Zagotovo je najbolj učinkovita zaščita, da gre drobnica preko noči, ko se večinoma dogajajo napadi, v hlev ali stajo. Ker pa velikokrat to ni mogoče, se za zaščito drobnice na prosti paši navadno uporabljajo razne ograje, električni pastirji, psi in osli. Pri ograjah je pomembno predvsem, da so dovolj visoke, ker imajo volkovi dober odriv in lahko nizke ograje volk zlahka preskoči. Biti morajo tudi dovolj »goste«, da se

zver ne more splaziti skoznjo ali pod njo. Ograja mora biti praktično nujno opremljena tudi z električnim pastirjem, saj je elektrika zelo učinkovito odvračalno sredstvo. Upravljanje z velikimi zvermi je bilo v zadnjih 10-ih letih »uspešno«, saj se je populacija številčno okrepila in se začela prostorsko širiti. Sedaj se tako na področju upravljanja srečujemo z nalogami ob katerih se postavljajo predvsem naslednja vprašanja: Kako ukrepati v procesu širjenja populacije? Kako zagotoviti sobivanje velikih zveri in ljudi? Kakšno kmetijsko politiko ubrati na področju reje drobnice v osrednje in robnem območju pojavljanja medveda, volka in delno tudi risa, da bo škod čim manj? Za upravljanje z rjavim medvedom imamo v Sloveniji izdelana dva pomembna dokumenta, ki bosta dolgoročno gledano gotovo zagotovila preživetje rjavega medveda, usklajenost vrste z nosilnostjo okolja ter sobivanje človeka s to zverjo .To sta Strategija upravljanja z rjavim medvedom in na njeni podlagi izdelan Akcijski načrt upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. Velika praznina pa zeva na področju gospodarjenja (upravljanja) z volkom in risom. Kljub temu, da omenjeni vrsti v Sloveniji nista tako številčni kot je rjavi medved, bi tudi za njuno ohranitev in nenazadnje posledično tudi za zmanjšanje škod na domačih živalih potrebovali strategijo in akcijski načrt upravljanja. Le s celostnim pristopom pri upravljanju je mogoč nadaljnji obstoj medveda,volka in risa ter usklajenost raznoterih interesov glede velikih zveri v Sloveniji.

Načini uvajanja pastirskih psov Ohranjene in izgubljene tradicije uporabe pastirskih psov V preteklosti so pastirske pse uporabljali predvsem tam, kjer so bile prisotne velike zveri. V zahodni Evropi se je z upadom reje drobnice, izumiranjem mnogih vrst zveri ter s preusmeritvijo na intenzivno kmetijstvo tradicija uporabe pastirskih psov skoraj povsod prekinila. Izjema je Italija, kjer pri planinski paši že več kot 2000 let uporabljajo Maremsko – abruškega pastirskega psa. Običajno šteje čreda ovc okoli 200 mater, spremlja pa jo tako pastir kot skupina pastirskih psov. Primerjava med predeli, kjer se je ta tradicija ohranila in predeli, kjer se ni, kažejo, da je bila škoda na drobnici pri slednjih dosti večja. V mnogih državah vzhodne Evrope je na upad tradicije uporabe pastirskih psov vplivala kolektivizacija kmetijstva v povojnem obdobju. Tako je v Bolgariji npr. skoraj povsem zamrla skozi tisočletja prisotna uporaba Karakačanskih pastirskih psov (v zadnjih desetletjih se je njihova uporaba ponovno obnovila), na Slovaškem pa so se sicer na podeželju ohranili slovaški čuvači, vendar na povsem napačen način, saj so ostajali privezani na domačih dvoriščih, medtem, ko je drobnica, ki se je prosto pasla, ostajala nezaščitena. Le na nekaterih odročnejših področjih vzhodne in južne Evrope ter Male Azije, se je iz različnih vzrokov (ekonomskih, geografskih...) ohranila tako reja drobnice kot populacija zveri. Mnogim pastirskim pasmam vzhodne in južne Evrope so škodila nepremišljena križanja z drugimi pasmami. Z novofundlanci in bernardinci so pri mnogih pasmah omilili čuvajske zasnove. Z vkriževanjem nekaterih ovčarskih pasem (predvsem z nemškimi ovčarji, v Turčiji tudi z belgijskimi), pa so dobili pse s premočnim lovskim nagonom, kar je vplivalo na povečano napadalnost do črede in njihovo neuporabnost. Na planini Vlašić v BIH pa smo od pastirjev izvedelil, da so se slabo obnesla tudi križanja različnih pastirskih pasem, saj so pri križanju šarplanicev s kavkaškimi ovčarji dobili pse, ki so bili pretirano agresivni do ljudi in se niso dobro obnesli v bolj obljudenih predelih, kjer se pastirski psi srečujejo s pohodniki in drugimi obiskovalci. Večina pastirjev na tej planini se je v zadnjih desetletjih vrnila k svoji avtohtoni pasmi – tornjaku (delno tudi s podporo kinološke zveze BIH). Za tornjaka je značilno, da ni pretirano agresiven do ljudi, saj mimoidoče načeloma tolerira, vendar jih z laježem opozori, če se preveč približajo čredi. Ohranil pa je čuvajsko zasnovo, zato je učinkovit pastirski pes za odvračanje zveri od črede. Tradicija uporabe pastirskih psov v BIH se ni nikoli prekinila. Med zadnjo vojno je sicer nazadovala, veliko tornjakov je bilo pobitih, nekateri pa so s pastirji in ovcami pobegnili na varnejša področja. V Romuniji je populacija velikih zveri zelo visoka, saj imajo med 2500 -2800 volkov, okoli 6000 medvedov in 1500 risov. Veliko imajo tudi ovc (okoli 5000 000) vendar je škoda relativno nizka, saj znaša le okoli 2%. Država ne krije izgub ovc zaradi zveri zato se je uporaba pastirskih psov ni nikoli prekinila. Večinoma uporabljajo pastirji avtohtone pasme, kot je npr mioritik in druge mešance. Rigg pa v poročilu ugotavlja, 33

da bi bile lahko te izgube ob boljši socializaciji in prehrani psov še nižje. Zaradi precejšne revščine med pastirji tudi pastirski psi niso deležni posebne skrbi, saj so glede prehrane v veliki meri odvisni od sebe, zato v iskanju hrane pogosto uhajajo od črede in jo puščajo nezaščiteno. Način uvajanja mladih pastirskih psov v Romuniji je dokaj enostaven, saj dajo mladiče v čredo takoj, ko jo zmorejo spremljati. Za pravilno socializacijo mladih psov skrbijo z vzgledom starejši psi, pse, ki niso učinkoviti, pa izločijo. V nekaterih južno evropskih državah (BIH, Makedonija, Turčija ...) so se do danes ohranili različni ukrepi in običaji. Kovinska ovratnica z navzven obrnjenimi bodicami ščiti pastirske pse pred smrtnimi ugrizi v vrat, v navadi pa je tudi kupiranje ušes, kar naj bi preprečilo kasnejše poškodbe (raztrganine) zaradi ugrizov volkov. Za preverjanje pravega karakterja mladičev pastirskih psov pa je v navadi tudi običaj, da jih dražijo z realistično nagačeno volčjo kožo in odstranijo vse mladiče, ki nanjo ne renčijo oz. kažejo znake strahu. Tudi na Poljskem se je v nekaterih odročnejših predelih ohranila tradicija uporabe Podhalanskih pastirskih psov, zato so pri projektu ponovnega uvajanja njihove avtohtone pasme spoznanja stroke (predvsem priporočila in izkušnje iz ZDA) lahko prilagodili tudi lastni tradiciji.

Sodobni načini uvajanja pastirskih psov Združene države Amerike Zanimivo je, da so v sodobnem času prav v Združenih državah Amerike prvi začeli bolj sistematično uvajati pastirske pse in proučevati njihovo uporabo, čeprav niso imeli lastnih avtohtonih pasem. Rejci drobnice so se namreč soočali z velikimi izgubami zaradi kojotov in ko je bil sprejet zvezni zakon o njihovi zaščiti, so se biologi iz različnih univerz ozrli na stari kontinent in začeli iskati še ohranjene tradicije in pasme pastirskih psov. Na lastno tradicijo se niso mogli nasloniti, saj so se izgubili tudi običaji iz začetkov priseljevanja v Ameriko, ko so Španci s seboj pripeljali nekatere evrazijske pasme za čuvanje čred. Navajo Indijanci so sicer za čuvanje uporabljali mešance, ki so zaradi ustrezne socializacije (odraščanje med ovcami) in izločanja neuporabnih psov, uspešno opravljali svojo nalogo, vendar so bili nekateri strokovnjaki prepričani, da bi pri bile lahko prave pastirske pasme za to nalogo še bolj primerne. Strokovnjaki – biologi iz Univerze v Amherstu (iz Massachuesettsa) in Raziskovalnega centra za divje živali iz Kolorada so leta 1976 začeli proučevati interakcijo med psi in kojoti in v nekaj letih prišli do zaključka, da je uporaba psov bistveno zmanjšala škodo, ki so jo povzročali kojoti. (Dogs for herding and guarding livestock) Nekaj let kasneje so ustanovili Zvezo psov čuvajev čred (Livestock Guard Dog Association) in uvozili v Ameriko pse in psice iz delovnih linij iz bivše Jugoslavije (šarplanince), Italije (maramuške pastirske pse) in Turčije (anatolske pastirske pse). Kasneje so pastirske pse uvažali tudi posamezni vzreditelji, tako da so se tem pasmam pridružile še mnoge druge. V novejšem času so med najbolj pogostimi

pasmami akbaški pastirski pes (Turčija), veliki pirenejski pes (Francija) in komodor (Madžarska). Ameriški strokovnjaki so do danes zelo podrobno raziskali področje uporabe psov. Spremljali so, kako so različne pasme uporabne v posameznih okoljih. Green in Woodruff sta tako priporočila uporabo bolj agresivnih pasem (anatolski pastirski pes, akbaski pastirski pes in komodor) na bolj odročnih področjih, kjer so prisotni medvedi, skalne pume in volkovi, medtem ko je za bolj obljudene površine, kjer psi pogosto srečujejo pohodnike, priporočil manj agresivne pasme, ko so npr. veliki pirenejski pastirski psi. Podrobno so analizirali tudi uporabnost pastirskih psov, tako z vidika učinkovitosti (zmanjšanje škod, prednosti uporabe, stopnje zaupljivosti in zaščitništva/agresije), mehanizmov (opazovanja in sklepanja, kako se lahko zmanjšajo napadi zveri s pomočjo pastirskih psov) smrtnosti (vzroki za smrtnost psov) in stroškov (kdaj se uporaba psov splača). Evropa V zadnjih desetletjih so se bistveno spremenile tudi razmere v Evropi. Zaradi zaščitnih ukrepov in ponovnih vpeljevanj se je povečalo število divjih zveri, z njimi pa so se začele povečevati tudi škode, ki so jih te naredile na nezaščiteni drobnici. Navkljub povrnitvi škod se je med mnogimi rejci drobnice pa tudi v javnosti zaradi teh škod začelo pojavljati nezadovoljstvo zato so mnoge države začele razmišljati o uporabi pastirskih psov. Ker se pobudniki tovrstnih projektov skoraj nikjer niso mogli več nasloniti na lastno tradicijo (v nekaterih državah je celo nikoli niso imeli, kot. npr. na Švedskem in Norveškem) so se skoraj vsi v veliki meri naslonili na spoznanja in izkušnje Američanov ali celo povabili njihove strokovnjake k sodelovanju. V vseh državah, kjer so v preteklosti imeli tako tradicijo kot tudi svoje avtohtone pasme (npr. podhalanski pastirski pes iz Poljske, veliki pirenejski planinski pes iz Francije, slovaški čuvač iz Slovaške, Căo da Serra da Estrela, Căo de Castro Laboreiro iz Portugalske, karakačanski pastirski pes iz Bolgarije, tornjak na Hrvaškem in v BIH...), so te projekte zasnovali tudi v smislu revitalizacije in reaktivacije teh pasem, saj so ti povsod za daljše ali krajše obdobje izgubili stik s svojo funkcijo, marsikje pa so te pasme ogrožene, če ne celo na robu izumrtja. Bolgarija Čeprav je obstajala v Bolgariji tradicija zaščite s pastirskimi psi več kot tisoč let, je ta zaradi kolektivizacije kmetijstva skoraj povsem izginila. Avtohtona pastirska pasma, karakačanski pastirski pes, je bil desetletje nazaj skoraj povsem na robu izumrtja. Na pobudo Zelenih Balkana (Green Balkans –Sofia), ki so se kasneje preimenovali v Balkani Wildlife Society so leta 1996 osnovali projekt zaščite volka. Del tega programa so poimenovali »Sobivanje volka in človeka v Bolgariji« in se zavzeli tudi za ohranitev karakačanske pasme. V šestletnem poročilu so odkrili, da so križanci karakačanov s kavkašimi ovčarji, bernardinci in novofundlanci izgubili sposobnost čuvanja črede. V odročnih krajih Bolgarije so poiskali zadnje čistokrvne karakačanske pse ter ostale delovne pse (mešance) in jih vključili v program. Prva faza tega

projekta se je začela leta 1997 v predelih zahodne Bolgarije, kjer je večje število volkov in medvedov. Do danes so dosegli, da skoraj vse črede spremljajo pastirski psi, vendar so ti večinoma mešanci. Običajno imajo pastirji 2 do 5 psov. Črede, ki uporabljajo čistokrvne karakačanske pse, imajo običajno dva ali tri pse (če so hujše razmere ali večja čreda), tisti, ki uporabljajo mešance, pa imajo psov več. Mladičke karakačanske pasme vzrejajo v vzrejni postaji »KaraKitan«, ki je v lasti članov BBPS-Sempreviva. Tu skrbijo za pravo poreklo karakačanskih psov, saj imajo še zadnje pse iz poznanih delovnih linij. Njihovi člani glede na škodo, ki jo imajo črede, izbirajo, kdo bo dobil mladiča, preverjajo pa tudi pripravljenost pastirja za vzgojo in skrb mladiča. Ponavadi dajo pastirjem dva mladiča različnih parov (vzrejni par), če so hude razmere pa celo tretjega mladiča. Socializacija ne predstavlja velikega problema, saj mladiči spremljajo čredo že dva do tri dni po tem, ko jih dajo pastirjem. Ko psi odrastejo in imajo mladiče, morajo pastirji vse mladiče razdeliti drugim pastirjem, s čimer skrbijo za vzdrževanje programa. V drugem delu programa v vzhodnih Rodopih, ki je potekal od leta 1997 do leta 2000, pa so pastirjem razdelili 10 parov psov po sledečih kriterijih: -

da imajo v čredi vsaj 150-200 mater

da se je čreda pasla vsaj 15 km izven vasi

da čreda med pašo nikoli ni bila sama

da so vsak večer čredo pripeljali prenočiti v vas

da je čreda že utrpela določeno stopnjo škod

Za vzgojo mladičev pa so sprejeli sledeči režim: -

Prve 3-4 mesece so zaposleni na projektu bodočim lastnikom razlagali, kako morajo skrbeti za karakačanske mladiče. Sestavili so pogodbo, kjer so določili obveznosti na obeh straneh. Ko so namestili mladiče pri pastirjih, so jih mesečno kontrolirali, da bi opazovali njihovo vedenje in jim pomagali z veterinarskimi uslugami, če je bilo potrebno.

Med 1. in 3. mesecem je bil mladiček v stiku z mlado drobnico, vendar le skozi ograjo. Mladiča so enkrat ali dvakrat dali za uro med drobnico, toda le če je bil pod nadzorom.

Od 3. do 4. meseca so mladiča že pustili samega z mlado drobnico.

Od 4. do 5 meseca je šel mladič lahko ven s čredo.

Od 5. do 6. meseca je bil mladič v stiku z vso drobnico.

Kjer so bili prisotni odrasli psi, so se mladi lahko učili tudi od njih.

Do 9. meseca so redno kontrolirali prehrano mladičev, da bi zagotovili njihovo zdravo rast.

Evalvacija projekta je pokazala, da niso več dobivali pritožb o škodi tam, kjer so uporabljali karakačanske pse, saj so ti psi dovolj močni in pogumni, da odvrnejo zveri. V čredi, ki je štela 700 ovc in ki jo je v preteklosti čuvalo pet mešancev, so

izgubili po pričevanjih pastirjev od 25 do 30 ovc letno, medtem ko v treh letih uporabe karakačanskih psov kljub mnogim napadom zveri, niso imeli izgub. V vzhodnih Rodopih so enega psa iz projekta našli zastrupljenega, pojavljale so se tudi težave s sosedi, nobenega psa pa pastirji niso vrnili zaradi neučinkovitosti. Švica Tudi v Švici, kjer že stoletja niso imeli nobenih zveri, so se v 90.ih letih srečali s prvimi volkovi, katerim je bila nezaščitena drobnica zelo lahek plen. Med rejci drobnice, ki so bili navajeni puščati drobnico na paši nezaščiteno, pa tudi javnostjo, je vladalo izrazito nenaklonjeno mnenje do volka, zato je februarja 1999 Zvezna pisarna za okolje, gozdove in pokrajino začela s projektom zaščite volka. Raziskava, ki jo je vodila KORA (Koordiniran raziskovalni projekt za zaščito in upravljanje zveri v Švici), je imela tri cilje: zaščito, informiranje in nadzor. KORA je od 1. januarja 1999 do novembra 2000 plačala namestitev 25 psov, večinoma velikih pirenejskih psov ter nekaj bernardincev (njihova avtohtona pasma), čeprav slednji tradicionalno nikoli niso bili pastirski psi. Avtor projektne naloge Landry je menil, da bi okoliški prebivalci lažje sprejeli domače pasme kot tuje, zato je celo razmišljal o selekciji domačih pasem za namen čuvanja čred. Usposabljanje je potekalo po ameriškem programu. V povprečju je bilo število dodeljenih psov na čredo od dva do štiri (pribl. en pes na 100 ovc. Ker morajo biti ovce v čredi, je bil običajno potreben tudi pastir. Med najtežjimi nalogami projekta je bilo prepričevanje rejcev drobnice, da zaščitijo svoje črede, saj bi za večino to pomenilo, da sprejmejo obstoj volka v Švici. JeanMarc Landry je v poročilu »The use of guard dogs in the Swiss Alps: A fist Analysis kot veliko oviro pri uporabi psov omenil tudi na zveri popolnoma neprilagojen sistem reje ovc. Za večino rejcev je to le dopolnilna dejavnost, zato je skoraj nemogoče zagotoviti prisotnost pastirja, saj bi se ta ekonomsko »pokril« le pri čredi nad 600 glav. Problem so tudi pasme ovc, za katere je značilno, da se nerade združujejo v črede, zaradi česar je še dodatno oteženo njihovo čuvanje. Največji problem pa je velika obljudenost oz. sprehajalci, zato so pripravili poseben informativen letak, ki je sprehajalcem predstavljal pastirske pse in jim svetoval, kako se vesti ob njihovi prisotnosti. Kljub temu je v nekaj primerih prišlo do ugrizev sprehajalcev, zato se ta oblika čuvanja črede ni zelo razvila. Manjši rejci so se kot alternativo raje odločali za osle, ki so se pokazali kot dobri zaščitniki v odnosu do potepuških psov, ni pa podatkov, kako se ti obnesejo v prisotnosti volka. Hrvaška Na Hrvaškem je leta 1997 takratna Državna uprava za zaščito narave in okolja v sklopu obsežnega programa za zaščito volka začela s programom razdeljevanja tornjakov rejcem drobnice. Razdeljevali so mladiče med 8. in 12. tednom. Do konca leta 2002 so razdelili 120 mladih tornjakov. Največ jih je odšlo v Zadrski in Šibeniško –Kninski okoliš, kjer so zabeležili največ škod zaradi volka. V začetni fazi projekta se zaradi pomanjkanja denarja ni dovolj spremljalo stanja podarjenih psov. Informacije so pridobivali preko izvedencev za škode in kmetijskih svetovalcev, telefonskih klicev 37

in občasnih obiskov. Čeprav navajanje psov za čuvaje čred ni tako zapleten proces, se je pokazalo, da mnogi rejci niso sledili danim napotkom. Nekateri psi so bili podhranjeni in zanemarjeni, mnogi so bili privezani, namesto da bi prosto spremljali čredo, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so pse navezali bolj nase in so ti postali hišni ljubljenci. Telefonska anketa je pokazala, da je imela večina kombiniran sistem reje (hlev in paša na prostem). V povprečju so črede štele 200 glav, najpogosteje pa jih je čuval moški, star 60. let. Pogosto so bili psi podnevi in ponoči privezani. Večina psov je imela stik s plenilci (največkrat z volkom) in jih je s svojo prisotnostjo uspešno odvračala. Veliko v tej fazi podarjenih psov je že v dokaj zgodnji fazi poginilo. Največkrat so bile vzrok zastrupitve. Čeprav so se tornjaki dobro izkazali kot čuvaji, jih niso vsi prebivalci teh krajev dobro sprejeli. Sprejeti tornjaka bi pomenilo tudi sprejeti prisotnost volka, kar pa mnogim ni odgovarjalo. Leta 2002 so s pomočjo analize prednosti in napak projekta s pomočjo sredstev iz LIFE programa nadgradili ta projekt z novimi pogoji in kriteriji. Poskrbeli so za informiranje javnosti, usposabljanje obstoječih in bodočih prejemnikov tornjakov in stalni nadzor prejemnikov. V letu 2003 so pred dodelitvijo 60 novih tornjakov natisnili letak z osnovnimi informacijami o pasmi in pogojih ter kriterijih za dodelitev psov. Tornjake so po novem lahko dobili rejci: - ki so bili iz krajev, kjer je obstajala možnost napada volka, - ki so redno pasli čredo v naravi, vendar ne brez nadzora pastirja, - katerih čreda je štela vsaj 50 mater, - ki na pašnikih nimajo ali ne nameravajo imeti strupov, ki bi lahko ogrožali pse. Uporabniki projekta so se morali obvezati, da bodo dodeljen tornjake uporabljali le za zaščito črede pred napadom zveri, da jih bodo dobro hranili, vzgajali, redno cepili in čistili pred zajedalci, omogočili kontrolne preglede, izpolnjevali napotke vodje dodelitve in javili vsako pomembno spremembo. Na podlagi teh pogojev in kriterijev so izbrali zainteresirane rejce, ki so bili večinoma iz Dalmacije. Pripravili so predavanja, razdelili pa so jim tudi pisne napotke o vzgoji in negi, prehrani in obveznem cepljenju. Vsem registriranim vzrediteljem tornjakov so nato poslali obvestilo o projektu in o odkupu mladičev, zaprosili pa so tudi za podatke o psicah in pričakovanih leglih. Prve predaje so se začele v letu 2003. Vsi prejemniki so podpisali pogodbo o pravicah uporabe psa in obveznostih, da psa pravilno uvedejo v funkcijo čuvaja črede. Za nadzor nad dodeljenimi tornjaki so zadolženi regionalni koordinatorji, ki do prvega leta enkrat mesečno obiščejo dodeljene mladiče. Pri vsakem obisku izpolnijo »protokol za posameznega psa«, kjer se beleži tudi njegova uporabnost. V sklopu

LIFE projekta so se nekateri rejci povezali z namenom lastne vzreje tornjakov, s čimer je dobil program tudi možnost samozadostnosti. V letih 2005 in 2006 se je interes za donirane tornjake povečeval, saj so se ti izkazali kot zelo koristni pomočniki pri čuvanju čred. Največja težava pri projektu pa so izgube tornjakov zaradi zastrupitev, prometnih nesreč in drugih vzrokov.

Zanimivosti iz projektov drugih držav (Švedske, Norveške, Slovaške in Portugalske) Podobni projekti kot v omenjenih državah so potekali tudi drugod po Evropi. Povsod se je pokazalo, da je bila vpeljava pastirskih psov upravičena, pri izpeljavi projektov pa so naleteli na različne probleme. Na Švedskem in Norveškem so imeli težave, ker v začetnih fazah mladičem niso dovolj omejili stika s človekom, tako da so se psi pretirano navezali na človeka in se niso dovolj držali črede, njihova učinkovitost pa je bila ponekod še nižja, ker so jih pohodniki in sprehajalci hranili in božali. Na Slovaškem, kjer so v funkcijo pastrirskih psov uvajali slovaške čuvače in kavkaške ovčarje se je za največji problem pokazalo neupoštevanje navodil, ki so jih dobili ob predaji mladičev. Pojavljale so se prezgodnje brejosti psic, veliko psov je bilo privezanih, zaradi nepravilne socializacije pa je prihajalo tudi do ugrizev sprehajalcev. Tovrstne težave pri projektu so se pojavljate tudi v začetni fazi projekta na Hrvaškem, vendar se je pokazalo, da se lahko s pogodbo med dajalcem in prejemnikom psov tovrstne težave povsem omilijo. Kot zanimivost pa lahko omenimo še portugalski projekt, ki ga je leta 1996 zasnovala skupina Grupo Lobo. Tudi oni so zaščito volka povezali z zaščito njihovih ogroženih pastirskih pasem (Căo da Serra da Estrela, Căo de Castro Laboreiro, Rafeiro do alatejo), ki so v preteklosti pristale izključno v rokah razstavljalcev in drugih ljubiteljev portugalskih pasem. Ti so pri vzreji gledali predvsem na morfološke značilnosti, ne pa toliko na njihovo funkcijo oz. karakter. V obnovo pasem so zaradi njihovega nizkega števila poleg revitalizacije (plasiranje mladičev v črede zainteresiranih rejcev drobnic), vključili tudi genske raziskave. Najvišji sorodstveni koeficient so ugotovili pri pasmi Căo de Castro Laboreiro. Pridobljene genske podatke sedaj uspešno uporabljajo pri vzreji vseh avtohtonih pastirskih pasem.

Ocena interesa rejcev za uporabo pastirskih psov v funkciji varuhov drobnice Pripravili smo vprašalnik za rejce drobnice in letak, kjer smo na kratko opisali projekt (oba sta v prilogi). Prejeli smo 47 izpolnjenih anket o škodah na drobnici in uporabi psov za čuvanje črede. Rejci, ki so sodelovali, redijo skupno 4797 mater ovc ali koz, vsak v povprečju 149,9. 67% rejcev uporablja čredinsko pašo, 3% pašo povprek, 17% jih pase na planini in 13% jih uporablja kombiniran način paše. Škoda se pojavlja tako na odraslih živalih (53%), kot na jagnjetih oz. kozličih (47%). Najpogostejši vzrok škod je krokar (27%) sledi medved (23%), volk (17%), ris (15%), psi (11%) in lisice (8%). Kar 82% škod je posledica napadov zaščitenih prostoživečih živali. 58 % anketiranih uporablja za varovanje črede električne ograje oz. mreže in kar 54% jih poleg tega uporablja tudi pastirske pse. Ostali načini varovanja (neelektrificirane mreže, osel, bodeča žica) se pojavljajo v majhnih odstotkih (1 – 10). Nihče od anketiranih nima svoje črede nezavarovane. Pozitivne izkušnje s pastirskimi psi ima 58% rejcev, ki za varovanje črede uporabljajo tudi pastirske pse, negativne 31% (nekateri imajo tako pozitivne kot negativne izkušnje), ostali niso definirali pozitivnih oz. negativnih izkušenj. 46% vprašanih ima izkušnje z vzgojo pastirskih psov. Tu prihaja do neskladja s podatkom o uporabi pastirskih psov, kjer je navedeno, da jih uporablja 54% rejcev. Odstopanje je mogoče razložiti s tem, da nekateri lahko kupijo že vzgojene pse, drugi pa jih uporabljajo bolj v okolici hleva in hiše in torej to niso pravi pastirski psi (niso vzgojeni za ta namen) in tudi njihova učinkovitost je manjša, ker jih ni z ovcami tam, kjer so najbolj potrebni – na pašniku. Pripravljenost za sodelovanje v projektu je tudi kar precejšnja (77%). Na kar 80% kmetij, ki uporabljajo pastirske pse, še vedno prihaja do škod, medtem ko je ta odstotek pri čredah brez psa 77. Teh številk ni smiselno jemati preveč absolutno, saj ljudje ponavadi ne uporabljajo psov na tistih območjih, ki so že v osnovi manj ogrožena in imajo že zato manj škod, pa čeprav se nahajajo v osrednjem območju pojavljanja medveda in velikih zveri. Rejci, ki imajo precejšnje škode kljub uporabi psov, imajo znatno večje črede, ki potrebujejo veliko večja ograjena območja in pri takšnih rejcih je zaradi obsežnosti zelo vprašljiva (slabo vzdrževanje) tudi kvaliteta elektroograje, ki zverem predstavlja prvo oviro. Tudi način vzgoje psov, razen dejstva, da so zvečine od mladiča pri ovcah, podrobno ni poznan. Vemo pa, da samo odraščanje mladiča med ovcami za pravilno vzgojo ni dovolj. Vzorec je po številu anketiranih resda majhen, toda anketiranci redijo kar pribl. 5% staleža drobnice v Sloveniji. Za anketiranje smo uporabili osebni pristop na 2 srečanjih rejcev drobnice (kmetijski sejem v Gornji Radgoni in tekmovanje strižačev v Tolminu) in telefonsko anketiranje na najbolj ogroženih območjih (Kras in Istra, Ilirska Bistrica, Pivka, Notranjska, Kočevsko, Posočje, Idrija, Cerkno).

Ocena tveganj pri dodelitvi pastirskih psov rejcem drobnice Opredelitev nevarnosti 1. Nepravilna oskrba in socializacija psa 2. Neuporabnost psa (slaba zasnova oz. karakter, bolezen) 3. Agresija do mimoidočih (napadi, ugrizi) 4. Negativni odnos javnosti, pomembnejših skupin in negativno poročanje medijev 5. Uhajanje zaradi spolnega ciklusa

Reševanje zapletov Ad. 1 Nepravilna oskrba in socializacija psa Že pred razdelitvijo mladičev njihovim bodočim prejemnikom je potrebno na podlagi izkušenj iz drugih držav in analize situacije v Sloveniji izdelati sistem, ki bo preprečil ali pa vsaj omilil težave z nepravilno oskrbo ali socializacijo. Potrebno je poskrbeti na vseh nivojih tako za usposabljanje ključnih deležnikov kot za pripravo pogodb, ki bodo urejala pravna razmerja. -

Vzreditelji kraških ovčarjev, ki bodo priskrbeli mladiče: Vsi zainteresirani vzreditelji se bi prijavili kot potencialni partnerji projekta na predpisanem obrazcu. Podpisati bi morali pogodbo, kjer bi bili določeni obvezni pogoji za nego in oskrbo mladičev in se udeležiti usposabljanja, kjer bi dobili podrobne napotke in se seznanili s projektom. Pri izbiri bi upoštevali vrsto prednostnih kriterijev. Prednost bi imeli bolj izkušeni vzreditelji, ki bodo znali presoditi, kateri psi so karakterno najbolj primerni za funkcijo pastirskega psa oz. tisti, ki imajo možnost mladičem že pred 8. tednom omogočiti pozitivne stike z drobnico, v primeru večjega povpraševanja pa bi lahko sodelovali tudi vsi ostali vzreditelji, ki so člani DLVKOS in ki bi podpisali pogodbo.

Rejci drobnice, ki bodo prejeli kraške ovčarje:

PRED prejemom kraških ovčarjev Rejce drobnice bi bilo potrebno informirati o prednostih, odgovornostih in zahtevah projekta ter o potrebnih kriterijih za dodelitev mladičev. Predlagamo, da se upoštevajo sledeči kriteriji: -

Da rejci živijo v osrednjem, robnem ali prehodnem območju prisotnosti zaščitenih zveri,

Da izkažejo interes za podpis pogodbe in upoštevanje pogojev in odgovornosti,

Da imajo minimalno vsaj 50 mater drobnice,

Da bodo poskrbeli za sistem nadzora psa. Potrebno je zagotoviti varovanje z ograjo ali prisotnost pastirja. 41

Poleg obvestila v primernih medijih (npr. reviji Drobnica) bi bilo dobro izdelati letak, kjer bi potencialno zainteresirani rejci dobili kratke, bistvene informacije o projektu. Zainteresirani rejci bi poslali vloge za subvencioniranje pastirskega psa na Projektno skupino v DLVKOS, ki bi na podlagi kriterijev in strokovne presoje vloge sprejela ali zavrnila. Za rejce, ki bi bili sprejeti, bi bilo potrebno organizirati usposabljanje (individualno ali v primeru večjega interesa skupinsko). Prejem kraških ovčarjev Projektna skupina bi izbranim rejcem posredovala informacije o razpoložljivih mladičih oz. leglih tistih vzrediteljev, ki bi bili vključeni v projekt. Rejci bi nato kontaktirali vzreditelje in si z njihovo pomočjo izbrali mladiče, ki bi bili stari med 7. in 9. tednov. Ob prejemu mladiča bi podpisali pogodbo, ki bi določala medsebojne obveznosti (rejci bi morali zagotoviti primerno nego, oskrbo, pravilno socializacijo in v primeru nadaljne vzreje sodelovanje s projektno skupino, projektna skupina pa bi zagotavljala informacije in pomoč pri potencialnih težavah pri socializaciji.) Monitoring V pogodbi bi bil določen tudi sistem monitoringa. Rejci bi dobili ob prejemu 8 obrazcev za tedenska poročila (za 3. in 4 mesec) in 8 obrazcev za mesečna poročila (od 5. meseca do 12. meseca). Od 1 leta naprej pa bi rejci posredovali letna poročila. Predstavnik projektne skupine bi obiskal subvencionirane mladiče najkasneje do 5. meseca. V primeru težav ali posebne želje rejca drobnice, bi bil možen obisk tudi prej. Predstavnik Agencije za okolje bi kot novo delovno nalogo lahko skrbel za nenapovedane obiske rejcev, poročila s teh obiskov pa bi pošiljal koordinatorju projektne skupine DLVKOS. V primeru ugotovljenih nepravilnosti glede oskrbe psa ali njegove socializacije predlagamo, da ob prvem ugotovljenem prekršku rejec dobi pisni opomin, če pa se nepravilnost ne popravi, pa predlagamo sledeč postopek: - če se zasledi slabo ravnanje s psom in neustrezne razmere, sledi prijava na ustrezno inšpekcijo. Če se razmere ne popravijo, se v pogodbi določi možnost odvzema psa in preusmeritev drugem rejcu (če ima pes dobre delovne zasnove in sposobnosti) oz. se pomaga za psa v sodelovanju z izbranimi zavetišči izbrati nove lastnike. V tem primeru mora rejec povrniti strošek nakupa psa. - V primeru pogina psa ali hujših poškodb, do katerih pride izključno po rejčevi krivdi, mora rejec povrniti celotno vrednost psa, sledi pa tudi postopek prijave na inšpekcijo. Evalvacija projekta: S projektom lahko dosežemo dolgoročno zastavljene cilje le preko rednega financiranja njegovega spremljanja in evalviranja. Projektna skupina, ki bi jo vodil pogodbeno honoriran koordinator z ustrezno izobrazbo agronomske smeri, bi do 1. marca v vsakem koledarskem letu pripravila poročilo o izvajanju projekta, na podlagi katerega bi predlagala možne popravke in posodobitve tega sistema.

Ad 2. Neuporabnost psa (slaba zasnova oz. karakter, bolezen) V primeru, da se izkaže, da pes kljub pravilni socializaciji nima prave čuvajske zasnove (nepremagljive težave z zaupljivostjo, pozornostjo ali zaščitništvom) je potrebno psa izločiti iz programa in zanj poiskati nove lastnike. Pri tem bi bilo priporočljivo sodelovanje z zavetišči in ustanovitev posebnega sklada, ki bi bil namenjen namestitvi in hranjenju v vmesnem obdobju iskanja lastnikov. Za stroške v primeru bolezni bi poskrbel sam lastnik, še bolje pa bi bilo po zgledu iz Hrvaške poskrbeti za »dežurnega veterinarja« ali delno subvencionirati veterinarske usluge.

Ad 3. Agresija do mimoidočih (napadi, ugrizi) Za pravilno socializirane pse je značilno, da ob zunanji grožnji izvedejo manever »približevanje – umik«, oziroma z laježem opozarjajo mimoidoče, naj se ne približujejo. Pes, ki je napadalen do mimoidočih ljudi, mora biti deležen posebne skrbi (poskrbeti je potrebno, da ne pride v neposreden stik z mimoidočimi), če pa pride do ugriza, je potrebno takšnega psa izločiti iz programa (lahko ostane pri skrbniku, vendar pod stalnim nadzorom ali pa se mu s pomočjo izbranih zavetišč poišče nove lastnike. Za vse ostale pse, ki normalno opravljajo svojo čuvajsko nalogo pa priporočamo sledeče ukrepe. Zagotovljen mora biti nadzor psa, ki je lahko v obliki ograje (dovolj visoke in goste), na planinski paši pa mora biti zagotovljena prisotnost pastirja, ki je zmožen psa po potrebi odpoklicati. Ker se po izkušnjah iz drugih držav najdejo tudi ljudje ki ne upoštevajo opozorilnih znakov psa (laježa), je potrebno na ograji namestiti tudi opozorilne znake, kot je opredeljeno v zakonodaji. Podobno kot v Švici bi lahko v krajih, kjer je veliko pohodnikov, oblikovali letak, kjer bi bili predstavljeni pastirski psi (kraševec), njihov pomen, funkcija in napotki, kako ravnati v njihovi prisotnosti (npr. da se jim ne približujejo, da imajo svoje pse na povodcih in podobno). Smiselno bi se bilo tudi povezati s kakšno zavarovalnico, ki bi pod ugodnimi pogoji zavarovala pse, ki bi bili vključeni v projekt, oz. njihove skrbnike, za tovrstno odgovornost.

Ad 4. Negativno poročanje medijev Že pred začetkom projekta bi bilo potrebno medije informirati o pomenu projekta, tako s stališča ohranitve zaščitenih zveri kot ohranitve avtohtone pasme kraški ovčar. Tako bi lahko v javnosti ustvarili pozitiven odnos do projekta in v veliki meri preprečili negativno poročanje ob potencialno negativnih dogodkih (npr. če bi prišlo do kakšnega napada psa, kjub vsem varovalkam znotraj projekta). Dodatne informacije (lahko v obliki letakov ali člankov v specializiranih revijah) bi bilo potrebno dati tudi pomembnejšim društvom (npr. naravovarstvenikom, planinskim društvom, turističnim društvom, lovskim društvom ipd.)

Ad 5. Uhajanje zaradi spolnega ciklusa Spolni ciklus pastirskih psov lahko predstavlja vir težav, saj se takrat zelo poveča uhajanje psov od črede, s tem pa ostaja ta nezaščitena. Dodatna težava pa so nezaželjene brejosti psic in nezaželjena legla. Da ne bi prihajalo do nazaželjenih legel, bi bilo potrebno v usposabljanje potencialnih rejcev vključiti tudi tovrstne informacije in praktične napotke. Pri psih, za katere bi se po drugem letu starosti ugotovilo, da niso zanimivi za vzrejo, bi se predlagala sterilizacija oz. kastracija, ker pa ta lahko za rejce predstavlja kar velik strošek, bi bilo zaželjeno, da se znotraj projekta poskrbi tudi za tovrstno subvencioniranje. Na željo rejcev bi se sterilizacija lahko naredila že prej (iz zdravstvenega vidika je sterilizacija najbolj priporočjiva tik pred obdobjem prve gonitve), vendar bi morali rejci to željo izraziti že pred prejemom psa, saj bi znotraj projekta dodelili pse, pri katerih se bi že v leglu videlo, da imajo hibe (bolj lepotnega značaja), zaradi katerih ne bi bili vzrejno uporabni. Seveda tu niso mišljene hibe, ki bi psa lahko ovirale pri njegovi delovni funkciji.

Ekonomska učinkovitost uporabe pastirskih psov Učinkovite metode odvračanja velikih zveri morajo biti tudi ekonomične. Pastirski psi lahko zmanjšajo ali celo preprečijo predatorstvo na drobnici. Dejstvo je tudi, da uporaba psa za rejca predstavlja znaten strošek. Poleg stroškov reje in vzgoje, pa sta za oceno ekonomičnosti zelo pomembna faktorja tudi uspešnost pri odvračanju zveri in življenjska doba psa. Jay R. Lorenz, Raymond P. Coppinger in Michale R. Sutherland so v letih 1978 – 1983 v ZDA opravili raziskavo smrtnosti na populaciji 449 – ih psov, ki so izvirali iz 80 –ih legel.¸120 je bilo anatolskih ovčarjev, 74 šarplanincev, 56 maremansko-abruških ovčarjev, 12 portugalskih castro laboreirov in 183 križancev med prej omenjenimi pasmami. Smrtnost so definirali kot kot konec opravljanja dolžnosti pastirskega psa iz različnih razlogov: -

nesreče (nenamerna izguba zdravega psa, največkrat travmatskega izvora, vključuje pa tudi izgube iz neznanega vzroka)

izločitve (psi, ki so bili izločeni zaradi pomanjkanja zaupanja ali pozornosti)

bolezni (smrtonosni zdravstveni problemi, tudi tisti, ki bi jih lahko preprečili) Pse so testirali pri treh različnih tehnologijah reje in sicer:

na odprtih, neograjenih velikih pašnikih z več kot 750 ovcami, brez stalne prisotnosti pastirja.

na ograjenih pašnikih v bližini kmetij z več kot 15 ovcami.

na kombinaciji prvih dveh tehnologij z več kot 500 ovcami. V 6-ih letih je bilo od 449 psov, vključenih v raziskavo, izgubljenih 216. Poglavitni vzroki so bili nesreče in izločitve. Mortaliteta ni bila odvisna od pasme ali spola, temveč bolj od tehnologije reje drobnice in posledično uporabe pastirskega psa. Polletni delež mortalitete v prvih 30-ih mesecih je bil na odprtih pašnikih dvakrat večji (22%) kot na ograjenih čredinkah oz kombinaciji (11%). Po 30. mesecu pa je bila mortaliteta pri vseh tehnologijah reje enaka. Skupni polletni delež mortalitete je bil v prvih 30 mesecih 13%, kasneje pa 5%. Na odprtih pašnikih je bilo do 18. meseca kakorkoli izgubljenih 50% psov, pri ostalih dveh načinih se je to zgodilo šele pri 38 mesecih starosti. Velik delež mortalitete med 6 in 30 mesecem starosti je verjetno povezan z razvojem nezaželjenih vedenjskih vzorcev (hiperaktivnost, neazupanje, pomanjkanje pozornosti), ki na odprtih pašnikih zaradi pomanjkljive človeške kontrole niso bili korigirani. Zaradi nesreč je bilo skupno izgubljenih 124 psov, od teh je 40 (38%) izginilo, 38 (11%) jih je končalo pod kolesi avtomobilov, 17 (14%) je bilo ustreljenih, 11 (9%) zastrupljenih, 18 (15%) pa je bilo izgubljenih iz drugih razlogov. Polovica izgub psov na neograjenih pašnikih je bila posledica nesreč v primerjevi s 27% pri kombiniranem sistemu in 19% na ograjenih čredinkah. Zaradi neustreznega obnašanja je bilo izločenih 72 psov; 44 (57%) jih je povzročalo škodo na živalih, 8 (11%) je bilo nepozornih, 5 (7%) je bilo izločenih zaradi ugrizov ljudi in 5 (7%) iz kombinacije prej omenjenih vzrokov. Izločitve so prispevale 1/3 vseh 45

izgub in 90% izločitev se je zgodilo pred 30 – im mesecem starosti. Izločitve so bile pogostejše na neograjenih pašnikih, pasma in spol pa nanje nista vplivala. Nezaželjeno obnašanje je bilo genetsko in okoljsko pogojeno. Pri 7-ih leglih so zaznali 1/3 vseh izločitev, čeprav so bili psički oddani na geografsko različna področja. Tudi potomci enega samca, ki je bil parjen s štirimi samicami so imeli 2,5 krat večji delež izločitev od povprečja. Seveda pa je pravilno obnašanje zelo odvisno tudi od načina vzgoje mladiča. Bolezni so od vseh vzrokov na smrtnost imele najmanjši vpliv. Le 20 psov je poginilo zaradi bolezni. Na neograjenih pašnikih so izgube v šestih letih znašale 73,5% na ograjenih čredinkah 44,6% in na kombiniranih sistemih 45%.

Vpliv zgodnje smrtnosti na ekonomičnost Zgodnja izguba na eni strani zmanjša učinkovitost psov, na drugi strani pa poveča stroške. Strošek psa vključuje ceno mladiča, transport do kmetije, hrano, veterinarske storitve in ostale manjše stroške. Koristnost pa merimo s številom rešenih živali v obdobju njegovega življenja. Če gledamo dolgoročno, cena mladiča predstavlja le majhen delež v strukturi stroška in je v naših razmerah približno enaka ceni enoletnega vzdrževanja psa. Cena mladiča ima signifikanten vpliv le v primeru prezgodnjega pogina ali izločitve. Strošek na letni osnovi je torej pri dolgi življenjski dobi psa manjši, predvsem zato, ker se nakup amortizira skozi daljšo dobo. 11 let star pes nas v svoji življenjski dobi stane pribl. 1.000.000,00 sit (100.000,00 mladič, 100.000,00 vzdrževanje v prvem letu in po 80.000,00 vzdrževanje v naslednjih 10 letih – prikazano velja za kraševca, ki je ena manjših pastirskih pasem. Ostale tujerodne pasme so povečini večje, prehransko bolj zahtevne in torej dražje).Če upoštevamo, da v prvem letu od psa še nimamo koristi, je njegov strošek v naslednjih letih pribl. 100.000,00 sit/leto. Če bi taisti pes živel 3 leta, bi letni strošek uporabe narasel na 180.000,00. Če pa bi bil izločen že pri 18 mesecih, bi bil njegov strošek kar 400.000,00 sit/leto (če upoštevamo, da bi tak rejec v bistvu rabil dva psa, če hoče 1 leto učinkovito varovati drobnico).

Stanje v Sloveniji Glede na rezultate anket v Sloveniji večina rejcev uporablja sistem paše na ograjenih čredinkah, kar je, kar se mortalitete tiče, najugodnejša tehnologija reje. Sicer ni povsem umestno direktno prenašati rezultatov ameriških raziskav v naše razmere, a ker nimamo ustreznejših podatkov, bomo za kalkulacijo uporabili ameriške. Predpostavimo torej model razdelitve 100 mladičev 100 rejcem, letne izgube v prvih 3 letih 15%/leto, v kasnejših pa 2%/leto. V prvem letu bi tako morali razdeliti 115 mladičev, v 2 in 3. po 15 in v naslednjih letih po 2, če hočemo, da bo vseskozi aktivnih 100 psov (po eden pri vsakem rejcu). Skupni strošek mladičev, prehrane in veterinarskih storitev bi v 10 letih uporabne dobe (11 letih življenja) znašal 107.020.000,00 sit, oziroma 107.020,00 sit/psa/uporabno leto. Če ocenimo, da je povprečna odškodnina za ovco 30.000,00 sit, bi to bil ekvivalent za izplačano odškodnino za 3,57 ovce/rejca/leto oziroma skupno 3567 ovc v 10 letih. Če bi država subvencionirala samo strošek nakupa mladiča, bi le-ta znašal 16.100.000,00 v 10 46

letih oz. bil ekvivalenten odškodnini za 537 ovc. Država je samo zaradi napadov medveda v letih 1995-2002 izplačala 66.496.269,00 sit odškodnin za ovce in 2.284.850,00 za koze, škodo pa je prijavilo 741 subjektov. Če bi torej razdelili pse 100 rejcem, bi pri njih znantno zmanjšali pojav škodnih primerov, količinsko pa to predstavlja najmanj 1/7 vseh, ki so škodo prijavili v 8 letih (zelo verjetno je, da se isti rejec pojavlja v dveh ali več škodnih primerih). Država bi pri teh rejcih v 8 letih prihranila 9.825.874,00 sit odškodnin in hkrati plačala 12.880.000,00 sit za nakup mladičev in bi bila torej za 3.054.126,00 sit v izgubi. Ker podatkov o izplačanih odškodninah za škode po volku, risu in krokarju za obdobje 1995-2002 ni, smo primerjalno vzeli višino odškodnin, izplačanih v letu 2005. Takrat je bilo za škodo na drobnici skupno izplačanih 26.259.546,00 sit odškodnin (povzročitelji medved, volk, ris in krokar), od tega zaradi medveda 54%, zaradi volka, risa in krokarja pa 46%. Če torej posplošimo, da znašajo izplačane odškodnine po medvedu v letih 1995-2002 le 60% vseh odškodnin, bi država v omenjenih 8 letih prihranila 16.376.456,00 sit in bila za 3.496.456,00 sit v plusu (glede na izdatke za nakup mladičev). Zato bi kazalo razmišljati tudi o subvencioniranju veterinarskih storitev (rednih cepljenj, eventuelnih sterilizacij), zavarovanja odgovornosti in mogoče celo dela prehrane. Vrednost mladiča je v stroškovni strukturi majhna in največji del bremena varovanja črede bi še vedno odpadel na rejca. Škoda, ki jo utrpi ob napadu zveri, je večja od izplačane odškodnine, saj ponavadi tudi preživele ovce utrpijo stres, posledično pa izostajajo gonitve, prihaja do abortusov, poginule živali pa je potrebno nadomestiti z novimi (namesto zaslužka od prodaje jagnjeta, mora rejec taisto jagnje rediti 15 mesecev, da lahko računa na nov dohodek). Bistveno bolje je vlagati denar v preventivo kot izplačevati odškodnine! Po drugi strani pa je odnos ljudi do zveri na področjih, ki imajo največ škod, izredno negativen in mogoče bi večji angažma države v zaščiti lastnine ljudi prispeval levji delež k izboljšanju razpoloženja.

Spremljanje in evalviranje uvajanja dveh kraških ovčarjev v funkcijo varuhov drobnice pri dveh rejcih Kraševka Eva

V nedeljo, 27.08.2007 je Robert Žgavec v živalskem vrtu prejel kraševko Evo. Njegova kmetija se nahaja na Vojskem nad Idrijo na 1100 m n.v., na robu osrednjega območja pojavljanja medveda. Obsega 62ha površin, od tega 8ha obdelovalnih, ostalo so gozdovi. Lastnik se je z ekološko ovčerejo začel ukvarjati leta 2004, ko je kupil prvih 20 ovc jezersko solčavske pasme. Pred tem je bila kmetija dolga leta zapuščena, na obdelovalnih površinah se je vršila zgolj košnja, brez vračanja hranil v obliki gnojenja. Rezultat tega so zelo izčrpane površine, ki tudi zaradi visoke nadmorske višine komaj zmorejo prezimiti 25 ovc z jagnjeti brez dokrmljevanja. Trenutno je ograjenih cca 8 ha površin (travniki + gozd oz. grmovje) in sicer z žično elektroograjo, 5 žicami, nameščenimi v razmaku 15 + 15 +15 +20 +25 cm, kar skupno nanese 90cm višine. Napaja jih pašni aparat moči 3 -15J (moč se samodejno prilagaja kvaliteti ograje). Ovce se pasejo po čredinskem sistemu in ostajajo noč in dan na paši, čredinke pa se pregrajujejo s prenosno elektromrežo. Pašna sezona traja 170 – 180 dni. Ob hlevu imajo živali ograjen zimski izpust, v hlevu pa tudi pozimi zunanjo klimo, saj imajo vseskozi omogočen dostop v izpust. Medved je doslej ubil 2 ovci (v letu 2004), ris pa 1 jagnje ( v letu 2005). V letošnjem letu škod še ni bilo. Napad medveda se je zgodil že po koncu pašne sezone, ko so se ovce nahajale v izpustu, ki je bil takrat ograjen z elektromrežo. Med živalmi je zavladala panika, podrle so ograjo in zbežale na prosto, kjer so bile medvedu lahek plen. Pri izbiri pasme pastirskega psa lastnik ni imel nobenih dilem. Ker so ovce slovenska avtohtona pasma, mora biti avtohtone pasme tudi pes – kraševec torej.

Sledi dnevnik novega lastnika Eve: 27.08.2006 Prihod kužka okrog 11h dopoldne. Najprej se malo sprehodi okrog hiše in že takoj radovedno in pogumno raziskuje okolico. Kmalu jo odnesem v hlev, v zanjo namenjen boks, kjer jo čakata hrana in voda. Ne zanimata je preveč, rajši se odpravi skozi majhna vratca na raziskovanje hleva. Ovce jo zelo zanimajo, a se jim še ne upa približati. Tudi ovčke se zanimajo zanjo in se je hkrati tudi bojijo, zato se le občasno na 1 – 2 m približajo eden drugemu, se kmalu ustrašijo in zbežijo proč. Če se ustraši Eva, zbeži v boks, ki je očitno takoj postal njeno zavetišče.

28.08.2006 Ovce in Eva so že bolj pogumne. Če jo ovca z udarcem z nogo ob tla poskusi odgnati proč, se Eva za trenutek sicer ustraši, a kmalu zatem zalaja nazaj. Vodnica tropa se ji že pusti približati in ji dovoli, da ji poliže glavo. Ostale ovce se je še bojijo, a jo kljub temu enkrat najdem ležati v njihovi neposredni bližini. Sicer zelo hodi za mano v želji, da bi se ukvarjal z njo. Če se s sprednjimi tačkami dvigne name, jo hitro odrinem ob strogem »ne«. Pobožam jo samo v njenem boksu. Vse bolj je aktivna in radovedna, zelo malo počiva.

29.08.2006 Ni bistvenih odstopanj od opažanj prejšnjega dne. Zelo reagira na mojo prisotnost, zato se odločim, da zmanjšam pogostost obiskov. Videvam jo le ob prinašanju hrane 3x dnevno. 30.08.2006 Preden zjutraj vstopim v hlev, malo postojim pred vrati. Eva opazi, da se zunaj nekaj dogaja in zarenči. Po hranjenju še malo posedim v hlevu. Dve ovci se mi približata in ko iztegnem roko, da bi ju pobožal, Eva zarenči. Ljubosumje? Prvi znaki zaščitništva? Še vedno se ji pusti približati le vodnica, ostale se le zanimajo zanjo in se ji približajo, če je mirna. Če Eva priteče k njim, se ustrašijo in zbežijo. Zelo je pozorna na nenavadne zvoke. Ob preletu letala npr. takoj preneha z igro in pozorno posluša. Ravno tako, če zunaj zapiha močnejši sunek vetra.

31.08.2006 Nič posebnega. Mlajše ovce so za nianso manj plašne in Eva jim večkrat sledi, ko se sprehajajo po hlevu. Ko Igorja obišče sosedova punčka in jo pelje do vrat v hlevu pogledat Evo, se pred vrati ustavita (ker jima nisem dovolil vstopiti) in pogovarjata. Eva zalaja, ko sliši neznan glas. 01.09.2006 Mlajše ovce že ovohavajo Evo in se je ne bojijo, če je pri miru. Ustrašijo se le, če se jim skakljajoč približa. Vodnica se je sploh ne boji več. Eva ji že liže tudi analni predel. Ko odidem iz hleva, ne cvili več za mano. 02.09.2006 Nič posebnega. 03.09.2006 Po prvem tednu socializacije z ovcami bi lahko rekel, da so se živali že privadile ena na drugo. Vodnica tropa je postala že prava Evina učiteljica. Če je Eva namreč pri igri pregroba z njo, se ovca obrne k njej in jo z glavo nežno odrine stran. Eva na to odreagira tako, da se postavi v podrejen položaj – vleže se na hrbet. Sicer pa ji ta ista ovca pusti, da se igra z njo, jo liže po glavi in analnem predelu, se igra z repom, celo pleza po njej, ko leži na tleh in prežvekuje. Tudi ostale ovce so dosti bolj prijazne z njo kot prejšnje dni, a so še vedno rahlo boječe. Se ji pa že marsikatera od njih pusti lizat.

04.09.2006 Brez posebnosti 05.09.2006 Zjutraj pred vstopom v hlev malo postojim pred vrati in skozi okno gledam, kaj se dogaja notri. Eva leži pri ovcah in kaj kmalu zasluti, da se pred vrati nekaj dogaja in postane pozorna. V moji prisotnosti se rajši zadržuje poleg mene, čeprav ji izven boksa ne posvečam nikakršne pozornosti. 06.09.2006 Eva prvič poje vso ponujeno hrano in to z velikim apetitom. Ob prihodu v hlev vedno veselo priskaklja k meni. Odločim se, da je tudi v boksu ne bom več božal. 07.09.2006 Eva še vedno v glavnem prijateljuje z vodnico tropa. Ostale ovce se je sicer ne bojijo preitrano, izgleda pa, da jim njena bližina ne paše preveč, saj jo, če se jim preveč približa, z glavo nežno odrinejo stran. Eva upošteva ta znak in ne vztraja pri vzpostavitvi kontakta. 11. teden starosti ( 08.09. – 15. 09.) Nadaljujem z dosedanjo prakso. Ko Evi nesem hrano v boks jo pokličem in rečem »pridi«, jo v boksu pohvalim in ji dam jesti, ovce pa istočasno privabim v bližino boksa z malo soli. Počakam da poje in se nato z besedami »greva k ovčkam« odpravim k ovcam in Eva seveda takoj za mano. Ko božam ovce, Eva ponavadi sedi v bližini in radovedno (da ne rečem upajoč) opazuje. Ob odhodu iz hleva ji ukažem »prostor«, da se usede ali uleže. Mi ni pomembno, da le ostane tam kjer je in mi ne sledi do vrat. Ob odhodu jo vedno pohvalim s »pridna«, če ostane pri ovcah in le gleda za mano. Ob mojih prihodnih v hlev skoraj vedno priteče k meni iz smeri, kjer se trenutno nahajajo ovce. Včasih jo opazujem skozi odprtino v stropu in zgodilo se je že, da se je pognala za bežečo ovco. Kar skozi odprtino zakričim »ne« in Eva preneha s tem početjem. Zanimivo se mi tudi zdi, da ko ovcam vržem hrano v jasli, se tudi Eva s sprednjimi tačkami povzpne na rob in grize travne bilke – oponaša ovce. 12. teden starosti (16.09. – 22. 09.) Eva se že lepo razume praktično z vsemi ovcami, le včasih se zgodi, da ji, ob približevanju z zadnje strani katera pobegne in Eva se požene za njo. Vedno se zadržuje v njihovi bližini in občutek imam, da socializacija z ovcami zelo dobro poteka. Končno dobim knjižico s potrdili o cepljenju, a sem žal brez avta in je še ne morem peljati k veterinarju. 13. teden starosti (23.09. – 30.09.) V nedeljo, 24. 09., proti večeru Evo z ovcami prvič spustim ven v ograjen prostor za hlevom. Zunaj imajo cca 200m2 prostora. Ovce se, jasno, takoj poženejo ven, ker že cel mesec niso bile zunaj in to je zanje zelo nenavadno. Eva jo hitro mahne za njimi, malce previdno sicer, a jim vseeno sledi. Zanimivo, da se je ovce zunaj bojijo, čeprav so bile notri z njo že prave prijateljice. Ko se v nekem trenutku »izgubijo« za vogalom

hleva in jih Eva ne vidi, takoj začne cviliti in jih gre iskat. Seveda je vsa srečna, ko jih kmalu najde, toda ovce se je še vedno plašno izogibajo. Neverjetno, kakšen vpliv ima sprememba okolja na odnose med živalmi! Nemir se prenese tudi na Evo, ki občasno zmedeno cvili in teka za ovcami. Ko odidem skozi hlev ven, mi ne sledi in ostane pri ovcah. Radovednost jo kaj kmalu pripelje tudi do elektroograje in sledi prva lekcija in kmalu nato še druga. Obe sta za ubogo Evo zelo boleči ( situacije ne vidim, ampak samo slišim). Ker mi je bilo takoj jasno, kaj se dogaja, sem odšel pogledat z zunanje strani ograje in bil prepričan, da je Eva sigurno pobegnila v hlev, a glej ga zlomka, gospodična se že zvedavo sprehaja med ovcami! Parkrat se mi poskuša približati do ograje, a jo strogo odženem nazaj k ovcam. Ko se odpravijo v hlev, jim Eva sledi in je raziskovanje novega okolja ne zanima več toliko. Čez približno pol ure grem še enkrat pogledat, kaj se dogaja: ovce so zunaj in Eva pri njih. Ko me zagleda, ostane tam kjer je bila!! V bistvu sem zelo navdušen nad njenim razvojem. Odločim se še napisat opozorilo za naključne mimoidoče, da se slučajno ne bi preveč ustavljali ob ograji. Vsebina je sledeča: »Prosim, da psičke ne vabite, ne hranite, se z njo ne pogovarjate, ne puščate k njej vaših psov in je ne strašite. Nahaja se namreč v pilotskem projektu vzgoje pastirskih psov in prepogosti kontakti s človekom niso zaželjeni. Prosim, da se obnašate, kot da je ni in mirno nadaljujete svojo pot. Hvala za razumevanje in lep dan vam želim!« Ta teden se je parkrat zgodilo, da je, ko je pojedla obrok hrane, rajši odšla za ovcami ven, kot da bi mi sledila do izhodnih vrat hleva. Na nenavadne zvoke zmeraj odreagira z laježem - jo nalašč večkrat preizkušam iz takšnih situacij, da me ne vidi. Edino kar me skrbi je njena živahnost in dejstvo, da se včasih igrivo požene za kakšno izmed ovc. Če sem ob takšnem obnašanju prisoten, takoj odragiram z ostrim »ne«, nakar ponavadi preneha z akcijo (no, včasih je potrebno ukaz 2-krat ali 3-krat ponoviti).

14. teden (01.10. – 07.10.) Evo peljem na cepljenje. Ker je to njen prvi izvenhlevski izlet, jo je kar malo strah vsega neznanega, a kljub temu vse skupaj dokaj dobro prenese. Zanimiva je bila njena reakcija ob povratku. Vzel sem jo namreč iz avta, postavil na tla in jo vabil s »pridi«, da mi je sledila do hleva. Vseskozi je bila nekako previdna in obotavljiva, ko pa je enkrat prišla v hlev in ji je bilo jasno, da je spet doma, jo je zajelo neznansko veselje. V trenutku je postala stara Eva, pričela veselo skakat okrog mene in tekla k ovcam ter jih vse »preštela«. Sedaj se vseskozi zadržuje v bližini ovc in jim sledi,

kamorkoli se odpravijo. Tudi ovce so se je popolnoma navadile in le redkokdaj jih še pripravi do tega, da zbežijo. Večino časa so zelo dobre prijateljice in se mirno hranijo, medtem ko se Eva sprehaja okrog njih ali pa leži v neposredni bližini.

15. teden (08.10 – 14.10.) Proces socializacije se odvija brez sprememb, tako v obnašanju živali kot v mojem pristopu do njih. Eva se vseskozi zadržuje pri ovcah. Ko jo neki večer obiščem skupaj s še dvema članoma naše ekipe me kar preseneti s svojo reakcijo. Ovce so se v času našega prihoda v hlev zadrževale zunaj, v izpustu in Eva z njimi. Ko smo vstopili v hlev, je Eva prišla pogledat, kaj se dogaja in ko je ugotovila, da sta z mano še dve neznani osebi je začela lajat, stekla k ovcam in tam še naprej lajala (tipično obnašanje »približevanje – umik«).

16. teden (15.10 – 21.10.) Proti koncu tedna se Eva prvič sreča z ostalimi ovcami iz tropa. Zaradi striženja jih namreč priženem v hlev. Prvi kontakt z njimi je popolnoma neproblematičen. Ovce niso preveč boječe in tudi Eva se do njih obnaša prijazno in na enak način kot do prvih šestih, ki so bile stalno z njo. Ko so ovce ostrižene, zamenjam skupino, ki ostane z Evo. V hlevu od prejšnje skupine pustim edino vodnico, ki naj bi bila ostalim zgled primernega obnašanja. Poleg nje ostanejo še tri najmlajše ovce (stare dobre pol leta) in dve odrasli. Že prvi dan opazim, da bodo s to skupino mogoče večje težave, kot so bile s prejšnjo. Problem ni toliko v Evi, ampak v jagnjicah, ki so izredno plašne in zbežijo takoj, ko se jim Eva poskusi približati. Že zvečer ob prihodu v hlev opazim, da imajo vse tri krvave repe, kar pomeni, da jim je Eva ob bežanju sledila in

se jim obesila za rep (ena ovca ima kar hudo raztrganino). V hlevu ostanem več kot eno uro, a se v času moje prisotnosti ne zgodi prav nič takega in nimam priložnosti, da bi z ukazom korigiral Evino obnašanje. Verjetno bom še par dni vztrajal z isto skupino in na enak način. Če se situacija ne izboljša, bo Evi potrebno pritrditi nihajočo palico. Mogoče je bila napaka tudi v tem, da sem zamenjal preveč ovc naenkrat in bi bilo bolje uvaja eno novo na teden. Problem je le v tem, da so ostale na paši in tam jih je praktično nemogoče ujeti, zato bi bilo za zamenjavo vsakokrat treba prignati v hlev celo čredo, kar pa ni ravno enostavno, ker niso navajene nočnega vhlevljanja.

17. teden (22.10. – 28.10.) 24.10. Eva dobi nihajočo palico, saj že tretji dan nadaljuje s prakso grizenja ovc za repe. Posledica tega so tri poškodovane ovce, ki sem jih za nekaj dni moral izločiti v poseben boks, v katerega Eva ne more. V teh dneh sem jo tudi že zalotil pri dejanju, a na ukaz »ne« ni reagirala. Tudi tresenje za vratno gubo ni pomagalo. Očitno je bil motiv premočan. Sicer pa se mi zdi, da bi težko našel mladega kužka, ki bi se lahko uprl skušnjavi pregona bežečega objekta. Poškodovani sta dve od mlajših ovc in rahlo tudi ena starejših. Vodnica je nedotaknjena in neboječa. Zelo očitno je, da so težave povezane s plašnostjo ovc in zelo intenzivim Evinim gibanjem. Redkokdaj se jim namreč počasi približa. Po drugi strani je razlika med to in prvo skupino tudi v tem, da je bila pri prvi skupini tudi Eva neazupljiva in rahlo plašna do ovc. Pri drugi skupini pa so plašne samo ovce in tu nastaja težava. Prva opažanja po navezu nihajoče palice so pozitivna. Eva lahko normalno hodi, ima pa težave pri galopu, zato se giblje počasneje. Pri občasni kontroli sem jo že parkrat opazil v neposredni bližini katere od novih ovc, pri čemer je bila ovca popolnoma mirna. Upam torej, da bo terapija delovala.

18. teden (29.10. – 04.11.)

Moram ugotoviti, da se Eva z novo skupinico ovc ne obnaša več tako pozitivno, kot s prvo. večkrat se zadržuje v hlevu, medtem ko se ovce pasejo v izpustu, še vedno se zelo rada požene za njimi, pa čeprav ni več tako hitra. Izločene ovce sem pred tremi dnevi pustil nazaj k ostalim trem. Naslednja dva dneva ni bilo nikakršnih težav, tretji dan pa sem spet opazil poškodbe repa na eni izmed povratnic. Zopet je bila potrebna izločitev, ker nočem, da bi Eva preveč lizala kri na repu. Ko opazujem njeno obnašanje se mi zdi, da sedaj do poškodb pride na sledeč način: Eva začne z lizanjem analnega predela in podem nadaljuje po repu. Izgleda, da ovcam to paše in ji kar pustijo, toda Eva med lizanjem tudi malo zagrize (vse dela neverjetno strastno), ovco zaboli in odskoči, Eva pa na poteg še močneje stisne – pride do raztrganin. Problem je tudi v tem, da so ovce ravno ostrižene in na repih nimajo varovalnega sloja volne, ki je prejšnjo skupinico verjetno ščitila pred podobnimi ugrizi – verjamem, da je do njih prihajalo tudi prej. Večkrat je Evi namreč visel šop volne ob ustih, le da nisem točno vedel, s katerega dela telesa prihaja. Vsakokrat, ko opazim omenjeno obnašanje, reagiram z ostrim in glasnim »ne« in hitrim štartom proti Evi, ki se mojih hitrih gibov zdaj že kar boji. Ovce niso več tako plašne v Evini bližini, večkrat so celo brezbrižne in upam, da se bo frekvenca poškodb repov kmalu zmanjšala. Zadnje dneve opažam, da se poškodba pojavlja izključno pri eni ovci in jo zato izločim iz skupine, tako da bo Eva zaenkrat ostala s petimi družabnicami. Itak se bliža konec pašne sezone in cel trop bo v nekaj tednih v hlevu. V drugi polovici tedna ni več novih poškodb. Izgleda, da terapija deluje. Opazim tudi, da se Eva veliko zadržuje pri vhodu v hlev, kot da bi čakala name, da ji prinesem hrano. Zato spremenim svojo navado in ji obroke začnem prinašat iz druge smeri – skozi drugi vhod, kjer imajo ovce dostop do izpusta iz hleva. Če so med hranjenjem slučajno zunaj, odnesem Evi hrano k njim, za ovce pa vedno vzamem s sabo malo soli in jih z njo privabim k psički, tako da se družno »sladkajo«. Le bognedaj, da katero preveč zanima Evina porcija!

19. teden (05.11. – 11.11) Novih poškodb do 10.11. nisem opazil. 11.11. pa so se na repu ene izmed ovc spet pojavili manjši krvavi madeži. Evo večkrat opazujem skozi stropno odprtino za krmljenje ovc. Včasih se brez vzroka zažene za katero izmed njih, najrajši takrat, ko se hranijo pri jaslih. Na moj glasen ukaz »ne« skoraj vedno preneha s tem početjem, na srečo pa tudi ni dovolj hitra in ovca ji lahko pobegne. Ob Evinem hranjenju še vedno privabljam ovce s soljo in lahko rečem, da so se je že kar dobro navadile, če le ne bi imela svojih občasnih izpadov.

20. teden (12.11. – 18.11) V tem tednu se nove poškodbe repov niso več pojavile. Eva že četrti teden nosi palico, ki je precej prispevala k umiritvi njenega živahnega značaja. Ta teden sem poleg ostalih ustaljenih postopkov začel tudi s prakso odganjanja Eve k ovcam, če sem opazil, da leži v hlevu, medtem ko se ovce pasejo v izpustu. Tako sem večkrat odšel k njej in jo dobesedno nagnal k njim s strogim ukazom »k ovcam«. Kakor hitro je prišla do njih, pa so sledile mirne besede »pridna«. Že po nekaj takšnih posredovanjih opazim, da se pogosteje zadržuje pri ovcah, ki ob Evini prisotnosti niso več vznemirjene. Izgleda, da rabijo kar kakšen mesec dni, da se navadijo eni na druge. V naslednjem tednu bo verjetno cela čreda v hlevu – sledi torej nova preizkušnja in novo kritično obdobje. Glede na opažanja v prvih 3 mesecih socializacije lahko zaključim, da Eva vsekakor kaže bistvene elemente pravilnega obnašanja (lizanje gobca in analnega predela ovc, manever »približevanje umik« ob približanju neznanega dražljaja, zadrževanje med ovcami, lajež na neznane zvoke), čeprav nekateri po mojem mnenju še niso dovolj močno izraženi in jih bo v prihodnje treba vzpodbujati (zadrževanje med ovcami), drugi pa niso zaželjeni in jih bo nujno korigirati (obešanje za rep, zaganjanje za ovcami). Eva je zelo živahen kuža in vse njeno početje je temu primerno. Ovce to živahnost največkrat narobe razumejo in odreagirajo z begom. Res pa je, da je pogostost takšnih reakcij obratno sorazmerna s trajanjem sobivanja s psom. Zimski meseci v hlevu bodo torej namenjeni predvsem odpravljanju teh dveh težav ob istočasnem vzpodbujanju navezanosti. Zaenkrat je že opazen pozitiven učinek nihajoče palice. Evo čaka še en kritičen moment in sicer soočenje z jagnjitvami, ki se bodo začele čez dober mesec dni.

Daso Kamengorski kot pastirski pes

24.9.2006 Popoldne sem se odpeljal v Ivančno Gorico po mladiča kraškega ovčarja. Okoli 22,00 ure zvečer sem ga pripeljal domov na kmetijo. Naša kmetija se nahaja v kraju Podlesje, ki je 16 km oddaljeno od mesta Kočevje. Še pred leti, pred našo osamosvojitvijo, je bilo Podlesje še zaprto območje. Spada med demografsko ogrožena območja. To je tudi območje volka, risa in medveda. Od nekdanje velike vasi so ostale samo ruševine, ki so se počasi odstranile. Sedaj sta tu samo dve kmetiji. Ena je kmetija mojega očeta, druga je sosedova. Med seboj sodelujeta in si pomagata. Najbližje naselje je 4 km oddaljeno od kmetije, tako je življenje na kmetiji dokaj mirno. Kmetija ima 25 ha pašnih površin. Od tega je 2 ha površin ograjeno z mrežo, ostale površine so ograjene z električnim pastirjem. Ukvarjamo se predvsem z ovčerejo, vendar so tu tudi koze, konji, razne vrste perjadi in osel. Imamo psico šarplaninko Ulo, staro 10 let. Pripeljal sem jo iz Prekmurja, ko je bila stara 4 leta. Ula je zelo mirna in dobra čuvajka, vajena živine in se prosto giblje v pašniku ograjenem z mrežo. Dasa sem pripeljal v njegovi kletki. S seboj sem pripeljal tudi njegovo »dekco«. Takoj, ko sem Dasa pripeljal na kmetijo, ga je Ula prišla pogledat. Ko ga je zagledala, je zalajala. On pa ji je z laježem tudi odvrnil. Odprl sem kletko in dal Dasa preko ograje povohat Uli. Z nežnimi besedami sem govoril Uli, da je to naše. Nato sem ga odnesel v hlev, kjer sem v prostoru za ovce že prej naredil stajco. Stajca je velika 120 x 120 cm in visoka 80 cm in ima odprtino za vhod v stajco. Dasa sem dal v stajco skupaj z njegovo »dekco«, da bi se hitreje privadil novemu okolju. Vanjo sem dal tudi dve posodici za vodo in hrano. Nekaj časa sem bil z njim. Nahranil sem ga. Ugasnil sem luč in odšel. Ponoči je jokal. 58

Ker sem jaz čez teden dopoldan v službi in sem šele popoldan na kmetiji, skrbi za psa moj oče. On ga samo nahrani, saj ve, kakšen odnos mora imeti do Dasa.

25.9.2006 Zjutraj ga je nahranil oče. Po službi sem se oglasil pri Dasu. Dal sem mu jesti in piti. Malo sem se z njim poigral, nato sem ga prvič pelj al iz hleva na pašnik. Bil je zelo plašen. Vsega se je bal zaradi novega okolja, ovc, koz, konjev, perutnine, osla. Ko je poskušal zalajati na ovce, sem ga prijel za hrbet in nežno stresel, kot to naredi psica pri mladičih, da jim da vedeti, kaj ni prav. Daso je še premajhen psiček, da bi razumel neke ukaze. Do večera sem bil z Dasom zunaj, da bi se čimbolj privadil okolja. Potem sem ga dal v njegovo stajco in mu dal hrano in vodo. V hlevu (v boksih) ni bilo ovac, te so ostale na pašniku. Bile pa so koze in perutnina. Čutil je njihovo navzočnost. Tudi to noč je malo jokal. 26.9.2006 Ovce so se pasle na zgornjem pašniku ograjenem z električnim pastirjem. Z Dasom sva šla po njih in jih pripeljala v spodnji pašnik ograjen z mrežo, kjer ovce prenočujejo. Ta pašnik je v bližini hleva. Ovce so boječe in nezaupljive do Dasa. V ogradi spodnjega pašnika blizu hleva je tudi pesjak. Dasa navajam, da gre že v pesjak. Tako bo lahko čez noč zunaj, da bo lahko stalno v stiku z ovcami. 27.9.2006 Enako kot dan prej sva skupaj z Dasom pripeljala ovce iz zgornjega v spodnji ograjen pašnik. Zvečer sem zaprl ovce v hlev, kjer je Dasova stajca. To je bila prva nočitev skupaj z ovcami. Ovce so bile radovedne in malce plašne. Gibal se je prosto med

njimi. V primeru, da bi se splašil, bi šel lahko v stajco, ki je bila oprta. Odprtina je tako velika, da vanjo ovce ne morejo. To noč ni jokal. 28.9.2006 Zjutraj ga je oče spustil z ovcami ven. Ovce so ostale na spodnjem pašniku v ogradi z mrežo in Daso z njimi, da se privadijo drug drugega. Zelo dobro se je spoprijateljil z oslom in s perutnino. Ovce so še malo plašne.

2.10.2006 Prišel je veterinar in cepil Dasa. Ni bilo nobenih posebnosti. Vsak dan sem šel z Dasom po ovce na zgornji pašnik in jih pripeljal na spodnji. Sedaj že tri dni spi v pesjaku, ki je v ogradi, kjer ovce prenočijo. Zelo dobro se razume z Ulo. 9.10.2006 Ovce so Dasa končno sprejele. Ne bojijo se ga več. Med njimi se prosto giblje. Manj se moram ukvarjati z njim, ker je vedno bolj navezan name. 12.10.2006 Oče ga je zjutraj nahranil. Hrani ga s kuhano hrano, ki jo ima zelo rad. Po službi pridem na kmetijo. Pri pesjaku ga pokličem, da pride v pesjak in mu dam jesti in piti.

Psica Ula ga je zelo dobro sprejela, ni preveč ljubosumna. Uči se od nje. Ula ga vodi ob mreži, se gibljeta med čredo (ovce, koze), preverita, če je vse v redu in potem skupaj počivata in se malo igrata. Pesjak je odprt, da je med ovcami tudi ponoči. Vanj gre spat kadar hoče. Dogaja pa se, da že nekaj dni spi z Ulo na prostem. Daso zelo posnema Ulo. Če se pripelje kakšen avto, Ula zalaja in Daso jo posnema. Nikakor ne dopuščam, da bi kdo govoril z Dasom ali ga hranil. Celo jaz ga ignoriram, ko sem izven mreže in ga ne kličem. Opažam, da se Daso veliko uči od Ule. Ona je mirna in dobra čuvajka in nimam z njo nobenih problemov. Dopuščam, da sta z Dasom skupaj zunaj. Zelo se je navezal nanjo. Rad se igra z njo. Jo grize za rep in ušesa, ona mu nekaj časa dovoli, da se igra z njo, potem zarenči nanj in on se umiri, se uleže zraven nje in skupaj počivata. Daso zelo rad pije iz istega korita kot ovce. Te so ga zelo dobro sprejele, razen ovce z mladiči. Ko se Daso približa takšni ovci, ona udari z nogo ob tla. Takrat Daso ne zalaja nanjo, ampak se uleže v podrejen položaj in ovca se potem mirno pase naprej. Ovce so čez dan v ogradi z mrežo in oba psa sta z njimi.

18.10.2006 Zaradi lepega vremena so ovce še vedno na pašniku in Daso je z njimi. Skrbim, da je njegova posoda vedno čista, vendar on raje pije iz korita, kjer se napajajo ovce. Zelo rad prenoči na prostem z Ulo. Ko ona zasliši kaj nenavadnega, začne lajati in teči v tisto smer vse do ograje in Daso jo posnema. Potem gresta nazaj počivat.

25.10.2006 Po službi sem spet na kmetiji. Vse poteka brez posebnosti, brez izgredov. Ovce so Dasa zelo dobro sprejele, ravno tako ostala živina. Hranim ga še vedno trikrat na dan v pesjaku. 4.11.2006 Popoldne sem pri ogledu pašnika našel raztrgano gos. Če bi bila lisica, bi jo odnesla. Daso je ni, ker je še premajhen. Ne vem, kdo naj bi to storil. Daso in Ula se ne obnašata nič nenavadno. Bom bolje opazoval in dognal kaj se je zgodilo. 5.11.2006 Bil sem cel dan na kmetiji. Oba psa sem opazoval, posebno kadar sta bila med perutnino. Gosi se ju ne bojijo. Zato ne verjamem, da je gos napadel kdo od njiju. Še vedno imamo lepo vreme in ovce so še vedno na spodnjem pašniku. Na prostem je čez noč vsa živina razen perutnine. To zapremo čez noč v hlev. Še nekaj slik s komentarji:

Ej mali ne hodi mi blizu! Ovce še ne zaupajo psu. To je tipičen primer, ko se pes preveč približa ovci z mladičem. Ovca mu z udarcem z nogo nakaže, da naj se ji ne približa.

Daso: No, saj ti nič nočem

Če bi pes odgovoril z laježem ali zbežal stran, to ne bi bilo prav. Daso se je samo ulegel in ji dal vedeti, da ji nič noče. Ovca se je potem mirno pasla naprej.

Žeja!

Daso si je že pridobil zaupanje.

Vse je mirno.

Gremo domov!

Pa smo doma.

VIRI: 1. Zidar, M: O kraševcu, samozal.1990, Domžale. 2. Gondrexon-Ives Brown, A: Psi vsega sveta : Mala enciklopedija psov, Cankarjeva založba, 1975, Ljubljana. 3. Dr. Fogle B.: Enciklopedija psov, Slovenska knjiga, 1997, Ljubljana. 4. Beckmann, G: Die alten hirtenhunde, 5. Riggs, R. 2001. Livestock guarding dogs: their current use worldwide. The Canid Specialist group Url: http://www.canids.org/occasionalpapers/livestockguardingdog.pdf/ 11.7.2006 6. Plan upravljanja vukom u Hrvatskoj : prema razumijevanju i rješenju 2005. Zagreb, Državni zavod za zaštitu prirode. 7. Zaštita i upravljanje vukovima – Mjere zaštite vukovima Url: D:\OVCE\mjere_zastite_stoke.htm 8. Landry, Jean-Marc: 1999. Muri .The use of guard dogs in the Swiss Alps: A first analysis. KORA report No. 2 english. KORA. URL: http://www.kora.unibe.ch/pdf/reports/rep2_e.pdf 9. Livestock Guarding Dog Fact Sheet. Animal and Plant Health Inspection Service U.S. Department of Agriculture. URL: http://www.kuvasz.info/lgdfactsheet.htm/19.6.2006 10. Livestock Guarding Dogs: Protecting Sheep from Predators URL: http://www.nal.usda.gov/awic/companimals/guarddogs/guarddogs.htm/ 11. Lorenz, J.R, Coppinger, L. 1999. Raising and Training a Livestock Guarding Dogs. Oregon State University. URL: http://extension.oregonstate.edu/catalog/pdf/ec/ec1238.pdf 12. Taylor, T: Predators! URL: http://people.unt.edu/tlt0002/livest.htm 13. Podatki o škodah po zavarovanih vrstah velikih zveri, Zavod za gozdove Slovenije (1995-2003) 14. Desetletni lovskogojitveni načrt za Notranjsko lovskogojitveno območje 2001 – 2010 . 2000. Postojna, ZGS OE Postojna: str. 20 – 22 15. Desetletni lovskogojitveni načrt za VI. Kočevsko – Belokranjsko območje 2001 – 2010 . 2000. Kočevje, ZGS OE Kočevje: str. 33 – 41 16. Ulamec, P, Nartnik I: Analiza odškodninskih zahtevkov, ki so jo povzročile zavarovane živali prostoživečih živalskih vrst v letu 2005. Agencija RS za okolje. Ljubljana, 2006. http://www.arso.gov.si/podro~cja/narava/poro~cila_in_publikacije/ODSKODNINE_20 05.pdf/11.7.2006 17. Coppinger, L.; Lorenz, J.R. 2002. Raising and Training a Livestock Guarding Dog. Oregon State University Extension Service.

18. De la Cruz, Catherine. Buying a Livestock Guardian Dog. http://www.sonic.net/~cdlcruz/GPCC/library/buy_lgd.htm 19. De la Cruz, Catherine. 1995. Another View of Livestock Guardian Dog History. http://www.sonic.net/~cdlcruz/GPCC/library/origins.htm 20. De la Cruz, Catherine. The Young LGD and Lambing Time. http://www.lgd.org/lgdltcc.html 21. De la Cruz, Catherine; Weisser, Linda; Woods, Kerry Kern;. GPCA Breeders and the Family Farm Dog. http://www.sonic.net/~cdlcruz/GPCC/library/lgdpamph.htm 22. Green, Jeffrey S.; Wodroof, Roger A. 1990. Livestock Guarding Dogs, Protecting Sheep from Predators. United States Departement of Agriculture 23. Lorenz, J.R.;Coppinger, Raymond P.; Sutherland, Michael R. 1986. Causes and Economic Effects of Mortality in Livestock Guarding Dogs. Journal of range management 39(4). 24. Načrt ukrepov za zmanjšanje konfliktov z medvedom. Conservation of large carnivores in Slovenia – Phase I.

SEZNAM PRILOG 1. Vprašalnik za rejce drobnice 2. Predstavitveni letak pasme kraški ovčar in projekta uvajanje kraševca v funkcijo pastirskega psa (uporabljen na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni in Državnem prvenstvu v striženju ovc v Tolminu) 3. Letak v hrvaščini (razdelitev tornjakov) 4. Letak iz Švice (za pohodnike, javnost) 5. Kratka reportaža iz ekskurzije po Hrvaški in BIH