Danica Ručigaj
SREBRNE NOČNE IGRE IN UJETNIKI VETRA Zbrane pesmi
Naslov izvirnika:
Сребрени ноќни игри & Заробеници на ветрот
Copyright © by Svetislav Stamenov represented by »Delfina 3«, Skopje, North Macedonia, 2003
Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2022
Copyright © for translation & afterword by Maja Kovač, 2022 All rights reserved.
Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.3-1
RUČIGAJ, Danica Srebrne nočne igre ; in Ujetniki vetra : zbrane pesmi / Danica Ručigaj ; prevedla in spremno besedo napisala Maja Kovač. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2022. - (Zbirka Kam ; 6)
Prevod dela: Srebreni noḱni igri i Zarobenici na vetrot ISBN 978-961-7020-81-6 COBISS.SI-ID 118119683 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
SREBRNE NOČNE IGRE
Osrednja in edina tema teh pesmi je ljubezen. Iz pesmi v pesem se vije v svojih različnih pojavnostih, kot je doživeta večinoma z ženskega vidika. Dvomi, ki nas razžirajo, o samem sebi in o ljubljenem ali o tistem, ki smo ga nekoč ljubili, spomini na lepe trenutke, ki so minili in za katere ni nobene verjetnosti, da bi se vrnili, in nenazadnje stremljenje, da bi osmislili to znano, a vendar skrivnostno čustvo, ki ga povzroča ljubezenska strast, ali da bi mu dali bolj sveže tone − to so motivi teh pesmi. Pri tem ni treba misliti, da imamo opravka z banalno žensko razneženostjo, sentimentalnostjo, pri kateri so vzdihljaji, solze in sanjarjenja v mesečini edina sredstva za izražanje čustev. Nasprotno. Gre za očitno prizadevanje vse to povzdigniti na višjo raven in nekako osmisliti.
Besedilo na hrbtni strani knjige Srebreni noḱni igri (Skopje: Kočo Racin, 1960)
NEKEMU POLETJU RAZŽARJENIH SONC IN MOJI SESTRI
ČE VSTOPAŠ V TO SVETIŠČE
V KATEREM JE LJUBEZEN VERA SE POKLONI
Predigra
Treba je imeti dolino za zamolčevanje
Treba je imeti izvir da se napoji
Nedorečena žalost za vodami
Treba je imeti roke Ki bodo nosile željo po predvečerjih
Treba je imeti majceno dete Ki bo povrnilo vero v rojevanje
9
IGRA MED TABO IN MANO
Poglej to reko
Ki je odnesla prvi dan Po razhodu
Je odnesla dan.
Reka preveč govori
Razhod bi moral
Ostati samo med nama.
Reka preveč govori
Za najino žalost bodo vedela
Vsa morja.
Poglej to reko
In prisluhni zgodbi Vseh morij Ki žalujejo.
13 * * *
Zato bom obmolknila
Tokrat ne bom zajokala
Ne bom jokala za sijajem
Oči ki so ugasnile.
Ne bom jokala tokrat
Za sijajem ki je obljubljal belino.
Zaprla bom oči
Enkrat hočem razumeti skrivnost
Sijaja ki je ugasnil
Po prvi obljubi
Tokrat ne bom zajokala.
14 * * *
V tvojih očeh ni več prostora za žalost
Ne vznemirjaj se zaradi svojega rojstnega dne Skozenj so preletele vse jesenske ptice.
Ne vznemirjaj se zaradi prenapolnjenosti v očeh.
V tvojih očeh ni več prostora za žalost
Ne vznemirjaj se zaradi žalosti
Ki se ne bo nabrala v tvojih očeh.
15 * * *
Kdo je nocoj izpil te oči Svetloba je postala črna ptica
In let nemogoč v pogledu
Izpraznjenem naslikala
Kdo je nocoj izpil te oči Telo se je preodelo v pogled
Vsemogoče da bi prenočilo
Radost gnezdo v noči ni bila
Kdo je nocoj izpil te oči
Radost je v toplo solzo se iztekla
Oči so kamen postale
Studenec iz črnih kril izteka
Kdo je nocoj izpil te oči
V temno mrežo ptici ujeti
So odrezali noge
Da niti enkrat ne bo prhutnila
Nad zemljo
Kdo mi je izpil te oči
Da te ne morem ugledati
V prostoru povzdignjenem s svetlobo
16 * * *
Ne, ne govori mi o očeh ki so se izsušile V njih je bila ptica Stopi bližje
In iztisni kri vrtnic − Ptico so Ubili. Pridi ne boj se
Oči nimajo več sijaja Zato pridi
In odpri vse zelene liste
Naj vstopi pomlad Ptice se pomladi veselijo.
17 * * *
Pustila sem
Vse svoje zahode
V tvojih rokah Vziti.
Pustila sem
Vse svoje noči Na tvojem čelu Zdaniti.
Pustila sem
Vse svoje zvezde Na tvojih plečih Odnesti.
18 * * *
Iztegnjena med dvema neravninama Čakam, Kam naj grem Obe sta majhni
V eni
Se moram stegniti Da jo začutim.
V drugi
Razžarjeni kamni nanizani
Me bodo opekli
Kam naj grem. Postavila se bom kot potka Na katero se bodo lepili
Tvoji koraki
In čakala bom, čakala bom Da se boš sklonil od utrujenosti Jaz nimam kam iti.
19 * * *
Ne dotikaj se tega grebena
Prostori so ga pogoltnili
Lahko se izgubiš v neresnici
Med resnicama ki se nista dotaknili
Niti enega takšnega grebena
Ki te mika.
Ne dotikaj se več ničesar
Spusti roke na tla
Da jih prestopijo prvi
Naključni koraki
Naključni mimohodi
Ti bodo ranili roke do bolečine.
Ne dotikaj se tega grebena
Greben je odneslo Resnica se ne bo mogla Ob ničemer ustaviti.
Tvoje roke ležijo Spuščene na tleh Nekdo jih je prestopil.
20 * * *
