Potovanje
Najprej skoči dol kovček – gibčno, mehko pristane na kovinskem podestu, njegova ploska stopalca tleskajo ob pod. Potem se za kovčkom spustim jaz, Nina Šubur, jaz slehernica, ki pripovedujem, in nazadnje – ona, Ana In. Kovček pridrobni in se postavi tik pod njeno dlan. Ana In ga lahno potiska naprej in skupaj gremo proti izhodu. »Nekaj je narobe,« reče Ana In.
Ustavi se in seže v žep po utripajočo sličico; to je karta potovanja. Primerja pogled, ki ga vidi pred seboj, s sliko na tablici: ni treba biti mojstrica v igri »Najdi deset po drobnosti, po katerih se sličici razlikujeta«, da opaziš razliko. Pri tekočih stopnicah, ki peljejo navzgor k dvigalom, ni rdečega valja z napisom »Smeti«. Ana In se neodločno ustavi; kovček počepne. Nazadnje se tudi Ana In usede na tla, z rokami objame kolena in čaka. Jaz pa z njo, nekaj metrov naprej podpiram steno. Ne upam si vprašati, ven dar me skrbi. Ta odprava mi ni všeč.
Dom sva zapustili sredi priprav na praznike, pustili sva moko, nasipano v stožec, v njej pa rumena očesa jajc. Nekaj gibov z roko, in že bi zamesili testo. Pustili sva pražnja oblačila, odvržena na posteljo, slavnostne obleke, odvito
8 2
šminko, gobico, že potopljeno v puder. Po televiziji je igral film – nisva počakali na konec. Računi na mizi, nepodpi sani, neplačani. Listki čaja v čajniku, voda pravkar umaknjena z ognja, vroča, kadeča se – zdaj se verjetno razočarana ohlaja. Kajti Ana In je na lepem prebledela, stresla z glavo, prisluškovala, kot bi poskušala širše odpreti ušesa. Ravno tako je rekla – »odpreti ušesa«. »Kaj bi potem slišala, kaj?« sem jo vprašala. Izbrala je svojo najboljšo oble ko, se ovesila z najlepšim nakitom. Vzela je vse amulete, se naličila. Nazadnje karto, ta hologram; ne vem, odkod ga ima.
Mimo naju hitijo popotniki, nihče se ne zmeni za dve ženski. Vidi se, da se vsakdo od njih premika v svojem času – zagotovo so pokupili različne aranžmaje – eni tako drvijo, da se njihovi obrazi razblinjajo v nečitljivo progo, drugi se vlečejo in brezsramno razkrivajo vse podrobnosti fiziognomije. Ravno te Ana In opazuje od spodaj, kot ot rok. Vem, to ima rada – rada gleda ljudi. Krhki so in živijo zelo kratko; komaj se česa naučijo, že pozabijo; komaj ujamejo smisel, že se pogreznejo v demenco. Ravnoduš no hodijo mimo nje, tega se je že privadila; mogoče je ne vidijo, ko takole čepi ob steni. Gneča je. Torbe imajo in nahrbtnike, opravili so nakupe. Njihove misli so pred nji mi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu. Sončni žarki ne dosežejo notranjosti mesta; ko so z leti gradili nova in nova nadstropja, se je krepila njegova alergija na sonce. Nadomeščajo ga bele acetilenke in barvaste neonske luči. Zato imamo tukaj vsi blede obraze, ki jih sekajo sence ogrodja. Senca pazljivo skenira naša telesa, in nekoč nam bo končno postavila diagnozo.
9
Med potovalnimi tiri visijo velike ploščadi za vrtove, ki jih lokalni vrtnarji privažajo na kolesih in inštalirajo v zra ku. Odprejo jih kot krošnje in takoj k njim pritečejo ljudje – za zmerno ceno se bodo lahko previdno, da ne bi pogazili rastlin, sprehajali po kovinskih stezah. Otroci se vo zijo z malimi otroškimi kolesi po poševninah, zavarovani z dolgimi jermeni varušk-vrvi.
Naposled – je tu! Vidiva čistilca v smešni čepici z anteno, spominja na mravljo. Postavi rdeči koš za smeti natančno na tisto mesto, na katerem ga je predvidela sličica. Potem čistilec izgine, prebiraje s kolesci. Ana In pri vsaki zamenjavi dvigala uporablja to migetavo karto, da bi se prepričala, ali je čas pravi in kraj primeren.
»Kam sploh greva, kakšna odprava je to?« jo vprašam, vprašam Ano In.
Toda skomigne z rameni.
»Naj te nič ne skrbi,« reče. »Boš videla.«
O ja, poznam takšne odgovore. Vedno počne, kar se ji zljubi, nikomur nič ne razlaga, navadila sem se. Preostane mi samo, da hodim zadaj, nekaj korakov za njo, prehitra je zame; da gledam njeno vitko postavo, njene lase, spletene v veliko kit. Da opazujem, kako se izogiba ljudem. Da ji odpiram vrata, da se ne bi ničesar dotak nila, sita sem tečnih govorečih vratc, plašnih kozarcev, držajev na stopniščnih ograjah, ki se na lepem začnejo pretegovati in zehati. Celo vozovnica za dvigalo, za več voženj, bo hotela priti do besede, če se je bo dotaknila Ana In.
10
Zdaj je dobro, ena slika se ujema z drugo, hologram še bolj utripa, hihita se in po svoje veseli te skladnosti svetov, kot da bi jo sam ustvaril. Ana In, če se le česa dotakne, če za dlje časa na kaj položi svoje lepe dlani – oživi vsak predmet. Boljše, da se ničesar ne dotika, že tako imava težave s kovčkom. Brž ko je kaj obdarjeno, četudi z neveliko zavestjo, ima pri priči zelo visoko mnenje o sebi. Je že tako.
Nekdo takšen, kot je Ana In, In Ana, vse vidi živo; živo je vsako kolesce sveta, vsak najmanjši predmet; le mi, mi manjši, ne znamo gledati tako. Nam se tak pogled name ri od časa do časa in zlahka potone v pozabo; zavoljo tega smo smrtni. Od rojstva se privajamo na mrtvost. Če bi znali svet videti kot živ, od začetka do konca, ne bi mogli umreti, niti če bi si to zelo želeli.
Na steni se prikaže vozni red dvigal – spominja na ve lik pletež črt, spominja na živčno tkivo, nevrone in živčne proge. Tukaj nisi nič več kot droben impulz, minljiva posebnost prostora, to si je vredno zapomniti.
Ko z Ano In spet molče čakava na naslednje prestopanje, na zamenjavo zapletenih povezav, se dotaknem njene dlani – pravzaprav je to ponovljeno vprašanje: Čemu? Kaj jo vleče tja, zakaj gre tja? Ali mar nima tukaj vsega, kar je mogoče imeti? Ne spreminja se, ne umira, svobodna se giblje po koordinatnem sistemu mesta – na stran, naprej in nazaj, gor in dol, v globino in k površju. Včasih se poda ven iz mesta. Tam si preteguje kosti. Zrem ji v oči, sprašujem jo in čakam na odgovor. Prešerno mi pomežikne – češ da ve, kaj počne. Toda mene tišči pri srcu od zaskrbljenosti.
11
Dvigala švisteč hitijo v različne smeri. Na enem izmed vozlišč mora Ana In počakati, da bo kateri od mimoidočih (ni znano kateri) vrgel na tla zmečkan papirček. Tako je na njeni karti. Vsak trenutek, vsak drobec časa ima tam svoje mesto. Šele potem se odpravi naprej. Veseli se kovček, hi hitaje se žgečkata zaponki.
Najbrž se peljeva poševno navzdol, vendar tega ne veva, v dvigalu so samo ogledala. Okna ne bi pokazala dosti več – samo vozlišča tirnic, neskončne tunele. Prepletene kable, transformatorje, mala tovorna dvigala, poštne cevi, vsemirje, ki je sestavljeno iz črt, iz atomov snovi, nanizanih na vrv časa. Potem zavijeva pod pravim kotom, to se čuti, ker se dvigalo premetava in škrta.
Vidim jo v ogledalu, vidim Ano In. Visoka je in vitka, temno polt ima, olivno; njeni dolgi lasje, spleteni v stotine kit, so kakor rep kometa. Oblekla se je praznično: na glavi ima zabavno kapo, rogljato, nadene si jo samo ob svečanih priložnostih. Okrog golega vratu si je pripela težko ogrlico iz modrih kamnov. Na prsih ima ble ščeče dragotine, na prstu pa velik prstan, videti je kot boksar, najbrž zlat, največje čistine. Ima srebrn modrc ali tudi životec na pisani obleki, izvezeni z dobrikavimi pirižki, miniaturnimi udomačenimi levčki, ki jih imajo ljudje v mestu tako radi. V roki drži kompas in karto. Rada imam njene dlani – cele potetovirane, drobni, skrivnostni vzorček ji opleta prste in členke s kačastim vijuganjem. Zaradi malih diod se iskri in migeta. Oči si je naličila z modernim grafitnim senčilom, zato se dozdevajo velike in temne, bleščijo se. To je moderno, drago senčilo, povsod ga reklamirajo.
12
Zraven nje sem jaz. Komaj do ramen ji segam, poleg nje sem majhna in drobna, za en njen korak sta moja dva. Poleg njene polti je moja bleda, človeška; njena opalizira in se svetlika, moja vpija medlo svetlobo mesta. Lepa ženska je, Ana in, In Ana. Poznam jo od nekdaj. Spomi njam se vseh njenih norij, vseh potovanj in dogodivščin. Kadar ima zmenke, se umaknem v senco, usedem se kam za točilni pult in mirno čakam. Živim v njenem domu, pijem iz njenih kozarcev. Jaz, Nina Šubur, jaz, ki pripovedujem, jaz slehernica. Toda ko se mi že zdi, da jo poznam bolje kot sebe samo, takrat naredi kaj, česar ne razumem. Tako je tudi zdaj. »Kam greva, Ana In, kam medve, strela gromska, greva?«
Skrbi me smer – navzdol, ves čas navzdol. Spustili sva se že na najnižje nivoje, njej pa še vedno ni dovolj.
Pa spet presedanje. Tokrat dvigalo škripa in hrešči, staro je, redko uporabljano; vrata se ne zaprejo do konca in skozi špranjo vidim prazne dvorane, razrezane od navpičnih črt kovinskih stebrov, na njih pa so napisi s fluorescentno barvo; znaki, ki jih ne razumem. Dvigalo krajši čas pelje vodoravno, nazadnje pa spet naravnost navzdol. Zdaj je odštevanje negativno, od ničle navzdol, kot bi se čas pomikal nazaj. Spuščava se pod zemljo. Počasi se mi svita, zgrabim jo za roko.
»Če bi se mi kaj zgodilo, veš, kaj moraš narediti.« Vrne mi dotik; toda od njega me spreleti srh.
Za hip mi koža otrpne, njen dotik se spremeni v val, opljuskava me.
13
»Veš, kaj moraš narediti. Če se ne vrnem tri dni, pojdi po pomoč k mojim očetom, povej jim, kaj se je zgodilo, natančno. Našli bodo rešitev, zato naj te nič ne skrbi.« Pošlje mi pomirjujoč nasmeh.
14
Grobnice
Naposled se potovanje bliža koncu. Hodniki, dolgi, ža lostni, zaraščeni od umazanije, naju peljejo k velikim, že dolga leta zapuščenim garažam, katerih nebo je preplet kablov in cevi, trhla stopnišča naju vlečejo navzdol k pozab ljenim, ugasnjenim kotlarnam. Greva s hitrim korakom, ona drsi, jaz drobencljam, komaj jo dohajam. Pozvanjajo dragotine na njenih nedrih, njena visoka postava v ne onski svetlobi meče sivo tenjo, tenko kot trs.
Fosforizirajoče puščice jo vodijo čez poševne ploščadi, pod mojo dlanjo se krušijo zarjaveli držaji stopniščnih og raj. Tukaj moraš znati loviti ravnotežje, vsak neprevidni korak te zlahka potegne v volhko brezno. Pod mestom ležijo cisterne, veliki, prazni zbiralniki, v katerih so včasih hranili vodo; zdaj je voda iztekla, mesto jo je izcedilo, izsesalo.
Zdaj razumem, jaz, Nina Šubur, jaz njena prijateljica, jaz slehernica, ki pripovedujem, šele zdaj začenjam doumevati cilj najine odprave. Ujamem jo za roko, za gube obleke. Kovček cvili, hologram v njeni roki se panično otepa, pisana riba, potegnjena iz vode, že sluti svoj konec.
15 3
Glej, to so vhodna vrata, bolje duri, bolje lesa, vhod v živinsko ogrado, dve jekleni plošči s kljuko, ki jo je prežrla rja, že davno jih ni nihče odsunil. Podboje je prerasel sivi mah, ščetina, suha trava. Tu živi sestra Ane In, njena sestra dvojčica. Pusto je, nihče ne zaide sem po lastni volji; hrušč dvigal je ostal daleč zadaj in glasovi so potihnili, vibracije nihajočih strun mesta do sem ne sežejo. Sestre Ane In nihče ne obišče prostovoljno, zato je podzemni veter pred vrata navel smeti in suhljad. Glavni vhod, namenjen strankam, je nekje drugje, veliko večji je. Vrtljiva vrata se obračajo zmeraj v isto stran, na recepciji dajejo ključe z neskončnimi števili.
»Kliče me,« reče Ana In. Pove, da že nekaj dni sliši njen glas, odbija in podeseterja ga skelet mesta, sliši ga skozi la birinte lastnega ušesa, kladivo brni na nakovalu kot zvon. Glas je zmaličen; ne more razločiti besed. Stresa z glavo, toda glas ji ne da miru. To je tožba, to je poziv, enkrat krik, potem pa samo šepet.
»Kaj hoče?« jo vprašam previdno, da bi prikrila grozo.
»Ne vem. To so kriki bolečine. Tožba.«
Šele zdaj mi prizna – zdi se ji, da ji sestra pošilja neko vest, toda grobnice so zunaj dosega sleherne mreže, nobe na pošta si ne upa dostavljati na ta naslov, nobeni kabli ne vpletajo grobnic v svoje komunikacijske kite. Njena sestra, sestra Ane In, pa joče v podzemlju.
Toda jaz vem, kar vem: to je slabo, boljše je pozabiti na to sestro, boljše se ji je izogniti v itinerarjih potovanj. Povabila zabrisati v koš, ne se zmeniti zanje. Nič misliti. Le kaj bi lahko hotela, s čim zapeljuje v skušnjavo.
16
»To so navadne sanje. Preplet sinaps. Odmevi živčnih impulzov, navadno slepilo,« ji rečem. »Punca, daj mir. Vrniva se gor, začenja se slavje, v mestu že razobešajo lampijone, v hladilnikih se hladi šampanjec, shaja kvašeno testo za pecivo. O, od tod se še slišijo dvigala, obrniva se.«
Ustrelila sem kozla, od te namere ne bo več odnehala. Odsotno me gleda – je že tam, je že prestopila prag. »Vzemi se v roke, moja Nina Šubur, ne jamraj, vem, kaj delam.«
Rada bi v to verjela, res rada. Sestri vendar morata čutiti kakšno vez, morata se razumeti, nekoč sta se nežno objemali v materinem trebuhu, devet mesecev sta imeli odprte oči, gledali sta se od blizu; dobro se poznata. Druga drugi sta sesali nos, tako blizu sta si bili. Držali sta se v kleščah, počasi plesali v plodni vodi, v tem temnem in toplem oceanu. Dvoje možganov je predlo skupne niti, iz njih tkalo svet.
Ko je potem napočil čas poroda, je tista, ki je prišla ven prva, dobila več. Namenjeni so ji bili hiše smrti, jadikovanja, bolečine, tema in prah. Vzela je najvažnejše – temelje sveta, njegove vlažne kletne votline, notranjost človekove ga telesa, poslednjo obsodbo. Večnost, neodvisnost, sanacijo, dokumente, ki osvobajajo od delovanja časa, hladno nevtralnost, privilegij neobstoja na zemljevidih sveta. Po tne liste, izpisane z nevidno pisavo, pečate iz vode. Toda na koncu bo to deželo obiskal vsak.
Skozi luknjo v zemlji se je ta sestra splazila v svoj novi dom in tam je še danes. Nobena mati je ni pestovala, ni je objemal noben oče. Ni se z deklicami igrala družine, kuha-
17
nja, čeprav bi jih zlahka prekosila v zamislih za jedi iz peska, prahu in blata. Ni si vezala pentelj v lase, ni pomerjala ma terinih prevelikih čevljev, ni se zvedavo ozirala za fanti. Nista ji bila dana ne svatba ne poročna noč. Imela je ljubčke, kaj pa drugega, toda kateri bi zdržal v njeni družbi v tej turob ni podzemeljski garsonjeri. Odhajali so naveličani njene sle, ki je ni bilo mogoče potešiti, čeprav jih je veliko poskušalo. Nekatere se ji je posrečilo zadržati. Ene drži v formalinu, druge je nagačila s suho travo. Zato vem, da Ano In zdaj, ko s pestjo tolče po vratih, grabi strah. Ona druga jo sovraži. Vem, kaj moram narediti, vem. Prekucniti moram ves svet, moram se postaviti na glavo in na glavo obrniti mesto, poiskati moram pomoč. Če bi se ji kaj zgodilo. Toda kaj bi se lahko zgodilo Ani In, ko pa ve, kaj dela, ko pa je močna, gospodovalna, vedno mlada.
Zavlada tišina in dolgo obstane, očitno morajo potem nele dlesni vhodnih vrat skrbno prežvečiti vsak decibel. Končno se od tam zaslišijo lenobni koraki. Med vrati zazeva špranja, iz katere skupaj z zadahom po trohnobi pridejo slabotne besede:
»Kdo je?«
Ana In poskuša poriniti nogo med vrata, rada bi se zri nila noter.
»Ana In sem, iz mesta prihajam.«
Toda odpor z one strani je močnejši, kot bi bilo mogo če pričakovati.
»Če si res neka Ana In iz mesta, kot trdiš, da si, kaj potem počneš tu? Odidi od tod. Sem ne moreš priti kar tako, meni nič, tebi nič. Pogreba ne bo,« ji odgovarja glas, ki ga je prestrašila njena predrznost.
18
»Pogreba? Kdo pa je umrl?«
»Spet je odšel še en njen mož.«
»Nisem prišla na pogreb,« reče Ana In. Skozi špranjo zasliši pridušeno hihitanje:
»Obstaja še kak drug razlog? Sem prideš samo na po greb, na lastnega!«
»Prišla sem k sestri, spusti me noter!« se razjezi Ana In. Na oni strani zavlada molk. Nazadnje se glas vrne, pre senečen.
»Njena sestra si, sestra naše gospe?«
»Spusti me noter,« prosi Ana In.
Glas ji naroči, naj počaka, sam pa se vrne na kraj, s katerega je prišel: to so vratarjeva usta, njegovo grlo in pljuča; in tam zamre, ves začuden.
Zato pa se Neti, ta vratar, čez hip odpravi v notranjost temnega tunela. Njegovo debelo, od večne teme posivelo telo pokrivajo pleteni puloverji. Leva zanka, desna zanka. Vidi se samo glava – plešasta in bleščeča od povsod prisotne vlage – ter stopala, otečena od večne revme. To je po klicna bolezen vratarjev. Ko odhaja, si sam pri sebi momlja:
»Neverjetno, naravnost neverjetno.«
19
Sestop
Ni prijetno nositi vesti moji gospe. Ni prijetno stopiti prednjo, težko je iztisniti glas iz sebe. Jaz, Neti, kup kosti, prevlečenih z oguljeno volno, jaz slehernik, ki pripovedujem, drgetam, ko se ji bližam. Okoli nje je vselej nekaj sto pinj hladneje. To sem preveril. Naučil sem se že govorice njenih sikajočih električnih las, ki si jih jezno, brez prestanka češe. Moram povesiti pogled. Pogled nanjo, na to mojo gospo, res ni prijeten.
»Prišla je neka oseba, ki trdi, da je tvoja sestra,« rav nodušno rečem; trudim se, da ne bi v to vložil nobenega čustva.
Gib glavnika zamre. Lasje se za hip umirijo. Toda ustni ce temnijo, počrnijo kot smola. To je zame slab znak. »Kakšna je?« zaslišim njen glas.
Poskušam se natančno spomniti tega, kar sem za hip uzrl skozi špranjo v vratih. Moj spomin je slab, privajen na temo, na lise senc, prej grosističen kakor na drobno. To je bil dober pogled, topel, suh, svetel. Kot nalašč za mojo revmo.
»Na glavi ima čudaško kapo, rogljato, ki ji skriva lase, spletene v stotine kit, ima ogrlico iz modrih kamnov …«
20 4
in kaj še, kaj še? premišljujem ubožec. Tu se nihče ne nosi tako. Kaj naj še rečem, nikoli ne bom znal ločiti obleke od krila. »Na prsih ima nekakšne bleščeče dragulje, na prstu pa velik prstan, najbrž zlat, iz suhega zlata, tako velik, da bi z njim lahko ubijala. Ima srebrn životec, ali pa modrc, čez pisano obleko.«
V glavi iščem primerne besede, nikoli ne znam poimenovati kosov garderobe. Obleka, krilo, životec, jopica, suk nja, frak … domiselnost bitij iz mesta je neizčrpna. Pa bi bilo vendar dovolj, če bi se vsem oblačilom reklo preprosto »pulover«. »V dlani menda drži kompas in slikovno karto, roke pa ima cele potetovirane.« Sam od sebe čez hip dodam: »To ni pretirano ženstveno … Oči si je naličila z modernim grafitnim senčilom. Zala ženska, mlada in zdrava,« rečem, čeprav si mislim, da to vodi v težave.
Slišim, kako glavnik ponavlja svoj gib in kako lasje jezno prasketajo. Toda glas, njen glas je čudno miren: »Vrni se in jo spusti noter, odrini zapah, naj vstopi, če ji je že toliko do tega.«
Nič me ne bi moglo začuditi bolj kot ta njen odgovor. Prej bi pričakoval napad besa, podzemno nevihto, potres. Njen vrišč, ko se razjari, njene ostre nohte. Za tren očesa, za pomežik veke od začudenja privzdignem pogled, vendar ga takoj spet povesim – zoprn prizor. Sem mar narobe slišal?
Ne, nikakor ne. Razločno ponovi:
»Naj vstopi, toda povej ji, naj kovček pusti zunaj, in poberi ji vse dragotine, drugo za drugo, in šminko naj zmije, vse to smetje naj sname s sebe. To ni ne ples ne modna revija. Sem naj pride naga. Takšna, kot jo poznam.«
Rečem samo: »Mrzlo,« ker imam to besedo raje od drugih. Uporabljam jo namesto »da«. Jaz ne komentiram, nik-
21
dar nimam mnenja. Stopala čofotajo po plitvi, mrzli vodi, tleskajo po kamnitnih podih, ki niso nikoli videli sonca in so od hrepenenja po njem splesneli. Tako kot jaz. Toda kaj bo sonce kostem. Saj vendar ne bodo vzcvetele.
Odmaknem vrata in od zunaj posije malce svetlobe. Zaslepi me. Tam stoji to dekle in čaka. Ponovim ji besede svoje gospe, natančno, mehanično, avtomatski vratar sem z razbolelimi kostmi, kaj me briga. Nimam srca, ne poznam obžalovanja. V kosteh ni nobenega sočutja. Ne bom se vmešaval v to.
»Ali se je razveselila mojega prihoda?« sprašuje Ana In. Vendar ji ne nameravam odgovarjati. Kaj naj ji pa rečem. Ali se je razveselila? Ta je pa dobra.
Ko njena noga prestopi prag, ko zdrsne v temo kot v črno nogavico, me za hip prime, da bi pograbil to punčaro, ji zvil roke na hrbet in jo vrgel ven od tod. Zakričal bi: »Marš! Poberi se proč!« Toda znam se obvladati, v letih sem že.
Samo vprašam, ne da bi pretirano računal na kak od govor:
»Ali veš, kaj počneš?« »Vem,« pravi.
To mi je všeč. Včasih pridejo sem čisto izmozgani, na smrt izmučeni, uveli. Tolčejo po vratih, gotovo mislijo, da je to sanatorij. Da jih tu čaka malo nadstropijce, lična karantenica, samo toliko, da si opomorejo. Dovolj imam kreganja. Uradnik sem, delam po naročilu, tu sem zaposlen za vso naročeno večnost.
»Ali se je razveselila mojega prihoda?« spet vpraša ta ženska, ko se odpraviva v notranjost.
22
Očitajoče ji šepnem: »Tu ne smeš ničesar govoriti, pozabi na besede. Odslej ne smeš izreči nobene več, sicer pa govorjenje tu nič ne zaleže. Samo odbijalo se bo od sten kot odmev. Besede se bodo vrnile ranjene, kakor iz vojne, besede invalidi. Ko bi tu lahko govorili tako svobodno kot vi tam gori, bi bilo vse drugače.«
Peljem dekle po širokem hodniku, po katerem tečejo zarjavele tirnice. Do gležnjev bredeva v vodi, odtod moje bolečine. Ana In me skrivaj pogleduje. Čutim njen pogled. Topel je, naj kar gleda. Ni me sram, da nisem nič več kot kup od revme zglodanih kosti, ki jih držijo skupaj pleteni puloverji. Če bi padel, bi se lahko čisto razsul, zato pazljivo postavljam bosa stopala na spolzko dno.
Pri škripajočih železnih vratih ji ukažem, naj sname kapo, in jo vržem v vodo. Sicer pa je brez nje lepša. Res hoče ugovarjati, toda v zadnjem trenutku umolkne. Dobro, dojela je – tu se ne govori. Potem se spuščava, dokler ne prideva do lesenih, napol pregnitih vrat, tu ji ukažem, naj pusti ogrlico. Ogledam si jo še, preden jo vržem v vodo, toda tukaj izgublja vrednost. Kamen bo zdaj zdaj zbledel, vrvica bo preperela. Mestna bižuterija! Enako ti veliki ble ščeči dragulji – kakšno luč bodo odsevali, od česa se bodo lesketaje spreminjali? Ne sodijo sem, moja gospa ne mara lišpa. Ničesar rdečega ali rožnatega, pa tudi sinjine ne pre nese. Zato pa ima rada črno in sivo, in gnilo zeleno. Zanima se za kiparstvo – ceni stalagmite. Rada ima glasbo, zlasti tisto monotono, opirajočo se na en sam zvok, ki enolično traja, zdaj tiše, zdaj glasneje, ves koncert, nekaj dni, včasih tri mesece. To jo pomirja. Od slikarstva – eno bar-
23
vo – črno, poznavalsko kontemplira njene odtenke. Ne, nobenega okrasja.
Je še daleč? bi gotovo rada vprašala Ana In. Toda ne bom ji odgovoril. Kaj pa bi ji lahko rekel?
Ko stopava skozi četrta vrata, zarjavela in pokrpana z žico, ji vzamem prstan in z njim okrasim kovinske prste duri.
»Še ta životec,« ga s prstom pokažem pri petih vratih, ki so nizka, kot durca za mačke. Skoznje se bo treba splaziti po vseh štirih. Ona je gibčna, na drugi strani si poslušno razpenja kaveljce na životcu. Srebrna preja je že sprhnela od vlage, podzemna rja se loti celo žlahtnih kovin. Životec obesim na žebelj v steni. Izgleda kot koža, odrta z janjčka, štrena umazane volne.
Kaj, ko bi jo poslal nazaj? Ta misel se mi vrača, mota se mi po glavi, mi dela modrice v možganih. Kaj, ko bi jo ustavil? Dvignil glavo in ji pogledal v oči, še zmeraj žive. Jo še enkrat vprašal: »Ali veš, kaj počneš?« Mogoče ni razumela tega preprostega vprašanja? Vendar si samo popravim pas, močneje si ga zategnem, in ko stopava skozi vrata, ji vza mem tisti mestni napravici: kompas in karto. »Tu ju ne boš več rabila.« Sicer pa je karta že tako ali tako oslepela. Črke so se raz lezle v mokroti in se razlile v madeže. Takale je korist od človeških izumov.
No, pa sva pri cisternah, še čisto malo. Greva po pregnitih brveh nad zmračeno vodo, naj se ji zdi, da hodiva v krogu. Z dna se dvigajo mokri stebri, porasli z mahom. Ponekod se voda rdečkasto pobliskava, od nekod izpod njene dremave gladine uhajajo mehurčki zraka, to
24
je podvodno kolcanje. S prstom ji pokažem nanje – na stebre. Na plesnivi gladini bo zagotovo prepoznala oblič ja svoje sestre, saj je ta vedno enaka – kamnita in nabuhla; celo marmor nabreka v tej podzemni vodi, na srečo so oči kipov zaprte, sicer bi se vsak, kdor gre mimo, spreme nil v kamen, zledenel od njihovega hladu, spremenil bi se v moker steber. Sicer pa, kakšen pomen pa to sploh ima tu? Nobenega. Navsezadnje je boljše biti neobčutljivi ka men kot kdo živ, kdo živ brez upanja na vrnitev.
Odlagal sem ta trenutek, vendar ni izhoda. To so sedma vrata. Sedem pa, dekle moje, sedem pomeni vse.
»Ne moreš pred njene oči taka, kot si, v tej pisani cunjici,« ji rečem.
Razume. Potegne jo dol brez besede, obleka tone, zdaj si jo bodo oblačili slepi podzemni tokovi. Potem ji z robom svojega volnenega rokava, namočenega v vodo, zmi jem ličila.
Jaz, Neti, ta kup kosti, jaz slehernik, ki pripovedujem, skrivaj gledam njeno nago telo, si ogledujem gladko, bledo zelenkasto, bisernato kožo.
»Neverjetno, neverjetno,« šepečem.
25
