To phôs, svetloba, lumen … in tema kot črno sonce v sliki in sodobni poeziji by Kulturni dom Nova Gorica

TO PHÔS, SVETLOBA, LUMEN … IN TEMA KOT ČRNO SONCE V SLIKI IN SODOBNI POEZIJI 2 GENERACIJI: SLIKARSTVO IN POEZIJA

Neskončnost zgodb, dogajanja, dogodka, tu zdaj in v večnosti, usodnost – absolutnost, stvar-na-sebi in kategorični imperativ trenutka, ki ne mine. Vse je ujeto v znakovno mrežo likovnih prvin, ki ne odnehajo žareti, kot lunin krajec, žarek sonca, ki ne ugasne in ne zbledi, ki sije v teh slikah kot prostor Utopije, otok sreče, ki se prelamlja v drugi prostor, svetlobnostni utrinek kot skoraj (ne)dosegljivo stanje, ki rase in se dviga tu, pred nami, v umetnostni presežek, v sliko kot presežek/novuum. To novo: modernistično‘prastaro‘ zdaj govori iz-sebe kot naša in slikarska prilastitev, kot lastnina in lastenje: eigen. Eigenschaft in kot zbranost vseh stvari in parametrov, ki segajo v telo in dušo. Enkratna, neponavljajoča se, neponovljiva umetnostna izkušnja posameznega, individualnega subjekta: umetnika/artista, iz »glave in mesa«, ki ni sujet barré = zaprečeni subjekt, ki se ne zmore dvigniti v rožo čudotvorno, v podobo prave (echt) in lastne (eigen) mikrobiološke, družbene, politične, osebne in konkretne in simbolne shizme. Umetnik ni več (- phi), ampak osvobojen Umetnik, ki stvarja nič iz Ničesa in iz semena umetniške oplodnje. Svoboda kot neskončna proizvodnja, osvobojena vsake omejitve, kot rast-iz-sebe najvišje, najodločnejše umetniške osvoboditve. Umetnost/umetnina kot »roža« (Hegel) v križu vpričnosti = svoboda. In kot Lacanov den, ki ga umetnik tihotapi (clandestin) v sliko/školjko (clam) kot našo in umetniško usodo (destin). Za školjko vemo, kaj predstavlja: predstavlja ženski spol.

b bg šm k z d g

rborovič arušič ernard uštar ala TO PHÔS, SVETLOBA, LUMEN … IN TEMA KOT ČRNO SONCE V SLIKI IN SODOBNI POEZIJI 2 GENERACIJI: SLIKARSTVO IN POEZIJA

ocbek ver ebeljak olob

TÒ PHÔS, SVETLOBA, LUMEN … IN TEMÀ KOT ČRNO SONCE V SLIKI IN SODOBNI POEZIJIIZ LUX AETERNA – LICHTUNG V TÈMO, KOT DUNKELHEIT, IZ TEME – AMYDRON V SVETLOBO – PHÔS Pravljičnost (= spomin na Inke), pogled od zgoraj, pomanjšani ljudje, v gmoti, posamezno in raztroseni. In nove slike v prelomu, prelomnici nekakšnega konstrukta, konstrukcije, pre/lomne zgradbe. In linije, diagonale, podaljšane strelice … v eter, v ne/bo, v praznino, kjer rase stvor kot zgodovinska Stvar, v pozabi in v obujanju spomina. Pravljičnost, ludizem, nadrealnost, ki ni določena z metafiziko, z metafizično idejo, ampak polzi, se širi v svobodni igri: dodajanja, nadgradnje lastne skušnje v imaginarni prostor, ki posrka vse domislice in šale. Šaljivost, ki je včasih kruta, ostra, zajedljiva in včasih, v celovitosti pred/stave, lepa. Učinek mrgolenja: v glavi in na koži, občutek neizmernega veselja, ki preveva delo – umetnino mladega in malo starejšega artista. Vse to, vse štirikrat posameznih slikark/slikarjev, v svetlobi in na svetli plošči platna, svetloba, lumen vsepovsod, ki lije iz podobe, kot sončni sij, svetlobni sij, ki zdaj prepreda figuralno tkanje v obrunek, v prstan, ki kroži v površini in v spirali medprostora. Da, površina = aisthesis, estetika, estetskost v vrhunski meri zdaj prekriva slike, ki so v celoti dovršene, polne, izpopolnjene in … prazne. Odsotnost, entropija, ničevost trenutka, ki preveva te postave ali pa njihove odseve, odsevnost prazno polnega prostora. In ta prostor niha, kot čudežna stvaritev, polje/jasa, ki napolni naš pogled kot Lustprinzip, ugodje in zadovoljitev. Praznina/ polnost, polnost, ki je vsa praznina, praznina podobitve kot popolnost. Darilo za oko, darilo za užitek. Užitek – la jouissance kot »jaz poslušam«, j‘ouïs sens: »prislušje smislu« slike in slikarstva.

Ne vem, če je v resnici vse tako, na ta način, ko iz prostora slike »šprica«, v tonaliteti barvnih strdkov in iz prelomov (Marušič, Gala), iz zlomov in zlomitve celostne konstrukcije kot zgradbe slike (pri Bernardu), in padanja neba, v ne/ bo, iz dna podobe v vrh nebesne sklede (Šuštar) in staro/novodobnih zgradb kot znamenje iz pradavnine, zgodo/vine (Geschichte kot Geschick) – Brborovič, zdaj spet in vedno, ki nas vse hkrati spet določajo v lastni omejitvi. Neskončnost zgodb, dogajanja, dogodka, tu zdaj in v večnosti, usodnost – absolutnost, stvar-na-sebi in kategorični imperativ trenutka, ki ne mine. Vse je ujeto v znakovno mrežo likovnih prvin, ki ne odnehajo žareti, kot lunin krajec, žarek sonca, ki ne ugasne in ne zbledi, ki sije v teh slikah kot prostor Utopije, otok sreče, ki se prelamlja v drugi prostor, svetlobnostni utrinek kot skoraj (ne)dosegljivo stanje, ki rase in se dviga tu, pred nami, v umetnostni presežek, v sliko kot presežek/novuum. To novo: modernistično ‘prastaro‘ zdaj govori iz-sebe kot naša in slikarska prilastitev, kot lastnina in lastenje: eigen. Eigenschaft in kot zbranost vseh stvari in parametrov, ki segajo v telo in dušo. Enkratna, neponavljajoča se, neponovljiva umetnostna izkušnja posameznega, individualnega subjekta: umetnika/artista, iz »glave in mesa«, ki ni sujet barré = zaprečeni subjekt, ki se ne zmore dvigniti v rožo čudotvorno, v podobo prave (echt) in lastne (eigen) mikrobiološke, družbene, politične, osebne in konkretne in simbolne shizme. Umetnik ni več (- phi), ampak osvobojen Umetnik, ki stvarja nič iz Ničesa in iz semena umetniške oplodnje. Svoboda kot neskončna proizvodnja, osvobojena vsake omejitve, kot rast-iz-sebe najvišje, najodločnejše umetniške osvoboditve. Umetnost/umetnina kot »roža« (Hegel) v križu vpričnosti = svoboda. In kot Lacanov den, ki ga umetnik tihotapi (clandestin) v sliko/školjko (clam) kot našo in umetniško usodo (destin). Za školjko vemo, kaj predstavlja: predstavlja ženski spol. Umetnost je Orfejev pogled, ki ga Lacan zenači z objet petit a = pogled – »gonilo« kot Triebfeder, gonska vzmet v obličje/brezno slike kot (ne)cele ženske. 6

Umetnost = edina ženska, ki jo ljubim (F. Nietzsche). V tem smislu je podoba/ slika strgan himen, izničenje podobe, njen nič(es), praznina, entropija. Orfejev pogled izniči umetnino = celo Žensko, njegov pogled je torej Todestrieb, gon smrti, ki jo prinaša Želja kot Užitek. Pogled je vedno tanka meja med uživanjem in smrtjo. Orfejev spev je notranji Pogled v smrtnost ljubljenega bitja/ženske/slike, se pravi bitja, ki že odhaja za zaveso (Wandband) Hada, v praznino notranjih prostorov slike in slikarstva, kjer je svet: der Weltraum v času – Zeitraum omejen s kastrativnim rezom (- phi) nosilca Orfeja kot moškega subjekta (kot artista), zaprečenega in entmannt/emasculé v svoji ženski želji, da se identificira s smrtjo. A je v resnici bistven; namreč Orfejev pogled, za ponovno vnebovzetje in povzdigovanje umetnosti in slike (Himmelfahrt des Bildes) kot povzdigovanje cele Ženske (Himmelfahrt des Weibes), njene školjke, rože čudotvorne …, ponovne obuditve umetniškosti, umetnosti in umetnine, ki je po Heglu radost in svoboda.

slikarstvo »Um je roža v križu vpričnosti.« (Hegel) »Den je torej dejansko slepi potnik [clandestin] in njegov klam [clam – školjka] je zdaj naša usoda [destin].« (Lacan) Um (Vernunf ) kot vedenje/zavest = roža [O] v križu [+] »vpričnosti«, tj. sodobnosti in bivanja, prezence, bitja. In torej: roža/školjka [clam] v križu eksistence je »ono«, ki ga umetnik iz nezavednega prišepetuje, tihotapi [clandestin] v svet – svetlobo kot usodo [destin]. In to mi je priklicalo pred oči neko podobo, vendar sem ob njej nemudoma zmignil z rameni in celo poskusil svojo domišljijo, ki se zmeraj urno odzove, potlačiti; vseeno pa ne morem reči, da o podobi, ki se mi je prikazala v tistem trenutku, nisem premišljeval; in povedal vam bom, na kaj sem pomislil, pa čeprav boste ob tem zmignili z rameni, kot sem sam: pomislil sem na Božji FIAT LUX (A. Artaud). Veselje – joie de vivre, žalovanje – deuil in svetlo – temno, chiaro-scuro, in razcvetena gotika kot gotico sfiorito: gotika/barok, romanticizem/ klasicizem in racionalnost/ čutnost … in dihanje – vdih, dih, izdih, v enakomernem ritmu: načelo seksualnosti: načela moškega in ženske kot »vaza/vrč«, kot krog/ spirala (le rond devienne un double huit: iz kroga se spremeni v osmico, dvojno osmico) … Daljica = moški kot artist in guba, spirala, labirint kot = ženska, svetloba 8

in temà in noč in dan, vse v Enem, je Eno dvojnosti kot potrojenost, pomnoženost, ukrivljena simbolna (po)dvo/enost, y a de Deux kot y a de l Un … In roka (Hand), dotikanje kot poietós in animalité, toucher in greifen, kjer je in ni razmerja spola, se pravi spolnega razmerja = slikanja, umetniškosti ni in je v jin-jangu »rože«, školjke, slike v križu vpričnosti, sodobnosti, celote … kot univerzum, kot svoboda. Užitek je jouissance, fonetično j‘ouïs sens (po J. Lacanu) kot »prislušje« smislu slike/bitja/eksistence v Realnem. Realno, ki po sebi nima smisla, je smisel(no) v ljubezenskem dogodku. Roža/školjka kot absolut in Ding an sich, stvar po sebi in kategorični imperativ, ki vlada svetu. Zato te slike nikdar in nikakor ne govorijo parcialno, posamezno, partikularno, ampak združujejo v »hiši biti«, slikanja, slikarstva (gr. basileia) tako človeško nrav in raz/dvo/enost kot heraklitsko igro v čisti Gubi: krogu in spirali za vse možnosti in vse rešitve spolnega odnosa same umetnine. V teh slikah je čista poezija, le milieu, pur de fiction … in poietós: izvir ustvarjanja in ustvarjalnosti, popolnost, ki je vsa »praznina«, praznina, ki je vsa »popolnost«, sûnyâta, nirvana. V njih je vzhodnjaško pojmovanje darovanja in darila. Darilo je samo po sebi, ne dotakne se ga niti darežljivost niti prijateljstvo, ne okuži ga nobena duša …, kot pravi starodavna hokku poezija. Darilo: dar in darovanje, nikogaršnje darilo: je Eden dvojnosti in podvojenosti kot razmnoženost in clinamen: (s)klon in (na)klon in upogib v gubi čiste in nedolžne duše. Vesoljne duše, ki vlada nam ljudem, umetnikom in vsem stvarem, odnosom v planetarni in medplanetarni, univerzalni pneumi.

Ko videnje artista, Poezije odstira opno neposredne površine, ki že v predstavljenem dogodku razbije vsak poudarjen smisel, stopamo v simbolni prostor. V njem se odluščijo pomeni, ki so prilepljeni na sliko in naš pogled. Zdaj se začenja pravo gledanje in branje; brez mask, pretiranih artikulacij. Začne se vdor v telo slikarstva, se pravi vraščanje, priključevanje v micelične izrastke, v množico impulzov, v podobo slike in v naše Nezavedno. Simbolno branje, to mikroskopsko delo, razblini optično prevaro, saj kot zrcalo združi vse segmente vida – slike v novo, »preobrnjeno« celoto. Zunanja bralnost slike je torej (le) nujni clair obscure, ki nas popelje globlje v občutljivo, čutno, spazmično telo, kjer se začne užitek. Slike so erogene točke, ki omogočajo približevanje, da se otresemo predsodkov in se prepustimo, da brez cenzure vstopimo v čutne rože – pikturalne gube, ki se v njih bralec in gledalec vidi in (po)imenuje. Poetsko tkanje nikakor ni instrumentalno, zatorej tisti, ki mu ne morejo ali pa nočejo slediti, ob gledanju zgubijo vsak užitek. Simbolni red je zanje (le) mistifikacija ali pa ga zaradi konformizma zavrnejo kot vrednostno merilo za umetnost. Od našega Pogleda-Branja je torej zdaj odvisno, ali bomo umetniški izdelek prav – ustrezno – razumeli. Govori nam o neki izkušnji, mogoče o izkušnji nasploh. Bila naj bi v naslednjem: čutiti se, se čutiti dotaknjenega, seveda, torej se čutiti dota10

knjen(o)/-ega. (Spol pišem v oklepaju, zato ker lahko gre za sublimno imaginacijo, kot smo rekli hip pred tem, pa tudi zato, da bi poudaril in spoštoval spolne razlike. Dotakniti se pomeni dotakniti se vsega, kar se lahko prevede, vsaj z metonimijo, v neki »dotakniti se spola« – in torej vseh spolnih razlik.) Ampak istočasno bi se izkušnja na splošno začela tukaj: začela bi čutiti, da se je dotaknila neke meje, čutiti, da se je je dotaknila neka meja, njena lastna meja.

roža v križu uma aufhebung / entropija točka »prešitja« Ding an sich (kot) krhki absolut popek sveta / ambh mistična oplodnja školjka kot usoda Heglov boromejski vozel rhysome; die Liebe: roža v  Vernunf Angst vor Nichts

brez Niča / Biti | (-phi) (v popolnosti praznine) le rond devienne un double huit Yin/Yang = Eno bitje (y a de l’Un) multipliciranost – Einfaltigkeit preproščina in enogubanost Svet – lux aeterna

obročje | timpan brezno bistva y a de l’Un

brez tesnobe (Sûnyâta)

Kaj je dotakniti se tako svoje lastne meje? To je tudi ne dotikati se, se ne dotikati dovolj, se dotikati preveč: nemogoča sublimnost tipa, diabolična mahinacija ljubezni, ko narekuje neskončno odpoved. To je izgubiti posebej v trenutku, ko se ga dotaknemo, in ta prekinitev, ki jo predstavlja dotik, dotikati se, dotik kot dotikati se, to je tisto, kar imenuje sinkopa. Spomnimo se vsaj Phedona. Tu je že vse »prefigurirano«. Hočem reči, da se podoba dotika tu prefigurira. Sokrat vpraša, kdaj se psyche dotakne (aptetai) resnice. Odgovor: kadar je ne zmotita ne vid ne sluh, noben užitek ali neužitek telesa. Drugače povedano, ko se je poslovila od čutnega, ko je znala dati »slovo« čutom in telesu (khairein to soma) in »ko, potem ko je zlomila toliko, kolikor more, vsako občevanje, vsak stik z njim (med‘aptomene), stremi k realnemu« (kot tisto, kar je: oregetai tou ontos). Psyche se tako dotakne resnice, doseže aspekt, vidnost eidosa, tisto, kar zares je, realizira idealizirajoč, samo če se ne dotakne več dotika, se pravi telesne literarnosti in čutnega, otipljivega. A takrat, ko se dotakne s figuro, se dotakne zares (aptetai) resnice ( J. Derrida).

Dodatek 1: Spirala – labirint Labirint je v bistvu križišče poti: nekatere so brez izhoda in torej predstavljajo slepe ulice, toda med njimi je treba odkriti pot, ki vodi do središča te nenavadne pajčevine. Primerjava s pajčevino sicer ni povsem ustrezna, saj je slednja simetrična in pravilna, bistvo labirinta pa je v tem, da na najmanjšem možnem prostoru zaobjame kar najbolj zamotan preplet steza in tako zaustavi prihod popotnika v središče, ki je njegov cilj. Tako zamotane poti je moč najti tudi v naravi, in sicer pred dostopi v nekatere pradavne jame. Vergilij zatrjuje, da je labirint narisan na vhodu v svetišče kumske Sibile; vklesan je v plošče katedral; najdemo ga na različnih mestih od Grčije do Kitajske; poznali so ga v starem Egiptu. Kakor priča njegova povezava z jamo oziroma votlino, mora labirint obenem dopuščati dostop do središča preko nekakšnega iniciacijskega potovanja in ga preprečevati tistim, ki za to niso primerni. V tem smislu so labirint povezovali z mandalo, ki ima včasih podobo labirinta. Gre torej za prikazovanje diskriminatornih iniciacijskih preizkušenj, ki pomenijo uvod potovanja proti skritemu središču. Labirint ima religiozno funkcijo obrambe pred naskoki zla: zlo ni zgolj demon, temveč tudi vsiljivec, tisti, ki je pripravljen oskruniti skrivnosti, svetost, intimnost razmerja z božjim. Do središča, ki ga labirint ščiti, lahko pride zgolj iniciant, tisti, ki se skozi iniciacijske preizkušnje (ovinke labirinta) pokaže kot vreden dostopa do skrivnostnega razodetja. Ko končno doseže središče, je kot posvečen: vpeljan v tajnosti in veže ga skrivnost. »Med labirintskimi obredi, na katerih temelji iniciacijski ceremonial /…/, se mora neofit že v toku tuzemskega življenja naučiti, na kakšen način bo prodrl v pokrajine smrti (ki pomeni vrata v drugo življenje), ne da bi zašel /…/ Po svoje je Tezejeva iniciacijska izkušnja v 13

kretskem labirintu enakovredna iskanju zlatih jabolk v vrtu Hesperid ali iskanju Zlatega runa. Pri vsaki od teh preizkušenj je šlo za zmagovito prodiranje v težko dostopen in dobro branjen prostor, v katerem se je nahajal bolj ali manj očiten simbol moči, svetosti in nesmrtnosti.« Prihod v središče labirinta, kakor po koncu iniciacije, vodi v nevidno domovanje, ki so ga umetniki vedno ovijali v skrivnost, točneje rečeno, vsak izmed njih si ga je lahko zamišljal v skladu z lastno intuicijo ali osebnimi nagnjenji. V zvezi z labirintom Leonarda da Vincija Marcel Brion imenuje družbo, ki jo sestavljajo ljudje iz vseh časov in dežel in napolnjujejo magični krog, ki ga je Leonardo pustil belega, saj načrt njegovega duha ni predvideval, da bi razlagal smisel osrednjega središča, labirinta. Labirint je lahko tudi kombinacija spirale, kroga, ničle in osmice. Izražal naj bi hotenje po upodobitvi dveh vidikov, ki ju ima neskončnost za človeško imaginacijo: nenehno nastajajoča neskončnost spirale, ki jo vsaj teoretično lahko mislimo brez dovršitve, in neskončnost večnega vračanja, ki jo prikazujeta slika in slikarstvo.

Dodatek 2: Podoba = Hymen/slika Hymen1/simbol, od gr. symballein, se pravi skupaj dati, skupek, skupaj vreči; ball 1 »Himen« (beseda, ki nas edina spominja na to, da gre za »skrajni krč«) pomeni najprej

združitev, združitev v zakonu, identifikacijo dvojice, zmes dveh. Med (francosko entre) dvema ni razlike, temveč identiteta. V tej združitvi ni več distance med željo (pričakovanjem polne prisotnosti, ki bi jo morala zapolniti, izpolniti) in izpolnitvijo prisotnosti, med distanco in nedistanco, ni več razlike med željo in zadovoljitvijo. Ne le da je razlika (med željo in zadovoljitvijo) ukinjena, ukinjena je tudi razlika med razliko in nerazliko … Deviškost »še nenapisane strani« nam ta prostor razpira. Nekatere besede še niso opremljene s podobami: nasprotje grešen – svet (»himen [od koder se začenja Sen], grešen, toda svet«; v drugi različici so dodani oklepaji, da je jasno, da se pridevnika nanašata na »himen«), nasprotje želja – izvršitev, predvsem pa sinkategorem »drugi« … Himen vstopa ( francosko entre) v votlino ( fr. antre). Entre lahko prav tako pišemo tudi z a. Ali nista oba € (a)ntre eden in isti? Littré pravi: »Antre, sam. m. sp. Odn.: 1. Votlina, globoka in temna naravna jama. ‚Votline, trinožniki, ki nam prerekujejo,‘ Voltaire, Ojdip, II, 5. 2. Figurativno. Votline policije, inkvizicije. 3. Izraz iz anatonimije. Ime za nekatere votle dele kosti. – Votlina, duplina, jama. Votlina ( fr. caverne), prazen prostor, konkaven, oblikovan kot obok, je splošen pojem, antre pa je globoka, temna, črna votlina; jama je slikovita votlina, ki jo je ustvarila narava, lahko pa tudi človeška roka. Antrum, antrn, v sanskrtu antara, votlina, reža. Antara pomeni prav tako interval in se navezuje na latinsko predpono inter (gl. fr. entre). Provansalsko antre; špansko in italijansko antri.« Geslo besede entrer (vstopiti) se konča z enakim etimolškim pojasnilom. Interval vmesnosti himna, vmesnosti – med – dvema; mika nas, da bi si ga predstavljali, kako se kot rečna struga zajeda v dolino ( fr. la vallée) (vallis), brez katere ne bi bilo gore, dolino, kakršna je sveta dolina med vzpetinami Parnasa, bivališče muzi in domovanje poezije, toda intervallum sestavljata inter (vmes [ fr. entre] in vallus (drog [ fr. pieu]), kar ne pomeni droga med dvema drogovoma, temveč prostor med dvema palisadama. Tako Littré … Obstajajo razprave o membranah ali himenologije in opisi membran ali himenografije. Po pravici ali po krivici etimologijo besede »himen« pogosto izpeljujemo iz korena u, ki ga najdemo v latinskem suo, suere (šivam) in uphos (blago). Himen bi bil torej drobna nit (syuman) (syuntati, zaštit, sinta, igla; svhuo, šivati, suo). 15

Obstaja celo hipoteza, ki jo včasih spodbijajo, da gre za zvezo z besedo himna, hymne, ki bi torej ne bila le naključni anagram besede himen, hymen. Besedi naj bi bili v zvezi u uphainô (tkati, plesti – pajkovo mrežo – izdelovati) z uphos (blago; pajkova mreža, nit, besedilo) in umnos (votek, zasnova pesmi, po izpeljavi poročna in pogrebna pesem). Littré »po Curtiusu izhaja dinos iz istega korena kot drao, tkati, dros, tkanina: v davni dobi, ko še niso poznali pisave, so si večino besed, s katerimi so označevali pesniško kompozicijo, izposodili pri umetnosti tkanja, zidave itd.“. (Derrida)

Kot zapiše J. Lacan v Štirih temeljnih načelih psihoanalize: strukturo tukaj jemljem na ravni subjekta, vendar pa odseva nekaj, kar je že v naravnem odnosu, ki ga oko vpisuje na stran svetlobe. Nisem preprosto (to točkoliko) bitje, ki se znajde v geometralni točki, od koder je mogoče dojeti perspektivo. Na dnu mojega očesa se gotovo riše slika. Slika je seveda v mojem očesu. Vendar pa sem jaz, jaz sem v sliki. To, kar je svetloba, me gleda, in po zaslugi te svetlobe se na dnu mojega očesa nekaj slika – in to ni preprosto skonstruiran odnos, objekt, pri katerem se mudi filozof –odblisk površine, ki zame ni vnaprej umeščena v svojo razdaljo. Tukaj je nekaj, kar vpelje tisto, kar se v geometralnem razmerju izbriše – globino polja z vsem, kar ta globina prinaša dvoumnega, spremenljivega, česa nikakor ne morem obvladati. Pravzaprav me ona zgrabi, mi vsak trenutek prigovarja in pokrajino spremeni v nekaj, kar je drugačno od perspektive, v nekaj, kar je drugačno od tistega, čemur sem rekel slika. Slik in korelat, ki ga moramo vstaviti na isti kraj kot sliko, se pravi ven, je točka pogleda. Mediacija med prvim in drugim, to, kar je med obema, je nekaj, kar je po naravi čisto drugačno kot geometralni optični prostor, nekaj, kar igra prav obrnjeno vlogo, kar ne deluje zato, ker bi bilo prepustno, pač pa, prav narobe, ker je … presojno, je zaslon. V tem, kar se mi kaže kot prostor svetlobe, je pogled vselej neka igra svetlobe in neprosojnosti. Prav to zrcaljenje iz jedra moje pravkaršnje zgodbice, prav to me vselej na vsaki točki zadrži, ker je zaslon, ker prikazuje svetlobo kakor blesketanje, ki ga preplavlja. Skratka, v točki pogleda je vselej nekaj dvoumnosti dragulja. In če sem sam sploh kaj na sliki, sem prav tako v tisti obliki zaslona, ki sem ji malo prej rekel madež.

(gr.): sprožiti in iz/vreči; katabole: dejanje, akt sprožitve: parabole kot primerjava; sumbolon: znamenje spoznanja; diabolos: hudič (ki spravi skupaj moškega in žensko, izsiljena ljubezen). Po M. Heideggru bistvo za umetnost, umetniškost (die Offene) kot predležeče (to hypokaimenon: bistvo stvari), odprtost v jasnini (Lichtung): vez forme in snovi (die eigentlichen Dingen). Vez objekta mali a kot forme za das Ding in pa svetlobnostne snovi kot predležeče vsem stvarem. Hymen, zalepka za oči: slika/pogled, objet petit a, »milieu, pur … de fiction«, ali kot zapiše S. Mallarmé: »ki se ne predre, raztrga … zrcalo, ki se ne razbije«; privid svetlikanja, zrcaljenje in blesketanje, madež in zaslon (ki preživi prav vsako razdeljenost v spolna bitja: Lacanova lamela), navidezna ograda/stena, zastor in zavesa: Wandband2 kot stenovez in varovalka za ničnost materničnega prostora 2

chambre noir blesketanje <- phi>

nepresojnost hora<izvir svetlobe> chambre claire

Pogled

»Obe skrajnosti, skrajnost čiste Notranjosti in skrajnost Notranjosti, ki gleda v to čisto Notranjost, zdaj sovpadata … In ker sta izginili kot skrajnosti, je izginil tudi srednji člen kot nekaj drugega med njima … Ta zavesa, Vorbang, se tako dvigne nad Notranjostjo, in tisto, kar je prisotno, je dejanje, v katerem Notranjost gleda v Notranjost, vizija Homonima brez razlikovanja, ki samega sebe odriva od sebe in se postavlja kot jasno razločljiva Notranjost, pri kateri pa je vendarle ravno tako neposredno prisotno razločevanje obeh členov, ki je zavest o sebi … Tako je jasno, da zadaj za to zaveso, ki mora biti Notranjost, ni ničesar, kar bi bilo vredno videti, razen če mi sami prodremo v njeno ozadje, tako bolj 17

slike, ničnost hore = umetnosti in umetnine kot bitna ničnost: Nichtsein notránjega, das Innere des Inneres medena kot slikarstva-umetniškosti kot univerzalne luknje, vesoljne črne luknje in praznine – entropije. Življenje videzov/dozdevkov in boromejskih zank, njihova Geschick, usoda v Niču/Biti, v bitju eksistence slike kot iz-bitju v jasnino, Lichtung, ki je svet: svetloba, Lichtung/Welt. Vesoljna črna luknja, zev/luknja, substancionalna odprtina slike in razpoka v uživanju slikarskega telesa. Ljubezen kot mistično je Eno, y a de l’Un telesa moškega = artista in ženske = umetnine, v krogu/kroženju koncentrično imaginarnega telesa slike, ki je po delih: del, večji od celote, od Enega, ki manjka umetnostnemu seksualnemu razmerju. Orfejev spev je notranji pogled v smrtnost ljubljenega Bitja, pogled: l’objet petit a, se pravi bitja, ki že odhaja za zaveso (Wandband) Hada, v praznino notranjih prostorov …, v smislu njegovega obratnega pogleda: pogleda v ničes biti/bitja slike, ki ga ljubi. V manko manka kot odsotnost v nebiti. A prav s tem mankom Orfej ljubi. Z mankom prilastitve (appropriation, Ereignis) kot osvoboditve Jaza v nezavednem. Kot v ženski roži = sliki v križu (falos = umetnik kot racionalistični artist) Heg-

zato, ker naj bi bil tam nekdo, ki bi lahko gledal, kot zato, ker naj bi bilo tam nekaj, kar bi bilo vredno videti … Vendar pa obenem iz tega sledi, da nismo mogli neposredno prodreti skozi ozadje in se ob tem izogniti vsakršnemu razmisleku.« (Hegel o »zavesi« po J. Derridaju, Disemination) Brati od spodaj … in prištetje lista v obratni smeri … nikoli gube ne najdemo v obratni smeri … drug list, ki odgovarja drugi možnosti … druge smeri … Guba … na eni sami strani, ki zaustavi naš pogled … in zakriva … serija gub, pozlata … kot v vezavi knjige … da se razgrinjaš nad sredino in se raztezaš do skrivnostnega ozadja kot predscene … priprave za odmor in praznovanje … pomešanost obojega v dvoj<n>em … odmor in povečava iz sredine … In spuščanje in dvig zavese, ki odgovarja onostranstvu … ki odgovarja temu, kar zakriva, skriva platno … ga dela zagonetnega, v skrivnosti prapodobe.« (Prilagoditev teksta: S. Mallarme, Le Livre) 18

lovega uma … Und der wilde Knabe bracht Röslein auf der Heiden … Hilf ihr doch kein weh in ach, sie musst eben leiden … Röslein, Röslein, Röslein rot, Röslein auf der Heiden … Uboj, pozaba, smrt(nost) ženske rože, rože kot la toute, kot cele Ženske/Umetnine, napoveduje smrt(nost) moškega (racionalističnega) prvotnega nosilca, Orfeja quod castrationem, ki mora pasti in odpasti v pomenu padlega, prečrtanega falusnega pred- in praprimordialnega označevalca = tradicionalnega artista kot lažnega nosilca umetniškega = spolnega razmerja. Fall (i. e.): ideja/ misel o drsenju, od tod prevara, varanje, varljivost, padec, zdrs, navidezen in lažen in varljiv; phallo (gr.): padati od padca; fallu: manjkajoči člen, kar manka, manko, pogrešan, zmoten, neizpolnjen, zapuščen, in v stečaju, zaustavljen; fallere, falsum (lat.): varanje, privid, lažnivost, lažen; falax: prevara, prevarant; falloir (fr.): lažniv, umanjkati, razpoka; fall (angl.): umik, odpadek, padec, zlom, razpad, umanjšanje, zabloda, zmota in nazadovanje, past; Fehler (nem.): napaka, padec, izjalovitev. Užitek: la jouissance de l’objet petit a = uživanje v umetnini, slikanju, slikarstvu je torej že in še dozdevek, največji, najdaljnosežnejši dozdevek. Mi nismo tudi že in še dozdevki, ampak smo že in še subjekti, ki nas razjeda črv, Lacanov »črv«, simbolični ob/stanek nekega primordialnega označevalca, ki je v resnici Eden manj plus a: presežnostni užitek in aseksualnost umetnine, ki naj določa spolno diferenco „moškega“ in „ženske“, binarnost spola in aseksualni manko. Nič, manj kot nič. Todestrieb kot Lebensnot in Liebestrieb ter Liebeswunsch in la jouissance de l’amour v Orfeju je neki clinamen: razmerje glave in pogleda, ust in anusa, glasu in roke v faličnem dejanju, tj. dejavnosti, ki v skrajni meji rezultira v semenu pansemenske le grumeau = umetnosti, slikarstva/slike, se pravi strdka pansemena (u)podobitve, ki je v resnici forma forme za das Ding, za željo umetniškega akta. Objet petit a kot pomnožitev in amebnost, ki prestopi falusno osmico samega slikarja: krog vseh krogov v Sinthomu, krog/osmica, ki je Eden slike in slikarstva.

Upognjenost, »obročje«/timpan, vzajemno in hipnotično zrcaljenje zrcal, zrcala moškega umetnika in ženske umetnine, je seksualnost brez razlike, diference, brez spolnega dejanja, faličnega akta in brez nasilne tetičnosti, vdrtja in predrtja. Spolnost kot stik moškega in ženske: spojitev spolov je prenesena v erotični dogodek slike, zdaj tu, kot bi dejal Lacan. Dogodek spolnosti = slikarstva je izvenspolen/ horsexe in hors/telesa, brez penetracije, jin-janga in jang-jina. Moško in žensko spolnost umetnine tu lahko označimo kot s(i)lo trenutno trajne podvojitve, potrojitve, pomnožitve, obkroženja v realnem svetu likovnih dosežkov in presežkov, upognjenost, ki seksualno = slikanje in sliko v resničnosti izniči, prevrednoti … ne v posest/lastnino (Eigenschaft), ampak v zamaknjenost kot v eno slikanja in v enem slike: y a de l’Un. Podoba/šifra kozmosa je seksualna, erotični odnos kot čisti, nedotaknjeni, simbolni sexuel rapport, odnos med spoloma, razmerje dveh, ki naddoločata načrt, upognjenost odnosa, ki določa vsa razmerja in vse odnose v Raum und Welt, in Zeit als absolutes Sein, v Sein als Nichts, v bit in bitnost neuničljivega, a končnega sveta Podobe kot enigmatsko »šifr« (arab. Ničla) nastajanja, minevanja in smrti umetnine = spolne shizme slike kot večno vračanje Podobe, njene umetniškosti in temeljne resnice. Odnos med spoloma - med moškim kot slikarjem in žensko kot umetnino - določa red, modus vivendi in princip/načelnost neskončne proizvodnje, katere minljiv ostanek je slika podoba, njegov clinamen = slikanje kot jedro (Kern) bistvenih moči, kot Wesenkräfte posameznih artistov/subjektov-v-procesu. Umetnik kot subjekt-v-procesu pa je bitje v nastajanju, ki osvobodi posamezne umetniške lastnosti (eigen. Eigenschaften), da bi kot revolucionar dopolnil in presegel ničtost biti umetnine. Subjekt-v-procesu kot osvobojen, entfremdet in entwertet, ex-esse kot iz-bitje v nič in bit, katerih meja je na eni strani Todestrieb kot končna shizma objekta mali a, tj. umetniškosti umetnine, in/ali osvoboditev: roža = veselje in svoboda v racionalnem križu uma (Hegel), na drugi pa samadhi in sûnyâta, praznina, 20

ki je polnost, polnost in popolnost, ki je vsa praznina. Erotični odnos se v vzhodni misli spremeni, brez tetičnosti in histeričnega krča. Kako doseči torej nekaj, kar ni v celoti niti nič (u)podobitve niti zaprečenost slikarja? Kako doseči stanje telesa in duha, ki bi bilo enkratno in popolno hkrati? Slika kot clinamen in umetnost kot me-den, umetnik kot subjekt v nastajanju, minljivosti in večni, neskončni proizvodnji, osnovna, temeljna amebnost (ambh), prestop, prestopanje v bitje prapodobe kot možna in mogoča eksistenca Umetnine. Bivanje za-sebe in na-sebi in vendar v družbeni pogodbi s svetom in nastajajočo umetnino: kot uresničen paradiž, vrtovi Edna kot pri/ložnost in pri/loženost božanskega in hkrati smrtnega panspolnega razmerja med sliko in slikarjem. Sprava kot spravljenost s seboj in drugim, drugim v sebi in z velikim Drugim, z Umetnostjo z velikim U-jem, z drugim od drugega in z objet petit a kot umetniškostjo slikovnega dajanja in dejanja.

ženski spol

Ф S/ a

Ding neartikulirani goni Unbewusste temà | lux nera Soleil noir gouffre phobique obnemogla la jouissance



kanali tò phôs



pogled | Orfej Selbstbewusstsein hor(s)sigifié Urverdrängung Lebensnot kot Todestrieb in Liebestod

grumeau absolutes Wissen svetloba, phôs predzgodovinski Drugi bledi demon

Goni, želja, “stava”

“predstava” = Vorstellung

Lacanov “strdek”

= stellung, Gestell

Orfejev pogled

umetnost, umetnina

= po-stavje slike

= umetniškost = označevalna luknja

slika kot “predstavništvo predstav”

Lacanovski objet petit a

emerik ernard

Emerik Bernard (1937) se je po opravljeni Šoli za oblikovanje v Ljubljani leta 1960 vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici, pri katerem je leta 1968 končal tudi specialni študij slikarstva. Med letoma 1985 in 2007 je bil zaposlen na ALU, najprej kot docent za risanje in slikanje, leta 1995 pa je bil izvoljen za rednega profesorja. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 1968 študentsko Prešernovo nagrado na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, 1986 Župančičevo nagrado, 1987 nagrado Prešernovega sklada za dela razstavljena na Beneškem bienalu in 1997 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2001 je bil izvoljen med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot izredni član, od leta 2007 pa je redni član SAZU. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Živi in dela v Logatcu in v Ljubljani. 23

Delitven, a tudi povezujoÄ?i poseg, 2015, akril na platnu, 130 x 271 cm 25

Povezanost presledkov, 2018, akril na platnu, 140 x 200 cm 26

živko arušič

Živko Marušič (1945) se je rodil v Colornu v Italiji. Leta 1967 se je vpisal na beneško Akademijo lepih umetnosti, kjer je študiral v letih 1967–1971 in študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (prof. Z. Didek, G. Stupica in J. Bernik), kjer je leta 1975 zaključil specialistični študij s temo Fotografija kot osnova za nastanek slike. Zanj so pomembna potovanja: leta 1977 v Pariz, leta 1979 na Sicilijo, leta 1983 v Rim in leta 1991 v Madrid in London ter študijsko bivanje v Benetkah. Marušič je za svoja dela prejel veliko nagrad, leta 1998 tudi Jakopičevo nagrado za slikarstvo. Živi in dela v Kopru. 27

Brez naslova, 2018, pigmenti, vosek na laneno platno, 100 x 143 cm 28

Brez naslova, 2018, pigmenti, vosek na laneno platno, 100 x 143 cm 29

Brez naslova, 2018, pigmenti, vosek na laneno platno, 78 x 143 cm 30

Brez naslova, 2018, pigmenti, vosek na laneno platno, 10 x 17 cm 31

suzana rborović

Suzana Brborović (1988) je leta 2013 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2016 je zaključila dvoletni mojstrski študij slikarstva na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu pod mentorstvom prof. H. C. Ottersbacha. Za svoje delo je prejela študentsko Prešenovo nagrado (2012) in Essl Art Award CEE (2011). Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Njena dela se nahajajo v zasebnih in javnih zbirkah kot sta Essl muzej in Bayer Kultur. Med izbrane samostojne razstave sodijo Matrika z Urošem Weinbergerjem (2018) Galerija DLUL Ljubljana, Made in Germany (2017) Galerija Equrna Ljubljana, Flags and Flaks (2017) Archiv Massiv Spinnerei Leipzig, Ideals and Sections (2016) Anette Müller Gallery Düsseldorf in Triple section (2014) Prepih/ MSUM Ljubljana. Izbrane skupinske razstave: Prrrrrrr (2018) Mestna galerija Ljubljana, Moving future (2017) Abtart Gallery Stuttgart/Spinnerei Leipzig, The Next Conversation (2017) Abtart Gallery Stuttgart, The Architecture Of The Soul, Body and Heart (2016) Mestna galerija Nova Gorica, Klasse Ottersbach (2016) Bayer Kultur Leverkusen, Transmission (2015) Triumph Gallery Moskva, Contemporary Slovenian Painting (2014) Galerija Cankarjevega doma Ljubljana. 32

Origin, 2015, akril in tuĹĄ na platnu, 140 x 120 cm 33

Made in Germany, 2017, akril, sprej in tuĹĄ na platnu, 180 x 160 cm 34

Battery, 2017, akril na platnu, 140 x 140 cm 35

maruša uštar

Maruša Šuštar (1977) je leta 2006 diplomirala pri prof. Zmagu Jeraju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je 2016 zaključila tudi podiplomski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu in prof. Marjanu Gumilarju. Od leta 2009 je imela več samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem. Sodelovala je tudi na vrsti preglednih razstav sodobne slovenske umetnosti, med katerimi velja omeniti Sodobno slovensko slikarstvo v Cankarjevem domu in piranski Mestni galeriji (2014), Magija umetnosti – Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013 v Vili Manin v Passarianu (2014), na Dunaju (2015) in v Zagrebu (2015) ter pregled novejšega slovenskega slikarstva Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji v Ljubljani (2019). Leta 2009 je prejela nagrado Essl Art Award CEE 2009 – posebno povabilo Vienna Insurance Group, leta 2014 pa prvo nagrado ART MUZE za slikarsko delo. Kot svobodna ustvarjalka živi in ustvarja v Srednji vasi v Bohinju. 36

Raz-obliÄ?enje humanega, 2019, olje na platnu, 200 x 170 cm 37

UmobeĹžniki, 2015, olje na platnu, 100 x 240 cm 39

Globoko nad nami, 2014, olje na platnu, 170 x 240 cm 40

Padle zvezde, 2015, olje na platnu, 120 x 150 cm 41

enej ala

Enej Gala (1990) je študiral slikarstvo na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer je 2015 opravil tudi magistrski študij. Leta 2014 je bil na študijski izmenjavi na akademiji WDKA (Willem de Kooning Academy) v Rotterdamu na Nizozemskem. Na zadnje je samostojno razstavljal v koprski galeriji Loža v sklopu XVII. edicije festivala Maravee sicer pa med samostojnimi razstavami izstopata projekt The Stable v beneški Galeriji A+A (2015) in Prefabrick v galeriji Fabbrica del Vapore v Milanu (2016). Med zadnjimi skupinskimi razstavami velja izpostaviti Brain-tooling v Pieve di Cadore z Dolomiti Contemporanee, Artissima Art Fair v Torinu, Pogled 8 v Galeriji Božidar Jakac (2016) in 31. mednarodnem grafičnem bienalu Nad tabo/ti / Over You, MGLC v Ljubljani (2015). Je član društva Fondazione Malutta, s katerim je na zadnje razstavljal v Giudecca Art District v Benetkah, Monitor Gallery v Rimu in muzeju Santa Maria della Scala v Sieni. 42

Popravljeni predmeti, 2018, meĹĄana tehnika 43

Popravljeni predmeti, 2018, meĹĄana tehnika 44

Popravljeni predmeti, 2018, meĹĄana tehnika 45

Popravljeni predmeti, 2018, meĹĄana tehnika 46

poezija Kaj je v resnici poezija? Kaj je resnična Poezija, določam negativno, per negationem. Visoka lega pesništva je brez moraliziranja, celo brez vsakršne morale, in brez resnic ali izrekov, ki bi /prav to/ lahko postali; in brez opisov, deskripcije, programov, se pravi brez programskosti, ideoloških vzorcev, brez »sociale«, »sociologije« in »politike«, »nacionalizmov«, brez filozofskih definicij, brez psihologiziranja, brez analiz in analitičnega uma. In brez pretirane jasnine, jásnosti, pojasnjevanja, ki že lahko zapade v banalnost. Na meji med zavestjo-podzavestjo, v meji razpadanja mišljenja, čustva, doživetja; z neprimerno zbranostjo, s skrajno konciznostjo Besede. V bližini tega, kar /po/imenujem »logika občutja«, občutenja, logique de la sensation; kjer je Subjekt v ospredju, a vendar izgubljen, ugreznjen, vpet v kozmično enigmo Bitja; v zvočno, vizualno in slogovno in ritmizirano moč ustvarjale Igre … In je – Tekst, Pesem, Poezija – tudi in predvsem: Užitek, plaisir, se pravi zadovoljstvo, uživanje, jouissance, Lacanova jouissance kot, v fonetičnem prevodu: j’ouïs sens: poslušanje, »prislušje« v smislu poetične besede, umetnine … Kar zdaj velja tako za Debeljaka, Kocbeka kot za Anjo Golob in Nevo Lučko Zver. Pri njiju je svetloba še bolj očitna; pri Alešu in Matjažu je lumen še zakrit in prihaja iz globoke tème, iz „črnega sonca“ melanholije. R. Barthes v Zadovoljstvu v tekstu: V primerjavi z zvoki jezika glasna pisava ni fonološka, ampak fonetična, njen cilj ni jasnost sporočil, ampak uprizoritev čustev; to, kar išče (v perspektivi naslade), so nagonski incidenti, to je v kožo oblečeni jezik, tekst, v katerem lahko zaslišimo zrno iz grla, patino soglasnikov, strast samoglasnikov, celotno stereofonijo globoke telesnosti: artikulacijo telesa, jezika (langue), in ne pomena, govorice (langage) … 47

Tekst prakticira neskončen odboj označenca, tekst je odgodilen; njegovo polje je polje označevalca; označevalca si ne smemo zamišljati kot »prvega dela pomena«, njegovo materialno vežo, temveč, nasprotno, kot njegovo naknadnost (ápréscoup); neskončnost označevalca pa tudi ne napotuje k ideji neizrečenega (nedopovedljivega označenca), temveč k ideji igre … Matjaž Kocbek: URA SRČNE ZGODOVINE (Izbrane pesmi) GRAN CANYON Iz krvave postelje šine labod! Glavica mehka, voljna z modrimi sledmi, kot divja morja, nežno vpeta nad očmi! Kako se drobi med dlanmi, kako s kemijo shodi, v velikanska usta piha s tisoči piščalmi! Zdaj kosijo orle! Koščice prhutajo, besede se z nevarnim bleskom obdajo! Japonski dež, ki s tiho energijo seda v oči! Konjski hrbet, lokvanj, slišim strašne poke! Tekst je radikalno simboličen: umetniško delo, o katerem zasnujemo, zaznamo in sprejmemo integralno simbolično naravo, je tekst. Tekst je tako povrnjen govorici; strukturiran je kot govorica, toda decentriran, brez zapore … Metafora Teksta je metafora omrežja; če se tekst razteza, potem se razteza pod 48

učinkom kombinatorike, sistematike. Tekst ni torej nobeno izkazano vitalno »spoštovanje«: lahko je prelomljen; Tekst se lahko bere brez poroštva svojega očeta; obnova medteksta paradoksno ukine dediščino. To ne pomeni, da se Avtor ne more »vrniti« v Tekst, v svoj tekst; njegova inskripcija ni več privilegirana, očetovska, aletična, marveč ludična ... Aleš Debeljak: TUKAJ, ZATE, TAM PRISOTNOST FIZIKE so: razni kraji trajna skrivališča, pot zvezde repatice in kar se spomni še kdo drug. – potem neizmerljiva širina neba, ki je razpeto čez. tiho kakor pergamentna šifra, ki ne bo nikoli razvozlana, in vse, kar pride hip pred enoličnostjo, da se vtisne v razmehčan beton: ti. – prstni odtis in tvoj up in sen: iz oči v oči s čistokrvnim zanikanjem. kakršen si, boš vedno tak. izgubljen za tisto, kar bi nekoč lahko postalo zanesljivo. zadaj za teboj ni nič, spredaj pred teboj ni nič. kakor križ od vzhoda do zahoda in počez: raztelešena žival in brinove jagode, razsute naokoli. – ni ravnovesja in ga ni: o, dotaknjene stvari! kjer iz fotokopije davnega spomina omamno diha ali divje seme igre ali kriterij popolnosti: biti voda vseh oceanov, biti trd v sto spremembah, samoten, prost. natančen kakor osji pik in zrel za tehniko zločina in lastne smrti.

„SOLEIL NOIR“ MELANHOLIJE ALI „POLITIČNOST“ V POEZIJI Osnova je trditev, da beseda spremeni odnose le, če je v meji, v krču, če se dotika temeljnih vprašanj človeške eksistence; če bistveno zaniha kodeks in ustroj civilizacije in ustaljene zgodovine. Ne gre mi torej za zagovor posameznih poetik, temveč za celostni okvir poetske skušnje v prehodu devetnajstega v dvajseto stoletje, se pravi skušnje, ki je porušila večtisočletne norme v oblikovanju pesniške besede in v svojem rekanju ustvarja temeljne pogoje za novo eksistenčno skušnjo; za prevrednotenje vrednot Subjekta, ki šele – zdaj – nastaja in oblikuje svojo, subjektivno, individualno in hkrati absolutno videnje odnosov in stvari, tj. edino možno in izvirno, pristno moč izjavljanja, spreminjanja in /pre/oblikovanja zgodovine. V tem sta pesniška usoda in poslanstvo, v tem sta najvišja vrednost in odgovor na vprašanje: zakaj, čemu je poezija? Izhodišče spraševanja o poeziji in avantgardi je trditev, da je revolucija pesniškega jezika vedno identična z revolucioniranjem bistvenih odnosov, da pa se hkrati tudi vedno znova izkaže njena nemoč, izjalovitev. Zato je mejni poetični diskurz podoba krutosti in smrti, uničenja in zla; in smeha, ironije: zrcalo nekega poraza, manka, nemoči. Govorimo o poeziji kot skrajni meji besede in dejanja, ki nastopa v imenu igre in združitve, premaganja razlike in odtujitve; v imenu polnega telesa, »brez organov«; ki ni nikoli organizem, odvisen in pokoren. V mislih imam tisto poezijo, ki je bila vedno možnost prebitja, predrtja, porušitve vseh ograd in vsakega sistema, kajti le tako lahko govorimo o njenem odnosu do zgodovine, o njeni zgodovinski moči, o njeni zgodovinskosti. Torej bo govor o revolucionarni poeziji, ki pa nikoli ni bila revolucionarna v tistem pomenu besede, ko se takšno poimenovanje zveže z nekim le na videz realnim, tj. historičnim preobratom. Revolucija pesniškega jezika ni del neke funkcionalne celote, sistema, gibanja, smeri, temveč se godi zunaj zgodovine, pa vendar je zgodovino določala, predvidela, 50

uresničevala. Bila je nova zgodovina, uresničena v besedi, v subjektu, iz subjekta, ki se, iz epohe v epoho, postopoma vrača in se udejanja kot tisto novo. Anja Golob: DIDASKALIJE K DIHANJU MREŽA NAD MANEŽO Tom Daley se obrne in se hrbtno počasi bliža robu deske. Peti pomoli čezenj in obmiruje v tišini. V mislih ponavlja zaporedje salt. Srbská Kamenice, Češkoslovaška, 26. I. 1972, Vesna Vulović edina preživi prosti pad z višine 10160 metrov, na kateri v trenutku eksplozije leti letalo družbe JAT. Josef K. na klopi v parku zgodaj popoldne, po vaji, zbrano prebira neki Sartrov esej. Zvečer v rdeče-belem trikoju z bleščicami in strelo čez prsi zamišljeno sedi na prečki trapeza pod vrhom šotora in opazuje drobne gledalce daleč pod seboj. V tem hipu si želi samo eno: da so pozabili napeti mrežo nad manežo. Da bi šlo enkrat, četudi le enkrat, enkrat samkrat, zares. Ni nor, samo živel bi rad, in za življenje vse tvegal, brez kajti. V garderobo z napisom Tura inspicient pomoli glavo: »Dve minuti,« reče in odide. Mož samozavestno vstane in se po ozkem prehodu napoti proti odru. Čez hip stopi nanj, upočasni korak, dela se, kot da bere, in odsotno prične: »Biti ali ne biti …« In kot na ukaz, kot na ukaz v parterju nekdo vstane. To se ponavlja. V tem je vsa umetnost. Kar je, je poezija. Tudi smrt. Tudi nič. Tudi tu, tudi. Beseda je seveda o mejni, minorni, »nedozoreli« literaturi, ki se neprestano izmika definicijam, teoriji, estetskim opredelitvam, kajti njen jezik je heterogen, pulzirajoč, nepregleden, brez stila, izenačen z živo eksistenco in njeno menjavo, spreminjanjem. Jezik minorne literature ničesar ne poveže, sintetizira, zaključuje; 51

je brez morale in spoznanja. Minorna literatura ni afirmativna v klasičnem razumevanju evropske literature; v njej vladajo negacija, odpor in blasfemija, krik, na meji fragmentarnosti, na meji shizoteksta. Nič več metafor in vsiljenih vrednot, nič védenja, zavesti; samo materializem in golota teksta. Minorna poezija je stalna reverzija-inverzija v odnosu pesnik-zgodovina, stalno iskanje, eksplozivnost, večni vitalizem in temačna sla, sprotno prilaščanje svojega, lastnega, združenega, političnega telesa. Da, resnični pesniški jezik je vedno skrajno političen, a zunaj politike; vedno je anarhična želja po zrušenju, razkristjanizaciji telesa družbe in besede. Mejni pesniki, čeprav navidez odsotni in prikriti, so svoj čas bolj kot drugi skusili na lastni koži, do norosti, kastracije in smrti; bolj kot drugi so sprevideli in doživeli vsa protislovja svoje epohe in, kot pravi Kristeva, igrali radikalno subverzivno vlogo v nastajajoči upornosti in revolucioniranju; in tako bistveno pripomogli k zlomu in mutaciji družbenih struktur. Njihova pisava ni nikoli načelna, manifestativna, ampak je že politično telo, ki odloča in spreminja. Ti skrajni, mejni, nerazumljivi teksti so plaz, ki vodi v upor, ki ruši vse ograde in strga vse ovoje, posredništvo, scenografije. Pasolini pravi: edina sila, priča sedanjosti, je preteklost. Treba se je vrniti, začeti znova. Le tako bodo premagane ubijajoča toleranca in politična represija ter morala varčevanja, z denarjem, s spermo, ki kastrira vsako odločnost. Le tako bo zaustavljena degeneracija telesa in spola, sadizem oblasti, državne in kulturne industrije. Konec vladavine impotence, nemoči in onanije. Treba je razkriti vsako iluzijo. Treba je porušiti prav vsak sistem in teorijo, ki je zaprtje in stekleni zvon in gosta mreža, zakovanost semen in križni vbod, trenutek groze, strašni vozel; za materijo, za čutnost. Treba je prebiti, prebosti, perforirati horizont, kjer vlada hermenevtičnost, zakrivanje, strahotni sarkofag. Treba je dobiti, prilastiti nazaj svoje telo; ped za pedjo, noht za nohtom. Treba je prebiti, premagati, prekoračiti mejo, ovitost kože in polti; 52

Neva Lučka Zver: RAZSEŽNOSTI 00:00 Končni lok začetek sklene. Tu sem, znova. Niham med srebrnimi planeti. Prerojena v breztežni zibelki besed. Topla luč, sramežljivi nasmeh. Pernate okončine. Tam sem, znova. Talijo se ledene sveče. Še danes dremajo vilinke, zalezovalke iluzij.

strgati je treba zaveso, predreti himen, pretrgati popkovnico, ki nas še veže na sistem, na organizem, ki nas podreja ter duši. Zato užitek v prepovedi, v njeni porušitvi, v perverznosti in v goloti v minornih tekstih. Strah pred goloto in strah pred skrajno mejo, pred predrtjem materničnega ovoja; da se ponovno združiš, da ni distance, nemoči. Strah in groza povečujeta željo po prekoračitvi, po zlomu prepovedi; v tej meji je ekstaza; zaradi nje so kazen in uboj ter žrtvovanje; ona združuje mitsko in notranjo, osebno, pesnikovo skušnjo. Jezik te poti je jezik shizofrenije, neulovljivi jezik podzavesti in telesa, neartikuliran, a vendar čist. Zato pravi Artaud, da je vsak resničen, pristen jezik nerazumljiv. Jezik je krik, grgranje, izenačeno z dejanjem. Revolucionarni pesnik je Momos, bog roganja in ironije, divji, dobri bog anarhije, ki zasmehuje svojo naravo; s klopotačo in norčevskim žezlom v roki; nočni glas, poslanec noči, sanja, ki govori, Hermes, dvojnik v norosti sanj; strahotni piš, udarec in veliki preoblikovalec, vedno sam, vedno v življenju; in vračanje človeka, ki je obkrožen z udarci ognja; in mumija, ki hodi, ki zna živeti svojo smrt; vrnitev brezna in temačna moč. Pesem je ostrganje telesa, trenutek agonije; in ritmiziran padec, nagnjen in uklonjen ritem; premaganje nasprotij, Heliogabal, se pravi eno bitje. To pa je mogoče le v robu smrti, zato je mejna akcija poeta enaka dejanju anarhista. Seveda pa je potreben odnos, ki nas vrne v pristno bivanje, v resnično identiteto. Ta odnos je pri de Sadu, Lautréamontu, Buñuelu in Bataillu, pri Artaudu v plesu, v krutem, čutnem plesu človekove telesnosti, ki razreši vsa nasprotja, zruši razum in logiko, križ lo gocentrizma in krščanstva; hierarhijo, podrejenost in topost; v plesu, ki je v njem skrit skrajni materializem, skrajna dialektika. In kruti ples minorne literature je identičen z ekstatičnim plesom v mitih in ima tudi isti namen: da združi in osvobodi. Združitev v mitu in plesu je fizična in ontološka, se pravi, da omogoča spoznanje meje sveta, ki je v strasti življenja 54

in nujnosti smrti. Ples je torej eros, električni atom; in živi bič, ki integrira, ki vrača vase; ki zniči vsako družbeno, moralno omejitev in načelnost. Tako se uresničuje človekov duhovni in telesni preobrat, njegovo novo ravnovesje. Človek postane zdaj resničen, pristen, avtentičen. Vendar zahteva to od njega skrajno izpostavljenost; v njem se hkrati dogaja izenačenje s svetom in odkrivanje lastne, temeljne moči. Subjekt v procesu, shizosubjekt minorne literature, je pasiven in aktiven, ustvarjalen in rušilen, vendar vedno onstran iluzije. Njegov ples je ples krutosti kot živo, nikoli dovršeno gledališče človeškega telesa, divji upor proti navideznim, nepredirnim, jalovim vprašanjem, ki gradijo svet brezhrbteničnih ličink, v katerem se večna noč osvobodi odvečnega mrčesa, svet, ki nastaja le zato, ker je telo vseh časov v lakoti izgubilo svojo prvotno vezljivost; in v brezkončnih teorijah izgublja črno, grenko blato svoje energije (Artaud).

matjaž ocbek

Matjaž Kocbek (1946–2013), pesnik slikar in dramatik, je izdal devet pesniških zbirk. Prva predstavitev njegovih slikarskih del je bila v piranski Mestni galeriji. Na ljubljanski univerzi je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo ter študij nadaljeval v Parizu. Živel je v Ljubljani, sicer pa večkrat potoval v Indijo, na Kreto in področje Sredozemlja nasploh. Pri Ediciji Hyperion so leta 2015 izšle izbrane pesmi Ura srčne zgodovine. Bil je sin pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka. 56

Matjaž Kocbek: URA SRČNE ZGODOVINE (Izbrane pesmi) PABLO, PAVLE! Zeleni gozdovi šumijo! Zeleni izbruhi smrti Pablo, Pavle! Eksplozije olivnih vetrov, masten mrtvaški zrak vaju obdaja Pablo, Pavle! O Amazonas, Cerknica, ženske z istim mlekom, otroke sta plela, nežne kruhke pekla, počivala v sladkem večeru nad bitji sejnih dvoran, Pablo, Pavle! Obrača se kamen, geometrijski prebliski, slutnja porisane prostornine, obrača se izpiljen prostor, košutin mir, vročina, sol z bleščeče roke, noč, ki izlije se v predal! Ležimo in godemo! Tujki ležijo v ženah, velikanske reke se izlivajo, kontinenti pritrkavajo, revolucija prede varna naročja, tople koledarje, Coca Cola je zelena! Fiziki rečejo: prepadi so, prepadi varnih iglic, novih optik, ploskih misterijev! 57

Voda žubori v goltance velikih rastlin, vetrič bo oddivjal prek nežnih preslikav, zdaj, zdaj list pokrajine spolzel bo v snop! Kmetje v pražnjih oblekah nosijo kamenje. Veter vnovič lušči gorske masive, so kot ostanki smeri, dežuje nanje, tisto v meni se obrne, noga na prepihu spodrsuje, ves čas zate sem drhtela, pajčolan poguma, češnja, ki na tleh je zgnila, majski hrošč med oblaki poberkuje, večer bleščice drugih mi približa! Pablo, Pavle! Pride iz megle in odide. Konjski hrbti režijo, sline špricajo v tisočera usta posajena simetrično, med ogledali, ki stresajo pepel raz sebe. Kri plane v vrtincih v poletje, moj duh razbira bogove vgreznjene do nosu, na jugu se svetlika južnica, med kolesje vdira prah, lesene roke polzijo čez alge. 58

Sonce prisluškuje, tiplje! Pablo, Pavle! Sem neskončna risba vsega! Zmes steklenih krogelj, fresk v prahu, vonja prejšnjega. Danes razgrnem vse svoje cvetove, sonce šprica vame, turbolence, slapovi pitane geometrije, nedelje, dokolenke! Odpre se jutro: Potuhnjen vrisek vrisek ptic, zrak zlovešče miren, zlitje, strtje, globus, muzeji mer, gumijasti kovčki, stiropor kot sneg! Izlivajo se očesa znanosti, Matere zavijajo otroke v prekmurske dišave, kostanj poka, dimi po slovenski Zgodovini, dedje grabijo plimo, Otroštvo se rumeno usiplje, pritrkavajo jabolka!

Izlilo se bo tiho in preprosto! Ne bo dišalo po slabem fuku, strahotno utripanje sadovnjakov bo trgalo ptice, ornitologi bodo prodali monštrance in se napili mošta. Med vzhodom in zahodom, na koncih tenkih svitkov, bodo dobri pastirji hranili moje dokolenke! Naj se spusti vzdolž, naj ustavi sušo, vas okusi, senco oljk, prasket nemira, razjede debla, smisel leda! Mogočen drnec v tvoji koži Pablo, Pavle, strah posadk, oči svečavo, glej, jesen je preostala, na tisti lepi veji črv gode! Okus brzine, starih oprijemov vonj, hrbet se lopatasto odpira, žaba v ribniku nepregledno vrsto krogov gleda, Pablo, Pavle! 60

Količimo z bukovino, stresam belo, žilavo tvorino! Junaki živijo skrivnostno. V nekakšnih plasteh, z ogromno toplote, zjutraj skozi napol odprte veke pojedo vreme, pohrustajo veter in obrazno floro. Ljubezen vatasto gnetejo v neskončne tenke sveče, pikajo, ne da se jih prebiti, pišejo pisavo meridianov. Za obzorjem klecnejo in bruhajo hiške! Potočki hladijo kopita, s septembrom odhaja spomin nate Pablo, Pavle! Ptice skrijem za oblake na policah zadušeno sadje, mlad vinograd, sonce vnovič tiplje, na lasku dirjajo jeleni, sonce tiplje. Zgrabi pastirjeve noge in ga spodnese. Zelena kri odteka nazaj v zemljo, počasi sinhrono s travo, Pablo, Pavle!

VDIHOVANJE Kri in zamolklo bobnenje v žitu, nebesne njive so neobdelane, ne dotikajte se svetlobe, ne soočajte se! Na molk buta v zelene prišlece. Depresije odpraviš z umori, dremavico presekaj s srpom, tombole s prisotnostjo!

ARS AMANDI Da te, v valovih in z valovi, po koži in v kožo, z odprtimi, zaprtimi ali slepimi očmi, v ogledalu, pod nebom, na nebu ali v temi, da te, da te. Da te, da ti, odškrnem zapah in dišečo tetivo, prastarega doma, kjer sem se učil ritma, ki ti ga dajem, istega, močnega ritma, ki ne pozna ne konca niti začetka, ki ni niti zgoraj in popolnoma nič spodaj. Ritem, ki je spomin in se hrani s pogledi. Kot poezija, kot njen vdih in strašni izdih. Slišiš bobnenje zemlje? Čutiš, kako ti nežno slačim kožo in naravnavam noge v prežo? Čutiš svetost slovenske pokrajine v blagi avgustovski svetlobi, kako polzi iz tvojega telesa, z vsemi gozdovi in planinami, cerkvami in pastirji. 63

Čutiš, da si freska? In nešteto dnevnic v njej. S tisto mojo desnico ometano in z jezikom obarvano in s slino zavarovano. Čutiš, da si vroča freska, lebdeča na obrobju vesolja, tik ob angelih, v predsobi božjega, ti nanašam tenko svetlečo sled z jezikom, da bo po sledi planila svetloba, ta materija pesniška. Čutiš, da si angelhudič, ljubezen moja? Goreč venec tvojih ustnic nad vodnjakom razpenjene krvi, smeh, ki se lušči z njih in pada sinhrono s svetlobo na stik najinih teles, tvoje ustnice so obdarjene z videnjem mojih sanj. Na tvojih ustnicah je začetek in konec pisave, izrisani zemljevidi blodenj, čarobni izreki alkimije, podivjane simfonije, izumrla botanika.

Nebeška vrata, te tvoje ustnice, skoznje vstopam na slavnost v tvojem telesu. Ponoči si šla kot nevesta nabirat semenje za moj zvezdni grob. Južni mehki piš ti je predel lase v ornamentiko madrigala. Sama, sredi sladkega viharja, piješ palimpsest mojega telesa, moje norosti, vdihavaš podobe mojih pregibov, hrustaš gesla mojih oči. Nevesta v srebrni kočiji na poti v grad, v Babilon, kjer učiš jezike gluhoneme, zapisuješ sanje, hrepenenja. Črna nevesta na nočni straži, na opalnem robu, kot črni cvet polzi v temno barje.

KNJIGA Z DEVETIMI USTI Moj obraz je kačje jajce, in navznoter navzven sikajoče gotske besede, prazne izmišljij. Moje dlani zarasle v glino tiho tkejo ogrinjala časa. Iz knjige pred menoj uhaja zlata svetloba, moč, ki sije iz posvečenih krajev, cela polja zlata, Bar »La nuit« s tistimi zvezdicami, ki krasijo blazneževa vrata, pogovori s preroki, celo strasti – ledene plošče krožijo v počasni krvi in angeli kot izkušnja svetlobe. Moja hiša je ta knjiga, kot rez med spanjem in budnostjo, lovec in plen hkrati, zapisi modrecev, božja milost in deške sanje, knjiga – usta moje čutnosti, tantrični vrt, sila diha. Knjiga z devetimi usti – moj bog, kako močan sem!

BON VOYAGE Dežela z rodovnikom. Tkivo je priletelo od daleč. Vulkani so utihnili in polegli, božanstva zaspala v oljčnih koreninah. Zvenenje dragocenih kroglic, ki so trknile ob izbran del planeta, polni tvojo brezčasnost. Svečanost je tu. Otrok si, ki diši. Nebo te je izbralo in vzelo. Neznani zemljevidi so vrisani v tvojo kri. Vse, kar boš doživel, je spalo v tebi. Znamenja je izklesala tvoja roka in razdalje določil tvoj korak. Poljubi se. Vsi elementi so v tvojem dišečem telescu. Ves zodiak. Ko boš odprl tretje oko, se bo tvoja duša razlila kot emulzija. Čutil boš vero, ki je prasnov modrikaste barve. Poljubov se zaveš, ko odideš. Zveniš v zlatem ornatu, ko si tu in si ti. Zvezde te sesljajo v tej deželi, ko spiš. Veter diha in napihuje ovce. Ti sam si studenec neba, leteča preproga nad žvižgi pastirjev. Lastne pesmi ti grizljajo jezik. Sam privreš iz sebe. Iz belo modrega curka božjih ust. Ne meči si prsti v oči. Tu si odrasel. V trenutku si izkušnja. Zora in mrak sta si neskončno narazen. In ti svetloba praznine, ki ju spaja z nežnim pljuskanjem. Vrzi se v zrak, zapleši s težnostjo, bodi kri, ki je tu vedno mlada, bodi ogenj, ki varno vodi ladje iz zgodovine v prihodnost. In nazaj.

ZLATNIK Spala si v moji nespečnosti, ko sem ti med mlade prsi položil zlatnik. Skovan samo zate in v moji kovnici. Nešteto cvetov sem vtisnil nanj in s poljubi stkal vzorec na obodu, zloščil sem ga do slepečega sijaja, ki te bo vodil, kajti moje oči obtekajo in palico sem zlomil na skali. Tvoje mlado, čvrsto telo zdaj nosi planet. Sonce in luna sta poslušna, ptice čakajo na sporočilo. Val si, ki daje svežino naravi. Govorica ljubljena si, slastna mesečina in nevesta odeta z viharji. Odhajam med ozvezdja, tam še nisem bil. In ti ne bom znal povedati, ker jezik prišel je do izvira. Molk več pove in samota nima teže, telo se vdano zvije s senco. Spiš v moji nespečnosti. Predan lovim tvoje sanje. Neskončno bleščavost življenja v preteklem in v prihodnjem. In zlatnik je svetilnik, moje telo zaliv narejen za tvoja bosta stopala in tvoj smeh.

KODEKS SAMOTE Rojstvo in smrt sta iluzija, kar boš spoznal na dolgi samotni poti k samoti. Ženska in moški sta kot otroka posvečena v milost resnice, da smrt obstaja. Tesnoba minevanja ju napade z zaznavanjem in iskanjem Boga. Vrtinčenje, peklenskost rotacije zavesti je usodni ples vseh plemen. Tudi živali smo omadeževali s svojim razumom. Moj pes ni stransko bitje, on se rodi in umre v meni samem. Narava, njena svetost in božanskost, Eros Tanatos vsega minljivega, ponovno zraslega, je blaženost greha in dela moje telo voljno in gibko. Samota je igra poslednje ure. Neznanski ples in klicanje nedoživetega. Telo je izgubilo pečate greha in hrepenenja. Nov mit, ki trka na napačna vrata. Ne razume neznanih jezikov, ker nimajo izvora. Samota te čuti z zaprtimi očmi – nedolžnost ti vzame v popolni temi. Samota je čarobna moč in vest v njej, neskončna, svobodna in bolj resnična od nas samih.

SENCA V TEMI Vsa tvoja sporočila so izgubila ravnovesje. Tudi glas in telo. Prav tako ščit, ki te je branil pred mojo odprtostjo in vero v zvezde, ki si jih kradla in zatikala za veke. Tvoja senca se sveti v temi, ki je pravična. Na tehtnici so vsi objemi in poljubi, zemljevidi teles in besede, stkane v delce časa. Ogenj med dlanmi in stopali se je preselil v bič. Tvoj trebuh je mrtev. Vsi so izstopili, gladko obriti, horizont jih je vzel, kot nenavaden ples. Sinoči sem odprl sanje, tvoje telo. Vsaka rastlina je nosila zvezdo. Vsaka zvezda je imela oko in njih silna moč je obrnila kolo krmila. Težki udarci spomina so obliznili čoln. Sam sem s težko sulico – kot da lovil bi kita, ničesar več pod težkimi stopali in nad menoj, niti slutnje pred menoj – vržem jo v tvojo senco, ki se sveti v temi.

aleš ebeljak

Aleš Debeljak (1961–2016), pesnik, prevajalec, literarni kritik, kolumnist, profesor na Univerzi v Ljubljani in ZDA, je izdal številne pesniške zbirke in znanstvene razprave o modernizmu in postmodernizmu. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral primerjalno književnost in študij nadaljeval v ZDA, kjer je ubranil doktosko tezo iz sociologije kulture. V zadnjem obdobju je bil profesor kulturnih študijev na ljubljanski univerzi. Za svoja pesniška dela je prejel številne slovenske in mednarodne nagrade. 71

Aleš Debeljak: TUKAJ, ZATE, TAM IMENA SMRTI ljubezen se dela v optični prevari zvezd, naklonjena in potopljena vase, ni več od hripavega petja divjih ptic, ki letijo višje od jadralnega letala. nič gladkega. – ne reci nič. – na začetku je omotica in prag, ki se ne prestopi kakor rob pobočja. in v enem obrazu vstanejo vsi: kot ritem hrepenenja brez razloga, nezgrešljivi večni baker neolitskega okrasja, kjer ni nobenih rjuh na posteljah in niti enega zlatnika. – višnjevi lišaj je vse, kar vzhaja iz praznin. In še neznatna blodnja, ki je vtkana v snov in v menjave na hitro zrisanih vedut. s čebule zluščen list, kjer je vse prosojno kakor nastanek sanj: biti slep in negiben kot živalski skok, ujet v gravuro. biti resonanca vseh ljudi, ki so šli čez tujo smrt. in v ogenj, zemljo, vodo, zrak. strašna je prisila te ljubezni, stičišče blaznosti in molka.

o, severni tečaj! ali karkoli drugega, saj je vseeno. tam in nedosegljiv! ni prestopa in ni napake. hitrost ljubezni se ne občuti, se ne zapiše: pride kakor vbodljaj igle v mišico na robi, bliskovito naglo, butajoče. – ker dvojnikov ni in ni stvari, ki bi se premikale kar tako, preprosto. – vse je jasno. slutnja, ki pojema v srebro: ne čudež, zgolj natančen katalog vseh prestanih bolečin. – zasnežena gora, krvavenje ustreljenih srn, kužno znamenje ob kakšni ozki cesti, ciganska taborišča in glas, ki nikoli ne mutira: to je nevzdržna govorica, ki obljublja prostor, ki so vsi prostori v njem: čista teža ubijanja! kar je več, je le še krik. globoko do prerezane, načete notranjosti, kjer se svet drži še skupaj. kot bolna ženska, ki jo sonce na okenski šipi užalosti in zmehča. – in odpoved potovanju je kakor modrasja koža, ki drsi neslišno med dlanmi. sama, sama.

vselej si. v sebi strašno prost in zrel in lep. sredi tebe svinčeni lesk nastajanja. ampak čisti plod vtisa. da greš zanesljivo skozse in minevaš v neskončnih ponovitvah. tako ostaneš bolj prosojen kot povrhnjica pomladnega ledu. sprijet iz neznanskega razlikovanja med dvomom in slastjo iskanja. noter iz oči. noter v pozabo, ja. grozljivo tuj vsem rečem, ki so na razpolago. zato se zgodiš samo v težišču neba. tam je zgoščen ves ritem rojstnih ur in te nevarne igre. da si znamenje navzočnosti: globine in presledkov med potresi. a nisi le ena sama muka. ne! več si kot prenese črka, lastna temna stran, ki prehiteva svojo pravo snov. brezmejna skušnjava na površju negotove biografije. in si nenadoma brez vsake teže. ampak greš globlje kakor svinec.

vselej si. nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta. neizrekljivi danes. motni krep papir in kamnito satje tisočletij: da si spet španska stena vseh prihodnjih dni. neznanih kot je zima kačjega pastirja. tih si kot je list slanega privida. solza prstnega odtisa: otrpla, črnikasta skoraj izmučenega telesa. še žgoča nujna vztrajanja. strmenje v prazno je zdaj že slovar pozabljenih reči. vsaka zase je brezupna. ker na meji dihanja in smrti zmanjka tri četrt besed. iz sladkega prekletstva jemlješ vsako sled. si res le ta hip, izpuhteli mir sozvočja? biti tak, ki je povsod! biti onkraj togih zlogov: o, blazna želja te drobne pesmi. da zadrhtiš bolj kot zgolj prisluh iz nekega obdobja, ki šele bo. in obdržiš sorodnost med predmeti. in ponikneš v mehko kožo dneva, za vedno izgubljeno. o!

BIOGRAFIJA SNA Zgoščajo se sence, dolgi hrbti hribov se pogreznejo v valove oceana, sliši se zategli zvok trobente solo. Morda prihaja iz tranzistorja. – Nekje na robu vidnega sveta se skrita moč otožnosti razgublja v živem pesku Magreba. – Kovinsko bije poldan. V gugalnikih iz šibja spijo veterani. Mehko usnje škornjev morda diši po smoli in po kazenskih odredih. – V požgani travi vrta ležijo zreli sadeži. Beli zidovi majhnih hiš drhtijo od vročine, oficirska jetra razžira letargija. Ki jih spreminja v katalog rastlin. – Nekdo med njimi včasih recitira Danteja. Mnogo smrti se počasi zbira v njem.

Ta pesem je zate, brezimni. Ki razdražljiv in bolan od monotonega čakanja na kdovekaj še vedno tavaš skoz letne čase. In ne pišeš dnevnika. Še nihče ga ni, ki je kakor ti. Prepuščen si sebi. In nostalgiji po prihodnosti. Na svoj lep način boš preživel taborišča za begunce in slovo od lepih ornamentov v secesijski arhitekturi. Na siničjem perju boš morda uzrl bežno svetlikanje orožja. In tvoj samotni žvižg. Ki traja. Dolgo. Strdil se bo v elegijo. Pri tem ne moreš nič. Tako se mora to zgoditi. Potem obup, ki rahlo šumi v nas. V tem je stvar. Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika v ogledalu tujega spomina. Do konca boš edin in sam. Gotovo.

Nema želja ga užalosti. Svetlobo, ki se razpreda nizko nad pomrznjeno zemljo: v snu je vstal in šel bos v podobo drugega človeka. Pod prsti se mu kakor pomladni sneg topijo obsežne biografije. Morda bo zdaj pozabljen od vseh, kakor bi rad tisočkrat že bil. Kot široka risja sled v globokem gozdu na Snežniku. In poln znamenj modrasjega ugriza in nemira, zaprt v sozvočje čudnega užitka in odsotnosti: ne vem, kaj si misli, ko opazuje prepeličja jajca. Ko zre v črto na obzorju in se zlekne v zlitino daljav. Morda je slep. Navsezadnje ne pripoveduje tega, kar lahko povejo drugi. Zdi se mi, da bi lahko ostal brez besed.

Na svojem zadnjem potovanju nisi odkril ničesar. Zgodaj zjutraj, ko si se vrnil: flash spomina na judovsko četrt, na poljub. Ženska senca bo ostala, to že. In Benetke, varljiva igra odmevov, ki jih je vedno nekoliko preveč. – Si že zašel. V praznini tvojega trebuha ti raste temni cvet. – Ki izgineva v blaznosti kakor voda v vodi. Ni drugega življenja, to je zdaj že jasno. Izlet mine, napetost v stegnih in v lobanjskem dnu pa ne izgine. – Popolnoma neopazen si. Sploh nihče. S potezami živali, preden izgine v mrak. In oko, ki poblisne do neba, kdaj pa kdaj. Na ulici glasovi otrok pri igri. Oddaljeni. Ni jih tu. Molk. In luč v tvoji sobi.

OPIS ZGODOVINE Tu je vse tako kot tam. Ni razlike. Ko umira, je vsak vesolje. Izvotlinjeni sen, v katerem se izgubi ime. Predali v spalnici ostanejo odprti. Pod nogami zamišljenih prijateljev se ugreza sipki sneg. Zdi se mi, da iz zadnjega podpisa na kratkem pismu tik pred smrtjo vstaja pelikan. Njegova bela krila zasenčijo nebo. Če ni to morda le odsev ravnodušnosti v zenicah ljudi, ki so nagnjeni nad mrtvega. Lahko bi molčal, ne bi rekel nič. Lahko bi bil pepel v žari, ki jo najbližji previdno nesejo domov. Ampak: z vsako smrtjo umirajo vse stvari. Ki jih ne bom našteval, ker zanje vsakdo ve. Končal bom tole pesem. Za njo ostane oblak, vetrovni piš, nič.

anja olob

Anja Golob (1976) je študirala filozofijo in primerjalno književnost na Univerzi v Ljubljani. Doslej je izdala sedem knjig poezije; tri v slovenščini. Je tudi gledališka kritičarka, objavila je več sto prispevkov o sodobni dramski in plesni umetnosti, in prevajalka. Za svoje pesmi je leta 2014 in 2016 prejela Jenkovi nagradi. Živi med Mariborom in Brusljem. 81

Anja Golob: DIDASKALIJE K DIHANJU II. VODA ZMAGA tako se vsa voda tik pred obalo še zadnjič zbere da vse od sebe vzpne se upogne in se z zanosnim truščem plosko zaluča vase v negibni kontinuum prosta prosta vsega končano potovanje je dovršeno pena se zliže z obalo oblizne prod kaj odloži kaj vzame ko se šušteč umika ko morje zapira gobec požira poraz in se grbi v nov val nov zagon znova padec daljica na premcu časa ki komaj opazno niha in voda ve 82

da je od vedno za večno tako da bo potovala stoletja dolgo vsakič enako vsakič na novo vsakič znova z isto silo navzgor da je smer samo ena ena in ista za vselej to tiho izničenje vzame vase scela brez odpora ne moti je da zares ne gre nikamor v en dvig tik pred koncem poti tik pred kopnim vanj povzame vso sebe kar je bila kar je in bo poslednjič zadnjič vzpne se najvišje kar se bo kadarkoli in v padcu v razblinjanju doseže sebe izpolni cilj 83

in se použije tako tu zdaj zmaguje in zmaga voda vódi vôdi voda

KAJ RABIM Don‘t want nothing that don‘t belong to us Don‘t want nothing we can live without Tindersticks: This Fire of Autumn Nekaj, kar varuje pred dežjem, snegom, vetrom; ponjavo, streho, zid, šotorsko platno. Rabim tekočo vodo. Par hlač. Odejo. Robec. Luknjo v tleh za hrano, da se ne pokvari, luknjo v tleh, drugje, za iztrebke. Nekaj, na kar položim telo, ko je utrujeno; suh pramen tla, vzmetnico, futon, visečo mrežo. Rabim papir, papir, pisalo, papir, pisalo, znamke. Rabim mir. Čaj, golide čaja s kančkom mleka. Vsakih par dni novo knjigo. In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj veličastnega. In da to nato razpade. Rabim dotik, ki vzklije v samoto. Rabim praznino. Rabim dotik, ki vzklije v samoto. Rabim praznino. Tega ni dosti. In si ustvarim svet, sredi svetov svoj svet, telo, drevo, nebo, spogled s seboj. Tega ni dosti. Tega je ravno prav.

NARAVNI ZAKON ležita samó dve telesi sonce tiplje čeznju dremavi opazujeta iste oblake in iste zvezde, kadar pade noč prevalita se objameta oblaki ju pokrijejo zvezde padejo nanju samó ležita sonce tiplje čeznju dve telesi sence, ki jih vzbudita vzameta za čtivo iz njih razbirata kaj ju še čaka kar je, kar b‘lo je in kar bo ležita samó goli nič se še ni zgodilo le sonce, sence, zvezde in oblaki so jima nenavadno blizu bližje kot kdajkoli v oblak zadrte zvezde sonca odblesk v njih krakih na pesku senca take formavive 86

spodaj leĹžita v dveh telesih sta druga drugi dlje kot kadarkoli telo sam sĂĄmo telo

SRCE, KI LJUBI, LJUBI Veš, kaj zdaj delam? V gmoti godne noči se ljubim s teboj, obračam se, v zraku gnezdim, tvoja nema prisotnost, ni te tukaj, hočem reči, fizično te ni, a tvoja nema prisotnost dela iz mene divjo, krvoločno zver, strgano s ketne, ki že tedne ni videla hrane. Žrem, kri lokam, da škropi vsenaokrog, ko te ljubim, ko te tiho, grozeče ljubim, ljubim, ko se ti brezkompromisno bližam, te obkrožam, ti jemljem prostor, te nežno srečujem iz oči v oči, se te dotikam s konicam teh, no, pač, krempljev, te vedno bolj grabežljivo jemljem, sladostrastno trgam, ko ruvam iz tebe srce, ki pojemajoče zavija v razbitem, skopljenem ritmu, ko usiha, ugaša. Zgôdi se moja volja, veš, kaj delam, kaj delam … Da ni tvoje sence, da je vse sivo, utrujeno, dvodimenzionalno, da te iščem, tipaje, kadar se ustrašim, kje si, kadar se zavem, kje sem, kako sem, kako si, vpijem, od sten se odbija, čuješ, čuješ, kako si, kako si, kako te ljubim, ljubim, ljubim, veš, kaj delam, si nič ne moreva. Pridi, šepetava, ponavljam za tabo, pridi, pridi, pridi, pridi. Daj mi roko, šepetava, daj mi roko, šepetava, daj mi roko, daj mi, daj mi, daj, pridi, da zabrodiš v lepki krvi, 88

telo te vrelo kliÄ?e, pridi ponj, pridi, pridi. Pridi, Ĺžalost. Pridi.

TUKAJ NEKDO Nekdo teče proti nama čez razpeto polje v temi se avtu bliža senca nekdo ki teče prav nič opotekavo Nekaj se nagne naloži nekaj se upogne nekaj utrujenega nekaj vobliči se razstre in nagne tolsto godno Nekaj se kopiči nekaj se prime nekaj vzklije nekaj ima pomislek toda vseeno odžene preseka zrak vzcveti ovene to nekaj Vzplamti se dotakne šipe plane izproženo v temo tišine med nama puščica v polja razstrto kopreno ta švist je neznosen bobniče para in para planjavo 90

za njim se utrne blisk odzven v svetlobi sipka obroba zraka omaga omahne In nič ne more do naju nihče ne more do mene do tebe nič niti nebo niti svet niti čas niti sreča niti sebstvo niti smrt niti nič niti niti Tako me primeš za roko Tako Tukaj

JEZIK POSTAJA TRD Jezik postane trd kar hoče biti izrečeno izgoreva suši se in skrkne voda izhlapeva molk prevzema mesto tega kar se izreka Od tu naprej moraš sam izvotlene brazde tišine venejo kar polzi iz njih krepeni v tropino jezik ostaja strt trd negiben kot kamen leži na dnu votle lupine ni zaklenjeno od tu naprej moraš sam Človek stopi v kupé in se za hip zagleda kjer se ne pričakuje misli da je drug ampak on je sam je samo on je ni Drugega medtem ko smo tu jedli govorili se lepo imeli je tisoč kilometrov stran za vselej obstalo srce jezik ne ve kaj naj reče kaj se reče kaj reči kako jezik postaja trd A ne odpade otopel zakrni se ne iztrga kar se spotika se hkrati znova sestavlja čas jeclja in se nenehno ponavlja peskovnik sami to ni več ista igra če je človek še karkoli namreč igra 92

med dvema ognjema med dvema jezik postaja trd Tu Tu je neko mesto točka ris črta meja med preteklim in tem kar bo med molkom in med izrečenim tu je najprej neka senca nato vzgib vzgon zalet tu je to mesto obstaja kloaka niča kjer ni spomina slepa pega časa zmagoslavje tišine tu kjer jezik postane trd je nič in potem dolgo nič

ZADNJA ŽIVAL Tiho, drobi, mezi komaj opazno, tiplje, kot da ni nič, da je zrak moker od samega sebe, kot da se svet vrti kakor vselej. Zadnja žival, oprezna po svoji naravi, naravi zapisana, goltajoča pot pred seboj, tiho, tišje, kot da je prvič. Zadnja žival v vzhičeni čredi pred robom prepada, niti postane ne niti ne trzne niti niti, zadnja, za njo je rep in potlej nič. O njej se ve malo, le da je siva in da je vse, kar je, če je sploh kdaj karkoli, hotela, biti divja, požrešna, lokati mrtve rokave dnevov, ponosno sedeti, biti merska enota hitrosti, okrogla, lepljiva celota, polna smisla in sploh komaj ulovljiva, težko opisljiva. Hotela je dvigati prah in se že vrniti, preden bi se polegel, rada bi le, le za hip, da bi svet zamrl in da bi bila samo ona, zadnja žival, prva pri koritu, prva, zlata ptička. Zadnja žival kdaj skrene, naivna, redko, a vendar si mora priznati samoljubje, akaj, kaj, saj vendar sama meče svojo senco in je sama s svojim soncem, kaj, preden pobere, kar je ostalo, in nadaljuje. 94

NIRVANA Imeli smo tanko, ostro črto, tako rekoč pred nosom, kaj z njo, kaj z njo, kam, kako, razdeli se, scepi, jaz res ne vem, naj vendar kdo pokliče gospo, kave nam dajte, prave kave, in ženska naj pride, naj prerokuje. zavese mraka ob isti uri osveta časa o svet ki izginja majave sence manj daljša korak v poletje polet večera zadiha niha Kaj vendar govori, pravijo, dajte, naklada, spodite jo, to ni zares, zmišljuje si, kdo pa še vidi naprej, morda je nora, morda se ji blede, skratka – naj gre. Odidi, slišiš? Zgini! kar se upogne kar se nagne zgane kar se leskeče ne misli da bo pustilo sled ne bo kar napoka ne misli da bo razprlo nebo ne bo Imeli smo tanko, ostro črto, a menimo, da ni pomenila prihodnosti. 95

VDIH daj daj anja neizbežno si naivna po vsem kar ti prinese vsak izdih vdihneš vedno znova daj ne dolži avtomatizma v sebi veš nič ni nič idealistka si po ustroju v telesu nosiš vpisano je vanj neizbrisljivo vsemu navkljub navkljub razumu vdih izdih vdih na praznem nebu zadaj vzhaja drobna svetloba nič je 96

niÄ? le zev razpoka skoznjo tiplje prazna a svetloba

neva lučka ver

Neva Lučka Zver je diplomirala iz filozofije in politologije na Sorboni. Trenutno magistrira iz filozofije in zgodovine umetnosti na Sorboni ter iz filozofije religije na École normale supérieure. Pripravlja dve magistrski nalogi: prvo o Rilkeju oziroma predvsem o Osmi Devinski Elegiji, na podlagi katere želi razviti določene teoretske izpeljanke v okviru francoske fenomenologije in estetike (Merleau-Ponty, Maldiney, Dufrenne), ter drugo o alternativi med vsem, kar zaobjemata logos in poiesis, na podlagi katere problematizira odtujenost med človekom in naravo (Hegel, Rosset, Dufrenne). Leta 2015 je izšel njen prvenec Razsežnosti, ki je bil nominiran za nagrado Mira in izbran za razpravo v okviru festivala Pranger. Rada ima jezike, gledališče in Sredozemlje. 98

FARONIKA Ko še ni bilo gozdov ne gora ne deročih potokov ne živalskih strasti ne človeškega uma bílo je srce le Eno bila je riba zlata riba s turkiznim očesom brhka riba je migljala z repom skozi vse ali nič samotna čeprav samote same tedaj še ni bilo. Zaželela si je družbe. Le v družbe. Le v duhu z bujno domišljijo 100

si omislila je Ribo sebi enako in zamahnila je s kovinskim repom. Zaželela si je morja v katerem bi lahko ljubila. Krog nje so se bočili hribi in doline do vrha polni tišine. Zaželela si je zvoka loka luči vzplamtela so se čustva gorela so pobočja Sonce z vozom se je zapeljalo prek nebeških svodov bila je neustavljiva riba drobna riba

101

izgubila je nadzor na vulkanski prsti so vzklile divje trte zarjoveli levi tulili slepi so Eoli poslej iz štirih elementov vzdignil se je krhki ribič lovec po naravi prežeč na ribo brezobzirno suka kremenaste osti pohlepno strmi v skrivnostne tolmune želi si več in več nikdar zadovoljèn saj sam je plod željenega ulova ki davno je že bil obmolknil. 102

ABSOLUTNA VREDNOST istoÄ?asnosti ni neusklajenost glasov v zavesti doni pravokotni koordinatni sistem nas vklepa v vseh kvadrantih utesnjujejo nas kot neskonÄ?ne osi po njihovih tirih svet se vrti

103

PADALCI Kdo so tisti otroci Narave, ki bosih nog stopajo po črni vlažni zemlji, ki budno oprezajo za močvirnim trstičjem, sanjajoč o lesenih čolničih. Obledele stare barke sledijo strugam na poti v deželo mleka in medu. Tekajo za labodi, zakletim princem se namreč v temi svetlikajo oči. Postopajo v senci belih brez, gladijo njih hrapavo lubje, privijajo se k deblom, obupano potrebni materinih poljubov renčijo, ko igraje grizljajo ušesa, ptice si gradijo gnezda iz njihovih kodrastih las. Spuščajo zmaje s Severnim vetrom, in z njihovih hribov ponovno padajo v prazno. 104

PREGON izza goščave macesnovih vej plaho kukajo gozdne nimfe zverinice na begu pred neusmiljenimi lovci trudne v nenehnem drncu brzijo hosta se krči zapira goltanec močnejši živi takšno je pravilo igre le soočenje s celotnostjo je kažipot izstop iz kroga žarek svetlobe ki pronica skozi nepredušno šavje odmevajo streli padajo srne prepuščenost smrti seva skozi njih oči 105

preminule oÄ?i lovec in plen se zlivata v eno telo nemoÄ?no v zavetju iglic divja zadnji boj osamljenih bitij

106

STRAH Izobčenci v sivi divjini rjovijo v bivanjski stiski. Nemi vdihljaj visi v zraku, v koraku, tesnobnost pred mreže svoje neprodušne. Potapljajo se v pozabo, dolgo držijo dih. Pekočina v prsih jih prisili na površje spominov. Odreveneli prsti se obupano oklepajo rokava nepredvidljive ljubezni. Ne vedo da jih obdaja pesem brez kraja.

107

SVIT Hlad je zlagoma svetlejši, med dimniki se tihotapi Sonce, tali komaj zapadle snežinke. Zadnje mesece me spreletava drget, zadnja leta trepetamo, čakajoč Vzhod. Le počasi se bodo razprli oblaki nad kotlino, kjer izgubljenec v megli ne loči tekmeca od brata. Težke so naše veke, ledene dlani. A vendar tu in tam slišim prve ptice, vidim svetlobo, še preden v malem jutru odprem oči. 108

TEŽNOST Na pečini nad prepadom visi deklica. Nje mala stopala suvajo v redki zrak, po katerem hlasta. Krušijo se zlizani zobje apnenca, ki neslišno strmoglavljajo. Tik izven njenega dosega svoje veje steza prepereli bor, nesmislu navzlic njen edini oprimek. Vztraja, torej storže išče in gube gladkega grebena, 109

večna borka drevenečih členkov kljubuje klicu dna.

110

TRG FRANCOSKE REVOLUCIJE V mali emonski kavarni preučujem kozarec na peclju. Čez cesto se smehljajo vsi nekdanji prijatelji, vsi ljubimci izgubljeni v času. V zadregi jim mežikam, čisto sama s časom. Mimohod rastlin in dolgoročnih parov, ki so čudoviti. Našobljenih ust kljubujejo dolgemu času. Tudi žalostni so, saj jim ne uspeva. Visoka gospoda se po stari navadi 111

obnaša nadvse arogantno. Kdo bi jim zameril samouničujoč napuh. Žolne si trebijo peruti po temačnih kotičkih mestne hoste in žvižgajo za istospolnimi, ki se naj ne bi smeli poljubljati v javnosti. Kdo bi jim zameril. Kdo bi sodil? Le nevidno opazujem …

112

ENO IN MNOŠTVO Drevje je ozelenelo. Štorklje gnezdijo v naših krajih. Barvni filtri. Mesečeva pesem, pesem tekočih mesecev. V raznovrstnih agregatnih stanjih sprehajam fantastične lisice. Brez prestanka. Pol topljena, mehka kot diamant, vlita v kalup in razpršena, raztresena kot svetni prah. Iz oblike v obliko ostajam ista neoprijemljiva snov. Vztrajam med sanjami in stvarnostjo. 113

Enaka sva si, grÄ?avi oreh, enaka, Venera in Mars, enaka, ljubi moj. Bliskovito se pretvarjamo, levimo, spreminjamo obraze, na videz drugaÄ?ni ostajamo neĹžna bitja, bitnost in Zemlje in Zraka, mesa in krvi.

114

MLADOST Na trhli veji žalujke je visel kokon, tik nad zrcalno gladino. Od maja do maja je rasel v zavetju valujoče krošnje. Nihal je v neurjih preživel potrese in poplave sem ter tja naprej, naprej, nazaj, naprej, tik nad ledenico. Le malo pred preranim koncem so popokale svilene niti njegov dom je vzel vrtinec potopil se je med mulj in travo z vetrom prišla je njegova Svoboda. Navsezadnje v svet vzleta turkizni metulj, ganjen od minljivosti.

115

POLNOČ Tu so ti vijolični oblaki, stari znanci. Ovijam si jih krog in krog vijoličnih dlani. Sveže je in jasno. Iščem Mesec, iščem vse njegove svetle ljubimke, ki jih ni, ni dneva, ni noči, le oblaki drsijo, njih prividi tonejo v vijolični molk. Sleherni nasmeh, dotik, trenutek, se megleno zrcali na vijoličnem nebu kot stopinje v snegu za vijoličnimi tančicami dima slutim fosile, 116

izrisane v zrak, ne drznem si zajeti sape, bledim, razblinjam se v prihodnost in teče mi vijolična kri, nič sem, a obenem vse, ko iščem Severnico za vijoličnimi vrati.

117

DIVJINA Milimeter od roba. Bi me potisnil čez? Milimeter od roba bivajo pozabljena ljudstva. Sonce in Veter sta na njih vedre obraze vrezala smejalne gube. Spravljeni so s svetom, ti, ki delajo na poljih, za kruh iz domače peči, ti, ki kot mravljice berejo žito in jedo surovi grah, ti, ki pijejo iz gorskih izvirov. Milimeter od roba ljubijo molče ljubijo zaradi ljubezni same ljubijo, ker ne poznajo zla, 118

prežečega na mestnih vogalih. Vidijo tudi brez razsvetljave, brez žic, brez žarometov, brez odvečnega bremena, ujetnikov ulic. Milimeter od roba.

119

LJUBEZEN Neslišno se seme prikrade v srce skrivaj kali šelesteče brsti. Nežni so tisti zgodnji cvetovi. Vsi ranljivi se krepostno krepijo šumijo. Z zaletom kipi veter na morski gladini. Igra se z makom na celini. Vrtinci. Rdeče-črni opoj 120

megli čute. Ne ločim več resnice od prividov. Rušilna je sila Narave pratvar življenja izvir. Le marionete smo v njenih mehkih dlaneh.

121

CIP - KataloĹžni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiĹžnica, Ljubljana 75(497.4)(081) 821.163.6.09-1 MEDVED, Andrej, 1947Svetloba in tema - to phos in amydron v sodobni poeziji & slikarstvu / Andrej Medved. - Nova Gorica : Kulturni dom, Mestna galerija, 2019 ISBN 978-961-6783-22-4 299035648

Andrej Medved TO PHÔS, SVETLOBA, LUMEN … IN TEMA KOT ČRNO SONCE V SLIKI IN SODOBNI POEZIJI 2 GENERACIJI: SLIKARSTVO IN POEZIJA Mestna galerija Nova Gorica 15. 3.–5. 4. 2019 Založnik Kulturni dom Nova Gorica Zanj Pavla Jarc Besedilo Andrej Medved Lektoriranje Simona Kavčič Pregled besedil Mateja Poljšak Furlan Oblikovanje Duška Đukić Tisk Studio Lesjak Izola Naklada 300 izvodov Printed in Slovenia 2019

Razstavo sta omogoÄ?ili:

Umetnost je Orfejev pogled, ki ga Lacan zenači z objet petit a = pogled – »gonilo« kot Triebfeder, gonska vzmet v obličje/brezno slike kot (ne)cele ženske. Umetnost = edina ženska, ki jo ljubim (F. Nietzsche). V tem smislu je podoba/slika strgan himen, izničenje podobe, njen nič(es), praznina, entropija. Orfejev pogled izniči umetnino = celo Žensko, njegov pogled je torej Todestrieb, gon smrti, ki jo prinaša Želja kot Užitek. Pogled je vedno tanka meja med uživanjem in smrtjo. Orfejev spev je notranji Pogled v smrtnost ljubljenega bitja/ženske/slike, se pravi bitja, ki že odhaja za zaveso (Wandband) Hada, v praznino notranjih prostorov slike in slikarstva, kjer je svet: der Weltraum v času – Zeitraum omejen s kastrativnim rezom (- phi) nosilca Orfeja kot moškega subjekta (kot artista), zaprečenega in entmannt/ emasculé v svoji ženski želji, da se identificira s smrtjo. A je v resnici bistven; namreč Orfejev pogled, za ponovno vnebovzetje in povzdigovanje umetnosti in slike (Himmelfahrt des Bildes) kot povzdigovanje cele Ženske (Himmelfahrt des Weibes), njene školjke, rože čudotvorne …, ponovne obuditve umetniškosti, umetnosti in umetnine, ki je po Heglu radost in svoboda … In Orfejeva in Narcisova »nedolžnost«: čas vsakršne in odrešilne od/ločenosti in »dolžnosti«.

b bg šm z k d g

rborovič arušič ernard uštar ala ver ocbek ebeljak olob