Filmski i-Zbornik 2014/15 by Kulturni dom Nova Gorica

Glasba

Galerija

Film

Filmski i-Zbornik

Sezona 2014-15

Kazalo

Filmsko gledališče ...................................................................................................... 5 Dokumentarni filmi ................................................................................................. 65 Večeri slovenskega filma ....................................................................................... 77 Filmski vrtiljak ............................................................................................................ 95 Informacije ............................................................................................................... 117

Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti, v rokah ponovno držite naš Filmski i-Zbornik, knjižico, ki prinaša svež nabor izbranih filmskih naslovov, ki vam jih bomo predstavili v letošnji sezoni. Mala dvorana bo tako še naprej ostajala prizorišče umetniškega filma, ki smo ga tokrat zaokrožili v več zaključenih celot. Kulturni dom Nova Gorica se je namreč kot aktiven član Art kino mreže Slovenije in mednarodne mreže Europa Cinemas zavezal, da bo glavni poudarek namenjal kakovosti programa, podprti z odličnostjo filmske izkušnje, ter filmski vzgoji in izobraževanju. Glavno težo filmskega programa bo seveda še naprej nosil abonma Filmsko gledališče, ki ima na Goriškem že dolgo tradicijo. Tudi tokrat je filme, ki se bodo v sezoni 2014/2015 dotaknili treh širših tem (vprašanje razmerja med resnico oz. resničnostjo in videzom, iluzijo; različni vidiki pisane palete ljubezenskih praks, razumljenih dobesedno in v prispodobi; ujetost), za vas izbral filmski kritik in publicist Denis Valič. Poleg Filmskega gledališča pa ljubiteljem filma ponujamo na ogled tudi druge

kratke zaokrožene filmske cikle neodvisne filmske produkcije. Začnemo že konec septembra z Dokumentarnimi filmi, na začetku naslednjega leta – januarja in februarja – pa smo vam pripravili šest Večerov slovenskega filma. Obisk kina je vselej posebno doživetje tudi za otroke in mladino. Ti lahko izbor kakovostnih, njim primernih filmov sodobne produkcije najdejo v Filmskem vrtiljaku ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. V Kulturnem domu Nova Gorica verjamemo, da s filmsko dejavnostjo spodbujamo razvoj filmske kulture na Goriškem in tako vedno bolj razširjamo krog ljubiteljev filma. Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki se bodo skozi sezono zvrstili in niso vključeni v abonmajski program, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www.kulturnidom-ng.si in se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo. Mateja Poljšak Furlan

17. 10. 2014

Neskončna lepota

Paolo Sorrentino (Italija, 2013)

7. 11. 2014

Otožna Jasmine Woody Allen (ZDA, 2013)

14. 11. 2014

Preteklost

Asghar Farhadi (Francija/Italija, 2013)

21. 11. 2014

Philomena

Stephen Frears (Velika Britanija/Francija/ZDA, 2013)

28. 11. 2014

TIR

Alberto Fasulo (Italija/Hrvaška, 2013)

12. 12. 2014

Priseljenka

James Gray (ZDA, 2013)

20. 12. 2013

Lov

Thomas Vinterberg (Danska, 2012)

19. 12. 2014

Čarovnija v mesečini Woody Allen (ZDA, 2014)

16. 1. 2015

Adelino življenje Abdellatif Kechiche (Francija, 2013)

23. 1. 2015

Obraz ljubezni Michael Winterbottom (Velika Britanija, 2013)

30. 1. 2015

Kongres

Ari Folman (Izrael/Nemčija/Poljska/Luksemburg/Francija/Belgija, 2013)

13. 2. 2015

Sivolasi žigolo John Turturro (ZDA, 2013)

20. 2. 2015

Timbuktu Abderrahman Sissako (Francija, 2014)

6. 3. 2015

Ženska, ki si je utrla solze Teona Strugar Mitevska (Makedonija/Nemčija/Slovenija/Belgija, 2012)

13. 3. 2015

Dva dneva, ena noč Jean-Pierre in Luc Dardenne (Belgija/Italija/Francija, 2014)

20. 3. 2015

Zimsko spanje Nuri Bilge Ceylan (Turčija, 2014)

27. 3. 2015

Fantovska leta Richard Linklater (ZDA, 2014)

10. 4. 2015

Mlada in lepa

François Ozon (Francija, 2013)

17. 4. 2015

Jimmyjev dom

Ken Loach (Velika Britanija/Francija, 2014

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 20.15.

I. Četudi smo znova postali žrtev bliskovite akcije tatov časa, ki so nam pobalinsko ukradli vsaj za dva polna dneva ur in nas s tem prav nič prijazno potisnili v položaj, ko ponovno panično lovimo zadnje preostale minute (disciplini otepanja krivde in samopomilovanja bi veljalo razglasiti za športni panogi posebnega, nacionalnega pomena), na pladnju pred nami, na dosegu rok, pa se bohoti osemnajsterica izbrancev tokrat resnično izvrstne filmske letine, ki kar kliče po tem, da se je nemudoma »lotimo«, preprosto ne bi bilo prav, če bi slutnji lagodnejše izkušnje, ki bi nam jo lahko omogočila krajša in lažja pot, dopustili, da nas zvito zapelje in s tem oddalji od predvidene poti. V zdaj že kar dolgih – in, vsaj meni osebno, če lahko dodam, tudi nadvse dragih – letih našega skupnega druženja pod streho Filmskega gledališča smo se namreč že nekako navadili, da ta uvodni del našega kataloga namenimo ne le tisti suhoparni, informativno-faktografski predstavitvi v program uvrščenih del, pač pa bolj nekakšnemu premisleku aktualnega trenutka na domači filmski sceni, v njeni reproduktivni (del te smo ne nazadnje tudi mi) in produktivni sferi, ter razmer, v katerih deluje – in se razvija (če že ne pohojena hira) – domača filmska kultura. In prav je, da se navade spoštujejo (včasih pa tudi kršijo), še prav posebej, če te zadevajo takšno ali drugačno skupnost, skupnost kot združbo posameznikov (naše Filmsko gledališče bi lahko opredeliti tudi kot interesno združenje), ki jih povezuje skupni interes – ljubezen do filma. Ne zaradi navade same, temveč zaradi pričakovanj, ki so običajno vezana nanjo in porojena pri ostalih članih skupnosti. Prav to, torej ta zavest o potrebah in hotenjih »drugega« ter hkratno upoštevanje in spoštovanje le-teh, je nekaj, brez česar družba, kolikor je pojmovana kot združba enakopravnih posameznikov, preprosto ne zmore. Odsotnost te zavesti, te odprtosti in spoštljivosti do drugega pa je neizbežno boleča, kar nam ne nazadnje dokazuje naš družbeni vsakdan. Domnevamo lahko, da je danes že vsakomur bolj ali manj jasno, da se slovenska družba nahaja v globoki, morda celo najgloblji krizi do sedaj. In skrajni čas je,

da se prenehamo slepiti, da so vzroki zanjo v kolapsu domačega gospodarstva in v manjši potrošnji, v propadu gradbenega sektorja ali v zgrešenih investicijah bančništva. Skratka, da so vzroki tam nekje zunaj. Nasprotno, velik del odgovornosti za trenutne razmere nosimo sami. Kar se je pred leti začelo kot globalna ekonomska kriza, je pri nas naletelo na nadvse plodna tla, saj se slovenska družba že praktično skozi celotno poosamosvojitveno obdobje sooča s krizo duha in vrednot, zaostrene ekonomske razmere pa so jo le še poglobile in stopnjevale. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je aktualno stanje duha slovenske družbe tako, da so uvodne besede o novih športnih disciplinah nacionalnega pomena in karakterja – omenjenemu otepanju (prevzema) krivde in samopomilovanju bi lahko dodali še bežanje pred odgovornostjo –, ki smo jih sicer izrekli kot poskus šale, na žalost veliko bliže resničnosti, kot bi si želeli. Dovolj je, če se ozremo k državnemu aparatu, k njenim institucijam, ki so danes povečini le še karikatura samih sebe. Njihova nemoč, nedomiselnost in jalovost v spopadu s krizo so naravnost kričeče. Skrajni čas je, da si priznamo, da smo za nastale razmere v veliki meri krivi tudi sami (konec koncev že s svojo pasivnostjo, ki tem dopušča nadaljnji obstoj), da zato prevzamemo del odgovornosti nase ter – kolikor se odločimo, da bomo vztrajali v vlogi družbenega bitja – pri svojih dejanjih in delovanju ne pozabimo na drugega ter mu hkrati priznamo pravico do vsega tistega, kar pričakujemo tudi sami. Pa naj je ta drugi član ožje družine ali oseba, ki prihaja iz drugačnega kulturnega okolja. Kot je zgodovina že večkrat nazorno pokazala (lep primer je povojna Velika Britanija), bo neko družbo do razcveta prej pripeljalo delovanje, spočeto v duhu solidarnosti, kot pa nase osredotočeno hlastanje za dobičkom. II. In kaj ima z vsem tem opraviti izbor filmov za Filmsko gledališče? Pravzaprav kar nekaj. V nasprotju s stanjem v širšem domačem družbenem okolju, kjer so razmere vse bolj zaostrene in nejasne, so se te na področju domače reproduktivne kinematografije

oziroma ožje, filmske distribucije (tako komercialne kot umetniške oziroma t. i. art distribucije) že prav sumljivo lepo uredile. Kdor se spomni stanja, ki je vladalo v 80. letih prejšnjega stoletja in je vsaj v določeni meri predstavljalo tudi povod za zagon in razlog za nadaljnji kontinuirani obstoj takega projekta, kot je Filmsko gledališče, ve, o čem govorimo. Takratna liberalizacija svetovne trgovine je med drugim privedla tudi do tega, da so hollywoodski filmi dobesedno preplavili evropska platna. Če si je slovenski kinoobiskovalec še v 70. in zgodnjih 80. letih v kinodvoranah lahko redno ogledoval dela takih avtorjev, ko so bili A. Tarkovski, I. Bergman in A. Kurosawa, pa je v drugi polovici 80. let ponudba kinodvoran postala skoraj brez izjeme izrazito monokulturna – vrteli so se le hollywoodski filmi ali pa so bila vrata dvorane zaprta. Šele druga polovica 90. let je prinesla prve manjše spremembe, saj so v redkih kinodvoranah pričeli oblikovati posebne programe, katerih cilj je bilo širjenje filmske kulture preko prikazovanja kvalitetnega avtorskega in umetniškega filma. V Novi Gorici, ki je bila po dosegljivih podatkih edino slovensko mesto, kjer se je tovrsten program redno odvijal že veliko pred tem, ste imeli prav posebno srečo. Vaše mesto je bilo namreč dom nekaterih filmskih zanesenjakov, ki se preprosto niso hoteli sprijazniti s tedanjimi razmerami, ob tem pa so premogli tudi toliko zanosa, predanosti in predvsem želje po delovanju za uresničitev širšega družbenega interesa, da so pričeli »premikati gore«. Jože Dolmark, Brane Kovič, po službeni dolžnosti nekoč tudi Boleslav Simoniti, danes pa Pavla Jarc in neumorna Mateja Poljšak Furlan ter nesporno v največji meri žal pokojni Silvan Furlan so s svojim delovanjem v lokalnem okolju spremenili tudi podobo celotne pokrajine slovenske filmske distribucije. III. Tako si danes kar težko predstavljamo, kako smo program sestavljali pred na primer 10 leti. Takrat smo šele z manjšimi triki in »goljufijami«, kot je bila na primer uvrstitev »manjšega števila« (kar je bila takrat zelo

relativna oznaka, ki je lahko zajemala enega ali dva, prav tako pa tudi pet ali šest filmov) predstavnikov »kvalitetnega« hollywoodskega žanrskega filma, komaj sestavili program. A s koncem 90. let se je podoba domače filmske distribucije, tudi ob vse dejavnejši vlogi manjših distributerjev in prikazovalcev, pričela počasi, a brezkompromisno in vztrajno spreminjati. V zadnjih nekaj letih smo se tako morali soočiti celo s tem, da kvalitetnih avtorskih filmov ni premalo, pač pa skorajda »preveč«. »Trpljenje in bolečino« nam je zdaj predstavljalo dejstvo, da smo morali naslove izpuščati, saj v programu preprosto ni bilo več prostora. Toda take razmere so lahko tudi nevarne. Lahkota, s katero pridobivamo kvalitetna filmska dela, je lahko tudi zavajajoča, saj se občutno poveča tveganje, da pozabimo na glavno poslanstvo tovrstnih projektov, pri katerih je vodilo širjenje filmske kulture – da namreč filmov ne gre zgolj prikazovati, pač pa da jih gre občinstvu predstaviti, jih postaviti v širši, družbeni, zgodovinski ali kulturni kontekst. Da se posamezna dela torej kontekstualizirajo ter se pri tem opozori na morda ne tako razvidne teme, da se pozornost usmeri tudi k slogovnim značilnostim posameznega avtorja ... Novogoriško Filmsko gledališče je od nekdaj tako delovalo in nedvomno je to eden »presežnih« elementov njegove ponudbe. A odkrito in glasno je treba izreči, da gredo zasluge za to v prvi vrsti tistim, ki so nujnost in smiselnost takega načina dela zmogli prepoznati in ga skozi vsa ta leta tudi dejavno podpirati. Na primer s tiskom kataloga, ki gledalcu prinaša možnost, da pred ali po ogledu konkretnega dela svoje vedenje o filmu in njegovemu avtorju, o kinematografiji, iz katere je izšel, oziroma kulturni klimi, v kateri je bil zasnovan, razširi in poglobi. IV. Ob sestavljanju letošnjega izbora pa je v proces selekcije vstopil nov moment, nekaj, kar je postalo možno šele zdaj, ko je ponudba avtorskega filma v domačih kinodvoranah resnično bogata. Lahko bi rekli, da se je kontekstualizacija skoraj samodejno, brez posredovanja, vključila v proces selekcije. Res je sicer, da v fazi premisleka, katere filme izbrati

in zakaj, tudi običajno med posameznimi deli iščemo povezave – naj bodo te tematske, idejne ali pa slogovne. A tokrat so se pričeli filmi, kot da bi se jih dotaknila neka nevidna roka in nanje spustila magični urok, združevati okrog treh širših tem, pri tem pa so se razkrili tako pričakovani kot tudi niz povsem nepričakovanih in presenetljivih vidikov. Prva tema, ki se je kar nekako »izpisala«, je ena »klasičnih« tem na polju refleksije o filmu: vprašanje razmerja med resnico oz. resničnostjo in videzom, iluzijo. Ta shizofrenost, ta dvojnost je sicer vpisana že v sam karakter filma kot medija, ki z eno nogo stoji v svetu umetniške enkratnosti in izvirnosti, z drugo pa v svetu množične reprodukcije in multiplikacije. A vendar se zdi, da se je film ni in da se je tako kmalu še ne bo naveličal, v dialogu z njo pa je lahko tako resen in spoštljiv kot tudi norčavo igriv. Kot na primer pri delu, ki se je samodejno, brez »zunanje« pomoči, z redko videno samoumevnostjo in suverenostjo ponudilo kot idealni kandidat za film otvoritvenega večera – Neskončna lepota Paola Sorrentina. Sorrentino je ustvaril delo, za katero nekateri menijo, da z vso ostrino neizprosnega kritika spregovori o zlaganosti in plehkosti sveta rimske oziroma sploh italijanske kulturne in družbene elite, drugi pa, da sam ni nič manj plehek in da pri obravnavi teme obtiči na površini, da je skratka le perpetuiranje forme, ki jo sam kritizira. Naj bo res eno ali drugo – mimo njega preprosto ne moremo, s svojo igrivostjo, s svojim nagovorom bogate tradicije italijanskega filma, torej z nekakšno metafilmsko držo, z vizualno virtuoznostjo, sijajnim občutkom tako za ritem kot tudi slikovitost in izraznost obraza in telesa, skratka z vsem, kar je film in filmsko, je Neskončna lepota naravnost idealen film za otvoritveni večer. Seveda, ne nazadnje tudi zato, ker nam preroško namigne, kaj nas bo skozi sezono še čakalo – ena sama lepota! Družbo mu bo delal med drugim tudi čudoviti TIR Alberta Fasula, zame osebno eno odkritij letošnje sezone, v katerem nastopita izvrstna Brane Završan ter še prav posebej »odsotna« Lučka Počkaj (njena dramatična artikulacija glasu, razpon izraznosti, ki ga pri tem doseže, sta preprosto osupljiva!). Avtor nas skozi celotno delo »zavaja«

k prepričanju, da gledamo dokumentarno delo, a hkrati nam nič manj prikrito daje vedeti, da sledimo (mojstrsko) skonstruirani zgodbi. K tematizaciji resnice in laži povsem drugače pristopi Stephen Frears. Philomena je delo, ki nikogar ne bo pustilo hladnega, mnogi pa bodo v prsih začutili stopnjujoči se srd in jezo. Zgodba o tem, kako so Philomeni, »izgubljeni« materi, ki je še kot dekle zanosila in rodila sina, redovnice lagale in pred njo skrivale sina, je preprosto pretresljiva. Drugi sklop premore izdatno mero hudomušne igrivosti, a tudi dramatičnosti, žalosti in bolečine. V njem so zbrana dela, ki z različnih vidikov motrijo pisano paleto ljubezenskih praks, razumljenih dobesedno in v prispodobi. Tu se srečata poglobljena obravnava ene izmed najbolj aktualnih tem za sočasno evropsko družbo, družbenega odziva na homoseksualno ljubezen, ki jo v svojem razvpitem filmu Adelino življenje udejanji francoski cineast Abdellatif Kechiche (zlata palma na lanskoletnem canskem festivalu), ter burkaško pisana rekonstrukcija divjih in na področju spolnosti osvobajajočih se 70. let, film Obraz ljubezni, ki je Winterbottomova dramatizacija življenja Paula Raymonda, britanskega kralja erotičnega popa. Tretji sklop pa je pričel rasti v nekoliko bolj »zlovešči« atmosferi, saj mu je na koncu pripadel naslov »Ujetniki«. A če si naslove pobliže pogledamo, bomo takoj opazili, da je zloveščost le navidezna. Gledali bomo namreč tudi prekrasna Fantovska leta Richarda Linklaterja, zgodbo o fantu, ki je bil ujetnik svoje disfunkcionalne družine. V Sivolasem žigolu se bo John Turturro poigraval s stereotipom latino mačota in do atomov dekonstruiral mačizem. Za konec pa omenimo še eno najbolj popolnih, dovršenih in silovitih filmskih pripovedi zadnjih let, Farhadijevo Preteklost. Take kompleksnosti in dovršenosti, tako na narativni kot vizualni ravni, v prepletu med obema, v zasnovi in oživljanju likov ... Dovršenosti njegove Preteklosti se lahko samo čudimo. No, ne nazadnje zaradi tega tudi hodimo v kino, ta posvečeni prostor, kjer še vedno lahko naletimo na čudeže in čudesa. Denis Valič

17. oktober 2014

Neskončna lepota

(La Grande bellezza, Italija/Francija, 2013, barvni, 142 min.)

režija: Paolo Sorrentino scenarij: Paolo Sorrentino, Umberto Contarello fotografija: Luca Bigazzi glasba: Lele Marchitelli montaža: Cristiano Travaglioli igrajo: Toni Servillo, Carlo Verdone, Sabrina Ferilli, Carlo Buccirosso, Iaia Forte, Pamela Villoresi, Galatea Ranzi, Franco Graziosi, Giorgio Pasotti, Massimo Popolizio, Sonia Gessner produkcija: Indigo Film, Medusa Film, Babe Films, Pathé festivali, nagrade (izbor): Evropske filmske nagrade 2013: najboljši film, najboljši režiser, najboljša montaža, najboljši igralec v glavni vlogi; oskarji 2014: najboljši tujejezični film; zlati globusi 2014: najboljši tujejezični film; césar 2014: najboljši tujejezični film; Davide di Donatello 2014: za najboljšo režijo v letu 2014, produkcijo, fotografijo, scenografijo, kostume, masko, posebne učinke, za najboljšega glavnega igralca; Cinemanila 2014: najboljši film mednarodnega programa; posebna nagrada britanskega časnika The Guardian za najboljši filmski prizor leta (uvodna zabava) ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Rim na vrhuncu poletja. Jep Gambardella, očarljiv, duhovit moški v zrelih letih, nekoč uspešen novinar in velik zapeljivec, je nepogrešljiv član rimske kvazi intelektualne in družbene elite ter redni gost družabnega življenja te, v prvi vrsti njenih neskončnih nočnih zabav. V mladih letih je napisal roman, s katerim si je prislužil pomembno književno nagrado, kasneje pa je zapadel v ustvarjalni molk, ki je kmalu postal kroničen. A temu dolgo ni posvečal pretirane pozornosti, pač pa je le lahkotno drsel po površini. Vse dokler nekega dne, povsem nepričakovano, v njegovo življenje znova silovito vstopi oseba iz preteklosti in v njem nekaj prebudi. Jep se prične nenadoma spraševati, kaj v življenju zares šteje. Zave se praznosti in ničevosti ljudi, ki ga obkrožajo, ne nazadnje pa tudi sebe, ter minljivosti življenja ...

komentar “Gledamo sodoben rimski meščanski »dolce vita«, ki se razodeva skozi rejversko obarvane zabave, in vidimo groteskno kostumirane obraze in duše, agonično fazo patricijske družbe – kot že pri Felliniju, le da za nekaj stopenj bizarnejšo. Gledamo obupno prizadevanje, da bi se zaustavil čas, in vidimo, da je edino, kar je mogoče, melanholija, nostalgija in obžalovanje – kot pri Proustu. [...] Ta stari svet drži pokonci prav duh umetnosti, čeprav zreduciran na nihilistični mazohizem, s katerim nad Kolosejem kraljuje navzven bonvivanski salonar (Toni Servillo), ki mu je navznoter popolnoma jasno, koliko je ura. Jasno mu je, da se pod nenehnim hrupom in čenčanjem v resnici skrivata minljivost in smrt. Toda kako je z »neskončno lepoto«? Lepota je otipljivost duha, ki ga izžareva velika buržoazna umetnost. Kot takšna je privid večnosti in neskončnosti. Ki v Rimu 21. stoletja seveda ne more biti nič drugega kot iluzija. Hrepenenju po lepoti je naložena »krivda«, da se je meščanski svet, ki mu še zmeraj asistira Cerkev z zunanjim razkošjem in notranjo družbeno stagnacijo (Sorrentino si kler neusmiljeno privošči), sesul. Film takšno sterilno pojmovanje lepote problematizira na biografski ravni glavnega

junaka: kot mladeniča ga je premagala, pravzaprav umetniško onesposobila dekliška lepota. Razvil se je v družbeno impotentnega cinika.” Peter Kolšek, Delo “Kot na primer v enem uvodnih prizorov, kjer nas Sorrentino popelje na rojstnodnevno zabavo glavnega lika, velikega uživača in predstavnika rimske intelektualne in družbene elite, Jepa Gambardelle. Prizor je namreč sestavljen kot niz lepih, čudovito zasnovanih podob, ki se združujejo v ritmu elektronske glasbe; podob lepih mladih deklet, ki z divjim plesom prostor polnijo z erotično energijo; podob ekstravagantnih, skoraj bizarnih likov, od postaranih moških, ki jim pogled kipi od naslade, do žensk v »zrelih« letih, ki jih erotična energija prostora vodi v ekstazo; podob kvazi elitnih eksotičnih plesalk, ki tam – a kot da v drugem času in prostoru – izvajajo svojo točko striptiza ... Sorrentino zna fascinirati. Tudi glavni lik njegove zgodbe, veliki Jep, je stari očarljivec. Kot kralj se giblje v tem svetu rimske intelektualne in družbene elite, kot nekdo, ki ima popolno oblast, a hkrati z zaničevanjem gleda na svoje podložnike. Jep je namreč vseskozi odkrito kritičen do zlaganosti tega sveta, do njegovega »pozerstva«. In prav zato se gledalcu močno prikupi. V njem namreč vidi Sorrentinov alter ego, nekoga, ki tovrstno življenje, ta svet ljubi, a ga hkrati kritično motri. Nekoga, ki je zmožen distance, ki zna narediti tisti korak nazaj in na vse pogledati z neko objektivnostjo, brez odvračajoče samoglorifikacije. Pa vendar se zdi, da je tudi v Neskončni lepoti nekaj temeljno praznega, da je vse samo videz, vse eno samo poigravanje s formo, medtem ko nam podobe pravzaprav nič konkretnega ne povedo. Pa čeprav so čudovite in nas fascinirajo. A naj vsakdo presodi sam.” Denis Valič, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorja “Veliki pripovednik in filmski režiser Mario Soldati je rad dejal, da je Rim zaradi očitnih razlogov prestolnica, ki bolj kot katera koli druga izraža občutek večnosti. Vendar, je dodal, kaj je občutek večnosti, če ne občutek ničnosti?” Paolo Sorrentino

režiser Paolo Sorrentino, rojen leta 1970 v Neaplju, je sicer že sredi 90. let posnel svoja prva kratkometražna dela, a v strokovnih krogih so ga cenili predvsem kot scenarista, ki je premogel občutek za komično ter izostreno družbeno senzibilnost. Tako je konec 90. let Antonio Capuano po njegovem scenariju posnel komedijo Neapeljski prah (Polvere di Napoli, 1998), ki je predvsem po zaslugi odličnega Silvia Orlanda v glavni vlogi dosegla znaten uspeh. Toda Sorentina komercialni uspeh ni zanimal: njegove ambicije so segle višje. Oziroma, če smo natančnejši, vodile so ga v povsem nasprotno smer, na področje avtorskega filma. Silovitosti njegovega avtorskega izraza smo lahko bili priča že preko njegovega celovečernega prvenca, družbenokritične komedije Eden več (L’uomo in piu, 2001), za katero je na beneškem festivalu

prejel srebrni trak (Nastro d’Argento) za najboljšega mladega režiserja. Uspešni debi na beneškem festivalu je pritegnil tudi pozornost mednarodne javnosti, dokončno uveljavitev in status enega največjih talentov sodobnega italijanskega avtorskega filma pa mu prinese odlična psihološka srhljivka Posledice ljubezni (Le conseguenze dell’amore) iz leta 2004. Sorrentino pa je še vedno ostajal vsestranski ustvarjalec in tako se je v naslednjih letih preizkusil tudi kot igralec. V tem pogledu daleč največji uspeh doseže z naslovno vlogo v kontroverznem Kajmanu (Il Caimano), delu morda najbolj provokativnega italijanskega režiserja, Nannija Morettija. Morettijevega provokativnega duha pa se je očitno nalezel tudi sam, saj je neposredno za tem ustvaril filmski portret ene najbolj spornih figur italijanske povojne politike, botra italijanske krščanske demokracije, Giulia Andreottija. V Cannesu je zanj prejel veliko nagrado žirije. Sledil je njegov prvi mednarodni projekt, To bo pravi kraj (This Must Be The Place), zgodba o zdolgočasenem postaranem rock zvezdniku, ki se prelevi v lovca na naciste, v katerem je briljantno vodil Seana Penna. Neskončna lepota je njegov zadnji celovečerec, sicer pa je kasneje sodeloval še kot eden režiserjev omnibusa, posvečenega zadnjemu prizorišču svetovnega prvenstva v nogometu, Riu de Janeiru.

7. november 2014

Otožna Jasmine

(Blue Jasmine, ZDA, 2013, barvni, 98 min.)

režija: Woody Allen scenarij: Woody Allen fotografija: Javier Aguirresarobe montaža: Alisa Lepselter igrajo: Cate Blanchett, Alec Baldwin, Sally Hawkins, Bobby Cannavale, Andrew Dice Clay, Peter Sarsgaard, Michael Stuhlbarg produkcija: Perdido Productions festivali, nagrade (izbor): oskarji 2014: najboljša glavna igralka; zlati globusi 2014: najboljša igralka v filmu (drama); BAFTA 2014: najboljša igralka; Santa Barbara 2014: najbolj izstopajoči igralec leta (Cate Blanchet) povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Cinemania group

zgodba Elegantni Newyorčanki Jasmine se po končanem zakonu z bogatim poslovnežem Halom popolno življenje obrne na glavo. Preseliti se mora v skromno stanovanje sestre Ginger in začeti znova. V San Francisco pripotuje v slabem duševnem stanju, v boju s katerim si pomaga z velikimi količinami antidepresivov. Še vedno ohranja videz pripadnice bogatega sloja, toda v resnici je brez prebite pare in čustveno labilna, saj je bil prej denar tisti, ki ji je dajal občutek varnosti. Nasprotuje sestrinemu razmerju s Chilijem, ki se ji zdi »zguba«, kakršna je bil tudi Gingerin bivši mož Augie. Ginger sestri predlaga, naj razmisli o karieri na področju notranjega oblikovanja, saj si je to nekdaj želela početi in bi se skladalo z njenimi še vedno visokimi ambicijami. Toda Jasmine se raje odloči za službo receptorke v zobni ambulanti, kjer pa se nehote zaplete s svojim šefom, dr. Flickerjem. A prava rešilna bilka za Jasmine se pojavi šele kasneje, s prihodom diplomata Dwighta.

komentar “V primerjavi z drugimi njegovimi filmi je Otožna Jasmine videti tako, kot da bi bil snet s časopisnih naslovnic. Veseli, nasmejani, srečni Jasmine, ki jo igra Cate Blanchett, se namreč na lepem zgodi Bernie Madoff: njen mož (Alec Baldwin), patološki finančni špekulant, namreč tako strmoglavi, da jima država potem pobere še vse premoženje. Jasmine, še malo prej kraljica newyorškega jet-seta, elitnih parkavenijskih zabav in prestižnega življenja, je nenadoma »dead broke«, brez prebite pare, kar jo – pač v slogu propadlih, zlomljenih Američanov, potrebnih regeneracije, odrešitve in novega začetka, magari nove identitete – odpelje na Zahod (»Go West«), v San Francisco (Allenov prvič), k sestri (Sally Hawkins), blagajničarki, ki bi ji bilo lahko ime tudi Stella, kajti nevrotična, tesnobna, depresivna, blodna Jasmine – ženska na robu živčnega zloma – postane njena Blanche DuBois. Woody Allen, ki je v prejšnjih filmih, recimo v Notranjostih, kanaliziral filme Ingmarja Bergmana, namreč

v Otožni Jasmine kanalizira Williams-Kazanov Tramvaj Poželenje, toda spoštljivo, brez samoprecenjevanja (Stanley Kowalski, sestrin »brutalni« mož, ki ga je igral Marlon Brando, je prevelik le za enega igralca, zato ga »nadomešča« več likov in več igralcev), pri čemer pa skuša originalu tudi malce pomagati in najti razlog, zakaj sta si bili Stella in Blanche DuBois, sicer sestri, kulturno in socialno tako različni – hej, morda sta bili v resnici posvojeni, jasno, vsaka posebej. Film Otožna Jasmine je – v primerjavi z drugimi Allenovimi filmi – že kar marksističen, saj nam pokaže psihodinamiko razredne družbe: revni zlahka prevzamejo navade višjega razreda, medtem ko bogati navad nižjega razreda zlepa ne morejo prevzeti.” Marcel Štefančič, jr., Mladina “Po večletnem snemanju v Evropi se je Woody Allen vrnil domov in posnel parabolo za naš čas ter svoj najboljši film zadnjih dvajsetih let. Otožna Jasmine zastavi vprašanje, kakšna je krivda tistih, ki niso vedeli, čeprav bi morali vedeti. Gre za nevednost, ki je namerna: potreba po obrambi lastnega miru pred dejstvi, ki bi ga ogrožali. To je vprašanje, ki je bilo v srcu moralnega spraševanja po drugi svetovni vojni, obdobju, v katerem je Allen dozoreval in ki ga je intelektualno in moralno izoblikovalo. To je končno tudi najbolj boleče vprašanje holokavsta. No, Allen se v Otožni Jasmine seveda ne ukvarja s holokavstom. Toda skromnost filma je varljiva. Allen je namreč to pomembno vprašanje, v katerem se osebna morala križa z družbeno, živopisno priredil za čas krize neoliberalnega kapitalizma. Zgodba o Jasmine French, ženi mogočneža z Wall Street, ki izgubi vse, ko je on aretiran zaradi poneverbe, ni le moralni pouk, čeprav je film moralna zgodba. Ta duhovit in osredotočen film nudi specifičen, morda celo zloben dramski užitek: zabavno propadanje zabavne osebe, nekaj, kar je Allenu tako pisano na kožo, da je čudno, da se s tem ni pogosteje ukvarjal.” Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO

izjava avtorjev

režiser

“Čeprav bi zgodbo seveda lahko tudi tokrat umestil v katero izmed evropskih mest, kjer sem snemal v zadnjih letih, na primer v London – in to kljub dejstvu, da se tam zdi razredna razslojenost družbe veliko bolj rigidna –, pa vendarle menim, da je ta z določenega vidika pristno ameriška. Da le v ameriškem družbenem kontekstu lahko deluje pristno. Kar pa zopet ne pomeni, da je tudi idejno omejena v ta družbeni kontekst. Ali, če povem malce drugače: to še ne pomeni, da ne govori o nekem univerzalnem fenomenu, o problemu, ki lahko zadeva posameznika iz katerega koli družbenega okolja. Otožna Jasmine je namreč film o ljudeh, ki so postali odvisni od nekega načina življenja in se zato takrat, ko so zanj nenadoma prikrajšani, v življenju ne znajdejo več, počutijo se ogrožene. Pa čeprav to v resnici sploh niso. Ne trpijo zaradi tega, ker ne bi imeli kaj jesti, temveč zato, ker se jim hrana, s katero se ne nazadnje tudi identificirajo, ne zdi dovolj prestižna. Ta »grožnja« njihovemu življenju se torej odvija na simbolni ravni.”

Woody Allen se je rodil leta 1935 v New Yorku. Na začetku svoje kariere je deloval predvsem kot pisec besedil za razne komične oddaje na televiziji, kot stand-up komik pa je v 60. letih nastopal tudi sam. Na samostojno pot, kot scenarist, igralec in režiser, je stopil v 70. letih, ko je ustvaril komedije, kakršni sta Bananas (1971) in Povampirjeni Miles (Sleeper, 1973). Za svojo odo moderni ljubezni v New Yorku, izvrstni film Annie Hall (1977), je prejel oskarja za najboljši film, s tem filmom pa se je tudi uveljavil kot eden osrednjih ameriških cineastov. Od začetka 80. let je v neverjetni formi, saj v povprečju posname kar en film na leto. V tem obdobju tako posname tudi take mojstrovine, kot so Zelig (1983), Hana in njeni sestri (Hannah and her Sisters, 1986), Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors, 1989), Alice (1990) ter Možje in žene (Husbands and Wives, 1992). V 90. letih je zašel v krajšo kreativno krizo, ki pa jo je že v drugi polovici tega desetletja uspešno premagal in se s filmom Razstavljeni Harry (Deconstructing Harry, 1997) tudi zmagoslavno vrnil. Sledilo je nekaj izvrstnih del, kot na primer Zadnji udarec (Match Point, 2005), prav v zadnjem desetletju pa se je – na veliko presenečenje mnogih – ustvarjalno preselil v Evropo in v različnih evropskih državah posnel niz nadvse uspešnih filmov. Tako Otožna Jasmine, njegovo zadnje celovečerno delo, hkrati predstavlja njegovo vrnitev v ameriško družbeno okolje, kateremu je posvetil veliko večino svojega opusa. Allen pa se ob snemanju filmov posveča tudi svoji drugi ljubezni – jazzu.

Woody Allen, režiser in scenarist (iz pogovora z Scottom Foundasom, Variety, Owenom Gleibermanom, Entertainment Weekly, in Joshuo Rothkopfom, Time Out)

14. november 2014

Preteklost

(Le passé, Francija/Italija, 2013, barvni, 130 min.)

režija: Asghar Farhadi scenarij: Asghar Farhadi fotografija: Mahmoud Kalari glasba: Evgueni Galperine, Youli Galperine montaža: Juliette Welfling igrajo: Bérénice Bejo, Tahar Rahim, Ali Mosaffa, Pauline Burlet, Elyes Aguis, Jeanne Jestin, Sabrina Ouazani, Babak Karimi, Valeria Cavalli produkcija: Memento Films, France 3 Cinéma, BIM Distribuzione, CN3 Productions festivali, nagrade (izbor): Cannes 2013: nagrada ekumemske žirije, zlata palma za najboljšo igralko; Durban 2013: najboljši scenarij; Oslo 2013: nagrada občinstva za najboljši film; Palm Springs 2013: nagrada FIPRESCI za najboljšo igralko povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Demiurg

zgodba Ahmad, Iranec, ter Marie, Francozinja, sta več let živela v zakonskem razmerju in v tem času sta se jima rodila tudi otroka. A razlike med njima, tako kulturne kot intimne, so bile prevelike in pričela sta se vse bolj oddaljevati. Končno se je Ahmad vrnil v svojo domovino, saj je hotel dati Marie prostor, da zaživi novo življenje. Marie se res kmalu znova postavi na noge in tako ga nekega dne prosi, naj se vrne v Francijo, da bi tudi formalno potrdila njuno ločitev. A tisto, kar naj bi bila zgolj formalnost ob zaključku štiriletnega ločitvenega postopka, kmalu pripelje do niza nepričakovanih razkritij, ki Ahmada proti njegovi volji znova povlečejo v Mariejino življenje ...

komentar “Seveda pa poznamo tudi filme, ki prvi, v ničemer izstopajoči prizor domiselno izrabijo za to, da nam osrednji lik predstavijo v neki konkretni situaciji, taki, ki hkrati v grobem napove značaj dela. In prav tako delo je tudi Farhadijeva Preteklost. Uvodni prizor je skrajno preprost, a hkrati tudi tako premišljeno insceniran, da gledalcu pove več, kot mu povedo številna dela tekom celotne dolžine. Smo na letališču, kjer mlada ženska za stekleno steno očitno pričakuje prihod znane ji osebe. Kmalu jo zagleda – toda moški, ki ga s kretnjami poskuša opozoriti nase, je ne vidi in zaradi steklene stene tudi ne sliši. V njenem pogledu, polnem pričakovanja, nežnosti in topline, lahko razberemo, da sta si z moškim blizu. A ko jo moški ob posredovanju tretje osebe vendarle zagleda, nas njuna komaj vidna, a nedvoumna zadržanost napelje k domnevi, da je tisto, kar smo zaznali v njunem pogledu, le še nekakšen »okrušek« zdaj že izginule bližine, ostanek njune skupne preteklosti. In čeprav ju ta brez dvoma še vedno povezuje, nam trenutek, ko stojita drug pred drugim, toda ločena s stekleno steno – pred katero v želji, da bi vzpostavila »stik«, vsak na svoji strani nemo odpirata usta, odrešujočega glasu pa preprosto ni –, jasno pove, da »stika« med njima ni več. Ta čudoviti prizor, v katerem Farhadi resnično domiselno izkoristi izrazni potencial filmske

podobe in nam oriše osrednja lika svoje zgodbe ter odnos, ki se vzpostavlja med njima, hkrati nakaže tudi pripovedni slog filma. Preteklost je fascinanten, prodoren in brezkompromisen vpogled v drobovje družine, je študija karakterjev in odnosov med njimi, ki odkrije mnoštvo enakovrednih resnic in enako upravičenih čustev. Je preprosto čudovito filmsko delo, ki gledalcu ne ponuja nikakršnih odgovorov, ga pa zato poziva k temu, da se začne spraševati.” Denis Valič, Pogledi “Vsekakor se Preteklost začne zelo obetavno. Pravzaprav vsa prva polovica filma daje misliti, da je Farhadi spet zadel v polno – gledalca namreč neustavljivo pritegne z enako mešanico vzbujanja frustrirane radovednosti in klavstrofobno delujočega kaosa, ki je navduševala že pri njenem predhodniku. Farhadi bistvene informacije o dogajanju na film prepušča zelo skopo in s tem gledalca prisili, da v upanju na namig, ki bi razjasnil ozadje, pozorno spremlja na videz ležerno banalne, vsakdanje, a vseeno občutljivo niansirane interakcije med osebami v filmu. Omejenost kamere s kaotično notranjostjo avtomobila v prometu, priročno razpostavljenimi stenami prostorov ali navsezadnje pohištvom in kramo, razporejenima vsepovprek, kar kliče po figuri, ki bi pospravila, raz/počistila in uredila tako prostor kot dogajanje ter nam razjasnila ozadje zgodbe; povedala, kdo je pravzaprav v kakšnem razmerju s kom, ter ločila resnico od mnenj likov v filmu.” Tina Poglajen, Ekran

izjava avtorjev “Navadno je prihodnost tista, ki se nam zdi nejasna – zato, ker je ne poznamo. Meni pa se zdi, da je preteklost še bolj zamegljena. Pa čeprav danes hranimo njene sledove, nekaj, čemur bi lahko rekli »materialna dediščina« in kar nam pripoveduje zgodbe o njej. To privede do nekakšnega paradoksa, saj je preteklost kljub fotografijam in e-pošti še bolj zabrisana in nejasna kot nekoč. In zopet: čeprav je videti, da ji življenje poskuša ubežati, da ga preteklost ne zanima več, pa prav tako

ni moč zanikati, da sence preteklosti vseskozi grozeče visijo nad njim. Čeprav poskušamo živeti za prihodnost, se bremena preteklih dogodkov ne moremo povsem znebiti. To velja povsod, v vseh kulturah je tako, pa naj gre za Evropo ali za ostali svet. Kar priča o tem, da smo vsi zgolj ena velika družina. Mislim celo, da gre pri fenomenu družine – pa naj bo ta pojmovana klasično, kot skupnost moškega in ženske ter njunih potomcev, ali svobodneje, kot združba posameznikov, ki so povezani v nekem razmerju, na primer jaz z gledalci mojih del – za najbolj univerzalno izkušnjo. Izkušnja skupnosti, ki pogosto prinaša veliko trpljenja in bolečine. To je tema, o kateri bi lahko govoril vse življenje, pa mi ne bi uspelo povedati vsega.” Asghar Farhadi, režiser in scenarist

režiser Asghar Farhadi, rojen leta 1972 v Isfahanu, je predstavnik mlajše generacije iranskih režiserjev, tiste, ki ustvarja razpeta med domovino in tujino, med tradicijo in modernim.

V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij, intenzivno pa se je posvečal tudi pisanju scenarijev, kot na primer leta 2001, ko je v tej vlogi sodeloval z režiserjem Ebrahimom Hatamikio pri njegovem uspešnem filmskem projektu z naslovom Ertefae Past (Nizko višavje). Kmalu zatem, dve leti kasneje, posname svoj režijski prvenec, film Raghss dar ghobar (Ples v prahu). V mednarodnem prostoru se je uveljavil s svojim četrtim celovečercem, filmom Darbareye Elly (O Elly), za katerega je leta 2009 na berlinskem festivalu osvojil srebrnega medveda za režijo, na festivalu Tribeca pa nagrado za najboljši film tekmovalne sekcije. S filmom Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011), ki smo si ga lahko ogledali tudi pri nas, je dosegel svoj največji mednarodni uspeh. Kritika ga je soglasno označila za mojstrovino ter ga uvrstila med največja dela sodobnega avtorskega filma. In prav ta film mu je med drugim omogočil tudi to, da je lahko pričel ustvarjati v ustvarjalno veliko svobodnejši tujini.

21. november 2014

Philomena

(Philomena, Velika Britanija/Francija/ZDA, 2013, barvni, 98 min.)

režija: Stephen Frears scenarij: Steve Coogan, Jeff Pope (po literarni predlogi Martina Sixsmitha z naslovom The Lost Child of Philomena Lee) fotografija: Robbie Ryan glasba: Alexandre Desplat montaža: Valerio Bonelli igrajo: Judi Dench, Steve Coogan, Sophie Kennedy Clark, Anna Maxwell Martin, Ruth McCabe, Barbara Jefford, Peter Hermann, Mare Winningham, Michelle Fairley produkcija: The Weinstein Company, BBC, Pathé, BFI, Yucaipa Films festivali, nagrade (izbor): Benetke 2013: najboljši scenarij, zlata muza, nagrada SIGNIS; BAFTA 2014: nagrada za najboljši prirejeni scenarij; David di Donatello 2014: najboljši evropski film leta; nagrade časopisa The Guardian 2014: najboljša promocijska akcija; Hamptons 2014: najboljši igrani film povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba S sestopom laburistične vlade je tudi Martin Sixsmith, tekstopisec pri laburistih, sicer pa nekdanji novinar pri londonskem BBC-ju, ki je z vstopom v politiko zamrznil svoj poklic, ostal brez dela. Tako prične razmišljati, da bi se vrnil k svojemu staremu poklicu. To na neki zabavi zaupa tudi prijateljici, natakarici, ki se kmalu zatem oglasi pri njem in s seboj pripelje svojo mamo, ki želi javno spregovoriti o svoji življenjski zgodbi. Ko je bila še mlado dekle, pred petdesetimi leti, so ji namreč katoliške nune kot »padli ženski« vzele otroka in ga dale v posvojitev. A Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na videz trivialno tabloidno zgodbo. Ker pa druge izbire pravzaprav nima, se ta cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno in končno tudi pristane na to, da ji bo pomagal najti njenega otroka.

komentar “Zgodbo poganja ravno kontrast med osrednjima likoma: Sixsmith je zajedljiv intelektualistični snob, ki pa med vzponom po družbeni lestvici še ni izgubil svoje integritete, medtem ko je Philomena rahlo naivna, preprosta upokojenka, ki se v razkošnem hotelu kot otrok razveseli čokoladice na blazini in Hiše debele mame na televiziji. Ravno zato, ker sta si tako različna (Philomenina vera v Boga je neomajna, samostanu, ki ji je vzel sina, pa noče delati slabe publicitete, medtem ko je Martin ateist, v katerem vre jeza zaradi tega, kar odkriva), se vsaki situaciji v filmu približamo z dveh nasprotnih stališč. Nobeno odkritje ni, da je Judi Dench mojstrica svoje obrti, a preprosto osupljivo je, s kakšno lahkoto pri svojih 78 letih preigrava cel razpon čustev; Philomena morda ni ravno prefinjena, a iz nje sijeta tiho, težko priborjeno dostojanstvo in iskrena vljudnost do vsakogar, ki ji prekriža pot. Priletnica, za katero se včasih zdi, da njene miselne sposobnosti ne presegajo Dr. romanov o konjušnikih in princeskah, v ključnih trenutkih preseneti s svojimi pronicljivimi uvidi v Martinov cinični, od sveta ograjeni značaj. Ne spomnim se nobene zgodbe, ki bi tako temno, morečo tematiko obravnavala s tolikšno mero dobrohotnosti in topline, ne

da bi si pri tem zatiskala oči. Do končnega sporočila o odpuščanju in spravi pridemo brez ogibanja obsodbi obscenega katoliškega pogroma proti telesnim užitkom. Frears tudi precej pronicljivo potegne vzporednico med ravnanjem nun z nosečnicami in tem, kako je politika epidemijo aidsa v svojih krogih poskušala preprosto pomesti pod preprogo; ljubezen do vseh »božjih ovčic« tako v praksi pogosto ostaja prazna floskula.” Ana Jurca, MMC RTV SLO “To se pravi, nič ni odveč, vse je v dobrem starem klasičnem slogu pravilno uravnoteženo, vendar deluje sveže in prepričljivo. Drama hrepenenja in izgube je s spretno roko pomešana skoraj z detektivskim iskanjem Philomeninega sina. Martin in Philomena sta včasih kot izvirna parafraza slavnih detektivskih parov. Vse to dogajanje pa je prepleteno s humorjem, ki izvira iz samih situacij in ni nikoli okras zgodbe ali, kot se pogosto zgodi, prošnja občinstvu naj ne zbeži iz dvorane zaradi resnosti teme. /.../ Današnjega gledalca zaradi inflacije sodobne filmske produkcije, preobjedenega vseh mogočih izdelkov, uspe zadržati, zbuditi iz kronične letargije s preprosto in iskreno povedano zgodbo. Dosežek, ki bi ga Cooganu in Frearsu zavidali avantgardisti, in zanimivo je, da je prav Coogan v enem od intervjujev izjavil, da je danes po vsem avantgardizmu, modernizmu in postmodernizmu najbolj avantgardna stvar, ki jo lahko storiš, da si iskren. In ob njegovi Philomeni mu lahko samo prikimamo.” Matej Juh, RA SLO – ARS (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorjev “To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katero se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si

zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb.” Stephen Frears, režiser

režiser Stephen Frears se je rodil leta 1941 v Leicesterju. K filmu je prišel precej pozno, saj je sprva opravil študij prava. Po njem pa je pričel delati kot asistent režiserja pri nekaterih uveljavljenih britanskih cineastih, kot sta na primer Karl Reisz in Lindsay Anderson. V poznih 60. in v 70. je za televizijo prvič samostojno režiral, celovečerni debi pa predstavlja komična detektivka Gumshoe iz leta 1971. Mednarodno prepoznavnost mu precej nepričakovano prinese peto celovečerno delo, nizkoproračunska Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette, 1985), ki jo je posnel po scenariju Hanifa Kureishija (nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij). S Kureishijem sodelovanje ponovita že pri naslednjem Frearsovem filmu, delu Sammy in Rosie kavsata (Sammy and Rosie Get Laid, 1987). Velik uspeh teh del, tudi komercialni,

mu zagotovi vabilo Hollywooda, kjer debitira z veličastnimi Nevarnimi razmerji (Dangerous Liaisons, 1988), priredbo slovitega Laclosovega pisemskega romana. Sledijo slogovno izpiljeni Goljufi (The Grifters, 1990), ki mu prinesejo nominacijo za oskarja (v kategoriji za najboljšo režijo). Naslednji hollywoodski deli – Naključni junak (Accidental Hero, 1992) in Mary Reilly (1996) – se mu nista najbolj posrečili, zato pa se je ponovno izkazal v nizkoproračunski priredbi romana Roddyja Doyla The Snapper (1993). Frears je sicer vztrajal onstran Atlantika, a v nekaj bolj »neodvisnih« vodah, kjer posname dve reinterpretaciji žanra: vesterna z The Hi-Lo Countr (1998) ter romantične komedije z Zvestobo do groba (High Fidelity, 2000). Sledi festivalska uspešnica Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu, za katero prejme številne festivalske nagrade. Nov vrhunec predstavlja biografska drama Kraljica (The Queen, 2006), ki mu prav tako prinese vrsto prestižnih festivalskih nagrad. Hkrati pa razkrije, da Frearsu žanr biografskega filma nadvse leži. Zato ni presenetljivo, da so letos v Cannes povabili celo njegovo televizijsko biografsko dramo, s katero se je poklonil Muhammedu Aliji: Muhammad Ali’s Greatest Fight (2013). Frears vseskozi ustvarja tudi v gledališču.

28. november 2014

TIR

(TIR, Italija/Hrvaška, 2013, barvni, 90 min.)

režija: Alberto Fasulo scenarij: Enrico Vecchi, Carlo Arciero, Alberto Fasulo, Branko Završan fotografija: Alberto Fasulo montaža: Johannes Hiroshi Nakajima igrajo: Branko Zavrsan, Lucka Pockja, Marijan Sestak produkcija: Nefertiti Film srl, Rai Cinema festivali, nagrade: Rim 2013: najboljši film festivala, nagrada AMC za montažo; Belfort 2014: posebna omemba žirije; Vilnius 2014 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Demiurg

zgodba Čeprav se zdi, da sta mu življenje na cesti in kamionarska rutina zlezli pod kožo, kot da bi ta poklic opravljal že celo svoje življenje, pa se Branko kot poklicni voznik preživlja šele nekaj zadnjih mesecev. Pred tem je bil namreč učitelj. A čeprav je imel učiteljski poklic resnično rad, pa v zaostrenih ekonomskih razmerah ni mogel spregledati, da mu bo vožnja kamiona prinesla trikrat višji zaslužek. Tako je, odločen, da dobrobit svoje družine postavi na prvo mesto, pričel voziti tovornjak, in sicer za neko italijansko transportno družbo. Toda s tem je hkrati vstopil tudi v neki povsem drugačen svet dela, svet, kjer delo ni več dojeto kot vrednota, temveč le kot proces akumulacije kapitala. Proces, v katerem delavec ne nastopa kot svobodni in enakopravni, pač pa kot zasužnjeni in brezpravni subjekt. Skratka proces, ki človeka ne plemeniti in mu ne daje dostojanstva, pač pa ga razčloveči, oropa dostojanstva in poniža. Tako se Branku kmalu zastavi vprašanje, ali ni s to odločitvijo dosegel prav nasprotno, saj se v resnici od doma in družine vse bolj oddaljuje in odtujuje.

komentar “Film Alberta Fasula TIR, svojevrsten igranodokumentaristični road-movie, ki obravnava življenje kamionarjev na evropskih (avto) cestah, se uvršča v niz izjemnih pomilenijskih obravnav nezavidljivih eksistenčnih pogojev delavskega razreda. Revitalizacija tematike, s katero se cineasti na različnih koordinatah sveta poklanjajo delavcem in njihovim prizadevanjem, da bi opozorili na vidike izkoriščanja, predstavlja dobrodošel segment v mozaiku procesa filmskega ozaveščanja. [...] Prav v to linijo se suvereno uvršča TIR. Film brez »začetka« in brez »konca«, ki se začenja in končuje in medias res, podaja epizodo »brezciljnega potovanja po evropskih poteh izkoriščanih delavcev« v vsej brezperspektivnosti tavanja od nikoder do tja, kamor ni mogoče priti. Protagonista, katerih življenje se odvija dobesedno na cestah, kjer so meje med delovnim in prostim časom povsem zabrisane, počasi, a zanesljivo izgubljata povezavo z realnostjo zunaj kabine

kamiona, nakladalnih ramp in obcestnih počivališč. Filmska podoba izostreno povzema monotonijo rutine in vse večje odtujenosti, ki se izrisuje na obrazih kamionarjev, v njunih gestah, besedah in potezah, zlasti pa v izgubljanju sposobnosti komunikacije s svetom onkraj transportnega omrežja. Podatek, da film TIR ni »pravi« dokumentarec, da morda sploh ni dokumentarec, ker v glavni vlogi »nastopa« filmski igralec, ki se je kamionarskega posla priučil za potrebe filma, v ničemer ne relativizira omenjenih določil. S temi značilnostmi priča predvsem o razširjanju obzorij in reprezentacijskih možnostih, ki jih novi dokumentarni film z zavračanjem okostenelih regulativ in s prizadevanji za prenovo razmerja med igranim in dokumentarnim dispozitivom intenzivno raziskuje (vsaj) zadnjih petindvajset let.” Andrej Šprah, Isolacinema (iz festivalskega kataloga) “TIR je delo, ki povzema, ustvarjalno preoblikuje in nadaljuje tradicijo italijanskega angažiranega igranega filma, v poskusu prve, najširše opredelitve pa ga lahko označimo tudi za delo o mejah in o prečenju mej. Namreč, ob študioznem pristopu k proučevanju sveta tovornjakarjev, ki sta ga ubrala tako Završan kot Fasulo, ter ob minuciozni poustvaritvi tega v filmski podobi bi se nepozornemu gledalcu zlahka zazdelo, da TIR poskuša preseči meje zvrsti, da iz igranega vstopa v polje dokumentarnega. A to je le iluzija, ki se razblini takrat, ko ugotovimo, da Fasulo skoraj z vsakim kadrom daje gledalcu vedeti, da mu pripoveduje zgodbo. Zgodbo o Branku, učitelju, ki se zaradi ekonomskih razlogov odloči postati voznik tovornjaka. Zgodbo, ki je vseskozi striktno realistično podana, toda tudi fiktivna in skonstruirana, pa čeprav zato nič manj resnična. V njenem središču pa je kritični premislek o današnjem svetu dela, o izginjanju nekaterih in vzniku drugih vrednot, o drugačnem vrednotenju dela, ne nazadnje pa tudi o vse bolj brezpravnem položaju delavca v njem. Toda Fasulo se dotakne še številnih drugih tem: od vznika nacionalizma, ki je posledica občutka ekonomsko-eksistencialne

ogroženosti posameznikov, novih oblik delavskih migracij, pa vse do odnosa oče – sin. Tako moramo Fasulu priznati, da se z že prav neverjetno lucidnostjo duha ter občutkom tako za družbeno kot intimno dimenzijo kritično zazre v svojo dobo, v aktualni trenutek družbenega okolja, iz katerega izhaja ter ustvari delo, ki navduši tudi na slogovnoizvedbeni ravni.” Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja “Prej kot film o vozniku tovornjaka je to film o paradoksu: o tem, da zavoljo službe živiš daleč stran od ljubljenih oseb, ki so konec koncev razlog za to, da delaš. [...] Sprva mi je delo z igralci predstavljalo neznansko odgovornost. Ko pa sem končno opravil z vprašanji izziva, motivacije in metode, sva se zaklenila v kabino tovornjaka. Branko je igral voznika, jaz pa sem ga snemal in za njegovim hrbtom skrbel, da so se mu odvili najrazličnejši dogodki. V štirih mesecih sva prevozila 30.000 kilometrov, čez Evropo sva narisala križ, od Švedske do Rima, od Budimpešte do Seville, in meja med realnostjo in fikcijo se je pogosto meglila. Debatirala sva o razliki med dejansko in igrano utrujenostjo, na koncu pa sva postala dobra prijatelja, čeprav sem mu tolikokrat prepovedal, da bi se okopal in obril, ali mu naročil, naj kuha tam med gumami tovornjaka. Ko sva končno izstopila iz te napete pustolovščine, je bila najina percepcija vsakdanjega življenja drastično drugačna.” Alberto Fasulo, režiser in soscenarist “V tem svetu in času, kjer je denar vrhovno božanstvo, se ne smemo vdati. Ne prenesem nasilja korporativnih in privatiziranih vlad in menim, da je ta film zmožen vsaj delno

razgaliti praznino sodobne eksistence. Nadvse rad pa tudi sodelujem pri filmih, kjer moraš kaj novega spoznati in se naučiti kakšne nove umetnosti ali veščine: iz tega črpam spodbudo, da bi bil vselej prepričljiv. [...] Umetnik, ki ga ne podžiga radovednost in se ne čuti poklicanega, da bi pritegnil pozornost k problemom, ki nas obkrožajo, je sterilen umetnik. Njegovo delo je brez pomena. Mislim, da mora biti sama umetnost globokega pomena, umetnik pa jo mora sprejeti kot odgovornost, kot imperativ, kot dolžnost. In če je ta projekt zahteval od mene veliko več truda, je bila to pač cena, ki sem jo bil dolžan plačati tej odgovornosti.” Branko Završan, igralec

režiser Alberto Fasulo, rojen leta 1976 v kraju San Vito al Tagliamento, je k filmu prišel relativno pozno, saj se je filmske prakse lotil šele po zaključku študija filozofije na beneški univerzi Ca’ Foscari. A rekli bi lahko, da je bil takrat avtorsko že bolj ali manj formiran, zaradi česar se je raje kot za pridobitev formalne izobrazbe odločil za nabiranje izkušenj v praksi. Polnih sedem let je namreč deloval kot asistent režiserja pri različnih igranih in dokumentarnih projektih. In prav te izkušnje so mu omogočile, da si je ustvaril zelo jasno predstavo o tem, kako v praksi realizirati lastne zamisli. Tako ne preseneča, da je že s svojim režijskim debijem, s celovečernim dokumentarcem Beli šum (Il rumore bianco), pritegnil tako pozornost stroke kot tudi najširše javnosti (njegovo delo je eden redkih sodobnih italijanskih dokumentarcev, ki so mu namenili kinematografsko distribucijo), ob tem pa zanj prejel tudi številne festivalske nagrade. Domača kritika ga je označila celo za »novi up italijanskega filma«. TIR je njegov celovečerni igrani prvenec.

12. december 2014

Priseljenka

(The Immigrant, ZDA, 2013, barvni, 120 min.)

režija: James Gray scenarij: James Gray, Richard Menello fotografija: Darius Khondji glasba: Christopher Spelman montaža: John Axelrad, Kayla Emter igrajo: Marion Cotillard, Joaquin Phoenix, Jeremy Renner, Dagmara Dominczyk, Jicky Schnee, Elena Solovey, Maja Wampuszyc, Ilia Volok, Angela Sarafyan produkcija: Worldview Entertainment, Keep Your Head, Kingsgate Films festivali, nagrade: Cannes 2013, München 2013, Reykjavík 2013, Zürich 2013, Rio de Janeiro 2013, Beirut 2013, Chicago 2013, Lizbona 2014, Seville 2014 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Piše se leto 1921. Na Ellis Islandu se le lučaj od Kipa svobode izvajajo registracije priseljencev, ki v iskanju svetle prihodnosti prihajajo od vsepovsod. Med njimi je tudi nesrečna Poljakinja Eva Cybulski. Potem ko sta starše izgubili v pogromih, sta se s sestro odločili, da si drugje, daleč stran od doma, poskusita zagotoviti lepšo prihodnost. In Združene države so se zdele pravšnje za uresničenje njunega sna. Tako sta Ewa in Magda zapustili rodno Poljsko in se z ladjo odpravili v ZDA. Ko se ladja prične približevati obali njune »obljubljene« dežele, ko uzreta obrise velemestne pokrajine New Yorka in še posebej takrat, ko se pred njima v vsej svoji impozantnosti prikaže veličastni Kip svobode ... takrat dekleti že pomislita, da jima je vendarle uspelo ubežati zli usodi. Žal pa kmalu boleče spoznata svojo zmoto: takoj po sestopu na Ellis Island, ko je na vrsti obvezni zdravniški pregled, dekleti trčita ob novo oviro. Zdravniki namreč odkrijejo, da je Magda hudo bolna, zato ju ločijo. Ewo spustijo na ulice Manhattna, medtem ko mora sestra ostati v karanteni. Ewa se počuti izgubljeno, hkrati pa se boji za usodo sestre. In tako v svoji naivnosti zaupa Brunu, očarljivemu, a dvoličnemu zvodniku, ki kmalu pokaže svoj pravi obraz – prisili jo, da se prične prostituirati. Prihod Orlanda, Brunovega bratranca, Ewi povrne nekaj upanja in vere v boljšo prihodnost, a kaj, ko je zdaj Brunovo ljubosumje tisto, s katerim se bo morala soočiti.

komentar “Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa, Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla. Ewa, [... ki je] polna iluzij, s tem tudi sama postane le še ena ameriška iluzija, ki jo lahko pofukaš. Orlando, Brunov bratranec, ki jo začne osvajati, je sicer subtilnejši, toda le navidez – v resnici je iluzionist, varietejski

čarodej, poklicni prodajalec iluzij, eskapizma in levitacije. Priseljenka, ki hoče postati Američanka, tako obtiči med dvema ognjema, ki se borita za njeno dušo in ki ji sporočata, da ima le dve možnosti – da se prostituira ali pa da živi v iluzijah. A tudi to je le iluzija: ameriški kapitalizem in ameriški sen sta namreč ista reč. Tu ne obstaja ali-ali. Dobiš ju lahko le skupaj, v paketu, kot dvoglavega zmaja: ameriški sen je neločljiv od ameriškega kapitalizma – in obratno. Priseljenka je sijajna obdukcija evropskega soočenja z ameriškim kapitalizmom, obdukcija tiste »mitske« evropske imigrantske izkušnje, saj Ewa, ki zbeži pred grozotami I. svetovne vojne (in brutalnimi posledicami te klavnice), izkusi vse enačbe svobode in boljšega življenja: princ je zvodnik, usluga je izkoriščanje, ljubezen je izsiljevanje, seks je priložnost, ženska je posest, raj je pekel, življenje je showbusiness, prihodnost je finančna transakcija, kapitalizem je podzemlje. In James Gray, ki ima New York v mezincu (Mafijske noči, Mala Odessa, V imenu pravice), vse detajle te prelomne dobe začrtuje in prikazuje tako filigransko in obenem tako slovesno, kot da bi nam hotel reči: ne, tega filma nisem izrezal iz drugega Botra, ampak iz same zgodovine! Kot da je posnel dokumentarec, ki so ga leta 1921 pozabili posneti – in ki kliče po operi, vredni Enrica Carusa.” Marcel Štefančič, jr., Mladina “Gray se kot režiser in scenarist svoje tragične pripovedi loteva v maniri velikih cineastov, kakršni so bili Bresson, Dreyer ali Rossellini, ter v mukah svoje junakinje išče transcendentno izkušnjo religioznih razsežnosti. Eva bi se namreč po vsem trpljenju zlahka kvalificirala za mučenico, svoje breme pa temu primerno prenaša graciozno in lucidno vse do konca, ko ugotovi, da premore do Bruna in hkrati do Amerike tudi odpuščanje in ljubezen. A zdi se, kakor da filmu, kljub dovršeni fotografiji v odtenkih sepije, ki se formalno približuje fotografijam z začetka 20. stoletja, in kljub vrhunski igralski zasedbi z Joaquinom Phoenixom, Jeremyjem Rennerjem ter izvrstno Marion Cotillard v glavnih vlogah, zmanjka sape pri avtorski viziji. Gray namreč postreže s korektno kostumsko dramo, ki pa ji

manjkajo pravi presežki, tako da hitro potone v povprečje sorodne hollywoodske produkcije. Za konec se postavlja vprašanje, zakaj se je Gray odločil zgodbo o priseljencih in izkoriščanju, ki je boleče aktualna in obenem brezčasna, zaviti v skorajda kičaste tančice stilizirane preteklosti in romantičnih odnosov, svojo protagonistko pa kljub plemeniti trpežnosti prepustiti v pasivnosti.” Matevž Jerman, RA SLO – ARS (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorjev “Kaj je pravzaprav delo režiserja na snemanju? Če bi mu uspelo zbrati igralsko ekipo, kakršno si je želel, sestavljeno iz igralcev, ki jih ljubi in ki jih spoštuje, če bi mu omogočili, da snema na prizorišču, ki ga je predvidel, in če bi mu k sodelovanju uspelo privabiti direktorja fotografije, ki mu zaupa, v tem primeru bi gotovo kdo pomislil, da režiser na snemanju nima kaj početi. In čeprav ne dvomim v to, da so bili posneti tudi taki filmi, med snemanjem katerih se režiser sploh ni oglasil, pa mi verjemite, da ti gotovo niso bili vredni ogleda. Tudi če je vse našteto opravljeno, je režiserjeva prisotnost na snemanju nujna! On je namreč tisti, ki mora prizorom zagotoviti čustveni naboj, jim določiti vzdušje, njih ton in emotivno temperaturo, on je tisti, ki odloča, kako lik vstopa v dogajanje, kakšen odnos se razvija med dogajanjem in likom, ne nazadnje pa tudi med likom in občinstvom. Spočeti in voditi mora torej dogajanje, ki ima ključno vlogo pri oblikovanju končne podobe filma. Režiser bi torej tudi med samim snemanjem moral imeti ključno vlogo, saj je prav on tisti, ki bi moral zavestno načrtovati in udejanjiti tiste

procese, ki v gledalcu potekajo na nezavedni ravni in prek katerih je mogoče v gledalcu z ustreznimi podobami in relacijami med njimi prebuditi točno določena občutenja in emocije.” James Gray, režiser in koscenarist (iz pogovora z novinarjem revije indieWire)

režiser James Gray se je leta 1969 rodil v New Yorku, kjer je tudi odraščal. Željan spremembe se je odločil za študij daleč od doma, na nasprotnem »bregu« Združenih držav – v Los Angelesu, na Univerzi južne Kalifornije, kjer se vpiše na Šolo filmskih umetnosti. Pozornost pritegne že s svojimi kratkimi študentskimi filmi, kar mu omogoči, da kot režiser celovečerca debitira takoj po študiju, ko ni dopolnil še niti 25 let. Čeprav v svojih ambicijah ni bil pretirano izviren, saj si je tako kot večina nadobudnih ameriških cineastov svoje generacije želel posneti ekscentrično »tarantinovsko« kriminalko, pa je bil njegov pristop vendarle drugačen in veliko bolj samosvoj. Kriminalno dramo Mala Odessa (Little Odessa, 1994) je namreč umestil v okolje ruskih imigrantov, ki ga je sam dobro poznal, saj sta njegova starša ruska Žida. Za svoj celovečerni prvenec je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi srebrnega leva v Benetkah ter nagrado kritike v Deauvilleu. Sledila sta filma The Yards in Noč je naša (We Own the Night, 2007), s katerima utrdi svoj status enega največjih talentov sodobnega ameriškega neodvisnega filma, nato pa še Ljubimca (Two Lovers, 2007), s katerim se ponovno loti premisleka o lastnem odnosu do ruske duhovne tradicije, saj je navdih zanj iskal v Belih nočeh F. M. Dostojevskega.

19. december 2014

Čarovnija v mesečini

(Magic in the Moonlight, ZDA, 2014, barvni, 98 min.)

režija: Woody Allen scenarij: Woody Allen fotografija: Darius Khondji montaža: Alisa Lepselter igrajo: Colin Firth, Emma Stone, Marcia Gay Harden, Jacki Weaver produkcija: Dippermouth festivali, nagrade: Hongkong 2014, Sarajevo 2014 povprečna ocena občinstva / (film še ni imel širše distribucije) povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Cinemania group

zgodba Za časa divjih 20. let preteklega stoletja je občinstvo evropskih gledališč in varietejev navduševal priljubljeni kitajski čarodej Wei Ling Soo. No, pravzaprav je bil to le lik, ki ga je z velikim žarom in z nespornim uspehom utelešal britanski Hudini tistega časa, iluzionist Stanley Crawford. Ta je poleg svojega običajnega čarodejskega in iluzionističnega programa na odru, pred zvedavimi očmi občinstva, rad izvajal še prav posebno točko: tako kot ne nazadnje tudi sam Hudini je Stanley rad razkrinkal lažne jasnovidce ter jih javno ponižal in osramotil. Zasebno je bil Stanley robat, malce snobovski in celo do svoje asistentke se je grdo obnašal. Nekega dne je po predstavi k njemu pristopil njegov stari prijatelj, Howard, in mu predlagal, da se z njim odpravi na jug, do Azurne obale, kjer živijo Catledgesovi, njegovi dolgoletni prijatelji. Ti na svojem domu gostijo mlado dekle, Sophie, ki pravi, da je jasnovidka. Stanleyjeva naloga bi bila, da jo pred vsemi razkrinka kot prevarantko, na kar Stanley seveda z veseljem pristane. A kmalu po njegovem prihodu se prično stvari zapletati ...

komentar “Kot mnogi drugi iz sveta odraslih tudi sam še vedno nadvse rad obiščem »Woodyjev svet«, tematski park tega neumornega cineasta. Res je sicer, da so vožnje z vlakci v njegovem svetu manj divje kot vožnje v Disneyjevem svetu. Prav tako je res, da njegov svet ne pozna »Jutrišnje dežele«, »Hiša strahov« pa je že zelo dolgo na popravilu, vsaj od njegovega filma Zadnji udarec (Match Point, 2005). A tisti, zdaj že malce staromodni »Tunel ljubezni« je še vedno tu in še vedno nam nudi veliko zabave. V njegovem svetu je izza vsakega vogala slišati prijetno jazz glasbo, v zadnjem desetletju pa je svojim atrakcijam dodal še pravi »Paviljon narodov« (no, resda predvsem evropskih). Čarovnija v mesečini je svojevrsten, resda morda malce majav »časovni stroj«, ki nas popelje na s soncem obsijani jug Francije, kakršen je bil v 20. letih prejšnjega stoletja. Zadnji del poti se vozimo v elegantnem oldtimerju, ki pa je bil tedaj znanilec nove, moderne dobe, družbo

pa nam dela iluzionistični mojster Wei Ling Soo. No, vsaj javnosti se tako predstavlja, mi pa kmalu izvemo, da se pod masko skriva Stanley Crawford, na videz gromko pravičniški in malce osoren, globoko v svojem srcu pa pravzaprav romantično naiven možak, ki se rad pohvali, da opravlja »družbeno koristno delo«. Za nalogo si je namreč zadal, da bo razkrinkal tiste, ki se izdajajo za jasnovidce in spiritualiste ter prežijo na naivne bogatune, ki bi radi vzpostavili stik z onostranstvom.” Joe Williams, Post-dispather “Woodyju se preprosto ni mogoče odreči, no, pa saj se mu tudi nikoli ne bi hoteli odreči. Ko ima dober dan, je zmožen pravih mojstrovin, čudovitih filmskih pripovedi, kakršna je na primer Otožna Jasmine. Tiste dneve, ko vstane z levo nogo, pa še vedno ustvarja taka dela, kakršnim se velika večina drugih niti približa ne. Tako tudi Čarovnija v mesečini res ni eno njegovih najsijajnejših del, a vseeno premore čudovite trenutke. Že to, v kakšno čarobno svetlobo sta potopila pisano pokrajino francoskega juga, bi bilo dovolj, da bi se nam odkupil za vse ostale grehe. A teh pravzaprav sploh ni veliko. Zdi se, da je ta v resnici le eden, in sicer to, da ima delo srce na napačni strani. Težko je namreč razumeti, zakaj bi Colin in Emma zaljubljeno žgolela, saj se vseskozi zdi, da prave ljubezni med njima ni. No, zato pa je v filmu veliko duha in duhovitosti.” Tim Robey, Telegraph

izjava avtorja “Prelahko bi bilo odnehati. Kaj naj bi potem sploh počel? Naj se kar vsemu odrečem, obsedim in vegetiram ter čakam, da končno umrem? Tudi pretekli dosežki mi žal ne pomenijo toliko, da bi me pogled ali misel nanje potešila ... Medtem ko bi tako sedel, vegetiral in čakal na smrt. Tisto, ob čemer sem se v preteklosti zabaval, kar me je vedno radostilo in me še vedno, tudi zdaj, ko smo snemali Čarovnijo v mesečini, je samo ustvarjanje filmov. To je tisto, kar me izpolnjuje. To, da gredo ti filmi kasneje v kinodvorane in jih imajo nekateri gledalci radi, to je sicer lepo, a pravzaprav gre le za nekakšen bonus. No, seveda, so tudi takšni ljudje, ki mojih del nimajo radi. To me vsakič po malem razočara. A tako pač je. In če se ozrem v preteklost, mi je takoj jasno, da so to le postranske stvari. Le ustvarjanje, snemanje filmov je tisto pravo. Brez tega bi bil izgubljen.” Woody Allen, režiser in scenarist

režiser Woody Allen se je rodil leta 1935 v New Yorku. Na začetku svoje kariere je deloval predvsem kot pisec besedil za razne komične oddaje na televiziji, kot stand-up komik pa je v 60. letih nastopal tudi sam. Na samostojno pot,

kot scenarist, igralec in režiser, je stopil v 70. letih, ko je ustvaril komedije, kakršni sta Bananas (1971) in Povampirjeni Miles (Sleeper, 1973). Za svojo odo moderni ljubezni v New Yorku, izvrstni film Annie Hall (1977), je prejel oskarja za najboljši film, s tem filmom pa se je tudi uveljavil kot eden osrednjih ameriških cineastov. Od začetka 80. let je v neverjetni formi, saj v povprečju posname kar en film na leto. V tem obdobju tako posname tudi take mojstrovine, kot so Zelig (1983), Hana in njeni sestri (Hannah and her Sisters, 1986), Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors, 1989), Alice (1990) ter Možje in žene (Husbands and Wives, 1992). V 90. letih je zašel v krajšo kreativno krizo, ki pa jo je že v drugi polovici tega desetletja uspešno premagal in se s filmom Razstavljeni Harry (Deconstructing Harry, 1997) tudi zmagoslavno vrnil. Sledilo je nekaj izvrstnih del, kot na primer Zadnji udarec (Match Point, 2005), prav v zadnjem desetletju pa se je – na veliko presenečenje mnogih – ustvarjalno preselil v Evropo in v različnih evropskih državah posnel niz nadvse uspešnih filmov. Tako Otožna Jasmine, njegovo zadnje celovečerno delo, hkrati predstavlja njegovo vrnitev v ameriško družbeno okolje, kateremu je posvetil veliko večino svojega opusa. Allen pa se ob snemanju filmov posveča tudi svoji drugi ljubezni – jazzu.

16. januar 2015

Adelino življenje

(La vie d’Adèle, Francija, 2013, barvni, 175 min.)

režija: Abdellatif Kechiche scenarij: Abdellatif Kechiche, Ghalia Lacroix, Julie Maroh (priredba stripovske predloge) fotografija: Sofian El Fani montaža: Sophie Brunet, Ghalia Lacroix, Albertine Lastera, Jean-Marie Lengelle, Camille Toubkis igrajo: Léa Seydoux, Adèle Exarchopoulos, Salim Kechiouche, Jeremie Laheurte, Catherine Salée, Aurélien Recoing, Mona Walravens, Alma Jodorowsky, Fanny Maurin produkcija: Quat’sous Films, Wild Bunch, France 2 Cinéma, Scope Pictures, Véertigo Films festivali, nagrade: Cannes 2013: zlata palma za najboljši film, nagrada FIPRESCI; Hamptons 2013: najboljša mlada igralka (Léa Seydoux); San Sebastian 2013: najboljši film leta po izboru FIPRESCI; Motovun 2013; Sarajevo 2013; Stockholm 2013; nagrade Lumiere 2014: najboljši film, najboljši režiser, najboljša igralka (Léa Seydoux) in najboljša mlada igralka (Adèle Exarchopoulos); nagrade Louis Delluc 2014: najboljši film; nagrade César 2014: najboljša mlada igralka (Adèle Exarchopoulos) povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Adèle je 15-letna dijakinja, ki ne dvomi v dejstvo, da dekleta hodijo s fanti. Kljub temu ji razmerje s starejšim fantom ne prinese sreče. Nato se nekega dne na ulici zagleda v Emmo, študentko umetnosti z modrimi lasmi. Ko jo Adèle spozna, se najprej poglobita v debato o filozofiji in glasbi, o Sartru in o Marleyju, nakar ji Emma postopoma začenja razkrivati svet pristnega poželenja. Adèle se začne hkrati odkrivati in izgubljati v tej novi izkušnji, ki jo privede v spor s sabo in z okolico.

komentar “Filma se sicer drži sloves eksplicitne lezbične spolnosti, a poanta ni v homoerotični ljubezni. Sporočilo je v razredni razliki med obema dekletoma, ki sta si najprej strastno privrženi, nato pa se njuna zveza brutalno razdre. Zato najbolj »nepozabni« niso prizori ljubljenja, čeprav jim nič ne manjka, ampak prizor, ko starejša, tako in drugače drobna buržujka Emma (Léa Seydoux), študentka slikarstva, odslovi mlajšo, najprej dijakinjo, nato »proletarsko« učiteljico Adelo (Adèle Exarchopoulos). [...] V ta socialnozgodovinski skelet je Kechiche postavil lirično miniaturo, ki daje filmu ton svetle žalobnosti. Namreč »vzgojo srca«, ki se tukaj kaže kot iskanje seksualne identitete pri »mali« Adele. Da poteka to iskanje s pomočjo francoske klasične literature (punca hodi na nekakšno literarno gimnazijo), je seveda za frankofonskega avtorja razumljivo samo po sebi. Primerjave z Laclosovimi Nevarnimi razmerji, v katerih nima krepost nobene zgodovinske možnosti, bi se vsiljevale tudi v primeru, če roman v zgodbi ne bi bil omenjan. Adela veliko joče, prava cmera je, ugotavlja o sebi na koncu filma, a gledalci vemo, da joče zato, ker nima njena razredno inferiorna predstava o ljubezni nobenih šans.” Peter Kolšek, Delo “O petnajstminutnih, zelo intenzivnih intimnih seansah med junakinjama bo še dolgo tekla beseda. Kechichovemu filmu bi seveda delali krivico, če bi ga zreducirali na nivo provokacije; to je vrhunska, izvrstno spisana in brezhibno zrežirana drama o človeških razmerjih, ki traja polne tri ure, kar samo potrjuje totalno avtorjevo samozavest. Kechiche po vzoru Cassavetesa ali Pialata igralcem pušča obilo svobode, zato se dolge sekvence, ki bi jim velika večina mainstreamovskih režiserjev

omejila trajanje, zlivajo v organsko, čustveno prepričljivo celoto. Adelina in Emmina zveza je kmalu na preizkušnji; kot se izkaže, jo pogojujejo tudi njune razredne razlike in profesionalne ambicije, skratka, to je polnokrven francoski film, drzen, ekspliciten, družbeno ozaveščen. Malo je takšnih.” Simon Popek, Dnevnik

izjava avtorja “Ničesar napadalnega nisem hotel povedati o homoseksualnosti. Nisem je skušal opredeliti, prav tako si med procesom snemanja nikoli nisem dejal: »Da, ampak to sta dve ženski …« Bolj se mi je zdelo, da pripovedujem zgodbo o paru. Ni se mi zdelo potrebno govoriti specifično o homoseksualnosti, še zlasti ker bi bil najboljši način – če bi že moral načeti diskurz o tej temi – posneti jo kot katero koli ljubezensko zgodbo, z vso lepoto, ki jo vsebuje. /…/ Ko je bil film dokončan, sem pomislil: »To bo tunizijski mladini koristilo.« Revolucija ni popolna, če ne gre obenem tudi za spolno revolucijo.” Abdellatif Kechiche, režiser in koscenarist

režiser Abdellatif Kechiche se je rodil leta 1960 v Tuniziji. Svojo kariero je začel kot gledališki in filmski igralec. Med drugim je znan po svojih vlogah v uprizoritvah dramskih del Gabriela Garcie Lorce in Edouarda Maneta ter kot režiser drame Fernanda Arrabala, ki so jo uprizorili na avignonskem gledališkem festivalu leta 1981. V letu 1984 se prvič pojavi še na filmskem platnu, saj je nastopil v celovečernem prvencu Abdelkrima Bahloula Čaj iz mente (Le thé à la menthe). Med njegove opaznejše igralske kreacije sodi tudi vloga v filmu Andréja Téchinéja Nedolžni (Les innocents). Leta 2000 je prvič stopil za kamero kot režiser in scenarist filma Vsega je kriv Voltaire (La Faute à Voltaire). Tri leta pozneje je posnel Ubežnik (L’esquive), komedijo o najstniški ljubezni v sodobnem Parizu, navdahnjeno z Marivauxjevo dramo iz 18. stoletja. Njegov naslednji film Kuskus je požel številne nagrade. Leta 2010 je bil na filmskem festivalu v Benetkah prikazan film Črna Venera (Vénus Noire), posnet po resnični zgodbi o Saartjie Baartman, ki so jo na začetku 19. stoletja poznali kot hotentotsko Venero. Adelino življenje, lanskoletni zmagovalec v Cannesu, je njegov zadnji celovečerni film.celovečerni prvenec. 33

23. januar 2015

Obraz ljubezni

(The Look of Love, Velika Britanija/ZDA, 2013, barvni, 101 min.)

režija: Michael Winterbottom scenarij: Matt Greenhalgh fotografija: Hubert Taczanowski glasba: Antony Genn, Martin Slattery montaža: Mags Arnold igrajo: Steve Coogan, Imogen Poots, Anna Friel, Stephen Fry, Shirley Henderson, Matt Lucas produkcija: Revolution Films, Baby Cow Films, Film Four, AGM Factory, Lipsync Productions festivali, nagrade (izbor): nagrada britanskega neodvisnega filma 2013: za najboljšo stransko igralko (I. Poots); Sundance 2013; Glasgow 2013; Dublin 2013; Berlin 2013; Sydney 2013, Göteborg 2014 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Paul Raymond – v javnosti se ga je oprijel naziv kralja pogrošne zabave oziroma kralja mehke pornografije, bil pa je tudi založnik erotičnih revij in varietejski podjetnik – je od zgodnjih šestdesetih let dalje poosebljal dekadenco londonskega Soha, tamkajšnjega nočnega življenja, go-go klubov in »resnega« teatra vprašljive moralne integritete. Raymond je bil v tem svetu nadvse spreten in iznajdljiv, znal pa je tudi predvideti spremembe, ki se bodo zgodile v svetu zabave. Pa vendar bi težko rekli, da je imel lepo in srečno življenje, saj je bilo zaradi narave njegovega dela njegovo zasebno življenje prepojeno s škandali. Sčasoma se je odtujil tako od žene kot od hčerke, ki je že v najstniških letih zabredla v številne težave.

komentar “Novi film Michaela Winterbottoma je vedno dovolj mična ponudba, ki se nikakor ne sme izpustiti, zadeva pa je še toliko bolj zanimiva, če se v glavni vlogi preizkuša Steve Coogan. Moje dosedanje izkušnje s tandemom Winterbottom-Coogan so izjemno pozitivne, zato sem se naslovnega lotil s pošteno mero optimizma. [...] A biografije so vedno zahteven zalogaj, ki od filmarja zahteva sprejetje določenih odločitev. Izbrati je potrebno časovni razpon, ki bo vzet v obravnavo, določiti prioritete oziroma stvari, ki jih želiš poudariti. Praviloma so zahtevnejše tiste, ki pokrivajo celotno življenje ali večji del življenja izbrane osebe, nekoliko lažje je ohraniti koherentnost zgodbe, če se biografija osredotoča na točno določen dogodek ali krajše časovno obdobje. Iz tega vidika Obraz ljubezni sodi med zahtevnejše biografije, saj v obravnavo jemlje široko časovno obdobje. Ob upoštevanju ustrezne težavnostne stopnje ocenjujem, da je Winterbottomu vseeno uspelo sestaviti solidno biografijo, ki v nekem širšem kontekstu govori o odnosu Paula Raymonda in treh žensk, ki so najbolj zaznamovale njegovo življenje. Sama hrbtenica zgodbe pa je zgrajena okoli neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, ki s seboj nosi največjo čustveno težo, zato ne preseneča, da v tem segmentu zgodbe najdemo najbolj kakovostne momente

pripovedi. Steve Coogan je še enkrat več dokazal, da je izjemen karakterni igralec, ki tudi takrat, ko okoliščine niso najboljše, iz svoje vloge iztisne maksimum.” Filmski kotiček “Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete, vpraša nekdo Paula Raymonda (igra ga Steve Coogan). Ne vse, toda dovolj’, odvrne Raymond, pompozni entrepreneur, grandomanski snob, sofisticirani narcis, žametni lastnik porno imperija, Kralj Soha, nekoč najbogatejši Britanec, ki govori tako artikulirano, kot da bi vsaka njegova beseda njegovemu imperiju dodala novo nadstropje. Niti sam ne more verjeti, kaj vse si lahko privošči. Kot James Bond. Toda to, kar Sean Connery le peca, sam pofuka. Obraz ljubezni je film o njegovem dolgem vzponu in padcu. Raymond seks le simulira, tako da je v popolni rimi z Michaelom Winterbottomom, ki simulira film – navdušenja nad svojim kičastim estetiziranjem bogataša, ki ga pokoplje eksces, sicer ne skriva, toda Raymond je bogat na preveč enoličen način, da ga eksces – seks v troje! kokain! – ne bi le še dodatno monotoniziral.” Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja “V filmu je neko protislovje in upam, da je to bolj prednost kot slabost: čeprav je postavljen v svet, kjer moški kupujejo karte za ogled golih ženskih teles, svet, ki ga ponavadi povezujemo z izkoriščanjem, gre v bistvu za Raymondovo razmerje s tremi ženskami, od katerih imata vsaj dve precej močan značaj. V srcu zgodbe so torej te tri osebe in ne posel prodajanja seksa, prodajanja golote. […] Gre za zgodbo o nekom, ki postane zelo bogat, najpremožnejši človek v Veliki Britaniji, o nekom, ki v materialnem smislu doseže vse, hkrati pa izgubi tiste, ki so mu blizu. Zato je film v resnici tragedija. A s Stevom sva se na vsak način želela izogniti temu, da bi bil nauk preveč očiten ali vsiljiv. Spotoma se Paul Raymond kar precej zabava. Ko pa se konča, se konča slabo.” Michael Winterbottom, režiser

režiser Michael Winterbottom se je leta 1961 rodil v Blackburnu, Velika Britanija. Kariero je pričel z delom na televiziji, a kmalu se je lotil tudi kinematografskih projektov. Že njegov drugi celovečerec, Temno srce (Jude, 1996), posnet po režiserjevem najljubšem romanu Thomasa Hardyja, mu je prinesel mednarodno slavo. V filmu Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) je presenetil s svojim eksplicitnim političnim angažmajem, a tudi z vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta. Lep primer takega pristopa nam ponudijo tudi filmi Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Pravljična dežela

(Wonderland, 1999) prinese drugačen, bolj energičen in improviziran pristop, ki nato postane njegov prepoznavni avtorski pečat. Sledijo 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerih secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra in mednarodni javnosti predstavijo nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 povzroči manjši škandal, saj v minimalistični ljubezenski melodrami 9 orgazmov (9 Songs) ponudi prizore eksplicitne spolnosti. Eno za drugim nato sledijo idejno in slogovna različna dela: intimna družinska drama Genova (2008), dokumentarna uspešnica Doktrina šoka (The Shock Doctrine), noir kriminalka Morilec v meni (The Killer Inside Me, 2010) ter nato še Trishna (2011), Vsakdan (Everyday, 2012), dobitnik nagrade FIPRESCI v Stockholmu, in kot zadnji Obraz ljubezni.

30. januar 2015

Kongres

(The Congress, Izrael/Nemčija/Poljska/Luksemburg/Belgija/Francija, 2013, barvni, 122 min.)

režija: Ari Folman scenarij: Ari Folman (po literarni predlogi Stanislawa Lema) fotografija: Michal Englert glasba: Max Richter montaža: Nili Feller igrajo: Robin Wright, Harvey Keitel, Jon Hamm, Kodi Smit-McPhee, Danny Huston, Sami Gayle, Michael Stahl-David, Paul Giametti produkcija: Bridgit Folman Film Gang, Pandora Filmproduktion, Opus Film, Entre Chien et Loup, Liverpool festivali, nagrade (izbor): Austin 2013; evropske filmske nagrade 2013: za najboljši animirani film; Sitges 2013: nagrada kritike; Cannes 2013; Karlovy Vary 2013; Punchon 2013 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Continental

zgodba Robin Wright je nekoč veljala za obetavno hollywoodsko igralko, močno priljubljena pa je bila tudi med najširšim občinstvom. A njen položaj se je močno spremenil: igralskega daru ji sicer še vedno nihče ne odreka, toda hkrati velja za skrajno muhasto in nezanesljivo. Ti značajski lastnosti se končno izkažeta za usodni – nihče ji več noče ponuditi vloge. Toda Robin rada igra, ob tem pa je tudi mati dveh otrok, za katera mora poskrbeti. Tako se odloči, da bo razmislila o nepričakovani ponudbi studia Miramount: ta bi si namreč želel odkupiti njeno filmsko identiteto. Misel na to, da bi se odrekla nadzoru nad svojo javno podobo, ji sicer ni blizu, a jo agent nazadnje prepriča, da sprejme to faustovsko pogodbo: Miramount bo prevzel ekskluzivno lastništvo nad likom, znanim pod imenom Robin Wright, in dobil pravico, da jo brez omejitev reproducira v svojih filmih kot računalniško generiran 3D-lik. Robin bo v zameno prejela veliko vsoto denarja, vendar se mora popolnoma umakniti iz javnega življenja in ne sme nikoli več igrati. Po izteku pogodbe, dvajset let kasneje, je Robin povabljena na skrivnosten futurološki kongres v strogo varovani »animirani coni« ...

komentar “Robin Wright je odpisana, toda Hollywood – okej, studio Miramount (satirična kombinacija Miramaxa in Miramaxa in Paramounta) – ji ponudi zadnjo priložnost, zadnji angažma: njenemu telesu, njeni obrazni mimiki in njenim emocijam bodo s pomočjo hermetičnega skeniranja vzeli digitalni odtis, v zameno zanj – in obljubo, da fizično v filmih ne bo več igrala – pa jo bodo bajno plačali. Vse njene vloge bo poslej odigral njen digitalni avatar, kar pomeni, da bo veliko in še dolgo igrala, heh, nikoli ne bo nehala igrati. To pa pomeni še nekaj: da vlog ne bo več mogla izbirati. Igrala bo, kar ji bodo rekli, da naj igra. Vloge bo izbiral studio, kapital, korporacija. Izgubila bo telo, svobodo in možnost izbire, dobila pa večno 3D-življenje. Nikoli se ne bo postarala. Ne bo se ji več treba smešiti s plastičnimi operacijami. Vedno bo izgledala tako kot v Princesi nevesti. Vedno bo taka kot tedaj, ko so jo imeli vsi najraje.

Gledalci jo bodo večno požirali. Robin Wright to faustovsko vlogo – vlogo svojega življenja – sprejme. Kaj pa naj? Za ženske njene starosti ni vlog, z igralci pa je itak konec! Začenja se prihodnost filma! In ko se Robin Wright 20 let kasneje znajde na »Futurističnem kongresu« v Abraham Cityju, v halucinantni animirani utopiji, v kateri mrgoli digitalnih igralcev, korifej, ki so svoja telesa prodale prihodnosti filma (od Michaela Jacksona do Jezusa Kristusa), je to le priložnost, da Ari Folman, avtor sijajno strašnega Valčka z Baširjem, zaokroži svoje poante o digitalizaciji človeške izkušnje, komodifikaciji ljudi, narcizmu spletne »kreativnosti«, izgubi telesa, omejenosti vlog, izginjanju individualnosti, instant slavi, primatu imidža in nečloveškosti sodobnih tehnologij, toda Kongres je vendarle cinefilski: tehnologija si bo podredila vse, razen filma, ki si bo – pač kot vedno – podredil tehnologijo. Film bo preživel tudi konec človeka, konec filozofije in konec umetnosti – in konec sveta. Smrt mu že od nekdaj lepo pristoji. Še celo konec filma bo izgledal kot film, magari le kot stara risanka.” Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja “V postavatarskem obdobju se mora vsak filmski ustvarjalec soočiti z vprašanjem, ali lahko igralce iz mesa in krvi, ki so burili našo domišljijo od otroštva, nadomestijo računalniško generirane 3D-podobe. Ali lahko ti računalniško ustvarjeni liki v nas vzbudijo vznemirjenje in navdušenje ter ali je to sploh pomembno? Film Kongres k tej temi pristopi tako, da poda premislek o možnem nadaljnjem razvoju na tem področju: podobe bodo pristale v kemični formuli, ki jo bo odjemalec zaužil s pomočjo tablet. Tako bo gledalec prihodnosti v svoji glavi zbral filme, ki bi si jih želel ogledati, izbral bo posamezne prizore, jih dopolnil z lastno domišljijo ter končno v posamezne vloge postavil sebi najljubše igralce. V takem svetu bi gledališki in filmski igralci postali pozabljene relikvije brez smisla in vsebine. Prav tako ni povsem jasno, kaj jih čaka potem, ko svojo dušo prodajo hudiču, filmskemu studiu. V Kongresu

sem nanizal nekakšne »kvazidokumentarne« prizore, v katerih spremljamo eno teh igralk možne prihodnosti v času, ko se odloči za prodajo svoje podobe in identitete studiu – s tem nakažem, da se nekaj podobnega dogaja že zdaj, danes. Nato pa sledi vstop v animirani del, ki je nekakšna projekcija tega, kaj bi se lahko zgodilo: igralka postane kemična formula. Samo hipnotični preplet animacije – s čudovito svobodo, ki jo ta podeljuje filmski interpretaciji – ter »kvazidokumenarnosti« igranih prizorov lahko ponazori prehod človeškega uma iz psihokemičnega sveta v varljivo resničnost. Kongres je v prvi vrsti futuristična fantazija, hkrati pa klic na pomoč ter glasen krik nostalgije za filmi, kakršni so bili nekoč – filmi, ki jih poznamo in imamo radi. […] Vedno sem imel občutek, da živimo v vzporednih svetovih; v enem obstajamo v realnem času, drugi pa je svet, v katerega nas odpelje domišljija – pa naj bo to pod našim nadzorom ali pa ne. Oba svetova združiti v eno je zame eden najpomembnejših ciljev filmskega ustvarjalca.” Ari Folman, režiser in scenarist

režiser Ari Folman se je rodil leta 1962 v Haifi v Izraelu. Že s svojim celovečernim igranim prvencem Saint Clara (1996) se je izstrelil med najbolj zanimive figure sodobnega avtorskega filma, delo pa mu je med drugim prineslo tudi sedem nagrad Izraelske akademije ter nagrado občinstva v sekciji Panorama berlinskega festivala. V nadaljevanju kariere je Folmana vse bolj zanimalo eksperimentiranje s formo in tako je leta 2008 posnel animirani avtobiografski dokumentarec Valček z Baširjem. V njem se poda v iskanje resnice o času, ki ga je kot izraelski vojak preživel med prvo libanonsko vojno, v obdobju zgodnjih osemdesetih let. Že na premierni predstavitvi na cannskem festivalu je to delo sprožilo izjemen mednarodni odziv, kasneje pa mu poleg številnih drugih nagrad prinese še zlati globus ter cezarja. Nov domiselni formalni eksperiment je tudi njegov zadnji celovečerec, film Kongres, zato mnogi z nestrpnostjo pričakujejo napovedano animirano priredbo Dnevnika Ane Frank.

13. februar 2015

Sivolasi žigolo

(Fading Gigolo, ZDA, 2013, barvni, 90 min.)

režija: John Turturro scenarij: John Turturro fotografija: Marco Pontecorvo glasba: Abraham Laboriel, Bill Maxwell montaža: Simona Paggi igrajo: Sofía Vergara, Woody Allen, Sharon Stone, Liev Schreiber, John Turturro, Vanessa Paradis, Tonya Pinkins produkcija: Antidote Films festivali, nagrade: Miami 2014: najboljši celovečerni film, nagrada občinstva; Toronto 2013; Rio de Janeiro 2013; Traverse 2013 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Karantanija Cinemas

zgodba Nevrotični Murray po zaprtju svoje knjigarne zapade v manjšo eksistencialno krizo. Išče novo zaposlitev, a to mu ne gre prav dobro od rok. Nekega dne, ko je na pregledu pri svoji dermatologinji, mu ta v sproščenem klepetu zaupa, da si želi ljubimca za eno noč, a kaj ko je vseskozi prezaposlena, zaradi česar ga običajno še iskati ne prične. O tem, da bi našla najprimernejšega, osebo, ki bi ji resnično ustrezala, pa kljub temu, da se moški še vedno »mečejo« zanjo, lahko le sanja. Takrat se Murray zdrzne, a ne zaradi tega, ker bi pomislil, da se mu je končno ponudila prava priložnost, da se izkaže v vlogi ljubimca. Ne, v tem malem nevrotičnem možicu se je prebudil veliki poslovnež. Murray takoj prepozna tržno nišo in se premeteno odloči, da bo postal – zvodnik za starejše gospe. Pozna namreč idealnega kandidata za ljubimca, ki bi lahko zadovoljil te zahtevne dame: to je njegov dolgoletni prijatelj, cvetličar Fioravante, ki se mu po žilah pretaka kri pravega latino žrebca, surovo moškega, a hkrati tudi nežne duše. Po uspešnem krstu se prične glas o iskrivem ljubimcu po mestu širiti kot ogenj v izsušeni stepi. Fioravante poskuša ohraniti trezno glavo in postaviti mejo med zasebnim življenjem in poklicnim ljubezenskim udejstvovanjem, toda Murray, ta prebujena trgovska zver, noče popustiti in vrste ljubezni željnih dam so vse daljše ...

komentar “Premisa zveni kot iztočnica za vulgarno farso z bolj ali manj eksplicitnimi seksualnimi šalami. Ampak ker pri filmu niso imeli prstov Zach Galifianakis, Seth Rogen ali Channing Tatum, vse skupaj zavije v povsem drugo smer od pričakovane: Turturro je meril na veliko bolj reflektivno, melanholično komedijo, ki je prej razmislek o naravi staranja in ljubezni kot komedija spolnih zmešnjav. [...] Allenova vloga ostarelega mentorja in zaupnika je nedvomno njegov najboljši igralski podvig v zadnjih letih: v vlogo vnese element svoje tipične nevrotičnosti in živčne energije, a ju dovolj zaduši, da ne preglasi drugih elementov filma. Ko se mora na koncu po precej bizarnem

spletu dogodkov zagovarjati pred sodiščem judovskih rabinov, je ironija situacije seveda na dlani, a premore dovolj čustvenega naboja, da je gledalec pripravljen spregledati občasne površnosti v scenariju. Nič slabši ni Turturro, ki z empatijo film rešuje pred zdrsom v trivialnost. Poleg morda preočitno z vseh vetrov nabrane »razpoloženjske« glasbe (predvsem džeza) je največja zamujena priložnost Sivolasega žigola v tem, da so tako rekoč vsi ženski liki (o Murrayevem odnosu z njegovo ženo ne izvemo tako rekoč ničesar) reducirani le na shematične poteze oziroma splošne tipe. V prvoosebni fantaziji Don Juana v srednjih letih očitno za kaj več ni prostora.” Ana Jurc, MMC RTV SLO “Tako je na primer tudi Žigolo pravzaprav zgodba o posamezniku iz značilnega delavskega okolja New Yorka, katerega posebnost je ta, da so v njem tudi mali podjetniki, lastniki trgovinic, trafik in malih knjigarn, saj ti v razmerju do velikega kapitala, ki obvladuje mesto, niso v prav nič boljšem položaju kot običajni delavci. To je okolje vseh Turturrovih del. In tu vznikne večina vprašanj, na katera Turturro poskuša v svojih delih odgovoriti. Pogosto pa tudi predsodkov in stereotipnih predstav, s katerimi se kritično spopade. Ena njegovih priljubljenih tarč je na primer mačistična podoba moškega, ki je v tem okolju prevladujoča. Te se je provokativno, skoraj subverzivno lotil že v filmu Ljubezen in cigarete, kjer se moški predajajo romantičnim fantazijam in pisanju ljubezenskih pesmi. Nič manj odločno, čeprav ne tako neposredno, pa se te podobe loti tudi v Žigolu. Turturro se namreč skozi lik Fioravanteja več kot očitno poigrava s stereotipom mača: težko bi sicer rekli, da je Fioravante lep, a vendar je postaven pripadnik delavskega razreda, torej moški z mišicami, čigar italijansko poreklo namiguje na to, da je v njem nekaj latinoljubimca. Kar sledi, je ... povsem nepričakovano: z vpeljavo dermatologinje njegov lik in vlogo, ki mu je dodeljena v družbenem kontekstu, naprej relativizira, nato pa subverzivno razkrije njegov povsem nepričakovani obraz. Čeprav je Sivolasi žigolo morda res Turturrovo najmanj dodelano in premišljeno delo, kar mu je očital

tudi Woody Allen, pa vseeno premore dovolj kritičnega in hkrati hudomušnega duha ter razločen avtorski podpis, da je ogled filma lahko le v užitek.” Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja “Prostitucija je poklic in kot v vsakem poklicu so nekateri ljudje mojstri svoje stroke. Pri tem ni nujno, da je nekdo naplahtan, odnos je lahko pošten. Res niso vpletena čustva, vendar vsi vpleteni nekaj odnesejo. Seks je pomemben del življenja, in to ne samo za 22-letnike. Vsi v sebi nosimo določeno hrepenenje, ki nikoli ne izgine, tudi ko smo starejši in tudi če smo v razmerju. Zato ljudje že od pamtiveka iščejo intimnost tudi za plačilo.” John Turturro, režiser in scenarist

režiser John Turturro se je v značilni italo-ameriški

družini rodil leta 1957 v Brooklynu. Velika večina ga seveda pozna kot igralca, ki je v glavnem nastopal sicer v manjših, a izstopajočih vlogah. Nekatere izmed njegovih interpretacij so preprosto nepozabne. Na primer že njegov prvi filmski nastop, minorni lik iz Pobesnelega bika (Raging Bull, 1980) Martina Scorseseja, ki ne spregovori niti besedice, je na strokovno javnost napravil

tako močan vtis, da so v njem vsi prepoznali enega bodočih močnih karakternih igralcev. A kaj ko si ga je nato skorajda prisvojil Spike Lee. Prvič sodelujta v filmu Naredi pravo stvar (Do the Right Thing, 1989), temu pa eden za drugim sledi kar osem filmov, od Še boljši blues (Mo’ Better Blues, 1990), do Samovega poletja (Summer of Sam, 1999) in Čudeža pri sveti Anni (Miracle at St. Anne, 2008). Nekaj podobnega, in skoraj sočasno, se je pripetilo tudi bratoma Coen – odkar je zaigral v njunem Millerjevem križišču (Miller’s Crossing, 1990), ga praktično nista več izpustila ... Nastopil je v Bartonu Finku (1991), kasneje še v Velikem Lebowskem (1998), pa v horunski komediji Kdo je tu nor (O Brother, Where Art Thou?, 2000) ... A ne le neodvisna scena, ljubil ga je tudi »mainstream« Hollywood, saj ga je k sodelovanju med drugim večkrat povabil tudi Adam Sandler, nastopil je v Transformerjih ... Turturru igralska kariera kmalu ni bila več dovolj. A za kamero še zdaleč ni bil le turist! Že igrani prvenec, celovečerec Mac (1992), družinska drama, umeščena v značilno delavsko okolje ameriških urbanih središč, mu prinese cansko zlato kamero, nagrado za najboljši prvenec. Leta 1998 je sledila Illuminata, kostumska drama o dogajanju v gledališki skupini, in nato vrhunec, proletarski mjuzikal Ljubezen in cigarete (Romance & Cigarettes, 2005). Sivolasi žigolo je njegovo zadnje celovečerno delo.

20. februar 2015

Timbuktu

(Timbuktu, Francija/Mavretanija, 2014, barvni, 97 min.)

režija: Abderrahmane Sissako scenarij: Abderrahmane Sissako, Kessen Tall fotografija: Sofiane El Fani glasba: Amine Bouhafa montaža: Nadia Ben Rachid igrajo: Ibrahim Ahmed, Abel Jafri, Toulou Kikki, Layla Walet Mohamed, Mehdi Ag Mohamed, Kettly Noël produkcija: Armada Films, Les Films du Worso festivali, nagrade: Cannes 2014: nagrada François Chalais, nagrada ekumenske žirije; Jeruzalem 2014; Karlovy Vary 2014; La Rochelle 2014; Toronto 2014; Jeruzalem 2014 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba V začetku leta 2012 so borci fundamentalističnega islamskega gibanja zavzeli severne predele Malija ter tamkajšnjim prebivalcem z grožnjami vsilili povsem drugačen način življenja od tistega, ki so ga bili vajeni. Pod novimi oblastniki, ki se jim staroselci zaradi surovosti in nasilnosti njihovega vladanja ne upajo ugovarjati, je prepovedano skoraj vse tisto, kar so brez pomisleka počeli prej: ne sme se poslušati glasbe, ne sme se smejati, celo športne dejavnosti in sam nogomet so prepovedani. Ljudem pa za njihove prekrške sodijo na improviziranih sodiščih, ki razsojajo mimo vseh uveljavljenih pravnih norm mednarodnega prava, ter tako preprostim ljudem, ki pravzaprav niso zagrešili nič hudega, izrekajo absurdne in pogosto celo barbarske kazni. Kidane, pastir, ki z družino – ženo Satimo, hčerko Toyo in 12-letnim pastirjem Issanom, ki mu pomaga pri delu – živi med peščinami na robu mesta, se s surovostjo novega režima še ni srečal. A prav dolgo mu ni bilo potrebno »čakati«: ko med prepirom, ki se vname potem, ko mu ubijejo največjo kravo njegove črede, po nesreči ubije nekega ribiča, na lastni koži izkusi moro, ki jo prinaša sprevrženo pojmovanje »pravice« teh novih oblastnikov.

komentar “Sissako, morda najpomembnejši cineast sodobne afriške kinematografije, je znova ustvaril s čudovito svetlobo prepojeno filmsko poezijo ... Timbuktu je namreč lirična drama, ki v filmske podobe ujame surovo realnost afriškega vsakdana. V slogu največjih mojstrov je Sissako že v uvodni sekvenci, v lirično zgoščeni paraboli – prizoru, ki zgodbo umesti v neskončne sipine malijske puščave, na prvi pogled hipnotično spokojne, nato pa s pripetljajem, ki bi lahko bil tudi povsem običajen, namreč lovom in ubojem gazele (a ga surovost, s katero ga »lovec« izvede, dvigne na čisto novo raven), ustvari atmosfero strahu in nesmiselnega nasilja, ki ustvari divjo kontradikcijo –, določi idejni in emotivni okvir njegove zgodbe. V tem prizoru, tako preprosto insceniranem, a tako silovito zgovornem,

je Sissako povzel samo bistvo vsakršnega ekstremizma: uničiti, poteptati lepoto in milino v imenu brezglave samozaverovanosti in pravičniške drže, ki se utemeljuje zgolj z lastno eksistenco, pa četudi je povsem absurdna in neželena. Sissako spregovori o resničnih, skoraj sočasnih dogodkih, v središče svoje zgodbe pa postavi življenjske usode resničnih ljudi, pa vendar mu z že prav neverjetno lahkoto uspe ustvariti v vseh pogledih univerzalno pripoved o vsakodnevnem boju in uporu običajnih ljudi, odločenih, da se zoperstavijo nesmiselnemu nasilju z ekstremizmom zaslepljenih posameznikov. Timbuktu je destilat najčistejše filmske umetnosti, preplet svetlobe, liričnosti in poezije, ki mu iz grozot vojne in ekstremističnega nasilja uspe iztisniti »resnico«.” Rasha Salti, Toronto Film Festival “Roke mojstra znajo tudi tako težke teme, ko sta človeška tragedija in ponižanje, podati nedvoumno in jasno ter hkrati s sočutjem, se pri tem izogniti histeriji in se raje odločiti za globlje, bogatejše in izraziteje niansirane tone. Abderrahmane Sissako je nesporno tak mojster. A če je v svojih predhodnih delih pokazal, da je svojim likom odločen izboriti in povrniti dostojanstvo, pa nam tokrat, s filmom Timbukti, potrdi predvsem to, da se v njem skriva eden največjih humanistov sodobnega avtorskega filma. Timbuktu, umeščen v čas, ko so islamski skrajneži zavzeli in si podredili severni Mali, je virtuozno posneta obsodba nestrpnosti in teptanja drugačnosti, ki jasno obsoja, a si pri tem ne pomaga s puhlimi parolami.” Jay Weissberg, Variety

izjava avtorja “Očitno sem moral biti jaz – kot oseba, ki je prevzela odgovornost, da priča o grozotah, ki so jih doživeli ti ljudje – tisti, ki se zjoka pred svetom, saj oni, ljudje, ki so vse te grozote dostojanstveno preživeli, te priložnosti niso imeli.” Abderrahmane Sissako, režiser in koscenarist (po tem, ko so ga na canski tiskovni konferenci premagala čustva)

režiser Abderrahmane Sissako se je rodil leta 1961 v Mavretaniji. Čeprav se je rodil in odraščal v okolju, kjer si najstnik, ki sanja o tem, da bi kot odrasel pripovedoval s filmskimi podobami, skorajda ne drzne pomisliti na to, da se mu bodo sanje dejansko uresničile, pa je Sissaku to vendarle uspelo. Pri tem mu je bila v veliko pomoč nekdanja praksa med deželami, ki so gravitirale proti sovjetskemu vplivnemu bloku, da se namreč študentom omogoča študij v Moskvi. Uspelo se mu je namreč vpisati na prestižno moskovsko filmsko šolo VGIK, kjer je študiral od leta 1983 do leta 1989. Na začetku 90. let se je Sissako preselil v Francijo in se tam kmalu pričel profesionalno udejstvovati. Njegov vzpon na mednarodni ravni je bil osupljivo silovit: čeprav je do leta 1997 posnel le 4 kratkometražna dela (izpostaviti velja Oktober in Sabriyjo) ter enourni dokumentarec,

Rostov-Luanda, si je že pridobil naziv najpomembnejšega cineasta mlade afriške filmske garde. S tem renomejem so ga tudi povabili k milenijskemu projektu, pod okriljem katerega je nastal niz filmov, ki so spregovorili o življenju v novem stoletju. Med deli, ki so ali spektakularno ali katastrofalno napovedovala prihod novih časov, je bilo njegovo Življenje na zemlji (La vie sur Terre, 1998) videti kot pingvin sredi puščave – s soncem obsijana in že prav spektakularno-nespektakularna razglednica, ki nam prinaša del vsakdana neke afriške vasice, umeščene v ta svet ter z njim z nekakšno popkovino tudi povezane, a vendarle od njega tudi miriade kilometrov oddaljene. Sledil je Čakajoč na srečo, ki je tudi v domačih kinodvoranah pustil globok pečat, zaradi česar so Sissaka vabili tudi kasneje, najprej z Bamakom in zdaj še z njegovim zadnjim delom, Timbuktu.

6. marec 2015

Ženska, ki si je utrla solze

(Ženata koja gi izbrisa solzite, Makedonija/Belgija/Slovenija/Nemčija, 2013, barvni, 103 min.)

režija: Teona Strugar Mitevska scenarij: Teona Strugar Mitevska fotografija: Matyas Erdely montaža: Nicolas Gaster igrajo: Victoria Abril, Labina Mitevska, Jean-Marie Galey, Arben Bajraktaraj, Firdaus Nebi, Kaeliok Fonenimum Varka, Dimitar Gjorgijevski produkcija: Sisters and brother Mitevski production, Vertigo/ Emotionfilm, Ostlicht Filmproduktion, Entre Chien et Loup, Luminary Media festivali, nagrade (izbor): Berlin 2012; Solun 2012; Paris 2012 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Vertigo Emotionfilm

zgodba Tisto noč, ko njen sin stori samomor, je Helena z njim. Noah ji zaupa strašno resnico o tem, kako ga oče zlorablja, a mu Helena noče verjeti. Sin se zato zavihti čez železno balkonsko ograjo in zgrmi v globino. Helenin svet se v trenutku sesuje in odtlej je njen boj za preživetje zgolj iskanje načina, da bi se maščevala. Vzporedna zgodba je zgodba o sanjački Aysun, ki živi s svojim očetom in sinom Ilkinom. V odročnem makedonskem višavju je življenje preprosto in trdo. Visoko v gorah ima življenje povsem drugačen ritem in namen, popolnoma je podrejeno vsakdanji borbi za preživetje. Aysun pa sanja o tem, da bi se ponovno združila z Lucienom, očetom svojega sina.

komentar “Živeti z izgubo. Med štirimi avtoricami, ki sodelujejo v tekmovalnem programu, je poleg Aide Begić tudi znana makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska z nemško-belgijskomakedonsko-slovensko koprodukcijo Ženska, ki si je utrla solze. Drama govori o ženskah (Victoria Abril in Labina Mitevska), ki prihajata iz različnih kultur, a se v predelovanju bolečine ob izgubi skupaj naučita, kako osmisliti svoje življenje. Pred projekcijo se je po rdeči preprogi pred Narodnim gledališčem poleg režiserke Teone in igralke Labine Mitevske sprehodila še ena znamenita gostja letošnjega festivala, španska igralka Victoria Abril, ki jo širša javnost pozna kot muzo Pedra Almodóvarja v njegovi najbolj bizarni fazi. Ideja za film se je režiserki Teoni Strugar Mitevski porodila, ko je v Parizu, kjer živi zadnja leta, pred njene noge padel moški, ki se je vrgel iz najvišjega nadstropja bližnje stavbe. »Z neznanim moškim sem preživela sedem zadnjih minut njegovega življenja, umrl mi je dobesedno na rokah,« je rekla Mitevska. »Po tistem me je nenehno preganjala misel, kaj človeka pripelje do tega, da si vzame tisto najbolj dragoceno, kar ima.« Tako je nastala zgodba o izgubi in o tem, kako nadaljevati življenje po izgubi. Abrilova igra Helen, mater, ki se po sinovem samomoru poskuša soočiti s preteklostjo, tudi s tem, da si je zatiskala oči, ko je sin poskušal spregovoriti o spolni zlorabi v družini. Vlogo v

filmu je sprejela po sedemdnevnem druženju s sestrama Mitevskima na filmskem festivalu v Makedoniji, ki jo je po strasti in energiji spomnila na špansko Andaluzijo, v kateri je preživela otroštvo, je povedala. »Ko sem prebrala ta scenarij, sem bila tako pretresena, da sem Teono takoj poklicala nazaj in brez pomišljanja sprejela vlogo. To se mi ni zgodilo ne prej ne potem v življenju,« je rekla Abrilova. »In lahko rečem, da je to ena najtežjih vlog, ki sem jih odigrala v karieri.«“ Vesna Milek, Delo – Sobotna priloga

izjava avtorice “To je zgodba od dveh zelo različnih materah. Zgodba o notranjem srdu in o nasilju, ki ju mora ena od obeh žensk pozunanjiti, da lahko v sebi opraviči svoj obstoj. Ženski medsebojno vplivata na življenje ene in druge, in to na več presenetljivih načinov. Ženska, ki si je otrla solze, pripoveduje zgodbo o različnih vrstah ujetništva, ki si ga ustvarjamo sami ali pa nas nekaj vanj žene oziroma prisili. Helenina pot je začrtana do potankosti in niti ona sama je ne zmore spremeniti. Aysun pa hoče le živeti. Obe hrepenita po tem, da bi bili svobodni. Je notranje popotovanje po čustvenem svetu obeh protagonistk, dveh zelo različnih mater: ene, ki mora kaznovati, zato da lahko živi, in druge, ki je prisiljena sprejeti vse, da lahko preživi. To je zgodba o maščevanju in o notranjem nasilju, skritim/skrivajočim se za deviškim obličjem svetnice, ki mora ubijati, zato da bi obstala. .” Teona Strugar Mitevska, režiserka in scenaristka

režiserka Teona Strugar Mitevska se je rodila leta 1974 v Skopju, in sicer v umetniški družini. Sprva je delala na področju grafičnega oblikovanja in k sodelovanju so jo vabila tudi svetovno znana podjetja (Saatchi & Saatchi, Virgo Publicis), a želja po ustvarjanju v mediju filma je bila močnejša. Leta 1998 se je vpisala na fakulteto sodobnih in medijskih umetnosti MFA Tisch School of Arts v New Yorku. Med študijem posname kratki film Veta, premierno prikazan v Berlinu (posebna nagrada žirije). Pozornost

mednarodne javnosti še v večji meri pritegne njen celovečerni prvenec, delo Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec, 2004), ki je bilo premierno prikazano v tekmovalnem programu rotterdamskega festivala. Na festivalu v Linzu, Crossing Europe, je zanj prejela veliko nagrado, kasneje pa še vrsto drugih festivalskih nagrad. Sledil je film Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), premierno prikazan leta 2007 v Sarajevu, nato pa še na številnih drugih festivalih. Prejel je 20 mednarodnih nagrad, med drugim posebno nagrado žirije v Sarajevu, nagrado za najboljšega evropskega igralca (na Lecce Film Festival), posebno nagrado žirije v Valenciji ter veliko nagrado, »modrega angela«, na Slovaškem. Njen zadnji celovečerni film Ženska, ki si je otrla solze (Ženata što si gi izbriša svoite solzi), z Victorio Abril v glavni vlogi je bil premierno prikazan v Berlinu 2012.

13. marec 2015

Dva dneva, ena noč

(Deux jours, une nuit, Belgija/Italija/Francija, 2014, barvni, 95 min.)

režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne fotografija: Alain Marcoen montaža: Marie-Hélène Dozo igrajo: Marion Cotillard, Fabrizio Rongione, Pili Groyne, Simon Caudry, Catherine Salée, Batiste Sornin produkcija: Les Films du Fleuve, Archipel 35, BIM Distribuzione, Eyeworks, France 2 Cinéma, Radio Télévision Belge Francophone, Belgacom festivali, nagrade: Cannes 2014; Sydney 2014: nagrada za najboljši film; München 2014; Sarajevo 2014; Motovun 2014 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Cinemania group

zgodba Ko Sandri, ženi, materi dveh otrok in delavki, v petek zazvoni telefon, izve zelo slabo novico. Po dolgi bolniški jo bo podjetje, v katerem je delala leta, odpustilo. Pravzaprav je še huje. Sodelavci so dobili na izbiro: bodisi nagrada za vloženi trud bodisi Sandra obdrži delo. Glasovali so za nagrado. A prijateljica ji pri šefu izbori še eno glasovanje, s čimer glavna junakinja dobi vikend, torej dobra dva dneva, da kolege prepriča, da ji pomagajo obdržati službo.

komentar “Belgijska brata Dardenne, dvakratna prejemnika zlate palme in mojstra »magičnega« realizma, se nam po odličnem Fantu s kolesom predstavljata s trpko družbenokritično dramo, ki razgali krutost trga dela in strahove, s katerimi se v današnjem času spopadajo zaposleni. Čeprav sta ustvarjalca prvič po dolgih letih odšla iz Cannesa praznih rok, je njun najnovejši film suveren izdelek, ki se gledalca dotakne tako na razumski kot emocionalni ravni (na razumski precej bolj kot na emocionalni, a vendarle na obeh). Zadnje mu uspe predvsem po zaslugi subtilnega in nič kaj glamuroznega nastopa oskarjevke Marion Cotillard. Ker ji kamera sledi na vsakem koraku in ker so informacije o njenem liku izjemno skope – o Sandri izvemo samo to, da je poročena mati dveh otrok, ki se zdravi za depresijo (njeno pešajoče zdravstveno stanje, ki izhaja iz stresa, neurejene prehrane in pretiranega uživanja pomirjeval, je še dodatna oteževalna okoliščina) –, je igralkina naloga še toliko zahtevnejša. Sodelovanje Cotillardove ni samo dar, na neki način je tudi prekletstvo. Čeprav se francoska zvezdnica na koncu zlije z vlogo strte ženske, ki poskuša obdržati službo in, kar je še veliko težje, ohraniti dostojanstvo, je ta proces postopen. Pravzaprav sem potreboval precej časa, da sem odmislil njeno igro, kar se mi pri drugih njenih filmih ni dogajalo (še posebej ne francosko govorečih, kot je bila na Liffu prikazana Rja in kost). Glede na to, da brata Dardenne veljata za naslednika De Sice in drugih predstavnikov (neo)realizma,

je izbira takšne zvezdnice za glavno vlogo nekoliko nenavadna. Morda se mi je prav zaradi izbora glavne igralke sprva zdelo, da sta brata v primerjavi z avtorji, kot je režiser Adelinega življenja Abdellatife Kechiche, izgubila nekaj svoje ostrine. A to je bil samo prvi vtis. Šele pozneje, ko se je film priplazil za mano, sem namreč spoznal, da sem med samim ogledom preveč pozornosti posvečal glavni junaki in po krivici zanemaril Sandrine sodelavce. Pravo vprašanje namreč je, kako smo sploh lahko dopustili, da smo se znašli pred takšnimi izbirami. Odgovor boste našli v drami Dva dneva, ena noč – filmskem pozivu bratov Dardenne k solidarnosti.” Klemen Černe, Planet SIol.net

izjava avtorjev “Vrsto let sva razmišljala o zgodbi ženske, ki jo odpustijo, ker tako odloči glas njenih sodelavcev. Tako kot njihov šef so prepričani, da svojega dela ne opravlja učinkovito, in jo zato krivijo za svoje mizerne plače. Film Dva dneva, ena noč je nastal, ko sva se domislila Sandre in Manuja, para, ki v stiski združi moči. [...] Delavci v filmu so postavljeni v situacijo neizprosne konkurence in rivalstva. To ni zgodba o dobrih in zlih, o boju dobrega proti zlu. Opazovanje sveta skozi tovrstne kategorije naju sploh ne zanima.” Luc Dardenne, korežiser in koscenarist “Film ni razsodišče. Vsi Sandrini sodelavci imajo dobre razloge za to, da uslišijo ali zavrnejo njeno prošnjo. Nekaj gotovo drži: za nikogar od njih povišica ne predstavlja razkošja. Denar krvavo potrebujejo, da bi lahko plačali najemnino, račune … Tega se Sandra še kako zaveda, saj je sama v enakem položaju. [...] Izbrala sva majhno podjetje, takšno s premajhnim številom delavcev, da bi imeli lasten sindikat. Če bi bil film zgodba o boju proti očitnemu sovražniku, bi bil povsem drugačen. In vendar ta odsotnost vsakršne kolektivne reakcije, ugovora zoper princip, ki tiči za glasovanjem, razkriva neko zelo sodobno in aktualno pomanjkanje solidarnosti.” Jean-Pierre Dardenne, korežiser in koscenarist

režiserja Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta na festivalu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi v Cannesu redno nagrajeni s pomembnimi nagradami: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) z veliko nagrado žirije. Zadnjih pet celovečercev bratov Dardenne smo imeli priložnost videti tudi na LIFFu. V svojih filmih, v katerih beležita vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se Jean-Pierre in Luc Dardenne pogosto osredotočata na odnos med otroki in starši. Z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo sodita med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma, kamor poleg njiju uvrščamo tudi avtorje kot so Agnès Varda, Bertrand Tavernier, Claire Denis, Pascale Ferran, Arnaud Desplechin in Bruno Dumont.

30. marec 2015

Zimsko spanje

(Winter Sleep, Turčija/Nemčija/Francija, 2014, barvni, 196 min.)

režija: Nuri Bilge Ceylan scenarij: Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan (po literarni predlogi Antona Čehova) fotografija: Gökhan Tiryaki montaža: Nuri Bilge Ceylan, Bora Göksingöl igrajo: Haluk Bilginer, Melisa Sözen, Demet Akbag, Ayberk Pekcan, Serhat Mustafa Kiliç, Nejat Isler produkcija: Zeynofilm, Bredok Filmproduction, Memento Films Production festivali, nagrade: Cannes 2014: zlata palma za najboljši film, nagrada FIPRESCI; La Rochelle 2014; Nova Zelandija 2014; Sarajevo 2014; Sao Paolo 2014 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Aydin se je nekoč preživljal kot igralec. A čeprav je bil pri tem nadvse uspešen in resnično priljubljen tudi pri najširšem občinstvu, pridobljena slava pa je godila njegovi nečimrnosti ter jo ne nazadnje še spodbujala in stopnjevala, je v nekem trenutku ugotovil, da ga takšno življenje več ne zadovoljuje. Odločil se je, da se upokoji in da si v eni izmed vasi v Kapadokiji kupi hotel, v katerega se bo preselil z ženo in sestro ter ga sam upravljal in vodil. Aydina sicer tudi tu, v tem odročnem predelu osrednje Anatolije, kot igralca zelo dobro poznajo, kar mu po svoje godi. A življenje v tej mali vasici, ki je v zimskem času skoraj prazna, njegovemu življenju narekuje prav poseben ritem. Časa ima na pretek, zato za lokalni časnik redno piše kolumno, predvsem pa postanejo njegovi intimni odnosi veliko bolj intenzivni: na eni strani z ženo, s katero imata pogosto burne diskusije, na drugi s sestro, ki se je nedavno ločila. Ob tem pa se Aydin poigrava še z mislijo, da bi izdal knjigo o turškem teatru.

komentar “Novo delo turškega režiserja Nurija Bilga Ceylana, Zimski spanec, s katerim je na letošnji izdaji Cannesa prejel zlato palmo za najboljši film festivala, je poglobljena, meditativna komorna drama o lastniku hotela v malem mestecu, čigar intelektualni snobizem in domišljavo samozadovoljstvo sta skozi film ves čas na udaru, za kar poskrbi z dogodki bogata zima. Ceylan si je že s svojimi predhodnimi deli prislužil status enega najbolj inovativnih in dovršenih cineastov z začetka 21. stoletja. Zimski spanec, dobitnik prestižne zlate palme na letošnjem cannskem festivalu, pa je čudovit dodatek k njegovemu bogatemu opusu. Rekli bi lahko, da je kot filigransko izbrušen diamant z mnogimi ploskvami in v marsikaterem pogledu je z njim naredil korak naprej glede na pretekla dela. Med drugim sta osupljivi že nepopustljivost in brezkompromisnost, s katerima plast za plastjo, brez milosti, s tega samozadovoljnega in ozkosrčnega moža lupi vse, kar je lažnega. Z osredotočenim, prodornim pogledom, podobnim tistemu, ki ga je Bergman vpeljal

v svojih komornih dramah, je Ceylan zarezal v domišljavo samopodobo osebe, ki se je imela za večvredno od banalnosti vsakdana, ter jo končno prisilil v to, da se sooči s svojo resnično podobo, s tem, kdo in kaj v resnici je. Čeprav gledalec nedvoumno zazna, da se je avtor vseskozi trudil nadzirati svojo pripoved in jo je raje omejeval, kot pa da bi zašel v ekspresivno baročnost, pa zato celota ni nič manj zapeljiva in hipnotična ter neusmiljena, ko te enkrat zagrabi.” Piers Handling, Toronto Film Festival “Navsezadnje je v Cannesu zmagal Nuri Bilge Ceylan, turški režiser, ki je za favorita veljal od trenutka, ko se je v torek zjutraj odvrtela projekcija Zimskega spanca (Winter Sleep), njegovega sedmega filma, s katerim je zacementiral svoj status enega vodilnih svetovnih cineastov. V tem trenutku Ceylan uživa enako vsesplošno odobravanje, kot sta ga bila koncem devetdesetih let deležna denimo Abbas Kiarostami in malce kasneje Michael Haneke. To ni le status kakovostnega avtorja, ki serijsko proizvaja odlične filme, to je nekaj več – kubrickovski status avtorja, čigar dela iščejo nove poti in vsakič znova presenečajo. Ceylan se je bil sposoben v pravem trenutku distancirati od dobro učvrščene in prepoznavne meditativne poetičnosti, ki bi jo v nasprotnem marsikdo utegnil označiti za dolgovezni manierizem, ter posneti dialoško nabit film na temo družinske dinamike, ateizma, etičnih imperativov in še več; povedano drugače, izginila sta dvoumnost oziroma izmuzljiva metaforičnost njegovih (oziroma junakovih) nazorov – v Zimskem spancu prevladujejo jasno artikulirani pogledi na svet.” Simon Popek, Dnevnik

izjava avtorja “Še zdaleč ni res, da kot filmski ustvarjalec ne maram govorjene besede. Izrazito dialoški film je bil ne nazadnje že moj celovečerni prvenec Zapredek (1997). A ker dialogov nismo snemali neposredno na snemanju, smo imeli kasneje z njimi same težave. Nikakor niso hoteli zveneti pristno. In priznati moram, da se od takrat

dalje filmskega dialoga malce bojim. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da ga ne maram. Prej bi rekel nasprotno. Kar sploh ni presenetljivo, saj prav tako obožujem teater. Tu je še moje najnovejše delo, Zimski spanec. Kar pozorno si ga poglejte in videli boste ne samo to, da je v njem veliko dialoga, pač pa da je jezik izrazito literaren. Vedel sem, da je njegova uporaba v filmu nadvse tvegana. A tokrat se mi je k sreči izšlo.” Nuri Bilge Ceylan, režiser in koscenarist

režiser Nuri Bilge Ceylan se je rodil v Istanbulu leta 1956. Čeprav sta ga fotografija in posredno tudi film pritegnila še kot najstnika, saj se je redno udeleževal fotografskih natečajev, pa se je študijsko sprva usmeril v naravoslovje, saj je diplomiral z nazivom elektroinženirja. Toda slutil je, da to ni prava pot, zato si je pred iskanjem zaposlitve vzel nekaj prostega časa in se odpravil najprej v London, nato pa še v Nepal, pod streho sveta, da bi tam spravil v red svoje podstrešje. Sledila je vrnitev v Turčijo, kjer je moral opraviti še obvezno služenje

vojaškega roka. In prav v tem času se je v njem oblikovala dokončna odločitev, da se brezkompromisno posveti pripovedovanju s podobo. Medtem je vendarle preteklo že kar nekaj let in tako je Ceylan svoje prvo profesionalno filmsko delo, kratki igrani film Zapredek (Koza, 1995), s katerim je nastopil v tekmovalnem programu canskega festivala, posnel šele tik pred 40. letom, celovečerni prvenec Mestece (Kasaba, 1997) pa dve leti kasneje. Sledeči Majski oblaki (Mayis Sikintisi, 1999) ter film Oddaljen (Uzak, 2003) tvorijo trilogijo, ki je Ceylana dokončno dvignila med najpomembnejša imena sodobnega avtorskega filma ter mu prinesla status morda celo največjega evropskega odkritja druge polovice 90. let. V Cannesu je prvič nagrajen prav s filmom Oddaljen, za katerega prejme veliko nagrado, od takrat dalje pa je prav vsak njegov obisk tega festivala obeležen z nagrado: Podnebju (Iklimler, 2006) namenijo nagrado FIPRESCI, filmu Tri opice (Uc Maymun, 2008) zlato palmo za režijo, delu Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir zamanlar Anadolu’da, 2011) veliko nagrado ter nedavno Zimskemu spancu zlato palmo za najboljše delo.

27. marec 2015

Fantovska leta

(Boyhood, ZDA, 2014, barvni, 166 min.)

režija: Richard Linklater scenarij: Richard Linklater fotografija: Lee Daniel, Shane Kelly montaža: Sandra Adair igrajo: Ellar Coltrane, Patricia Arquette, Ethan Hawke, Elijah Smith, Lorelei Linklater, Steven Chester Prince, Libby Villari , Bonnie Cross produkcija: IFC Productions, Detour Filmproduction festivali, nagrade: Berlin 2014: srebrni medved za najboljšega režiserja, nagrada nemškega združenja art kinodvoran, nagrada bralcev časnika Berliner Morgenpost; Seattle 2014: nagrada za najboljši film, za najboljšega režiserja, za najboljšo igralko; Sydney 2014; Toronto 2014; Karlovy Vary 2014 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Karantanija Cinemas

zgodba Smo leta 2002. Šestletni Mason živi z mamo Olivijo, ljubečo, a v ljubezni pogosto nesrečno materjo samohranilko, ter starejšo sestro Samantho. Očitno je, da otroka, še prav posebej v puberteto vstopajoča Samantha, močno pogrešata očeta. A oba sta skrajno uvidevna do mame, zato poskušata biti pred njo kolikor se le da ravnodušna do očeta. Zavedata se, da je bil oče tisti, ki ni hotel prevzeti odgovornosti zanju in je družino kar zapustil. A zdaj, ko kaže, da se bo oče vrnil z večletnega potovanja po Aljaski, ju je strah, da jih zaradi njihovih stalnih selitev oče ne bo našel. Mama se namreč ali v iskanju službe ali v begu pred propadlo zvezo večkrat zateče k selitvi. A tokrat se bodo selili v Huston, saj hoče Olivia s pomočjo tam živeče mame dokončati svoje univerzitetno šolanje. Masonu in Samanthi se zdi, da ju bo oče tam lažje našel, kar se tudi v resnici zgodi. Njihovo srečanje je toplo in oče se celo poigrava z mislijo, da bi se vrnil. A Olivija o tem noče slišati, saj se je medtem že podala v novo razmerje: tokrat s starejšim moškim, prav tako samskim očetom dveh otrok, hkrati pa tudi svojim profesorjem. Življenje družine teče dalje, do maminega novega bega. Mason pa medtem odrašča ...

“Izjemen konceptualni dosežek in obenem krhek, nepretenciozen izsek iz življenja. […] To nevsiljivo, a nezgrešljivo kopičenje majhnih resnic dvigne film nad predmestno pikaresko, kakršen bi lahko bil, […] v nekaj bolj sublimnega. […] Čustvena moč filma se skriva v načinu, na katerega nas pripravi do tega, da se zavemo implicitnega časovnega paradoksa filmske umetnosti – ne da bi pri tem uničil našo vero v fikcijo ali našo empatijo do likov. Gre za krhko ravnovesje, ki ga film doseže deloma zato, ker še nikoli nismo videli majhnega otroka zrasti v odraslega človeka v enem samem filmu: in to ne zgolj izmišljenega fanta, ki bi ga lahko igrali trije igralci zapored, pač pa lik in igralca v enem. Morda so podobno občutenje leta 1920 doživeli gledalci kratkega stop-motion filma francoske cineastke Germaine Dulac, dela, v katerem nam avtorica omogoči, da vizualno sledimo razvoju rastline, od semena, ki počasi vzklije, se prične razvijati in rasti, dokler pred nami ne stoji povsem razrasla rastlina, s koreninami, vejami in listi – morda so tudi takrat doživljali podoben občutek čudenja, kot ga danes v gledalcu vzbujajo ta čudovita Fantovska leta.” Amy Taubin, Artforum

komentar

izjava avtorja

“[…] če bom letos videl boljši film od Linklaterjeve mojstrovine Fantovska leta, bom zelo, zelo presenečen. […] Preprostost in iskrenost sta glavni vrlini te bravure. [Film] očara s trezno obravnavo medstarševskih odnosov, generacijskih razlik, odraščanja, pubertetnih izpadov in prvih razočaranj v času pozne adolescence. […] To so težki tematski poudarki, ki bi ob manj suverenem avtorskem podpisu lahko hitro zdrsnili v pretenciozno pompoznost. No, Linklater se je že ničkolikokrat izkazal za avtorja z izvrstnim posluhom za generacijske tegobe in najstniški angst. Fantovska leta so prepojena tako z radoživostjo kot kritično distanco, predvsem pa z občutkom nedoumljivosti in negotovosti v času odraščanja. […] [Linklater je] ustvaril ne le vizualno, temveč tudi emocionalno in pripovedno uravnovešeno delo. Svoj najboljši film.”

“Želel sem narediti film o otroštvu, a se nisem hotel omejiti le na en trenutek. Potem pa se mi je posvetilo: zakaj ne bi preprosto vsako leto posnel malo in zajel kar celotno trajanje odraščanja? [...] Pojma nisem imel, kaj me čaka. Ko se lotiš umetniškega projekta, običajno želiš imeti nad njim določeno mero nadzora. Tu pa se bodo dogajale reči, na katere ne bomo imeli nikakršnega vpliva. Vedel sem, da bomo priča telesnim in čustvenim spremembam. Pripravljen sem bil na to, da bomo morali prvotne zamisli neprestano prilagajati spremembam, skozi katere bodo šli igralci. Na neki način je film postal sodelovanje s časom samim, ta pa lahko postane krasen sodelavec, čeprav pogosto nadvse nepredvidljiv. [...] Čas je pomemben element filmskega medija – manipulacija časa, percepcija časa, nadzor nad časom … Je nekakšen gradbeni material filma. Resnično močan, morda celo ključen dejavnik.

Simon Popek, Ekran

A tudi v naših življenjih je tako: poglejte svojo sliko, ko ste bili stari deset let, in potem se poglejte v ogledalo. Med sabo in tisto osebo na sliki takoj začutite močno povezavo.” Richard Linklater, režiser in scenarist

režiser Richard Linklater se je rodil leta 1960 v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas. Velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživel v zgodnjih devetdesetih. Ko se je leta 2002 začela produkcija Fantovskih let, znanih tudi kot The Twelve Year Project, je bil Linklater že

uveljavljen avtor filmov, kakršni so Zabušant (Slacker, 1991), Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), Pred zoro (Before Sunrise, 1995) in Predmestje (SubUrbia, 1996). V naslednjih dvanajstih letih so med drugim sledili mainstream komedija Šola roka (School of Rock, 2003), drugi del trilogije Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) in črna komedija Bernie (2011). Lani smo si v Kinodvoru lahko ogledali sklepni del zgodbe o Jesseju in Céline, film Pred polnočjo (Before Midnight, 2013), s katerim so Richard Linklater, Ethan Hawke in Julie Delpy zaključili svoj osemnajst let trajajoči filmski projekt.

10. april 2015

Mlada in lepa

(Jeune & jolie, Francija, 2013, barvni, 94 min.)

režija: François Ozon scenarij: François Ozon fotografija: Pascal Marti glasba: Philippe Rombi montaža: Laure Gardette igrajo: Marine Vacth, Géraldine Pailhas, Frédéric Pierrot, Fantin Ravat, Johan Leysen, Charlotte Rampling, Djedje Apali, Lucas Prisor, Akéla Sari, Laurent Delbecque, Nathalie Richard produkcija: Mandarin Films, Mars Films, France 2 Cinéma, FOZ festivali, nagrade: Cannes 2013; Karlovy Vary 2013; Hongkong 2013; Toronto 2013; Rio de Janeiro 2013; San Sebastián 2013; Vancouver 2013 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Poletje je. Isabelle, 17-letna Parižanka, se s starši in mlajšim bratom odpravi na morje, kjer bodo preživeli počitniško obdobje. Njeno telo doživlja silovite spremembe in lačno je novih dražljajev, njen iskrivi, še malce plašni, a nezadržno zvedavi duh pa hlepi po novih izkušnjah in avanturi. Tako se nekega dne prične spogledovati z nemškim turistom Felixom. Kmalu sledi prvi zmenek, nato noč, preživeta na plaži, ter ljubljenje v še toplem pesku, med katerim Isabelle izgubi nedolžnost. Počitnice se kmalu zatem končajo, družina se vrne domov, medtem pa se prične tudi novo šolsko leto. Videti je, kot da se vse vrača v stare tirnice, le spremembe, ki jih je doživela Isabelle, so tako silovite, da ta krene po čisto novi poti: postane dekle na poziv. Sprva se zdi, da želi le malce eksperimentirati, a sčasoma jo lahko prisluženi denar zapelje in v novo vlogo se vse raje vživlja. Čeprav ni imuna na tveganja, ki jih prinaša njen novi »poklic«, se zdi, da brez težav obvladuje svoje dvojno življenje – dokler se ne zgodi nekaj nepredvidenega …

komentar “Uprizarjanje spolnih identitet in roganje buržoazni kulturi, podmazano z bolj ali manj eksplicitno kritiko njenih fašistoidnih intenc, je nedvomno ena od distinktivno ustvarjalnih potez Françoisa Ozona, diplomanta pariške filmske šole La Fémis, na kateri so se med drugim šolali tudi Claire Denis, Alain Resnais in Claude Miller. Prepihovanja stereotipov in predsodkov, vezanih zlasti na spol in seksualnost, bolj ali manj subtilno pa tudi na (patriarhalne) družbeno-ekonomske strukture ter njene heteronormativne norme, se Ozon v svojih filmih rad loteva skozi vijačenje ustaljene narativne forme. Kronološki potek dogajanja namreč pogosto razlomi v posamezna poglavja oziroma etape ali se zateka k rabi flashbacka, ki, vsaj v Preostanku časa, deluje na asociativen način. [...] Zgodba o sedemnajstletnici, ki svojo identiteto raziskuje prek prostitucije, pa se glede na Ozonov opus umešča v bližino odličnih Hladnih kapelj na vroče kamne, medtem ko tematsko nadaljuje

tradicijo francoskega filma šestdesetih in sedemdesetih let. [...] Brez dvoma nam Ozon postreže z enim bolj dodelanih filmskih izdelkov svojega večletnega opusa, ki šteje štirinajst celovečercev. Pa vendar določeni problemi, ki vseskozi spremljajo njegove filme, ostajajo. Čeravno je Ozon neprizanesljiv kritik meščanske družbe, njene hrbtne plati, so njegovi filmi, zlasti zadnji, vse bolj in bolj nekritični do liberalne ideologije, predvsem pa do statusa zahodne družbe v globalnem kapitalizmu. Po eni strani Ozonovi filmi kritizirajo družbo, iz katere prihajajo, po drugi strani pa jim uhaja kritika nekaterih temeljnih postulatov te iste družbe.” Nina Cvar, Radio Študent “Če se protagonistka Mlade in lepe (Jeune & jolie, 2013), sedemnajstletna Isabelle, želi oprijeti sentimentalnega, idealiziranega modela adolescence, preden bi se lahko zares srečala s svojimi čustvi, kot opisuje scenarist in režiser François Ozon, ji to spodleti. A to bi bil preveč površen pogled na njegovo zadnjo mojstrovino. S tem razmišljanjem imata resda skupno izhodišče tako njena prva spolna izkušnja kot zaključek filma. Ko se kot sodobna Agata Schwarzkobler prepusti bežni simpatiji, ki jo sreča na morju in s katero si ob starših in mlajšem bratu popestri dolgčas, ki jo naseljuje ob prebujajočem se telesu in hormonskih naplavinah, ne gre spregledati, da je ta dogodek, ki zaznamuje poletni del štirih letnih časov filma, ključen za protagonistkin jesenski popoldansko-večerni hobi. Biti dekle na poziv za Isabello ni odraz nenasitne želje po seksu, še manj finančne stiske, kljubovanja staršem ali kar bi še bilo podobnih najstniških vzrokov za njeno drzno, z družbenega stališča deviantno vedênje. S psihoanalitičnega vidika bi njeno eksperimentiranje s seboj šlo razumeti kot ponavljanje vloge žrtve, ki jo prva spolna izkušnja zaznamuje na ta način, da jo njeno ponavljanje privlači. Izkušnja, ki jo razume zgolj kot »opravitev te stvari, da bo ena skrb manj«, kot kasneje tolaži prijateljico v podobnem položaju.” Jasna Vombek, Ekran

izjava avtorja

režiser

“Adolescenca je obdobje, ko je še vse pred nami in ko je vse mogoče. To je tisto, kar je tako vznemirljivo in kar začutimo v Rimbaudovi pesmi On est pas sérieux quand on a dix-sept ans. To je čas, ko smo odprti svetu in neobremenjeni z moralo. [...] Mlada in lepa govori predvsem o tem, kaj pomeni biti star sedemnajst let in doživljati preobrazbo svojega telesa. Adolescenco v filmih pogosto zelo idealizirajo. [...] Jaz pa je nisem želel prikazati samo kot čustveno obdobje, temveč tudi in predvsem kot hormonsko. V nas se dogajajo velike fiziološke spremembe, obenem pa se počutimo nekako otopele. Svoje telo zato napadamo – da bi ga spet začutili in preizkusili njegove meje. Tema prostitucije je bila le eden izmed načinov, kako poudariti to misel, kako ponazoriti vprašanja identitete in spolnosti, ki se porajajo v adolescenci. Spolnosti, ki še ni povezana s čustvi.”

François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Na sloviti pariški filmski šoli La Fémis je diplomiral iz filmske režije. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Ne prav pogosto videna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga vzpostavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki se ne ustraši niti najbolj občutljivih tem, npr. incesta, umora, seksualnosti, samomora in sadomazohizma. Ozon ob tem rad eksperimentira tudi na formalni ravni, saj večkrat poseže po prepletu različnih žanrov – psihološke drame, komedije, družinske drame, kriminalke, grozljivke in pravljice. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) ter nazadnje V hiši (Dans la maison, 2012).

François Ozon, režiser in scenarist

17. april 2015

Jimmyjev dom

(Jimmy’s Hall, Velika Britanija/Francija, 2014, barvni, 109 min.)

režija: Ken Loach scenarij: Paul Laverty fotografija: Robbie Ryan glasba: George Fenton montaža: Jonathan Morris igrajo: Barry Ward, Simone Kirby, Jim Norton, Francis Magee, Aisling Franciosi, Andrew Scott, Shane O’Brien produkcija: Sixteen Films, Element Pictures, Why Not Productions, Wild Bunch festivali, nagrade: Cannes 2014; Nova Zelandija 2014; Two Riversides 2014 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Leta 1921, na pragu irske državljanske vojne, je Jimmy Gralton na podeželju zgradil kulturni dom, kamor so prihajali mladi, da bi se učili, razpravljali, sanjali, predvsem pa plesali in se zabavali. Medtem ko je priljubljenost zbirališča naraščala, je njegov socialistični in svobodomiselni sloves pritegnil pozornost cerkve in politikov, ki so Jimmyja prisilili, da je zaprl dvorano in zapustil državo. Deset let kasneje, na vrhuncu gospodarske krize, se Jimmy iz Združenih držav vrne v domačo vas, da bi materi pomagal skrbeti za družinsko kmetijo. Kulturni center, zapuščen in prazen, kljub prošnjam lokalne mladine ostaja zaprt. A bolj ko se Jimmy vključuje v skupnost in bolj ko opazuje revščino in naraščajoče kulturno zatiranje, bolj se v njem prebuja duh voditelja in aktivista. Odloči se, da bo ponovno odprl dom.

komentar “Najnovejša aktivistična drama staroste britanskega političnega filma je odkrit portret ideološke vojne na Irskem v tridesetih letih. [...] Ken Loach je iz sramotne epizode v sodobni zgodovini Irske – deportacije brez sojenja, ki jo je leta 1933 doživel eden njenih državljanov James Gralton – ustvaril presenetljivo očarljiv in topel film. V svojem štiriindvajsetem igranem celovečercu, nekakšnem tematskem nadaljevanju v Cannesu nagrajenega Vetra, ki trese ječmen, se družbeno angažirani režiser dotakne znanih tem, na primer osebne svobode, institucionalnega zatiranja in moči skupinske organizacije, a tokrat jih preplete z drugačnimi »sestavinami«, na primer z elementi nežne romantike, s čimer mu uspe celoti privzdigniti razpoloženje, pri tem pa ne razvrednoti pomena snovi.” Scott Foundas, Variety “Loacha tako kot v filmu Veter, ki trese ječmen, v prvi vrsti zanima, intrigira to, zakaj irska družba v dvajsetih letih, ob osvobajanju od britanske nadvlade in osamosvajanju, ni uspela zavrniti konservativnih sil. Tako je ustvaril svojski, tragikomično obarvani kostumski film, ki opozarja na absurdnost politične in verske

represije, obenem pa pozdravi kolektivne dejavnosti, zbiranje posameznikov v večje skupine, diskutiranje o pomembnih zadevah ter zabavo v imenu višjega cilja. [...] Jimmyjev dom je neobičajna, zares samosvoja zgodba, ki jo je Loach podal na slikovit in inteligenten način, ob katerem podobe filma v gledalcu prebudijo vznemirljiv občutek veselja, ogorčenosti ob nepravičnosti, predvsem pa upanja, ki v nas še dolgo tli. Pogrešali ga bomo, v današnjem času še dosti bolj kot kadar koli prej.” Dave Calhoun, Time Out London

izjava avtorja “Zgodba združuje številne teme. Zavrača idejo, da so levičarji zagrenjeni, da vzbujajo malodušje in da so proti zabavi in užitku. Govori tudi o tem, kako organizirana religija sklepa zavezništvo s tistimi, ki imajo v rokah ekonomsko moč, kako se nad ljudmi izvaja nadzor in kako je represija pogosto predstavljena kot nekaj dobrega, moralnega ali duhovnega. [...] Všeč mi je bila tudi misel, da je svoboda izražanja pravzaprav nekaj veselega in osvobajajočega. Ljudje pogosto govorijo o osvoboditvi samo v ekonomskem smislu, v resnici pa je treba osvoboditi lastno domišljijo in duha – a to je zelo težko, kadar vlada ekonomsko zatiranje. [...] Leta 1929 se je zgodil zlom newyorške borze, ki mu je sledilo desetletje gospodarske krize in množične brezposelnosti. Zdaj živimo v podobnem času. [...] Govorijo nam, da ni alternative, da se moramo sprijazniti z množično brezposelnostjo, z uničevanjem okolja in z velikansko razliko med bogatimi in revnimi. To je absurdno. Tu smo z vsemi svojimi talenti in delovno sposobnostjo in zmožnostjo, da rešimo karkoli. [...] Če bi Jimmy Gralton živel v današnjem času, bi se temu uprl.” Ken Loach, režiser

režiser Ken Loach se je rodil leta 1936 v mestu Nuneato. Na oxfordski univerzi je študiral pravo in tu se je tudi prvič srečal z gledališkim delom, medtem ko se je filmu posvetil z letom 1963, ko se je na BBC-ju zaposlil kot pomočnik režije. Že njegova prva televizijska dela, kot naprimer TV-drama Cathy Come Home (1966), ki je bila del niza z naslovom The Wednesday Play, pričajo o avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja. Kasneje so ta Loacheva dela močno vplivala na cele generacije britanskih in evropskih cineastov. Sledili sta jim prvi filmski produkciji, Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan predvsem kot režiser celovečernih igranih filmov, pa je Loach s svojimi TV-deli, ki jih je ustvarjal še nadaljnji dve desetletji, zapustil izjemen pečat. Odločilni preboj med širše občinstvo pa mu je prinesel šele film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejel za Deželo in svobodo (Land and Freedom), delo na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley), je leta 2006 prejel cansko zlato palmo. Pri nas smo si lahko ogledali tudi komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012) in dokumentarec Duh leta ‘45 (The Spirit of ‘45, 2013).

Dokumentarni film

DOKUMENTARNI FILM 26. 9. 2014

Duh leta ‘45 Ken Loach (Velika Britanija, 2013)

3. 10. 2014

Slika, ki je ni Rithy Panh (Kambodža/Francija, 2013)

7. 10. 2014

Abeceda

Erwin Wagenhofer (Avstrija/Nemčija, 2013)

10. 10. 2014

Karpopotnik

Matjaž Ivanišin (Slovenija, 2013)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 20.15, razen Abecede, ki je v torek, 7. oktobra, ob 20.15.

Kot že vrsto let doslej so prvi filmski termini v novi sezoni namenjeni dokumentarnim filmom. Letošnja ponudba dokumentarcev nam ponuja nadvse zanimivo značilnost: čeprav se zdi, da je večji del izbranih filmov (konkretneje, trije od štirih) usmerjen v preteklost, pa nam pravzaprav nedvoumno govorijo o sedanjosti. Na primer: Loach se s svojim dokumentarcem Duh leta ‘45 usmeri v obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, ko je bila Velika Britanija v popolnem, tako družbenem kot ekonomskem razsulu, skoraj na tleh. Čeprav je iz tega vojnega konflikta izšla kot zmagovalka, je bila cena resnično visoka. A ne le, da se je znova postavila na noge, postala je celo ena najmočnejših evropskih družb. In Loach nedvoumno pravi, da ji je to uspelo predvsem zaradi duha solidarnosti, ki jo je prežemal in na osnovi katerega je zasnovala nov družbeni dogovor. Primerjave s današnjim položajem so nedvoumne kot tudi njegov apel evropskemu delavstvu, naj se ne zapira v nacionalne okvire, temveč naj na ideji solidarnosti v skupnem boju zahteva spremembo stanja, stanja, ki ga iz dneva v dan potiska v vse bolj brezpraven položaj.

Izjemen je tudi dokumentarec Rithyja Panha Slika, ki je ni, saj nam predstavi do danes povsem nepredstavljivo formo dokumentarnega filma, ki pa v njegovih rokah postane samoumevna. Mnoge pa bo nedvomno navdušila Abeceda Avstrijca Erwina Wagenhoferja, pravi hit zadnje filmske sezone, saj ostro spregovori o zablodah zahodnega izobraževalnega sistema. Prav posebno mesto pa med temi dokumentarci pripada domačemu Karpopotniku, čudovitemu, liričnemu popotovanju v preteklost, prek katerega avtor, Matjaž Ivanišin, stopa po stopinjah Karpa Godine, ko je ta v Vojvodini snemal svoje Ljudi za razvedrilo, išče momente, ki so oblikovali njegovo avtorsko držo, ter razmišlja o spremenjenih družbenih razmerah tega značilno multinacionalnega okolja, v katerem je zadnja balkanska morija pustila globoke rane. Začnimo se potapljati v te čudovite filmske svetove. Denis Valič

26. september 2014

Duh leta ‘45

(The Spirit of ‘45, Velika Britanija, 2013, 98 min.)

režija: Ken Loach scenarij: Ken Loach fotografija: Stephen Standen glasba: George Fenton montaža: Jonatha Morris produkcija: Fly Film Company, Sixteen Films, Film4, Channel Four, UK Film Council, EM Media, BFI Film Found festivali, nagrade: Berlin 2013; Sydney 2013; Sheffield Doc 2013; Jeruzalem 2013; Durban 2013 distribucija: Demiurg

zgodba

režiser

Po koncu druge svetovne vojne, ene največjih tragedij, kar jih je doživelo človeštvo, se je na Otoku, v Veliki Britaniji, na ruševinah starega pričela porajati nova britanska družba. V slabem desetletju se je ta ne le postavila na noge, ampak ji je za njene prebivalce uspelo celo doseči zavidljivo življenjsko raven. To ji je uspelo iz enega samega, preprostega, a nujnega razloga: ker je v tedanji britanski družbi zavladal duh sloge, enakosti, solidarnosti in optimizma, duh, ki ga je omogočila ideja socialne države, ideja, ki je brezpogojno zavračala tradicionalno britansko razredno razslojenost in je spisala novo družbeno pogodbo. Kasneje se je Evropa začela združevati, da bi postala branik dosežkov socialno pravičnejše družbe. Danes pa je Evropska unija vse prej kot to – prisila kapitalističnih elit, ki države sili v uničevanje civilizacijskih pridobitev in jih usmerja na pot teptanja delovnega ljudstva. Na to opozarja gledalca Ken Loach in pri tem obudi spomin na tisti proces izgradnje socialne države, ki ga je zaznamovalo vzdušje optimizma, enakosti in solidarnosti, ter s tem pokaže možno alternativno sedanjosti.

Ken Loach se je rodil leta 1936 v mestu Nuneato. Na oxfordski univerzi je študiral pravo in tu se je tudi prvič srečal z gledališkim delom, medtem ko se je filmu posvetil z letom 1963, ko se je na BBC-ju zaposlil kot pomočnik režije. Že njegova prva televizijska dela, kot naprimer TV-drama Cathy Come Home (1966), ki je bila del niza z naslovom The Wednesday Play, pričajo o avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja. Kasneje so ta Loacheva dela močno vplivala na cele generacije britanskih in evropskih cineastov. Sledili sta jim prvi filmski produkciji, Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan predvsem kot režiser celovečernih igranih filmov, pa je Loach s svojimi TV-deli, ki jih je ustvarjal še nadaljnji dve desetletji, zapustil izjemen pečat. Odločilni preboj med širše občinstvo pa mu je prinesel šele film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejel za Deželo in svobodo (Land and Freedom), delo na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley), je leta 2006 prejel cansko zlato palmo. Pri nas smo si lahko ogledali tudi komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012) in dokumentarec Duh leta ‘45 (The Spirit of ‘45, 2013).

komentar “Loachev film verjetno res ni najbolj natančen zgodovinski pregled, kot mu očitajo nekateri britanski kritiki. Sicer pa to niti ni bil njegov namen: filmu ne gre toliko za zgodovino kot za sedanjost. Za sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo, za zgodovino pa le toliko, kolikor se z njo upira izbrisu tega spomina.” Zdenko Vrdlovec, Dnevnik “Loachev film […] gledalca izmenično prevzame, potre in – kot vsi najboljši dokumentarci o perečih vprašanjih – spravi v bes; ter je kot tak obvezno čtivo. Je fascinanten in pomemben dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak in bi ga morali predvajati pri urah zgodovine vsepovsod.” Matthew Turner, View London

7. oktober 2014

Abeceda

(Alphabet, Avstrija/Nemčija, 2013, 113 min.)

režija: Erwin Wagenhofer scenarij: Sabine Kriechbaum, Erwin Wagenhofer fotografija: Erwin Wagenhofer glasba: André Stern montaža: Michael Hudecek, Monika Schindler, Erwin Wagenhofer produkcija: Prisma Film, Rommel Film festivali, nagrade: Amsterdam IDFA 2013; Zagreb Dox 2014, Ljubljana FDF 2014 distribucija: Demiurg

zgodba

režiser

Ne glede na to, katero šolo smo obiskovali, sledimo vzorcem mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj ljudi oblikovati v dobro delujoče člene v proizvodni verigi. Učni program se je od tedaj močno spremenil, šola ni več kraj avtoritativnega urjenja, obsedenost s predpisanimi standardi pa učne ure opredeljuje bolj kot kadarkoli prej. Storilnost, vodilo tekmovalno naravnane družbe, je postala neizprosno merilo za vse. A enosmerna osredotočenost na tehnokratske učne cilje in nekritično ponavljanje iz konteksta iztrganih podatkov bosta morda zatrla prav tisto igrivo ustvarjalnost, ki bi nam lahko pomagala – brez strahu pred neuspehom – pri iskanju novih rešitev za ekonomsko, družbeno in politično krizo, s katero se soočamo.

Erwin Wagenhofer se je rodil leta 1961. Diplomiral je na dunajskem Inštitutu za tehnologijo. Kasneje je kot asistent kamere pričel sodelovati pri različnih televizijskih produkcijah, prav tako pa tudi kinematografskih igranih in dokumentarnih filmih. Kot samostojni filmski ustvarjalec je pričal delovati leta 1987, ko vzporedno prav tako začne svojo akademsko kariero, saj nastopa tudi kot redni predavatelj – univerzitetni profesor. Leta 2005 posname svoj prvi celovečerni dokumentarec, Mi hranimo svet (We Feed the World), s katerim že postavi tematske okvire svojih dokumentarističnih raziskav. Hkrati pa je ta film prvi del trilogije, ki jo Wagenhofer posveti premisleku nekaterih perečih problemov sodobne družbe. V drugem delu, filmu Denar sveta grobar (Let’s Make Money, 2008), je kritično obdelal globalni finančni sistem, Abeceda pa je sklepni del trilogije.

komentar “Če je kapitalizem – kot ga režiser znova opiše – sistem strahu, zaradi katerega je svoboden razvoj težak ali nemogoč – kaj bi lahko potem bil protimodel? Kako bi se morale družbe razvijati, da bi se otroci lahko neobremenjeno učili in odkrivali svojo ustvarjalnost? »Živeti moramo drugače,« je Wagenhofer sporočal že s filmom Mi hranimo svet. Ta občutek nujnosti je značilen za njegovo delo. Z njim se izogne retoriki katastrofe, ki ji podlegajo nekateri njegovi kolegi, in postane tečnoba, ki trdi, da ni odgovoren sistem, pač pa vsak posameznik. Zahteva po lastni drži ni bila še nikoli bolj odločna kot v Abecedi.” Oliver Kaever, Die Zeit

3. oktober 2014

Slika, ki je ni

(L’image manquante, Kambodža/Francija, 2013, 96 min.)

režija: Rithy Panh scenarij: Rithy Panh, Christophe Bataille fotografija: Prum Mésa, Rithy Panh glasba: Marc Marder montaža: Rithy Panh, Marie-Christine Rougerie produkcija: Catherine Dussart Productions, Arte France, Bophana Production festivali, nagrade: Cannes 2013: nagrada sekcije Posebni pogled (Un certain regard); oskarji 2014: nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film; Cinemanila 2013: velika nagrada žirije; Gent 2013: posebna omemba; evropska filmska nagrada 2013: nominacija v kategoriji najboljših dokumentarcev; Karlovi Vari 2013; Toronto 2013; San Sebastián 2013; Reykjavík 2013; New York 2013; London 2013; Chicago 2013; AFI Fest 2013 distribucija: Demiurg

zgodba

režiser

Med 1,4 in 2,2 milijona – to je približna ocena števila žrtev režima Rdečih Kmerov, ki so v današnji Kambodži vladali med letoma 1975 in 1979. Med njimi so bili tudi starši, bratje, sestre in drugi sorodniki avtorja tega dela. Njegova družina je samodejno padla v kategorijo sovražnikov sistema, saj so živeli v mestu, oče pa je bil učitelj. To, da je bil nekdo izobražen, je bilo namreč povsem dovolj, da se je znašel na seznamu sovražnikov revolucije. Sistem ni odobraval visoke izobrazbe ne umetnosti ne kinodvoran ne mest ne individualnosti ne manjšin ne zahodne medicine … Avtor skozi arhivske posnetke in scene, ustvarjene z glinenimi figuricami, pripoveduje svojo intimno zgodbo razčlovečenja v delavskih in prevzgojnih taboriščih.

Rithy Panh se je rodil v Phnom Penhu leta 1964. Ko je bil star enajst let, so Rdeči Kmeri njegovo družino poslali v delovno taborišče, kjer so zaradi izčrpanosti ali podhranjenosti vsi njegovi bližnji izgubili življenje. Leta 1979 je zbežal na Tajsko in nato v Pariz. Tam se je začel zanimati za film in kasneje diplomiral na filmski šoli IDHEC (danes prestižna Fémis). Vladavina terorja ter dediščina režima Rdečih Kmerov sta postali glavni temi njegovih del. Leta 1989 je debitiral s filmom Site 2, temu pa sledi niz dokumentarcev o življenju v Kambodži. Po vrnitvi v domovino prevzame status in odgovornost vodilne osebnosti domače dokumentaristične produkcije. Tako sodeluje pri ustanovitvi organizacije Bophana: centra za avdiovizualne materiale (Audiovisual Resource Center), katere cilj je ohranjati zgodovino kamboškega filma in fotografije. Med njegova najbolj znana in cenjena dela nedvomno sodita zlasti S-21, la machine de mort Khmère rouge (2003), in Duch, le maître des forges de l’enfer (2011).

komentar “Od resničnosti pa ga prav nič ne oddaljuje niti dejstvo, da se je tokrat odločil za rekonstrukcijo posameznih dogodkov z glinenimi figurami, z animiranimi prizori, če jim lahko tako rečemo, saj gre v bistvu za statične podobe. Tako se Panh, ki je delo pričel snemati v želji, da bi našel podobo, sliko genocida, ki so ga nad njegovim narodom izvedli Rdeči Kmeri, zaradi neuspeha, zaradi tega, ker te podobe ne najde, ne odreče tistemu, kar čuti kot svoje poslanstvo, pripovedovati zgodovino svojega naroda, preprečiti, da bi bila pozabljena. Prav nasprotno; ta neobstoj podobe kreativno izkoristi. Slika, ki je ni, je tako eno najbolj domiselnih, hkrati tudi najbolj pretresljivih dokumentarnih del zadnjih let. Film, ki razkrije, kako avtoritarne oblasti brišejo podobe svojega početja in hkrati ustvarjajo podobe, ki kažejo zlagani, lažni svet. Prav zaradi tega so dela, kakršno je Panhovo, še toliko bolj pomembna.” Denis Valič, RA Slovenija

10. oktober 2014

Karpopotnik

(Slovenija, 2013, 49 min.)

režija: Matjaž Ivanišin scenarij: Matjaž Ivanišin (avtor besedila Nebojša Pop - Tasić) fotografija: Marko Brdar montaža: Uja Irgolič produkcija: Studio Legen, RTV Slovenija, Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture festivali, nagrade: Portorož 2013: vesna za najboljši scenarij; priznanje Franceta Brenka 2012 distribucija: Studio Legen

zgodba

režiser

Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po Vojvodini in posnel nenavaden »film ceste« z naslovom Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G.

Matjaž Ivanišin se je rodil leta 1981 v Mariboru. Leta 2007 je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, smer filmska in televizijska režija. Od takrat deluje kot samozaposlen v kulturi. Že s svojo študijsko TV-vajo, Moje male ljubice (2005), kratko TV-dramo, je navdušil stroko in zanjo prejel nagrado FIPRESCI. Za svoj prvi dokumentarni »celovečerec«, Šentilj-Spielfeld, mejni prehod, ki ga ni več (2009), pa je na mariborski DokMi prejel lokvanj za najboljši domači dokumentarni srednjemetražec.

komentar “Karpopotnik ni zgolj hommage življenju in delu letošnjega Badjurovega nagrajenca za življenjsko delo Karpa Godine, kakršnega bi si vsak umetnik želel. Karpopotnik je obenem poetično popotovanje po Vojvodini prek fragmentov polizgubljenega filma Karpa Godine iz l. 1971 Imam jednu kuću in posnetkov iste krajine 40 let kasneje; je popotovanje po (namišljenem) spominu filmarja s fikcionalizacijo njegovih doživetij na način dnevniških, anekdotičnih opazk; obenem je to poetična meditacija o določenih krajih in pronicljiva antropološka študija ljudi; posredno je to premislek o zgodovinskem in političnem trenutku; hkrati in predvsem pa je Karpopotnik meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Ivanišinovo delo je dokaz, da poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme, ne more potekati na način ponavljanja klasičnih vzorcev (linearne biografske naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, arhivsko gradivo …).” Katja Čičigoj, Ekran

VeÄ?eri slovenskega filma

VEČERI SLOVENSKEGA FILMA 8. 1. 2015

Srečen za umret Matevž Luzar (Slovenija, 2013)

22. 1. 2015 Boles Špela Čadež (Slovenija/Nemčija, 2013) – predfilm

Zapelji me Marko Šantić (Slovenija, 2013)

29. 1. 2015 Dvojina Nejc Gazvoda (Slovenija, 2013)

5. 2. 2015 Hvala za Sunderland Slobodan Maksimović (Slovenija, 2012)

12. 2. 2015 Pot v raj Blaž Završnik (Slovenija, 2014)

19. 2. 2015 Inferno

Vinko Möderndorfer (Slovenija 2014)

Posebna brezplačna filmska ponudba: 20. 1. 2015 Festival MAP IN MOTION

Večer Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob četrtkih ob 20.15, razen programa kratkih filmov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki bodo na sporedu v torek, 20. januarja, ob 19. uri. 78

V Kulturnem domu Nova Gorca smo letos prvič pripravili prav poseben izbor filmov domače produkcije, ki smo jih zaokrožili pod skupnim imenom Večeri slovenskega filma. Verjeli ali ne, skorajda je ni nacionalne kinematografije, pod okriljem katere bi bilo debitantom, avtorjem celovečernih prvencev, načrtno udobneje postlano. Kjer bi ti lažje prihajali do svojih prvencev in s tem dobili priložnost, da vsem pokažejo, česa so zmožni, kako silovita, barvita in razborita je njihova avtorska vizija. Sam sem bil dolgo prepričan, da smo le pri nas tako okosteneli, da mladim ne posvečamo posebne pozornosti, da jih celo prepuščamo na milost in nemilost starejšim generacijam ustvarjalcev – tistim, ki posredno ali neposredno soodločajo o nacionalni filmski politiki oziroma imajo nanjo vsaj večji vpliv –, ki se jih na neki način »bojijo«, saj bi mladi lahko razkrili jalovost in izpraznjenost njihovega ustvarjalnega potenciala. A priznati moram, da sem se vsaj v določenem pogledu motil. Še zdaleč namreč nismo edina nacionalna kinematografija, kjer mladi ustvarjalci vse težje pridejo do prvenca. Celo pri Francozih, kjer filmska umetnost uživa daleč največji ugled in je povsem enakovredna tradicionalnim poljem umetnosti, kot sta literatura in slikarstvo, kjer so se za lastno, nacionalno filmsko produkcijo pripravljeni boriti na nož (pogajanja o prosti trgovini med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami), tudi tam imajo mladi veliko težav in le redkim uspe že kmalu po študiju realizirati svoje prvo profesionalno filmsko delo. Pogovori z ustvarjalci z različnih koncev sveta, ustvarjalci, ki delujejo v nadvse različnih kinematografijah, so me prisili v to, da sem radikalno spremenil svoje mnenje: pri nas se mladim ustvarjalcem pravzaprav še dobro godi in videti je, da je domača filmska politika do njih še kar naklonjena. S tem seveda nočem reči, da ustvarjajo v idealnih pogojih in da jim je pot do prvenca že vnaprej tlakovana. A če pogledamo proporcionalno, koliko prvencev letno posnamemo pri nas, se lahko le veselimo. Nekaj podobnega nam razkriva tudi letošnji izbor filmov iz domače kinematografije – med

šestimi izbranimi filmi je kar pet prvih ali drugi celovečercev (štirje prvenci in en drugi film, če smo natančni), kar je navdušujoč podatek. Seveda, tu ne gre za produkcijo enega leta, temveč dveh (Hvala za Sunderland je najstarejši, iz leta 2012, a je v kinodvorane prišel šele leta 2013), pa vendar je število del mladih avtorjev resnično impresivno. Priča pa tako o tem, da ima slovenska nacionalna kinematografija, še posebej glede na razmere, v katerih deluje (na primer dejstvo, da umetniške akademije, med njimi tudi AGRFT, svoj program še vedno izvajajo v nemogočih prostorskih razmerah), izjemen potencial. Ob tem pa tudi to, da ta potencial vendarle znamo tudi prepoznati in ga negovati, mu dati priložnost, da se izrazi. Le v redkokateri svetovni kinematografiji (če sploh v kateri) je število prvencev na letni ravni, seveda glede na celotno število produciranih del, tako visoko. In kaj nam torej prinaša ta izbor? Sam bi v prvi vrsti izločil trojico debitantov, ki je s svojimi prvenci nedvoumno izpričala ne le svoj ustvarjalni potencial, temveč tudi neko družbeno senzibilnost, čut za socialno okolje, iz katerega avtorji ne nazadnje izhajajo. To so Matevž Luzar, ki je s svojim Srečen za umret domiselno načel temo problematike staranja prebivalstva, prav tako pa tudi same izkušnje staranja oziroma življenja v starosti. Tej tematiki se je Luzar posvečal že prej, tako v svojem večkrat nagrajenem Vučku (2007), kratkem filmu, za katerega je bil celo v ožjem izboru za študentskega oskarja, ter enem svojih prvih kratkih filmov, Prezgodaj dva metra spodaj (2006). A od njegovega dela nikar ne pričakujte morbidne, temačne drame – Srečen za umret je resda malce grenkobna in žalostna, a tudi topla in hudomušna dramedija, preplet komičnega in dramatičnega. Na podoben način, z resnobo, a tudi hudomušnostjo, pri čemer slednji da nekaj več prostora, se položaja malega človeka loti tudi Slobodan Maksimović: Hvala za Sunderland je groteska na temo vpliva, ki ga ima na posameznikovo življenje njegov ekonomski položaj. Z veliko več resnosti pa se skoraj identične teme, a s premislekom posledic predvsem za mlado generacijo, loti tudi Marko Šantić. Njegov prvenec Zapelji me

je kompleksen, poglobljen premislek vpliva socialnih razmer na posameznika in njegov boj za preživetje. O svoji generaciji, le da v povsem drugačnem tematsko-formalnem kontekstu, razmišljata tudi Blaž Završnik, ki je prvenec Pot v raj zasnoval kot nekakšen romantični film ceste, ter Nejc Gazvoda, ki v Dvojini razmišlja o tem, kaj njegovi generaciji pomeni biti v dvoje. Predvsem Završnikovo še posebej sveže delo si bomo ogledali z velikim zanimanjem, saj je s svojim kratkim filmom Nad mestom se dani (2012), nagrajenim tudi z vesno, navdušil mnoge. Za zaključek pa seveda moramo opozoriti še na novo delo Vinka Möderndorferja, avtorja, ki je že v preteklosti opozarjal nase s svojimi brezkompromisnimi, neizprosno prodornimi vpogledi pod kožo aktualne slovenske družbene realnosti. Tudi tokrat se ni izneveril svoji zdaj že značilni avtorski drži, saj v Infernu premišlja o konkretnih družbenih, političnih razmerah, v katerih se je znašel svet s svojo požrešno in nenasitno globalno kapitalistično pošastjo. Denis Valič

8. januar 2015

Srečen za umret

(Slovenija, 2012, 100 min.)

režija: Matevž Luzar scenarij: Matevž Luzar fotografija: Simon Tanšek glasba: Drago Ivanuša montaža: Miloš Kalusek igrajo: Evgen Car, Milena Zupančič, Vladimir Vlaškalić, Ivo Ban, Janja Majzelj, Juta Kremžar, Dare Valič, Ivo Barišič, Dušan Jovanovič, Jette Ostan Verjup produkcija: Pakt Media, Ars Septima, Film United festivali, nagrade (izbor): Portorož 2012: nagrada občinstva za najboljši film, vesna za najboljši scenarij, vesna za najboljšo fotografijo, vesna za najboljšo kosutmografijo, vesna za najboljši zvok; Mumbai 2013: nagrada srebrni prehod za drugi najboljši film; Pulj 2013; Hamburg 2013; Priština 2013 distribucija: Continental film

zgodba

režiser

Ivan je 76-letni upokojeni učitelj glasbe. Verjame, da je njegovo življenje končano, zato si kupi parcelo za grob s prekrasnim pogledom na Alpe in gre v dom za starejše, kjer želi v miru dočakati svoj konec. Ampak zgodi se ravno nasprotno: na tečaju računalništva odkrije strast za življenjem in končno začne živeti.

Matevž Luzar se je rodil leta 1981 v Zagorju. Po študiju teologije se je odločil še za študij filmske režije, ki ga je prav tako uspešno zaključil (leta 2009). Matevž je že s filmi, ki jih je posnel za časa študija, pritegnil pozornost stroke in širše javnosti. Njegova dela so namreč hitro presegla okvir festivalskih dogodkov, namenjenih študentski produkciji, saj so jih v sklopu svojih programov želeli prikazovati tudi nekateri izmed najprestižnejših festivalov za kratko formo (na primer Oberhausen). Prve nagrade mu je tako prinesel že film Prezgodaj dva metra spodaj (2006), v katerem Luzar prvič pristopi k temi staranja oziroma življenjskih problemov starostnikov. Še veliko večje in odmevnejše uspehe doseže s svojim diplomskim filmom, delom Vučko (2008), ki predstavlja neformalno nadaljevanje prvega, družno s celovečernim prvencem Srečen za umret pa svojsko trilogijo, posvečeno temi staranja (tematska zaokroženost). Z Vučkom doseže celo enega največjih uspehov slovenskega filma v mednarodnem prostoru, saj se mu je uspelo prebiti med uradne kandidate za oskarja v kategoriji najboljši tuji študentski film (končnih 5 kandidatov). Srečen za umret je njegov celovečerni prvenec.

komentar “Luzarju je z občutkom za psihološke detajle in predvsem simpatijo do starčevskih muh uspelo izpeljati koherentno zgodbo o staranju ravno dovolj globoko, da ni (pre)temna, in ravno dovolj prepričljivo, da ne postane patetično sentimentalna. S tem jo je razprl dovolj širokemu krogu gledalcev. Ob tem je z zasedbo starejših igralcev (poleg Carja še Milena Zupančič, Ivo Ban, Dare Valič, Dušan Jovanović, Ivo Barišič in pokojni Polde Bibič) napravil pravi hommage starejši igralski generaciji in jo s tem več kot simbolno vpel v resničnost sodobne slovenske kinematografije. Edini problem tega filma poleg nekaj prostih tekov, ki pa se utegne izkazati za prednost pri gledalcih, je dejstvo, da so njegovi liki, pa tudi pripetljaji mestoma preveč karikirani: festivalska publika je namreč film, ki sam po sebi ni komedija, ampak prej radostno-trpka intimka o iztekanju življenja, vsaj zame presenetljivo doživljala kot komedijo, kot zbirko gegov za zabavo in ne kot film, ki se delikatne teme loti z občutljivim humorjem.” Ženja Leiler, Pogledi

22. januar 2015

Zapelji me

(Slovenija, 2013, 89 min.)

režija: Marko Šantić scenarij: Marko Šantić fotografija: Marko Kočevar glasba: Davor Herceg montaža: Jurij Moškon igrajo: Janko Mandić, Nina Rakovec, Dario Varga, Primož Pirnat, Peter Musevski, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc, Ljerka Belak produkcija: RTV Slovenija, Nuframe festivali, nagrade (izbor): Portorož 2013: vesna za najboljšega režiserja; Varšava 2013: nagrada 1. in 2. tekmovalnega programa – posebna omemba; Wiesbaden 2014; Bergamo 2014; 2013; Priština 2013 distribucija: Karantanija Cinemas

zgodba

režiser

Luka, 19-letni mladenič, odhaja iz mladinskega doma, svojega edinega zatočišča, kjer je zapuščen od mame in sorodnikov preživel zadnjih devet let. Njegova želja je izvedeti, kje je pokopan njegov oče. V tovarni za pridelavo mesnih izdelkov, kjer dela, spozna živahno dekle Ajdo in se zaljubi. Ko išče odgovore iz preteklosti, odkrije pretresljivo družinsko skrivnost. Edino uteho najde v ljubezni do Ajde. Želi si živeti z njo, Ajda pa pred njim skriva svoje prave občutke. Luka kmalu ugotovi, da ima tudi ona družinsko skrivnost. Zapelji me je zgodba o mladih ljudeh, ki edino zavetje dobijo drug v drugem, vendar jih usoda pogosto vleče na nasprotne strani.

Marko Šantić se je rodil leta 1983 v Splitu. Leta 2008 je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer filmska in TV-režija. V času študija je posnel dva kratka igrana filma, Srečno pot Nedim (2005) in Luknja (2005). Oba sta bila prikazana na številnih mednarodnih festivalih, kjer sta uspešno zbirala nagrade. Tako je bil na primer Srečno pot Nedim v ožjem izboru kandidatov za nagrado Evropske filmske akademije, na festivalu v Sarajevu pa je suvereno osvojil glavno nagrado za kratki film. Uspešen je bil tudi onstran Atlantika, saj je na prestižnem newyorškem festivalu Tribeca osvojil glavno študentsko nagrado. Tudi film Luknja se je iz Sarajeva vračal zmagoslavno, saj je tam osvojil posebno priznanje žirije, na festivalu v Bologni, ki ima posebno težo, saj gre za srečanje evropskih filmskih šol, pa je celo zmagal kot najboljši kratki film. Zapelji me je njegov celovečerni igrani prvenec. Film je bil premierno prikazan na 16. Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je prejel vesno za najboljšo režijo. Trenutno nadvse uspešno nadaljuje svojo festivalsko pot.

komentar “Film Zapelji me je ljubezenska drama, ki portretira mlade, od katerih družba zahteva odgovornost, a jim ne ponuja nobene zaščite in gotovosti. Edino zavetje najdejo pri drug drugem, a jih usoda pogosto vleče na nasprotne strani. Film skozi zgodbo 19-letnega mladeniča v ospredje postavlja njegovo spoznavanje družinske preteklosti, pomanjkanja družinske varnosti, vprašanja osamljenosti in izdaje. Šantiću je uspelo stkati kompaktno in prepričljivo zgodbo, iskreno in na neki način doživeto pripoved – zaradi avtorjeve mladosti bi sicer težko rekli, da njegova pripoved sloni na dolgoletnih osebnih izkušnjah, a v filmu se nedvomno vseskozi zazna, da avtor ve, o čem pripoveduje –, katere liki ti preprosto zlezejo pod kožo. Tako ne preseneča, da je Šantićev prvenec navdušil tudi člane žirije festivala vzhodnoevropskega filma v Los Angelesu, torej tudi do pripovedi in pripovedovanja nadvse občutljive ameriške ustvarjalce, med katerimi je bil tudi priznani pisatelj Bret Easton Ellis. Žiranti so menili, da gre za premišljeno, iskreno in suvereno podano dramo o življenju delavskega razreda in tako so mu ex-aqueo namenili nagrado za najboljši film.” iz Lifestyle

Predfilm Boles

(Slovenija/Nemčija, 2013, 12 min.)

režija: Špela Čadež scenarij: Gregor Zorc, Špela Čadež glasova: Katja Levstik, Gregor Zorc fotografija: Michael Jörg animacija: Oliver Throm montaža: Thomas Schmidl zvok: Johanna Herr glasba: Tomaž Grom produkcija: Tina Smrekar/Martin Roelly, No History/Hupe Film festivali, nagrade (izbor): Trst 2014 – najboljši kratki film; Valladolid 2013 – najboljši kratki film; Festival slovenskega filma 2013; Dresden 2014; Leipzig 2014

zgodba

komentar

Filip živi v revni soseščini. Sanja o slavi pisatelja in razkošnem življenju v premožnejšem delu mesta. Nekega dne nekdo potrka na vrata. Soseda Tereza, starejša prostitutka, ki se je Filip na vse načine izogiba, ga prosi, da napiše pismo njenemu zaročencu. Filip privoli. Vse bi se dobro končalo, če se ne bi teden pozneje Tereza vnovič prikazala na vratih s prošnjo, da napiše odgovor na prejeto pismo.

“Brez da bi v kateremkoli trenutku pozabila na pomembnost pripovedovanja zgodbe, avtorici uspe ustvariti vrhunsko doživetje, kjer meša kaprice z globino emocije ter ustvarja like, na katere se lahko navežemo in ki so nas prevzeli s svojo melanholijo in realnostjo. “ René Chenier

29. januar 2015

Dvojina

(Slovenija, 2013, 102 min.)

režija: Nejc Gazvoda scenarij: Nejc Gazvoda, Janez Lapajne fotografija: Darko Herič glasba: Monkey Cup Dress montaža: Nejc Gazvoda, Janez Lapajne, Marina Andree Skop igrajo: Nina Rakovec, Mia Jexen, Nataša Barbara Gračnar, Jure Henigman, Tilen Lapajne, Tina Vrbnjak, Marjan Brulc, Branko Čakarmiš produkcija: Triglav film festivali, nagrade: Portorož 2013: vesna za najboljšo igralko, vesna za najboljšo glasbo; Karlovi Vari 2013 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba

režiser

Dva jezika. Dva zaljubljenca. Ena skrivnost. Zaradi tehničnih težav letalo na poti iz Danske v Grčijo pristane na slovenskem letališču. Med potniki je Iben, tiha mlada lepotica. Med prevozom potnikov v ljubljanski hotel naveže stik s Tino, ki se med poletjem preživlja kot voznica minibusa. Iben si želi spoznati Ljubljano in Tina ji ustreže … Iskrena zgodba o dveh, ki se spoznata v povsem neprimernem trenutku, a sta navkljub temu malce srečnejša.

Nejc Gazvoda se je rodil leta 1985 v Novem mestu. Od rane mladosti je vseskozi ustvarjalno razpet med filmom in literaturo. V srednji šoli je objavil zbirko kratkih zgodb z naslovom Vevericam nič ne uide, za katero je leta 2005 in 2006 prejel več nagrad (Fabula, Zlata ptica). Obenem je avtor treh romanov, od katerih so se vsi uvrstili na seznam za nagrado kresnik. Končal je študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Za svoj diplomski film Kanček sreče (2008) je prejel Prešernovo nagrado. Uspešen je tudi kot scenarist, saj je z It is easy prejel nagrado za najboljši scenarij kratkega filma na Grossmanovem festivalu (2009). Istega leta je kot koscenarist sodeloval pri celovečernem projektu Janeza Lapajneta Osebna prtljaga. Celovečerni prvenec Izlet (2011) ga je vzpostavil kot osrednji glas njegove generacije. Ima bogato mednarodno festivalsko življenje in je prejel več nagrad. Dvojina je njegov drugi celovečerec.

komentar “S tega vidika je slovensko-dansko-hrvaška koprodukcija, pod katero sta se podpisala režiser in Janez Lapajne, »tipičen« slovenski film, toda naravna igra vseh nastopajočih, liričen snemalni slog in uporaba glasbe kot univerzalne govorice (film odpre prizor v slogu Magnolije, v katerem vsi prepevajo pesem Cold Hearts kopenhagenskega dvojca Monkey Cup Dress) poskrbijo, da se med ogledom nikoli ne dolgočasimo. Morda pa bo prav Gazvodi uspelo spremeniti naše dojemanje tišine v slovenskih filmih, ki smo jo do zdaj enačili z dolgčasom? Dvojina je, podobno kot Izlet, pristen slovenski film o mladih in za mlade, ki bo mladim celo všeč, predpogoj za to pa je, da se otresete predsodkov do slovenskega filma in do različnih oblik spolne usmerjenosti. [...] V primerjavi z Izletom pa je Dvojina veliko bolj optimističen in veder film. Pravzaprav gre za enega najbolj optimističnih domačih celovečercev (ki nam povrhu vsega postreže še z enim najnežnejših poljubov v zgodovini slovenske kinematografije).” Klemen Černe, Siol.net

25. februar 2015

Hvala za Sunderland (Slovenija, 2012, 92 min.)

režija: Slobodan Maksimović scenarij: Slobodan Maksimović fotografija: Almir Đikoli glasba: Nedim Nedo Babović montaža: Jurij Moškon, Milan Milošević igrajo: Gregor Baković, Jernej Kuntner, Tanja Ribič, Polde Bibič, Štefka Drolc, Branko Djurić produkcija: RTV Slovenija festivali, nagrade: Portorož 2012: vesna za najboljši film, vesna za najboljšega igralca, vesna za najboljšega stranskega igralca distribucija: Karantanija Cinemas

zgodba

režiser

Tovarniški delavec Johan pred sabo ne vidi svetle prihodnosti, zato v želji po hitrem zaslužku prisluhne nasvetom najboljšega prijatelja Janeza. Ta mu predstavi poslovneža Zlatka, vendar se njegova poslovna investicija izkaže za goljufijo in Johan ostane brez denarja in službe, zapusti pa ga tudi razočarana žena. Ko mu spodleti še poskus samomora, se zdi, da nižje ne more več zabresti, toda nepričakovani dogodki življenje vseh vpletenih znova postavijo na glavo.

Slobodan Maksimović se je rodil leta 1975 v Sarajevu. Uspešno je opravil študij filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Njegov kratki film ½ se je udeležil vrste mednarodnih festivalov in prejel nagrado za najboljši igrani film na festivalu Kratkofil V Banjaluki, pomembnem regionalnem srečanju za kratko filmsko formo. Posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija festivala v Mostarju. Film so prikazali tudi na prestižnem canskem filmskem festivalu, a v eni neuradnih sekcij. Hvala za Sunderland je Maksimovićev celovečerni debi.

komentar “Nagrada za najboljši film festivala spretno režiranemu televizijskemu Hvala za Sunderland, sicer igranemu celovečernemu debiju Slobodana Maksimovića, je bila tako pričakovana, saj gre za film, ki bo zaradi svoje izrazito preproste in naivne zgodbe ter poante šel zlahka v oči gledalca. A film, v katerem sicer izvrstni in tudi nagrajeni Gregor Baković igra malega, naivnega in brezpravnega človeka, poštenega fizičnega delavca stare šole, ki mu gre vse narobe (zaplete se v finančne težave, izgubi službo, zapusti ga žena, potem pa mu še samomora ne uspe storiti), v kontekstu letošnje bere pač ni prinesel nič novega, nič svežega in tudi nič presežnega. Hvala za Sunderland je sicer čisto simpatična žanrska mešanica drame in komedije, na dolžino celovečerca razpet teve sitcom, a žal preveč enostaven in predvsem prepoln stereotipov in klišejev, da bi imel zavezujočo težo.” Ženja Leiler, Pogledi

12. februar 2015

Pot v raj

(Slovenija, 2014, 85 min.)

režija: Blaž Završnik scenarij: Ajda Smrekar, Klemen Janežič, Blaž Završnik fotografija: Lev Predan Kowarski glasba: Laren Polič Zdravič, Andi Koglot montaža: Andrej Nagode igrajo: Ajda Smrekar (Lučka), Klemen Janežič (Žak) produkcija: Sever & Sever festivali, nagrade: otvoritveni film 17. festivala slovenskega filma distribucija: FIVIA – Vojnik zgodba Je lahko na jadranju nepravi čas za pravo ljubezen? Žak, mlad fant, se po smrti svojih staršev odpravi na jadrnico. V iskanju miru in spominov mu prekriža pot Lučka, pretirano zgovorna punca, ki se mu prilepi za hrbet in mu sledi vse do jadrnice v marini. Prepriča ga, da jo vzame s sabo na krov, in na jadranju po Jadranu se izkaže, da sta drug drugemu najboljše zdravilo za usodi, ki ju prestajata.

komentar o(b) filmu “Spet ena super izkušnja, snemali smo v res norih razmerah: pod vodo, v zraku na jamboru in, seveda, v največji vročini. Domov smo prišli na smrt utrujeni in sestradani, hkrati pa polni dogodivščin in elana. Zgodba govori o fantu, ki na poti na jadrnico sreča dekle,

ki ga po spletu okoliščin prepriča, da se mu pridruži. Dva človeka, vsak s svojo težavo, se na jadrnici povežeta za vse življenje. Zgodba ima neko težo, vendar smo si prizadevali, da jo pripovedujemo na način, ki ogreje srce.” Ajda Smrekar, glavna igralka

režiser Blaž Završnik se je rodil leta 1984. Trenutno živi in dela v Ljubljani. Leta 2011 je diplomiral iz arhitekture in je trenutno absolvent filmske in TV-režije na AGRFT. Sodeloval je pri številnih gledaliških, plesnih, filmskih in TV-projektih. Od leta 2012 je del kreativne zadruge 1KZ. Za svoj kratki igrani film Nad mestom se dani je prejel nagrado vesna za najboljši kratki film na Festivalu slovenskega filma 2012.

19. februar 2015

Inferno

(Slovenija, 2014, 89 min.)

režija: Vinko Möderndorfer scenarij: Vinko Möderndorfer fotografija: Mirko Pivčević montaža: Andrija Zafranović igrajo: Marko Mandić (Mare), Medea Novak (Sonja), Marko Bukvič (Marko), Lara Volavšek (Andrejka), Renato Jenček (Vladimir), Jernej Šugman (direktor Kirov), Jana Zupančič (medicinska sestra Jana), Sebastian Cavazza (moški v obleki), Silva Čušin (soseda) produkcija: Forum Ljubljana, Kinorama, Sektor Film, Delirium, RTV Slovenija festivali, nagrade (izbor): Portorož 2014 distribucija: Cinemania group

zgodba

režiser

V ospredju je mlada brezposelna delavska družina in njihov vsakdanji boj za preživetje. Kot vsaka običajna evropska družina hoče in zmore preživeti zgolj z delom svojih rok. Njihovo življenje se je zaradi globalne krize znašlo v slepi ulici. Vse kaže, da ni izhoda. Da se posameznik ne more boriti proti krivici, proti nesreči, proti nevidni oblasti kapitala …

Vinko Möderndorfer se je rodil leta 1958 v Celju. Je uveljavljen režiser in pisatelj. Diplomiral je iz gledališke režije na AGRFT. Režira tudi gledališke in operne predstave ter televizijska dela. Njegov filmski prvenec Predmestje (2004) je bil premierno prikazan na beneški Mostri, takoj zatem pa še v Montrealu. Sledilo je bogato festivalsko življenje, med katerim so ga vabili tudi na tako prestižne festivale, kot sta tisti v Karlovih Varih in v Cannesu, prejel pa je več mednarodnih nagrad (Montpellier, Annonay, Palić ...). Prestižna filmska revija Variety mu je podelila naslov »critics’ choice« za leto 2005. Tudi njegov drugi celovečerec, film Pokrajina št. 2, je bil premierno prikazan na beneški Mostri. Kasneje je na svoji festivalski poti prejel osem mednarodnih in nacionalnih nagrad ter bil slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja leta 2009. Med čakanjem na realizacijo tretjega celovečerca, Inferna – ta bo premierno predstavljen na letošnjem portoroškem festivalu – je posnel kratki film Kandidatka in šofer (2010). Je tudi eden najpomembnejših sodobnih slovenskih literarnih ustvarjalcev, dobitnik številnih nagrad, od Borštnikove nagrade za režijo predstave Potujoče gledališče Šopalovič L.

izjava avtorja (film še ni bil javno prikazan) “V današnjem svetu je vse več znakov, da je svet inferno. Seveda pa pri Infernu nikakor ne gre za abstraktno premlevanje o peklu in zlu, gre za povsem konkretne družbene, politične razmere, v katerih se je znašel svet s svojo požrešno in nenasitno globalno kapitalistično pošastjo. Da bi izpovedal vso nemoč, s katero se vsako jutro prebujajo milijoni, sem se dotaknil ene same zgodbe. Zgodbe mlade družine, ki si želi samo preživeti.” Vinko Möderndorfer, režiser in scenarist

20. januar 2015

Festival MAP IN MOTION Večer Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici

V kontekstu magistrskega programa Medijske umetnosti in prakse Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici v sodelovanju z Akademijo uporabnih umetnosti Univerze v Reki, Tehnično univerzo Gradec in Univerzo v Vidmu kot partnerji v projektu ADRIART organizira festival »MAP in MOTION«, ki se dogaja na različnih lokacijah. Tako so edicije festivala MAP in MOTION v Ljubljani, Reki, Zagrebu in Gradcu vključevale več razstav, dva simpozija, plesno predstavo ter filmske projekcije. Projekcija v Kulturnem domu Nova Gorica predstavlja izbor filmov, ki so jih v času magistrskega študija posneli študentje programa. Predvajali bomo dva dela trilogije Ive Musović, ki temelji na posebnih pogledih – od zornega kota umirajočega preko zornega kota novorojenčka do zornega kota psa. Mulci predstavljajo en del pilota za serijo, ki jo je zasnovala Urška Djukić. Oddaljen spomin Valerije Zabret aka Valerie Wolf Gang je nastal na ADRIART-ovi delavnici »Under the Flag of Displacement« na zapuščeni vojaški ladji, t. i. Titovi ladji Galeb v Reki. Omnibus Zgodbe iz Ghetta, pri katerem so sodelovali študentje zgoraj navedenih partnerskih univerz, pa se posveča sodobnosti beneške soseske z imenom Ghetto, ki je s svojo specifično zgodovino dala ime pojmu geto, kot ga poznamo danes.

Projekcijo bo uvedel Janez Burger, mentor nekaterih filmov. Sledila bo posebna predstavitev publikacije ADRIART – Napredna digitalna in regionalna sodelovanja v poučevanju v umetnosti.

http://vsu.ung.si/map-in-motion Izbor kratkih filmov: Nerazločen pogovor Iva Musović (Srbija/Slovenija, 2012, prenos z 8 mm, čb, 4’17’’, bp) Portreti in komunikacija med ljudmi v času odmorov na festivalu. Slika je v glavnem neostra in film je brez originalnega zvoka, tako da ne slišimo, o čem se ljudje pogovarjajo, doživljamo jih samo preko kratkih detajlov in atmosfere. Družinsko srečanje (Porodićno okupljanje) Iva Musović (Slovenija, 2013, 16:9, HD, barvni, 15’24’’) Nenad je doživel možgansko kap. Na obisku v bolnišnici se po daljšem času zberejo družinski člani. Družinsko srečanje se izkoristi kot povod za njihov končni obračun.

Poroka (Venčanje) Iva Musović (Slovenija/Srbija, 2014, 16:9, HD, barvni, 13’55’’) Peđa in Ana sta srednješolca. Par sta že nekaj časa, načrtujeta življenje v dvoje, a ne najdeta odobravanja najbližjih. Džeki je družinski pes čuvaj, ki po spletu naključij živi vmešan v konflikt zaradi njune prepovedane ljubezni. Coffee Urška Djukić (Slovenija, 2013, HD, barvni, 2’08’’, bp) Reprodukcija in hommage slavni sliki »Kofetarica« najpomembnejše slovenske slikarke Ivane Kobilce. Humorna interpretacija znanega slikarskega dela odpre vprašanja o upodobljenem motivu. Mulci Urška Djukić (Slovenija, 2014, HD, barvni, 11’25’’, bp) Pilot za novodobno mladinsko TV-serijo s svežim pristopom do medija filma, prepleta igrani del z animiranimi komentarji glavnega lika, mlade Saše, ki se znajde pred večnim, ultimativnim ženskim vprašanjem. Oddaljen spomin Valerija Zabret aka Valerie Wolf Gang (Slovenija, 2014, HD, barvni, 2’43’’, v angleškem jeziku, angleški podnapisi) Oddaljen spomin je video poezija o časih, ki so nekoč bili. Začne se z naključnim dogodkom, ki v pripovedovalcu vzbudi spomin na čase pred razpadom Jugoslavije in hkrati spodbudi razmišljanje o tem, kaj prinese vojna in kako hitro lahko ljudje vse pozabimo. Pesem si lahko razlagamo tudi kot pismo ali osebno izpoved nekega neznanega človeka, mogoče mornarja, ki ga je napisal mogočni Titovi ladji Galeb. Ladja ima v pesmi simbolno vrednost in skozi različne kratke kadre prikazuje detajle, ki gledalcu ponujajo različne interpretacije in povezovanje med resničnim življenjem in imaginarnim svetom poezije. Video in poezija: Valerie Wolf Gang Glas: Ulay

Zgodbe Ghetta (Stories of the Ghetto) (Slovenija/Hrvaška/Avstrija/Italija, 2014, HD, barvni, 30’42’’, v italijanskem in angleškem jeziku, angleški podnapisi) • Shaul | Rami, 9’, Urška Djukić, Peter Mišic, Gregor Mörth • Lorenzo, 4’08’’, Jasmina Lozar, Jaka Čurlič, Francesco Cartigheddu • David, 3’02’’, Denis Barbić, Alexia Eberl, Dylan Mundy Clowry • Davide, 2’35’’, Katja Munda Rakar, Jaka Čurlič, Claudia Spinelli • Karol, 3’23’’, Renata Fugošić, Sara Ghiani, Monika Rusak, Cornelia Steiner • Živa, 6’03’’, Dominik Grdić, Iva Musović, Gašper Uršič Omnibus zadnje edicije projekta HiLoVv – Skrita življenja Benetk, mednarodne delavnice dokumentarnega filma pod mentorskim vodstvom režiserja Rajka Grlića, se je posvetil sodobnosti beneške soseske z imenom Ghetto, ki je s svojo specifično zgodovino dala ime pojmu geto, kot ga poznamo danes. Shaul Bassi je profesor angleške literature na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah. Je ustanovitelj centra Venice Center of International Jewish Studies in član beneške judovske skupnosti. Rami Banin je rabi beneške skupnosti Chabad-Lubavitch in lastnik košer restavracije Gam Gam. Umetnik, glasbenik in raziskovalec Lorenzo Moshe De Vettor Aboaf je bil rojen v soseski Ghetto. David Ariel Guglielmi se je pridružil ortodoksni skupnosti Chabad-Lubavitch pred tremi leti. Z družino sedaj domujejo v Benetkah. Karol Skladanowski Vaccarello je lastnik restavracije v soseski. Z družino so odprli restavracijo, da bi ohranjali tradicijo judovske kulinarike. Davide Casali je glasbenik iz Trsta, ki migrira tedensko na delovno mesto v Benetke. Živa Kraus je hrvaška slikarka in kustosinja. V Benetkah živi že 40 let, 35 let pa vodi galerijo Ikona. Od leta 2003 se galerija nahaja na Campo del Ghetto Novo.

FILMSKI VRTILJAK 2014/2015 19. 9. 2014

Hrabri avtek Plodi

Rasmus A. Sivertsen (Norveška, 2013, sinh. 72 min.) 6+

26. 9. 2014 Zvončica in piratska vila Peggy Holmes (ZDA, 2014, sinh., 78 min.) 6+

3. 10. 2014 Pločevinko Thomas Bodenstein, Hubert Weiland (Nemčija, 2013, sinh., 85 min.) 4+

10. 10. 2014 Avioni 2: V akciji Roberts Gannaway (ZDA, 2014, sinh., 85 min.) 6+

7. 11. 2014 Kako izuriti svojega zmaja 2 Dean DeBlois (ZDA, 2013, sinh., 105 min.) 5+

14. 11. 2014 Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana Rob Minkoff (ZDA, 2014, sinh., 92 min.) 6+

21. 11. 2014 Trd oreh Peter Lepeniotis (ZDA, 2014, sinh., 85 min.) 5+

28. 11. 2014 Hiša velikega čarodeja Jeremy Degruson, Ben Stassen (Belgija, 2013, sinh., 85 min.) 6+

12. 12. 2014 Ježek in vran pričarata božič Rasmus A. Sivertsen (Norveška, 2013, sinh., 72 min.) 5+ 96

19. 12. 2014 Božičkov vajenec in čarobna snežinka Luc Vinciguerra (Francija, 2013, sinh., 82 min.) 5+

16. 1. 2015 Drobižki Hélène Giraud, Thomas Szabo (Francija, 2013, brez dialogov, 89 min.) 5+

23. 1. 2015 Ko letijo vrane Jean-Christophe Dessaint (Francija/Belgija/Luksemburg/Kanada, 2012, sinh., 95 min.) 7+

30. 1. 2015 Iskanje Pernatega kralja Esben Toft Jacobsen (Švedska/Danska, 2014, sinh., 78 min.) 8+

20. 2. 2015 Bela in Sebastijan Nicolas Vanier (Francija, 2013, podnapisi, 104 min.) 10+

6. 3. 2015 Potepuh Tomaž Manuel Pradal (Francija, 2012, podnapisi, 82 min.) 7+

13. 3. 2015 Čebelica Maja Alexs Stadermann, Simon Pickard (Avstralija/Nemčija, 2014, sinh., 79 min.) 6+

20. 3. 2015 Amazonija Thierry Ragobert (Francija/Brazilija, 2013, brez dialogov, 83 min.) 7+

10. 4. 2015 Deček in svet Alê Abreu (Brazilija, 2013, brez dialogov, 80 min.) 7+

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 18.00. 97

Z novim šolskim letom v Kulturnem domu Nova Gorica začenjamo tudi novo sezono filmske ponudbe, namenjene otrokom in mladim. Ker je filmskih naslovov v obtoku veliko, ni vedno preprosto izbrati najprimernejšega. Na teh straneh zato med drugim najdete izbor filmov, ki jih priporoča tudi stroka. Gre za vrhunske mojstrovine sedme umetnosti (mnoge izmed njih so ovenčane z najuglednejšimi filmskimi nagradami), izbrane posebej z mislijo na otroke oziroma najstnike, njihova pričakovanja, zanimanja in interese v določenem obdobju življenja. Pomembna dejavnika pri izbiri sta bila spoštovanje do filma kot umetnosti in zavedanje, da je dober film lahko odlično sredstvo vzgoje ter eno najpriročnejših in najprijetnejših didaktičnih sredstev za medpredmetno povezovanje. Gre za filme, ki bodo mladim razširili obzorja, razvijali kritično pa tudi kreativno mišljenje, premisleke in hranili njihovo domišljijo. Ne nazadnje obisk kinematografa ni le estetsko doživetje, temveč z raziskovanjem in razmišljanjem ključ do oblikovanja odnosa do okolice, sočloveka in končno družbe. Pridite in se prepričajte. In ne pozabite: filmov ne snemajo samo v Hollywoodu! Mateja Poljšak Furlan

19. 9. 2014

Hrabri avtek Plodi

(Pelle Politibil på sporet, Norveška, 2013, sinh. 72 min.) 6+

režija: Rasmus A. Sivertsen scenarij: Arthur Johansen igrajo: Gard B. Eidsvold, Serra Hirsch, Lene Kongsvik Johansen, Emilie Nordli, Hege Schoyen, Robert Stoltenberg, Bjorn Sundquist, Pernille Sorensen distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba

zanimivost

Razigrani policijski avtomobil Plodi dobi posebno nalogo varovanja ogroženega orlovskega gnezda v narodnem parku. Toda brezsrčnici tatici ugrabita samico orla, zato mora Plodi njeno jajce začasno shraniti in ga do izvalitve greti s svojim motorjem. Obenem skuša izslediti kradljivi zločinki. Pri tem mu pomaga hudomušna vidra Pika. Dodatne preglavice povzroči izvalitev mladega orliča, ki Plodiju povzroči številne zabavne težave in nove vratolomne dogodivščine.

Animirani film Hrabri avtek Plodi temelji na priljubljenem otroškem liku, ki je del norveške kulture že skoraj tri desetletja: policijski avto Plodi. Lik Plodija je ustvaril policist Åge Magnussen sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.

26. 9. 2014

Zvončica in piratska vila

(The Pirate Fairy, ZDA, 2014, sinh., 78 min.) 6+

režija: Peggy Holmes igrajo: Lucy Hale, Christina Hendricks, Tom Hiddleston, Matt Lanter, Lucy Liu glasovi: Katja Ajster, Klemen Slakonja, Tjaša Železnik, Lija Pečnikar, Ajda Toman, Nika Rozman, Ana Dolinar Horvat, Regina Irena Kogoj, Tilen Artač, Štefan Kušar, Sandi Pavlin, Kristijan Ostanek, Uroš Buh, Jure Mastnak, Tanja Đurić Ribič, Miha Rodman distribucija: Cenex Iz sveta Petra Pana prihaja nova neustrašna pustolovščina o Zarini, pametni in ambiciozni čuvajki vilinskega prahu, ki je očarana nad modrim vilinskim prahom in možnostmi, ki jih ponuja.

zgodba V Vilinjem dolu se vsi pripravljajo na veliko praznovanje, toda zabavo pokvari novica o kraji čudežnega modrega vilinskega prahu, ki ga vile potrebujejo za letenje. Zvončica in njene zveste prijateljice hitro ugotovijo, da je tatvino izvedla vila Zarina. Ker želi malopridnica prah odnesti k zlobnim piratom pod vodstvom kapitana Kljuke, jo skuša Zvončica ustaviti, toda Zarina vilam pomeša njihove čarobne moči. Preden napadejo pirate, ki jih vodi šarmantni in pretkani kapitan Kljuka, se morajo vile znova naučiti uporabljati svoje moči, nato pa zbrati ves pogum in znova vzpostaviti red v pravljični deželi.

100

3. 10. 2014

Pločevinko

(Ritter Rost – Eisenhart & voll verbeult, Nemčija, 2013, sinh., 85 min.) 4+

režija: Thomas Bodenstein, Hubert Weiland scenarij: Mark Slater, Gabriele Walther glasba: Andreas Grimm igrajo: Christoph Maria Herbst, Rick Kavanian, Tom Gerhardt, Carolin Kebekus, Dustin Semmelrogge, Detlev Redinger glasovi: Gašper Jarni, Kristijan Guček, Borut Veselko, Vesna Pernarčič distribucija: FIVIA – Vojnik zgodba Pločevinko, nekoliko bahaški, toda po srcu dober vitez, živi v kraljestvu Pločevinasta dežela. V njej so vsi predmeti narejeni iz odpadnega materiala, toda vsi so živi. Pločevinko na kraljevem turnirju končno premaga arogantnega in nadutega Princa Nobla. Mu bo zdaj gospodična Zala končno oprostila, da je v zameno za zmagoslavni motor za svojega konja zastavil njen šivalni stroj? Njegovo zmagoslavje je na žalost kratko. Pločevinka po krivici obsodijo, da je ukradel motor. Kralj mu odvzame viteški naslov in grad, v katerem je živel skupaj z Zalo in Zmajkom. To pa izkoristi spletkarski Princ Nobel, ki Zalo povabi, naj pride živet v njegov grad. Toda Pločevinko se ne vda. Skupaj s svojim zvestim konjem Čopijem in majhnim zmajem Zmajkom se odloči, da si povrne viteški naziv. Toda za to bo moral obglaviti zmaja in nato njegovo glavo prinesti kralju. Pločevinko in Zmajko pristaneta globoko pod zemljo, v temačnem in nevarnem rudniku, kjer živi dvoglavi zmaj – brata Zublja. V tem času pa Zala izve za zlobni načrt Princa

Nobla. Ta želi prevzeti prestol, zato bi rada Zala čim prej opozorila kralja. Toda ali ni že prepozna? Vse je odvisno od Pločevinka, ki sestavi pravo vojsko opekačev in drugih hišnih pripomočkov za veliko bitko proti Princu Noblu in njegovim visoko usposobljenim vojakom.

komentar “Glasbeno-vizualna mojstrovina, ki se poigrava s kovinskimi oblikami in značaji. Ko vidiš, kako iz krav-opekačev letijo kruhki, razumeš, zakaj retro svet viteza Pločevinka sodi na velika platna.” Abdenzeitung “Pravo navdušenje za otroke zaradi izjemnih scenografskih prijemov in zgodbe, pa tudi užitek za odrasle. Še posebej ga krasi dizajn (...). Čeprav ne sodi med glasbene filme, je skladatelj Andreas Grimm črpal navdih pri pesmih Felixa Janosa. Vitez Pločevinko ni prijeten samo za oči, temveč tudi za ušesa (...), zaradi svojega pripovednega sloga pa je primeren tudi za mlajše otroke.” Waz

101

10. 10. 2014

Avioni 2: V akciji

(Planes: Fire & Rescue, ZDA, 2014, sinh., 85 min.) 6+

režija: Roberts Gannaway scenarij: Jeffrey M. Howard igrajo: Dane Cook, Julie Bowen, Ed Harris, Corri English, Wes Studi, Regina King, Jerry Stiller, Fred Willard, Kari Wahlgren, John Michael Higgins, Anne Meara, Erik Estrada, Dale Dyle glasovi: Rok Kunaver, Primož Ranik, Niko Goršič, Saša Pavlin, Jan Bučar, Primož Pirnat, Anton Kuntner, Tina Gorenjak, Rok Vihar, Kristijan Ostanek, Iztok Jereb, Tanja Đurić Ribič, Iztok Valič, Aleksander Pavlin, Janez Hočevar - Rifle distribucija: Cenex

zgodba

zanimivosti

Ekipa elitnih gasilnih letal je zadolžena, da ščiti zgodovinski narodni park Ventilni vrh pred požari. Svetovno znani dirkač Praško Prašilnik se po zmagi vrne v domači Vijačni rovt. Kmalu izve, da ima poškodovan motor in da morda nikoli več ne bo mogel dirkati. Po bolečem spoznanju se sprva trudi dokazati si, da še vedno lahko dirka, in neke noči zaradi neprevidnosti povzroči požar. Incident sproži serijo dogodkov, ki resno ogrozijo prihodnost Vijačnega rovta. Praško se znajde pred novim poglavjem v življenju. Zapusti udobje domačega Vijačnega rovta in prijatelje, da bi se spoprijel z novimi izzivi v gasilski bazi Ventilni vrh, kjer se pridruži gasilcem.

Avioni v akciji je animirani film z največ vizualnimi efekti, kar so jih kdaj naredili v studiu Disneytoon, predvsem zaradi ogromne količine ognja in dima, prikazanega v filmu.

102

7. 11. 2014

Kako izuriti svojega zmaja 2

(How to Train Your Dragon 2, ZDA, 2013, sinh., 105 min.) 5+

režija: Dean DeBlois scenarij: Dean DeBlois po romanu Cresside Cowell igrajo: Jay Baruchel, Gerard Butler, Craig Ferguson, America Ferrera, Jonah Hill, Christopher Mintz-Plasse, T. J. Miller, Kristen Wiig glasovi: Primož Forte, Urška Hlebec, Dani Bavec, Katja Ajster, Aljoša Kovačič, Kristijan Ostanek, Gojmir Lešnjak, Neža Buh, Tadej Pišek, Oskar Kranjc, Jernej Čampelj distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Vznemirljivo nadaljevanje zgodbe o nenavadnem prijateljstvu ljudi in zmajev.

zgodba Minilo je pet let, odkar sta mali neustrašni Viki in njegov zmaj Brezzobi poskrbela za mir med zmaji in Vikingi. Toda medtem ko vaščani uživajo v zabavnih tekmah z zmaji, Viki s svojim letečim prijateljem raje raziskuje nova ozemlja. Po zavrnitvi očetove želje, da bi prevzel vlogo poglavarja, Viki odleti na dolgo potovanje, med katerim naleti na skrivnostno ledeno votlino s številnimi nepoznanimi zmaji. Ker želi zlobni lovec na zmaje izkoristiti odkritje za stvaritev uničujoče vojske, s katero bi si pokoril cel svet, čaka Vikija in njegovega prijatelja nova nepozabna pustolovščina.

103

14. 11. 2014

Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana (Mr. Peabody & Sherman, ZDA, 2014, sinh., 92 min.) 6+

režija: Rob Minkoff scenarij: Craig Wright po likih Teda Keyja montaža: Tom Finan glasba: Danny Elfman igrajo: Ty Burrell, Max Charles, Stephen Colbert, Ariel Winter, Leslie Mann, Stanley Tucci, Lake Bell, Patrick Warburton, Allison Janney, Mel Brooks, Eva Bella, Dennis Haysbert, Karan Brar glasovi: Jernej Kuntner, Jakob Rakovec, Klara Šmuc, Tanja Djurić Ribič, Jan Bučar distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Iskriva znanstvenofantastična pustolovska epopeja potovanja skozi čas in portret toplega in pristnega razmerja med očetom in sinom, psom in dečkom, polnim vzponov in padcev. zgodba Gospod Peabody, najbolj dovršeni pes na svetu, in njegov navihani posvojenec Sherman se s pomočjo časovnega stroja NAZAI podajata na najbolj neverjetne pustolovščine, kar jih je kdaj doživel kak človek … ali pes. A ko Sherman uporabi NAZAI, da bi napravil vtis na prijateljico Penny, po nesreči v vesolju povzročita raztrganino in s tem zmešnjavo med najbolj pomembnimi dogodki v zgodovini. Preden docela spremenita preteklost, sedanjost in

104

prihodnost, jima mora priskočiti na pomoč gospod Peabody in se spopasti z najhujšim izzivom katerega koli obdobja: dognati mora, kako biti starš. Družno skozi čas potujoča trojica pusti svoj pečat na zgodovini.

21. 11. 2014

Trd oreh

(The Nut Job, ZDA, 2014, sinh., 85 min.) 5+

režija: Peter Lepeniotis scenarij: Lorne Camaeron, Peter Lepeniotis igrajo: Liam Neeson, Katherine Heigl, Will Arnett, Brendan Fraser, Stephen Lang, Sarah Gadon, Jeff Dunham glasovi: Aleksander Golja, Tina Ogrin, Sašo Prešeren, Mirko Medved, Blaž Šef, Peter Urbanc, Robert Vrtovšek, Dijana Žiberna, Dijana Žiberna, Rok Kosec distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba Razposajeni veveriček Sandi živi v parku sredi mesta, toda ko po nesreči povzroči uničenje glavne zaloge hrane za zimo, ga odženejo od doma. Na srečo domiselni glodavec v mestu odkrije trgovino z oreščki in sladkarijami ter s pomočjo podganjega pajdaša in drugih zvestih prijateljev skuje načrt, kako bodo vlomili in izropali obilico hrane. Toda poleg številnih zapletov pri uresničevanju nevarnega podviga kmalu ugotovijo, da imajo podobne tatinske načrte tudi človeški lastniki trgovine, zato se vname divja in zabavna bitka lačnih zverinic.

105

28. 11. 2014

Hiša velikega čarodeja

(The House of Magic, Belgija, 2013, sinh., 85 min.) 6+

režija: Jeremy Degruson in Ben Stassen scenarij: James Flynn, Dominic Paris in Ben Stassen igrajo: Cinda Adams, Grant George glasovi: Dijana Žiberna, Aleksander S. Golja, Tina Ogrin, Sašo Prešeren festivali: Seattle 2014 distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba

zanimivost

Mladi zapuščeni muc Blisk se v iskanju zavetja pred neurjem zateče v skrivnostni dvorec, last upokojenega čarodeja Lawrencea, znanega tudi pod imenom Sloviti Lorenzo. Lawrence svoj pravljični svet deli z mnogimi živalmi in osupljivo zbirko napravic in pripravic, ki znajo pojoč in plešoč pripraviti zajtrk. Hitro poskrbi, da se tudi Blisk počuti dobrodošlega; toda zajec Jack in miš Maggie snujeta zaroto, da bi se mucka znebila. Ko Lawrence pristane v bolnišnici, ga skuša njegov nečak z ukano prepričati, da hišo proda. Vendar pa se ostali prebivalci domislijo srhljivega načrta, kako svoj dom obdržati: dvorec spremenijo v hišo duhov, pri čemer je Blisk njihovo skrito orožje ...

Film je nastal na podlagi tako imenovanega filma atrakcije, 12-minutnega filmčka izpred desetih let z naslovom Haunted House.

106

12. 12. 2014

Ježek in vran pričarata božič

(Solan og Ludvig: Jul i Flåklypa, Norveška, 2013, sinh., 72 min.) 5+

režija: Rasmus A. Sivertsen scenarij: Karsten Fullu (po knjigi Haralda Sommerina Simonnæsa) fotografija: Janne Hansen, Morten Skallerud animacija: Matias Liebrecht, Fabrice Pieton glasba: Knut Avenstroup Hougen producentka: Cornelia Boysen distribucija: FIVIA – Vojnik

Lutkovna dogodivščina iz Skandinavije, ki slovi po kakovostnih filmih za otroke in mlade. zgodba Malce vzhodno od juga in malce zahodno od severa se nahaja norveška hribovska vasica Flåklypa. Tam živijo izumitelj Reodor, ježek Ludvig in vran Solan. Pripravljajo se na božič. Toda nekaj manjka … sneg! Urednik lokalnega časopisa želi priti do izumiteljevega snežnega stroja, da bi kar sam pričaral beli božič. Takšen stroj pa lahko v napačnih rokah namesto bele zime, ki si je ježek tako zelo želi, pričara pravo katastrofo. Ježek in vran morata najti izumitelja, ki je izginil v nepojasnjenih okoliščinah.

107

19. 12. 2014

Božičkov vajenec in čarobna snežinka

(L’apprenti Père Noël et le flocon magique, Francija, 2013, sinh., 82 min.) 5+

režija: Luc Vinciguerra scenarij: David Freedman, Alexandre Reverend igrajo: Nathan Simony, Benoît Allemane, Vincent Grass, Jean-Claude Donda, Alexis Tomassian, Pascal Sellem, Evelyne Grandjean, Alice Révérend, Kylian Trouillard, Céline Melloul distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba PV drugem delu zgodbe o mali siroti z velikim srcem, ki je bila izbrana za naslednika dobrega moža, mora zdaj že sedemletni Nikolaj samostojno prevzeti delo gospoda Božička. Upokojeni gospod Božiček pa se bo z gospo Božičkovo odpravil na zaslužene počitnice. Toda Nikolaj ni prepričan, da zmore takšno veliko delo, saj je božič že pred vrati in čaka ga izdelava ogromnega števila igrač. Nikolaj se vedno bolj čudno vede in povzdiguje glas nad škrati, pomočniki v delavnici. Na pomoč je treba poklicati vse upokojene Božičke

108

tega sveta. Družno ugotovijo, da je Nikolaja napadla bolezen, imenovana »odraslitis«: dobijo jo otroci, ki želijo prehitro odrasti. Nikolajev predhodnik, gospod Božiček, mu pomaga najti pot do ozdravitve. Nikolaj bo moral skozi številna čarobna vrata. Medtem pa bo stari Božiček, ki je začasno prevzel njegovo delo, vnesel svoj red z igračami in zanemaril dolg seznam otroških želja. Kakor na koncu vsake božične pravljice pa bo zasijala čarobna snežinka in vse bo tako, kot mora biti.

16. 1. 2015

Drobižki

(Minuscule – La vallée des fourmis perdues, Francija, 2013, brez dialogov, 89 min.) 5+

scenarij: Hélene Giraud, Thomas Szabo režija: Helene Giraud, Thomas Szabo producent: Philippe Delarue festivali: Tallinn 2013; Annecy International Animated Film Festival 2014 distribucija: Karantanija Cinemas

Očarljiva animacija fantastične pustolovščine epskih razsežnosti brez dialogov, ki jo spremljajo briljantni zvočni efekti in junaška glasba.

zgodba

komentarji

Na majhni, mirni jasi sredi gozda mlad par konča s piknikom in za seboj pusti ostanke, med katerimi je tudi posoda s sladkorčki. Komaj rojena, a neustrašna pikapolonica, ki se je izgubila v gozdu, se zateče na varno v posodo. Naslednji dan se znajde ujeta sredi bitke za kocke sladkorja med dvema kolonijama mravelj – črnimi in rdečimi. Spoprijatelji se z Mandibulo, vodjo kolonije črnih mravelj, ki vzame osirotelo pikapolonico pod svoje okrilje in ji ponudi dom v svoji skupnosti. Le-ta pa ji pomaga braniti mravljišče pred napadom strašne vojske rdečih mravelj, ki jo vodi okrutni Butor.

“Saga brez dialogov, ki jo spremljajo briljantni zvočni efekti, junaška glasba in očarljiva animacija. To so sredstva za pripovedovanje enostavne, a neskončno domiselne zgodbe.” Lisa Nesselson, Screen International

109

23. 1. 2015

Ko letijo vrane

(Le jour des corneilles, Francija/Belgija/Luksemburg/Kanada, 2012, sinh., 95 min.) 7+

režija: Jean-Christophe Dessaint scenarij: Amandine Taffin (po romanu Jean-Françoisa Beauchemina) animacija: Nicolas Debray, Victor Ens glasba: Simon Leclerc glasovi: Primož Pirnat, Gašper Jarni, Alojz Svete, Vesna Pernarčič, Tomaž Gorkič, Ajda Toman, Jaka Ivanc festivali, nagrade: Annecy 2012; Cinekid 2012; San Sebastian 2012; TAAFI 2013; cineMAGINE 2013; Liffe 2013 distribucija: FIVIA – Vojnik Film o iskanju bližine in ljubezni.

zgodba Divji deček in njegov oče Buča v gozdu živita samotno življenje. Deček odrašča v strahospoštovanju in občudovanju očeta, ki se je, razočaran nad svetom, odločil zapustiti civilizacijo, vanjo pa ne sme vstopiti niti njegov sin. Sin se čuti bližje gozdnim duhovom – počlovečenim živalim, med katerimi je tudi njegova mama, ki je po odhodu iz sveta ljudi prevzela videz košute. Dobrih duhov ne more videti vsakdo, ampak le tisti, ki gledajo s srcem. Nekega dne si oče zlomi nogo in sin ga odpelje v vasico. Tam jima pomagata dobri zdravnik in njegova hči Manon. Med dečkom in Manon se splete pristno prijateljstvo. Film o iskanju

110

bližine in ljubezni, ki združuje domišljijske svetove japonske animacije s slogovno žlahtnostjo francoske.

pedagoško gradivo Kakovostno pripravo na ogled filma ter ideje za dodatne dejavnosti prinaša pedagoško gradivo, ki ga brezplačno dobite na spletnih straneh Kinodvora: http://www.kinodvor.org/media/ko.letijo. vrane_pg.pdf.

30. 1. 2015

Iskanje Pernatega kralja

(Resan till Fjäderkungens Rike, Švedska/Danska, 2014, sinh., 78 min.) 8+

režija: Esben Toft Jacobsen scenarij: Jannik Tai Mosholt, Esben Toft Jacobsen animacija: Jonas Forsman glasba: Nicklas Schmidt montaža: Elin Pröjts producent: Petter Lindblad, Sarita Christensen festivali, nagrade: Berlin – Generation Kplus (nominacija za najboljši film) distribucija: FIVIA – Vojnik Dogodivščina pogumnega zajčka oziroma mitološka morska pravljica o ljubezni, navezanosti in vztrajnem iskanju bližine, pa tudi o izgubi. zgodba Jan je majhen zajec v črtasti majici, ki živi z očetom na ladji sredi morja. Odlično se potaplja in rad pomaga očetu pri vsakodnevnih ladijskih opravilih. Janova mama živi v Kraljestvu Pernatega kralja, kamor gredo po zakonu narave vsa bitja zajčjega sveta. Če Kraljestvo ne bi obstajalo, bi prav vsi izginili. Na ladjo, ki vodi v Kraljestvo, se lahko vkrcajo samo tisti, ki imajo vstopnico. Jan je nima, pa bi si zelo želel, da bi lahko znova videl svojo mamo. Ko ga njegov anarhistični prijatelj Bine, ki se je zapletel s Pernatim kraljem, kliče

na pomoč, brž izkoristi priložnost in se poda na pustolovščino Pernatemu kralju naproti, kjer znova sreča svojo mamo. Toda ali lahko pripeljemo v naš svet bitja z onstranstva, ne da bi pri tem zamajali ravnovesje?

111

20. 2. 2015

Bela in Sebastijan

(Belle et Sébastien, Francija, 2013, podnapisi, 104 min.) 10+

režija: Nicolas Vanier scenarij: Nicolas Vanier, Fabien Suarez, Juliette Sales glasba: Fabien Cali producenti: Frederic Brillion, Gilles Legrand, Clement Miserez, Matthieu Warter igrajo: Felix Bossuet, Thckey Karyo, Margaux Chatelier, Dimitri Storoge idr. festivali: Seattle 2014 distribucija: FIVIA – Vojnik Vojni film, v katerem deček prisostvuje judovskemu begu, ter klasična filmska pustolovščina o prijateljstvu med otrokom in živaljo. zgodba Zgodba se odvija med drugo svetovno vojno, pod nacistično okupacijo. Dogaja se visoko v alpskih gorah, kjer je sneg še neomadeževan, kjer gamsi lovijo svizce in kjer se visoki gorski vrhovi dotikajo oblakov. Do vdora Nemcev je gorska vas poosebljena spokojnost. To je zgodba o 6-letnem osamljenem dečku Sebastijanu, ki naleti na divljega psa in ga udomači. To je pustolovščina o nezlomljivem prijateljstvu, razgibano potovanje dečka, ki išče svojo mamo, starca, ki lovi preteklost, odpornika, ki hrepeni po ljubezni, mlade ženske, ki hlasta po novih doživetjih, nemškega poročnika, ki išče odpuščanje. To je

112

življenje Sebastijana in Bele, velikega belega pirenejskega planinskega ovčarja. Sebastijan brani Belo pred vsemi in vsem, tako prisostvuje in doživi pobege Judov preko gora, krivice, smrti in odpuščanje ...

zanimivost Dečka Sebastiana igra Felix Bossuet, ki je bil izbran med 2.400 kandidati.

6. 3. 2015

Potepuh Tomaž

(Tom le cancre, Francija, 2012, podnapisi, 82 min.) 7+

režija: Manuel Pradal scenarij: Manuel Pradal fotografija: Yorgos Arvanitis glasba: Carlo Crivelli producent: Manuel Pradal igrajo: Stéphanie Crayencour, Steve Le Roi, Sacha Bourdo, Mano Laval, Mathys Soboul, Nicolas Dangles, Pauline Lantheaume, Mila Delacour, Lilo Chauvel-Retail distribucija: FIVIA – Vojnik Burleskna pravljica o petletnikih, ki morajo potepuhu Tomažu obljubiti, da bodo pozabili na vsa pravila, ki so se jih naučili v vrtcu. zgodba Potem ko njihova vzgojiteljica poje strupeno jagodo in omedli, se petletniki Mali Pavel, Zoja, Jernej, Jacques, Rozi in Ludvik znajdejo sami v gozdu. Med iskanjem izhoda naletijo na 14-letnega prebežnika, potepuha Tomaža, ki jim obljubi, da jih bo odpeljal nazaj k staršem, vendar pod enim pogojem: da otroci pri priči pozabijo na vsa pravila, ki so se jih naučili v vrtcu. Sledi uvajanje v potepuško življenje: preverjanje količine ušesnega masla, ovohavanje stopal, uživanje kačjih zvitkov, črvov z majonezo, solate iz trakulj, vrtanje po nosu in veliko počitka po delu. Če hočejo oditi iz gozda, bo treba prej popraviti še avto – pri tem pa jim lahko pomaga le volčji mož, stari potepuh, ki nosi okoli vratu volčjo glavo …

pirenejskega planinskega ovčarja. Sebastijan brani Belo pred vsemi in vsem, tako prisostvuje in doživi pobege Judov preko gora, krivice, smrti in odpuščanje ...

zanimivost Film je nastal na otroški filmski delavnici, sooblikovali so ga vsi nastopajoči otroci.

pedagoško gradivo Pedagoško gradivo učiteljem in staršem prinaša več informacij o filmu ter ideje za pogovore in dodatna raziskovanja ob filmu. Najdete ga na: http://www.kinodvor.org/media/potepuh. tomaz_pg.pdf.

113

13. 3. 2015

Čebelica Maja

(Maya the Bee Movie, Avstralija/Nemčija, 2014, sinh., 79 min.) 6+

režija: Alexs Stadermann, Simon Pickard scenarij: Fin Edquist glasba: Ute Engelhardt igrajo: Kodi Smit-McPhee, Noah Taylor, Richard Roxburgh, Jacki Weaver, Miriam Margolyes, Andy McPhee, Justine Clarke, Coco Jack Gillies, Cam Ralph, Joel Franco, Angelina Meneses distribucija: Karantanija Cinemas Se spomnite simpatične čebelice? Kmalu si boste lahko ogledali prvi kinematografski film, ki je nastal po liku ene najbolj priljubljenih risank, ob kateri so odraščale številne generacije. zgodba Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja, mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti, kamorkoli se ji zdi … Tokrat se bo mala čebelica skupaj z Vilijem in njunimi prijatelji odpravila reševat matični mleček, ki so ga ukradli sršeni. Mali junaki ga morajo dobiti nazaj, saj sta čebelnjak in kraljičino življenje v nevarnosti.

114

20. 3. 2015

Amazonija

(Amazonia, Francija/Brazilija, 2013, brez dialogov, 83 min.) 7+

režija: Thierry Ragobert festivali: Benetke 2013 distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba

pedagoško gradivo

Opica kapucinka se, osvobojena ujetniškega življenja, znajde v največjem zelenem območju na Zemlji – v amazonskem pragozdu. Neskončno velik je, v njem pa prebiva vrsta zelo nenavadnih žuželk, plazilcev in sesalcev. Drevesa krasijo bogati cvetovi in pisane ptice. Poetično potovanje po dih jemajočem, neznanem svetu narave skozi pogled male opice.

Učiteljem in staršem ob filmu Amazonija priporočamo uporabo pedagoškega gradiva, ki govori o dokumentarnem filmu. Najdete ga na: h t t p : / / w w w. k i n o d v o r. o r g / m e d i a / dokumentarni_film_pg.pdf.

zanimivost Biotska raznovrstnost v amazonskem gozdu je najvišja na svetu – ena od desetih znanih živalskih vrst prebiva v Amazoniji. V njej živi 2,5 milijona različnih vrst žuželk in več kot 2000 različnih ptic. Raznovrstnost najbolj ogroža krčenje gozdov.

115

10. 4. 2015

Deček in svet

(O Menino e o Mundo, Brazilija, 2013, brez dialogov, 80 min.) 7+

režija: Alê Abreu scenarij: Alê Abreu glasba: Ruben Feffer, Gustavo Kurlat igrajo: Vinicius Garcia, Lu Horta, Marco Aurélio Campos festivali, nagrade (izbor): São Paulo 2013: nagrada za najboljši brazilski film; Annecy International Animated Film Festival 2014: nagrada občinstva; Shanghai 2014: posebna nagrada žirije distribucija: Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta

Portret otroka, ki se sprašuje o sodobnem svetu, je likovno eden izvirnejših animiranih filmov v zadnjih letih.

zgodba Igrivi in brezskrbni deček Cuca odrašča na idiličnem brazilskem podeželju, kjer se je čas ustavil. Pravo nasprotje je mesto, kaotični metropolis, v katerega se mora s trebuhom za kruhom odpraviti njegov oče, za njim pa tudi Cuca. V mestu deček opazuje družbeni ustroj sveta, ki ga zaznamujejo medijske manipulacije, kontejnerji oblačil iz Azije, mehanične živali in množica odpadkov. Življenje teče povsem drugače kot v belem, podeželskem svetu, katerega idilo poudarjajo žive barve na belem ozadju in zvok flavte.

116

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2014/2015: •

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 24. septembra do 3. oktobra 2014 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 24. septembra do 15. oktobra 2014 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

•

Vpis za nove abonente

Kdaj: od 6. do 15. oktobra 2014 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 6. do 15. oktobra 2014

Cena abonmaja: 72 € Cena za upokojence, študente in dijake: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 4 € Za uveljavitev popusta morajo dijaki in študenti pri vpisu predložiti veljavno dijaško ali študentsko izkaznico, upokojenci pa odrezek zadnje pokojnine.

Informacije T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 17.00 oziroma uro pred predstavo.

117

Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma program, o čemer boste pravočasno obveščeni. Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji in drugimi partnerji: Blitz Film & Video Distribution, FIVIA – Vojnik, CENEX, Cinemania group, Continental film, Demiurg, Karantanija Cinemas, Kinodvor, Slovenska Kinoteka in drugimi posamezniki.

Kulturni dom Nova Gorica je član:

Filmski program je podprla:

118

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica Zanj odgovarja: Pavla Jarc Besedilo: Denis Valič, Mateja Poljšak Furlan Uredila: Mateja Poljšak Furlan Jezikovni pregled: Darinka Verdonik Oblikovanje: Tadej Hrovat Tisk: Tiskarna Present d.o.o. Naklada: 1100 Nova Gorica, september 2014

119