Filmski i-Zbornik 2017-18

2

SEZONA 2017/18

Filmsko gledališče.....................................................................3 Noč kratkega filma.................................................................70 Filmski portreti glasbenih zvezd.................................71 3. mednarodni filmski festival za otroke in mlade Film na oko...................................79 Filmski vrtiljak.............................................................................87 Informacije................................................................................108

Cenjeni abonenti, spoštovani ljubitelji sedme umetnosti, jesen je čas, ko premikajoče se slike ponovno oživijo naše filmsko platno. Tudi tokrat smo se potrudili in za vas pripravili pester ter raznolik program, ki prinaša obilico novih filmov: tematskih, osebnih, pustolovščin in dram, zgodovinskih in kinotečnih filmov, animiranih, igranih, dolgih in kratkih. Vse to smo zaokrožili v več zaključenih celot, da boste med ponujenim lažje izbirali.

Najprej naj omenimo abonmajski program Filmsko gledališče, kjer boste ljubitelji sedme umetnosti poglobljeno spoznavali najnovejše vrhunske dosežke umetniškega filma. Filmski kritik in publicist Denis Valič je tudi v tokratni sezoni iz bogatega nabora filmskih naslovov izbral 18 takih, za katere je prepričan, da vas ne bodo pustili hladne.

Rezervirajte si 18 petkovih ali torkovih večerov, povabite svoje prijatelje in si privoščite filmsko popotovanje z abonmajsko vstopnico po ugodni ceni.

Poleg Filmskega gledališča za ljubitelje filma pripravljamo tudi druge kratke zaokrožene filmske cikle neodvisne filmske produkcije. Tako bo 21. decembra najdaljša noč že drugič zapored tudi v naši dvorani namenjena kratkemu filmu, januar in februar bodo obogatili trije filmski portreti glasbenih zvezd, v maju pa se že veselimo Filmskega tedna Evrope, ki ga že od vsega začetka pripravljamo skupaj z Informacijsko točko Evropske komisije Europe Direct Goriška.

Pred nami je tudi obilica filmov, ki bodo omogočili posebno doživetje otrokom in mladim. Če želimo ustvarjalnega, občutljivega in doživetja sposobnega gledalca, ni smotrno začeti s poučevanjem. Občutljivosti za filmsko izražanje se ni mogoče naučiti, treba jo je privzgojiti. S to mislijo pionirke filmske vzgoje na Slovenskem, Mirjane Borčić, vsakič znova izbiramo zanje primeren program, ki ni samo zabaven in kratkočasen, temveč predstavlja tudi ključ za oblikovanje odnosa do okolice in sočloveka. Otroci in mladi bodo lahko hranili svojo domišljijo in širili svoja duhovna obzorja s filmi, ki jih bodo našli v Filmskem vrtiljaku, ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. Mladim pa je namenjen festivalski program Film na oko, ki že tretje leto zapored z večernimi in dopoldanskimi projekcijami ter vzgojnim programom bogati Teden otroka v oktobru.

Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki bodo do poletja še prišli na filmska platna, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www. kulturnidom-ng.si, sledite našemu profilu na Facebooku oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo.

Mateja Poljšak Furlan

GLEDALIŠČE

FILMSKO GLEDALIŠČE 2017/2018 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 Za petkov in torkov abonma in izven 13. in 17. 10. 2017

Druga stran upanja Aki Kaurismäki (Finska, Nemčija, 2017)

20. in 24. 10. 2017

Služkinja

Park Chan-wook (Južna Koreja, 2016)

10. in 14. 11. 2017

Lady Macbeth

William Oldroyd (Velika Britanija, 2016)

17. in 21. 11. 2017

Tiha strast

Terence Davies (Velika Britanija, Belgija, 2016)

24. in 28. 11. 2017

Jackie

Pablo Larraín (ZDA, Čile, Francija, 2016)

8. in 12. 12. 2017

24 tednov

Anne Zohra Berrached (Nemčija, 2016)

15. in 19. 12. 2017

Frantz

François Ozon (Francija, Nemčija, 2016)

12. in 16. 1. 2018

Nočne ptice

Tom Ford (ZDA, 2016)

4

19. in 23. 1. 2018

Manchester by the Sea Kenneth Lonergan (ZDA, 2016)

26. in 30. 1. 2018

Trgovski potnik Asghar Farhadi (Iran, Francija, 2016)

2. in 6. 2. 2018

Samo konec sveta Xavier Dolan (Kanada, Francija, 2016)

16. in 20. 2. 2018

Mesečina

Barry Jenkins (ZDA, 2016)

23. in 27. 2. 2018

Molk

Martin Scorsese (ZDA, Tajvan, Mehika, 2016)

2. in 6. 3. 2018

Bravo!

Radu Jude (Romunija, Bolgarija, Češka, 2015)

9. in 13. 3. 2018

Safari

Ulrich Seidl (Avstrija, 2016)

16. in 20. 3. 2018

Suburra

Stefano Sollima (Italija, Francija, 2016)

13. in 17. 4. 2018

Dunkirk

Christopher Nolan (ZDA, Velika Britanija, Francija, Nizozemska, 2017)

20. in 24. 4. 2018

Izginotje

Hans Petter Moland (Danska, Nemčija, Švedska, Norveška 2016) 5

Dvomi sestavljavca programa Letos smo na program uvrstili eno najlepših del o osebnem odnosu do vere, o dvomih, ki mučijo verujočega, ne le v odnosu do njegovega Boga, temveč tudi Boga drugih, in ki je hkrati eno temeljnih del o nuji po toleranci, vsakršni, tako verski kot širše kulturni, nacionalni, rasni … To je zadnji čudoviti film Martina Scorseseja, Molk, ki spregovori o odhodu katoliških misijonarjev na budistično Japonsko, kjer naj bi širili svojo vero. To je tiste vrste filmsko delo, ki še dolgo odzvanja v gledalcu. Se vrača, za nekaj časa potihne, a se nato vrne in ponovno sproži neskončno premišljevanje.

To je eno tistih del, ki te pripravi do tega, da pričneš razmišljati o stvareh, ki so ti blizu, ki jih rad počneš in o katerih pravzaprav nisi kaj veliko razmišljal, saj si jih dojemal kot neko gotovost. Na primer izbiranje filmov za določene programske sklope. V prvi, obsežnejši selekciji, izbereš vse, kar ti je blizu, kar je kvalitetno, kar je bilo odmevno na mednarodnem prizorišču, kar je pobralo smetano nagrad na festivalskih prizoriščih … No, tako si vsaj na začetku misliš, da bo potekal izbor. A prva ovira, ob katero trčiš, je dosegljivost filmskih del pri nas. Teh je sicer iz leta v leto več, kar je v prvi vrsti posledica in hkrati pokazatelj izjemne uspešnosti domače verige mestnih, umetniških in vseh ostalih kinodvoran, v katerih pred komercialnimi uspešnicami dajejo prednost kvalitetnemu filmu, pa naj gre za evropsko oziroma svetovno nacionalno produkcijo (in številne koprodukcije) ali celo z avtorskim izrazom začinjena dela iz komercialno usmerjene žanrske produkcije. A kljub 6

temu je izbor vedno nekako omejen.

Spomniš se na primer dela, ki si ga med letom nekje videl, a po zamudnem in pogosto zapletenem iskanju informacij trčiš ob dejstvo, da film ali nima distribucijskih pravic za predvajanje pri nas (ker je bil le začasno uvožen in te niso bile odkupljene) ali pa je kopija na neprimernem nosilcu (DVD-kopija filma vendarle ne more biti zamenjava za pravo kino izkušnjo).

Drugačen primer je, ko hočeš na program uvrstiti katero starejših del, ki si jih v programu še nismo ogledali, a gre za dela, ki so vsekakor vredna naše pozornosti. Ali pa novejših, ki imajo svoj prihod šele napovedan. V prvem primeru se pogosto zgodi, da so pravice za predvajanje potekle (ker je njihovo trajanje vse bolj omejeno).

V drugem pa si nekatere dvorane v državi jemljejo ekskluzivno pravico, da kot prvi predvajajo določeno filmsko delo, kar v praksi pomeni, da mora zaradi zasedenosti njihovega programa celotna domača art kino mreža čakati tudi po nekaj mesecev, da bi lahko ta film predvajala. Posledično v takih primerih, kot je naš, ko je treba veliko vnaprej terminirati filmske predstave, tak film pogosto odpade.

Ko nekako sestaviš ta prvi, obsežni seznam, tvoje osebne preference še ne pridejo v poštev. Najprej je potrebno preveriti, kateri izmed izbranih filmov so bili v okolju, za katero pripravljaš program, že predvajani. Tako izpade del filmov. Potem moraš seveda upoštevati tudi želje naročnika. Če pri tem odpade katero izmed tebi posebno dragih del, ga seveda poskušaš zagovarjati in ga vrniti v izbor. Ko se tako seznam že

dodobra počisti in v njem ohraniš vsaj večino svojih favoritov, pa nastopi tisti najbolj zapleteni trenutek. Čeprav ne bom zanikal, da osebni okus selektorja odigra veliko vlogo pri končnem izboru (vsaj glede neuvrstitve določenih del), pa sem prepričan, da prav vsak selektor pomisli tudi na svoje občinstvo. V preteklih letih se je tako že nekajkrat zgodilo, da sem določen film, ki bi ga osebno sicer rad videl v programu, izločil, ker sem menil, da bi bil blizu preozkemu krogu gledalcev. Nenazadnje programa ne sestavljaš zase, pač pa za tiste, ki se odločijo kupiti abonma. In zaradi spoštovanja do njih morajo ti vedno imeti prednost.

Seveda pa največje darilo in priznanje za selektorja ni tisti končni honorar, ki ga dobi za svoje delo, temveč odziv publike. In priznati moram, da sem bil ob informaciji o številu abonentov že večkrat iskreno ganjen. To je tisto največ, najlepše darilo, ki ga lahko prejme selektor. In zato je svojemu občinstvu vedno iskreno hvaležen. Hvala vam! In veliko filmskih užitkov.

Iz letošnjega izbora bi veljalo v prvi vrsti izpostaviti dela, ki v ospredje postavljajo močen ženski lik. Čeprav se to ne zdi nič nenavadnega oziroma bi vsakdo verjetno pričakoval, da je na začetku 21. stoletja enakopravnost spolov dejansko postala dejstvo in ne le prazna parola politikov in dušebrižnikov sodobne družbe, »stanje na terenu« ponuja drugačno sliko. Tako letošnji kar obsežni niz del, ki v ospredje postavijo ženski lik oziroma temu namenijo vlogo osrednjega protagonista, po svoje kar izstopa. Veseli pa predvsem dejstvo, da očitno ne gre za regionalno, na primer

evropsko posebnost, pač pa da ga najdemo tudi daleč na drugem koncu sveta. Na primer v tradicionalno zelo patriarhalni Južni Koreji, kjer je Služkinja Park Chan-wooka dvignila veliko prahu.

Sicer pa se v tem pogledu prebuja tudi Hollywood – spomnimo se le na poletno visokoproračunsko uspešnico Čudežna ženska – in ne le kot običajno njegovo obrobje, kamor lahko uvrstimo Jackie Čilenca Pabla Larraina, presunljiv portret nekdanje ameriške prve dame, žene nadvse priljubljenega J. F. Kennedyja. V krog teh filmov lahko uvrstimo vsaj še britanska filma Lady Macbeth, čudovito izpeljavo klasične Shakespearjeve tragedije, ter Tiho strast, zelo intimni portret pesnice Emly Dickinson. Po svoje pa ga zaključi eno morda najbolj provokativnih del letošnjega izbora – ob dežurnem provokatorju, Avstrijcu Seidlu in njegovem Safariju –, film 24 tednov, ki spregovori o dilemah matere, ki v visoki nosečnosti izve, da ima njen otrok Downov sindrom.

Z drugim nizom filmov iz intimne sfere posameznic preidemo v širši družinski krog. Tudi v nekaterih izmed teh del, na primer Nočnih pticah Američana Toma Forda, imajo močni ženski liki pomembno vlogo. V spet drugih, kot na primer prekrasnem Machester by the Sea Kennetha Lonergana, pa so to nepričakovano subtilni moški (pa čeprav poskušajo to svojo subtilnost skriti). Tu sta vsaj še vedno fenomenalni Iranec Farhadi z njegovo interpretacijo Trgovskega potnika ter Samo konec sveta kanadskega čudežnega dečka Xavierja Dolana. Slednji razkrije vso uničujočo dinamiko zamolčanih resnic in grenkobe, ki se lahko razvije znotraj posamezne družine.

7

Po drugi strani pa je ameriška Mesečina, delo Barryja Jenkinsa, za katero je prejel oskarja za najboljši film, tisti delo, ki nas iz osebne in družinske intimne popelje v širši družbeni prostor. Nagovarja namreč vprašanje odraščanja v krogu dvojne manjšinskosti: spolne, kot homoseksualna oseba, ter rasne, kot temnopolta v pretežno beli in še vedno nadvse nestrpni Ameriki. V to prehodno kategorijo bi lahko iz že navedenih razlogov uvrstili tudi Scorsesejev Molk, eno morda najlepših del letošnjega izbora.

V družbenokritičnem krogu pa je prvo mesto nedvomno nujno podeliti novemu delu Finca Kaurismäkija,

8

čudovitemu in aktualnemu Druga stran upanja, s katerim tudi odpiramo letošnji izbor. Družbo pa mu delata dva posebneža, romunski Bravo!, morda najbolj nenavadno delo letošnjega izbora, ter že omenjeni Safari.

Nekaj smo jih izpustili, kar pa ne pomeni, da si ne zaslužijo vaše pozornosti. A zdi se, da so novogoriškemu občinstvu filmi, kakršen je Suburra Italijana Stefana Sollime, lahko še posebej blizu in ne potrebujejo dodatne omembe.

Veliko filmskih užitkov torej!

Denis Valič

13. in 17. oktober 2017

Druga stran upanja

(Toivon tuolla puolen, Finska, Nemčija, 2017, barvni, 98 min.)

Režija: Aki Kaurismäki Scenarij: Aki Kaurismäki Fotografija: Timo Salminen Montaža: Samu Heikkilä Igrajo: Sherwan Haji (Khaled), Sakari Kuosmanen (Wikström), Janne Hyytiäinen (Nyrhinen), Ilkka Koivula (Calamnius), Nuppu Koivu (Mirja), Simon Hussein Al-Bazoon (Mazdak), Tommi Korpela (Melartin), Kaija Pakarinen (žena) Produkcija: Sputnik, Bufo, Pandora Film Festivali, nagrade: Berlin 2017: srebrni medved za najboljšega režiserja; Dublin 2017: festivalska nagrada DFCC za najboljšega igralca (Sherwan Haji); Jeruzalem 2017: nagrada za najboljši celovečerni film; Luksemburg 2017: velika nagrada; München 2017: nemška filmska nagrada za mir – najboljši mednarodni režiser Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

9

Zanimivosti Druga stran upanja je bil sprva zamišljen kot drugi del trilogije o evropskih pristaniških mestih, ki jo je Aki Kaurismäki začel s svojih predhodnim delom Le Havre. A nato se je začela vojna v Siriji, ki je z domov pregnala na milijone ljudi, od katerih so številni pribežali v evropska mesta. Kaurismäki, ki je že s filmom Le Havre – torej še preden so se proti evropskim mestom odpravile kolone ljudi, ki jih je vojna pregnala z njihovih domov – želel opozoriti na nujo po drugačnem odzivu na prihod beguncev, ob tem preprosto ni zmogel ostati neprizadet. In tako je svoj prvotni načrt o »pristaniški« trilogiji opustil oziroma ga preoblikoval v trilogijo o beguncih. S tem je brez velikih besed – a zato s povsem nedvoumnim dejanjem – izpričal svoj umetniški in človeški credo: ustvarjalec, tudi filmski (številni Kaurismäkijevi kolegi se namreč izgovarjajo na zahtevnost in časovno zamudnost filmske produkcije, ki naj bi jim onemogočala ažurnejšo družbeno odzivnost), mora budno opazovati družbeno in politično dogajanje ter se nanj odzvati.

Zgodba Khaled je sirski begunec, ki skrit za ogromnim kupom premoga in proti svoji volji pristane na oddaljenem Finskem.

Obupanec beži pred sirsko vojno, z upanjem, da bo čim prej srečal sestro, ki je tako kot on preživela najhujše. V Helsinkih seveda ne doživi posebno prijetnega sprejema in v določenem trenutku se v begu pred skupino nacistov skrije za velik zabojnik za smeti.

Tam zaspi in prav za tistim smetnjakom ga najde nekdanji trgovec z oblačili Wikstrom, ki je pravkar zaključil eno od poglavij svojega življenja in bi se zdaj rad posvetil gostinstvu. Ko Wikstrom opazi Khaleda, se sumničavo pozdravita, celo malo stepeta, a navsezadnje se Wikstrom odloči, da bo Khaledu pomagal začeti na novo. Pri tem je uvidel, da ima Sirec še 10

večje težave, kot so njegove življenjske tegobe. Wikstrom tako Khaledu ponudi službo in ga zaposli v svojem novem lokalu, v katerega zahajajo resnično svojski gostje.

Komentar »Film prežema podoben smisel za humor kot režiserjeve prejšnje filme: je nekoliko ekscentričen, temelji na vizualnem, nasploh pa ga odlikuje dovršen občutek za tempo; dejansko gre za drugi del neuradne ‘pristaniške’ trilogije, ki jo je pred šestimi leti začel s filmom Le Havre.

Kaurismäki nadaljuje temo begunstva in priseljevanja: Khaled (Sherwan Haji), sirski begunec, pripotuje na Finsko, da bi tam – četudi brez pravega upanja – zaprosil za azil, Wikström (Sakari Kuosmanen), akviziter za kravate in moške srajce, pa si z zaslužkom od iger na srečo kupi restavracijo na obrobju Helsinkov. Sčasoma se njuni poti, za kateri se je zdelo, da sta vsaka na svoj način videti popolnoma brezupni, prekrižata. Kaurismäki skoznju naslika topel in idealističen portret skupnosti, ki jo zaznamuje sloga in sprejemanje, hkrati pa film deluje tudi kot političen komentar k spoštljivemu odnosu do soljudi ne glede na to, od kod prihajajo, ki v času zaostrovanja politik proti priseljevanju v EU, ZDA in drugje po svetu deluje aktualno kot še nikoli doslej.« Tina Poglajen, Dnevnik »Spet izredni Aki, v njemu značilnem slogu. Delo Druga stran upanja je poziv k sočustvovanju z iskalci azila v Evropi in zgodba o ljudeh s čustvi, življenjem, zgodovino, preteklostjo, upanjem in željo po prihodnosti, na kar prepogosto pozabljamo. Sirski begunec in protagonist filma se tako znajde v več tisoč kilometrov oddaljeni državi, zelo različni od njegove, ki se mu na prvi pogled zdi sovražna in poseljena z molčečimi, hladnimi Finci.

Kljub temu, da se je postavni Aki tokrat

prvič odločil, da film predstavi na berlinskem festivalu, ker se je v Cannesu vselej uvrstil na drugo mesto, mu spet ni uspelo. Zlati medved je pripadel madžarski režiserki in ubogi Aki se je moral pač zadovoljiti z nagrado za najboljšo režijo. Drugemu delu trilogije, ki jo je prav v Cannesu pred petimi leti uvedla drama Le Havre, pa bo gotovo sledil še tretji, ki bo, upamo, imel več sreče. Sicer pa gre za film, ki ga zaradi aktualnosti, ironije in širine duha ne gre zamuditi.« Primorski dnevnik (nepodpisano) Izjava avtorja »Film nima tako velikega vpliva, da bi množično spreminjal mnenja, toda moja iskrena namera je bila v poskusu privesti tiste, ki si ga ogledajo, k razumevanju, da smo vsi enaki, da smo vsi ljudje. In če je danes begunec ‘on’ ali ‘ona’, si lahko jutri begunec ti ali jaz. /…/ V Evropi smo v teku zadnjega stoletja razvili neko obliko demokratične ureditve.

Zdaj pa smo imeli eno težko leto in čez deset let bo vse razpadlo, ker smo tako slabi. Sredi prejšnjega stoletja je bilo v Evropi 60 milijonov beguncev, tako kot danes. Takrat smo jim pomagali, zdaj pa so sovražniki. Kje, hudiča, je naš humanizem? Če ne bomo človečni do svojih prijateljev, tudi sami ne bomo preživeli. Celo ne smemo preživeti – kdo pa smo, če nismo ljudje?« Aki Kaurismäki, režiser in scenarist Režiser Aki Kaurismäki se je rodil leta 1957 v Orimattili na Finskem. V mladosti si je želel postati pisatelj, a vedel je, da mora najprej izkusiti življenje. Tako je poprijel za številne poklice, od poštarja do pomivalca posode, in vsakega je opravljal z dostojanstvom. Ko se je lotil pisanja filmskih kritik, je že mislil, da se je povsem približal uresničenju svoje želje postati pisatelj, a življenje ga je takrat zapeljalo malce vstran: postal je scenarist. Sprva je scenarije pisal

predvsem za svojega brata, režiserja Miko Kaurismäkija, čigar filme je tudi produciral in v njih pogosto zaigral. A nato mu je na začetku 80-ih let uspel osupljiv podvig: v scenarij je predelal klasiko svetovne literature, Zločin in kazen F. M. Dostojevskega. Nad tem je bil tako navdušen, da scenarija ni hotel izpustiti iz rok – pa čeprav le zato, da bi ga dal bratu. Odločen je bil, da bo po njem sam posnel film.

In tako se je s celovečernim delom Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus, 1983) pričela ustvarjalna pot enega najbolj samosvojih evropskih povojnih režiserjev, Akija Kaurismäkija. Filmska dela, polna zanj značilnega humorja in poetike, so si sledila eno za drugim: od kultnega filma ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989) prek čudovitega Boemskega življenja (La vie de bohème, 1992) in čudno lepega poklona nememu filmu, dela Juha (1999), pa vse do celovečerca Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si ga lahko ogledali tudi pri nas. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega je leta 2002 prejel veliko nagrado žirije v Cannesu. Pri nas smo si nazadnje ogledali njegovo proletarsko pravljico, delo Le Havre (2011), ki mu je na festivalu v Cannesu prinesla nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI.

11

20. in 24. oktober 2017

Služkinja

(Ah-ga-ssi, Južna Koreja, 2016, barvni, 144 min.)

Režija: Park Chan-wook Scenarij: Chung Seo-kyung, Park Chan-wook (po literarni predlogi – romanu Žeparka Sarah Waters) Fotografija: Chung Chung-hoon Glasba: Yeong-wook Jo Montaža: Kim Jae-bum, Kim Sang-bum Igrajo: Min-hee Kim (gospa Hideko), Tae-ri Kim (Sook-hee), Jungwoo Ha (grof Fujiwara), Jin-woong Jo (stric Kouzuki), Hae-suk Kim (gospodična Sasaki), So-ri Moon (teta gospe Hideko) Produkcija: Moho Film, Yong Film Festivali, nagrade: Cannes 2016: nagrada za tehnične dosežke; Sitges 2016: velika nagrada občinstva; azijske filmske nagrade 2016: za najboljšo žensko stransko vlogo, za najboljšo novinko, za najboljšo scenografijo, za najboljško kostumografijo Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

12

Zanimivosti Čeprav je Žeparka (Fingersmith) valižanske pisateljice Sarah Waters (od leta 2009 jo imamo tudi v slovenskem jeziku, saj je v prevodu Alenke Ropert izšla pri založbi Sanje) še relativno sveže delo, saj je roman pri založbi Virago Press izšel leta 2002, pa Park Chan-wookova Služkinja ni prva avdiovizualna priredba tega dela. Ta v Veliki Britaniji zelo cenjeni roman – potegoval se je za številne ugledne književne nagrade, med drugim za nagradi Orange in Man Booker, prejel pa je nagrado CWA Ellis Peters Dagger za zgodovinski kriminalni roman – je BBC leta 2005 v obliki dvodelne miniserije prenesla na televizijske ekrane. V seriji, ki jo je zrežirala Aisling Walsh, je nastopila vrsta znanih britanskih igralk, od Sally Hawkings do Imelde Staunton.

Zgodba Koreja v tridesetih letih minulega stoletja, obdobje japonske okupacije.

Japonska dedinja Hideko živi odmaknjeno v velikem podeželskem poslopju s svojim dominantnim stricem.

Za hišno pomočnico s stricem najameta novo dekle Sookee, ki pa ima skrivnost.

V resnici gre za žeparko v službi sleparja, ki se pretvarja, da je japonski grof. Ta poskuša Hideko zapeljati v poroko, nato pa jo oropati in zapreti v norišnico.

Dogodki potekajo v skladu z njegovim pretkanim načrtom, vse dokler Sookee in Hideko ne odkrijeta, da imata tudi med seboj nekaj nepričakovanih čustev.

Komentar »To je najbrž tudi ‘poanta’ tega filma, a ta se ne zdi tako pomembna kot njega estetika. Ki pa jo je treba vzeti bolj kot aisthesis, torej v čutnem, včasih, v erotičnih in spolnih prizorih

pa tudi senzualnem smislu. Toda pravi šarm čutnosti ni toliko v ‘goli’ vizualni očarljivosti kakor v tem, da je podvojena s humorjem. Včasih deluje humorno že uporaba filmske reference, kot na primer v uvodnem prizoru, kjer se Sook Hee pripelje na Kouzikijev dvorec, ta pa je videti kot graščina v Hitchcockovi Rebeki. Prav posrečeno deluje senzualno-humorna kombinacija v prizoru, kjer se simulacija Hidekine poročne noči z ‘grofom’ Fujiwaro dogaja na način avtentične lezbične ljubezni. Še pogosteje pa se humorna ‘naddoločenost’ prizorov izkaže naknadno ali retrospektivno, kar je posledica pripovedne zasnove filmskega triptiha. Ta se v prvem delu začne kot zarotniški načrt prevarantskega ‘grofa’ Fujiware, sicer Korejca, ki bi se rad poročil z bogato dedinjo Hideko in jo potem poslal v norišnico, da bi prišel do njenega denarja, pri vsem tem pa naj bi mu pomagala sleparka in tatica Sook Hee v vlogi Hidekine služkinje. Čeprav gre za čisto pridobitniško zadevo, pa bi ta – glede na to, da se dogaja v času japonske okupacije Koreje (torej v 20-ih ali 30-ih letih prejšnjega stoletja) in da sta Hideko in njen stric Japonca – nemara imela tudi kakšno politično konotacijo.

V drugem delu pa se izkaže, da ne le s to konotacijo, ampak predvsem s samim prevarantskim načrtom ni nič oziroma je drugačen; dogajanje iz prvega dela je zdaj prikazano iz druge perspektive, ki resda priskrbi presenečenja, vendar tudi vpliva na rahlo razvlečenost filma (še posebno s prizori, ki hočejo pojasniti vsako podrobnost, pa naj se zdijo še tako ‘osupljivi’). Služkinja je film preobratov, tako tistih, ki pričajo o pripovedni igrivosti, kot predvsem tega, s katerim lezbična spolnost kar dvakrat 13

pocinglja: sicer vselej v obliki kovinskih kroglic, toda te so prav kot seksualni pripomoček tudi mrtvaški zvonček moške tiranije in seksualne fantazije.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik »Prav v teh pogledih, ki so izrazito ženski v svoji intenci, tiči subverzivna dimenzija Park Chan-wookovega filma. Režiser, ki se ne boji pomesti s konvencijami, naj so te filmske ali pa družbene, v Služkinji namreč polaga račune domači Južni Koreji, ki homoseksualcev v javnem življenju ne priznava. Toge socialne konvencije so namreč stalnica vsakdana Korejcev, kot tudi pripadajoča razredna delitev in pa neenakost med spoloma. Javno izkazovanje čustev in naklonjenosti je med pari nezaželjeno, še posebno tabuzirano pa je izkazovanje ljubezni med ženskami. Nebrzdani erotizem v Služkinji, in še posebno eksplicitni (a izjemno elegantni) prizori ljubljenja med Sook-He in Hideko so dvignili pritisk marsikoga, ki verjame, da je ženskam mesto kje drugje kot pa v postelji z drugimi pripadnicami istega spola. Kljub temu, da Park Chanwook ni režiser, ki bi izgubljal veliko besed na temo političnega aktivizma v svojih filmih, pa v Služkinji ni zanikati jasne feministične poante, še posebno v zaključni simbolični gesti, s katero junakinji streta dobesedne in nevidne okove in odplujeta svobodi naproti.« Bojana Bregar, Delo

14

Izjava avtorja »Hiša je pomemben prostor. [Služabnica] Kim Hae-sook na začetku pove: ‘Niti na Japonskem ne najdeš doma, ki bi spajal zahodnjaški in japonski slog. Odraža gospodarjevo občudovanje Japonske in Anglije.’ Ko liki vstopijo v japonski del hiše, si morajo sezuti čevlje, in ko se sprehajajo po njenem zahodnjaškem delu, si jih morajo spet obuti. Osebnost doma je pomembna prvina. Hidekina soba leži v krilu zahodnega sloga, zato spi v postelji in živi kot zahodnjaška lady.

Nasprotno je soba služkinje zasnovana v japonskem slogu, Sookee pa v njej prebiva v ošireju, nekakšni vzidani omari za shranjevanje posteljnine. /.../ Hiša je velika in v tem ogromnem, praznem prostoru se nahaja le peščica likov.

Mnoge prizore v prvem delu vidimo iz zornega kota Sookee, potem pa v drugem delu še iz perspektive Hideko.

Skozi vso zgodbo se odvija nekakšna ‘igra pogledov’, kjer si nekdo nekoga ogleduje ali ga ignorira ali pa na sebi zasluti pogled nekoga drugega. To dinamiko je bilo včasih najbolj primerno izraziti v bližnjih planih, drugič pa je bila bolj učinkovita gibljiva kamera.« Park Chan-wook, režiser in soscenarist

Režiser Leta 1963 v južnokorejskem Seulu rojeni Park Chan-wook je doma eden najbolj cenjenih in priljubljenih režiserjev.

Zaslovel je s svojim eksplozivnim, izpiljenim vizualnim slogom, dinamičnim načinom pripovedovanja ter izvrstnim občutkom za kombiniranje prvin komercialne žanrske produkcije z drzno ekstravaganco in izrazitim avtorskim pečatom. Že v času, ko se je še posvečal študiju filozofije, je pričel preko filmske kritike udejanjati svojo ljubezen do filma. Ta ga je kmalu zatem pripeljala tudi do prakse. A s svojima prvima filmoma ni dosegel večjih uspehov. Šele s svojim tretjim celovečernim filmom, delom Gongdong gyeongbi guyeok JSA (2000), ki je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Berlinu, je zbudil pozornost mednarodne javnosti, v Koreji pa naravnost navdušil kritike ter ob tem podiral domače rekorde gledanosti. Uspeh mu je

prinesel tudi več ustvarjalne svobode in tako je že z naslednjim filmom, leta 2002 posnetim celovečercem Boksuneun naui geot (2002), ustvaril nemudoma prepoznaven, edinstven filmski slog ter hkrati začrtal prve poteze projekta, ki se bo kasneje razvil v ‘trilogijo o maščevanju’.

Leta 2004 je s celovečercem Stari (Oldeuboi, 2003), priredbo japonske mange z osrednjo temo maščevanja, na festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Trilogijo zaključi s filmom Naklonjenost gospodični Maščevanje (Chinjeolhan geumjassi, 2005), s katero ga povabijo v tekmovalni program beneškega festivala. Sledijo v Berlinu nagrajeni Ssa-i-bo-geu-ji-man-gwenchan-a (2006), vampirska Žeja (Bakjwi, 2009) – ta si z Akvarijem Andree Arnold razdeli cansko nagrado žirije –, njegov prvi film v angleškem jeziku, psihološki triler Krvne skrivnosti (Stoker, 2013), in leta 2016 Služkinja, s katero ga znova povabijo pod canske palme.

15

10. in 14. november 2017

Lady Macbeth

(Lady Macbeth, Velika Britanija, 2016, barvni, 89 min.)

Režija: William Oldroyd Scenarij: Alice Birch (po literarni predlogi Nikolaja Leskova, povesti Lady Macbeth Mcenskega okraja) Fotografija: Ari Wegner Glasba: Dan Jones Montaža: Nick Emerson Igrajo: Florence Pugh (Katherine), Cosmo Jarvis (Sebastian), Paul Hilton (Alexander), Naomi Ackie (Anna), Christopher Fairbank (Boris), Golda Rosheuvel (Agnes) Produkcija: Sixty Six Pictures, BBC Films, British Film Institute (BFI), Creative England, Oldgarth Media, iFeatures Festivali, nagrade: Les Arcs 2016: nagrada Cineuropa (William Oldroyd); San Sebastián 2016: nagrada FIPRESCI (W. Oldroyd); Dublin 2017: nagrada filmskih kritikov za najboljšo igralko (Florence Pugh); Montclaire 2017: nagrada za najboljše delo igranega programa (William Oldroyd), posebna nagrada žirije za najboljšo igralko igranega programa (Florence Pugh); Palm Springs 2017: nagrada za najboljšega debitanta (W. Oldroyd) Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

16

Zanimivosti Čeprav še zdaleč ne gre za pozabljeno ali spregledano delo, pa vendarle lahko rečemo, da se delo ruskega pisatelja Nikolaja Leskova, krajši prozni tekst z naslovom Lady Macbeth Mcenskega okraja, ki je nastal sredi 19. stoletja (natančneje leta 1865), v zgodovini ni ohranilo kot eno klasičnih del svetovne književnosti. Kar je pravzaprav nenavadno – vsaj če vemo, koga vse je navdušilo in komu je služilo kot neposredni ustvarjalni navdih. Na primer že sam Dostojevski, sodobnik Leskova, je bil nad njegovim delom tako navdušen, da ga je nemudoma objavil v svoji literarni reviji (Epoha) in ga postavil ob bok Turgenjevu in njegovi kratki zgodbi z naslovom Hamlet Ščigrovskega okraja (izdani v zbirki kratkih zgodb Lovčevi zapisi). Po njegovi zgodbi je nastala tudi istoimenska opera, delo velikega Dmitrija Šostakoviča, medtem ko je jugoslovanski skladatelj Rudolf Brucci po njej ustvaril baletno predstavo Lady Macbeth ‘77. Nenazadnje pa jo je že več kot pol stoletja pred Oldroydom na filmsko platno prenesel že Poljak Andrzej Wajda, ki je leta 1962 posnel Sibirsko lady Macbeth.

Komentar »Lady Macbeth je film ostrih nasprotij in mračnih paradoksov, pridušenega črnega humorja in mučnega nasilja, ki pa se zvečine ne manifestira v ekscesnem trpinčenju, marveč v tihi igri okostenelih patriarhalnih odnosov in razmerij. /…/ Pripoved v enem samem zamahu zajame vse velike teme – od sprevrženih razrednih odnosov, spolne diskriminacije in lažne morale do prepovedane ljubezni, emancipacije in zločina –, ne da bi jih

bilo treba omenjati v dialogih, drama pa se postopoma prevesi v mračno srhljivko. Ena glavnih odlik tega filma je, da ničesar ne pojasnjuje, marveč vse bistveno preprosto pokaže, pogostokrat v statičnih, simetričnih tablojih, ki pa jim ne manjka notranje dinamike in pomenljivosti. Oldroydova mojstrska režija, Wegnerjeva osupljiva fotografija in sijajna igralska zasedba s Florence Pugh na čelu lepo dokazujejo, da je v dozdevno konvencionalnem žanru angleških historičnih dram še prostor za presenečenja.« Bojan Kavčič, Vklop »Zločini angleške lady Macbeth ostanejo nekaznovani. /…/ Ampak ne zato, ker ‘tako pač je v realnosti, ‘pravični’ konec pa imate v Hollywoodu’, kot pravi Woody Allen v Zločinih in prekrških. Tako v ruski kot angleški realnosti 19. stoletja je bilo tako, da so ženske svojo podrejeno in zatirano vlogo v zakonu potrpežljivo prenašale, ker bi bile kot neporočene najmanj izobčene. In tudi Katarina bi jo, pa naj je – kot je v filmu imenitno prikazano – za hladnimi in pustimi zidovi angleškega posestva osamljeno sedeča pri oknu še tako videti kot zapornica.

Prav tako bi prenašala vse žalitve svojega tasta, te ostudne inkarnacije patriarhata, ko bi le njen mož ‘opravil svoj dolžnost’ in njun zakon konzumiral. Ker pa ga ni, se je Katarina počutila še manj kot sužnja ali kot njena črnska služabnica, s katero so se delavci na posestvu ‘poigrali’ tako, da so jo, golo v vreči, privezani na vrveh, ‘tehtali kot svinjo’. In prav kolovodjo te ‘igre’, Sebastiana (Cosmo Jarvis), si Katarina izbere za ljubimca. Za katerega ali za njuno oživljajočo in osvobajajočo ljubezen je Katarina pripravljena storiti vse, tudi moriti. /…/ Osvobajanje izpod 17

zatiralskega režima je krvavo. Toda Katarina nazadnje obsedi sama v široki modri obleki in v prazni hiši. Kot ikona svobodne ženske, ki je to postala prav in šele s tem, da je ‘šla do konca’ in se odpovedala tudi svojemu ljubimcu?

Ali kot ‘ujetnica svobode’, ki jo je lahko pridobila le tako, da se je pogubila?« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik Izjava avtorja »Poznal sem podobno književnost tistega obdobja, ki se je osredotočala na močne ženske protagonistke /…/, ampak to delo je bilo nekaj posebnega zaradi glavne junakinje, ki za razliko od svojih sodobnic ni niti pasivna niti samomorilska, ampak dejavna in drzna.

Izjemno osvežujoče in ‘moderno’ je bilo najti osrednji ženski lik, ki se je uprl zatiralskemu patriarhatu, namesto da bi tiho trpel. /…/ Vedno se mi je zdelo, da so vsi elementi, ki definirajo britansko kostumsko dramo – množice statistov, osupljivi posnetki iz zraka, konji in kočije, na milijone kostumov –, nepomembni za bistvo zgodbe. Ko smo se osredotočili na peščico ljudi in eno prizorišče /…/, smo lahko usmerili energijo v zgodbo in ustvarili radikalno dramo, ki se slučajno dogaja v preteklosti. /…/ Hoteli smo posneti nekakšno antikostumsko dramo /…/.« William Oldroyd, režiser

18

Režiser William Oldroyd se je rodil leta 1980 v Londonu. S filmom in videom se je prvič srečal že med študijem na akademiji, a že kmalu po zaključku tega ga je pot namesto na filmske sete odnesla na gledališke odre. V londonskem Young Vic Theatre so mu namreč ponudili mesto rezidenčnega režiserja, ki ga je Oldroyd z veseljem sprejel. V naslednjih nekaj letih je na oder postavil niz sodobnih priredb klasičnih del evropske dramatike, od Ibsnovih Duhov in Beckettovega Godota pa vse do Shakespearjevih in Sartrovih gledaliških del, s katerimi so ga nato povabili tudi v Tokio. S temi gledališkimi režijami se je dodobra uveljavil tako doma, v Veliki Britaniji, kot tudi na tujem. Želja po novih izzivih ga je najprej odpeljala do opernih hiš (loti se na primer Pergolesija in Donizettija), da bi ga nato na začetku drugega desetletja 21. stoletja končno vrnila k filmu. Najprej posname dva kratkometražna filma ter z drugim izmed teh, filmom Best (2013), doseže svoje prve mednarodne uspehe (za film je prejel več festivalskih nagrad).

Lady Macbeth je njegov celovečerni prvenec.

17. in 21. november 2017

Tiha strast

(A Quiet Passion, Velika Britanija, Belgija, 2016, barvni, 125 min.)

Režija: Terence Davies Scenarij: Terence Davies Fotografija: Florian Hoffmeister Montaža: Pia Di Ciaula Igrajo: Cynthia Nixon (Emily Dickinson), Jennifer Ehle (Vinnie Dickinson), Keith Carradine (oče), Emma Bell (mlada Emily), Duncan Duff (Austin Dickinson), Jodhi May (Susan Gilbert), Catherine Bailey (Vryling Buffam), Joanna Bacon (mama), Annette Badland (teta Elizabeth) Produkcija: Hurricane Films, Potemkino, WeatherVane Productions Festivali, nagrade: Ghent 2016: velika nagrada za najboljši film; Berlin 2016; Toronto 2016; San Sebastian 2016; Helsinki 2016; London 2016; Dunaj 2016; Torino 2016; Palm Springs 2017 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

19

Zanimivosti Čeprav je res, da si je britanski filmski poet Terence Davies vedno vzel čas za razmislek o svojem naslednjem projektu, pa je prav tako res, da po začetku del na posameznem projektu za dokončanje tega nikoli ni porabil kaj veliko več od predvidenega časa. A tokrat je bilo drugače: čeprav je že kmalu po premieri filma The Deep Blue Sea (2011) napovedal, da se bo lotil biografije ameriške pesnice Emily Dickinson, in čeprav je že sredi naslednjega leta, septembra 2012, javno naznanil, da so vlogo pesnice namenili Cynthiji Nixon, pa končne oblike scenarija ni in ni mogel spisati. Zdelo se je, kot da se je »prekletstvo« Emily Dickinson, ki je za svojega življenja objavila le drobno peščico pesmi iz svojega obsežnega opusa (ta obsega preko 1.800 del), preneslo tudi nanj oziroma na njegov projekt pesničine biografije. A leta 2015 se je snemanje končno pričelo, kočni izdelek pa so številni imenovali preprosto »mojstrovina«.

Zgodba Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu Amherst v Massachusettsu. Pisala je dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza in lepota sveta sta tu skrčeni na samo esenco pomena in ekspresije. Bila je bržkone ena največjih pesnic.

Komentar »V tem pogledu je njeni poeziji zvest tudi biografski filmski portret Tiha strast. Angleški scenarist in režiser Terence Davies je tudi sicer znan po zgodovinskih kostumskih dramah, zato se zanj biografska zgodba o ameriški pesnici iz devetnajstega stoletja zdi kot naročena – a Tiha strast se od njegovih prejšnjih filmov vseeno močno razlikuje.

Najočitneje je, da se v primerjavi z naturalističnimi težnjami njegovih prejšnjih del ne brani izumetničenosti – gre za natančno dodelan, umetelno gostobeseden film, ki spominja na dela ameriškega režiserja Whita Stillmana. K temu prispeva tudi filmski prostor, ki je v skladu s pesničinim življenjem večino časa omejen na notranjost hiše. /…/ Film se na žanrske konvencije in mitologijo tipičnih kostumskih dram požvižga tudi z vedenjem svojih junakinj, od Emily in Vinnie Dickinson do glasne in neposredne protofeministke Vryling Buffam – vse nastopajo s popolnoma sodobnimi kretnjami in govorno intonacijo. Podoba Emily Dickinson v Tihi strasti torej nepričakovano doživi korenito, celo postmoderno predelavo.

V prvi polovici film ni le duhovita komična drama, temveč deluje veliko manj zadržano – kot hrupna, predrzna in huronsko smešna komedija in obenem satira ozkogledih družbenih in verskih norm Nove Anglije. /…/ Pa vendar je Tiha strast kot biografski portret pesnice v svoji samosvojosti prava redkost …« Tina Poglajen, RA Slovenija – ARS (Gremo v kino) »Na prvi pogled se zdi, da življenje ameriške pesnice Emily Dickinson, ki se je večinoma odvijalo za zidovi hiše njenih staršev v Massachusettsu

20

in v družinskem krogu, ne ponuja ravno veliko snovi za dramatično biografsko pripoved. A britanski mojster liričnih podob Terence Davies je znal v tej utesnjenosti pustega vsakdanjika najti ključne elemente za kompleksen portret umetnice, ki se drzno zoperstavlja patriarhalni tradiciji, verskemu dogmatizmu in rigidni morali devetnajstega stoletja.

Kakor poezija te ‘revolucionarke srca’ daleč presega omejitve okolja in dobe, tudi film Tiha strast (A Quiet Passion) presega omejitve kostumskega žanra.

Resda ne popolnoma, kajti v osnovi gre vendarle za kostumsko dramo, vendar pa slog vizualizacije bistveno odstopa od veljavnih standardov. /…/ Daviesu se je s spretno, samosvojo, a dosledno uporabo filmskih pripovednih sredstev posrečilo, da so postali kostumi, oprema in vse tisto, kar sicer natančno označuje okolje in dobo, drugotnega pomena, v ospredju pa je domala brezčasna pripoved o veliki umetniški osebnosti, ki je preživela svojo smrt. Zveni skoraj patetično, a ena glavnih odlik filma je prav v tem, da ne pozna patosa.« Bojan Kavčič, Odkrito.si

izjemne eksaktnosti in dostojanstva, globoke, pritajene meditacije o smrtnosti in minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela je živahen smisel za humor, rada se je smejala in veselilo jo je, če so jo spravili v smeh. Njena prijateljstva so bila intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec njene umetnosti. /…/ Predstava [Cynthie Nixon] je nekaj neverjetnega. Ona je Emily Dickinson!

Prav zares! Ko v nekem posnetku pogleda od strani, zagledate Emily Dickinson. /…/ Predstava Nixonove pa je nekaj najbolj neverjetnega od vsega, kar sem kdaj videl. Posneti smo morali veliko pesmi, ki jih je sama recitirala. Ko je bilo snemanje filma zaključeno in smo bili v montirnici, me je vprašala, ali mora kakšno pesem ponoviti. Odvrnil sem ji, da ni nobene potrebe.« Terence Davies, režiser in scenarist

Izjava avtorja »Obožujem poezijo Emily Dickinson.

Po mojem mnenju predstavlja vrhunec ameriške poezije 19. stoletja. /…/ Nikoli me niso prevzele pesmi Henryja Longfellowa, toda Dickinsonova je bila resnični genij in močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. Tako zgoščene so, kot destilati čiste esence. Zato so tako silovite. /…/ Svojo skrajno zgoščeno izraznost je izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez kompromisov, v privilegiranem razkošju svojega zasebnega sveta. To so pesmi 21

Režiser Terence Davies se je rodil leta 1945 v Liverpoolu. Med študijem na gledališki akademiji v Coventryju je napisal scenarij za svoj prvi kratki film, delo Children (1976). V naslednjih nekaj letih posname še dva kratkometražna filma, Madonna and Child (1980) ter Death and Transfiguration (1983), in to kratkometražno trojico številni festivali po svetu prično predstavljati pod skupnim naslovom The Terence Davies Trilogy. S temi deli se Davies silovito uveljavi, trilogija pa mu prinese cel niz prestižnih festivalskih nagrad.

Sledita Daviesov celovečerni prvenec Oddaljeni glasovi, tihožitja (Distant Voices, Still Lives, 1988), ki še danes velja za enega vrhuncev v zgodovini

22

britanske kinematografije, ter film Konec dolgega dne (The Long Day Closes, 1992). Oba sta nekakšna avtoportreta in hkrati poetični poklon delavskemu razredu v Liverpoolu štiridesetih in petdesetih let. Spomine na odraščanje v Liverpoolu petdesetih let je Davies prelil tudi v svoj prvi dokumentarni film, delo z naslovom O času in mestu (Of Time and the City, 2008), ki je bil prikazan na festivalu v Cannesu. Tiha strast je avtorjev osmi celovečerni film, v njem pa se zgostijo glavne teme Daviesovega opusa: katolicizem in hromeče posledice dogmatične religioznosti za čustveno življenje posameznikov in družbe, homoseksualnost, nasilje, smrt, izguba, veličastnost filma, otroštvo, čas in spomin.

24. in 28. november 2017

Jackie

(Jackie, ZDA, Čile, Francija, 2016, barvni, 99 min.)

Režija: Pablo Larraín Scenarij: Noah Oppenheim Fotografija: Stéphane Fontaine Glasba: Mica Levi Montaža: Sebastián Sepúlveda Igrajo: Natalie Portman (Jackie Kennedy), Peter Sarsgaard (Bobby Kennedy), Greta Gerwig (Nancy Tuckerman), Billy Crudup (novinar), John Hurt (duhovnik), Richard E. Grant (Bill Walton), Caspar Phillipson (John Fitzgerald Kennedy) Produkcija: Protozoa Pictures, Fabula, Why Not Productions, Bliss Media Festivali, nagrade: Benetke 2016: nagrada osella za najboljši scenarij; Toronto 2016: nagrada platform za najboljšega režiserja; Palm Springs 2017: nagrada za izstopajoče dosežke puščavska palma (Natalie Portman); hollywoodske filmske nagrade 2016: nagrada za igralko leta (Natalie Portman); nagrade BAFTA 2017: nagrada za najboljšo kostumografijo leta (Madeline Fontaine) Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 3,5 Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

23

24

Zanimivosti

Zgodba

Ko so se pojavile prve informacije o tem, da je čilenski režiser Pablo Larraín pričel snemati biografski film o nekdanji ameriški prvi dami, ženi enega najbolj priljubljenih ameriških predsednikov, Johna Fitzgeralda Kennedyja, torej o Jacqueline Kennedy, so se poznavalci njegovega predhodnega dela močno začudili. Larraín se je namreč skoraj v vseh svojih dotedanjih filmih posvečal burni zgodovini svoje dežele in tudi tedaj, ko se je po naslovu zazdelo, da pripravlja biografski projekt – kot na primer pri filmu Neruda –, je bil končni izdelek vse prej kot to (v omenjenem filmu se Neruda skorajda ne pojavi). Ob tem pa še nikoli do tedaj ni snemal v angleškem jeziku. Zakaj so se torej ameriški producenti odločili, da mu zaupajo film o eni ikon ameriške zgodovine, aktivni soudeleženki enega mitskih poglavij njihove sodobne zgodovine? Film, v katerem nastopajo sami ameriški igralci?

Oppenheimer je scenarij za ta projekt spisal že leta 2010 in sprva je bilo predvideno, da ga bo zrežiral Darren Aronofsky, v njem pa naj bi zaigrala Rachel Weisz. Režiser in igralka sta bila takrat v romantičnem razmerju, toda kmalu zatem sta se razšla in tako je projekt ostal brez režiserja in brez glavne igralke. Takrat se je za režijo tega projekta pričel zanimati Spielberg, toda pri Foxu, produkcijski hiši, so si še vedno želeli privabiti Aronoskega. In res je potem, ko je vlogo prevzela Natalie Portman, tudi sam pristal, da se k projektu vrne, a ne v vlogi režiserja, temveč producenta. Takrat je Aronofsky projekt ponudil Larraínu, saj je bil prepričan, da mora to pomembno poglavje ameriške zgodovine obdelati nekdo, ki je lahko »objektiven«. Larraín pa je s svojimi obdelavami sodobne čilenske zgodovine pokazal, da je pravi mojster »pogleda s strani«, četudi se loti tem, ki ga neposredno zadevajo. Larraín je bil sprva začuden, tako kot vsi ostali, a ko je ugotovil, da ima Oppenheimov scenarij vse, kar potrebuje dober film, »bes, zvedavost in ljubezen«, ga je vzel za svojega.

Jacqueline Kennedy je imela le 34 let, ko so njenega soproga izvolili za predsednika Združenih držav Amerike. Elegantna, prefinjena in skrivnostna dama je v trenutku postala svetovni fenomen in ena najbolj slavnih žensk na planetu, katere občutek za modo, dekor in umetnost so občudovali in oboževali vsi. Potem pa 22. novembra, med obiskom v Dallasu, v sklopu kampanje John F. Kennedy pade pod streli atentatorja; Jackiejin rožnati kostim zamaže soprogova kri … Vkrca se na predsedniško letalo, ki jo bo poneslo nazaj v Washington, in njen svet – skupaj z njeno vero v ta svet – je raztreščen na prafaktorje. V hudem šoku je, zavita v žalost, a se bo morala v teku prihajajočih dveh tednov soočiti z nepopisno resničnostjo: najti bo morala moč, da utolaži svoja mala otroka, se izseliti iz domovanja, ki ga je bila prenovila s pikolovsko skrbjo, in pripraviti vse potrebno za soprogov pogreb.

Jackie se kmalu posveti, da bo naslednjih sedem dni odločilnega pomena za podobo, ki jo bo zgodovina ustvarila glede moževe zapuščine – in kako si bo zapomnila tudi njo.

Komentar »Biografska drama Jackie je film, ki se uvršča med boljše izdelke lanskega leta.

Scenarist Noah Oppenheim, režiser Pablo Larraín ter glavna igralca Natalie Portman in Peter Sarsgaard so poskrbeli, da lahko govorimo o sijajnem scenariju, sijajni režiji ter več kot prepričljivi igri. /…/ Ritem filma je brezhiben, ne le zaradi dinamike samega podajanja pripovedi, temveč tudi zaradi stilskih sredstev, kot je naglo drsenje kamere v prizorih, ki poudarjajo tenzijo, statična kamera v simetričnih scenah, počasni premiki kamere iz dvignjene pozicije, ki sledijo igralki ob veličastnih prizorih, ki so polni drame že zaradi same realnosti, ki jo ponazarjajo /…/. Glasba in zvoki v filmu so tisto, kar film približa mojstru srhljivega žanra, Davidu Lynchu. Mulholland Drive je namreč prva vzporedna asociacija, ki nam jo prav zaradi načina snemanja in glasbene naracije prikliče v spomin, ko skušamo film

umestiti v knjižnico že obstoječega. Oba filma povezuje prav umetnost suspenza.« Simona Jerala, RA Študent »Film Pabla Larraína bi lahko bil samo še en pogled na umor ameriškega predsednika, a delo Jackie je v resnici izredna pripoved.

Larraín skuša s kamero in res neverjetno režijo razkriti skrivnosti, misli, tudi luč in celo vonj osebe, ki je seveda ni več, a je za sabo pustila markanten pečat, pa čeprav je smola docela pogojevala življenje njene družine.

Elegantno prvo damo ZDA nam čilski režiser predstavi, kot je ni še nihče, saj spoznamo vdovo Kennedy preko intervjuja in flashbackov, s katerimi nam Jackie pripoveduje o vsem, kar se je zgodilo v tistih štirih dneh.

Se pravi med 22. novembrom 1963, ko je v Dallasu sedela v avtomobilu ob možu Johnu in ga je zadela krogla, do 25. novembra, to je štiri dni kasneje, ko so JFK-ja pokopali na vojaškem pokopališču v Arlingtonu z najvišjimi državnimi častmi.

Jackie Kennedy v tistih štirih dneh povabi k sebi na dom novinarja, da bi z njim razčistila nekatere stvari, ki so po njenem mnenju ključnega pomena. Prizadeva si, da ljudje razumejo, kaj se je pravzaprav zgodilo tistega jesenskega dne v Dallasu. Film je tako portret ženske, ki jo označuje veliko dostojanstvo, a tudi neizmerna preračunljivost. Jackie namreč v tistih dneh zelo skrbi dejstvo, da bi lahko javnost pozabila na lik in delo njenega moža, Johna Fitzgeralda Kennedyja.

Do tega ni prišlo in delček zasluge gre tudi njeni trmi in prizadevanju. Larraínov film ne išče odgovorov in ne postavlja vprašanj.

Pripoveduje pa o ženski in ikoni, ki je v trenutku JFK-jeve smrti jasno razumela, da v Dallasu ni izgubila samo moža in očeta dveh malih otrok, ampak veliko več.« Primorski dnevnik (nepodpisano)

Izjava avtorja »Prva krogla je predsednika zadela v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, je zdrobila desni del njegove lobanje. Kennedyjeva 34-letna žena Jacqueline je sedela ob njem. Tik ob

njem. Kako je to doživljala ona? Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči vsega sveta uperjene vanjo?« Pablo Larraín, režiser

Režiser Pablo Larraín se je rodil leta 1976 v Santiagu, prestolnici Čila. In čeprav se je rodil po travmatičnih dogodkih, ki so pretresli njegovo državo, zrušitvi demokratično izvoljenega predsednika Allendeja in prevzemu oblasti diktatorja Augusta Pinocheta, ter kljub temu da je odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov, ga je to poglavje v zgodovini njegove domovine globoko zaznamovalo. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (No, 2012) smo si leta 2013 ogledali tudi pri nas. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerec Klub je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V letu 2016 se je Larraín kar z dvema naslovoma lotil reinvencije žanra biografskega filma.

Tako Neruda, ki spregovori o usodi čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude, kot portret nekdanje ameriške prve dame Jackie – prvi je doživel premiero v Cannesu, drugi v Benetkah – žanjeta navdušenje kritike in občinstva.

25

8. in 12. december 2017

24 tednov

(24 Wochen, Nemčija, 2016, barvni, 103 min.)

Režija: Anne Zohra Berrached Scenarij: Carl Gerber, Anne Zohra Berrached Fotografija: Friede Clausz Glasba: Jasmine Reuter Montaža: Denys Darahan Igrajo: Julie Jentsch (Astrid), Bjarne Mädel (Markus), Johanna Gastdorf (Beate), Emilia Pieske (Nele), Maria-Victoria Dragus (Kati), Karina Plachetka (Isa), Sabine Wolf (Katja) Produkcija: Zero One Film, Das Kleine Fernsehspiel (ZDF), Filmakademie Baden-Württemberg Festivali, nagrade: Berlin 2016: nagrada zveze nemških art kinodvoran za najboljši film; Oostende 2016: nagrada pogled za najboljši film; nemške filmske nagrade 2017: srebrna filmska nagrada za najboljši igrani film Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

26

Zanimivosti Čeprav je režiserka Anne Zohre Berrached posnela šele dva filma, pa že danes velja za eno najpomembnejših akterk sodobnega nemškega filma.

Ne toliko zaradi prejetih nagrad kot zaradi dejstva, da se pogumno in brezkompromisno loteva aktualnih tem, ki vznemirjajo široko množico ljudi. Tako je v svojem prvencu, filmu Dve mami iz leta 2013, v ospredje postavila socialne, legalne in intimne težave lezbičnega para, ki si želi otroka. Film je navdušil tako občinstvo kot kritiko. Podobne teme se je režiserka lotila tudi v svojem drugem filmu, delu 24 tednov. Ta na berlinskem festivalu, kjer je bil premierno predstavljen, sicer ni prejel nagrad, zato pa je že kmalu postal ena največjih distribucijskih uspešnic v Nemčiji.

Režiserka se je na neki način znova lotila teme rojstva otroka oziroma nosečnosti.

A če se je v prvencu osredotočila na vprašanje možnosti, ki jih ima homoseksualni par, da bi imel otroka – v njem namreč razkrije, kako zapletena je pravzaprav za homoseksualni par pot do otroka, pa čeprav je zakonsko omogočena –, se v filmu 24 tednov obrne k moralnim oziroma etičnim dilemam splava samega oziroma k notranjim dilemam ženske, ki se odloča za splav.

Pri tem pa velja seveda izpostaviti, da pravice do splava nikoli ne postavi pod vprašaj. Prej nasprotno. Toda hkrati se nikoli ne obotavlja, da bi opozorila na nepredvidljive in težke odločitve, ki jih lahko ženski naloži ta pravica. In prav dejstvo, da o obravnavani tematiki vedno spregovori brez dlak na jeziku, neposredno in iskreno, je tisto, kar tako navdušuje nemško in mednarodno občinstvo njenih filmov.

Zgodba Astrid je uspešna komedijantka, ki prek TV-zaslonov zabava milijone gledalcev.

Zasebno življenje zadovoljno deli s producentom in možem Markusom ter devetletno hčerko, zato ji nova nosečnost ne povzroča preglavic. Z novico, da se lahko njun drugi otrok rodi z resno okvaro, se mladi par spoprime pogumno in optimistično, a z vsakim tednom se poraja več vprašanj. Bosta kos otrokovim posebnim potrebam?

Kako bo to vplivalo na njeno uspešno pot? Po napornih pogovorih in iskrenem soočenju z vsemi strahovi Astrid spozna, da mora odločitev, ki bo usodno zaznamovala življenje nje in njenih najdražjih, sprejeti sama.

Komentar »Film 24 tednov, prava študija nelagodja, ki ne preskoči nobenega kliničnega aspekta splava, je hvalnica ženski pravici do izbire, a ne skriva, da je ta izbira mučna, težka, agonična, obupna, niti malo ideološka. Še več: ta odločitev je tako kompleksno intimna, da jo lahko kvalificirano, legitimno in informirano sprejme le ženska, ki jo zadeva, ne pa oglaševalski biro krščanske desnice, ki se ji zdi kompleksnost vedno ekstremna in absurdna. Splav je zlo – življenje je čudež. Toda spoštovanje človeškega življenja, na katerega tako sveto prisega krščanska desnica, postane nespoštovanje, demoniziranje in kriminaliziranje ženskega življenja. In Bog, ki je Abrahamu ukazal, naj ubije svojega sina, bi imel o tem ločeno mnenje.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

27

»Film, ki se osredotoča na notranji drami Astrid in Markusa ter njun odnos, ki je usodno načet, saj je Markus odločno proti splavu, močno zagovarja pravico žensk do izbire. Toda obenem neposredno in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških vzgibov, ampak da pokaže, kako travmatična, boleča, velika in osamljena odgovornost je odločati o življenju in smrti nerojenega, v tem primeru tudi duševno in telesno hudo prizadetega otroka. In da o tej odločitvi nima pravice soditi nihče.« Ženja Leiler, Delo Izjava avtorja »Ženske pred nami so se trdo borile za pravico do odločanja o svojem telesu.

Velika dobrina. Vendar poleg novega medicinskega napredka ta razvoj lahko prinese tudi nepredvidljive odločitve.

Zagotoviti moramo, da se ne zgodi samo tisto tehnično mogoče, temveč tudi kar si resnično želimo.« Anne Zohra Berrached, režiserka in soscenaristka

28

Režiser Anne Zohra Berrached se je rodila leta 1982 v takrat še vzhodnonemškem Erfurtu. Po uspešno opravljenem študiju socialne pedagogike se je za nekaj let odpravila v tujino. Kljub temu da ni imela formalne filmske izobrazbe, jo je filmska umetnost vedno privlačila.

Tako je leta 2009 na lastno pobudo posnela svoj prvi kratki film, Der Pausenclown. Kljub dejstvu, da je šlo za nekakšno »alternativno« produkcijo, je film odkupila nemška javna televizija.

To jo še dodatno spodbudi, da svojo nadaljnjo pot posveti filmu. Tako že leta 2013 – tudi tokrat s še ne pridobljeno formalno filmsko izobrazbo – posname svoj celovečerni prvenec, film Dve materi, z njim nastopi v berlinski sekciji Perspektive nemškega filma ter že takoj osvoji glavno nagrado. 24 tednov je njen drugi celovečerec in hkrati tudi njeno diplomsko delo na prestižni filmski akademiji Baden-Wurttemberg.

15. in 19. december 2017

Frantz

(Frantz, Francija, Nemčija, 2016, čb, 113 min.)

Režija: François Ozon Scenarij: François Ozon (po filmski predlogi, delu Broken Lullaby Ernsta Lubitscha) Fotografija: Pascal Marti Glasba: Philippe Rombi Montaža: Laure Gardette Igrajo: Pierre Niney (Adrien Rivoire), Paula Beer (Anna), Ernst Stötzner (dr. Hans Hoffmeister), Marie Gruber (Magda Hoffmeister), Johann von Bülow (Kreutz), Anton von Lucke (Frantz Hoffmeister), Cyrielle Clair (Adrienova mama) Produkcija: Mandarin Films, X-Filme Creative Pool, FOZ, Mars Films, France 2 Cinéma, Films Distribution Festivali, nagrade: Benetke 2016: nagrada Marcello Mastroiani za najboljšo mlado igralko (Paula Beer); Sedona 2017: nagrada režiserjev izbor za najboljši tuji igrani film; francoske filmske nagrade césar 2017: za najboljšo fotografijo Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

29

Zanimivosti Ob omenjanju Ozonovih virov ustvarjalnega navdiha se večina zapisov omeji na navedbo manj znanega dela nemškega mojstra komedije, Ernsta Lubitscha, in sicer na leta 1932 posneto melodramo Broken Lullaby. A dejstvo je, da je Ozon navdih sprva našel v krajšem romanu francoskega dramatika Maurica Rostanda z naslovom L’homme que j’ai tué (Mož, ki sem ga ubil), saj se je hotel lotiti teme laži. In šele preko tega dela je prišel do Lubitscha, saj je njegova melodrama priredba tega. A v Frantzu je še več referenc na druga umetniška dela oziroma avtorje. Tako lahko na primer v prizoru, ki se dogaja v muzeju, odkrijemo očiten poklon Hitchcockovi Vrtoglavici. Nadvse pomembno vlogo v Frantzu pa odigra tudi slika Eduarda Moneta z naslovom Samomor (iz leta 1877), razstavljena v louvrskem muzeju, saj glavna protagonista prav ob njej znova vzljubita življenje.

Zgodba Leta 1919, v prvem letu po koncu prve svetovne vojne, je bilo v Evropi na desetine milijonov trpečih, ki so žalovali za bližnjimi, izgubljenimi v vojnih vihrah.

Med temi je tudi mlada Nemka Anna, ki je v vojni izgubila zaročenca Frantza. V majhnem nemškem mestu živi skupaj s pokojnikovimi starši in z njimi preboleva tragično izgubo svojega nesojenega moža. Ko nekega dne med obiskom Frantzevega groba opazi, da je poleg nje položil rože na grob še nekdo, jo potegne v vrtinec podoživljanja preteklosti, tudi namišljene, ki se morda ni zgodila.

Skrivnostni neznanec je Francoz Adrien, čigar zgodbe o tem, kako se je z umrlim Frantzem spoprijateljil že v študijskih letih v Parizu, družina sprejme z odprtim 30

srcem. Vsaj za hip ji namreč omogočijo znosnejše življenje, v katerem lahko spomin na ljubljeno osebo zaživi svobodno, v vsej intenzivnosti.

Komentar »Film zaznamuje čudovita črno-bela fotografija izkušenega Pascala Martija, ki jo Ozon nadgradi z večkratnim prehajanjem v barvno kuliso, da bi s tem nazorneje opisal občutke protagonistov, kar prikliče v spomin širokozaslonsko poigravanje Xavierja Dolana v filmu Mamica (2014). Tudi oba glavna igralca sta čudovita, Ozon še posebej blesti v razbiranju čustev iz njunih karizmatičnih obrazov, čeravno Nineyjeva deška, skorajda ženstvena pojava v zgodbi ni povsem do konca izkoriščena. Politični kontekst pripovedi celo namiguje, da bi lahko šlo za ambiciozno alegorijo kasnejšega vzpona druge svetovne vojne, nekako v slogu Hanekejevega Belega traku (2009), kar bi vsekakor kazalo na izrazito avtorsko dozorevanje režiserja, ki je do sedaj praviloma raziskoval dokaj nepomembne vidike medčloveških odnosov. A Ozonov tokratni film je vendarle smiselno gledati v pozitivni luči. Francoski režiser se po skoraj 30 letih filmske kariere še vedno kaže kot avtor, ki ga zanima iskanje novih estetskih rešitev.« Matic Majcen, Večer »Čeprav je film prikazan v črno-beli tehniki, je Ozon spominjanje posnel v barvah, da bi z njim še podkrepil moč, ki jo ima preteklost v naših življenjih.

Nov odmerek krute resničnosti bi staršem lahko zadal nov boleč udarec; še več preteklosti pa Anno (najprej melanholično, pozneje s prebujajočo se željo po življenju, ki jo odlično igra

Paula Beer) spodbudi, da kot močan lik vzame usodo v svoje roke in na ruševinah preteklosti poišče način, da se z njo spravi in kljub izgubi živi naprej.

Ozon je temo žalovanja in graditve nove identitete odprl že v prejšnjem filmu Nova prijateljica, v katerem prav tako kot v Frantzu izguba presenetljivo znova poveže moškega in žensko. Toda laž in resnica se pri Ozonu dopolnjujeta na globlji način: ne moremo ju preprosto ločiti, saj se nenehno zrcalita in v večkrat zasukani pripovedi poigravata z védenjem in pričakovanji gledalca.

Ozon pričakovanja gledalca ruši in znova sestavlja, zato bodo ob ogledu Frantza še posebno uživali vsi tisti, ki z veseljem iščejo interpretativni ključ do razumevanja filma.« Urban Tarman, Radio Slovenija – ARS (Gremo v kino)

je film ameriškega režiserja nemškega porekla, ki ni vedel, da za obzorjem že preti druga svetovna vojna. Posnel je optimističen film o spravi. Prva svetovna vojna je bila tako huda morija, da so številni politiki in umetniki v Franciji in Nemčiji glasno pozivali k pacifizmu: ‘Nikoli več!’ Kot Francoz, ki ni osebno izkusil nobene teh vojn, pa sem k snovi seveda pristopil drugače.« François Ozon, režiser in scenarist

Izjava avtorja »V času, obsedenem z resnico in transparentnostjo, sem hotel posneti film o lažeh. Kot študent in občudovalec Érica Rohmerja sem v lažeh vselej videl razburljivo snov za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje filmov. Tako sem tuhtal in premleval, ko mi je prijatelj povedal za neko prozno delo, ki ga je takoj po prvi svetovni vojni napisal Maurice Rostand. Med raziskovanjem sem spoznal, da je filmsko priredbo že leta 1932 posnel Ernst Lubitsch, v filmu z naslovom Broken Lullaby. Moja prva reakcija je bila, da idejo zavržem.

Le kako naj bi nadkrilil Lubitscha?! A ko sem videl njegov film, mi je dal nov zagon. /…/ Gre za Lubitschev najmanj poznani film in edino režiserjevo dramo, ki pa je pri gledalcih doživela polom.

Njegova režija je kot vselej občudovanja vredna in skrajno inventivna. Toda to 31

Režiser François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Diplomiral je iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. S svojimi zgodbami vztrajno in pogumno prodira v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo prav pogosto. Zanj tako značilna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega uvida mu kmalu prinese mednarodno slavo ter ga uveljavi kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev.

Tako se je prek svojih del lotil tem, kot so incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, na formalni ravni pa je zanj značilno poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali že veliko njegovih

32

del, od tragikomedije Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), mjuzikala 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalke Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovitega in dramatičnega ekscesa v magičnem realizmu, filma z naslovom Ricky (2009), bulvarske komedije s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) pa vse do diabolične komedije o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb z naslovom V hiši (Dans la maison, 2012), študije telesnega in čustvenega razvoja v času adolescence v delu Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013) ter nazadnje svobodne priredbe kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell, filma Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014). Kot eden najbolj plodnih sodobnih francoskih cineastov je po Frantzu že posnel novo delo, film L’amant double (2017), in ga prav letos tudi predstavil v Cannesu.

12. in 16. januar 2018

Nočne ptice

(Nocturnal Animals, ZDA, 2016, barvni, 116 min.)

Režija: Tom Ford Scenarij: Tom Ford (po literarni predlogi Austina Wrighta z naslovom Tony and Susan) Fotografija: Seamus McGarvey Glasba: Abel Korzeniowski Montaža: Joan Sobel Igrajo: Amy Adams (Susan Morrow), Jake Gyllenhaal (Tony Hastings/ Edward Sheffield), Michael Shannon (Bobby Andes), Aaron TaylorJohnson (Ray Marcus), Isla Fisher (Laura Hstings), Karl Glusman (Lou), Armie Hammer (Hutton Morrow), Laura Linney (Anne Sutton), Andrea Riseborough (Alessia), Michael Sheen (Carlos) Produkcija: Focus Features, Fade to Black Productions Festivali, nagrade: Benetke 2016: velika nagrada žirije – srebrni lev; hollywoodske filmske nagrade 2016: nagrada za največji režijski preboj; Santa Barbara 2017: nagrada virtuoso Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: Karantanija cinemas

33

Zanimivosti Tom Ford, režiser filma Nočne ptice, ki je silovito opozoril nase že s svojim prvencem, filmom Samski moški iz leta 2009, ki je pristal celo med nominiranci za oskarja, se je filma lotil relativno pozno, le malo pred svojim 50. letom.

Kot je večkrat omenil tudi sam, je morda bistven razlog za to njegova begajoča narava, dejstvo, da ima v sebi vseskozi željo po tem, da bi počel več stvari hkrati. Tako ne preseneča, da se je pred uspehom na področju filma uveljavil že v svetu mode. A še veliko bolj izrazito se ta del njegovega karakterja kaže v njegovi študijski poti. Najprej se je namreč vpisal na akademijo za svobodne umetnosti, a kmalu zatem ugotovil, da ta študij ni zanj. Tako se je preselil v New York in se vpisal na študij umetnostne zgodovine, kjer pa je tudi zdržal le dobro leto. Nato se je lotil študija notranje arhitekture, se kmalu prepisal na dizajn, a tudi od tu zbežal in se raje posvetil igranju. Ne za dolgo: odpravil se je v Pariz in tam odkril modo. Ko se je vrnil v New York, se je znova vpisal na univerzo, tokrat odločen, da bo nadaljeval s študijem mode. A čez čas je študij zaključil z diplomo iz arhitekture …

Zgodba Susan Morrow z možem Huttonom živi privilegirano, a neizpolnjujoče. Ko se Hutton neki konec tedna odpravi na eno od prepogostih službenih potovanj, Susan v nabiralniku najde paket. V njem je knjiga z naslovom Nočne ptice, ki jo je napisal njen nekdanji mož Edward Sheffield, s katerim že dolga leta nima stikov. V priloženem sporočilu ji Edward naroči, naj prebere knjigo in ga poišče, ko bo spet na obisku v mestu. Ko začne Susan ponoči v postelji brati roman, 34

presenečena odkrije, da je knjiga posvečena njej. Temačna, nasilja polna zgodba jo prisili k razmisleku o svojem življenju in odločitvah, ki jih je sprejela v preteklosti.

Komentar »Nočne ptice so ekvivalent izdatne sladice: provokativen, omamen in v vseh pogledih ekscesen film. S srhljivo natančnostjo pokaže, kako lahko dober pisatelj prozo uporabi kot terapijo in hkrati kot oster nož za obračun z bližnjimi. /…/ Tom Ford, ki v Nočnih pticah z obema rokama grebe po mizeriji tistih najbogatejših in tistih, ki nimajo ničesar (pri tem pa cinično pripomni, da tako ali tako ‘nihče ne mara tega, kar počne’), ne ustvarja larpurlartistične umetnosti. /…/ Film nam odmeri pljusk čiste, nerazredčene zlobe v jasni artikulaciji spoznanja: preteklost lahko vedno seže čez morje časa in se nam maščuje s tem, da nas spomni na mlajše, idealistične različice sebe, ki smo jih morali žrtvovati na tnalu uspeha.« Ana Jurc, MMC RTV Slovenija »Pri Tomu Fordu se že od daleč vidi, da gre za modnega oblikovalca, saj so Nočne ptice izredno lepo posnet in estetsko dovršen film. Kostumografija, make-up in scenografija v realnem svetu so čudoviti in lepo podprti s fotografijo Seamusa McGarveyja, prav nič pa ne zaostaja dobro izkoriščena teksaška pokrajina znotraj romana. Ne glede na to, da gre za dve žanrsko različni pripovedi, Fordu uspeva lepo menjavati okolje ter s tem še vedno ohranja smisel toka dogodkov. Tako režiser prehaja med dvema oz. tremi toki, ki pa so povezani odlično, tako da je v tej luči treba pohvaliti scenarij in predvsem

montažo, ki je ena izmed boljših letošnjega leta. Nočne ptice so tako zelo poseben film, ki povsem razumljivo razdvajajo, toda podajo unikaten pogled na trilerje z romantičnimi primesmi. Tom Ford se vseskozi sprehaja med linijo umetniškega in konvencionalnega filma, ki pa ob kombinaciji več žanrskih zvrsti izpade izredno prepričljivo. Ambiciozen projekt 55-letnega modnega oblikovalca se kljub kompleksnejši zgradbi odreže izredno dobro in tako pripravi veliko boljšo adaptacijo knjižne predloge, kot je bilo temu primer pri nedavnem filmu Dekle na vlaku (The Girl on the Train, Tate Taylor), saj vse pomanjkljivosti slednjega spremeni v svoje adute.« Jure Konestabo, Filmstart.si Izjava avtorja »Nočne ptice so svarilna zgodba o sprijaznjenju z odločitvami, ki smo jih sprejeli v življenju, in posledicami, ki jih lahko imajo. V družbi, v kateri je vse vedno bolj mogoče zavreči, vključno z našimi razmerji, je to zgodba o zvestobi, predanosti in ljubezni. Zgodba o osamljenosti, ki jo vsi občutimo, in o pomenu cenjenja osebnih zvez v življenju, ki nas napajajo.« Tom Ford, režiser in scenarist

Režiser Leta 1961 v Austinu, zvezna država Teksas, rojeni Tom Ford je eden najuspešnejših modnih oblikovalcev svoje generacije, ki je s filmskim prvencem Samski moški (A Single Man) leta 2009 v trenutku osvojil tudi filmski svet. Odraščal je v Teksasu in Novi Mehiki.

Na Parsons School of Design v New Yorku in Parizu je študiral arhitekturo.

Kot modni oblikovalec je sodeloval z modnimi hišami, kot sta Gucci in Yves Saint Laurent, leta 2005 pa je ustanovil lastno znamko. Istega leta je v Los Angelesu odprl produkcijsko hišo, kjer je kasneje nastal njegov prvenec Samski moški. Film, prirejen po istoimenskem romanu Christopherja Isherwooda (v slovenščino je preveden pod naslovom Samec), je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah, kjer je Colin Firth prejel nagrado za najboljšega igralca.

Firth, ki je v filmu zaigral ob Julianne Moore, je kasneje osvojil še vrsto drugih priznanj, med njimi nagrado BAFTA, ter nominaciji za zlati globus in oskarja.

Na Beneškem filmskem festivalu je premiero doživel tudi režiserjev drugi celovečerec Nočne ptice.

35

19. in 23. januar 2018

Manchester by the Sea

(Manchester by the Sea, ZDA, 2016, barvni, 137 min.)

Režija: Kenneth Lonergan Scenarij: Kenneth Lonergan Fotografija: Jody Lee Lipes Glasba: Lesley Barber Montaža: Jennifer Lame Igrajo: Casey Affleck (Lee Chandler), Michelle Williams (Randi Chandler), Kyle Chandler (Joe Chandler), Lucas Hedges (Patrick), Gretchen Mol (Elise Chandler), C. J. Wilson (George) Produkcija: Amazon Studios, K Period Media, Pearl Street Films, The Media Farm, The Affleck/Middleton Project, B Story, Big Indie Pictures Festivali, nagrade: nagrade oskar 2017: za najboljši scenarij, za najboljšega glavnega igralca; nagrade zlati globus 2017: za najboljšega igralca v igranem filmu – drami; nagrade BAFTA 2017: za najboljšega igralca, za najboljši scenarij; Gijón 2016: nagrada AISGE za najboljšega igralca, posebna nagrada žirije; Lizbona 2016: nagrada za najboljši film; Palm Springs 2017: nagrada za posebne dosežke Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: Con film

36

Zanimivosti Ko je Lonerganov film na letošnji podelitvi oskarjev odigral eno pomembnejših vlog in na koncu prejel dva pri Američanih tako čaščena kipca (tistega za scenarij in za glavno moško vlogo), se je med ostalimi nominiranci zdel kot palček med velikani (natančneje, neodvisni palček med hollywoodskimi velikani). V produkcijskem pogledu je namreč razlika med neodvisnimi in v Hollywoodu posnetimi projekti enormna. Ne samo kar zadeva finančno konstrukcijo, pač pa tudi kadrovsko in tehnično zasedbo. A čeprav Manchester by the Sea velja za značilnega predstavnika ameriške neodvisne produkcije, bi lahko rekli, da se je na neki način rodil v Hollywoodu. Idejo zanj sta namreč pričela gnesti in oblikovati hollywoodska igralca prve kategorije, Matt Damon in John Krasinski. Zamislila sta si, da bo v filmu o »čustveno pohabljenem« moškem srednjih let v glavni vlogi zaigral Krasinski, medtem ko naj bi Damon film režiral. Ker pa se jima je oblikovanje končnega scenarija izmikalo, sta na pomoč poklicala svojega prijatelja, Kennetha Lonergana.

Kmalu sta mu ponudila tudi režijo, a pod pogojem, da Damon zaigra v glavni vlogi. Ker pa se Damonu zaradi njegovih hollywoodskih obveznosti to ni izšlo, je nazadnje vendarle pristal, da glavno vlogo prevzame drug igralec.

Toda pri tem je bil neomajen: to je lahko le in izključno njun dragi prijatelj Casey Affleck. In tako se je tudi zgodilo, Damon pa je pristal med producenti filma (vloga, ki je bila sprva namenjena Krasinskemu).

Zgodba Samotarski in nepriljudni Lee Chandler se po smrti starejšega brata Joeja vrne v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer presenečen izve, da ga je brat imenoval za skrbnika svojega sina Patricka.

Medtem ko se življenje živahnega najstnika še naprej vrti okoli hokeja, garažnega benda in deklet, pa se je Lee vse bolj prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, v kateri se je rodil in odraščal.

Komentar »Lonergan je mojster ustvarjanja trenutkov, za katere iz preostalih filmov točno vemo, kaj sledi, on pa to naše pričakovanje postavi na glavo in namesto tega postreže z nizom bolečih udarcev.

Režiser gledalca tudi ne podcenjuje, kar je osvežujoče, tako da se film ogne vsem nepotrebnim pojasnjevanjem in odvečnim didaktičnim stavkom, ki služijo edino in zgolj za pojasnjevanje gledalcu tisto, kar je pogosto precej močneje brez dodatnih pojasnil.

Tovrstni minimalizem nadomesti z realistično govorico in medmeti, ki zamenjajo filmsko. /…/ Pri tem zgradi boleče človeške like, ki so večplastni, kompleksni, ujeti v lasten pekel, kar najbolj pride do izraza prav pri Leeju, ki ga mojstrsko upodablja Casey Affleck v vlogi njegove kariere. Da je mlajši bratov Affleck tudi tisti bolj nadarjeni, je znano že leta, a še v nobeni vlogi Affleckova naravna introvertiranost, čemernost in momljava govorica niso prišle tako prav kot v Manchestru, kjer se z Leejem stopi in oblikuje najbolj tragični lik. Manchester by the Sea je film o krivdi, odpuščanju, bremenu preteklosti in popravnih izpitih, je film, ki razkriva človeka v svoji najranljivejši podobi, in film, v 37

katerem trenutki tišine, neizrečenega in nerodnih poskusov pogovorov govorijo glasneje in intenzivneje od besed. Epsko in intimno hkrati. Predvsem pa bolj življenjsko od marsičesa, kar smo gledali v tem tednu. Manchester by the Sea vas bo udaril silovito, z vami pa bo ostal še dolgo po odhodu iz kinodvorane.

Verjetno film letošnjega Liffa.« Kaja Sajovic, MMC RTV Slovenija »Glavna tematika, izguba družinskega člana in vse kar sledi, je zanimiva in originalna, hkrati pa se vzporedno razkriva še bolj tragična zgodba, pri odkrivanju katere nam pomagajo vmesni prizori iz preteklosti, ki sproti pomagajo razumeti sedanjost. Film lahko brez oklevanja označimo za predstavnika žanra ‘coming of age’ [filma o odraščanju, op. ur.], saj gre hkrati za zgodbo o velikih spremembah in novih odgovornostih, kjer sta glavna junaka izmenjaje tako stric kot nečak. Manchester by the Sea nam vseskozi kaže, da v življenju tudi v najbolj žalostnih, kritičnih, neprijetnih … skratka, neprimernih trenutkih, vse ne teče gladko, s tem pa pove, da življenje ni film, kar je ironično. ‘Življenskost’ tako ni zlorabljena skozi družinsko dramo, ampak jo slikajo nepredvidljive situacije v najbolj neprimernih trenutkih. (Črno) humorni vložki učinkujejo posredno in neposredno, saj se med filmom nekajkrat lahko prav naglas zasmejimo.

Sam konec ni žalosten, a vseeno pusti grenak priokus. Ni vesel, a vseeno ponuja upanje. Zdi se mi, da ima Manchester by the Sea potencial, da – zanemarljivim napakam navkljub oz. prav zaradi njih – čez nekaj (deset)let(ij) obvelja za klasiko.

Nasvidenje torej do takrat.« Nik Beseničar, filmstart.si

38

Izjava avtorja »Na začetku sem hotel posneti zgodbo o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil, da film pravzaprav veliko bolj govori o ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, celo ko se ne razumejo najbolje ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. S starši, otroki, brati ali sestrami nas ne povezuje vedno ljubezen – a takrat, ko nas, je to precej velika stvar. /…/ Privlačijo me zgodbe o ljudeh, ki se spopadajo z okoliščinami, večjimi od njih samih, s situacijami, ki jih ne morejo obvladati. Zanima me tudi raznolikost človeškega doživljanja: kako ima lahko neki človek takšno življenje, njegov sosed pa popolnoma drugačno. To me vedno znova fascinira. /…/ Zelo smo si prizadevali, da bi karseda verodostojno prikazali mesto in ljudi. Vem, da to zveni nekoliko klišejsko, a redko naletim na kaj, kar bi bilo bolj zanimivo od resničnega življenja.« Kenneth Lonergan, režiser in scenarist

Režiser Kenneth Lonergan, priznani ameriški neodvisni cineast, scenarist in režiser ter hkrati uveljavljeni dramatik, se je rodil leta 1962 v New Yorku. Danes velja za enega najpomembnejših akterjev in hkrati najizvirnejših glasov ameriške neodvisne scene. Kariero je začel kot avtor dramskih besedil, ki so mu poleg številnih drugih priznanj prinesla nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. Za svoj prvi film, delo z naslovom You Can Count On Me (2000), je poleg kritiškega navdušenja požel tudi številna festivalska priznanja, med drugim veliko nagrado žirije v Sundanceu in nominacijo za oskarja za najboljši scenarij. Kritika je z navdušenjem sprejela tudi njegov drugi celovečerni film, Margaret (2011), za katerega je prejel nagrado FIPRESCI na Viennalu leta 2012. Kot soscenarist se je podpisal pod hollywoodsko gangstersko komedijo Analiza pa taka (Analyze This, 1999) in Scorsesejeve Tolpe New Yorka (Gangs Of New York, 2002, nominacija za oskarja za najboljši scenarij). Lonerganov tretji film Manchester by the Sea je bil premierno prikazan na festivalu v Sundanceu.

39

26. in 30. januar 2018

Trgovski potnik

(Forushande, Iran, Francija, 2016, barvni, 125 min.)

Režija: Asghar Farhadi Scenarij: Asghar Farhadii Fotografija: Hossein Jafarian Glasba: Sattar Oraki Montaža: Hayedeh Safiyari Igrajo: Shahab Hosseini (Emad), Taraneh Alidoosti (Rana), Babak Karimi (Babak), Mina Sadati (Sanam), Farid Sajjadihosseini (moški), Maral Bani Adam (Kati), Mehdi Kooshki (Siavash), Emad Emami (Ali), Shirin Aghakashi (Esmat), Mojtaba Pirzadeh (Majid), Sahra Asadollahe (Mojgan) Produkcija: ARTE France, Doha Film Institute, Farhadi Film Productions, Memento films Festivali, nagrade: Cannes 2016: nagrada za najboljši scenarij, nagrada za najboljšega igralca; Chicago 2016: posebna nagrada žirije – srebrni hugo; München 2016: nagrada ARRI/OSRAM za najboljši film mednarodnega programa; nagrade oskar 2017: za najboljši tujejezični film Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

40

Zanimivosti Ogled praktično vsakega Farhadijevega dela pri gledalcu vzbudi osuplost nad tem, kako kompleksno in do potankosti premišljeno delo je imel pred seboj. In nič drugače ni niti tokrat, ob Farhadijevem najnovejšem delu, Trgovskem potniku. Zdi se, da je avtor do najmanjše podrobnosti premislil ne samo vsak prizor, pač pa tudi vsako najmanjšo podrobnost v njem.

In zgodba o tem, kako dolgo se je razvijal ta projekt, po svoje dopolni in pojasni njegov pristop k delu. Farhadi je namreč razkril, da je imel scenarij že praktično napisan, a se nikakor ni mogel znebiti občutka, da mu nekaj manjka.

In tako je skoraj še celo naslednje leto posvetil temu, da bi odkril, kateri je ta manjkajoči element. Vedel je, da hoče posneti film na temo ponižanja in hkrati sočustvovanja. A njegovi zgodbi je v tem pogledu nekaj manjkalo. Po več kot letu dni dela je končno odkril, kaj je to – potrebuje zgodbo v zgodbi, zato je glavna lika postavil na gledališki oder. A takrat se je njegovo iskanje pravzaprav šele začelo: najti je namreč moral dramo, ki se bo skladala z njegovim tematskim okvirom. Priznal je, da je prebral že skoraj celoten dramski opus tako Jeana-Paula Sartra kot tudi Henrika Ibsena. A šele ko je v roke dobil Millerjevega Trgovskega potnika, se je njegovo iskanje končalo.

Mi pa smo dobili eno najsijajnejših del minulega leta.

Zgodba Rana in Emad sta srečen srednjerazredni par v Teheranu. On je učitelj, ona ostaja doma, razmišljata tudi o potomstvu.

Oba sta člana polprofesionalne gledališke skupine, ki na oder postavlja klasično igro Smrt trgovskega potnika

Arthurja Millerja, v kateri Emad igra vlogo neuspešnega trgovca, Rana pa vlogo njegove žene. Ravno ko predstava doživlja prve izvedbe, mora par zapustiti svoje stanovanje, saj se celotna zgradba zaradi gradbenih napak ruši pod svojo težo. Ko sta se prisiljena preseliti v novo stanovanje, incident s prejšnjo podnajemnico grozi, da jima bo trajno spremenil življenje.

Komentar »Trgovski potnik je še en mojstrski Farhadijev film, ki načenja krhko mejo med realnostjo in fikcijo, (iranski) lokalni družbeni in politični kolorit nevsiljivo podloži intimni zgodbi in prespraševanju humanosti, z vprašanji o resnici in lažeh pa ne tematizira samo nestanovitne narave resnice, ampak predvsem angažira pozornost gledalca.

Njegove filmske pripovedi nikoli niso zapletene, ampak so namenoma preproste – naj je to, če se ustavimo le pri zadnjih dveh, z oskarjem za tujejezični film nagrajeni Ločitev (2011), v katerem spremljamo zakonska para, ki skušata čim bolj uglajeno razrešiti medsebojni spor, a se ta kultiviranost nevarno sesuva, ali Preteklost (2013), v katerem se mož iz Irana vrne k ženi v Francijo, da bi podpisal ločitvene papirje, tam pa naleti na več presenečenj, ki sestavljajo temno zgodbo. Vse te tri filme združuje predvsem Farhadijevo neprestano množenje resnic in postavljanje gledalca v vlogo detektiva človeških duš, ki skuša izluščiti resnico. Farhadi nikoli ne stopi na nobeno stran, ampak v finalu nekako vedno medsebojno, kot v kakšni negaciji negacije, izniči stališča svojih antagonističnih protagonistov, ki so s svojimi dejanji resno ogrozili temeljne postulate človečnosti.« Ženja Leiler, Delo 41

»Režiser in scenarist Asghar Farhadi je za Trgovskega potnika zasluženo prejel nagrado za najboljši scenarij na letošnjem festivalu v Cannesu, medtem ko je imeniten Shahab Hosseini počaščen z nagrado za najboljšega igralca. Film je prvovrsten psihološki triler, ki kljub osredotočenosti na dialoge ohranja suspenz, kamera pa se premika nenehno in anksiozno. Gledalec se zlahka identificira z junakoma, saj sta njuna portreta neposredna in topla.

Trgovski potnik je kompleksen film, ki ga lahko razumemo na več načinov, a je vseskozi razvidno, da je zamišljen kot pohvala iranskemu srednjemu razredu, ki se v tem času sooča s krizo identitete.« Marija Jeremić, koridor-ku.si Izjava avtorja »Smrt trgovskega potnika /.../ je zelo kompleksna igra, ki ponuja številne možnosti branja. Najpomembnejša razsežnost je družbena kritika zgodovinskega obdobja, ko je nenadno preoblikovanje urbane Amerike povzročilo razpad določenega družbenega razreda. Cela kategorija ljudi, ki se niso bili sposobni prilagoditi tej strmi modernizaciji, je bila strta.

V tem smislu igra močno odzvanja v trenutnem položaju moje države. Stvari se spreminjajo z vrtoglavo hitrostjo, ali se prilagodiš ali pa podležeš. Družbena kritika v osrčju igre je v naši državi danes še vedno tehtna.« Asghar Farhadi, režiser in scenarist

42

Režiser Asghar Farhadi se je rodil leta 1972 v iranskem Isfahanu. Na teheranski univerzi je diplomiral iz filmske režije.

V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij. Leta 2001 je skupaj z režiserjem Ebrahimom Hatamikio napisal scenarij za uspešen film Ertefae Past, dve leti kasneje pa posnel svoj režijski prvenec Raghss dar ghobar. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec, film Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. 2012 smo si v Kinodvoru lahko ogledali njegov peti celovečerec, veliko mednarodno uspešnico Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Delo, ki so ga kritiki v hipu in skoraj soglasno označili za mojstrovino ter ga uvrstili na številne lestvice najboljših filmov leta 2011, je avtorju prineslo več kot sedemdeset mednarodnih nagrad, vključno z berlinskim zlatim medvedom in oskarjem za najboljši tujejezični film.

Preteklost je prvi film, ki ga je režiser posnel zunaj rodnega Irana. Čeprav je svoje najnovejše delo, Trgovskega potnika, posnel v lanskem letu, pa je že napovedal nov projekt – svoj prvi film v španskem jeziku, Todos lo saben, v katerem nastopata Javier Bardem in Penelope Cruz.

2. in 6. februar 2018

Samo konec sveta

(Juste la fin du monde, Kanada, Francija, 2016, barvni, 97 min.)

Režija: Xavier Dolan Scenarij: Xavier Dolan (po istoimenski dramski predlogi Jean-Luca Lagarcea) Fotografija: André Turpin Glasba: Gabriel Yared Montaža: Xavier Dolan Igrajo: Nathalie Baye (mama), Vincent Cassel (Antoine), Marion Cotillard (Catherine), Léa Seydoux (Suzanne), Gaspard Ulliel (Louis), Antoine Desrochers (Piere Joliecoeur) Produkcija: Sons of Manual, MK2 Productions, France 2 Cinéma Festivali, nagrade: Cannes 2016: velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije; francoske filmske nagrade césar 2017: za najboljšega igralca, za najboljšo montažo, za najboljšega režiserja; Hamburg 2016: nagrada art kinodvora za najboljši film; kanadske Filmske nagrade 2017: za najboljši film, za najboljšo fotografijo, za najboljši prirejeni scenarij, za najboljšo režijo, za najboljšega igralca v stranski vlogi Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: Cinemania group

43

Zanimivosti Mladi, komaj 28-letni, a že naravnost osupljivo uspešni in prodorni čudežni deček kanadske kinematografije, Xavier Dolan, se je tokrat lotil priredbe dramskega besedila morda najbolj prepoznavnega, vsekakor pa najpogosteje uprizorjenega sodobnega francoskega dramatika, Jean-Luca Lagarcea. Tudi slednji je sicer pričel ustvarjati že v mladih letih in tako do svojega 38. leta, ko je umrl za posledicami okužbe z virusom AIDS-a, ustvaril že resnično obsežen opus dram, gledaliških in opernih režij, proze in esejev. A v nasprotju z Dolanom, ki je slast slave okusil že zelo kmalu, je zanimanje za Lagarceova dela skokovito poraslo šele po njegovi smrti. Tako so prav dramo Samo konec sveta na oder postavili tudi pri nas, in sicer leta 2008, ko so na osnovi prevoda Suzane Koncut k produkciji pristopili SNG Drama, Mini teater ter Cie Phillippe Calvario (slednji je gledališko igro tudi zrežiral).

Zgodba Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z novico o svoji bolezni in bližajoči se smrti. A družinsko popoldne se kljub začetnemu zadovoljstvu in velikemu pričakovanju vseh družinskih članov kmalu sprevrže v vihar zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, kjer vsak poskus sočutne geste konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo niti poslušati niti ljubiti. Louisa namreč pričaka mlajša sestra Suzanne, ki jo je zdaj že uveljavljeni pisatelj zapustil, ko je bila še otrok, in je v bistvu sploh ne pozna. Na domu pa ga poleg mame pričaka tudi starejši brat Antoine, navidezno simpatičen mlad moški, ki 44

pa se kmalu izkaže za nepoboljšljivega kolerika.

Komentar »Xavier Dolan se v Samo konec sveta poigrava s svojimi obsesijami in jih stopnjuje do točke histerije. Ne more si kaj, da si ne bi privoščil stiliziranih prizorov, ki so bolj kot kaj drugega sami sebi namen (na primer zasanjan spomin na srečanja s prvim fantom).

V šestem celovečercu ostaja zvest večini svojih prijemov, tudi temu, da si zna izposoditi skrajno ‘nekul’, zlajnan evropopovski kič in ga reciklirati v idealno glasbeno podlago (iz naftalina med drugim privleče Mobyja, Blink-182 in celo tole grozoto). Izpiljen soundtrack je tako v očitnem kontrastu z ritmom pripovedi, ki se upira klasičnemu dramatičnemu trikotniku: vsakič, ko se zdi, da se približujemo vrhuncu, ga kateri od družinskih članov prepreči z meandrastim samogovorom. Odsotnost katarze pomeni tudi, da bo film, ki je lani v Cannesu sicer osvojil veliko nagrado žirije, všeč veliko manj ljudem kot predlanska Mamica. In v resnici je manj dodelan: prikaže nam nič manj kot ‘konec sveta’, sesutje družinske celice – ob tem pa pozabi poiskati kako globljo čustveno resnico svojih likov onkraj njihovih obsesij in nevroz. Definira jih le še njihova nezmožnost komunikacije, kar ni veljalo za veliko bolj detajlirane like Dolanovih prejšnjih filmov.« Ana Jurca, MMC RTV Slovenija »Tu je preveč intenzivnosti zaradi intenzivnosti. Preveč resentimenta zaradi resentimenta. Preveč znojenja zaradi znojenja. In preveč grimas zaradi grimas – to vendarle ni nemi film, temveč talkie, ki le išče dober izgovor,

da bi lahko verbalni crescendo prekinil z moldavskim megahitom Dragostea Din Tei (via O-Zone). Filmi o vrnitvi domov so žanr zase: prvič, ta, ki se po dolgih letih vrne domov, je imel vse razloge, da je odšel, drugič, če se ne bi zgodilo nekaj nepričakovanega, se ne bi nikoli vrnil, tretjič, ko se vrne, družinske odnose skremži in napne, in četrtič, konča se s katarzo. Samo konec sveta ni velik film o vrnitvi domov, pa ne le zato, ker se kanadski wunderkind Xavier Dolan na vse te klišeje le pofočka in ker je uživanje v tesnobi zamešal z leonejevskim uživanjem v velikih planih, temveč zato, ker vsem že takoj po vrnitvi izgubljenega sina na obrazih piše: Hočem katarzo! Le incest bi bil tu prava katarza. Pa sveta še vedno ne bi bilo konec.« Marcel Štefančič, jr., Mladina Izjava avtorja »Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega.

Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne

zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu ‘čutijo’ gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.« Xavier Dolan, režiser in scenarist Režiser Xavier Dolan se je rodil leta 1989 v Montrealu, Kanada. Že pri rosnih štirih letih je žačel nastopati v televizijskih reklamah, pozneje pa v celovečernih filmih in TV-serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (J’ai tué ma mère, 2009), za katerega je sam napisal tudi scenarij in v njem odigral glavno vlogo, je prejel nagrado občinstva na LIFFu, na festivalu v Cannesu pa je zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu 2010 je Dolan predstavil svoj drugi celovečerec, stilizirano romanco, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim, Namišljene ljubezni (Les amours imaginaires). Dolanov naslednji film V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways) zabeleži kroniko nesojenega razmerja med transseksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom; leta 2002 je prav tako tekmoval v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, Suzanne Clément pa je prejela nagrado za najboljšo igralko. Leta 2013 je bil na festivalu v Benetkah premierno predvajan Dolanov film Tom na kmetiji (Tom à la ferme), v 45

katerem režiser nastopi v vlogi glavnega lika, žalujočega homoseksualca, ki zabrede v temačne skrivnosti družine svojega pokojnega partnerja. Leta 2014 je na festivalu v Cannesu žirija nagradila Mamico (Mommy), v kateri režiser prikaže kompleksen odnos med materjo samohranilko in njenim težavnim, hiperaktivnim sinom ter njuno zadržano sosedo – nagrado si je Dolan tistega leta razdelil z Jean-Lucom Godardom za film Zbogom jeziku (Adieu au langage). Mamico smo pri nas videli tako na festivalu LIFFe kot tudi v rednem sporedu kinematografov. Samo konec sveta je že šesti celovečerec režiserja, ki šteje komaj sedemindvajset let.

46

16. in 20. februar 2018

Mesečina

(Moonlight, ZDA, 2016, barvni, 111 min.)

Režija: Barry Jenkins Scenarij: Barry Jenkins (po dramski predlogi Tarella Alvina McCraneyja) Fotografija: James Laxton Glasba: Nicholas Britell Montaža: Joi McMillon, Nat Sanders Igrajo: Mahersala Ali (Juan), Shariff Earp (Terrence), Alex R. Hibbert (Little), Janelle Monae (Teresa), Naomie Harris (Paula), Jaden Piner (Kevin – otrok), Ashton Sanders (Chiron), Jharrel Jerome (Kevin – najstnik) Produkcija: A24, PASTEL, Plan B Entertainment Festivali, nagrade: nagrade oskar 2017: za najboljši film, za najboljšega igralca v stranski vlogi, za najboljši prirejeni scenarij; nagrade zlati globus 2017: za najboljši film – dramo; nagrada AFI 2017: za najboljši film minulega leta; Chicago 2016: nagrada občinstva za najboljši igrani film; Palm Springs 2017: nagrada za najbolj izstopajočo igralsko interpretacijo (Mahershala Ali), nagrada za obetavnega režiserja (Barry Jenkins); Rotterdam 2017: nagrada občinstva Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: Con film

47

Zanimivosti Kdor si je ogledal letošnjo podelitev oskarjev, se najverjetneje še kako dobro spomni, kako drugačna je bila Mesečina od vseh ostalih nominirancev, pa naj je šlo za nominirance v kategoriji najboljšega filma, najboljšega igralca ali pa za najboljšo montažo. V skoraj vseh kategorijah je Mesečina s svojo ustvarjalno ekipo predstavljala nekakšen precedens. Dejstvo, da se je ta mali, neodvisni, igralsko povsem temnopolti in tematsko skrajno nekonvencionalni, za Hollywood skoraj provokativni film znašel med nominiranci, je mnoge osupnilo. Tako se je na podelitvi skoraj vsem zdelo povsem normalno, da je nagrado za najboljši film prejela Dežela la la Damiena Chazella, pa čeprav sta se napovedovalca zmotila. Razlogi za tak odnos večine do tega dela pa so sledeči: v vsej zgodovini podeljevanja teh tako čaščenih kipcev je Mesečina sploh prvi film z izključno temnopolto igralsko ekipo, ki je prejel kipec za najboljši film; prav tako še nikoli tega kipca ni dobil film, ki bi obravnaval homoseksualno oziroma lezbično tematiko; v celotni zgodovini se s kipcem za najboljši film ponaša le eno delo, ki je imelo nižji proračun od Mesečine (Bombna misija Kathryn Bigelow); Joi McMillon je bila prva temnopolta montažerka, ki je bila deležna nominacije za oskarja; in končno, Mahershala Ali je prvi musliman, ki je prejel oskarja za najboljšo vlogo. Po vsem naštetem je verjetno veliko lažje razumeti, zakaj skoraj nihče ni zares verjel, da bi lahko Mesečina – kljub temu da je na stavnicah visoko kotirala – dejansko odnesla katerega izmed kipcev, kaj šele tistega za najboljši film.

48

Zgodba Rosno mladi Chiron, ki z mamo živi v revnih predelih mondenega Miamija, se v zapuščenih poslopjih skriva pred sovrstniki, ki se izživljajo nad njim. Domov se nikoli ne zateče, saj ga boli gledati, kako njegova mama zaradi zasvojenosti z mamili propada pred njegovimi očmi. Tako se zbliža s preprodajalcem Juanom, ki se nanj naveže in do njega pokaže nekaj nedvoumne naklonjenosti in topline.

Preselimo se za nekaj let v prihodnost: Chirom se še vedno najpogosteje skriva pred sovrstniki, ki ga zbadajo in trpinčijo, prav tako pa se izmika domu, kjer njegova mama vse globje drsi v zasvojenost z mamili, svojo razvado pa podpira s prostitucijo. Chiron se zbliža s Kevinom in do njega prične kmalu čutiti nekaj več kot golo prijateljstvo. Vse bolj se zaveda, da ga Kevin tudi fizično privlači. A Kevin se tega ustraši in Chirona zato, da bi se pokazal pred sovrstniki, neusmiljeno pretepe. Znova se za nekaj let premaknemo v prihodnost. Chirom je zdaj odrasel moški. Po dolgem času se znova sreča s svojo materjo. Oba sta se medtem močno spremenila in se zavedla svojih napak. Mama ga prosi odpuščanja. In čeprav je bila bolečina, ki mu jo je s svojim vedenjem zadala, resnično močna in globoka, se Chiron odloči, da ji oprosti. Iskrenost med njima je pristna. To Chirona privede do odločitve, da potrebuje tudi soočenje s Kevinom, saj je v vseh minulih letih med njima ostalo veliko neizrečenega.

Komentar »Na srečo film režiserja in scenarista Barryja Jenkinsa /…/ čisto dobro shaja tudi brez te vsiljene, od zunaj prilepljene ‘dodane vrednosti’, saj gre za delo, ki

v vseh pogledih presega standarde večinske produkcije in zna gledalca pritegniti prav z magijo svojih podob. Čeprav je dogajanje postavljeno v okolje marginalizirane črnske skupnosti, kjer vladata pregovorna revščina in kriminal, se pripoved prefinjeno izogne znanim klišejem in pastem (samo) pomilovanja, uveljavljene dramaturgije nasilja in površne socialne kritičnosti. /…/ Jenkins tenkočutno tke zgodbo o junakovem odraščanju in dozorevanju, vrhunsko vodi igralce skozi izbrane etape njegovega življenja in spne dele v povezano celoto. V izjemnem, domala poetičnem vizualnem slogu, z neogibnimi čustvenimi poudarki, vendar brez solzave ganljivosti, z nezgrešljivim občutkom za uničujoče posledice diskriminacijske politike, vendar brez eksplicitnega obsojanja.

Prava obsodba je namreč film sam, ki stvari prikazuje tako sugestivno, da mu ni treba ničesar pojasnjevati.« Bojan Kavčič, Vklop »Mesečina je izjemna tudi v scenarističnem pogledu, kolikor namreč upošteva in obenem negira ‘klasično’ scenaristično strukturo v treh delih (začetek, sredina, konec), ki so v funkciji zasnove, razvoja in razrešitve dramatične zgodbe. Tudi Mesečina je v treh delih, toda to niso enote dramskega dogajanja, marveč tri obdobja nekega lika, Chirona – otroštvo, adolescenca in odrasla leta (v teh treh obdobjih ga igrajo Alex Hilbert, Ashton Sanders in Trevante Rhodes). In res je, ta obdobja ne minejo brez dramatičnosti in suspenza, le da sta ti kvaliteti prej kot s kakšnim vzročnoposledičnim ali pa tudi aleatoričnim dogajanjem povezani bolj z vrzelmi tako med besedami kot med dejanji

ter med prikazanim in odsotnim. Prav na tak način pa sta obenem povezani z vprašanjem, kaj lahko postane iz fanta, ki ima vse pogoje (revščina, mati je narkomanka in prostitutka, sošolci ga pretepajo, ker ga imajo za ‘pedra’, pošljejo ga v dom za delinkvente), da izgine v podzemlju. V Mesečini ni niti sledu o kakšnem mizerabilizmu, kaj šele o pridigarstvu ali družbeni kritiki; to je ‘rapsodija v črnem’ z nekaj toni, ki dopuščajo, da začetek ni že tudi konec, da neko življenje ni povsem zatrto in zavoženo.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik Izjava avtorja »Avtor igre, ki nam je služila kot izvorni material, je dramatik Tarell McCraney.

Priznati moram, da so me prve informacije, ki so mi jih posredovali o njegovem delu – dejstvo, da gre za relativno kratko, komaj nekaj več kot 40 strani dolgo besedilo, da gre za izrazito nelinearno pripoved, da so skoki v času nepredvidljivi in brez očitnega reda – malce prestrašile. A takoj, ko sem McCraneyjevo dramo pričel brati, sem bil več kot prepričan, da je to delo, ki sem ga tako dolgo iskal – da preprosto hočem po njem posneti film, saj pripoveduje skoraj identično zgodbo o odraščanju, kakršno sem doživel tudi sam, in sicer skoraj v istih ulicah, v katerih sem otroštvo preživel tudi sam.

Ločilo naju je le nekaj ulic. Hodila sva v isto osnovno šolo. In tudi moja mama je bila zasvojena s crackom in kokainom.

Pa ne samo to: v celem filmu bi težko našli prizor z njo, ki ne bi bil opis nekega resničnega dogodka, ki se je pripetil njegovi ali moji mami. McCraney je preprosto spregovoril o vsem tistem, o čemer sem si tudi sam tako dolgo želel 49

spregovoriti. Zame je bila odločitev, da se lotim priredbe njegovega dela, resnično osvobajajoča izkušnja. Sam tako iskreno avtobiografskega besedila nisem bil zmožen ustvariti. Zares težko je iskreno in brez posegov opisati vse sranje, ki se nam je zgodilo v našem življenju. Zame je to storil McCraney, sam pa sem ga le prenesel na veliko platno.« Barry Jenkins, režiser in scenarist Režiser Ameriški neodvisni cineast Barry Jenkins se je rodil leta 1979 v Miamiju na Floridi.

Nase je opozoril že s svojim celovečernim prvencem, bistroumno romantično dramo Medicine for Melancholy (2008).

Sledilo je obdobje, v katerem je sam spisal nekaj scenarijev in z njimi poskušal prepričati potencialne producente, a

50

pri tem ni imel veliko uspeha. Tako je za preživetje nekaj časa delal celo kot mizar. A ker so bile njegove ambicije vendarle večje, nuja po ustvarjalnosti pa velika, je soustanovil marketinško agencijo (Strike Anywhere) in pod njenim okriljem posnel več kratkih filmov. Tako je prislužil dovolj denarja, da se je lahko lotil lastnega projekta: kratkega znanstvenofantastičnega filma z naslovom Remigration, v katerem spregovori o spreminjanju urbane in s tem tudi socialno-družbene pokrajine.

Ta projekt vzbudi zanimanje odgovornih pri HBO-ju, ki mu ponudijo scenaristično sodelovanje pri priljubljeni in kritiško hvaljeni seriji Ostali (The Leftovers).

Mesečina je njegov prvi celovečerni film po osmih letih, z njim pa se je uveljavil kot eden pomembnejših ustvarjalnih glasov svoje generacije.

23. in 27. februar 2018

Molk

(Silence, ZDA, Tajvan, Mehika, 2016, barvni, 161 min.)

Režija: Martin Scorsese Scenarij: Jay Cocks, Martin Scorsese (po istoimenski literarni predlogi Shusakuja Enda) Fotografija: Rodrigo Prieto Glasba: Kathryn Kluge, Kim Allen Kluge Montaža: Thelma Schoonmaker Igrajo: Andrew Garfield (Rodrigues), Adam Driver (Garupe), Liam Neeson (Ferreira), Tadanobu Asano (prevajalec), Ciaran Hinds (oče Valignano), Yosuke Kubozuka (Kichijiro), Yoshi Oida (Ichizo), Shinya Tsukamoto (Mokichi), Issey Ogata (stari samuraj/Inoue), Nana Komatsu (Monica/Haru), Ryo Kase (João /Chokichi) Produkcija: Cappa Defina Productions, CatchPlay, Emmett/Furla/ Oasis Films (EFO Films), Fábrica de Cine, IM Global, SharpSword Films, Sikelia Productions Festivali, nagrade: nagrade AFI 2017 (Ameriške filmske akademije): nagrada za film leta; film je prejel še vrsto anglosaksonskih medijskih oziroma strokovnih nagrad, ki jih podeljujejo različna kritiška ali filmska združenja (nagrado bostonskih filmskih kritikov spletnih medijev, združenja dallaških filmskih kritikov, nagrado mednarodnega cinefilskega združenja in podobne) Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

51

Zanimivosti Martin Scorsese izhaja iz tradicionalne italijanske katoliške družine, ki se je dve generaciji pred njegovim rojstvom v Združene države preselila iz okolice Palerma. V njihovi družini je imela vera eno osrednjih vlog, zato ni presenetljivo, da je tako tudi v Scorsesejevem opusu.

Molk je pravzaprav zaključek njegove neformalne trilogije, ki jo je posvetil religioznim figuram, spopadajočim se z dvomi in prespraševanji svoje vere.

Govorimo seveda o ciklu, v katerega nas je vpeljala Zadnja Kristusova skušnjava iz leta 1988 in ki se je nato nadaljeval s Kandunom, svojskim portretom 14. dalajlame, tibetanskega verskega voditelja Tenzina Gyatsa. Scorsese se je tako na snemanje Molka pričel pripravljati že v začetku 90-ih let, a projekta mu zaradi različnih razlogov (predvsem nepripravljenosti financerjev za produkcijo filma) ni uspelo pripeljati do realizacije. Tako je bilo vse do Volka z Wall Streeta, po katerem je Scorsese postavil ultimat – ali bo moj naslednji film Molk ali pa bom prenehal snemati.

Tega so se seveda vsi ustrašili in tako je Scorsese lahko končno posnel svoj morda najbolj osebni in intimni projekt.

Zgodba Sedemnajsto stoletje, čas japonskega preganjanja krščanske vere. Mlada idealistična jezuitska duhovnika se izkrcata na neizprosni obali japonskega podeželja. Prišla sta, da bi poiskala svojega nekdanjega mentorja, ki je tamkaj širil krščanstvo, zdaj pa naj bi se odpovedal svoji veri in postal budist.

Mladeniča se znajdeta v skrivnostni deželi, ki je ne razumeta, z vodnikom, ki mu ni moč povsem zaupati. V naslednjih mesecih postaneta priči dogodkov, ki 52

globoko zamajejo temelje njune vere.

Komentar »Molk iz naslova je molk Boga, kot ga sprva občuti Rodrigues, ko je postavljen pred največjo preizkušnjo svoje vere. Pa Bog res molči? Ali je zanj, s tem pa seveda za vsakega verujočega posameznika, vprašanje zunanje potrditve vere res bistveno vprašanje? In kdo pravzaprav resnično molči, ko molči Bog? Konec koncev dobrega in zla ne povzroča Bog, ampak človek. Scorsesejev Molk /…/ na ta vprašanja odgovarja z – molkom.

Natančneje: odgovarja z vizualno preprostim, počasnim in temačnim ter obenem nežnim in sočutnim filmom.

Ter predvsem s tako teološkim kot teleološkim disputom in kontemplacijo, ki nikamor ne hitita in se ne menita za gledalčeva pričakovanja. Vprašanje smiselnosti vere in trpljenja, še zlasti pa vprašanje vere v svetu, ki se ne zmeni (več) za vero, je lahko obenem vznemirljiv filozofsko-šahovski spopad, lahko pa je seveda tudi zelo intimna duhovna in čustvena izkušnja skrivnosti vere same. Scorsese z Molkom razpre oba horizonta – od posameznega gledalca pa je odvisno, kateri ga bo angažiral.« Ženja Leiler, Delo »Scorsesejevo mojstrstvo je v tem, da ob pomoči osupljive palete Rodriga Prieta vizualno na moč elegantno spaja japonsko asketsko lepoto in katoliško ikonografijo s skoraj janzenistično strogostjo in zadržanostjo. Gibson je pri Kristusovem pasijonu dosegel transcendenco s filmsko ekscesnim prikazom telesnega nasilja, ob Molku pa se velja prej spomniti na diametralno nasprotni primer – Scorsesejev Čas nedolžnosti iz leta 1993, v katerem je

virtuozno prefinjeno prikazano, kako neusmiljeni so lahko družbeni obredi in norme.« Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija – ARS (Gremo v kino) Izjava avtorja »Snov Endove knjige je del mojega življenja že od zelo mladih let. Odraščal sem v pobožni katoliški družini in bil tesno vpet v religijo. Moj temelj je še vedno rimskokatoliška duhovnost, v katero sem bil potopljen kot otrok, duhovnost, ki je globoko povezana z vero. /…/ Molk je zgodba o človeku, ki se dokoplje do bolečega spoznanja, da je božja ljubezen skrivnostnejša, kot je verjel, da Bog človeku in njegovim odločitvam prepušča veliko več, kot si mislimo, in da je Bog vedno ob nas, pa čeprav molči. /.../ Menim, da je Rodrigues dejansko našel resnico krščanstva. Tisto idejo o nesebičnosti in sočutju, ki smo jo iskali. Vem, da to zdaj najbrž ni moderno, a film govori o sočutju, o spoštovanju drugih ljudi, o spoštovanju drugih kultur in o tem, da drugim ne smemo vsiljevati svojih vrednot.« Martin Scorsese, režiser in soscenarist Režiser Martin Scorsese se je leta 1942 rodil v New Yorku. Nase je opozoril že s prvencem Kdo trka na moja vrata (Who’s That Knocking at My Door?, 1967), s katerim je pritegnil pozornost Rogerja Cormana, ki mu je nato zaupal režijo filma Boxcar Bertha (1972), pravi preboj na filmsko sceno pa mu je prinesla njegova prva sodobna urbana kriminalna drama Ulice zla (Mean Streets, 1973). Tematika mafije se pojavlja skozi vso režiserjevo kariero, najbolj celostno v filmih Dobri fantje (Goodfellas, 1990, srebrni lev

za najboljšo režijo) in Kazino (Casino, 1995). Z nekaterimi filmi, predvsem z epsko dramo o življenju Jezusa Kristusa in njegovem boju z notranjimi demoni in skušnjavami Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988), je dvignil nemalo prahu, z mnogimi kultnimi klasikami pa je navdušil tako kritike kot gledalce.

Mednje lahko štejemo filme Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), Scorsesejevo z zlatim globusom za najboljšo režijo nagrajeno vizijo nastanka New Yorka Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002), s petimi oskarji ovenčano biografijo ekscentričnega inovatorja Howarda Hughesa Letalec (The Aviator, 2004), s štirimi oskarji nagrajeno Dvojno igro (The Departed, 2006) ter film Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013), portret kontroverznega brokerja Jordana Belforta, v katerem je ob Leonardu DiCapriu nastopila tudi Katarina Čas. Scorsese pa ni bil priljubljen samo pri ameriških kritikih, kultni status je hitro začel dobivati tudi v Evropi. Prvo nominacijo za cansko zlato palmo si je prislužil z dramo Alice ne živi več tukaj (Alice Doesn’t Live Here Anymore, 1974), zlato palmo pa je prejel dve leti kasneje za film Taksist (Taxi Driver, 1976). Tretjič se je v Cannesu pomeril s satiričnim filmom Kralj komedije (The King of Comedy, 1982), črno komedijo na temo ameriške kulture medijev in poveličevanja zvezdništva, leta 1986 pa je za Idiotsko noč (After Hours, 1985), nenavaden, manični sprehod po nočnih ulicah New Yorka, prav tam prejel nagrado za najboljšo režijo. S psihološkim trilerjem Rt strahu (Cape Fear, 1991) je tekmoval na festivalu v Berlinu, s portretom newyorške visoke družbe dvajsetih let dvajsetega stoletja Čas nedolžnosti (The 53

Age of Innocence, 1993) pa na festivalu v Benetkah. Scorsese je med drugim posnel tudi nekaj dokumentarcev, med njimi vrsto glasbenih, denimo Zadnji valček (The Last Waltz, 1978), z grammyjem nagrajeni No Direction Home: Bob Dylan (2005) in poklon skupini The Rolling Stones Shine a Light (2008). Nekaj dokumentarcev je posvetil tudi filmski umetnosti – leta 1996 je po naročilu Britanskega filmskega inštituta in v sorežiji z Michaelom Henryjem Wilsonom ob stoletnici rojstva filmske umetnosti posnel štiriurni dokumentarec A Personal Journey with Martin Scorsese Through American Movies, leta 2001 pa dokumentarec, ki ljubeče popisuje njegovo ljubezen do italijanske kinematografije Il Mio Viaggio in Italia.

54

Med letoma 2010 in 2014 je za televizijsko hišo HBO posnel pilotno epizodo in produciral serijo Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), razkošno gangstersko dramo o času prohibicije leta 1920 v Atlantic Cityju, ki je prejela kar dvanajst emmyjev in zlati globus za najboljšo dramsko serijo. Leta 1997 je prejel nagrado za življenjsko delo Ameriškega filmskega inštituta, leta 2012 pa BAFTO za življenjsko delo. Je tudi ustanovitelj in vodja neprofitne organizacije The Film Foundation, ki se posveča varovanju in ohranitvi filmske dediščine. Njegov zadnji film Molk je bil premierno prikazan v Vatikanu.

2. in 6. marec 2018

Bravo!

(Aferim!, Romunija, Bolgarija, Češka, 2015, čb, 106 min.)

Režija: Radu Jude Scenarij: Radu Jude, Florin Lăzărescu Fotografija: Marius Panduru Glasba: Antonie Pantoleon-Petroveanu, Trei Parale Montaža: Catalin Cristutiu Igrajo: Teodor Corban (Costandin), Mihai Comanoiu (Ionita), Cuzin Toma (Carfin), Alexandru Dabija (Iordache), Alberto Dinache (Tintiric), Aleksandru Dabija (bojar), Victor Rebengiuc (obrtnik), Luminita Gheorghiu (obrtnikova žena) Produkcija: HI Film Productions, Klas Film, Endorfilm, EZ Film Festivali, nagrade: Berlin 2015: srebrni medved za najboljšega režiserja; Peking 2015: nagrada tiantian za najboljšo fotografijo (Marius Panduru); Cork 2015: nagrada žirije mladih za najboljši celovečerni film; IndieLisboa 2015: velika nagrada mesta Lizbona za najboljši film, nagrada distributerjev; Namur 2015: nagrada zlati bayard za najboljšo fotografijo; Sofia 2015: nagrada mesta Sofia – posebna omemba Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

55

Zanimivosti Vlaška, del ozemlja današnje Romunije, kamor je postavljena zgodba filma, je na začetku devetnajstega stoletja doživljala velike družbene spremembe, ki pa so v zavest prebivalstva pronicale skrajno počasi. Med letoma 1828 in 1834 je ozemlje, ki je bilo prej pod vladavino otomanskega imperija, okupirala Rusija in po pokrajini sta se skupaj s francosko govorečo evropsko vojsko razširili tudi francoska moda in kultura. Toda medtem ko so mladi odhajali študirat v velika evropska mesta, je doma še vedno vladal svet tradicije in cerkvenih dogem, poln predsodkov, rasizma in izkoriščevalskih razmerij. Cerkev, ki so ji novonastala podjetja in trgovine prihajajočih Judov začele odžirati kruh, je o prišlekih širila zlonamerne zgodbe. Ženske so bile še vedno v nezavidljivem položaju – v primeru prešuštništva so bile denimo kaznovane le one, medtem ko so bili njihovim možem tovrstni ‘grehi’ hitro spregledani. Ne le to – možem je bilo celo dovoljeno na najbolj krute načine kaznovati ljubimce svojih žena. Najbolj degradirana, povsem brezpravna skupina pa so bili Romi, ki so bili na Vlaškem v tistem času sužnji in so osvoboditev dočakali šele leta 1856. Film Bravo! predstavi družbo, ki nepravičen družbeni red dojema kot nekaj ‘naravnega’ in ‘od Boga danega’.

Formalno, s svojo ikonografijo in z osnovno pripovedjo o možu postave, ki lovi zlikovca, da bi ga pripeljal pred obličje pravice, spominja na ameriški vestern, a vstopa tudi v kritični dialog z romunsko literaturo, saj velik del dialogov povzema po zgodovinskih virih in literaturi – tako ljudski kot avtorski.

56

Zgodba Romunija, 1835. Lokalni bojar najame žandarja Costandina, da poišče pobeglega sužnja Carfina, ki naj bi onečastil njegovo soprogo. Constandin se skupaj s petnajstletnim sinom odpravi na nenavadno popotovanje, na katerem sreča pisano paleto likov različnih narodnosti in veroizpovedi – Turke, Ruse, Romune, Madžare; kristjane, Jude in Rome. Izkušen, kot je, kaj hitro najde ubežnika, ki se skriva skupaj z dečkom Tintiricom, in ga privede nazaj, da bi prejel zasluženo plačilo. Radu Jude skozi tragikomiko raziskuje pozno fevdalno obdobje svoje domovine, zaznamovano s suženjstvom Romov – temo, o kateri nihče ne želi govoriti, čeprav še vedno vpliva na družbene razmere današnje Romunije.

Komentar »Ne le da je posnet na 35-milimetrski filmski trak, v črno-beli tehniki in ‘staromodnem’ slogu, marveč hkrati nastopa kot nekakšen križanec med klasičnim vesternom in filmom ceste, ki se pretežno mučne tematike loteva z dobršno mero obešenjaškega humorja.

Vse skupaj je temeljito premišljeno in domišljeno, predvsem pa režijsko, igralsko ter vizualno vrhunsko izpeljano. /…/ Radu Jude nam slika svet, ki je z eno nogo še v ‘naravnem stanju’, v domala arhaičnem neredu, svet, kjer zakoni urejajo le najbolj temeljne odnose /…/, nasprotno pa je slika sama čudovito urejena, precizno strukturirana, s sijajno poudarjenimi kontrasti v upodabljanju človeške bede. Predsodki in sovražnost do drugih in drugačnih, ki se med pripovedjo včasih kažejo v naravnost burleskni obliki, se v sklepnem delu razkrijejo na najbrutalnejši način.

Brez patetike, preprosto in boleče učinkovito.« Bojan Kavčič, Vklop »Bravo! se namreč prične v maniri največjih klasik žanra, z osamljenima jezdecema, ki po od sonca ožgani pokrajini preganjata domnevnega zlikovca. Kljub temu se Judejev film pravzaprav sploh ne oddalji od siceršnjega idejno tematskega horizonta romunskega novega vala.

Jude pravzaprav njegove tendence le domiselno osveži in celo potencira.

Z obratom v bolj oddaljeno poglavje romunske zgodovine se ne odreče refleksije aktualnih družbenih anomalij, prej nasprotno. V njem išče primarni izvor teh, v prvi vrsti netolerance na nacionalni ravni ter družbenih stereotipov, ki botrujejo stigmatizaciji določenih družbenih skupin, in hkrati obuja spomin na tabuizirano in zavestno pozabljeno obdobje romunske zgodovine. K temu dodajte zadržani, a žmohtni humor, izjemno režijo množičnih prizorov ter osupljivo črnobelo fotografijo. In kmalu se bo vsak gledalec zavedel, da gleda sodobno klasiko, pravo malo mojstrovino.« Denis Valič, Radio Slovenija – ARS (Gremo v kino)

Režiser Radu Jude se je rodil leta 1977 v Bukarešti. Diplomiral je na filmski smeri Univerze za medije v Bukarešti. Po vrsti večkrat nagrajenih kratkih filmov in oglasov je leta 2009 posnel svoj celovečerni prvenec Najsrečnejše dekle na svetu (Cea mai fericitã fatã din lume), tragikomično pripoved o mladem dekletu, ki si v igri na srečo pribori nov avtomobil, kar pa vnese razdor v njeno družino. Film je bil nagrajen na festivalih v Sundanceu in Berlinu, videli pa smo ga tudi pri nas, tako v okviru festivala LIFFe kot na sporedu Kinodvora. Tri leta pozneje si je Jude za družinsko dramo Vsi v naši družini (Toată lumea din familia noastră), ki je bila premierno prikazana v okviru berlinskega Foruma, prislužil nagrado na sarajevskem festivalu, leta 2015 pa je v Berlinu za zgodovinsko dramo Bravo! prejel srebrnega medveda za najboljšo režijo. Lansko leto smo si na festivalu LIFFe lahko ogledali tudi njegov zadnji celovečerec Ranjena srca (Inimi cicatrizate), dramo o na smrt bolnem mladeniču, ki z močjo uma kroti telesno nemoč – film je bil nagrajen na festivalih v Locarnu in Mar del Plati.

Izjava avtorja »Ko govorimo o preteklosti, pravzaprav govorimo o našem pogledu nanjo.

Mislim, da ima film sposobnost pogleda na stvari z določene distance, lastnost, ki gledalcu dovoli objektivno gledišče o pripovedi in izoblikovanje lastnega mnenja.« Radu Jude, režiser in soscenarist

57

9. in 13. marec 2018

Safari

(Safari, Avstrija, 2016, barvni, 91 min.)

Režija: Ulrich Seidl Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz Fotografija: Wolfgang Thaler Montaža: Christof Schertenleib Nastopijo: Gerald Eichinger, Eva Hofmann, Manuel Eichinger, Tina Hofmann, Manfred und Inge Ellinger, Marita und Volker Neemann, Markolf Schmidt, Eric Müller Produkcija: Ulrich Seidl Film Produktion Festivali, nagrade: Benetke 2016; Toronto 2016; London 2016; Bergen 2016; Tokio 2016; Tajvan 2016; Rotterdam 2017; FDF, Ljubljana 2017; nominacija za avstrijsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Demiurg

58

Zanimivosti Nobenega dvoma ni, da je bila tudi v Safariju ena glavnih preokupacij Ulricha Seidla, tega provokativnega in neizprosnega kritika njemu tako »ljubega« avstrijskega srednjega razreda, uperiti kritični pogled predvsem v njegovo domače družbeno okolje. Pa vendar tokrat ni mogoče spregledati, da si Seidl zastavlja tudi nekaj širše vprašanje, in sicer, zakaj ljudje sploh ubijajo, če za to ni prav nobene potrebe.

Da bi poiskal ta odgovor, se je Seidl odpeljal v Južnoafriško republiko in Namibio, kjer obstajajo prav posebni lovni »rezervati«, ki pa niso namenjeni petičnežem in bogatunom, ki se hočejo bahati z noro dragimi trofejami levov, leopardov, slonov, bizonov in nosorogov, temveč so prirejeni za »malega človeka«, slehernika, ki bi rad izkusil strast ubijanja iz golega užitka. Te farme premorejo »cenovno dostopne« divje živali, ki jih ti sleherniki lahko hladnokrvno ubijejo za srednjemu razredu primerne zneske.

Zgodba Seidl nadaljuje tradicijo dokumentarcev, v katerih rojake Avstrijce prikazuje v bizarnem in moralno spornem kontekstu.

Safari govori o pobijanju divjih živali v Afriki, ki je v 21. stoletju postalo dosegljivo tudi za srednji razred, kar usodno razširi koncept postkolonializma v Afriki, saj zdaj naravnih bogastev Črne celine ne redčita le bogata aristokracija in industrija, temveč tudi njuna tradicionalna opozicija.

To je film o »počitniškem pobijanju« v nadzorovanem okolju, kjer divje živali, ki bodo postale trofeje na stenah avstrijskih stanovanj, nimajo nobenih možnosti.

Komentar »Kljub obilici

absurdnega

lovskega

žargona in resničnih satiričnih situacij, značilnih za Seidlov mračni humor – lovci v praznih pokrajinah s pivom v roki in napol dremajoč ure in ure čakajo na plen – se Safari izkaže za eno režiserjevih najtemačnejših del, tako zaradi hladnokrvne nepristranskosti, s katero se osredotoči na spolni vidik ritualnega ubijanja (ki kljub temu deluje izrazito odbijajoč), kot tudi zaradi portreta (manj odkrito satiričnega kot v filmu Paradiž: Ljubezen, a nič manj vznemirjajočega) še vedno trajajoče kolonizacije. /…/ Seidlova skrita kritika bo seveda požela manj pozornosti kot domnevno negledljiva vsebina: zgroženi vzkliki se zdijo neizogibni, distribucijske možnosti pa so slabe vpričo politično korektne in hipokritske diskusije, ali je prav prikazovati dejansko ubijanje živali /…/.

To mimogrede dokazuje, da je Seidlova metoda še vedno pomembna (in da še vedno razvnema), čeprav bi bil že skrajni čas za razpravo, zakaj gre preprosto za izjemnega filmskega ustvarjalca – kar znova potrjuje pričujoči film.« Christoph Huber, Cinema Scope »Nemalo je groteske v ubijanju živali, ki nima nobene zveze s prehranjevanjem ali preživetjem, v katerem ni niti adrenalina kake resne nevarnosti; užitek, ki ga protagonisti izkusijo pri‘uplenjenju kosov’ (kodificirano besedišče evfemizmov, ki ga uporabljajo lovci, je poglavje zase), na platnu ostaja na deklarativni ravni. V resnici so večino časa videti kot zdolgočaseni turisti, ki v obmorskem hotelu z menija prebirajo dnevno ponudbo (impala, 800 evrov; gnu, 1.200 evrov). Repetitivne sekvence dosežejo vrhunec v prizorih agonije umirajoče žirafe, naknadnega razčetverjenja njenega trupla in nazadnje s portreti 59

domorodcev, talcev v tem groteskno preživelem modelu kolonializma, ki stoično žvečijo ostanke, ki jih beli lovec ni potreboval za okrasitev svoje stene (in krepitev lastnega ega). Safari je morda za odtenek manj klavstrofobičen film, kot smo jih od režiserja navajeni (predvsem po zaslugi prostrane pokrajine, ki jo lepo kadrira Seidlov stalni sodelavec, direktor fotografije Wolfgang Thale), je pa zato nihilistična vizija človeštva, izražena bolj kot kadar koli prej.

Ogled filma v celoti bodo zmogli samo gledalci z močnimi želodci. Težko se je slepiti, da je Seidl posnel ‘samo’ satiričen portret krvoželjnih ljubiteljskih lovcev, ne pa nastavil zrcala celi rasi krvnikov in uničevalcev. Je res treba od blizu spremljati agonijo umirajoče živali – eden najhujših prizorov, kar sem jih kdaj videla na filmu –, da bi dojeli tisto staro resnico o tem, katera zver je v resnici najkrvoločnejša? Safari na svetovno industrijo lova ne bo imel nobenega vpliva. A prav je, da ne odvrnemo pogleda.« Ana Jurc, MMC RTV Slovenija Izjava avtorja »Želel sem odkriti in prikazati, kaj ljudi navduši za lov in zakaj lahko z njim postanejo celo obsedeni. Kaj ljudi žene, da se odpravijo na počitnice ubijat živali? Da bi odgovoril na to vprašanje, sem moral najti ljudi, ki hodijo v Afriko zaradi prepričanja in ki bi bili pripravljeni svoja dejanja zagovarjati ter jih pokazati pred kamero. /…/ To je bilo tudi zame nekaj novega: vedel sem za lovce, ki so ubijali živali, nisem pa še slišal za pare in družine, ki bi se po dobrem strelu drug drugemu vrgli v objem, se poljubljali in si

60

čestitali. Zdi se, kot bi bilo dejanje uboja zanje nekakšna čustvena sprostitev. Tako je Safari postal tudi film o ubijanju. O ubijanju za zabavo, ne da bi človek pri tem sam sebe spravil v nevarnost. /…/ Humor je pomemben element vseh mojih filmov, ni odvisen od teme in se pojavi tudi v Safariju. Ampak rekel bi, da je Safari razmišljajoč, za nekatere celo zelo žalosten film. In veliko gledalcev bo zapustilo dvorano, še preden se bo končal, ker nočejo gledati mrtvih živali.« Ulrich Seidl, režiser in soscenarist Režiser Ulrich Seidl se je rodil leta 1952 na Dunaju. Ob Michaelu Hanekeju velja za enega najpomembnejših, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Ta ugled, ki mu je nakopal prav toliko gorečih privržencev kot strastnih nasprotnikov, je dosegel že s svojimi dokumentarnimi filmi, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prinesli oznako dostojnega naslednika Wernerja Herzoga.

Leta 2001 je posnel prvi celovečerni igrani film Pasji dnevi (Hundstage) in zanj v Benetkah prejel posebno nagrado žirije.

Nič manj kontroverznemu drugemu celovečercu Uvoz – izvoz (Import/Export) je sledila uspešna in večkrat nagrajena trilogija Paradiž (Paradies, 2012/2013). Vsi deli trilogije so bili premierno prikazani v tekmovalnih sporedih najpomembnejših svetovnih festivalov: v Cannesu, Benetkah in Berlinu. Pred dvema letoma smo si v Kinodvorovem rednem sporedu lahko ogledali dokumentarec V kleti (Im Keller, 2014), v katerem je Seidl razkril, kaj Avstrijci počnejo v svojih kleteh v prostem času.

16. in 20. marec 2018

Suburra

(Suburra, Italija, Francija, 2015, barvni, 130 min.)

Režija: Stefano Sollima Scenarij: Carlo Bonini, Giancarlo de Cataldo, Stefano Rulli, Sandro Petraglia (po istoimenski literarni predlogi Carla Boninija in Giancarla de Catalda) Fotografija: Paolo Carnera Glasba: Pasquale Catalano Montaža: Patrizio Marone Igrajo: Pierfrancesco Favino (Filippo Malgradi), Greta Scarano (Viola), Jean-Hugues Anglade (kardinal Berchet), Alessandro Borghi (št. 8), Elio Germano (Sebastiano), Giulia Gorietti (Sabrina), Claudio Amendola (Samuraj), Lidia Vitale (žena Malgradija) Produkcija: Cattleya, Rai Cinema, La chauve souris Festivali, nagrade: nagrade berenice 2016: nagrada berenikini lasje za najboljšo scenografijo; nagrade italijanskega sindikata filmskih kritikov 2016: srebrni trak za najboljšo scenografijo (Paki Meduri), srebrni trak za najboljšo stransko igralko (Greta Scarano); Tokio 2016; Sydney 2016; Melbourne 2016; Perth 2016; München 2016; Nova Zelandija 2016 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

61

Zanimivosti Suburra ni nobeno mestece današnje Italije ali neki izmišljeni izraz za z mafijo prežeta predmestja južnoitalijanskih mest. Izraz izhaja iz časov antičnega Rima, v katerem so tako poimenovali po površini nadvse obsežno in gosto naseljeno četrt antičnega Rima, ki se je raztezala od vznožja rimskih gričev Qurinale in Viminale pa vse do vznožja najvišjega in najbolj obsežnega med sedmimi rimskimi griči, Esquilina. Tu, v »dolini«, med nekaterimi najpomembnejšimi rimskimi spomeniki in na drugi strani sedeži najpomembnejših rimskih javnih služb, je v bedi in umazaniji živel mestni lumpenproletariat. Zato ima izraz suburra še danes v pogovornem jeziku splošni pomen razuzdanega in razvpitega kraja, prizorišča kriminala in nemoralnosti.

Zgodba To je zgodba o tesnih vezeh med organiziranim kriminalom in politiko v Rimu leta 2011. Gangster, znan pod vzdevkom Samuraj, bi se rad polastil priljubljenega obmorskega predmestja Rima in ga počasi spremenil v novi Las Vegas. Poveže se s krajevnimi mafijskimi šefi, ki pozabijo na svoje stare zamere in se odločijo sodelovati pri tem ambicioznem načrtu, ki bi vsem lahko prinesel veliko koristi. Vsi se zavedajo, da bo treba pridobiti podporo mestnih politikov, a to v preteklosti še nikoli ni bil prav poseben problem, saj jih je večina pohlepnih in nemoralnih, zato jih s primerno podkupnino ni težko pridobiti na svojo stran. Toda načrt se prične nepredvidoma zapletati, in to celo s hudimi posledicami. Nastali položaj poskuša izkoristiti Manfredi, 62

vodja skupine ciganov, ki si želi, da bi si v svetu organiziranega kriminala izboril svoj prostor in se povzpel čim više, ne glede na ceno, ki bi jo za to moral plačati.

Komentar »Suburra je zadihani, nervozni, somračni, apokaliptični noir: papež Benedikt ravno sestopa, Berlusconi odstopa, Rim utaplja srdit naliv, Suburra, rimski kvartir, sicer starodavno stičišče visoke politike in nizkih nagonov, pa izgleda kot babilonski stolp, v katerem skušajo politiki, gangsterji, oderuhi, špekulanti, oportunisti, primahuni, eks teroristi, kšeftarji in džankice, ki jih kot posrednik povezuje Samuraj (Claudio Amendola), lokalni gangster, svoje vnetljive interese spremeniti v Las Vegas. Suburra, hladnokrvni twister, je vivisekcija korupcije, ki je ne bi izpral sodni dan, pohlepa, ki pije kri, moralnega hazarda, ki bi iztiril stoletje, navzkrižij interesov, ki jih preplavlja navzkrižni ogenj podzemlja, in ekstremne noči sveta, v kateri vsi nestrpno čakajo, da se bo rodilo nekaj starega, ne pa novega.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Režiser serije Gomora Stefano Sollima je ustvaril izjemno mafijsko dramo, ki se vrti okoli rimske politične in kriminalne elite.

Drzen in brutalen italijanski triler.« Peter Bradshaw, The Guardian »Smrt zaradi mamil in prostitucija sta bili redko tako glamurozni kot v napetem trilerju, s katerim nam Stefano Sollima postreže po prvencu Vsi policaji so barabe.

Celo v deželi Bunga Bunga se lahko zgodi, da se ženska izkaže za sposobno lastnega razmišljanja in ukrepanja.« Tara Brady, The Irish Times

Izjava avtorja »Na projektu smo resda pričeli delati že pred časom, a mislim, da njegova aktualnost ni časovno zamejena, pač pa izhaja prej iz samega žanra, ki smo ga izbrali za formalni okvir, iz dejstva, da gre bolj za alegorično kot realistično pripoved. Gre za zgodbo o zlorabi oblasti, ki z enako silovitostjo deluje danes, kot bo delovala tudi čez dvajset let. /…/ Sam sem prepričan, da sta pri filmski pripovedi pomembni predvsem dve zadevi: scenaristični tekst in igralci.

Projekta, v katerem ta elementa ne bi bila dodelana do potankosti, se ne bi nikoli lotil. Tudi zato od sodelavcev terjam, da v izbor igralcev vložijo vse in še več.

Poiskati namreč moramo nadarjene igralce, najprimernejše za naše like, pa čeprav še zdaleč niso uveljavljeni igralci. A tudi na tiste že uveljavljene ne smemo pozabiti. Igralska ekipa mora biti vedno organsko sestavljena in brez vnaprejšnjih podeljevanj statusa zvezdnikov.« Stefano Sollima, režiser

Režiser Stefano Sollima se je rodil leta 1966 v Rimu. Sollima v nasprotju z večino svojih kolegov sovrstnikov nima formalne filmske izobrazbe, pač pa je prav vse svoje znanje pridobil neposredno na filmskih prizoriščih, saj je že od mladih nog spremljal svojega očeta, Sergia Sollimo, režiserja nekoč nadvse priljubljene serije o Sandokanu. Sprva je posnel nekaj ne najbolj opaženih kratkometražnih filmov, se nato posvetil delu snemalca in snemal za številne svetovne TV-postaje (predvsem ameriške), konec 90-ih let pa pričel za italijansko nacionalno TV RAI snemati žajfnice (Un posto al sole, 1999) ter nato tudi krimi nadaljevanke (La squadra, 2003–2007). Pri tem je brez večjih uspehov vztrajal vse do leta 2008, ko je končno lahko uresničil projekt, ki mu je blizu: TV-serijo Romanzo criminale, ki je naletela na ugoden kritiški odziv.

Uspeh mu je omogočil, da se je lotil režije svojega celovečernega prvenca, filma ACAB – All Cops Are Bastards, in kmalu zatem še TV-serije Gomora – La serie, ki je jahala na izjemnem uspehu Garronejevega istoimenskega filma.

Suburra je njegov drugi celovečerni film.

63

13. in 17. april 2018

Dunkirk

(Dunkirk, ZDA, Velika Britanija, Francija, Nizozemska, 2017, barvni, 106 min.)

Režija: Christopher Nolan Scenarij: Christopher Nolan Fotografija: Hoyte Van Hoytema Glasba: Hans Zimmer Montaža: Lee Smith Igrajo: Tom Hardy (Farrier), Cillian Murphy (tresoči se vojak), Kenneth Branagh (komandant Bolton), Mark Rylance (g. Dowson), Harry Styles (Alex), James D’Arcy (polkovnik Winnant), Aneurin Barnard (Gibson), Jack Lowden (Collins), Fionn Whitehead (Tommy), Barry Keoghan (George) Produkcija: Syncopy, Warner Bros, Dombey Street Productions, Kaap Holland Film Festivali, nagrade: London 2017 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

64

Zanimivosti Le malokdo je pričakoval, da se bo Nolan, eden najuspešnejših sodobnih hollywoodskih režiserjev, po nizu fantastičnih in znanstvenofantastičnih uspešnic (od trilogije o Vitezu teme prek Izvora pa vse do Medzvezdja) usmeril v zgodovino, v resnični dogodek, ki je imel eno ključnih vlog v drugi svetovni vojni: evakuacijo britanskih vojakov iz francoskega obalnega mesteca Dunkerque. A ta dogodek, ki s čisto vojaškega vidika ni bil ravno zmaga, temveč umik, ga je menda preganjal že od otroštva. Pa vendar, kljub temu in kljub dejstvu, da se je pri snovanju zgodbe v največji možni meri oprl na priznanega svetovalca za zgodovinska dejstva, na Joshuo Levina, avtorja znamenite knjige Forgotten voices of Dunkirk, ne gre pričakovati klasične zgodovinske drame. Nasprotno, njegova vizija Dunkirka je izrazito filmska, pristni kinematografski dogodek, ki gledalca silovito pograbi in povleče v svoj svet.

Pri takem pristopu pa je tudi poraz moč prikazati kot veličastno zmago.

Zgodba Maj 1940, druga svetovna vojna. Nacisti so obkrožili francosko pristaniško mesto Dunkirk (Dunkerque) in z letaki tamkajšnjim prebivalcem in vojakom napovedujejo njihov na videz brezupen položaj. Zaradi sovražne vojske na eni strani in morja na drugi strani se zdi, kot da ni možnosti za preživetje.

Toda v Veliki Britaniji pripravljajo drzno reševalno akcijo, v uspeh katere sprva verjame zelo malo posameznikov. Kljub temu pa se nekaj pogumnih moških poda v boj, da bi rešili svoje tovariše. Na plažah pred Dunkirkom namreč 400.000 mož čaka na njihovo pomoč.

Komentar »V Nolanovem Dunkirku – babilonsko mozaičnem, ledeno nelinearnem, morasto distopičnem, intenzivnem kot Sicario, kinetičnem in že kar panfilmskem, posnetem s perspektive morja, ribiške ladje (Mark Rvlance), neba, na katerem Tom Hardy tolče nemške lovce, in obale, kjer zavezniška vojska pod nemo taktirko Kennetha Branagha agonično čaka na odrešilne rušilce – izgleda kot Titanik. /…/ Christopher Nolan ustvari šekspirjanski Grand Guignol, v katerem nihče ne ve, kaj se dogaja, a je vsem jasno, da tisti, ki bodo to preživeli, ne bodo nikoli več povsem pri sebi. Dunkirk, ki vojne akte prikazuje kot filmske akte (film je vojna, vojna je film), izgleda kot totalni film, ki skuša izumiti svojo atomsko bombo.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Ko gre za preživetje, ni junakov. Je pa nekaj junaških trenutkov, v katerih nastopijo britanski piloti v spopadu z nemškimi bombniki in lovci. Film namreč prepleta trojno dogajanje: na obali, na morju (utapljanje ladij, reševalne ribiške barke) in v zraku, in to veliko bolj prek situacij (strahotnih, pogumnih, obupanih, sebičnih in nesebičnih) kakor pa posameznih usod ali likov. Predvsem pa vse to počne na tako čutno nazoren način, tako masivno, fizično in mučno navzoče, kot da smo sami tam.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik »Nolan, ki je obrtniško mojstrstvo zlaganja zgodbe kot origamija prikazal že s trilerjem Memento, še preseže prejšnje dosežke, saj vzporedno spremljamo tri zgodbe, ki trajajo različno dolgo (teden, dan, uro), a se navezujejo in na koncu zaključijo v celoto. Igra je 65

odlična, junaki pa predstavljeni povsem človeško, z omejenim prikazom izlivov panike, časti in junaštva, ki poudarijo, da je bila ta operacija – kot tudi vsaka vojna – kolektivni dosežek. Zgodba skoraj vsakega od izpostavljenih, povsem dodelanih, plastičnih, likov je namreč videti kot ena od mnogih v nepregledni množici na plaži, morju in v zraku.« Igor Harb, Vikend Izjava avtorja »To je bila ena najmogočnejših zgodb v zgodovini človeštva, najboljši primer tekme s časom, ki je odločala med življenjem in smrtjo. Položaj je bil neizmerno napet. In s tem filmom smo si zadali nalogo, da občinstvo potopimo v to resničnost – z absolutnim spoštovanjem do zgodovine, a hkrati z določeno stopnjo silovitosti in, seveda, občutkom za razvedrilo.« Christopher Nolan, režiser in scenarist Režiser Christopher Nolan se je rodil leta 1970 v Londonu. Že kot 7-letni otrok je z očetovo superosmičko pričel snemati svoje prve kratke filme. Vseeno se kasneje ni odločil za študij filma, pač pa angleške književnosti. Filma kljub temu ni opustil. Nasprotno, v času študija je vadil v tehnikah gverilske, nizkoproračunske produkcije. To znanje je s pridom uporabil pri realizaciji svojega celovečernega prvenca, noir srhljivke Following (1998), ki je že vzbudila pozornost festivalskih krogov.

Dve leti kasneje pa se je lotil prelomnega filma svoje kariere: po lastnem scenariju (ta je priredba kratke zgodbe Jonathana Nolana) je posnel revolucionarni Memento (med drugim nominaciji za oskarja in zlati globus za izvirni scenarij 66

ter za nagrado Ceha režiserjev Amerike za režijo), s katerim je navdušil tako kritiko kot tudi najširše občinstvo. Sledili so psihološka srhljivka Ne zapri oči!

(Insomnia) z Alom Pacinom, srhljivka Skrivnostna sled (The Prestige), Batman: Na začetku (Batman Begins), Vitez teme (The Dark Knight), ki je deležen številnih nagrad (nominacije za nagrade Ceha režiserjev, Ceha scenaristov in Ceha producentov ter za kar osem oskarjev), in Vzpon viteza teme (The Dark Knight Rises), Izvor (Inception), ki mu prinese ponovno kopico nagrad (štirje oskarji in še štiri nominacije zanj, nagrada Ceha scenaristov, nominaciji za nagradi Ceha režiserjev in Ceha producentov) ter Medzvezdje (Interstellar). Dunkirk je njegov trenutno zadnji celovečerec.

20. in 24. april 2018

Izginotje

(Flaskepost fra P, Danska, Nemčija, Švedska, 2016, barvni, 112 min.)

Režija: Hans Petter Moland Scenarij: Nikolaj Arcel (po literarni predlogi Jussija Adler-Olsena) Fotografija: John Andreas Andersen Glasba: Nicklas Schmidt Montaža: Nicolaj Monberg, Olivier Bugge Coutté Igrajo: Nikolaj Lie Kaas (Carl Mørck), Fares Fares (Assad), Jacob Oftebro (Pasgård), Pål Sverre Hagen (Johannes), Johanne Louise Schmidt (Rose Knudsen), Søren Pilmark (Marcus Jacobsen) Produkcija: Zentropa Entertainments20, Det Danske Filminstitut, Film i Väst Festivali, nagrade: nagrade bodil 2017: nagrada streaming (Hans Petter Moland); Edinburgh 2016; Sarajevo 2017; Beograd 2017 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 5

67

Zanimivosti Film Izginotje je že tretji iz serije ekranizacij izjemno priljubljenih romanov danskega pisatelja Jussija Adler-Olsena, ki se dogajajo na oddelku Q policijske postaje v Københavnu.

Oddelek Q je bil ustanovljen posebej za ekscentričnega, mrkega Carla Mørcka, ki preživlja težke dni, potem ko je bil v strelskem obračunu ubit njegov kolega. Dodelijo mu odmaknjeno pisarno v kleti, kjer naj bi se ukvarjal s starimi nerešenimi primeri, in pomočnika Assada, na videz povsem nekvalificiranega in veri predanega sirskega izseljenca. Prvi trije romani so izšli tudi v slovenskem prevodu pod naslovi Komora, Fazanarji in Izginotje.

Prvi dve deli iz serije romanov, Kvinden i buret (2013) in Fasandræberne (2014), je ekraniziral Mikkel Nørgaard, filma pa sta na Danskem dosegla izjemno gledanost.

Zgodba Na danski policijski oddelek Q za neraziskane primere najditelj prinese skrivnostno sporočilo v steklenici. Izkaže se, da je s krvjo napisano pismo staro osem let in da ga je napisal otrok. Primer prevzameta mrki detektiv Carl Mørck in njegov sodelavec Assad. Detektiva ne slutita, da sta stopila na sled grozljivega primera psihopatskega morilca, v sršenje gnezdo verskega fanatizma in ugrabljenih otrok, katerih izginotja niso bila nikoli prijavljena.

Komentar »Oddelek Q – okej, danska serija mračnih, morbidnih, anksioznih kriminalk, posnetih po romanih Jussija AdlerOlsena – je najboljše prihranila za konec, za apokaliptični finale neonoir trilogije (Ženska v kletki, Fazanarji, Izginotje), ki 68

sta jo pilotirala depresivni, kaotični Carl Mørck (Nikolaj Lie Kaas) in umirjeni, urejeni Assad (Fares Fares), ‘alkoholik in Arabec’, ateist in vernik. /…/ Vera je strukturirana kot zarota, retorika rituala in žrtvovanja pa itak pride s terenom, ki je test tako za Mørckov melanholični nihilizem kot za Assadovo veselo vero, kajti vprašanje tu ni, kje je Bog (zakaj pušča, da se to dogaja?), temveč – kaj ima s tem Bog?« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Izginotje je najtemačnejša in najbolj napeta ekranizacija romanov Jussija Adler-Olsena do zdaj. /.../ Hans Petter Moland prevzame vajeti iz rok Mikkela Nørgaarda, ki je solidno zrežiral prvi dve deli, in novi film vizualno povzdigne nad raven televizijskih dram o razvozlavanju starih policijskih primerov, s čimer mu podeli večjo globino.« Michael Rechtshaffen, Los Angeles Times »Lie Kass in Fares Fares imata dobro igralsko kemijo: prvemu nekako uspe narediti nepopustljivo zlovoljnost lika privlačno, drugi pa poskrbi za nekaj dobrodošle čustvene raznolikosti. Oba skupaj pa sta zaslužna, da z nestrpnostjo pričakujemo naslednje filmske pustolovščine oddelka Q.« Frank Scheck, The Hollywood Reporter »Izginotje je daleč najbolj temačna med zgodbami oddelka Q. V luči tako ogljeno črne serije je to kar zgovoren podatek.

Za razliko od prvih dveh filmov, ki sta se odvijala med sencami in temo, se ta triler dogaja večinoma podnevi. In nekako je zaradi tega samo še bolj mučen.« Ken Jaworowski, The New York Times

»Trilogija o oddelku Q /.../ spominja na franšizo Dekle z zmajskim tatujem Stiega Larssona: dogaja se v Skandinaviji in ima čemernega moškega protagonista, je nasilna, neizprosna in psihološko mučna. Toda njen antijunak, mrki policijski preiskovalec, uteleša tudi vero v individualno dobroto, ki bi morda lahko premagala temo.« Leah Pickett, Chicago Reader Izjava avtorja »Želel sem posneti film, ki bi deloval kot zaključena celota in bi ga lahko gledali tudi tisti, ki likov ne poznajo od prej. /.../ V prejšnjih filmih je moral Assad počistiti za Carlom; vedno je bil le Carlov asistent, tu pa on vodi igro. On je tisti, ki izzove Carlov nihilistični pogled na življenje. On ga potegne iz bede in ga znova spravi v pogon. Če ju pogledamo kot par, lahko rečemo, da je Assad v njunem odnosu prej zastopal ženske kvalitete, tu pa je razmerje v veliki meri obrnjeno. /.../ Mislim, da ima humor svoje mesto tudi v zelo resnem filmu, vendar ga je treba uporabiti z občutkom. Ljudje najdejo humor tudi v najresnejših okoliščinah – v vojni ali v kakšnih drugih težkih situacijah. Zdi pa se mi pomembno, zlasti za ta film, da humor vznikne iz likov, ki v določeni situaciji prepoznajo nekaj absurdnega, smešnega. Carl je denimo ljudomrznik, zato si lahko privošči sarkastične opazke o religiji. /.../ Morda so skandinavski trilerji danes tako popularni zato, ker so umeščeni v kolikor toliko realistična okolja in ne v kak prenapihnjen, popolnoma abstrakten svet, obenem pa gre za zelo mračne zgodbe, ki se ne bojijo raziskati temnih kotičkov človeške duše.« Hans Petter Moland, režiser

Režiser Hans Petter Moland se je rodil leta 1955 v Oslu. Na kolidžu Emerson v Bostonu se je vpisal na študij filma, leta 1993 pa posnel svoj celovečerni prvenec Secondloitnanten. Za film Kjaerlighetens kjotere (1995) si je prislužil posebno omembo žirije na festivalu v San Sebastiánu. Njegovi celovečerci The Beautiful Country (2004), En ganske snill mann (2010) in Amaterji (Kraftidioten, 2014) so bili vsi uvrščeni v tekmovalni program Berlinala. Amaterje smo videli tudi pri nas, tako na festivalu LIFFe kot v redni distribuciji. Film Izginotje je Molandov osmi igrani celovečerec.

69

NOČ KRATKIH FILMOV 21. december 2017 V četrtek, 21. decembra 2017, se Slovenija na pobudo Slovenskega filmskega centra že četrtič, Kulturni dom Nova Gorica pa drugič zapored pridružuje mednarodnemu dogodku, ko bodo filmski ustvarjalci in prikazovalci izpostavili pomen kratkih filmov. Noč kratkih filmov postavlja kratko formo v ospredje ter jo predstavlja kot samostojno stvaritev.

Zimski solsticij je dan, ko noč doseže svojo rekordno dolžino, zato so ga tudi mednarodne filmske institucije izbrale za dan praznovanja kratkega filma, kajti to je pravi trenutek za maraton različnih filmskih žanrov. Zaradi svoje dolžine namreč kratki filmi mnogokrat nastopajo zgolj kot uvod v celovečerne filme, v komercialnih kinematografih pa so ta uvod prevzele reklame, zato običajni gledalec skoraj nima dostopa do domače in tuje kratke produkcije. Življenje kratkih filmov je tako omejeno s festivalskim potovanjem.

Dogodek se je udomačil v že več kot petdesetih državah po celem svetu. Ljubitelji in tisti, ki kratki film šele odkrivate, boste našli vse od klasikov prek študentskih filmov do animiranih filmov tako za otroke kot tudi odrasle.

FILMSKI PORTRETI GLASBENIH ZVEZD

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob sobotah ob 19.00 20. 1. 2018

Dan osvoboditve Uģis Olte, Morten Traavik (Norveška, Latvija, Velika Britanija, Slovenija, 2016)

3. 2. 2018

Gimme Danger Jim Jarmusch (ZDA, 2016)

17. 2. 2018

The Beatles: Osem dni na teden Ron Howard (Velika Britanija, ZDA, 2016)

Letošnji izbor glasbenih dokumentarcev se je žal moral – zaradi nekaterih izmed razlogov, ki smo jih omenili v glavnem uvodniku – skrčiti za enega člana. Tako nam letos ostaja trojica t. i. glasbenih dokumentarnih filmov, ki so pravzaprav dokumentarni portreti glasbenikov oz. skupin. No, reči je treba, da zaradi atraktivnosti teh treh naslovov letošnji izbor zaradi manjkajočega člana niti ni tako zelo oškodovan.

V izbor nas bo tako vpeljal zapis o »glasbenem čudežu v Severni Koreji«, nastopu legendarne slovenske alternativne rokerske zasedbe (seveda je zanje ta oznaka enako neposrečena kot vse ostale, saj preprosto ne zmore zajeti vsega širokega spektra njihovega estetsko-ideološkega delovanja in ustvarjanja) Laibach v tej zadnji »komunistični trdnjavi«, kot ji radi pravijo na »demokratičnem« Zahodu. A avtorja tega zapisa, Uģis Olte in predvsem Morten Traavik, ki je bil tudi organizator dogodka, nam s tem delom razkrijeta tudi to, da nobena utečena predstava ni imuna na »preizkušnjo svoje trdnosti«.

Družbo mu delata dokumentarna portreta dveh mojstrov filmske režije, alternativca Jima Jarmusha in visokoproračunskega Rona Howarda. Ustvarila sta edinstvena portreta dveh prelomnih rokerskih skupin: predhodnikov punka, ameriških The Stooges, in morda največje skupine v zgodovini rokenrola, The Beatles. Filma Gimme danger in The Beatles: Osem dni na teden čudovito zaokrožita letošnji izbor.

Denis Valič

72

20. januar 2018

Dan osvoboditve

(Liberation Day, Norveška, Latvija, Velika Britanija, Slovenija, 2016, barvni, 100 min.)

Režija: Morten Traavik, Uġis Olte Fotografija: Valdis Celmiŋš, Sven-Erling Brusletto Montaža: Gatis Belogrudovs, Uġis Olte Nastopajo: Boris Benko, Tomaz Čubej, Milan Fras, Janez Gabric, Komite za kulturne odnose Demokratične ljudske republike Koreje, Slavoj Žižek Produkcija: VFS Films, Traavik.info Distribucija: Demiurg

73

Zgodba Glasbeni dokumentarec o zgodovinskem koncertu skupine Laibach v Severni Koreji. Na presenečenje vsega sveta je kultna skupina Laibach postala prvi zahodni rock bend, ki je nastopil v Severni Koreji. Kim Džong-un se je namreč odločil podariti koncert Laibacha svojemu ljudstvu v imenu slavljenja obletnice osvoboditve od japonskega imperializma. Ob srečanju s strogo ideologijo in kulturnimi razlikami se glasbena skupina sooča z visoko stopnjo cenzure, preden jo spustijo pred občinstvo, ki se še nikoli ni soočilo z alternativnim rokenrolom. Kmalu se pokaže, da Severnokorejci nimajo najosnovnejše opreme za izvedbo koncerta, ki je, še preden je izveden, postal zgodovinskega pomena. Cel film je posnet v duhovitem, a melanholičnem vzdušju.

Komentar »Precejšen del komičnega učinka te potencialne vabe za množice temelji na trčenju dveh zelo različnih vrst kulturne ekscentričnosti. A film, poln ostrih komentarjev o diplomaciji in cenzuri v državi, ki je za številne še vedno skrivnost, je več kot le zabavna kurioziteta. /…/ Traavik – umetnik in koncertni impresarij s skrbno pristriženimi brčicami ter glavni pobudnik neverjetnega obiska benda v Pjongjangu – je s svojimi neutrudnimi poskusi, da bi uskladil načrtno ekscentrično podobo skupine z ostrimi birokratskimi zahtevami Kim Jongove administracije, čudna in ganljiva figura. /…/ Njegova mešanica trdne odločnosti in prikritega humorja je prepričljiva; dlje ko trajajo vaje, ki jih z nenehnimi pritožbami ovirajo

74

neizprosni gostitelji, bolj se zdi koncert podoben nadrealističnim sanjam, ki jih je on sam obudil v življenje.« Guy Lodge, Variety Izjava avtorja »Mislim, da je Laibach edini bend, ki mu lahko uspe kaj takega [komunicirati s severnokorejskim režimom]. Kdo drug bi znal rokenrol združiti z glasbenim slogom, ki je blizu Severni Koreji? To je seveda poglavitni razlog, da sem izbral to skupino. Tamkajšnji ljudje česa podobnega še niso videli, hkrati pa zunanja podoba zasedbe, njihova zgodovina, ikonografija in seveda glasba vključujejo elemente, ki so jim znani.

Ne le vojaške bobne in pompozne, bombastične orkestralne aranžmaje, ampak tudi besedila. Ko poslušamo njihovi pesmi Life is Life in One Vision /…/, se nam zdi, kot bi brali program Korejske delavske partije: ‘When we all feel the power, we all give the best’ ali ‘One heart one soul just one solution’. /…/ Najlepše pri vsem tem je, da je Laibach presenetljiva, hkrati pa tudi precej logična izbira za prvi zahodni bend, ki je kadarkoli igral v Severni Koreji. Tudi to je paradoks. Zelo sem ponosen, da sem dogodek pripeljal v sistem, ki ni ravno navdušen nad paradoksi.« Morten Traavik, režiser

3. februar 2018

Gimme Danger

(Gimme Danger, ZDA, 2016, barvni, 108 min.)

Režija: Jim Jarmusch Fotografija: Tom Krueger Montaža: Alfonso Gonçalves, Adam Kurnitz Nastopajo: Jim Osterberg (Iggy Pop), Ron Asheton, Scott Asheton, James Williamson, Steve Mackay, Mike Watt, Kathy Asheton, Danny Fields Produkcija: Low Mind Films, New Element Media Distribucija: FIVIA – Vojnik

75

Zgodba Konec šestdesetih let je mali bend iz Michigana kot komet priletel na glasbeno sceno in s silovitim, agresivnim rokenrolom napadel občinstvo, ki se je celo desetletje mariniralo v tedaj že nekoliko blazirano postani hipijevski subkulturi. Eksplozivni, kot elastika prožni in vedno duhoviti motor skupine, legendarni Iggy Pop, nas skupaj s kolegi popelje po poteh in stranpoteh benda, ki je zasejal seme punka in alternativnega rocka, Iggyjev dolgoletni prijatelj in sopotnik Jim Jarmusch pa njihovo pripoved podpre z zabavno mešanico raznovrstnega avdiovizualnega gradiva.

Jarmuschev duhoviti, nalezljivo fanovski dokumentarni poklon eni najbolj vplivnih rock skupin vseh časov, The Stooges, je svetovno premiero doživel na festivalu v Cannesu.

Komentar »Jarmusch ostaja trmasto osredotočen na skupino in o Iggyjevi barviti karieri med zatonom Stoogesov leta 1974 ter njihovo ponovno združitvijo leta 2003 ne pove ničesar. Njegov pristop se obrestuje, saj gledalec tako dodobra spozna neprestano spreminjajočo se skulpturalno dinamiko benda ter njegovo odvisnost od Iggyjevega osupljivega zviranja in vratolomnega opičjega poplesavanja, ki napaja vzneseni groove skupine. Površno poslušanje pesmi, kot sta denimo Fun House in L. A. Blues, bi utegnilo pustiti

76

vtis, da je bil glavni cilj Stoogesov preliti razganjajoči kaos na zvočni nosilec, a vsej njegovi drogeraški perfidnosti navkljub Gimme Danger razkrije eno najbolje čuvanih skrivnosti benda: kako veliko truda so vložili v razvoj svojega neverjetno vplivnega zvoka in karnevalskega odrskega nastopa.« José Teodoro, Cinema Scope Izjava avtorja »V zgodovini rokenrola ni skupine, ki bi se lahko merila s kombinacijo težkega prvinskega trušča, našpičene psihedelije, blues-a-billyjevskega žaganja, jedrnatih, jeznih besedil skupine The Stooges in frontmana v podobi renčečega, našopirjenega leoparda, ki mu nekako uspe utelesiti Vaclava Nižinskega, Brucea Leeja, Harpa Marxa in Arthurja Rimbauda. The Stooges niso imeli nobenega pravega predhodnika, navdihnili pa so celo armado naslednikov. Gimme Danger je bolj ‘esej’ kot dokument. Je naše ljubezensko pismo morda najboljši skupini v zgodovini rocka, ki predstavi njihovo zgodbo, njihove vire navdiha in njihov vpliv, vključno z nekaterimi še nikoli prej videnimi posnetki in fotografijami. Kot Stoogesi in njihova glasba je tudi Gimme Danger nekoliko divji, razpuščen, čustven, zabaven, prvinski in prefinjen na najbolj robat način. Naj živijo The Stooges!« Jim Jarmusch, režiser

17. februar 2018

The Beatles: Osem dni na teden

(Eight Days a Week – The Touring Years, Velika Britanija, ZDA, 2016, barvni, 137 min.)

Režija: Ron Howard Fotografija: Michael Wood Glasba: Ric Markmann, Dan Pinnella, Chris Wagner Nastopajo: Paul McCartney, Ringo Starr, John Lennon, George Harrison, Larry Kane, Whoopi Goldberg, Elvis Costello, Eddie Izzard, Sigourney Weaver, Neil Aspinall, Richard Lester, Kitty Oliver, Howard Goodall, Jon Savage, Debbie Gendler Produkcija: Apple Corps, Diamond Docs, Imagine Entertainment, OVOW Productions, Universal Music Group International, White Horse Pictures Distribucija: FIVIA – Vojnik

77

Zgodba Izjemna kompilacija koncertnih posnetkov skupine The Beatles med letoma 1960 in 1966, ki izkušnjo njihove glasbe v živo predstavi iz povsem nove perspektive. Režiser Ron Howard v filmu razišče zgodovino skupine The Beatles od njihovih prvih nastopov v majhnih klubih v Liverpoolu in Hamburgu do rekordnih svetovnih turnej po stadionih v New Yorku, Melbournu, Tokiu in drugod. Film je sestavljen iz redkih in nikoli predvajanih arhivskih posnetkov in novih intervjujev s Paulom McCartneyjem, Ringom Starrom ter njihovimi številnimi opazovalci in sopotniki. Howardov film oriše vso evforijo neverjetnega vzpona Beatlov, a tudi posledice, ki so jih zaradi tega utrpeli člani skupine, zaradi česar so avgusta leta 1966 prenehali igrati na koncertih in svojo čudežno glasbeno energijo raje posvetili snemanju prelomnih studijskih albumov, po katerih jih danes najbolje poznamo.

Komentar »V skladu s Howardovim vedrim, lahkotnim fokusom na zlata leta skupine, polna optimizma in norih avantur, se kamera in pripoved nikoli ne spustita globoko pod površje, dokler zavrte frustracije Beatlov z nenehnim življenjem na poti med zadnjo turnejo, leta 1966, ne dosežejo vrhunca. Občasno vidimo prebliske nelagodja, ki tli v ozadju /…/, toda ti odkloni od kaosa in mladostniške ponorelosti tedaj tesnega tovarištva med člani skupine so karseda redki. Howard želi pričarati vzdušje in ne razkriti ozadja zgodbe. In film gledalca čudovito ponese nazaj v zgodovinski trenutek ter ujame nebrzdani občutek entuziazma, ki je pričakal štiri mladeniče, 78

ko se še niso zavedali, kolikšen del svetovne kulture so osvojili in kakšne legende bodo postali.« Alex McCown-Levy, The A.V. Club Izjava avtorja »Mislim, da so mladi danes petkrat bolj izpopolnjeni, vendar pri pojavu The Beatles obstaja določena družbena, intelektualna – celo filozofska – prvina v zvezi s tem, kdo so bili in kaj so predstavljali. Njihove skladbe so bile eno: zabavne, navdušujoče, omamne; vendar pa je pod tem skorajda vedno še nekaj več, nekaj neotipljivega.« Ron Howard, režiser

3. MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL ZA OTROKE IN MLADE – FILM NA OKO Festivalski program:

2. 10. 2017

Moja šola se potaplja v morje

Dash Shaw (ZDA, 2016, podnapisi, animirani film) 12+

4. 10. 2017

Dolina miru

France Štiglic (Jugoslavija/Slovenija, 1956) 9+

7. 10. 2017

Modro kolo

Ümit Köreken (Turčija, 2016, podnapisi) 10+ Zaključeno za šole:

2., 5. in 6. 10. 2017 ob 9.00

Deček s planin

Xavier Koller (Švica, 2015, podnapisi) 8+

3. 10. 2017 ob 8.15

Modro kolo

Ümit Köreken (Turčija, 2016, podnapisi) 10+

4. 10. 2017 ob 8.00 in 11.45

Golman

Guillaume Senez (Belgija, Švica, Francija, 2015, podnapisi) 14+

80

Kulturni dom Nova Gorica je tudi v letu 2017 del mednarodnega filmskega festivala za otroke in mlade Film na oko. Potem ko se je ta v maju že odvil v Ljubljani, se bodo ostala slovenska mesta (Maribor, Slovenska Bistrica, Sežana, Nova Gorica, Idrija, Tolmin, Škofja Loka, Novo mesto in v Krško) v festivalskem duhu povezala med 30. septembrom in 8. oktobrom.

Film na oko je vseslovenski festival za otroke in mlade, ki prikazuje filme z vsega sveta. Gre za filme, ki redkeje dobijo distributerje v posameznih državah in tako le posredno dosežejo večje število ljudi. V ospredju je želja po pripovedovanju pomembnih zgodb odraščanja, zorenja in dozorevanja mladih po vsem svetu.

Njihov vsakdan zaznamujejo kultura, v kateri živijo, družinsko in politično okolje, osebna doživetja, užitki in preizkušnje. Čeprav so filmi evropske in svetovne kinematografije izbrani za starostno skupino od osem do osemnajst let, bodo v njih zlahka uživale tudi druge generacije.

Pomemben festivalski segment predstavlja tudi filmska vzgoja, ki je sestavljena iz kakovostnega filmskega programa v okviru šolskih projekcij ter ciljno in preudarno pripravljenih spremljajočih pedagoških vsebin. V pedagoških filmskih pogovorih po projekcijah krepimo kritično argumentacijo, pomagamo artikulirati mnenje, vzpodbujamo ustvarjalnost, vzgajamo empatičen odnos do filmske kulture ter odgovarjamo na porajajoča se vprašanja.

Film na oko si prizadeva biti festival za mlade, ki od filma pričakujejo več kot le instantno zabavo oz. popcorn razvedrilo. Mladostnikom skuša približati zahtevnejše teme in drznejše filmskoizrazne tehnike, s katerimi se najverjetneje v svojem vsakdanu še niso srečali. S tem odpirajo široka polja za razmislek in debate. Ne verjamete? Pridite in se prepričajte!

Več o festivalu dobite na: http://www.filmnaoko.si

81

2. oktober 2017 ob 18.00

Moja šola se potaplja v morje

(My Entire High School Sinking into the Sea, ZDA, 2016, podnapisi, 76 min., animirani film) 12+

Režija: Dash Shaw Scenarij: Dash Shaw Glasovi: Jason Schwartzman, Lena Dunham, Reggie Watts, Maya Rudolph, Susan Sarandon Nagrade, priznanja: Berlin 2017; Toronto 2016; New York 2016

Ambiciozni najstnik Dash in njegov najboljši prijatelj Assaf na šoli nista najbolj priljubljena. Preboj načrtujeta z raziskovalnim in drznim pisanjem za šolsko glasilo. Dashu ni pogodu Assafova romanca z Verti, urednico glasila, poleg tega mu na uho pride šolska skrivnost, ki dokončno pretrese njegov svet in zaupanje v vse. Tu pa je še potres …

82

4. oktober 2017 ob 18.00

Dolina miru

(The Valley of Peace, Jugoslavija/Slovenija, 1956, 88 min.) 9+

Režija: France Štiglic Scenarij: Ivan Ribič Fotografija: Rudi Vaupotič Produkcija: Triglav film Restavracija filma: Iridium Film za Slovenski filmski center Igrajo: John Kitzmiller, Evelyne Wohlfeiler, Tugo Štiglic, Boris Kralj, Maks Furijan Festivali, nagrade: Cannes 1957; Cinéma d’Alès 2017; Arras 2016

Zimzelena slovenska filmska klasika je zgodba o dveh sirotah. Po ameriškem bombardiranju slovenskega mesta med drugo svetovno vojno deček Marko in nekoliko mlajša deklica Lotti, ki je nemškega rodu, ostaneta brez staršev. V sirotišnici začne mala Lotti pripovedovati dečku o dolini, o kateri ji je nekoč pravila babica in kjer vedno vlada mir. Odločena, da poiščeta to »dolino miru«, otroka zbežita iz sirotišnice. Na poti srečata ameriškega pilota Jima. Čeprav so mu za petami nemški vojaki

in partizani, se Jim junaško odloči, da ju bo prek sovražnega ozemlja pospremil do cilja.

Zgodnja klasika jugoslovanskega vojnega filma v režiji Franceta Štiglica, ki je igralcu Johnu Kitzmillerju leta 1957 prinesla nagrado za najboljšo moško vlogo v Cannesu, je bila ob svoji šestdesetletnici in v restavrirani različici leta 2016 kot prvi slovenski film predstavljena v prestižni sekciji Canske klasike.

7. oktober 2017 ob 18.00 3. oktobra 2017 ob 8.15 – zaključeno za šole

Modro kolo

(Mavi Bisiklet/Blue Bicycle, Turčija, 2016, podnapisi, 93 min.) 10+

Režija: Ümit Köreken Scenarij: Ümit Köreken, Nursen Çetin Köreken Igralci: Selim Kaya, Eray Kılıçarslan, Katya Shenkova, Fatih Koca, Bahriye Arın Festivali, nagrade: Berlin 2016; Olympia 2016; Istanbul 2016

Pred kratkim je Aliju v delovni nesreči umrl oče, zato se z mamo odločita tožiti očetovega delodajalca, ki je odgovoren za njegovo smrt. Ali mami stoji ob strani in ji z delom pomaga vzdrževati družino, pri tem pa shrani vsako, še tako majhno napitnino, saj si srčno želi kupiti modro kolo. Njegova simpatija je sošolka Elif, ki se ji v šoli pripeti krivica. Ali in njegov prijatelj Yusuf se odločita, da ji bosta pomagala.

84

2., 5. in 6. oktober 2017 ob 9.00 – zaključeno za šole

Deček s planin

(Schellen-Ursli/Little Mountain Boy, Švica, 2015, podnapisi, 105 min.) 8+

Režija: Xavier Koller Scenarij: Stefan Jäger, Xavier Koller Igrajo: Martin Rapold, Leonardo Nigro, Peter Jecklin, Marcus Signer, Andrea Zogg, Tonia Maria Zindel, Julia Jeker, Jonas Hartmann Festivali, nagrade: Olympia 2016; Zurich 2016; Chicago 2016

V Švicarskih Alpah, tik nad manjšim mestom, živi deček Ursli s svojimi starši, živalmi in najboljšo prijateljico Sereino, s katero sta veliko skupaj. Ob koncu poletja se Ursli s starši seli v vas, kamor na vozu s konjsko vprego peljejo tudi svoje pridelke. Toda pripeti se nesreča in vsa letina jim pade v brezno. Da bi preživeli zimo, morajo skleniti kupčijo z zlobnim, a bogatim vaškim lastnikom trgovine, pri katerem se zadolžijo. Poleg vsega hudega mora Ursli svojo ljubljeno kozo

prepustiti nesramnemu trgovčevemu sinu. Ko se že zdi, da huje ne bi moglo biti, Ursli za praznovanje Chalandamarz prejme najmanjši zvonec, zato se drugi otroci norčujejo iz njega. Chalandamarz je gorski obred, med katerim otroci zvonijo z zvonci, da bi pregnali zimo in pozdravili pomlad. Ursli se odloči vzeti stvari v svoje roke, da bi pomagal staršem in našel največji zvonec, ki je skrit v koči na vrhu gore. Čaka ga prava dogodivščina.

4. oktober 2017 ob 8.00 in 11.45 – zaključeno za šole

Golman

(Keeper, Belgija, Švica, Francija, 2015, podnapisi, 95 min.) 14+

Režija: Guillaume Senez Scenarij: David Lambert, Marcia Romano, Guillaume Senez Igrajo: Kacey Mottet Klein, Galatéa Bellugi, Catherine Salée, Sam Louwyck, Laetitia Dosch Festivali, nagrade: Zlin 2016; Toronto 2015; Tajpej 2015

Maxime je perspektivni nogometaš, ki je v resni zvezi z Mélanie. Nerodno raziskujeta prve korake v svetu spolnosti, vse dokler nekega dne Mélanie ne ugotovi, da je noseča. Maxime sprva nad novico ni navdušen, kasneje pa mu misel na očetovstvo priraste k srcu.

Mélanie prepriča, da otroka obdržita.

Zdaj je odločeno, 15-letnika bosta postala starša.

86

FILMSKI VRTILJAK 2017/2018 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 18.00.

8. 9. 2017

Vaiana: Iskanje bajeslovnega otoka Ron Clements, John Musker (ZDA, 2016, sinh.) 7+

15. 9. 2017

Avtomobili 3

Brian Fee (ZDA, 2017, sinh.) 6+

22. 9. 2017

DIP: Raziskovalec globin

Julio Soto Gurpide, Jose Tatay (Španija, 2017, sinh.) 6+

29. 9. 2017

Košarkar naj bo Boris Petkovič (Slovenija, 2017) 10+

6. 10. 2017

April in nenavadni svet

Christian Desmares, Franck Ekinci (Francija, 2015, podnapisi) 10+

20. 10. 2017

Trd oreh 2: Še trši, še bolj nori Callan Brunker (Kanada, ZDA, Severna Koreja, 2017, sinh. ) 5+

3. 11. 2017

Jaz baraba 3

Pierre Coffin, Kyle Balda, Eric Guillon (ZDA, 2017, sinh.) 6+

88

10. 11. 2017

Lisička in druge zgodbe (kratki animirani filmi) 3+

24. 11. 2017

Zverinice iz gozda Hokipoki Rasmus A. Sivertsen (Norveška, 2016, sinh.) 4+

8. 12. 2017

Sova in miška

Simone van Dusseldorp (Nizozemska, 2016, pripovedovanje v slovenščini, podnapisi) 5+

15. 12. 2017

Menjava Božičkov Terje Rangnes (Norveška, 2016, ponapisi) 7+

19. 1. 2018

Bikec Ferdinand Carlos Saldanha (ZDA, 2017, sinh.) 6+

26. 1. 2018

Rdeči pes Modri Kriv Stenders (Avstralija, 2016, podnapisi) 9+

2. 2. 2018

KOYAA in nagajivi predmeti Koja Saksida (Slovenija, 2017, brez dialogov) 4+

16. 2. 2018

Medved Bamsi in čarovničina hči Christian Ryltenius (Švedska, 2016, sinh.) 4+

89

Poletje se počasi izteka. Iztekli so se tudi brezskrbni počitniški dnevi, ki jih že zamenjujejo dnevi, omejeni med štiri stene, kjer ritem dneva narekujejo šolski urniki in druge obšolske dejavnosti. Da pa ne bo hladnejši del leta pust in dolgočasen, se septembra v naši Mali dvorani začenja vrteti Filmski vrtiljak.

Skupaj se bomo zavrteli najmanj petnajstkrat, kolikor šteje trenuten nabor filmskih naslovov. Kar nekaj novih filmov, ki na filmska platna šele prihajajo, pa bomo v naš program uvrstili naknadno, zato priporočamo, da redno sledite našim najavam.

Letošnja ponudba je predvsem med mladinskimi in družinskimi filmi precejšnja, zato smo v Filmski vrtiljak poskušali vključiti čim več različnih filmskih zvrsti in žanrov, tako da mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike. Z gledanjem namreč otroci in mladostniki osvajajo filmsko govorico, s tem pa postajajo na eni strani bolj občutljivi za njeno sporočanje, na drugi pa sposobnejši informacijo vtkati v svoj izkustveni svet.

Kot doslej sta bila zato tudi letos pomembna dejavnika pri izbiri spoštovanje do filma kot umetnosti in zavedanje, da je dober film lahko odlično sredstvo vzgoje ter eno najpriročnejših in najprijetnejših didaktičnih sredstev za medpredmetno povezovanje. Gre za filme, izbrane posebej z mislijo na otroke oziroma najstnike, njihova pričakovanja, zanimanja in interese v določenem obdobju življenja, ki jim bodo približali sedmo umetnost, razširili obzorja, razvijali kritično, pa tudi kreativno mišljenje, premisleke in hranili njihovo domišljijo. In kot vsakič znova poudarjamo, da obisk kinematografa ni le estetsko doživetje, temveč z raziskovanjem in razmišljanjem ključ do oblikovanja odnosa do okolice, sočloveka in končno družbe.

Filmsko platno je pripravljeno in mi komaj čakamo, da poženemo vrtiljak. Male in velike otroke pa vabimo, da se zavrtite z nami!

Mateja Poljšak Furlan

90

8. september 2017

Vaiana: Iskanje bajeslovnega otoka (Moana, ZDA, 2016, sinh., 100 min.) 7+

Režija: Ron Clements, John Musker Scenarij: Ron Clements, John Musker, Pamela Ribon, Taika Waititi Glasba: Lin-Manuel Miranda Igrajo: Auli’i Cravalho, Dwayne Johnson, Alan Tudyk, Jemaine Clement, Nicole Scherzinger, Temuera Morrison, Rachel House, Phillipa Soo Phillipa Soo Glasovi: Katja Ajster, Rok Kunaver, Vesna Jevnikar, Primož Pirnat, Tanja Ribič, Marjan Bunič Festivali, nagrade: nominacija za oskarja za najboljši animirani celovečerec in najboljšo izvirno filmsko pesem Distribucija: 2i Film

Zgodba Mlada princesa Vaiana želi rešiti svoj rajski otok pred zloveščo nevarnostjo, zato se odpravi iskat bajeslovnega polboga Mauija. Samovšečni bojevnik sprva ni navdušen, da bi se na nevarno avanturo odpravil z dekletom, toda odločna Vaiana ga kmalu preseneti s svojimi sposobnostmi navigacije po

širnem oceanu. S pomočjo izjemne povezanosti z morjem ju Vaiana vodi preko številnih nevarnih spopadov z neopisljivimi pošastmi, toda da bi izpolnila poslanstvo svojih prednikov, mora pričeti zaupati Mauiju. Poleg tega na poti odkrije nekaj, kar je že od nekdaj iskala – lastno identiteto.

91

15. september 2017

Avtomobili 3

(Cars 3, ZDA, 2017, sinh., 109 min.) 6+

Režija: Brian Fee Scenarij: Kiel Murray, Bob Peterson, Mike Rich Producent: Kevin Reher Igrajo: Armie Hammer, Owen Wilson, Bonnie Hunt, Tony Shalhoub, Katherine Helmond, Cheech Marin, Cristela Alonzo, Larry the Cable Guy, Darrell Waltrip Glasovi: Primož Forte, Saša Pavlin Stošić, Uroš Smolej, Iztok Valič, Gojmir Lešnjak, Domen Valič, Maja Martina Merljak, Jonas Žnidaršič, Rok Kosec Distribucija: 2i Film

Zgodba Nova generacija neverjetno hitrih dirkačev je legendarnega Strelo McQueena izrinila iz njemu tako ljubega športa. Da bi se vrnil v igro, potrebuje pomoč zagrete mlade tehničarke Cruz Ramirez z njenim izvirnim načrtom, navdih pokojnega Dohtarja Hudsona ter nekaj nepričakovanih zapletov. Da bi dokazal, da številka 95 še ni odnehala, bo prvak svoje srce pustil na velikem dirkališču Piston Cupa in dokazal, da je še vedno najboljši dirkalni avto na svetu.

92

22. september 2017

DIP: Raziskovalec globin

(The Deep, Španija, 2017, sinh., 92 min.) 6+

Režija: Julio Soto Gurpide, Jose Tatay Scenarij: Julio Soto Gurpide Glasba: Fernando Velázquez Igrajo: Phil LaMarr, Jess Harnell, Jeff Bennett, Dave Fennoy, Bob Bergen, Joe Hernandez, William Salyers, Joe Ochman Glasovi: Mirko Medved, Maja Kušnič, Aleksander Golja, Emanuela Montanič, Tina Ogrin, Sašo Prešeren in Peter Urbanc Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Piše se leto 2100. Človeštvo je zapustilo planet Zemljo, kolonija nenavadnih bitij pa še vedno cveti v najglobljih predelih oceana. Dip, zadnji pripadnik vrste hobotnic in žival pustolovskega duha, ki po značaju spominja na slovitega slončka Dumba, v teh nedostopnih globinah živi s svojima zvestima prijateljema, Ivom, nerodnim ribakom iz rodu morskih žab, in Lizo, nevrotično globokomorsko škampinjo. Ko podvodne živali zaradi nesreče zgubijo dom, pošlje Kraken, varuh brezna, Dipa in njegova prijatelja na nevarno potovanje, da najdejo novo domovanje. A bodo zmogli oceanskim širjavam povrniti njihovo nekdanjo slavo?

Izjava avtorja »Z našo zgodbo želimo mladim in starim – predvsem pa najmlajšim – sporočiti, da če umre ocean, umre celoten planet.

Ne gre za sporočilo o neizogibnem uničenju, temveč ravno nasprotno: to je sporočilo upanja, podanega skozi oči peščice prikupnih, četudi bizarnih likov, kakršne lahko najdemo le v globinah oceanov. Naivnost naših likov in njihov smisel za humor sta živo nasprotje sveta, ki zna biti prečudovito pisan in vabljiv, hkrati pa strašljiv in nedojemljiv. In s tem skušamo povedati, da je globoko na oceanskem dnu votlina, v kateri je še najti seme upanja.« Julio Soto Gúrpide

93

29. september 2017

Košarkar naj bo

(Slovenija, 2017, 82 min.) 10+

Režija: Boris Petkovič Scenarij: Primož Suhodolčan Igrajo: Klemen Kostrevc, Matija Brodnik, Gaja Filač, Marko Miladinovič, Lado Bizovičar, Gojmir Lešnjak Gojc, Matjaž Javšnik, Ana Maria Mitič Produkcija: Gustav film Producent: Frenk Celarc Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba To je zgodba o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval, ki je bil tako suh, da je sonce kar skozenj sijalo, ki je pojedel vse, kar si mu prinesel na krožnik, potem pa še krožnik, in ki je bil tako len, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer je kar stoje zaspal.

Malokdo je vedel, kako mu je ime, vsi pa so ga klicali Ranta. Verjetno zaradi njegove postave in hoje, saj se je zdelo, kot da se bo vsak trenutek prelomil na dva konca in s svojimi kostmi zašklopotal po tleh.

94

Ranti se življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. S tem se zanj začne razburljiva pot, polna nepredvidljivih dogodivščin, na kateri ga nenehno spremlja duhoviti prijatelj Smodlak. Iz lene nerode počasi postane vztrajen športnik, zvest prijatelj in privlačen fant. Pot mladostne razigranosti film prikazuje s humorjem, naklonjenostjo in razumevanjem težav in napak najstnikov, ki jih imajo pri svojem odraščanju.

6. oktober 2017

April in nenavadni svet

(Avril et le Monde truqué, Francija, 2015, podnapisi, 105 min.) 10+

Režija: Christian Desmares, Franck Ekinci Roman v stripu: Tardi Scenarij: Franck Ekinci, Benjamin Legrand Montaža: Nazim Meslem Glasba: Valentin Hadjadj Glasovi: Marion Cotillard, Philippe Katerine, Jean Rochefort, Olivier Gourmet, Marc-André Grondin, Bouli Lanners, Anne Coesens, Macha Grenon, Benoit Brière Produkcija: Je Suis Bien Content Koprodukcija: StudioCanal, Arte France Cinéma, Jouror Productions, Need Productions, RTBF (Télévision Belge), Kaïbou Production Festivali, nagrade: kristal na mednarodnem festivalu animiranega filma – Annecy; nagrada občinstva – Animafest Zagreb; Tokio Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Pariz, 1941. Družina znanstvenikov je tik pred odkritjem učinkovitega življenjskega napoja, ko jih nenadoma ugrabi skrivnostna sila – vse z izjemo mlade April. Desetletje pozneje April živi sama z mačkom Darwinom in v tajnosti nadaljuje družinski projekt. Toda kmalu se znajde sredi mračne zarote velikih razsežnosti, ki jo požene v beg pred vladnimi agenti, cepelini na nožni pogon in kiborškimi podganjimi vohuni.

Komentar »Liki se ponašajo s poenostavljenimi, prijetnimi potezami in živijo svoja življenja v

dvorazsežnem svetu, skrbno narisanem na roko – še ena staromodna nota (mestoma ji pomagajo skoraj nezaznavni računalniški učinki) v filmu z očarljivostjo takojšnje klasike, kar le še zapečati brezčasna razpoloženjska glasba Valentina Hadjadja. V vznemirljivi zgodbi, ki spoštuje inteligenco svojega občinstva, bodo pozorni starši našli protistrup za svoj strah, da gledanje risank lahko škoduje možganom. Če kaj, potem se zdi, da bo April in nenavadni svet gotovo deloval nasprotno, saj otroke spodbuja, da sledijo svojim strastem in ustvarjalnosti.« Peter Debruge, Variety 95

20. oktober 2017

Trd oreh 2: Še trši, še bolj nori

(The Nut Job 2: Nutty by Nature, Kanada, ZDA, Severna Koreja, 2017, sinh., 86 min. ) 5+

Scenarij: Bob Barlen, Callan Brunker Režija: Callan Brunker Glasba: Heitor Pereira Igrajo: Will Arnett, Katherine Heigl, Maya Rudolph, Jackie Chan, Isabela Moner, Peter Stormare, Bobby Cannavale, Kari Wahlgren, Tom Kenny, Gabriel Iglesias, Bobby Moynihan, Jeff Dunham, Sebastian Maniscalco, Robert Tinkler, Josh Robert Thompson Glasovi: Aleksander Golja, Blaž Šef, Tina Ogrin Distribucija: Blitz Film & Video Distribution Zgodba Veveriček Sandi, njegov prijatelj mops Rubens in njegov najboljši podganji prijatelj Frend živijo v nedavno zaprti trgovini oreščkov. Hrane je na pretek in življenje je prečudovito … dokler trgovine ne raznese v skrajno čudni eksploziji. Po neuspešnem iskanju hrane po mestu se Sandi vrne v Park svobode. Rdeča veverička Miša je presrečna, da živali spet živijo skupaj v parku. Toda na Sandijevo nesrečo in nesrečo vseh drugih živali ima župan s parkom povsem drugačne načrte.

Kadar se zazre skozi okno svoje razkošne pisarne, ne vidi lepote parka, temveč dragoceno lastnino mesta, na kateri bi lahko s pozidavo zaslužili bajne denarce.

96

Nad park se začno valiti delovni stroji in Sandi se z živalmi odpravi v obrambo.

Brezglavo se spustijo v boj, nagajajo delavcem in velikanskim strojem, tako da delo zaustavijo – vsaj začasno. Kajti medtem ko živali praznujejo zmago, ima župan že druge načrte. Skupina uslužbencev službe za nadzor nad živalmi, ki jih vodi zlobni Štefan, se zgrne nad park in uniči vse pred seboj. Živali jim niso kos, zato se urno umaknejo. Še huje: županova hči Tina ugrabi Mišo. Sandi in Frend se podata na nevarno pustolovščino po mestu, da jo rešita. Pri tem se soočita z nevarnim g. Čangom, žilavim mestnim miškom, ki obvlada smrtonosne veščine kung-fuja.

3. november 2017

Jaz baraba 3

(Despicable Me 3, ZDA, 2017, sinh., 90 min.) 6+

Režija: Pierre Coffin, Kyle Balda, Eric Guillon Scenarij: Cinco Paul, Ken Daurio Igrajo: Steve Carell, Kristen Wiig, Trey Parker, Miranda Cosgrove, Dana Gaier, Nev Scharrel, Steve Coogan, Jenny Slate, Julie Andrews Glasovi: Matevž Mueller, Jernej Kuntner, Vita Suhadolc, Maša Tiselj, Julija Golob, Gal Žilavec, Klemen Bunderla Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba Potem ko je v prvem delu super zlobec Gru skušal ukrasti Luno, posvojil tri hčerke in se ustalil v mirnem predmestju, v drugem delu skupaj z agentko skrivnostne organizacije za boj proti zločincem iskal novo največjo barabo na svetu, se v tretjem delu spopada s svojim bratom.

Grujevi zvesti pomočniki Minioni se bodo znašli na drugi strani zakona, Grujeve hčerke Agnes, Edith in Margo ter njegova žena Lucy pa se bodo vsaka po svoje soočale z novo situacijo.

Potem ko je Gru odpuščen, spozna svojega brata dvojčka Druja, ki ga popelje nazaj v svet barabinstva.

Skupaj skujeta načrt, kako ujeti novo barabo – padlega otroškega zvezdnika Balthazarja Bratta, ki je ukradel diamant.

97

10. november 2017

Lisička in druge zgodbe

(kratki animirani filmi, 36 min.) 3+

Distribucija: Društvo 2 koluta Likovno izjemno bogat program kratkih animiranih filmov z nežno pripovedjo je pravšnja izbira za mlajše otroke. Primeren je tudi za prvi obisk kina.

Predviden program: Čas za netopirje Elena Walf (Bat Time, Nemčija, 2015, 4 min.)

Lisička Aline Quertain, Sylwia Szkiladz (Le Renard minuscule, Francija, Belgija, Švica, 2015, 8 min.)

Glavo pokonci!

Gottfried Mentor (Kopf Hoch!, Nemčija, 2015, 3 min.)

November Marjolaine Perreten (Novembre, Francija, 2015, 4 min.)

Rokavička Clementine Robach (La moufle, Belgija, Francija, 2014, 8 min.)

Miriam in izgubljeni pes Andres Tenusaar (Miriami kodutu koer, Estonija, 2015, 5 min.)

Tiger Kariem Saleh (Tiger, Nemčija, 2015, 4 min.)

98

24. november 2017

Zverinice iz gozda Hokipoki

(Dyrene i Hakkebakkeskogen, Norveška, 2016, sinh., 75 min.) 4+

Režija: Rasmus A. Sivertsen Scenarij: Karsten Fullu Knjižna predloga: Thorbjørn Egner Fotografija: Janne K. Hansen, Morten Skallerud Animacija: Todor Iliev Glasba: Gaute Storaas Producenti: Ove Heiborg, Elisabeth Opdal, Eirik Smidesang Slåen Festivali, nagrade: Annecy, BUFF Malmö, Kristiansand, Šanghaj Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba Mišek Lenivšek nima nič, hkrati pa ima vse. Ni mu do običajnega življenja, v katerem se veliko dela. Raje vandra po svetu s kitaro in pesmijo ter tisto, kar potrebuje, poišče pri prijateljih. Teh je v gozdu Hokipoki veliko, sem in tja pa jim ponagaja zviti in nekoliko črnogledi lisjak Zmikavt. Miškam povzroča skrbi, saj je mesojedec. Gozdne živalce se

želijo dogovoriti za pravila, ki bi vsem omogočila življenje v miru: vse živali naj bodo prijateljice, nihče ne sme jesti živih bitij; kdor je len in si ne najde hrane sam, je ne sme vzeti drugemu. Zmikavta zelo skrbi, kaj bo odslej jedel. Mišek Polde pa pravi: samo če držimo skupaj in smo prijatelji, si lahko tudi pomagamo.

99

8. december 2017

Sova in miška

(Uilenbal, Nizozemska, 2016, pripovedovanje v slovenščini, podnapisi, 85 min.) 5+

Režija: Simone van Dusseldorp Scenarij: Simone van Dusseldorp Fotografija: Ton Peters NSC, Stephan Polman Montaža: Peter Alderliesten, NCE Glasba: Kees van der Vooren Zvok: Peter Flamman, Wart Wamsteker Igrajo: Hiba Ghafry, Jashayra Oehlers, Felix van de Weerdt, Matheu Hinzen, Birgit Schuurman, Mimoun Oaissa V slovenščini pripoveduje: Katja Preša Producenti: Eva Eisenloeffel, Derk-Jan Warrink, Joost de Vries, Leontine Petit Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Osemletna deklica Meral se s starši preseli v novo mesto. Veseli se novih sošolcev in prijateljev, vendar sklepanje prijateljstev ni tako enostavno, kot si predstavlja. Še najlažje je prijateljstvo skleniti z drobno sivo miško, ki živi v luknjici njene sobe in jo Meral poimenuje Pipip. Ko se z razredom odpravi na šolski tabor, miško na skrivaj vzame s seboj.

Skrivnost o mišjem slepem potniku deklico zbliža z novimi sošolci Desi, Vitom in Jasonom. Skupaj se podajo na vznemirljivo gozdno odpravo, na kateri odkrivajo pravila in lepote narave ter pravega prijateljstva.

100

Komentar »Sova in miška je otroku prijazen film; deluje kot ulit za svoje ciljno občinstvo.

Osnovnošolci se bodo popolnoma poistovetili s simpatičnimi značaji in njihovimi težavami. /…/ Teme, kot so prijateljstvo, navezanost, izključenost, pa tudi avtonomija, so prilagojene tako, da jih bodo mlajši otroci povsem razumeli – celo težjo temo smrti, ki je posredovana z veliko mero občutljivosti, ne da bi otroka pri tem podcenjevali.« Sofahelden

15. december 2017

Menjava Božičkov

(Snekker Andersen og Julenissen, Norveška, 2016, podnapisi, 73 min.) 7+

Režija: Terje Rangnes Scenarij: John Kåre Raake Glasba: Magnus Beite Montaža: Elise Solberg Producenti: Are Heidenstrom, Ørjan Karlsen, Martin Sundland Igrajo: Trond Espen Seim, Anders Baasmo Christiansen, Ingeborg Sundrehagen Raustøl, Johanna Mørck, Eirik Hivju, Thias Salberg, Ella Lockert Postl, Jan Oscar Juvkam Wiedom, Rebecca Skogly Holen, Filip Lubbock-Myrseth, Ann Carnarius Elseth, Thor Aamodt, Dag Håvard Engebråten, Anders M. Pedersen Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Nihče nima raje božiča kot mizar Andersen, ki se vsako leto potrudi, da bi svoji družini pričaral najlepše praznike. Njihov najpomembnejši del je, kot vemo, obisk Božička, v katerega se preobleče Andersen. A tokrat ne gre vse po načrtih. Andersenu v popolnoma novem Božičkovem kostumu spodrsne in na saneh z darili oddivja v dolino, ustavi pa se šele, ko trči v … pravega Božička! Moža se odločita za menjavo.

Božičkova družina si že dolgo želi spoznati pravega mizarja, Andersenova pa že nekaj časa nestrpno pričakuje Božička.

101

19. januar 2018

Bikec Ferdinand

(Ferdinand, ZDA, 2017, sinh., 106 min.) 6+

Režija: Carlos Saldanha Scenarij: po knjižni uspešnici avtorja Munroja Leafa Igrajo: John Cena, Kate McKinnon, Gina Rodriguez, Daveed Diggs, Gabriel Iglesias, Bobby Cannavale, David Tennant, Anthony Anderson, Flula Borg, Sally Phillips, Boris Kodjoe, Jerrod Carmichael, Raul Esparza, Karla Martínez, Miguel Ángel Silvestre Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Nekoč je v Španiji živel romantičen in zasanjan bikec Ferdinand. In če so se njegovi vrstniki razigrano podili in skakali po pašniku, je on sam posedal v senci plutovca in mirno duhal cvetlice.

Mamo je seveda skrbelo zanj, a ga je pustila v miru. Leta so minevala in bikec je zrasel v močnega bika. Njegovi prijatelji so se še vedno suvali z močnimi rogovi in si želeli na bikoborbe v Madrid, sam pa je še vedno najraje mirno užival v senci. Nekega dne so na pašnik prišli neznani možje, da bi v njegovi čredi izbrali najhujšega med vsemi, najbolj divjega bika za bikoborbe. Ferdinandovi prijatelji so se pred njimi šopirili na vse načine, divjali in suvali s kopiti. On pa je kot vedno želel mirno sesti v senco, a je 102

spregledal čmrlja, ki ga je pičil, da je čisto ponorel. Črni možje so zavpili od veselja.

To je bil največji in najbolj divji bik med vsemi, ravno pravšnji za bikoborbo! A kaj ko se ubogi Ferdinand v madridski areni ni zmenil za puščičarje, pikadorja in celo matadorja ...

Zanimivost Pravljica Američana Munroja Leafa (s pravim imenom Wilbur Monroe Leaf ) je leta 1936 postala svetovna uspešnica, a je bila zaradi svoje mirovniške note v frankistični Španiji in nacistični Nemčiji prepovedana.

26. januar 2018

Rdeči pes Modri

(Red Dog: True Blue, Avstralija, 2016, podnapisi, 88 min.) 9+

Režija: Kriv Stenders Scenarij: Daniel Taplitz Fotografija: Geoffrey Hall Montaža: Rodrigo Balart, Jill Bilcock Igrajo: Jason Isaacs, Thomas Cocquerel, Bryan Brown, Levi Miller, Hanna Mangan Lawrence idr.

Glasba: Cezary Skubiszewski Producenta: Bryce Menzies, Nelson Woss Festivali, nagrade: Berlin, Sundance Distribucija: Demiurg Zgodba Oče sinu, ki si želi psa, pripoveduje zgodbo o dečku Micku, ki se preseli k dedku v velik, prazen kraj, posut z rdečo zemljo. Tam Mick nekega dne najde pasjega mladička, popackanega s sinjim blatom. Nemudoma ga imenuje Modri. Avstralski staroselec mu pojasni, da Modri ni običajen pes, saj nosi v sebi prebrisanega duha Marlungha.

Nepozabno prijateljstvo med Mickom in Modrim je polno skrivnostnih in razburljivih preizkušenj, ki dečka vodijo v mladostniška leta. Ta prinesejo tudi prve občutke zaljubljenosti …

Zanimivosti Rdeči pes Modri je predzgodba legendarnega avstralskega filma Red Dog. Zgodba izhaja iz pripovedovanj o resničnem rdečem psu vrste avstralski planšar kelpie, ki je v sedemdesetih letih sam potoval po suhi rdeči pokrajini Pilbara v zahodni Avstraliji. Tam so mu postavili tudi kip, zgodba o njem pa se je usidrala v lokalnih legendah, ki jih znajo pripovedovati prebivalci Pilbare.

Film so posneli v pokrajini Pilbara, kjer živijo avstralski staroselci, aboridžini.

Filmska ekipa se je povezala z lastniki tamkajšnje zemlje – s skupnostjo, 103

imenovano Ngarluma.

Nekateri prebivalci so želeli pobliže spoznati scenarij in so zanj predlagali kulturne in jezikovne popravke. Pazili so tudi, da niso snemali na njihovih svetih krajih.

Komentar »V glavni vlogi nastopa mladi igralec Levi Miller, ki je nazadnje igral v filmu Pan: Potovanje v deželo Nije. /.../ A jasno

je, kdo je prava zvezda filma. Modrega psa igra Phoenix, strašansko nadarjen kelpie, ki vedno pritegne pozornost in zapolni vsak kader. Nastop, ki ga je režiser Kriv Stenders izvabil iz Phoenixa, je res neverjeten … /.../ Odlična zabava za vso družino, ki bi morala zadovoljiti oboževalce prvega filma.« Glenn Cochrane, The Reel World

2. februar 2018

KOYAA in nagajivi predmeti

(Slovenija, 2017, brez dialogov, 32 min.) 3+ Zgodba Na gorski polici nad oblaki prebivata

Koyaa in njegov prijatelj Krokar. Koyaa se zapleta v zabavne prigode s predmeti iz vsakdanjega življenja. Nogavici, šal, zvezek ali ležalnik mu nagajajo prav vsak dan. Včasih se mu spretno skrivajo,

104

visoko letijo ali nepredvidljivo skačejo, spet drugič razposajeno tekajo naokoli.

Kljub zmešnjavam in ropotu Koyaa z ustvarjalnostjo in domišljijo vsakič znova uspe vzpostaviti mir. S Koyoo je zabavno, česar se zaveda tudi Krokar, njegov zvesti prijatelj.

Režija: Kolja Saksida Scenarista: Marko Bratuš, Kolja Saksida Animatorja: Julia Peguet, Will Hodge Fotografija: Miloš Srdić Zvok: Julij Zornik Glasba: Miha Šajina, Borja Močnik Likovna zasnova likov: Blaž Porenta Scenografija: Gregor Nartnik Sinhronizatorja: Frano Mašković, Žiga Saksida Producent: Kolja Saksida Koproducenti: Tanja Prinčič, Marina Andree Škop, Darija Kulenović Gudan, Miloš Srdić, Žiga Pokorn, Teo Rižnar Produkcija: ZVVIKS Koprodukcija: Radiotelevizija Slovenija, Studio dim, A Atalanta, NuFrame Distribucija: ZVVIKS in Studio dim

Program: KOYAA – Lajf je čist odbit KOYAA – Razigrani avtomobilček KOYAA – Divji ležalnik KOYAA – Leteči zvezek KOYAA – Vztrajne nalepke KOYAA – Plešoče nogavice KOYAA – Zmrzljivi šal Dokumentarni film Živjo, Koyaa!, režija: Marina Andree Škop (Slovenija, Hrvaška, 2017, 12 min.)

105

16. februar 2018

Medved Bamsi in čarovničina hči

(Bamse och häxans dotter, Švedska, 2016, sinh., 65 min.) 4+

Režija: Christian Ryltenius Scenarij: Ida Kjellin, Sofie Forsman Izvirni liki: Rune Andréasson Vizualna podoba: Thomas Holm, Vincent Liu Animacija: Wolfram Späth, Bunis Yang Montaža: Resa Chen, Yi San Huang Glasba: Henrik Lörstad Zvok: Jonas Jansson Producent: Jon Nohrstedt Festivali, nagrade: nominacija za nagrado občinstva 2017, BAFICI Buenos Aires Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Mala lisička Lonja je naveličana izobčenega življenja globoko v gozdu, kjer prebiva z mamo, čarovnico Nežo.

Zato se izmuzne v Bamsijevo vas in se pridruži otrokom na čisto običajen šolski dan. Čeprav se trudi, da bi bila kot vsi ostali, se ne zna igrati, v stiski pa se zateče k čarovniji in otroci jo izločijo.

Ko se vrne domov, ji jezna mama Neža postreže z zgodovinsko lekcijo o preganjanju čarovnic, ki je pripeljala do tega, da se morata skrivati pred vsemi.

Medtem voluhar Krez najde zlato na dnu 106

Bobrovega jeza. Da bi ga nabral, hoče jez porušiti, Bamsi pa je odločen, da mu prekriža načrte. Krez ni močan, je pa zvit, zato izkoristi čarovnici Nežo in Lonjo, da začarata Bamsija in druge odrasle …

Zanimivost Bamsi in njegovi prijatelji so ugledali luč sveta 11. septembra 1962. Idejo za njihov dom je Rune Andréasson dobil med počitnicami na Siciliji, ko je z graščine nad Taormino zjutraj opazoval sončne žarke, kako plezajo z enega griča na drugega.

Komentar »Medved Bamsi in čarovničina hči ob pravem času prinaša pomembno sporočilo o predsodkih, ki se rojevajo iz odtujenosti in strahu. /.../ V primerjavi s prejšnjim filmom ima jasnejšo otroško perspektivo, ne le zato, ker se zgodba večinoma odvija brez prisotnosti odraslih, ampak tudi zaradi sporočila samega. Scenaristki Ida Kjellins in Sofie Forsmans sta se lotili aktualnih težav, kot so odtujenost in predsodki; zakaj se nekateri obnašajo, kot pač se, pa je razloženo na tipično ‘bamsijevski’ način.« Elin Dahlman, Metro

107

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE petkov in torkov abonma •

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 18. do 29. septembra 2017 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko ali z e-sporočilom Vplačila: do 11. oktobra 2017 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

•

Vpis za nove abonente

Kdaj: od 2. do 11. oktobra 2017 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko ali z e-sporočilom Vplačila: do 11. oktobra 2017 CENA FILMSKEGA ABONMAJA redni abonma: 75 € abonma za upokojence, študente, dijake ali brezposelne: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 4 € Za uveljavitev popusta je pri vpisu abonmaja treba predložiti osebni dokument in dokazilo o statusu.

108

DOBRO JE VEDETI • Abonmajska vstopnica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM.

Če želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima enakega

statusa kot vi, na blagajni uredite doplačilo pred ogledom predstave.

• Če si projekcije ne morete ogledati takrat, ko je na sporedu vaš abonma in bi si

jo radi ogledali v drugem terminu, MORATE TO SPOROČITI na

blagajno Kulturnega doma Nova Gorica vsaj dva dni prej. V

drugem terminu vam ne moremo zagotoviti istega sedeža.

• Prosimo, da ne zamujate prireditev. V primeru zamude ste dolžni upoštevati

navodilo vratarjev. Če boste prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da

boste sedeli na svojem sedežu.

• Rezervirane vstopnice dvignete v treh delovnih dneh od rezervacije.

• Pred začetkom prireditve ugasnite prenosne telefone in druge naprave, ki

oddajajo zvočne signale.

• Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni

dokument in dokazilo o statusu.

• Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti, mora imeti vsak

obiskovalec prireditve svojo vstopnico.

Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Če želite napovedi dogodkov prejemati na dom ali preko SMSa, nas o tem obvestite.

Vse, ki želite prejemati naša obvestila po e-pošti, prosimo, da se prijavite na naši spletni strani v rubriki NAROČI E-NOVICE. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

Organizator si pridržuje pravico, da ob morebitnih nepredvidenih okoliščinah spremeni datume oziroma program, o čemer boste pravočasno obveščeni.

109

Kulturni dom Nova Gorica je Ä?lan:

Filmski program je podprla:

Program umetniĹĄkega filma nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov, drugimi partnerji in posamezniki.

110

Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI 5000 Nova Gorica Informacije T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si FB: www.facebook.com/groups/Film.NovaGorica/ Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 13.00 in od 14.00 do 16.00 oziroma uro pred predstavo.

111

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica Zanj odgovarja: Pavla Jarc Uredila: Mateja Poljšak Furlan Izbor programov: Filmsko gledališče in Filmski portreti glasbenih zvezd: Denis Valič Drugo: Mateja Poljšak Furlan Jezikovni pregled: Darinka Verdonik Oblikovanje: Tadej Hrovat Tisk: Tiskarna Present, d. o. o.

Naklada: 1100

Nova Gorica, september 2017

112