Filmski i-Zbornik 2018/2019

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica Zanj odgovarja: Pavla Jarc Uredila: Mateja Poljšak Furlan Izbor programov: Filmsko gledališče in Filmski portreti glasbenih zvezd: Denis Valič Drugo: Mateja Poljšak Furlan Jezikovni pregled: Darinka Verdonik Slikovno gradivo: distributerji filmov Oblikovanje in postavitev: Tadej Hrovat Tisk: Tiskarna Present, d. o. o.

Naklada: 1000 Nova Gorica, september 2018

Filmsko gledališče

Noč kratkega filma str. 4

Filmski portreti glasbenih zvezd str. 72

Filmski vrtiljak

str. 67 Informacije

str. 84

str. 115

Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti, cenjeni abonenti, Kulturni dom Nova Gorica v začetku septembra vstopa v novo filmsko sezono.

Tudi tokrat smo se potrudili in za vas pripravili žanrsko razgiban izbor, kjer si bo moč ogledati izbrane filmske naslove svetovne produkcije, s poudarkom na evropskem filmu, nagrajenih filmih in filmih s festivalov. Tako sezona 2018/2019 prinaša obilico tematskih filmov, pustolovščin in dram, zgodovinskih, animiranih, igranih, dolgih in kratkih filmov.

formatov in tako spoznavali najnovejšo domačo in tujo kratko produkcijo.

Najprej omenimo pester, razgiban in aktualen abonmajski program Filmsko gledališče. Vse, ki jih sedma umetnost zanima, vabimo, da si zagotovijo svoj abonmajski sedež v petkovem ali torkovem terminu in si tako ogledajo osemnajsterico naslovov po izboru filmskega kritika in publicista Denisa Valiča, ki jih med drugim zaznamujejo kvaliteta, odmevnost na mednarodnem in festivalskem prizorišču ter obilica nagrad.

Seveda pa naš kino ni namenjen le odraslim ljubiteljem sedme umetnosti. Bogat in razvejan je tudi otroški in mladinski program. Otroci in mladi bodo lahko hranili svojo domišljijo in širili svoja duhovna obzorja s filmi, ki jih bodo našli v Filmskem vrtiljaku, ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. Naš cilj je namreč, da vsem mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike z večplastnimi zgodbami in pristnimi protagonisti.

Kino v Novi Gorici, mestu filma, kot ga poimenuje Valič, pa ni samo Filmsko gledališče, temveč je mnogo več. V novembru bomo tako z gibljivimi slikami obeležili dve stoletnici: 100. obletnico smrti Ivana Cankarja, ki mu Slovenija posveča kar celo leto 2018, in 100. obletnico konca prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala tudi naše območje. Že 21. decembra nas čaka Noč kratkih filmov, ko si bodo v naši mali dvorani najdaljšo noč v letu krajšali ljubitelji kratkih filmskih

2

Prvi meseci v letu so že tradicionalno namenjeni Filmskim portretom glasbenih zvezd, ki tokrat prinašajo nekoliko drugačen izbor glasbenih dokumentarcev, saj je Valič vanj vključil tudi igrani film.

V maju pa se že veselimo Filmskega tedna Evrope, ki ga že od vsega začetka pripravljamo skupaj z Informacijsko točko Evropske komisije Europe Direct Goriška.

Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki bodo do naslednjega poletja še prišli na filmska platna, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran, sledite našemu profilu na Facebooku oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo.

Mateja Poljšak Furlan

Spet zaÄ?enja se

22. september 2018, ob 20.15

(Mamma Mia! Here We Go Again, ZDA, Velika Britanija, 2018, 114 min.)

FILMSKO GLEDALIŠČE Za petkov ter torkov abonma in izven

12. in 16. 10. 2018

Mary Shelley Haifaa Al-Mansour (Velika Britanija, ZDA, Luksemburg, 2017)

19. in 23. 10. 2018

Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč Gus Van Sant (ZDA, 2018)

9. in 13. 11. 2018

Družina Rok Biček (Slovenija, Avstrija, 2017)

23. in 27. 11. 2018

Vsi vejo Asghar Farhadi (Francija, Italija, Španija, 2018)

30. 11. in 4. 12. 2018

Žarek v srcu Claire Denis (Francija, 2017)

7. in 11. 12. 2018

Kabinet čudes Todd Haynes (ZDA, 2017)

14. in 18. 12. 2018

V Ciambri Jonas Carpignano (Italija, ZDA, Francija, Švedska, 2017)

11. in 15. 1. 2019

Dvojni ljubimec François Ozon (Francija, Belgija, 2017)

18. in 22. 1. 2019

Ubijanje svetega jelena Giorgos Lanthimos (Velika Britanija, Irska, 2017)

5

25. in 29. 1. 2019

Fantastična ženska Sebastián Lelio (Čile, ZDA, Nemčija, Španija, 2017)

1. in 5. 2. 2019

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin (Slovenija, Hrvaška, 2017)

15. in 19. 2. 2019

Stalinova smrt Armando Iannucci (Velika Britanija, Francija, 2017)

22. in 26. 2. 2019

O telesu in duši Ildikó Enyedi (Madžarska, 2017)

1. in 5. 3. 2019

Srečen konec Michael Haneke (Francija, Nemčija, Avstrija, 2017)

15. in 19. 3. 2019

Foxtrot Samuel Maoz (Izrael, Francija, Nemčija, Švica, 2017)

22. in 26. 3. 2019

Čudo Stephen Chbosky (ZDA, 2017)

29. 3. in 2. 4. 2019

Brez ljubezni Andrej Zvjagincev (Rusija, Francija, Nemčija, Belgija, 2017)

5. in 9. 4. 2019

Zbogom, Berlin!

Fatih AKin (Nemčina, 2016)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 6

Mesto filma Običajno so lestvice tistih »naj« prej stvar okusa kot česarkoli drugega. Še posebno takrat, ko se razporeja »enote« (naj bodo to osebe ali stvari) s področja ustvarjalnosti, na katerem kvantifikacija in objektivno opredeljevanje nikoli ne moreta podati povsem končnega rezultata. Poleg elementov, ki jih je sicer mogoče zajeti na ta način, so namreč pri vsem, kar zadeva ustvarjalnost, na delu še druge sile in delci, ki se dokončno ustalijo in izoblikujejo šele v osebi, ki ta dela sprejema s svojim estetskim čutom. Pa vendar je včasih zabavno, ali pa provokativno, reči, to je »naj«.

Sam sem tako že pred časom zaznal, da v enem izmed mest pri nas deluje vse več kvalitetnih in sila zanimivih silnic, ki so tako ali drugače povezane s filmom. Predvsem z vidika velikosti oziroma majhnosti tega urbanega središča, vsaj če upoštevamo uradne podatke. Zdelo se mi je namreč, da je v tem pogledu – torej z upoštevanjem števila prebivalcev in ustanov ter infrastrukture, ki mu je na voljo – omenjeno mesto po svojem potencialu in rezultatih s širšega področja filma vsaj enakovredno prestolnici. Malce iz bojazni pred pretiravanjem, prav tako pa tudi pred tem, da me pri oblikovanju takega sklepa vodi neka osebna naklonjenost, ki jo že dolgo čutim do tega mesta, si tega nikoli nisem upal izreči. A zadnji v vrsti dogodkov me je dokončno prepričal, da je čas. Nenazadnje tudi za provokacijo, usmerjeno tako proti prestolnici kakor tudi odločevalcem, da v tej smeri naredijo še kaj več. Rečem namreč lahko, da sem danes že povsem prepričan, da je prav Nova Gorica najbolj filmsko mesto na Slovenskem.

Dejstev, s katerimi lahko podkrepim to svojo tezo, je veliko. Poglejmo. Prvič. Nova

Gorica je poleg Ljubljane (no, vsaj moje osebno raziskovanje je tako pokazalo, dopuščam možnost, da nisem bil temeljit oziroma da se mi je kako bolj obskurno ime izmuznilo) edino slovensko mesto, kjer so eno izmed javnih površin poimenovali po filmski osebi. A tudi tu je razlika več kot očitna. Čapova ulica v Ljubljani je ena malih, zakotnih uličic v smeri proti Rudniku.

Ploščad Silvana Furlana pa stoji v samem središču mesta. Drugič. Nova Gorica je ob Ljubljani edino slovensko mesto, ki premore svojo »filmsko akademijo« oziroma visokošolski študij avdiovizualnega. Res je, da sta tako tradicija kot večino let do danes tudi kvaliteta na strani ljubljanske akademije. Pa vendar se razmere v zadnjih nekaj letih hitro spreminjajo. Tretjič. Nova Gorica je poleg Ljubljane edino mesto na Slovenskem, kjer lahko z avtorskim filmom v dvorano (ali na prosto) redno privabljate preko 150 gledalcev. A pri tem je nujno opozoriti, da ima Nova Gorica filmsko dvorano le nekajkrat na teden, v Ljubljani pa je teh veliko več. Kot je neprimerljivo večji tudi bazen potencialnih obiskovalcev. Četrtič. Nova Gorica je preprosto edino mesto v Sloveniji, kjer se vsakodnevno presegajo meje in omejevanja, kjer ni antagonizma med centrom in provinco, celo ne med našimi in njihovimi. Je urbano središče, sestavljano sicer iz dveh uradno ločenih mest, mest, ki stojita vsako v svoji državi, a ki ju vsakdanja stvarnost vse bolj in bolj povezuje v neločljivo, organsko povezano celoto. In v tej dejavnosti so glavni akterji kolegi filmarji, tako posamezniki, ki delujejo na obeh straneh meje, kot tudi organizacije, ki imajo svoj sedež tu ali tam. Ti mestu, ki je dve mesti, dajejo eno srce, ki bije v izrazito filmskih ritmih. In tako pridemo do petič. Nova Gorica ima kot edina med slovenskimi mesti filmski festival, ki je resnično 7

drugačen. Edinstven. Ki je v srcu zavezan prečenju vsakršnih mej, saj deluje ne le v obeh polovicah mesta, pač pa po celotnem obmejnem prostoru, od Kopra do Vidma pa vse do samega centra, Ljubljane. Odločil sem se, da imen na bom navajal, a saj mislim, da tudi ni potrebno. No, za konec lahko še preverimo končni rezultat med Novo Gorico in Ljubljano. Sam bi rekel 4 : 1, kar nesporno potrjuje, da je Nova Gorica najbolj filmsko slovensko mesto!

In kaj bomo letos v tem najbolj filmskem mestu gledali v kinodvorani? Uh, letos je spored res pester, razgiban in aktualen.

Med tradicionalno osemnajsterico filmov je raznolikost tokrat res velika: nekaj je prvencev oziroma drugih del še neuveljavljenih avtorjev, ki pa predstavljajo izjemen potencial avtorskega filma; kar nekaj je del uveljavljenih mojstrov in mojstric, med katerimi pa jih je kar nekaj zavilo na nova, v svojem opusu še neraziskana področja; tu so tudi sicer redki predstavniki kvalitetnega pola filmske industrije oziroma njenega obrobja, ki mu pravimo ameriški neodvisni film; tu so režiserji, ki so posneli dela v jeziku, ki ni njihov materni jezik, in s tem znova dokazali, da je filmska govorica lahko univerzalna; tu so dela, ki nam izrišejo podobo družbene stvarnosti na različnih koncih sveta in jo kritično motrijo; predvsem pa nas veseli, da so tu znova tudi slovenska dela, ki so priznanje dobila tako doma kot tudi v mednarodnem prostoru.

Začnimo kar s temi. Na prvem mestu bi veljalo izpostaviti film, ki je na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljše delo. To je Družina Roka Bička, tistega mladega cineasta, ki se je v svetu in doma tako silovito uveljavil s svojim prvencem, Razrednim sovražnikom. Tokrat se je vrnil k temi, ki se je je lotil že za časa študija, pred več kot desetimi leti: družinskih razmer, v katerih 8

živi mladi slovenski fant. Film je bil deležen kar nekaj kontroverznosti, saj so mu očitali zlorabo in voajerizem. A kdor tudi po več kot desetletju ne le da ne pozabi na ljudi, ki so mu pomagali ustvariti delo, pač pa to v sodelovanju z njimi celo nadgradi in dopolni, že po preprostem premisleku ne more biti voajer in tisti, ki zlorablja. Družina je nedvomno zahteven, na trenutke osupljiv in težek film. A tudi prisrčen, človeški in skrajno topel. Bička pa postavlja ob bok največjim dokumentaristom sodobnega časa. Drugo domače delo je prav tako dokumentarno, a drugačne vrste. Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Matjaža Ivanišina, enega nedvomno najbolj izvirnih in edinstvenih glasov v množici domačih filmskih ustvarjalcev, nam namreč ne bo predstavil izseka stvarnosti, pač pa se bo zakopal v zamotani klopčič, kjer se skoraj nerazdružljivo povezujejo realnost in fikcija, resnica in umišljeno, javno in intimno. Popeljal nas bo skozi proces ustvarjanja gledališke predstave, ki so jo pod taktirko Dušana Jovanovića v Drami ustvarjali sami velikani slovenske odrske in filmske igre: Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza.

Posebno pozornost gre letos nameniti tudi dekletom oziroma ženskim režiserkam. Te nam predstavljajo tri med seboj nadvse različna dela, ki pa jih krasi senzibilnost, prodornost in svežina ženskega pogleda.

Kdor se spomni Zelenega kolesa izpred nekaj let, čudovitega otroškega filma, ki ga je posnela prva ženska iz Savdske Arabije, ki ji je bilo omogočeno postati režiserka, Haifaa Al-Mansour, bo tokrat vesel filma Mary Shelley. Ta britanska produkcija nam razkrije, kako so nastala nekatera temeljna dela v književnem žanru grozljivke, od Frankensteina naslovne Mary Shelly do Polidorijevih Vampirjev, na osnovi katerih je Stocker napisal slovito Drakulo.

A to je le površina: pod tem pa sledimo zgodbi dekleta, ki se mora v mizogini,

mačistični in do žensk skrajno zaničevalni in pokroviteljski družbi opolnomočiti in si izboriti svobodo. Vzporednice z življenjsko zgodbo avtorice seveda niso naključne.

Drugo delo ženske avtorice je eno najlepših, čeprav tudi najbolj nenavadnih del preteklega leta: O duši in telesu Madžarke Ildikó Enyedi. Pustite mu čas in podob ne berite dobesedno, pa se bo pred vami razkrila vsa lepota tega dela. Res toplo priporočamo. Tretji in končni film s tega podseznama pa je delo naše stare znanke, Žarek v srcu francoske režiserke Claire Denis. Povsem nepričakovano – glede na izkušnje z njenimi predhodnimi deli – nam tokrat ponudi sicer še vedno nekonvencionalno, a odprto, toplo, hudomušno satiro na temo raznolikosti cepcev, ki nas morajo včasih prenašati naša dekleta.

Med deli ikon avtorskega filma gre vsekakor omeniti novo delo Avstrijca Michaela Hanekeja Srečen konec, v katerem se tako poigrava s konceptom iz naslova, na katerem stoji ameriška filmska industrija, kot tudi kritično motri sodobni srednji razred, ujet v svojih stereotipih in zbanaliziranih bolečinah. Novo delo nam prinaša tudi Iranec Farhad Asghari, ki se je tokrat znova odločil snemati v nekem drugem, sebi tujem jeziku, španščini. Vsi vejo je še ena njegovih prodornih analiz dinamike odnosov v družini in procesov, ki se sprožijo takrat, ko zakopana in dolgo prekrita resnica plane na dan. V tej skupini je zasedba nadvse mednarodno pestra, saj tu najdemo tudi Grka Lanthimosa, ki nam s filmom Ubijanje svetega jelena ponuja še enega svojih pogledov na posameznika, vpetega v kolesje sodobne družbe in priklenjenega na soljudi, ki jih pogosto ne razume. In tako kot običajno je ta tudi tokrat začinjen z nekaj malega fantastične primesi ter satire. Nikakor ne gre spregledati niti Američana Todda Haynsa, čigar Kabinet čudes se sicer prične počasi

in na videz nepovezano, a nato se gledalec postopno, z vsakim korakom čuti vse bolj vpletenega, in pri tem razkriva eno najbolj presunljivih in človeško toplih zgodb letošnjega leta. Kdor išče vznemirjenje ter ščepec izkrivljene človeške psihe in erotike, pa nikakor ne sme zamuditi Dvojnega ljubimca, saj je njegov avtor, Francoz Ozon, očitno znova v dobri formi.

Zaključimo s kar dvema sklopoma: in sicer sklopom del, ki nam razkrivajo podobe aktualne družbene stvarnosti z različnih koncev sveta, ter sklopom »novincev« (nekateri to niti niso, pa vendar). Med prvimi je nujno omeniti novo veličastno in brezkompromisno fresko sodobne ruske družbe s strani Zvjaginceva. Ta je iz favorita sedanjega režima postal skorajda sovražnik št. 1, saj je Brez ljubezni še eno delo, ki razkriva, v kakšnem moralnem in človeškem razsulu je sodobna ruska družba. Izjemno zanimivo pa je tudi delo enega prvakov ameriškega neodvisnega filma, ikone t. i. indie scene, Gusa van Santa. Njegov Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, namreč ni le portret osebe, ki ji je nesreča odvzela zmožnost gibanja, pač pa predvsem neusmiljena in brezkompromisna analiza zasvojenosti in procesa odvajanja. Na prehodu med prvo in drugo skupino tega zaključka pa stoji Izraelec Samuel Maoz, čigar celovečerni prvenec Foxtrot je osupnil svet s svojim neusmiljenim slikanjem sočasne izraelske stvarnosti, predvsem njihovega odnosa do Palestincev, Maoz pa si je z njim prislužil neposredni napad samega izraelskega kulturnega ministra.

Zaključek našega letošnjega uvodnega sprehoda, ki je nekaj malega del spregledal, a ne zaradi njihove manjše kvalitete oziroma stopnje zanimivosti, pač pa zgolj zaradi racionalnejše porabe prostora, pa pripada Čilencu Sebastiánu Leliu, čigar 9

Fantastična ženska je navdušila cel svet.

Sooči nas namreč z našimi predsodki pred drugačnostjo, ki ji iz lastnih negotovosti in zadreg zapiramo vrata. Na njenem mestu bi lahko nenazadnje stal tudi ameriški Čudo, a zanje sem prepričan, da bo že tako našel svoje gledalce.

Denis Valič

10

(Mary Shelley, Velika Britanija, ZDA, Luksemburg, 2017, barvni, 120 min.)

Režija: Haifaa Al-Mansour Scenarij: Emma Jensen, Haifaa Al-Mansour Fotografija: David Ungaro Glasba: Amelia Warner Montaža: Alex Mackie Igrajo: Elle Fanning (Mary Shelley), Douglas Booth (Percy Shelley), Tom Sturridge (Lord Byron), Bel Powley (Claire Clairmont), Ben Hardy (John Polidori), Stephen Dillane (William Godwin), Ciara Charteris (Harriet Shelley) Produkcija: Sobini Films, Parallel Films, HanWay Films, Gidden Media, BFI Film Found Festivali, nagrade: Toronto 2017; Torino 2017; Dubaj 2017; Göteborg 2018; Edinburg 2018; Neuchâtel 2018; Tribeca 2018 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: Cinemania group

11

Zanimivosti Mary Shelley, razkošna biografska drama, vsekakor ni filmski biser, pa čeprav se dviga nad povprečje znotraj tovrstne, z mislijo na komercialni uspeh zasnovane projekte in čeprav se Elle Fanning resnično izkaže s svojo prepričljivo in nepretenciozno igro. Vseeno gre za eno pomembnejših del letošnjega filmskega leta. Razlogov je več. Najprej že samo dejstvo, da se znotraj produkcije, ki se udejanja kot industrijska panoga, še celo danes redko zgodi, da bi avtorstvo projekta zaupali osebi ženskega spola. Še močnejši argument je ime avtorice, ki je film zasnovala in dokončala: Haifaa Al-Masour je namreč tisto savdijsko dekle, ki ji je pred leti s prvencem Zeleno kolo (2012) uspelo nekaj, kar se je še dolgo zdelo nemogoče – v skrajno konservativni, tradicionalistični in v določenem pogledu mizogini družbi, savdski, je kot dekle prevzela vodenje projekta (ne v gospodinjstvu, na kar so sicer omejene) in pri tem vodila moške! S svojim prvim delom na zahodu, pričujočo biografijo avtorice enega temeljnih del svetovne fantastične literature, gotskega romana o Frankensteinu, pa se je lotila razmisleka, zakaj je njena osebna izkušnja – zakaj se moški še danes bojijo žensk in jih zato onemogočajo – še danes bolj ali manj univerzalna.

Zgodba Šestnajstletna Mary dneve preživlja med prebiranjem zgodb o duhovih in sanjarjenjem na grobu svoje matere, slovite pisateljice in borke za ženske pravice Mary Wollstonecraft. Nekega dne na zabavi spozna enaindvajsetletnega Percyja Shelleyja, takrat že uveljavljenega pesnika – in zloglasnega ženskarja. Ker Maryjin oče, znameniti anarhistični filozof William Godwin, ne odobrava hčerine zveze s poročenim moškim, Mary s Percyjem pobegne od doma, s seboj pa vzame še polsestro Claire. Divja spirala veseljačenja, revščine in nebrzdanih strasti doseže vrhunec v švicarski vili ekscentričnega 12

lorda Byrona, kjer se Mary sooči s svojimi demoni in spočne Frankensteina.

Komentar »Film Mary Shelley, gracilna kostumska drama, žensko zgodovinsko osamo diagnosticira skozi prikaz druženja angleških romantičnih pesnikov.

Režiserka nedotakljive genije prikaže kot antijunake – zapite, zdolgočasene, črnosrčne sleparje, ki živijo na tuj račun in na zavajanju nežnih punc gradijo kult genija, zahodnega alfamoškega. Znane vzorce žanra odromantizira, razgali kostumsko dramo kot kolaborantko z zgodovino, razpraska oči moškemu pogledu nase in evropsko romantično sliko začini z vonjem po gnilobi, po kateri se vonj zakadi vse do Zaljubljenega Shakespeara (Shakespeare in Love, 1998, John Madden) in njegovih kolegov. Ko kamera usmerja pogled v te fante, postavlja isto vprašanje kot Aronofsky v grozljivki Mati!: ‘Kako osamljena je morala biti ženska ob teh genijih?’ No, Ana Jelovšek bi verjetno samo utrujeno zavzdihnila.« Nadina Stefančič, Ekran »Mary Shelley je razkošen spektakel, prepojen z barvami in visceralno močjo narave, s čutnostjo mladih ljubimcev ter silovitimi občutki izgube in izdajstva.

Predvsem pa gre za film o idejah, ki se (vsaj deloma) izogne obrabljenim klišejem zgodovinske drame /…/.« Deborah Young, The Hollywood Reporter »Film je dobrodošla platforma za izjemni talent Elle Fanning /…/. Kemija med Fanningovo in Boothom je osupljiva, Bel Powley, ki jo poznamo iz filma Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl), pa tankočutno upodobi ekscentrično Maryjino polsestro. Režiserka spretno prikaže divje križarjenje te nadomestne družine med veseljačenjem, obupom in navdihom.« Jason Bailey, The Village Voice

Izjava avtorice »Priznati moram, da sem bila sprva skeptična. Mislila sem, da mi bo zgodba Mary Shelley zelo tuja, saj sta obdobje in prizorišče tako daleč od sveta, v katerem se počutim doma. A takoj ko sem prebrala scenarij, sem začutila povezanost z njo.

Odraščala je v zelo konservativni kulturi, kjer je bila vloga žensk strogo določena, priložnosti pa izjemno omejene. Vendar je premagala ovire in napisala zgodbo, ki še danes razvnema domišljijo bralcev. Všeč mi je, da se je odločila napisati knjigo, ki je bila tako daleč od tistega, kar je v ženski literaturi veljalo za ‘sprejemljivo’. Poleg tega je ustvarila žanr – znanstveno fantastiko –, v katerem še danes prevladujejo moški. /…/ Življenjska zgodba Mary Shelley nam zveni tako znano, ker je njen velik del alegorično končal v Frankensteinu. Osnovno zgodbo vsi poznamo, a pisateljičina življenjska pot razkrije številne plasti in globlje filozofske prvine, ki nam pomagajo razumeti, zakaj je knjiga tako privlačna.« Haifaa Al-Mansour, režiserka in koscenaristka

Režiserka Haifaa Al-Mansour je na Ameriški univerzi v Kairu diplomirala iz literature, na Univerzi v Sydneyju pa magistrirala iz filmskih študij. Njen prvenec Zeleno kolo (Wadjda, 2012) se je v zgodovino zapisal kot prvi celovečerec, v celoti posnet v Savdski Arabiji, in hkrati prvi savdski film, ki ga je posnela ženska. Zgodba o deklici, ki v konservativnem okolju preizkuša meje dovoljenega, je po premieri v Benetkah požela številne kritiške pohvale ter nagrade občinstev, leta 2014 pa smo si jo lahko ogledali tudi na rednem programu Kinobalona. Mary Shelley je režiserkin prvi projekt v angleškem jeziku.

13

(Don't Worry, He Won't Get Far on Foot, ZDA, 2018, barvni, 113 min.)

Režija: Gus Van Sant Scenarij: Gus Van Sant (po knjižni predlogi Johna Callahana) Fotografija: Christopher Blauvelt Glasba: Danny Elfman Montaža: Gus Van Sant, David Marks Igrajo: Joaquin Phoenix (John Callahan), Jonah Hill (Donnie), Rooney Mara (Annu), Jack Black (Dexter), Tony Greenhand (Tim), Beth Ditto (Reba), Mark Weber (Mike), Kim Gordon (Corky), Udo Kier (Hans) Produkcija: Amazon Studios, Iconoclast, Big Indie Pictures, Anonymous Content Festivali, nagrade: Sundance 2018; Berlin 2018; San Francisco 2018; Sydney 2018; Seattle 2018 Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Cinemania group

14

Zanimivosti Nedvomno je prav Gus Van Sant tisti, ki je od J. Jarmusha prevzel štafetno palico najbolj odpiljenega in dosledno nepredvidljivega kapitana ameriške neodvisne filmske scene, skratka prvega med indieji. Toda če je bilo to pri Jarmushu očitno že na prvi pogled, pa Van Santa preprosto ni mogoče tako hitro uokviriti. V nasprotju z Jarmushem, ki je svojo nekonvencionalno in brezpogojno neodvisno filmsko dušo izražal predvsem na formalni ravni in jo s tem naredil hitro opazno, pa pri Van Santu take deklarativne izpovedi neodvisnosti ni. Celo nasprotno: na trenutke se zdi, da bi Van Santu lahko očitali celo koketiranje s Hollywoodom in mainstreamsko produkcijo. Kakor koli, naj drži tako to, da Van Sant rad uporabi največje hollywoodske zvezdnike (N. Kidman, M. Damon, B. Affleck, K. Reeves, J. Phoenix), kot tudi dejstvo, da so njegova dela zelo komunikativna in odprta, prijazna do gledalca, da pa s svojim izborom tem (vsebin, ki se jim sicer večina ostalih raje izogiba) in brezkompromisnim seciranjem in analiziranjem teh radikalno zavrača načela mainstreamske produkcije. Že satira Ženska za umret, v kateri se je kot eden prvih lotil kritične obravnave senzacionalističnih tendenc v novinarstvu, nas je opozorila na tako naravo njegovega dela, z Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, ki je bolj kot biografski portret invalidne osebe poglobljena in prodorna analiza zasvojenosti, pa odločno potrdi, da bo na tej poti vztrajal.

Zgodba Potem ko zabušant in alkoholik John Callahan v avtomobilski nesreči skoraj izgubi življenje, pristane za vse življenje priklenjen na voziček. Kljub nesreči, ki ga je doletela, pa se noče odreči alkoholu. K zdravljenju ga vzpodbudita njegovo dekle (Rooney Mara) in karizmatični sponzor (Jonah Hill), ki vodi klub anonimnih alkoholikov. Tako John sčasoma odkrije svoj dar – risati začne prodorne, smešne,

žgečkljive in politično nekorektne časopisne karikature, s čimer doseže širšo prepoznavnost. To mu vlije novih moči in začne drugače gledati na življenje.

Komentar »Največji adut Van Santovega filma je, da se tudi brez topoumne naivnosti uspe izogniti breznu fatalizma. Jasno je, da si Callahan po prometni nesreči, v kateri je zaradi na smrt pijanega voznika (Jack Black) v hipu postal tetraplegik, želi umreti: prestajati mora neizmerne bolečine, zdravniško osebje mu ne nudi pretirane opore, bližnjih prijateljev ali družine pa nima. Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, sicer ne more biti zgodba o čudežnem ozdravljenju (ilustrator je bil do smrti privezan na voziček), je pa lahko zgodba o okrevanju: pokaže, da poškodba hrbtenice ne pomeni samodejno konca vsega, zaradi česar je vredno živeti.

Morda najsilovitejši prizor filma je ravno tisti, v katerem se Callahan, radosten zaradi svoje nove mobilnosti, manično vrtinči po bolnišničnem hodniku v svojem novem električnem vozičku. Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč, se kljub svoji ‘težki’ temi in spodbudnemu sporočilu nekako izogne pastem saharinaste televizijske melodrame, obenem pa izkušnja ogleda ni tako deprimirajoča, kot bi morda lahko pričakovali.« Ana Jurc, MMC RVT »Eden Van Santovih najboljših, optimistična, grenko-sladka zadevica, ki v spomin prikliče ljubljence občinstva, kakršna sta Dobri Will Hunting in Forresterjevo razkritje.« Peter Debruge, Variety

15

»Film je razorožujoče iskren in se kljub izraziti pozitivni naravnanosti ne boji pokazati strašljivih detajlov alkoholizma in zanikanja /…/. Callahanov dvig z dna sicer res poskrbi za nekaj pozornost vzbujajočih stranskih vlog za zvezdnike v zgodovinskih kostumih, a Van Santova odločitev, da ta proces prikaže kot skupinski, ni le humanistično presenečenje – njegov film je tudi občudovanja vredno neseksi in priča o komičnem potencialu treznjenja.« Steve Macfarlane, Slant Izjava avtorja »Umetniki v nekem trenutku svojega življenja začnejo nekaj delati in se potem nikoli več ne ustavijo. Naj gre za urejanje cvetja, kuhanje ali snemanje filmov – preprosto ne morejo odnehati.

Ta obsesivna energija je tisto, kar naredi umetnika. John na primer ni mogel nehati risati stripov. To je postal njegov glavni razlog za življenje in ni mu bilo jasno, zakaj niso vsi ljudje na svetu striparji. Zanj ni obstajalo nič drugega.« Gus Van Sant, režiser in scenarist

16

Režiser Gus Van Sant (rojen leta 1952 v Kentuckyju) je znan po filmih Mala Noche (1986, režiserjev prvenec), Drugstore kavboj (Drugstore Cowboy, 1989, z Mattom Dillonom), Moj mali Idaho (My Own Private Idaho, 1991, z Riverjem Phoenixom in Keanujem Reevesom), Ženska za umret (To Die For, 1995, zlati globus za Nicole Kidman in prva velika vloga za Joaquina Phoenixa), Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997, oskar za najboljši izvirni scenarij in nominacija za najboljši film), Gerry (s Caseyjem Affleckom in Mattom Damonom), Slon (Elephant, 2003, zlata palma in najboljši režiser v Cannesu), Zadnji dnevi (Last Days, 2005, izmišljena pripoved o zadnjih dneh Kurta Cobaina) in Milk (2008, oskar za najboljši izvirni scenarij in najboljšega igralca).

(Družina, Slovenija, Avstrija, 2017, barvni, 106 min.)

Režija: Rok Biček Scenarij: Rok Biček Fotografija: Rok Biček Montaža: Rok Biček, Yulia Roschina Nastopajo: Matej Rajk, Barbara Kastelec, Nia Kastelec, Alenka Rajk, Boris Rajk, Mitja Rajk, Ivka Gruden, Emanoela Skulj, Robert Krese, Aleksej Kastelec, Estera Dvornik, Gabrijela Simetinger Produkcija: Cvinger film ZKD, Zwinger film, RTV Slovenija Festivali, nagrade: Locarno 2017: glavna nagrada sekcije Teden kritike; Portorož 2017: vesna za najboljši film festivala; Amsterdam – IDFA 2017; Sarajevo 2017; Trst 2018; Crossing Europe 2018; Budimpešta 2018 Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: Demiurg

17

Zanimivosti Rok Biček, avtor večkrat nagrajenega Razrednega sovražnika (skupaj je prejel skoraj 30 mednarodnih nagrad, med drugim tudi na najpomembnejših svetovnih filmskih festivalih, kakršna sta na primer Beneški in tisti v Mannheim-Heidelbergu), s katerim se je silovito uveljavil v mednarodnem prostoru in v trenutku postal ena mladih zvezd avtorskega filma, se tokrat vrača z izvirno slovensko inačico Linklaterjevih Fantovskih let, filmom torej, ki na platno prinaša vpogled v desetletje življenja njegovih likov. Z družino Rajk se je namreč prvič srečal že okrog leta 2006, ko je bil še študent in je iskal temo za svoj študijski projekt.

In iz tega srečanja mu je uspelo izpeljati uspešen kratkometražni dokumentarni zapis, delo enakega, preprostega naslova – Družina. Že takrat so mu nekateri očitali – povsem neosnovano, neutemeljeno in, kot se je pokazalo kasneje, krivično –, da zlorablja subjekt svojega dela. Očitek, ki so ga z isto mero neosnovanosti in krivičnosti vanj zalučali tudi ob domači premieri njegovega zadnjega dela, svojskem nadaljevanju in nadgradnji tega kratkega dokumentarca izpred desetih let. Seveda, res je, da je Biček v svojem najnovejšem delu tej družini dobesedno »zlezel pod kožo« in razgalil njihovo življenje. A hkrati jim že več kot desetletje stoji ob strani in opozarja na razmere, v katerih živijo nekatere slovenske družine, ter na rigidnost birokratskih postopkov.

Med promocijo filma pa se je sam v veliki meri umaknil v ozadje in pustil Mateju, da izstopi in opozori nase. S tem se Rok pridruži največjim dokumentaristom zgodovine, tistim, ki udejanjijo misel o filmu kot orodju družbenega razvoja.

Zgodba Matej je bil rojen v odročni slovenski vasici v družini oseb s posebnimi potrebami.

Dolga leta je skrbel za svoja umsko zaostala starša in starejšega brata, zato se nikoli ni zares vklopil med vrstnike. Drugačen je 18

tako v družini kot tudi v odnosu do širše okolice. Ko pri dvajsetih postane oče, se za trenutek zdi, da mu je uspelo preseči družinske določnice, a kmalu se izkaže, da njegove osebnostne poteze in vedenjski vzorci v življenje mlade družine vnašajo razdiralen nemir …

Komentar »Filmu prepričljivost in pristnost v vsakem primeru daje predvsem Matej, ki se z radovednostjo in iznajdljivostjo upira determinirajočim silnicam svojega okolja, a ga hkrati pogosto še vedno odseva.

Matej se dogajanja in snemanja okrog sebe zaveda do te mere, da lahko s tem spretno manipulira, in čeprav ga na primer občasno obišče socialna delavka in mu pomaga kontekstualizirati njegove učne probleme, je težko s prstom pokazati na kakšno njegovo očitno napako ali pomanjkljivost.

V filmu razgrnjene različne plasti njegovega dojemanja sveta ga vzpostavijo kot osvežujoče tridimenzionalen lik in proti koncu pripovedi odstrejo tudi nekatere njegove problematične vedenjske vzorce v odnosih z bližnjimi – predvsem z duševno prizadetim bratom – kar pravzaprav osmisli tako dolgo snemanje. S tem se Matej razodene kot neke vrste novi junak in antijunak slovenskega filma, čeprav ali pa prav zato, ker nam je ves čas vsaj malce podoben ali pa nas na neki način spominja na katerega izmed ljudi, ki smo jih kdaj poznali. /…/ Bičkovo izpostavitev družinske celice pa lahko pri nas morda vidimo celo kot del širšega filmskega trenda premišljevanja »pravih« in »nepravih« družin v luči sodobnih družbenih transformacij, kar so samo v zadnjem letu ali dveh na neke relativno sveže načine počeli npr. tudi filmi Mama, Ivan in Družinica. /…/ Bičkova Družina se kljub vsemu v prvi vrsti še vedno zdi predvsem film o odraščanju in pri tem izstopa tudi zato, ker se izogiba pričakovani procesualnosti. Če svojo pripoved začne s prizori rojstva in časom po rojstvu Matejevega otroka, nas v nekem trenutku

nepripravljene vrže k posnetkom Mateja kot štirinajstletnega šolarja, ki je podobno dezorientiran tudi v kakšnem kasnejšem trenutku, a režiser pri preskakovanju kljub odsotnosti metatekstualnih elementov dogajanje uspešno povezuje z majhnimi, neočitnimi iztočnicami, ki nas orientirajo v času in prostoru. Nenehne elipse v njegovi strukturi tako niso anomalije ali naključja, temveč njegov glavni gradnik, ki lahko že nudi podlago našemu razumevanju nestabilnih družinskih odnosov in Matejevega razvoja.« Jernej Trebežnik, Radio Študent »Magnum opus Roka Bička je brezkompromisen primerek cinéma vérité /…/. Film ponudi toliko snovi za razmislek in toliko čustev, ki jih je treba identificirati, da je kumulativni učinek izčrpavajoč, a hkrati resnično izpolnjujoč.« Vladan Petković, Cineuropa »Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske zgodovine tak še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega, patološkega in presežnega pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!« Gorazd Trušnovec, MMC RTVO SLO

sveta prikazujem skozi svojo poetiko s pripovedovanjem zgodbe, ki se ne trudi izogniti se problematičnim temam.

Sočasno pa je zraven še čustvena zgodba, ki naslavlja/zaobjema večen koncept staranja in življenja nasploh.« Rok Biček, režiser in scenarist Režiser Rok Biček se je rodil leta 1985 v Novem mestu. Na ljubljanski AGRFT je vpisal in nato diplomiral iz filmske in televizijske režije. Že med študijem se je lotil zanimivega projekta, s katerim je na festivalih študentskega filma pritegnil nemalo pozornosti – kratkometražnega dokumentarca Družina, iz katerega je kasneje, po več kot desetletju, nastal istoimenski celovečerec, ki je hkrati nadgradnja in nadaljevanje prvega. Sicer pa mu je mednarodno uveljavitev prinesel že njegov celovečerni igrani prvenec, Razredni sovražnik, v katerem se je lotil nadvse aktualne teme samomora med najstniki, pritiska, ki ga doživljajo v šolskem sistemu, ter odnosa z učitelji.

Njegov uspeh je bil hipen in silovit: v Benetkah mu je pripadla prestižna nagrade sekcije Mednarodni teden kritike, nagrada FEDEORA, na domačem festivalu, nacionalnem filmskem srečanju v Portorožu, pa je osvojil kar osem vesen!

Uspeh je dopolnil z uvrstitvijo v ožji izbor za evropsko filmsko nagrado LUX (pristal je med tremi finalisti, kar ni uspelo še nikomur pri nas). Družina je Bičkov drugi celovečerec.

Izjava avtorja »Prepričan sem, da bi moral dokumentarni film prikazati dejstva, ki odsevajo našo družbo tako, da ne manipulira niti z nastopajočimi niti z gledalcem. Najmočnejše je zavedanje, ob katerem spoznamo, da so se dogodki, ki jih opazujemo z varnega sedeža kinodvorane, resnično nekomu zgodili. In ta posameznik, tako podoben nam samim, se mora z njimi sprijazniti. Doživljanje 19

(Todos lo saben, Francija, Italija, Španija, 2018, barvni, 132 min.)

Režija: Asghar Farhadi Scenarij: Asghar Farhadi Fotografija: José Luis Alcaine Glasba: Javier Limón Montaža: Hayedeh Safiyari Igrajo: Penélope Cruz (Laura), Javier Bardem (Paco), Ricardo Darín (Alejandro), Eduard Fernández (Fernando), Bárbara Lennie (Bea), Inma Cuesta (Ana), Elvira Mínguez (Mariana), Ramón Barea (Antonio), Carla Campra (Irene) Produkcija: Memento Films Production, Morena Films, Lucky Red Festivali, nagrade: Cannes 2018: otvoritveni film festivala; Karlovi Vari 2018; München 2018; Melbourne 2018; Sarajevo 2018; Toronto 2018 Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

20

Zanimivosti Konec 80-ih let so ustvarjalci slovenskega filma menili, da je z vidika najbolj učinkovitega in ekspresivnega elementa filmske govorice jezik tisti, ki mu pripada odločilna vloga. Nenazadnje tudi zato, ker naj bi mu podeljeval umetniško avro.

In tako smo nekaj časa gledali povsem negledljive filme, v katerih so celo kmetje podajali monologe v visoki, knjižni slovenščini. Nato je konec 90-ih slovenska filmska politika oziroma ožja skupina odločevalcev znova menila, da je jezik tisti, ki filmu podeljuje pravo mero narodne pripadnosti, in tako smo znova gledali bizarne filmske zmazke, v katerih se je morala slišati samo slovenska beseda. No, k sreči obstajajo tudi ustvarjalci, ki nam na najlepši možni način pokažejo, da je jezik le eden izmed elementov filmske govorice in da ta nikakor ni avtonomna, samozadostna enota, pač pa se mora prilagajati glede na kontekst. V tem pogledu izstopajo dela iranskega cineasta Asgharja Farhadija.

Ločitev je posnel v jeziku farsi in pobral množico nagrad. Preteklost je posnel, pretežno, v francoščini ter prejel množico nagrad. V Trgovskem potniku je angleški jezik enakovreden farsiju in znova je zanj prejel vrsto nagrad. Svojega zadnjega filma, Vsi vejo, pa se je ponovno lotil v novem jeziku, španščini. In tudi tokrat ga vsi hvalijo. A ne le to. Vsi vejo nam pokaže tudi to, da je ob spremembi vsebinskega in formalnega konteksta potrebno spremeniti tudi izrazna sredstva filma oziroma način njihove rabe. Poglejte film s te perspektive in presenečeni boste, kako bogato in raznoliko izraznost premorejo nekateri ustvarjalci, ki jih upravičeno imenujemo mojstri.

Zgodba Laura se po 14 letih iz Buenos Airesa, kjer si je z možem Alejandrom ustvarila družino, vrne v domačo vas blizu Madrida, da bi se udeležila sestrine poroke. Snidenje je nadvse prisrčno, a hkrati zamaje temelje njenega življenja. Znova se namreč sreča

s svojo staro ljubeznijo, Pacom, ki je zdaj poročen z učiteljico Beo. Ko ugrabijo Laurino najstniško hčerko Irene, njej pa zabičajo, da o tem pod nobenim pogojem ne sme obvestiti policije, se ji prične družina zaradi njenega pristanka na pogoje ugrabiteljev zoperstavljati. Alejandro ne zmore samo nemočno čakati, zato se odloči, da bo priletel iz Argentine in se ji pridružil. Medtem se v Španiji celotna situacija prične še dodatno zapletati, saj se ugrabitvi pridružijo še zemljiški spori in stare družinske zamere. Po pomoč se družina zateče k znancu, upokojenemu policistu, a pri tem še sluti ne, da bo njegova preiskava na dan privlekla tudi številne neprijetne družinske skrivnosti.

Komentar* »Asghar Farhadi mojstrsko izrabi vrhunsko špansko govorečo igralsko zasedbo, da bi vtkal teme ljubezni, zamer, razrednih odnosov, denarja in družinskih vezi v to energično zgodbo, polno dvomov, obtožb, namigovanj, zavajanj in drugih še kako dobrodošlih sestavin iz arzenala drame in suspenza.« Lisa Nesselson, Screen International »To je film o silovitem udarcu, ki trešči v nič hudega slutečo družino, in sicer v šokantno preciznem trenutku, vsaj kar se tiče zapletov in dinamike družinskih odnosov. Udarcu, ki s svojo silovitostjo ustvarja razpoke, iz katerih pa nato prično uhajati neljuba dejstva, ki zamažejo podobo družine. Farhadi to predstavi tako ‘naravno’ in naravnost okrutno učinkovito, da napake posameznikom postanejo nič manj kot usodni greh, tisti, ki nam ga je sicer predstavila starogrška tragedija in ki s svojo usodnostjo kar kliče po neizbežni kazni. Skratka, Farhadi nam znova postavi na ogled misli in motive, ki ga že od nekdaj skoraj obsesivno privlačijo: razkrite skrivnosti, nezaceljene rane, vračanje potlačenega. /…/ Če je Farhadi v svojih predhodnih delih vse to ovil v avro dvoumnosti, pa je tokrat, tudi po zaslugi izvrstne, samozavestne igre celotne 21

igralske zasedbe, veliko bolj neposreden in konkreten. Pozornost pritegnejo tudi vizualno razkošni prizori, ki nas pritegnejo s svojo prostodušno in naslado užitka zbujajočo gledljivostjo, na primer tisti s poroko, saj ti s svojo barvitostjo in vizualnim bogastvom namigujejo na dela Coppole ali tista Cimina. /…/. Farhadijev dar za pripovedovanje zgodb ima nezadržno moč.« Peter Bradshaw, The Guardian »Po prvi uri filma Vsi vejo nas nenadoma preseneti obrat, ki bi ga prav lahko pripisali kakšni telenoveli. A v rokah iranskega scenarista in režiserja Asgharja Farhadija ta obrat, ki je eden ključnih elementov, zadobi nekakšno tragičnost, saj film popelje na pot zapletene uganke.

Kot večina njegovih predhodnih del, posnetih v preteklem desetletju /…/, se tudi režiserjev prvi špansko govoreči film fokusira na preiskovanje bolečih razpok v družinskih vezeh, ki družino kmalu postavijo pred usodno preizkušnjo. /…/ Intenzivna igra njegove zvezdniške igralske ekipe s Javierjem Bardemom in Penélope Cruz na čelu Farhadiju omogoči silovito stopnjevanje zapleta. Hkrati pa se zdi, da je Farhadi ob svojem že sicer vznemirljivem pripovednem slogu tokrat naletel tudi na zase najprimernejši in za gledalca najprijaznejši formalni okvir – srhljivko o ugrabitvi, ki je prežeta s tako silovitim suspenzom, da gledalcu kar zastaja dih. /…/ Ko gruča sorodnikov obtiči na posestvu, pa Farhadi na pomoč pokliče še Agatho Christie – vsi so osumljeni in vsak od njih sumi nekoga drugega.« Eric Kohn, IndieWire * Ker film še ni pričel svoje poti po domačih kinodvoranah, smo navedli nekaj komentarjev iz tujega tiska.

Izjava avtorja »Tisto, k čemur vselej stremim, ko pišem scenarij in ga nato zrežiram – in kar je pri filmu po mojem najpomembnejše –, lahko strnem v eno besedo: empatija. S svojimi 22

filmi ne želim nujno nečesa sporočati. Če lahko gledalec iz kateregakoli dela sveta, kulture ali jezika, ki imajo povsem različne značilnosti, občuti empatijo do mojih likov, ne da bi jih poznal, če se lahko postavi v njihovo kožo, potem sem dosegel svoj cilj. To je tisto, kar najbolj poudarjam pri slehernem filmu, kar tudi sam potrebujem in kar potrebuje današnji svet: empatijo do sočloveka, ki je zmožna presegati meje in kulture.« Asghar Farhadi, režiser in scenarist Režiser Iranski filmski ustvarjalec Asghar Farhadi (rojen leta 1972) je diplomiral iz filmske režije na teheranski univerzi. V času študija je režiral več gledaliških iger in nekaj priljubljenih televizijskih serij. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. Leta 2012 smo si v Kinodvoru lahko ogledali njegov peti celovečerec, veliko mednarodno uspešnico Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Delo, ki so ga kritiki v hipu in skoraj soglasno označili za mojstrovino ter ga uvrstili na številne lestvice najboljših filmov leta 2011, je avtorju prineslo več kot sedemdeset mednarodnih nagrad, vključno z berlinskim zlatim medvedom in oskarjem za najboljši tujejezični film.

Preteklost (Le passé, 2013), prvi film, ki ga je režiser posnel zunaj rodnega Irana, mu je prinesel nagrado ekumenske žirije, igralki Bérénice Bejo pa priznanje za najboljšo igralko v Cannesu. Sledil je Trgovski potnik (Forushande, 2016), z njim pa nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca na festivalu v Cannesu ter drugi tujejezični oskar za iranskega cineasta, ki se je že povsem uveljavil kot mojster intenzivne družinske drame v formi napete detektivke. Farhadijev osmi celovečerec Vsi vejo je bil otvoritveni film letošnjega Cannesa.

(Un beau soleil intérieur, Francija, 2017, barvni, 94 min.)

Režija: Claire Denis Scenarij: Christine Angot, Claire Denis Fotografija: Agnes Godard Glasba: Stuart A. Staples Montaža: Guy Lecorne Igrajo: Juliette Binoche (Isabelle), Xavier Beauvois (Vincent), Philippe Katerine (Mathieu), Josiane Balasko (Maxime), Nicolas Duvauchelle (igralec), Alex Descas (Marc), Laurent Grévill (François), Bruno Podalydčs (Fabrice), Paul Blain (Sylvain), Valeria Bruni Tedeschi (ženska v avtu), Gérard Depardieu (vedeževalec) Produkcija: Curiosa Films, Cinémage 10 Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada sekcije Štirinajst dni režiserjev – SACD; Cabourg 2017; München 2017; Moskva 2017; Karlovi Vari 2017; Melbourne 2017; Tromso 2017; Helsinki 2017; Köln 2017; New York 2017; Haifa 2017; Mumbay 2017 Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Demiurg

23

Zanimivosti Claire Denis je nedvomno ena najbolj fascinantnih in prodornih ustvarjalk na področju sodobnega avtorskega filma.

Eden od razlogov za to je nedvomno tudi dejstvo, da svoja dela največkrat oblikuje na osnovi lastnega, izvirnega scenarija, ki ga običajno spiše s svojim stalnim scenarističnim sodelavcem Jean-Polom Fargeaujem, in da se pri pisanju tega resnično veliko nasloni na lastno življenjsko izkušnjo. V nič manjši meri pa k njeni izvirnosti in edinstvenosti ne pripomorejo tista filmska dela, pri realizaciji katerih se opre na tujo knjižno predlogo. Namreč tudi njen izbor knjižnih predlog je tako poseben in samosvoj, tako drugačen in neponovljiv, da nas vsakič, no, skoraj vsakič znova preseneti. Že pri snovanju sublimnega in hkrati skrajno odtrganega Lepega dela je izhajala iz povsem nepričakovanega vira – dolgo neznanega in nedokončanega romana Hermana Melvilla, njegovega zadnjega dela Billy Budd. Še bolj bizaren se je zdel vir za Tujca, saj so navdih zanj predstavljala esejistična razmišljanja filozofa Jean-Luca Nencyja. Prijetno pa nas je presenetila tudi s svojim zadnjim delom, Žarek v srcu, saj sta se s sodelavko Christine Angot lotili branja Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza. Claire Denis se očitno razvija v strokovnjakinjo za predelavo filozofskih razprav v svojske komične burke. Naj le gre tako naprej!

Zgodba Isabelle je pariška umetnica, ki se po ločitvi spušča v vrsto bežnih spolnih razmerij. Tu je Vincent, arogantni bankir, ki jo pripelje do orgazma samo, kadar razmišlja, kako odbijajoč se ji zdi. Nato mladi melanholični igralec, čigar kronična neodločnost ni ovira, da ga ne bi zvabila v posteljo. Potem so tu še nadaljnje priložnosti: njen čudaški občudovalec na lokalni ribji tržnici ali pa delavec, ki vzbudi odkrit odpor pri njenih svetovljanskih kolegih. Morda pa so vse poti usmerjene k vedeževalcu v podobi Gérarda Depardieuja, ki svojo prerokbo ukroji tako, da bi jo pripeljal k sebi ...

24

Komentar »Ljubezen privlači le še igralce, kot ugotovi Isabelle, ki se zaplete tudi z igralcem, toda tako neodločnim, da je slepa ulica. A po drugi strani: neoliberalna doba je vse tako ohladila, da kot revolucija izgleda že ljubezen, ki pa jo je Isabelle tako ‘ponotranjila’, da ji lahko pomaga le še šarlatanski vedeževalec (Gérard Depardieu), vljudni new-age Marx, ki zna prihodnost tako dobro personalizirati, da vse kolektivne – ljubezenske, erotične – rešitve preprosto odpadejo. ‘Bodite open,’ ji svetuje. In ta ‘open’ potem ponavlja kot tisti, ki ponavljajo ‘hepi, hepi, hepi’.

Neoliberalizem je ljudi tako osamil, da bi dali kraljestvo za vedeževalca – in romantično komedijo.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Tisti, ki se v kino odpravite s pričakovanjem, da boste gledali samosvojo romantično komedijo, v kateri Isabelle, pariško slikarko srednjih let, po številnih mučnih srečanjih z bolj ali manj vase zagledanimi predstavniki moškega spola na koncu vendarle pričaka prava ljubezen, se boste namreč hudo ušteli. Kljub svoji gostobesednosti, komunikativnosti je Žarek v srcu še vedno vse prej kot pa vaja v žanru. Je izrazito fragmentarna pripoved, kjer časovno nelinearno sledimo enemu spodletelem poskusu udejanjenja ljubezenskega razmerja za drugim. In predvsem za moški del gledalstva po svoje kar boleča pripoved. No, vsaj če to premore vsaj delček sposobnosti razmisleka o sebi. /…/ In ko se že zdi, da bo Isabelle na koncu poti ostala sama, strtega srca, Claire izvede svoj znameniti obrat. Sreča namreč na prvi pogled prav nič privlačnega /… / vedeževalca, ki pa ji edini sploh prisluhne in izreče tiste besede, ki bi še sredi ledu prižgale ogenj. No … zanje bo pa treba v kino, kjer boste za češnjo na torti dobili igralsko interpretacijo velikanov, kakršnih film ne premore prav veliko.« Denis Valič, RA Slovenija (ARS)

Izjava avtorke »Christine Angot (soscenaristka) sem omenila besedo iz Barthesovih Fragmentov, ki mi je ljuba: agonija. Postala je najina ključna beseda, točka, iz katere sva izhajali. Agonija mi v misli prikliče zelo sofisticiran in malce domišljav izraz za srčno bolečino: nepotešena pričakovanja, strte ideale. To besedo si lahko začneš ‘lastiti’, takoj ko postaneš bolj pragmatičen glede svojih ljubezenskih zvez, ko si dovoliš biti ironičen o svoji preteklosti.

In beseda agonija je Christine in mene nemudoma uročila, naju prenesla v nekakšen domišljijski svet. Nekako najina lastna ljubezenska bol napaja scenarij.« Claire Denis, režiserka in soscenaristka Režiserka Claire Denis se je rodila leta 1948 in mladost do trinajstega leta preživela v Afriki. Leta 1972 je diplomirala na pariški filmski akademiji (IDHEC) in se nato vrsto let kot asistentka režije šolala pri številnih imenitnih režiserjih, kot so Dušan Makavejev, Jacques Rivette, CostaGavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders.

Dokaj pozno, leta 1988, je posnela celovečerni prvenec Čokolada (Chocolat), avtobiografsko pripoved o odraščanju v tujem, z rasno napetostjo prežetem okolju kolonialne Afrike petdesetih. Prvenec vsebuje večino elementov, ki pozneje vedno bolj izrazito zaznamujejo njeno ustvarjanje in zaradi katerih jo kritika danes časti z laskavim nazivom edine med francoskimi filmskimi ustvarjalci, ki je sposobna povzeti vso zgodovinsko liričnost francoskega filma in jo hkrati suvereno preplesti z občutkom za sodobnost.

Ustaljene pojme filmske pripovedi, kot so zaplet, suspenz, dramaturgija, montaža, Denisova lepi v samosvoj, homogen nabor senzornih učinkov, ki film iz krempljev pripovedi povzdigujejo v prostranstva izpovedi, v redko doseženo sfero filma, ki se ponaša s kvalitetami in potencialom poezije. Režiserko smo imeli pri nas

najprej priložnost spoznati prek filma Nénette in Boni in retrospektive, ki se je leta 2001 odvila v sklopu LIFFa. V redni slovenski distribuciji so bili predvajani tudi njeni filmi Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001), šokantna drama o neločljivem prepletu ljubezni, naslade in smrti; Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), poetična ljubezenska zgodba o nekajurni aferi med popolnima neznancema; Vsiljivec (L’intrus, 2004), posnet po istoimenskem avtobiografskem eseju filozofa JeanLuca Nancyja; ter Belka, vizualno osupljiv in čustveno nabit portret nemirne postkolonialne Afrike z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Na slovenskih platnih smo videli še režiserkine filme Ne bojim se smrti (S’en fout la mort, 1990), Ne morem spati (J’ai pas sommeil, 1994), Dobro delo (Beau Travail, 1999), Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001) in 35 šilc ruma (35 rhums, 2008).

25

(Wonderstruck, ZDA, 2017, čb/barvni, 117 min.)

Režija: Todd Haynes Scenarij: Todd Haynes, Brian Selznick (po Selznickovi knjižni predlogi) Fotografija: Edward Lachman Glasba: Carter Burwell Montaža: Affonso Gonçalves Igrajo: Julianne Moore (Lillian Mayhew), Millicent Simmonds (Rose), Oakes Fegley (Ben), Cory Michael Smith (Walter), Jaden Michael (Jamie), James Urbaniak (dr. Kincaid, Rosin oče), Damian Young (Otto), Lauren Ridloff (Pearl) Produkcija: Amazon Studios, Cinetic Media, FilmNation Entertainment, Killer Films, Picrow Festivali, nagrade: Cannes 2017; Malbourne 2017; Locarno 2017; Telluride 2017; Atene 2017; San Sebastián 2017; Adelaide 2017; London 2017; New York 2017; Gent 2017; Mumbai 2017; Vancouver 2017; Busan 2017 (in številni drugi) Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Cinemania group

26

Zanimivosti Todd Haynes, avtor čudovitih del, ki smo jih imeli priložnost spoznati v preteklih letih, od Daleč od nebes prek enega najbolj domiselnih in inovativnih biografskih portretov, filma Bob Dylan: 7 obrazov, pa vse do sublimne Carol, nas tokrat popelje na potovanje v vesolje ameriškega pisatelja in ilustratorja knjig za otroke, Briana Selznicka. Kdor še ne pozna njegovih del, mu vsekakor priporočamo branje tudi v slovenski jezik prevedenega dvojca prekrasnih knjig, Hugo Cabaret in Dežela čudes. V prvi izmed teh je Selznick vpeljal čudovit pripovedni preplet na dveh ravneh, v besedi in podobi, pri čemer ti dve nista v klasičnem razmerju, ko besede pojasnjujejo ali razlagajo podobo oziroma obratno, ko podoba upodobi ali ilustrira dogajanje v besedi. Nasprotno, Selznick nam pripoveduje različni zgodbi vzporedno, eno v besedah, drugo z ilustracijami in tako ustvari enega najbolj čarobnih svetov v domeni sodobne literature za otroke in mladostnike. Haynes pa ta samosvoj in edinstveni svet na ponovno skrajno samosvoj način prevede v filmske podobe.

Prepustite se mu in se z njim podajte na eno najbolj čarobnih filmskih popotovanj zadnjega leta.

Zgodba Deklica leta 1927 pobegne od doma v New Jerseyju in se odpravi na Manhattan v upanju, da bo našla osebo, ki je zaznamovala njeno otroštvo: zvezdo nemega filma Lillian Mayhew. Petdeset let kasneje se gluhonemi deček po smrti svoje mame iz rodne Minnesote odpravi v New York, da bi tam poiskal svojega očeta. Ko ju, vsakega od njiju v njunem obdobju, pustolovščine vodijo skozi vrvež in kaos velemesta, kjer za vsakim vogalom odkrivata nove skrivnosti in svet, poln čudes, se v nekem trenutku oba zatečeta v newyorški prirodoslovni muzej. Njuni na videz povsem nepovezani zgodbi se nenadoma znajdeta v očarljivi simetriji, ki jo ženeta čudež in upanje. In na nepričakovan način se pričneta prepletati.

Komentar »François Truffaut je nekoč rekel, da v kino pobegnemo, ko z življenjem nismo zadovoljni, in avtorji filma Kabinet čudes bi se z njim zagotovo strinjali. Režiser Todd Haynes, ki je do zdaj že posnel filme Žametne noči, Daleč od nebes in Carol, je za Kabinet čudes v Cannesu požel triminuten aplavz – morda tudi zato, ker na neki način najbrž bežimo vsi, pa naj bo v film ali kam drugam. Kabineti čudes so lahko muzeji, kinoteke, gledališča, antikvariati, zbirke redkih rastlin, metuljev, kamnov iz vesolja ali miniaturni modeli mest; ko zbiramo in razvrščamo, življenje vsaj delno in vsaj začasno spravimo v red, četudi se kot celota temu še naprej upira. /…/ Vzporedni pripovedi delujeta tudi kot posvetilo filmom, ki so nastajali v dvajsetih in sedemdesetih: Rosina zgodba se odvije kot nemi film, ki leta 1929 že izumira – nanj se ne sklicuje le s črno-belo fotografijo, temveč tudi v smislu čustev in gestikulacije. Benov del po drugi strani spominja na filme iz sedemdesetih, ki so postavljeni na ulico, z intenzivnimi barvami, grobo površino in newyorškim poletjem, ki je videti, kot bi bilo posneto na film kodachrome. Obe pripovedi sta v večjem delu nemi: le da je druga videti kot različica nemega filma iz sedemdesetih, s pripadajočimi barvami, glasbo, nastopajočimi, scenografijo in fotografijo.« Tina Poglajen, MMC RTVSLO »Kabinet čudes, posnet po knjigi Briana Selznicka, je film o dečku in deklici, Benu (Oakes Fegley) in Rose (Millicent Simmonds), ki ju loči 50 let: ona živi leta 1927, on pa leta 1977. Oba sta gluha. Oba se odpravita v New York: ona išče filmsko zvezdnico Lillian Mayhew, s katero je povsem obsedena (ne brez razloga), on pa očeta, ki ga ni nikoli poznal (tudi mame ni več). Njen film je črno-bel, njegov barven.

Ali se lahko v muzeju naravne zgodovine srečata brez nadnaravnih trikov?

Absolutno. Todd Haynes, specialist za pozabljene filmske jezike, recimo za filmski 27

jezik petdesetih (Daleč od nebes, Carol), namreč ne pokaže le, da ljudi »gensko« in emocionalno povezujejo detajli, ki se skrivajo v knjigah, časopisnih izrezkih, razglednicah, ploščah, miniaturnih panoramah in filmih, ampak tudi, da sta ‘mrtvi’ jezik nemega filma in filmski jezik sedemdesetih, ki ga je formiral, v sorodu.« Marcel Štefančič, jr, Mladina Izjava avtorja »Skoraj vsi moji filmi so kostumski, ta pa je dvakrat kostumski. Ideje in podobe Manhattna dvajsetih let se mi je zdelo zanimivo postaviti ob bok New Yorku v enem njegovih najhujših, gospodarsko nazadujočih obdobij poznih sedemdesetih.

Najbolj pri vsem pa mi je bilo všeč, da film deluje kot klasična detektivka. /…/ V središču uganke je formalna zasnova: zakaj pripovedujemo ravno ti dve zgodbi in kako sta povezani. /…/ Ustvariti sem hotel nekaj, v kar bi vložil prav toliko ljubezni in pozornosti do podrobnosti, zgodovine in značajev, kot sem je vložil v svoje filme za odrasle, a nekaj, kar bi lahko gledali tudi otroci. Še enkrat sem si pogledal filme, ki so mi v otroštvu veliko pomenili, in ugotovil, da je šlo za zrela dela, ki niso bila nujno namenjena otroškemu občinstvu. /…/ Kabinet čudes pa je hkrati poklon ustvarjanju z rokami, s prsti … Je poklon taktilni dimenziji – lepilu in črnilu na konicah prstov, stvarem, ki se jih spomnim iz otroštva. In nenazadnje, gre za poklon filmu samemu – izkušnji gledanja filma na velikem platnu.« Todd Haynes, režiser in soscenarist Režiser Todd Haynes se je rodil leta 1961 v Los Angelesu. Po diplomi iz umetnosti in semiotike na univerzi Brown se je preselil v New York, kjer je leta 1987 dvignil veliko prahu s srednjemetražcem Superstar: The Karen Carpenter Story, biografijo ameriške pop pevke, v kateri je igralce nadomestil z lutkami barbie. Haynesov 28

celovečerni prvenec Strup (Poison, 1991), ki prikazuje tri različne zgodbe na temo AIDS-a, vsako v drugačnem filmskem stilu, je bil še bolj odmeven in je osvojil glavno nagrado žirije v Sundanceu. Sloves enega najbolj perspektivnih režiserjev ameriške neodvisne scene je utrdil s filmom Na varnem (Safe, 1995), ki je Julianne Moore prinesel prvo glavno žensko vlogo v njeni karieri. V filmu Žametne noči (Velvet Goldmine, 1998) se je Haynes poklonil sceni glam-rocka zgodnjih sedemdesetih let in osvojil nagrado za najboljši umetniški prispevek na festivalu v Cannesu.

Največji uspeh in širšo prepoznavnost je režiserju prinesel film Daleč od nebes (Far From Heaven, 2002), v petdeseta leta postavljena melodrama po vzoru Douglasa Sirka, v kateri je glavno vlogo spet odigrala Julianne Moore. Film je prejel več pomembnih nagrad in štiri nominacije za oskarja. Večkrat nagrajena je bila tudi njegova svojska biografija, delo Bob Dylan: 7 obrazov (I’m Not There, 2007), v katerem je Haynes ubral povsem drugačen režijski pristop in se znova vrnil k temi iz popularne glasbe. Film, ki je Cate Blanchett prinesel zlati globus za stransko igralko, poskuša skozi sedem različnih likov, ki jih igra sedem različnih igralcev, naslikati kolaž izmuzljive osebnosti in kariere Boba Dylana. Naslednji Haynesov projekt je bila peturna miniserija Mildred Pierce, ki je bila nagrajena s petimi emmyji, Kate Winslet pa je za svojo vlogo prejela tudi zlati globus.

Nazadnje smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali Haynesov šesti celovečerec Carol, tenkočutno upodobitev ljubezni med dvema ženskama v patriarhalnem ozračju petdesetih let. Film, posnet po romanu Patricie Highsmith, je Rooney Mara prinesel nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Cannesu, nominiran pa je bil tudi za šest oskarjev. Kabinet čudes je Haynesov sedmi celovečerec.

(A Ciambra, Italija, Nemčija, Francija, ZDA, 2017, barvni, 118 min.)

Režija: Jonas Carpignano Scenarij: Jonas Carpignano Fotografija: Tim Curtin Glasba: Dan Romer Montaža: Affonso Gonçalves Igrajo: Pio Amato (Pio), Koudous Seihon (Ayiva), Damiano Amato (Cosimo), Francesco Pio Amato (Keko O’Marrochinu), Iolanda Amato (Iolanda), Patrizia Amato (Patatina), Rocco Amato (Rocco), Susanna Amato (Sussana) Produkcija: Stayblack, RT Features, RAI Cinema, DCM Productions, Haut et Court Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada Label Europa Cinemas; Bergen 2017: nagrada cinema extraordinaire; Ghent 2017: nagrada Georges Delerue za najboljšo glasbo; Sevilla 2017: nagrada za najboljšega igralca; Trst 2018: nagrada SNCCI italijanskih novinarjev za najboljše domače delo; David di Donatello – italijanske nacionalne filmske nagrade: nagrada david za najboljšo režijo in za najboljšo montažo; Palm Springs 2018; Trondheim 2018 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Demiurg

29

Zanimivosti Čeprav Jonas Carpignano ni »čistokrvni« italijanski cineast, kot bi mu lahko očital kdo iz množice danes opogumljenih sodobnih fašistov, saj je bil rojen v Združenih državah, in sicer očetu Italijanu ter mami iz Barbadosa, pa se je na svoji dosedanji kratki ustvarjalni poti izkazal kot eden tistih sodobnih filmskih avtorjev, ki premorejo osupljivo senzibilnost in čut za probleme, ki tarejo sodobno italijansko družbo. Čeprav se med njegovimi sorodniki pojavijo imena, kot je na primer Luciano Emmer, ki je bil eden pomembnejših povojnih filmskih režiserjev, in drugi, ki bi mu lahko odprli številna vrata do donosnega polja italijanskega šovbiznisa, pa se je Jonas raje oprl na izkušnjo svojih staršev, prišlekov v Združene države, in se s te perspektive ozrl proti domovini staršev.

Tako je posnel deli, celovečerni prvenec Sredozemlje ter za tem še V Ciamri, s katerima odločno zagrize v temo, ki v zadnjih letih razdvaja italijanski polotok: temo pribežnikov iz afriškega kontinenta ter bližnjega in daljnega vzhoda, ob tem pa še temo, ki ni za sodobno italijansko družbo nič manj boleča, pa čeprav mednarodno morda ne tako izpostavljena – odnos do romske manjšine. Zato ne preseneča, da ga del italijanske javnosti čisla kot enega redkih ustvarjalcev, ki si drzne o teh temah javno in glasno spregovoriti, del pa napada kot izdajalca naroda in agenta tujih sil. Kje smo to že slišali?

Zgodba Pio, ki živi v majhni romski skupnosti v Kalabriji, si želi čim prej odrasti. Pri štirinajstih pogumno popiva in kadi ter na vsakem koraku sledi starejšemu bratu Cosimu, od katerega se postopoma uči, kako preživeti in se čim bolje znajti na ulici.

Ko Cosima in očeta nekega dne aretirajo, Pio dobi priložnost, da poskrbi za družino in prevzame bratov položaj ter dokaže, da je vsaj tako dober kot on. A kaj, ko vse ne gre po načrtih in nepričakovani dogodki od njega zahtevajo odgovornost in odločitve, na katere še ni pripravljen …

30

Komentar »Ameriško-italijanski režiser Jonas Carpignano je leta 2015 s svojim celovečernim prvencem Sredozemlje (Mediterranea) na filmsko sceno stopil kot pravo utelešenje duha italijanskega neorealizma. S pripovedjo o afriških migrantih na poti v Evropo se temu filmskemu gibanju ni približal samo v pripovednem smislu z uporabo kopice naturščikov in neolepšanim prikazom njihovega vsakdana, temveč tudi s svojo srčnostjo in skrbjo za podrejene sloje današnje globalne družbe. Carpignano s tem pristopom nadaljuje tudi v svojem novem filmu V Ciambri /…/, v katerem so njegove simpatije – podobno kot v filmih italijanskega neorealizma – popolnoma na strani protagonista. Carpignanovi cilji so s tega vidika izrazito dokumentaristični.

Njegova kamera nenehno išče drobce pristnosti v interakciji med liki, da bi čim natančneje opisal samosvojo družbeno hierarhijo in na splošno način delovanja romske družine. Film v tej točki tudi najbolj zablesti: zgodba o odraščanju fanta Pia režiserju nudi samo podlago za pristen oris tega prezrtega dela italijanske družbe, ki se v dominantnih diskurzih v največji meri spoprijema s predsodki in segregacijo na vseh ravneh. Carpignano tako izriše portret popolnoma običajnih ljudi, ki se znajdejo stisnjeni v kot družbe, obsedene z normativnostjo, kakršne sami niso pripravljeni sprejeti.« Matic Majcen, MMC RTVSLO »V Ciambri je italijanski neo neorealistični film, ki ima strukturo Botra. Spoštovanje je tu vse. Ciambra je romska skupnost v Kalabriji, geto na jugu Italije, kjer živijo štiri generacije romske družine Amato, ki se utaplja v revščini, smeteh, hrupu, boju za preživetje, policijski represiji, pritiskih ‘Ndranghete in apatiji države.

Pio, poln življenja, sorodna duša šestletne Hushpuppy iz Zeitlinovih Zveri južne divjine, ne more daleč. Dvigal se itak boji, vlak pa je zanj prehiter – Pio je brez perspektive. Socialno se nima kam

prebiti. Njegov ded se spominja časov, ko so bili Romi še svobodni, ko so lahko prosto potovali, zdaj pa se ne morejo več premakniti: ‘Sami smo proti svetu!’ /…/ Film, ki ga je posnel Jonas Carpignano, avtor Sredozemlja (in produciral Martin Scorsese), Amatovih ne gleda zviška, ampak pusti, da Amatovi zviška gledajo nanj, ali bolje rečeno – obnašajo se tako, kot da ni ne kamere ne filma. Kar nas spomni na dobre stare italijanske neorealistične filme, v katerih se je skozi revščino prebijala prva generacija povojnih naturščikov. Amatove vsak dan čaka nova vojna.« Marcel Štefančič, jr., Mladina Izjava avtorja »Upam, da bo ta film pomagal spremeniti emigracijsko politiko v Evropi, vendar ne vem, ali se bo spremenila. Nisem želel narediti preveč poučnega filma in z njim poskušati spremeniti politiko v Italiji. Meni je dovolj, če ljudje prenehajo gledati nanje kot na skupino migrantov ali priseljencev ter začnejo o njih razmišljati kot o posameznikih. Bolj ko se identificiramo in vidimo delček sebe v njihovi izkušnji, več sočutja imamo. Mislim, da to pomaga popraviti položaj.« Jonas Carpignano, režiser in scenarist

Režiser Jonas Carpignano se je rodil leta 1984 v New Yorku, in sicer v narodnostno mešani družini, saj je bil oče Italijan, mama pa je prihajala iz karibske države Barbados. Tako je v otroštvu, ki ga je preživel med Rimom in New Yorkom, tudi sam izkusil multikulturnost in po svoje tudi emigrantsko izkušnjo. Njegov prvi celovečerec Sredozemlje (Mediterranea, 2015) je bil premierno prikazan v sekciji Teden kritike na festivalu v Cannesu ter prejel nagrado National Board of Review za najboljši prvenec. Leta 2014 se je zaradi vse silovitejše protiromske retorike odločil, da se bo lotil raziskovanja teme življenja romskih skupnosti v Italiji in odnosa večine do njih. Nastal je kratki film V Ciambri, ob katerem pa je Carpignano ugotovil, da se je te tematike šele dotaknil in da bi jo – tudi zaradi stopnjevanja protiromskega ozračja v Italiji – moral poglobiti in nadgraditi. Tako se je kmalu zatem lotil istoimenskega celovečerca in z njim ponovno osupnil tako italijansko kot tudi sicer zahodno družbo.

31

(L'amant double, Francija, Belgija, 2017, barvni, 107 min.)

Režija: François Ozon Scenarij: François Ozon, Joyce Carol Oates, Philippe Piazzo Fotografija: Manuel Dacosse Glasba: Philippe Rombi Montaža: Laure Gardette Igrajo: Marine Vacth (Chloé), Jérémie Renier (Paul/Louis), Jacqueline Bisset (ga. Schenker, mama Chloé), Myriam Boyer (Rose), Dominique Reymond (ginekologinja/Agnès Wexler), Fanny Sage (Sandra Schenker) Produkcija: Mandarin Films, FOZ, Mars Films, Playtime, France 2 Cinéma, Scope Pictures Festivali, nagrade: Cannes 2017; Jeruzalem 2017; Karlovi Vari 2017; Erevan 2017; Odesa 2017; Tromso 2017; Busan 2017; London 2017; Hamburg 2017; Stockholm 2017; Bratislava 2017; Santa Barbara 2018; Beograd 2018; Tokio 2018 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

32

Zanimivosti Kar nekaj kriterijev bi lahko našteli (od kontinuitete in izjemne učinkovitosti pri udejanjanju lastnih ustvarjalnih potencialov do mednarodne prepoznavnosti in priljubljenosti tudi med najširšim občinstvom), zaradi katerih je François Ozon ena najbolj samosvojih in izstopajočih osebnosti znotraj sodobne pokrajine francoskega avtorskega filma.

Pomislite, od leta 1997, ko je posnel svoj celovečerni prvenec, pa do leta 2017, ko je v Cannesu doživel premiero njegov zadnji celovečerni projekt, Dvojni ljubimec, v dveh desetletjih torej, je Ozon posnel osupljivih 19 celovečernih del (plus epizodo celovečernega triptiha, v desetletju pred tem pa še 16 kratkih filmov) ter za ta prejel več kot 30 domačih in mednarodnih nagrad. Pa vendar tudi to ni zadoščalo, da bi mu podelili pri Francozih tako cenjeno avreolo auteurja. Razlog? Mnogi menijo, da je za status »auteurja« tehnično in obrtno vse preveč briljanten ter naravnost »patološko« učinkovit! Umetnost se mora ja rojevati v mukah in zavračanju naučenih veščin. Tako so v Ozonovem, pogosto kar virtuoznem poigravanju na oblikovni in stilistični ravni videli le frivolnost, površnost in koketiranje z občinstvom.

Povsem spregledali pa so, da gre pri tem pravzaprav za avtorjev dialog s samim medijem filma ter tistimi ustvarjalci, ki so bili njegov vir navdiha. In prav Dvojni ljubimec nam to krasno predstavi, saj ni težko razbrati, da v njem vodi dialog s Cronenbergom (motiv psihopatskih dvojčkov), Polanskim (Chloé se zdi izrezana Mia Farrow), Hitchcockom (v filmu poiščite ovalno stopnišče iz Vrtoglavice), Verhoevenom (erotična privlačnost, ki se sprevrže v patološko nasilje) in vsaj še Lynchem (skrajni bližnji kader kot izvor nelagodja). Smo koga izpustili?

Zgodba Chloé, mlada ženska sredi dvajsetih let, je kot varnostnica zaposlena v nekem pariškem muzeju. Ko se odpravi k

zdravniku, da bi poiskala vzrok za svoje kronične trebušne bolečine, doživi presenečenje, saj zdravnik meni, da so te psihosomatskega izvora. Tako se odloči, da bo rešitev poizkusila najti skozi seanse s psihoterapevtom. Toda srečanja s terapevtom Paulom Meyerjem, uglednim in uspešnim psihoanalitikom, krenejo v nepričakovano smer: Chloé se iz vloge pacientke, ki leži na kavču in govori o svoji spolnosti, prestavi v vlogo ljubimke, ki Paula zvabi k sebi v posteljo, kjer se prepustita neverbalni spolni komunikaciji.

Chloé se počuti ozdravljeno in odrešeno, a le do trenutka, ko na dan z vso silovitostjo udari Paulova skrivnost in ji znova povzroči psihične težave. Chloé je prepričana, da ji lahko pomaga le strokovno podkovana oseba, psihoterapevt. A pri dr. Delordu dobi le zrcalno podobo Paula, s tem pa tudi nov nepričakovani obrat.

Komentar »Dvojni ljubimec, chic psihotriler, posnet po romanu Življenja dvojčkov, ki ga je Joyce Carol Oates objavila pod psevdonimom Rosamond Smith, se začne z ginekološkim shotom, velikim planom vagine, ki se prelije v oko [Chloé] … [ona] pa se nato zlije z dvema moškima, ki nista le brata, temveč tudi dvojčka. Prvemu je ime Paul, drugemu Louis. A nimata pojma, da se Chloé ‘zdravi’ pri obeh. Oba igra Jérémie Renier.

Ker pa sta oba psihoanalitika, začne Chloé – ob hudih, strašnih, kroničnih, skrivnostnih trebušnih bolečinah psihosomatskega izvora, ki jo sploh pripeljejo v njuni ordinaciji – mučiti še freudovska vrtoglavica, podobna tisti, ki v Hitchcockovi Vrtoglavici (1958) muči detektiva Scottieja Fergusona (James Stewart), ki je tako obseden z mrtvo žensko, da skuša druge ženske preobleči in ‘predelati’ v njene dvojnice, njene dvojčice, njene doppelgängerke. Chloé, prav tako očitno obsedena s parazitskimi doppelgängerji, se tesnobno giblje po lokacijah, ki so intonirale Vrtoglavico 33

(spiralne stopnice, muzej ipd.), kar pa ne pomeni, da se ne počuti tudi kot hedonistična Claire (Genevieve Bujold), igralka, s katero se v Cronenbergovih Zakletih dvojčkih (1988) igrata brata Mantle (Jeremy Irons), enojajčna dvojčka, parazita, ginekologa. François Ozon, nikoli inhibiran, vse to podžiga s tvisti, halucinacijami, preobrati, paranojo in body horrorjem, Hitchcocka in Cronenberga pa pri tem tako zvija, da ven pride depalmovska verzija Petdesetih odtenkov sive.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Francoski enfant terrible François Ozon se k subverzivnosti nekaterih svojih zgodnejših filmov vrača z Dvojnim ljubimcem, psihološko srhljivko o tihi perverziji, ki se v simetričnih, pogosto zrcalnih kompozicijah poigrava z motivi dvojnika in alterega, s temami tesnobe, dekadence in voajerizma. 50-letni francoski cineast nas z uvodnim kadrom brez okolišenja pahne v freudovsko dimenzijo: zazre se v notranjost vagine naše protagonistke, v vir njene ‘histerije’, kot bi nas učila psihoanaliza 19. stoletja.

Namerna provokacija s preživetimi idejami ali poziv k iskanju neslutene lepote/globine v ženski psihi? Odgovor na to vprašanje je odvisen od gledalčeve naklonjenosti temu ‘francoskemu odgovoru na Petdeset odtenkov sive’. Ozon je sicer scenarij napisal po ohlapni predlogi romana Življenja dvojčkov ameriške pisateljice Joyce Carol Oates. /…/ Prav zaradi stilističnih prijemov, ki spominjajo na Hitchcocka ali pa morda Briana de Palmo, se Dvojni ljubimec dvigne nad raven cenenih psihoerotičnih trilerjev o skritih seksualnih fantazijah. V veliki meri film funkcionira tudi zato, ker ima Marine Vacth dovolj enigmatične karizme, da s svojo prezenco sugerira malo morje pomenov, ki jih avtor projicira v njen lik.« Ana Jurc, MMC RTV

34

Izjava avtorja »Že dolgo časa sem si želel, da bi se lotil filma o dvojčkih. Tako kot mnoge druge ljudi me fenomen dvojčkov naravnost obseda. A prava zgodba ni in ni prišla, dokler nekega dne ne naletim na roman Joyce Carol Oates Življenje dvojčkov.

Neizmerno sem užival v njej, zdela se mi je grozljivo duhovita. Skratka, popolni material za film. In tako sem se lotil priredbe. Osredotočil sem se na dejstvo, da se pravzaprav vse dogaja le v psihi glavnega lika, Chloé. V svojem nagovoru gledalca sem hotel biti igriv. Želel sem ga prestaviti v njeno podzavest, mu razkriti vse, kar se ji podi po glavi. In tako pojav dvojčkov postane podzavestna projekcija njenih razmišljanj.« François Ozon, režiser in soscenarist

Režiser François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Na sloviti La Fémis je diplomiral iz filmske režije ter sprva snemal kratke in dokumentarne filme. S svojimi zgodbami vztrajno in pogumno prodira v skrivne kotičke človeške psihe, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo prav pogosto.

Zanj tako značilna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega uvida mu kmalu prinese mednarodno slavo ter ga uveljavi kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev. V svojih delih se loti tem, kot so incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, na formalni ravni pa se poigrava z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico.

Pri nas smo si v kinu lahko ogledali že veliko njegovih del, od tragikomedije Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikala 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalke

Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovitega in dramatičnega ekscesa v magičnem realizmu, filma z naslovom Ricky (2009), bulvarske komedije s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) pa vse do diabolične komedije o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb z naslovom V hiši (Dans la maison, 2012). V zadnjih nekaj letih je sledila še študija telesnega in čustvenega razvoja v času adolescence, ki jo poda z delom Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013) – bodite pozorni, glavna igralka tega filma nas v Ozonovem filmu letošnjega programa, Dvojnem ljubimcu, znova obišče – ter nazadnje tudi svobodna priredba kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell, film Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014).

Tako ni pravzaprav nobeno presenečenje, da se po lanskem Frantzu že v letošnjem programu obeta novo srečanje z Ozonom.

35

(The Killing of a Sacred Deer, Velika Britanija, Irska, 2017, barvni, 121 min.)

Režija: Yorgos Lanthimos Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthimis Filippou Fotografija: Thimios Bakatakis Montaža: Yorgos Mavropsaridis Igrajo: Colin Farrell (Steven Murphy), Nicole Kidman (Anna Murphy), Alicia Silverstone (Martinova mati), Raffey Cassidy (Kim Murphy), Barry Keoghan (Martin), Bill Camp (Matthew), Sunny Suljic (Bob Murphy), Megan Chelf Fisher (stranka v okrepcevalnici), Anita Farmer Bergman (medicinska sestra), Lea Hutton Beasmore (gostja na konferenci) Produkcija: Element Pictures, A24, Film4 Festivali, nagrade: Cannes 2017: zlata palma za najboljši scenarij; Sitges 2017: nagrada kritike José Luis Guarner za najboljši film v konkurenci; Melbourne 2017; Toronto 2017; Bergen 2017; Hamburg 2017; Haifa 2017; London 2017; Gent 2017; Varšava 2017; Leiden 2017 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: Cinemania group

36

Zanimivosti Čeprav je Grk Yorgos Lanthimos za nekatere že zgolj v kontekstu avtorskega filma vse preveč drugačen, pa mu je po drugi strani prav ta drugačnost dvignila rating tudi širše in ga vzpostavlja kot enega najbolj izvirnih cineastov sodobnosti, tako v domeni avtorskega kot tudi komercialnega filma. To ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da se sodelovanju z njim ne odrečejo niti hollywoodski prvokategorniki. Nasprotno, mnogi so celo prepričani, da slednjim prav Lanthimosova režijska taktirka, ki črpa tako iz sveta, kjer je filmska produkcija dojeta kot samosvoja industrijska panoga, kot iz sveta umetnosti, pa naj gre za filmsko ali za literarno, omogoča doseči najnatančnejše in najbolj kompleksne igralske stvaritve. Zdi se, da je recept njegovega uspešnega sodelovanja z igralci v tem, da po eni strani terja zadušitev čustev na ravni očitnega, tiste najbolj neposredne igralske izraznosti, in da hkrati od igralcev pričakuje iskanje drugačne, nekonvencionalne izraznosti.

Konkretneje: da na primer v svoje delo vpelje elemente grozljivke, a hkrati zavrača neposredni, grafični prikaz njenih stereotipnih, konvencionalnih upodobitev; da svoje drame cepi z elementi klasične tragedije, a da pri tem noče ekspresivnih ekscesov. V Ubijanju svetega jelena si vsekakor velja pobliže ogledati igro omenjenega Farrella in Nicole Kidman, saj bo ta presenetila mnoge.

Zgodba Steven je priznan srčni kirurg in poročen je s prav tako ugledno zdravnico specialistko, Anno, ki je oftalmologinja. Zakonca sta finančno nadvse dobro preskrbljena, kar jima omogoča srečno in brezskrbno življenje v družinskem krogu, v katerem sliko popolnosti dopolnjujeta njuna otroka, štirinajstletna Kim in dvanajstletni Bob. Toda v nekem trenutku Steven osupne prav vse: spoprijatelji se z Martinom, šestnajstletnim fantom brez očeta, ter ga vzame pod svoje okrilje in ga celo povabi

v njihov družinski krog. Tako v urejeni in spokojni svet njihove družine nenadoma vdre nekaj zloveščega, nekaj, kar s tečajev vrže njen notranji mir. Je Stevenovo dejanje altruistično ali egoistično? Se bo odrekel družini ali novemu prijatelju? Tako ali drugače se bo moral Steven soočiti s šokantno žrtvijo.

Komentar »Eden najbolj fascinantnih filmarjev zadnjega desetletja, grški režiser Yorgos Lanthimos, z vsakim novim filmom preseže pričakovanja in vzpodbudi debato. Ubijanje svetega jelena je priredba Evripidove tragedije, v kateri kralj Agamemnon ubije svetega jelena boginje Artemide, nakar mora žrtvovati svojo hčerko Ifigenijo, da poplača dolg. V filmu se glavni junak, srčni kirurg Steven Murphy, znajde v podobnem precepu, a ta narativni element režiserju služi predvsem kot okvir za širšo zgodbo.

V ospredju je dinamika družine, ki je imela na videz popolno življenje, vsaj iz materialnega vidika in vsaj od zunaj. Ko se zaradi pritiska zunanje sile prične fasada perfekcije krhati, to nažira tudi odnose med družinskimi člani. In ko se sprijaznijo z najverjetnejšim končnim rezultatom, postane patologija njihovih odzivov tako strašljiva in morbidna, kot jo lahko prikaže zgolj avtor filmov Jastog, Podočnik in Alpe. A ob kompleksnosti filma, likov in hkrati odtujenega ter bližnjega prikaza dogajanja je vsakršna razlaga zgolj posploševanje, saj Ubijanje svetega jelena gledalcu ne pusti enoznačnih ali preprostih odgovorov, temveč predvsem občutek utesnjenosti, nelagodnosti in nedoločnega strahu.« Igor Harb, gledalbom.com »Čeprav gre pri moralni dilemi v drugi polovici filma seveda za konstrukt, film s kirurško preciznostjo razkriva mehanizem intimnih čustvenih manipulacij. Tu se Lanthimos izkaže za mojstra ekstremnega neugodja in eksistencialne groze. Kot da bi se pri ustvarjanju združila Mihael 37

Haneke in Steven King. /…/ Avtor mežika intelektualcem, ki se lahko počutijo zadovoljni ob ugotavljanju vzporednic in prispodob. A po drugi strani sam pripovedni organizem z načinom kadriranja voženj in premikanja kamere, ustvarjanjem filmskega prostora ter neprijetnimi zvočnimi intervencijami v slogu Györgyja Ligetija, pa tudi z odlično izbiro igralcev nagovarja nagonski del v nas, da se je ob vsej hladni razumskosti nemogoče znebiti kurje polti ob doživljanju filma. Martin Heidegger je našo dobo hkrati poetično in natančno definiral kot obdobje prebolevanja metafizike. In Ubijanje svetega jelena je krasna ilustracija te domislice.« Gorazd Trušnovec, RA Slovenija (ARS) Izjava avtorja »Ko sva začela pisati scenarij in razmišljati o zgodbi, sva odkrila vzporednice s tragedijo Ifigenija v Avlidi. Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo vzpostaviti dialog z nečim, kar je tako zakoreninjeno v zahodno kulturo. /…/ Raziskati sem hotel teme pravice, izbire, človeške narave in človeškega vedenja; kako se ljudje spopadajo z velikimi dilemami./…/ Z večino svojih filmov sem poskušal ustvariti nekaj, kar je izmenično smešno, grozno, tragično in nasilno. Ta film je nekakšna komedija in na snemanju smo se zelo zabavali.« Yorgos Lanthimos, režiser in soscenarist

38

Režiser Yorgos Lanthimos se je rodil leta 1973 v Atenah, kjer je tudi študiral filmsko in TVrežijo. Z Athino Rachel Tsangari tvorita ključno dvojico novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Njegov celovečerni prvenec Kinetta je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale, mednarodno slavo pa mu je prinesel drugi celovečerec, film Podočnik (Kynodontas, 2009), dobitnik nagrade posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacije za tujejezičnega oskarja leta 2011. Film Alpe (Alpeis) je na Beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši scenarij. Sledila je distopična vizija prihodnosti, čudoviti, a tudi skrajno nenavadni Jastog (The Lobster, 2015), njegovo prvo delo v angleškem jeziku in hkrati film, v katerem nastopita uveljavljena igralca A-kategorije, Colin Farrell in Rachel Weisz. Lanthimos z njim osvoji nagrado žirije v Cannesu ter evropsko filmsko nagrado za scenarij in kostumografijo. Ubijanje svetega jelena je Lanthimosov peti celovečerec in njegov drugi film v angleškem jeziku. Za tem pa naj bi sledilo še eno veliko presenečenje: Lanthimosova prva kostumska drama (!), v kateri bosta nastopili Emmo Stone in Rachel Weisz.

(Una mujer fantástica, Čile, ZDA, Nemčija, Španija, 2017, barvni, 104 min.)

Režija: Sebastián Lelio Scenarij: Sebastián Lelio, Gonzalo Maza Fotografija: Benjamín Echazarreta Glasba: Matthew Herbert Montaža: Soledad Salfate Igrajo: Daniela Vega (Marina Vidal), Francisco Reyes (Orlando), Luis Gnecco (Gabo), Aline Kuppenheim (Sonia), Nicolás Saavedra (Bruno), Amparo Noguera (Adriana), Néstor Cantillana (Gastón), Alejandro Goic (zdravnik), Antonia Zegers (Alessandra), Sergio Hernández (učitelj) Produkcija: Participant Media, Fabula Festivali, nagrade: Berlin 2017: srebrni medved za najboljši scenarij, nagrada ekumenske žirije – posebna omemba, nagrada teddy za najboljši celovečerni film; oskarji 2018: najboljši tujejezični film; Havana 2017: posebna nagrada žirije za najboljši film; Palm Springs 2017: nagrada cine latino – posebna omemba (najboljši film), nagrada FIPRESCI; San Sebastián 2017: nagrada sebastiane za najboljši latinoameriški film; Sydney 2017; Moskva 2017; Melbourne 2017; Telluride 2017; Toronto 2017; Hongkong 2017 Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Famous Fox

39

Zanimivosti Čeprav ima film v Čilu že dolgo zgodovino, saj so se prvi domači celovečerni filmi pojavili že konec prvega desetletja 20. stoletja, v šestdesetih pa mu je s t. i. novim čilenskim filmom uspel silovit mednarodni prodor, so nato, po državnem udaru leta 1973, ko je na oblast prišla vojaška hunta z generalom Pinochetom na čelu, sledila desetletja skoraj popolne odsotnosti z mednarodnega prizorišča.

Po Pinochetovem padcu konec 80-ih let se je položaj malenkost izboljšal, a miniti sta morali še dobri dve desetletji, da si je čilenski film zagotovil vsaj približno tako pozornost pred mednarodno javnostjo, kot jo je že imel v preteklosti. Do velikega preobrata je prišlo šele z generacijo ustvarjalcev, ki se je rodila v 60-ih in 70ih letih in je po letu 2000 čilenskemu filmu pričela vračati prepoznavnost in sloves. Tako je šele leta 2012 film Ne Pabla Larraina postal prvi čilenski kandidat za tujejezičnega oskarja, Fantastična ženska pa je bil sploh prvi, ki ga je osvojil.

Zgodba Marina in Orlando sta zaljubljena in načrtujeta skupno prihodnost. Marina je mlada natakarica in ambiciozna pevka, medtem ko je Orlando 20 let starejši.

A rada se imata. Nekega večera, po praznovanju Marininega rojstnega dne, Orlanda obide huda slabost. Marina ga odpelje na urgenco, zaradi narave njunega razmerja in šoka, ki ga doživi ob njegovi smrti, pa kmalu odide, saj bi rada le v miru žalovala. A to ji ni omogočeno, saj se mora soočiti z vrsto neprijetnih vprašanj in insinuacij. Še najbolj jo boli zaničljiv odnos Orlandove družine. Pripisujejo ji celo krivdo za njegovo smrt, medtem ko ji Orlandova žena ne dovoli na pogreb.

Preprost razlog za vse to je dejstvo, da je Marina transspolna oseba oziroma oseba, ki si hoče spremeniti spol. Vrstijo se številne obsodbe, sama pa se bori le za eno: za pravico, da ostane to, kar v resnici že je – kompleksna, močna, odkrita, skratka preprosto fantastična ženska.

40

Komentar »Daniela Vega v dobitniku tujejezičnega oskarja, filmu Fantastična ženska, izžareva stoično dostojanstvo junakinje, ki si mora šele izboriti pravico do žalovanja za ljubljeno osebo. Kot da bi okolica od nje pričakovala dokaz, da jo je nekdo lahko imel rad. Fantastična ženska režiserja Sebastiána Lelia je na neki način komplementarna Čilenčevemu predhodnemu delu, celovečercu Gloria (2013), ki je bil prav tako zgodba o ženski, ki se mora sama soočiti s pričakovanji in omejitvami sodobne čilske družbe.

Nenadna izguba ljubljene osebe je travmatična izkušnja – in še toliko bolj za Marino, ki je kar naenkrat ne samo v resni stanovanjski stiski (Orlandova družina jo hoče iz njegovega stanovanja vreči takoj), ampak tudi osumljena za zločin, ki ga nikoli ni bilo. Uradne osebe – sumničavi zdravnik, policist, ki jo vztrajno nagovarja z moškimi zaimki in prejšnjim imenom, ‘zaskrbljena’ kriminalistka, ki vztraja pri preiskavi itd.

– iz rokava navdušeno vlečejo razloge, da bi jo osumili prostitucije, morda nasilja nad starejšo osebo, vsekakor nekakšnega nečednega vedenja. Zdi se, da je Marinin obstoj že sam po sebi prekršek, le treba je še najti dovolj politično korekten način, da se sankcionira. Sovraštvo do drugačnosti se v našem okolju ne manifestira samo v obliki telesnega nasilja in vulgarnih psovk, nam sporoča Leilo, ampak predvsem z neskončno serijo mikro agresij, od vrtajočih pogledov do negativnih predpostavk.« Ana Jurc, MMC RTVSLO »Fantastična ženska pa za film ni dosežek le v političnem smislu. Zelo močan je tudi na izrazni ravni, kjer svoje politično sporočilo podkrepi z domiselnimi vizualnimi metaforami. V enem izmed zaključnih prizorov naša ‘fantastična ženska’, Marina Vidal, gola leži na postelji, kamera pa se ustavi na njenem mednožju, ki je bilo skozi ves film nerazkriti kamen spotike za družino Marininega umrlega partnerja. Z vidika odnosa do

transspolnih oseb pa seveda tudi za širšo družbo. Takrat se zazdi, da se prične film samospraševati – je res tako pomembno?

Odgovor, ki nam ga ponudi v podobi, je osupljiv: njeno mednožje je zakrito, le da je namesto figovega lista tja položeno okroglo ogledalo, ki zrcali Marinin obraz.

Gre za prizor, ki odlično zaokroži film.

Fantastična ženska je namreč gotovo film o izkušnji transspolnosti, a je hkrati tudi rahločutna študija izkušnje človeškosti nasploh, ljubezni in žalovanja.« Tina Poglajen, RA Slovenija (ARS) Izjava avtorja »Film je poklon glavni junakinji in obenem njen portret. In kaj bodo gledalci videli, ko bodo gledali Marino? Žensko, moškega ali oboje hkrati? Videli bodo človeško bitje, ki se ves čas spreminja pred njihovimi očmi. /…/ Marina je vrtinec, ki razvnema gledalčevo domišljijo in ga vabi, da razišče meje lastne empatije. /…/ Za opisovanje spolne identitete in pripovednega sloga v španščini uporabljamo isto besedo: género. V tem smislu je film transžanrski.

To je ljubezenska zgodba, film o duhovih, fantastičen film, zgodba o ponižanju in maščevanju, dokument resničnosti in značajska študija. Identiteta filma se nenehno spreminja; noče se ustaliti, noče se ustaviti in ne pusti se zreducirati na eno samo stvar. Dejstvo, da ga ni mogoče razložiti na en sam način, je morda eden njegovih najsodobnejših vidikov.« Sebastián Lelio, režiser in soscenarist

Režiser Čilski režiser Sebastián Lelio se je rodil leta 1974 v Santiagu. Mednarodnemu občinstvu se je predstavil in ga že tudi osvojil leta 2005, ko je na festivalu v San Sebastiánu predstavil svoj celovečerni prvenec La sagrada familia. Od takrat dalje je Lelio postal stalni gost največjih svetovnih festivalov. Tako je s svojim drugim filmom, Navidad (2009), nastopil v prestižni canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, s tretjim, celovečercem El año del tigre (2011), pa je sodeloval v tekmovalnem programu festivala v Locarnu. Leta 2013 je Lelio posnel Glorio, ki je požela številne kritiške pohvale, glavni igralki pa prinesla srebrnega medveda v Berlinu.

Le nekaj mesecev po Fantastični ženski je na festivalska platna prišel režiserjev prvi film v angleškem jeziku, lezbična ljubezenska drama Disobedience, v kateri sta glavni vlogi odigrali Rachel Weisz in Rachel McAdams.

41

(Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, Slovenija, Hrvaška, 2017, barvni, 71 min.)

Režija: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin Scenarij: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin Fotografija: Matjaž Ivanišin, Lev Predan Kowarski, Darko Sinko, Rajko Grlić, Marko Brdar, Marko Cafnik, Matjaž Mrak Glasba: Drago Ivanuša Montaža: Matic Drakulić Nastopajo: Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Radko Polič, Boris Cavazza Produkcija: Vertigo, NP7 Festivali, nagrade: Portorož 2017: vesna za posebne dosežke; Zagreb DOX 2017; Beograd 2017: Motovun 2017; Prizren 2017; Opatija 2017 Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: Vertigo

42

Zanimivosti Vsakdo, ki občasno zavije v kinodvorano ali v gledališče, se je ob nastopih igralcev, ki so nas osupnili s svojo magično interpretacijo vloge, pričel prej ali slej spraševati, kaj je tisto, kar posameznemu igralcu omogoči tako karizmo, tako pristnost in prepričljivost, ob katerih se ti zazdi, da se pred tabo odvija življenje samo? Tovrstno spraševanje se pri gledalcu še stopnjuje, ko se znajde pred delom, pa naj gre za film ali gledališko predstavo, kjer se ravni fikcije oziroma umišljenega in dokumentarnega oziroma resničnega pričneta prepletati. Taka je bila predstava ljubljanske Drame z naslovom Boris, Milena, Radko, v kateri je režiser in avtor Dušan Jovanović ustvaril dramsko komedijo o ljubezenskem trikotniku med ikonami slovenske odrske in filmske igre: Mileno Zupančič, Borisom Cavazzo in Radkom Poličem. Nato pa sta Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin posnela film o rojstvu te gledališke predstave, ki skozi spremljanje procesa njenega nastajanja in njenih protagonistov govori o odnosu med realnim in imaginarnim ter o odnosu med intimnim in javnim v umetnosti. O tem, v kolikšni meri vnašamo svoje življenje, osebne izkušnje in zasebnost v zgodbe, ki jih pripovedujemo. O tem, koliko je v naših zgodbah ekshibicionizma in koliko izpovednega, iskrenega in včasih tudi bolečega soočanja s samim seboj. Eden najbolj magičnih trenutkov preteklega filmskega leta.

Komentar »Ivanišin in Grlić sta brez patosa, ki sicer pritiče gledališču in igralcem, ustvarila emotivno nabit, a obenem mehko zadržan film, ki ga poganjajo filigranski psihološki detajli, spleteni tako med resničnimi osebami kot njihovimi dramskimi dvojniki, pri tem pa sta ustvarila tudi poklon gledališču kot prostoru iluzije, vsem trem igralcem in režiserju. Prizor, v katerem Jovanović po koncu uspešne premiere osamljen sedi v kotu in kadi, je ena najganljivejših in naravnost butičnih ‘opomb’ k minljivosti gledališke resničnosti.« Ženja Leiler, Delo

Zgodba Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film o gledališki predstavi Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile: o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič in igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi. To je zgodba o ljubezenskem trikotniku in o večplastnem ter popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov.

Film dokumentira štirimesečni proces nastajanja gledališke predstave od prve vaje do premiere in hkrati odstira osebno življenje umetnikov ter pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.

»Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost – in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja.« Vesna Milek, Sobotna priloga

»In že ti posnetki gledaliških vaj so prav kot momenti delovnega procesa pogosto prav imenitni filmski trenutki, ki včasih s humorjem ‘osvežijo’ Bergmana (tudi z velikimi plani Liv Ullmann, pardon, Milene Zupančič), največkrat pa zasvetijo v majhnih odporih, s katerimi igralca in igralka ‘kljubujejo’ tako svojim vlogam kot režiserjevim navodilom. Nekaj prizorov je tudi tostran odra, a so z njim povezani, saj gre predvsem za to, da gledališko igro spravijo do premiere. Tam pa so spet najboljši ‘zakulisni’ prizori, kot je tisti s Cavazzo, ki pred ogledalom ‘izziva’ De Nira iz Taksista, ali z Dušanom Jovanovićem, ki v nekem kotu obsedi sam s cigareto. Ta prizor nas prav kot malo otožen trenutek spomni, da smo preživeli lep filmski večer z gledališčniki.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

43

Režiserja Matjaž Ivanišin se je rodil leta 1981 v Mariboru. Na ljubljanski AGRFT je diplomiral iz filmske in TV-režije. Že med študijem je s filmom, ki naj bi bil preprosta vaja iz TV-režije, ustvaril delo – Moje male ljubice –, s katerim je navdušil stroko in občinstvo na festivalu v Portorožu. Sledil je lirično-melanholični portret nekega mejnega prehoda, Šentilja, ki je z vstopom v »Evropo brez meja« povsem spremenil svojo podobo. Ivanišin se je že s tem delom dodobra uveljavil tudi v mednarodnem prostoru, še siloviteje pa je v njem odmevalo njegovo naslednje delo, znova neobičajni portret, v katerem je tokrat umanjkal sam portretiranec – Karpopotnik je namreč poklon Karpu Godini in njegovim kratkim filmom, pri čemer pa se Karpo osebno v filmu ne pojavi niti enkrat. Film je odmevno mednarodno premiero doživel na festivalu v Rotterdamu. Ivanišinov najnovejši film Playing Men, prejemnik vesne za najboljši dokumentarni film na zadnjem nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, je par mesecev prej, na festivalu v Marseillu, prejel nagrado Georgesa de Beauregarda.

Rajko Grlić se je rodil leta 1947 v Zagrebu, leta 1971 pa diplomiral na prestižni, v svetu čislani filmski šoli FAMU iz Prage.

Kot režiser in scenarist se je med drugim podpisal pod filme Bravo Maestro (1978), Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi, 1981), V žrelu življenja (U raljama života, 1984), Za srečo so potrebni trije (Za sreću je potrebno troje, 1986), Karavla (Karaula, 2006) in Naj ostane med nami (Neka ostane među nama, 2010). Grlić si je v 70-ih letih s svojimi deli izboril status ene osrednjih figur tedanjega hrvaškega in jugoslovanskega filma, v mednarodnem prostoru pa je ostal cenjen vse do zadnjega desetletja, ko si je s filmi, kot je bila Karavla, še veliko izraziteje pa Ustava Republike Hrvaške iz leta 2016, znova povrnil nekaj pretekle slave.

44

Izjava avtorja »To je film o ustvarjanju gledališke predstave. Film dokumentira nastajanje te predstave in njene protagoniste ter hkrati pripoveduje zgodbo o odnosu med resničnostjo in domišljijo, o odnosu med dejstvi in fikcijo. Film govori o odnosu med zelo osebnim in med javnim pogledom na umetnost, o našem nagnjenju do prepletanja najintimnejših življenjskih izkušenj z zgodbami, ki jih ustvarjamo in pripovedujemo. To je film, ki poskuša definirati, kaj od (iz)povedanega je ekshibicionizem in kaj je iskreno in včasih tudi boleče soočenje s samim seboj.« Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin, režiserja in scenarista

(The Death of Stalin, Velika Britanija, Francija, 2017, barvni, 107 min.)

Režija: Armando Iannucci Scenarij: Armando Iannucci, David Schneider, Ian Martin (po predlogi Fabiena Nuryja in Thierryja Robina) Fotografija: Zac Nicholson Glasba: Christopher Willis Montaža: Peter Lambert Igrajo: Steve Buscemi (Nikita Hruščev), Olga Kurylenko (Marija V. Judina), Adrian McLoughlin (Josef Stalin), Simon Russell Beale (Lavrentij Beria), Paddy Considine (Andrejev), Rupert Friend (Vasilij), Jason Isaacs (maršal Žukov), Michael Palin (Vjačeslav Molotov), Andrea Riseborough (Svetlana), Jeffrey Tambor (Georgy Malenkov) Produkcija: Quad Productions, Main Journey, Free Range Films Festivali, nagrade: Torino 2017: nagrada FIPRESCI; Monte Carlo 2018: nagrada žirije za najboljšega režiserja; britanske nagrade independent film award 2017: najboljša scenografija, najboljša maska, najboljši stranski igralec; nagrade empire 2018: najboljša komedija; Toronto 2017; Dubai 2017; Sundance 2018; Erevan 2018 Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: FIVIA – Vojnik

45

Zanimivosti Ko smo sledili grozljivemu dogajanju v angleškem Salisburyju, kjer je z zastrupitvijo očeta in hčere Skripal ostra retorika med Veliko Britanijo in Rusijo dosegla vrhunec, saj so se pričele vrstiti neutemeljene in na videz brez dokazov izrečene obsodbe – vsaj nam nepoučenim se je tako zdelo –, na drugi strani pa smo bili priča zelo obrambni, skoraj bojeviti retoriki, ki je kot z nekakšnim občutkom krivde zavračala vse napade z Otoka, smo bili precej zmedeni in zbegani. Od kod ta napetost? Ta ostrina? No, takrat še nismo vedeli, da se je v ruski dumi že septembra lani začel oster besedni napad na Veliko Britanijo, ki ga ni spodbudil noben geopolitični zdrs ne diplomatski incident, pač pa »neprijateljsko dejanje britanskega intelektualnega razreda«, ki naj bi bilo del »protiruske informacijske vojne«. Tako nas je vsaj podučil Nikolaj Starikov, vodja ruske domoljubne stranke.

In kaj je bilo to »neprijateljsko dejanje«?

Težko je verjeti, a res, prav film Armanda Jannuccija Stalinova smrt. Da ne gre le za patološki izpad bolnika, temveč očitno za sprejemljivo politično opcijo, se je izkazalo kmalu zatem, ko je o pobudi za prepoved filma uradno razmišljalo celo rusko ministrstvo za kulturo. Razlog?

Poskus »Zahoda, da bi destabiliziral Rusijo in povzročil delitev v njeni družbi«?!

Prepričajte se sami.

Zgodba Piše se leto 1953. Tiranskega diktatorja Josipa Visarijonoviča Stalina, strah in trepet sovjetskega ljudstva, nekega jutra najdejo nezavestnega »v luži nedostojanstva« v njegovi dači blizu Moskve. Okoli njega se kmalu zbere gručica prebledelih tovarišev: sadistični šef tajne policije Lavrentij Berija, večno zbegani Georgij Malenkov ter gobezdavi in prebrisani Nikita Hruščov. Dolgo se je zdelo, da bo Stalinova oblast večna, zato to sproščeno delovno mesto preseneti mnoge. A ne za dolgo. Tovariši namrščijo 46

čelo, si nataknejo svoj najbolj mrki pogled, nabrusijo si nože ali pa besede in tako se bitka za nasledstvo lahko prične …

Komentar »Premalo poantirana, da bi bila satira, preveč smiselna za komedijo absurda.

Stalinova smrt je sicer dokaj zabavna, k čemur najbolj pripomore kvalitetna igralska zasedba – četica starejših moških, suverenih komedijantov, s Stevom Buscemijem na čelu – hkrati pa vihravo površna, pogosto ne v svojo korist.

Ničesar ne uspe zares tematizirati. Po drugi strani pa prav ta netaktnost ustvarja pomenljivo atmosfero, v kateri lahko usmrtitve – tudi enega izmed glavnih likov! – potekajo mimogrede, na robu kadra tik pred rezom. Atmosfero, ki se zdi prepričljivo poznostalinistična, atmosfero mehanizma tajne službe, ki na enem koncu sprejema sezname, na drugem pa izstreljuje naboje. Nad tem morilskim strojem, brezimnimi uniformiranimi možmi, ki večino časa tekajo po hodnikih in skačejo na ali s tovornjakov, je le centralni komite z generalnim komisarjem, Josefom Stalinom (Adrian McLoughlin), na čelu. Komisarji, kot vodilne osebe v državi in filmu, izstopajo iz vihravosti v fokus, okrog katerega se vrtijo anonimne množice civilistov, vojakov in služinčadi, nepomemben šum v ozadju boja za oblast. /…/ Z dobro igro (ki jo namerno postavljam na prvo mesto tega seznama), krasno kostumografijo, rahlo stilizirano, a prepričljivo mizansceno in nekaj svetlimi scenarističnimi vložki je Stalinova smrt solidna zgodovinska komedija med satiro in komedijo absurda. Ta vtis sicer uničujejo nekateri slabši momenti, na primer šala na račun slabo delujočih straniščnih kotličkov v ‘oh, teh stanovanjih’ (še vedno ne razumem, kakšna naj bi bila povezava med slabimi kotlički in socialističnimi stanovanji, ampak Angleži verjetno tudi ne …), pa vendar. Film je vsekakor vreden ogleda, najverjetneje pa ne bo postal pomembna družbenokritična

ali umetniška referenca. Kljub temu da je bil v Rusiji prepovedan, mu to daje pridih ostrine in kontroverze, ki pa več pove o stanju današnje Rusije kot pa o samem filmu.« Martin Justin, Koridor »Kako je umrl Stalin? Tale politična satira, posneta po grafičnem romanu (via Fabien Nury & Thierry Robin), si domišlja, da so ga ubile besede. Ali natančneje: da ga je 5. marca 1953 kap, ko je prebral sporočilce pianistke (Olga Kurylenko), ki je zapisala, da je izdal nacijo in uničil ljudstvo in da moli za njegovo smrt. Človeka, ki je dal pobiti na milijone ljudi, torej ubije nekaj tako malega in bakterijskega, kot so besede. Stalinova smrt, ki skuša biti ironična kot Vojna svetov, v kateri orjaške intergalaktične staliniste – ja, tudi neke vrste gulage postavijo! – na koncu pobijejo mikroorganizmi, Stalina (Adrian McLoughlin) najprej predstavi kot ljubitelja kavbojskih filmov, vulgarnega humorja, nočnega bromansiranja s Hruščovom, Žukovom, Molotovom, Kaganovičem, Mikojanom, Malenkovom in Berijo, mistike svojega kulta osebnosti, klasične glasbe in množičnih likvidacij, navsezadnje, ko ga zagledamo, med večernim poslušanjem radijskega prenosa koncerta klasične glasbe ravno sestavlja spisek ljudi, ki jih je treba zapreti ali likvidirati. /…/ Nič ni komičnejšega od populističnega balona, v katerem nagla sojenja in nagle eksekucije postanejo znak vladarjeve učinkovitosti in produktivnosti. Kvečjemu to, da začnejo za vladarjem žalovati celo tisti, ki jih je obsodil na smrt in zaradi čigar smrti njihovo eksekucijo prekličejo. Stalinova smrt je parodija nacije, ki se boji, da bo ta, ki se ga najbolj boji, umrl ali pa izginil s političnega zemljevida.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja »Sprva sem nameraval posneti film o izmišljenem diktatorju, postavljen v sedanjost. Zdelo se mi je namreč, da se po svetu dogajajo čudne stvari. /…/ Nacionalistična gibanja, populisti, /…/ Putin, Berlusconi, Erdogan; močne, avtoritativne figure, ki po svoje prikrajajo pravila demokracije, da bi si pridobile še več moči. Potem pa sem v roke dobil knjigo La mort de Staline. /…/ Takoj ko sem jo prebral, sem vedel, da je to to.

Zakaj bi si karkoli izmišljal, če imam pred sabo to bizarno, smešno in hkrati strašljivo resnično zgodbo!« Armando Iannucci, režiser in soscenarist Režiser Armando Iannucci se je rodil leta 1963 v Glasgowu, v krogu družine italijanskih izseljencev. Študija in diplome, ki jo je hotel posvetiti Johnu Miltonu, ni končal, saj se mu je ta nenadoma zazdel veliko preresen. Tako se je raje odpravil na škotsko izpostavo BBC-ja, kjer je v tej ali oni vlogi sodeloval pri nastanku različnih satiričnih oziroma komičnih oddaj. Prvi večji uspeh je dosegel prav s politično obarvano situacijsko komedijo The Thick of It, na filmskem področju pa ga svet spozna preko dokaj uspešne satire Biti obveščen (In the Loop) iz leta 2010. Leta 2013 je sledila akcijska komedija s Stevom Cooganom v glavni vlogi, Alan Patridge: Alpha Papa, Stalinova smrt pa je njegovo tretje in do danes zadnje celovečerno delo.

47

(Testről és lélekről, Madžarska, 2017, barvni, 116 min.)

Režija: Ildikó Enyedi Scenarij: Ildikó Enyedi Fotografija: Máté Herbai Glasba: Ádám Balázs Montaža: Károly Szalai Igrajo: Alexandra Borbély (Mária), Géza Morcsányi (Endre), Réka Tenki (Klára), Zoltán Schneider (Jeno), Ervin Nagy (Sándor), Itala Békés (cistilka Zsóka), Éva Bata (Jenova žena), Pál Mácsai (detektiv) Produkcija: Inforg-M&M Film Kft. Festivali, nagrade: Berlin 2017: zlati medved za najboljši film, nagrada ekumenske žirije za najboljši film, nagrada FIPRESCI, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; Budimpešta – Teden madžarskega filma 2018: velika nagrada za najboljše madžarsko filmsko delo leta, najboljši celovečerni film, najboljši scenarij, najboljša igralka, najboljša stranska igralka; Mumbai 2017: nagrada občinstva; Sofia 2018: nagrada srebrni galeb za najboljši film Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

48

Zanimivosti Druga stran upanja je bil sprva zamišljen kot drugi del trilogije o evropskih pristaniških mestih, ki jo je Aki Kaurismäki začel s svojih predhodnim delom Le Havre. A nato se je začela vojna v Siriji, ki je z domov pregnala na milijone ljudi, od katerih so številni pribežali v evropska mesta. Kaurismäki, ki je že s filmom Le Havre – torej še preden so se proti evropskim mestom odpravile kolone ljudi, ki jih je vojna pregnala z njihovih domov – želel opozoriti na nujo po drugačnem odzivu na prihod beguncev, ob tem preprosto ni zmogel ostati neprizadet. In tako je svoj prvotni načrt o »pristaniški« trilogiji opustil oziroma ga preoblikoval v trilogijo o beguncih. S tem je brez velikih besed – a zato s povsem nedvoumnim dejanjem – izpričal svoj umetniški in človeški credo: ustvarjalec, tudi filmski (številni Kaurismäkijevi kolegi se namreč izgovarjajo na zahtevnost in časovno zamudnost filmske produkcije, ki naj bi jim onemogočala ažurnejšo družbeno odzivnost), mora budno opazovati družbeno in politično dogajanje ter se nanj odzvati.

Zgodba Ko se mlada Maria zaposli v klavnici kot nadzornica kakovosti, jo ljudje takoj razglasijo za čudakinjo. V jedilnici vedno sedi sama in se tudi sicer ne druži s sodelavci, pri delu prisega na sterilnost, je zelo natančna in se za vsako ceno drži pravil. Njen precej starejši šef Endre, ki boleha za lažjo telesno hibo, je prav tako samotarska duša, a spozna, da ga nova sodelavka nerazumno privlači. Še posebej ko nekega dne ugotovita, da imata vsako noč iste sanje ...

Komentar »Dinamika filma je izvrstna, četudi se sredi prve in sredi druge ure tempo upočasni.

‘Zdravorazumska’ jelen in košuta, ki prek sanj povežeta protagonista v realnem

dogajanju, v prelomu filma, ko se morata protagonista spopasti s tem, da je v njunih rokah odločitev glede njunega odnosa, izgineta, a se vrneta v popolnem trenutku.

V sanjah je vse tako lahko in očitno, v resničnosti pa precej težje. Živali vodi nagon, ki mu sledijo, ljudje pa v sledenju svojemu instinktu tako radi kompliciramo.

Film odlikuje estetizirana vizualna raven, od mehke fotografije, skorajda liričnih prizorov jelenov v naravi do desetin podrobnosti, od s krvjo poškropljenih tal, jelenjih kopit do ščetke na umivalniku, ki na trenutke pripovedujejo svojo vzporedno zgodbo, predvsem pa izjemno povedno krepijo osrednjo zgodbo, izvrstne dialoge, vešče prežete s humorjem in iskrivostjo.

Stranski liki, od ostarele čistilke, ki brez dlake na jeziku ‘poštima’ Mariino oblačenje in telesno držo, do kadrovika, ki ga ob živce spravlja radoživa žena, dodajajo raznolikost, a nikoli na račun osrednje zgodbe. Svoje naredi tudi glasbena podlaga, izstopajoča je vodilna pesem Laure Marling What He Wrote, ki s svojim besedilom ‘zadene’ Mario. Enyedijevi je uspelo posneti film, ki šokira (krvi v klavnici je veliko), nasmeji (ukradeno, zelo učinkovito spolno poživilo za živali so zaužili udeleženci 50. obletnice mature) in opomni (prava, ‘tvoja’ oseba je dovolj, en klic te lahko ‘reši’).« Ksenija Tratnik, MMC RTVSLO »Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici!

Odnesejo jo le malce bolje kot živina!

Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj 49

ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo ‘človeških virov’), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »O telesu in duši je film o lepoti, ki se skriva za tistim, kar stvarnost običajno izpljuni. O lepoti, ki je je največ tam, kjer je ne pričakujemo. Lepoti tistega, ki velja za nelepo. In hkrati delo, ki nas s svojim kadriranjem in kompozicijo znova spomni na ves likovno-estetski potencial filmske podobe. Je delo, kakršnih je v kinu žal vse manj. In prav zato je neprecenljivo.« Denis Valič, RA Slovenija (ARS) Izjava avtorice »Toliko znakov obstaja, da si moramo življenje spremeniti v ožjem in širšem pogledu. Zasebno življenje je zelo povezano z družbenim ustrojem, kot da bi bila medsebojno odvisna. Ko razmišljamo o zasebnem življenju, moramo pomisliti tudi na družbeno organiziranost. Če živiš v okoliščinah, ki ne dopuščajo polnega življenja, nekako zboliš. Družba za to poskrbi. Morda obiščeš terapevta, ali začneš piti, ali pretepaš svoje bližnje, kar koli. To so znaki, da ni vse v redu! Moja protagonista se v svoji koži ne počutita dobro, zato se zapreta vase.« Ildikó Enyedi, režiserka in scenaristka

50

Režiserka Ildikó Enyedi se je rodila leta 1955 v Budimpešti. Preden se je posvetila filmu, se je ukvarjala s konceptualno in medijsko umetnostjo. Tako ne preseneča, da je že v svojem celovečernem prvencu, čudoviti komični drami Moje 20. stoletje, ponudila tako drugačno in predvsem dodelano vizijo sveta. Leta 1989 je v Cannesu zanj prejela zlato kamero, nagrado za najboljši prvenec festivala, kasneje pa še veliko drugih festivalskih nagrad. Moje 20. stoletje mnogi še danes obravnavajo kot eno najpolnejših in najbolj domiselnih del iz zakladnice madžarskega filma. Kasneje sicer ne doseže več tako izrazitega uspeha, a z vsakim svojim delom potrjuje, da je ena ključnih ustvarjalk sodobnega avtorskega filma. Pečat je pustila predvsem na polju filma za mlade, saj je v tem pogledu njen Čarobni vrt iz leta 1994 eno najsijajnejših del. Je članica Evropske filmske akademije in poučuje na budimpeški akademiji za gledališče in filmsko umetnost.

(Happy End, Francija, Nemčija, Avstrija, 2017, barvni, 108 min.)

Režija: Michael Haneke Scenarij: Michael Haneke Fotografija: Christian Berger Montaža: Monika Willi Igrajo: Isabelle Huppert (Anne Laurent), Jean-Louis Trintignant (Georges Laurent), Mathieu Kassovitz (Thomas Laurent), Toby Jones (Lawrence Bradshaw), Fantine Harduin (Eve Laurent), Franz Rogowski (Pierre Laurent), Laura Verlinden (Anais) Produkcija: Les Films de Losange, X-Filme Creative Pool, Wega Film, Arte France Cinéma, France 3 Cinéma, Westdeutscher Rundfunk, Bayerischer Rundfunk, Arte G.E.I.E. Festivali, nagrade: Cannes 2017; Sydney 2017; München 2017; Karlovi Vari 2017; Sarajevo 2017; Melbourne 2017; Brisbane 2017; Tromso 2017; San Sebastián 2017; Atene 2017 Povprečna ocena občinstva: 4 Povprečna ocena kritike: 4,5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

51

Zanimivosti Tokrat nam bo Haneke domiselno predstavil svoj pogled na funkcijo znamenitega elementa, s katerim se že skoraj stoletje preživlja večina filmske industrije – t. i. happy enda. Seveda bo vsakomur takoj jasno, da Hanekejevo poigravanje s tem terminom ne more biti drugega kot sočna ironija. Od kdaj pa naj bi namreč prav Haneke, sinonim za evropski umetniški film, verjel v srečne konce? Še posebej če vemo, da je novi celovečerec ohlapno nadaljevanje čustveno izčrpavajočega canskega zmagovalca Ljubezen. Pa vendar s tem še ni vse povedano, zato si le oglejte to čudovito delo.

Zgodba Ko njena mati v nepojasnjenih okoliščinah zboli, se trinajstletna Eve preseli k očetu in njegovim sorodnikom v obmorski Calais.

Družina Laurent ima v lasti donosno gradbeno podjetje in živi v razkošni vili s služabniki. A pod bleščečo fasado se skrivajo mračne skrivnosti, ki grozijo, da bodo vsak trenutek izbruhnile na dan.

Medtem ko Eve vznemirja očetova skrivna spletna afera, stari družinski patriarh Georges neutrudno išče svoj »srečni konec«.

Komentar »Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks ‘Džungla’), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. /…/ Eva diši po Hanekejevem Belem traku /…/, dinastija Laurent pa po dinastiji D’Ascoyne iz 52

britanske komedije Pot do plemstva, toda s pomembno razliko: člane dinastije D’Ascoyne je bilo treba pobiti, medtem ko bi bilo treba Laurente le malce dregniti, pa bi padli, a levica – gibanje, vstajniki, 99% ipd. – nima niti toliko moči. Nič, neoliberalne elite komaj stojijo pokonci, a vladajo, ker je multituda brez moči, brez idej in brez volje.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Haneke se v Srečnem koncu ukvarja z vprašanjem, kakšne posledice ima lahko nonšalantno razmetavanje in samoumevno razpolaganje z bogastvom in privilegiranim družbenim statusom.

Rodbina Laurent, ki jo spremljamo v loku dveh filmov, se je očitno izrodila v šopek nesrečnih posameznikov, ki svoje umazane skrivnosti skrivajo tudi pred najbližjimi, v javnosti pa nosijo maske humanizma in širokogrudnosti. Težko se je ne zdrzniti ob prizoru migrantov, ki jih Anna ‘velikodušno’ povabi na svojo poroko – potem ko jih je njen brat že nenapovedano potisnil v sobo. Zgodba je postavljena v Calais, eno od žarišč begunske krize, a tega v filmu ne boste videli, saj se življenja privilegiranih Francozov nikoli ne križajo s tistimi drugimi, nemeščanskimi.

Odvračanje pogleda je lahko enako velik greh kot odprta sovražnost, morda sugerira Haneke. (Podobno poanto, sicer na čisto drug način, izriše Ruben Östlund v svoji letošnji uspešnici Kvadrat.) Hannah Arendt seveda ni imela v mislih tega, ko je govorila o banalnosti zla, a besedna zveza je primerna. Varno je sklepati, da mojster na stara leta ni omilil svoje brezkompromisne obsodbe človeštva.« Ana Jurc, MMC RTVSLO Izjava avtorja »Film se je rodil iz nekakšnega nezadovoljstva nad našim načinom življenja, nad tem, kako ne vidimo dlje od svojega nosa. /…/. Zdi se, da nam na zahodu ni mar, če svet propade, samo da gre nam dobro. Tema filma je torej naša

brezbrižnost do drugih. Začne se pri družini /…/, nadaljuje v poslovnem svetu in konča z brezbrižnostjo do tujcev. Vse to so različni vidiki istega problema. Ta brezsrčnost pa je pojav, značilen za srednji razred.

In danes smo vsi pripadniki srednjega razreda, vsi smo malomeščani. Tistega, kar smo nekoč imenovali ‘izobraženo meščanstvo’, danes ni več. So le bogatejše in revnejše različice meščanstva. /…/ Film vidim kot farso. Gre za potencirano resničnost. Mislim namreč, da si tema – usoda premožne evropske družine – ne zasluži resnega pristopa. Zgodbe o naših malih strahovih in težavah so po mojem mnenju bolj kot za tragedijo primerne za farso. /…/ Tragedija kot oblika je emigrirala v tretji svet. /…/ Moj sloves se mi ne zdi upravičen. Sam se nimam za nekakšnega mračnega auteurja. Svoja dela vidim kot realistična. Družbi hočem pokazati zrcalo. /…/ Če ne bi imel upanja, ne bi snemal filmov. Oziroma bi snemal drugačne filme.

Delal bi mainstream solzavke, ob katerih bi ljudje pozabili na svoje težave, pozabili na resničnost. /…/ Ampak mislim, da je še vedno vredno postavljati vprašanja.« Michael Haneke, režiser in scenarist Režiser Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu, otroštvo pa je preživel v spodnjeavstrijskem Wiener Neustadtu, kjer je tudi hodil na gimnazijo in leta 1962 opravil maturo. Že v srednješolskih letih so ga zanimali klasična glasba (igral je klavir), filozofija (zlasti eksistencializem) in film (navduševali so ga predvsem Fellini, Bergman, Antonioni, Bresson in novovalovci). V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden in napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende.

V Stadttheater Baden-Baden je na začetku sedemdesetih let z dramo Cele

dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč (v Berlinu, Düsseldorfu, Frankfurtu, Hamburgu, Münchnu, Stuttgartu in na Dunaju) postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri dvaintridesetih letih, kinematografski prvenec pa petnajst let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta (Der siebente Kontinent) v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. Kljub številnim uspehom še naprej zavrača zvezdništvo in bulvarsko razkrivanje osebnega življenja ter ostaja izredno discipliniran in natančen režiser (na snemanja se vedno pripravi s storyboardom); slovi tudi po odličnem vodenju igralcev – tako profesionalcev kot naturščikov in otrok. Na prelomu dvajsetega stoletja se je za nekaj let preselil v Francijo, zdaj pa spet živi v Avstriji. Ob snemanju filmov se od leta 2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes /…/ ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven.

53

(Foxtrot, (Foxtrot, Izrael, Izrael, Nemčija, Nemčija, Francija, Francija, 2017, 2017, barvni, barvni, 108108 min.) min.)

Režija: Samuel Maoz Scenarij: Samuel Maoz Fotografija: Giora Bejach Glasba: Ophir Leibovitch, Amit Poznansky Montaža: Arik Leibovitch, Guy Nemesh Igrajo: Lior Ashkenazi (Michael Feldmann), Sarah Adler (Daphna Feldmann), Yonaton Shiray (Jonathan), Gefen Barkai (komandant), Dekel Adin (vojak), Shaul Amir (vojak s slušalkami), Itay Exlroad (plešoči vojak), Danny Isserles (oficir), Itamar Rotschild (verski oficir), Roi Miller (vojaški zdravnik) Produkcija: A.S.A.P., Centre National de la Cinématographie, Deutscher Filmförderfonds, Filmförderungsanstalt, Medienboard Berlin-Brandenburg, Pola Pandora Filmproduktions, Spiro Films Festivali, nagrade: Benetke 2017: srebrni lev – velika nagrada žirije, nagrada Arca CinemaGiovani za najboljši film, nagrada SIGNIS – častna omemba; Zagreb 2017: nagrada občinstva za najboljši film; Atene 2017: nagrada mesta Atene za najboljšega režiserja; nagrade Izraelske filmske akademije 2017: najboljši film, najboljši režiser, najboljši igralec, najboljša fotografija, najboljša montaža, najboljša glasba, najboljša scenografija, najboljši zvok; Palm Springs 2018: nagrada za obetavnega režiserja Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik 54

Zanimivosti Fokstrot verjetno poznamo vsi, eni bolj, drugi manj. Seveda je to vrsta plesa, ki se je predvsem v Združenih državah plesala ob spremljavi velikih orkestrov. Na prvi pogled je podoben valčku, a hudič se skriva v taktu, saj je ta pri valčku tričetrtinski, pri fokstrotu pa štiričetrtinski. No, z detajli je bil vedno hudič. Tako bo gledalec kmalu po začetku filma opazil, da naš Foxtrot nima prav nič opraviti s tem fokstrotom. Foxtrot je namreč delo, ki se v naslovnem izrazu naslanja na njegovo vojaško aplikacijo.

Razkriva nam namreč početje izraelskih obrambnih sil med njihovo priljubljeno reakreacijo – streljanjem nezaščitenih Palestinskih civilistov. Seveda karikiramo, a prav daleč od resnice pa tudi nismo.

Na kar nenazadnje kaže tudi reakcija izraelskega ministrstva za kulturo, ki je ob nagradi, ki so jo filmu podelili v Benetkah, javno protestiralo, saj naj bi pri tem šlo za očitno »protiizraelsko naravnanost«. In prav to morda še največ pove o naravi tega dela.

Zgodba Sodobni Izrael. Zakonca Michaela in Dafno nekega dne nepričakovano obiščejo predstavniki vojske. Sporočijo jima, da je njun sin Jonathan padel med opravljanjem vojaške dolžnosti. Po začetnem šoku začnejo Michaela jeziti preveč zagnano žalujoči sorodniki in pretirano prijazni vojaški birokrati, ki zakoncema dajejo podporo. Medtem ko se Michaelova žena predaja omami, on počasi drsi v vrtinec jeze, ta pa ga privede do nedoumljivega življenjskega obrata, ki se povsem enakovredno kosa z nadrealistično izkušnjo njegovega sina v izraelski vojski.

Komentar »Toda od trpke anemičnosti in eksistencialističnega spleena, ki bi imponiral tako Jimu Jarmuschu kot Royu Anderssonu, do eksplozije in vojnega zločina je le korak. Tako kot v

Folmanovem Valčku z Baširjem – ali pa v Libanonu, Maozovem srhljivem prvencu.

Strupena, cinična, tako rekoč nihilistična atmosfera, ki vsem stalno sugerira, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega, kar kliče srdite, panične, nagonske, katastrofalne, nesorazmerne reakcije, ki bi izgledale absurdno, če ne bi bile tako tragične.

Dolgčas, odmev praznine, v kateri lebdijo vojaki, je banalen, a smrtno nevaren, res morilski. Samuel Maoz, nekdanji tankist, je leta 2009 posnel Libanon, ki se je v celoti odvrtel v tanku – Foxtrot, ki bi bil lahko naslovljen tudi Plačilo za strah, izgleda kot pogled skozi tankovsko cev.

Mimo bi morala pridrsati le še Jevgenija Medvedeva, ruska umetnostna drsalka, ki je svojo točko v Pjongčangu prelevila v morbidno kontemplacijo smrti, saj je bilo na soundtracku Wrightove Ane Karenine slišati tudi škripanje vlaka, pod katerega skoči Ana Karenina.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Tako ugotovimo, da je film Foxtrot vrhunski prav v združevanju zunanjega toka pripovedi in upodobitve notranjega sveta protagonistov. Ali povedano drugače, film je sam po sebi zelo racionalen konstrukt, sestavljen iz treh jasno ločenih delov, ki se dogajajo v stanovanju, na vojaški postojanki in znova v stanovanju. V smislu teze, antiteze in sinteze. Za avtorjev pristop bi lahko rekli, da je hladen, formalističen. Njegovi postopki, v katerih sicer zaide tudi v satiro in absurd, so ves čas jasno razvidni, in vendar mu uspe ustvariti tisto nekaj več.

Kombinacijo intimne družinske drame, ki spominja na grenko ironijo grške tragedije, večgeneracijski prikaz bolečih travm, povezanih z vojno, in pretanjeno kritiko militarizirane družbe, v kateri ima njen ključni segment stalno prst na sprožilcu.« Gorazd Trušnovec, RA Slovenija (ARS)

55

Izjava avtorja »Einstein je dejal, da je naključje način, s katerim Bog ostaja anonimen.

Foxtrot je ples nekega moškega s svojo usodo. Gre za filozofsko parabolo, ki poskuša skozi zgodbo o očetu in sinu raziskati tisti nejasni pojem, imenovan ‘usoda’. Oče in sin sta daleč narazen, a kljub razdalji in popolni ločenosti drug drugemu spremenita usodo. Izziv, ki sem si ga postavil, je bil raziskati razliko med dogodki, na katere lahko vplivamo, in tistimi, na katere ne moremo. Odločil sem se, da zgodbo zgradim kot klasično grško tragedijo, v kateri junak sam sebi nakoplje kazen in se upira vsakomur, ki ga poskuša rešiti. Očitno se ne zaveda posledic svojih dejanj; nasprotno, njegova dejanja se zdijo pravilna in logična. In prav tu je razlika med običajnim naključjem in naključjem, ki je videti kot načrt usode. Nastane kaos.

Kazen do potankosti ustreza grehu. V tem procesu je nekaj klasičnega in krožnega.

Tu pa je tudi ironija, ki je vedno povezana z usodo. Zgradba grške tragedije v treh dejanjih se mi je zdela idealna dramska podlaga za posredovanje moje ideje.

Hotel sem povedati zgodbo, ki bi bila relevantna za izkrivljeno resničnost, v kateri živimo. Zgodbo z relevantnim sporočilom, tako na lokalni kot univerzalni ravni.« Samuel Maoz, režiser in scenarist

56

Režiser Samuel Maoz se je rodil leta 1962 v Tel Avivu. Ko je bil star dvajset let, se je začela prva libanonska vojna. Spomin na strahote, ki jih je doživel kot strelec v tankovski enoti, je več kot dve desetletji kasneje prelil v svoj prvi celovečerec Libanon (2009). Film, ki se skoraj v celoti odvije v notranjosti tanka, kjer raziskuje dinamiko medčloveških odnosov v neki zaprti skupnosti ter pri tem združuje tako kritiko kot sočutje, mu je poleg številnih kritiških pohval prinesel zlatega leva v Benetkah. Maozov drugi celovečerec Foxtrot je bil osem let kasneje na istem festivalu ovenčan s srebrnim levom (veliko nagrado žirije).

(Wonder, ZDA, 2017, barvni, 113 min.)

Režija: Stephen Chbosky Scenarij: Stephen Chbosky, Steven Conrad, Jack Thorne (po predlogi Raquel Jaramillo Palacio) Fotografija: Don Burgess Glasba: Marcelo Zarvos Montaža: Mark Livolsi Igrajo: Julia Roberts (Isabel), Jacob Tremblay (Auggie), Owen Wilson (Nate), Mandy Patinkin (g. Tushman), Daveed Diggs (g. Brown), Sonia Braga (Grans), Ali Liebert (gdč. Petosa), Izabela Vidovic (Via), Millie Davis (Summer) Produkcija: Lionsgate, Mandeville Films, Participant Media, Walden Media Festivali, nagrade: * Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: Blitz Film & Video Distribution * Kot značilno hollywoodsko delo se film ni pojavljal v festivalskih krogih, pa vendar načenja tematiko odnosa do drugačnosti, ki je relevantna in si zasluži obravnavo.

57

Zanimivosti August, čudoviti pob iz filma Čudo, boleha za genetsko napako, ki se strokovno imenuje Treacher-Collinsov sindrom, v obliki vidnih deformacij pa prizadene posameznikovo glavo, od ušes, oči, ličnic in do brade. Čeprav stopnja okvar lahko zelo niha, od lažje do precejšnje iznakaženosti, pa pri tem velja, da intelektualne sposobnosti prizadetega posameznika niso v ničemer zmanjšane.

Ker ne gre za dedno bolezen, pač pa za rezultat novih mutacij v genih, se bolezni ne da vnaprej predvideti. Ob sumih nanjo pa se lahko opravi ali rentgensko slikanje ali genski testi.

Zgodba August Pullman ni običajen deček in ne hodi v običajno šolo. Sestra Via mu pravi, da tak ne more biti, če se je rodil, da izstopa. Zaradi genetske napake ima namreč drugačen obraz. Do četrtega razreda se šola doma, ko pa dopolni deset let, se starša odločita, da bo začel obiskovati peti razred v šoli.

Novi sošolci in skupnost se učijo sprejemati njegovo drugačnost. Doslej se je lahko Auggie vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora iznenada soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki strmijo vanj. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse okoli njega dodobra spremenijo reči, ki štejejo največ: prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš sleherni dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.

Komentar »Čudo, posneto po huronskem bestsellerju R. J. Palacio, je film o Auggieju (Jacob Tremblay), občutljivem in sramežljivem dečku, fenu Minecrafta in Vojne zvezd, ki okrog hodi v astronavtski čeladi. V šolo ni hodil, saj ga je doslej doma šolala mama (Julia Roberts). Zdaj, pri desetih, gre končno v šolo, a se vsi – mama, ata (Owen Wilson) in učitelji – po malem bojijo odziva sošolcev, ki bi ga lahko zasmehovali, šikanirali in 58

zastrahovali: Auggie ima namreč deformiran obraz. Imel je kopico operacij, ki so mu vrnile vid in sluh, ne pa tudi obraza. Problem je v tem, da njegov obraz ni ravno zelo deformiran – deformiran je na simpatičen, ljubek, angelski, negrozljiv način. /…/ Lahko bi rekli, da se je deformiranosti Auggiejevega obraza še najbolj ustrašil prav sam film: da gledalcev ne bi odvrnil, je Auggieju obraz deformiral tako, da se lahko gledalci z njim še vedno identificirajo. Da ne bi izgubil gledalcev, je Auggiejevo inspirativno ‘drugačnost’, ki jo sicer tako blazno slavi (in s katero nas ves čas pokroviteljsko tolče po glavi, kot da je mentalno in moralno nad nami), zelo ublažil, tako da ni jasno, zakaj ga je mama sploh skrivala. ‘Skušam se pretvarjati, da je vseeno, ker sem drugačen, pa ni,’ pravi Auggie, ki ga film najprej poviša v junaka, potem pa – ko ga ljudje zagledajo, se spreobrnejo, postanejo boljši in prijaznejši!

– poniža v vzgojni pripomoček, orodje za množično navdihovanje, skoraj guruja.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Če Čudo popredalčkamo v kategorijo mladinskih filmov, ki večinoma prinašajo jasno sporočilo brez velikega ovinkarjenja in nepotrebnega kompliciranja zgodbe, je ustvarjalcem z njim definitivno uspelo.

Vendarle pa premočrtna zgodba, ki poskrbi, da se vsem likom na koncu vsaka prepreka izplača ali poplača v celo nekajkratnem presežku, gotovo ne bo prepričala zahtevnejših gledalcev. Vse skupaj izpade čisto preveč linearno in vsakdo z malce daljšo kilometrino gledanja filmov bo brez večjih težav napovedal, kam pes taco moli, in zaključek ne bo odstopal kaj daleč od prognoze. Čeprav je pri mnogih filmih lahko ravno odmik od realnosti tista vrlina, ki filmu še dodatno poveča vrednost, je tu moteči element ravno čez vse mere srečna usoda.

Koščki sestavljanke proti koncu filma enostavno prelepo skočijo na svoje mesto in poskrbijo za pozabo vsega slabega, kar se je likom zgodilo v filmu do tedaj.« Nik Rus, Filmstart

Izjava avtorja »Scenarij za Čudo smo pisali v treh, a tu ni šlo za to, da bi vsakdo od nas poskušal ostale prepričati s svojim branjem zgodbe, pač pa smo bili prav vsi trije ponižno v službi čudovite knjige Raquel Jaramillo Palacio. Res je, Čudo je družinski film, ki govori o otroku, pa vendarle se je vsem trem zdelo, da imamo nekako opraviti s strukturo Rašomona, z množenjem različnih pogledov na en, osrednji objekt.

Zato je vsak od nas poskušal izpiliti enega teh pogledov in ga nato vključiti v celoto.« Stephen Chobsky, režiser in soscenarist

Režiser Stephen Chobsky se je rodil leta 1970 v Pittsburghu. V času šolanja na srednji šoli je spoznal Stewarta Sterna, scenarista Upornika brez razloga (z Jamesom Deanom v glavni vlogi), in prav to poznanstvo je nato ključno vplivalo na Chobskyjevo nadaljnjo ustvarjalno pot. Vpisal se je namreč na študij scenaristike, a njegovo prvo delo, s katerim se je tudi širše uveljavil, je bilo leposlovno: za New York Times je namreč leta 1999 napisal zgodbo o odraščanju z naslovom The Perks of Being a Wallflower, ki mu je prineslo veliko več uspeha kakor pa njegov prvi celovečerec The Four Corners of Nowhere. Leta 2012 mu je po svojem romanu končno uspelo posneti tudi istoimenski film, Čudo pa je njegov tretji celovečerni film.

59

(Neljubov, (Neljubov, Rusija, Rusija, Francija, Francija, Nemčija, Nemčija, Belgija, Belgija, 2017, 2017, barvni, barvni, 127127 min.) min.)

Režija: Andrej Zvjagincev Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev Fotografija: Mihail Krišman Glasba: Evgeni Galperin Montaža: Anna Mass Igrajo: Marjana Spivak (Ženja), Aleksej Rozin (Boris), Matvej Novikov (Aljoša), Marina Vasiljeva (Maša), Andris Keišs (Anton), Aleksej Fatejev (koordinator), Varvara Šmikova (Lena) Produkcija: Fetisoff Illusion, Non-Stop Productions Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada žirije; London 2017: velika nagrada za najboljši film festivala; München 2017: nagrada ARRI/ OSRAM za najboljši film mednarodnega programa; Zagreb 2017: zlato kolo za najboljši film; nagrade Evropske filmske akademije 2017: za najboljšo glasbo, za najboljšo fotografijo; Melbourne 2017; Sarajevo 2017; Brisbane 2017; Telluride 2017; Toronto 2017; San Sebastián 2017 Povprečna ocena občinstva: 4,5 Povprečna ocena kritike: 5 Distribucija: FIVIA – Vojnik

60

Zanimivosti Zvjagincev že dolgo časa neusmiljeno drži ogledalo svoji domovini, materi Rusiji.

Tako Leviatan kot tudi zdaj Brez ljubezni razkrivata vso gnijočo podstat, trohnobo in razčlovečenost sodobne ruske družbe.

Z malce pretiravanja bi lahko celo rekli, da nam njegova dela zatrjujejo, da pekel obstaja. In da je pekel drugo ime za sodobno Rusijo. Seveda to ni moglo miniti brez posledic niti za Zvjaginceva, nekoč ljubljenčka kremeljskega režima. Če se mu v preteklosti ni bilo potrebno bati za sredstva, saj mu je trdno stalo ob strani rusko ministrstvo za kulturo, pa je slednje očitno že po Leviatanu obžalovalo svoje predhodne odločitve. Pravi, da je nenadoma postal protirežimski ustvarjalec in da se to seveda močno pozna pri zaključevanju proračuna njegovih projektov. A dodaja, da je k sreči medtem postal tudi mednarodno prepoznaven, zato bo s svojim delom nadaljeval in pri njem ne namerava biti nič kaj bolj usmiljen.

Zgodba Ženja in Boris prestajata burno ločitev, polno zamer, frustracij in medsebojnih obtoževanj. Vzporedno s tem že začenjata živeti z novima partnerjema in komaj čakata, da obrneta nov list v življenju, pa čeprav to pomeni, da morata zapustiti svojega dvanajstletnega sina Aljošo. Vse skupaj pa se nenadoma spremeni, ko po enem od številnih prepirov prizadeti Aljoša preprosto izgine.

Komentar »Gre za dvourni mentalni primež neverjetne avdiovizualne natančnosti, ki deluje kot kompleksen urni mehanizem in se odvija z neizbežnostjo nesreče na poledenelem klancu. /…/ Zvjagincev [ima] kljub podobnemu pesimizmu tu vendarle v rokah finejše kladivo za pribijanje svojih poant, saj liki s svojimi razlogi za pasivnost ali delovanje bistveno presegajo karikirano teznost ali idejne konstrukte. Ker film Brez

ljubezni uspešno povezuje tako čustveno kot razumsko raven, in glede na to, kako močan in dolgotrajen vtis pusti ogled na obeh, gre nedvomno za enega od filmskih vrhuncev zadnjih let.« Gorazd Trušnovec, RA Slovenija (ARS) »Film se v drugi polovici tako prevesi v dramo iskanja pogrešanega otroka, ko prostovoljska skupina (ruska policija se s ‘pobeglimi pamži’ ne ukvarja, nam je povedano) mukotrpno preiskuje vsak kotiček okoliških stanovanjskih blokov, parka, rečnega nabrežja, gozda in zapuščene stavbe, kjer imajo Aljoševi sošolci svojo ‘bazo’ za skrivanje pred odraslimi.

Kak drug film bi to priložnost izkoristil za zbližanje odtujenega para, nekakšno zakonsko katarzo v času največje nočne more vsakega starša. Ne Zvjagincev.

Boris in Ženja ostajata neomajno vsak na svojem bregu – on neodločna copata, ona hladna in bolj ali manj obvladana. Proti koncu sicer se pokažejo razpoke te njune čustvene otopelosti, a ne dovolj, da bi nam Zvjagincev podal kak res optimističen pogled na človeštvo. V Rusiji Zvjaginceva ni prostora za ljubezen, implicitno pa poda podobo ‘matere Rusije’, ki žre svoje otroke. V tej zadnji postavki sicer jekleno trdno in koncizno zgradbo filma zmotijo malce nepotrebni, ceneni politični vložki v obliki TV-poročil o ukrajinski krizi. Ni treba poudarjati, da Zvjagincev ni ravno ljubljenec Kremlja. Ostaja pa eden boljših ruskih režiserjev, Brez ljubezni pa eden od vrhuncev letošnjega Liffa.« Kaja Sajovic, MMC RTVSLO »Margaret Thatcher je famozno oznanila: ‘Družba ne obstaja.’ In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi.

Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot 61

kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. /…/ Nihče ne sme biti brez žene in otrok. ‘Takšna je korporativna politika,’ dahne Borisov kolega. ‘Odkar sem tu, se ni še nihče ločil.’

Zakonca lahko loči le smrt. In če izvejo, da si se ločil, te odpustijo. Podjetja od svojih zaposlenih pričakujejo in terjajo, da so verniki, vdani Bogu, družini, domu in tradiciji – do invazije na Ukrajino je potem le še korak.« Marcel Štefančič, jr., Mladina Izjava avtorja »Rad bi si mislil, da obstaja nekakšna vzporednica med mojim filmom in Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja, ki so tu prestavljeni v drugačen čas in jih odigrata drugačna lika: urbani par, oropan vsakršnega samozavedanja in dvoma, povprečna sodobna predstavnika srednjega razreda. /…/ V postmoderni dobi našo postindustrijsko družbo preplavlja nenehen tok informacij, naslovljenih na posameznike, ki imajo zelo malo zanimanja za druge ljudi – onkraj tega, da v njih vidijo sredstva za dosego lastnih ciljev. Te dni skrbi vsak človek zase, edini izhod iz brezbrižnosti pa je ta, da se posvetimo drugim, celo popolnim tujcem.

Tako ravna vodja prostovoljne reševalne ekipe, ki prečeše vse mesto, da bi našel izginulega otroka, brez upanja na nagrado, kot da bi bil to ves smisel njegovega življenja. Ta osnovna naloga podeli pomen vsakemu njegovemu dejanju, saj je edini način, da se spopademo z dehumanizacijo in kaosom našega sveta.« Andrej Zvjagincev, režiser in soscenarist

62

Režiser Andrej Zvjagincev se je rodil leta 1964 v Novosibirsku. Sprva ga je navduševala igra in tako se je v rojstnem Novosibirsku vpisal na Akademijo za gledališko umetnost, na kateri je diplomiral že z dvajsetimi leti, leta 1984. Kmalu zatem se je preselil v Moskvo in do leta 2000 ustvarjal predvsem kot igralec. Tistega leta pa je preko dela na zasebni TV-postaji pričel filme tudi sam ustvarjati. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14.

LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Leviatan je njegov četrti celovečerni film, prinesel pa mu je nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Tudi Zvjagincevo zadnje, peto celovečerno delo, film Brez ljubezni, je tako med kritiško srenjo kot tudi med najširšim občinstvom znova naletel na izjemen odziv.

(Tschick, Nemčija, 2016, barvni, 93 min.)

Režija: Fatih Akin Scenarij: Fatih Akin, Hark Bohm, Lars Hubrich (po predlogi Wolfganga Herrendorfa) Fotografija: Rainer Klausmann Glasba: Vince Pope Montaža: Andrew Bird Igrajo: Tristan Göbel (Maik Klingenberg), Aniya Wendel (Tatjana Cosic), Justina Humpf (Natalie), Paul Busche (Kevin), Jerome Hirthammer (Lukas), Max Kluge (Hans), Udo Samel (g. Wagenbach), Anja Schneider (mama Klingenberg) Produkcija: Lago Film Festivali, nagrade: Evropske filmske nagrade 2017: nagrada mladega občinstva za najboljši film; Bavarske filmske nagrade 2017: najboljši mladinski film; Zlin 2017: glavna nagrada mladinske žirije; Pariz 2016; Taipei 2016; Krakov 2017; Rio de Janeiro 2017 Povprečna ocena občinstva: 5 Povprečna ocena kritike: 4 Distribucija: FIVIA – Vojnik

63

Zanimivosti Akin, problematični mulc turških staršev, ki je odraščal na ulicah Berlina, je v vseh svojih dosedanjih delih, od prvenca Hitro in neboleče dalje pa vse do zadnjega, kožo ježečega Obupana, načenjal temo družbene drugačnosti, marginalizacije, trka kultur, pojava nestrpnosti v družbi in podobnih, ki tako ali drugače zadevajo življenje tistih, ki v sodobni nemški družbi (ali pa katerikoli drugi zahodni) niso pripadniki ‘prave’ rase oziroma narodnosti.

Zato je film Zbogom Berlin!, v katerem so tovrstni razmisleki pomaknjeni v ozadje, v ospredje pa stopi klasična pripoved o odraščanju in oblikovanju lastne osebnosti skozi najstniška leta, predstavljal za vse veliko presenečenje.

Zgodba Maiku konec šolskega leta ne prinaša nič lepega: najlepše dekle v razredu čez tri tedne praznuje rojstni dan in on je edini od sošolcev, ki ni povabljen. Čakajo ga zdolgočasene počitnice v domači vili z mamo, ki ga sicer razvaja, a le če ni ravno na odvajanju na ‘lepotni farmi’, in večno odsotnim očetom. Nenadoma pa se pred njegovim pragom pojavi nov sošolec – uporni najstnik Čik (skrajšano od Čičov), ruski priseljenec in izobčenec, s katerim si deli le to, da se ju vsi izogibajo. Čik ga povabi na popotovanje iz Berlina v neznano. Z ukradeno lado nivo se brez vozniškega izpita odpravita po zaprašenih stranpoteh. Na potovanju se srečujeta z raznovrstnimi neznanci, nezgodami in humornimi preizkušnjami. Najbolj pa spoznavata in preizkušata sama sebe ter prijateljstvo, ki se med njima zlagoma utrjuje.

64

Komentar »Igrivi film ceste, ki spotoma zavije na pot drame odraščanja. Ena izmed mnogih pozitivnih plati je dejstvo, da v njem nastopajo res pravi najstniki, kar filmu doda pristnost in živahnost. Dejstvo, da so naturščiki in da občasno kopičijo napake, pa se izteče v simpatično pristnost in neposrednost. Morda je res, da je ta komedija zmešnjav na trenutke tudi sama prilično kaotična, saj so napori scenaristov, da bi jo zapeljali v čim bolj ‘odštekane’ vode, vse preveč vidni. A vseeno gre za domiselno, doživeto in predvsem prepričljivo delo, kar glede na ciljno publiko postane še toliko bolj pomembna lastnost, saj sodobnih najstnikov ni ravno preprosto prepričati, naj ti sledijo. V tem pogledu je Akinu nedvomno uspelo.« Stefan Pape, heyguys.com »Zbogom, Berlin! v veliki meri odstopa z vidika njegove dosedanje kariere. Tokrat so namreč vprašanja drugačnosti, družbene marginaliziranosti in identitetni premisleki povsem v drugem planu oziroma ti tvorijo le nekakšen dekor njegovi zgodbi o odraščanju. Prav odraščanje, iskanje samega sebe, ne toliko skozi izpolnjujoče dejavnosti kot pa niz neumnosti in vragolij, je tokrat za Akina tista osrednja tema. Toda Akin tudi tokrat ni mogel izpeljati povsem klasične pripovedi o odraščanju, zaprte v konvencijo in obložene z bolj ali manj očitnimi stereotipi. Nasprotno, odločil se je, da bo to podzvrst mladinskega filma cepil z ‘odraslim’ filmom ceste in tako temi odraščanja dodal še podteme bega ter iskanja na poti. Zbogom, Berlin! morda res ni Akinovo najboljše delo. A tudi Akinovo slabo ne, saj mu vseskozi uspe ohranjati pričakovano raven.« Marko Stojilković, blog film-na-dan. blogspot.com

Režiser Fatih Akin se je rodil leta 1973 v Nemčiji kot sin turških priseljencev. V najstniških letih se je veliko potikal po ulicah in bil član neke hamburške tolpe mladoletnih prestopnikov. Med študijem na umetnostni akademiji se je preživljal kot natakar po raznih hamburških klubih. S celovečernim prvencem Hitro in neboleče (Kurz und schmerzlos, 1998), v katerega je prelil nemalo svojih uličnih izkušenj, je hitro zaslovel kot vzhajajoča zvezda mladega nemškega filma. Ta status je utrdil s filmom Solino (2002), v katerem se je spet ukvarjal s problematiko ekonomskih migrantov v Nemčiji. Širšo mednarodno slavo mu je prinesel Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004), še en film s sorodno tematiko, za katerega je v Berlinu prejel zlatega medveda za najboljši film in nagrado Evropske filmske akademije za najboljšo režijo. Njegov naslednji igrani celovečerec Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) je bil na festivalu v Cannesu ovenčan z nagrado za najboljši scenarij. V komediji Kuhinja z dušo (Soul Kitchen, 2009) se je motiva imigrantov v Nemčiji prvič lotil na bolj sproščen način. Film je svetovno premiero doživel v glavnem tekmovalnem programu festivala v Benetkah, kjer je prejel posebno nagrado žirije. Akinova komična drama Zbogom, Berlin! (Tschick, 2016) si je prislužila nagrado Evropske filmske akademije po izboru mladega občinstva. Njegov zadnji film Obupana je bil premierno prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu.

Izjava avtorja »V tej državi sem s svojim poreklom nekako ‘drugačen’. Imam črne lase, moji starši prihajajo iz Turčije. Za ksenofobne napade sem idealna tarča. Pred nekaj leti je bil sestavljen seznam na spletni strani Nuremburg 2.0, na katerega so uvrstili politike in umetnike, primerne za ‘odstrel’. Na seznam so uvrstili tudi moje ime kot potencialno tarčo neonacistov.

To me je motiviralo k pisanju scenarija in ustvarjanju filma, v katerem bi že mlade fante in dekleta opozoril na nevarnost opredeljevanja nekoga kot ‘drugačnega’ in posledičnega izključevanja. Hotel sem posneti film, ki bi lahko deloval kot protiudarec vse tem novonacističnim stremljenjem.« Fatih Akin, režiser in soscenarist

65

13. oktober 2018, ob 20.15 (A star is born, ZDA, 2018, 135 min.)

noč kratkihfilmov.

21. december 2018

21. decembra 2018 se Slovenija na pobudo Slovenskega filmskega centra že petič, Kulturni dom Nova Gorica pa tretjič zapored pridružuje mednarodnemu dogodku, ko bodo filmski ustvarjalci in prikazovalci izpostavili pomen kratkih filmov. Noč kratkih filmov postavlja kratko formo v ospredje ter jo predstavlja kot samostojno stvaritev.

Zimski solsticij je dan, ko noč doseže svojo rekordno dolžino, zato so ga tudi mednarodne filmske institucije izbrale za dan praznovanja kratkega filma, kajti to je pravi trenutek za maraton različnih filmskih žanrov. Zaradi svoje dolžine namreč kratki filmi mnogokrat nastopajo zgolj kot uvod v celovečerne filme, v komercialnih kinematografih pa so ta uvod prevzele reklame, zato običajni gledalec skoraj nima dostopa do domače in tuje kratke produkcije. Življenje kratkih filmov je tako omejeno s festivalskim potovanjem.

Dogodek se je udomačil v že več kot petdesetih državah po celem svetu. Ljubitelji in tisti, ki kratki film šele odkrivate, boste našli vse od klasikov prek študentskih filmov do animiranih filmov tako za otroke kot tudi odrasle.

Brezplačne vstopnice za posamezni sklop projekcij lahko dvignete pri blagajni Kulturnega doma Nova Gorica od 10. do 13. ure in od 14. do 16. ure ter uro pred dogodkom.

67

Cankar

6. november 2018, ob 20.15

(Cankar, Slovenija, 2018, barvni, 93 min.)

Ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja je Slovenija leto 2018 razglasila za Cankarjevo leto. Celovečerni dokumentarno-igrani film o njem odpira vprašanje, kako se je v dobrih stotih letih izoblikoval mit o tem našem največjem pisatelju.

Režija: Amir Muratović Scenarij: Amir Muratović Direktor fotografije: Rado Likon Scenograf: Andrej Stražišar Kostumografka: Marta Frelih Kreatorka maske: Eva Uršič Montažerja: Amir Muratović in Janez Bricelj Avtor glasbe: Tim Žibrat Snemalec zvoka: Jože Trtnik Oblikovalec zvoka: Peter Gruden Produkcijska hiša: Cebram Koproducent: RTV Slovenija Igrajo: Rok Vihar, Lara Vouk, Helena Peršuh, Katarina Kresitschnig, LuciaMaria Kresitschnig, Jaka Lah, Urška Taufer, Nina Rakovec, Luka Cimprič, Robert Prebil, Uroš Kaurin, Mitja Manček, Matej Recer, Veno Povše, Anton Wallenstein, Sara Dirnbek, Patrizia Jurinčič Distribucija: Cebram

Zgodba Cankar je večino del ustvaril v dunajskem delavskem predmestju Ottakring, kjer je pri družini Löffler najel majhen kabinet.

Sprva se je približal svoji gospodinji, čez nekaj let pa njeni odraščajoči hčeri Steffi.

Tu se je izoblikoval kot socialni demokrat in besedila prežema boj zoper krivice in hipokrizijo meščanske družbe. Cankarjevi interpreti so se v vseh obdobjih trudili, da bi zmanjšali moč njegovih političnih sporočil, zato so poudarjali predvsem dogodivščine iz njegove mladosti, ljubezen do matere in hrepenenje.

Dokumentarni del filma spremlja najpomembnejše dogodke ob 100-letnici njegove smrti. Vrača se k izvirnim rokopisom, pismom in razglednicam, risbam, redkim materialnim sledem, ki

so ostale za Cankarjem, ter se ustavi ob pomembnih postajah na njegovi življenjski poti. V igranih prizorih pa je v fragmentih prikazano pisateljevo zasebno življenje, kakršno je mogoče razbrati iz njegovih del.

Režiser Amir Muratović (1966, Sarajevo) je študiral na Fakulteti za arhitekturo ter filmsko in televizijsko režijo na AGRFT. Za Televizijo Slovenija je kot scenarist, režiser in montažer ustvaril številne dokumentarne filme.

69

ÄŒuvarke

16. november 2018, ob 20.15

(Les gardiennes, Ĺ vica, Francija, 2017, barvni, 138 min.)

11. novembra bo minilo natančno 100 let, kar se je zaključila morija prve svetovne vojne, ki je dolga štiri leta vplivala tudi na življenje civilistov stotine kilometrov stran od frontnih črt. V spomin na to dogajanje je pred vami vojni film, kjer bojišča sploh ne vidimo: film se posveča zgodbam tistih, ki so ostali doma – predvsem ženskam.

Režija: Xavier Beauvois Scenarij: Xavier Beauvois, Frédérique Moreau, Marie-Julie Maille Producent: Sylvie Pialat, Benoit Quainon Glasba: Michel Legrand Kostumi: Anais Romand Montaža: Marie-Julie Maille Fotografija: Caroline Champetier Igrajo: Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry, Cyril Descours, Gilbert Bonneau, Olivier Rabourdin, Nicolas Giraud, Mathilde Viseux, Xavier Maly, Marie-Julie Maille, Madeleine Beauvois, Alain Artur, Adrien Denizou, Yann Bean, Michel Lamy Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Francosko podeželje v letih 1914 do 1918: svet razpada pod uničujočo težo prve svetovne vojne, a nekaj stebrov vendarle tiho in mogočno stoji – ženske ohranjajo skupnost, kulturo in ekonomijo v svetu, iz katerega so se moški izgubili ali pa so v njem izgubili pamet. Vojni film, v katerem se bitke odvijajo daleč doma, a globoko in glasno odzvanjajo v življenjih tistih, ki so ostale doma.

Komentar “Čuvarke so zadržan film, ki čustveno napetost gradi počasi, a so zato njegovi izbruhi čustev še toliko silovitejši. Film deluje kot izvrstna kostumska drama, vendar se izogne vsem njenim klišejem, zato ga lahko zlahka primerjamo s klasiki tega žanra.”

Tina Poglajen, RA Slovenija (ARS)

Režiser Xavier Beauvois (rojen v Franciji leta 1967) je francoski igralec, filmski režiser in scenarist. Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri filmih Les Innocents Andréja Téchinéja in Mon cas Manoela de Oliveire. Leta 1991 posname igrani celovečerni prvenec Nord, kroniko disfunkcionalne družine v severni Franciji, v kateri Beauvois odigra tudi glavno vlogo. Za film prejme cezarja Francoske filmske akademije za najboljši prvenec in najbolj obetavnega igralca. Režiserjev drugi celovečerni film N’oublie pas que tu vas mourir se uvrsti v uradno selekcijo festivala v Cannesu leta 1995, kjer prejme veliko nagrado žirije, kasneje pa še prestižno nagrado francoskih filmskih kritikov Jean Vigo za najboljši francoski film. Leta 2000 sledi Selon Matthieu z Benoitom Magimelom in Nathalie Baye v glavnih vlogah. Policijska drama Mali poročnik (Le Petit Lieutenant) mu leta 2005 prinese tri nominacije za cezarja – za najboljši film, režijo in izvirni scenarij.

71

filmski portreti GLASBENIH ZVEZD. ob sobotah ob 19.00

12. 1. 2019

16. 2. 2019

Whitney

Marley

26. 1. 2019

9. 3. 2019

Grace Jones

Šum Balkana

Kevin MacDonald (Velika Britanija, ZDA, 2018)

Sophie Fiennes (Velika Britanija, Irska, 2017)

2. 2. 2019

Bohemian Rapsody

Bryan Singer (Velika Britanija, ZDA, 2018)

72

Kevin MacDonald (Velika Britanija, ZDA, 2011)

Boris Petkovič (Slovenija, 2017)

Britansko-balkanska glasbena gostija Letošnji izbor glasbenih dokumentarcev je … preprosto drugačen. Prvi razlog za drugačnost je dejstvo, da smo vanj po premisleku uvrstili tudi igrano delo, saj se na neki način skoraj popolno vklaplja v večino izbora. Štiri izmed peterice izbranih del nam bodo namreč predstavila mite in ikone sodobne popularne glasbe, preko katerih bomo spoznali vso njeno raznovrstnost. Zato se nam je zazdelo, da igrani Bohemian Rhapsody preprosto ne more manjkati, saj nam predstavi življenje in delovanje ene najbolj priljubljenih skupin na svetu, skupine, katere glasbo, predvsem vokalne sposobnosti pevca, so cenili celo mojstri klasične glasbe. To so seveda britanski Queen z edinstvenim Freddiejem Mercuryjem, ki so ustvarili nekatere pesmi, kot We are the Champions ali Crazy Little Thing Called Love, ki so preprosto ponarodele in jih slišite na vseh koncih sveta. Dodati je treba, da je režijo tega dela prevzel veliki Brian Singer, kar obeta pravo poslastico.

Nič manj zanimivi, tudi zaradi avtorstva, pa nista deli, s katerima bomo zaplavali v vode popa, od tistega bolj osladnega do njegovih ostro discodnih obal. To sta Whitney Kevina MacDonalda, britanskega režiserja, ki je postal pravi specialist za tovrstne glasbene portrete, ter Grace Jones prav tako Britanke Sophie Fiennes, tiste, ki nam je preko svojih dokumentarnih del predstavljala tudi Žižkovo filozofsko misel. Letošnji izbor je sploh v znamenju Britancev, saj so vsa ostala dela – izvzemši domače, seveda – vsaj manjšinsko britansko (ko)producirana. S tem se seveda le potrjuje tisto, kar je znano že dolgo – da brez Britancev sodobne popularne glasbe pravzaprav ne bi bilo, saj so nam dali vse od Beatlesov do Pistolsov. Kevin MacDonald se letos predstavi dvakrat, drugič z morda največjo ikono reaggeja, Bobom Marleyjem, ki nam ga bo predstavil preko svojega Marleyja.

A tu je še zadnji projekt, ki nekako izstopa, a se po drugi strani skoraj popolno stopi s konceptom raziskovanja prostranega teritorija sodobnih glasb. To je čudoviti Šum Balkana Borisa Petkoviča, avtorja Utripa ljubezni in filma Košarkar naj bo, dveh domačih mladinskih uspešnic. V njem sledi izjemnemu Tomažu Gromu, ki se poda med ulične glasbenike, ki igrajo po urbanih središčih Balkana, in z njimi poskusi ustvariti svojo »world simfonijo«.

Denis Valič 73

12. januar 2019

WHITNEY (Whitney, Velika Britanija, ZDA, 2018, barvni, 122 min.)

Intimen, ganljiv in presenečenj poln dokumentarni portret pop ikone Whitney Houston, po domače »Nippy«.

Režija: Kevin MacDonald Fotografija: Nelson Hume Montaža: Sam Rice-Edwards Nastopajo: Whitney Houston, Ellen White, Mary Jones, Kenneth »Babyface« Edmonds, Michael Houston, Gary Houston, Cissy Houston, Pat Houston, Bobby Brown, Kevin Costner Produkcija: Lightbox, Altitude Film Entertainment, Happy Street Entertainment Distribucija: 2i Film

74

Zgodba Prodala je prek dvesto milijonov plošč, osvojila sedem grammyjev in se rekordnih sedemkrat zapored uvrstila na vrh ameriške lestvice najbolj priljubljenih singlov. A njeno bleščečo kariero so kmalu zasenčile težave v zasebnem življenju, predvsem dolgoletni boj z drogami in burni zakon z Bobbyjem Brownom. Vse od pevkine prezgodnje smrti leta 2012 so si milijoni oboževalcev zastavljali isto vprašanje: zakaj je ta neverjetno nadarjena in lepa ženska pred očmi vsega sveta sabotirala lastno prihodnost?

Režiser preplete javnosti doslej neznane družinske posnetke, redko videne nastope ter ekskluzivne intervjuje z najbližjimi, da bi se poklonil glasu, ki je navdihoval množice, ter razvozlal skrivnost pevkinega tragičnega padca.

Komentar »A Kevin MacDonald, med drugim tudi avtor Marleya, me je s svojim ponovno nadvse preprosto naslovljenim delom Whitney znova presenetil. Kljub dejstvu da pop izvajalke Whitney Houston še niti poslušal nisem skoraj nikoli, moram danes priznati, da jo po MacDonaldovem delu ne le kar dobro poznam, pač pa celo cenim njeno glasbeno znanje ter vokalno izvajalsko spretnost in sposobnost.

V prvih nekaj sekvencah nas poskuša MacDonald prek svojske dekonstrukcije njene podobe in vpenjanja te v kontekst reaganovskih osemdesetih let sicer prepričati, da je Whitney le še en produkt visokokapitalistične logike te dobe. A že kmalu zatem pred nami razpre vso protislovnost, ki jo je Whitney nosila v sebi. Od dejstva, da je rasla na surovih ulicah ameriških urbanih predelov, kjer so živele revne manjšine, pa do tega, da je končala v osladnem popu. Od zafrkavanja v šoli, da je preveč bela, pa do tega, da je postala ikona boja za pravico do

medrasnih razmerij. In ne nazadnje od tega, da je zanjo družina predstavljala tako vir njene moči in izrazne silovitosti kot tudi najbolj globoke bolečine. Pri tem mislim na zlorabo in droge. In prav to so ključni momenti dokumentarnega portreta ameriške glasbenice, prek katerega nam poskuša MacDonald odgovoriti na pereče vprašanje vseh, ki so jo poznali. Zakaj?« Denis Valič, RA Slovenija (ARS) Izjava avtorja »Preden sem se lotil tega filma, nisem bil velik oboževalec Whitneyjine glasbe.

Vedno pa sem občudoval čustveno moč njenega glasu. Zdelo se je, da komunicira predvsem neverbalno; bolj z zvenom svojega glasu kot z besedili. Drugi razlog, zaradi katerega sem hotel narediti ta film, pa je bilo vzdušje skrivnostnosti, ki jo je obdajalo; dejstvo, da v intervjujih nikoli ni razkrila svojega pravega obraza in da imajo celo njeni najbližji prijatelji in sorodniki različne poglede na to, zakaj je tako tragično končala. Njeno življenje je bilo polno skrivnosti in laži, to pa je odlično izhodišče za fascinantno detektivsko zgodbo. /…/ Zakaj je nekdo, ki je imel toliko talenta in lepote, pred očmi javnosti samega sebe tako boleče uničil? /…/ Sprva sem mislil, da se razlog skriva v njeni spolni usmerjenosti; v tem, da ni mogla javno razkriti svoje homoseksualnosti.

Ko pa sem zakopal globlje, sem ugotovil, da ne gre za to. Resnična zgodba je bila povezana z njeno družino in otroštvom.« Kevin MacDonald, režiser

75

26. januar 2019

GRACE JONES (Grace Jones: Bloodlight and Bami, Velika Britanija, Irska, 2017, barvni, 116 min.)

Film ceste preplete pevkine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.

Režija: Sophie Fiennes Fotografija: Remko Schnorr Montaža: Sophie Fiennes Nastopajo: Grace Jones, Jean-Paul Goude, Sly Dunbar, Robbie Shakespeare, Ivor Guest Produkcija: Blinder Films, Sligoville, Amoeba Film Distribucija: Demiurg

76

Zgodba Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko.

Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams’ Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Komentar »Grace Jones za razliko od mnogih biografij ne gradi kulta, dekonstruira pa ga le do mere, kjer pokaže, da resnično zanimivi ljudje ostanejo zanimivi, tudi če razblinimo tančico skrivnosti, ki jih obdaja. V filmu le redko kdo spregovori o talentu ali zapuščini Grace Jones, arhivski posnetki, kontekst in pripovedovalec pa so popolnoma izpuščeni. Fiennesova ne čuti potrebe po vsiljevanju legendarnega statusa in pomembnosti; ne govori tistega, kar že vemo ali domnevamo in kar lahko – kot pravi režiserka sama – najdemo na Wikipediji. Prav tako ne parazitira na vzponih in padcih svoje portretiranke, čeprav bi bilo precej lahko posneti underdogovski kliše o dvanajstletni žrtvi nasilja, ki se pridruži izseljenim staršem v ZDA, povsem preveč izstopa v šoli in se nato prek manekenske kariere prelevi iz izobčenke v legendarno amazonko, zapeljivko in plenilko – igralko, katere filmske vloge bojevnic so le bleda

senca njene realnosti. A režiserka se raje osredotoči na človečnost in naslika portret, ki bi bil – kot vsak dober portret – zanimiv tudi, če bi bila Grace Jones povsem nerelevantna umetnica.« Peter Žargi, Ekran Izjava avtorice »Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: ‘Ti razumeš, od kod prihajam.’ Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: ‘Všeč mi je vonj tvojega filma.’ /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja.

Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.« Sophie Fiennes, režiserka

77

2. 2.februar februar2019 2019

BOHEMIAN BOHEMIANRHAPSODY RHAPSODY (Bohemian (Bohemian Rhapsody, Rhapsody, ZDA, ZDA, Velika Velika Britanija, Britanija, 2018, 2018, barvni, barvni, 120120 min.) min.)

Filmski poklon Queenom, njihovi glasbi in izjemnemu pevcu Freddiju Mercuryju, ki je kljuboval stereotipom in prestopal meje ter postal eden najljubših zvezdnikov na planetu.

Režija: Brian Singer Fotografija: Newton Thomas Sigel Montaža: John Ottman Nastopajo: Joseph Mazzello, Rami Malek, Mike Myers, Aidan Gillen, Lucy Boynton Produkcija: GK Films, New Regency Pictures, Queen Films Ltd., Regency Enterprises, Tribeca Productions Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

78

Zgodba

Izjava avtorja

Film je močan poklon Queenom, njihovi glasbi in izjemnemu pevcu, ki je kljuboval stereotipom in prestopal meje ter postal eden najljubših zvezdnikov na planetu.

Spremlja strm vzpon benda skozi legendarne pesmi in revolucionaren zvok, njihov grozeči konec, ko je Mercuryjev življenjski slog ušel z vajeti, ter njihovo zmagovalno ponovno združitev na večer Live Aida, ko je Mercury, soočen s smrtonosno boleznijo, povedel bend v enem najveličastnejših nastopov v zgodovini rock glasbe. Pri tem pa utemelji zapuščino benda, ki je bil vedno bolj kot družina in ki vse do današnjega dne še naprej navdihuje outsiderje, sanjače ter ljubitelje glasbe.

»Sem takšna oseba, kot sem vedno moral biti. Pojem za ljudi, ki stojijo na koncu arene, za tiste, ki ne pripadajo množici – za odpadnike, sramežljive, za tiste, ki so prekleto prepričani, da niso ‘pomembni’. Želim jim pokazati, da ni pomembno, kaj si o njih mislijo nasilneži in kritiki. Če lahko jaz … lahko tudi oni dosežejo prav vse, kar si zaželijo.« Freddie Mercury (vodja skupine Queen)

Komentar* Bohemian Rhapsody je zgodba o ljubezni, bolečini, sprejemanju in seveda sijajni glasbi. Britansko pevsko legendo bo odigral Rami Malek, ameriški igralec egipčanskega porekla, ki je izjemno podoben Freddieju. Gwilym Lee se bo postavil v vlogo kitarista Briana Maya, Ben Hardy v vlogo bobnarja Rogerja Taylorja in Joseph Mazzello v vlogo basista Johna Deacona. * Film še ni vstopil ne v domače ne tuje kinodvorane, zato podrobnejših komentarjev še ni.

79

16. februar 16. februar 20192019

MARLEY MARLEY (Marley, (Marley, Velika Velika Britanija, Britanija, ZDA,ZDA, 2011,2011, barvni, barvni, 145 min.)

145 min.)

Bob Marley, glasbenik, revolucionar, ikona, pa tudi navdušen nogometaš, ljubimec, mož in oče enajstih otrok. Režiser MacDonald v edinem uradno avtoriziranem filmu o Marleyju naslika intimen portret človeka za legendo.

Režija: Kevin MacDonald Fotografija: Alwin Küchler, Mike Eley Montaža: Dan Glendenning Nastopajo: Bob Marley, Ziggy Marley, Cedella Marley, Rita Marley, Neville »Bunny Wailer« Livington, Chris Blackwell, Neville Garrick, Lee »Scratch« Perry Produkcija: Tuff Gong Pictures, Shangri-La Entertainment Distribucija: Demiurg

80

Zgodba

Izjava avtorja

Bob Marley, glasbenik, revolucionar, legenda, pa tudi navdušen nogometaš, ljubimec, mož in oče enajstih otrok. Preko pogovorov s prijatelji, družinskimi člani in glasbenimi kolegi ter ob nizanju še nikoli videnih arhivskih posnetkov sledimo Marleyjevemu življenju od otroštva v siromašni jamajški vasici, kjer se je rodil kot sin osemnajstletne Jamajčanke in belega britanskega oficirja, prek prvih uspešnic s skupino The Wailers, njegovega vzpona med mednarodne superzvezde, političnega aktivizma, izgnanstva, bolezni pa vse do zadnjih mesecev njegovega življenja, ki jih je preživel na bavarski kliniki. To je edini film o Bobu Marleyju, ki ga je avtorizirala njegova družina. Je ultimativni filmski dokument o življenju, delu in zapuščini enega najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja.

»Prepričati sem jih hotel [Marleyjevo družino], da doslej še niso posneli poštenega dokumentarca o Bobu in da je to treba storiti zdaj, preden umre še več ljudi. Ko sem prvič srečal Ziggyja, sem mu rekel: ‘Narediti želim čim bolj konvencionalen film, vzeti kamero in intervjuvati tako rekoč vse, ne le tistih, s katerimi so se pogovarjali doslej.’ Težava pri številnih velikih zvezdnikih, še posebno pri Bobu, ki velja skoraj za preroka, je, da jih vsi pozabijo vprašati o zasebnih rečeh.

Kakšna je bila njegova družina? Njegov oče? Zakaj je bil tak, kakršen je bil? Zakaj je bil tako zagnan? /…/ S filmom sem želel odgovoriti na vprašanje: zakaj njegova glasba še vedno govori ljudem po vsem svetu in se jih dotakne bolj kot glasba kateregakoli drugega rock ali pop pevca.« Kevin MacDonald, režiser

Komentar »MacDonald pelje pripoved o Marleyjevem življenju kronološko, od rojstva do smrti, in jo napika z injekcijami izbranih poglavij jamajške zgodovine, politike, družbe in kulture, pa tudi s šnelkurzom rastafarijanstva, duhovnega gibanja, v katerem je Marley nazadnje našel smisel svojega življenja in ustvarjanja. Šele ta družbeni kontekst do konca osmisli Marleyjevo življenjsko pot, z njegovo podporo pa dobi Marley tudi poteze, ki ga pomembno odmaknejo od drugih podobno uspešnih glasbenih megaikon. Marley ni bil lačen ne slave ne denarja; bil je človek na misiji, prerok, rastafarijanski pridigar, večni outsider, podžgan z bolečino očetove zavrnitve.« Špela Barlič, Ekran

81

9. marec 2019

ŠUM BALKANA (Šum Balkana, Slovenija, 2017, barvni, 75 min.)

Kaj se zgodi, ko se sodobna improvizirana glasba poveže z balkanskimi uličnimi glasbeniki? Dokumentarni film ceste, ki se nenehno giblje na robu nesporazumov in se izgublja po poteh, ki jih ni na sodobnih navigacijskih napravah.

Režija: Boris Petkovič Fotografija: Lea Aymard Montaža: Boris Petkovič Nastopajo: Tomaž Grom, Miroslav Matić, Nevaip Saliu, Dario Krmpotić, Edison Shukriu, Gentian Ymeri, Daniel Marinič, Šaban Karajić, Nermin Frljanović Produkcija: Zavod Kineki, Katapult Distribucija: Zavod Kineki

82

Zgodba

Izjava avtorja

Kaj se zgodi, ko se sodobna improvizirana glasba poveže z balkanskimi uličnimi glasbeniki? Kako to zveni? Tomaž Grom, slovenski kontrabasist, skladatelj, improvizator in raziskovalec zvočnega potenciala, je sédel v svoj kombi in po ulicah Maribora, Zagreba, Tuzle, Novega Sada, Prištine, Tirane in Skopja začel iskati sodelavce. To je dokumentarni film ceste, ki se nenehno giblje na robu nesporazumov in se izgublja po poteh, ki jih ni na sodobnih navigacijskih napravah.

»To je film nenehnega iskanja, ki se napaja v nesporazumu kot najbolj kreativnem momentu komunikacije. Šum je tu del celotnega koncepta filma – šumi v dialogu, v kameri, v montaži, daleč od tega, kar koncipiramo kot neki ‘popeglan’ film 21. stoletja, ampak si preprosto v formi dovoli iti nekam, kjer mrgoli napak, tresenj, ki jih v letu 2017 običajno zbrišejo takoj, ko nastanejo. Mi pa ta šum puščamo kot neko osnovno vodilo, film v celem šumi.« Boris Petkovič, režiser

Komentar »Film Šum Balkana omenjenim zagatam skozi zvok, monologe in ulični kaos spretno dodaja nemi komentar, ki omenjenih splošnih tem ne vsiljuje, pač pa prej omogoča pogled mimo njih. Glasba ni univerzalni jezik tam, kjer v naivni podobi seže čez meje, pač pa prej tam, kjer vzpostavljenim identitetam spodleti – tako kot večkrat spodletijo Gromova iskanja določenih lokacij ali poskusi komunikacije med lokalnimi govoricami. Tam namreč šele nastane prostor za iznajdljivost in kreativnost, ki se glede na končni rezultat kažeta le kot nekakšen neželeni stranski produkt. Moč tega filma je, da se izmakne tako naivnim predstavam njegovega glavnega protagonista kot romantičnemu slikanju večinoma revnih glasbenikov, ki so v filmu predstavljeni skozi lastne pripovedi v šumu domačega okolja.« Aleš Rojc, Dnevnik

83

FILMSKI VRTILJAK ob 18.00

7. 9. 2018

Hotel Transilvanija 3: Vsi na morje Genndy Tartakovsky (ZDA, 2018, sinh.) 7+

14. 9. 2018

Račka, račka, gos

Christopher Jenkins (Kitajska, ZDA, 2018, sinh.) 6+

21. 9. 2018

Začarani princ

Ross Venokur (Kanada, ZDA, 2018, sinh.) 7+

28. 9. 2018

Jamski človek

Nick Park (Velika Britanija, ZDA, Francija, 2018, sinh.) 6+

5. 10. 2018

Ukradena princesa

Oleh Malamuzh (Ukrajina, 2018, sinh.) 7+

19. 10. 2018

Neverjetni 2

Brad Bird (ZDA, 2018, sinh.) 7+ 9. 11. 2018

Mala noga

Karey Kirkpatrick (ZDA, 2018, sinh.) 7+

16. 11. 2018

Christopher Robin

Marc Forster (ZDA, 2018, podnapisi) 8+

23. 11. 2018

Gajin svet

Peter Bratuša (Slovenija, 2018) 8+

30. 11. 2018

Skrivno življenje mačk

Gary Wang (Kitajska, 2018, sinh.) 7+

85

7. 12. 2018

Pikica, Koko in divji nosorog

Jannik Hastrup (Danska, 2018, sinh.) 4+

14. 12. 2018

Grinch

Yarrow Cheney in Scott Mosier (ZDA, 2018, sinh.) 7+

11. 1. 2019

Asterix in skrivnost čarobnega napoja

Alexandre Astier in Louis Clichy (Francija, 2018, sinh.) 7+

18. 1. 2019

Neverjetna zgodba o velikanski hruški

Amalie Næsby Fick, Jørgen Lerdam, Philip Einstein Lipski (Danska, 2017, sinh.) 6+

25. 1. 2019

Los bando

Christian Lo (Norveška, 2018, podnapisi) 9+

1. 2. 2019

Poldi, pustolovščine pogumnega ptička

Árni Ásgeirsson (Islandija, Belgija, 2018, sinh.) 6+

15. 2. 2019

Fergi: Dirka

Peder Hamdahl Næss (Norveška, 2016, sinh.) 4+

22. 2. 2019

Mary Poppins se vrača

Rob Marshall (ZDA, 2018, podnapisi) 8+

1. 3. 2019

Spider-Man: Novi svet

Bob Persichetti, Peter Ramsey, Rodney Rothman (ZDA, 2018, sinh.) 9+

8. 3. 2019

Slon kolesari po svetu Kratki animirani filmi 3+

86

15. 3. 2019

Kapitan Morten in kraljica pajkov

Kaspar Jancis, Henry Nicholson, Riho Unt (Irska, Estonija, Finska, VB, 2018, sinh.) 8+

22. 3. 2019

Kako izuriti svojega zmaja 3 Dean DeBlois (ZDA, 2019, sinh.) 6+

29. 3. 2019

Zverjasec in Zverjašček

Max Lang, Jakob Schuh // Uwe Heidschötter, Johannes Weiland (Velika Britanija, Nemčija, 2009 // 2011, sinh.) 3+

5. 4. 2019

Peter Pan: Iskanje knjige Nije

Chandrasekaran (Irska, 2018, sinh.) 8+

12. 4. 2019

Zemlja: Nepozaben dan

Richard Dale, Fan Lixin, Peter Webber (Velika Britanija, Kitajska, 2017, podnapisi) 7+

10. 5. 2019

Zimske muhe

Olmo Omerzu (Češka, Slovenija, Poljska, Slovaška, 2018) 14+

PRIPOROČENI FILMI ZA MLADE 6. 11. 2018, ob 20.15

14. in 18. 12. 2018, ob 20.15

Cankar

V Ciambri

9. in 13. 11. 2018, ob 20.15

22. in 26. 3. 2019, ob 20.15

Družina

Čudo

16. 11. 2018, ob 20.15

5. in 9. 4. 2019, ob 20.15

Čuvarke

Zbogom, Berlin!

(več o filmu na str. 68) 15+

(več o filmu na str. 17) 15+

(več o filmu na str. 70) 14+

(več o filmu na str. 29) 16+

(več o filmu na str. 57) 10+

(več o filmu na str. 63) 12+

7. in 11. 12. 2018, ob 20.15

Kabinet čudes

(več o filmu na str. 26) 13+

87

Ko zabrni šolski zvonec, je to znamenje tudi nam, da poženemo kolesje Filmskega vrtiljaka. Skupaj se bomo v tej sezoni vrteli tja do srede maja in vsaka filmska vožnja bo nekaj posebnega. Letošnja ponudba je namreč med mladinskimi in družinskimi filmi precejšnja, pa tudi raznolika. Zato smo v tokratni program poskušali vključiti čim več različnih filmskih zvrsti in žanrov. Gre za filme, izbrane posebej z mislijo na otroke oziroma najstnike, njihova pričakovanja, zanimanja in interese v določenem obdobju življenja.

Za nežno in lepo prvo srečanje s kinom bo poskrbel likovno in vsebinsko bogat program za starostno skupino od 3 do 5 let. Največ filmskih naslovov smo kot navadno namenili osnovnošolcem, ki bodo lahko izbirali tako med animiranimi kot igranimi filmi. Letos pa je bogat tudi izbor filmov, ki jih še posebej priporočamo mladim, saj je film izjemno izobraževalno orodje, čudežno delo, ki spodbuja in sproža razmišljanje. Za srednješolce smo tako pripravili poseben izbor del, ki skozi filmsko govorico odpirajo nov svet – svet odraščanja, življenjskih strahov in težav, želja in hrepenenj. Seveda pa lahko posegajo tudi po drugih naslovih, vključenih v abonmajski program Filmsko gledališče.

Naš cilj namreč je, da vsem mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike z večplastnimi zgodbami in pristnimi protagonisti.

Ker katalog končujemo poleti, mnogo filmov pa na platna prihaja šele kasneje, bomo ponudbo dopolnjevali in vas o njej na spletni strani Kulturnega doma Nova Gorica redno obveščali.

Obisk kinematografa ni le estetsko doživetje, temveč je za otroškega gledalca ključ do oblikovanja odnosa do okolice, sočloveka in končno družbe. Naj vas tudi letošnje šolsko leto zaznamuje z nepozabno filmsko izkušnjo, ki bo v vas prižgala iskrico radovednosti!

Mateja Poljšak Furlan

88

7. september 2018

Hotel Transilvanija 3: Vsi na morje Genndy Tartakovsky (ZDA, 2018, sinh., 97 min.)

7+

V komediji poletja Drakula svoje razkošno letovišče s petimi koli zamenja za luksuzno ladjo, saj je napočil čas, da nekdo drug poskrbi za njegovo sprostitev.

Režija: Genndy Tartakovsky Scenarij: Michael McCullers, Genndy Tartakovsky Montaža: Joyce Arrastia Glasba: Mark Mothersbaugh Igrajo: Adam Sandler, Andy Samberg, Selena Gomez, Kevin James, David Spade, Steve Buscemi, Keegan-Michael Key, Molly Shannon, Fran Drescher, Kathryn Hahn, Jim Gaffigan, Mel Brooks Glasovi: Daniel Bavec, Iva Krajnc Bagola, Zala Djurić Ribič, Marjan Bunič, Miha Rodman, Jernej Kuntner Distribucija: Con film, d. o. o.

Zgodba V tretjem filmu iz posrečene animirane serije bo Manca presenetila Drakulo z družinskim potovanjem na razkošni križarski ladji, da bi se odpočil od napornega upravljanja hotela. Ker je prav Drakula navadno tisti, ki skrbi, da bodo drugi prijetno preživeli svoje počitnice, je tokrat napočil čas, da nekdo drug poskrbi za njegovo sprostitev. Seveda se tudi preostali člani Drakulove družbe ne morejo upreti razkošnemu potovanju, zato se mu navdušeno pridružijo. Pošasti se na ladji veselo zabavajo in uživajo v vsem, kar jim

je na voljo, od različnih športnih dejavnosti do neverjetno okusnih jedi in eksotičnih izletov. Toda nenadoma jim zabavo prekine nepričakovan ljubezenski zaplet. Kmalu po odhodu se Drakula namreč zagleda v skrivnostno kapitanko Eriko. Zdaj bo morala Manca prevzeti zaščitniško vlogo in preprečiti, da se njen očka preveč zbliža z Eriko. Nihče pravzaprav ne ve, da je Erika v resnici potomka Abrahama Van Helsinga, starodavnega sovražnika Drakule in vseh drugih pošasti.

89

14.14. september2018 2018 14.september september 2018

Račka, Račka, račka, gos gos Račka,račka, račka, gos (Duck (Duck Duck Duck Goose, Goose, Kitajska, Kitajska, ZDA, ZDA,ZDA, (Duck Duck Goose, Kitajska, 2018, 2018, sinh., sinh., 82 82 min.) min.)

6+ 6+

2018, sinh., 82 min.)

6+

Dogodivščina, ki prinaša spoznanja, kaj je to predanost, kakšno moč ima brezpogojna ljubezen in kaj pomeni biti odgovoren do drugih.

Režija: Christopher Jenkins Scenarij: Rob Muir, Christopher Jenkins Glasba: Mark Isham Igrajo: Jim Gaffigan, Zendaya, Lance Lim, Greg Proops, Natasha Leggero, Stephen Fry, Craig Ferguson, Carl Reiner Glasovi: Damjan Trbovc, Lija Pečnikar, Luka Mrakus Štajer, Nina Kaludjerović, Kristijan Ostanek Distributer: Karantanija Cinemas

Zgodba

Zanimivosti

Chao in Chi sta osiroteli rački, ki imata to (ne)srečo, da se izgubita in na poti naletita na svojeglavega gosaka Penga, ki v zraku raje izvaja akrobatske vragolije, kot da bi s svojo jato odletel na jug. Izgubljeni rački ga sprva prav nič ne zanimata, vse dokler si med predrznim letenjem ne poškoduje krila. Takrat se le odloči, da bo račkama pomagal poiskati njuno jato. Da bi ubežali zimi in snegu, se trojica odpravi na razburljivo pustolovščino, polno preprek in srečanj z drugimi živalmi, na kateri se med njimi – čeprav so si tako različni – spletejo pristne vezi.

90

• Gosi in race spadajo med vodne ptice in imajo veliko skupnih značilnosti, vendar so si med seboj tudi zelo različne. Gos je na primer precej večja od race, ima drugačen kljun in daljši vrat. Hrani se samo z rastlinsko hrano, medtem ko se raca uživa tudi hrano živalskega izvora.

• Duck, duck, goose! je otroška skupinska igra, ki jo pri nas poznamo pod imenom Gnilo jajce.

21. september2018 2018 21. september

Začarani Začaraniprinc princ

(Charming, ZDA, (Charming,Kanada, Kanada, ZDA, 2018, sinh., 90 min.) 7+

2018, sinh., 90 min.)

7+

Vsi vemo, kako se končajo klasične pravljice. Pepelka se poroči s princem na belem konju, Sneguljčica prav tako, Trnuljčica pa se poroči … prav tako s princem na belem konju. Kako se konča nova animacija producentov Shreka, pa odkrijte sami.

Režija: Ross Venokur Scenarij: Ross Venokur Glasba: Tom Howe Igrajo: Wilmer Valderrama, Demi Lovato, Avril Lavigne, Ashley Tisdale, G.E.M., Sia Glasovi: Klemen Bunderla, Tina Ogrin, Sanja Mlinar, Neža Drobnič Bogataj, Katja Ogrin Distributer: Blitz Film & Video Distribution Zgodba Princ Šarmer je bil kot otrok po nesreči polit z veliko količino čarobnega prahu za neustavljiv šarm, zaradi katerega se vse ženske lepijo nanj. Vsaka ženska, ki jo sreča, se zaljubi vanj. Ko se tako zaroči s tremi dekleti hkrati, se princ odloči poiskati pravo ljubezen. Za to pa mora opraviti »preizkušnjo«. Njegov oče jo je prestal, oče njegovega očeta tudi ... zakaj je torej ne bi tudi on? In tako se s pomočjo navihanega Lenija v vlogi vodnika nameni prebiti se skozi preizkušnjo, odkriti svojo pravo ljubezen in najti svoj srečni konec. Ne ve pa, da je »Leni« pravzaprav

zloglasna tatica Lenore Quinonez. Rodila se je na morju, torej ni »kopenska damica« in je zaradi tega edina povsem imuna na Šarmerjeve v zibelko položene čare.

Princa že takoj na začetku oceni kot tarčo, ki ji bo brez naporov prinesla naslednjo »plačo«: skuje načrt, da ga dostavi eni od treh nestrpno čakajočih princesk in poskrbi, da eno od njih vzame za ženo.

Ampak na njunem skupnem popotovanju se ji začenja svitati, da utegne biti na Šarmerju – kot tudi v zvezi z njenimi čustvi do njega – kaj več, kot si je bila mislila na začetku …

91

28.28. september2018 2018 28.september september 2018

Jamski Jamski človek Jamskičlovek človek

(Early (Early Man, Man, Velika Velika Britanija, Britanija, ZDA, ZDA, Francija, Francija, (Early Man, Velika Britanija, ZDA, 2018, 2018, sinh., sinh., 89 89 min.) min.)

6+ 6+

Francija, 2018, sinh., 89 min.)

6+

Prazgodovinska nogometna komedija je družinski film, ki ne nudi le gegov za odrasle in otroke, pač pa najde notranjega otroka v odraslih in notranjega odraslega v otrocih.

Režija: Nick Park Senarij: Mark Burton, James Higginson Zgodba: Mark Burton, Nick Park Animacija: Will Becher, Merlin Crossingham Fotografija: Dave Alex Riddett Glasba: Harry Gregson-Williams, Tom Howe Igrajo: Eddie Redmayne, Tom Hiddleston, Maisie Williams, Timothy Spall Glasovi: Vid Valič, Renato Horvat, Sašo Prešeren, Maja Kunšič Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Pogumni prazgodovinski fant po imenu Dolgi živi v dolini skupaj z najboljšim prijateljem Pujsom in sebi podobnimi, ekscentričnimi in prikupnimi člani plemena, ki ga vodi poglavar Bob. Živijo v ljubem miru in najvznemirljivejši del dneva je, ko preganjajo zajce. Mir zmoti vdor sovražnika. Naduti lord Snob, guverner mesta Brongrad, je v njihovi dolini našel bron. Z vojsko in oklepnimi mamuti požene v beg prebivalce, ki najdejo zatočišče v 92

negostoljubnem Kamnolomu, Dolgi pa se znajde v njihovem ujetništvu. Odpeljejo ga v Brongrad, tam pa je priča nekakšnemu kultnemu obredu, ki je pravzaprav igra z žogo, imenovana nogomet. Fant zasluti priložnost, da svojemu plemenu priigra nazaj domačo dolino, zato Realno bronaste, strah vzbujajoče lokalno moštvo, polno nogometnih zvezdnikov, izzove v tekmo vseh tekem.

5. oktober2018 2018 5. oktober

Ukradena Ukradenaprincesa princesa (Vykradena Ruslan i Ludmila, (Vykradenapryntsesa: pryntsesa: Ruslan i Ukrajina, 2018, sinh., 90 min.) 7+

Ludmila, Ukrajina, 2018, sinh., 90 min.)

7+

Pravljično pesnitev o Ruslanu in Ljudmili je na začetku 19. stoletja napisal Aleksander Puškin, ki je navdih in ideje za čudovito junaško ljubezensko zgodbo črpal iz izročila ruskih ljudskih pripovedk.

Režija: Oleh Malamuzh Scenarij: Yaroslav Voytseshek Glasba: Dario Vero Igrajo: Nadiya Dorofeeva, Oleksiy Zavhorodniy, Yevhen Malukha Glasovi: Aleksander Golja, Mirko Medved, Sašo Prešeren, Tina Ogrin Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Nekoč je živel … ne, ni bil princ in ne junak, bil je le preprost umetnik, lutkar Ruslan, ki je sanjaril, da bi postal mogočen in pogumen vitez, in nekega dne se mu je bolj kot ne po naključju želja tudi uresničila.

Ravno v hipu, ko je spoznal lepo Milo, dekle svojega srca, mu jo ugrabi skrivnostni vrtinec in jo odvede neznano kam. Kmalu se je pokazalo, da je bilo dekle pravzaprav princesa, vrtinec pa zlobni čarovnik Črnomor, in neustrašno zaljubljeni Ruslan se je tako lahko podal na svoje prvo pravo viteško reševanje … Odločen je, da bo rešil ukradeno princeso, premagal vse ovire in dokazal, da je prava ljubezen močnejša od vsake čarovnije.

93

19.19. oktober2018 2018 19.oktober oktober 2018

Neverjetni Neverjetni 2 22 Neverjetni

(Incredibles (Incredibles 2, ZDA, 2, ZDA, 2018, 2018, sinh., sinh., 118 118 min.) min.)

7+ 7+

(Incredibles 2, ZDA, 2018, sinh., 118 min.)

7+

Zgodba, polna humorja in akcije, bo navdušila gledalce vseh starosti.

Predvsem pa ima film dušo in drznost, ki smo ju v poplavi superjunaških filmov zadnjih let precej pogrešali.

Režija: Brad Bird Scenarij: Brad Bird Glasba: Michael Giacchino Producenta: Nicole Paradis Grindle, John Walker Igrajo: Craig T. Nelson, Holly Hunter, Sarah Vowell, Catherine Keener, Samuel L. Jackson, Isabella Rossellini Glasovi: Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Nataša Tič Ralijan, Rok Suhadolc, Alenka Tetičkovič Distribucija: 2i Film

Zgodba Povsem običajna družina Bulc ima skrivnost. Oni so Neverjetni, vendar se morajo skrivati zaradi zakonodaje, ki prepoveduje superjunaštvo. Oče je super močan, mati ima raztegljivo telo, sin je super hiter, hči lahko tvori energijski ščit in je nevidna, dojenček pa …

94

V nadaljevanju zgodbe o superherojski družini je mama Helena v centru pozornosti, medtem ko je oče Janez heroj doma, kjer skrbi za družino in otroke.

Njihov vsakdan zmoti prihod nevarnega in prebrisanega nepridiprava, ki ga lahko ustavi samo družina Neverjetni.

9. november2018 2018 9. november

Mala Malanoga noga

(Smallfoot, ZDA, 2018, sinh., 110 min.) 7+

(Smallfoot, ZDA, 2018, sinh., 110 min.)

7+

Prišlo je do LEGENDARNEGA nesporazuma! Predstavljamo vam animirani film, zaradi katerega boste ponovno verjeli v pošasti!

Režija: Karey Kirkpatrick Scenarij: Glenn Ficarra, Karey Kirkpatrick po zgodbi Sergia Pablosa Glasba: Heitor Pereira Igrajo: Channing Tatum, James Corden, Zendaya, Common, LeBron James, Danny DeVito Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Mladi jeti nekega dne naleti na nekaj, za kar je mislil, da ne obstaja – človeka. Novica o tej “mali nogi” pretrese celotno skupnost jetijev in jih požene v panično ugibanje, kaj vse še utegne obstajati zunaj njihove zasnežene vasice …

95

16.16. november2018 2018 16.november november 2018

Christopher Christopher Robin Robin Christopher Robin (Christopher (Christopher Robin, Robin, ZDA, ZDA, (Christopher Robin, ZDA, 2018, 2018, podnapisi, podnapisi, 104104 min.) min.)

9+ 9+

2018, podnapisi, 104 min.)

9+

Slej ko prej te preteklost dohiti.

Režija: Marc Forster Scenarij: Tom McCarthy, A. A. Milne, Alex Ross Perry, Allison Schroeder Glasba: Jon Brion, Klaus Badelt, Geoff Zanelli Igrajo: Hayley Atwell, Ewan McGregor, Chris O’Dowd, Toby Jones, Jim Cummings Distribucija: 2i Film

Zgodba V ljubeči Disneyjevi zgodbi z naslovom Christopher Robin spoznamo, kako je mladi fant, ki se je včasih podajal v številne avanture v družbi odločnih in simpatičnih živali (Winnie Pooh), odrastel in se izgubil na življenjski poti. Njegovi dragi prijatelji iz otroštva bodo zakorakali v svet ljudi in skušali pomagati Christopherju, da ponovno prebudi otroka v sebi.

96

23. november2018 2018 23. november

Gajin Gajinsvet svet

(Gajin 2018, 100100 min.)min.)

8+ (Gajinsvet, svet,Slovenija, Slovenija, 2018,

8+

Mladinska romantična komedija z elementi kriminalke na simpatičen in otrokom prijazen način opozarja na težave, s katerimi se v sodobnem svetu na eni strani srečujejo otroci, na drugi pa njihovi starši.

Režija: Peter Bratuša Scenarij: Peter Bratuša, Špela Levičnik Oblak, Jure Karas Fotografija: Mirko Pivčević Glasba: Sebastijan Duh Producent: Tilen Ravnikar Produkcija: Felina Films, RTV Slovenija Igrajo: Tara Milharčič, Neža Smolinsky, Anže Gorenc, Sebastian Cavazza, Ajda Smrekar, Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Miha Brajnik, Nataša Barbara Gračner, Jana Zupančič, Judita Zidar, Manca Dorrer, Katja Ogrin, Štefan Kušar, Jernej Tozon, Gitica Jakopin, Žak Župan Galunič, Erik Fevžer Maksimovič, Jan Gaberšek, Nejc Lukežič Distribucija: Karantanija Cinemas Zgodba Gaja je kot Pika Nogavička sodobnega časa – pogumna, neposredna, odločna, iskrena in srčna deklica, ki stvari rada vzame v svoje roke in se ne ustraši nobenih preprek. Živi skupaj z očetom Petrom in štirinajstletno sestro Teo. Njena mama Nina pa se pridruži organizaciji Zdravniki brez meja v Liberiji. Ker so v družini tako rekoč čez noč ostali samo trije člani, se skušajo znova postaviti na noge in ujeti ritem vsakdanjega življenja. Gaja vadi

saksofon in se zelo dobro razume s svojo učiteljico saksofona Emo. Rada se druži s svojim najboljšim prijateljem Maticem, ki je sicer računalniški genij, a je hkrati tudi večna žrtev svojih močnejših sošolcev.

Gaje seveda nič ne ustavi, da mu ne bi stala ob strani na vsakem koraku. Skupaj med drugim izpilita tudi načrt, kako rešiti sestro Teo in njeno prijateljico Dašo, ki sta zaradi svojih naivnih najstniških glav zabredli v svet spletnih nevarnosti.

97

30. november2018 2018 30. november

Skrivno mačk Skrivnoživljenje življenje mačk (Cats (Cats and and Peachtopia, Peachtopia, Kitajska, Kitajska, 2018, sinh., 105 min.) 7+

2018, sinh., 105 min.) 7+

7+

Oče in sin, združena v univerzalni zgodbi o ljubezni, sanjah in dogodivščinah.

Režija: Gary Wang Scenarij: Gary Wang Producenti: Yu Zhou, Yuan Ye Glasovi: Marjan Bunič, Lija Pečnikar, Vanja Kretič, Kristijan Ostanek, Žiga Bunič Distribucija: 2i Film

Zgodba Maček po imenu Blanket živi s sinom v stanovanju prijazne ženske. Nič jima ne manjka, imata lepo in mirno mačje življenje. Oče je popolnoma zadovoljen, saj je sit in mu je zelo udobno na njegovi blazini. A vedoželjnega sina močno daje radovednost, kaj se skriva na drugi strani okna. Ko oče sinu pove za skrivnostno deželo Peachtopia, je sin še bolj odločen,

98

da gre na pot v to čudovito mačjo deželo.

Izdela si krila in poleti skozi okno v veliki svet. Oče in njun sostanovalec papagaj se odpravita za njim. Na poti srečajo tudi druge živali, zaidejo v marsikatero nevarnost in predvsem odkrijejo mnoge skrivnosti tako preteklosti kot tudi sedanjosti.

7.7. december 2018 december 2018

Pikica, Pikica, Koko Koko in in divji divji nosorog nosorog (Cirkeline, (Cirkeline, Coco Coco og ogdet detvilde vildenæsehorn, Danska, 2018, sinh., 64 min.)

4+ næsehorn, Danska,

2018, sinh., 64 min.)

4+

Film o velikem in majhnem ter zelo drobnem in ogromnem. O prijateljstvu in medsebojni pomoči.

Režija: Jannik Hastrup Scenarij: Jannik Hastrup, Nanna West, Kit Goetz, Trine Breum (po knjižnih predlogah Hanne Hastrup) Animacija: Jannik Hastrup, Asta Sigurdardóttir Montaža: Jannik Hastrup Glasba: Moussa Diallo Producentka: Marie Bro Produkcija: Dansk Tegnefilm Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba

Izjava avtorja

Pikica je majhna deklica, ki si zelo želi imeti najboljšo prijateljico. Koko je deklica, ki že vse življenje živi narisana na kartonski škatli od kakava. Nekega dne pa skoči s škatle in vstopi v Pikin svet. Zelo sta si podobni, čeprav je Koko temnopolta in ima skodrane lase in je pravzaprav princesa s krono. Pikici pojasni, da prihaja iz Čokolandije, dežele, kjer čokolada raste na drevesih – to bo že morala biti Afrika!

Miška Ingolf in Frederik si jo zelo želita obiskati, dedek pa jo k sreči pozna kot lasten žep. Vkrcajo se na letalo. Pridruži se jim še drobcen štiriletni nosorog Oswald, ki išče svojo mamo.

»Z našo novo Pikico vabimo otroke, da se nam pridružijo na dogodivščini, katere najpomembnejši temi sta ljubezen in prijateljstvo. Ne manjka pa niti drobnih dram, okoliščin in občutkov, ki jih bodo mlajši otroci zlahka prepoznali. Prav tako vsi mi, če se ozremo nazaj. Pri ustvarjanju filma sem zaupal otroku, ki ga nosim v sebi. Vedno skušam ohraniti odprta vrata v lastno otroštvo, na kar me opominjajo moji vnuki in pravnuki. Zgodba tega filma ima korenine v prejšnjih zgodbah o Pikici, z naravno vseprisotnostjo igre, prijateljstva, domišljije in solidarnosti z najmlajšimi.« Jannik Hastrup, režiser 99

14.14. december2018 2018 14.december december 2018

Grinch Grinch Grinch

(The (The Grinch, Grinch, ZDA, ZDA, Kitajska, Kitajska, (The Grinch, ZDA, Kitajska, 2018, 2018, sinh., sinh., 105105 min.) min.)

7+ 7+

2018, sinh., 105 min.)

7+

Zabavna avantura o najbolj godrnjavem, nesramnem in zelenem bitju na svetu.

Režija: Yarrow Cheney in Scott Mosier Scenarij: Michael LeSieur, zasnovano po knjigi Dr. Seussa (Theodor S. Geisel) Glasba: Danny Elfman Igra: Benedict Cumberbatch Glas: Goran Hrvaćanin Distribucij: Karantanija Cinemas

Zgodba Čudaški Grinch živi samotarsko življenje v jami visoko na gori blizu mesteca Kdolsko.

Družbo mu dela le zvesti prijatelj, večno zatirani psiček Maks. Svoje bivališče sta si uredila z izumi in izpopolnjenimi tehničnimi napravami, ki jima lajšajo vsakdan. Grinch se pretežno zadržuje doma, prebivalce Kdolskega vidi le takrat, ko mu zmanjka hrane in mora po nakupih. Vsako leto pa

100

mu prebivalci Kdolskega, Kdoji, dneve pred božičem pokvarijo z vedno večjimi, svetlikajočimi se in glasnimi praznovanji.

In ker se letos Kdoji odločijo, da bo božič še trikrat večji kot običajno, Grinchu prekipi in se odloči, da bo božič ukradel.

Tako se Grinch zamaskira v Božička, obišče Kdolsko in zakuha zmešnjavo.

11. januar2019 2019 11. januar

Asterix Asterixininskrivnost skrivnost čarobnega čarobneganapoja napoja (Astérix: (Astérix: Le Le secret secret de de lala potion potion magique, magique, Francija, 2018, sinh.) 7+ Francija, 2018, sinh.) 7+

7+

Galska junaka Asterix in Obelix se vračata v velikem slogu, v risanki, ki združuje vrhunske animacijske tehnike z duhom stripa, ki sta ga ustvarila René Goscinny in Albert Uderzo.

Režija: Alexandre Astier in Louis Clichy Scenarij: Alexandre Astier, René Goscinny, Albert Uderzo Igrajo: Guillaume Briat, Bernard Alane, Florence Foresti, Alexandre Astier, Elie Semoun, Francois Morel, Lionel Astier Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Druid Panoramix, vaški mag, se stara.

Potem ko doživi nesrečo, ugotovi, da je napočil čas, da najde mladega druida, ki mu bo predal skrivnost čarobnega napoja in s tem zagotovil vasi prihodnost.

Prav zaradi super moči, ki jih ta napoj povzroča, sta neustrašna in nezlomljiva galska junaka Asterix in Obelix kos vsem sovražnikom, ki ogrožajo njuno galsko vas.

Vsi trije se zato podajo na pot po galskem svetu. Po tradiciji naj bi bil naslednik moškega spola. Ali pa tudi ne ...

101

18.18. januar2019 2019 18.januar januar 2019

Neverjetna Neverjetna zgodba zgodba Neverjetna zgodba o o ovelikanski velikanski velikanskihruški hruški hruški (Den (Den Utrolige Utrolige Historie Historie omom denden (Den Utrolige Historie om den Kæmpestore Kæmpestore Pære, Pære, Danska, Danska, Kæmpestore Pære, Danska, 2017, 2017, 2017, sinh., sinh., 80 80 min.) min.)

6+6+

sinh., 80 min.)

6+

Napeta in duhovita animirana dogodivščina, ki slavi otroško domišljijo in anarhijo.

Režija: Philip Einstein Lipski, Jørgen Lerdam, Amalie Næsby Fick Scenarij: Bo Hr. Hansen, Jakob Martin Strid Glasba: Fridolin Nordsø Fotografija: Niels Grønlykke Igrajo: Peter Frödin, Søren Pilmark, Henrik Koefoed, Peter Plaugborg, Jakob Oftebro, Alfred Bjerre Larsen, Liva Elvira Magnussen Distribucija: Demiurg

Zgodba Slon Sebastjan in mačka Miša živita v Sončnem mestu, kjer so vsi srečni, dokler nekega dne ne izgine mestni župan. Miša med ribolovom ujame njegovo sporočilo v steklenici, v katerem kliče na pomoč s Skrivnostnega otoka. V steklenici je seme in čez noč iz njega zraste velikanska hruška. Sebastijan, Miša in profesor Glukoza s hruško zaplujejo nevarnim dogodivščinam naproti. Nič jih ne more ustaviti pri reševanju župana, niti pirati, morski zmaj in radovedni duh.

102

25. januar 2019

Los bando (Los bando, Norveška, đ2018, podnapisi, 94 min.)

9+

Mladinska komedija o čudoviti klapi neprilagojenih, ki se odpravijo na road trip, da bi uresničili svoje sanje.

Režija: Christian Lo Scenarij: Arild Tryggestad Glasba: Eirik Myhr Fotografija: Bjørn Ståle Brattberg Producenti: Nicholas Sando, Trine Aadalen Lo Igrajo: Vera Vitali, Jonas Hoff Oftebro, Stig Henrik Hoff, Ingar Helge Gimle, Frank Kjosås, Nils Ole Oftebro, Ine F. Jansen Distribucija: Demiurg

Zgodba Najboljša prijatelja, Grim in Axel, sta vedno sanjala o tem, da bi se udeležila norveškega rockovskega tekmovanja. Grim igra bobne, Axel poje in igra kitaro, skupaj pa imata bend Los Bando Immortale. Na žalost pa Axlov glas ni najboljši – pravzaprav je grozen. Grim mora hitro najti rešitev, kajti bend je bil sprejet na tekmovanje! Zasedbo bo treba okrepiti, zato pripravita avdicijo.

Nanjo se prijavi devetletna čelistka Thilda.

103

1. 1.februar 2019 1. februar februar2019 2019

Poldi, Poldi, pustolovščine pustolovščine Poldi, pustolovščine pogumnega pogumnega ptička pogumnegaptička ptička

(Ploey (Ploey – You – You Never Never FlyFly Alone, Alone, Islandija, Islandija, (Ploey2018, –2018, You Never Fly Alone, Belgija, Belgija, sinh., sinh., 84 84 min.) min.)

6+6+Islandija,

Belgija, 2018, sinh., 84 min.)

6+

Ganljiva zgodba o najbolj priljubljeni islandski ptici, znanilki pomladi – zlati prosenki, o ptičku Poldiju in njegovih prijateljih, polna avantur za vso družino.

Režija: Árni Ásgeirsson Scenarij: Friðrik Erlingsson Igrajo: Jamie Oram, Harriet Perring, Iain Stuart Robertson, Richard Cotton, Thorunn Erna Clausen, Thomas Arnold, Kaizer Akhtar, Debbie Chazen, Doña Croll, Graham Dickson, Cameron Farrelly, Keith Kleinfeldt, Anna Lawernce, Colin Mace, Kasper Michaels Glasba: Atli Örvarsson Glasovi: Jaka Dolinšek, Uroš Buh, Nina Kaludjerovič, Štefan Kušar, Helena Berden, Marjan Bunič, Žiga Bunič, Damjana Golavšek, Matevž Müller Distribucija: Famous Fox, d. o. o

Zgodba Poldi je islandski ptiček, ki ima težave pri učenju letenja. Ko se njegova družina odpravi na jesensko migracijo v južne kraje, Poldi ne more z njimi, ker se še ni naučil leteti. Mali ptiček mora biti pogumen in iznajdljiv, če želi preživeti arktično zimo in premagati zlobne sovražnike ter dočakati pomlad, da bi se ponovno pridružil svojim ljubljenim. S pomočjo prijateljev Poldiju uspe preživeti hudo islandsko zimo, premagati svoje velike in močne sovražnike ter dočakati pomlad in svoje prijatelje kot heroj.

104

15. februar2019 2019 15. februar

Fergi: Fergi: Dirka Dirka

(Gråtass gir gass, Norveška, (Gråtass gir gass, Norveška, 2016, sinh., 78 min.) 4+

2016, sinh., 78 min.)

4+

Fergi se v novi preobleki poda novim dogodivščinam naproti!

Režija: Peder Hamdahl Næss Scenarij: Peder Hamdahl Næss, Alexander Eik, Terje Solli, Jason Tammemagi Producenti: Silje Hopland Eik, Jacqueline Kerrin, Dyveke Bjørkly Graver, Dominic Wright Glasba: Lars Kilevold Igrajo: Jeppe Beck Laursen, Dagny Backer Johnsen, Kyrre Hellum, Samuel Sadovnik, Stein Winge, Elias Søvold-Simonsen, Nigel Davey Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba Deček Gustav v gozdu doživi neprijetno nesrečo, a pred nevarnostjo ga reši pogumni prijatelj, starinski traktor Fergi. Fergi se v nesreči poškoduje in rešijo ga lahko samo tako, da njegovo vžigalno svečko, njegovo pogumno srce, prestavijo v starinski živordeč avtomobil.

Fergi postane športni avto! Lastnik muzeja avtomobilov ga hoče kupiti in Fergi se znajde razpet med možnostjo vznemirljivega življenja športnega avtomobila in starega življenja na kmetiji.

Po vratolomni dirki sprejme ponudbo

lastnika muzeja, a življenje tam ni takšno, kot si je zamišljal. Prijatelj Gustav se odloči, da bo Fergijevo srce vrnil, kamor sodi – v telo traktorja, malega, sivega, prijaznega in pogumnega prijatelja.

105

22.22. februar2019 2019 22.februar februar 2019

Mary Mary Poppins Poppins sese vrača vrača Mary Poppins se vrača (Mary (Mary Poppins Poppins Returns, Returns, ZDA, ZDA, (Mary Poppins Returns, ZDA, 2018, 2018, podnapisi, podnapisi, 120120 min.) min.)

8+8+

2018, podnapisi, 120 min.)

8+

Se še spomnite verjetno najbolj znane varuške, ki se je čudežno spustila z neba in rešila londonsko družino, ko jo je ta najbolj potrebovala? Slavna Mary Poppins se vrača!

Režija: Rob Marshall Scenarij: David Magee, po knjižni predlogi avtorja P. L. Travers Glasba: Marc Shaiman, Scott Wittman Igrajo: Emily Blunt, Meryl Streep, Colin Firth, Dick van Dyke, Emily Mortimer, Angela Lansbury, Ben Whishaw, Julie Walters, David Warner, Lin-Manuel Miranda, Jeremy Swift, Jim Norton, Pixie Davies, Bernardo Santos, Kobna Holdbrook-Smith Distribucija: 2i Film Zgodba London. Piše se leto 1935, čas velike depresije. Čeprav je minilo že četrt stoletja, odkar se je supervaruška Mary Poppins spustila z neba k londonski družini Banks prav v trenutku, ko so jo najbolj potrebovali, je očitno njeno delo zdaj potrebno še bolj kot takrat. Jane in Michaela Banks sta se namreč znašla sredi velike družinske tragedije. Njuna priljubljena varuška ju obišče, da bi družini pomagala s svojimi magičnimi močmi in energijo vrniti veselje. Skrivnostni varuški se pridruži prijatelj Jack, optimističen prižigalec uličnih svetilk, ki pomaga vnesti svetlobo in življenje na ulice Londona.

106

1.1. marec 2019 marec 2019

Spider-Man: Spider-Man: Novi Novi svet svet (Spider-Man: (Spider-Man: Into Into the the Spider-Verse, Spider-Verse, ZDA, 2018, sinh., 120 min.) 9+

ZDA, 2018, sinh., 120 min.)

9+

Spider-Manov svet bomo spoznali v povsem drugačni luči in tokratna akcijska pustolovščina nas bo prisilila, da postavimo pod vprašaj vse, kar se nam je doslej zdelo, da vemo o najslavnejšem človeku pajku na svetu.

Režija: Bob Persichetti, Peter Ramsey, Rodney Rothman Scenarij: Phil Lord, Steve Ditko, Stan Lee Glasba: Daniel Pemberton Igrajo: Nicolas Cage, Hailee Steinfeld, Jake Johnson, Liev Schreiber, Mahershala Ali, Brian Tyree Henry, Kimiko Glenn, Lily Tomlin, John Mulaney Distribucija: Con film, d. o. o.

Zgodba Po smrti Petra Parkerja bo moral najstnik iz Brooklyna Miles Morales žonglirati med svojim najstniškim življenjem v srednji šoli ter superjunaškimi lastnosti. Morales nam razkrije neomejene možnosti SpiderManovega sveta, pa tudi to, da ni sam.

107

8.8. marec marec2019 2019 8. marec 2019

Slon Slon kolesari kolesari poposvetu Slon kolesari posvetu svetu (38(38 min., min., brez brez dialogov) dialogov)

(38 min., brez dialogov)

3+ Distribucija: Društvo 2 koluta Sedem likovno raznolikih animiranih filmov z nežno pripovedjo.

Tudi za najmlajše, ki gredo prvič v kino.

Slon in kolo (Le Vélo de l’éléphant)

Olesya Shchukina (Francija, Belgija, 2014, 9 min.)

Slon živi v mestu med ljudmi in dela kot smetar. Nekoč vidi veleplakat z oglasom za kolo. Po velikosti bi bil kot nalašč zanj! Do tega kolesa bo prišel, pa naj stane, kar hoče.

Deževko (Kišni)

Ivana Guljašević (Hrvaška, 2014, 6 min.)

Kako in zakaj začne deževati? Mogoče je na nebu možiček, ki dežju pomaga padati.

Snežinka (Snejinka)

Natalija Černiševa (Rusija, 2012, 6 min.)

Afriški deček prejme pismo, v katerem najde papirnato snežinko. Tako mu je všeč, da si zaželi, da bi jo videl v resničnosti – zanima ga, kakšen je pravi sneg.

Mravlja (Ameise) Julia Ocker (Nemčija, 2017, 4 min.)

Mravlje odlično sodelujejo – razen ene, ki vse dela drugače.

Ptičica in gosenica (Der kleine Vogel und die Raupe)

Lena von Döhren (Švica, 2017, 4 min.)

Ptičica visoko na drevesu uživa v miru in tihoti – vse dokler se ne pojavi nezaželen gost.

Predrzna gosenica bi pohrustala kar vse zelene liste, za katere je ptičica tako lepo skrbela.

Razvije se spopad, medtem pa živalci ne opazita, da jima diha za vrat še nekdo... Žepni možiček (Le Petit Bonhomme De Poche) Ana Chubinidze (Francija, Švica, Gruzija, 2016, 6 min.)

Majhen mož živi v starem kovčku. Nekoč najde novega prijatelja – slepega starca. Mali mož skoči v njegov žep in mu s pomočjo glasbe pomaga varno hoditi po cesti. Skupaj sta srečna.

KOYAA: Razigrani avtomobilček

Kolja Saksida (Slovenija, Hrvaška, 2017, 3 min.)

Na deževen dan se Koyaa loti pospravljanja. Skoraj konča, ko nehote stopi na avtomobilček in pade. Razigrani avtomobilček nikakor ne želi na svoje mesto, a Koyaa ga nazadnje umiri.

108

15.

2019 15. marec marec 2019

Kapitan KapitanMorten Morteninin kraljica kraljicapajkov pajkov (Captain (Captain Morten Morten and andthe theSpider SpiderQueen, Queen, Estonija, Belgija, Irska, Velika Estonija, Belgija, Irska, VelikaBritanija, Britanija, 2018, podnapisi, 80 min.) 8+

2018, podnapisi, 80 min.)

8+

»Osrednje sporočilo filma je, da moramo slediti svojim sanjam, ne glede na preizkušnje in skušnjave na poti,« pravi režiser Kaspar Jancis.

Režija: Kaspar Jancis, Henry Nicholson, Riho Unt Scenarij: Kaspar Jancis, Michael Horelick Glasba: Pierre Yves Drapeau Producenti: Andrus Raudsalu, Kerdi Oengo Igrajo: Ciarán Hinds, Brendan Gleeson, Michael McElhatton Festivali, nagrade: Annecy 2018, Animafest 2018, Cardiff 2018, New Horizons 2018 Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zgodba Desetletni Morten živi v obalnem mestu.

Oče je kapitan ladje Vix in pogosto na poti, mama pa se je, kot pravi njegov oče, spremenila v pingvina. Deček razume, da to ne more biti res. Morten je zagrizen izdelovalec ladjic, z Elisabeth pa pripravljata tudi predstavo. Vendar ščurek, ki nastopa v predstavi, s čudežnim prahom pomotoma Mortena pomanjša.

Tako naenkrat postane kapitan svoje ladjice, ki pluje po poplavljeni kavarni. Tam nato sreča skrivnostno kraljico pajkov in druge čarobne žuželke, ki prevzamejo ladjo v svoje roke.

109

22. marec2019 2019 22. marec

Kako Kako izuriti izuriti svojega svojega zmaja 3 zmaja 3 (How (How to to Train Train Your Your Dragon: Dragon: The Hidden The Hidden World, ZDA, 98 min.)

World, ZDA, 2019, sinh., 2019, sinh., 98 min.) 6+

6+

Zgodba o odraščanju in o iskanju poguma, da se lahko soočiš z neznanim.

Režija: Dean DeBlois Scenarij: Dean DeBlois Glasba: John Powell, Klaus Badelt Producenta: Brad Lewis, Bonnie Arnold Igrajo: Cate Blanchett, Gerard Butler, T.J. Miller, Kristen Wiig, Kit Harington, Jonah Hill, Jay Baruchel, America Ferrera, Djimon Hounsou, Christopher Mintz-Plasse, F. Murray Abraham, Craig Ferguson, AJ Kane Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba V novem poglavju nepozabne pustolovščine mladi Viking Viki in zmaj Brezzobi končno le spoznata svoji usodi – on kot poglavar otoka Berk ob boku prijateljice Astrid in zmaj kot vodja svoje vrste. Po naključju naletita na skriti svet zmajev, Brezzobi pa spozna prikupno zmajčico Svetli bes. A kmalu Vikingom preti nevarnost: zapustiti morajo svoj edini dom, ki so ga poznali, se odseliti v bolj varne kraje in odkriti skriti svet, za katerega so mislili, da je le mit. Vikija in Brezzobega doleti največja grožnja do sedaj, ki bo njuno prijateljstvo kot še nikoli do sedaj postavila na preizkušnjo, in boriti se bosta morala za to, kar jima največ pomeni.

110

29. marec2019 2019 29. marec

Zverjasec ZverjasecininZverjašček (Gruffalo // Gruffalo's Child, Zverjašček Velika Britanija, Nemčija, 2009 // (Gruffalo s Child, 2011, sinh.,//27Gruffalo’ + 27 min.)

3+ Velika

Britanija, Nemčija, 2009 // 2011, sinh., 27 + 27 min.)

3+

Le kdo je zverina s kremplji postrani, groznimi okli, ušesi, čekani?

Režija: Max Lang, Jakob Schuh // Uwe Heidschötter, Johannes Weiland Scenarij: Jakob Schuh, Max Lang, Julia Donaldson, Johanna Stuttmann Fotografija: Ulli Hadding, Hubert Märkl Glasba: René Aubry Prvi animator: Tobias von Burkersroda, Max Stöhr Glasovi: Sebastian Cavazza, Nataša Barbara Gračner, Gregor Čušin, Uroš Smolej, Lojze Svete, Matjaž Tribušon, Bor Jamnik, Živa Jamnik, Klemen Slakonja, Domen Kalan Distribucija: Famous Fox Zgodba Čarobna zgodba o Zverjascu govori o miški, ki gre na sprehod v gozd, da bi našla lešnik. Tam sreča tri plenilce, lisico, sovo in kačo, ki jo želijo pojesti. Pogumna miška mora uporabiti svojo pamet in iznajdljivost, da bi preživela. Vsem trem pove, da gre na obisk k Zverjascu, ki je grozljiva zverina, in plenilci vsi prestrašeni zbežijo. Miška postaja vedno bolj drzna. Nihče v gozdu se je ne upa dotakniti. Za zadnjim ovinkom pa se znajde iz oči v oči z zverjo, ki je plod njene domišljije, z Zverjascem. Znova mora biti miška dovolj premetena, da uide nevarnosti. Končno najde svoj lešnik in ga v miru poje.

Oče Zverjasec Zverjaščku pripoveduje zgodbo o veliki, hudobni miši v gozdu.

Neke viharne, snežene noči Zverjašček ne uboga očetovega nasveta in se odtihotapi iz votline. Odpravi se v temačni gozd, da bi našel Veliko zlobno miš. Na poti sreča kačo, sovo in lisico, a nikjer ni niti sledu o Veliki zlobni miši. Ali Velika zlobna miš sploh obstaja?

Nagrade Zverjasec je bil nominiran za oskarja za najboljšo animacijo, dobil pa je tudi nagrado britanske filmske akademije in šest drugih festivalskih nagrad.

Zverjašček je med drugim dobil tudi nagrado občinstva za najboljši animirani film za otroke med tremi in šestimi leti na festivalu otroškega filma v New Yorku.

111

5. 5. april2019 2019 5.april april 2019

Peter Peter Pan: Pan: Peter Pan: Iskanje Iskanje Iskanje knjige knjigeNije Nije knjige Nije (Peter (Peter Pan: Pan: TheThe Quest Quest ForFor TheThe Never Never (Peter Pan: The Quest For The Never Book, Book, Irska, Irska, 2018, 2018, sinh., sinh., 90 90 min.) min.)

8+ Book, Irska, 2018, sinh., 90 min.) 8+

8+

Ali bo Peter sposoben izpolniti prerokbo iz knjige Nije? Bo lahko rešil deželo Nije in London? Pridružite se Petru Panu v tej vznemirljivi pustolovščini in izvedeli boste!

Režija: Chandrasekaran Scenari: Romain van Liemt Producent: Tapaas Chakravarti Igrajo: Matt Hill, Michelle Molineux, Sarah Natochenny, Michelle Creber, Lauren Olson, Michael Dobson, Tom Wayland Distribucija: Famous Fox

Zgodba Predstavljajte si svet, kakršnega niste še nikoli videli, kjer je vsak dan pustolovščina, kjer vam nikoli ni treba odrasti ali se postarati. To je svet Petra Pana. Vendar je dežela Nije v veliki nevarnosti, ko starodavna knjiga Nije, ki ima čarobne moči, pade v roke pokvarjenega kapitana Kljuke. Kapitan Kljuka želi uporabiti njene magične moči, da sprosti strašne pošasti in tako dokončno uniči Petra Pana in njegove prijatelje iz dežele Nije. Trdno odločen, da tokrat ne bo premagan, je kapitan splaniral vsako potezo in videti je, da je tokrat Kljuka ves čas en korak pred Petrom in vedno bližje svojemu cilju.

112

Pred Petrom Panom je tako še ena težka naloga – še enkrat mora rešiti svoj dom in prijatelje Zvončico, Metko, Jana, Mihca in izgubljene otroke iz dežele Nije. To pa lahko stori na en sam način – tako, da izpolni prerokbo, ki je zapisana v mogočni knjigi.

12. april2019 2019 12. april

Zemlja: Zemlja:Nepozaben Nepozabendan dan (Earth: (Earth: One One Amazing Amazing Day, Day, Velika Velika Britanija, Kitajska, Britanija, Kitajska, 2017, podnapisi, 95 min.) 7+

2017, podnapisi, 95 min.)

7+

Očarljiva kinematografska in do družine prijazna dogodivščina, ki prinaša spektakularno spoznanje, da vsak dan vsebuje več nevidenih dram in čudes, kot si jih sploh lahko zamislimo.

Režija: Richard Dale, Fan Lixin, Peter Webber Scenarij: Richard Dale, Frank Cottrell Boyce Glasba: Alex Heffes Pripovedovalca: Robert Redford, Jackie Chan Distribucija: FIVIJA – Vojnik

Zgodba

Komentar

Film Zemlja: Nepozaben dan je podan s humorjem, intimnostjo, čustvenostjo in osupljivim občutkom za filmsko lepoto. V teku enega samega dne sledimo soncu od najvišjih gora do najbolj oddaljenih otokov, od eksotičnih do urbanih džungel. Osupljivi preboji filmske tehnologije nas prestavijo v neposredno bližino zasedbe nepozabnih likov: zebrinega mladička, ki si obupano želi prečkati naraslo reko; pingvina, ki se junaško poda na vratolomno dnevno pot, da bi nahranil svoj zarod; družine kitov glavačev, ki radi dremajo v navpičnem položaju, in lenivca, ki išče ljubezen.

»Ta čudoviti megamiks dokumentarcev o naravi si je upravičeno prislužil mesto na velikem platnu. Mladiči legvanov, ki jih lovijo kače? Mlada zebra, ki skoraj utone med prečkanjem reke? Smešni lenivec, ki plava in išče samico? Vsi so v filmu, posejani po narativni strukturi, katere namen je oris povprečnega dne, polnega drame za bitja po vsem svetu, v bistvu pa je predvsem priložnost za nas, da se ustavimo in čudimo osupljivim podobam, ob katerih začutimo svojo majhnost (in iztočnica šestim kitom glavačem, ki navpično dremajo tik pod gladino).« Kevin Maher, The Times 113

10. maj 2019 2019 10. maj

10. m

Zimske muhe Zimske muhe

Zim

(Všechno (Všechno bude, bude, Češka, Češka, Slovenija, Slovenija, Poljska, Slovaška, 2018, podnapisi, Poljska, Slovaška, 85 min.) 14+

(Všec Poljs 85 m

2018, podnapisi, 85 min.)

14+

Za film o izmuzljivi moči fantovskega prijateljstva in neubranljivi želji, da bi nekaj izkusil, četudi ne veš točno kaj, je Olmo Omerzu na festivalu v Karlovih Varih prejel nagrado za režijo.

Ražiser: Olmo Omerzu Scenarij: Petr Pýcha Producent: Jiří Konečný Direktor fotografije: Lukáš Milota Glasba: Monika Midriaková, Šimon Holý Igrajo: Tomás Mrvík, Jan Frantisek, Uher Eliska Krenková, Lenka Vlasáková, Martin Pechlát Distribucija: Demiurg

Zgodba Samozavestni Mára in nekoliko čudaški Heduš potujeta skozi pusto zimsko pokrajino z avtom sumljivega izvora.

Izogibata se mestom in ljudem, medse sprejmeta le avtoštoparko Báro in kuštravega psa, ki sta ga rešila pred utopitvijo. Pot nenavadne trojice se zdi brez cilja in namena, kot prelet muh, ki tu in tam odrevenelo brenčijo skozi zimo.

114

Ogrejejo jih trenutki objestnosti in opojni občutek svobode, ki pa se nenadoma zaključi na policijski postaji. Mára zaščiti prijatelja, otročji Heduš pa že načrtuje spektakularni pobeg. Za komaj ustvarjeno zaupanje se je vredno boriti.

informacije.

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2018/2019 Filmsko gledališče – petkov in torkov abonma

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti Kdaj: od 17. do 29. septembra 2018 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: do 10. oktobra 2018 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

Vpis za nove abonente Kdaj: od 1. do 10. oktobra 2018 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: ob vpisu CENE FILMSKEGA ABONMAJA Redni abonma: 75 € Abonma za upokojence, študente, dijake ali brezposelne: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4 € Za uveljavitev popusta je pri vpisu abonmaja treba predložiti osebni dokument in dokazilo o statusu.

PRODAJA VSTOPNIC IN ABONMAJEV PRI BLAGAJNI KULTURNEGA DOMA NOVA GORICA Vsak delavnik od 10. do 13. in od 14. do 16. ure ter uro pred prireditvijo.

T: 05 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Spletna prodaja: https://kulturnidom-ng.kupikarto.si 116

KAJ JE DOBRO VEDETI

• Abonenti prejmete abonmajsko izkaznico takoj ob vpisu.

• Abonmajska izkaznica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM. Če želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima istega statusa kot vi, na blagajni uredite doplačilo pred ogledom predstave.

• Prosimo, da pridete po vstopnice najkasneje pol ure pred prireditvijo, saj boste s tem pripomogli, da ne bo prihajalo do zamud pri začetku prireditev.

• Rezervirane vstopnice dvignete najkasneje v treh delovnih dneh od rezervacije – po tem roku jih bomo dali v prosto prodajo.

• Pri spletnem nakupu vstopnic na prodajni mreži http://kulturnidom-ng.kupikarto.si/ index.php ni mogoče uveljavljati popustov. Denarja za že kupljene vstopnice ne vračamo, razen v primeru, ko je prireditev oz. dogodek odpovedan z naše strani.

• Prosimo, da ne zamujate na prireditve. V primeru zamude ste dolžni upoštevati navodilo hostes in vratarjev. Če boste na prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da boste sedeli na svojem sedežu.

• Pred začetkom prireditve izključite prenosne telefone in druge naprave, ki oddajajo zvočne signale.

• Fotografiranje in snemanje predstav NI dovoljeno.

• Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni dokument in dokazilo o statusu.

• Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti mora imeti vsak obiskovalec prireditve svojo vstopnico.

Organizator si pridržuje pravico, da ob morebitnih nepredvidenih okoliščinah spremeni datume oziroma program, o čemer boste pravočasno obveščeni.

Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov, drugimi partnerji in posamezniki.

117

Kulturni dom Nova Gorica je član:

Filmski program je podprla:

Z veseljem vam pomagamo osrečevati ljudi, ki jih imate radi.

Podarite nekaj kulture, malo sprostitve, kanček uživanja in prgišče sreče!

Slavljence, prijatelje ali poslovne partnerje povabite na ogled predstave z nakupom darilnega bona Kulturnega doma Nova Gorica.

Obdarjenci bodo bon lahko izkoristili za ogled predstave po lastnem izboru.

Darilni bon velja leto dni od izdaje.

118

Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI-5000 Nova Gorica Informacije T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si FB: www.facebook.com/groups/Film.NovaGorica/ Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 13.00 in od 14.00 do 16.00 oziroma uro pred predstavo.

119

To je le del letošnjega programa. Skozi sezono ga bomo še dopolnjevali in vas prav gotovo presenetili z dodatnimi zanimivimi vsebinami.

Če želite napovedi dogodkov prejemati na dom, nas o tem obvestite.

Vse, ki želite prejemati naša obvestila po e-pošti, prosimo, da se prijavite na naši spletni strani v rubriki NAROČI E-NOVICE. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

120