Filmski i-Zbornik 2020/2021 by Kulturni dom Nova Gorica

HiĹĄa z ustvarjalnim navdihom Ĺže 40 let Filmski i-Zbornik 2020/2021

KAZALO

Filmsko gledališče

Noč kratkih filmov

Filmski vrtiljak

122

Filmski teden Evrope

Cikel slovenskega filma

Šolski filmski program

100

140

Evropski art kino dan

Filmski portreti glasbenih zvezd

Informacije

112

142 3

FILMSKO GLEDALIŠČE

Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti, cenjeni abonenti, nova filmska sezona prinaša novo stvarnost: prazni stoli med gledalci, sprejem brez stika in posamično vstopanje, razkuževanje, zračenje, talne oznake in plakati z navodili. Vse to in še več samo zato, da bo obisk kina za vse varen. To bo, kot kaže, vsaj za nekaj časa naša nova realnost. A filmsko platno in vzdušje v kinu ostaja enako, prav tako tudi naša programska usmeritev, ki je še kako pomembna v času, ko smo prežeti z najrazličnejšimi podobami od vsepovsod. Tudi letos bodo namreč filmski program, ki si ga boste lahko od septembra do maja ogledali v naši mali dvorani, bogatile večne klasike, novitete in filmi, ki so zaznamovali festivalska platna v zadnjih letih. Kljub vsem preprekam in izzivom, ki jih pred nas postavlja »koronasezona«, smo namreč oblikovali atraktivne programe za malčke, otroke, mladostnike in družine, pa tudi za zahtevnejšo publiko, ki ji tokrat ponujamo izbrane filmske naslove svetovne produkcije, s poudarkom na evropskem filmu, nagrajenih filmih in filmih s festivalov. V abonmaju Filmskega gledališča bomo kot doslej ponudili na ogled 18 žanrsko in tematsko nadvse raznolikih del po izboru filmskega kritika in publicista Denisa Valiča. Že od začetka septembra se bo vrtel Filmski vrtiljak, ki vsako leto prinaša pester izbor animiranih, mladinskih in družinskih filmov. Poleg omenjenih dveh stalnic smo kot navadno pripravili še vrsto drugih zaokroženih ciklov, med drugim v septembru Oskarjevce in Filmski teden Evrope, ki je sicer nepogrešljivi spremljevalec majskih večerov in bo tako v letošnji sezoni na sporedu kar dvakrat, Filmske portrete glasbenih zvezd, pa Cikel slovenskega filma in še bi se kaj našlo. Prepričani smo, da smo s to in drugo filmsko ponudbo, ki jo sproti oblikujemo, ter pogovori s filmskimi ustvarjalci poskrbeli za vse ljubitelje sedme umetnosti.

program, namenjen šolam, smo pripravili tudi v dopoldanskem času. Cilj Šolskega filmskega programa je namreč, da vsem mladim gledalcem v sodelovanju z goriškimi vzgojno-izobraževalnimi zavodi omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike z večplastnimi zgodbami in pristnimi protagonisti. Seveda ne vemo, kako bo prihajajoča sezona potekala. Veliko je še nejasnosti glede distribucije, večje potencialne komercialne uspešnice čakajo na zagon dejavnosti v večjih državah, datumi premier se zato zamikajo, skratka, nemogoče je že na začetku sezone napovedati natančen program filmov, ki bodo čez leto še prišli na filmska platna. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www.kulturnidom-ng.si, sledite našemu profilu na Facebooku www.facebook.com/ groups/Film.NovaGorica oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo. Dovolite mi, da se vam za konec še zahvalimo za razumevanje in podporo. Razumemo, da se kdo od vas ne strinja z vsemi ukrepi, ki jih sprejemamo; kljub temu vas naprošamo, da se, za dobro vseh, vedemo odgovorno in se navodil držimo. Le tako bo želja po skupnem ogledu dobrega filma na velikem platnu lahko ostala ključen del filmske izkušnje tudi v teh »koronačasih«. Mateja Poljšak Furlan

Bogat in razvejan otroški in mladinski 5

FILMSKO GLEDALIŠČE

FILMSKO GLEDALIŠČE 2020/2021 16., 20., 22. oktober 2020

30. oktober in 3., 5. november 2020

6., 10., 12. november 2020

O NESKONČNOSTI

KONJE KRAST

NESREČNIKI

Roy Andersson (Švedska, Nemčija, Norveška, 2019)

13., 17., 19. november 2020

20., 24., 26. november 2020

Ladj Ly (Francija, 2019)

27. november in 1., 3. december 2020

ZBOGOM, SIN MOJ ČAS DEKLIŠTVA Wang Xiaoshuai (Kitajska, 2019)

Greta Gerwig (ZDA, 2019)

POSEBNI

4., 8., 10. december 2020

11., 15., 17. december 2020

8., 12., 14. januar 2021

PREKLA

PROXIMA

MALI AHMED

Kantemir Balagov (Rusija, 2019)

Hans Petter Moland (Norveška, Švedska, Danska, 2019)

Alice Winocour (Francija, Nemčija, 2019)

Olivier Nakache, Éric Toledano (Francija, Belgija, 2019)

Jean-Pierre in Luc Dardenne (Belgija, Francija, 2019)

FILMSKO GLEDALIŠČE

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 za abonma in izven 15., 19., 21. januar 2021

22., 26., 28. januar 2021

29. januar in 2., 4. februar 2021

RAZBIJALKA SISTEMA

MALI JOE

ZATON

12., 16., 18. februar 2021

19., 23., 25. februar 2021

5., 9., 11. marec 2021

Nora Fingscheidt (Nemčija, 2019)

TO MORAJO BITI NEBESA (Francija, Katar, Nemčija, Kanada, Turčija, Palestina, 2019)

Jessica Hausner (Avstrija, Velika Britanija, Francija, Nemčija, 2019)

NEVIDNO ŽIVLJENJE EVRIDIKE Karim Ainouz (Brazilija, Nemčija, 2019)

László Nemes (Madžarska, Francija, 2018)

OČE

Srdan Golubović (Srbija, Francija, Nemčija, Slovenija, Hrvaška, BiH, 2020)

12., 16., 18. marec 2021

19., 23., 25. marec 2021

16., 20., 22. april 2021

MEDENA DEŽELA

OSTRŽEK

EMA

Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov (Severna Makedonija, 2019)

Matteo Garrone (Italija, Francija, Velika Britanija, 2019)

Pablo Larrain (Čile, 2019)

FILMSKO GLEDALIŠČE

LJUBEZEN DO FILMA V ČASU KORONE Zaradi šokantnih dogodkov, ki smo jim bili priča v zadnjih nekaj mesecih, se je pri številnih posameznikih pričel porajati občutek, da se bo letošnje, na prvi pogled tako nedolžno simpatično leto 2020, v zgodovino vpisalo kot eno najmračnejših let 21. stoletja. Pa ne le zato, ker je bilo to leto, v katerem se je na boleče nedvoumen način razkrilo dejstvo, da je človek kljub svojemu tako opevanemu tehnološkemu in civilizacijskemu napredku pred silami narave še vedno temeljno nemočen in ranljiv (nenazadnje je bila vsaj pri nekaterih – ter bolj ali manj zavestno – ta slutnja prisotna že kar dolgo). Ne, leto 2020 v zlovešče slutnje in tančico mračne prihodnosti ovijajo neka druga spoznanja: priče smo bili na primer temu, kako so vladajoče elite, tako politične kot ekonomske, v spopadu z globalno epidemijo obči javni interes in duha solidarnosti brez izdatnejšega premisleka žrtvovale na oltarju lastnih, parcialnih interesov in boja za ohranitev privilegijev; videli smo, kako celo na globalnem geopolitičnem polju ni prišlo do strnitve vrst v skupni fronti proti nevidnemu sovražniku, pač pa so se glavni akterji sodobne geopolitike med seboj raje javno obtoževali ter tako poskušali prekriti jalovost ali celo popolni manko lastnih dejanj; osuplo smo opazovali, kako so številni aktualni “vladarji” pandemijo nizkotno zlorabili za utrditev svoje oblasti, za odstranitev “motečih” družbenih elementov, nenazadnje pa tudi za to, da si podredijo javne institucije in službe; in končno, izkazalo se je, da so nekateri oblastniki pripravljeni iti celo tako daleč, da v strategije boja s posledicami pandemije “skrijejo” svoje težnje po diferenciaciji članov družbe in družbeno-ekonomskih dejavnosti – da, skratka, prično ločevati med državljani I. in državljani II. kategorije, med zaslužnimi in zaščite potrebnimi ter tistimi, ki so pogrešljivi in jih zato lahko celo žrtvujemo v imenu skupnega dobrega.

Na žalost smo tovrstni cinizem oblastnikov na lastni koži izkusili tudi pri nas. Prav zanimivo je bilo in še vedno je opazovati, kako polje kulturnih in umetniških dejavnosti na eni strani povsem mirno, neprizadeto – nekateri bi rekli, da celo privoščljivo – prepuščajo skrajni usodi (rekoč: naredili smo vse, kar je bilo v naših močeh), na drugi pa določene segmente tega, tiste, ki so ključni za implementacijo njihovih parcialnih politik in interesov v širši družbenopravni okvir (na primer javno radiotelevizijo), ekspresno “rešujejo” in pri tem brezsramno teptajo vsa pravila in pravne varovalke, ki so bile sprejete, da bi se preprečili prav tovrstni poskusi. A pustimo politiko in njene akterje, te svojske žive mrtvece, in se raje obrnimo v polje za zdaj še žive, a žal niti približno ne več tako kot nekoč živahne umetniške in kulturne dejavnosti. Tako kot večini drugih področij znotraj tega polja so tudi filmu – in sicer tako produkciji kot tudi prikazovalski in reproduktivni sferi – več škode kot sama pandemija prinesli njej sledeči vladni “ukrepi” (pa naj je šlo za neživljenjska in nejasna navodila za delovanje v “novih razmerah” ali pa neučinkovite – da ne rečemo kar škodljive – “reševalne” ukrepe oziroma odsotnost leteh). Posledice so vidne vsakomur: produkcija se je skoraj povsem ustavila (tako zaradi neživljenjskih pravil in smernic za delovanje kot tudi zaradi protipravnega vsiljevanja aneksov k že podpisanim pogodbam za produkcijske projekte), v sicer delujočih kinodvoranah je čutiti tesnobnost zaradi negotove prihodnosti, ki onemogoča dolgoročno planiranje, festivalsko življenje se je skoraj povsem ustavilo, filmska ponudba televizij in ponudnikov pretočnih vsebin pa premore le malo novosti. Da so se časi in razmere občutno spremenili, smo letos lahko ugotovili tudi sami, saj je priprava izbora za sezono 2020/21 potekala drugače kot pretekla leta. Gotovo se še

FILMSKO GLEDALIŠČE

spomnite, kako sem se v uvodnikih iz zadnjih nekaj let že skoraj neizbežno navduševal nad dejstvom, da je nabor potencialnih naslovov iz leta v leto obsežnejši in vse bolj raznovrsten. No, letos je od tega ostal le še nostalgični spomin na sladke skrbi prejšnjih let … Sprva se sicer ni zdelo, da nam je tokrat na voljo bistveno skromnejši nabor potencialnih kandidatov. A med finalizacijo izbora (terminiranje) se je razkrila resnična podoba letošnjih razmer: čudovitih, kvalitetnih naslovov je bilo vsaj toliko kot prejšnja leta, a žal so zaradi negotovih razmer na trgu številni med njimi obtičali v nekakšnem kinematografskem limbu – pravice so bile sicer odkupljene, a če bo film tudi dejansko prišel v kinodvorane, še ni bilo odločeno. Čeprav so predstavljene razmere vse prej kot rožnate, pa vse le ni tako črno in brezizhodno! Že samo dejstvo, da je kljub pandemiji in oteženim pogojem za delovanje (neposredni posledici zgrešenih ali neobstoječih ukrepov vlade) Filmsko gledališče tudi v sezoni 2020/21 znova z nami, je vsem nam, ki nas druži ljubezen do filma, več kot zadosten razlog za veselje. Jasno se namreč zavedamo dejstva, da šele z načrtnim in kontinuiranim delovanjem, katerega cilj je širjenje filmske kulture, vzpostavimo nujno potrebne pogoje za vznik cinefilije, torej ljubezni do filma! Oboroženi z njo pa lahko tudi v teh mračnih in neprijaznih časih odkrijemo svetlobo, ki napoveduje možni prihod lepšega jutri. Lotimo se torej pregleda tega, kar nam prinaša letošnji izbor filmov. Čeprav smo že omenili, da nam letos ni uspelo priskrbeti vseh filmov, ki smo si jih želeli, in čeprav smo se z resnično težkim srcem morali odpovedati celo nekaterim mojstrskim presežkom iz aktualne ponudbe sodobnega avtorskega filma (med temi vam resnično toplo priporočamo enega najbolj čudovitih in ganljivih filmov o odraščanju, Zajec Jojo, ki je delo novozelandskega režiserja Taike

Waititija), pa letošnji izbor zaradi tega ne trpi prav bistveno. Nasprotno! Drznil bi si celo reči, da je v določenem pogledu vizionarski, saj premore klice tistih sprememb, ki so za razvoj avtorskega filma nujne in neizbežne. A pojdimo po vrsti. Pregled tradicionalne osemnajsterice filmov, ki tvorijo osrednji programski sklop, nam hitro razkrije eno prvih, a hkrati tudi večjih presenečenj: tendenco po preseganju okvirov posamezne nacionalne kinematografije. Čeprav so mednarodne koprodukcije povsem utečena produkcijska oblika, pa je bilo za avtorski film vendarle značilneje, da se je udejanjal predvsem v mejah posameznih nacionalnih kinematografij. Spomnimo se samo nekaterih izmed najbolj priljubljenih trendov v zadnjih dveh desetletjih: na primer novega romunskega filma ali pa novega grškega filma … Podobno, morda celo še bolj izrazito, je bilo tudi v preteklosti. Celo takrat, ko so se avtorji v neformalne skupine združevali na osnovi slogovnih sorodnosti, kot na primer ustvarjalci novega vala ali kitchen-sink realizma, smo jih še vedno najprej razvrščali po kriteriju pripadnosti neki nacionalni kinematografiji. Tako smo govorili o francoskem ali nemškem novem valu, o italijanskem neorealizmu, britanskem kitchen-sink realizmu. V zadnjem desetletju pa se produkcija sodobnega avtorskega filma vse bolj izrazito poskuša dvigniti nad nacionalne opredelitve. Zgovoren odraz tega trenda je nenazadnje tudi dejstvo, da je letos med osemnajstimi filmi kar enajst takih, ki so bili produkcijsko realizirani kot izrazite večnacionalne tvorbe. Opaziti je, da so med temi še vedno najpogostejša regionalna sodelovanja, kot je na primer tisto med Francijo in Belgijo, ki se tokrat predstavlja preko dveh filmskih del, Mladega Ahmeta bratov Dardenne ter filma Posebni, ki sta ga družno zrežirala Nakache in Toledano; vse bolj pa se uveljavljajo

FILMSKO GLEDALIŠČE

tudi drznejše in bolj pisane večnacionalne produkcije, kakršni sta na primer To morajo biti nebesa Elia Suleiman (koprodukcija Francije, Katarja, Nemčije, Kanade, Turčije in Palestine) ter Mali Joe Jessice Hausner (koprodukcija Avstrije, Nemčije, Francije in Velike Britanije). Še z veliko večjim veseljem pa smo med filmi letošnjega izbora razbrali neko drugo tendenco, ki je kot klica potencialne preobrazbe in nujne smeri razvoja na polju avtorskega filma sicer že dolgo prisotna, a ki se dejansko še nikoli ni zares udejanjila. No, tokrat se obeti in možnost njenega uspeha zdijo veliko verjetnejši, saj še nikoli ni bila tako številčno in raznovrstno zastopana. Tako ne preseneča, da že bežen prelet filmov letošnjega izbora razkrije veliko večjo in tehtnejšo vlogo, ki je znotraj tega odmerjena ženskemu spolu. Najprej se to odraža preko del, ki so jih zasnovale in realizirale ženske režiserke. Teh je letos kar pet, kar je celo za naše izbore, ki že vrsto let poskušajo kolikor je le mogoče slediti ideji enakopravne zastopanosti spolov, kar visoka številka. Realnost dejanskih razmerij med spoloma znotraj skupnosti filmskih ustvarjalcev je namreč še vedno nadvse daleč od naših idealov, prepad pa se še izdatneje poveča, ko se premaknemo na polje filmske distribucije, saj so bile tu ženske režiserke resnično skromno zastopane. Kakorkoli že, preko imen peterice režiserk, katerih dela smo vključili v letošnji izbor, že lahko zaznamo nekatere pozitivne sadove naših stremljenj. Vsaj dve izmed teh režiserk smo imeli v preteklosti namreč že priložnost spoznati, pa čeprav gre za predstavnici mlajše generacije, in sicer sta to Greta Gerwig ter Jessica Hausner. Greto, ki je nedvomno eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih obrazov ameriškega gibanja za enakopravnost spolov, smo imeli priložnost spoznati preko njenega celovečernega režijskega prvenca, filma Lady Bird, pa tudi

preko nekaterih njenih igralskih stvaritev. Tokrat se nam bo predstavila s priredbo enega najbolj ikoničnih romanov ameriškega leposlovja, delno avtobiografskim romanom pisateljice Louise May Alcott z naslovom Čas deklištva. Ta roman je v preteklosti doživel že vrsto “prevodov” v filmske podobe, a kritiki in občinstvo se strinjajo, da se prav priredba Grete Gerwin, ki je rezultat avtoričinega poglobljenega, vznemirljivo osebnega in iskreno spoštljivega branja, še najbolj približa duhu izvornega dela. Tudi avstrijsko cineastko Jessico Hausner smo v preteklih sezonah našega programa že imeli priložnost spoznati. Večina se nas verjetno spomni njenega čudovitega Lurda, skozi katerega je na izrazito intimen način razmišljala o fenomenu množičnega romanja v kraje, kjer naj bi se dogajali čudeži in skrivnostna prikazovanja. Tokrat se nam bo predstavila s svojim zadnjim delom, filmom Mali Joe, za katerega je bila nagrajena na številnih mednarodnih festivalih. V njem preko zgodbe o samski Alice, strokovnjakinji za genetiko, ki za neko podjetje vzgaja nove rastlinske vrste, razmišlja o liku matere in njenem odnosu z bitjem, ki ga je rodila oziroma ustvarila. Z zelo podobnimi premisleki se ukvarja tudi francoska ustvarjalka Alice Winocour, ki je že pred nekaj leti silovito opozorila nase kot soscenaristka sijajnega turškega filma Mustang, letos pa je svet filma očarala s svojim tretjim celovečernim filmom, sijajno, subtilno in resnično edinstveno znanstvenofantastično zgodbo Proxima. Tako kot Jessica Hausner se namreč tudi Alice Winocour posveti premisleku lika matere, a tokrat skozi optiko njenega intimnega, zelo osebnega razmerja s hčerko, ki ga preslika na razmerje, ki ga ima poklicna astronavtka s planetom Zemlja. Proxima je tako edinstveno delo, ki na eni strani nagovarja najširše množice, na drugi pa, in nič manj silovito, tudi kritično in strogo festivalsko občinstvo.

FILMSKO GLEDALIŠČE

Prav posebne pozornosti bo letos nedvomno deležno tudi čudovito dokumentarno delo Medena dežela, saj gre za sploh prvo filmsko delo, ki je bilo za oskarja nominirano v dveh povsem različnih kategorijah: za najboljši dokumentarni film in za najboljše mednarodno delo. Ob tem je film, ki je delo dveh makedonskih cineastov, Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova, prejel še prestižno veliko nagrado žirije na festivalu Sundance, saj je bila žirija navdušena nad njunim subtilnim portretom krhkega ravnovesja med človekom in naravo. Ob filmih ženskih režiserk pa smo letos na program uvrstili tudi malce obsežnejši nabor filmov, ki v ospredje postavljajo močne ali karizmatične ženske like. Kot prvega med temi velja omeniti film Razbijalka sistema, celovečerni prvenec mlade nemške režiserke Nore Fingscheidt, ki je povsem nepričakovano postal osupljiva festivalska uspešnica. Preko zgodbe o divji in neukrotljivi deklici, ki nikakor ne zmore najti svojega mesta v družbi, je tudi Nora fascinanten izrisani portret “izbrisanega” odnosa med deklico in njeno mamo. Na koncu so tu še trije filmi moških režiserjev, ki pa v svojih delih pokažejo presenetljivo subtilnost za slikanje ženskih likov. Priznani čilski filmski ustvarjalec Pablo Larrain, ki smo ga pri nas spoznali preko sijajnega filma Ne!, nam z delom Ema ponudi sijajen, barvit, hipnotičnih ritmov poln in predvsem urban portret mladenke, plesalke reggeatona, ki si najbolj od vsega želi svobode. Osupljiv portret dveh mladih ženskih likov nam skozi zgodbo o iskanju smisla in upanja v povojnem Leningradu poda tudi mladi ruski režiser Kantemir Balagov. Njegova Prekla je osvojila festivalsko občinstvo širom sveta in mu med drugim prinesla nagradi za najboljši prvenec tako na festivalu v Cannesu kot tudi na domačem Liffu. Podobne festivalske usode je bilo deležno tudi zadnje delo s tega seznama, vznemirljivo brazilsko Nevidno življenje Evridike Karima Ainouza, ki prinaša

v Cannesu nagrajeno zgodbo o dveh sestrah ter skozi njo presprašuje vlogo ženske v tradicionalni brazilski družbi. V sezono Filmskega gledališča 2020/21 nas bo popeljal nesmrtni švedski mojster Roy Andersson, čigar film O neskončnosti je resnično svojska refleksija o veličastnosti in banalnosti človeškega življenja. Izpostaviti velja tudi dva režiserja, ki vsak s svoje perspektive in s svojega konca sveta razmišljata o aktualni podobi družnega okolja, ki ga imenujeta domovina: na eni strani imamo “norega” Palestinca Elio Suleimana, ki v filmu To morajo biti nebesa nadaljuje s svojim razmišljanjem o življenju v deželi, ki je ni, na drugi pa otroka pariških predmestij, mladega Ladj Lyja, ki je s svojim prvencem Nesrečniki podal svojo vizijo Hugojeve klasike ter jo hkrati posodobil na ozadju protestov, ki so se v zloglasnem Montfermeilu odvijali leta 2005. Podobno družbenokritično nastrojeno je tudi novo delo bratov Dardenne, Mladi Ahmed, medtem ko se mojstra evropskega avtorskega filma, Madžar László Nemes in Šved Hans Petter Molland, preko del Zaton in Konje krast na svojski način lotita refleksije preteklosti, tako lastne kot tudi tiste skupne, kolektivne. Z njima se sijajno zaokroži letošnja zunajserijska in dodobra prevetrena bera. Denis Valič

16., 20., 22. oktober 2020

O NESKONČNOSTI (Om det oändliga, Švedska, Norveška, Nemčija, 2019, barvni, 76 min.)

Režija: Roy Andersson Scenarij: Roy Andersson Fotografija: Gergely Pálos Montaža: Johan Carlsson, Kalle Boman, Roy Andersson Igrajo: Bengt Bergius (psihiater), Anja Broms (tajnica), Tatiana Delauney (leteča ženska), Jan-Eje Ferling (moški na stopništvu), Thore Flygel (zobozdravnik), Goran Holm (gost v kavarni), Martin Serner (duhovnik), Magnus Wallgren (Adolf Hitler) Produkcija: Roy Andersson Filmproduktion AB (Švedska), 4 ½ Film (Norveška), Arte France Cinéma (Francija), Essential Filmproduktion GmbH (Nemčija) Festivali, nagrade: Benetke 2019: srebrni lev za najboljšo režijo; evropske filmske nagrade 2019: za najboljše posebne učinke; Dublin 2020: nagrada filmskih kritikov za najboljšo režijo; Guldbagge 2020 (švedske filmske nagrade): za najboljšo scenografijo Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z redkimi izbruhi nerazumevanja Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: Demiurg 12

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Čeprav Andersson danes uživa status enega največjih mojstrov v zgodovini evropskega avtorskega filma, njegova pot do vrha še zdaleč ni bila preprosta. Njegova dela so vizualno tako edinstvena, slogovno tako izpiljena in dodelana, da si je kar težko predstavljati, da bi kdaj lahko bilo drugače. A po nepričakovano vsestranskem uspehu njegovega celovečernega prvenca, diplomskega filma Švedska ljubezenska zgodba, po katerem so ga pričeli kovati v zvezde in razglašati za največji up švedskega filma, je Andersson padel v ustvarjalno krizo. Od njega so namreč vsi pričakovali nadaljevanje zastavljenega, sam pa se s tem, da bi le variiral iste ali podobne teme in slogovni pristop, ni in ni mogel sprijazniti. Rezultat je bilo “izsiljeno” drugačno delo, mračno zateženi Giliap, s katerim nihče ni bil zadovoljen, še najmanj pa Andersson sam. Sledil je kar 25-letni premor, med katerim se je Andersson posvečal le ustvarjanju reklam. A prav med opravljanjem tega skoraj obrtniškega posla je spoznal, da je pri ustvarjanju pomembno le eno – slediti lastnim vrednotam in te skozi podobe posredovati gledalcem svojih del.

Kakor v sanjah tavamo skozi film, po katerem nas kot nekakšna Šeherezada nežno vodi pripovedovalka. Vsakdanji trenutki so enako pomembni kot zgodovinski dogodki: mlada ljubimca lebdita nad Kölnom, razdejanim od vojne; na poti na rojstnodnevno zabavo se oče v silovitem dežju ustavi, da bi hčerki zavezal vezalke; tri najstniška dekleta veselo poplesujejo pred kavarno; poražena vojska koraka proti taborišču za vojne ujetnike … Komentar »Rekli bi lahko, da je Andersson tokrat s svojim slogom dosegel skoraj nemogoče: upodobitev samega bistva tragikomičnosti. Že sicer je za njegova dela veljalo, da premorejo tako edinstven, tako prepoznaven slog, da bi lahko iz katerega koli njegovega dela iztrgali kateri koli prizor, pravzaprav posamezno podobo, in bi bilo nemudoma moč ugotoviti, da imamo opraviti z njegovo stvaritvijo. V tem pogledu tudi njegovo zadnje delo, O neskončnosti, ne ponuja nič presenetljivo drugačnega. Pred nami se znova razgrne niz tragikomičnih vinjet, ki z vznemirljivo nepretencioznostjo, a hkrati tudi z osupljivo globino razumevanja razkrivajo temeljne resnice o naših

FILMSKO GLEDALIŠČE vsakodnevnih poskusih, da bi bili srečni. Ko pa nam film počasi zleze pod kožo, ko se tudi sami znebimo s pričakovanji obremenjenega pogleda, pričnemo počasi razbirati, da je v njegovih podobah nekaj novega: da jih je še skrbneje izpilil, očistil vsega odvečnega, s tem pa dosegel, da se pred nami razkriva samo bistvo upodobljenega, pa naj bodo to čustva, ideje, občutenja, izkušnje … Da nam, skratka, ponuja delo tihe, skoraj ponižne transcendence. Humor, ki ga je uporabljal kot nekakšen obrambni mehanizem, se v tem delu umika v ozadje, medtem ko se v vsej svoji razkošnosti izrazi njegov prodorni in sočutni pogled. Končni rezultat je umik tiste absurdnosti, ki je bila tako značilna za njegova predhodna dela, ter hkratna vpeljava neprizanesljivega, a zato nič manj ganljivega socialnega realizma, ki je na vznemirljiv način v sozvočju z najbolj skritimi željami in težnjami človeštva. /…/ A bodimo konkretnejši: Andersson zna tudi v na videz nepomembnih, skoraj banalnih prizorih, kakršen je tisti z žensko, ki pije šampanjec, vedno najti nekaj ganljivega, nekaj, kar nas opomni na tisto človeško v stvareh. Številni mu očitajo, da se naslaja na človeško bedo in obupom. Kako daleč od resnice je to, odgovori Andersson sam, in sicer z morda najbolj ekstatično radostnim prizorom, kar jih je kdaj posnel (bodite pozorni na prizor s tremi mladenkami pred kavarno). Kako dober je bil torej film? Dragi bralec, jokal sem.« David Jenkins, Little White Lies »Švedski režiser Roy Andersson na mojstrski način plete rdečo nit tam, kjer je na prvi pogled ne more biti. Kaj neki imajo skupnega duhovnik, ki je izgubil vero, Hitler tik pred porazom in piarovka brez sramu? Odgovor je: nič. Vsaj nič očitnega. Film je popolna sinteza absurda, ironije in naravnost izvrstne fotografije. Razdeljen je na prizore, ki so vsak zase navidezna celota – kamera je nepremična, vsak prizor posebej pa je pravo umetniško delo, ki bi ga vsekakor lahko občudovali tudi v galeriji. Popolnoma vsakdanje situacije režiser razbije na koščke in jih razdeli v nekaj (paradoksalno) veliko 14

bolj smiselnega – gledalec se tako opazuje v ogledalu odtujitve in videnemu se lahko samo nasmiha. Smeh tako postane pozdrav naši osvoboditvi od smisla, kar je vsaj intuitivno jasno vsakemu ljubitelju absurda. Smisel je dolgočasen, zagaten in omejujoč – vse to, kar Roy Andersson nikakor ni.« Ana Jarc, koridor-ku.si

Izjava avtorja »Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in čuvati tisto, kar imaš. Tokrat sem si še posebno močno želel poudarek usmeriti k lepoti našega obstoja, lepoti preprostega dejstva, da živimo. Zavedal sem se, da je to najlažje in najbolj učinkovito doseči z vpeljavo kontrasta. Skratka, vedel sem, da moram nujno prikazati tudi slabe, celo krute in tragične plati naše eksistence. Poglejmo na primer v zgodovino likovne umetnosti. Številna dela so po svoji vsebini izrazito tragična. Pa vendar, čeprav nam slika ponuja žalostne, celo krute prizore, pa je umetnik s tem, ko jih je upodobil, sprožil procese, ki privedejo do prenosa pomenov in energij, s tem pa omogočijo vznik upanja tam, kjer ga ni ...« Roy Andersson

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser Roy Andersson se je rodil leta 1943, in sicer v švedski prestolnici Göteborgu. V mednarodnem prostoru se je uveljavil leta 1970, ko je njegov prvi celovečerec, Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria), osvojil štiri nagrade na berlinskem filmskem festivalu. Že sredi 70. let je pričel Andersson intenzivno ustvarjati tudi na polju televizijskih oglasov ter se kmalu razvil v enega najbolj cenjenih avtorjev na tem področju. S svojimi kratkimi TV-spoti je postal tudi serijski zmagovalec, saj je na oglaševalskem cannskem festivalu osvojil kar osem zlatih levov. Hkrati pa mu je tovrstno ustvarjanje zagotovilo izdatna finančna sredstva, ki jih je lahko vlagal v lastno filmsko ustvarjanje. Ta način dela mu omogoča ustvarjanje resnično intenzivnih in premišljeno zasnovanih del, ki pogosto sežejo po najvišjih priznanjih. Leta 2000 je na primer v Cannesu prejel posebno nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen), prvi del trilogije »o tem, kako je biti človek«. Sedem let kasneje je bil na omenjenem festivalu prikazan drugi del trilogije, film Ti, ki živiš (Du levande). Filma sta utrdila Anderssonov osebni slog, ki ga zaznamujejo statični posnetki, do potankosti premišljeno zasnovane podobe ter preplet absurdnega humorja in človečnosti. Leta

2009 ga je Muzej moderne umetnosti v New Yorku počastil z razstavo, na kateri si je bilo poleg njegovih filmskih del mogoče ogledati tudi nekaj televizijskih oglasov. Leta 2014, petnajst let po idejni zasnovi trilogije, je Andersson posnel njen zadnji del, ki je hkrati njegov peti celovečerec – to je filmsko delo Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, s katerim je istega leta na beneškem festivalu osvojil zlatega leva za najboljši film festivala. Čeprav je za svoje naslednje delo, šesti celovečerni film O neskončnosti, potreboval »le« dobrih pet let, kar je zanj relativno kratko obdobje, pa se zdi ta njegovo najbolj dodelano in zrelo delo. Mednarodni javnosti ga je znova predstavil v Benetkah in tu zanj znova prejel leva – tokrat srebrnega za režijo.

30. oktober, 3. in 5. november 2020

KONJE KRAST (Ut og stjæle hester, Norveška, Švedska, Danska, 2019, barvni, 123 min.)

Režija: Hans Petter Moland Scenarij: Hans Petter Moland (po literarni predlogi Pera Pettersona) Fotografija: Rasmus Videbæk Glasba: Kaspar Kaae Montaža: Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg Igrajo: Stellan Skarsgård (Trond), Bjørn Floberg (Lars Haug), Tobias Santelmann (Trondov oče), Danica Curcic (Jonova mama), Jon Ranes (15-letni Trond), Sjur Vatne Brean (17-letni Jon), Gard B. Eidsvold (Franz), Pål Sverre Hagen (Jonov oče), Anders Baasmo Christiansen (Olav), Tone Beate Mostraum (Trondova mati) Produkcija: 4 ½ Film (Norveška), Helgeland Film (Švedska), Zentropa Entertainments (Danska) Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za izjemen umetniški prispevek (fotografija); Trondheim 2020: glavna nagrada za najboljše oblikovanje zvoka; nagrade amanda 2019 (norveške filmske nagrade): najboljši film, najboljša režija, najboljša fotografija, najboljša glasba, najboljša moška stranska vloga Odziv občinstva: naklonjen do izrazito naklonjen Odziv kritike: naklonjen do zadržano naklonjen Distribucija: Cinemania group 16

FILMSKO GLEDALIŠČE

Zanimivosti V zadnjih dveh desetletjih smo bili v kontekstu evropskega avtorskega filma soočeni s številnimi ustvarjalnimi izbruhi znotraj okvirov posameznih nacionalnih kinematografij, od novega grškega do novega romunskega filma. Večina jih je bila predvsem festivalskih fenomenov, medtem ko je novi skandinavski film požel tudi pozornost širšega občinstva. Bil je namreč prvi, ki se ni pustil omejevati ne slogovno ne zvrstno in ne produkcijsko. Avtorji, kot so Roy Andersson, Knut Erik Jensen, Joachim Trier, Thomas Alfredson, Niels Arden Oplev, Ruben Östlund, Nicolas Winding Refn in drugi, so ustvarjali divje raznovrstna in raznolika dela. Značilni predstavnik tega skandinavskega preporoda pa je tudi Hans Petter Moland, avtor, ki je ustvarjal razpet med evropskim in hollywoodskim produkcijskim načinom ter svoj prepoznavni slog zasnoval na prepletu form avtorskega in žanrskega filma. Ali če povemo malce drugače: bil je tisti, ki je v svet avtorskega filma morda še najbolj prepričljivo in

posrečeno uvažal elemente “komercialne” produkcije. In prav zaradi tega je s svojim zadnjim izdelkom, hipnotično in čarobno priredbo Pettersonovega romana Konje krast, osupnil vse, saj je ta videti, kakor da bi se njegov dozdajšnji filmski svet obrnil na glavo. Drzno, osvežujoče in nepričakovano. Zgodba Trond po nesreči, v kateri mu je pred tremi leti umrla žena, še vedno žaluje. Proda podjetje in se preseli v samotno hišo na norveško podeželje. Nekega večera sliši moškega, ki kliče svojega psa. Izkaže se, da je ta moški Lars, deček iz njegove mladosti, in tako začne podoživljati poletje leta 1948 – zadnje, ki sta ga z očetom preživela skupaj. Bivala sta na planšariji ob meji s Švedsko, tam se je Trond družil z Jonom, Larsovim bratom, dokler ta po nesreči, za katero se je čutil odgovornega, ni odšel od doma. Seznanil se je še s sosedom, ki mu pripoveduje o njegovem očetu, saj je ta med vojno živel zelo skrivno življenje. Trond takrat še ne sluti, da mu oče tudi tokrat nekaj prikriva.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. /…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo budistični menihi, ter kasnejše uničenje teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati stvari ne glede na to, kako lepe so ali kako boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v samem srcu Molandove čudovito sugestivne priredbe istoimenskega Pettersonovega romana /…/. “Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,” reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi lesa po reki navzdol.« Caitlin Quinlan, Sight & Sound »Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih prinaša ta izjemno čuten film, je način, kako v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične občutke. Dramatične trenutke napoveduje nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave /…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.« Deborah Young, The Hollywood Reporter »Molandovo zadnje delo se zdi pravo nasprotje vsega, kar je naredil pred tem. Vsaj na prvi pogled. Če je namreč v preteklosti produkcijski okvir, značilen za nacionalne kinematografije ter idejno zasnovo, ki je skupni temelj evropskega avtorskega filma, igrivo, a tudi provokativno “cepil” z žanrskimi obrazci, če je v svet “umetnosti” vnašal “komercialo”, pa se je tokrat odločil za radikalen obrat. Predstavitve filma in prvih nekaj prizorov v gledalcu namreč vzbudijo pričakovanje, da se bo pred njim odvila zgodba z vsem znano strukturo filma o odraščanju. No, če je ta oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več kot 60-letni moški, sploh mogoča. In če je Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih 18

skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče ujeti v le eno kategorijo. Kakor koli že, Konje krast se prične s prihodom Tronda, znova izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno vasico, kamor se je umaknil pred svetom. Njegov mir kmalu zmoti vstop stranskega lika, soseda in otroškega prijatelja, in takrat se prične pred nami razkrivati zgodba o odraščanju, v središču katere je 15-letni fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa so bili ključni za osebno formacijo Tronda ter usodni za njegov odnos z očetom, pa tudi za odnos do življenja samega. V ta skorajda pričakovan pripovedni okvir pa kmalu prično vstopati “tuji” formalni elementi. Le da tokrat ne prihajajo iz domene t. i. komercialne kinematografije, kot smo tega pri Molandu običajno vajeni (spomnimo se na primer Amaterjev, kjer v pripoved o očetovem soočanju s smrtjo sina nenadoma vdrejo elementi filma maščevanja). Celo nasprotno, delo iz trenutka v trenutek vse bolj izgublja prepoznavno formo, postaja vse bolj meditativno, impresionistično. Zunanja akcija se vse bolj očitno umika silovitosti notranjih doživetij, gledalec pa se prične utapljati v vizualno osupljivem, a krhkem svetu kontrastnih barv in antagonističnih razpoloženj, velike sreče in globoke žalosti, radosti in bolečine. Skratka, v značilno Molandovem, a tokrat na glavo postavljenem svetu.« Denis Valič, Gremo v kino – RA SLO

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Ljudje, ki so prebrali delo Pera Pettersona, so bili skrajno presunjeni, saj gre za popolnoma edinstven in poseben roman. Menim, da se nas dotakne z izjemno verodostojnostjo glede nekaterih vidikov človeškosti. Zaznamujeta ga razpoloženje in ton, ki te kot bralca posrkata vase. Ne pritegne nas mojstrski zaplet, temveč pisava, ki čudovito popotuje po umu človeka z naključnimi spomini iz preteklosti. Knjiga je zelo taktilna v opisih življenja, določenih vidikov narave, ki sem jih uporabil kot scenosled pri snovanju filma.«

Hans Petter Moland se je rodil leta 1955 v Oslu na Norveškem. K filmu je pristopil kot režiser reklamnih filmov, za katere je prejel ogromno mednarodnih priznanj, med drugim tudi v oglaševalski meki – Cannesu. Leta 1993 posname svoj prvi igrani celovečerni film, delo Zadnji poročnik (The Last Lieutenant), a prodor v mednarodnem prostoru mu prinese šele njegovo naslednje delo, film Nič stopinj Kelvina (Zero Kelvin) iz leta 1995. Sledila sta filma Aberdeen (2000) in Lepa dežela (The Beautiful Country, 2004), ki pa nista bila tako opažena kot predhodni. Na mednarodno prizorišče se znova vrne s kratkim filmom Združeni se bomo uprli (United We Stand), ki mu spet prinese niz festivalskih nagrad. Moland je znan tudi po tem, da se mu na vabilo skoraj vedno odzove njegov dobri prijatelj Stellan Skarsgård. Tako so Amaterji že četrti film, v katerem sta ta ustvarjalca sodelovala. Preplet različnih formalnih pristopov, združevanje elementov avtorskega in žanrskega filma, postane Molandov zaščitni znak. To potrdi tudi z naslednjim delom, Izginotjem, v katerem se poglobljena študija likov prepleta z dinamičnim lovom na množičnega morilca. Odmevnost dela v mednarodnem prostoru in velik komercialni uspeh filma Molandu prineseta vabilo v Hollywood, kjer mu zaupajo ameriško priredbo njegovih Amaterjev, za glavno vlogo pa zagotovijo kar Liama Neesona. Ledeno maščevanje vendarle ne izpolni vseh pričakovanj (ne tistih studia, še manj pa njegovih), zato se Moland vrne domov. Tu še vedno uživa velik ugled, kar nenazadnje dokazuje dejstvo, da so mu zaupali priredbo enega največjih zakladov sodobne norveške literature – večkrat nagrajenega romana Pera Pettersona. In Moland je to zaupanje tudi upravičil.

Hans Petter Moland, režiser in scenarist

6., 10., 12. november 2020

NESREČNIKI (Les misérables, Francija, 2019, barvni, 104 min.)

Režija: Ladj Ly Scenarij: Ladj Ly, Giordano Gederlini, Alexis Manenti Fotografija: Julien Poupard Glasba: Pink Noise Montaža: Flora Volpelière Igrajo: Damien Bonnard (Stéphane Ruiz), Alexis Manenti (Chris), Djebril Zonga (Gwada), Issa Perica (Issa), Al-Hassan Ly (Buzz), Steve Tientcheu (župan), Almamy Kanoute (Salah), Nizar Ben Fatma (stiskač), Raymond Lopez (Zorro), Luciano Lopez (Luciano), Jaihson Lopez (Jaihson), Jeanne Balibar (policistka), Sana Joachaim (Bintou) Produkcija: SRAB Films, Rectangle Productions, Lyly Films (Francija) Festivali, nagrade: Cannes 2019: velika nagrada žirije; evropske filmske nagrade 2019: odkritje leta; Atene 2019: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada filmskih kritikov; Deauville 2019: nagrada Michael Ornano za najboljši film; Durban 2019: najboljši film mednarodnega programa; Jeruzalem 2019: nagrada Gabriela Sheroverja za najboljši film mednarodnega programa; francoske filmske nagrade césar 2020: najboljši film, najboljša montaža, najbolj obetajoči igralec, nagrada občinstva; španske filmske nagrade Goya 2020: najboljši evropski film; Rotterdam 2020: nagrada mlade žirije za najboljši film; Palm Springs 2020: režiser prihodnosti Odziv občinstva: presenečeno naklonjen Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje Distribucija: Karantanija cinemas 20

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Francozi so zelo ponosni na dediščino francoske revolucije in obdobja razsvetljenstva. Na idejah slednjega, ki so povzete v sloganu “Liberté, égalité, fraternité”, torej svoboda, enakost, bratstvo, so postavili temelje svoje tretje republike. A tako v preteklosti kot tudi še danes se vse prevečkrat izkaže, da ta načela veljajo le za del državljanov – tistega srednjega in višjih razredov, medtem ko so predvsem prebivalci zloglasnih predmestij velikih mest, t. i. banlieuejev, za ta načela največkrat prikrajšani. Spomnimo se le nedavnega upora “rumenih jopičev”. A tovrstna krivica, ki je vpisana v sam sistem, v samo družbeno ureditev, ni le stvar sodobnosti – v svojih Nesrečnikih jo je zaznal že Hugo in nanjo kritično opozarjal. Eden takih kritičnih glasov pa je danes Ladj Ly, otrok banlieuejev, rojen priseljenskima staršema, ki je na svoji koži občutil vso krivičnost sistema in se je že zelo mlad odločil, da jo bo beležil s svojo kamero. Živel je prav v zloglasnem Montfermeilu, četrti, v katero je tudi Hugo umestil svoje Nesrečnike. Čeprav si je pri njem spodobil naslov svojega dela, pa Lyjevi Nesrečniki niso priredba Hugojevih.

Policist Stéphane se pridruži kriminalistični enoti, ki se dnevno trudi vzdrževati red in mir v okrožju. Njegova nova kolega Chris in Gwada lokalno sceno dobro poznata, vendarle pa se pri enem od intervencijskih postopkov zaplete. Sicer apatični mladostniki poskusijo zaščititi vrstnika, ki je stopil na žulj lokalnim veljakom, nesrečen policijski poskus pridržanja dečka pa posname dron. Da bi preprečili še hujšo družbeno eksplozijo v že tako tlečem ozračju, se poskušajo vpleteni z vseh strani dokopati do posnetkov. A prestrašeni, ponižani in pretepeni se mladostni nesrečniki v vročem poletnem dnevu in slepi jezi dvignejo na barikade sodobnosti … Komentar »Nesrečniki so celovečerni prvenec malijskofrancoskega režiserja, ki je isto tematiko z istimi protagonisti in pod istim naslovom načel že v kratkem filmu, ki je bil predlani nominiran za cezarja. Dolgometražni Nesrečniki so se letos v Cannesu potegovali za zlato palmo, kar je za prvence prej izjema kot pravilo. /.../ Ly v zgodbo, ki jo hoče povedati, vstopa s pomočjo formulaičnega nastavka testosteronskega policijskega trilerja. Spremljali bomo 36 ur v

FILMSKO GLEDALIŠČE

življenju Stéphana (Damien Bonnard), policista s podeželja, ki se je pravkar pridružil ekipi v kulturno raznoliki pariški četrti Montfermeil. Če vam je to ime znano, je zato, ker je prav tam Victor Hugo napisal svoje Nesrečnike – in dalo bi se argumentirati, da se življenjske razmere od časov Jeana Valjeana niso zares izboljšale. /.../ V akcijskem pregonu, ki sledi, pride do izraza režiserjev občutek za tempo in dinamiko: dogajanje prekipeva od kinetične energije in se stopnjuje proti vrhuncu – grožnji izgredov zaradi policijske brutalnosti. Na eni strani so maščevalno razpoloženi štirinajstletniki, do zob opremljeni s pirotehniko, na drugi naši, vse prej kot angelski možje zakona. Soočenje se odvije v labirintni, temačni stolpnici v Montfermeilu, direktor fotografije Julien Poupard pa v kaotičnem okolju na pregleden način prikaže vse zasede in napade na obeh straneh. Njegova kamera iz roke je vešč vodnik, ne pa tresoč približek kvaziavtentičnosti. Ly je v tem in nekaterih prejšnjih prizorih uporabil mlade naturščike iz Montfermeila, kar še pripomore k skoraj dokumentarističnemu občutku posameznih sekvenc v filmu – a kamero je postavil k rami policistov. Kadriranje sklepnega prizora pušča odprto vprašanje, ali je v tej novi revoluciji moč v resnici na strani ljudstva: Nesrečniki pod črto najbrž niso poziv k uporu proti nasilju oblasti. So pa razmislek o tem, kako visoka je cena vzdrževanja miru v predmestjih, kjer ima policija ogromno moč ravno zaradi nasilnih razkolov med različnimi skupnostmi.« Ana Jurc, MMC RVT SLO

»Nesrečniki vam bodo vzeli sapo. Prvi igrani celovečerec Ladja Lyja je aktualen, žgoč, eksploziven, a tudi izjemno zgoščen, zato zahteva, da ga razvozlamo. Prva vrlina filma je, da je deskriptiven in pedagoški. Predmestje, kakršno je Montfermeil, je na platnu prvič prikazano na takšen način. Film ne uprizarja konflikta med mladimi in policisti, pač pa analizira predmestje; organizacijo v političnem smislu, ki deluje ne glede na vse. Življenje soseske je odvisno od ravnovesja sil. Tu imamo policijo, ‘župana’ (simulaker župana, ki se ukvarja z dejanskimi posli mesta), vernike ter tiste, ki se lotevajo poslov druge vrste. Povsem odsoten pa je pravi župan – politična moč. Film se dogaja poleti, pri petintridesetih stopinjah (tako kot drugi veliki film o nemirih, Naredi pravo stvar Spika Leeja), odsotna je tudi šola in otroci so na cesti. /…/ Upor mladine prikliče v misli aktualno dogajanje. /…/ Mlade, kot je Greta Thunberg s svojim ‘How dare you?’ (‘Kako si drznete?) /…/ in z očmi, kot da bodo pravkar izstopile iz jamic. Otroci nas gledajo: Kaj ste naredili? Njihov pogled je tako odločen, da nas plaši. In prav je, da nas plaši, saj se sicer nikoli ne bo nič spremenilo.« Stéphane Delorme, Cahiers du Cinéma

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja

Režiser

»Leta 1862 je Victor Hugo svoje Nesrečnike postavil v četrt Montfermeil. In prav tam so se oktobra 2005, po smrti dveh najstnikov, pričeli siloviti družbeni nemiri. Kolikor mi je znano, ni še nihče potegnil vzporednice med Gavrochevo smrtjo na barikadah ulice SaintDenis in mladimi, ki so se leta 2005 spopadli s policijo. Moja zgodba sicer nima nobene zveze s Hugojevim romanom per se. Moj namen ni bil, da bi Nesrečnike priredil današnjemu času, pač pa sem le hotel poiskati vzporednice med liki, prikazati njihove navade, vrednote in vrline /.../ Tako sem se po dogodkih iz leta 2005 odločil, da bom eno leto snemal dogajanje v četrti, v kateri sem odraščal – Montfermeilu. /…/ Vse, kar se zgodi v filmu, na tak ali drugačen način izhaja iz mojega življenja, od začetka do konca. Zato je ta film svojska avtobiografija, a hkrati tudi pričevanje. /…/ Neizpodbitno dejstvo je, da v Montfermeilu, ki je moj dom in kamor je Victor Hugo umestil dogajanje svoje slavne knjige, stoletje kasneje ljudje še vedno živijo v bedi. Prav zaradi tega se mi je zdelo nujno, da povem to zgodbo.«

Ladj Ly se je priseljenskim staršem rodil leta 1980, in sicer v zloglasnem pariškem predmestju Montfermeil. Že pri devetih letih se je dokopal do cenene digitalne kamere in pričel beležiti vse okrog sebe. To izkušnjo je v mladih letih nato nadgradil: nastopati je pričel kot igralec, nato pa se je kot avtor pridružil filmskemu kolektivu Kourtrajmé, ki sta ga ustanovila njegova prijatelja Kim Chapiron in Romain Gavras. Sprva je snemal družbeno angažirane dokumentarce, leta 2017 pa posnel kratkometražec Les Misérables, za katerega je prejel nominacijo za cezarja in nagrado na festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu. Film je doživel silovit odziv, kar je Lyja utrdilo v prepričanju, da mora pripovedovati take zgodbe. In tako je prav izhajajoč neposredno iz nastavkov kratkega filma zasnoval svoj celovečerni prvenec.

Ladj Ly, režiser in scenarist

13., 17., 19. november 2020

ZBOGOM, SIN MOJ (Di jiu tian chang, Kitajska, 2019, barvni, 185 min.)

Režija: Xiaoshuai Wang Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang Fotografija: Hyun Seok Kim Glasba: Dong Yingda Montaža: Lee Chatametikool Igrajo: Wang Jingchun (Liu Yaojun), Yong Mei (Wang Liyun), Qi Xi (Shen Moli), Wang Yuan (Liu Xing), Du Jiang (Shen Hao), Ai Liya (Li Haiyan), Xu Cheng (Shen Yingming), Li Jingjing (Gao Meiyu), Zhao Yanguozhang (Zhang Xinjian) Produkcija: Dongchun Films Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za najboljšega igralca, srebrni medved za najboljšo igralko; Hamilton 2019: nagrada izza kamere za najboljši scenarij; Minska 2019: nagrada za najboljšo filmsko fotografijo; Urugvaj 2019: nagrada občinstva za najboljši film, posebna nagrada žirije za najboljši film; Faro 2020: zlati krap za najboljšo igralsko zasedbo Odziv občinstva: naklonjen, občasno celo ganjen Odziv kritike: pretežno pozitiven do navdušen Distribucija: FIVIA – Vojnik

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti V 90-ih letih prejšnjega stoletja smo tudi pri nas pričeli intenzivneje odkrivati kitajsko kinematografijo. Sprva preko del režiserjev t. i. pete generacije, velikih mojstrov sodobnega kitajskega filma, kot so bili Chen Kaige, Zhang Yimou ter Tian Zhuangzhuang. Čeprav je bil veliki projekt “modernizacije” Kitajske, ki ga je promoviral Deng Xiaoping (tisti, ki je v komunistično državo “spustil” kapitalizem), že v polnem teku, pa te nove, “moderne” Kitajske še nismo poznali. Filmi omenjenih režiserjev, s katerimi so osvajali mednarodne festivale, kot na primer Kaigejeva Rumena prst in Zbogom, moja konkubina, Yimoujevo Rdeče klasje in Dvigni rdečo svetilko ter Zhuangzhuangov Modri zmaj, so namreč skoraj praviloma obravnavali ali pretekla obdobja ali pa razmere v ruralnih predelih Kitajske. Tako smo šele preko filmov režiserjev t. i. šeste generacije, v prvi vrsti Jia Zhangkeja in Zhanga Minga, še bolj pa nato režiserjev “digitalne generacije” (dgeneracija), ki se je vrnila k načelom neorealizma in filma resnice (cinéma vérité), dobili vpogled v

popolnoma drugačno, hipermoderno urbano okolje kitajskih velemest. Xiaoshuai v svojem pristopu združi načela obeh generacij in kot eden prvih kritično razmišlja o politiki enega otroka. Zgodba Nedolžna otroška igra ob vodnem zajetju se konča tragično in nad nekoč srečno družino leže senca trpke bolečine. V želji, da bi pozabila tragedijo, se Yaoyun in Liyun preselita v mesto in posvojita malega fantka, ki pa ne more povsem zapolniti nastale praznine. Ko se fant v najstniških letih uporniško odloči oditi od doma, se skleneta ostarela zakonca vrniti v rodni kraj, ki po toliko letih kaže povsem drugačen obraz. Njuna vrnitev sproži val spominov, vse od proletarske zanesenosti in mladostnih političnih idealov, zaradi katerih sta se bila pripravljena – ali prisiljena? – odreči še nespočetim otrokom, prek obljub cvetočega kapitalizma do pomirjujoče sprave s preteklostjo, temelječe na odpuščanju in brezpogojni ljubezni.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Film Zbogom, sin moj, je ambiciozen poskus režiserja Wanga Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. /.../ Osnovni ton filma Zbogom, sin moj, je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Dengom Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito. Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov.« Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – RA SLO

»Zbogom, sin moj, v treh desetletjih, ki jih preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih sprememb in vpliv politike enega otroka na življenje povprečne kitajske delavske družine. S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije Domovina, režiser namerava analizirati spremembe, ki so najbolj zaznamovale življenja Kitajcev v zadnjih 50 letih. Wang s skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga koščke in postopoma odkriva pomembne detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini nikoli ne vleče. Nelinearna naracija prinese dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so ovite usode nekaterih akterjev, pomemben delež pa k vsesplošnemu dobremu vtisu prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh pomembnejših članov igralskega ansambla. Zbogom, sin moj, je film, s katerim Wangu uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta, povezati vsakdan malega človeka s sporno državno politiko in v ta kontekst subtilno postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah najbolj trpeli.« blog Filmski kotiček

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Leta 2011 smo izvedeli, da se je vlada odločila za ukinitev politike enega otroka. /…/ Ta je negativno zaznamovala številne generacije staršev in otrok, a o tem se preprosto ni govorilo. Tako me je novica pozitivno presenetila in v meni nemudoma porodila idejo za nov film. /…/ S filmom Zbogom, sin moj, sem hotel spregovoriti o njenih posledicah, o bremenu, ki ga je naložila družinam, predvsem staršem. Številne med njimi je namreč pri vzgoji otrok in skrbi zanje vodila le ena misel – kaj če ga doleti kaj hudega, celo tisto najhujše? In ker se o tem ni smelo javno govoriti, se je teža teh misli nesluteno stopnjevala. Za celotno družbo so bile posledice globoke in dolgoročne. Danes se zgodba ponavlja, le da v središču niso več otroci, temveč želja po materialnem bogastvu.«

Wang Xiaoshuai se je rodil leta 1966 v Šanghaju na Kitajskem. V mladih letih se je sprva navduševal na slikarstvom, po prihodu v Peking pa se je lotil študija filma. Na pekinški filmski akademiji je študiral v letniku z nekaterimi najvidnejšimi predstavniki t. i. šeste generacije kitajskih režiserjev (Tian Zhuangzhuang, Zhang Yuan), a slogovno je že stopal proti naslednji, digitalni generaciji. Mednarodno javnost je nase opozoril že s svojima prvima celovečercema, filmoma Dnevi (Dongchun de rizi, 1993) in Zamrznjen (Jidu hanleng, 1996). Oba sta nastala mimo uradnih institucij, kot eni prvih resnično neodvisnih produkcij, umeščena pa sta bila v urbano okolje pekinške umetniške scene. Tujina ga je kmalu prepoznala kot enega najbolj svežih in izvirnih glasov nove generacije kitajskih režiserjev, medtem ko so ga domače oblasti srdito napadle in mu tako kot še šesterici njegovih kolegov prepovedale nadaljnje snemanje. K filmu se je lahko vrnil šele po nekaj letih “prevzgoje”, ki pa na njegovem ustvarjanju pustila globoko sled. Na mednarodno prizorišče se je tako vrnil šele leta 2001, ko je s filmom Pekinško kolo (Shiqi sui de dan che) v Berlinu osvojil veliko nagrado žirije. Od takrat dalje zopet ustvarja v polnem zagonu in s svojimi deli osvaja festivalske nagrade: Šanghajske sanje (Quing hong, 2005) so mu v Cannesu prinesle veliko nagrado žirije, Verjamemo v ljubezen (Zuo you, 2008) v Berlinu srebrnega medveda za scenarij, 11 rož (Wo shiyi, 2011) pa glavno nagrado v Pusanu. Zbogom, sin moj, je njegov dvanajsti celovečerni film.

Wang Xiaoshuai, režiser in soscenarist

20., 24., 26. november 2020

ČAS DEKLIŠTVA (Little Women, ZDA, 2019, barvni, 135 min.)

Režija: Greta Gerwig Scenarij: Greta Gerwig (po literarni predlogi Louise May Alcott) Fotografija: Yorick Le Saux Glasba: Alexandre Desplat Montaža: Nick Houy Igrajo: Saoirse Ronan (Jo March), Emma Watson (Meg March), Florence Pugh (Amy March), Eliza Scanlen (Beth March), Laura Dern (Marmee March), Timothée Chalamet (Laurie), Tracy Letts (Mr. Dashwood), Bob Odenkirk (oče March), James Norton (John Brook), Louis Garrel (Friedrich Bhaer), Meryl Streep (teta March) Produkcija: Columbia Pictures, Regency Enterprises, Pascal Pictures, Sony Pictures Entertainment (ZDA) Festivali, nagrade: nagrade oskar 2020: oskar za najboljšo kostumografijo; nagrade BAFTA 2020: najboljša kostumografija; Faro 2020: zlati krap (mednarodni) za najboljšo igralsko zasedbo; ter preko 70 nagrad različnih kritiških združenj anglosaškega sveta Odziv občinstva: izrazito naklonjen Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti, a z občasnimi odmiki k nenavdušenju Distribucija: Con film 28

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Čas deklištva je delno avtobiografski roman ameriške pisateljice Louise May Alcott (1832–1888), ki je bil prvič izdan leta 1868 (I. del, II. del je sledil takoj naslednje leto) in je nemudoma postal velika komercialna in kritiška uspešnica. Zgodba o štirih sestrah, ki se pogumno zoperstavijo rigidnim družbenim normam svojega časa in so odločene živeti po lastnih načelih, je vznemirila številne, in tako ne preseneča, da je samo na polju avdiovizualne produkcije (filmske in televizijske) botrovala kar 13 priredbam – 7 filmskim in 6 televizijskim! Prvi dve filmski sta bili še iz časa nemega filma – verzija Alexandra Butlerja iz leta 1917 velja za izgubljeno, leta 1918 pa je svojo posnel še Harley Knoles. Zgodovinsko relevantna je prva zvočna verzija, ki jo je leta 1933 posnel slavni George Cukor, v njej pa je v vlogi Jo nastopila Katharine Hepburn in navdušila vse. Pomembna je tudi prva barvna priredba, delo Mervyna LeRoyja iz leta 1949, v kateri nastopita Janet Leigh in Elizabeth Taylor. S svojo igralsko zasedbo je navdušila tudi verzija Gillian Armstrong iz leta 1994, saj so v filmu nastopile nekatere

izmed najsijajnejših igralk svoje generacije: od Winone Ryder in Kirsten Dunst pa do Claire Danes in Susan Saradon (družbo pa jim je delal Christian Bale). Leta 2018 se je v počastitev 150. obletnice prve izdaje romana pojavila ne najbolj posrečena verzija v režiji Clare Niederpruem. Kljub množici priredb je Greti Gerwig vseeno uspelo ponuditi nekaj novega in drugačnega, kar nenazadnje potrjujejo tudi besede njene kolegice, Gillian Armstrong: »Zelo drugačen film! Drzna nova zgradba. Fantastična igralska zasedba.« Zgodba Sestre March – samosvoja in ambiciozna Jo, tiha in krhka Beth, elegantna in ljubezniva Meg ter razvajena Amy – odraščajo z ljubečo materjo Marmee v času po ameriški državljanski vojni. Dekleta dneve preživljajo med improviziranimi gledališkimi predstavami, sestrskimi prepiri ter druženjem s čednim in premožnim mladeničem s sosednjega posestva. Iščejo različne poti v samostojno življenje, hkrati pa se vsaka po svoje sooča tudi z vprašanjem, kaj odraščanje pomeni za žensko.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Film prežema toplina, ki se razliva tudi po njegovi vizualni podobi, hkrati pa zagrize v resnejše teme. Ni skrivnost, da je avtorica romana Louisa May Alcott svoje delo zgradila na avtobiografskih temeljih in da je lik Jo urezan po njeni podobi. Greta Gerwig je v film vnesla še več resničnosti in filmsko Jo še bolj približala realni May Alcott. Greta Gerwig pravzaprav vseskozi ostaja presenetljivo zvesta izvirniku, a tu in tam nekoliko po svoje zasuka perspektivo, da skoznjo prezrcali svoj osebni pogled na teme, ki jih tekst odpira. V besedilu prepozna in v ospredje potisne točke, ki nagovarjajo naš čas: kako skelijo razlike med ekstremno bogatimi in ekstremno revnimi, kako pomembno si je v življenju nadeti kožo, v kateri se počutiš izpolnjenega (pa naj bo to poroka in materinstvo ali kariera), kako zahteve trga vplivajo na umetniški credo in kako krmariti med lastno umetniško vizijo in tržno uspešnostjo. Film odpira mnoga vprašanja, ki se vrtijo okrog tematik ženske ustvarjalnosti, ekonomskega položaja ter razpetosti med ambicije in družinsko življenje, obenem pa niti za trenutek ne zaide v lažni solzavi feminizem. Duh ženske moči, kreativnosti in radoživosti preprosto spontano puhti iz njega. Čas deklištva v svoji zadnji inkarnaciji je, skratka, zares dobro naštudiran in domišljen film, zvest izvirniku in oseben hkrati, obenem pa se gleda tako lahkotno, da ga preprosto moraš imeti rad.« Špela Barlič, Dnevnik

»“Revolucijo” v filmu, ki ostaja zgodovinska drama z vsemi (pastelnimi) scenskimi in kostumskimi značilnostmi 19. stoletja, poskuša Greta Gerwig izpeljati na ravni tematskega fokusa, ki ga odvrne od družinskih vrednot in svetovljanstva, ki naj bi bilo neodvisno od premoženja, tako da kot osrednjo temo poudari finančno neodvisnost žensk kot pogoj za svobodo. “Vi se tudi nikoli niste poročili,” reče Jo in od stare tete March, ki jo navdihujoče igra Meryl Streep, dobi v odgovor: “Samo zato, ker sem bogata.” Svojo idejo režiserka nadalje razvija tako, da iz kopice likov izpostavi sestri Jo in Amy (Florence Pugh) ter njuno rivalstvo za pozornost sosedovega Laurieja (igra ga vzhajajoča ameriška zvezda Timothée Chalamet). Tudi tu izbira monologov poudari, da se sestri zavedata cene, ki jo morajo ženske plačati za svoje odločitve. Amy je prepričana, da lahko vplivamo na to, koga ljubimo, in zabrusi Laurieju, naj se neha slepiti z romantiko, saj zakon ni nič drugega kot ekonomska ponudba. Greta Gerwig poudari svojo poanto tudi s poklicno izbiro protagonistk, ki sta umetnici – pisateljica in slikarka. Tako nakaže dihotomijo med preteklostjo in sedanjostjo. Če je namreč v 19. stoletju odločitev za umetniški poklic oziroma hobi pomenila svetovljanskost in svobodomiselnost ženskega bitja, je to danes predvsem zavestna odločitev za ekonomsko nestabilnost.« Tina Lesničar, Delo

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorice

Režiserka

»Američani imamo dve veliki knjigi; to sta Čas deklištva in Moby Dick. In ni me zanimalo, da bi prirejala Mobyja Dicka. /…/ S tem romanom sem zrasla – tako kot mnogi drugi. Sestre March so bile moje sestre. Njihove pustolovščine so bile pustolovščine moje družine. Če odraščaš ob takšni knjigi, postane del tvojega notranjega življenja. Vedno sem sanjala, da bi po njej posnela film. /…/ Gre za zelo aktualno, sodobno in pomembno zgodbo o štirih ambicioznih dekletih, ki hočejo mnogo več, kot jim lahko da svet tistega časa. /…/ Med drugim govori o denarju; o ženskah in denarju; o ženskah in umetnosti in denarju – o tem, kako se ukvarjati z umetnostjo, če nimaš denarja. /…/ Hoteli smo, da bi film deloval klasično in hkrati sveže. Želeli smo si, da bi dajal vtis lahkotnosti. In čeprav se dogaja v devetnajstem stoletju, nikakor nismo hoteli, da bi deloval kot nekaj iz preteklosti.«

Greta Gerwig se je rodila leta 1983 v Sacramentu, Kalifornija. Končala je študij angleščine in filozofije, nato pa se je hitro uveljavila kot ena najbolj prepoznavnih igralk sodobnega ameriškega neodvisnega filma. Skupaj z Joejem Swanbergom je leta 2008 napisala in režirala romantično dramo Nights and Weekends ter v njej tudi nastopila. Prvi kritiški uspeh ji je prinesla vloga Florence v romantični komediji Greenberg (2010), igralkinem prvem sodelovanju z režiserjem Noahom Baumbachom. Dve leti kasneje je nastopila v naslovni vlogi Baumbachove indie uspešnice Frances Ha (2012), za katero je skupaj z režiserjem podpisala tudi scenarij, vloga pa ji je prinesla nominacijo za zlati globus. Skupaj sta nato spisala še scenarij za komedijo Mistress America (2015), ki je ob premieri na festivalu Sundance požela navdušen odziv kritike. Nastopila je tudi v filmih Rimu z ljubeznijo (To Rome with Love, 2012) Woodyja Allena, Maggie ima načrt (Maggie’s Plan, 2015) Rebecce Miller, WienerDog (2016) Todda Solondza, Jackie (2016) Pabla Larraína in Ženske 20. stoletja (2016) Mika Millsa, za nastop v katerem je prejela številna priznanja. Igra ji kmalu ni bila več dovolj, in tako se je lotila prvega samostojnega avtorskega projekta: njen prvenec Lady Bird (2017) je bil deležen navdušenega sprejema tako pri kritiki kot tudi pri najširšem občinstvu, zanj pa je prejela tudi nepregledno število priznanj in nagrad. Čas deklištva je njen drugi celovečerni avtorski projekt.

Greta Gerwig, režiserka in scenaristka

27. november, 1. in 3. december 2020

POSEBNI

(Hors normes, Francija, Belgija, 2019, barvni, 114 min.)

Režija: Olivier Nakache, Éric Toledano Scenarij: Olivier Nakache, Éric Toledano Fotografija: Antoine Sanier Glasba: Grandbrothers Montaža: Dorian Rigal-Ansous Igrajo: Vincent Cassel (Bruno Haroche), Reda Kateb (Malik), Hélène Vincent (Hélène, Josephova mama), Bryan Mialoundama (Dylan), Alban Ivanov (Menahem), Benjamin Lesieur (Joseph) Produkcija: Quad Productions, Ten Films (Belgija), TF1 Films Production, Gaumont (Francija) Festivali, nagrade: San Sebastian 2019: nagrada občinstva za najboljši film; Hamburg 2019 Odziv občinstva: izrazito navdušen Odziv kritike: pretežno pozitiven, a brez omembe presežkov Distribucija: FIVIA – Vojnik

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Zgodovina filma ni prav bogato založena z deli, pod katera bi se enakovredno podpisala dva režiserja. Najprej velja seveda odmisliti tiste primere Hollywoodskih projektov, kjer studijski šefi niso bili zadovoljni z delom določenega režiserja in so bolj ali manj odkrito pripeljali zamenjavo, ki je film dokončala, zgolj popravila ali celo povsem na novo posnela. Pravih ustvarjalnih parov med režiserji res ni prav veliko in pogosto imamo opraviti z bratskimi, sestrskimi ali zakonskimi dvojci. Najbolj znana med brati sta gotovo brata Dardenne na eni strani in na drugi brata Coen, ki pa si vsaj formalno razdelita vloge (enemu režija, drugemu izvršna produkcija, medtem ko je scenarij delo obeh). No, med brati, ki sta nato postala sestri, velja seveda omeniti še dvojec Wachowski, med zakonci pa recimo Jean-Marie Strauba in Danièle Huillet. Ko odmislimo vse sorodstveno ali ljubezensko povezane dvojce, pa lahko resnično uspešne in prepoznavne ustvarjalne pare preštejemo skoraj na prste ene roke. Med temi posebno mesto zavzemata prav Olivier Nakache in Éric Toledano, prijatelja iz otroštva, ki skupaj vztrajata od njunih prvih korakov v svetu filma. Omar Sy, igralec, ki pogosto sodeluje z

njima, ju je opisal takole: »Sam ju dojemam kot zmaja z dvema glavama. V zasebnem življenju sta nadvse različni osebi, vsak od njiju ima zelo samosvoj značaj. Toda ko se lotita dela, nenadoma postaneta eno. Njuni osebnosti se skozi delo uravnotežita, no, še bolj očitno pa plodno dopolnjujeta.« Zgodba Bruno in Malik sta prijatelja. Oba sta se v nekem trenutku svojega življenja odločila, da bosta ustanovila neprofitno organizacijo, pravzaprav društvo, ki bo usmerjeno k zagotavljanju pomoči tistim otrokom in mladostnikom, ki se jih zaradi različnih razlogov vsi ostali otepajo. Nekega poletja oba kot svetovalca pristaneta v enem izmed poletnih kampov za otroke s posebnimi potrebami. Oba sta izrazito nezadovoljna s stanjem na tem področju in uradnimi smernicami. Prav tako oba iskreno verjameta v moč solidarnosti. Zato se odločita, da bosta s pomočjo uveljavljene neprofitne organizacije s tega področja zasnovala drugačen, alternativen program za delo s to skupino otrok, ki jim uradniki pravijo “ekstremni primeri”, kar pravzaprav pomeni le to, da so nad njimi prav vsi obupali in da se jih vsi

FILMSKO GLEDALIŠČE otepajo. Sama sta rešitev našla v spoznanju, da tisti, ki se znajde v življenjski stiski, lahko še najbolj razume osebo v podobnem položaju. Tako sta združila dejavnosti svojih društev, prvega za pomoč avtističnim otrokom in drugega za pomoč otrokom iz revnih družin, ter zasnovala skupen program za usposabljanje mladih skrbnikov, ki prihajajo iz socialno degradiranih in marginaliziranih območij, za delo z avtističnimi otroki. Izkaže se, da sta zadela v polno. A takrat se njune težave šele zares začnejo – njune nekonvencionalne metode v njuno društvo prikličejo različne vladne inšpekcije, ki se zdijo že vnaprej odločene, da pri vsem skupaj nekaj ne štima. Komentar »Film Posebni temelji na resnični zgodbi Stéphana Benhamouja in Daouda Tatouja (slednji je pri filmu sodeloval tudi kot svetovalec), ki sta se kot mlada svetovalca srečala na poletnem kampu za otroke s posebnimi potrebami. Film nas očara predvsem s svojo izjemno igralsko zasedbo, sestavljeno skoraj izključno iz naturščikov. Enega najbolj ganljivih likov, Josepha, je tako upodobil mlad avtist Benjamin Lesieur. Avtorja sta med intervjuji večkrat poudarila, kako je bila za te otroke izkušnja sodelovanja pri filmu po svoje terapevtska, saj je prav Benjamin tekom filma pregnal enega svojih velikih strahov – nošnjo pasu za hlače. Omeniti velja tudi, da je lik enega najbolj prizadetih otrok, Valentina, prav tako odigral neprofesionalni igralec, Marco Locatelli. Kot je sam poudaril, so mu pri oblikovanju lika v veliki meri pripomogle osebne izkušnje, saj ima brata s hujšo obliko avtizma. Tako kot pri enem izmed njunih predhodnih filmov, presenetljivi uspešnici Prijatelja, se gledalec tudi tokrat počuti malce krivega, da se pri ogledu te po svoje malce tragične zgodbe tako zelo zabava. A režiserja svojo zgodbo pripovedujeta resnično učinkovito, brez moraliziranja, zaradi česar gledalcem res ne preostane drugega, kakor da odpremo svoje srce in se v družbi teh sijajnih otrok z njimi veselimo.«

»Rekli bi lahko, da so Posebni prav posebna vrsta filma, delo, ki črpa iz resničnosti, iz vsakdanjih izkušenj posameznikov, pri tem pa ga vodi njihovo toplo in veliko srce. Pogumno se loti teme, ki se ji drugi najpogosteje izognejo, pri tem pa občinstvo obdarujejo tako s sproščenostjo in divjim smehom kot tudi z milino in toplino. Čudovita, globoko človeška filmska izkušnja.«

Heidi Ellison, Paris Update

Fionnuala Halligan, Screen International

»Fascinantno filmsko delo, pri katerem je na vsakem koraku zaznati, da ga je ustvarjala ekipa ljudi, ki so s problemi, ki jih predstavljajo in obravnavajo, osebno povezani ali pa neposredno seznanjeni z izkušnjo avtizma. Pripoved se pred nami odvija z osupljivo lahkoto, hkrati pa je v skoraj vsaki podobi zaznati silno srčnost, ki je bila vložena v delo. Kot gledalec imaš tako vseskozi občutek, da te film srka vase in te spodbuja k izmenjavi pisane palete čustev.« Kaleem Aftab, Cineuropa

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja »Najini filmi vedno govorijo o neobičajnih srečanjih. Pričujoči pa ima prav posebno razsežnost: kako ljudje, ki komunicirajo malo ali pa sploh nič in veljajo za ‘nenormalne’, uspejo pripraviti tako imenovane ‘normalne’, da spet začnejo komunicirati.« Éric Toledano, sorežiser in soscenarist Režiserja Éric Toledano se je rodil leta 1971 v Parizu, medtem ko se je Olivier Nakache rodil dve leti kasneje, leta 1973, v malem kraju Suresnes v departmaju Hauts-de-Seine. Prijatelja iz otroštva sta neločljiva tudi na njuni filmski poti. Ta se začne leta 1995, ko skupaj spišeta scenarij in nato posnameta kratki film Noč in dan (Le jour et la nuit). Širše občinstvo in kritike nase opozorita s svojim naslednjim projektom, kratkometražcem Čeveljci (Les petits souliers) iz leta 1999, ki obrede nekatere pomembne festivale in prejme prva priznanja. Sledi še en kratkometražni projekt, Ti srečni dnevi (Ces jours heureux, 2002), ki ga čez štiri leta razvijeta v celovečerni film Naši srečni dnevi (Nos jours heureux, 2006) in si z njim pridobita status najbolj

izvirnih in svežih francoskih ustvarjalcev filmske komedije. Sledi družinska komedija Tako bližnji (Tellement proches), za njo pa filmsko delo, ki ju lansira med največje zvezde sodobnega francoskega filma – Prijatelja (Intouchables, 2011). Film je na nepreglednem številu festivalov na vseh koncih sveta deležen številnih nagrad in priznanj, v domovini pa postane celo drugi komercialno najuspešnejši film v zgodovini in s tem prehiti celo mnoge hollywoodske uspešnice, na primer Titanik. To delo zaznamuje tudi njun tematski obrat k temam, ki obravnavajo osebe, ki so bile tako ali drugače izključene iz družbe ali vsaj potisnjene na njen rob. Tako so se njuno naslednje celovečerno delo, Samba (2014), posveča problematiki ljudi, ki v državi živijo brez uradnih dokumentov, t. i. sans papiers. Nadaljujeta s filmom Neločljiva (Inseparables, 2016), ki obravnava življenje ljudi, prikovanih na voziček, nato pa kot soscenarista sodelujeta pri hollywoodski priredbi njunih prijateljev, filmu Prijatelja za vedno (The Upside, 2017), ki ga zrežira Neil Burger. Posebni (Hors norms, 2019) je njun zadnji skupni projekt in novo delo na temo družbeno marginaliziranih posameznikov.

4., 8., 10. december 2020

PREKLA (Dilda, Rusija, 2019, barvni, 137 min.)

Režija: Kantemir Balagov Scenarij: Aleksander Terehov Fotografija: Ksenija Sereda Glasba: Jevgenij Galperin Montaža: Igor Litoninskiy Igrajo: Viktoria Mirošnicenko (Ija), Vasilisa Pereljgina (Maša), Andrej Bikov (Nikolaj Ivanovic), Igor Širokov (Saša), Konstantin Balakirev (Stepan), Ksenia Kutepova (Saševa mama), Timofej Glazkov (Paška) Produkcija: AR Content, Non-Stop Productions Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada sekcije Un certain regard za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI; Liffe 2019: nagrada vodomec za najboljši film sekcije Perspektive; Lizbona 2019: posebna nagrada žirije za umetniški prispevek; London 2019: nagrada žirije za najboljši celovečerni film; Montreal 2019: nagrada za najboljši film; Torino 2019: nagrada mesta Torino za najboljšo igralko, nagrada šole Holden – posebna omemba; Viennale 2019: nagrada žirije bralcev časopisa Der Standard; in številne druge Odziv občinstva: presenečeno naklonjen Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje Distribucija: FIVIA – Vojnik 36

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Balagov je že zelo zgodaj pokazal, da k filmu pristopa s svežim, drugačnim pogledom. Nenazadnje je bil prav to tudi razlog, da se je veliki ruski cineast, Aleksander Sokurov, tako zavzel zanj. Že ob njunem prvem srečanju, kot je Balagov zamudil vse roke za prijavo v delavnico, ki jo je vodil Sokurov, pa tudi kasneje, po izkušnji, ki je Balagovu spremenila življenje, kot pogosto omenja v pogovorih z novinarji. Po delavnici se je namreč odločil, da bi rad nadaljeval s študijem filma. Ker pa je bil takrat že v 3. letniku, se je moral zanj zavzeti Sokurov in mu s svojim vplivom omogočiti, da so mu dovolili menjavo študija. Balagov je že s prvencem pokazal, da je vreden učiteljevega zaupanja. Prekla pa je nov dokaz. Balagov nam vojno in njene posledice pokaže iz perspektive, ki je nismo vajeni: ženske. Iskreno sicer priznava, da je navdih dobil v knjigi Vojna nima ženskega obraza, ki jo je napisala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksejevič. Pa vendar je njegov pogled tako izviren in svež, da osuplja vse, ki se z njim srečajo.

1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je na fronti potihnil odmev še zadnjega izstreljenega naboja, s tem pa se je končalo eno najhujših obleganj v zgodovini, se tragedija, bitka življenja in smrti, nadaljuje med ruševinami uničenega mesta. Od grozot vojne že skoraj povsem otopeli ljudje se prično vračati v objem izgubljenega vsakdana. Ija, ki si je zaradi svoje visoke in suhe postave prislužila vzdevek Prekla, je med boji utrpela hud pretres možganov. Z bojišča so jo še pred zaključki bojev poslali domov, kjer je takoj pričela delati kot sestra v vojaški bolnišnici. Tudi Maša, njena najboljša prijateljica, se je ravnokar vrnila z bojišča. Še vedno prežeti s travmami bojev, a tudi s srcema, polnima sočutja in topline, se lotita svojega dela in poskušata tu, med razvalinami njunega sveta, na novo zgraditi svoje življenje.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Odlična zgodba in režija (Balagov se je šolal pod mentorstvom Aleksandra Sokurva, star pa je komaj 28 let) pa nista edini odliki te mojstrovine. Zaznamuje jo tudi fotografija Ksenije Serede, ki navdihuje prizore revščine in uničenja z nenavadno toplino, varnostjo in domačnostjo. Močan motiv je zelena barva, ki se pretaka z zidov na obleke in tudi na ustnice protagonistk. Je obljuba lepše prihodnosti, ko se bo končno stalil led. Film je prežet s takšnimi podrobnostmi, skritimi sporočili, ki poudarjajo poglobljenost in utrjujejo prepričljivost pripovedi in s tem same filmske izkušnje. Prizori so estetski presežki, spominjajo na kompozicije klasičnega slikarstva, zaradi česar težko umaknemo pogled s platna. Čeprav je film kar dolg (137 minut) in ne prizanaša gledalcu, se nikoli ne vleče. Zgodba in dinamika sta tako nepredvidljivi, da smo ves čas na robu sedeža in povsem predani kaotičnemu svetu, v katerega nas s prepričljivo igro zapeljejo igralci /.../ Prekla je film, ki je prišel, da bi ostal. To postane gledalcu jasno že po nekaj minutah, ko nas ujame kaotičnost obupa, norosti, žalosti, brezizhodnosti. Leningrad je bil še dolgo po vojni bojno polje, na katerem so se ljudje spopadali s posledicami grozot, ki so jim bili priča, nekateri z otopelostjo, drugi

s humorjem, neredki s skokom pod tramvaj. Gre za intimen pogled v uničena življenja, ko se samoohranitveni krč začne sproščati in se ponovno poskušajo preplesti niti človeškosti. Ogled Prekle bo spremenil naše doživljanje vojnih filmov, predvsem ameriških produkcij, ki so v primerjavi z mojstrovino Balagova malone smešne.« Andrej Predin, Delo »Balagov vojno prikaže z dvojno drugačne perspektive, kot smo je vajeni – s perspektive intimnega in ženskega gledišča. Tako izriše kompleksno sliko vojnega opustošenja, ne da bi se sploh približal bojišču. K zgodovinski temi pristopi na izrazito sodoben način, poigrava pa se tudi z barvnim simbolizmom – slika temelji na kontrastu rdeče in zelene, za kateri se zdi, da simbolizirata boj med bližino smrti in željo po življenju. Tako sicer naturalistični film dobi blago nadrealistično, hipnotično kvaliteto, s katero gledalca povsem posrka v sporočilo o tem, kako vojna za tiste, ki so jo doživeli, traja vse do njihove smrti. Pretresljiva pripoved je odličen drugi film režiserja, ki se je že s prvencem Bližina zapisal med velike upe ruske kinematografije.« Špela Barlič, Dnevnik

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja

Režiser

»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje. Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne?«

Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza, v zadnjem letu obstoja nekdanje Sovjetske zveze. Čeprav je že kot mladenič zelo rad gledal filme in je s prijatelji celo pričel naključno snemati – skupaj so pripravili niz kratkih, desetminutnih epizod, ki so jih objavili na spletu –, pa nikoli ni resno razmišljal o študiju filma. A nato je nekega leta v njegovo mesto prispel Aleksander Sokurov, da bi tam vodil delavnico. Balagov se je nanjo prijavil in ta izkušnja je preusmerila tok njegovega življenja. Omogočili so mu menjavo študija, sam pa je pričel takoj resno delati in že kmalu so njegova kratka dela obiskala mednarodne festivale ter opozorila na nov glas iz ruske kinematografije. Za svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) se je Balagov znova obrnil na Sokurova in ga nato pod njegovim mentorstvom tudi posnel. Zanj je na festivalu v Cannesu, v sekciji Posebni pogled, prejel nagrado FIPRESCI. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.

Kantemir Balagov, režiser

11., 15., 17. december 2020

PROXIMA (Proxima, Francija, Nemčija, 2019, barvni, 107 min.)

Režija: Alice Winocour Scenarij: Alice Winocour, Jean-Stéphane Bron Fotografija: Georges Lechaptois Glasba: Ryuichi Sakamoto Montaža: Julien Lacheray Igrajo: Eva Green (Sarah Loreau), Matt Dillon (Mike Shannon), Lars Eidinger (Thomas Akerman), Sandra Hüller (Wendy Hauer), Nancy Tate (Naomi Shannon), Grégoire Colin (Sarin zdravnik), Anna Sherbinina (ruska novinarka), Vitaly Jay (član Zvezdnega mesta) Produkcija: Dharamsala, Darius Films, Pathé, France 3 Cinéma (Francija), Pandora Films (Nemčija) Festivali, nagrade: San Sebastian 2019: posebna nagrada žirije za režijo, posebna omemba žirije za režijo, nagrada SIGNIS – posebna omemba; Toronto 2019: nagrada platforma – častna omemba Odziv občinstva: zadržan do naklonjen Odziv kritike: pretežno naklonjen, a brez omembe presežkov Distribucija: FIVIA – Vojnik 40

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti V zadnjih nekaj letih se je pojavilo presenetljivo veliko del, umeščenih v bolj ali manj oddaljena vesoljska prostranstva, ki so vodenje pripovedi zaupala ženskemu liku. Videti je bilo, kot da bi hotel Hollywood samega sebe proglasiti za avantgardo v boju za enakopravnejšo zastopanost spolov ne samo v kontekstu filmske industrije, pač pa kar celotne zahodne družbe in kulture. Dekleta so se nenadoma znašla v vlogah, ki so bile običajno namenjene testosteronskim samcem, pa naj je šlo za bolj avtorsko zastavljene projekte, kakršna sta bila na primer Gravitacija (Gravity, 2013) Alfonsa Cuaróna in Prihod (Arrival, 2016) Denisa Villeneuva, ali pa za klasične, visokoproračunske spektakle, kot so zadnja trilogija Vojne zvezd (Star Wars VIIIX, 2015–2019), Čudežna ženska (Wonder Woman, 2017) in Stotnica Marvel (Captain Marvel, 2019). A čeprav gre za trend, ki ga je vsekakor vredno podpreti, je vendarle treba opozoriti, da je Hollywood s temi deli le zrcalil spremembe, ki so bile v družbi že udejanjene. Kar pa seveda ne pomeni, da v svoji zgodovini tudi na tem področju ni premogel vizionarjev, avtorjev, ki so že desetletja prej menili, da je

tudi v vesolju ne le več kot dovolj prostora tudi za ženske like, pač pa celo, da ti lahko vanj prinesejo veliko več topline in svetlobe kot moški sami. Na primer Ridley Scott z likom poročnice Ripley iz Osmega potnika (Alien, 1979) ali pa Zemeckis z likom znanstvenice Ellie Arroway iz filma Stik (Contact, 1997). In prav k tovrstnim delom lahko prištejemo tudi Proximo Alice Winocour, saj preko lika Sarah Loreau načne teme, ki se jih tovrstna dela še niso lotila. Zgodba Sarah Loreau je francoska astronavtka pri Evropski vesoljski agenciji, ki ima svoj sedež v Kölnu, ter hkrati mati samohranilka osemletni deklici po imenu Stelle. Pri svojem delu je nadvse uspešna in cenjena. Nič manj uspešna ni tudi v vlogi mame, saj imata s Stelle čudovit, z medsebojnim zaupanjem prežet odnos. Vseeno pa se Sarah ne more povsem znebiti občutka krivde, saj se ji zdi, da se hčerki vendarle ne posveča dovolj. Ujeta med popolno predanostjo in strastjo do dela, ki ga opravlja, ter neizmerno ljubeznijo do svoje hčere se Sarah nenadoma znajde v položaju, ko se zdi, da mora sprejeti

FILMSKO GLEDALIŠČE nemogočo odločitev. Kot eno najsijajnejših in najbolj prodornih kandidatk, vključenih v projekt Agencije, jo izberejo v ekipo, ki se bo podala na enoletno misijo v vesolje. Sarah je edina ženska med člani misije Proxima. Če želi uresničiti svoje sanje ter hkrati pomesti z vsemi predsodki, ki zadevajo njen spol in tovrstne vesoljske misije, mora uspešno opraviti zahtevno in obsežno urjenje. A kaj bo to pomenilo za njen odnos s Stello? Čeprav bo v tem obdobju skrb zanjo prevzel Stellin oče, ugleden znanstvenik, Sarah še zdaleč ni pomirjena. Se je pravilno odločila? Bi se res morala odreči vsem poklicnim ambicijam? Ali pa je vendarle možno biti poklicno uspešna in hkrati dobra mama? Komentar »Winocour, ki se je spomnimo tudi kot soscenaristke večkrat nagrajenega Mustanga (2015), v svojem tretjem režijskem projektu prek portreta nekonvencionalnega življenja načenja univerzalno temo izzivov sočasnega posvečanja materinstvu in poklicnim dosežkom; pri tem se giblje v prehodnem območju med refleksijo in aktivizmom. /.../ Proxima postavlja Sarah v stanje nerazrešljive razklanosti: čeprav je v vsakem prizoru stoodstotno osredotočena, predana bodisi znanosti ali pa hčerki, dvojnosti v jedru svojega življenja ne more preseči. Ponotranjeni kapitalistični ideali “uresničevanja sanj” in “predanosti življenjski strasti” se na protagonistkinih plečih spreminjajo v sizifovsko breme. A Wincour kljub temu jasno poudari, da trpljenje ni samo sebi namen. Cilj je vreden truda. Psihična in telesna kalvarija bosta Sarah spremenili v zvezdo – tako v prenesenem pomenu (njeno podobo v trgovini prodajajo na magnetkih) kot v dobesednem (čisto na koncu smo priča njeni izstrelitvi v nebo). Scenarij, ki ne pristaja na črno-belo dihotomijo karierne ženske/matere, v nobenem trenutku ne izgubi podtona upanja in visokoleteče ideje poslanstva (v tem duhu se da razumeti sklepni prizor črede divjih konjev), pa čeprav imajo “sanje” neredko grenak priokus. V primerjavi z Nolanovim Medzvezdjem in Grayjevim Ad 42

Astra (ki prav tako načenja temo starševstva v povezavi z vesoljem) je Proxima veliko bolj oprijemljiv, “telesen” in zadržan film; ogromno pozornosti posveča telesnim naporom in obremenitvam, ki so del vsakodnevnega treninga astronavtov. Eva Green brez spogledovanja z melodramo podaja soobstoj krhkosti in moči. Melanholično vzdušje na zelo jasen način podčrtajo modro-siva barvna lestvica in številni bližnji posnetki direktorja fotografije Georgesa Lechaptoisa.« Ana Jurc, MMC RTV SLO »Alice Winocour – režiserka filmov Augustine (2012) in Nered (Disordre, 2015) – se skozi perspektivo odnosa med materjo in hčerjo posveti temi ločitve ter pri tem poskuša najti odgovor na nekaj zelo konkretnih dilem, specifičnih za ženski spol, dilem, ki se jim tovrstna dela do danes še približati niso upala, kaj šele da bi dejansko zagrizla vanje. Z vidika skoraj obsesivne pozornosti, ki jo namenja razkrivanju in opisovanju vseh, tudi najbolj specifičnih podrobnosti in postopkov, ki tvorijo predpripravo na samo izstrelitev, ima veliko skupnega s kritiško hvaljenim delom Damiena Chazella, biografijo astronavta Neila Armstronga z naslovom Prvi možje (First Men, 2018). A hkrati se pogumno vzpostavi kot edinstveno, povsem samosvoje delo, ki se med tovrstnimi projekti kot edino do danes nasloni izključno na žensko perspektivo. /.../ Razkošne, dovršeno kadrirane podobe gledalcu poskušajo pričarati občutek, kakor da bi sam bil v maternici. Tako film gledalca nagovarja na različnih ravneh in mu poskuša predstaviti, kakšna skoraj nadčloveška moč je potrebna, da mati pretrga popkovino s svojim otrokom. Čeprav se Proxima zelo jasno usmeri na zelo konkretno in specifično področje osvajanja vesolja, pa njeno sporočilo seže daleč preko meja, ki jih postavi s svojo zgodbo.« Katherine McLaughlin, Sight & Sound

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorice

Režiserka

»Vesolje me je privlačilo, že odkar sem bila čisto majhna. Kasneje sem začela ta svet natančneje raziskovati in povsem me je prevzel. Srečala sem se s trenerji, ki pripravljajo astronavte, obiskala centre za urjenje in spoznala, koliko dela in let je potrebnih, da se naučiš ločiti od Zemlje. To redko vidimo v filmih. Tam težave običajno nastanejo v vesolju, in ne na Zemlji, v resničnem življenju pa se astronavti velik del življenja samo pripravljajo. Nekateri potem sploh nikoli ne odidejo. Kot pri drugih mojih filmih me je pri Proximi najprej pritegnil neki svet, spotoma pa sem ugotovila, da me v resnici žene čisto intimno občutenje. /…/ Hotela sem raziskati proces ločitve matere in hčerke, ki se zrcali v ločitvi med astronavtom in Zemljo.«

Alice Winocour se je rodila leta 1976 v Parizu. Na priznani univerzi La Fémis je opravila študij scenaristike, kmalu zatem pa posnela tri odmevna kratkometražna dela ter se podpisala kot soscenaristka večkrat nagrajenega filma Običajni ljudje (Ordinary People, 2009) srbskega režiserja Vladimirja Perišića. Tri leta za tem je posnela svoj celovečerni prvenec Augustine (2012) in ga premierno predstavila v Cannesu. Tu se je predstavila tudi s svojim drugim celovečercem, napeto psihološko srhljivko Nered (Disorder, 2015). A istega leta je v Cannesu še več pozornosti požela kot soscenaristka turškega filma Mustang. Z režiserko in soscenaristko Deniz Gamze Ergüven sta za scenarij prejeli številne pomembne nagrade, med drugim tudi cezarja za najboljši izvirni scenarij. Njen tretji celovečerni film, Proxima, pogumna in prodorna refleksija o ženski, razpeti med poklicnimi ambicijami in materinstvom, je bil premierno predstavljen na festivalu v Torontu, kjer je prejel nagrado žirije in bil navdušeno sprejet tako s strani kritike kot tudi širšega občinstva.

Alice Winocour, režiserka in soscenaristka

8., 12., 14. januar 2021

MALI AHMED (Le jeune Ahmed, Belgija, Francija, 2019, barvni, 85 min.)

Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne Fotografija: Benoît Dervaux Montaža: Marie-Hélène Dozo, Tristan Meunier Igrajo: Idir Ben Addi (Ahmed), Olivier Bonnaud (socialni delavec), Myriem Akheddiou (Inès), Victoria Bluck (Louise), Claire Bodson (mati), Othmane Moumen (Imam Youssouf), Amine Hamidou (Rachid), Yassine Tarsimi (Abdel), Cyra Lassman (Yasmine), Karim Chihab (svetovalec), Nadège Ouedraogo (vzgojiteljica), Frank Onana (Fouad) Produkcija: Les Films du Fleuve (Belgija), Archipel 35, France 2 Cinéma, Proximus (Francija), Radio Télévision Belge Francophone (Belgija) Festivali, nagrade: Cannes 2019: zlata palma za najboljšega režiserja; Valladolid 2019: nagrada za najboljši scenarij, nagrada zelena konica za najboljšo montažo; belgijske filmske nagrade Magritte 2020: za najboljšo stransko igralko, za najboljšega mladega igralca Odziv občinstva: zadržano naklonjen do osuplo presenečen Odziv kritike: pretežno pozitiven do navdušen Distribucija: FIVIA – Vojnik 44

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Brata Dardenne sta s svojimi deli, med katerimi najdemo več kot petnajst celovečernih (predvsem igranih, a tudi dokumentarnih) filmov in vrsto kratkih filmov, ustvarila enega najbolj osupljivo konsistentnih opusov v zgodovini evropskega avtorskega filma. Odkar sta prvič v roke prijela video kamero in preko niza kratkih dokumentarnih del pričela beležiti vsakdan belgijskega delavskega razreda, se je izoblikoval njun značilni pristop, ki ga pravzaprav skozi celotni opus nista menjala. In zdi se, da je prav Mladi Ahmed, to posebno delo, morda z vidika njunega sloga celo najbolj dodelan film, pravšnji trenutek za razumevanje tega. Namreč, v času, ko po zahodnem svetu razsaja sovraštvo do vsega, kar je povezano z islamom, sta posnela film o islamski radikalizaciji fantiča. In pri tem sta ne le ohranila svojo strogo observacijsko držo, način snemanja, ki zgolj prikazuje in na noben način, še s kadriranjem ne, ne sodi, pač pa sta to držo še za spoznanje zaostrila. Zato v tem delu ne pričakujte humanistične razlage verskega ekstremizma, prav tako ne moralistične obsodbe – le neprizadeto opazovanje, ki razkriva mehanizme in razkriva vpletene.

Trinajstletni Ahmed je v današnji Belgiji ujet med ideale svoje religije in skušnjave najstniškega življenja. Ali lahko ljubezen do življenja premaga njegov impulz po nasilju? Ahmed živi kot običajen najstnik v belgijskem mestu, vendar pa razvija nevarno povezavo z lokalnim imamom, ki fantu vceplja v glavo bojevite ideje. Najstnik tako v šoli zavrača rokovanje s svojo učiteljico samo zaradi tega, ker je ženska, doma pa v arabščini zmerja svojo belsko mamo, ker pije alkohol. Islamski učitelj medtem slavi mučenike, ki so prelili kri in žrtvovali življenje za sveti džihad, kar se Ahmeda še posebej dotakne, saj je tako življenje izgubil tudi njegov bratranec. Usoda trinajstletnika je zdaj odvisna od tega, na katero stran se bo postavilo njegovo srce – radikalnega islama ali vrednot zahodnega sveta?

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »13-letnega Ahmeda spoznamo tako kot večino protagonistov filmov bratov Dardenne, in medias res, kot bi ga zmotili sredi vsakodnevne rutine. Po eni plati je tipično mulast in molčeč najstnik, ki pa se v šoli zaplete v ne čisto tipičen konflikt: svojo učiteljico razburi, ker se z njo “kot dober musliman” kar naenkrat noče več rokovati. Ahmedova mama tovrstne spremembe opaža že dalj časa – fant, ki so ga včasih zanimale videoigre, se zdaj samo še zapira v svojo sobo in moli. Odkar je pod okriljem ekstremističnega imama Youssoufa, je njegov prezir nad zahodnjaškim načinom življenja viden na vsakem koraku. Med drugim obožuje svojega bratranca, ki je umrl kot mučenik, upira pa se mu, da njegova mama in sestra po svetu hodita brez hidžaba. Film ne odvrača pogleda od dvoličnosti, ki pripisuje ogromen pomen izkazovanju spoštovanja do enakovrednih (moških), ženske pa obravnava z globokim prezirom, ki izvira iz predpostavke njihove manjvrednosti. Nobenega prezira pa ni v portretu Ahmeda: iz vsake njegove geste, od nervoznega popravljanja očal in prvih poskusov britja (neobstoječe brade) pa do trmastega strmenja v tla, je jasno, da je predvsem otrok, pa čeprav otrok na pragu odločilne prelomnice. /.../ Mladi Ahmed, ki z mojstrskim tempom od prve do zadnje minute drži gledalčevo pozornost, se na nek način oddaljuje od premise, ki smo jo pričakovali. Na nobeni točki ne skuša zares kontekstualizirati radikalizirane ideologije v Evropi; ne zanimata ga ozračje diskriminacije, ki podpihuje ekstremizem, in tudi ne represija, ki je pogosto odziv nanj. Ahmedova zgodba je, tako kot on sam, zaprta v vakuum, kar že samo po sebi priča o nezmožnosti komunikacije med dvema svetovoma. Sklepni prizor, ki na preizkušnjo postavi vsa Ahmedova ponotranjena prepričanja, se zdi kot zasilen, po nepotrebnem melodramatičnen odgovor na vprašanje, ki je preveliko za enoznačna sklepanja.« Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Novi film bratov Dardenne je že zaradi teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela, a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda se boste vprašali, kaj dva bela moška v šestdesetih letih sploh vesta o islamskem fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju tegob delavskega razreda, znata pa tudi stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre za zrel in tankočuten prispevek k sodobni razpravi.« Dave Calhoun, Time Out London »Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo.« Simon Popek, Delo

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorjev »Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo otrok, saj nama je to omogočilo, da prikaževa, kako lahko voljan in dovzeten um ter mlado telo postaneta orodje za na sovraštvu osnovan ideal, ki ga s pridiganjem razširja imam. Otrok verjame v ta ideal čistosti. Vanj verjame z vsem svojim bitjem in postane radikalnejši od radikalcev.« Jean-Pierre in Luc Dardenne, režiserja in scenarista Režiserja Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sloviti belgijski režiserski dvojec, sta se rodila (prvi leta 1951, drugi leta 1954) in nato tudi odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, znanem po jeklarnah in premogovnikih, a tudi kronični brezposelnosti. To mesto je kasneje postalo prizorišče njunih številnih filmov. Na študij sta se odpravila v Bruselj: Jean-Pierre je dokončal študij igre, Luc pa filozofije. Med študijem sta se pobliže seznanila z delom enega Jean-Pierrovih profesorjev, francoskega režiserja Armanda Gattija, in v njem našle nekatere elemente, ki bodo postali stalnica njunega filmskega dela: raba video kamere za beleženje vsakdanjika delavskega razreda, raba kamere “iz roke” ter naslonitev na improvizirane dialoge. V

začetku 70-ih let pričneta s snemanjem serije formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev. Takrat zaznata potrebo po lastni produkcijski hiši, ki jo leta 1975 tudi dejansko ustanovita. Iz te se kasneje razvije danes ena najbolj prestižnih in uveljavljenih evropskih produkcijskih hiš, Les Films du Fleuve. Njun prodor na mednarodno prizorišče se zgodi s tretjim igranim celovečercem, filmom Obljuba (La promesse, 1996). Sledil je meteorski vzpon: četrti celovečerec Rosetta jima v Cannesu prinese prvo zlato palmo, Sin (Le fils, 2002) nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa veliko nagrado žirije. Leta 2014 posnameta film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. Temu sledi Neznanka (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi. Vsa ta dela so svojski portreti belgijskega delavskega razreda, okno v njihov vsakdan. Pri tem se brata dosledno poslužujeta naturalističnega pristopa ter stavita na družbeno angažiranost in humanistično naravnanost, kar jima je prineslo status najpomembnejših predstavnikov novega realizma.

15., 19., 21. januar 2021

RAZBIJALKA SISTEMA (Systemsprenger, Nemčija, 2019, barvni, 125 min.)

Režija: Nora Fingscheidt Scenarij: Nora Fingscheidt Fotografija: Yunus Roy Imer Glasba: John Gürtler Montaža: Stephan Bechinger, Julia Kovalenko Igrajo: Helena Zengel (Bernadette ‘Benni’ Klaaß), Albrecht Schuch (Michael ‘Micha’ Heller), Gabriela Maria Schmeide (gospa Bafané), Lisa Hagmeister (Bianca Klaaß, Bernadettina mama), Melanie Straub (dr. Schönemann) Produkcija: Kineo Filmproduktion, Weydemann Bros., Oma Inge Film, ZDF/Das kleine Fernsehspiel (Nemčija) Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved – nagrada Alfreda Bauerja, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; evropske filmske nagrade 2019: nagrada za najboljšega evropskega skladatelja; Les Arcs 2019: nagrada občinstva za najboljši celovečerni film; Molodist 2019: nagrada ekumenske žirije za najboljši celovečerni film mednarodnega programa; Noordelijk 2019: nagrada občinstva za najboljši film; Santiago 2019: nagrada za najboljšega igralca; Palm Springs 2020: nagrada FIPRESCI; nemške filmske nagrade 2020: za najboljši igrani film, za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca, za najboljšo glavno igralko, za najboljši scenarij, za najboljšo montažo, za najboljši zvok; bavarske filmske nagrade 2020: nagrada za najboljšo produkcijo; in številne druge Odziv občinstva: presenečeno navdušen Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: FIVIA – Vojnik 48

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Izraz “razbijalec sistema” se bolj kot oznaka, s katero bi kategorizirali določen profil otrok z motnjami v osebnostnem razvoju, zdi posrečena marketinška iznajdba – hote negativistična, bombastčina. A Nora Fingscheidt, avtorica filma, opozarja, da se je z njim prvič srečala med snemanjem svojega dokumentarca, posvečenega tematiki zavetišč za ženske. S tem izrazom so namreč označili mlado, komaj štirinajstletno dekle, ki je zaradi njenih silovitih izbruhov pod svoje okrilje ni hotel sprejeti noben mladinski popravni dom. Pravi, da jo je ta oznaka osupnila in vznemirila, zaradi česar se je lotila nadaljnje raziskave in tako naletela na še več tovrstnih primerov. Sama te “razbijalce sistema” vidi kot neverjetno močne in vzdržljive otroke, ki pa so že tako zgodaj doživeli nepredstavljivo veliko slabega, kar je ogrozilo njihovo prihodnost in jih preobrazilo v temeljno tragične figure.

Benni je prav posebna deklica. Z nebrzdano energijo, s katero kot za šalo ustrahuje svoje vrstnice (in odrasle), je obsojena na svojevrstno osamitev. Mama je ne more obvladovati, zato jo preda socialni službi. Socialne službe ne vedo točno, kaj z njo narediti, saj se je otepajo vse vzgojnovarstvene ustanove. Zdi se, da jo lahko obvladuje le Michael, ki že leta uspešno izvaja programe za prilagajanje problematičnih najstnikov. Za nekaj dni, ki jih z njim preživi v osamljeni koči sredi gozda, se zdi, da je Benni pripravljena na uspešno socializacijo, a ponovna vrnitev v civilizacijo – in nezadržna otroška želja po materini bližini – jo ponovno pahneta v začaran krog, iz katerega ni izhoda.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »In res bi lahko doživeli film samo z njegovega problemskega vidika, vendar filmi z umetniškim nabojem nikoli ne ostanejo samo na tej ravni. Benni kot lik je v resnici povsem nevsiljivo, nekako spontano, na podlagi realne osebe iz mesa in krvi oblikovana metafora človeka kot takega – opozarja, da so presenetljivi, nerazumni prehodi iz življenjskega miru v najrazličnejše skrajnosti, v divjanje, norost, uničevalnost v resnici človeška značilnost, in ne presenetljiva, nenaravna deviacija. Nekaj, kar je v nas bolj ali pa malo manj prikrito. Sloviti ruski pisatelj in dramatik Anton Pavlovič Čehov je v kritiki naturalističnih determinant nekoč povedal, da človek ni na primer neumen iz kakšnih posebnih razlogov, o katerih so govorili naturalisti, torej zaradi dednosti ali okolja, ampak zato, ker je človek. Nekaj podobnega velja za človekovo neukrotljivost, ki jo Nora Fingscheidt izvrstno upodobi v osrednjem liku. /.../ Film je nekaj posebnega tudi v svojem premisleku o družini kot osnovni družbeni celici. Vsekakor opozori na pomen družinskih vezi (antologijski je prizor, v katerem Benni na prevzgojnem izletu v naravo prisluškuje gorskemu odmevu svojega klicanja mame), hkrati pa družino kot tako postavlja pod vprašaj: kaj lahko stori družina ob spopadanju z neukrotljivostjo? Mama v zgodbi Razbijalke sistema klone, lik Micha, ki skoraj nadomesti dekličinega očeta, pa je med drugim namig, da človekova narava v skrajnih oblikah ni nekaj preprosto rešljivega, nekaj, o čemer bi se lahko samo pogovorili, in bi bila stvar urejena. Film se torej ukvarja z robovi človekove narave in v tem je vedno nekaj mitološkega, elementarnega, kar ob soočenju rani ali temeljno pretrese. Film Razbijalka sistema je natanko to – razbija ustaljene predstave, celo dogme o tem, kaj človek je oziroma kaj naj bi bil.« Matej Juh, Gremo v kino – RA SLO

»Inovativen in neposreden film, nekonvencionalen pripovedni tok, odlična kamera in skoraj dokumentarna režija so v funkciji zgodbe, ki se ne postavlja na nikogaršnjo stran. Pomemben, čustveno izčrpavajoč film izpostavlja problematiko starševstva, otrok in sistema, ki zanje nima ustrezne rešitve. Prepotreben testament drugačnosti, ki nas opozarja, da življenje ni enosmerno, kot niso enosmerni ljudje, ki potrebujejo empatijo in objem.« iz utemeljitve nagrade Art kino mreže Slovenije (Festival evropskega in mediteranskega filma, Piran) »Benni je popolna disrupcija – prekinja šolo, družino, družbo, planet. Nikoli se ne ustavi. Ne, ni padla iz vesolja, temveč iz družbe, ki jo je pustila na cedilu – iz rejniških družin in socialnih centrov, ki si jo podajajo. Benni je Kaspar Hauser 2.0. Vsak njen izbruh je zato videti in slišati kot revolucija. Ker pa revolucije ne moreš imeti vsake pol ure in ker se stroki, specializirani za menedžiranje jeze, zdi, da ne sodi nikamor, ji grozi institucija. Razbijalka sistema, osupljiv režiserski prvenec Nore Fingscheidt, ne ponuja nobenega moraliziranja – na eni strani je sistem, na drugi strani pa ženska, ki je že pri devetih tako kompleksna, da je sistem ne more pojasniti, kaj šele menedžirati, zajeziti, ukrotiti ali “poboljšati”.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorice »Film smo posneli, da bi ljudem pomagali razumeti otroke, kakršna je Benni. Zato zgodbo pripovedujemo večinoma z njenega vidika. Gledalci tako izvejo za vrtoglavo število “domov” in nenehno menjajoče se skrbnike. Hkrati pa nas Benni potegne v divji, negotovi, domišljije polni svet otroka, ki se bori za svoj prostor pod soncem. Hotela sem, da bi film prekipeval od energije ter da bi bil kljub tragični temi humoren in lahkoten. Tako kot Benni. Čeprav nas bo njeno nasilno vedenje morda vznemirilo ali celo šokiralo, bi jo morali imeti radi in se bati zanjo. Vse odkar sem srečala svojega prvega “razbijalca sistema”, sem vedela, da moram o enem izmed njih posneti film. Otroško nasilje je klic na pomoč. Vedno.«

Režiserka Nora Fingscheidt se je rodila leta 1983 v kraju Braunschweig v Nemčiji. Odraščala je med Nemčijo in Argentino, kamor se je preselila njena družina, leta 2008 pa se je vpisala na študij scenske režije na filmski akademiji v Baden-Württembergu. Med študijem posname več kratkometražnih filmov in že z njimi pritegne pozornost stroke. Tako so njen kratki film Synkope iz leta 2010 vključili med kandidate za prestižno nagrado Max Ophüls, na festivalu v Dresdnu pa je delo prejelo častno omembo. V boj za verjetno najprestižnejšo nemško filmsko nagrado, nagrado Max Ophüls, so bili vključeni vsi njeni nadaljnji kratkometražni projekti: dela Zwischen den Zeilen (2011), Brüderlein (2013) in Die Lizenz (2016). Študij je zaključila z dokumentarnim filmom Ohne diese Welt iz leta 2017, za katerega je nagrado Max Ophüls tudi prejela. Neposredno vabilo na prestižni berlinski festival je prejel tudi njen celovečerni prvenec, Razbijalka sistema, s katerim je navdušila tako kritiko kot tudi najširše občinstvo ter se po berlinski festivalski premieri – tu prejme nagrado Alfreda Bauerja in nagrado žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost – podala na zmagovit pohod po številnih mednarodnih festivalih.

Nora Fingscheidt, režiserka in scenaristka

22., 26., 28. januar 2021

MALI JOE (Little Joe, Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, 2019, barvni, 105 min.)

Režija: Jessica Hausner Scenarij: Géraldine Bajard, Jessica Hausner Fotografija: Martin Gschlacht Montaža: Karina Ressler Igrajo: Emily Beecham (Alice Woodard), Ben Whishaw (Chris), Kerry Fox (Bella), Kit Connor (Joe Woodard), Leanne Best (Brittany), David Wilmot (Karl), Goran Kostić (gospod Simic), Jana Janežič (gospa Simic), Sebastian Hülk (Ivan) Produkcija: Coop99 Filmproduktion (Avstrija), The Bureau (Velika Britanija), Essential Filmproduktion GmbH, Arte Deutschland TV (Nemčija) Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada za najboljšo igralko; Helsinki 2019: nagrada občinstva za najboljši celovečerni film; Strasbourg 2019: posebna omemba žirije za celovečerni film; avstrijske filmske nagrade 2020: za najboljšo montažo, za najboljšo masko, za najboljšo scenografijo; Diagonale 2020: nagrada za izjemen produkcijski prispevek, nagrada za scenografijo Odziv občinstva: zadržan do pretežno naklonjen Odziv kritike: zadržana naklonjenost Distribucija: FIVIA – Vojnik 52

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Ob delih Jessice Hausner se zdi nedvoumno vsaj nekaj: najsi jih obožujemo in si jih skoraj prisvajamo ali pa se jim, nasprotno, zaradi njihove edinstvene drugačnosti nikakor ne znamo in zmoremo približati – priznati ji moramo, da take doslednosti na tematski in tudi slogovni ravni, kot jo izpričujejo njena dela, v sodobnem avtorskem filmu ni prav lahko najti. Zdi se namreč, kot da bi Jessica od svojega celovečernega prvenca Ljubka Rita (Lovely Rita, 2001) dalje razmišljala le o enem: o tem, kako vse si sodobni človek poskuša zagotoviti srečo oziroma kje vse jo poskuša najti ter kaj mu pri tem stoji na poti oziroma mu to preprečuje. In medtem ko v podobah udejanja svoja razmišljanja, vse bolj pili svoj asketski slog, pri čemer doseže že tako domiselne rešitve – najsi bo preko nekonvencionalnega kadriranja ali pa domiselne kompozicije podobe ter strogo dosledne rabe točno določene palete barvnih nians –, da nas vsakič znova opomni: v kinu je manj lahko tudi več!

Alice, mati samohranilka, je znanstvenica, strokovnjakinja za genetiko v podjetju, ki se ukvarja z razvojem novih rastlinskih vrst. Z uporabo najsodobnejših metod genskega inženiringa ji je uspelo ustvariti prav posebno vrsto rože, živordečo cvetico, ki ni le čudovita, temveč ima tudi edinstvene in resnično svojske terapevtske lastnosti. Namreč, lastnika, ki ji bo zagotovil idealno okolje za rast, v prvi vrsti primerno temperaturo, pa tudi zemljo z dovolj hranilnimi snovmi in zadostnim dotokom vode, ter se bo ob tem z njo redno pogovarjal, bo dokazano osrečila. Alice si srčno želi, da bi eno teh cvetic lahko podarila svojemu najstniškemu sinu, ki bo kmalu praznoval svoj rojstni dan. Tako zaradi njenih edinstvenih lastnosti kot tudi zaradi preprostega razloga, da je pač ponosna na svoje delo. A podjetje ima zelo stroga varnostna pravila, ki tudi zaposlenim prepovedujejo, da bi primerke rastlin odnesli iz prostorov podjetja. Čeprav Alice za ta pravila ve in jih celo dobro pozna, pa se vseeno odloči, da bo sinu prinesla eno teh cvetic in mu jo podarila za njegov rojstni dan. Dejanja sprva ne obžaluje, saj je njen sin Joe darila iskreno vesel. Za rožo celo izbereta ljubkovalno ime. Toda z rastjo cvetice v Alice vse bolj raste tudi slutnja, da njena stvaritev le ni zgolj blagodejna in povsem neškodljiva.

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar »Mali Joe dokazuje, da je Hausnerjeva režiserka, ki je sposobna svoje sporočilo uspešno izražati tudi v bolj komercialnem žanru, kot je znanstvenofantastični film, obenem pa se tu izvrstno obnesejo tudi njeni nekonvencionalni načini kadriranja. Z njimi prebrisano presega šablonske in klišejske prijeme žanra. Če k vsemu temu dodamo še prekaljeno igralsko zasedbo z Emily Beecham in Benom Whishawom na čelu, potem delo vsaj v teoriji izpolnjuje vse kriterije za zelo dober film. Kljub temu je film Mali Joe težko gledati izven trendov, ki smo jih v polju znanstvene fantastike spremljali v iztekajočem se desetletju. Teme človekovega nespretnega spoprijemanja s tehnologijo prihodnosti so v današnjem filmu že močno obdelan teritorij, zato se film Jessice Hausner ne more izogniti očitni primerjavi z vplivno televizijsko serijo Črno ogledalo. Slednja že celo desetletje navdušuje s treznim, kritičnim razmislekom o tem, na kakšne stranpoti lahko človeško civilizacijo popelje nespametno ravnanje s tehnološkimi napravami, katerih dolgoročnih učinkov ne moremo predvideti. Režiserkin film se bo na svoji nadaljnji poti po kinodvoranah le stežka znebil te primerjave, zaradi katere se zdi njegov trenutek izida precej nespretno izbran. Kljub tej ugotovitvi o ne pretirani izvirnosti pa je treba priznati, da je režiserka znova posnela vizualno in pripovedno dovršeno delo. Vrednost filma Mali Joe bo namreč na dolgi rok stopila v ospredje šele z vidika avtoričinega vse bolj fascinantnega opusa, v katerem je v 54

šestih filmih dokazala izjemno spretnost v prehajanju od avtorske drame pa vse do bolj komercialnih žanrov. Rečeno drugače: čeprav film Mali Joe ni preveč impresiven, njegova učinkovita izvedba še vedno dokazuje, da Jessica Hausner postopoma postaja ena vodilnih evropskih filmskih režiserk. « Matic Majcen, Gremo v kino – RA SLO »Mali Joe morda res ne premore tistega emotivnega naboja, patosa, ki je prežemal njeni morda najsijajnejši deli, Lourd (2009) in Nora ljubezen (Amour fou, 2014), in je s svojim dovršenim udejanjanjem žanrske forme, ki se skoraj povsem izogne naslombi na cenene posebne učinke, bliže zgodnjemu Hotelu (Hotel, 2004). Prav zaradi tega primerjave s kultnimi klasiki žanra, filmi, kot sta Tatovi teles (Invasion of the Body Snatchers) in Vas prekletih (Village of the Damned), vzdržijo le delno, kot sijajna, prodorna in vizionarska interpretacija žanra. Po samem duhu dela pa je Mali Joe bliže sodobnikom, kot so Zombi Child, Atlantics in Male pošasti (Little Monsters), torej novemu valu filmov o živih mrtvecih, za katere se zdi, da jim je veliko bližja ideja o tem, da nas v žive mrtvece ne spreminja nekaj, kar se od zunaj naseli v nas, pač pa da preobrazbo v žive mrtvece omogoča že aktualno stanje duha človeške vrste, duha, ki je izgubil človečnost, ki je vse bolj otopel in brez čustev, sploh pa empatije, ki skratka izgublja vse, kar ga dela človeškega.” Catherine Wheatley, Sight & Sound

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorice

Režiserka

»V pravljicah in zgodbah, pa tudi v življenju, doživljamo mater kot nekoga, ki je na nekakšen neviden način neločljivo povezan s svojim otrokom. V najboljšem scenariju je ta vez ljubeča, v nobenem primeru pa je ni mogoče pretrgati, in predstavlja temelj brezpogojne odgovornosti matere do otroka. Vsaka zaposlena mati je že slišala vprašanje (v katerem se pogosto skriva očitek): “Kdo pa bo skrbel za otroka, medtem ko boste v službi?” Mali Joe je zgodba o materi, ki jo muči slaba vest, ko gre v službo in “zanemarja” svojega otroka. Zgodba o materi, ki jo obhajajo protislovna čustva, saj je rastlina njen drugi otrok: njena stvaritev, sad njenega dela. In tudi tega otroka noče zanemarjati ...«

Jessica Hausner se je rodila leta 1972 na Dunaju. Živela je v ustvarjalnem družinskem okolju, saj je oče, slikar Rudolf Hausner, svoje hčere spodbujal k izražanju preko podob in jih poučeval o njihovi izraznosti. Jessica se je sprva sicer vpisala na študij psihologije, a kmalu presedlala na dunajsko filmsko akademijo in se že med študijem uveljavila kot eno največjih presenečenj med mladimi avstrijskimi filmskimi ustvarjalci. Že njeni kratkometražni študijski filmi so namreč pričali o svežem, inovativnem in osupljivo prodornem pristopu k izraznosti filmskih podob. Hkrati pa se je že v teh delih, filmih, kot sta Flora (1995) in Inter-View (1999), pojavila klica tistega, kar bo kasneje postalo ena temeljnih lastnosti njenih del: nezmožnost enoznačne interpretacije videnega. Njen celovečerni igrani prvenec Ljubka Rita (Lovely Rita, 2001) je svetovno premiero doživel na programu cannske sekcije Poseben pogled. V tem času se je tesneje povezala z nekaterimi izmed študijskih kolegov – z Barbaro Albert, Antoninom Svobodo in Martinom Gschlachtom – ter z njimi ustanovila lastno produkcijsko hišo, Coop99. Sledil je njen prvi izlet v malce bolj žanrske vode, čudoviti Hotel (2006), s katerim je bila prav tako povabljena na prestižen cannski festival, z vrnitvijo k avtorski poetiki pa doseže nesporni vrhunec svojega dosedanjega ustvarjanja – z Lurdom (2009) se uveljavi kot eno brez dvoma osrednjih avtorskih imen sodobnega evropskega filma. Festivalsko čaščena je bila tudi Nora ljubezen (Amour fou, 2014), Mali Joe pa je njen zadnji celovečerni projekt, s katerim se je zmagoslavno vrnila na cannski oder.

Jessica Hausner, režiserka in soscenaristka

29. januar, 2. in 4. februar 2021

ZATON

(Napszállta, Madžarska, Francija, 2018, barvni, 142 min.) Režija: László Nemes Scenarij: László Nemes, Clara Royer, Matthieu Taponier Fotografija: Mátyás Erdély Glasba: László Melis Montaža: Matthieu Taponier Igrajo: Juli Jakab (Írisz Leiter), Susanne Wuest (princesa), Vlad Ivanov (Oszkár Brill), Evelin Dobos (Zelma), Levente Molnár (Gaspar), Judit Bárdos (Szeréna), Björn Freiberg (moški v belem), Urs Rechn (Ismael), Péter Fancsikai (Robert), Uwe Lauer (polkovnik), Marcin Czarnik (Sándor), János Kulka (Leopold) Produkcija: Laokoon Filmgroup (Madžarska), Playtime (Francija) Festivali, nagrade: Benetke 2018: nagrada FIPRESCI; Sevilla 2018: nagrada euroimages za najboljšo evropsko koprodukcijo; Miskolc 2018: posebna nagrada žirije; Madžarski filmski teden (madžarske filmske nagrade) 2019: nagrada za najboljšo fotografijo, za najboljšo masko; Peking 2019: nagrada tiantian za najboljšo režijo Odziv občinstva: zadržan do pretežno naklonjen Odziv kritike: enoglasno izraženo navdušenje Distribucija: FIVIA – Vojnik 56

FILMSKO GLEDALIŠČE

Zanimivosti

Zgodba

Zaton je pravzaprav zgodba o smrti neke dobe, v pripovedno formo drame, s ščepcem okultnega, zajeta upodobitev umiranja starih imperijev, ki jo spremlja duh fin-de-sièclovske tesnobe. Nemes je vsa ta občutja gledalcu posredoval na izjemno učinkovit način: z resnično skrbno dodelano vizualno podobo, kjer kožo ježi predvsem osupljivo natančna in z duhom časa prežeta scenografija. Nemes ničesar ni hotel prepustiti naključju. Veliko pove že to, koliko časa in energije je namenil izboru glavne igralke – na avdicijo je povabil kar 1.000 madžarskih igralk. O učinkovitosti vloženega dela pa nenazadnje pričajo tudi številne nagrade, ki jih je film prejel tako za scenografijo in masko kot tudi za osupljivo fotografijo.

Leto 1913. Mlada Irisz Leiter prispe v Budimpešto, da bi tam delala kot klobučarka v legendarni prodajalni, ki je bila nekoč v lasti njenih pokojnih staršev. Novi lastnik Oszkár Brill jo kljub temu dejstvu zavrne. Ko se izdelovalci klobukov pripravljajo na obisk uglednih gostov, Irisz ne zapusti mesta, temveč se loti iskanja svojega brata, njene edine povezave z izgubljeno preteklostjo. Med tavanjem zaide v temačne ulice Budimpešte, v mračne in zanemarjene predele tega mesta, ki se nahaja v samem srcu Evrope, kjer se blešči zgolj Leiterjeva prodajalna klobukov. Medtem je v zraku že čutiti frenetični nemir, ki napoveduje prihod radikalnih sprememb, ki se bodo kot globoka rana zarezale v tkivo zahodne civilizacije ...

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar »Béla Tarr se je resda upokojil, toda madžarski film je našel enakovrednega zastavonošo v Lászlu Nemesu. Zaton potrjuje izjemen talent z oskarjem nagrajenega režiserja Savlovega sina, čigar drugi celovečerec je hkrati osupljivo lep in globoko otožen. Odvije se kot mešanica spomina in sanj. Tiste vrste sanj, ki so tako žive, da prisegaš na njihovo resničnost, medtem ko ti napol zavestni detajli že polzijo iz spomina. Nemes izkazuje prebliske formalnega mojstrstva svojega mentorja, a se hkrati uveljavi kot edinstven avtorski glas, ki bo v prihodnjih letih zagotovo odjeknil še glasneje in pomembneje. /…/ Ob dvojnem udarcu Savlovega sina in Zatona bi težko pokazali na boljšega režiserja zgodovinskih dram od Nemesa – in to niso bleščavi kostumski filmi, temveč tiste vrste potopitvena izkustva, ob katerih se vam zdi, da ste resnično uzrli prostor in čas, kot sta nekoč obstajala. Dejstvo, da gre za mračna in nasilna zgodovinska obdobja, naredi to izkušnjo le še bolj omamno: Zaton vas vabi, da se povsem predate zadnjim trenutkom predvojne imenitnosti Budimpešte, medtem ko že objokujete njeno skorajšnjo usodo.« Michael Nordine, IndieWire

»László Nemes /…/ prihaja v Benetke z lucidno nočno moro o Budimpešti pred prvo svetovno vojno. Zelo skrivnosten in v marsičem celo bizaren film je posnet v njegovem zdaj že prepoznavnem slogu: dolge kader-sekvence, vztrajni bližnji posnetki obraza protagonistke in plitek fokus, ki dovoli le občasne vdore okoliške stvarnosti. Dialogi so pogosto zamolklo mrmranje, kot bi sleherni govorec varoval skrivnost. /…/ Nemes snema mesto s spranimi barvami, v nekakšni sepiji, in oživi Budimpešto v videzu takratnih razglednic. Priča smo tudi utrinkom razkošne scenografije /…/. Toda pod površjem te bliščave blaginje je nekaj mračnega, fetišističnega in norega: slutnja tiranije in vojne. Film, ki vas popolnoma posrka vase.« Peter Bradshaw, The Guardian »Zaton, nemirni spektakel vizualne odločnosti, fluidne atmosfere in imerzivnega Dantejevega Pekla, ki ga je posnel László Nemes, avtor Savlovega sina, srhljivega close-upa holokavsta, ne pušča nobenega dvoma: ko se je kapitalizmu zmešalo, sta iz njega planila vojna in fašizem, uvoda v še hujše katastrofe. Vprašanje je le, katere pošasti bodo tokrat planile iz njega.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja

Režiser

»Kot otrok sem poslušal zgodbe svoje babice, ki se je rodila leta 1914. Njeno življenje je zaobjemalo skoraj celotno stoletje in zaznamovala so ga vsa takratna vrenja na evropski celini: totalitarni režimi, genocidi, spodletele revolucije in vojne. Na nek način je bilo to življenje Evrope same. Moje globoke evropske korenine so me spodbudile k razmišljanju o času, v katerem živimo, in o dobah naših prednikov; o tem, kako krhka je lahko fasada civilizacije in kaj leži pod njo. V sodobnem, postnacionalnem svetu pozabljamo na globoke tokove zgodovine, v brezmejni ljubezni do znanosti in tehnologije pa pozabljamo tudi to, kako zlahka nas pripeljeta na sam rob uničenja. Verjamem, da živimo v svetu, ki ni tako daleč od tistega pred prvo svetovno vojno. V svetu, povsem slepem za razdiralne sile, ki jih sam napaja. Nismo daleč od procesov, ki so se odvili v AvstroOgrski, tedanji monarhiji. Naša zgodovina se odvija danes in v srednji Evropi. /…/ Zaton je moja osebna izpoved ljubezni do filma, skoraj stoletje po tistem, ko je Murnau posnel upanja polno Zoro, ki se ji s svojim delom poklanjam.«

László Nemes se je leta 1977 rodil v Budimpešti. Konec 80-ih let, natančneje leta 1989, ko so se v njegovi domovini pričele dogajati radikalne družbene spremembe, se je preselil v Pariz in tam preživel najstniška leta. Sprva se je lotil študija zgodovine in mednarodnih odnosov, nato pa se je prepisal na slovito Sorbono in se tam vpisal na študij scenaristike, ki ga je kasneje nadgradil še s študijem režije v New Yorku. Za časa študija se je za krajše obdobje vrnil v Budimpešto in prevzel vlogo asistenta režije pri Béli Tarru. Z njim je tako sodeloval pri snemanju Tarrovega prispevka k omnibusu Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004), kasneje pa tudi pri njegovem celovečercu Mož iz Londona (A londoni férfi, 2007). V tem času je v knjigarni naletel na knjigo o sonderkommandih, na podlagi katere je začel načrtovati celovečerni prvenec Savlov sin. Na snemanje se je pripravljal kar pet let. Film je bil premierno predvajan v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, s katerega je odnesel veliko nagrado žirije. Sledila sta zlati globus in oskar za najboljši tujejezični film. Nemes je pred celovečercem posnel še tri kratka dela; film Türelem (2007) je bil uvrščen tudi v program beneškega festivala. Zaton je režiserjev drugi celovečerec.

László Nemes, režiser in soscenarist

12., 16., 18. februar 2021

TO MORAJO BITI NEBESA

(It Must Be Heaven, Francija, Katar, Nemčija, Kanada, Turčija, Palestina, 2019, barvni, 102 min.)

Režija: Elia Suleiman Scenarij: Elia Suleiman Fotografija: Sofian El Fani Montaža: Véronique Lange Igrajo: Elia Suleiman (ES), Tarik Kopti (stari sosed), Kareem Ghneim (mladi sosed), Grégoire Colin (moški v metroju), Vincent Maraval (francoski producent), Claire Dumas (ženska v reševalnem vozilu), Antoine Cholet (reševalec), George Khleifi (natakar), Ali Suliman (brat v restavraciji), Faris Muqabaa (drugi brat v restavraciji), Yasmine Haj (sestra v restavraciji), Asmaa Azaizy (beduinska ženska), Eric Cornet (brezdomec), Gael García Bernal (on sam) Produkcija: Rectangle Productions (Francija), Nazira Films (Katar), Pallas Film (Nemčija), Possibles Media (Kanada), Zeyno Film (Turčija), AFAC – The Arab Fund for Arts and Culture (Palestina) Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada FIPRESCI za najboljši film tekmovalnega programa, posebna omemba glavne žirije; Sevilla 2019: nagrada eurimages za najboljšo evropsko koprodukcijo; Toronto 2019; Lodz 2019; München 2019; Palm Springs 2020 Odziv občinstva: pretežno navdušen Odziv kritike: zadržan do pretežno navdušen Distribucija: Fivia – VOJNIK 60

FILMSKO GLEDALIŠČE

Zanimivosti

Zgodba

Elia Suleiman se je že kmalu uveljavil kot morda najprepoznavnejši, najvplivnejši in z vseh strani spoštovani ustvarjalec kinematografije, ki je uradno ni – palestinske kinematografije. Zato so mu po uspešnem ameriškem obdobju, ko je od leta 1982 do leta 1993 živel in delal v New Yorku, ponudili, da se vrne v svojo “domovino”, natančneje na okupirani Zahodni breg, ter tam ob podpori evropskih razvojnih sredstev vzpostavi katedro za film in medije. Za sedež le-te je izbral univerzo Berzeit na Zahodnem bregu v Jeruzalemu in tam skozi dolga leta profesure izobrazil novo generacijo palestinskih filmskih ustvarjalcev. Njegovo pedagoško delo je bilo še posebno v Evropi nadvse cenjeno, in tako so mu številne univerze ponudile gostovanja, ustalil pa se je v Švici, natančneje v kraju SaasFee, kjer je bil redni profesor na European Graduate School.

Elia Suleiman zapusti Palestino, da bi našel novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba novega življenja se spreobrne v komedijo napak. Ne glede na to, da ga pot nese vse od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer spomni na dom. Pripoved, v kateri režiser igra samega sebe, ne da bi izrekel kakšno besedo, je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta režiser raziskuje vprašanja identitete, doma in pripadnosti, da bi mu vendarle uspelo najti miren košček sveta samo zase.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar

Izjava avtorja

»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.«

»Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa skušam v svojem novem filmu svet prikazati kot mikrokozmos Palestine. To morajo biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti. Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih, in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo neprestano. Namesto da bi prikazoval “veliko sliko”, s katero nas pitajo mediji in ki je polna posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To morajo biti nebesa osredotočam na banalne, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«

Žiga Brdnik, Večer »Njegov humor običajno primerjamo s tistim klasikov komedije, avtorjev, kot sta Jacques Tati in Buster Keaton. A to ni povsem natančno. Pri Tatiju in Keatonu tista zanju tako značilna brezizraznost obraza skoraj vedno privede do takšne ali drugačne vizualne domislice. Pri Suleimanu pa se to le redkokdaj zgodi: brezizraznost njegovega obraza ustvari le svojsko zbadljiv, grotesken, hudomušen prizor, ki praviloma nima jasne poante. So pa ti prizori skoraj vedno sočno duhoviti, celo huronski, kot na primer prizor, ko Suleiman sestopi z letala. Pri vseh ostalih bi tovrsten, samonanašalen komični prizor pomenil, da je komedija že sama po sebi svojevrstna nagrada. Toda v filmskem svetu Elie Suleimana vendarle ni tako: pri njem komičnost vedno vodi k nečemu drugemu, ne le k duhoviti poanti – vodi nas namreč v smer politične dimenzije tega prizora. In prav v tem vidiku Elii Suleimanu ni enakega!« Peter Bradshaw, The Guardian

Elia Suleiman, režiser in scenarist

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser Palestinski režiser Elia Suleiman se je rodil leta 1960 v Nazaretu, v Izraelu. Po mladosti, ki jo preživi kot Palestinec v Izraelu, se na začetku osemdesetih let preseli v New York, kjer prične raziskovati izraznost filmskih podob in ustvarjati eksperimentalna dokumentarna dela, ki takoj pritegnejo pozornost mednarodne kritike. Tako je leta 1990 v soavtorstvu s Kanadčanom Jaycom Salloumom ustvaril svojski videoprojekt z naslovom Introduction to the End of an Argument, v katerem sta uporabila arhivske posnetke iz hollywoodskih filmov in televizijskih poročil ter ga prepletla z lastnim materialom, da bi tako ustvarila kritični premislek portretiranja Arabcev v zahodnim medijih. Film je prejel več mednarodnih nagrad. Festivalsko zelo uspešen je bil tudi naslednji Suleimanov projekt, delo Homage by Assassination iz leta 1992, ki je nekakšen filmski dnevnik in kritično spregovori o I. zalivski vojni. Leta 1994 se je znova preselil na Bližnji vzhod in se je poleg profesure začel tudi resneje posvečati filmski produkciji. Tako je leta 1996 posnel svoj prvi igrani

celovečerec, Kroniko izginotja (Chronicle of a Disappearance), in z njim že ob svojem prvem nastopu na enem izmed festivalov velike četverice, v Benetkah, osvojil eno glavnih nagrad: zlatega leva za najboljši film festivala. Leta 2002 je sledilo morda njegovo najpomembnejše delo, Božje posredovanje: kronika ljubezni in bolečine (Yadon ilaheyya), s katerim je v Cannesu osvojil prestižno veliko nagrado žirije ter nagrado mednarodne kritike FIPRESCI, hkrati pa je bil film ob podelitvi evropskih filmskih nagrad proglašen tudi za najboljši evropski film tistega leta. V Cannesu je predstavil tudi tretje delo iz t. i. palestinske trilogije, Čas, ki ostane (The Time that Remains, 2009). Med delom na svojih celovečercih je sodeloval tudi pri več skupinskih projektih, kot na primer Vsakemu svoj film (Chacun son cinéma, 2007) in 7 dni v Havani (7 días en La Habana, 2012), pri katerih je sodeloval z avtorji kot Benicio del Toro, Laurent Cantet, Theodoros Angelopoulos, Olivier Assayas, Bille August in drugimi. To morajo biti nebesa (It Must Be Heaven, 2019) je njegov četrti celovečerec.

19., 23., 25. februar 2021

NEVIDNO ŽIVLJENJE EVRIDIKE

(A Vida Invisível, Brazilija, Nemčija, 2019, barvni, 139 min.) Režija: Karim Aïnouz Scenarij: Murilo Hauser, Inés Bortagaray, Karim Aïnouz (po literarni predlogi Marthe Batalha) Fotografija: Hélène Louvart Glasba: Benedikt Schiefer Montaža: Heike Parplies Igrajo: Julia Stockler (Guida/Gisele), Carol Duarte (Evridika), António Fonseca (Manoel), Gregório Duvivier (Antenor), Marcio Vito (Osvaldo), Eduardo Tornaghi (Douglas), Fernanda Montenegro (Euridice) Produkcija: Canal Brasil (Brazilija), Pola Pandora Filmproduktions, RT Features (Nemčija) Festivali, nagrade: Cannes 2019: nagrada za najboljši film sekcije Posebni pogled; Denver 2019: nagrada Krzysztof Kieslowski – posebna omemba; Havana 2019: nagrada korala za najboljšo scenografijo; München 2019: nagrada cinecopro; Valladolid 2019: nagrada srebrna konica za najboljši film in nagrada mednarodne kritike FIPRESCI, nagrada za najboljšo igralko, nagrada sociograph; Lima 2019: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada APRECI – posebna omemba, nagrada za najboljšo fotografijo; in številne druge nagrade Odziv občinstva: naklonjen, a brez večjega navdušenja Odziv kritike: soglasno priznanje izjemnosti Distribucija: FIVIA – Vojnik 64

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Karim Aïnouz je v svoji skoraj tri desetletja dolgi karieri posnel “le” devet celovečernih filmov, pa vendar velja za enega najplodnejših sodobnih brazilskih filmskih ustvarjalcev. Od začetka svoje filmske poti namreč vzporedno ustvarja številna kratka, dokumentarna, eksperimentalna in televizijska dela, poleg tega pa tudi številne umetniške video instalacije. Med tovrstnimi projekti velja vsekakor izpostaviti njegovo sijajno 13-delno TV serijo Alice, ki jo je posnel za južnoameriško izpostavo medijskega giganta HBO. Ta serija predstavi za Aïnouza značilno raziskovanje življenja v velikih urbanih središčih. To usmeritev je nagrajeval tudi z video instalacijami, kakršna je bila Your Empathic City iz leta 2011, pa tudi dokumentarni projekt Cathedrals of Culture (2014), s katerim se je predstavil v pariškem Centru Georges Pompidou.

Rio de Janeiro, petdeseta leta. Osemnajstletna Eurídice in dvajsetletna Guida sta sestri, ki živita pri svojih konservativnih starših. Klavirski čudežni otrok Eurídice sanja o tem, da bi študirala na uglednem dunajskem konservatoriju. Vendar je Guida tista, ki ji prvi uspe priti v Evropo tako, da tja pobegne z grškim mornarjem. V Rio se vrne noseča in osamljena, o čemer Eurídice ne ve ničesar. Sestri je razdvojila očetova laž, leta minevajo, nekoč neločljivi sestri Eurídice in Guida pa se vsaka zase prebijata skozi življenje misleč, da tista druga živi sanjsko življenje na drugem koncu sveta.

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Glavni avtor scenarija je Murilo Hauser, ki je iz tenkočutnega romana Marthe Batalhe naredil prav tako tenkočutno ekranizacijo, ki odlično prebrodi izzive neizogibne naracije iz ozadja, saj ne samo da Guidina (ne)prebrana pisma pridodajo šarmu filma, ampak so tudi navezava na kultni motiv v južnoameriški literaturi: pisma kot metafore hrepenenja, ljubezni, bolečega, ampak končno zmagoslavnega obvladovanja časa in prostora. /.../ Barve igrajo v filmu veliko vlogo, saj potrjujejo neskončno barvitost in pestrost minevanja časa, nenehno hrepenenje po življenju, ki ga čutita obe sestri v svojih zelo različnih vlogah. Zdi se, kakor da so barve povsem subjektivno navzoče v filmu, kakor da bi nakazovale perspektivo sester, način, na katerega vidita svet; skozi prizmo ljubezni druga do druge, do seksa ali do glasbe. /.../ Upor, ki ga portretira Carol Duarte, se počasi stopnjuje, tiho narašča, dokler ne eksplodira v katastrofalnem dejanju, ki ga pozneje označijo za manično-depresivno psihozo. Julia Stockler je po drugi strani na začetku ognjevita, a se skozi leta revščine začne zavedati minljivosti življenja, dokler končno ne podleže skušnjavi in se poslovi od svojega prejšnjega življenja. Obe sestri živita v prepričanju, da druga preživlja čas v nekakšni idili, da je druga dosegla svoje sanje. Igralki Duarte in Stockler puščata ravno toliko prostora še za gledalčevo domišljijo, da lahko odsanja tiste nedosegljive sanje junakinj. S tem ta vrhunski film pušča prostor intimnosti junakinj, ne da bi skoparil pri opisih njunih vsakdanjih življenj (perilo, spremembe pričesk, dojenje) in vse prej kot redkih ženskih travm (rojstvo, poporodna depresija, splav), obenem pa vzpostavlja tršo vez z gledalcem, ki mu je nekaj dragocenega zaupano: čista podoba sestrske ljubezni.« Marija Jeremić, Filmstart

»Karim Aïnouz je v adaptaciji romana Marthe Batalha ustvaril tropsko melodramo, v kateri se poklanja svoji materi in ženskam njene generacije, ki so (podobno kot osrednji junakinji v filmu) v sredini dvajsetega stoletja živele, kot pravi režiser, nevidna življenja. Film se uspešno izogne pretiranemu karikiranju surovosti moških likov, občasno ponavljanje prizorov trpinčenja in zlorabe pa prekrije izjemna zasedba z dvojico mladih igralk na čelu. Očarljiva je tudi kamera Hélène Louvart, ki z nasičenimi toplimi odtenki potencira čutno tropsko atmosfero in poustvari ogenj strasti, ki tli v obeh sestrah. Nevidno življenje Evridike je bil aktualni brazilski kandidat za mednarodnega oskarja in se mu je celo uspelo uvrstiti v ožji izbor, čeprav na koncu ni končal med petimi nominiranci.« Tim Januška, koridor-ku.si

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Začelo se je s čisto osebno izkušnjo. Leta 2015 je umrla moja mama. Stara je bila petinosemdeset let. Bila je samska mati in v življenju ji ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da so bile njena zgodba in zgodbe številnih predstavnic njene generacije premalokrat povedane: te ženske so bile nekako nevidne. /…/ Kako je bilo živeti v času, ko se nisi mogel ločiti, seksualna revolucija se še ni zgodila in kontracepcijskih tablet ni bilo? Povojno obdobje v Braziliji so zaznamovale zelo stroge, konservativne družinske vrednote. /…/ Od nekdaj sem hotel posneti melodramo, ampak takšno, ki bi bila relevantna za naš čas. Zamislil sem si film, ki bi bil ganljiv in prekipevajoč kot opera, poln nasičenih, fluorescentnih barv – film, ki bi bil večji od življenja. Žanrski film, ki pa bi bil hkrati zelo oseben. Posneti sem hotel tropsko melodramo.«

Karim Aïnouz se je rodil leta 1966 v mestu Fortaleza, v brazilski pokrajini Ceará. Na študij se je odpravil v glavno mesto, Brasilio, kjer diplomira iz arhitekture, nato pa se odpravi še v New York, kjer opravi s študijem filmske režije. Za časa študija v New Yorku postane asistent režiserja pri Toddu Haynesu, hkrati pa prične snemati tudi lastna, kratkometražna filmska dela. Celovečerni igrani prvenec, film Madame Satã, posname leta 2002 in se z njim predstavi v cannski sekciji Posebni pogled. Sledita filma O Céu de Suely iz leta 2006 in Viajo porque preciso, volto porque te amo iz leta 2009 – slednjega posname v sorežiji z Marcelom Gomesom –, s katerima se predstavi v Benetkah. Večji uspeh mu znova prinese film iz leta 2011, O Abismo Prateado, predstavljen v cannski sekciji 14 dni režiserjev, za katerega na festivalu v Riu de Janeiru prejme nagrado za najboljšega režiserja. V vsem tem času je Aïnouz posnel tudi številne kratke, dokumentarne in eksperimentalne projekte, s katerimi je gostoval v pomembnih kulturnih središčih in galerijah, kot sta francoski Centre Pompidou in bienale v Sao Paolu. Pred Nevidnim življenjem Evridike je Aïnouz posnel celovečerni dokumentarec Zentralflughafen THF (2018), s katerim je v Berlinu tistega leta prejel nagrado Amnesty International.

Karim Aïnouz, režiser in soscenarist

5., 9., 11. marec 2021

OČE

(Otac, Srbija, Francija, Nemčija, Slovenija, Hrvaška, BiH, 2020, barvni, 120 min.)

Režija: Srdan Golubović Scenarij: Srdan Golubović, Ognjen Sviličić Fotografija: Aleksandar Ilić Glasba: Mario Schneider Montaža: Petar Marković Igrajo: Goran Bogdan (Nikola), Nada Šargin (Biljana), Saša Bijelić (zdravnik), Boris Isaković, Milica Janevski Produkcija: ASAP Films (Francija), Neue Mediopolis (Nemčija), Propeler Film (Hrvaška), Vertigo (Slovenija), scca/Pro.Ba (BiH), ZDF Arte (Nemčija), Arte France (Francija) Festivali, nagrade: Berlin 2020: nagrada občinstva za najboljši film sekcije Panorama, nagrada ekumenske žirije za najboljši film sekcije Panorama; Beograd 2020: nagrada FEDEORA za najboljši film glavnega programa, nagrada žirije za najboljšo moško vlogo, nagrada stella artois za režijo Odziv občinstva: pretežno navdušen* (film pri nas sicer še ni bil predvajan) Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: Vertigo 68

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Golubović pravi, da je navdih za svoj novi celovečerni projekt dobil iz resnične zgodbe. Nekega dne je brskal po spletu in naletel na zgodbo o moškem iz vasice v okolici Kragujevca. Lokalni socialni center mu je z izgovorom, da živi pod pragom revščine, odvzel otroke. Najprej je poskušal sam urediti položaj pri vodji lokalnega socialnega centra, a je tu naletel na povsem zbirokratiziran in skorumpiran sistem. Zato se je odločil, da bo peš krenil proti Beogradu in poskušal položaj razrešiti na Ministrstvu za socialo, delo in družino. Ko je Golubović novico do konca prebral, je šokirano ugotovil, da je ta moški že prišel pred sedež ministrstva v Beogradu. Nemudoma se je odpravil do njega in pričela sta se pogovarjati. Tam mu je moški pojasnil, da ni hotel izvesti nekega javnega protesta, pač pa da je le sledil intuiciji in se peš odpravil do Beograda. Vse to je Golubovića zvabilo k nadaljnjemu razmišljanju o moškem in njegovem položaju. Spomnil se je misli nekega francoskega filozofa, ki je pravil, da je hoja ena najsilovitejših manifestacij posameznikove svobode. Nato je pomislil na kultno Wendersovo delo, Pariz, Texas, in porodila se je že konkretnejša zamisel za balkansko verzijo tega dela – Očeta.

Manjše mesto v Srbiji. Dninarju Nikoli socialna služba odvzame otroka, ko brezizhodnost revščine in gladu njegovo ženo prisilita v dejanje iz obupa. Dokler zanju ne bo zagotovil ustreznega okolja, bosta otroka pri rejnikih. Navkljub skrajnim prizadevanjem in pritožbam mu socialna služba otrok ne vrne in Nikola se znajde v dozdevno brezupnem položaju. Ko izve za domneve o skorumpiranosti krajevnih oblasti, se peš odpravi na romanje čez Srbijo, da bi svojo pritožbo vložil neposredno pri državnem ministrstvu v Beogradu. V borbi z mlini na veter Nikolo naprej ženeta ljubezen in obup. Ta oče se vse do konca ne bo odpovedal veri v pravičnost in pravici starša do vzgajanja svojih otrok. Komentar »Goluboviću s filmom uspe prikazati mnogo. V prvem branju je Oče še ena ex-yu drama o lucidni praznini birokracije, zatiralcih v javnih službah ter tako družbeno kot politično disfunkcionalnem sistemu. Kljub temu pa Očetu uspe dosti več, kot je uspelo podobnim filmskim poizkusom. Čeprav se film močno osredotoča na realistično podajanje situacije – tako z dialogi, obrazno

FILMSKO GLEDALIŠČE gestikulacijo in čustvi kot tudi z neprijetno resnično skorumpiranostjo birokratskega aparata –, Golubović zgodbi vdahne upanje z implementacijo absurdno pretanjene empatije preostalih likov do protagonista. Večina likov, ki Nikolo obkrožajo, poseduje črno-belo zbirko moralnih vrednot in dela, ki ga opravljajo. S tem režiser Nikolove interakcije z njimi intenzivira, hkrati pa ohranja zanimive. Verjetno najboljši primer tega je Nikolino srečanje s tihotapcem migrantov, ki služi mastne vsote na račun ljudi v stiski, ki jih zavaja in goljufa, a se Nikole usmili ter mu na poti pomaga z brezplačnim prevozom. Podobni prizori sledijo tudi kasneje v filmu, s soočenji z izvršnimi uradniki, tako beograjskim upravnikom ministrstva kot lokalno socialno delavko, eno izmed ostrih sodnikov Nikolove usode. V filmu, tako kot resnični verziji prikazanih dogodkov, medijska prezenca in medijsko portretiranje zgodbe igrata odločilno vlogo. Od malih lokalnih časopisov do zanimanja samostojne TVekipe, zgodba postane močno medijska in širokega dosega, s tem pa klic k akciji državljanov, česar se oblast boji. A tisti na položajih moči se v filmu odlično zavedajo vloge pozitivne medijske prezence, in zato si film vzame čas tudi za interakcijo Nikole ter sicer zatiralskega oblastnika, ki nadvse empatično pristopi k zgodbi in se postavi za Nikolo. Vseskozi z lastnimi interesi v mislih, se razume. Če bi moral izpostaviti segment filma kot izstopajoč, bi to zagotovo bil zaključek, v katerem po težavnem in dolgem

popotovanju Golubović protagonistu ne nameni niti trenutka olajšanja ali zadovoljstva; namesto tega v zadnjem kadru Nikolo umesti v še eno situacijo sramotno nagnite družbe, ki ga obkroža. Oče je, če povzamem, močna socialna drama, ki portretira razkrajajočo družbo jugovzhodne Evrope. Ta življenjem svojih daje smisel le s suho empatijo in upanjem na boljši jutri. Najkompleksnejši Golubovićev film do sedaj lahko označimo za evropeizirano verzijo Wendersovega legendarnega Paris, Texas, z dejstvom, ki boksne v pleksus – film je hiperrealističen prikaz dogajanja v regiji na robu Evrope.« Arman Fatić, Radio Marš

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Hotel sem, da bi se film začel kot realistična drama o povsem zbirokratizirani in skorumpirani družbi, nato pa bi se počasi preobrazil v pripoved o posamezniku, ki se skozi mitično popotovanje, na katerega se poda kot izobčenec in zguba, spremeni v heroja. Skratka, želel sem si filma, ki bi se začel kot družbenokritična drama, na poti pa bi pridobil elemente pravljične pripovedi. Zato Očeta v prvi vrsti vidim kot film o posamezniku, ki sam sebe postavi pred veliko preizkušnjo in si nato skozi to ponovno izbori svoje dostojanstvo. On ni junak, ki se bori proti sistemu. Bori se zgolj za to, da bi se njegovi otroci lahko vrnili k njemu in da bi svojo na atome raztreščeno družino znova vzpostavil kot celoto. Ni mu dan luksuz, da bi pri tem razmišljal o velikih abstraktnih temah. Prej je podoben živali, ki se mora zase in za svoje potomce boriti. Samo zato, da bi preživeli. Take vrste junak je moj Nikola.«

Srdan Golubović se je rodil leta 1972 v Beogradu, v tedanji Jugoslaviji, danes Srbiji. Doštudiral je filmsko režijo na beograjski akademiji dramskih umetnosti, kjer danes poučuje predmet filmska režija. Svoj prvi celovečerni film posname leta 2001 in z njim takoj pritegne mednarodno pozornost: celovečerec Absolutnih sto (Apsolutnih 100) je bil namreč povabljen na več kot trideset mednarodnih filmskih festivalov, kjer je tudi prejel številne festivalske nagrade. Past (Klopka, 2007) je bil njegov drugi celovečerni film in premierno ga je predstavil v berlinski sekciji Forum. Sledila je dolga festivalska kariera, ki ga je popeljala na prestižne festivale, kot so tisti v Torontu, Karlovih Varih, Sofiji, Sarajevu in drugi. Prejel je enaindvajset mednarodnih nagrad, ob tem pa tudi nominacijo za tujejezičnega oskarja. Še večji uspeh je Golubić dosegel s svojim tretji celovečercem, sijajnim filmom Krogi (Krugovi, 2013), saj je zanj prejel več kot štirideset mednarodnih nagrad, vključno s posebno nagrado žirije v mednarodnem tekmovalnem programu na festivalu Sundance, nagrado zlato granatno jabolko za najboljši film v Jerevanu, nagrado občinstva v Sarajevu ter nagrado ekumenske žirije v sekciji Forum na Berlinalu. Srbska filmska akademija je Krogom podelila kristalno prizmo za najboljši srbski film v obdobju od 2011 do 2013. Oče (Otac, 2020) je njegov četrti celovečerni film in tudi z njim se je premierno predstavil na festivalu v Berlinu.

Srdan Golubović, režiser in soscenarist

12., 16., 18. marec 2021

MEDENA DEŽELA

(Medena zemlja, Severna Makedonij, 2019, barvni, 89 min.)

Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov Fotografija: Fejmi Daut, Samir Ljuma Glasba: Foltin Montaža: Atanas Georgiev Nastopajo: Hatidže Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam, Ljutvie Sam Produkcija: Apolo Media, Trice Films Festivali, nagrade: Sundance 2019: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film mednarodnega programa, nagrada za najboljšo fotografijo med dokumentarci mednarodnega programa, posebna nagrada žirije za dokumentarce mednarodnega programa; Sao Paolo 2019: kritiška nagrada za najboljši mednarodni film, nagrada za najboljši dokumentarec sekcije novi režiserji; Sarajevo 2019: nagrada občinstva za najboljši celovečerni dokumentarec; Atene 2019: nagrada za najboljši dokumentarec; oskarji 2019: nominacija za najboljši mednarodni celovečerec in najboljši dokumentarec; ter številne druge festivalske nagrade Odziv občinstva: globoko občudovanje in izrazito navdušenje Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: Demiurg 72

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Glede na uspeh projekta, predvsem dejstva, da gre za sploh prvi film v zgodovini, ki se je pojavil na ožjem seznamu kandidatov za oskarja tako v kategoriji mednarodnih celovečernih filmov kot tudi celovečernih dokumentarnih filmov, se zdi nadvse nenavadno, da se je ta začel kot ideja o nečem povsem drugem. Namreč, kot sta avtorja večkrat poudarila, sta se pravzaprav odpravila posnet kratki dokumentarni film o reki Bregalnici in njeni pokrajini. A ko sta prišla na območje, sta kmalu naletela na Hatidže, ki je obirala med in pri tem ponavljala svoj čebelarski credo: “Pol zame in pol za vas.” To ju je preprosto začaralo in pričela sta ji slediti. Tako se je iz kratkega rodil dolgometražni dokumentarec, saj je njena zgodba in vsi, ki so vanjo vstopali, odprla možnosti za povsem drugačno, celovitejšo pripoved o sodobnem svetu, človeku v njem in okolju, iz katerega črpa vire za svoj obstoj.

Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, živi Hatidže s svojo ostarelo materjo. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel, ki ga prodaja v najbližjem mestu, oddaljenem štiri ure hoda. Njeno spokojno življenje pa nekega dne vznemiri nomadska družina, ki prispe z rohnečimi motorji, sedmimi hrupnimi otroki in čredo krav. Hatidže se razveseli družbe in z ničemer ne skopari – ne z ljubeznivostjo ne s svojo posebno rakijo ne s starodavnimi čebelarskimi nasveti … Komentar »Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov, ki sta ustvarila skoraj šolski primer nevsiljivega opazovalnega dokumentarca, tiho in brez kakršnega koli komentiranja spremljata Hatidže, medtem ko iz zavarovanih vdolbin v skali z golimi rokami nabira medeno satovje; od čebel se vsakokrat poslovi s pomirjujočim refrenom: “Pol za vas, pol zame.” Čeprav se sama tega morda ne zaveda, je Hatidžina starodavna, trajnostna metoda čebelarjenja v skladu z novodobnimi priporočili

FILMSKO GLEDALIŠČE

okoljevarstvenikov. Na ta način pridobiva med, ki je veliko kakovostnejši in čistejši od komercialnega. Z ustekleničenim nektarjem bogov se redno podaja na štiriurno romanje proti tržnici v Skopju, kjer je prisiljena ceno litra medu včasih znižati tudi na deset evrov. V hribe se vrača s skromnimi priboljški, kot so banane ali papirnata pahljača za mamo. Druga drugi nato pomagata barvati lase in razgibavati ostarele ude: Hatidže vsakogar v svojem življenju, od Nazife pa do čebel in mladih muckov, ki se ji motajo med nogami, obravnava z enako skrbjo in nežnostjo. /.../ Tudi če čebelarstvo ni tema, ki bi vas na prvi pogled pretirano zanimala, lahko ogled Medene dežele samo zelo energično priporočam. Pred nami ni neki dostojanstven, spoštljiv etnografski portret starodavnih običajev in ljudi, ki izginjajoča znanja ohranjajo pri življenju. Avtorja z minimalističnimi sredstvi ustvarita univerzalno parabolo o pogoltnosti kapitalizma, ki eksploatira naravo v imenu hitrega zaslužka. Na unikatnem primeru gorskega mikrokozmosa Medena dežela svari pred tem, kar nas čaka, če ne bomo posvojili trajnostnega pristopa k pridelavi hrane ‒ a tega ne počne na didaktičen, programski način. Upanje in vztrajnost, ki v epilogu dobita glavno besedo, imata človeški obraz in ime: Hatidže.« Ana Jurc, MMC RTV SLO »Ta nevsiljivi, opazovalni, alegorično bogati dokumentarec makedonskega dvojčka Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov je preprosta zgodba o malih ljudeh in nekih drugih svetovih, ki jih je globalizacija 74

pustila za sabo. Tujih, drugačnih, docela nepredstavljivih. Čudovito posnet dokument nekega nevsakdanjega vsakdanjika, ki v času velikega izobilja in velike neenakosti, tehnološkega napredka in ekonomskega izkoriščanja služi kot opomin na pomembnost skromnosti, moralnih norm in ravnovesja med človeško dejavnostjo in naravo. Okoljska prispodoba, ki skozi intimno slika širše družbeno. Medena dežela je prvi film v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran tako za najboljši mednarodni celovečerec kot za najboljši dokumentarec, a Medena dežela ni film, ki se ga po ogledu priporoči zaradi zlatih kipcev, pač pa zaradi nujnega, a vedno znova prezrtega sporočila. Medena dežela je film za naš čas.« Anže Lebinger, Dnevnik »Medena dežela, v kateri skoraj v laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi, ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki postane briljantna metafora kapitalizma, ki naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več sposoben preživeti vsega človeštva. Med je tu videti kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno: kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu” življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš” – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne bomo zgradili elektrarn na Savi, ne bomo več imeli elektrike in interneta! Če bodo ribiči še naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo padli v večno temo!« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorice in avtorja

Režiserja

»Tako kot čebele delavke vse življenje skrbijo za matico, ki nikoli ne zapusti čebelnjaka, je tudi Hatidže svoje življenje posvetila skrbi za hromo mater, ki nikoli ne zapusti njune razpadajoče koče. Film je postavljen v nekakšen nezemeljski kraj, ki ga nista zaznamovala specifični čas in geografska lega in ga ni mogoče doseči po rednih cestah, hkrati pa je le dvajset kilometrov oddaljen od najbližjega modernega mesta. Tukajšnje družine govore starodavno turško narečje, zato film bolj kot dialog oplaja vizualna pripoved, like razumemo skozi telesni jezik ter njihova razmerja in čustva. To vizualno in intuitivno sporazumevanje občinstvu približa protagoniste in, še pomembnejše – naravo. V nas vzbudi občutje, da smo samo ena od številnih vrst, enako podvrženih vplivu okoljskih razmer.«

Tamara Kotevska se je rodila leta 1993 v Prilepu, Makedonija. Med obiskovanjem srednje šole se je za leto dni podala v Združene države, saj je dobila štipendijo za obiskovanje šole v Tennesseju. Diplomirala je na fakulteti za dramske umetnosti v Skopju, smer dokumentarni film. Ljubomir Stefanov se je rodil leta 1975 v Skopju. Po študiju režije se je usmeril v dokumentarno produkcijo z naravovarstveno temo. Skupno sodelovanje s Tamaro Kotevsko se je pričelo pred letom 2017, ko sta se lotila priprav na njun prvi skupni projekt, kratki dokumentarec Jezero jabolk (Lake of Apples, 2017), posvečen Prespanskemu jezeru in njegovemu habitatu. Že z njim sta opozorila nase. Nekaj kasneje pa sta se družno podala v severne predele Makedonije, v pokrajino Bekirlija, ter tam posnela Medeno deželo (Medena zemlja, 2019), s katero sta osvojila zahodni svet. Medena dežela je postal sploh prvi film, ki je prišel med kandidate za oskarje tako v konkurenci najboljši mednarodnih celovečernih filmov kot tudi celovečernih dokumentarnih filmov.

Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov, sorežiserja in soscenarista

19., 23., 25. marec 2021

OSTRŽEK (Pinocchio, Italija, Francija, Velika Britanija, 2019, barvni, 125 min.)

Režija: Matteo Garrone Scenarij: Matteo Garrone, Massimo Ceccherini (po literarni predlogi Carla Collodija) Fotografija: Nicolai Brüel Glasba: Dario Marianelli Montaža: Marco Spoletini Igrajo: Roberto Benigni (rezbar Pepe), Federico Ielapi (Ostržek), Rocco Papaleo (maček), Massimo Ceccherini (lisjak), Marine Vacth (vila), Gigi Proietti (požiralec ognja), Paolo Graziosi (mojster), Massimiliano Gallo (vrana/direktor cirkusa/pes čuvaj) Produkcija: Archimede, RAI Cinema (Italija), Le Pacte (Francija), Recorded Picture Company – RPC (Velika Britanija) Festivali, nagrade: italijanske filmske nagrade David di Donatello 2020: za najboljše vizualne učinke, za masko, za kostumografijo, za oblikovanje frizur, za scenografijo; nagrade italijanskega sindikata filmskih publicistov 2020: nagrada Guglielmo Biraghi – posebna omemba, nagrada srebrni trak za najboljšo režijo, za najboljšo montažo, za najboljši zvok, za najboljšega stranskega igralca, za najboljšo scenografijo Odziv občinstva: pretežno navdušen Odziv kritike: od zadržan do pretežno navdušen Distribucija: Cinemania group 76

FILMSKO GLEDALIŠČE

Zanimivosti

Zgodba

Igralec, ki ima skorajda nosilno, čeprav ne glavno vlogo v filmu (je namreč rezbar Pepe), slavni italijanski komik Roberto Benigni, je že sam leta 2002 posnel svojo različico te brezčasne zgodbe za otroke in v njej odigral naslovno vlogo. A očitno zgodba danes, v času, ko laž postaja nekaj vsakdanjega in jo brez pomislekov izrekajo vsi, od politikov do gospodarstvenikov, znova dobiva na aktualnosti, saj naj bi se nam v kratkem obetali še dve filmski priredbi. Guillermo del Toro naj bi bil sredi postprodukcije svoje stop-motion verzije, ki se bo odvila v žanru mjuzikla, igrano priredbo (resda Disneyjevega animiranega filma iz leta 1940) pa naj bi pripravljal Robert Zemeckis. A seveda bo treba počakati, saj se v današnjih negotovih časih rado marsikaj zatakne.

Stari rezbar Pepe izdela lutko. Potem pa se zgodi nekaj čudežnega: leseni možic začne govoriti, hoditi, tekati in jesti kot vsak drug otrok. Pepe ga poimenuje Ostržek in ga vzgaja kot lastnega sina. A biti priden ni lahko … Komentar »Ali je Garronejev Ostržek politični film? Seveda, tudi to: samo vizionarski filmi, kakršen je ta, nam lahko povedo nekaj o svetu, v katerem živimo. Za tiste, ki tega ne vidijo in ne razumejo, morda ponovimo zadnji stavek, ki ga v Benignijevem Ostržku Plavolaska nameni Kodru: “Morda je bolje, da si greš kupit par očal.”« Gianni Canova, welovecinema.it

FILMSKO GLEDALIŠČE »Protagonist filma ni toliko uporna lutka, ampak Italija s svojim morjem in plažami, vaščani, palačami, vilami in utrdbami; siromašna, a prelepa dežela, kjer ljudi in njihova težka življenja obkroža narava. Nekakšen zemeljski paradiž ali oleografija Kristusovega rojstva, kjer lahko celo anomalija, kakršna je Collodijeva lutka, najde prostor za svojo slikovito pustolovščino. /…/ Italija devetnajstega stoletja s težiščem v majhni toskanski vasici, kraj in čas pred strahovito umazano Italijo /…/, ki jo je Garrone kasneje učinkovito opisal v Gomori, Resničnosti in Dogmanu.« Marco Belpoliti, Doppiozero »Režiser in njegov soscenarist sta nam poklonila zgodbo, ki sentimentalnost in grotesknost [izvirnika] spaja na zelo vznemirljiv način. Film pogosto deluje skoraj kot grozljivka. /…/ V njem je malce Spak Toda Browninga (in malce Frankensteina), ščepec Alice v čudežni deželi ter kanček Starega in Novega testamenta. /…/ Ostržek je resnično bizarna zgodba; Garrone iz nje ustvari čudno privlačen spektakel.« Peter Bradshaw, The Guardian Film še ni bil prikazan v domačih kinodvoranah, zato smo izbrali le tuje odmeve.

Izjava avtorja »Največji izziv je bil presenetiti tiste, ki mislijo, da Ostržka poznajo na pamet; najti nekaj novega v zgodbi, ki je postala del kolektivnega spomina. To mi je – paradoksalno – uspelo tako, da sem ostal zvest izvirniku. Ne vem, zakaj, ampak vsi, ki so se kdaj lotili Ostržka, so se čutili poklicane, da ga izumljajo na novo, da ga posodabljajo: vsako obdobje od fašizma naprej si je skušalo zgodbo prisvojiti. Ob branju izvirnika se ti zato skoraj vse zdi novo. Marsikdo bo najbrž vzklikal: poglej, kaj vse si je Garrone izmislil! Ampak v resnici je vse v knjigi. /.../ Ostržek je film za družine, za stare in mlade. In ni ga čez Roberta Benignija, ki je zabaval in ganil milijone ljudi po vsem svetu in ga imajo radi gledalci vseh starosti. /…/ Posneti Ostržka in režirati Roberta Benignija sta dve veliki želji, ki sta se mi uresničili v enem samem filmu.« Matteo Garrone, režiser in soscenarist

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser Matteo Garrone se je rodil leta 1968 v Rimu. Po zaključenem umetniškem liceju je delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na festivalu Sacher Nannija Morettija. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra),

za katero je med drugim prejel veliko nagrado žirije v Cannesu, nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film ter nominacijo za zlati globus. Sledila je Resničnost (Reality, 2012), ki je režiserju prinesla drugo veliko nagrado canske žirije. V Cannes se je Garrone vrnil leta 2015 z domišljijsko Zgodbo vseh zgodb (Il racconto dei racconti), leta 2018 pa z Dogmanom, ki je prejel tamkajšnjo nagrado za najboljšo moško vlogo. Leta 2012 so na Liffu pripravili retrospektivo režiserjevih del. Ostržek (Pinocchio, 2019), njegov zadnji celovečerni projekt, je bil premierno prikazan na Berlinskem filmskem festivalu.

16., 20., 22. april 2021

EMA

(Ema, Čile, 2019, barvni, 107 min.)

Režija: Pablo Larraín Scenarij: Guillermo Calderón, Pablo Larraín, Alejandro Moreno Fotografija: Sergio Armstrong Glasba: Nicolas Jaar Montaža: Sebastián Sepúlveda Igrajo: Mariana di Girolamo (Ema), Gael García Bernal (Gastón), Santiago Cabrera (Aníbal), Giannina Fruttero (Sonia), Mariana Loyola (Sara), Catalina Saavedra (Marcela), Paula Luchsinger (Maria) Produkcija: Fabula (Čile) Festivali, nagrade: Benetke 2019: nagrada UNIMED za najboljšo režijo; Ljubljana 2019: nagrada Art kino mreže za najboljši film festivala; Miami 2020: nagrada alacran za najboljšo filmsko glasbo Odziv občinstva: od rahlo zadržan do močno vznemirjen in celo navdušen Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: Demiurg 80

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Pri čilskem režiserju Pablu Larraínu je pravzaprav najbolj zanimivo to, iz kakšnega okolja prihaja in kaj je to okolje v njem vzbudilo oziroma kako ga je izoblikovalo. Na svet je namreč prišel le tri leta po brutalnem umoru takratnega predsednika Salvadorja Allendeja, ki so ga izvedli skrajni desničarji pod vodstvom poznejšega diktatorja Augusta Pinocheta. Pa ne kot otrok običajne čilske družine tistega časa – rodil se je namreč v privilegiranem družbenem okolju enega tedanjih najpomembnejših predstavnikov hunte, ki je bila na oblasti. Kljub temu je Larraín v mladih letih, predvsem v času študija, krenil po povsem drugi družbenopolitični poti – zavedal se je namreč vsega slabega, kar je obdobje desničarske diktature prineslo čilskemu ljudstvu, in odločen je bil, da s tem obdobjem, s tem pa hkrati s svojo družino, neposredno obračuna preko svojih del. Tako je skoraj celotni njegov opus, v srcu katerega je t. i. čilenska trilogija, bolj ali manj neposreden obračun z njegovo in preteklostjo njegove družine.

Plesalka Ema in njen fant Gaston sta gonilni sili eksperimentalne plesne skupine. Njuno življenje se obrne na glavo, ko se njun posvojeni sin Polo vplete v nasilen incident. Ko se Ema in Gaston odločita, da se bosta otroku odrekla, začne njuno razmerje postopoma razpadati. Ema s tem zapleše v novo življenje ter stopi na pot osvoboditve in samoodkrivanja. Njena zgodba nas popelje v svet reggaetona, energične urbane glasbe Latinske Amerike, in nam s plesom predstavi neukrotljivo umetniško dušo, odločeno postaviti se po robu družbenim pritiskom in zahtevam po konformnosti. Komentar »Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira jo Gaston (Gael Garcia Bernal), njen mož, s katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristian Suarez), ki pa je prevzel Emin piromanski “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno sestro), tako da jima ga je center za socialno delo vzel in predal v posvojitev drugemu paru, toda Ema – divji, jezni, energični,

FILMSKO GLEDALIŠČE

požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni stampedo, /…/ ga hoče nazaj, pa naj stane, kar hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko matematiko iz Pasolinijeve Teoreme. Ema, ki eksorcistično izživlja materinsko posesivnost, starševski narcizem in lezbično ekstazo, je Gastonova kreacija, toda samega Gastona, neplodnega moškega, je presegla. In zdi se, da je skušal čilski auteur Pablo Larrain ustvariti žensko, ki bo presegla tudi sam film (metafilm, če hočete), pač žensko, ki bo tako dvoumna in tako nenavadna in tako fluidna in tako protislovna in tako neopisljiva in tako enigmatična in tako unikatna in tako opolnomočena in tako irealna in tako eksperimentalna in tako disruptivna, da jo bo težko ali pa že kar nemogoče objektivirati. Kot da film že od nekdaj ne fantazira prav o takšni ženski.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »/…/ izdelek z močnim avtorskim podpisom, estetsko dovršen in svojstven, vizualno in čutno bogat, marsikdaj vsebinsko in estetsko drzen, teatralen in nazadnje celostno prepričljiv. /…/ [Scenarij] odpira prostor duhovitosti in nepričakovanim preobratom, kombinacija vsega pa je ekstatično filmsko popotovanje, ki ga nadvse priporočamo v ogled.« iz utemeljitve nagrade Art kino mreže Slovenije, Liffe 82

»Anarhična, svobodna in nalezljivo energična značajska študija, za katero se zdi, da se je rodila iz trojčka med Amélie, Oldboyem in Gasparjem Noéjem, preden se je razvila v silo narave čisto svoje vrste. Larraínova Ema ne pleše vedno na prepoznaven ritem, a vsakdo, ki se bo pripravljen uglasiti na njeno valovno dolžino, bo nagrajen z enim najbolj dinamičnih in razburljivih filmov leta. Kar pa ne pomeni, da te film /…/ ne zagrabi že čisto na začetku, le na prstih te drži za nekaj trenutkov, preden ugotoviš njegove korake – in nikoli ti ne pusti prevzeti vodstva.« David Ehrlich, IndieWire Izjava avtorja »Ema je portret današnjega časa. Liki, ki jih lahko opazujemo v filmu, rojeni v tem stoletju ali konec prejšnjega, sodijo v generacijo, ki pleše brez vsakršnega sramu. S svojimi telesi in z glasbo se izražajo povsem drugače kot moji vrstniki. To je prvi film, ki sem ga postavil v sodobni Čile in v katerem govorim o generaciji, ki ni moja. /…/ Ema je paradigma: je lik likov. Hči, mati, sestra, žena, ljubimka in vodja. Zelo je močna in predstavlja osupljivo, lepo vrsto ženstvenosti. Poganja jo nepopustljiv individualizem, saj dobro ve, česa si želi, in je za začrtanje svoje usode sposobna zapeljati ljudi okoli sebe. Želi biti mati in imeti družino; morda je tisto, kaj jo najbolj vodi in motivira, ljubezen.« Pablo Larraín, režiser in soscenarist

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser Pablo Larraín se je rodil leta 1976 v Santiagu, Čile. Po prvencu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki hoče postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sledil je sklepni del trilogije Ne! (No, 2012), ki opisuje zadnje dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu prinesel nominacijo za oskarja. Režiserjev peti celovečerec Klub (El Club, 2015), provokativna obsodba zločinske dvoličnosti Katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za zlati globus v kategoriji za najboljši tujejezični film. Leta 2016 sta premiero doživela kar dva filma, v katerih se je režiser lotil nekakšne

reinvencije žanra filmske biografije: Neruda (2016) je bil prikazan v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, istega leta pa je bil v tekmovalnem programu beneškega festivala predvajan režiserjev prvi film v angleškem jeziku, Jackie, v katerem je nekdanjo prvo damo zaigrala Natalie Portman. Neruda je med drugim prejel nominacijo za zlati globus za najboljši tujejezični film, Jackie pa poleg nagrade za najboljši scenarij v Benetkah še tri nominacije za oskarja, tudi za najboljšo igralko. Ema (2019) je njegovo zadnje celovečerno delo.

4. september 2020 ob 20.15

BOG OBSTAJA, IME JI JE

PETRUNIJA

(Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija, Severna Makedonija, Belgija, Slovenija, Hrvaška, Francija, 2019, barvni, 100 min.) Film, posnet po dogodku, ki je pred leti vznemiril malo makedonsko skupnost, je univerzalna in nadvse aktualna zgodba o uporu proti patriarhalni družbi. Dobitnik nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije.

Režija: Teona Strugar Mitevska Scenarij: Elma Tataragić, Teona Strugar Mitevska Fotografija: Virginie Saint Martin Glasba: Olivier Samouillan Igrajo: Zorica Nusheva (Petrunija), Labina Mitevska (novinarka Slavica), Simeon Moni Damevski (inšpektor Milan), Suad Begovski (duhovnik), Stefan Vujisic (mladi oficir Darko), Violeta Shapkovska (Vaska), Xhevdet Jashari (Boykan) Nagrade, festivali: Berlin 2019: nagrada ekumenske žirije, nagrada Guild Film Prize; Motovun 2019: nagrada FIPRESCI za najboljši film; Edinburg 2019; Yerevan 2019; Sydney 2019; Lodz 2019; Pulj 2019: zlata arena za režijo v kategoriji manjšinska produkcija; Hercegnovi 2019: nagrada za najboljši film; FSF Portorož 2019: vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, nagrada Art kino mreže Slovenije; Sevilla 2019: najboljša igralka; Sarajevo; Zagreb; Liffe 2019 Distribucija: Vertigo Zgodba Film o »normalni« dvaintridesetletnici v »nenormalnem« svetu: Petrunija je diplomirana zgodovinarka, ki jo bolj kot heroj Aleksander Veliki zanima kitajska revolucija, ki je ne zanimajo ličila in oprijeta oblačila, za katera si njena mati želi, da bi jih nosila, in ki se ji spolno nadlegovanje na razgovoru za službo zdi nevzdržno, pa čeprav drugi v tem ne vidijo nič posebnega. Petrunija je v patriarhalni, globoko religiozni makedonski vasici subverzivni element sama po sebi, že s svojim obstojem. 84

8. september 2020 ob 20.15

(Gisaengchung, Južna Koreja, 2019, 132 min.) Film, ki ga režiser označuje za »komedijo brez klovnov, tragedijo brez negativcev«, je čudovito nepredvidljiva družinska tragikomedija o neizogibnem konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.

Režija: Bong Joon-ho Scenarij: Bong Joon-ho, Han Jin-won Fotografija: Hong Kyung-pyo Glasba: Jung Jae-il Igrajo: Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma); zlati globus za film v tujem jeziku; Fantastic Fest (nagrada občinstva); Sydney (najboljši film); nagrada Mednarodne zveze cinefilov (ICS) za najboljšo režijo v Cannesu; Karlovi Vari; Locarno; Sarajevo; Telluride; Toronto; San Sebastián; Busan; New York; Liffe; oskar za film, režijo, mednarodni celovečerec in izvirni scenarij Distribucija: Cinemania group Zgodba Člani družine Ki-taek so tesno povezani, a vsi štirje so nezaposleni in njihova prihodnost ni ravno obetavna. Nekega dne pa sin Ki-woo na priporočilo prijatelja dobi dobro plačano delo zasebnega inštruktorja pri družini Park … 85

11. september 2020 ob 20.15

(1917, ZDA, Velika Britanija, 2019) Odmerek čistega adrenalina, razburljiv, lep, grozen in srčen – film, posnet v enem samem kadru.

Režija: Sam Mendes Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns Fotografija: Roger Deakins Glasba: Thomas Newman Igrajo: Andrew Scott, Benedict Cumberbatch, Dean-Charles Chapman, Richard Madden, Mark Strong, Colin Firth Festivali, nagrade: zlati globus za najboljšo dramo in režijo, oskarji za najboljšo fotografijo, mešanje zvoka in vizualne učinke Distribucija: Blitz film & video distribution Zgodba Na vrhuncu prve svetovne vojne je dvema britanskima vojakoma, Schofieldu in Blakeu, podana nemogoča misija – v tekmi s časom morata prečkati sovražnikovo ozemlje in prenesti sporočilo, ki bi lahko ustavilo smrtonosni napad na stotine vojakov, med katerimi je tudi Blakejev lastni brat. 86

18. september 2020 ob 20.15 Film Judy je poklon veliki umetnici, igralki in pevki, njenemu čudovitemu glasu, velikemu srcu in privlačni kombinaciji vitalnosti in glamurja, ki ju premore le nekaj največjih zabavljačev na svetu.

Judy, Velika Britanija, 2019, 118 min. Režija: Rupert Goold Scenarij: Tom Edge, Peter Quilter Fotografija: Ole Bratt Birkeland Glasba: Gabriel Yared Igrajo: Renée Zellweger, Jessie Buckley, Finn Wittrock, Rufus Sewell, Michael Gambon Festivali, nagrade: zlati globus in oskar za glavno žensko vlogo Distribucija: Famous Fox Zgodba Zima 1968. Legendarna zvezdnica – igralka in pevka Judy Garland – prihaja v London, da bi nastopila v znamenitem klubu The Talk of the Town. Minilo je 30 let, odkar je v Čarovniku iz Oza s pesmijo Over the Rainbow zablestela v vlogi mlade Doroteje, a če je njen glas z leti nekoliko oslabel, je njegova dramatična intenzivnost le še narasla. Serija koncertov je vnaprej razprodana. Med pripravami na nastop in pogajanji z upravo kluba Judy očara tamkajšnje glasbenike ter obuja spomine s prijatelji in oboževalci. Iz nje žarijo duhovitost in toplina in videti je, da bo flirtanje z Mickeyjem Deansom obrodilo sadove. Obeta se mu, da bo postal njen peti mož. In vendar je Judy krhka in ranljiva. Potem ko je delala 45 let, je utrujena in izčrpana, preganjajo jo spomini na ukradeno otroštvo, ki ji ga je vzel Hollywood. Želi si predvsem to, da bi bila spet doma s svojimi otroki. Ali je v njej še dovolj moči, da nadaljuje? 87

NOVA GORICA Tudi v letu 2020 smo v Kulturnem domu Nova Gorica pripravili tradicionalni Filmski teden Evrope. Ta pa iz znanih razlogov ni potekal kot tradicionalno v maju, temveč smo ga zaradi epidemije covida-19 prenesli v september. Filmski teden Evrope organizirajo regionalne Informacijske točke Evropske unije Europe Direct v Sloveniji v sodelovanju z lokalnimi kinematografi po državi ter s Centrom Ustvarjalna Evropa in Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji, njihov namen pa je približati raznolikost in bogastvo evropskega filma širši javnosti. V Novi Gorici se pobudi Filmskega tedna Evrope pridružujemo že od vsega začetka. Za vse ljubitelje filmske umetnosti smo v Kulturnem domu Nova Gorica v brezplačen ogled izbrali naslednje tri evropske filme:

22. 9. 2020 ob 20.15

IZDAJALEC

Marco Bellocchio (Italija, Nemčija, Francija, Brazilija, 2019) 25. 9. 2020 ob 20.15

MEDTEM KO VAS NI BILO

Ken Loach (Velika Britanija, Francija, Belgija, 2019) 26. 9. 2020 ob 20.15

LARA

Jan Ole Gerster (Nemčija, 2019)

22. september 2020 Ko v zgodnjih osemdesetih divja med sicilijanskimi mafijskimi šefi vojna za prevlado, nekdanji mafijec Busceta iz skrivališča opazuje, kako mu pobijajo sorodnike. Vedoč, da bo morda naslednji, se odloči za srečanje s sodnikom Falconejem.

I Z DAJA L E C

Il Traditore, Italija, Nemčija, Francija, Brazilija, 2019, 145 min. Režija: Marco Bellocchio Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi, Francesco Piccolo, Francesco La Licata Fotografija: Vladan Radović Glasba: Nicola Piovani Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio Ferracane Festivali, nagrade: Cannes 2019, München 2019, Italijanski zlati globusi 2019 (najboljša režija, najboljša izvirna glasba) Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Zgodnja osemdeseta. Med sicilijanskimi mafijskimi šefi divja vojna za nadzor nad trgovino s heroinom. Iz skrivališča v Braziliji mafijec Tommaso Buscetta opazuje, kako doma pobijajo njegove sorodnike, vedoč, da bo sam morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in pošlje v Italijo, Buscetta sprejme odločitev, ki bo za vedno spremenila zgodovino mafije: srečal se bo s sodnikom Giovannijem Falconejem in prelomil prisego, ki jo je dal Cosi Nostri. Komentar »Izdajalec je kritika kapitalizma – pravna država je cirkus, mafijci, vojščaki neodvisnega podjetniškega duha, ki ga tako slavijo gospodarske zbornice in neoliberalni think tanki (in ki so videti tako, kot da so pobegnili iz Gomore ali Suburre), so med sojenji v živalskih kletkah, v katerih kričijo in norijo in blaznijo in psujejo in grozijo, ko pa Buscetta razkrinkava skrivno delovanje Cose Nostre, se zdi, kot da razkrinkava skrivno delovanje neoliberalnega kapitalizma, ki slavi deregulacijo in privatizacijo. In prav res: z nečloveškim kapitalizmom, ki prisega na dobrodelnost, lahko tekmujejo le pošastni mafijci, ki prisegajo na čast. ZA« Marcel Štefančič, jr., Mladina Izjava avtorja »Izdajalec je bolj zgodba o Tommasu Buscetti kot o mafiji. /…/ [Buscetta] se izkaže za največjo skrivnost Cose Nostre: nihče ne ve, zakaj je postal ovaduh. Zdi se, da ga ženeta maščevanje in želja uničiti mafijo, ki ne deluje več v skladu z njegovimi vrednotami. Buscetta je izdajalec, ker je prestopil na stran sovražnika, a sam sebe ne vidi na tak način. V pričevanjih ves čas poudarja razkol med ‘svojo’ in Corleonejevo mafijo. S svojim dejanjem hoče izkazati pravico ‘pravi’ Cosi Nostri. Kot največjega izdajalca zgodbe prikaže Totòja Riino. Izdajstvo je tako pogosta in neizčrpna filmska tema prav zato, ker ponuja razmislek o spremembi. Ali se lahko človek v svojem življenju resnično in korenito spremeni ali pa je to le utvara? Je sprememba del procesa zdravljenja, kesanja? Je Buscetta, ki je vse življenje zavračal oznako ‘skesanec’, stopil na to pot zdravljenja, odrešenja, da bi postal nov človek? Ali pa je le ustvaril svojo lastno pravico?« Marco Bellocchio, režiser in soscenarist

25. september 2020

Pretresljiva drama Kena Loacha se z lucidnostjo in človečnostjo loti še enega perečega problema sodobne družbe: prekarnega dela in njegovega pogubnega vpliva na družinsko življenje.

MEDTEM KO VAS NI BILO Sorry We Missed You, Velika Britanija, Francija, Belgija, 2019, 145 min. Režija: Ken Loach Scenarij: Paul Laverty Fotografija: Robbie Ryan Glasba: George Fenton Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster Festivali, nagrade: Cannes; San Sebastián (nagrada občinstva); Sydney; Šanghaj; Toronto; Busan; Mumbai; Chicago; Liffe (nagrada mladinske žirije Kinotrip) Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Ricky, Abby in njuna otroka živijo v Newcastlu. So ljubeča in povezana družina, a finančno jim ne gre najbolje. Ricky je zamenjal že vrsto slabo plačanih služb, Abby pa predano opravlja delo patronažne sestre. Zavedata se, da kljub trdemu delu nikoli ne bosta imela lastnega doma. Potem pa se Rickyju ponudi izjemna priložnost. Če bi prodal ženin avto in kupil kombi, bi se lahko samozaposlil kot pogodbeni kurir. Nova zaposlitev obeta svobodnejši delovnik in boljši zaslužek, toda … Komentar »Novi film Kena Loacha Medtem ko vas ni bilo brexita ne omeni niti z besedo, čeprav je evidentno, da kaos angleškega socialnega sistema izhaja tudi iz političnih manipulacij zadnjih treh let. V tem smislu Loachev film prikliče Coppolovega Botra, kjer mafije prav tako nihče ni omenjal z besedo, vedno je bil govor le o ‘družini’. In družina je sidrišče prepričljivega filma starega britanskega socialista /…/.« Simon Popek, Dnevnik Izjava avtorja »Lahko ta sistem vzdrži? Je sprejemljivo, da nakupe opravljamo preko človeka, ki se v kombiju udinja štirinajst ur na dan? Je to bolje kot iti v trgovino in izmenjati nekaj besed s prodajalcem? Si res želimo svet, kjer ljudje živijo pod takšnim pritiskom; z delom, ki negativno vpliva na njihove prijateljske in družinske vezi ter krči njihova življenja? Ne gre za to, da bi nas tržno gospodarstvo pustilo na cedilu – nasprotno, to je logičen razvoj gospodarstva, posledica ostre tekme za zmanjševanje stroškov in povečevanje dobička. Trgu ni mar za kakovost naših življenj. Trg zanima zaslužek, to dvoje pa ni združljivo. Revni zaposleni in njihove družine – ljudje, kot sta Ricky in Abby – plačujejo ceno. Vse to pa ne pomeni nič, če gledalci ljudem na platnu ne bodo verjeli, če jim zanje ne bo mar, če se z njimi ne bodo smejali in delili njihovih težav. Njihova življenjska izkušnja, če jo prepoznamo kot pristno, je tisto, kar bi se nas moralo dotakniti.« Ken Loach, režiser

26. september 2020

Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem razmerju med materjo in sinom. Nemški film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu. Lara, Nemčija, 2019, 98 min. Režija: Jan-Ole Gerster Scenarij: Blaž Kutin Fotografija: Frank Griebe Glasba: Arash Safaian Igrajo: Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar Kleinert, Rainer Bock Festivali, nagrade: Karlovi Vari (posebna nagrada žirije, nagrada za najboljšo igralko, nagrada ekumenske žirije); Liffe (posebna omemba žirije); München (nagrada za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI); bavarska filmska nagrada za najboljšo glasbo; nagrada Združenja nemških umetniških kinematografov; Les Arcs (nagrada novinarjev) Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetaven pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. A Lare ni med povabljenimi … Zanimivosti Scenarij za celovečerni film Lara je Blažu Kutinu leta 2006 prinesel nagrado novi talent Evropske unije programa MEDIA, ki jo podeljujejo v Cannesu, na Sarajevskem filmskem festivalu je zanj prejel nagrado CineLink, projekt pa je bil izbran tudi za sodelovanje na prestižni delavnici Ateliers D’Angers. Slovenski filmski sklad je scenarij dvakrat zavrnil. Komentar »Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij, samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična, a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.« Fionnuala Halligan, Screen Daily Izjava avtorja »Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za enega svojih projektov. /…/ Med delom mi je ves čas omenjal svoj scenarij, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radoveden in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.« Jan-Ole Gerster, režiser

EVROPSKI ART KINO DAN

8. NOVEMBER 2020 V nedeljo, 8. novembra 2020, se bo v evropskih kinematografih že petič odvil Evropski art kino dan. Na ta dan bodo kinematografi širom po Evropi s projekcijami in dogodki slavili raznolikost evropskega filma. Akciji se drugič pridružuje tudi Kulturni dom Nova Gorica. Projekt je nastal na pobudo združenja CICAE, mednarodne art kino mreže, ki združuje kina, festivale, filmske distributerje in druge organizacije, ter mednarodne mreže kinematografov Europa Cinemas, katere člani smo. Kulturni dom Nova Gorica bo na ta dan pripravil program s posebno ponudbo tako za otroke kot za odrasle, ki si bodo izbrane filme lahko ogledali po znižani ceni. Ob 10.00

Drobižki 2

Hélène Giraud, Thomas Szabo (Francija, Kitajska, 2018, brez dialogov), 5+ Animirana komična pustolovščina Ob 17.30

Ne pozabi dihati

Martin Turk (Slovenija, 2019), 14+ Družinski mladinski film Ob 20.15

Obtožujem!

Roman Polanski (Francija, Italija, 2019) Zgodovinska drama/kriminalka

DROBIŽKI 2 Kombinacija igranega in animiranega filma, v kateri res male živali – žuželke, no, drobižki – ne govorijo ne angleško ne slovensko, ampak uživajo v tem, da so živali, ki jih ljudje le motijo. Drobižki 2, (Minuscule – Les Mandibules du bout du monde, Francija, Kitajska, 2018, brez dialogov, 92 min.), 5+ Režija: Hélène Giraud, Thomas Szabo Scenarij: Hélène Giraud, Thomas Szabo Animacija: Thomas Monti Montaža: Valerie Chappellet, Benjamin Massoubre Glasba: Mathieu Lamboley Distribucija: Karantanija Cinemas Zgodba V dolini na jugu Francije padajo prve snežinke. Čas je, da si žuželke pripravijo zimsko zalogo. Medtem mlada in neustrašna pikapolonica po nesreči pade v kartonsko škatlo, ki jo pošljejo na otok Guadeloupe v Karibskem morju. Njen oče se nemudoma odpravi na rajsko otočje iskat svojega otroka, da ga pripelje domov. Novi svet pa prinaša nove nevarnosti. Skupnost lokalnih pikapolonic, hipnotične bogomolke, nenavadne gosenice in ekscentrični raki so le del izziva, s katerim se soočajo junaki zgodbe. Samo ena rešitev obstaja: pikapolonica in prijatelji na drugi strani sveta združijo moči. Ljudje bi si radi prilastili njihov dom in zgradili luksuzni hotel … Na srečo sta tu stara prijatelja – črna mravlja in pajek –, ki bosta od doma prihitela na pomoč. Izjava avtorjev »Drobižki so bili vojni film s primesmi vesterna in herojske fantazije. Drobižki 2 so pustolovski film s klasičnimi temami, ki mu pritičejo: nevarnosti in užitki raziskovanja, preseganje lastnih omejitev za višji cilj, srečevanje z neznanim. /… / Kot filmska adaptacija sedmega Sinbadovega potovanja (Nathan Juran, 1958) sva tudi midva želela popeljati najine junake dovolj daleč, da lahko zdrsnejo v fantazijo in presežejo omejitve lastne realnosti. To pa je pogosta izkušnja pustolovskih zgodb. /… / Nisva želela, da bi bili liki preveč realistični ali preveč karikirani. Najin cilj je bil, da doseževa občutljivo ravnovesje med resničnimi informacijami, ki temeljijo na video dokumentaciji, in poenostavljenim oblikovanjem. Odločila sva se, da se odrečeva dialogom, ker sva hotela ustvariti bolj dokumentarec kot pa klasični animirani film. Hotela sva ohraniti resnične insekte brez obrazne mimike (ne govorijo, se ne smejijo, mrščijo, mežikajo …) in se izogniti njihovemu počlovečenju.« Hélène Giraud in Thomas Szabo, režiserja in scenarista 93

NE POZABI

DIHATI

Film o dramah odraščanja in skrivnostih poletja. Poglobljena intimna drama o medsebojnih odnosih in spoznavanju samega sebe ob neprijetnih situacijah. Mladostniki bodo v njej prepoznali odsev lastnih vsakodnevnih zagat, nekoliko starejši gledalci pa ob naslednjem čustvenem izpadu svojega najstnika morda ne bodo le zamahnili z roko, ampak se bodo spomnili, kako težko se je znajti v tem svetu, dokler ti prehitro življenje vsaj malo ne otopi intenzivnih čutov. Ne pozabi dihati, (Slovenija, 2019, 98 min.), 14+ Režija: Martin Turk Scenarij: Martin Turk, Gorazd Trušnovec Fotografija: Radislav Jovanov - Gonzo Glasba: TehoTeardo Igrajo: Matija Valant, Tine Vogrin, Iva Kranjc Bagola, Nikola Đuričko, Ronja Matijevec Jerman, Miha Rodman, Nina Valič Festivali, nagrade: Zagreb Film Festival 2019 (tekmovalni program PLUS); Festival mediteranskega filma v Bruslju 2019 (tekmovalni program); rimski filmski festival 2019 (tekmovalni program festivalske sekcije Alice Nella Citta) Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Petnajstletni Klemen odrašča z mamo in starejšim bratom Petrom v malem mestecu sredi slikovitih ravnic Bele krajine. Utečeni vsakdan najraje preživlja na teniškem igrišču ali ob bližnji reki z bratom, ki ga občuduje in mu je vzornik. V vročih poletnih dneh se zdi, da bo idila trajala večno. A starejši brat Peter se v zadnjem letniku, tik pred odhodom na študij v Ljubljano, nenadoma zaljubi v prelepo vrstnico Sonjo. Ves svoj čas bi zdaj rad preživljal z njo, zato mlajšega brata postavi na stranski tir. Klemena ob bratovi odtujitvi prežemajo silovita čustva, ki se zmedeno razpenjajo vse od ljubosumja do splošnega nelagodja in tesnobe do vseh in vsega naokoli. Na živce mu gredo celo prijatelji, sploh vanj očitno zatreskana, leto dni mlajša Jana. Komentar »Ko si star petnajst let, ti gre na živce vse. Mama, oče, bratje in sestre, sošolci, stvari, ki se spreminjajo, in stvari, ki se ne. Vse. Še najbolj pa ti gre na živce, da ne veš prav dobro, kaj je to, kar ti gre tako zelo na živce, saj tega ne znaš zares ubesediti, kaj šele razložiti, le občutiš lahko, in to tako zelo zelo močno. Povrhu pa vseh teh tvojih nakopičenih občutij nihče ne jemlje čisto resno. /... / Sam proti vsem, ujet v medobdobje preteklega otroštva in bližajoče se odraslosti. In strah te je. /… / To so občutja, čustva in stanja, v katera je režiser Martin Turk na izredno rahločuten, a hkrati pristno polnokrven način potopil zgodbo svojega novega celovečernega filma Ne pozabi dihati.« Gaja Pöschl, RA SLO – Program ARS 94

OBTOŽUJEM! Afera Dreyfus, politični škandal, ki je na koncu 19. stoletja razklal Francijo in pretresel ves svet, še vedno velja za simbol krivice, ki jo je v imenu nacionalnega interesa sposobna zagrešiti politična oblast. Film je režiserju prinesel veliko nagrado žirije na Beneškem filmskem festivalu. Obtožujem!, (J'accuse, Francija, Italija, 2019, 133 min.) Režiser: Roman Polanski Scenarij: Robert Harris, Roman Polanski Fotografija: Pawel Edelman Glasba: Alexandre Desplat Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Grégory Gadebois, Hervé Pierre, Wladimir Yordanoff, Didier Sandre, Melvil Poupaud, Eric Ruf, Mathieu Amalric, Laurent Stocker, Vincent Perez Festivali, nagrade: Benetke 2018 (velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI), Liffe 2019 Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Leta 1895 so proti mlademu obetavnemu francoskemu generalštabnemu častniku Alfredu Dreyfusu vložili obtožnico, ker naj bi Nemčiji izdajal vojaške skrivnosti, in sodišče je odločilo, da je kriv. Obsojen je bil na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku. Med pričami njegovega ponižanja je polkovnik Georges Picquart, ki je napredoval v vodjo vojaške protiobveščevalne enote, ki je dokazala Dreyfusovo krivdo. Ko pa Picquart odkrije, da se skrivnosti še vedno predajajo Nemcem, ga vleče v nevaren labirint korupcij in prevar, ki ogrožajo ne le njegovo čast, temveč tudi njegovo življenje. Izjava avtorja »Ko sem bil še zelo mlad, sem videl ameriški film Življenje Emila Zolaja. Pretresel me je prizor, v katerem častnika Dreyfusa javno ponižajo. Že takrat sem si rekel, da bom o tej strašni zgodbi nekega dne morda posnel film. /… / V tem škandalu svetovnih razsežnosti, verjetno največjem poznega 19. stoletja, se prepletajo sodne napake, kršitve pravic in antisemitizem. V dvanajstih letih, kolikor je trajala, je Dreyfusova afera razklala Francijo in pretresla ves svet. Še vedno velja za simbol krivice, ki jo je v imenu nacionalnega interesa sposobna zagrešiti politična oblast. /… / Lahko bi rekel, da gre za triler. Gledalec vodi preiskavo skupaj s Picquartom, kar nam je omogočilo, da smo film posneli na subjektiven način. Vsi glavni dogodki so pristni. Celo veliko dialogov je resničnih, saj jih je mogoče najti v sodnih zapisnikih. /… / Iz velikih zgodb pogosto nastanejo veliki filmi in Dreyfusova afera je izjemna zgodba. Zgodba o človeku, obtoženem po krivem, je vedno zanimiva, ta afera pa je tudi zelo aktualna glede na ponovni razmah antisemitizma, ki smo mu priča v zadnjem času.« Roman Polanski, režiser in soscenarist 95

21. mednarodni festival sodobnih umetniških praks

12.-19. november 2020 Festival Pixxelpoint bo letos že 21. leto zapored potekal v Novi Gorici med 12. in 19. novembrom 2020 in se bo tokrat osredotočil na predstavitev slovenskih festivalov, ki se ukvarjajo s prezentacijo sodobnih umetniških praks, delujočih na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. Letošnja festivalska edicija nosi naslov Žarišča, žarišča intermedijske umetnosti na Slovenskem, ki kljub družbenim spremembam, stanju duha v družbi in virusom, žarijo na našem intermedijskem zemljevidu, delujejo, ustvarjajo, opozarjajo, problematizirajo … V okviru razvejanega festivalskega programa bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji sedme umetnosti, saj je njim namenjen film o življenju Marie Curie (Rosamund Pike) in njenih prelomnih znanstvenih dosežkih.

Navdihujoča drama o ženski, ki jo je želja po znanju in razumevanju kemijskih elementov pripeljala do Nobelove nagrade v času, ko je bila znanost rezervirana predvsem za moške. Biografiji se obetajo številne filmske nagrade.

18. november 2020 ob 17.30 in 20.15

RADIOAKTIVNA

(Radioactive, Velika Britanija, Madžarska, 2019, 110 min.) Režija: Marjane Satrapi Scenarij: Lauren Redniss, Jack Thorne Glasba: Evgueni Galperine, Sacha Galperine Igrajo: Anya Taylor-Joy, Rosamund Pike, Aneurin Barnard, Jonathan Aris, Sam Riley, Simon Russell Beale Distribucija: Blitz Film & Video Distribution Zgodba Film prinaša resnično zgodbo o znanstvenici Marie Sklodowske Curie, ki se je rodila leta 1867 v Varšavi, študirala pa je v Franciji kjer je tudi spoznala svojega moža. Pierre in Marie Curie sta skupaj odkrila radij in močno pretresla takratne znansvene kroge. Oba skupaj sta leta 1903 prejela Nobelovo nagrado za odkritje radioaktivnosti, kmalu po tem pa je Pierre umrl. Po njegovi smrti se je Marie še bolj poglobila v delo in osvojila drugo Nobelovo nagrado za svoja odkritja, ki so spremenila svet.

21. november 2020 ob 17.30 in 20.15

(Fatima, ZDA, Portugalska, 2020, 113 min.)

Fatima je drama o moči vere, ki jo navdihuje resnična zgodba. Leta 1917 so ljudje iskali upanje in dobili čudež.

Režija: Marco Pontecorvo Scenarij: Valerio D'Annunzio, Barbara Nicolosi, Marco Pontecorvo Glasba: Paolo Buonvino Igrajo: Harvey Keitel, Goran Visnjic, Sônia Braga, Joaquim de Almeida, Stephanie Gil, Lúcia Moniz, Joana Ribeiro Distribucija: Blitz Film & Video Distribution Zgodba Fatima je zgodba o desetletni pastirici Luciji in njenih dveh mlajših bratrancih Jacinti in Francku iz Fatime na Portugalskem, ki poročajo o prikazovanju Device Marije. Prerokbe in sporočila so bila namenjena krepitvi glavnih vrednot krščanskega življenja: vere, ljubezni in usmiljenja. Navdihujejo vernike, vendar jezijo vlado in Cerkev, ki skuša otroke prisiliti, da umaknejo svojo zgodbo. Ko se o prikazovanju širijo novice, na kraj pride več tisoč verskih romarjev v upanju, da bodo priča čudežu. Kar bodo tam doživeli, jim bo za vedno spremenilo življenje. 98

21. december 2020

21. decembra 2020 se Slovenija na pobudo Slovenskega filmskega centra že sedmič, Kulturni dom Nova Gorica pa petič zapored pridružuje mednarodnemu dogodku, ko bodo filmski ustvarjalci in prikazovalci izpostavili pomen kratkih filmov. Noč kratkih filmov postavlja kratko formo v ospredje in jo predstavlja kot samostojno stvaritev. Zimski solsticij je dan, ko noč doseže svojo rekordno dolžino, zato so ga mednarodne filmske institucije izbrale za dan praznovanja kratkega filma, kajti to je pravi trenutek za maraton različnih filmskih žanrov. Zaradi svoje dolžine namreč kratki filmi mnogokrat nastopajo zgolj kot uvod v celovečerne filme, v komercialnih kinematografih

pa so ta uvod prevzele reklame, zato običajen gledalec skoraj nima dostopa do domače in tuje kratke produkcije. Življenje kratkih filmov je tako omejeno s festivalskim potovanjem. Dogodek se je udomačil v že več kot petdesetih državah po celem svetu. Ljubitelji in tisti, ki kratki film šele odkrivate, boste našli vse od klasikov prek študentskih filmov do animiranih filmov tako za otroke kot tudi za odrasle. Brezplačne vstopnice za posamezni sklop projekcij lahko dvignete pri blagajni Kulturnega doma Nova Gorica od 10. do 13. ure in od 14. do 16. ure ter uro pred dogodkom.

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 9. 1. 2021

23. 1. 2021

6. 2. 2021

HČI CAMORRE

OROSLAN

DNEVNIK DIANE BUDISAVLJEVIĆ

Siniša Gačič (Slovenija, Italija, 2019)

Matjaž Ivanišin (Slovenija, 2019)

Dama Budisavljević (Hrvaška, Slovenija, Srbija, 2019)

20. 2. 2021

SLOVENEC PO IZBIRI

Aleš Verbič (Slovenija, 2019)

Za tokratni izbor del iz domače avdiovizualne produkcije bi lahko rekli, da nam razkrije vso produkcijsko raznovrstnost domačega kinematografskega okolja. No, ne dobesedno vso. A le redkokdaj se zgodi, da je prav vsako izmed izbranih del realizirano znotraj drugačne produkcijske forme. In ne da bi si tega zares želeli oziroma ne da bi nam želja po takem končnem rezultatu predstavljala vodilo pri izboru, se nam je nazadnje posrečilo prav to: predstaviti bogato raznolikost in raznovrstnost domače avdiovizualne produkcije. Domnevam, da je vsaj nekaterim že raba pomensko širšega izraza »avdiovizualna« na mestu običajno rabljene »kinematografske« produkcije namignila, da izbor prinaša tudi dela, ki niso namenjena klasični kinematografski 100

POSLEDNJI DAN RUDOLFA NIETZSCHEJA Blaž Kutin (Slovenija, 2018, kratki film)

distribuciji. Še več, pohvalimo se celo lahko, da nam je uspelo pridobiti delo, ki se v kinodvoranskem okolju znajde resnično le izjemoma. To je dokumentarni film Aleša Verbiča z naslovom Slovenec po izbiri, ki je bil produkcijsko zasnovan po klasični televizijski formi za »celovečerne« dokumentarce (skoraj brez izjem imajo ti dolžino 50 minut). Na premieri v Portorožu je bil film deležen precejšnjega zanimanja, tako kot pred njim že tudi razstava Afrika in Slovenija: preplet ljudi in predmetov (pripravili so jo v Slovenskem etnografskem muzeju, ob kateri se je Verbiču tudi porodila ideja za film). Avtorja gre v prvi vrsti pohvaliti zaradi njegovega izjemnega občutka za družbeno aktualnost, saj se zdi, da je sodobna slovenska družba v zadnjih nekaj letih, ko smo bili priča večjemu navalu beguncev po t. i. balkanski poti,

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA kar nekako pozabila, da smo bili nekoč tudi sami narod razseljencev. Verbiču se je tako z njegovim delom posrečilo že skoraj demonizirani, močno abstrahirani podobi begunca v javnem družbenem diskurzu znova nadeti človeški obraz. V filmu namreč sledimo sedmim (ali osmim) osebnim zgodbam posameznikov, ki so se predvsem v času 70-ih let odločali za študij v tujini ter v novem okolju kmalu stkali številne vezi. Pomemben vidik filma je tudi osvežitev spomina na gibanje neuvrščenih, človeško alternativo takratni blokovski razdelitvi sveta, v katerem je nadvse dejavno delovala tudi takratna skupna država, Jugoslavija. Večer, na katerem bomo predstavili vznemirljivo, toplo človeško in še vedno nadvse aktualno Verbičevo delo, smo zaokrožili s kratkim filmom Blaža Kutina, tistega domačega filmskega ustvarjalca, ki je v zadnjem letu kot avtor scenarija za film Lara (ki je na programu v okviru Filmskega tedna Evrope) navdušil občinstvo na številnih festivalih. Ogledali si bomo njegovo delo Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja, ki se na duhovit in domiseln način poigra z vprašanji identitete ter kritično spregovori o naših predsodkih. S predsodki se podobno, čeprav morda za spoznanje manj domiselno in poglobljeno, poigra tudi priznani domači dokumentarist Siniša Gačić. V z vesno za najboljši dokumentarni film nagrajenem celovečernem dokumentarcu Hči Camorre nam namreč razkriva človeško plat zgodbe poklicne morilke, ki je delala za zloglasno italijansko Camorro. Gačić kamero »prižge« v trenutku, ko Cristina Pinto zapusti zapor po prestani 24-letni zaporni kazni. Avtor učinkovito prikaže, kako je v zaporu pustila vse, zunaj, v svobodnem svetu, pa ni imela ničesar in nikogar, h komur bi se vrnila. Film je zato zgodba o njenem ponovnem vzpostavljanju sveta, v katerem bo živela, in tkanju osebnih stikov s tistimi, ki so vsaj formalno njeni najbližji (v prvi vrsti hči, s katero pa že pred odhodom v zapor ni imela prav pristnega odnosa). Ob snovanju tega zapisa se mi je porodila misel, da je naslednji film, ki vam ga predstavljamo, pravzaprav na glavo obrnjen koncept prvega. Če smo namreč v Gačićevem filmu sledili vzpostavljanju življenja neke osebe in tkanju pristnih odnosov z ljudmi, pa nam čudovit celovečerec Matjaža Ivanišina z naslovom Oroslan življenjsko zgodbo nekega posameznika pripoveduje na diametralno nasproten način: ne

neposredno, v prvi osebi, pač pa posthumno, preko anekdot oseb, ki so imele z dotično osebo skozi njeno življenje bolj ali manj pristne odnose. Ivanišin si ni po naključju pridobil naziv najbolj prodornega, a tudi senzibilnega in človeško toplega domačega cineasta. Preko na videz tako preprostih, skromnih del, kakršno je tudi Oroslan (ali pa pred njim Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, Playing Men, Karpopotnik …), nam Ivanišin razkriva pomen pozabljenih veščin, obredov, prostorov ali ljudi. Tokrat se je namenil spomenik postaviti ljudski oralni tradiciji, pripovedovanju življenja skozi zgodbe, ki od Homerja dalje velja za eno ključnih pripovednih oblik. Še enkrat naj poudarim: naj vas na prvi pogled skromni videz Oroslana ne zavede – opraviti imamo z enim najbolj globokih, tehtnih in spoštljivih vpogledov v življenje na Slovenskem (lahko bi bilo tudi kjerkoli drugod) podeželju! Po produkcijski obliki klasičnega celovečerca, ki ga je v letošnjem izboru zastopal Ivanišinov Oroslan, nam preostane še zadnje delo izbora in hkrati znova drugačna produkcijska forma. Pretresljiv Dnevnik Diane Budisavljević je ena izmed vse uspešnejših in prodornejših domačih manjšinskih koprodukcij. Avtorica filma je Dana Budisavljević, ki pa z osebo iz naslova ni v nobeni sorodstveni vezi. Kot je morala večkrat poudariti, sta jo pritegnila predvsem izjemen pogum in neizmerno ljubeče srce te danes po krivici povsem spregledane in pozabljene osebe. Diana Budisavljević je bila za časa II. svetovne vojne poročena z uglednim zagrebškim zdravnikom, ki pa ni bil prave vere in nacionalnosti – tako kot številni drugi (Židje, pravoslavci, muslimani, Slovenci …). Zaradi tega se je celotna družina znašla v nemilosti, kar pa pogumni Diani ni preprečilo, da bi nase – osupljivo iskreno in predano – prevzela odgovornost za reševanje otrok, ki so ostali brez staršev, otrok, ki bi jih zaradi porekla ali verske pripadnosti staršev skoraj zagotovo čakala smrt. Čudovit preplet igranih prizorov, pogovorov s preživelimi in klasično dokumentarističnih posnetkov se prelevi v fascinantni amalgam, ki premore takšno silovitost, kakršne na filmskem platnu že dolgo niste videli. Denis Valič

101

9. januar 2021

HČI CAMORRE (Slovenija, Italija, 2019, barvni, 75 min.)

Režija: Siniša Gačić Scenarij: Anka Pirš Fotografija: Siniša Gačić Glasba: Damir Avdić Montaža: Andrej Nagode Nastopajo: Cristina Pinto (ona sama) Produkcija: Studio Maj, Zuhr Film (Slovenija), Ballandi Arts (Italija) Nagrade, festivali: Sarajevo (svetovna premiera v tekmovalnem programu); FSF Portorož 2019 (vesna za najboljši dokumentarec); K3 Beljak Distribucija: Cinemania group

102

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA Zgodba Cristina Pinto, nekdanja morilka neapeljske mafijske združbe Camorra, se po 24-letni zaporni kazni sooča z izzivi vsakdanjega življenja. Kmalu po prihodu iz zapora njen 20 let starejši partner Raffaele zboli za rakom. Cristina poišče zatočišče pri hčeri Eleni, s katero skušata zapolniti dvajsetletno vrzel v njunem odnosu. Pri 46 letih se tako Cristina na novo vzpostavlja v vlogi mame, partnerice in babice.

ter domišljena glasba in zvok, je v moralni dilemi, ki jo sproži v gledalcu. Ta se nenadoma zaveda, da sočustvuje z morilko, ki povrh vsega niti ne obžaluje svojih dejanj. A kazen je prestala in kljub grožnjam, ki so stregle po življenju njeni družini, ni nikogar izdala. Mar ni upravičena do kolikor toliko normalnega življenja na ulicah, kjer ne moreš ubežati lovkam mafijskih združb? Se morilski um in sla sploh kdaj rehabilitirata?«

Komentar »Brez pretencioznega senzacionalizma z nekaj časopisnimi članki Gačić oriše ozadje kriminalne preteklosti protagonistke, ne da bi se spuščal v strukturo kriminalne združbe /…/, saj ga bolj kot njeni zločini zanima, kakšna je osebnost nekoga, ki je sposoben ubijati. /…/ Gačićeva neposredna kamera gledalcu omogoča direkten stik s protagonistko. Tako se nam zdi, da smo mi tisti, ki pred zaporom čakamo nanjo, se ob njej sprehajamo po ulicah Neaplja, kjer jo vsi v strahospoštovanju pozdravljajo, sedimo za mizo skupaj z njeno hčerko, ko se iskreno pogovarjata o vzgoji otrok, in se prestrašeni stisnemo v kot, ko se v prepiru s partnerjem Raffaelejem pokaže njena stara narava. Globina filma, ki ga odlikujejo drzna kamera, precizna montaža

Izjava avtorja »Skozi različne faze snemanja in montaže smo se odmaknili od dejstev o Camorri, ker bi potem nastal zgolj še en film informativnega značaja /…/. Zanimali so me intimni vzgibi, kaj človeka pripelje do tega, da je takšen, kot je ali kot je bil – njegov osebnostni profil. Tako ali tako snemam življenje, ki pa ni skrito v dejstvih, ampak v čustvih in situacijah, ki jih prinesejo na plan. /…/ Onkraj fascinacije nad fenomenom italijanske mafije sem se spraševal, ali je oseba s tako krvavo preteklostjo, kot jo ima Cristina Pinto, sposobna ljubiti in biti ljubljena.«

Tina Lešničar, Delo

Siniša Gačić, režiser

103

23. januar 2021

Oroslan (Slovenija, 2019, barvni, 72 min.)

Režija: Matjaž Ivanišin Scenarij: Zdravko Dragnev, Matjaž Ivanišin Fotografija: Gregor Božič Glasba: Ivan Antić, Branko Rožman Montaža: Matic Drakulić Igrajo: Margit Gyecsek (Oroslan), Milivoj Miki Roš (Oroslanov brat), Dejan Spasić (snemalec) Produkcija: Staragara, Filmsko društvo Film Factory, i/o post. Nagrade, festivali: Portorož 2019: vesna za najboljšo stransko vlogo; Locarno 2019; Solun 2019; Trst 2019 Distribucija: Demiurg

104

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA Zgodba Smrt moškega, poznanega pod vzdevkom Oroslan, pretrese majhno vas v Porabju. Novica o njegovi smrti se hitro razširi med vaščani. Sčasoma dejanja postanejo besede in besede zgodbe. Da bi se lažje soočili z Oroslanovo smrtjo, vaščani poustvarjajo njegovo podobo skozi zgodbe o njegovem življenju. Komentar »Matjaž Ivanišin dokaže, da življenje po smrti le obstaja – vsaj v zgodbah, ki jih pripovedujemo. Film je morda najpreprostejša ilustracija ikoničnih besed Rayja Bradburyja: ‘In ko nas bodo vprašali, kaj počnemo, jim bomo lahko odgovorili – spominjamo se. In prav tako bomo nazadnje uspeli.’ /…/ Oroslan /…/ slavi idejo, ki morda ni revolucionarna, a je vseeno ganljiva. Gre za idejo, da po smrti /…/ preprosto živimo naprej – v zgodbah, ki si jih ljudje delijo ob vrčku piva nekje na Madžarskem, ali pa v anekdoti, pripovedovani sprva z negotovim, a kmalu širokim nasmehom. /…/ Film ujame ravnotežje med različnimi nasprotji: med resničnostjo in fikcijo, med resnico in izmišljotino, med dokumentarcem in poklonom filmu kot ultimativnemu pripovedovalcu zgodb.«

Izjava avtorja »Pozimi pred skoraj dvajsetimi leti je v majhni vasi umrl moški. Nisem ga poznal, nikoli ga nisem srečal ali videl. Veliko pozneje sem bral zgodbo o njegovi smrti in potem še vrsto zgodb o njegovem življenju. Tako v sebi nosim podobo popolnega neznanca, ki se v mojih predstavah meša s podobo nekoga iz moje družine. To je bilo izhodišče za film o Oroslanu, ki so mu življenje posodili ljudje iz Porabja, pripadniki slovenske manjšine na Madžarskem.« Matjaž Ivanišin, režiser in soscenarist

Marta Bałaga, Cineuropa

105

6. februar 2021

DNEVNIK DIANE

BUDISAVLJEVIĆ (Hrvaška, Slovenija, Srbija, 2019, čb, 88 min.) Režija: Dana Budisavljević Scenarij: Dana Budisavljević, Jelena Paljan Fotografija: Jasenko Rasol Glasba: Alen Sinkauz Montaža: Marko Ferković Igrajo: Alma Prica (Diana), Igor Samobor (Julije), Mirjana Karanovic (Julijeva sestra), Biserka Ipša (ga. Đakula), Krešimir Mikic (g. Stein), Ermin Bravo (Bresler), Živko Zelenbrz (priča), Nada Vlaisavljević (priča), Zorka Janjanin (priča), Milorad Jandrić (priča) Produkcija: Hulahop, December, This and That Productions Nagrade, festivali: Pulj 2019: nagrada za najboljši film, za najboljšo režijo, za najboljšo montažo, za najboljšo glasbo, nagrada občinstva, nagrada FEDEORA; Cottbus 2019: nagrada za najboljši prvenec; Jeruzalem 2019: nagrada Schoumann za najboljši film; Zagreb 2019: nagrada mladinske žirije za najboljši film Distribucija: Cinemania group

106

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA Zgodba Leto 1941. Diana Budisavljević, žena uglednega zagrebškega zdravnika, izve, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni. Z nekaj prijatelji v svojem stanovanju organizira tvegano kampanjo, s katero reši gotove smrti več kot deset tisoč otrok. Gre za eno največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne, a Dianino ime je zaradi njenega avstrijskega porekla za dolga leta izbrisano iz zgodovine. Zanjo niso nikoli slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje. Film preplete igrani del, spomine preživelih ter arhivske posnetke iz taborišča. Komentar »To je film o Hrvaški leta 1942, pa tudi o Hrvaški leta 2019. Film, ki ne obtožuje, ampak priča. Film, ki ne pripoveduje, temveč dokumentira. Če bi mu spodaj podpisani gledalec moral poiskati sorodnika, bi bil to Valček z Baširjem. /…/ Oba filma se izogibata fikcionalizaciji /…/, saj govorita o zločinih, s katerimi se obe družbi – izraelska in hrvaška – nista pripravljeni soočiti.« Miljenko Jergović, Jutarnji list

»[Film], odet v črno-belo paleto in estetsko izčiščene prizore, ustvarja posebno vzdušje pritajenosti, napetosti, tragičnosti in rahle distance, dobrodošle pri obravnavanju še vedno s čustvi nabitih spominov na drugo svetovno vojno. Filmski ljubitelji iz držav nekdanje Jugoslavije, siti populističnih delitev po veri, nacionalnosti in zgodovinskih zaslugah, so zato razumljivo odprtih rok sprejeli zgodbo, ki govori prav o preseganju teh delitev, in kot pravi avtorica, daje upanje in spodbuja zdrav razum v času, ko vedno bolj izginjata.« Žiga Brdnik, Večer Izjava avtorice »Ne vem, kako je v Sloveniji, na Hrvaškem je revizionizem zelo močan. Družba je razdeljena na ustaše in partizane. /.../ Mislim, da je vrednost tega filma, da stvari spet postavi na svoj prostor s humanitarno zgodbo o Diani Budisavljević, ki ni politično pripadala nikomur, ne ustašem ne komunistom. Z njeno zgodbo, reševanjem otrok iz taborišča NDH, se stvari uredijo. Mislim, da po tem filmu nihče več ne more reči, da niso obstajala taborišča in rasni zakoni. In niti tega, da so se komunisti po vojni res vedli kot zmagovalci oziroma da niso dovolili zaslug za to nikomur drugemu.« Dana Budisavljević, režiserka in soscenaristka

107

20. februar 2021

SLOVENEC PO IZBIRI (Slovenija, 2018, čb/barvni, 50 min.)

Režija: Aleš Verbič Scenarij: Tina Palaić Fotografija: Jure Nemec Montaža: Andrej Modic Nastopajo: Simon Tecco, Aswin Kumar Shrestha, Arkan Al Nawas, Richard Sendi, Max Zimani, Robert Yebuah, Hamed Mazouzi in Koki Veber Produkcija: RTV Slovenija Nagrade, festivali: FSF Portorož 2019 Distribucija: RTV Slovenija

108

CIKEL SLOVENSKEGA FILMA Zgodba Sledimo življenjskim odločitvam sedmih posameznikov in posameznic, ki so v okviru politike neuvrščenih zapustili svojo prvotno domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od njihovega prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe in se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v njihovem bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?

K filmu Ideja za film se je porodila ob razstavi Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov, ki jo je leta 2017 v sklopu evropskega projekta pripravil Slovenski etnografski muzej. Iz etnografskega muzeja je pri nastajanju filma sodelovala Bojana Rogelj Škafar, režiral ga je Aleš Verbič, pod scenarij pa se je podpisala Tina Palaić. Kot protiutež blokovski delitvi sveta je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja osnovano gibanje neuvrščenih. Povezalo je predvsem države s kolonialno preteklostjo iz azijskega, afriškega in južnoameriškega kontinenta. Pri njegovem razvoju je imela pomembno vlogo tudi Jugoslavija, ki je vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja na področju gospodarstva, kulture in izobraževanja. Iz neuvrščenih držav so v Slovenijo kot eno od jugoslovanskih republik prišli mnogi študenti, umetniki, strokovnjaki iz neuvrščenih držav.

109

20. februar 2021

POSLEDNJI DAN

RUDOLFA NIETSCHEJA (Slovenija, 2018, barvni, 27 min.)

Režija: Blaž Kutin Scenarij: Blaž Kutin Fotografija: Marko Brdar Montaža: Jan Lovše Igrajo: Janez Škof (Rudolf Nietsche), Emil Cerar (moški na vlaku), Štefka Drolc (ženica), Maruša Majer (žena postajnega delavca), Mojca Partljič (Rudijeva žena), Andrej Rozman (zadnji postajni delavec) Produkcija: Nukleus Film, Utopia Film, Tomahavk, Studio Ritem Nagrade, festivali: FSF Portorož 2018: vesna za najboljši kratki film; nagrade Iris ZFS (združenja filmskih snemalcev Slovenije) 2019: za najboljšo fotografijo (Marko Brdar) Distribucija: Slovenski filmski center Zgodba Dan v življenju Rudolfa Nietscheja, ki si nikoli ni znal izboriti svojega mesta v življenju – tako kot tudi ne sedeža na vlaku. Moža, ki mu v priimku manjka tisti z, majhna, a tako pomembna črka.

110

Čezmejni filmski festival Poklon viziji, ki ga Kinoatelje v začetku oktobra organizira v sodelovanju s številnimi partnerji, zajema tudi postojanko v Kulturnem domu Nova Gorica, kjer bo v torek, 6. oktobra 2020, potekala celodnevna mojstrska delavnica z letošnjim nagrajencem, srbskim režiserjem Srdanom Golubovićem, zvečer ob 19.30 pa slovenska predpremiera njegovega zadnjega filma Oče ter svečana podelitev nagrade Darko Bratina. Festival poleg tega ponuja še pester program vzgojno-izobraževalnih vsebin, filmskih projekcij, otroškega programa, festivalske platforme za razvijanje novih filmskih govoric Prvi Poleti in še mnogo več. Več o programu sledi na spletni strani festivala in družbenih medijih.

https://www.kinoatelje.it/ https://www.poklonviziji.com/ https://www.facebook.com/poklonviziji https://www.instagram.com/kinoatelje/ 111

FILMSKI PORTRETI

FILMSKI PORTRETI GLASBENIH ZVEZD Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob sobotah ob 20.15

6. 3. 2021

20. 3. 2021

AVDICIJA

CARMINE STREET GUITARS

Ina Weisse (Nemčija, Francija, 2019) 10. 4. 2021

17. 4. 2021

RITEM UDARCEV

GLASBA JE ČASOVNA UMETNOST 3: LP FILM LAIBACH

Brian Welsh (Velika Britanija, 2019) Ideja za cikel filmov, ki so tematsko vezani na glasbeno področje, se je porodila pred nekaj leti, v času, ko so t. i. glasbeni dokumentarci doživljali pravi razcvet. K nam je prihajalo presenetljivo veliko tovrstnih filmov, kar je pričalo o njihovi veliki priljubljenosti pri domačem občinstvu. Odločitev za nov sklop tako ni bila težka. Toda letos se je položaj precej nepričakovano in občutno spremenil: veliko napovedanih filmov je preprosto obtičalo v že omenjenem distribucijskem limbu. Pa vendar – razpeti med željo po nadaljevanju cikla ter alternativnem

112

Ron Mann (Kanada, 2018)

Igor Zupe (Slovenija, 2018)

enoletnem premoru (pravzaprav smo lahko le upali, da bo kmalu znova drugače, zagotovo pa tega nismo mogli vedeti) smo se odločili za kontinuiteto! Kako pomembna je leta, smo že omenili. In to nam iz leta v leto dokazujete tudi vi, gledalci. A kako oblikovati cikel, če še njegovih skromnih kapacitet ne moreš zapolniti?! Taka razmišljanja so nas pripeljala do odločitve za manjšo prilagoditev koncepta: odločili smo se, da bomo klasičnim dokumentarnim portretom glasbenikov, glasbenih skupin in smeri dodali igrana dela, ki so tematsko vezana na glasbeno področje.

GLASBENIH ZVEZD Na prvi pogled se zdi odločitev sprejemljiva, a o tem boste na koncu odločali le vi, gledalci. Tako nas bo v cikel popeljala čustveno nabita Avdicija, še eno izmed del letošnjega izbora, pod katero se je podpisala avtorica, nemška igralka in ustvarjalka Ina Weiss, ter hkrati še eno tistih del, ki v ospredje postavijo močan ženski lik. V ospredju filma je tako zgodba mlade učiteljice violine, Anne, ki poskuša svoje osebne težave in travme razrešiti ali vsaj nagovoriti preko enega svojih učencev, morda ne tako zelo nadarjenega, zato pa naravnost nepopustljivo delovnega Alexandra. A kakor je to običajno za življenje, se Annini načrti ne iztečejo tako, kot je upala in načrtovala. Omeniti velja, da je Avdicija v marsičem zelo podobna veličastni Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja. No, žal pa take intenzivnosti in brezpogojne nepopustljivosti v sledenju lastnim idejnim nastavkom, kakršno nam je v svojem delu predstavil Haneke, nikoli zares ne doseže. Igrano formo je izbral tudi britanski režiser Brian Welsh, ki nam preko Ritma udarcev, pravzaprav za britansko kinematografijo dokaj značilne zgodbe o odraščanju poda svojsko zgodovino sodobne elektronske glasbe in t. i. rave partyjev, na katerih ta domuje. Poudariti je treba, da nam Ritem udarcev dejansko ponuja še veliko več, in sicer tisto nekaj, s čimer se dejansko dviga nad okvire zgolj glasbene zvrsti ter seže v prostor kritičnega družbenega diskurza. Film si preprost zgodovinski pregled razvoja te sodobne zvrsti glasbe vzame le za izhodišče, nekakšen pripovedni okvir, znotraj katerega pa se nato v prvi vrsti posveti družbeni recepciji te glasbene zvrsti. Sčasoma, ko neka zvrst postane razširjena in globalno priljubljena, pogosto pozabimo, kako težavna in uporniška je bila sprva njena vloga. In prav na to nas hoče spomniti Welsh ter opozoriti na uporniško dimenzijo glasbe, s katero se tako rade identificirajo mlade generacije. Prav zaradi tega dajte filmu priložnost, pa čeprav vam sodobna elektronska glasba še zdaleč “ne diši”.

Drugo polovico našega glasbenega cikla sta zasedla “klasična” člana: glasbena dokumentarca Carmine Street Guitars ter Glasba je časovna umetnost 3: LP film Laibach. Avtor prvega je priznani kanadski dokumentarist Ron Mann, ki se je v mednarodni areni uveljavil kot eden največjih poznavalcev ameriške in kanadske glasbene scene. A tokrat nam ne bo predstavil posameznega glasbenika ali neke določene glasbene zvrsti, pač pa osebo, brez katere glasbenikov preprosto ne bi bilo – izdelovalca glasbil. Ali konkretneje, mojstra Ricka Kellyja, ki sredi nekoč boemskega, danes pa izključno elitističnega Greenwich Villagea izdeluje dovršene in blago zveneče kitare. Mann se je Kellyju pridružil za njegovih pet delovnih dni, v tem času pa je dobil vpogled v skrivnosti njegove obrti ter spoznal pisano plejado svetovno znanih glasbenikov, ki svoje instrumente zaupajo le njemu. Za zaključek pa smo prihranili tisto najslajše – skrivnostno glasbeno skrinjo iz domače glasbene zakladnice. Danes že razvpita in svetovno občudovana serija longplay glasbenih dokumentarcev (filmov, ki v času ene vinilke – vključno s premori med skladbami in zamenjavo strani – povedo zgodbo, ki stoji za njenim nastankom) je z Igorjem Zupetom prišla do svoje tretje materializacije, do glasbenega dokumentarca Glasba je časovna umetnost 3: LP film Laibach. Že iz naslova je razvidno, da nam bo film pripovedoval zgodbo o prvem albumu te svetovno znane domače skupine. Manj pričakovana pa so osupljiva razkritja, s katerimi nam postreže delo. Zdi se, kakor da se je začela zgodovina te vsem dobro znane skupine pisati na novo, od začetka, in neposredno pred nami. Intrigantno, impozantno in nadvse relevantno! Denis Valič

113

FILMSKI PORTRETI

6. marec 2021

AVDICIJA

(Das Vorspiel, Nemčija, Francija, 2019, barvni, 130 min.)

Režija: Ina Weisse Scenarij: Ina Weisse, Daphne Charizani Fotografija: Judith Kaufmann Montaža: Hansjörg Weißbrich Igrajo: Nina Hoss (Anna Bronsky), Simon Abkarian (Philippe), Jens Albinus (Christian), Ilja Monti (Alexander), Serafin Mishiev (Jonas) Produkcija: Idéale Audience, Lupa Film, Port au Prince Film & Kultur Produktion Distribucija: FIVIA – Vojnik

114

GLASBENIH ZVEZD

Zgodba Anna Bronsky je stroga učiteljica violine na konservatoriju v Berlinu. Navkljub nasprotovanju svojih kolegov si prizadeva sprejeti učenca, v katerem zazna izjemen talent. Prepričana je, da veličina izhaja iz boja in da nikoli nič ni dovolj dobro – česar se je sama naučila že v mladih letih. Aleksandra tako pripravlja na izpit ob koncu leta in zanemarja svojega mladega sina Jonasa, ki je tudi violinist in ljubitelj hokeja na ledu. Vse bolj se odmika tudi od ljubečega moža, Francoza Philippa Bronskyja. A avdicija se bliža in Anna vse bolj uporablja nenavadne prijeme. Na odločilen dan pa se zgodi nesreča … Komentar »Film Avdicija, ki z izvirnim naslovom Das Vorspiel gotovo ne po naključju namiguje tudi tako na preludij kot na predigro, je pravzaprav nekakšna mehkejša, omiljena različica kontroverzne Hanekejeve Učiteljice klavirja, ki je filmski svet šokirala pred skoraj dvajsetimi leti. Vzporednice se kar vrstijo – v obeh filmih imata glavno

besedo močni, a čustveno zavrti ženski, ki iščeta notranjo osvoboditev skozi popolnost svojega glasbenega učenca, obe ženski imata močne družinske in poklicne travme, ki ju ovirajo na vsakem koraku običajnega življenja, nobena se prav dobro ne znajde v družbi in obe svojo potrditev iščeta tudi skozi spolnost. A Učiteljica klavirja je šla pri tem dlje, mnogo mnogo dlje in precej globlje kakor učiteljica violine Anna Bronsky, ki vendarle še vedno ostaja v okvirih sprejemljivega, družbeno dopustnega in – vsaj do tiste točke, kamor jo spremlja kamera – še vedno le samo do sebe uničujočega vedenja. Morda se tam, kjer se skozi oči režiserke Ine Weisse Annina zgodba konča, pravi pekel, kakršnega je pred dvajsetimi leti skozi fantastično Isabelle Huppert prikazal Michael Haneke, v resnici šele začne, a to je že prepuščeno gledalčevi interpretaciji.« Gaja Pöschl, Gremo v kino – RA SLO

115

FILMSKI PORTRETI

20. marec 2021

CARMINE STREET GUITARS

(Carmine Street Guitars, Kanada, 2018, barvni, 80 min.) Režija: Ron Mann Scenarij: Len Blum Fotografija: Becky Parsons, John M. Tran Montaža: Robert Kennedy Glasba: Dallas Good, Travis Good Nastopajo: Jim Jarmush, Eszter Balint, Nels Cline, Kirk Douglas, Eleanor Friedberg, Bill Frisell, Dallas Good, Travis Good, Dave Hill, Jamier Hince, Marc Ribot, Charlie Sexton in drugi Produkcija: Sphinx Productions Distribucija: Demiurg

116

GLASBENIH ZVEZD Zgodba V Greenwich Villageu, ki je nekoč veljal za središče newyorškega boemskega življenja, zdaj kraljujejo drage restavracije in dizajnerski butiki. Toda ena trgovina v samem srcu četrti se trmasto upira gentrifikaciji. To je Carmine Street Guitars, kjer mojster Rick Kelly in njegova mlada vajenka ročno izdelujeta kitare iz lesa, najdenega v starih hotelih, barih, cerkvah in drugih okoliških zgradbah. Kitare, narejene iz teh »kosti mesta«, niso videti in ne zvenijo kot nobena druga kitara, zato so med Kellyjevimi strankami ikone kot Bob Dylan, Lou Reed, Patti Smith in Jim Jarmusch. Komentar »Carmine Street Guitars govori o čudno prizemljenih užitkih analogne kulture; o lepoti doma narejenih rokodelskih izdelkov v svetu, ki mu vlada masovna korporacijska proizvodnja; o staranju in vztrajnosti; o jazzu in rokenrolu stare šole; o izginjajoči boemski kulturi v svetu rastočih najemnin, nenasitne želje po dobičku in vrednot, ki jih utelešajo trgovinske verige; ter o tem, kako se vse omenjene teme zlivajo v zenovski ideal delati tisto, kar imaš rad, in imeti rad

tisto, kar delaš. /…/ Če bi Jim Jarmusch kdaj posnel dokumentarec, bi utegnil biti natančno tak. Pravzaprav Jarmusch je posnel dokumentarec, zgodbo o Iggyju Popu in The Stooges Gimme Danger /…/, ampak reči hočem: če bi Jarmusch posnel dokumentarec, ki bi bil v svojem minimalističnem duhu tako očarljiv in ekscentričen kot njegovi igrani filmi. /…/ Carmine Street Guitars je poln prizorov, v katerih kak priznani hipsterski glasbenik /…/ vstopi v trgovino, vklopi eno Rickovih kitar v ojačevalec in spontano zaigra – mi pa začutimo radost tistega, kar sliši in čuti v teh inštrumentih: visoko zveneči je ne sais quoi. Jazz kitarist Bill Frisell odigra solo različico Surfer Girl /…/ in reverb lepota komada ti vzame sapo. Kirk Douglas iz zasedbe The Roots govori za ves film, ko reče: ‘Obožujem to preprostost. En pickup. Les. Elektrika. Bum!’ /…/ Carmine Street Guitars je dokumentarna pesem v prozi, ki se giblje v predtehnoloških ritmih Ricka Kellyja.« Owen Gleiberman, Variety

117

FILMSKI PORTRETI

10. april 2021

RITEM UDARCEV (Beats, Velika Britanija, 2019, čb, 141 min.)

Režija: Brian Welsh Scenarij: Brian Welsh, Kieran Hurley (po gledališki predlogi Kierana Hurleyja) Fotografija: Benjamin Kracun Montaža: Robin Hill Glasba: Stephen Hindman, Penelope Trappes Igrajo: Cristian Ortega (Johno), Lorn MacDonald (Spanner), Laura Fraser (Alison), Ross Mann (D-Man), Gemma McElhinney (Laura), Amy Manson (Cat), Rachel Jackson (Wendy), Brian Ferguson (Robert) Produkcija: Rosetta Productions Distribucija: FIVIA – Vojnik

118

GLASBENIH ZVEZD Zgodba Majhen kraj na Škotskem leta 1994. Johnno in Spanner sta najboljša prijatelja na pragu odraslosti, ki ju življenje kmalu odnese po različnih poteh. Pred njima je še zadnje skupno poletje, in to je divje kot še nobeno doslej. Po Veliki Britaniji se nezadržno širi virus elektronske plesne glasbe, ki popolnoma obsede tudi fanta. Na svojo zadnjo skupno noč se željna novih dogodivščin odpravita na ilegalni rejv. To je spust v mamljivi svet anarhije in svobode, ki pa ga policija nikakor ne misli gledati od daleč.

Izjava avtorja »Spoznal sem sceno subkulturnih tehno zabav in izkušnja me je docela preobrazila. Odraščal sem v Aberdeenu ob pogostem nasilju in trdih drogah, najstništvo sem doživljal kot zastrašujoče. Vendar sem spoznal ta svet … slišati je zelo sentimentalno … ljubezen, kolektivne radosti ter zabavo in prijateljstva. V tistem času se mi to samo po sebi ni zdela skoraj politična izkušnja, ko pa se ozrem nazaj, vidim, da je bila.« Brian Welsh, režiser in soscenarist

119

FILMSKI PORTRETI

17. april 2021

GLASBA JE ČASOVNA UMETNOST 3: LP FILM LAIBACH (Slovenija, 2018, čb/barvni, 52 min.)

Režija: Igor Zupe Scenarij: Igor Bašin, Igor Zupe Fotografija: Nejc Saje Montaža: Lukas Miheljak Glasba: Laibach Nastopajo: Marjan Benčina, Fritz Catlin, Mladen Dolar, Milan Fras, Aldo Ivančič, Lado Jakša, Dejan Knez, Andrej Lupinc, Ivan Jani Novak, Roman Uranjek, Igor Vidmar, Dragan Živadinov, Daniel Miller, Ditterich von Euler-Donnersperg Produkcija: Nord Cross Production Distribucija: Nord Cross Production

120

GLASBENIH ZVEZD Zgodba LP film Laibach prikazuje prelomne trenutke prve petletke inženirjev človeških duš ter predstavi ustanovne člane skupine, tudi tragično preminulega frontmana Tomaža Hostnika (1961–1982). Dokumentarec razgrinja strategije in taktike delovanja Laibacha in Laibach Kunsta v prvi polovici osemdesetih let, njuno vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope. Pričevanja članov, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit filma pa je ves čas plošča s temeljnimi komadi Laibachovega opusa: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama.

Komentar »Laibach tako naenkrat niso več poglavje o gibanju brezosebne entitete skozi zgodovino, ampak skupnost ustvarjalcev, ki v javnosti deluje kot eno. Dokumentarec pa vsaj nekoliko dekonstruira to enost. Z obraza brez osebnosti skupine nekoliko odmakne masko in gledalcu omogoči, da uzre skupino v manj Laibachovski drži. Zdaj pa že slutite, da je v teh trenutkih dokumentarec najbolj zanimiv. Skratka, ni najbolj zanimiv, ko tekmuje z oddajo Še pomnite, tovariši, ampak ko v identiteti skupine, ki je maksimalno skrbela za svojo identiteto, vzniknejo razpokice potujitve človeške in predčloveške reakcije. /…/ Pod črto: Zupe, najverjetneje velik občudovalec skupine, zmaga takrat, ko se ustavi in ko ni več velik občudovalec skupine. Njegov film Glasba je časovna umetnost 3 tako všečno obuja spomine ter mladim gledalcem ponuja učno uro iz zgodovine glasbe in sociologije umetnosti. Še več! Ponuja tudi nekaj drobcev za ljubiteljske psihoanalitike.« Marko Golja, Gremo v kino – RA SLO

121

FILMSKI VRTILJAK

FILMSKI VRTILJAK 2020/2021 11. 9. 2020

18. 9. 2020

NAPREJ

100 KILOGRAMOV DO ZVEZD

Dan Scanlon (ZDA, 2020, sinh., 103 min.)

Marie-Sophie Chambon (Francija, 2018, podnapisi)

11+

25. 9. 2020

2. 10. 2020

KOLONIJA: MULARIJA

ROCCA SPREMINJA SVET

Geneviève Dulude-De Celles (Kanada, 2018, podnapisi)

12+

Katja Benrath (Nemčija, 2019, podnapisi)

9. 10. 2020

16. 10. 2020

MIRAI

PRIPOVEDKE IZ ŽIVALSKEGA KRALJESTVA

Mamoru Hosoda (Japonska, 2018, podnapisi)

kratki filmi (2019, brez dialogov)

30. 10. 2020

6. 11. 2020

JEŽEK SONIC

KAPITAN SABLJEZOBI IN ČAROBNI DIAMANT

Jeff Fowler (Kanada, ZDA, Japonska, 2019, sinh.)

9+ 122

Rasmus A. Sivertsen, Marit Moum Aune (Norveška, 2019, sinh.)

FILMSKI VRTILJAK

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 17.30 8. 11. 2020 ob 10.00 – Evropski art kino dan 13. 11. 2020 – Slovenski teden filma

DROBIŽKI 2

Hélène Giraud, Thomas Szabo (Francija, Kitajska, 2018, brez dialogov)

SREČA NA VRVICI Jane Kavčič (Jugoslavija (Slovenija), 1977)

20. 11. 2020

27. 11. 2020

VIKI VIKING IN ČAROBNI MEČ

TROLI NA SVETOVNI TURNEJI

Éric Cazes (Belgija, Francija, Nemčija, 2019)

Walt Dohrn, David P. Smith (ZDA, 2020, sinh.)

4. 12. 2020

11. 12. 2020

LASSIE

NAJBOLJŠI SUNE

Hanno Olderdissen (Nemčija, 2020, podnapisi, 96 min.)

Jon Holmberg (Švedska, 2019, podnapisi)

15. 1. 2021

19. 3. 2021

KRUDOVI: NOVA DOBA

OSTRŽEK

Joel Crawford (ZDA, 2020, sinh.)

Matteo Garrone (Italija, Francija, Velika Britanija, 2019)

9+ 123

FILMSKI VRTILJAK

DRUGI PRIPOROČENI FILMI ZA MLADE 4. 9. 2020 ob 20.15

Str. 84

BOG OBSTAJA, IME JI JE PETRUNIJA

8. 9. 2020 ob 20.15

PARAZIT

Str. 85

Bong Joon-ho (Južna Koreja, 2019)

Teona Strugar Mitevska (Makedonija, Belgija, Francija, Hrvaška, Slovenija, 2019)

16+ 11. 9. 2020 ob 20.15

1917

16+ Str. 86

Sam Mendes (ZDA, Velika Britanija, 2019)

KONJE KRAST

16+ Str. 16

Hans Petter Moland (Norveška, Švedska, Danska, 2019)

16+ 8. 11. 2020 ob 17.30

NE POZABI DIHATI Martin Turk (Slovenija, 2019)

14+ 124

Str. 90

MEDTEM KO VAS NI BILO Ken Loach (Velika Britanija, Francija, Belgija, 2019)

15+ 30. 10., 3. in 5. 11. 2020 ob 20.15

25. 9. 2020 ob 20.15

6., 10., 12. 11. 2020 ob 20.15

NESREČNIKI

Str. 20

Ladj Ly (Francija, 2019)

15+ Str. 94

20., 24., 26. 11. 2020 ob 20.15

ČAS DEKLIŠTVA Greta Gerwig (ZDA, 2019)

15+

Str. 28

FILMSKI VRTILJAK

8., 12., 14. 1. 2021 ob 20.15

MLADI AHMED

Str. 44

Jean-Pierre in Luc Dardenne (Belgija, Francija, 2019)

15+ 23. 1. 2021 ob 20.15

OROSLAN

Str. 104

Oroslan, r. Matjaž Ivanišin (Slovenija, 2019)

16+ 6. 2. 2021 ob 20.15

Str. 106

DNEVNIK DIANE BUDISAVLJEVIĆ Dana Budisavljević (Hrvaška, Slovenija, Srbija, 2019)

Filmi za otroke, mlade in družine so že vrsto let stalnica petkovega filmskega programa. S septembrom bomo tako ponovno pognali kolesje Filmskega vrtiljaka v želji, da bi se tudi letos tja do srede maja skupaj vrteli v naši mali dvorani. Zdravstvena kriza pa je oblikovanje tega programa zelo zaznamovala, saj je v primerjavi z ostalimi filmi nejasnosti glede distribucije filmov, datumov premier, ki se zamikajo, in podobnih zagat še več. Predvsem se bo to poznalo pri naboru animiranih filmov, medtem ko je igranih filmov za mlade nekoliko več. Ker pa je film most med mladim gledalcem in svetom, ki ga obdaja, bo tudi v letošnjem programu poudarek na različnosti vsebin in primernosti za različne starostne skupine. Kot vedno dajemo prednost kakovostnemu filmu iz različnih kulturnih okolij, ki jih poleg teme odlikuje še izpovedna in umetniška moč, saj se močneje dotaknejo gledalca, ne ostajajo na površju ter se ne ustavijo ob hitrih in preprostih rešitvah. Naš cilj je namreč vedno enak: da vsem mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike z večplastnimi zgodbami in pristnimi protagonisti, za katere verjamemo, da lahko otroke in mladostnike nagovorijo.

15+ 12., 16., 18. 3. 2021 ob 20.15

MEDENA DEŽELA

Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov (Severna Makedonija, 2019)

16+

Str. 72 Glede na to, da je zaradi razmer še veliko nejasnosti glede distribucije in je nemogoče že na začetku sezone napovedati natančen program filmov, ki bodo čez leto še prišli na novogoriško filmsko platno, vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www.kulturnidomng.si, sledite našemu profilu na Facebooku www. facebook.com/ groups/Film.NovaGorica oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo. 125

FILMSKI VRTILJAK

11. september 2020

NAPREJ

(Onward, ZDA, 2020, sinh., 103 min.) Nova fantazijska dogodivščina studia Pixar/Disney, ki nas spomni, da je čarobnost vsepovsod in v vsakem od nas.

Režija: Dan Scanlon Scenarij: Dan Scanlon, Jason Headley, Keith Bunin Fotografija: Sharon Calahan, Adam Habib Glasba: Mychael Danna, Jeff Danna Igrajo: Tom Holland, Chris Pratt, Octavia Spencer, Julia Louis-Dreyfus idr. Glasovi: Miha Rodman, Rok Kunaver, Mojca Funkl, Damjana Černe, Primož Pirnat, Matic Lukšič, Mariša Jagodič, Karin Komljanec, Maša Tiselj, Alenka Tetičkovič, Jernej Kuntner, Andrei Lenart Černilogar Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Sodobna tehnologija je povsem izpodrinila čarobnost – tudi v fantazijskem svetu škratov, zmajev, morskih deklic, samorogov, palčkov in drugih mističnih bitij, v katerem živita najstniška brata škrata Tian in Marlin Lahkonog. Življenje je s hitrimi avtomobili, pralnimi stroji in telefoni bolj preprosto in udobno, vendar tudi manj razburljivo. Tian, vnet ustvarjalec vseh mogočih seznamov, si za svoj 16. rojstni dan želi, da bi bil boljši kot kadarkoli prej, bolj odločen, torej bolj podoben pokojnemu očetu. Ko mama fantoma podari pismo skupaj s skrivnostnim urokom, potrebnimi pripomočki in posebnim draguljem, ki jima ga je zapustil oče, čarobnost spet preplavi svet. Pred njima je razburljivo popotovanje, polno zapletov in spoznanj.

126

FILMSKI VRTILJAK

18. september 2020

100 KILOGRAMOV DO ZVEZD (100 kilos d’étoiles, Francija, 2018, podnapisi, 85 min.)

Sočuten film, ki odraščajoče opogumi za pobeg pred družbenimi normami, da lahko sledijo svojim sanjam, vse tja do občutka breztežnosti.

Režija: Marie-Sophie Chambon Scenarij: Anaïs Carpita, Marie-Sophie Chambon Glasba: Alexandre de La Baume Igrajo: Laure Duchêne, Angèle Metzger, Pauline Serieys, Zoé de Tarlé, Isabelle de Hertogh, Philippe Rebbot, Jonathan Lambert Distribucija: Demiurg

11+

Zgodba Mlada Lois je strastna raziskovalka vesolja in si želi postati astronavtka. Ker pa nima športnega telesa, ji učitelj namigne, da ima bolj malo možnosti. Lois pretirava s hujšanjem in si resno ogrozi zdravje. Namesto da bi jo oče peljal na astronavtsko tekmovanje, tako pristane v bolnišnici. Vztrajnosti za izdelavo eksperimenta, ki ga bo predstavila na tekmovanju v Toulousu, pa ji tudi v bolnišnici ne zmanjka, ravno nasprotno. Lois in njene nove prijateljice pobegnejo ter se odpravijo na dvodnevno pot do Toulousa … Komentar »100 kilogramov do zvezd je izjemen film, ki s subtilnostjo in toplino govori o mladostništvu in drugačnosti. /…/ Dobrodušen in prijazen.« Unification

127

FILMSKI VRTILJAK

25. september 2020

KOLONIJA MULARIJA

(Une colonie, Kanada, 2018, podnapisi, 102 min.) Film estetsko in poetično prikaže čustva v obdobju zgodnjega najstniškega iskanja avtentičnosti in je hkrati posvetilo sestrski ljubezni. Glavna nagrada mladinske žirije na Berlinalu 2019. Režija: Geneviève Dulude-De Celles Scenarij: Geneviève Dulude-De Celles Fotografija: Léna Mill-Reuillard, Etienne Roussy Glasba: Mathieu Charbonneau Igrajo: Émilie Bierre, Irlande Côté, Noémie Godin-Vigneau, Robin Aubert, Ève Pressault, Jacob Whiteduck-Lavoie, Jacqueline Michel, Cassandra Gosselin Pelletier Festivali, nagrade: Kristalni medved za najboljši celovečerni film v sekciji mladinske žirije Generacija Kplus na Berlinalu 2019; nagrada za najboljši film, za najboljšo glavno igralko in za filmski prvenec Canadian Screen Awards 2019; nagrada občinstva in nagrada žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Quebecu 2018; nagrada za najboljši kanadski celovečerec, za najboljšo igro in režijo v tekmovalnem programu filmskega festivala Whistler 2018 Distribucija: Demiurg

12+

Zgodba Mlajša sestrica Camille brezskrbno vandra po vasi ter se pogovarja s kokošmi in žabami, medtem ko njena starejša sestra, molčeča Mylia, svet doživlja drugače. Izgubljena je med negotovostjo v družini in ozračjem na novi šoli ter prvimi hišnimi zabavami. Camille ji predstavi Jimmyja, dečka iz ljudstva Abenaki, ki živi v bližnjem rezervatu. Ta ji bo pomagal, da se reši spon in sprejme samo sebe. Film estetsko in poetično prikaže čustva v obdobju zgodnjega najstniškega iskanja avtentičnosti in je hkrati poklon sestrski ljubezni. Komentar »Film je poln trenutkov pozornosti, majhnih nelagodnosti, ki se pojavijo, in tišine, polne čustev, kot tudi kolesarskih izletov, trenutkov nezadržnega plesa in teka čez polje. Zgodba se odvija tekoče skozi različna gibanja. Film je resnična hvalnica mladosti.« Catherine Lemieux Lefebvre, CINÉ-BULLE

128

FILMSKI VRTILJAK

2. oktober 2020

ROCCA SPREMINJA SVET

(Rocca verändert die Welt, Nemčija, 2019, podnapisi, 101 min.) Sodobna, astronavtsko razigrana različica legendarne Pike Nogavičke je film, poln humorja in akcije, ki skozi družbenokritično lečo optimistično poudarja vrednote prijateljstva, medsebojnega spoštovanja, zaupanja in odgovornosti. Režija: Katja Benrath Scenarij: Hilly Martinek (po ideji Astrid Lindgren) Fotografija: Torsten Breuer Glasba: Annette Focks Igrajo: Luna Maxeiner, Caspar Fischer-Ortmann, Fahri Yardim, Mina Tander, Barbara Sukowa, Luise Richter, Leo Knizka idr. Festivali, nagrade: Mednarodni filmski festival za otroke in mladino Zlin 2019 (najboljši otroški celovečerni film, posebna omemba žirije), nagrada za izstopajoč otroški oz. mladinski film na 69. podelitvi nagrad za nemški film, Filmski festival Griffoni idr. Distribucija: Demiurg

Zgodba Rocca je prav posebno dekle: neustrašna, iznajdljiva, navihana in vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Zase skrbi bolj kot ne sama, saj je njen oče daleč v breztežnostnem prostoru mednarodne vesoljske postaje, od koder jo ljubeče in skrbno spremlja, mamo pa je izgubila že ob rojstvu. Rocca tekoče govori štiri jezike, zna oskrbeti rane, voziti letalo in z njim pristati, saj je tudi sama sodelovala v programu za pripravo astronavtov. Ko se preseli v Hamburg k babici, da bi tam obiskovala šolo, se stvari zapletejo. Babica, s katero se ne razumeta dobro, mora po nezgodi v bolnišnico. Dekle tako ostane samo v veliki vili, na vrata pa kmalu potrka socialna služba. A Rocca je odločena, da lahko sama poskrbi ne le zase, ampak tudi za druge ljudi brez pravega doma, zato se z novimi prijatelji odloči, da svetu povrne pravičnost in prijaznost.

129

FILMSKI VRTILJAK

9. oktober 2020

MIRAI

(Mirai no Mirai, Japonska, 2018, podnapisi, 98 min.) Film o čarobnem potovanju skozi čas. Režija: Mamoru Hosoda Scenarij: Mamoru Hosoda Vodji animacije: Hiroyuki Aoyama, Ayako Hata Umetniška direktorja: Takashi Omori, Yohei Takamatsu Montaža: Shigeru Nishiyama Glasba: Masakatsu Takagi Glasovi: Moka Kamishiraishi, Haru Kuroki, Gen Hoshino, Kumiko Aso, Mitsuo Yoshihara, Yoshiko Miyazaki, Koji Yakusho Festivali, nagrade: nominacija za oskarja za najboljši celovečerni animirani film 2019; nominacija za zlati globus za najboljši celovečerni animirani film 2019; nominacija za najboljši animirani celovečerni film, Azijsko-pacifiške filmske nagrade, 2018; nagrada za najboljši animirani film – Sitges 2018; nagrada annie za najboljši celovečerni animirani film 2019, Annecy 2018; nominacija za najboljši celovečerni film – Hamburg 2018; nominacija za nagrado občinstva – Montréal 2018; nominacija za najboljši celovečerni film – Valladolid 2018; uradni izbor, program Štirinajst dni režiserjev – Cannes 2018; Animateka 2018 Distribucija: Društvo 2 koluta

Zgodba Štiriletni deček Kun preživlja srečno otroštvo s staršema v hiši v nekem mestu. Kun dobi mlajšo sestro Mirai. V središče zanimanja staršev takrat vstopi deklica. Deček zatočišče poišče na vrtu, kjer raste čarobno družinsko drevo. Tam lahko potuje skozi čas. Sreča se s sorodniki iz preteklosti, z mamo kot majhno deklico, iz prihodnosti pa ga obišče najstniška sestra Mirai ter ga vodi po njegovih občutkih. Na fantastičnem potovanju Kun pride do pomembnih spoznanj o sebi. Zanimivosti Štiriletni deček ima precej omejen pogled na svojo okolico in režiserju se je zdelo, da bi to najlepše ponazoril s hišo in vrtom. Sklenil je, da morata imeti pomembno vlogo v zgodbi, saj za otroka predstavljata pravo vesolje. Zasnovo hiše so zaupali arhitektu, ki je pri projektu sodeloval, kot da načrtuje čisto pravo hišo: podrobno je preučil prostor, svetlobo in materiale. In nastala je hiša, ki ni niti tipično japonska niti zahodnjaška; z zaporedjem podestov in odsotnostjo pregrad še najbolj spominja na gledališki oder. Vrt in drevo na njem sta mogočna simbola časa in povezujeta tematike spreminjajočih se letnih časov, minevanja časa in rodovne zgodovine … Narava je bistvenega pomena za človekovo celovitost, in iz te misli vzkali Kunova domišljija. Simbolično in minimalistično jo ponazarja čarobno družinsko drevo. 130

FILMSKI VRTILJAK

16. oktober 2020

PRIPOVEDKE IZ ŽIVALSKEGA KRALJESTVA Kratki filmi (2019, brez dialogov, 38 min.)

Šest kratkih, likovno raznovrstnih pripovedk iz živalskega kraljestva za vso družino, tudi za najmlajše. Distribucija: Društvo 2 koluta

Zgodba V pisani družbi pernatih junakov, enega paglavca in drugih gozdnih prebivalcev bomo odkrivali pripovedi o pogumu, odraščanju, sprejemanju drugačnosti ter nenavadni kolesarski dirki.

PROGRAM: Miriam gre na izlet k jezeru (Miriam Järve ääres, Estonija, 2017, 5 min.) Režija: Riho Unt, Sergei Kibus Miriam odide na družinski izlet k jezeru. Po dolgem, razburljivem dnevu se družina zvečer namesti v šotor. Kokoška pa ne more spati, zato se odpravi na sprehod. Zunaj sliši nenavadne nočne glasove in vidi oči, ki mežikajo v temi. Za dokaz posname pošasti okoli sebe s fotoaparatom. Pa so bile res pošasti? Kuap (Švica, 2018, 8 min.) Režija: Nils Hedinger Vsi paglavci iz mresta odrastejo v žabe. Naš mali paglavec pa bo moral še malce počakati. A v ribniku ne zmanjka stvari, ki jih je treba odkriti. In pomlad zagotovo spet pride naslednje leto. Princ Ki-Ki-Do: Superdo (Slovenija, 2018, 5 min.) Režija: Grega Mastnak Nekega jutra v Ki-Ki-Dojev gozd prileti nenavaden ptič – Superdo. V stilu superjunakov leti s pomočjo škornjev na reaktivni pogon. S prevaro in priliznjenim šarmom povsem osvoji srca gozdnih prebivalcev. A ne za dolgo!

Pav (Pfau, Nemčija, 2018, 4 min.) Režija: Julia Ocker Pav je na odru velik zvezdnik. A zasluge za slavo si lastijo tudi njegova peresa, ki zahtevajo svoj kos pogače. Bela vrana (Bijela vrana, Hrvaška, 2018, 9 min.) Režija: Miran Miošić Majhna bela vrana se ne ujame najbolje z jato črnih vran. Prav nasprotno, pogosto se ji posmehujejo in jo preganjajo. Ko pa se za njihovo življenjsko okolje začnejo viharni časi, jim prav mala bela vrana pomaga najti boljše bivališče. Zadnji dan jeseni (Le dernier jour d’automne, Švica, 2019, 7 min.) Režija: Marjolaine Perreten Gozdne živali skrivaj zbirajo zapuščene dele koles, da bi zgradile vozila po lastni meri. Obeta se vznemirljiva dirka – dirka na zadnji dan jeseni.

131

FILMSKI VRTILJAK

30. oktober 2020

JEŽEK SONIC

(Sonic the Hedgehog, Kanada, ZDA, Japonska, 2019, sinh., 100 min.) Kombinacija tistega, kar imamo radi v filmih – neverjetne akcije, komedije in veliko srčnosti, ki izhaja iz Sonicovega prijateljstva s človeškimi liki. Režija: Jeff Fowler Scenarij: Patrick Casey, Josh Miller, Oren Uziel Igrajo: James Marsden, Jim Carrey, Ben Schwartz, Neal McDonough, Tika Sumpter Glasovi: Miha Rodman, Voranc Boh, Goran Hrvaćanin, Ana Maria Mitić, Andrei Lenart Černilogar, Karin Komlajnec, Iztok Valič, Uroš Buh, Boris Kerč Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba Ježek Sonic je najhitrejši ježek, ki po nesrečnem naključju pride na Zemljo. Med pustolovščinami na našem planetu pa se spoprijatelji s policistom Tomom Wachowskim iz majhnega mesta in skupaj se podata v boj proti zlobnemu dr. Robotniku, ki skuša ježka Sonica ugrabiti in prevzeti njegove supermoči, da bi zavladal svetu. Kdo je Ježek Sonic? Ježek po imenu Sonic je izjemno hiter, je modre barve, ni z našega planeta, a ima človeške lastnosti. Rodil se je z izjemno sposobnostjo, da je hitrejši od zvoka, zato tudi ima takšno ime (sonic = zvočen). Poleg vsega ima zelo hitre reflekse, lahko se spremeni v žogo in tako napade sovražnika. Zase rad pravi, da je majhna modra kepa superenergije v izredno čednem paketu. In da bi rešil svoj planet, je prišel na našega.

132

FILMSKI VRTILJAK

6. november 2020

KAPITAN SABLJEZOBI IN ČAROBNI DIAMANT (Kaptein Sabeltann og den magiske diamant, Norveška, 2019, sinh., 82 min.) Lačen deček na begu, smrtonosni gospodar džungle in zloglasni kapetan Sabljezobi na lovu za čarobnim diamantom. Režija: Rasmus A. Sivertsen, Marit Moum Aune Scenarij: Terje Formoe, Karsten Fullu Glasba: Johannes Ringen Igrajo: Trond Fausa, Jan Martin Johnsen, Jon Øigarden, Charlotte Frogner, Leonard Valestrand Eike, Bartek Kaminski, Ida Leonora Valestrand Eike, Kyrre Haugen Sydness, Siri Skjeggedal, Tobias Santelmann Glasovi: Boris Car, Jan Novljan, Rok Kunaver, Klemen Bunderla, Lija Trunkelj, Srđan Milovanovič, Leon Martinović, Lan Zupančič, Žiga Bunič, Nina Kaludjerović, Igor Potočnik Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Smrtonosni gospodar džungle Maga Kahn in njegova hudobna kraljica Sirima se podata na lov na čarobni diamant. Govori se namreč, da prihaja polna luna, ko lahko diamant izpolni želje. Sanje Maga Kahna so, da bi se lahko zadrževal na soncu, da bi se lahko odpravil iz temne džungle, toda preden lunarna svetloba pade na diamant, ga ukrade mlad fant Marco. Besni Maga Kahn pošlje svoje vojake opice v džunglo, da ulovijo Marca. Čudežni diamant je treba povrniti za vsako ceno! Pinky se je medtem ustalila v mirni vasici Luna Bay in živi brezskrbno življenje, medtem ko je Veronici dolgčas in sanja o dogodivščinah. Nepričakovano se ji ponudi pustolovščina, ko se prikažejo Kapitan Sabljezobi in njegovi zavezniki. Kmalu se Pinky in Veronica znajdeta na krovu ladje Temna dama in sodelujeta pri lovu na iskanje čarobnega diamanta.

133

FILMSKI VRTILJAK

13. november 2020

SREČA NA VRVICI (Jugoslavija (Slovenija), 1977, 94 min.)

Sreča na vrvici, eden največjih domačih hitov vseh časov, ni film o brezskrbnem otroštvu, ampak zgodba o prijateljstvu, o ljubosumju, o ljubezni, o zaupanju in razočaranju, predvsem nad odraslimi. To ni brezskrbnost, to je življenje. Z digitalizirano in restavrirano različico filma pa se nadaljuje prepotrebni proces ohranjanja filmske dediščine. Režija: Jane Kavčič Scenarij: Vitan Mal, Jane Kavčič (po knjigi Teci, teci, kuža moj, Vitana Mala) Igrajo: Matjaž Gruden, Nino de Gleria, Mitja Tavčar, Ivo Ban, Manca Košir Glasba: Dečo Žgur Festivali, nagrade: zlata plaketa Metod Badjura za režijo – Teden domačega filma 1977, nagrada Prešernovega sklada za režijo 1978, posebna nagrada GFF – Giffoni Film Festival 1979 Distribucija: Slovenski filmski center

Zgodba Glavna oseba v filmu je deček Matic iz ljubljanskega blokovskega naselja, ki ga ima mama sicer rada, a ima težave sama s seboj in s svojim delom v službi. Matičev oče je namreč službeno v Libiji. Matic ima nasprotnike tudi med vrstniki; v nesreči mu na pomoč priskoči Rok, fant njegovih let, s katerim postaneta najboljša prijatelja. Nenadoma pa se Matičevo življenje spremeni, ko ga filmarji povabijo k sodelovanju za glavno vlogo filma. Z njim naj bi igral Jakob – dresiran pes, ki pa se tako naveže na Matica, da dečku psa ob koncu snemanja kar podarijo. Tedaj pa se začnejo težave: razbita šipa, ugriz, lajanje, pritožbe stanovalcev bloka ... Bo Jakob lahko ostal v bloku? Matičeva mama pod vse večjim pritiskom odda oglas v časopis, da prodaja psa. Matic s prijatelji spretno organizira navidezni nakup psa, resne kupce pa z zvijačo odvrnejo proč. Zanimivost Film je nastal po Malovem mladinskem romanu Teci, teci, kuža moj, naslov pa je dobil po pesmi Svetlane Makarovič, ki jo je uglasbil Dečo Žgur: »Tjaramdamam, zlat je ta dan, steci z menoj ven ... Zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaradadadam ... Ko dobiš, kar želiš si, nisi nič več sam ... Tjaramparadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici!«

134

FILMSKI VRTILJAK

20. november 2020

VIKI VIKING IN ČAROČNI MEČ

(Vic the Viking and the Magic Sword, Belgija, Francija, Nemčija, 2019 sinh., 80 min.) Dogodivščina iznajdljivega Vikija Vikinga bo v mladih kot tudi v malo starejših gledalcih obudila nostalgične spomine na drzne otroške prigode in zveste prijatelje, ki v nesreči zmeraj potegnejo skupaj. Režija: Éric Cazes Scenarij: Éric Cazes, Sophie Decroisette, Oliver Huzly, Frédéric Lenoir Glasba: Ute Engelhardt Igralci: Roland Bearne, Tim Bentinck, Konrad Bösherz, John Chancer Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba Vikingi so po naravi pogumni, močni in zelo hrupni. Viki pa je drugačen, sramežljiv in zadržan. Vendar pa ima dar, po katerem se loči od vseh drugih Vikingov – izjemno pameten je! Ko se Vikijeva mama zaradi Lokijevega čarobnega meča po nesreči spremeni v zlat kip, poglavar vikinške vasice daleč na severu Halvar in njegovi Vikingi nimajo druge izbire, kot da se podajo na ekspedicijo onkraj sveta, z misijo vrniti meč Lokiju in tako oživiti Vikijevo mamo. Oče Halvar vzame Vikija s sabo na pot. Med tem epskim izletom, polnim presenečenj in nekaj nevarnosti, Viki ne zamudi nobene priložnosti, da bi svojemu očetu dokazal, da ima tisto, kar je potrebno za pravega Vikinga.

135

FILMSKI VRTILJAK

27. november 2020

TROLI NA SVETOVNI TURNEJI (Trolls World Tour, ZDA, 2020, sinh., 90 min.)

Priljubljeni Troli se vračajo! Glasbena uspešnica Troli iz leta 2016 je dobila svoje nadaljevanje, saj se mala bitja, ki ljubijo ples in glasbo, vračajo na veliko platno. Troli bodo v novih dogodivščinah spoznali, da niso sami ter da je poleg njih še pet različnih plemen Trolov, ki imajo vsak svojo zvrst glasbe. Režija: Walt Dohrn, David P. Smith Scenarij: Jonathan Aibel, Glenn Berger Glasba: Theodore Shapiro Igrajo: Anna Kendrick, Justin Timberlake, Rachel Bloom, James Corden, Ron Funches, Kelly Clarkson, Anderson .Paak, Sam Rockwell, George Clinton, Mary J. Blige, Kenan Thompson, Kunal Nayyar, Caroline Hjelt, Aino Jawo, J Balvin, Flula Borg, Ester Dean, Jamie Dornan, Gustavo Dudamel, Ozzy Osbourne, Anthony Ramos idr. Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba Dogodivščine majhnih bitij, ki imajo rada glasbo in ples, se nadaljujejo. Tokrat jih bo pustolovščina popeljala dlje od tistega, kar so do sedaj spoznali. Poppi in Branch odkrijeta, da pripadata le enemu od šestih različnih plemen Trolov, ki so razpršeni po šestih različnih deželah, vsako pleme pa je zvesto svoji zvrsti glasbe – funk, country, techno, klasična, pop in rock. In njihov svet bo tako postal veliko večji in precej glasnejši. Članica hard-rock skupnosti, kraljica Barb, ki ji pomaga njen oče kralj Thrash, želi uničiti vse druge zvrsti glasbe, da bi rock lahko kraljeval. Poppi in Branch se bosta s svojimi prijatelji odpravila obiskat vse druge dežele, da bi združili Trole proti Barb, ki si želi vse nadvladati, in da bi rešili glasbo in svet.

136

FILMSKI VRTILJAK

4. december 2020

LASSIE

(Lassie – Eine abenteuerliche Reise, Nemčija, 2020, podnapisi, 96 min.) Srčna zgodba o nerazdružljivem prijateljstvu med fantom in njegovim škotskim ovčarjem se vrača na veliko platno. Režija: Hanno Olderdissen Scenarij: Jane Ainscough Glasba: Enis Rotthoff Igrajo: Nico Marischka, Sebastian Bezzel, Anna Maria Mühe, Matthias Habich, Bella Bading Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba Dvanajstletni Florian in njegov ljubljeni škotski ovčar Lassie sta neločljiva in najboljša prijatelja. Srečno živita z družino v idilični vasici na jugu Nemčije. Ko Florianov oče izgubi službo, se mora družina preseliti v manjše stanovanje, kjer pa psi niso dovoljeni, zato morajo Lessie oddati. Psa dodelijo v oskrbo grofu von Sprenglu. Ta s psom in svojo 12-letno vnukinjo Priscillo odpotuje do Severnega morja. Ko grofov zlobni oskrbnik prične z Lassie grdo ravnati, Lassie izkoristi priložnost za pobeg in prične avanturistično popotovanje po Nemčiji, da bi našla prijatelja Floja. A Lassie ni edina, ki se je odpravila na pot. Tudi Florian se ne more sprijazniti z ločitvijo od svojega najboljšega štirinožnega prijatelja in ga začne iskati. Obeh pa ni tako enostavno premagati!

137

FILMSKI VRTILJAK

11. december 2020

NAJBOLJŠI SUNE (Sune – Best Man, Švedska, 2019, podnapisi, 88 min.)

Sune se vrača, ponovno z veliko akcije in humorja! Tokrat je Sune postavljen pred dilemo: kaj izbrati, kako se odločiti? Vprašanje izbire in s tem odgovornosti je včasih težko prav za vse. Režija: Jon Holmberg Scenarij: Jon Holmberg Fotografija: Erik Persson Montaža: Fredrik Alneng Glasba: Joel Danell, Andreas Tengblad Produkcija: Malin Söderlund, Linus Torell Igrajo: Elis Gerdt, Sissela Benn, Fredrik Hallgren, Tomas von Brömssen, Lily Wahlsteen, Baxter Renman Festivali, nagrade: Berlinale Generations Distribucija: Demiurg

Zgodba Sune obiskuje šesti razred, a se še vedno rad zateka v fantazijski svet. Tokrat ga v sanjah obišče njegov prihodnji jaz, ki mu skuša predati pomembno sporočilo: čaka ga velika odločitev in pravilni odgovor je …?!? Sune se prebudi, ne da bi izvedel, kako naj se odloči. Tako ga zdaj skrbi prav vsaka izbira – naj gre v šolo s starši v avtu ali z oboževano sošolko Sophie z avtobusom? A najtežja odločitev ga šele čaka. Njegov razred se odpravi na skrivni izlet ravno na dan, ko naj bi se poročil Sunejev dedek, Sune pa naj bi bil njegova priča. Kaj zdaj? Če Sune ne bo šel na izlet, se bodo sošolci norčevali, da je mamin sinček, če ga ne bo na poroko, pa bo prizadel dedka.

138

FILMSKI VRTILJAK

15. januar 2021

KRUDOVI: NOVA DOBA (The Croods 2, ZDA, 2020, sinh., 90 min.)

Zgodba o prvi družini na svetu, ki se ponovno odpravi na pustolovščino in odkriva neznani svet. Zabaven film ceste brez avtomobila. In cest. Režija: Joel Crawford Scenarij: Kirk DeMicco, Dan Hageman, Kevin Hageman, Chris Sanders Glasba: Alan Silvestri Igrajo: Ryan Reynolds, Nicolas Cage, Emma Stone, Catherine Keener, Leslie Mann, Clark Duke, Peter Dinklag, Cloris Leachman, Kelly Marie Tran, Joanna Lumley Distribucija: Karantanija Cinemas

Zgodba Ker so se celinske plošče premaknile, je morala prazgodovinska družinica Krodovi zapustiti domači habitat. Zdaj so našli nov dom na drugi strani brezna, ki pa prinaša dodatne nevarnosti.

139

ŠOLSKI FILMSKI PROGRAM

ŠOLSKI FILMSKI PROGRAM Z novim šolskim letom se začenja tudi nova sezona filmskega programa, ki ga pripravljamo za vrtčevske otroke, osnovnošolce in dijake. Ogledi filmov, ki se dotikajo posameznih tem pedagoškega dela z otroki in mladimi, so na voljo vse šolsko leto v dopoldanskem času med tednom. Plačilo je po šolskem ceniku, izbor filmov pa po dogovoru. Pedagoški delavci lahko izbirate med filmi iz kataloga, na voljo so tudi nekateri filmi preteklih sezon, nekateri, ki tudi izpostavljajo zanimive dileme odraščanja, pa na filmska platna šele prihajajo. Pokličite nas, prav gotovo bomo skupaj našli primeren filmski naslov za vaše učence. Po želji lahko filmsko projekcijo nadgradimo še s pogovorom, ki ga vodijo filmskovzgojne pedagoginje in je posebej plačljiv. V njem skupaj raziščemo, kaj nam film sporoča, kakšna občutja vzbuja v nas in kakšna so naša stališča do videnega. Pogovor je prilagojen posameznim starostnim skupinam (vrtec, triade osnovne šole, srednja šola) in traja največ eno šolsko uro. Pri ogledu slovenskega filma priporočamo tudi pogovor z avtorji – režiserji, igralci, scenaristi, animatorji in ostalimi, ki omogočajo mladim uvid v ustvarjalni proces filma in v njegovo zanimivo zakulisje.

140

SLOVENSKI TEDEN FILMA

SLOVENSKI TEDEN FILMA Mislimo film, podprimo film! 8.–13. november 2020 Slovenski filmski center od leta 2010 sistematično podpira kakovostne programe filmske vzgoje, lani je vzpostavil še eno novo stalnico – Slovenski teden filma. Ta se bo vsako leto odvil v tednu okrog rojstnega dne Franceta Štiglica, 12. novembra, mlademu občinstvu pa omogočil, da se posveti filmski umetnosti in ustvarjalnosti. V ta namen bo Slovenski filmski center omogočil ogled izbranih slovenskih mladinskih filmov nekoč in danes na dosegljivih nosilcih, da bodo otroci in mladostniki lahko doživeli tudi tisto pravo filmsko izkušnjo in se srečali s slovensko filmsko dediščino. Nabor domačih filmov: • Grajski biki, režija Jože Pogačnik (1967); na nosilcu MPG4 ali bluray (plošček) • Sreča na vrvici (digitalizirana in restavrirana različica), režija Jane Kavčič (1977); na nosilcu DCP ali bluray (plošček) • Vesna, režija František Čap (1953); na nosilcu MPG 4 ali bluray (plošček) • Razredni sovražnik, režija Rok Biček (2013); na nosilcu DCP • Pojdi z mano, režija Igor Šterk (2016); na nosilcu DCP • Gremo mi po svoje, režija Miha Hočevar (2010); na nosilcu MPG 4

Za vse te filme bodo na spletni strani SFC na voljo tudi študijska gradiva za pogovore in možnosti preučevanja filmov pri filmski vzgoji in izobraževanju. Če epidemiološka slika ne bo dovoljevala obiska v kinematografu, si bo moč filme ogledati tudi v razredu. Rezervacije filmov sprejemamo najkasneje do 22. 10. 2020. Tudi letos bo Slovenski filmski center omogočil, da bo Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ter Filmskim studiem Viba film pripravila tri kratke filme o filmskih poklicih (režiser, animator, filmski igralec), ki bodo dopolnili nabor filmov o scenaristu, montažerju, producentu, direktorju fotografije in oblikovalcu zvoka), ki so nastali lani. Slovenskim šolam bodo filmi o poklicih brezplačno na voljo za ogled v razredu in bodo dostopni na posebnih spletnih povezavah. Slovenski teden filma nastaja s podporo Ministrstva za kulturo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Zavoda republike Slovenije za šolstvo.

141

INFORMACIJE

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2020/2021 Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti Kdaj: od 21. septembra do 3. oktobra 2020 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: do 14. oktobra 2020

Po preteku navedenega datuma bomo prazne sedeže ponudili novim abonentom.

Vpis za nove abonente

Kdaj: od 5. do 14. oktobra 2020 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: ob vpisu Redni abonma: 75 € Upokojenci, študenti in dijaki: 55 €

Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica. Za uveljavitev popusta je pri vpisu abonmaja treba predložiti osebni dokument in dokazilo o statusu. Urnik blagajne: vsak delavnik: 10.00–13.00, 14.00–16.00 in uro pred prireditvijo VSTOPNINA ZA OGLED FILMA Redna cena: 5 € Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4 €

ŠOLSKE PROJEKCIJE Cena: 3 € Spremljevalci otrok imajo brezplačen vstop. Plačilo z gotovino ali z naročilnico. BLAGAJNA T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si URNIK: od ponedeljka do petka od 10.00 do 13.00 in od 14.00 do 16.00 oziroma uro pred predstavo.

142

INFORMACIJE

REZERVACIJE VSTOPNIC Vstopnice lahko rezervirate na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica po telefonu ali e-naslovu blagajna@kulturnidom-ng.si. Elektronsko pošto redno pregledujemo med delavniki. Če od nas ne prejmete potrditve rezervacije, pomeni, da rezervacija ni bila zavedena. Rezervirane vstopnice dvignete najkasneje v treh (3) delovnih dneh od rezervacije – po tem roku jih bomo dali v prosto prodajo. Če vaša rezervacija velja do dneva prireditve, vas bodo vstopnice čakale do pol ure pred prireditvijo – po tem času bodo sproščene v prosto prodajo.

SPLETNI NAKUP VSTOPNIC Vstopnice so v prodaji na prodajni mreži http://kulturnidom-ng.kupikarto.si/index.php. Pri spletnem nakupu vstopnic ni mogoče uveljavljati popustov. Denarja za že kupljene vstopnice ne vračamo, razen v primeru, ko je prireditev oz. dogodek odpovedan z naše strani.

VSTOPNICE ZA BREZPLAČNE DOGODKE Prosimo, da si zagotovite vstopnice tudi za brezplačne prireditve. Zaradi varnostnih predpisov, ki prepovedujejo večje število navzočih obiskovalcev, kot je sedežev v dvorani, vam hostesno-biljeterska služba brez vstopnice ne more dovoliti vstopa v dvorano.

Z veseljem vam pomagamo osrečevati ljudi, ki jih imate radi. Podarite nekaj kulture, malo sprostitve, kanček uživanja in prgišče sreče! Slavljence, prijatelje ali poslovne partnerje povabite na ogled predstave z nakupom darilnega bona Kulturnega doma Nova Gorica. Obdarjenci bodo bon lahko izkoristili za ogled predstave po lastnem izboru. Darilni bon velja leto dni od izdaje.

143

INFORMACIJE

DOBRO JE VEDETI • Nakup znižane vstopnice oz. abonmaja je možen samo ob predložitvi potrdila o statusu. • Abonenti prejmete abonmajsko izkaznico takoj ob vpisu. • Abonmajska izkaznica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM. Če želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima istega statusa kot vi, pred ogledom predstave na blagajni uredite doplačilo. • Otroci morajo imeti svojo vstopnico. Ne dovolimo, da sedijo staršem v naročju. • Prosimo, da pridete po vstopnice najkasneje pol ure pred prireditvijo, saj boste s tem pripomogli, da ne bo prihajalo do zamud pri začetku prireditev. • Prosimo, da na prireditve ne zamujate. V primeru zamude ste dolžni upoštevati navodilo hostes in vratarjev. Če boste na prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da boste sedeli na svojem sedežu. • Pred začetkom prireditve izključite prenosne telefone in druge naprave, ki oddajajo zvočne signale. • Fotografiranje in snemanje predstav NI dovoljeno. • Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni dokument in dokazilo o statusu. • Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti mora imeti vsak obiskovalec prireditve svojo vstopnico. Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma programe posameznih prireditev, o čemer boste pravočasno obveščeni. Program nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov in različnimi partnerji. Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja. Ob odpovedi, spremembi datuma prireditve ali programa dodatnih stroškov, ki jih utegnete imeti, ne vračamo.

144

INFORMACIJE

NAVODILA ZA OBISKOVALCE ZA ZMANJŠEVANJE MOŽNOSTI PRENOSA OKUŽBE S COVID-19 • V Kulturni dom Nova Gorica in Mestno galerijo Nova Gorica lahko vstopajo le zdrave osebe, ki ne kažejo znakov akutne bolezni dihal. • Ob vstopu v prostor si je potrebno razkužiti roke ter ves čas obiska skrbeti za ustrezno higieno rok in kašlja. • Uporaba lastne zaščitne maske v prostorih Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica je obvezna. • Med gibanjem po prostorih Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica je potrebno ves čas upoštevati predpisano medsebojno varnostno razdaljo (najmanj 1,5 m), kadar ne gre za družinske člane ali člane skupnega gospodinjstva. • Obiskovalci vstopajo posamično (in tako tudi sedijo) razen v primeru družin z otroki in članov skupnega gospodinjstva. • Plačilo vstopnic – spodbuja se k brezgotovinskemu plačevanju. • Kontrolo vstopnic vratarji opravijo brez stika. • Obiskovalci morajo obvezno upoštevati navodila zaposlenih oz. vratarske in hostesne službe glede posedanja na stole.

1,5 m

145

Kulturni dom Nova Gorica je član Europa Cinemas in Art kino mreže Slovenije, ki združuje slovenske kinematografe ter prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma.

Filmski program je podprla:

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica, zanj: Pavla Jarc / Uredila: Mateja Poljšak Furlan / Izbor programov: Denis Valič, Mateja Poljšak Furlan / Fotografije: arhiv Kulturnega doma Nova Gorica, distributerji filmov / Jezikovni pregled: Alenka Mirkac / Oblikovanje in postavitev: Vid Simoniti / Tisk: Tiskarna Present, d. o. o. / Naklada: 800 Nova Gorica, september 2020 146

Bevkov trg 4 5000 NOVA GORICA E: uprava@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si T: +386 (0)5 335 40 13 FB: www.facebook.com/KulturniDomNovaGorica/