Cvetka Hojnik: Temna stran by Kulturni dom Nova Gorica

Cvetka Hojnik Temna stran

Cvetka Hojnik: Temna stran 4.-25. 2. 2022

Vsiljivo prepričanje, da so »sodobne« samo tiste vizualne prakse, ki se odrekajo klasičnim nosilcem, se je že neštetokrat izkazalo za zmotno, ne glede na to, koliko pristašev ima v umetnostnih institucijah ter med spremljevalci in komentatorji umetniške produkcije. Kljub ponavljajočim se trditvam, da je slikarstvo mrtvo, oljne in akrilne slike še vedno nastajajo, vznemirjajo in vztrajno dokazujejo, da polje artikuliranja vizualnih sporočil še zdaleč ni izčrpano in da preizpraševanje upodobitvenih modelov odpira nova obzorja na stičiščih znanega in neznanega. Med temeljnimi postulati slikarstva je zato treba najprej izpostaviti dejstvo, da mora slikar sam ustvariti prostor, kjer bo umeščena možnost vidnega. Šele z vzpostavitvijo tega pogoja se konstituira paradigma, ki generira individualizirane oblikovne in pomenske rešitve, ki jih prepoznavamo po potezi in teksturi. Ne tematika ali ikonografski zastavek, pač pa subjektivnost materialne zasnove podobe predstavlja izhodišče, iz katerega je moč izpeljati proces nastajanja vizualnih entitet, ki ne odslikavajo izkustev prepoznavanja pojavne resničnosti, ampak so spodbuda invenciji simbolnih izjav, ki povzemajo neizgovorljivost človekove vrženosti v svet. Likovna dela Cvetke Hojnik so po formi minimalistična, po izrazu in sporočilnosti pa presenetljivo kompleksna in večplastna. Podrobnejši pogled na nosilce kvadratne oziroma pravokotniške oblike gledalcu namreč razkrije bogato strukturo slikovnega polja, sestavljenega iz plastičnih nanosov barve, ki so od podobe do podobe različni, povezuje pa jih postopek tkanja površine kot materialnega dejstva, stran od vsakršnega iluzionizma in optičnih prevar klasične inscenacije. Nedvomno je za takšno odločitvijo globoka osebna izkušnja, intimno spoznanje usodne razdvojenosti, ki je temeljno gibalo naše eksistence, v pesimistični različici razumljene tudi kot potovanje od nikoder nikamor. Svetloba in tema, red in nered, vidno in nevidno ter še nepregledna množica drugih nasprotij so dvojice, s katerimi se na tej poti soočamo, jih skušamo preseči ali vsaj uravnotežiti tako v vsakdanjem življenju kot v umetniških formulacijah. Cvetka Hojnik se je odločila, da bo k temu vprašanju pristopila s skrajno reduciranimi sredstvi, s kontrastnimi barvami in s prvinskimi geometrijskimi liki ter le s temi elementi izrazila svoje pojmovanje dilem, h katerim se človeška bit vedno znova vrača. Slikarkin analitični način dela s tem redukcionizmom dosledno uveljavlja načelo »manj je več« in dokazuje, koliko energije dejansko izžarevajo njene navidezno tako preproste slike, na katerih dominira črna barva. Ta stalnica v umetničinem opusu je v modernizmu začetek in končna izpolnitev vsega, kanonizirala sta jo Malevič in Rodčenko, poklonila sta se ji Barnett Newman in Ad Reinhardt, navduševala je Pollocka, Rothka, Klinea in Motherwella, od sredine prejšnjega stoletja dalje je prevladovala v abstraktnem slikarstvu in dosegla eno svojih najbriljantnejših uresničitev v stvaritvah Pierra Soulagesa. Njena izrazna silovitost, radikalni odstop od drugih odtenkov barvne lestvice, z ritmom nanosov in z napetostmi med uporabljenimi materiali premaga učinek monohromnosti in hkrati preseže strogost razmerij črnine same s seboj. S tem preneha biti tema kot nasprotje svetlobe, ampak postane njena absolutnost v metafizičnem smislu. Črne slike so pravzaprav monoliti, ki jih ni nujno obešati na stene, saj so lahko prislonjene obnje, kot samostojni določevalci prostora v izbrani notranjosti. Lovljenje pogleda, ki ga implicira poslikana, ritmično strukturirana površina, nadgradi časovna dimenzija, interval, potreben za obvladanje celote, sestavljene iz množice pomenljivih detajlov. Realnost vsake podobe je dejansko trojna, poleg predmeta kot takega jo tvorita še proces slikanja in odnos tistega, ki jo gleda. Gledalec je vedno tisti, ki jo interpretira, se sprašuje, kaj pomeni, kaj sporoča. Odgovor ni nikoli dokončen, občeveljaven, vsak posameznik ga najde le zase. Opus Cvetke Hojnik nastaja s kontemplacijo, s skrbnim premišljevanjem, kako povezati senzibilnost in racionalizem, duhovno in materialno, notranje in zunanje videnje determiniranosti oblik, ki so jih civilizacijske preobrazbe privzdignile v simbole, celo v arhetipe. Krog, kvadrat in elipsa kot vmesni lik z lastnostmi obeh so se skozi čas utrdili kot nosilci konvencionalnih pomenov, v bistvu nasprotujočih si principov, ki povzemajo razdeljenost izkustvene in duhovne resničnosti. To je obenem večna spodbuda umetniškega ustvarjanja, ne glede na medij in slogovne parametre, kar nas vedno znova navdušuje, je raznovrstnost avtorskih nagovorov, odkrivanje, na koliko načinov se lahko ta temeljna resnica formulira. Pri Cvetki Hojnik se z binarnim načelom, s katerim se stvari vzpostavljajo in razgrajujejo, srečujemo v skrajno estetizirani likovni govorici, ki z minimaliziranjem izraznih sredstev zaobjame celotni pomenski spekter labirintov biti. Pozunanjenje lastne emocionalne in mentalne izkušnje je v končni posledici kot slika-objekt dano v videnje, da bi kot empirično dejstvo spet postalo to, kar je omogočilo njegov nastanek – namreč umetniška invencija.

Brane Kovič

The dark side, del poliptiha, mešana tehnika, 2017, 50 x 50 cm

The dark side, del poliptiha, mešana tehnika, 2017, 50 x 50 cm 3

The intrusive conviction that only visual practices that eschew classical media are “contemporary” has been proven to be misguided countless times, regardless of how many adherents it has in art institutions and among the observers of and commentators on artistic production. Despite recurring claims that painting is dead, oil and acrylic paintings continue to be created; they still excite, doggedly proving that the sphere where visual messages are articulated is far from exhausted and that the exploration of imaging models opens new horizons at the junction of the known and the unknown. Therefore, the first central tenet of painting which must be highlighted is that the painter him- or herself must create the space where the potential of the visible will be situated. It is not until this condition is satisfied that the paradigm which generates individualised design and content solutions – recognised by stroke and texture – is generated. The subjectivity of the material concept, not the topic or the iconographic construct, is the basic premise from which it is possible to derive the process by which to create visual entities that do not reflect the experience of recognising the imaged reality but encourage the invention of symbolic statements that summarise the unspeakability of man being cast into the world. Cvetka Hojnik’s work in fine art is minimalist in form, but surprisingly complex and multilayered in terms of expressiveness and meaning. In-depth observation of the square or rectangular pieces reveals to the viewer an intricate structure of the imaging field, comprised of thick coats of paint that are unique to each image yet connected by the same process that produces a woven surface as a material fact, beyond any illusionism and optical illusions of the kind known from traditional staging. Such a decision is undoubtedly the result of profound personal experience, an intimate realisation of the fateful duality that is the fundamental driving force of our existence – interpreted in the pessimistic version as a journey from nowhere to nowhere. Light and darkness, order and chaos, the visible and the invisible, and an endless mass of other contradictions are pairings on this journey that we encounter, try to overcome, or at least try to balance, both in everyday life and in artistic conceptualisations. Cvetka Hojnik has decided to approach this issue with radically reduced means, with contrasting colours and primal geometric shapes, using these elements and these elements alone to express her rendition of the dilemmas that human being returns to again and again. The painter’s analytical method of working with this reductionism consistently implements the more-isless principle and is a testimony to how much energy her seemingly simple paintings, dominated by the colour black, radiate. This constant in the painter’s oeuvre is the origin and final realisation of everything in modernism: Malevich and Rodchenko canonised it, Barnett Newman and Ad Reinhardt paid homage to it, Pollock, Rothko, Kline, and Motherwell enthused about it; it has dominated abstract painting since the middle of the previous century and reached one of most brilliant incarnations in the creations of Pierre Soulages. Her expressive forcefulness, the radical departure from other hues on the colour scale, defeats the effects of monochromaticity with a rhythm of layers and tensions between the materials used, even as it overcomes the strictness of the blacks juxtaposed. It thus ceases to be darkness as the opposite of light; instead, it becomes its absoluteness in the metaphysical sense. The black paintings are in fact monoliths that need not necessarily be hung on walls; they can be leaned against walls as independent delineators of space in a selected interior. As one tries to visually capture what is implied by the painted, rhythmically structured surface, the sensation is augmented by the temporal dimension, the interval needed to grasp the whole, composed as it is of a multitude of suggestive details. The reality of each image is in fact threefold: aside from the object as such, it comprises the painting process and the attitude of the viewer. The viewer is always the one who interprets it, wondering what it means, what it communicates. The answer is never final or universal; it is for the individual to find out for him- or herself. Cvetka Hojnik’s works are created through a process of contemplation, through careful consideration of how to combine sensibility and rationalism, the spiritual and the material, the interior and the exterior vision of the determinacy of forms that societal transformations have elevated into symbols or even archetypes. The circle, the square, the ellipse as an intermediate shape with properties of both, have become established over time as the holders of conventional meanings, of essentially opposing principles that sum up the divide between experienced reality and spiritual reality. At the same time, this is the enduring driver of artistic creation, regardless of the medium or stylistic parameters; what never ceases to fascinate us is the multitude of original approaches, discovering in how many ways this fundamental truth can be articulated. In Cvetka Hojnik’s works, we encounter the binary principle with which things are constituted and deconstructed in a radically aestheticised artistic language which encapsulates the entire spectrum of the labyrinths of being by minimising the means of expression. In the end, the externalisation of one’s own emotional and mental experience is put on display as a painting-object, so that, as an empirical fact, it may once again become the very thing that made its existence possible – an artistic invention.

Brane Kovič

The dark side, mešana tehnika, 2021, 70 x 70 cm

The dark side 1, mešana tehnika, 2021, 70 x 70 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2018, 50 x 50 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2021, 50 x 50 cm

The dark side, mešana tehnika, 2021, 100 x 80 cm

The dark side, mešana tehnika, 2021, 80 x 40 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2018 10

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2019, 80 x 60 cm 11

The dark side 1, mešana tehnika, 2018, 200 x 200 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2018, 100 x 100 cm 12

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2020, 50 x 30 cm 13

The dark side 2, poliptih, mešana tehnika, 2018, 50 x 250 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2017, 50 x 50 cm

The dark side, mešana tehnika, 2017, 50 x 80 x 50 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2016, 60 x 80 cm

The dark side of the Moon, mešana tehnika, 2020, 200 x 220 cm

Cvetka Hojnik je rojena v Murski Soboti. Po končani gimnaziji v Murski Soboti je diplomirala na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelek za tekstilstvo, študijski program oblikovanja tekstilij in oblačil. Študira tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z nalogo En Soph - Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale pridobi na Šoli za slikanje in risanje naziv magistrica likovnih umetnosti. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj. Je članica Društva likovnih umetnikov Maribor, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Avstrijskega društva likovnih umetnikov ter Društva mednarodnih svobodnih umetnikov. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji – Muzej Lendava. Ob tej priložnosti je izšla njena monografija. Živi in ustvarja v Lendavi.

SAMOSTOJNE RAZSTAVE 1998

Galerija Grad-Muzej Lendava, Lendava, Slovenija

1999

Razstavni salon Rotovž, Maribor, Slovenija Center za kulturo Čakovec, Hrvaška Galerija Garestin, Varaždin, Hrvaška

2002

Werkbund Galerie, Gradec, Avstrija Douglas Udell Gallery, Edmonton, Kanada

2003

Miheličeva galerija, Ptuj, Slovenija Slovenski kulturni center Korotan, Dunaj, Avstrija

2005

Galerija Zlati angel, Varaždin, Hrvaška Galerija Ivan Napotnik, Velenje, Slovenija

2006

Galerie M, Dunaj, Avstrija Quint Unlimited (Gruppe Q) Eibiswald, Lehrhaus, Avstrija Werkbund Galerie, Gradec, Avstrija

2007

2008

Galerija Karas (Quint Unlimited), Zagreb, Hrvaška Kosova graščina, Jesenice, Slovenija Galerija DLUM-a (nagrajenca), Maribor, Slovenija Sinagoga(Quint Unlimited), Zalaegerszeg, Madžarska Galerija Cellarium Zisterzienserstift Rein, Rein, Avstrija Vodnikova domačija, Ljubljana, Slovenija Pavlova hiša, Laafeld, Avstrija

2009

Galerija La Rogga, Pordenone, Italija

2010

Galerija TK, Trst, Italija

2011

Palača Cechinni, Cordovado, Italija Galerija Lek, Ljubljana, Slovenija

2012

Galerija Hit, Nova Gorica, Slovenija Studio Arte Fuori Centro, Rim, Italija Galerija La Roggia, Pordenone, Italija

2013

Sicut In Natura Et In Pitura, Lassnitzhaus, Deutschlandsberg, Avstrija Galerija–Muzej, pregledna razstava in izid monografije, Lendava, Slovenija

2014

Mestni muzej, palača Sermage, Varaždin, Hrvaška Galerija Murska Sobota /Prepletanja, Murska Sobota, Slovenija Sinagoga /En Sof, Maribor, Slovenija

2015

Galerija Várnegyed, Budimpešta, Madžarska ZDSL-u: Aberacija ujete sferičnosti sveta, Ljubljana, Slovenija En Sof II., Sinagoga, Lendava, Slovenija

2016

Galerija Romana Pavloviča, Sarajevo, Bosna in Hercegovina

2017

Miheličeva galerija (Preobrazba), Ptuj, Slovenija Centar savremene umjetnosti (Transformacije), Podgorica, Črna gora

2018

Moderna galerija, Budva, Črna gora Kraška hiša, Repen, Italija Ministrstvo za kulturo Črne gore, Cetinje, Črna gora

2019

Galerija Singidunun, Beograd, Srbija Galerija Meander, Apatin, Srbija Likovni kritiki izbirajo, Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenija

2020

Hvalnica povezanosti, Galerija Krka, Novo mesto, Slovenija (Razstava nagrajencev 2019), Galerija DLUM, Maribor, Slovenija

2021

Bahoe Art Haus, Dunaj, Avstrija Put u beskraj, Cerkev Sv. Pavla, Kotor, Črna gora Genetski dialog, Studio 21, Split, Hrvaška Gugalnik idej, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor, Slovenija

2022

Temna stran, Mestna galerija Nova Gorica, Nova Gorica, Slovenija

Slika na naslovnici: The dark side 1, mešana tehnika, 2017, 100 x 100 cm (detajl) Razstavo in izid kataloga je finančno omogočila / The exhibition and catalogue have been financially supported by: MESTNA OBČINA NOVA GORICA

Katalog izdal/Catalogue issued by: Kulturni dom Nova Gorica (Zanj/Represented by: Pavla Jarc) - Urednica/Editor: Mateja Poljšak Furlan - Avtor besedila/Texts written by: Brane Kovič - Prevod/Translation: Sebastijan R. Maček - Fotografije/Photographs: Sandi Baumgartner - Oblikovanje in prelom/Catalogue design & DTP: Vid Simoniti - Tisk/Print: Tiskarna Present d.o.o. - Kraj izida/Place of publication: Nova Gorica - Leto izida/Publication year: 2022 - Naklada/Nr. of copies: 250

MESTNA GALERIJA NOVA GORICA Trg Edvarda Kardelja 5 SI 5000 Nova Gorica

T: 05 335 40 17 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si FB: https://www.facebook.com/groups/Mestna.galerija.Nova.Gorica/

URNIK:

od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure in od 15. do 19. ure Ob sobotah od 9. ure do 12. ure. Ob nedeljah in praznikih zaprto.