Filmski i-Zbornik 2016/2017

Glasba

Galerija

Film

SEZONA 2016/17

Filmsko gledališče......................................................................3 Filmski program v okviru Pixxelpointa 2016....................................................................62 Filmski portreti glasbenih zvezd.................................66 Noč kratkega filma.................................................................76 2. mednarodni filmski festival za otroke in mlade Film na oko...................................77 Filmski vrtiljak.............................................................................85 Informacije................................................................................106

1

Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti,

po poletnem premoru bodo s septembrom premikajoče se slike ponovno oživile naše filmsko platno.

Tudi tokrat smo se potrudili in za vas pripravili pester ter raznolik program, ki smo ga zaokrožili v več zaključenih celot. Verjamemo, da dober film pusti sled – v družbi, človeku ali zgolj utrnjeni misli – in zato verjamemo, da vsak dober film šteje.

Paradni konj filmskega programa na Goriškem gotovo je in ostaja abonmajski program Filmsko gledališče. Filmski kritik in publicist Denis Valič je iz bogatega nabora filmskih naslovov izbral 18 takih, za katere je prepričan, da vas ne bodo pustili hladne. Tako kot v lanski sezoni si boste lahko tudi tokrat izbrane filme lahko ogledali v dveh razpoložljivih terminih – ob petkih, ko bomo filmsko izkušnjo priložnostno bogatili s pogovori in predstavitvami, in s ponovitvijo filma ob torkih. Rezervirajte si 18 večerov, povabite svoje prijatelje in si privoščite filmsko popotovanje z abonmajsko vstopnico po ugodni ceni.

Poleg Filmskega gledališča pa za ljubitelje filma pripravljamo tudi druge kratke zaokrožene filmske cikle neodvisne filmske produkcije. Tako bo 21. decembra najdaljša noč namenjena kratkemu filmu, januar in februar pa bodo obogatili štirje filmski portreti glasbenih zvezd.

2

Obisk kina je vselej posebno doživetje za otroke in mladino. S to mislijo vsakič znova izbiramo zanje primeren program, ki ni samo zabaven in kratkočasen, temveč predstavlja tudi ključ za oblikovanje odnosa do okolice in sočloveka. Otroci in mladi bodo lahko hranili svojo domišljijo s filmi, ki jih bodo našli v Filmskem vrtiljaku, ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. Le-ta bo tudi letos dopolnjen s ponudbo v okviru projekta Filmske vzgoje v Art kino mreži Slovenije.

Mladim pa je namenjen tudi festivalski program Film na oko, ki že drugo leto zapored z večernimi in dopoldanskimi projekcijami ter vzgojnim programom bogati Teden otroka v oktobru.

Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki bodo še prišli na filmska platna skozi sezono in niso vključeni v abonmajski program, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www.kulturnidom-ng.si, sledite našemu profilu na Facebooku oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo.

Mateja Poljšak Furlan

3

FILMSKO GLEDALIŠČE 2016/2017 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 Za abonma in izven 14. in 18. 10. 2016

Ti me nosiš

Ivona Juka (Hrvaška/Slovenija/Srbija/Črna gora, 2015)

21. in 25. 10. 2016

Mama

Vlado Škafar (Slovenija/Italija/BiH, 2016)

18. in 22. 11. 2016

Mladost

Paolo Sorrentino (Italija/Francija/Velika Britanija/Švica, 2015)

25. in 29. 11. 2016

Macbeth

Justin Kurzel (Velika Britanija/Francija/ZDA, 2015)

2. in 6. 12. 2016

Savlov sin

László Nemes (Madžarska, 2015)

9. in 13. 12. 2016

Volčja druščina Crystal Moselle (ZDA, 2015)

6. in 10. 1. 2017

Okus življenja Naomi Kawase (Japonska/Francija/Nemčija, 2015)

13. in 17. 1. 2017

Ovna

Grímur Hákonarson (Islandija/Danska, 2015)

20. in 24. 1. 2017

Sol zemlje

Win Wenders, Juliano R. Salgado (Francija, 2014) 4

27. in 31. 1. 2017

Odprto morje

Gianfranco Rosi (Italija/Francija, 2016)

10. in 14. 2. 2017

Julieta

Pedro Almodovar (Španija, 2016)

17. in 21. 2. 2017

V žarišču

Tom McCarthy (ZDA, 2015)

24. in 28. 2. 2017

Kapitan Fantastični Matt Ross (ZDA, 2016)

10. in 14. 3. 2017

Soba

Lenny Abrahamson (Irska/Kanada, 2015)

17. in 21. 3. 2017

Nočno življenje Damjan Kozole (Slovenija, 2016)

24. in 28. 3. 2017

Dom

Metod Pevec (Slovenija, 2015)

7. in 11. 4. 2017

Družinski film Olmo Omerzu (Češka/Slovenija/Nemčija/Francija/Slovaška, 2015)

21. in 25. 4. 2017

Sestrica

Hirokazu Koreeda (Japonska, 2014)

5

Primeri dobre prakse Pravijo, da dobri zgledi pritegnejo. Da ljudi vabijo k posnemanju, jih spodbujajo k delovanju. Morda je res tako. No, vsekakor ne pri nas, pač pa nekje drugje, v drugih deželah in družbenih okoljih. Pri nas je prej nasprotno: dobri zgledi praviloma vzbudijo le zavist, nevoščljivost, jezo, ker je uspelo drugim, ne pa »nam«. In seveda prav tako pregovorno veselje takrat, ko postane očitno, da se je »dobri primer« sfižil.

Največkrat prav zaradi takšne negativne klime, ob katero prej ali slej trči skoraj vsak primer dobre prakse.

K sreči pa tudi pri nas ni vedno tako.

Prav mi, ki radi sledimo dogajanju na področju filma, smo bili pred leti priča rojstvu lokalnega projekta, ki je s svojim delovanjem sčasoma radikalno spremenil razmere na polju reproduktivne kinematografije pri nas.

Seveda, nedvomno je res, da so mu bile razmere in okoliščine resnično naklonjene, daleč bolj, kakor bi lahko bile naklonjene podobnemu projektu v kateremkoli drugem mestu. O tem ni dvoma. Pa vendar nikakor ne smemo spregledati, da brez pogumne in velikopotezne odločitve lokalnih oblasti – te so zagotovile tako materialna kot tudi programska sredstva ter sredstva za zaposlitve – ki so v tem projektu videle predvsem razvojno priložnost in ga že v samem izhodišču zasnovale kot kulturno institucijo, ki v prvi vrsti skrbi za uresničevanje javnega interesa na področju njenega delovanja, tak projekt nikoli ne bi mogel uspeti.

Govorimo seveda o ljubljanskem Kinodvoru, ki je v nekaj letih svojega 6

delovanja dodobra spremenil razmere v domači kinematografski distribuciji, in tako je danes število avtorskih filmov, ki zaidejo k nam, že na prav zavidljivi ravni. Kot primer resnično dobre prakse reševanja vprašanja mestnega kina pa je hkrati po Sloveniji porodil vsaj nekaj malega posnemovalcev (na primer Mestni kino Ptuj).

A ker gre še vedno za skoraj edinstven primer tovrstne javne institucije na področju kulture, ki ima vso podporo pri lokalnih (in, bodimo odkriti, tudi pri državnih) oblasteh, je njegova moč vse večja, s tem pa je vse večja tudi nevarnost monopola. Zato so nekateri redki očitki celo na mestu (na primer glede njegove vloge v art kino mreži na državni ravni). Žal pa v nekaterih urbanih okoljih, kjer bi tovrstni projekti imeli realne možnosti, da zaživijo, a njihovi pobudniki ne naletijo na posluh lokalnih oblasti (katerih sodelovanje je preprosto nujno za uspeh tovrstnega projekta), ti svoje razočaranje nato izražajo preko kritike edinega uspelega projekta. Kar enostavno ni korektno.

A ta zagrenjenost in razočaranje sta včasih celo razumljivi. Vedeti namreč moramo, da še mnogo bolj kot neposluh lokalnih oblasti skelijo tiste strupene bodice, ki jih v redke poskuse preseganja nenaklonjenih razmer in okoliščin spuščajo posamezniki ali združenja iz »domačega« okolja. Res je sicer, da so razmere na področju kulture v naši dragi domovini tako kritične in zaostrene kot morda še nikoli. A prav zaradi tega ne bi smeli še bolj zastrupljati okolja, ki ga imamo radi ter razvoj in razcvet katerega bi si želeli. Naloga vseh tistih, ki si želimo sprememb (seveda nikakor

drugače kot na bolje), bi morala biti ta, da si medsebojno pomagamo in se podpiramo ter da tistim, ki v teh nemogočih razmerah ponujajo primere dobre prakse, priskočimo na pomoč.

Tako ali drugače. No, prav vsi pa bi se morali zavedati, da sta za dialog vedno potrebna vsaj dva. In oba morata znati tako artikulirati lastne poglede kot tudi prisluhniti pogledom drugega.

V upanju, da bo nekoč tudi ta program naletel na še več posluha pri lokalnih oblasteh in se razrasel v tisto, kar bi izpolnilo pričakovanja že večkrat izraženega javnega interesa – vzpostaviti mestni kino v polnem pomenu besede –, se lotimo pregleda letošnjega programa.

Znova velja izpostaviti, da nas je tudi letos prijetno presenetila obsežnost in raznovrstnost ponudbe, ki nam je bila na voljo. Več kot očitno postaja, da je utečeno delovanje art kino mreže na državni ravni obrodilo želene rezultate, saj se ponudba avtorskih filmov iz leta v leto bogati. Toda letos v končnem izboru izstopa še nekaj: pri skoraj četrtini filmov je sodelovala slovenska kinematografija.

V programu za novo sezono so se namreč znašla tri izjemna domača celovečerna dela – Škafarjeva Mama, zaključno delo njegove neformalne »družinske« trilogije, Pevčev Dom, najboljši domači dokumentarec lanskega leta in izbranec občinstva na festivalu v Portorožu, ter Kozoletovo Nočno življenje, za katero je na nedavnem festivalu v Karlovih Varih prejel nagrado za najboljšega režiserja – ter dve slovenski manjšinski koprodukciji, Ti me nosiš Ivone Juka in Družinski film Olma Omerzuja, eno najlepših presenečenj letošnjega filmskega leta. Glede na razmere, v katerih deluje naša kinematografija,

je to pravi mali čudež. A še raje kot o čudežu bi govorili o ustvarjalni vitalnosti domače kinematografije, s katero kljubuje nemogočim razmeram in se tem navkljub še naprej vse prodorneje uveljavlja v mednarodnem prostoru.

Druga značilnost letošnjega izbora pa je presenetljivo veliko del, ki rušijo klasično ločevanje na igrana in dokumentarna filmska dela. Filmi, kot so Škafarjeva Mama, Volčja družina Američanke Crystal Moselle, Sol zemlje Wima Wendersa in Juliana Salgada, Odprto morje Gianfranca Rosija, Dom Metoda Pevca ter nenazadnje tudi Nočno življenje Damjana Kozoleta in Družinski film Olma Omerzuja, so dela, ki v dokumentaristično metodo vnašajo elemente igranega filma in obratno: v igrani film vnašajo močne elemente dokumentarnosti. To nenazadnje velja tudi za nekatera preostala dela z našega seznama, na primer Koreedovo Sestrico, pri kateri se avtor, kot je zanj značilno, močno opira na svoja opažanja mehanizmov, ki delujejo znotraj sodobnih japonskih družin, ali pa Sobo Lennyja Abrahamsona, ki je bila zasnovana kot refleksija določenih vidikov realnega dogodka iz kronike našega vsakdana. Tudi Savlov sin, vznemirljivi prvenec Madžara Lászla Nemesa in hkrati eno najbolj pretresljivih del letošnjega izbora, je film take vrste, pa čeprav nam pripoveduje zgodbo o strahotah koncentracijskih taborišč.

A naj si tudi tokrat svoj filmski itinerarij spiše vsak sam, saj prav sami še najbolje poznamo posebnosti lastnega pogleda in smer naših lastnih stremljenj.

Denis Valič 7

14. in 18. oktober 2016

Ti me nosiš

(Ti mene nosiš, Hrvaška/Slovenija/Srbija/Črna gora, 2015, 157 min.)

režija: Ivona Juka scenarij: Ivona Juka fotografija: Mario Oljača glasba: Teho Teardo montaža: Vladimir Gojun igrajo: Lana Barić, Vojislav Brajović, Helena Beljan, Goran Hajduković, Nataša Janjić, Juraj Dabić, Nataša Dorčić, Filip Križan, Sebastijan Cavazza produkcija: 4 Film, Vertigo/Emotionfilm, Sloane Film Production festivali, nagrade: Pulj 2015: zlata arena za glasbo, za fotografijo in za posebne vizualne učinke ter nagrada breza za najboljšo debitantko (H. Beljan); Herceg Novi 2015: zlata mimoza za najboljšo režijo; festival srednje- in vzhodnoevropskega filma CEE 2015: nagrada za najboljši film; Beograd – FEST 2016: nagrada za najboljšo igralsko stvaritev v kategoriji manjšinskih koprodukcij (Lana Barić); New York – UIFF 2016: nagrada za najboljši tuji igrani film; Karlovi Vari 2015; Segovija 2015; Sarajevo 2015; Portorož 2015; Santa Barbara 2016; Sofija 2016; Bangalore 2016 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Vertigo

8

zanimivosti Ta osupljivi celovečerni prvenec mlade hrvaške režiserke Ivone Juka, pri katerem je kot manjšinski koprodukcijski partner sodelovala tudi Slovenija – preko producenta Danijela Hočevarja oziroma njegove produkcijske hiše Vertigo/Emotionfilm –, je v tujini, predvsem na kinematografsko veliko bolj razvitem Zahodu, naletel na izjemen odziv. Ne samo da ga je slovita filmska revija Hollywood Reporter imela celo za favorita iz sence v tekmi za tujejezičnega oskarja – še pomembnejše je dejstvo, da je postal sploh prvi film iz regije, ki ga je za distribucijo po svojih kanalih (predvsem spletno predvajanje, t. i. streaming) odkupila razvpita ameriška družba Netflix.

zgodba Dora je še rosno mlad, a že močno osamljen deklič, ki je v svojem odraščanju prepuščen sam sebi. Njena mama je samohranilka in kot maskerka dela pri produkciji priljubljene televizijske serije. Za Doro si le redko vzame čas, saj je vseskozi prezaposlena, medtem ko je oče že dolgo odsoten. Tako je Dora našla tolažbo v strastnem spremljanju nogometa in vsega, kar je povezano z njim. Sanja celo o tem, da bi nekoč postala uspešna menedžerka, njen veliki vzornik pa je kontroverzni menedžer Dinama. Ob pozornem spremljanju vsega, kar se dogaja okrog njega, se Dora veliko prezgodaj seznani s svetom korupcije, stavniškega kriminala in umazane politike. Nato pa se nekega dne, povsem nepričakovano, v njenem življenju znova pojavi Vedran, njen oče. Sprva sta drug do drugega še zadržana, a se z distance ter z radovednostjo v očeh opazujeta. Kmalu sledi šok: oče zaide v težave in obišče ga policija.

Takrat se Dora brez pomislekov postavi njemu v bran.

Ives je mlada ženska, ki so jo okoliščine privedle do tega, da v svojem življenju pozna le še delo.

Potem ko se vrača domov z napornih snemanj med gledalci močno priljubljene telenovele, mora namreč nemudoma nadaljevati s težkim delom, saj doma skrbi za hudo bolnega očeta, obolelega za Alzheimerjevo boleznijo. Ta je očeta že močno prizadela, saj med drugim

vse pogosteje še svoje hčerke, ki ga tako skrbno in požrtvovalno neguje, ne prepozna več, kar Ives resnično boli. Osamljena, vse bolj izčrpana in čustveno ranjena prične svojo jezo in zagrenjenost usmerjati na očeta. Nato pa vendarle spozna, da je ona tista, ki se najbolj spreminja – in sicer v smer, ki ji ni niti najmanj všeč. Jasno ji postane, da mora zdaj ona očetu vračati ljubezen, s katero jo je vso njeno mladost vzgajal in zanjo skrbel.

Nataša je nadvse uspešna televizijska producentka, ki ji je z zadnjo produkcijo, priljubljeno telenovelo, uspel veliki met. A če ji na poslovnem področju uspeva skoraj vse, so stvari v njenem zasebnem življenju veliko bolj zapletene. Zdi se ji celo, kot da sama doživlja vse tiste prenapihnjene kalvarije, s katerimi je prežeta telenovela, ki jo producira, pa naj gre za njen odnos s partnerjem Marinom, s katerim pričakuje otroka, ali pa njenim očetom, s katerim se poskuša ponovno zbližati, a ji to nikakor ne uspe. A ko se zdi tragikomedija njenega osebnega življenja na vrhuncu, se Nataša odloči za radikalne spremembe in to ji prinese nepričakovano olajšanje.

komentar »Jukin film ne bo preporodil /hrvaške/ kinematografije kot tudi ne spreobrnil tistega občinstva, ki je redni gost slavnostnih premier in za katero velja, da pogosteje kot na filmsko platno gleda v ekrane svojih pametnih mobilnih naprav. Obveljal bo preprosto za sijajno filmsko delo, ki nam razkriva, da tudi hrvaška metropola v svojih nedrjih nosi številne velike človeške zgodbe. Pred nami se odvije ostra, surova in krvava zgodba silovitih, parajočih čustev, zaradi katerih bi se trgal celo filmski trak, če bi ta še obstajal. Zgodba, v kateri bi zaman iskali sentimentalnih prizorov in v kateri prav tako ni trenutkov lažne tolažbe. /…/ Juka je ustvarila delo kompleksne, toda hkrati tudi nadvse natančne in razvidne strukture (no, v vsej svoji jasnosti se lahko razkrije tistim gledalcem, ki med projekcijo ne preverjajo svoje pošte, brskajo po spletu ali posodabljajo svojega statusa na Facebooku), /…/ delo, kakršnega hrvaška kinematografija ni videla že vsaj 25 let. Ti me nosiš v marsičem

9

spominja na francosko trilogijo Krzystofa Kieslowskega. Tudi Jukino delo namreč krasi izjemno razdelana zgodba, dodelana struktura ter naravnost čudovita vpetost dogajanja v lokalni ambient. Rekli bi lahko celo, da si Juka s Kieslowskim deli občutek nekakšnega pomirjenega obupa ter za razmere, ki vladajo na filmskem in literarnem področju pri nas, povsem nepričakovano tudi nekakšno prefinjenost in dostojanstvenost v okušanju in prenašanju trpljenja. Prav tako pa ji je lastna tudi tista ne prav pogosta zmožnost, da igranemu delu vdahne duh dokumentarca.« Miljenko Jergović, Jutarnji list (iz njegove kolumne Nema predaje) »Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija makingofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

Ti me nosiš je epos: čist kot solza, mučen kot slab odnos, briljanten kot seks nosečnice, osupljiv kot manjšina, nor kot genij, surov kot dotik, nadrealističen kot realnost, subverziven kot ženska.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja »Privlačijo me zgodbe, ki nas popeljejo v

10

zasebnost, v domove, v kuhinje in v spalnice, v katerih smo priča zasebnim trenutkom, ki se odražajo tudi v naših življenjih in se v njih lahko prepoznamo. Ta zgodba raziskuje identiteto ženske v vlogi hčerke in kaj vse ta vloga lahko pomeni. Zato sem se odločila za triptih, za tri zgodbe o hčerkah različnih starosti, statusa in iz različnih družin, da bi pokazala več kot en intimen odnos in tako zaobjela širšo paleto odnosov. Hčerke v tej zgodbi niso očkove princeske, ampak močne osebnosti s številnimi napakami, omejitvami, strahovi in porazi, a odločene, da se soočijo z lastnimi napakami in preobrazbami. To je zgodba o antijunakinjah, ki si ne delajo utvar o sebi, vendar se tudi ne odrečejo sanjam o boljši prihodnosti. Ne predajo se; še kako se borijo.« Ivona Juka, režiserka

režiserka

Ivona Juka se je rodila leta 1975 v Zagrebu. Že med študijem na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu, kjer je sprva dokončala študij igre (diplomira leta 2001), nato pa se je vpisala še na študij filmske in televizijske režije, je opozorila nase. Tako je med letoma 2003 in 2005 v sklopu akademijskega programa posnela niz štirih kratkih filmov (na primer Smeti, Nič več in Editing), s katerimi je silovito opozorila nase in si tako med drugim prislužila tudi vabilo Evropske filmske akademije, da kot ena izmed petih izbranih študentov posname svoj del omnibusa, ki je bil nato prikazan na slovesnem zaključku berlinskega festivala. Leta 2006 je posnela celovečerni dokumentarec Što sa sobom preko dana (Kaj naj s seboj čez dan), ki je kmalu postal najbolj nagrajevani hrvaški dokumentarec, saj je poleg vrste domačih nagrad prejel tudi številne mednarodne (nagrajen je bil v Sarajevu, Wiesbadnu, na festivalu DokMa). Sodelovala je tudi pri celovečernem omnibusu Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010), sestavljenem iz petih zgodb, ki so jih zrežirale režiserke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, zavrteli pa so ga tudi v Kinodvoru. Ti me nosiš, ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih, je njen celovečerni igrani prvenec.

21. in 25. oktober 2016

Mama

(Mama, Slovenija/Italija/BiH, 2016, 93 min.)

režija: Vlado Škafar scenarij: Vlado Škafar fotografija: Marko Brdar glasba: Karen Dalton, Vladimir Godar montaža: Jelena Maksimović, Vlado Škafar igrajo: Nataša Tič Ralijan, Vida Rucli, Gabriella Ferrari, Pierluiggi di Piazza produkcija: Gustav film, Transmedia, SCCA/PRO.BA, Arch festivali, nagrade: Rotterdam 2016: svetovna premiera; Sarajevo 2016; Portorož 2016 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Gustav film

11

zanimivosti Vlada Škafarja že sicer poznamo kot nedvomno najbolj (v najplemenitejšem pomenu besede) samosvojega filmskega ustvarjalca pri nas, cineasta, ki je po svoji pesniški duši plemeniti tradicionalist, v praktičnem udejanjanju svoje avtorske vizije pa drzni eksperimentator in utiralec novih poti. Pa vendar nas je tudi tokrat presenetil.

V prvi vrsti z nekakšnim presežkom svojega celovečerca: nizom poetičnim miniatur, ki jih je sam poimenoval filmski haikuji. Ti so postali del ene najbolj domiselnih in petičnih promocij kakega filmskega dela, kar smo jih doživeli pri nas, zato jih velja poiskati in si jih ogledati (namig: stric Gugl pozna vse).

zgodba Videti je, kot da bi se že spuščal mrak, ko se dve ženski figuri ustavita pred osamljeno hišo in vstopita vanjo. Kljub zamolkli svetlobi v njiju prepoznamo mamo in hčer. Mamo, katere geste so odločne, skoraj ukazovalne.

In hčer, na obrazu katere se izriše nejevolja, jeza, celo kljubovalnost. Kljub očitno napeti, skoraj konfliktni situaciji pa ni mogoče spregledati neke globoke in nezlomljive vezi, ki ju povezuje. Brez besed se namestita.

Kmalu se hči še dodatno izolira, saj se zapre v sobo, kot da bi hotela pretrgati vsak stik z zunanjim svetom. Mati ji to dovoli. A le zato, ker ve, zakaj je s hčerko prišla sem, se izolirala, se zaprla pred vsemi in vsem: da se povsem osredotoči na svojo nalogo, ki je vse prej kot preprosta – hčerko iztrgati iz vrtinca samouničevalnosti in jo počasi znova vrniti v krog življenja. Pot bo dolga in negotova, na njej pa se bosta globoko spremenili obe.

komentar »V zvezi z Mamo Vlada Škafarja bi se dalo govoriti o razliki med narativnim in antinarativnim filmom ali, še bolje, o paradoksu pripovednega filma na način nepripovednega. A nima smisla, ker je bolje reči takole: Vlado Škafar je “sveti Pavel slovenskega filma”, direktor fotografije

12

Marko Brdar pa najboljši bralec “Pavlovih pisem”. /…/ Že mogoče, da smo se na projekciji Mame v Kinodvoru lahko kdaj počutili kot v kapeli, v filmu je tudi nekaj sakralne glasbe in v nekem prizoru smo na samostanskem dvorišču, toda film nima nobene zveze s krščanstvom. Kar je pri Škafarju “pavlovskega”, je trdna in globoka vera v neko nezaslišano možnost: pri Pavlu je bilo to Kristusovo vstajenje od mrtvih, pri Škafarju pa možnost filma kot umetnosti “čistih” trenutkov in tihe, gole navzočnosti, v kateri imajo lahko podobe, in prav kot podobe, vlogo razodetja.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik »Škafarjeva Mama izgleda kot ekranizacija knjige Film kot umetnost. Kot reimaginacija in transfiguracija filma kot umetnosti. Škafar skuša vse to, kar je film izgubil s prihodom zvoka in govorjenimi dialogi, dobiti nazaj.

Vse to, kar je filmu vzelo film, hoče nazaj.

Nazaj hoče vse tisto, kar film dela film. Škafarjeva Mama je reboot vsega, kar je iz filma izginilo. A da ne bo nesporazuma: nazaj noče kake izgubljene “nedolžnosti”, “otročjosti” ali “naivnosti” nemega filma, temveč prav njegovo zrelost, njegovo doraslost. Nemi film je bil namreč ob prihodu zvoka zrela, dorasla umetnost. /…/ Ste videli filme Aleksandra Sokurova, recimo film Mati in sin (1997)? Zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ste videli filme Andreja Tarkovskega, recimo Stalkerja (1979)? Ja, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ali pa: ste videli filme Apichatponga Weerasethakula, recimo Stric Boonmee se spominja (2010)?

Vsekakor, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Na tak način je zrela – in dorasla filmu kot umetnosti – Škafarjeva Mama. Brez trušča pritegne pozornost. Brez “govorečih glav” se pogovarja z nami. Brez specialnih efektov izgleda fascinantno. Čakajte, da vidite Škafar-Brdarjev finalni shot – tuzemsko verzijo Cuaron-Lubezkijevega vesoljskega shota iz Gravitacije, ki bi si jo lahko festival Kino Otok prelevil v svoj avizo.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja »Umetnost je zame najvišja oblika pogovora.

Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem.

Ta film je emanacija takega pogovora.

To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti.

Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: “in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet.” /.../ Če za Mamo rečemo, da je igrani film in ga bodo šli zato gledat ljudje, ki imajo radi igrane filme, bodo lahko razočarani. Izraz lirski ga opiše bolje. Vedno so me najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, ki niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami; ki so bili svobodni. Vedno sem jih rad gledal, ker sem se potem tudi sam lahko počutil svobodnega.« Vlado Škafar

režiser Vlado Škafar se rodi leta 1969 v Murski Soboti in njegov komaj spočeti duh se takoj okuži z odprtostjo tamkajšnje pokrajine.

Tako ne preseneča, da je eden redkih slovenskih režiserjev, ki si ni niti poskušal pridobiti formalne filmske izobrazbe, pač pa je k filmski praksi pristopil iz čiste ljubezni do filma. Konec 80-ih let se vpiše na študij primerjalne književnosti in filozofije. Že med študijem ga film vznemiri in končno tudi zvabi k sebi. Škafar se mu približuje počasi: leta 1993 postane tajnik revije Ekran (na tem mestu vztraja do leta 1995, ko prestopi med člane uredništva), kasneje sproži stalno vzgojno-filmsko akcijo Retrovizor, nato pa se pridruži skupini, ki zažene projekt ustanavljanja Slovenske kinoteke in pri njem nadvse dejavno sodeluje. Ko se kinotečna dejavnost pri nas institucionalizira, Vlado v novoustanovljeni Kinoteki vodi programski oddelek. Z avtorske perspektive se s filmom seznani preko sodelovanja (pomočnik pri

scenariju) z Igorjem Šterkom pri njegovem prvencu Ekspres, ekspres (1997), že naslednje leto pa se v avtorja prelevi tudi sam ter posname kratki non-fiction film Stari most, svojevrstno posvetilo med vojno porušenemu mostarskemu Staremu mostu.

Po nekaj letih intenzivnega dela je leta 2003 njegov celovečerni prvenec, dokumentarec Peterka: leto odločitve, dokončan, kasneje pa ga kot enega redkih domačih dokumentarcev doleti celo redna kinematografska distribucija. Peterki sledijo Otroci, celovečerni dokumentarni esej, s katerim splavi svojo neformalno »družinsko trilogijo« ter hkrati prične še radikalneje raziskovati izraznost jezika podob. Oča je njegov celovečerni igrani prvenec, s katerim se Škafar izstreli tudi v mednarodni prostor in postane eden najzanimivejših mladih ustvarjalcev na polju nekonvencionalnih filmskih form. Svojska, skoraj eksperimentalna meditacija Deklica in drevo, še izraziteje pa njegov drugi igrani celovečerec, sklepni del trilogije, film z naslovom Mama, Škafarjevo prepoznavnost v mednarodnem prostoru še dodatno utrdita. Slovenska kinematografija pa z njim dobi enega najbolj prodornih in hkrati poetičnih ustvarjalcev na področju filma.

13

18. in 22. november 2016

Mladost

(Youth, Italija/Francija/Velika Britanija/Švica, 2015, 123 min.)

režija: Paolo Sorrentino scenarij: Paolo Sorrentino fotografija: Luca Bigazzi glasba: David Lang montaža: Cristiano Travaglioli igrajo: Michael Caine, Harvey Keitel, Rachel Weisz, Paul Dano, Ed Stoppard, Jane Fonda, Alex Macqueen, Madalina Diana Ghenea produkcija: Indigo Film, Barbary Films, Pathé, France 2 Cinéma, Number 9 Films, C-Films AG festivali, nagrade: Davide di Donatello 2016: najboljši film, najboljši režiser, najboljši scenarist, najboljši producent, najboljša glasba in najboljši kostumi; evropske filmske nagrade 2015: evropski film leta, najboljši evropski režiser, najboljši evropski igralec; Karlovi Vari 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Santa Barbara 2016: nagrada virtuoso za najboljšo moško stransko vlogo povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

14

zanimivosti O tem, v kolikšni meri je za Američane nogomet nekaj njim povsem tujega, govori tudi začudenje, ki ga je Sorrentino požel, ko se je med svojim oskarjevskim govorom zahvalil Diegu Armandu Maradoni. Kot je Sorrentino rad večkrat ponovil – in pri tem svoje besede podkrepil s primerom svojega ameriškega casting directorja (ta mu je pomagal izbrati ameriški del igralske ekipe), ki je bil v trenutku, ko ga je prosil, naj mu poišče še nekoga, ki bi bil podoben Maradoni, povsem prepričan, da govori o Madonni, torej materi božji –, med Američani ni bilo osebe, ki bi razumela njegovo filmsko posvetilo temu mojstru usnjene žoge in še manj njegovo zahvalo nogometašu. A Sorrentino pri tem takoj doda, da so tudi v Italiji mnogi napačno menili, da se je Maradoni zahvalil zaradi njegovega »čaranja« na italijanskih nogometnih zelenicah med njegovim igranjem za moštvo Napolija. Resnica je drugačna: Sorrentino je prepričan, da mu je Maradona na neki način rešil življenje, saj se tisto leto prav zaradi njega ni odpravil na tradicionalno družinsko smučanje, med katerim se je zgodila tragedija, zaradi katere je Sorrentino ostal brez staršev.

komentar »Mladost, operatična meditacija Paola Sorrentina, ki prihaja leto dni za njegovim lanskim tujejezičnim oskarjem za Veliko lepoto, je hvalnica umetnosti – in obenem svarilo, kakšna starost čaka človeka, ki je umetnosti dajal prednost pred življenjem.

Tako kot kritiško hvaljeni predhodnik je tudi novi Sorrentinov film elegantna, ornamentirana štrena: skoraj ni prizora, v katerem ne bi uglajen gospod v smokingu posedal pred veličastno kuliso gorske pokrajine ter ležerno nizal majhnih in velikih uvidov v življenje. Sorrentinovski manierizem je človeku – podobno kot denimo pazljivo konstruirani umetni svetovi Wesa Andersona – bodisi izrazito pri srcu ali pa skrajno nadležen. V njegovih pazljivih kompozicijah, premišljeno banalnih dialogih

in neoprijemljivem ozračju ennuija marsikdo razbira afektiranost evropskega “art” filma.

Zato verjetno ne bo malo takih gledalcev, ki bodo Mladost poskušali odpisati kot plitko zgodbico, tako, ki pomanjkanje vsebine skriva za hladnim vizualnim razkošjem. A ne pustite se zavesti: v trenutkih, ko tega niti ne pričakuješ, te Sorrentinov film požgečka s svojim absurdnim humorjem (zloglasna zgodovinska figura, ki prišepa v kader) ali pa zbode, kjer boli. Tak je denimo prizor, v katerem Caine dirigira pašniku lenobnih krav, ali pa Mickovo videnje, v katerem se sooči s protagonistkami vseh svojih filmov.

Oh, res težko je biti premožen, razvajen starček, bo ob vsem tem z dvignjeno obrvjo pripomnil kak cinik. A Sorrentinova melanholija izvira prav iz tihega zavedanja, da nikomur, niti privilegiranim kastam, ne bosta prihranjena obžalovanje in refleksija, preden se za nami spusti zadnji zastor.« Ana Jurca, MMC RTVSLO »O večpomenskem bogastvu Sorrentinovih kadrov bi lahko razpravljali veliko dlje, kot traja sam film, kar je navsezadnje bistvo umetnosti – da pove bolj učinkovito in v jeziku, ki ga zaznavamo najprej intuitivno.

Priznam, da se vsakič malce naslajam ob dejstvu, da gre za očitno aristokratski izdelek, ki ga (kot tudi avtorja) italijanski socialisti ne marajo. Všeč mi je, da se niti najmanj ne želi skriti pod krinko socialno zavedne umetnosti.

Ljudje v Mladosti imajo čas in denar, da se za mesec dni zatečejo v švicarske toplice, kjer nimajo drugega dela kot sprehajanje, plavanje, savnanje in prepuščanje masažam.

O tegobah tistih, ki njihovemu udobju strežejo, se film ne sprašuje. Iste ljubezni, kot jo režiser nedvomno izkaže do domačega mesta Rim v prejšnjem filmu, do švicarskih Alp tu sicer ni čutiti. Vedno pa v trenutku, ko se silna ljubezen do karakterjev in situacij že skoraj patetično razpoči – kot mavrični baloni performerke, ki se tako posrečeno metaforično pojavijo v nekem prizoru – pod površino avtorjeve misli zasveti protipol razčustvovanosti – humor. Tako je blaga ironija usmerjena tudi proti aristokratskemu

15

brezdelju, zaradi česar mu ga kot gledalka velikodušno odpustim. Ni sam kriv, kdor se je rodil premožen. Tudi ni vsaka umetnost (kako bogokletno v tem času) družbenokritična. /…/ Nasploh je nenehno sopostavljanje dvojnosti, mnogoterosti in nasprotij prepoznaven režiserjev trik, s katerim relativizira še tako smrtno resne situacije.

Ko na primer od mladosti, glasbe in ljubezni žareč izraz v naslednjem trenutku zamenja dementen, brezizrazen obraz ženske, ki je nekoč prav tako pela in ljubila. Ko ob gladka mlada telesa v gibanju postavi stara, zgubana, nepremična, za nameček lebdeča v vodi – kot v formalinu. Ko se ubije nekdo, ki je življenje ljubil bolj od vas in ki ga je – kot se je zdelo – znal tudi bolje izkoristiti.« zoranjana (akronim), www.g-zine.si

izjava avtorja »Lahko bi rekel, da sem skušal posneti film, ki bi bil popolno nasprotje Neskončne lepote.

Trudil sem se, da med filmoma ne bi bilo povezav. Seveda sta oba filma moja, zato je mogoče, da so med njima podobnosti, ki jih sam ne opazim. A Mladost je, v nasprotju z Neskončno lepoto, zelo preprost, zelo tih film. /.../ Morda sem ta film posnel zato, da bi pregnal določen strah, za katerega verjamem, da preganja nas vse. Minevanje časa me vznemirja, ker prihodnost predstavlja odlično priložnost za svobodo, svoboda pa je občutje, ki pripada mladim ljudem. Osnovna ideja filma je, da imajo tako starejši ljudje kot mladi vedno neka pričakovanja glede prihodnosti. Film je glede tega optimističen, saj pravi, da lahko v prihodnosti vsak najde trenutek svobode.« Paolo Sorrentino

režiser Paolo Sorrentino, rojen leta 1970 v Neaplju, je sicer že sredi 90-ih let posnel svoja prva kratkometražna dela, a v strokovnih krogih so ga cenili predvsem kot scenarista, ki je premogel občutek za komično ter izostreno družbeno senzibilnost. Tako je konec 90-ih let Antonio Capuano po njegovem scenariju

16

posnel komedijo Neapeljski prah (Polvere di Napoli, 1998), ki je predvsem po zaslugi odličnega Silvia Orlanda v glavni vlogi dosegla znaten uspeh. A Sorrentina komercialni uspeh ni zanimal: njegove ambicije so segle višje. Oziroma če smo natančnejši: v povsem nasprotno smer, na področje avtorskega filma. Silovitosti njegovega avtorskega izraza smo bili lahko priča že preko njegovega celovečernega prvenca, družbenokritične komedije Eden več (L’uomo in piu, 2001), za katero je na beneškem festivalu prejel srebrni trak (Nastro d’Argento) za najboljšega mladega režiserja. Uspešni debi na beneškem festivalu je pritegnil tudi pozornost mednarodne javnosti, dokončno uveljavitev in status enega največjih talentov sodobnega italijanskega avtorskega filma pa mu prinese odlična psihološka srhljivka Posledice ljubezni (Le conseguenze dell’amore) iz leta 2004.

Sorrentino pa je še vedno ostajal vsestranski ustvarjalec in tako se je v naslednjih letih preizkusil tudi kot igralec. V tem pogledu daleč največji uspeh doseže z naslovno vlogo v kontroverznem Kajmanu (Il Caimano), delu morda najbolj provokativnega italijanskega režiserja, Nannija Morettija. Morettijevega provokativnega duha pa se je očitno nalezel tudi sam, saj je neposredno zatem ustvaril filmski portret – film Il Divo – ene najbolj spornih figur italijanske povojne politike, botra italijanske krščanske demokracije Giulia Andreottija. V Cannesu je zanj prejel veliko nagrado žirije. Sledil je njegov prvi mednarodni projekt, To bo pravi kraj (This Must Be the Place), zgodba o zdolgočasenem postaranem rock zvezdniku, ki se prelevi v lovca na naciste, v katerem je briljantno vodil Seana Penna. Neskončna lepota nedvomno predstavlja njegov najbolj ambiciozni projekt in vrhunec njegove ustvarjalne poti. Zanj je prejel številne mednarodne nagrade. Pred delom na veliko bolj lahkotnem, a še vedno kompleksnem filmu, drugem angleško govorečem, Mladost, se je Sorrentino kot strastni ljubitelj nogometa lotil še kratkega filma, s katerim je sodeloval pri promociji zadnjega prizorišča svetovnega prvenstva v nogometu, Ria de Janeira.

25. in 29. november 2016

Macbeth

(Macbeth, Velika Britanija/Francija/ZDA, 2015, 113 min.)

režija: Justin Kurzel scenarij: Jacob Koskoff, Michael Lesslie, Todd Louiso (po dramskem delu Williama Shakespeara) fotografija: Adam Arkapaw glasba: Jed Kurzel montaža: Chris Dickens igrajo: Michael Fassbender, Marion Cotillard, Paddy Considine, Sean Harris, Jack Reynor, Elizabeth Debicki, David Thewlis produkcija: See-Saw Film, DMC Film, Anton Capital Entertainment, Film 4, Creative Scotland, Studio Canal festivali, nagrade: Cannes 2015; Sitges 2015; Hawaii 2015; Melbourne 2016; Hamburg 2016; Chicago 2016; BIFA 2016 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

17

zanimivosti

komentar

Ker sodobni gledalec vse »glasneje« terja avtentičnost tistega, kar vidi na platnu, se je tudi filmska ekipa morala sprijazniti, da bo snemala v nič kaj prijaznem okolju angleškega in škotskega hribovja. Pravijo, da so bile razmere na lokacijah brutalne, zahteven pa je bil tudi sam teren. Tako je bila ena izmed lokacij umeščena tudi v okrožje Hankley, in sicer prav tja, kjer so se med drugo svetovno vojno, pred napadom na severno Francijo, pripravljali zavezniški vojaki. Kurzla, ki je prvič delal s tako pomembnimi filmskimi zvezdniki, kot sta Fassbender in Marion Cotillard, je bilo še najbolj strah tega, da bi se kaj zgodilo kateremu izmed teh. Ko je tako nekega dne med snemanjem silovit sunek vetra dvignil v zrak enega od pomočnikov iz tehnične ekipe, se je Kurzlov strah še stopnjeval. Zato mu je v trenutku, ko so se pod Cotillardovo nenadoma vdrla močvirnata tla in se je igralka dobesedno vdrla v zemljo, vzelo sapo in prva misel je bila: »Na, pa sem jo izgubil!

Po meni je, nikoli več ne bom smel snemati!«

»Nova filmska različica Macbetha v glavnem močno uprizori najkrajšo in najbolj jedrnato med velikimi Shakespearjevimi tragedijami in ima v Michaelu Fassbenderju in Marion Cotillard neizbrisna protagonista. Na Fassbenderjevem obrazu se lahko prebere agonija človeka, ki ga muči vest in ki ve, da je sprožil nekaj, kar se ne more več ustaviti.

Vidimo ga v vojni in kot živega mrtveca, ko ga po zmagi hvali kralj Duncan, ki ga bosta on in žena ubila in s tem začela plaz zločinov, ki so toliko politični kot zasebni. “Moj duh je škorpijonov poln, o žena!” vzklikne z obupnim in norim nasmehom. Fassbender ustvari človeka, ki je po bojiščih videl preveč krvi in ki se mu je zaradi tega v mislih nekaj za vedno premaknilo. In je domač v vlogi. Tu ni gledaliških ekscesov, le neusmiljenost in vdanost v usodo, ki se čutita v vsaki besedi in gibu. Film se izogne tradiciji, ki drži, da je lady Macbeth glavni zločinec tragedije, saj pahne svojega slabotnega moža v zločinsko dejanje. Mislim, da je to prav. Macbeth že od takrat, ko sliši prerokbo treh čarovnic, ve, da bo ubil kralja. Pove svoji ženi, ker potrebuje njeno podporo, tako v dejanju kot besedi. Ko omahuje, je ona kot jeklo. Svojo moč izraža skozi šepetanje, ki naredi zlo intimno. Ampak na neki način je tudi ona žrtev: na začetku lastnih ambicij in pohlepa, potem pa lastne vesti in moževe vse večje (in opravičene) paranoje.« Andrej Gustinčič, MMC RTVSLO

zgodba V 11. stoletju se je Macbeth, zvesti general vojske kralja Duncana, podal proti Ellonu, kjer ga je sredi mračnih, blatnih in s krvjo prepojenih škotskih planjav čakala bitka z uporniško vojsko. Boj je bil neizprosen, surov in silovit, Macbeth pa je potem, ko je po brutalnem dvoboju premagal vodjo upornikov, iz njega izšel kot veliki zmagovalec. Po bitki se z zvestim tovarišem v boju, Banquom, odpravita proti gradu, a na poti naletita na tri mrhovinarke, ženske, ki s trupel padlih vojakov pobirajo vse, kar je na njih vrednega. Te ju ustavijo in Macbethu ponudijo svojo prerokbo – razkrijejo mu, da bo kmalu napočil dan, ko bo Macbeth postal kralj. Medtem doma, v oddaljenem Invernessu, lady Macbeth, ki svojega moža ni videla že leta, še vedno žaluje zaradi izgube njunega edinega otroka. Ko pa prejme moževo pismo, v katerem ji Macbeth sporoča o prerokbi, v njeni ranjeni duši vzklije seme zla – podel načrt, kako možu odpreti pot do prestola.

18

»Scenarij, ki ga je imel režiser na razpolago, je močno in inteligentno skrajšana gledališka predloga. Osrednji monologi so krajši, vendar je vsebina kljub temu jasna. Želja po moči in oblasti, ki jo kot pozunanjeno človekovo željo sicer izgovorijo tri čarovnice, pripelje – prek dvomov, blodenj, krutosti in zgražanj – do v usodo vdanega, a zagrizenega morilca Macbetha, ob katerem je lady Macbeth zmedenega uma, ter posledično do smrti obeh glavnih likov. Michael Fassbender in Marion Cotillard sta rojena za vlogi. Približek današnjemu času pa ni le v skrajšanem tekstu, ampak tudi v režiserjevem dodatku, ki se

nanaša na družino, njeno moč v zgodovinski perspektivi in s tem seveda na potomstvo.

Tudi lady Macbeth se približa gledalcu, ki čuti do nje empatijo, začetni pogreb otroka je igri dodan, Macbeth pa izgovarja slavne verze o jalovosti tuzemskega življenja s svojo soprogo v rokah, česar v izvirniku prav tako ni. Pri vizualni podobi filma se je režiser odločil za nadvse stilizirano fotografijo izrednega avstralskega direktorja fotografije Adama Arkapawa. Ta daje filmu enovit učinek in posebno mentalno noto, enako kot kadriranje, ki je velikokrat statično, z ozadjem pa že meji na postavitve grških tragedij.

Dodatno moč in intenzivnost film črpa iz glasbene spremljave. Spisal jo je režiserjev brat, Jed Kurzel. Ritem se odlično ujema s pridušeno intenzivnostjo in dialogi, hkrati pa je glasba skoncentrirana na razpoloženja iz narave, zdi se, kot da iz nje izvira. Zveni prvinsko in brezčasno, a tudi moderno.

Najnovejši filmski Macbeth je magistralen primer posodobljene klasične tragedije, ki ji ne manjka niti sodobnega odseva niti umetniškega dotika.« Neva Mužič, Gremo v kino (Radio Ars)

izjava avtorja »Čutili smo, da prav vse vidike filma narekujejo liki. Kostumi so bili videti, kot da bi jih sešili liki sami, in lahko si prav občutil njihove šive in teksturo. Krona je bila narejena iz kosti.

Svet filma je deloval organsko, brutalno in naravno – nekako tako kot v vesternu – in tudi pokrajina je v like vtisnila svoj pečat ter jih stalno opominjala, kako neznatni so. Vse se je zgodilo zelo naravno, vse je izšlo iz namere, da bi bili čim bolj zvesti prostoru, da bi verze vpeli v zunanja prizorišča in dopustili, da se elementi narave zažrejo v poezijo na zelo intuitiven način. To je bilo izhodišče za vse, celo za glasbo. In ko smo se enkrat odločili, da film tako trdno ukoreninimo v prostor in da bo ta prostor brutalen, skoraj kot bi ga vzeli iz katere izmed knjig Cormaca McCarthyja, je to narekovalo vse ostalo.« Justin Kurzel

režiser Justin Kurzel se je rodil leta 1974 v mestu Gawler, ki leži v južnem delu Avstralije. Na Victorian College of the Arts je študij filma zaključil s kratkim filmom Blue Tongue (Modri jezik, 2005), ki je bil prikazan na več mednarodnih filmskih festivalih, na festivalu v domačem Melbournu pa je osvojil tudi nagrado za najboljši kratki film.

Med najširšim občinstvom se je uveljavil s svojim celovečernim igranim prvencem, danes že skoraj legendarnim filmom Umori v Snowtownu (Snowtown) – ogledali smo si ga lahko tudi pri nas, saj je bil predvajan v Kinodvoru, in sicer v okviru pete edicije Noči grozljivk) –, srhljivim, naturalističnim portretom najbolj zloglasnega serijskega morilca v zgodovini Avstralije. Zanj je prejel več mednarodnih festivalskih nagrad, med drugim tudi na festivalu v Cannesu leta 2011, kjer so mu v tamkajšnji sekciji Teden kritike člani žirije namenili posebno omembo, ter na domačem festivalu v Adelaidi, kjer mu je kot najboljšemu filmu tekmovalnega programa svojo nagrado namenilo občinstvo. Istega leta ga je Avstralska akademija za film in televizijo (AACTA) proglasila za najboljšega režiserja leta. Kurzel je prav tako uspešno delal tudi v gledališču, kjer se je uveljavil kot prepoznaven scenograf, zrežiral pa je tudi vrsto oglasov in glasbenih spotov, za katere je bil prav tako nagrajen. Macbeth je njegov drugi celovečerec.

19

2. in 6. december 2016

Savlov sin

(Saul fia, Madžarska, 2015, 107 min.)

režija: László Nemes scenarij: László Nemes, Clara Royer fotografija: Mátyás Erdély glasba: László Melis montaža: Matthieu Taponier igrajo: Géza Röhrig, Levente Molnár, Urs Rechn, Todd Charmont, Sándor Zsótér, Jerzy Walczak, Uwe Lauer, Christian Harting produkcija: Laokoon Filmgroup, Madžarski filmski sklad festivali, nagrade: Cannes 2015: velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada vulkan za tehnične dosežke, nagrada François Chalais; Sarajevo 2015: posebna nagrada žirije; Stockholm 2015: nagrada za najboljšega režiserja; Zagreb 2015: zlati čoln za najboljši film; oskarji 2016: za najboljši tuji film; zlati globusi 2016: najboljši tujejezični film; in številne druge povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Demiurg

20

zanimivosti

komentar

Pri filmu, kakršen je Savlov sin, se je seveda nemogoče izogniti razmisleku o temi, ki jo načenja, saj ga prav ta, ter seveda način, kako jo mladi Nemes predstavi gledalcu, naredi za eno najpomembnejših del sodobne madžarske in evropske kinematografije. Kot nas opozarja francoski filmski zgodovinar in kritik Antoine de Baecque, je Nemesu uspelo tisto, za kar smo menili, da ni več mogoče: »Nemes nam namreč razkrije, da je tudi v igranem filmu moč upodobiti delovanje nacističnih koncentracijskih taborišč, teh srhljivih obratov za proizvodnjo smrti. In sicer mu je to naravnost magistralno uspelo s tem, ko je, ob neverjetni disciplini in brezkompromisnosti, prevzel pogled ene tistih oseb, ki so predstavljale posamezno kolesce v celotni mašineriji. Le tako je moč upodobiti to z moralnega vidika neupodobljivo tragedijo.« A prav to dejstvo je na Madžarskem, od koder prihaja ta mladi režiser, zmotilo mnoge, ki pa kljub silovitim napadom na sploh še ne videno delo, temu pravzaprav niso mogli do živega. Znan je tako primer poslanca skrajne desnice, ki ima očitno težave z lastno konsistentnostjo, saj je obstoj filma in dejstvo, da je bil financiran z javnimi sredstvi, sprva odločno napadel kot kleveto madžarskemu narodu in državi, nato pa je film navedel kot pozitiven znak tega, da na Madžarskem ni antisemitizma.

»Savlov sin, celovečerni prvenec Lászla Nemesa, je, kot že od premiere v Cannesu dalje ponavljajo kritiki, več kot zgolj “še en film o holokavstu”. Prilika o Savlu Ausländerju v bistvu morda niti ni vojni film, pač pa alegorija o iskanju človečnosti v nečloveških okoliščinah. Avtor si ne zatiska oči pred neizrekljivim, a obenem s formalno rigoroznostjo popolnoma obide ceneni voajerizem. Nemes in direktor fotografije Mátyás Erdély svojega protagonista dobesedno nikoli ne izpustita izpred oči.

Ne glede na to, ali je kamera usmerjena vanj ali pa mu gleda čez ramo, Savel nikoli ne zapusti našega vidnega polja. Tovrstne zgodbe seveda ne bi bilo mogoče povedati brez prizorov, v katerih protagonist in njegovi sotrpini vlačijo trupla iz plinskih celic, jih zlagajo na kupe pred krematorij ali pa pomagajo še žive jetnike trpati pod “prhe” (laganje, vodenje ljudi v smrt in kraja mrtvecem so levji delež Savlove službe, prav tako kot zavedanje, da ga v kratkem, ko se iztroši na svojem delovnem mestu, ne čaka nič boljša usoda kot druge taboriščnike). Po premieri na canskem filmskem festivalu, kjer je na koncu film dobil tudi veliko nagrado žirije, se marsikdo ne more načuditi, da ima pred seboj dolgometražni prvenec še ne štiridesetletnega avtorja. Podoben vtis naredi podatek, da je bil film očitno ognjeni krst tudi za protagonista Gézo Röhriga; ker je v kadru vseh 107 minut filma, je uspeh odvisen predvsem prav od njegove prepričljivosti. Na njegovem sivkastem obrazu se brez grimas in pogosto brez besed izrisujejo čustva, za katera besede niti ne obstajajo. Težko je zares ubesediti, zakaj je Savlov sin tako zelo pomemben in drugačen pristop k neštetokrat obravnavani tematiki – gotovo pa je, da to vsakomur postane jasno, še preden se po uvodnem kadru sploh izpiše naslov filma.« Ana Jurca, MMC RTVSLO

zgodba Oktober leta 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau.

Saul Ausländer je madžarski ujetnik in član sonderkommandov, skupine judovskih zapornikov, ki živijo ločeno od preostalih sojetnikov in so prisiljeni sodelovati pri množičnih usmrtitvah. Med delom v krematoriju Saul odkrije truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. V trenutku razodetja si zada navidez nemogočo nalogo: rešiti dečkovo truplo pred ognjem in najti rabina, da bo zrecitiral Kadiš, molitev za preminulega, ter omogočil otroku dostojen pokop.

»Nemes Savlovo zgodbo oklesti, vizualne informacije odmeri skopo in tako prisili

21

gledalca, da za dopisovanje vsebine uporabi svoje poznavanje zgodovine in domišljijo.

Ta pripovedni pristop v veliki meri določa in oblikuje kamera Mátyása Erdélyja, ki razen Savla skoraj nikogar in ničesar ne pokaže v izostrenem fokusu, prav tako pomembno vlogo pa ima tudi zvok, ki daje slutiti, kaj se dogaja zunaj kadra, ter na tak način soustvarja občutek zaprtosti, klavstrofobije in nemožnosti pobega.« Špela Standeker, Dnevnik

izjava avtorja »Filmi o koncentracijskih taboriščih so se mi vedno zdeli frustrirajoči. Poskušajo orisati zgodbe o preživetju in junaštvu, vendar po mojem mnenju resnično poustvarjajo mitično predstavo o preteklosti.

Pripovedovanja sonderkommandov so po drugi strani konkretna, pričujoča in otipljiva.

Opisujejo natanko, v dramatičnem sedanjiku “običajno” delovanje tovarne smrti, njeno ureditev, pravila, delovni ritem, izmene, nevarnosti in največjo produktivnost. Oficirji SS so res za truplo uporabljali izraz Stück (“kos”). V tisti tovarni so proizvajali trupla. Te pripovedi so mi omogočile pogled skozi oči pogubljencev taborišča smrti.« László Nemes

22

režiser László Nemes se je rodil leta 1977 v Budimpešti. Kot dvanajstletnik se preseli v Pariz, kjer preživi najstniška leta. Tu se sprva odloči za študij zgodovine in mednarodnih odnosov, ki pa ga ne zadovolji povsem, zaradi česar se vpiše še na slovito univerzo Sorbonne, kjer se loti študija scenaristike.

Osvojiti želi tudi filmsko režijo, zaradi česar se odpravi v New York, hkrati pa se redno vrača domov, v Budimpešto, kjer postane asistent slovitemu režiserju Beli Tarru. Skupaj posnameta kratek segment za omnibus Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004), kasneje pa še celovečerni film Mož iz Londona (A londoni férfi, 2007). V tem času v knjigarni naleti na knjigo o sonderkommandih, taboriščnikih paznikih, na podlagi katere začne načrtovati svoj celovečerni prvenec z naslovom Savlov sin. Na snemanje se pripravlja kar pet let in v tem času posname tudi tri kratkometražne filme. Z enim izmed teh, delom Türelem (2007), se uvrsti tudi v tekmovalni program beneškega festivala.

9. in 13. december 2016

Volčja družina

(The Wolfpack, ZDA, 2015, 89 min.)

režija: Crystal Moselle fotografija: Crystal Moselle glasba: Danny Bensi, Saunder Jurriaans, Aska Matsumiya montaža: Enat Sidi nastopajo: Bhagavan Angulo, Govinda Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Mukunda Angulo, Narayana Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo produkcija: Candescent Films, Kotva Films, Verisimilitude festivali, nagrade: Sundance 2015: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film; Edinburgh 2015: nagrada za najboljši dokumentarni film; Wroclaw 2016 (New Horizons): posebna omemba žirije; Traverse 2016: posebna nagrada ustanoviteljev; Seattle; Sydney; Melbourne; Sarajevo; Rio de Janeiro; Stockholm; LIFFe povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Continental film

23

zanimivosti Ničkolikokrat se je že pokazalo, da se prav tam, kjer se običajno počutimo najbolj varne, torej doma, za zidovi naših stanovanj, v krogu naše družine, tam, kjer se odvijajo naša intimna življenja in kjer smo najbolj ranljivi, pogosto dogajajo najbolj nasilne in srhljive stvari. Stvari, zaradi katerih ljudje lahko ostanejo zaznamovani vse svoje življenje, pa naj gre za primere zlorabe otrok ali pa nasilja nad šibkejšimi, v prvi vrsti nasilja moških nad žensko. Na to bi morali opozarjati in o tem bi preprosto morali govoriti. Odprto in javno.

Tako kot to nenazadnje storijo tudi bratje Angulo. In kot to naredi avtorica tega toplega in duhovitega ter brezkompromisnega in vseskozi iskrenega dokumentarnega zapisa.

Avtorica, ki je v očeh sedmerice bratov znala prepoznati tisto iskrico drugačnosti, oni pa so znali odpustiti in brez grenkobe, a tudi pozabe, živeti naprej.

zgodba Zgodba prikazuje življenje devetčlanske družine s sedmimi otroki: šesterico bratov in njihove bolne sestre, ki se je rodila z redko gensko boleznijo. Oče Oscar Angulo, gorskoturistični vodnik, in mama Susanne, ameriški »otrok cvetja«, sta se spoznala med pohodom na »staro goro«, k razvalinam inkovskega mesta Machu Picchu. Kasneje sta za nekaj časa potovala po svetu, nato pa sta se odločila ustaliti in si ustvariti družino. V New Yorku sta si kupila skromno, majhno, skoraj utesnjujoče stanovanjce. Takrat pa so se črni oblaki pričeli zgrinjati nad njuno družino. Oskar je zabredel v alkohol, posledično pa je bilo njegovo vedenje vse bolj nasilno in iracionalno. Zunanji svet je zanj predstavljal vse večjo grožnjo, zato se je hotel pred njim izolirati. Še odločnejši pa je bil glede domnevne »zaščite« svojih otrok, saj jih je dobesedno zaklenil v stanovanje in jih v zlovešči svet tam zunaj – seveda pod svojim strogim nadzorom – spustil le nekajkrat letno. Tako so bratje odraščali v svojem svetu, samosvoja življenjska »spoznanja« pa so črpali iz hollywoodskih filmov in televizijskih nadaljevank. In tako je bilo vse do dne, ko se je najstarejši brat odločil upreti se očetu: na

24

lastno pest se odpravi iz stanovanja in se poda po soseski. Po tem se je vse spremenilo …

komentar »Crystall Moselle na film definitivno ujame nelagodno, utesnjeno izkušnjo življenja z Angulovimi: zdi se, da nikoli ne veš, kdaj bo napetost v prenatrpanih prostorih prerasla v konfrontacijo. Predvsem avtoričina naklonjenost do teh nenavadnih fantov, ki enkrat zvenijo kot nežni, občutljivi otroci, drugič kot največji tarantinovski frajerji (“Hočem biti znan kot model, ki ni šel nikoli v morje. Ki si ni na plaži niti sezul čevljev.”), pomaga, da se naelektrenost razbremeni z zafrkantskim preigravanjem filmskih odlomkov. Po drugi strani pa avtoričina vljudna, antropološka distanciranost, ki protagonistom pusti, da povejo samo toliko in tisto, kar želijo, zabriše linearnost (velik del dogajanja je povedan v retrospektivi, s pomočjo starih družinskih posnetkov) in zamegli fokus zgodbe. Jasno je, da Mosellova noče biti moralizirajoča prezenca ali kakor koli vplivati na dogajanje, a zdi se, da filmu manjka osredotočenost na specifična vprašanja in na posamezne osebnosti, ne le na šesterico kot enoto. Bolj kot na kakšen markanten režijski pristop se avtorica zanaša na moč zgodbe, ki jo je odkrila in uspela spraviti pred svojo kamero. In v resnici je Volčja druščina fascinanten film, predvsem zaradi neverjetne naravne karizmatičnosti in sramežljive iskrenosti svojih protagonistov.

(Hej, če bi vsak mulc zgolj ob “hollywoodski dieti” zrasel v tako inteligentnega, milega in artikuliranega posameznika, kakršni so bratje Angulo, to niti ne bi bil slab recept ...) Film premore ogromno mero humanizma, naše fascinacije z arhetipom “divjega otroka” pa ne eksploatira preveč cinično.« Ana Jurca, MMC RTVSLO »Z antropološko observacijsko metodo je avtorica začela preučevati svoj objekt ter beležiti fizično in psihološko tranzicijo izoliranih bratov v normalno življenje. Svoje protagoniste je v prvi vrsti spremljala v varnem zavetju njihovega stanovanja, v

interakciji drugega z drugim in z njihovo razumevajočo materjo (ta je otrokom dajala vso svojo ljubezen, hkrati pa ni nikoli podvomila o spornih vzgojnih metodah svojega soproga). Očitno je, da se je avtorica zavestno odločila, kako v filmu ne bo podajala sodb o tem, ali so bile starševske odločitve dobro ali zlonamerne, in da prav tako ne bo obsojala materine pasivnosti (pa čeprav je prikazana tako, da je prej kot žrtev svojega tiranskega moža videti kot sokrivec pri njegovih nezaslišanih dejanjih).

Predvsem pa so povedne izpovedi bratov, ki z mešanimi občutki gledajo na svoje otroštvo, obsojajo pa bolj očeta kot mater. Resnična zgodba sama nedvomno vzbuja vprašanja o zlorabi otrok, disfunkcionalni družini in etiki samozaverovanega pravičništva avtoritarnih vzgojiteljev ali celo njihove psihične stabilnosti, vendar pa te dileme film pušča ob strani in resocializacijo otrok ter posledično vse družine prikaže kot osvobajajoč in vesel dogodek.« Tina Lesničar, Delo

režiserka Crystal Moselle se je rodila leta 1980 v New Yorku, kjer kot režiserka in producentka še danes dela in živi. V minulem desetletju se je ukvarjala predvsem z raziskovanjem kratkih pripovednih form ter pri tem ustvarila niz kratkih filmov in videospotov. Med drugim je tako na primer za New York Times posnela niz kratkih filmskih zapisov z naslovom Something Big, Something Small, prek katerih je predstavljala mlade nadarjene ustvarjalce, kot koproducentka pa je sodelovala pri kritiško hvaljenem dokumentarnem filmu Excavating Taylor Mead (režija William A. Kirkley, 2005). Volčja druščina je njen celovečerni režijski prvenec.

izjava avtorice »Ko sem se nekega dne sprehajala po Prvi aveniji, so mimo mene pritekli ti dolgolasi fantje. Vsi so bili v črnem, kot tisti liki iz Tarantinovih Steklih psov, in nosili so sončna očala. Pritegnila me je njihova nenavadna energija. Instinktivno sem pohitela za njimi. Pri prehodu za pešce sem jih ogovorila. Vprašali so me, kaj počnem jaz, in povedala sem jim, da sem režiserka. Tako se je vse začelo. /.../ Začeli smo se družiti. Šele kasneje sem postopoma odkrila to neverjetno zgodbo. /.../ Počutila sem se skoraj, kot bi odkrila davno pozabljeno pleme, le da ni bilo z roba sveta, ampak z Manhattna. Prav osupljivo je, česa vsega je človeški duh sposoben v priporu.

Slaba stran vseh filmov – in bratje Angulo so jih videli okoli pet tisoč – je, da so narejeni po določenih kalupih. Resnično življenje je drugačno. V stvarnosti ti dekle ne stre vedno srca. Fantje se še vedno trudijo, da bi to doumeli.« Crystal Moselle

25

6. in 10. januar 2017

Okus življenja

(An, Japonska/Francija/Nemčija, 2015, 113 min.)

režija: Naomi Kawase scenarij: Naomi Kawase (po literarni predlogi Duriana Sukegawe) fotografija: Shigeki Akiyama glasba: David Hadjadj montaža: Tina Baz igrajo: Kirin Kiki, Masatoshi Nagase, Kyara Uchida, Miyoko Asada, Etsuko Ichihara, Taiga produkcija: Kumie, Mam, Comme des Cinémas, Nagoya Broadcasting Network, Twenty Twenty Vision Filmproduktion GmbH festivali, nagrade: Haifa 2015: nagrada carmel – posebna omemba; Cork 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Hochi 2015: festivalska nagrada za najboljšo igralko; Sao Paolo 2015: nagrada občinstva za najboljši tuji celovečerni film; Valladolid 2015: nagrada za najboljšega režiserja; Melburne 2015; Cannes 2015; Chicago 2015 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

26

zanimivosti Naomi Kawase je na Zahodu vse od svojega celovečernega igranega prvenca, filma Suzaku – s katerim je v Cannesu leta 1997 osvojila zlato kamero za najboljši prvenec in tako postala najmlajša dobitnica te nagrade v zgodovini festivala –, v katerem obravnava težavnost življenja na odročnem japonskem podeželju, veljala za izrazito japonsko filmsko ustvarjalko, režiserko, ki je v dialogu z japonsko duhovno tradicijo obravnavala za japonsko družbo aktualne teme, kot so odnos do staranja in smrti, družbena marginalizacija onemoglih oseb, odnos do telesa. Nasprotno pa je kot take ni videlo njeno domače, japonsko občinstvo. Za japonskega gledalca so bili njeni filmi namreč vse preveč neposredni, grafični (spomnimo se njene fascinacije nad nagubanim telesom njene babice ali pa njenega podrobnega mapiranja telesa nosečnice). Vse premalo sentimentalni. Predvsem pa je bilo v njih odločno premalo japonske kulinarične tradicije. Tako so številni japonski filmski kritiki izrazili mnenje, da je Kawase šele s svojim zadnjim delom, celovečercem Okus življenja, posnela tisto, kar priznani cineast Sion Sono imenuje »pravi japonski film«.

zgodba Sentaro, samotarski upravnik in kuhar v mali lokalni slaščičarni, ki se je specializirala za pripravo priljubljene sladice z imenom dorayaki, tradicionalnih japonskih palačink iz riževe moke, polnjenih s sladkim namazom iz rdečega fižola, adzukija, rutinsko opravlja svoje delo in nima posebnih ambicij. Vseeno pa kmalu ugotovi, da bo v slaščičarni potreboval pomočnika. Na njegovo veliko presenečenje se na oglas odzove tudi stara ženica po imenu Tokue, za katero se mu sprva zdi, da mu lahko prinese le dodatno breme.

A ko nato le privoli, da bo poskusil njen nadev, narejen po njenih lastnih navodilih in receptu, si Sentaro nemudoma premisli, saj česa tako dobrega že dolgo ni okusil.

Tokue se tako pridruži Sentaru in ga poleg skrivnosti tradicionalne japonske kulinarike

uči tudi življenjskih modrosti. Spremembo v ponudbi Sentarove slaščičarne kmalu odkrijejo tudi gostje, ki v vse večjem številu prihajajo k njima na obisk. A v trenutku, ko je posel na vrhuncu, Tokue ujamejo prikazni njene preteklosti …

komentar »Režiserka Naomi Kawase se z najnovejšim in večkrat nagrajenim filmom Okus življenja ponovno ozre k naravi, ki je tako subtilno povezana s človekom. Japonska umetnica nežno plete zgodbo prefinjenih okusov in lepote, ki se skriva na vsakem drevesu, v vsakem steblu. Pomembni so detajli – dostikrat tako spregledani, a še kako vpleteni pri odkrivanju poante zgodbe.

Okus življenja je počasna pripoved o lepotah življenja, katerega lahko polepša že pogled na japonsko češnjo ali okus tradicionalno pripravljenih palačink. Nič pretencioznega ni v filmu, a ravno preprosta zgodba v gledalcu vzbudi željo po odkrivanju drobnih radosti, ki se nahajajo vsepovsod. Le sprejeti je potrebno vse, kar nas obdaja. Kawasejeva preplete naravo, človeško hrepenenje in ljubezen do hrane, kar daje izjemen rezultat.

Začini z umirjeno atmosfero, nežno glasbo in čistimi fotografijami. V filmu veje optimizem, vera v prihodnost, ki morda prinaša veselje in srečo. Režiserka v koktajl bolečine, ki jo glavna lika globoko skrivata v sebi, in radosti, ki veje ob njunem pripravljanju posebnih jedi, integrira tradicionalne kuharske recepte in češnjeva drevesa. Narava pomirja, hrana osreči. Poetika se prepleta z naturalizmom, narava s človeškimi odnosi, hrana pa je produkt domišljije in ljubezni. Okus življenja je okus oziroma izkustvo vsega in z vsemi čutili. Občasno pa je potrebno odpreti tudi svoje srce, da seže pogled v tisto majhno, nevidno piko veselja. Nič ni nemogoče, in tudi bolečina ni ovira za nemoteno delovanje. Več kot optimistično sporočilo intimnega japonskega filma, ki na srečo prodira na evropska platna.« Anita Volčanjšek, Kevd’r

27

»Okus življenja je namreč nedvomno njeno najbolj komunikativno delo do sedaj, kar pa nima prav nobenega vpliva ne na tisto za avtorico tako značilno čustveno intenzivnost njenih filmskih podob ne na širino in globino njenih razmišljanj o temah, ki jih načne. Prej nasprotno, Okus življenja preko na videz nadvse preproste zgodbe o moškem srednjih let, Sentaru, ki vodi manjšo slaščičarno z dorayakiji – tradicionalnimi japonskimi palačinkami, polnjenimi s sladkim fižolovim namazom –, ter njegovem srečanju z nenavadno starko Sakue ter mlado šolarko, ki je reden gost njegovega obrata, spregovori o številnih, za japonsko duhovno tradicijo tako značilnih in svojskih temah, kot so staranje, odnos do narave, odnos do bolezni in bolnikov. Predvsem pa je njeno delo čudovita parabola o trku dveh na videz nezdružljivih svetov – sveta tradicije, zavezanega premišljenosti, posvečenosti in obrnjenega v globino, ter sveta sodobnosti, ki na videz lahkotno, a v resnici pogosto obložen z nevidno bolečino in nerazumljeno tesnobo drsi le po površini. A Kawase nas znova preseneti, saj nam preko zgodbe Sentaruja in Sakue pravzaprav namigne, da takrat, ko se človek posveti sočloveku, ko ga zares sliši in posluša, da lahko takrat premaga tudi na videz najbolj nepremostljive ovire. In prav zato je Okus življenja pravo darilo za naš do sočloveka vse prepogosto gluhi čas.« Denis Valič, Gremo v kino (RA SLO – ARS)

izjava avtorice »Takoj ko sem prebrala knjigo, sem vedela, da moram po njej posneti film. Verjeti v obstoj nevidnega, potem pa se soočiti z njegovo tišino: prav evolucijo te tihe nevidnosti sem želela prikazati. Film govori o obžalovanju, samouničevalnosti, ki pride z brezupom, stiski, ko se počutiš nekoristnega na tem svetu … A ljudje smo kljub temu – ali pa morda ravno zaradi tega – polni upanja v prihodnost. Mislim, da se človeku lahko odprejo vrata v svet, v katerem vladata ljubezen in nežnost, če le verjame v to. /…/ Narava tu igra podobno vlogo kot v mojih prejšnjih filmih. Narava je nekaj, kar tiho bdi

28

nad nami. Češnjeva drevesa ne govorijo, a vendar nas razumejo in nas sprejemajo takšne, kakršni smo. Vsako pomlad se razcvetijo, ne glede na karkoli. To se mi zdi zares čudovito. /…/ Kuharski recept lahko spremeni življenje. Tudi sama zelo rada jem.

Kadar dobro jem, se počutim pomirjeno in srečno. Mislim, da ob dobri hrani nihče ne more biti zares jezen.«

režiserka Naomi Kawase se je rodila leta 1969 v Nari na Japonskem. Svojo filmsko pot je pričela z nizom dokumentarnih filmov, izmed katerih nedvomno najbolj izstopa delo Sprejemanje (Ni tsutsumarete) iz leta 1992, intimni dokumentarec o iskanju očeta, s katerim je na festivalu dokumentarnega filma v Yamagati navdušila žirijo FIPRESCI, ki ji je podelila svojo nagrado. Pet let pozneje je za celovečerni igrani prvenec Suzaku (Moe no suzaku) kot najmlajša avtorica v zgodovini canskega festivala prejela nagrado zlata kamera (za najboljši prvenec).

Leta 2000 je bil njen film Kresnica (Hotaru) nagrajen na festivalu v Locarnu. Rojstvo/Mati (Tarachime, 2006), video dnevnik o rojstvu njenega prvega otroka, je prav tako osvojil številne mednarodne nagrade. Leta 2007 je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije za čudoviti Gozd žalovanja (Mogari no mori), za zlato palmo pa se je v naslednjih letih potegovala tudi s filmoma Hanezu no tsuki (2011) in Umiri vodo (Futatsume no mado, 2014). Z izjemo njenega predzadnjega filma smo si vsa omenjena dela lahko ogledali tudi pri nas, poleg teh pa še celovečerca Sharasojyu – drevo sorodnih duš (Sharasojyu, 2003) in Sedem noči (Nanayomachi, 2008) ter dokumentarce Gorjani (Somando monogatari, 1997), Zrak, veter, ogenj, voda, zemlja (Kya ka ra ba a, 2001) in Misterij ženska (Genpin, 2010).

13. in 17. januar 2017

Ovna

(Hrútar, Islandija/Danska, 2015, 93 min.)

režija: Grímur Hákonarson scenarij: Grímur Hákonarson fotografija: Sturla Brandth Grøvlen glasba: Atli Örvarsson montaža: Kristján Loðmfjörð igrajo: Sigurður Sigurjónsson, Theodór Júlíusson, Charlotte Bøving, Gunnar Jónsson, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Þorleifur Einarsson, Jon Benonysson, Jörundur Ragnarsson produkcija: Netop Films, Profile Pictures, Film Farms, Aeroplan Film festivali, nagrade: Cannes 2015: nagrada sekcije Poseben pogled; Solun 2015: nagrada zlati Aleksander; Valladolid 2015: nagrada zlata konica za najboljši film, nagrada Pilar Miró za najboljšega novega režiserja; Liffe – Ljubljana 2015: nagrada vodomec za najboljši film sekcije Perspektive; Palić 2015: nagrada zlati stolp za najboljši film; Hampton 2015: nagrada zlata morska zvezda za najboljši film; Palm Springs 2016: nagrada FIPRESCI; Zurich 2015: nagrada zlato oko za najboljši mednarodni film; in številne druge povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Demiurg

29

zanimivosti

komentar

Številne kulture na svetu gojijo do neke določene živali prav poseben odnos, pa naj je ta negativen – kot na primer pri muslimanih njihov odnos do prašiča, ki ga imajo za nečisto žival – ali pa izrazito pozitiven – kot je na primer odnos indijske hindujske večine do krave, ki jo imajo za sveto žival.

No, za islandski odnos do ovce bi lahko rekli, da je še veliko več kot vse to. Ne samo da so bile ovce vse do začetka 20. stoletja za Islandce glavni vir zanje ključnih surovin, hrane in volne – Hákonarson v pogovorih rad izpostavi, da je na koncu od ovce ostala nepredelana in nezaužita le ena stvar, anus –, pač pa so o njih prepevali tudi pesmi in tako se je znotraj islandske družbe izoblikovala posebna, ovčja subkultura. Hákonarson je celo prepričan, da med ovco in Islandcem obstaja globoka, tesna in še ne povsem pojasnjena duhovna vez. Vsak islandski kmet vam bo brez pomisleka pritrdil, da do ovc goji silovitejše emocije kakor pa na primer do krav. In prav zato je za mnoge Islandce izguba njihovih ovc povsem primerljiva z najhujšo možno tragedijo.

»Samo leto dni po grenko-sladkih Zgodbah o konjih in ljudeh se znova vračamo na odročne planjave Islandije, le da tokrat namesto malih konjev v spremstvu plemenskih ovnov.

Tako kot lani režiser Benedikt Erlingsson letos Grímur Hákonarson dokaže, da za dobro juho potrebuješ le najosnovnejše sestavine. Ovna je namreč na videz preprost in lahko razumljiv film, kar pa ne pomeni, da ne premore uvida in čustvene globine.

Z nežno, odpuščajočo naklonjenostjo opazuje ekscentrične posameznike, ljudi v strahu pred negotovo gospodarsko in finančno prihodnostjo ter “islandski način življenja”; največja empatija je skrita v najmanjših, previdnih gestah pri ravnanju z živalmi. V lepem kontrastu s klavstrofobijo majhnih, zaprtih prostorov je prevetrena islandska pokrajina, ki jo prav tako ljubeče dokumentira direktor fotografije Sturla Brandth Grøvlen (sodeloval je, zanimivo, tudi pri drami Victoria Sebastiana Schipperja, ki jo prav tako lahko ujamemo na letošnjem Liffu). Igralsko seveda izstopata oba bradata protagonista, Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson, ki zadeneta svoja stereotipna lika mizantropov in ju obenem skozi film postopoma subvertirata. (Vsak od njiju nam postreže tudi s po enim veličastnim golim prizorom.) Naj si še tako grozita s pestmi ali puškami, je jasno, da sta toplo srce in duša filma. “To je film o ljubezni,” je po ljubljanski projekciji v ponedeljek povedal Sigurjónsson. “In ljubezen je tisto, kar ta hip, še posebej v Evropi, najbolj potrebujemo.”« Ana Jurca, MMC RTVSLO

zgodba Odtujena brata v odročni dolini na Islandiji združita moči, da bi rešila tisto, kar jima v življenju pomeni največ – njune ovce.

Gummi in Kiddi skrbita za svojo čredo plemenskih ovc. A čeprav si možakarja delita tako poklic kot zemljo, med seboj ne govorita že štirideset let. Ko Kiddijevo čredo prizadene smrtonosna bolezen, oblasti s ciljem zamejitve bolezni odredijo odstrel vseh ovc v dolini. To bi številne kmete vodilo v pogubo, saj jim ovčereja pomeni edini vir dohodka. Gummi in Kiddi pa se ne predata kar tako. Vsak izmed njiju poskuša odgnati težave, kakor to najbolje zna: Kiddi s svojo puško, Gummi z bistroumnostjo. Brata se bosta morala upreti oblastem, da bi rešila tako sebe kot čredo, ki sta jo podedovala od prednikov.

30

»Film Ovna, islandski kandidat za tujejezično nominacijo, je drugi celovečerni film režiserja in scenarista Grímurja Hákonarsona, sicer izkušenega dokumentarista in poleg Olma Omerzuja še enega diplomanta praške Famu v letošnji sekciji Perspektive. Konec leta se bo gotovo znašel na lestvici največkrat nagrajenih filmov, začenši z nagrado v canski sekciji Poseben pogled. Ne brez razloga.

Hákonarson to tako rekoč staropisemsko

bratovsko zgodbo gradi počasi, brez velikih besed ali dramatičnih obratov.

Slika jo s podobami, polnimi pomenov, to pa počne – kar je ključno za atmosfero Ovnov – s stalnim humornim podtonom.

Bridko-sladka komičnost daje filmu, večino časa razprostrtemu po mrzli in neprijazni pokrajini, izrazito človeško toplino. Poleg tega je Ovna film, ki se nostalgično pokloni podeželju, ko ga je še poganjala z naravo usklajena skrb za živino in zemljo in ko je bil to trd, velikokrat celo brutalen, a pristen način življenja.« Ženja Leiler, Delo

izjava avtorja »Na severu Islandije kot tudi v drugih podeželskih predelih otoka je bila ovčereja poglaviten način preživetja in osrednji del njihove kulture vse do zadnjih let 20. stoletja. Tako so nekako islandske ovce še danes številnim ljudem nekaj svetega: predstavljajo ponos in “življenje po starem”, kot so ga včasih poznali. Stoletja so imele ovce ključno vlogo v preživetju na podeželju, globoko so zakoreninjene na otoku in tesno povezane z islandskim duhom.« Grímur Hákonarson

režiser Grímur Hákonarson se je rodil leta 1977 na Islandiji. Na študij se je odpravil v tujino, in sicer v Prago, kjer je leta 2004 diplomiral na prestižni praški filmski akademiji FAMU. Nase je prvič opozoril z diplomskim filmom Slavek the Shit, s katerim se je leta 2005 predstavil tudi na festivalu v Cannesu (program Cinefondation), z njim pa je obiskal tudi številne druge festivale in za svoje delo prejel dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film, Bræðrabylta, je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu.

Kasneje je na svoji festivalski poti dosegel še preko 20 festivalskih nagrad, obveljal pa je tudi za enega najbolj uspešnih islandskih kratkih filmov. Hákonarson je poleg štirih dokumentarcev posnel tudi komedijo Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), film Ovna pa je njegov drugi igrani celovečerec.

31

20. in 24. januar 2017

Sol zemlje

(The Salt of the Earth, Francija, 2014, 110 min.)

režija: Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado scenarij: Juliano Ribeiro Salgado, Wim Wenders, David Rosier fotografija: Hugo Barbier, Juliano Ribeiro Salgado montaža: Maxine Goedicke, Rob Myers glasba: Laurent Petitgand igrajo: Sebastião Salgado, Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado, Leila Wanick Salgado produkcija: Decia Films, Amazonas Images, Solares Fondazione delle arti festivali, nagrade: Cannes 2014: nagrada François Chalais – posebna omemba, nagrada ekumenske žirije – posebna omemba, velika nagrada žirije v sekciji Poseben pogled; San Sebastián 2014: nagrada občinstva; München 2014: nagrada ena prihodnost; Abu Dhabi 2014: nagrada občinstva; Dublin 2015: nagrada občinstva; nagrade César 2015 (francoske nacionalne filmske nagrade): za najboljši dokumentarec; in številne druge povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

32

zanimivosti Ko so se pred nekaj leti pričele pojavljati govorice, da se pripravlja nekakšen »remake« filma Sol zemlje in se je ob tem govorilo tudi o »podobah pekla iz rudnikov«, so bili številni prepričani, da se pripravlja projekt, s katerim se želi opozoriti na eno najbolj mračnih poglavij Hollywooda: na zloglasni lov na komuniste, ki je temeljil na hollywoodski črni listi. Sol zemlje (Salt of the Earth) je bil namreč tudi dokumentarni film ameriškega cineasta Herberta J. Bibermana, presunljivi protest proti razmeram, v katerih so morali delati rudarji v rudniku cinka v Novi Mehiki, in hkrati brezkompromisni izraz podpore njihovemu boju. Zaradi tega filma je Biberman končal na razvpitem seznamu »hollywoodske deseterice«, prve uradne črne liste, s katero so domnevnim simpatizerjem z levico prepovedali vsakršno delo. Bibermana so uradno oprali vsakršne krivde šele leta 1997.

zgodba Brazilski fotograf Sebastião Salgado je zadnjih štirideset let svojega življenja preživel na poti, z enega konca sveta na drugega, in pri tem s svojim »tretjim očesom«, objektivom svojega fotoaparata, beležil nekatera najbolj mračna poglavja človekove sodobne zgodovine: od nečloveških razmer, v katerih so morali delati rudarji rudnikov zlata iz brazilske Serra Pelade, prek morije, ki jo je v obsežni subsaharski pokrajini Sahel povzročila lakota, pa vse do surovih, nasilnih in skrajno krvavih podob genocida, ki se je kot posledica spora med Hutujci in Tutsiji zgodil v Ruandi. Tako je postal priča številnim ključnim dogodkom na zemljevidu mednarodne politike, a prav tako brezkompromisno je beležil tudi človekovo surovo prisvajanje in uničevanje naravnega okolja. Mnogi so ga imeli za vest sodobnega človeka, a prav tako ni bilo malo tistih, ki so mu očitali, da je iz revščine in tegob ustvarjal spektakel, da je svojo slavo gradil na trpljenju drugih. Skozi njegovo življenje in delo nas popeljeta dve kolikor je le mogoče različni

osebi: sin, ki ga hoče tako bolje spoznati, ter slavni nemški cineast, ki bi se rad tako poklonil temu mojstru črno-bele fotografije.

komentar »Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov, toda ko jih gledate v Soli zemlje, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane.

Fotografije, ki jih je posnel Sebastiao Salgado, brazilski fotograf (in ekonomist), in ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wenders in Salgadov sin, niso fotografije sužnjev, ampak – kot je rekel sam Salgado – fotografije “sužnjev ideje bogatenja”. V svoji dolgoletni karieri je dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča (afriška, južnoameriška, zalivska), prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega programa, s katerim skušajo zdaj “pomagati” tudi nam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni in ekspresivni – kot naši.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Wendersov s čustvi nabit praznik zvoka, glasbe, podob in vizije je poslastica za čute in pogosto silno ganljiv – kot tiha katedrala, posvečena Salgadovim slikovitim razodetjem. /…/ iskreno radovedna in svečano poetična prevzetost nad subjektom dobi v filmu hipnotične razsežnosti, podobno kot v dokumentarnih delih režiserjevega večno fasciniranega nemškega kolega Wernerja Herzoga.« Rodrigo Perez, The Playlist

izjava avtorja »Ko fotografiraš revščino in trpljenje, moraš portretirancem pustiti določeno dostojanstvo in ne dovoliti, da bi zapadel v voajerizem. Ni preprosto. To lahko dosežeš samo, če z ljudmi pred kamero razviješ dober odnos ter se resnično poglobiš v

33

njihovo življenje in položaj. To uspe le redkim fotografom. /.../ Menim, da je Sebastiao dopustil resnično dostojanstvo vsem, ki se so znašli pred njegovim objektivom. Njegovo fotografije ne govorijo o njem, temveč o vseh teh ljudeh!« Wim Wenders

režiser Wim Wenders se je rodil leta 1945 v Düsseldorfu.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob Rainerju Wernerju Fassbinderju, Wernerju Herzogu, Alexandru Klugeju, Harunu Farockiju, Volkerju Schlöndorffu, Hans-Jürgenu Syberbergu, Margarethe von Trotta in drugih uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov t. i. novega nemškega filma. Poleg kultnih igranih filmov, kakršni so Alice v mestih (Alice in den Städten, 1974), V teku časa (Im Lauf der Zeit, 1976), Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977), Stanje stvari (Der Stand der Dinge, 1982), Pariz, Teksas (Paris, Texas, 1984) in Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin, 1987), je posnel tudi vrsto svojskih dokumentarnih filmov, prek katerih se je poklonil ustvarjalcem, ki jih je cenil. Tako je ustvaril nenavadni, intimnodokumentarni portret umirajočega prijatelja Nicholasa Raya Svetlikanje nad vodo (Nick’s

34

Film – Lightning Over Water, 1980), poklonil se je enemu največjih filmskih poetov človeške duše, japonskemu režiserju Yasujiru Ozuju, in sicer v filmu z naslovom Tokyo-Ga (1985), kasneje je posnel še dokumentarec o legendarnih kubanskih glasbenikih, delo Buena Vista Social Club (1999), sloviti nemški koreografinji Pini Bausch pa je namenil svoj prvi eksperiment v 3D-filmski podobi, dokumentarni film z naslovom Pina (2011).

Wenders je prav tako uspešen fotograf, avtor več knjig in predavatelj na umetniški akademiji HFBK v Hamburgu. Za svoje filme je prejel vrsto pomembnih nagrad, med drugim zlatega leva v Benetkah, zlato palmo in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu ter berlinskega srebrnega medveda. Sol zemlje je že tretji Wendersov dokumentarec, ki je bil nominiran za oskarja. Na nedavnem berlinskem filmskem festivalu je bil premierno prikazan režiserjev zadnji film, v 3D-tehnologiji posneta drama z Jamesom Francom in Charlotte Gainsbourg Every Thing Will Be Fine.

27. in 31. januar 2017

Odprto morje

(Fuoccoammare, Italija/Francija, 2015, barvni, 108 min.)

režija: Gianfranco Rosi scenarij: Gianfranco Rosi (po zamisli Carle Cattani) fotografija: Gianfranco Rosi montaža: Jacopo Quadri igrajo: Samuele Pucillo, Mattias Cucina, Samuele Caruana, Pietro Bartolo, Giuseppe Fragapane, Maria Signorello, Francesco Paterna, Francesco Mannino, Maria Costa produkcija: Stemal Entertainment, 21 Unofilm, Cinecittà Luce, Rai Cinema, Les Films d’Ici, Arte France Cinéma festivali, nagrade: Berlin 2016: zlati medved za najboljši film, nagrada Amnesty International, nagrada ekumenske žirije, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; Skopje 2016; Sydney 2016; Moskva 2016; Karlovi Vari 2016; Melbourne 2016; Singapur 2016 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Demiurg

35

zanimivosti O pomenu, ki ga ima ta mali otoček, izgubljen v razburkanih vodah Sredozemlja med obalama Evrope in Afrike, priča tudi dejstvo, da se je prav na njem rodila prva listina, ki po zgledu listine o splošnih človekovih pravicah prinaša zapis o pravicah vseh migrantov tega sveta. T. i. Carta di Lampedusa oziroma Lampeduška listina (v slovenski jezik prevedena v zadnji številki revije Časopis za kritiko znanosti) izhaja iz ugotovitve, da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina migracij in da je odrekanje pravic sodobnim migrantom, potem ko so se sodobne države izoblikovale prav na osnovi stoletij migracij, ne samo skrajno licemerstvo, pač pa hkrati tudi nedvoumno kršenje osnovnih človekovih pravic.

zgodba Dvanajstletni Samuele živi na otoku sredi Sredozemskega morja, daleč stran od celine.

Tako kot večina fantičev njegovih let nad šolo ni najbolj navdušen, saj bi veliko raje plezal po skalah, ki se dvigajo nad morjem, streljal s svojo fračo ali pa se preprosto potikal po bližnjem pristanišču. A če je Samuele povsem običajen fant svojih let, pa njegov dom, Lampedusa, še zdaleč ni povsem običajen otok. Že desetletja številnim možem, ženam in otrokom predstavlja nekakšno obljubljeno deželo, do katere poskušajo priti tako, da se z obal Afrike do nje odpravijo z mnogo premajhnimi in za to nevarno pot neprilagojenimi čolni. Lampedusa, ta otok površine dvajsetih kvadratnih kilometrov, ki je sedemdeset navtičnih milj oddaljen od afriške in sto dvajset od sicilske obale, je danes simbolna meja Evrope. Njegovi prebivalci pa so iz dneva v dan priče eni največjih humanitarnih tragedij našega časa.

komentar »Lampedusa, otoška kombinacija pustih skal in praznih ulic, je zanje to, kar je bil za evropske migrante nekoč Ellis Island.

Preživeli so dehidrirani, ožgani, izmučeni,

36

bolni, še posebej tisti, ki so pripotovali v “tretjem razredu”, podpalubju. “Smrdijo po dizlu,” pravi ta, ki jih pregleduje. “Če bi prižgal vžigalnik, bi šlo vse v zrak.” In pregledujejo jih: lahko, da so oboroženi. Begunci so mirni.

Prebivalci Lampeduse tudi. Kot da živijo na pokopališču, pa nočejo motiti mrtvih. Toda mir na Lampedusi je mučen, nelagoden, srhljiv – in ne brez posledic. Dvanajstletnega Samueleja, domačina, pregleduje zdravnik, ki ugotovi: “Tesnoben si, napet.” Zbolel je – od groze. Kar velja tudi za ostale domačine: da ni nič in da so mirni, se očitno delajo zato, da bi lažje prenesli vso to ekscesnost, to trpljenje, te morilske statistike, ta stresni snuff, ta bodycount, ta overkill, da bi torej lažje shajali v tem nekropolisu. Na to se nikoli ne “privadiš”, pravi zdravnik. Tisti deček ima tudi težave z očmi. “Moje levo oko je leno,” pravi, kot da bi skušal najti učinkovito metaforo za lenobnost in apatičnost zahodnega pogleda, ki se z begunci solidarizira le, ko so daleč stran, nekje v Sredozemlju, na Lampedusi, ladji smrti, odprtem morju, ki žre življenje in zapira oči. Italijanski doku Odprto morje, dobitnik letošnjega berlinskega zlatega leva, ki ga je posnel Gianfranco Rosi, avtor briljantnega dokuja Sacro GRA (beneški zlati lev 2013), jih odpira. A to ni Michael Moore. Tu ni duhovičenja, tu ni režiserjevega ekshibicionizma, tu ni off-meditacij. Niti tu, na Lampedusi, ni kontakta. In Odprto morje je prav to: obdukcija zahodne tišine in zahodnega pogleda, ki dela vse, da bi se izognil kontaktu z očmi beguncev.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Danes živimo v dobi, ko je vse več ljudi prepričanih o temeljni nekoristnosti kulture, ustvarjalnosti in večine tistega intelektualnega dela, ki ne prinaša takojšnje materialne koristi, za kar sta poskrbeli vladajoča neoliberalistična ideologija, ki sledi zgolj logiki dobička, in silovita ekonomska kriza, katere posledice čutimo že skoraj polno desetletje. Hkrati pa živimo tudi v času ene najhujših humanitarnih tragedij, kar jih je videla sodobna zgodovina,

tako imenovane “begunske krize”. Na prvi pogled se bo večini morda zdelo, da med tema dvema dejstvoma ni povezave. A prav tako je mogoče reči tudi nasprotno: namreč, da ob drugačnem odnosu do kulture in ustvarjalnosti “begunske krize” sploh ne bi bilo. Bila bi le humanitarna tragedija, ki bi se jo trudili po naših najboljših močeh rešiti. Tega se povsem jasno zaveda tudi italijanski cineast Gianfranco Rosi, eden ključnih dokumentaristov sodobnega italijanskega filma. V filmu Odprto morje se je namreč namenil spregovoriti o srhljivi človeški tragediji, ki jo na begu pred vojnami, preganjanjem in lakoto, skratka pred življenjem v človeka ogrožajočih ali celo nevrednih razmerah doživljajo množice beguncev na poti v Evropo. Kot Italijan je nadvse dobro poznal problematiko, saj se je nevarna pot preštevilnih tragično končala prav pred obalami njegove dežele, konkretneje, njenega najjužnejšega otoka, male Lampeduse. Hotel je torej spregovoriti o tej humanitarni tragediji, a hkrati je vedel – kot je že na tiskovni konferenci v Berlinu, kjer je za svoje delo prejel zlatega medveda, večkrat izrecno poudaril –, česa ne sme in česa noče: iz smrti in stiske delati spektakla ali pornografije. Tako se je s polno glavo medijskih podob te tragedije odpravil na Lampeduso in tam kmalu spoznal, da svojo zgodbo o tej skrajni človeški izkušnji lahko poda le skozi oči tistih, ki so jo vsak dan osebno spremljali. Tako se je Rosi na mesto “pripovedovalca” zgodbe odločil postaviti dvanajstletnega Samueleja, preprostega najstnika, ki hodi v šolo in rad strelja s fračo.« Denis Valič, Gremo v kino (RA ARS)

izjava avtorja »Lampeduso sem prvič obiskal jeseni leta 2014, da bi tam posnel desetminutni film, ki bi bil nato prikazan na mednarodnih festivalih. Želja producentov je bila ustvariti kratek, urgenten film, ki bi ponudil drugačno podobo Lampeduse leni in vase zazrti Evropi, katere predstava razraščajoče se migracijske krize je bila zbegana in popačena. Slednje

je veljalo tudi zame. Lampedusa je že zdavnaj postala nejasno brenčanje glasov in podob s televizijskih zaslonov in šokantnih časopisnih naslovov, ki so govorili o smrti, stiski, nevarnosti, invazijah in ljudskih vstajah. Ko pa sem prispel na otok, me je tam pričakala povsem drugačna realnost od tiste iz medijev in političnih razprav. Spoznal sem, da tako kompleksnega sveta, kot je Lampedusa, ni mogoče stisniti v pičlih nekaj minut. Da bi ga lahko doumel, sem se moral vanj popolnoma in za daljši čas pogrezniti. In vedel sem, da ne bo lahko.« Gianfranco Rosi

režiser Gianfranco Rosi se je rodil leta 1964 v Asmari, Eritreja. Po študiju v Italiji se je leta 1985 preselil v New York in kasneje diplomiral na filmski šoli newyorške univerze. Popotovanje po Indiji je obrodilo režiserjev prvi dokumentarni film, Boatman (1993), prikazan na številnih mednarodnih festivalih, med drugim v Locarnu, Sundanceu in Torontu.

Celovečerni dokumentarec Below Sea Level (2008), posnet v kalifornijski puščavi, mu je ob številnih lovorikah in nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši dokumentarni film leta 2009 prinesel nagrado orizzonti v Benetkah in veliko nagrado na festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel. Za celovečerni dokumentarec El Sicario, soba 164 (El Sicario, Room 164, 2010), filmski intervju z nekdanjim poklicnim morilcem mehiškega kokainskega kartela, ki smo si ga lahko leta 2011 ogledali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je v Benetkah prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter nagrado za najboljši film na festivalih DocLisboa in DocAviv. Rosijev naslednji film, Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), je postal prvi dokumentarec v zgodovini beneškega festivala, ki mu je uspelo osvojiti zlatega leva. Februarja 2016 mu je film Odprto morje prinesel še zlatega medveda za najboljši film festivala v Berlinu.

37

10. in 14. februar 2017

Julieta

(Julieta, Španija, 2016, 99 min.)

režija: Pedro Almodóvar scenarij: Pedro Almodóvar fotografija: Jean-Claude Larrieu glasba: Alberto Iglesias montaža: José Salcedo igrajo: Emma Suárez, Adriana Ugarte, Michelle Jenner, Rossy de Palma, Inma Cuesta, Daniel Grao, Darío Grandinetti, Nathalie Poza produkcija: El Deseo festivali, nagrade: Cannes 2015; Sydney 2016; Munchen 2016; Karlovi Vari 2016; Taipei 2016; Jeruzalem 2016; Melbourne 2016; Nova Zelandija 2016 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Cinemania group

38

zanimivosti Kdor pozna Almodóvarjevo delo, ve, da se ta španski cineast zelo rad poigrava s preskoki v času. Še posebej pri srcu so mu obrati v preteklost, pa naj gre za klasično pripovedovanje preko t. i. obratov v preteklost oziroma flashbackov ali pa preprosto evokacijo spominov iz preteklosti. Zato ni nikakršno presenečenje, da si je za film, katerega strukturo je hotel zgraditi prav na tovrstnih skokih v preteklost, izbral prav literarno predlogo kanadske pisateljice Alice Ann Munro. Ta prejemnica nobelove nagrade za literaturo iz leta 2013 se je namreč uveljavila kot avtorica, ki je revolucionarizirala strukturno zasnovo kratke zgodbe, še posebej z vidika eliptičnih preskokov v času.

Ti so značilni tudi za njeno zbirko kratkih zgodb z naslovom Ubežnica (v slovenski jezik prevedena leta 2015, prevajalka Tjaša Mohar, Mohorjeva založba), iz katere je Almodóvar izbral tri zgodbe in jih ohlapno združil v scenariju za svoj 20. film.

zgodba Julieta živi v Madridu s hčerko Antío. Obe po tihem žalujeta za Xoanom, Antíjinim očetom in Julietinim možem. Vendar pa včasih žalovanje ljudi ne zbliža, temveč jih odtuji. Ko Antía dopolni osemnajst let, brez kakršne koli razlage zapusti mater. Julieta jo skuša na vsak način najti, vse, kar odkrije, pa je, kako malo v resnici ve o svoji hčerki. Tako se mnogo let kasneje Julieta odloči, da bo zapustila Madrid in na Portugalskem znova začela življenje z Lorenzom. A ko se tik pred odhodom odpravi na ulico, tam po naključju naleti na hčerkino prijateljico. Ta ji pove, da je njena hčerka še kako živa, da se je medtem poročila in da ve, da Julieta še vedno živi v Madridu. Julieta se v trenutku odloči, da se bo odpovedala vsemu, kar jo je čakalo, da bi se ji le ponudila možnost ponovnega snidenja s hčerko Antío …

komentar »Iz Juliete je režiser črtal vse baročne detajle, s katerimi tako rad zasiči estetsko komponento svojih filmov, ohranil pa svoje stalne stilistične

prijeme, na primer izrazito barvno paleto.

Direktor fotografije Jean-Claude Larrieu pred nami razgrinja pastelne odtenke garderobe osemdesetih, pa modrino razburkanega morja in tople peščene tone Andaluzije.

Zaradi takih poudarkov (in kostumografskih ekscesov) je Julieto kaj lahko zamenjati za tipično melodramo, kakršnih smo od mojstra navajeni – pa čeprav gre v resnici za meditacijo o krivdi in kesanju. Krivda je tista rdeča nit, ki povezuje vse segmente med seboj, in kot zlovešč oblak visi v zraku tudi v najbolj s soncem obsijanih trenutkih na mediteranski obali. /…/ Ker zgodba sama po sebi ne premore prave notranje napetosti in se ne stopnjuje proti kakemu velikemu preobratu v sklepnem dejanju, tudi nima čustvenega naboja, kakršnega je Almodóvar sposoben. Zdi se, da je bila taka odločitev zavestna: Julieta namreč ni film o tem, kaj se je ali bo zgodilo, pač pa zgodba o tem, kakšne neizbrisljive posledice pusti izguba na vseh, ki v njej trpijo, o teži krivde in bremenih preteklosti. /…/ Pred nami je tako na tematski kot tudi formalni ravni na neki način asketski, minimalističen film (seveda znotraj režiserjeve baročne estetike). Enfant terrible španskega filma se je postaral, gotovo, a upajoči sklepni takti filma nakažejo, da v tem morda ni neke velike tragedije.« Ana Jurca, MMC RTVSLO »V tem pogledu je Julieta – zgodba o materi, ki ji nenadna “vrnitev” izginule hčerke življenje postavi na glavo oziroma, če se izrazimo zgodbi primerno, ga vrne daleč v preteklost – vzorčno Almodóvarjevo delo. Prepoznavnih, značilno almodóvarskih elementov je v tem delu še več: od zasedbe vlog, kjer najdemo tako ikonske igralke njegovega opusa (Rossy de Palma v vlogi Marian) kot tudi, vsaj v filmskem svetu, še neuveljavljene obraze (na primer Adriana Ugarte, sicer znano ime španskih TV-produkcij, ki odigra vlogo mlade Juliete); pa vse do tistega prepoznavnega kolorita, ki ga zaznamujejo močni barvni kontrasti, in glasbe njegovega stalnega sodelavca Alberta Iglesiasa. Tudi t. i. flashbacki, vračanja v preteklost, so eden značilnih

39

elementov njegovega pripovednega sloga.

Spomnimo se samo filmov, kot sta Govori z njo ali Vrni se. In tudi v Julieti je prav tovrstna vrnitev v preteklost v središču tega, v osnovi melodramskega dela. Namreč: po naključnem srečanju s hčerkino prijateljico iz otroštva, med katerim izve, da je ta živa, da se je poročila in ima otroke ter da hkrati ve, da njena mama, Julieta, še vedno živi v Madridu, se slednja odloči odpovedati se znova najdeni ljubezni, ki jo doživi z Lorenzom, in njuni predvideni selitvi na Portugalsko, kjer naj bi na novo začela skupno življenje. Možnost ponovnega srečanja s hčerko, za katero je mislila, da jo je izgubila za vedno, ter z njim priložnosti, da ji poskuša pojasniti razloge za svoje tedanje vedenje, je vse preveč pomembna zanjo, da bi se ji odrekla. Pa čeprav pri tem žrtvuje svojo ljubezen. In prav v tem, ko se na račun svoje materinske vloge odreče svoji ženstvenosti, je Julieta tako značilno almodóvarski lik. Ta po svoje tragični, a hkrati tudi tako življenjski konflikt, notranji konflikt, ki ga najdemo v številnih ženskih likih njegovega opusa, je eden najprepoznavnejših elementov filmov njegovega zrelega obdobja.« Denis Valič, Gremo v kino (RA ARS)

izjava avtorja »Tokrat sem si želel posneti “čisto dramo”. No, nikar me ne razumite narobe. Nočem reči, da so bila moja prejšnja dela “nečista”. Ta izraz ima vsaj v španskem jeziku tako prekleto moralističen prizvok. Sam pa ga uporabljam zgolj kot oznako stilističnega pristopa. Tokrat sem hotel, da bi bilo moje delo videti veliko bolj resno. Zato v njem nihče ne poje, nihče ne razpravlja o filmih in v njem preprosto ni humorja. Predvsem glede izločitve slednjega sem se moral resnično vseskozi nadzirati, prav tako pa sem moral nadzirati igralce. Zanje je bila vsa ta resnost dogajanja že prav mučna.

Zato se je med poskusnimi snemanji v katero izmed replik kdaj pa kdaj prikradlo kaj malega humorja. Ta je bil za igralce, mojo stalno igralsko ekipo, pravo olajšanje. A moral sem ostati neizprosen in ga nemudoma izgnati.

V tako boleči zgodbi za humor preprosto ne sme biti mesta. Tako sem se odločil.« Pedro Almodóvar

40

režiser Pedro Almodóvar se je rodil leta 1951 v španski pokrajini La Mancha, v mestu Cazada de Calatrava. Nedvomno velja za mednarodno najbolj prepoznavnega španskega cineasta. Sprva je risal stripe in sodeloval z različnimi kulturnimi revijami, se nato pridružil avantgardni gledališki skupini in končno osnoval še satirični punk rock band. Leta 1974 pa je posnel svoj prvi kratki film. Sledili so še številni drugi in leta 1980 tudi njegov celovečerni prvenec z naslovom Pepi, Luci, Bum in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y Otras Chicas del Montón). Že z njim je Almodóvar dokazal, da je pravi mojster stila in ironije ter da ima zelo odprto stališče do spolnosti in nekonvencionalne morale. V sledečih Labirintu strasti (Laberinto de Pasiones, 1982) in Mračnih navadah (Entre Tinieblas, 1983) Almodóvar poleg igre in režije poskrbi tudi za glasbo in scenografijo, a kmalu ugotovi, da bi bilo bolje, če se osredotoči na režijo. S filmom Kaj sem naredila, da sem si to zaslužila (Que he Hecho para Merecer Esto?, 1984) v njegov opus vstopi humor, že s svojim naslednjim filmom, delom Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al Borde de un Ataque de Nervios, 1988), pa se premočno uveljavi tudi na mednarodni sceni. S tem filmom v njegov filmski svet vstopijo močni ženski liki, ki jih vedno postavlja v središče zgodbe in ki svoje družbene in seksualne težave rešujejo s pretkanostjo, bistrostjo in humorjem. Sledijo same uspešnice, od Zaveži me (Atame, 1989) in Visokih pet (Talcones Altos, 1991) do Cveta moje skrivnosti (La flor de mi secreto, 1995) in Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), za katerega prejme oskarja za najboljši tuji film. S filmoma Slaba vzgoja (La mala educacion, 2004) in Vrni se (Volver, 2006) se vrne v obdobje svojega otroštva, s filmom Koža, v kateri živim, pa se preizkusi v klasičnem žanru srhljivke. Po izletu v vode lahkotne komedije s filmom Ljubimci nad oblaki (Los amantes pasajeros, 2012) se z Julieto vrača k čistejšim dramskim oblikam.

17. in 21. februar 2017

V žarišču

(Spotlight, ZDA, 2015, 89 min.)

režija: Crystal Moselle fotografija: Crystal Moselle glasba: Danny Bensi, Saunder Jurriaans, Aska Matsumiya montaža: Enat Sidi nastopajo: Bhagavan Angulo, Govinda Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Mukunda Angulo, Narayana Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo produkcija: Candescent Films, Kotva Films, Verisimilitude festivali, nagrade: Sundance 2015: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film; Edinburgh 2015: nagrada za najboljši dokumentarni film; Wroclaw 2016 (New Horizons): posebna omemba žirije; Traverse 2016: posebna nagrada ustanoviteljev; Seattle; Sydney; Melbourne; Sarajevo; Rio de Janeiro; Stockholm; LIFFe povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: Cinemania group

41

zanimivosti

komentar

Po razkritju t. i. panamskih dokumentov, za objavo in raziskavo ozadja katerih je poskrbel Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev, se je o raziskovalnem novinarstvu pričelo nekaj več govoriti tudi pri nas. Glavna značilnost tega je, da zgodb ne piše na dah, ob težnji po senzacionalizmu in škandalu, kakor je to običajno za večji del vsakdanjega novinarskega poročanja, pač pa si zanje vzame tudi mesec in več, v katerem določeno temo temeljito in iz več zornih kotov razišče ter večkrat preveri resničnost informacij in trditev, ki jih namerava navesti in zapisati.

Ekipa časnika Boston Globe, ki pripravlja rubriko V žarišču, velja za najstarejšo neprekinjeno delujočo ekipo raziskovalnih novinarjev v Združenih državah in prav ta ekipa novinarjev je časniku priskrbela večino od 23 pulitzerjevih nagrad, kolikor jih je v svoji zgodovini prejel ta časopis.

»Glede na obravnavano tematiko bi V žarišču zlahka zašel v (pretirano) čustveno dramatizacijo. Režiser se zato raje zadržano, objektivno in z namenoma neopaznim vizualnim stilom – newyorški kritik A. O. Scott je zapisal, da je film vizualno zanimiv prav toliko kot dan star kavni madež na srajci – podrobno posveti procesu novinarskega dela. Raziskovalno novinarstvo je ključna akcija tega filma in McCarthy upa, da bo delovni proces slednjega za gledalca zanimiv sam po sebi. Ko pri delu sledimo novinarjem, podobno kot v filmu Vsi predsednikovi možje, dobimo občutek za svet okrog sebe. Prav ta pristop uspe, skupaj z množico premišljenih detajlov in tehtnih informacij ter brez velikih besed ali katarzičnih trenutkov, povedati zelo veliko pomembnih stvari o delovanju naše družbe. Film je na osnovni ravni zgodba o tem, kako nastane zgodba.

Narativa zelo natančno, dan za dnem sledi delu, ki ga opravlja ekipa rubrike V žarišču, in zgodbi, ki nastaja v procesu njihovega raziskovanja, oboje pa hkrati predstavlja zgodbo, ki jo film pripoveduje. Čeprav film do zadnje potankosti zvesto sledi procesu novinarskega dela, ta proces nikoli ni v napoto filmski zgodbi. Če smo se v filmu Vsi predsednikovi možje občasno izgubili v množici podatkov, datumov, imen in številk, nas McCarthy v V žarišču spretno krmari med enim in drugim. Zdi se, da se tako kot novinarji v njegovem filmu tudi sam osredotoča na vprašanja o tem, katero zgodbo je vredno povedati in zakaj, na kakšen način pripovedovati in kaj v pripoved vključiti. Kaj izpustiti, čemu dati prednost?

Katera linija zgodbe je (naj)pomembnejša?

Pri dobri zgodbi je treba vsako stvar umestiti na ravno pravo mesto in film se tega zaveda.

Vse je točno tam, kjer mora biti.« Ana Šturm, Ekran

zgodba Zgodba se prične v letu 1976, ko na bostonsko policijsko postajo pripeljejo duhovnika, aretiranega zaradi zlorabe otrok.

A tisto, kar se sprva zdi velika in pomembna aretacija, po prihodu kardinala in javnega tožilca izpuhti v noč kot milni mehurček.

Naslednji dan o tem nihče več ne govori. In tako je vse do leta 2001, ko časnik Boston Globe dobi novega urednika. Ta se kmalu sestane s skupino raziskovalnih novinarjev, ki pri časniku ureja rubriko V žarišču, in jih prosi, naj raziščejo, ali je v izjavi nekega advokata, ki je javno zatrdil, da so kardinali vedeli za zlorabe otrok nekega duhovnika bostonske škofije, pa glede tega nič naredili, kaj resnice. Tako se ekipa loti dela in tisto, kar se je sprva zdelo le osamljeni primer, kmalu dobi srhljive razsežnosti. Novinarji namreč prično odkrivati kompleksen mehanizem prekrivanja spolnih zlorab duhovnikov, ki ob javnem razkritju preko niza člankov na to temo zamaje same temelje ene najstarejših institucij na svetu.

42

»V času, ko so novinarji vedno bolj na slabem glasu, nam V žarišču – McCarthyjeva hvalnica raziskovalnemu novinarstvu,

ki jo lahko postavimo ob bok klasiki Vsi predsednikovi možje – pokaže, da bi si kakovostni predstavniki sedme sile zaslužili najmanj takšno spoštovanje, kot so ga v cerkvenih krogih deležni božji poslaniki.

Razlika med obojimi je v tem, da smo do novinarjev lahko kritični, ne smemo pa dvomiti v njihovo poslanstvo in dokaze, ki jih pri opravljanju svojega dela predložijo.

Kaj se je torej po razkritju škandala zgodilo s kardinalom Lawom? Ni mu bilo hudega: še istega leta je odstopil z mesta bostonskega nadškofa in se dve leti pozneje na povabilo papeža Janeza Pavla II. preselil v Rim, kjer mu je bila dodeljena častna nadškofovska funkcija, kot kardinal pa je sodeloval tudi pri izbiri Pavlovega naslednika. Če ste si ogledali pretresljiva dokumentarca Vsega hudega nas reši in Mea Maxima Culpa: Molk v božji hiši, vas takšen razplet dogodkov ne bi smel presenetiti, se pa lahko ob njih upravičeno vprašamo, ali se je katoliška cerkev primerno odzvala na škandal in sprejela vse potrebne ukrepe, da se takšne grozote ne bi ponovile.

So odgovorni plačali primerno ceno za svoje grehe? Mar tu ni šlo za otroke, za tisoče posiljenih in zlorabljenih otrok? Ustvarjalci omenjenih dokumentarcev imajo jasne odgovore: ne, ne in da. Občutek imam, da je McCarthyjev film do ravnanja katoliškega vrha malce bolj prizanesljiv, verjetno tudi zato, ker je zgodba prostorsko in časovno bolj omejena. V žarišču vernikov ne žali, opazi se tudi, da so ustvarjalci poskušali ločevati med vero in institucijo, kolikor je to seveda sploh mogoče.« Klemen Černe, Siol.net

No, seveda, priznati moram, da mi je prav dejstvo, da pred vsem tem mnoštvom papirjev in novinarskih prispevkov nisem stal sam, ampak da mi je pri njihovem prečesavanju in sortiranju pomagal Josh / Singer, koscenarist/, ogromno pomenilo.

Mislim, da sva skupaj delala podobno kot sami novinarji pri pripravi zgodbe, saj sva morala tudi midva odločiti, kaj nama lahko služi pri izgradnji naše zgodbe in kaj je odvečnega, kaj bo koristilo in kaj lahko zgodbo zapelje v slepo ulico. Prav zaradi tega nama je projekt sčasoma postal nadvse blizu in ljub.« Tom McCarthy režiser Tom McCarthy se je rodil leta 1966 v mestecu New Providence. Preden se je pričel ukvarjati s filmom, se je več let preživljal kot standup komik. Prav tovrstno nastopanje pa mu je prineslo tudi prve filmske vloge. Tako je nastopil v filmu Clinta Eastwooda Zastave naših očetov (Flags of Our Fathers) ter v zaključni sezoni kultne TV-serije Skrivna naveza (The Wire). Za svoj režijski prvenec, film The Station Agent, je na festivalu Sundance prejel nagrado občinstva. Nadvse uspešna sta bila tudi njegova naslednja režijska projekta, film The Visitor ter še prav posebej delo Win Win, ki ga je zasnoval na lastni rokoborski izkušnji. McCarthy je ob tem delal tudi na scenarijih za filme drugih avtorjev, saj se je na primer podpisal pod zgodbo za film V višave (Up, 2009) Peta Docteja. V žarišču je njegov zadnji celovečerec.

izjava avtorja »Dejstvo, da sem prvič ponudbo za ta projekt gladko zavrnil, pove vse o tem, kako zastrašujoč je bil. A groza pred vso množico materiala, ki ga je v mesecih svojih raziskav zbrala ekipa bostonskih raziskovalnih novinarjev, se je po začasnem umiku in treznem razmisleku umaknila navdušenju nad možnostmi, ki nama jih je ponujal.

43

24. in 28. februar 2017

Kapitan Fantastični

(Captain Fantastic, ZDA, 2016, 120 min.)

režija: Matt Ross scenarij: Matt Ross fotografija: Stephane Fontaine glasba: Alex Somers montaža: Joseph Krings igrajo: Viggo Mortensen, George MacKay, Frank Langella, Kathryn Hahn, Samantha Isler, Annalise Basso, Nicholas Hamilton, Shree Crooks, Charlie Shotwell produkcija: Electric City Entertainment, ShivHans Pictures festivali, nagrade: Cannes 2016: nagrada sekcije Poseben pogled za režijo; Karlovi Vari 2016: nagrada občinstva; Palm Springs 2016: nagrada za obetavnega režiserja; Puchon 2016: posebna trajnostna nagrada; Seattle 2016: nagrada za najboljši film; Sydney 2016; Melbourne 2016; Moskva 2016; Jeruzalem 2016; Bucheon 2016 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Cinemania group

44

zanimivosti Zanimivo je opazovati, kako se pri mladi generaciji režiserjev vse pogosteje pojavljajo dela, ki obravnavajo življenje v komunah.

Eno prvih tovrstnih del, izjemni prvenec Brez očeta (Die Vaterlosen, 2011), nam je že pred nekaj leti ponudila avstrijska režiserka Marie Kreutzer, letos pa si bomo lahko poleg Rossovega Kapitana Fantastičnega ogledali še Komuno (Kollektivet) nam že dobro znanega Thomasa Vinterberga. Čeprav vsa ta dela o tej izkušnji govorijo neprikrito pozitivno, pa hkrati nanjo brezkompromisno ohranjajo tudi kritičen pogled. Kar ne preseneča, saj gre za dela »otrok«, v katerih spregovorijo o svojih »starših«.

zgodba Ben z ženo in šestimi majhnimi otroki živi ločeno od sveta, globoko v gozdovih Kaskadnega gorovja. Kot predan družinski oče se posveča vzgajanju otrok v izjemne odrasle. Izpostavi jih skrajni pedagoški in telesni vzgoji ter v njih krepi redko in prvobitno povezanost z naravo. Ob pretresljivem dogodku je družina prisiljena zapustiti svoj košček raja. Otroci se morajo nenadoma spoprijeti z vznemirljivostjo in nevarnostmi njim še neznane civilizacije, Ben pa mora vnovič premisliti svoj pogled na starševstvo.

komentar »Film scenarista in režiserja Matta Rossa nam predstavi drugačnega očeta. Ben (igra ga Vigo Mortensen) v gozdnem taboru na zahodu Združenih držav Amerike skrbno vzgaja svojo veliko družino, pri čemer kot starš združuje lastnosti, ki jih je tradicija poverila obema spoloma. Je močan in nežen hkrati; je skrbnik, zaupnik svojih otrok in hkrati pravi junak, kar film poudari že v uvodnem prizoru.

V film vstopimo s prizorom lova na dnevni obrok hrane, pri katerem v ekipnem duhu sodeluje vsa družina. Oče otroke uči veščine preživetja v divjini. On je tisti, ki potomcem pokaže, kako naj postanejo ljudje, ki so zmožni premagati divjino zunaj in znotraj

sebe. Kajti današnji svet ni nič manj divji, kot je bil nekoč, nam govori film, in preživetje v asfaltni džungli in brutalni potrošniški civilizaciji je v resnici bolj zapleteno kot življenje v gozdni divjini. Ob vseh tem oče prevzema še nalogo, ki jo je sodobni svet namenil izobraževalnemu sistemu. Ko se spusti večer, z otroki polemično razpravlja o knjigah. Ben kot očetovski lik ni hladen, nedostopen ali odtujen, ravno obratno: je simpatični junak, “superoče”, pravi “Kapitan Fantastični”, ki mora po izgubi žene razbito družinsko ladjo popeljati skozi viharje iz gozda nazaj v civilizacijo. Kapitan Fantastični je zato kot družinska drama o preobrazbi in soočanju z izgubo čustveno prepričljiv film in ga priporočam v ogled.« Urban Tarman, Gremo v kino (RA ARS) »Viggo Mortensen v vlogi, za katero je bil rojen. Ne v vlogi superjunaka, pač pa superočeta, ki je odločen svoje otroke vzgajati po svoje, enega najbolj progresivnih filmskih patriarhov vseh časov, preživele polovice kontrakulturnega para, ki je sklenil zavreči kapitalizem (ne menijo se za božič, praznujejo pa “dan Noama Chomskega”), zapustiti življenje v velemestu in vzgajati družino zunaj civilizacije. Toda ko mati naredi samomor, se pravljica obrne na glavo. In prav tu se resnično začne Rossova čustveno pretresljiva družinska drama, ki preudarno tehta prednosti in slabosti divje nekonvencionalne strategije vzgoje, medtem ko se žalujoči oče in šest otrok spopadajo z idejo ponovne vključitve v omikano družbo. Ker zaupa v integriteto svoje filmske situacije, se Ross ne ustraši neizbežne sentimentalnosti, kar se zgodi mnogim režiserjem, in je tudi ne skuša spodkopati z ironijo ali sarkazmom, kar je postala obžalovanja vredna tendenca neodvisnega filma. Namesto tega vseskozi spoštuje čustva svojih likov in gledalcev, in čeprav tvega zasmehovanje cinikov, bo zagotovo naletel na posluh tistih, ki si želijo, da bi jih prevzela in ganila tako globoka človeška izkušnja. Ker je film ob vsem tem tudi sijajno videti in slišati – Rossov izjemni

45

dosežek je bil angažma Audiardovega direktorja fotografije Stephana Fontaina (Prerok, Rja in kost) –, gre za doživetje, ki je tako blesteče in bogato kot malodane vsak široki kader tega filma.« Peter Debruge, Variety

izjava avtorja »Sprašujem se, ali je pametno dovoliti otrokom, da so ves čas priklopljeni na elektronske naprave. Toda enako bi se lahko vprašali, ali je odgovorno pustiti otroku, da igra ragbi. Sam sem ga v otroštvu ves čas igral, čeprav številni dokazi pričajo, kako nevaren šport je to. Da bi tvegali, vam ni treba živeti v gozdu ali plezati z otroki po skalah, kot to počne Ben. /…/ Želim si, da bi bil dovolj pogumen in nesebičen, da bi se za otroke odrekel svojim ustvarjalnim ciljem in karieri. Za Bena postane vse, kar je počel prej, drugotnega pomena v primerjavi z vzgojo otrok. Toda odrekanje ima svojo ceno – in to je v resnici srž tega filma.« Matt Ros, režiser in scenarist

46

režiser Matt Ross se je rodil leta 1970 v mestu Greenwich v zvezni državi Connecticut.

Na sloviti umetniški akademiji Juilliard je študiral igro in nato za kratek čas še režijo na univerzi v New Yorku. Kot igralec je med drugim nastopil v filmih Letalec (The Aviator, 2004) Martina Scorseseja, Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck, 2005) Georgea Clooneyja in Ameriški psiho (American Psycho, 2000) režiserke Mary Harron. Po kopici kratkih filmov je leta 2012 napisal in režiral svoj celovečerni prvenec 28 Hotel Rooms, ki je doživel premiero na festivalu Sundance. Drugi celovečerec, Kapitan Fantastični, ki je bil po premieri na Sundanceu prikazan na vrsti mednarodnih filmskih festivalov, mu je v sekciji Posebni pogled v Cannesu prinesel nagrado za najboljšo režijo in ga uvrstil na seznam »10 obetavnih režiserjev« revije Variety.

10. in 14. marec 2017

Soba

(Room, Irska/Kanada, 2015, 118 min.)

režija: Lenny Abrahamson scenarij: Emma Donoghue (po lastni literarni predlogi) fotografija: Danny Cohen glasba: Stephen Rennicks montaža: Nathan Nugent igrajo: Brie Larson, Jacob Tremblay, Joan Allen, William H. Macy, Tom McCamus, Sean Bridgers produkcija: Element Pictures, No Trace Camping festivali, nagrade: oskarji 2016: za najboljšo stransko igralko; zlati globus 2016: za najboljšo igralko; nagrade BAFTA 2016: za najboljšo igralko; Hamptons 2016: nagrada občinstva; Palm Springs 2016: za najboljšo mlado igralko; Santa Barbara 2016: za najboljšega režiserja leta, za najboljšo igralko leta, nagrada virtuoso; Toronto 2016: nagrada občinstva; Vancouver 2016: najboljši kanadski film leta; Varšava 2016: nagrada občinstva; in številne druge povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

47

zanimivosti Ko se seznanimo z zgodbo filma Soba, nas večina najverjetneje takoj pomisli na dogodek izpred slabih 10 let, ki se je zgodil v sosednji Avstriji. Leta 2008 se je namreč na policijski postaji v mestu Amstetten nenadoma pojavila Elisabeth Fritzl in osuplim policistom razkrila, da jo je oče kar 24 let skrival v kleti, jo fizično in spolno zlorabljal in tako postal oče sedmim otrokom, ki jih je Elisabeth rodila v času ujetništva. Med zgodbo filma, povzeto po romanu Emme Donoghue (ki je tudi scenaristka filma), in primerom Fritzl je seveda nekaj malega podobnosti, a veliko več je razlik. Pa vendar je pisateljici prav ta razvpiti dogodek služil za izhodišče, saj je svojo zgodbo zasnovala na primeru petletnega Felixa, enega Elisabethinih otrok.

zgodba Petletni Jack z mamo živi v majhni sobi z enim samim oknom na strehi, kjer nimata nobenih stikov z zunanjim svetom. Mama mu poskuša ustvariti čim bolj raznovrstno in neobremenjeno otroštvo, toda ko fant odrašča, mu je prisiljena priznati, da sta ujetnika brezsrčnega ugrabitelja. Skupaj skujeta pobeg, toda smrtno nevarni načrt je šele prvi preizkus na njuni poti ponovnega soočenja z resničnim svetom. Medtem ko mama zagrenjeno ugotavlja, kaj vse je zamudila v sedmih letih ujetništva, Jack povsem na novo spoznava vse, kar ga obdaja, nepoznano strašljiva pa sta mu tudi koncepta zunanje prostosti in svobode.

komentar »Soba, posneta po knjižni uspešnici Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in na mah odkrije življenje. “Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega,” dahne.

Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni “divji otrok”, temveč “fritzlovski” otrok. Ko ga zagledamo prvič, leži v kletni, tesni, nepredušno zaprti, zadušljivi, klavstrofobični celici, brez stika z zunanjostjo. Če bi ga zagledali leto prej, bi ležal prav tam. In če bi ga zagledali dve ali

48

tri leta prej, prav tako. Tam je že od rojstva.

Joy (Brie Larson), njegova mama, je tam, v tej perverziji “varne sobe”, še dlje – neki moški jo je ugrabil, posilil in strpal v “ječo”. Vsake toliko časa se ritualno vrne – in Jack, čigar edini stik s svetom so TV-programi, ki jih ima za čisto fikcijo, se mora tedaj skriti v omaro.

Ojdipska simbioza je njuna normalnost, njun način preživetja v mraku. Ko končno posije sonce, ozaljšano s štiklom The Mighty Rio Grande (via This Will Destroy You), napetost ne izgine. Svoboda pride v paketu s “sobo za paniko”. Toda irska Soba ni Oldboy – ne, to ni film o maščevanju, marveč film o integraciji.

Ali bolje rečeno: to je film o kruti, represivni, posiljevalski, šovinistični pošasti, alegoriji patriarhalnega stroja, ki ljudem preprečuje tako integracijo kot uživanje – četudi “čudnega” – življenja.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Sliši se kot kandidat za najbolj depresiven celovečerec leta, kajne? Resnica je povsem drugačna. Film starega Nicka, te fiktivne različice našega zloglasnega severnega soseda Josefa Fritzla, sicer ne počloveči, njegovega strašljivega zločina pa ne relativizira, toda Soba ni film o ugrabitelju.

Izvirnega zločina – z izjemo kratkih in zamegljenih trenutkov iz maminih spominov – sploh ne vidimo, posilstva, med katerim se Jack skriva v omari (njegovi sobi v sobi), prav tako ne. Slišimo samo škripanje postelje in še tega preglasi Jackovo tiho štetje, s katerim se deček vmes zamoti. Izvrstno zrežirana in prepričljivo odigrana Soba je nekaj povsem drugega: optimističen in navdihujoč film o brezmejni moči materinske ljubezni, ki nam življenje v ujetništvu (in na svobodi) prikaže iz zornega kota petletnega otroka ter ga na ta način tudi osvetli. Dobesedno. Ne glede na to, koliko kipcev bo film na koncu prejel, lahko z veliko verjetnostjo (dveh filmov si namreč še nisem ogledal) zapišem, da je Soba najbolj ganljiv film med letošnjimi kandidati za oskarje, pa tudi film, ki nam je predstavil največ odkritij leta, tako tistih pred kamero kot za njo.« Klemen Černe, SIol.Net

izjava avtorja

režiser

»Kako mi je uspelo med igralcema ustvariti čustveno tako silovit in hkrati pristen odnos?

Nobenega globokoumnega postopka si nisem izmislil, če to mislite. To, o čemer govorite in za kar me resnično veseli, da se vidi na platnu, je zgolj posledica dejstva, da smo imeli dolge priprave in da sem takrat igralca čisto zares izoliral v precej utesnjenem prostoru. Vse ostalo pa sta naredila igralca sama: Brie s svojo neverjetno toplino, Jack pa preprosto s tem, da je. Zavedala sta se, da se morata zbližati, in to sta tudi naredila.

Pristno, nezaigrano. Delati s takimi igralci je čisti užitek.« Lenny Abrahamson

Lenny Abrahamson se je rodil leta 1966 v Dublinu na Irskem. Njegova študijska pot je pisana, saj je najprej diplomiral iz teoretične fizike, nato pa še iz filozofije. Po diplomi so mu ponudili nadaljevanje študija (doktorski študij) na univerzi Stanford, a Abrahamson se je po dveh letih raje vrnil na Irsko in se lotil filmske režije. Po nizu reklamnih spotov je leta 2004 posnel svoj celovečerni prvenec, črno komedijo Adam & Paul. Leta 2007 sledi film Garaža (Garage), za katerega je prejel nagrado IFTA. Istega leta je dokončal tudi svoj prvi večji televizijski projekt, miniserijo Blaginja (Prosperity). Leta 2012 je s svojim novim celovečercem, filmom What Richard Did, znova prejel nagrado IFTA za najboljši film. A obdobje njegovih največjih uspehov ima šele priti. Prvi korak proti vrhu je naredil s prismuknjeno komedijo o ekscentričnem glasbeniku, s filmom Frank, v katerem naslovno vlogo odigra Michael Fassbender. S svojim petim celovečercem, z odmevno Sobo (Room), pa se je Abrahamson dokončno zasidral med največje sodobne evropske cineaste.

49

17. in 21. marec 2017

Nočno življenje

(Slovenija/Makedonija/BiH, 2016, 85 min.)

režija: Damjan Kozole scenarij: Damjan Kozole fotografija: Miladin Čolaković glasba: Kostov, Silence montaža: Jurij Moškon, Ivo Trajkov igrajo: Pia Zemljič, Jernej Šugman, Marko Mandić, Peter Musevski, Petre Arsovski, Jana Zupančič, Dejan Spasić produkcija: Vertigo, Sisters and Brother Mitevski, SCCA/pro.ba festivali, nagrade: Karlovi Vari 2016: nagrada za najboljšega režiserja povprečna ocena občinstva: (film še nima kinematografske distribucije) povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Vertigo

50

zanimivosti Afera Baričevič, ki se je zgodila pozimi leta 2010, se je kot gnojna rana zažrla v same temelje slovenske družbe. Ne glede na to, kaj se je zares zgodilo v tisti noči, se je težko znebiti vtisa, da je tisto, česar bi se morali resnično bati, takrat razkrita krvoločnost slovenskih medijev in sla po krvi večine tistih, ki so se lotili sodelovanja v polemiki, ki se je razplamenela po spletnih medijih. In prav ta misel je vznemirjala tudi Damjana Kozoleta, saj njegovo delo jasno zastavi vprašanje: je bolj grozno, če te raztrgajo bulmastifi, ali pa to, da te pred očmi javnosti neusmiljeno trgajo mediji?

zgodba Ponoči najdejo ob ljubljanski vpadnici znanega odvetnika, napol zavesten leži na pločniku, po telesu ima številne pasje ugrize.

Zdravniki se v Kliničnem centru v Ljubljani borijo za njegovo življenje, njegova žena pa se sooči s šokom in s svojimi najglobljimi strahovi. V eni noči prekrši vse moralne vrednote, ki jih zagovarja v življenju.

komentar »Nočno življenje v prvi vrsti razgrne parter igralki Pii Zemljič, katere interpretacija, izpeljana skoraj brez pomoči besed, je minimalistična mojstrovina v stopnjevanju čustvene intenzivnosti, ki nam pod masko hladne zadržanosti vseskozi daje slutiti tresljaje tesnobe, ki sežejo v dno duše.

Kamera jo vseskozi kadrira v velikem planu, z njenimi vranje črnimi lasmi, prodornimi očmi in kot porcelan gladkimi ličnicami.

Zdi se, kot da se pred nami razkriva tisti obraz brez znakov starosti, kakršnega imajo žalujoče vdove na slikah starih mojstrov. Za njo pa direktor fotografije Miladin Čolaković niza tiste rahlo noir podobe hladno modrih hodnikov bolnišnice in izpraznjenih nočnih ulic. Pomislite na dela Edwarda Hopperja, le da bi jih ujel v digitalno kamero. Kozole se skoraj povsem osredotoči le na Leino tesnobno popotovanje skozi noč, s čimer zgodbo zadrži v okvirih intimne in osebne

izkušnje. /…/ Nočno življenje je silovito atmosfersko delo, ki gledalca posrka vase.« Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

izjava avtorja »To je film o družbi, v kateri je gonilna sila strah. Ne ponuja enostavnih rešitev, govori o tem, kako so naša življenja krhka in kako je vse povezano. Govori o tem, da živimo v družbi, v kateri se nikoli nič ne razjasni.

Govori tudi o tem, da se nekaterih ran ne da zaceliti. Ker ljudje grizemo huje kot psi.« Damjan Kozole

režiser Damjan Kozole se je rodil leta 1964. Pri 22 letih je posnel svoj prvi celovečerni film, nizkoproračunski Usodni telefon, ki je bil eden prvih neodvisnih filmov v takratni Jugoslaviji. Njegovi celovečerni filmi so bili prikazani na več kot 100 mednarodnih filmskih festivalih, prejeli so več kot 30 nagrad in priznanj. Dva njegova celovečerca sta bila označena za slovenska filma leta – Porno film je prejel 6, Rezervni deli pa 7 nagrad na Festivalu slovenskega filma. Porno film si je v slovenskih kino dvoranah ogledalo prek 60.000 gledalcev. Film Rezervni deli spada med najuspešnejše slovenske filme: prikazan je bil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Berlinu leta 2003 in nato še na več kot 50 mednarodnih festivalih.

Nagrajen je bil na mednarodnih filmskih festivalih v Sarajevu, Montpellieru in Trstu, predvajan je bil v kinematografski distribuciji v več kot 10 evropskih državah in na več kot 20 televizijskih postajah. V angleškem dnevniku The Guardian je kritik Peter Bradshaw Rezervne dele označil za »enega najmočnejših in najprovokativnejših filmov leta«.

Leta 2004 je Kozole v družbi najuglednejših evropskih režiserjev posnel filmski omnibus Vizije Evrope. Njegov celovečerec Delo osvobaja je prejel številne mednarodne nagrade, med drugimi grand prix in

51

nagrado za najboljšega režiserja v Valenciji 2006 in nagrado za najboljšega igralca (Peter Musevski) na filmskem festivalu v Sarajevu leta 2005. Svetovna premiera celovečernega filma Za vedno je bila leta 2008 v programu prestižnega filmskega festivala v Rotterdamu. Naslednji Kozoletov celovečerni film, Slovenka, je imel leta 2009 svetovno premiero v tekmovalnem programu festivala v Sarajevu, kasneje pa je bil prikazan še na drugih prestižnih filmskih festivalih. Film je prejel veliko nagrado v Gironi (Kozole tudi nagradi za režijo in scenarij), Nina Ivanišin pa za svojo vlogo kar tri mednarodne nagrade (na filmskih festivalih v Valenciji, Les Arcsu v Franciji ter Gironi). Prikazan je bil v kinematografski distribuciji v številnih državah, od ZDA do Japonske. Zadnji Kozoletov film je celovečerni dokumentarec Dolge počitnice, ki je bil leta 2012 nagrajen z vesno za dokumentarni film na FSF-ju v Portorožu ter prikazan v tekmovalnem programu festivalov v Sarajevu in Prizrenu. Leta 2008 je Kozole po lastni dramski predlogi zrežiral tudi gledališko predstavo Noč – klic v stiski, ki je bila oktobra 2008 premierno uprizorjena na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča. Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije.

52

24. in 28. marec 2017

Dom

(Slovenija, 2015, 82 min.)

režija: Metod Pevec scenarij: Metod Pevec kamera: Metod Pevec glasba: Aldo Kumar montaža: Janez Bricelj, Jurij Moškon nastopajo: Kaja Skol, Lana Murzina, Antonija Jambrošić, Sabina Bohar, Špela Pintar, Ruth Bračevac, Damjan Habe, Katja Bilban, Majda Zorin, Renata Štoviček, Hasib Muharemović, Ifeta Muharemović, Rasim Makalić, Fadil Mehić, Faik Musić, Ferid Hamzić, Ekrem Fazlić, Izet Velagić, Hasib Umić, Enes Malkić, Reuf Bešić, Ahmet Smajić, Mirko Jalić, Hamid Ferizović, Ejup Halilović, Čazim Salkić, Alenka Gril, Desa Muck, Primož Bezjak produkcija: Vertigo festivali, nagrade: Portorož 2015: vesna za najboljši dokumentarni film, nagrada občinstva povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5 distribucija: Vertigo

53

zanimivosti Kdo se še spomni tistega samskega doma na ulici Vide Pregarčeve v Ljubljani, katerega podobo so nam mediji v času, ko je bila afera Vegrad na vrhuncu, tako vztrajno prikazovali? Verjetno ne prav veliko ljudi. Še manj pa se jih verjetno spomni izmučenih in izčrpanih obrazov njegovih stanovalcev.

Tega se je Pevec še kako dobro zavedal, zato je v letu 2013 vzel v najem kletno sobico v tem domu in nato v bližini teh oseb preživel kar leto dni. Tako jih je ne le dodobra spoznal ter pričel o njih pripovedovati eno najbolj vznemirljivih zgodb, kar jih pozna slovenski dokumentarni film, pač pa jim je vse bolj pogosto poskušal tudi pomagati. In prav iz tega avtorjevega osebnega angažmaja se morda še v največji meri napaja silovitost podob tega dokumentarnega filma.

zgodba Pet nadstropij, tri vhode in devetnajst lastnikov ima po privatizaciji dom, ki je bil zgrajen kot samski dom gradbenih delavcev.

V njem živijo možje, ki so kot mladeniči prišli iz Bosne, trideset let gradili Slovenijo in po bankrotu gradbenih podjetij ostali brez vsega, propadli lastniki pa so jim ostali dolžni veliko denarja. V prvem nadstropju stanujejo mladostniki, ki so ušli iz ponesrečenih družin in jim je ljubše socialno skrbstvo mladinskega doma. Tukaj so deložiranci, ki iščejo najcenejšo streho nad glavo. Hiša je velika, vendar ima večina v njej samo ležišče; nihče ne reče, da je tukaj doma; vsi so prišli začasno, vendar se včasih začasnost zelo zavleče. Poleg socialne odrinjenosti imajo še nekaj skupnega: zgodbe.

komentar »Na zadnjem Festivalu slovenskega filma pa nas je pričakalo nemajhno presenečenje, saj nam je Metod Pevec s svojim Domom ponudil svojsko dialektično sintezo teh dveh osrednjih tendenc sodobnega slovenskega dokumentarizma, družbenega angažmaja na eni strani in na drugi dokumentarističnega razkrivanja posameznikove intime. Že

54

takoj velja opozoriti, da je Pevec pri tem nase prevzel velikansko tveganje.

Tovrstni prepleti družbenega angažmaja in posameznikove intime se namreč vse prepogosto iztečejo v neokusno socialno pornografijo, v spektakelsko razkazovanje bede in revščine, ki svoje opravičilo išče v domnevni skrbi za drugega. A Pevec se je temu brezkompromisno in suvereno izognil ter pri tem ustvaril eno tistih del, ki gledalca ganejo in ga hkrati silijo k temu, da se zgane.

Z Domom se je namreč lotil usode prebivalcev nekdanjega samskega doma v ljubljanskih Mostah, na ulici Vide Pregarčeve. Tako je nastalo delo, ki je pravzaprav “le” niz intimnih portretov tam stanujočih ljudi, od nekdanjih delavcev Vegrada prek mladostnikov iz razbitih družin do deložirancev, ki so tu našli poceni ležišče. A prav z odločitvijo za te intimne zgodbe – prek katerih je skrajnim življenjskim usodam nadel človeški obraz, jih počlovečil – ne pa za eksplicitni družbeni angažma, je Pevec ustvaril morda celo najbolj militantni dokumentarec v zgodovini slovenskega filma, saj se je jasno zavedel, da nobena parola in noben poziv k družbenemu uporu gledalca ne gane v tolikšni meri, kot to lahko naredi človeški živi in pristni obraz.« Denis Valič, Pogledi »Dokumentarec Dom Metoda Pevca je izbrušena podoba posledic anomalij slovenske tranzicije. /…/ Pevec se mojstrsko izogne populističnemu senzacionalizmu in moraliziranju /…/. Njegova kamera, ki spremlja pretresljive izpovedi, se vedno ugasne pravočasno, ne manipulira niti za hip, pri tem pa še zdaleč ni hladna. Z montažo slike in zvoka, ki preliva eno izpoved v drugo, doseže ravno pravo mero poetičnosti in zadržanosti obenem. Dom je dokumentarec, ki postavlja pred nas eno najbolj nečastnih zgodb slovenske tranzicije ter obenem opozarja, kako so se v slovenski družbi temeljno razsuli osnovni vrednostni gradniki vsake zdrave družbe.« Ženja Leiler, Delo

»V filmu se /…/ izmenjujejo glasovi pričevalk in pričevalcev iz dveh obrobnih in deprivilegiranih skupin ali, bolje: to ni toliko polifonija pričevalk in pričevalcev kakor pa žrtev dveh vrst razbitin: družinskih razbitin, iz katerih so dekleta, ki so se bodisi sama odpovedala neznosnim družinskim razmeram bodisi so se družine oziroma njihovi ostanki njim, socialno skrbstvo pa jih je namestilo v ta dom, kjer se privajajo neki socializaciji, spoprijemajo s problemi adolescence in počasi sestavljajo svojo individualnost. Bosanski delavci pa so iz drugačnih razbitin: večina jih je iz Vegrada, iz propadlega gradbenega podjetja, ki pa je kot primer skorumpiranega poslovnega modela simptom “drugačnih časov”, drugačne družbe in politike, kakršne še zlasti tisti, ki so v tem domu že iz 80. let prejšnjega stoletja, niso vajeni /.../.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

režiser Metod Pevec se je rodil leta 1958 v Ljubljani.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Pred študijem in med njim je igral v številnih slovenskih in jugoslovanskih celovečernih filmih in TV-serijah; njegova najbolj znana vloga je lik partizana Berka iz filma Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Pavlovića. Danes dela predvsem kot filmski in televizijski režiser, scenarist in pisatelj.

Kot režiser in scenarist se je podpisal pod igrane celovečerne filme Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Vaje v objemu (2012), TV-serijo Se zgodi (2005) ter dokumentarce Film pred oltarjem (2006), Aleksandrinke (2011) in Dom (2015).

izjava avtorja »Živim v delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk. Tovarne so se preselile ali propadle. V sosednji ulici stoji delavski dom. Pogosto sem se sprehajal mimo njega in gledal v okna brez zaves, za okni gole stene, na stropu žarnice brez lestencev, na vrvicah so se sušile nogavice in delavske obleke. Včasih je bilo videti kak obraz na oknu, utrujen, zgaran in zamišljen.

Slutil sem, da so za temi okni tudi težke zgodbe. Vedel pa sem tudi, da bo težko priti do njih, čeprav so z ulice samo ena vrata. Bilo je zelo težko vstopiti. Izstopil pa še vedno nisem.« Metod Pevec

55

7. in 11. april 2017

Družinski film

(Rodinný film, Češka/Slovenija/Nemčija/ Francija/Slovaška, 2015, 95 min.)

režija: Olmo Omerzu scenarij: Olmo Omerzu, Nebojša Pop - Tasić fotografija: Lukáš Milota montaža: Jana Vlčková igrajo: Daniel Kadlec, Jenovéfa Boková, Karel Roden, Vanda Hybnerová, Eliška Krenková, Martin Pechlát produkcija: Endorfilm, 42film, Rouge International, Arsmedia festivali, nagrade: LIFFe 2015: nagrada FIPRESCI za najboljši film; Tokio 2015: nagrada za umetniški prispevek; Cottbus 2015: nagrada za najboljšega igralca; San Sebastian 2015; Ostrava 2015; Torino 2015 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5 distribucija: Continental film

56

zanimivosti V 50-ih letih prejšnjega stoletja smo iz Češke (takrat še Češko-slovaške) k nam »uvozili« Františka Čapa, režiserja, ki mu v domovini niso več dovolili snemati, pri nas pa smo ga sprejeli odprtih rok in tako v zameno dobili našo prvo filmsko komedijo Vesno. Če je bil ta »uvoz« razlog za enega najsrečnejših trenutkov v zgodovini slovenskega filma, pa bo naše vračilo Čehom morda razlog za enega najnesrečnejših. Dejstvo je namreč, da se je Olmo Omerzu zaradi nemogočih delovnih razmer pri nas, kjer mladi tudi po več let čakajo na svojo priložnost, da bi posneli film, odločil, da se bo ustalil na Češkem in tako že ima češčino za »svoj filmski jezik«. To lahko le globoko obžalujemo, saj je Omerzu resnično eden največjih potencialov sodobnega evropskega filma.

zgodba Mož in žena se s psom odpravita na križarjenje.

Doma pustita otroka.

Odsotnost staršev prinese v njuno življenje nepričakovano svobodo, vse do trenutka, ko se za starši izgubi vsakršna sled. Jadrnica potone, zakonca preživita, pes ostane pogrešan. Ko se po brodolomu predčasno vrneta domov, ugotovita, da njun sin leži v bolnišnici v kritičnem stanju in da ga lahko reši le presaditev ledvice. Izvidi pokažejo, da oče ni sinov biološki oče.

V trenutku družinske tragedije se dogajanje preseli na samotni otok, kjer morje naplavi psa, ki se bori za preživetje. Minevajo dnevi, tedni in meseci. Nekega dne se na horizontu končno pojavi ladja in pes se vrne domov. A kje je njegov dom v resnici?

komentar »Drugi igrani celovečerec slovenskega režiserja Olma Omerzuja na “začasnem delu” na Češkem ironično banalnega naslova Družinski film je izrazito prefinjeno in kontrolirano posneta družinska drama, ki gledalcu ves čas spodmika njegova pričakovanja, za povrh pa postreže še s

subverzivnimi črnohumornimi vinjetami.

Družino iz naslova srečamo in medias res, v enoprostorcu višjega cenovnega razreda, opremljenem s televizijo, na kateri pravkar predvajajo poljudnoznanstveno oddajo o divjih živalih. Družina je pravi kliše harmonične družine: pubertetni petnajstletnik Erik, njegova starejša sestra, študentka Ana, ljubeča starša in družinski ljubljenec, pes Otto. Ta kliše je tu seveda iz enega samega razloga – da bo razbit. Ampak razbit ne bo glasno, ampak potiho in počasi.

Sugestija, da smo s tem opravili z glavno družinsko dramo, katere del naj bi bila domnevno neodgovorna odsotnost staršev, ne bi mogla biti napačnejša. Po namigu na nepričakovano, vendar v filmu nevideno nevihto na morju, se namreč stiki med starši in otrokoma povsem pretrgajo. Družinski film je delikaten in predvsem zelo precizen, če bi že morali najti referenco, morda malenkost hanekejevski film, ki brez velikih besed mojstrsko razstavi na videz vsakdanjo družino na njene posamezne dele, da bi jo na koncu pustil pred odločitvijo, ali se bo sposobna oziroma sploh še želela sestaviti.

Omerzu pa je z njim potrdil, da ima potencial postati eden največjih evropskih avtorjev.« Ženja Leiler, Delo »A oglejmo si pobliže, kaj oziroma kdo nam tako neizbežno polzi iz rok. Ob Družinskem filmu je morda najprej treba opozoriti, da nič ni tako, kot je sprva videti. Tako bo na primer nekatere – predvsem tiste, ki ne poznajo Olmovih prejšnjih del – presenetila že dovršenost in izpiljenost produkcijske izvedbe filma, pa tudi kompleksnost in natančnost mizanscenske realizacije.

Družinski film je namreč eno tistih redkih del, v katerih se prav vse zdi na pravem mestu, nikoli nas ne zapelje v slepo ulico in pripoved nikoli ne stopica na mestu. Toda hkrati je tudi delo, ki nas prav presenetljivo pogosto preseneti. Skratka, gre za delo, ob katerem gledalec preprosto uživa, a mu hkrati nikoli ne pusti, da bi ga ta užitek “odnesel”, da bi se mu popolnoma prepustil, saj vseskozi priklicuje njegovo pozornost, ga drami in

57

izziva. S svojo pripovedjo o družini modernih nazorov, ki jo poleg mame in očeta sestavljata še brat in sestra, Olmo gledalcu namreč ne ponudi le zgodbe o družinski drami s srečnim koncem, pač pa predvsem aktualno temo za razmislek. In medtem ko sam analizira mehanizme, ki delujejo v družini in določajo odnose med člani, gledalca vseskozi spodbuja, naj se mu pridruži pri razmišljanju o tem, kaj je pravzaprav družina in kaj jo temeljno opredeljuje: je to biologija ali odnos do drugega? In prav v tem se skriva ena največjih odlik Družinskega filma, ki jo je Olmu s tem, ko so njegovo delo primerjali z naravoslovnimi dokumentarci Davida Attenborougha, priznala tudi ena vodilnih filmskih revij, ameriški Variety: da namreč gledalcu ne vsiljuje svojih nazorov in morale, pač pa ga raje spodbuja k temu, da izoblikuje svoje.« Denis Valič, Gremo v kino (RA SLO – ARS)

izjava avtorja »V Družinskem filmu se poigravam z idejo odtujenosti znotraj družinske celice, raziskujem tudi načine za “ponovno sestavitev” družine. Zanima me, kaj se zgodi, ko odstranimo lika kralja in kraljice iz “družinske igre šah”: kateri družinski člani postanejo glavni akterji? Kako se porazdelijo vloge? Kako se odgovornost prenese na druge družinske člane? Da bi odkril vlogo, ki jo ima družina v današnji družbi, in kakšne vrednote predstavlja, dekonstruiram in rekonstruiram družino v različne možne funkcionalne enote.« Olmo Omerzu

58

režiser Olmo Omerzu se je rodil leta 1984 v Ljubljani. Med letoma 2001 in 2003 je bil član uredništva revije za strip Stripburger, s katero je kot avtor sodeloval na razstavah po Evropi. V produkciji RTV Slovenija je pri trinajstih posnel kratki igrani film z naslovom Almir (1998). Leta 2004 je bil sprejet na študij filmske režije na FAMU v Pragi, kjer je leta 2008 diplomiral s srednjemetražnim igranim filmom Drugo dejanje (Druhé dejství). Film mu je prinesel številne festivalske nagrade, odkupljen pa je bil tudi za kino distribucijo v nekaterih evropskih državah. Po zaključeni prvi stopnji študija se je na FAMU vpisal še na magisterij in ga uspešno končal s celovečernim filmom Mlada noč (Příliš mladá noc). Film je bil leta 2012 premierno (svetovna premiera) prikazan na festivalu v Berlinu.

Ameriška revija Film Comment je Mlado noč uvrstila med deset najboljših filmov tistega leta na Berlinalu. Februarja 2013 je Omerzu na Češkem prejel nagrado RWE – odkritje leta, ki se podeljuje v okviru nagrad čeških filmskih kritikov. Sledil je Družinski film (Rodinný film), ki je bil premierno (svetovna premiera) prikazan na festivalu v San Sebastianu. Film je v mednarodnih krogih obveljal za eno najprijetnejših presenečenj leta 2015.

21. in 25. april 2017

Sestrica

(Umimachi diary, Japonska, 2014, 128 min.)

režija: Hirokazu Koreeda scenarij: Hirokazu Koreeda (po stripovski predlogi Akimi Yoshida) fotografija: Mikiya Takimoto montaža: Hirokazu Koreeda glasba: Yoko Kanno igrajo: Haruka Ayase, Masami Nagasawa, Kaho, Suzu Hirose, Ryo Kase, Ryohei Suzuki, Takafumi Ikeda, Kentaro Sakaguchi, Oshiro Maeda produkcija: Toho Company, GAGA, Fuji Television Network, Shogakukan, TV Man Union festivali, nagrade: nagrade japonske filmske akademije 2016: za najboljši film, za najboljšega režiserja, za najboljšega igralca debitanta, za najboljšega direktorja fotografije; San Sebastian 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Cannes 2015; Sydney 2015; Melbourne 2015; Toronto 2015; LIFFe 2015 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4 distribucija: FIVIA – Vojnik

59

zanimivosti Za japonskega režiserja Hirokazuja Koreedo bi lahko rekli, da že vse od svojega prvenca Fantomska svetloba, v katerem z izjemno subtilnostjo spregovori o občutenjih mlade vdove in o njenem mestu v lokalni skupnosti po moževi smrti, snema filme o sodobni japonski družini. Naj je te zasnoval na časopisni kroniki, kakor na primer film Nihče ne ve, na povsem izmišljenih, celo domišljijskih dogodkih, kot na primer v filmu Čudovito življenje, ali pa na stripovski predlogi, kakor na primer zadnjo Sestrico – vedno in vseskozi je razmišljal o družini in njenih članih, njihovih razmerjih, mehanizmih, ki družino držijo skupaj oziroma jo vodijo do razpada.

Prav zaradi tega ga mnogi primerjajo z enim največjih mojstrov japonskega filma, Yasujirom Ozujem. A kot pravi Koreeda, mu tovrstne primerjave sicer prijajo, pa vendar se sam počuti veliko bližje Kenu Loachu kot pa Ozuju, saj je tako kot ta britanski cineast vseskozi zavezan delavskemu razredu.

zgodba Tri sestre – Sachi, Yoshino in Chika – živijo v veliki, udobni hiši v čudovitem obmorskem mestecu Kamakura. Ko izvejo, da jim je umrl oče, ki jih je pred petnajstimi leti zapustil zaradi druge ženske, odpotujejo na podeželje na njegov pogreb. Tam spoznajo svojo polsestro Suzu. Zadržana najstnica se sestram takoj prikupi, in ker ocenijo, da njena trenutna skrbnica ni dorasla svoji nalogi, Suzu povabijo, naj živi z njimi. Medtem ko se Kamakura oblači zdaj v žareče jesensko listje zdaj v mehkobo cvetočih češenj, hiša pa se polni enkrat z vonjem svežih sardel in drugič z aromo domačega slivovega vina, poskušajo štiri sestre med vsakdanjimi opravili in sezonskimi običaji, ki prebujajo čute in spomine, zakrpati vrzeli svoje ranjene družine.

komentar »Film Sestrica je posnet po mangi z naslovom Dnevnik iz obmorskega mesta, ki

60

je na Japonskem mesečno izhajala v reviji.

Serialnost in stripovskost pripovedi sta svojo sled pustila tudi na filmu: liki treh starejših sester so razporejeni v klasično trojico odgovornega in resnega, lahkomiselnega in radoživega ter nekoliko čudaškega dekleta. Še pomembneje je, da pri Sestrici ne gre toliko za strnjeno pripoved kot za ohlapno povezano zaporedje pripetljajev, ki namesto posameznega zapleta v določenem trenutku njihovih življenj ta osvetljuje daljši čas, brez posebnega reda. Vendar to pri Sestrici sploh ni v škodo – nasprotno. Utrinki iz vsakodnevnega življenja, ki v veliki večini nadomestijo klasični dramski trikotnik, delujejo neznansko poetično; jasno je, da režiserju Hirokazuju Koreedi tematika ni nova. Z družinami in odnosi v njih se je ukvarjal že v svojih prejšnjih filmih, vsaj od leta 1998, ko je posnel Čudovito življenje, po katerem so ga nekateri oklicali tudi za mojstra sodobne japonske družinske drame. Če so v Čudovitem življenju pravkar umrli izbirali med najlepšimi trenutki svojega življenja in najbolj dragocenimi spomini, se tudi Sestrica zdi kot sestavljena iz nizanja enega nežnega in lahkotnega trenutka za drugim.

Je nekakšna skoncentrirana sreča, niz vinjet življenja štirih sester v različnih letnih časih.

Sestrica svojim gledalcem ne ponudi pereče melodrame, temveč deluje kot enakomeren, uravnotežen vir zadovoljstva ob opazovanju nenavadne družine in njene sreče; izmenjanih nasmehov in privzdignjenih obrvi, dragocenih trenutkov in na videz nepomembnih malenkosti. Morda je ravno ta spretnost tisto, kar iz filma naredi mojstrovino.« Tina Poglajen, Gremo v kino (RA SLO – ARS) »V sodobnem času lahko preživiš le tako, da si ustvariš samozadostno skupnost (neke vrste komuno ali zadrugo ali kooperativo), pravi Sestrica, ki jo je – po mangi – posnel japonski auteur Hirokazu Koreeda.

Tri sestre – medicinska sestra (Haruka Ayase), bančna uslužbenka (Masam Nagasawa) in frfrava prodajalka (Kaho), vse že odrasle –

živijo same in samske v malem obmorskem mestu (kot da so planile iz Koreedovega filma Nihče ne ve). Oče je odšel z drugo, mati se oglasi le tu in tam. Ne da sestre nimajo fantov in problemov, toda vse to, s cinizmom vred, puščajo zunaj, pred vrati svojega samozadostnega zena. Ko oče umre in ko ugotovijo, da imajo tudi 13-letno polsestro, sestrico, jo vzamejo k sebi, kar pa ničesar ne spremeni – zdaj so štiri sestre, ki živijo samozadostno. Nič patološkega ali sociopatskega ni v tem. Napetosti pridejo in grejo. Kot letni časi. Travme se prižigajo in ugašajo. Kot poletni ognjemeti. Nič grozljivega ali perverznega ne počnejo. Le živeti hočejo pod svojimi pogoji. To je njihova deklaracija o neodvisnosti in suverenosti.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja »Ne zanima me samo lepota pokrajine v Kamakuri – ali štirih sester – ampak tudi sprejemajoč odnos tega obmorskega mesteca, ki vsrka in prevzema vse. Gre za lepoto, ki izhaja iz ugotovitve – ne otožne, temveč odkritosrčne – da smo samo zrna peska, ki predstavlja del večje celote, ter da bosta mestece in njegov čas obstajala tudi, ko nas več ne bo.« Hirokazu Koreeda

režiser Hirokazu Koreeda se je rodil leta 1962 v Tokiu. Po diplomi na univerzi Waseda je pri neodvisni hiši TV Man Union posnel vrsto nagrajenih dokumentarcev. Leta 1995 je s celovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, nastopil v tekmovalnem programu beneškega festivala in osvojil nagrado zlata osella. Leto kasneje je posnel dokumentarec Brez spomina (Kioku ga ushinawareta toki) o moškem, ki je zaradi napačnega zdravljenja ostal brez kratkoročnega spomina.

Mednarodno prepoznavnost je Koreedi prinesel drugi

igrani film Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Leta 2001 je bil njegov film Razdalja (Distance) sprejet v tekmovalni program festivala v Cannesu, leta 2004 pa je pozornost mednarodne javnosti pritegnil film o otrocih, ki jih zanemarja mati, Nihče ne ve (Dare mo shiranai) – prejel je več mednarodnih nagrad, njegov glavni igralec pa je v Cannesu kot najmlajši v zgodovini festivala prejel nagrado za najboljšega igralca. Leta 2006 se je s Hano (Hana yori mo naho), filmom, osrediščenim okrog teme maščevanja, prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma.

Opažena sta bila tudi družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) o tihi napetosti med starši in otroki ter nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Želim si (Kiseki), ganljiva pripoved o dveh ločenih bratih, ki živita v različnih mestih in iščeta pot do ponovne združitve, je na festivalu v San Sebastiánu prejel nagrado za najboljši scenarij, leta 2013 pa je film Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru), ki pripoveduje zgodbo dveh ob rojstvu zamenjanih otrok, prejel nagrado žirije v Cannesu, še zlasti dobro pa je bil sprejet pri publiki, saj je prejel vrsto nagrad občinstva in postal Koreedov največji hit doslej. Leta 2012 je Koreeda posnel tudi TV-serijo Going My Home. Njegovi filmi najpogosteje padejo v žanr družinske drame in rahločutno obravnavajo ključna življenjska vprašanja, kot so spomin, izguba in smrt, osrednje vloge pa pogosto zasedajo otroci.

61

‫ﻧﺣن‬ 17. mednarodni

festival sodobnih umetniških praks

62

Filmski program v okviru Pixxelpointa 2016 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 18.00 4. 12. 2016

V deželi medvedov Nika Autor (Slovenija, 2012)

6. 12. 2016

Vitanje v vesolju: Sunita Jasna Hribernik (Slovenija, 2015)

Letošnja edicija mednarodnega festivala Pixxelpoint, ki ga že 17. leto zapored Kulturni dom Nova Gorica v decembru organizira v Novi Gorici in Gorici, bo nekoliko drugačna in bo s svojim programom segla tudi na področje sedme umetnosti.

Kuratorica letošnje izdaje festivala sodobnih umetniških praks, Rene Rusjan, pod naslovom »Mi« odpira teme na stičišču umetnosti, znanosti in družbe. V tem duhu je oblikovala tudi program filmske sekcije festivala, ki ponuja dokumentarne filme, podprte s pogovori na teme, ki jih odpirajo. Skupna jim je velika družbena senzibilnost avtorjev, zelo angažiran osebni pristop in ne nazadnje posebni, skoraj gverilski produkcijski pogoji.

Vabljeni k spremljanju festivalskega programa na www.pixxelpoint.org, saj bodo že napovedanima dokumentarcema dodani še drugi.

63

4. december 2016 ob 18.00

V deželi medvedov

(In the Land of Bears, Slovenija, 2012, 72 min.)

režija: Nika Autor scenarij: Nika Autor kamera: Nika Autor, Aigul Hakimova montaža: Nika Autor zvok: Miha Ciglar prevodi: Anita Tolić, Lidija Radojević, Miklavž Komelj uporabljene pesmi: Bertolt Brecht, Mileta Mijatović sodelujejo: Armin Salihović, Aigul Hakimova, Esad Kapić in drugi nastopajoči festivali, nagrade: Festival slovenskega filma 2012 produkcija in distribucija: IRZU

Kje je »dežela medvedov«? Verjetno Slovenci svoje dežele običajno ne vidimo takšne, kot jo lahko zagledamo skozi oči treh protagonistov, aktivistke in gradbenih delavcev.

Ona je v Slovenijo prišla iz Kirgizije, onadva iz nekdanje Jugoslavije. Nam lahko odprejo pogled z druge strani?

64

6. 12. 2016 ob 18.00

Vitanje v vesolju: Sunita

(Vitanje In Space: Sunita, Slovenija, 2015, 52 min.)

režija: Jasna Hribernik scenarij: Jasna Hribernik glasba: Ljoba Jenče, Bojana Šaljić Podešva, Theramidi orchestra producent: Rado Likon animacija: Matic Grgič

Umetniški dokumentarec v filmsko zgodbo, prikazano poetično-realistično, ujame obisk ameriške astronavtke slovensko-indijskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. Avtorica nam predstavi Sunito kot običajno, simpatično osebo in nas hkrati uvede v zakulisje sodelovanja vrhunskih strokovnjakov sicer nasprotnih strani v hladni vojni. In ne pozabimo Vitanja, kjer se v Centru za kulturalizacijo vesolja KSEVT njihove (naše?) poti srečajo.

65

FILMSKI PORTRETI GLASBENIH ZVEZD

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob sobotah ob 19.00 7. 1. 2017

Našel sem Felo Kutija Alex Gibney (ZDA, 2014)

21. 1. 2017

Amy

Asif Kapadia (Velika Britanija, 2015)

4. 2. 2017

Janis Joplin: Otožno dekle Amy J. Berg (ZDA, 2015)

18. 2. 2017

Miles Davis Don Cheadle (ZDA, 2016) Ob projekcijah bodo spregovorili povabljeni gostje, ki bodo filme osvetlili iz različnih zornih kotov.

66

Zlesti pod kožo glasbenim ikonam Ob pregledu tega, kaj nam nudi letošnja filmska bera, je bilo nemogoče spregledati niz filmov, ki obravnavajo velike glasbene legende. Seveda se priložnosti, da se pobliže seznanimo z osebnostmi, ki so s svojo ustvarjalnostjo razvoju sodobne popularne glasbe dale neizbrisen pečat, z osebnostmi, ki smo jih doslej praviloma poznali le kot ikone glasbenega sveta, skratka, kot tisto površinsko, dvodimenzionalno podobo, katere pravzaprav edini prepoznavni element sta bila glasba in zunanji videz, nikakor nismo mogli odreči. Potrošniška ideologija, ki zahodnemu svetu vlada že vsaj od srede 20. stoletja, nas je namreč »pokvarila« v tolikšni meri, da tovrstne osebnosti vidimo le v njihovi »spektakelski«, fetišizirani obliki, da se torej običajno zadovoljimo s tisto v namen prodaje njihovih »izdelkov« oblikovano podobo, ki nam jo servirajo njihovi agenti. Tokrat pa smo dobili izjemno priložnost, da skozi dela štirih nadvse različnih cineastov, ki pa so si zadali skupen cilj – razkriti tisto, kar je pod površino: kompleksno ustvarjalno osebnost, včasih krhko in ranljivo, drugič spet karizmatično in avtodestruktivno, a vedno genialno ustvarjalno, ki je sploh lahko zaplodila tako veličastne trenutke v glasbeni zgodovini – spoznamo prav tako štiri izjemne glasbenike, štiri velikane, štiri glasbene zvezde, ki so za vedno spremenili podobo sodobne popularne glasbe. Tako nam bo na primer Amy Berg predstavila prvo veliko žensko glasbeno ikono, Janis Joplin, tisto dekle z otožnim srcem, ki je utirala pot vsem drugim ženskim ustvarjalkam v tem pretežno moškem svetu, Asif Kapadia pa nam bo predstavil zadnjo veliko glasbeno kraljico, tragično nerazumljeno in s strani glasbene industrije neusmiljeno zlorabljeno Amy Winehouse. Druga dva avtorja nas bosta popeljala v bolj jazzovsko obarvane ritme in v ritme glasb sveta: Don Cheadle nam bo v zanimivem igranem delu poskušal razkriti poglavje iz življenja glasbenika, ki je zakuhal še največ glasbenih revolucij med vsemi, velikega Milesa Davisa; oskarjevec Alex Gibney pa nas bo popeljal v konfliktni, protislovni notranji svet velike glasbene legende afriške moderne glasbe, Fele Kutija.

Denis Valič

67

7. januar 2017

Našel sem Felo Kutija

(Finding Fela, ZDA, 2014, 119 min.)

režija: Alex Gibney fotografija: Maryse Alberti montaža: Lindy Jankura nastopajo: Femi Kuti, Yeni Kuti, Seun Kuti, Bill T. Jones, Jim Lewis, Rikki Stein, Lemi Ghariokwu, Queen Kewe Anikulapo-Kuti, Michael Veal, Sandra Izsadore, John Darnton, Dele Sosimi, J. K. Braimah, Francis Kertekian produkcija: Jigsaw Productions festivali, nagrade: Sundance; Montclair; Sydney; Seattle; Rio de Janeiro; Vancouver; Donostia-San Sebastián; New York; Maine; Varšava; CPH:DOX Copenhagen; Atene; In-Edit Brazilija; Milwaukee; Bergen; Sheffield; FDF Ljubljana distribucija: Demiurg

Oskarjevec Alex Gibney ujame vsa protislovja največje glasbene legende v zgodovini Nigerije v eksplozivno kapsulo afrobeata, kontroverznih nazorov, norosti in neustrašnega političnega aktivizma.

68

zgodba

izjava avtorja

Izčrpen dokumentarni portret Fele Kutija, ki je v sedemdesetih ustvaril novo glasbeno zvrst, imenovano afrobeat, in jo nato uporabil kot platformo za izražanje svojih revolucionarnih političnih stališč, uperjenih proti diktatorski vladi. Alex Gibney skozi mešanico arhivskih posnetkov, intervjujev in glasbenih točk raziskuje skrivnost hipnotičnega žara Felove glasbe in osebnosti, njegov nezlomljivi uporniški duh in nenavadne življenjske izbire. Obenem spremlja proces nastajanja broadwayskega muzikala z isto tematiko in tako še z druge strani pokaže, kako težko je sodobnemu občinstvu v enem samem zamahu priklicati zagonetno kompleksnost Felovega lika.

»Zanima me tema moči in njene zlorabe. Še zlasti me zanima duševni ustroj slavnih, karizmatičnih mož, ki včasih naredijo velike stvari, drugič pa gojijo iluzije glede svojega poslanstva ali pomembnosti na način, ki lahko postane zelo destruktiven. Med umetniki me zanimajo tisti zagatni, tisti, ki poskušajo kopati zares globoko, da bi iznašli umetnost, zmožno obračunavanja s svetom. Veliko časa sem preživel na avtobusnem potovanju s Kenom Keseyjem (za film Magic Trip, 2011) in od blizu sem se seznanil s Hunterjem S. Thompsonom, ki je dočakal strašen konec in so ga obsedali demoni, kakor tudi s Felo Kutijem. A kadar so bili ti možje v dobri koži, so zmogli ustvariti mogočne, izjemne reči.

Bili so tudi zelo karizmatični in v nekaterih primerih so prav zaradi tega skrenili s poti.

Požrl jih je lasten mit; izgubili so kakršno koli zmožnost gledanja nase z distance.« Alex Gibney

komentar »Očarljiv in izjemno natančen novi film Alexa Gibneyja je tako standardna biografija kot tudi film o ustvarjanju filma. /.../ Je bil Fela politično progresiven trn v peti nigerijske vojaške vlade (ki ga je zapirala in pretepala) ali seksistični prasec, ki se je leta 1978 v enem samem poročnem obredu poročil s 27 ‘kraljicami’, saj je bil prepričan, da morajo biti ženske podrejene moškim? Je bil razmišljujoč in neposreden kritik korupcije ali zabave željni hašišar, ki ga je bolj kot revolucija zanimalo puhanje gigantskih zvitkov ‘svete zeli’? /.../ Odgovor je, da je bil najbrž vse to, vključno z oznako, glede katere se strinjajo vsi: glasbeni genij. Prav zato film nosi naslov Našel sem Felo Kutija. Gibney se poda na pot iskanja Fele, pri tem pa ga vodi Bill T. Jones, režiser muzikala Fela!. V filmu ima Jones vlogo nekakšnega safari vodnika: poreže najbolj goste in trnove kontradikcije, ki obkrožajo Felo, v upanju, da bi izsekal koherenten, a vendarle pošten potret – ne s tem, da bi porezal plevel, ampak s tem, da bi dovolil, da se zaraste nazaj.« Michael O’Sullivan, The Washington Post

69

21. januar 2017

Amy

(Amy, Velika Britanija, 2015, 128 min.)

režija: Asif Kapadia fotografija: Rafael Bettega, Jake Clennell, Ernesto Hermann glasba: Antonio Pinto montaža: Chris King nastopajo: Amy Winehouse, Tyler James, Jonathan Ross, Bobby Womack, Mitch Winehouse, Pete Doherty, Mark Ronson, David Letterman, Jay Leno, Natalie Cole, Foo Fighters, Rihanna, Jay Z produkcija: On the Corner Films, Film4 festivali, nagrade: Cannes; Sydney; Biografilm Festival; Edinburg; evropska filmska nagrada 2015 za najboljši dokumentarec; oskar za najboljši dokumentarec distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

Dokumentarec o meteorskem vzponu in tragičnem padcu britanske kraljice soula Amy Winehouse.

70

zgodba

izjava avtorja

Amy Winehouse se je le z dvema izdanima albuma v zgodovino zapisala kot ena največjih glasbenih ikon našega časa. Svet je očarala s kombinacijo surove iskrenosti in izjemne glasbene nadarjenosti ter z glasom, ki so ga opisovali kot mešanico Billie Holiday, Dinah Washington in Sarah Vaughan. A pevkino zasebno življenje je kmalu postalo tarča brezobzirnih tabloidov, ki so se skupaj z njenimi težavnimi razmerji in tveganim življenjskim slogom nazadnje izkazali za usodne. Umrla je julija leta 2011 zaradi zastrupitve z alkoholom. Stara je bila sedemindvajset let.

»To je film o človeku, ki hoče biti ljubljen, o nekom, ki ljubezen potrebuje, a je ne dobi vedno. Amy je zame zelo temačen film o ljubezni. /…/ Že zgodaj sem vedel, da bodo pesmi ključne – da bodo predstavljale hrbtenico filma. Ob branju besedil nam je prišlo na misel, da bi naredili nekakšno različico bollywoodskega filma, v kateri bi zgodbo pripovedovali s pomočjo pesmi. /…/ Nihče se ni zavedal, kako pomembno in osebno je bilo njeno pisanje. Odgovor je bil ves čas pred nami, a preprosto nismo prisluhnili dovolj pozorno. /…/ Naš cilj je bil odkriti pomen za besedami.« Asif Kapadia

komentar »Kapadia ne komentira niti ne sodi, in nasploh zgodbo, ki je medijsko živela predvsem kot tabloidna senzacija, bila pa je bolj zgodba številnih zlorab, lucidno utiša v komorne, intimne tone. ‘Besedilo’ prepušča gledalcu /…/. Amy je dokumentarec, v katerem naslovna portretiranka nevsiljivo zleze gledalcu pod kožo in ki pokaže, kako nebogljen lahko postane posameznik, ko je percipiran le še kot dobro prodajajoča se blagovna znamka, pa ob sebi nima ljudi, ki bi ga lahko in bi ga hoteli zaščititi. A poleg empatije vzbudi tudi nekaj jeze: jeze nad dejstvom, kako je lahko tako izjemna ženska in ustvarjalka, ki je pisala zgodovino popularne glasbe z začetka 21. stoletja, ljubila ali zaupala moškim, ki so jo vsi po vrsti pustili na cedilu.« Ženja Leiler, Delo

71

4. februar 2017

Janis Joplin: Otožno dekle

(Janis: Little Girl Blue, ZDA, 2015, 107 min.)

režija: Amy J. Berg scenarij: Amy J. Berg fotografija: Paula Huidobro, Jenna Rosher montaža: Brendan Walsh, Maya Hawke glasba: Joel Shearer nastopajo: Janis Joplin, Cat Power, Jimi Hendrix, The Who, D. A. Pennebacker, Clive Davis, Jerry Garcia, Kris Kristofferson, Pink, Juliette Lewis, John Lennon, Yoko Ono, Bob Weir produkcija: Disarming Films, Jigsaw Productions festivali, nagrade: Benetke; Deauville; Toronto; Rio de Janeiro; London; Varšava; IDFA, Amsterdam; Beograd; IndieLisboa; DocAviv distribucija: FIVIA – Vojnik

Ganljiv, poglobljen portret “prve dame rock’n’rolla”, glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino in s svojo nekonvencionalno držo tlakovala pot sodobnim glasbenim upornicam.

72

zgodba

izjava avtorice

Janis Joplin se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih. Toda kdo je bila, ko je za odrom odložila svojo iskrivo, energično, na videz neobremenjeno odrsko persono?

Amy Berg s pomočjo Janisinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je pisala svojim najdražjim, izriše kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

»Janis si zasluži spodoben film o sebi. Zdi se mi, da je bila do zdaj bolj v ospredju njena smrt kot njeno življenje, jaz pa sem želela, da bi ljudje dobili občutek, kdo je bila Janis kot ženska, kot rock zvezda. V bistvu je bila prva ženska rokerica in prebiti se je morala čez mnogo ovir, da je lahko tlakovala pot, po kateri ženske stopajo danes. Na žensko gibanje je neposredno vplivala drugače, kot o tem govori zgodovina. Bila je feministka, ne da bi se ji bilo treba razglasiti za feministko. /.../ V bistvu sta bili dve Janis: ženska, ki je pela in vreščala na odru, tista, ki jo lahko vidite na arhivskih posnetkih /…/, a tu je bilo tudi plašno, introvertirano mlado dekle, in zelo težko je bilo loviti ravnotežje med obema ...«

komentar »Janis Joplin velja za prvo damo rock’n’rolla, vendar smo šele z dokumentarnim filmom Janis Joplin: Otožno dekle dobili celovit filmski portret glasbenice, ki je v veliki meri zaznamovala popularno kulturo druge polovice 20. stoletja. /.../ Čeprav film ne ponudi nobene inovacije v žanru dokumentarnega filma, je Amy J. Berg na premišljen in uravnotežen način izbrala arhivsko gradivo in svoje sogovornike ter na tak način predstavila kompleksen portret ne samo izjemno talentirane, temveč tudi zelo inteligentne in razgledane glasbenice.

Film razbije klišejske predstave o prezgodaj umrli glasbenici (umrla je leta 1970 zaradi prevelikega odmerka heroina) in pokaže, da je Janis tlakovala pot mnogim kasnejšim glasbenicam in imela velik vpliv na gibanje za enakopravnost spolov.« Špela Standeker, Dnevnik

Amy J. Berg

73

18. februar 2017

Miles Davis

(Miles Ahead, ZDA, 2016, 100 min.)

režija: Don Cheadle scenarij: Steven Baigelman, Don Cheadle fotografija: Roberto Schaefer glasba: Robert Glasper montaža: John Axelrad, Kayla M. Emter igrajo: Don Cheadle, Ewan McGregor, Emayatzy Corinealdi, Lakeith Lee Stanfield, Michael Stuhlbarg produkcija: Bifrost Pictures, Crescendo Productions, Naked City Films, Sobini Films festivali, nagrade: Directors to watch – Palm Springs; New York; Sundance; Berlin; Festival SXSW, Austin; Istanbul; Glasgow; Belfast distribucija: Cinemania group

Divje vznemirljiv, ganljiv in z glasbo prežet film sta navdihnila delo in življenje jazzovskega velikana.

74

zgodba

izjava avtorja

Na vrhuncu plodovite glasbene kariere se Miles Davis v poznih sedemdesetih letih nenadoma umakne očem javnosti. Otopel od bolečin in analgetikov se utaplja v spominih na slavo ter nekdanjo ljubezen in muzo Frances Taylor. Ko se premeteni glasbeni novinar Dave Braden nekega dne prebije v Davisov dom in zasebnost, se moška znajdeta sredi vrtoglave pustolovščine, na lovu za ukradenimi posnetki glasbenikovih zadnjih skladb.

»Posneti zabaven, rock’n’roll film o vsestransko nadarjenem glasbeniku na netradicionalen, subverziven način.

Poskusiti oživiti Milesa Davisa, namesto da bi zgolj nanizali vzpone in padce njegovega življenja. Takšen pristop se mi je zdel zvest Davisovemu duhu.« Don Cheadle

komentar »Celovečerni režijski debi Dona Cheadla je poživljajoče drzen poskus strukturirati film o Milesu Davisu kot razširjen vizualni in narativni ekvivalent modalnega jazza, forme, ki jo je legendarni trobentač ustoličil s svojim prebojnim albumom Kind of Blue leta 1959.

Te strategije vam seveda ni treba prepoznati, da bi lahko uživali v Cheadlovi strastni upodobitvi vihravega Davisa in predstavi Corinealdijeve v vlogi glasbenikove muze in trpinčene prve žene Frances.« Graham Fuller, Screen Daily

75

NOČ KRATKIH FILMOV 21. december 2016 V sredo, 21. decembra 2016, se Slovenija na pobudo Slovenskega filmskega centra že tretjič zapored pridružuje mednarodnemu dogodku, ko bodo filmski ustvarjalci in prikazovalci izpostavili pomen kratkih filmov. Noč kratkih filmov postavlja kratko formo v ospredje ter jo predstavlja kot samostojno stvaritev.

Zimski solsticij je dan, ko noč doseže svojo rekordno dolžino, zato so ga tudi mednarodne filmske institucije izbrale za dan praznovanja kratkega filma, kajti to je pravi trenutek za maraton različnih filmskih žanrov. Zaradi svoje dolžine namreč kratki filmi mnogokrat nastopajo zgolj kot uvod v celovečerne filme, v komercialnih kinematografih pa so ta uvod prevzele reklame, zato običajni gledalec skoraj nima dostopa do domače in tuje kratke produkcije. Življenje kratkih filmov je tako omejeno s festivalskim potovanjem.

Dogodek se je udomačil v že več kot petdesetih državah po celem svetu, letos prvič pa se mu pridružujemo tudi v Novi Gorici. Ljubitelji in tisti, ki kratki film šele odkrivate, boste našli vse od klasikov prek študentskih filmov do animiranih filmov tako za otroke kot tudi odrasle.

76

77

2. mednarodni filmski festival za otroke in mlade Film na oko Festivalski program: 1. 10. 2016

Past

Jayaraj Nair (Indija, 2015) 9+

3. 10. 2016

Moja revolucija Ramzi Ben Sliman (Francija, 2016) 14+

4. 10. 2016

Nad oblaki Pepe Diokno (Filipini/Francija, 2014) 15+

Zaključeno za šole: 3. 10. 2016

Sreča je na strani hrabrih Norbert Lechner (Nemčija, 2016) 8+

4. 10. 2016

Moja revolucija Ramzi Ben Sliman (Francija, 2016) 14+

7. 10. 2016

Ptice selivke

Olivier Ringer (Kanada, 2015) 9+

78

Kulturni dom Nova Gorica je tudi v letu 2016 del mednarodnega filmskega festivala za otroke in mlade Film na oko. Ta bo letos potekal med 30. septembrom in 4. oktobrom 2016, ponovno v 11 krajih po Sloveniji sočasno (Ljubljana, Izola, Sežana, Nova Gorica, Idrija, Škofja Loka, Slovenska Bistrica, Krško, Ptuj, Maribor in Velenje). Filmi evropske in svetovne kinematografije so izbrani za starostno skupino od osem do osemnajst let, v njih pa bodo zlahka uživale tudi druge generacije. Filmi so namreč zaradi zanimivih prijemov in izvirne filmske govorice precej drugačni od tistih, ki jih mladi danes povečini spremljajo, tematike, ki jih obravnavajo, pa polne izhodišč za razmislek o družbenih problematikah, ekologiji, odraščanju ... Tudi zato bodo poleg rednih filmskih organizirane še šolske projekcije, ki jih bo spremljal bogat filmskovzgojni program.

Izbrani filmi prihajajo iz najrazličnejših delov sveta, posebne pozornosti pa bodo zopet deležni mladi, stari nad 14 let. Menimo namreč, da gre za skupino, ki ji je namenjenih najmanj kakovostnih filmskih vsebin, zato se bo ta sklop osredotočal na filme, ki obravnavajo tabuizirane, prikrite in zamolčane plati odraščanja. V Novi Gorici bosta v tem okviru na sporedu dva filma: Moja revolucija in Nad oblaki.

Nekoliko mlajši pa bodo na svoj račun prišli z indijskim družinskim filmom Past.

Velik del festivala bodo predstavljale šolske projekcije in filmska vzgoja ob njih, ki jo bodo vodili mentorji Zavoda za uveljavljanje vizualne kulture Vizo. Z občinstvom se bodo pogovarjali o najrazličnejših temah, povezanih z vsebino filma in s filmsko govorico, hkrati pa bodo spodbujali mlade k razmišljanju in ustvarjanju svojega mnenja.

Vizija festivala se tudi v drugi ediciji tako nadaljuje: želi se uveljaviti kot prvi slovenski filmski festival za otroke in mlade, ki bo povezal otroke in mlade v kinematografsko izkušnjo kakovostnih filmskih projekcij, delil in širil znanje filmskih pedagogov za izvajanje pedagoškega usmerjanja otrok in mladih v kritično branje filmskih vsebin ter predvsem tudi utrdil in razvijal podporo lokalnim kinematografom.

79

1. oktober 2016 ob 18.00

Past

(Ottal, Indija, 2015, podnapisi, 81 min.) 9+

režija: Jayaraj Nair scenarij: Joshy Mangalt glasba: Kavalam Narayana Panicker igrajo: Ashanth K. Shah, Kumarakom Vasudevan, Shine Tom Chacko, Sabitha Jayaraj produkcija: K. Mohan, Vinod Vijayan

Že štirideseti film indijskega režiserja Jayaraja Nairja je ganljiva in aktualna predelava kratke zgodbe Vanjka ruskega klasika Antona Čehova. Postavljena je v vodnato indijsko provinco Kerala, kjer spremljamo zgodbo o vnuku in dedu, ki se preživljata z gojenjem rac v majhni in tehnološko nerazviti vasi. Ko vnuka pošljejo na delo v tovarno ognjemeta v oddaljeno mesto, je deček nenadoma odrezan od otroštva, deda in bujne lepote narave domačega kraja.

80

Film, ki se pokloni vsem, ki živijo težko življenje na robu družbe, je požel praktično vse indijske filmske nagrade (med drugim tudi nacionalno nagrado za najboljši film na temo varovanja okolja), slavil je tudi na Berlinalu, kjer je bil imenovan za najboljši otroški film ter prejel kristalnega medveda v sekciji Generation Kplus.

3. oktober 2016 ob 9.00 – zaključeno za šole

Sreča je na strani hrabrih

(Ente gut!, Nemčija, 2016, podnapisi, 96 min.) 8+

režija: Norbert Lechner scenarij: Antonia Rothe, Katrin Milhahn igrajo: Ulrike Bliefert, Ulrich Brandhoff, Linda Anh Dang, Lynn Dortschack, Janina Elkin produkcija: Norbert Lechner

Enajstletna Linh in njena mlajša sestra Tien nenadoma ostaneta sami, saj mora njuna mama odpotovati v Vietnam, kjer jo potrebuje bolna babica. A tega ne sme nihče izvedeti – še posebej ne socialna služba. Linh tako postane odgovorna za sestrico, pa tudi za usklajevanje šole z gospodinjstvom ter delom v vietnamski okrepčevalnici, ki jo sicer vodi njena mama. A nekdo ju kljub vsemu razkrinka – rdečelasa Pauline iz sosednjega bloka na domišljijski detektivski misiji odkrije njuno skrivnost ter ju najprej želi izsiljevati, a kaj kmalu dekleta sklenejo nenavadno prijateljstvo, ki je do razpleta zgodbe večkrat na preizkušnji.

Sreča je na strani hrabrih je film, ki lahkotno in humorno raziskuje univerzalne teme otroštva, kot so skrb za mlajše sorojence, prijateljstvo, odgovornost, ter obenem iz otroške perspektive pronicljivo prikaže vietnamsko skupnost v Nemčiji. Film je v marcu 2016 na filmskem festivalu v Montrealu prejel nagrado občinstva.

81

3. oktober 2016 ob 18.00 4. oktober 2016 ob 8.00 in 11.45 – zaključeno za šole

Moja revolucija

(Ma révolution, Francija, 2016, podnapisi, 80 min.) 14+

režija: Ramzi Ben Sliman scenarij: Ramzi Ben Sliman, Thomas Cailley, Nathalie Saugeon glasba: Julien Lourau igrajo: Lubna Azabal, Ahmed Benaissa, Samir Guesmi produkcija: Jérôme Dopffer, Sébastien Haguenauer

Film Moja revolucija pripoveduje zgodbo petnajstletnega Marwanna, najstnika tunizijskega porekla, ki pa s svojimi tunizijskimi koreninami nima veliko skupnega, saj je predstavnik že četrte generacije v Franciji. Film v komičnem duhu predstavi najstnikovo prvo zaljubljenost, ki pridobi krila, ko Marwann nenadoma postane zvezda, saj se njegova slika iz pariških demonstracij v podporo pravkar vznikli tunizijski revoluciji pojavi v medijih.

Marwann slavo izkoristi, da očara dekle, v katero je zaljubljen. Prek filma ukano spremljamo vzporedno z njegovo vlogo v

82

družini, v kateri se kot predstavnik najmlajše generacije čuti najmanj povezanega s kulturo, iz katere izvira. Ko se družina odloči, da se bo preselila nazaj v Tunizijo, Marwann izgubi ljubezen in se hkrati znajde nekje, kjer ni bil nikoli zares doma …

Moja revolucija je film, ki izbere drugačno perspektivo na arabsko pomlad ter na svež, lahkoten način prikaže odraščanje, razpeto med specifično družinsko situacijo ter vsakdanje preglavice adolescence. Film je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu v sekciji Generation.

4. oktober 2016 ob 18.00

Nad oblaki

(Above the Clouds, Filipini/Francija, 2014, podnapisi, 90 min.) 15+

režija: Pepe Diokno scenarij: Pepe Diokno igrajo: Ruru Madrid, Pepe Smith produkcija: Tonee Acejo, Philippe Avril, Bianca Balbuena, Pepe Diokno

Petnajstletni Andy je v hudi poplavi izgubil starše, zato se je moral preseliti k svojemu odtujenemu dedku. V svoji neutolažljivi žalosti se Andy zapre vase, nekega dne pa mu dedek pokaže stare fotografije njegovih staršev na potovanju. Da bi premagala žalost, se skupaj z dedkom odpravita na dolg pohod v gore, po poteh, ki sta jih nekoč prehodila tudi Andyjeva starša.

Pepe Diokno je režiser filipinsko-indijske krvi, ki je že pri 22-ih letih nase opozoril z nagrado za prvenec Engkwentro na beneškem festivalu. Britanski Phaidon Press ga je leta 2010 uvrstil na listo 100 najbolj perspektivnih režiserjev na svetu.

Film, ki je v eno od glavnih vlog postavil filipinsko rock zvezdo, Pepeja Smitha, je bil na Mednarodnem filmskem festivalu Tokio 2015 nominiran za najboljši film.

83

7. oktober 2016 ob 9.00 – zaključeno za šole

Ptice selivke

(Les oiseaux de passage, Kanada, 2015, podnapisi, 84 min.) 9+

režija: Olivier Ringer scenarij: Olivier Ringer, Yves Ringer fotografija: Mihnea Popescu glasba: Bruno Alexiu igrajo: Clarisse Djuroski, Léa Warny, Alain Eloy, Myriem Akkhediou, Angelo Dello Spedale, Jeanne Dandoy produkcija: Yves Ringer, Antoine Simkine

Cathy je že vajena nenavadnih rojstnodnevnih daril od svojega očeta, za deseti rojstni dan pa ji pokloni jajce. Oče Cathy opozori, da mora biti zraven, ko se bo iz jajca izvalila račka, saj si bo za svojo mamo izbrala prvo živo bitje, ki ga bo videla. A usoda hoče, da račka najprej uzre Cathyjino prijateljico Margaux. Ker je Margaux zaradi miopatije priklenjena na invalidski voziček, ji mora Cathy pomagati, da prevzame odgovornost račkine mame in jo pripravi na samostojno življenje. Skrb za račko pa se izkaže za neprecenljivo izkušnjo o samospoznavanju dveh deklic, ki odraščata skupaj z mladičem.

84

Prizemljen in iskren film je prejel že več kot 18 festivalskih nagrad, med najvidnejše pa se uvrščajo nagrada Evropske zveze za otroške filme, velika nagrada za najboljši film na mednarodnem festivalu otroških filmov v New Yorku ter nagrada za najboljši film na mednarodnem festivalu BUFF v švedskem Malmöju.

85

FILMSKI VRTILJAK 2016/2017 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 18.00.

9. in 10. 9. 2016

Ledena doba: Veliki trk

Mike Thurmeier, Galen T. Chu (ZDA, 2016) 6+

16. 9. 2016

Simon: Mali bojevnik z velikim srcem Maksim Fadeev (Rusija, 2015) 5+

7. in 8. 10. 2016

Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov Garth Jennings (Japonska/ZDA, 2016) 5+

21. 10. 2016

Iskanje pozabljive Dory

Andrew Stanton, Angus MacLane (ZDA, 2016) 6+

4. 11. 2016

Pernata banda

Ricardo Arnaiz, Mike Kunkel, Raul Garcia (ZDA/Mehika, 2016) 6+

11. 11. 2016

VDV: Veliki dobrodušni velikan

Steven Spielberg (Velika Britanija/Kanada/ZDA, 2016) 8+

18. 11. 2016

Kubo in dve struni

Travis Knight (ZDA, 2016) 9+

25. 11. 2016

Roki gre v ring

Gabriel Riva Palacio Alatriste, Rodolfo Riva-Palacio Alatriste (Mehika, 2015) 6+

2. 12. 2016

Ovce in volkovi

Maxim Volkov, Andrey Galat (Rusija, 2016) 7+

86

9. 12. 2016

Tom in čarobno ogledalce

Ernesto Padrón (Kuba/Španija, 2015) 5+

6. 1. 2017

Pošast Moli

Matthias Bruhn, Michael Ekbladh, Ted Sieger (Švica/Nemčija/Švedska, 2016) 4+

13. 1. 2017

Bučko

Claude Barras (Švica/Francija, 2016) 10+

20. 1. 2017

Gospodična Nemitežit

Emilie Deleuze (Francija, 2016) 11+

3. 2. 2017

Novi mulc

Rudi Rosenberg (Francija, 2015) 11+

10. 2. 2017

A je to! Pat in Mat

Marek Beneš (Češka, 2016) 4+

17. 2. 2017

Daleč na sever

Rémi Chayé (Francija/Danska, 2015) 9+

10. 3. 2017

Odi in pingvin

Stuart McDonald (Avstralija, 2015) 9+

87

Začetek novega šolskega leta je čas, ko se ponovno začenja vrteti tudi naš Filmski vrtiljak. Skupaj se bomo med sezono zavrteli najmanj sedemnajstkrat, kolikor šteje trenutni nabor filmskih naslovov. Kar nekaj novih filmov, ki na filmska platna šele prihajajo, pa bomo v naš program uvrstili naknadno.

Letošnja ponudba je predvsem med mladinskimi in družinskimi filmi precejšnja, zato smo v Filmski vrtiljak poskušali vključiti čim več različnih filmskih zvrsti in žanrov, tako da mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike. Na teh straneh zato med drugim najdete izbor filmov, ki jih priporoča tudi stroka in so izbrani posebej z mislijo na otroke oziroma najstnike, njihova pričakovanja, zanimanja in interese v določenem obdobju življenja.

Kot že doslej sta bila zato tudi letos pomembna dejavnika pri izbiri spoštovanje do filma kot umetnosti in zavedanje, da je dober film lahko odlično sredstvo vzgoje ter eno najpriročnejših in najprijetnejših didaktičnih sredstev za medpredmetno povezovanje. Gre za filme, ki bodo mladim približali sedmo umetnost, razširili obzorja, razvijali kritično, pa tudi kreativno mišljenje, premisleke in hranili njihovo domišljijo. In kot vsakič znova poudarjamo, obisk kinematografa ni le estetsko doživetje, temveč z raziskovanjem in razmišljanjem ključ do oblikovanja odnosa do okolice, sočloveka in končno družbe.

Pridite, zavrtite se z nami in se prepričajte, predvsem pa redno sledite našim najavam, saj je kar nekaj novih filmskih naslovov, ki na filmska platna šele prihajajo in jih bomo v naš program uvrstili naknadno.

Mateja Poljšak Furlan

88

9. in 10. september 2016

Ledena doba: Veliki trk

(Ice Age: Collision Course, ZDA, 2016, sinh., 100 min.) 6+

režija: Mike Thurmeier, Galen T. Chu scenarij: Michael Berg, Aubrey Solomon glasba: John Debney igrajo: Ray Romano, Denis Leary, John Leguizamo, Queen Latifah, Seann William Scott, Josh Peck, Simon Pegg, Keke Palmer, Wanda Sykes, Jennifer Lopez, Stephanie Beatriz, Adam DeVine, Jesse Tyler Ferguson, Max Greenfield glasovi: Jure Mastnak, Sebastian Cavazza, Jernej Kuntner, Jan Bučar, Nina Valič, Andrej Zalesjak, Saša Pavlin Stošić, Katja Ajster Kataya, Matevž Müller, Maja Končar, Uroš Maček, Primož Ekart, Filip Leskovar, Alenka Kozolc Gregurič, Daniel Bavec distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

Priljubljeni živalski prebivalci Ledene dobe se vračajo na velika platna v nepozabni dogodivščini katastrofalnih razsežnosti.

zgodba V novem nadaljevanju bo Praskeža večno preganjanje pobeglega želoda izstrelilo v vesolje, kjer bo povsem po naključju sprožil vrsto kozmičnih dogodkov, ki bodo preoblikovali in ogrozili planet. Da bi se rešili pred grozečo katastrofo, bodo morali Sid, Mani, Diego in ostala druščina zapustiti svoj dom in se odpraviti novi pustolovščini naproti, ki jih bo popeljala v eksotične dežele, kjer bodo spoznali množico novih likov.

89

16. september 2016

Simon: Mali bojevnik z velikim srcem

(Savva: Serdtse voina, Rusija, 2015, sinh., 85 min.) 5+

režija: Maksim Fadeev scenarij: Aleksandr Chistyakov, Maksim Fadeev glasba: Maksim Fadeev igrajo: Olga Seryabkina, Konstantin Khabenskiy, Armen Dzhigarkhanyan, Grigoriy Leps, Mikhail Galustyan, Natalya Ionova, Lolita Milyavskaya glasovi: Tina Ogrin, Aleksander Golja, Mirko Medved, Sašo Prešeren, Blaž Šef, Peter Urbanc, Maja Kunšič, Emanuela Montanič, Katja Ogrin, Jaka Vižintin distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

Pravljica o skrbi za tiste, ki jih imamo radi, o novih prijateljih in veri v lastne sanje.

zgodba Desetletni fantič Simon živi v vasici sredi gozda, ki jo je svojčas varovalo krdelo kraljevskih belih volkov, zdaj pa jo ustrahuje trop krutih hijen. Simon uspe zbežati v gozd, kjer ga reši Enži, edini beli volk, ki ga je kdo sploh še videl, odkar so izginili. Enži Simonu pove, da ima mogočni čarodej bojevnika, ki lahko njegovo vasico osvobodi hijen. A na žalost čarodej živi na gori, ki jo neprekinjeno obkrožajo sile zlobne triglave kraljice opic, mame Jože. Velikemu tveganju navkljub se Simon in Enži podata na dolgo in nevarno

90

potovanje do gore. Na poti se jima pridruži še nekaj sopotnikov, med njimi nenavadno rožnato in puhasto bitje Pufko, naduti in domišljavi Francoz Fafl, ki je v resnici začarani na pol baron in na čigar ramenu sedi kralj komarjev, ter močvirska princesa Nanti.

Vsakdo od njih ima svoj razlog, da obišče čarodeja. Skupinica popotnikov združi moči proti skupnemu sovražniku in se kmalu sooči z vojsko mame Jože, s katero se v poskusu, da dosežejo svoj cilj, spopadejo v obsežni bitki.

7. in 8. oktober 2016

Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov

(The Secret Life of Pets, Japonska/ZDA, 2016, sinh., 85 min.) 5+

režija: Garth Jennings scenarij: Cinco Paul, Ken Daurio in Brian Lynch glasba: Alexandre Desplat igrajo: Louis C.K., Eric Stonestreet, Kevin Hart, Ellie Kemper, Lake Bell, Jenny Slate, Bobby Moynihan, Hannibal Buress in Albert Brooks glasovi: Jure Mastnak, Jernej Kuntner, Jose Nzobandora, Grega Skočir, Ajda Toman, Vid Valič, Lena Hribar, Tjaša Železnik, Andrej Murenc, Uroš Smolej, Aljoša Kovačič, Marjan Bunič distribucija: Karantanija Cinemas d.o.o.

Animirana komedija bo naposled razkrila odgovor na prastaro vprašanje, kaj naše živalce počno, ko ostanejo same doma.

zgodba V živahnem manhattanskem bloku se dan resnično začne, ko bitja na dveh nogah odkorakajo v službo in šolo. Takrat se hišni ljubljenčki vseh vrst, kožuhov, barv, prog in perja zberejo, si izmenjujejo zabavne zgodbe o lastnikih in vadijo najbolj prikupne izraze, s katerimi bodo dobili več priboljškov. Glavni kuža bloka je Max, ki neskončno uživa v družbi svoje lastnice. A njegovo lagodno življenje postane ogroženo, ko Katie iz zavetišča pripelje ogromnega in neurejenega mešanca Duka. Milo rečeno se kosmatinca

na prvi voh ne ujameta ravno najbolje … Ko se po spletu nesrečnih okoliščin izgubita med ulicami New Yorka, se morata skupaj postaviti po robu krdelu prekaljenih mestnih mačk in le na videz prikupnemu puhastemu zajčku Snowballu, ki vodi skupino zapuščenih hišnih ljubljenčkov. Ti globoko v kanalizacijskih jaških kujejo bojni načrt za maščevanje ljudem. Iskalno akcijo pogrešanega Maxa in Duka pa medtem pogumno organizirajo tudi preostale živalce iz bloka.

91

21. oktober 2016

Iskanje pozabljive Dory

(Finding Dory, ZDA, 2016, sinh., 104 min.) 6+

režija: Andrew Stanton, Angus MacLane scenarij: Andrew Stanton, Angus MacLane glasba: Thomas Newman igrajo: Ellen DeGeneres, Albert Brooks, Ed O’Neill, Kaitlin Olson, Ty Burrell, Eugene Levy, Diane Keaton glasovi: Saša Pavlin Stošić, Lovro Berden, Gorazd Žilavec, Lucija Grm, Uroš Buh idr. distribucija: 2i Film

Priljubljena klovnska ribica Nemo in njegov oče Marlin se vračata na velika platna v nepozabni morski pustolovščini, ki čaka njuno pozabljivo prijateljico Dory.

zgodba Ljubezniva in pozabljiva Dory, akvarijska ribica vrste modri kirurg, živi skupaj s klovnskima ribama Marlinom in njegovim sinom Nemom srečno življenje na koralnem grebenu. Nekega dne se iznenada spomni, da ima vendarle družino, ki jo nekje tam zunaj išče. S prijateljema se odpravi na dolgo potovanje do kalifornijskega morskega inštituta. Tam se misiji pridružijo še Hank, hobotnica brez ene lovke, beli kit Bailey in kratkovidni nerodni kitovec Destiny. Toda ocean je poln nevarnosti in divjih bitij, zato nenavadno druščino čakajo številne zabavne dogodivščine.

92

4. november 2016

Pernata banda

(El Americano: The Movie, ZDA/Mehika, 2016, sinh., 96 min.) 6+

režija: Ricardo Arnaiz, Mike Kunkel, Raul Garcia scenarij: Ricardo Arnaiz, Dulce Belchez, Fernando Lewels, Richard Pursel, Phil Roman igrajo: Edward James Olmos, Rico Rodriguez, Cheech Marin, Kate del Castillo, Aleks Syntek, Erik Estrada glasovi: Gašper Jarni, Andrej Murenc, Maja Kunšič, Gašper Malnar, Iva Babič in drugi distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Mladi papagaj Cuco sanja, da bo nekoč postal podoben svojemu vzorniku, herojskemu televizijskem zvezdniku El Americanu, ob tem pa vedno znova pozabi na svoje obveznosti v družinskem cirkusu.

Njegovo življenje na glavo obrne nasilni ptič, ki nekega dne ogrozi njegovo družino.

Cuco se odloči, da bo s prijatelji odpotoval v Hollywood, kjer bo El Americana prosil za pomoč. Na zabavni pustolovščini, polni neverjetnih dogodivščin, Cuco spoznava pravi pomen poguma, ki ga včasih najdemo tam, kjer najmanj pričakujemo.

93

11. november 2016

VDV: Veliki dobrodušni velikan

(The BFG, Velika Britanija/Kanada/ZDA, 2016, podnapisi, 105 min.) 8+

režija: Steven Spielberg scenarij: Melissa Mathison po knjigi Roalda Dahla montaža: Michael Kahn fotografija: Janusz Kaminski glasba: John Williams igrajo: Mark Rylance, Ruby Barnhill, Penelope Wilton, Jemaine Clement, Rebecca Hall, Rafe Spall, Bill Hader, Ólafur Darri Ólafsson festivali, nagrade: Cannes 2016 distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.

94

zgodba

komentar

Neke noči desetletna deklica Zofka v sirotišnici skozi okno ugleda velikana. Ker je to prepovedano početje, jo je primoran vzeti s seboj, v oddaljeno deželo velikanov.

Kaj kmalu se pokaže, da je v primerjavi s človekojedimi velikani v deželi novi prijatelj s svojimi sedmimi metri prav prisrčen, majhen in dobrodušen velikan. Raje kot da bi jedel otroke, jé gnusne smrkumare, otrokom pa ponoči v njihove sobe puha sanje iz svoje zbirke sanj, ki jih hrani v kozarcih. Špehohlast, Kostohrust in Pamžožer so velikani, vsaj dvakrat večji od VDV-ja, in zanje velja, da jim tekne tudi človeško meso. Zato vsako noč na Zemlji izgine nekaj otrok. Treba jih bo rešiti!

»Če bo mlajše gledalce Spielbergov Veliki dobrodušni velikan očaral predvsem s svojo

izredno čarobnostjo, ki le malo zaostaja za knjižno predlogo, pa bodo starejši uživali tudi v odličnem prevodu, ki ne prezre nobene Dahlove duhovite besedne domislice, ampak jih celo nadgrajuje. Čudežno se lahko skriva tudi v temi kinodvorane, le prepustiti se moramo.« Gaja Pöschl, Gremo v kino

18. november 2016

Kubo in dve struni

(Kubo and two strings, ZDA, 2016, sinh., 101 min.) 9+

režija: Travis Knight scenarij: Marc Haimes, Chris Butler glasba: Dario Marianelli igrajo: Art Parkinson, Charlize Theron, Ralph Fiennes, Rooney Mara, George Takei, Cary-Hiroyuki Tagawa, Brenda Vaccaro, Matthew McConaughey festivali: Jeruzalemski filmski festival 2016, Mednarodni filmski festival v Melbournu 2016 distribucija: Karantanija Cinemas d.o.o.

V veliko epsko avanturo skrita meditacija o izgubi in ozdravljenju.

zgodba

zanimivost

Pametni in dobrosrčni Kubo živi z mamo ter s pripovedovanjem zgodb navdušuje prebivalce obmorskega mesteca v starodavni Japonski. Z uporabo magije slika mogočne bitke, oživlja bojevnike in premaguje pošasti. Kubo niti ne sluti, da so njegove zgodbe pravzaprav resnične ... To spozna, ko po nesreči prebudi maščevalnega duha, ki poruši njegovo mirno življenje in ga prisili v beg. Da bi rešil svojo družino, se skupaj z varuhoma Opico in Hroščem odpravi na vznemirljivo iskanje očetovega oklepa. Če želi svoji zgodbi napisati srečen konec, mora s pomočjo magičnega instrumenta premagati bogove in pošasti ter odkriti skrivnost pokojnega očeta, največjega samuraja vseh časov.

Film je izdelan v tehniki stop-motion. Lutke so animirali v znamenitem studiu Laika na kar 66 različnih odrih. Za vsako lutko so izdelali prek 20.000 različnih obrazov.

95

25. november 2016

Roki gre v ring

(Un gallo con muchos huevos, Mehika, 2015, sinh., 98 min.) 6+

režija: Gabriel Riva Palacio Alatriste, Rodolfo Riva-Palacio Alatriste scenarij: Gabriel Riva Palacio Alatriste, Rodolfo Riva-Palacio Alatriste igrajo: Bruno Bichir, Carlos Espejel, Angélica Vale, Omar Chaparro, Maite Perroni, Jaime Aymerich, Sergio Sendel distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Roki je mlad petelin, ki si želi nekaj več kot zjutraj prebujati živali na kmetiji. Postati želi slaven bojni petelin in meriti moči v vaškem boksarskem ringu. Po igri usode se mu bo želja izpolnila prej, kot si misli.

Lastnici kmetije grozi, da bo zaradi dolgov izgubila kmetijo. Če želi vrniti denar, mora staviti na petelinjem dvoboju. Roki se mora lotiti zahtevnega treninga, da bi premagal strašnega petelina Viktorja, prvaka vseh prvakov. Zaveda se, da je usoda kmetije in njenih prebivalcev »v njegovih krempljih«.

96

Neustrašni Roki se s prijatelji poda na potovanje, da bi našel trenerja, boksarsko legendo. Na pomoč jim priskoči Nori Pepe, katerega razum morda ni najbolj oster. Ko bo Roki končno pripravljen na dvoboj, se bo moral odpraviti v ring, katerega lastnik je zloglasni Veliki boter. Ob strani mu bo ves čas stala njegova velika oboževalka Di, prelepa mlada putka, do katere tudi on ni ravnodušen.

2. december 2016

Ovce in volkovi

(Volki i ovtsy. Beeezumnoe prevrashchenie, Rusija, 2016, sinh., 97 min.) 7+

režija: Maxim Volkov, Andrey Galat scenarij: Neil Landau, Maksim Sveshnikov glasba: Alexandre Lessertisseur igrajo: Tom Felton, Ruby Rose, Rich Orlow, China Anne McClain, Ross Marquand, Peter Linz, Jim Cummings, Tyler Bunch, Jennie Grace, Marc Thompson, Alyson Rosenfeld in Thomas Ian Nicholas glasovi: Mirko Medved, Jaka Vižintin, Aleksander Golja, Tina Ogrin, Emanuela Montanič, Sašo Prešeren in Peter Urbanc distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o. zgodba V čarobni deželi za devetimi gorami in devetimi vodami leži slikovita vasica, ugnezdena med zelene pašnike in valujoče gričevje, po katerih se pase čreda brezskrbnih ovac. Toda njihovo mirno prežvekovanje in življenje brez stresa zmoti skupina volkov, ki se naseli v bližnji soteski.

Ovce skušajo dognati, kako živeti družno z novimi sosedi, medtem pa vodja volčjega krdela, ki se odpravlja v pokoj, v skladu s starodavnim izročilom naznani, da mora njegov naslednik dokazati svojo pravico do položaja tako, da izniči vse svoje nasprotnike.

Izziv sprejme mogočni in krvi željni Gromki in edini, ki se mu drzne zoperstaviti, je Griva – najljubši, a brezupno pavlihasti član krdela, ki namerava vsem – vključno svoji zaročenki Bianci – dokazati, da si zasluži postati njihov

novi vodja. Zato odide v gozd, kjer naleti na tabor ciganskih zajcev. Njihov jasnovidec mu ponudi čarobni »napoj za preobrazbo«. Griva napoj spije in se vrne v volčji brlog, pa brž odkrije, da se je spremenil v … ovna!

zanimivosti Film so ustvarjali 5 let. Sprva so bile v produkcijskem moštvu 3 osebe, na koncu jih je bilo 200. V filmu mrgoli »volčjih« likov.

Prizor turnirja, v katerem Griva dobi prstan, je najobsežnejši – v njem sodeluje kar 1300 likov.

97

9. december 2016

Tom in čarobno ogledalce

(Menique y el espejo mágico, Kuba/Španija, 2015, sinh., 78 min.) 5+

režija: Ernesto Padrón scenarij: Ernesto Padrón, José Martí glasba: Manuel Riveiro igrajo: Carlos Blanco, Monti Castineiras, María Castro, Luis Iglesia, Keremcem glasovi: Gašper Jarni, Andrej Murenc, Maka Kunšič, Gašper Malnar, Vesna Pernarčič, Iztok Lužar, Luka Ropret distribucija: Cinemania group

zgodba Tom, najmlajši sin revnega kmeta, ki se bori, da bi preživel svojo družino in jo rešil pred lakoto, najde čarobno ogledalce, ki mu pove, da je ljubezen njegovega življenja prelepa princesa. Njeno kraljestvo pa je začarala zlobna čarovnica. Kraljevi dvor je preraslo ogromno drevo, ki je prekinilo oskrbo z vodo. Kralj v svoji stiski obljubi roko svoje hčerke in polovico kraljestva tistemu, ki bo dvor osvobodil groznega uroka. Tom se odloči preizkusiti srečo in s številnimi zabavnimi prijatelji se odpravi na nepozabno dogodivščino, polno pasti, čarobnih bitij in nepričakovanih težav. Po številnih dogodivščinah pa se znajde pred vprašanjem, ali je ljubezen njegovega življenja res princesa ali pa morda skrivnostna tatica.

98

6. januar 2017

Pošast Moli

(Ted Sieger’s Molly Monster – Der Kinofilm, Švica/Nemčija/Švedska, 2016, sinh., 70 min.) 4+

režija: Matthias Bruhn, Michael Ekbladh, Ted Sieger scenarij: John Chambers, Ted Sieger glasba: Annette Focks igrajo: Sophie Rois, Jay Simon, Judy Winter, Gerrit Schmidt-Foß, Santiago Ziesmer, Klaus-Dieter Klebsch, Michael Iwannek, Jennifer Wiltsie distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba Pošast Moli odrašča v ljubeči pošastni družini z očkom, mamico in malim prijateljem Edisonom. Pričakujejo pa tudi novega člana. Moli komaj čaka, da se izvaljeno jajce odpre in da ven pokuka bratec ali sestrica.

Mama in oče se odpravita na Jajčni otok, kjer morata po pošastnih pravilih pričakati novega družinskega člana. Toda s seboj pozabita vzeti kapo, ki mu jo je spletla Moli.

Da se mladič ne bi prehladil, mora Moli za njima. Čaka jo napeto, barvito in domišljijsko potovanje čez hribe in doline, mimo žgečkljivcev in puhajočih grmičkov vse do otoka.

99

13. januar 2017

Bučko

(Ma vie de Courgette, Švica/Francija, 2016, podnapisi, 66 min.) 10+

režija: Claude Barras scenarij: Céline Sciamma, Claude Barras, Germano Zullo, Morgan Navarro glasba: Sophie Hunger igrajo: Gaspard Schlatter, Sixtine Murat, Paulin Jaccoud, Michel Vuillermoz festivali, nagrade: nagrada občinstva in najboljši celovečerni film na Annecy International Animated Film Festival 2016 distribucija: Demiurg

Film o zaupanju, pripadnosti in iskanju družine. zgodba Devetletni Ikar, ki raje vidi, da ga kličejo Bučko, se mora preseliti v mladinski dom, kjer živijo tudi drugi otroci brez staršev.

Oranžnolasi Simon, ki se igra, da je šef, in se ne mara tuširati, Ahmed, ki moči posteljo, Žižola, ki večkrat pojé vso zobno pasto, in prav tako nova v domu, simpatična Kamilica.

Ta se šali, da je v domu pristala zato, ker jo je mama vsako jutro silila, da se obleče v dinozavra. V resnici ima vsak od njih za

100

seboj težko otroštvo, v novem domu pa se povežejo, si kljub nagajanju stojijo ob strani in težko si je predstavljati, da bi se ločili. Ponoči raziskujejo dokumente, se pogovarjajo o žgečkljivih temah in se v sobi celo kepajo s snegom. Posebno navezana sta Bučko in Kamilica. Bučko ima tudi odraslega prijatelja, prijaznega policista Rajmonda, ki ponudi povsem novo priložnost ...

20. januar 2017

Gospodična Nemitežit

(Jamais contente, Francija, 2016, podnapisi, 90 min.) 11+

režija: Emilie Deleuze scenarij: Emilie Deleuze, Marie Desplechin, Laurent Guyot glasba: Olivier Mellano igrajo: Pauline Acquart, Philippe Duquesne, Alex Lutz, Patricia Mazuy, Léna Magnien, Tessa Blandin, Raphaelle Doyle festivali, nagrade: evropska nagrada mladega filmskega občinstva 2016; kristalni medved, Berlinale – Generation Kplus 2016 distribucija: Demiurg

zgodba Težko je biti star trinajst let in Aurore to izkuša prav vsak dan. Očitajo ji, da je trmasta, kljubovalna in jezikava, a ona ima le izdelane poglede na svet. In kar naprej od nje nekaj pričakujejo. Starša, da bo imela dobre ocene kot njena mlajša sestrica ali pa da bo lepa in priljubljena kot starejša. Učitelj francoščine, da bo brala zastarele debele knjige. Prijateljica, da ji bo v vsem uslužna.

Da o fantih ne govorimo. Povabijo jo, da poje

z njimi v glasbeni skupini, potem pa tik pred nastopom podvomijo v njen slog oblačenja.

Na srečo se Aurore ne da tako zlahka. Konec koncev ni razloga, da bi se morala počutiti grda, neumna in neuspešna. In če vztrajaš, se včasih vsaj za kak hip zazdi, da je življenje lahko tudi lepo.

101

3. februar 2017

Novi mulc

(Le nouveau, Francija, 2015, podnapisi, 80 min.) 11+

režija: Rudi Rosenberg scenarij: Rudi Rosenberg, Bruno Muschio, Igor Gotesman glasba: Jonathan Morali igrajo: Rephael Ghrenassia, Joshua Raccah, Geraldine Martineau, Guillaume Cloud Roussel, Max Boubil festivali, nagrade: Zagreb 2015; Buenos Aires 2016; IndieLisboa International Independent Film Festival 2016 - nagrada občinstva za najboljši film distribucija: Demiurg Komedija o sprejemanju drugačnosti in oblikovanju skupin v šoli.

zgodba Benoit se zaradi očetove službe iz manjšega mesta preseli v Pariz. Mlajši brat Nino ima v novi šoli že veliko prijateljev, Benoit pa je bolj nerodne vrste, zato mu oče pridiga, da se mora odpreti. Že prvi šolski dan se zameri skupini fantov, ki so v razredu glavni. Zdaj se mu vsi izogibajo, razen nekaj sošolcev, ki so podobno kot on označeni za čudake. Njegova družba so tako Aglaee, ki ima telesno okvaro, zborovski privrženec Constantin in harmonikaš Joshua. Ko staršev ni doma, Benoit po stričevem nasvetu organizira “najbolj noro zabavo”, s katero bi pridobil priljubljenost v razredu in osvojil Johanno, ki mu je všeč.

102

10. februar 2017

A je to! Pat in Mat

(Pat a Mat ve filmu, Češka, 2016, brez dialogov, 80 min.) 4+

režija: Marek Beneš scenarij: Marek Beneš (originalna ideja: Lubomír Beneš, Vladimír Jiránek, Jiří Kubíček) glasba: Petr Skoumal direktor fotografije: Jan Chvojka distribucija: FIVIA – Vojnik

zgodba

zanimivosti

A je to! je zgodba o Patu in Matu, nerazdružljivih prijateljih in samooklicanih domačih mojstrih, ki vedno vse poskušata narediti po svoje. Čeprav so njune ideje naravnost briljantne, pa se jima stvari običajno sfižijo. Optimistično se lotita izziva in poskušata pri tem kar najbolj poenostaviti zadeve, toda s tem v resnici ustvarjata vedno nove zagate. In ko sta že prepričana, da jima je uspelo … no, saj veste, kako gre. Toda na koncu, po več komičnih in včasih naravnost obupnih poskusih, rumeno-rdeči dvojici z značilno čepico vedno nekako uspe. Če ne zlepa, pa zgrda. In potem sledi še značilna gesta.

Imeni Pat in Mat so si ustvarjalci sposodili iz šahovskega žargona – poimenovali so ju šele konec osemdesetih, potem ko sta dosegla mednarodno slavo. Prvi del serije so na tedaj še češko-slovaških malih zaslonih prvič predvajali 12. avgusta 1976. Namenjena je bila zabavanju odraslih (bili so težki časi), a sta se Pat in Mat s svojimi komičnimi hišnimi popravili hitro priljubila vsem generacijam.

Avtorji še vedno prisegajo na ročno premikanje likov, pri čemer uporabljajo klešče, ščipalke, pincete ipd., prav tako po vse teh letih ostaja enaka premisa.

Tako kot sama serija A je to! je znana tudi spremljevalna melodija Petra Skoumala.

103

17. februar 2017

Daleč na sever

(Tout en haut du monde, Francija/Danska, 2015, podnapisi, 81 min.) 9+

režija: Rémi Chayé scenarij: Patricia Valeix, Claire Paoletti, Fabrice de Costil glasba: Jonathan Morali igrajo: Chloé Dunn, Vivienne Vermes, Peter Hudson, Antony Hickling, Tom Perkins festivali, nagrade: nagrada občinstva na Annecy International Animated Film Festival 2015; São Paulo 2015; velika nagrada - Tokyo Anime Award 2016; Seattle 2016 distribucija: FIVIA – Vojnik zgodba Sankt Peterburg, leto 1882. Petnajstletna Saša je že od malega navdušena nad slavnim dedkom, velikim raziskovalcem severnega tečaja. Z zadnje ekspedicije z ladjo Davai se ni nikoli vrnil. Odpravi se po njegovih poteh, da bi našla dedkovo arktično ladjo; nihče je ne jemlje resno, razen kapitana Lunda, ki jo vzame s seboj. Pohiteti morajo, saj se neprehodna zima hitro bliža. Saša na poti dokaže, da je lahko ob pomoči dedkovega zvezka koristna članica posadke. Kompas je usmerjen na sever in jih popelje globoko v belo divjino ...

104

10. marec 2017

Odi in pingvin

(Oddball, Avstralija, 2015, podnapisi, 95 min.) 9+

režija: Stuart McDonald scenarij: Peter Ivan glasba: Cezary Skubiszewski igrajo: Alan Tudyk, Sarah Snook, Coco Jack Gillies, Tegan Higginbotham, Deborah Mailman, Shane Jacobson distribucija: FIVIA – Vojnik zgodba Navdihujoč film, posnet po neverjetni resnični zgodbi, se dogaja na majhnem otoku pri Avstraliji, ki je bil dolga leta zatočišče za majhne pingvine, dokler jih niso začele ogrožati lisice. Rešitev najde lokalni gojitelj perutnine Swampy, ki skuša najti primeren kraj za svojega razigranega psa Oddballa, da ne bi več povzročal težav v bližnjem naselju.

Z vnukinjo se preseli na otok in poskuša Oddballa naučiti, kako izslediti in pregnati lisice, toda razposajenemu vohljaču gredo po glavi povsem druge norčije.

zanimivost Pritlikavi pingvin (latinsko Eudyptula minor) je najmanjša vrsta pingvina. Živi ob južni obali Avstralije (države Zahodna in Južna Avstralija, Viktorija in Tasmanija) ter ob obalah Nove Zelandije. Znan je tudi pod imenom mali plavi pingvin ali vilinski pingvin. V maorskem jeziku je znan pod imenom korora.

Pritlikavi pingvin lahko zraste od 30 do 41 centimetrov v višino, težek pa je od 1 do 1,5 kg. Oba spola sta enako obarvana – moder hrbet in bel trebuh. Kljun, dolg od 3 do 4 cm, je prav tako modre barve. Kot pri večini morskih ptic je njegova življenjska doba dokaj dolga, okoli 7 let, v zavetiščih celo 25 let. Ves dan preživi v morju v lovu za ribami.

Prehrana malega pingvina so ribe, lignji in drobne morske živali, za katerimi se potopi tudi do 20 m v globino. Živi v stenah obal, v razpokah, kjer tudi gnezdi. Spolno zrelost doseže z dvema letoma in celo življenje ostane zvest istemu partnerju. V povprečju izleže dve jajci. Populacija je ocenjena na približno milijon pingvinčkov, a jih je vsako leto manj. V zadnjih desetih letih se je njihovo število zmanjšalo za skoraj tretjino.

Zaradi tega je vrsta že na robu ogroženosti.

105

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2016/2017: •

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 19. do 30. septembra 2016 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: do 12. oktobra 2016 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

•

Vpis za nove abonente

Kdaj: od 3. do 12. oktobra 2016 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: 12. oktobra 2016

Cena abonmaja: 72 € Cena za upokojence, študente in dijake: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 4 € Upokojenci, dijaki, študenti in brezposelni ob vpisu predložite osebni dokument in dokazilo o statusu.

Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma programe posameznih prireditev, o čemer boste pravočasno obveščeni.

Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si in Facebook profila www.facebook.com/groups/Film.

NovaGorica/, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

106

DOBRO JE VEDETI • Abonmajska vstopnica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM.

Če želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima enakega

statusa kot vi, na blagajni uredite doplačilo pred ogledom predstave.

• Če si projekcije ne morete ogledati takrat, ko je na sporedu vaš abonma in bi si

jo radi ogledali v drugem terminu, MORATE TO SPOROČITI na

blagajno Kulturnega doma Nova Gorica vsaj dva dni prej. V

drugem terminu vam ne moremo zagotoviti istega sedeža.

• Prosimo, da ne zamujate prireditev. V primeru zamude ste dolžni upoštevati

navodilo vratarjev. Če boste prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da boste sedeli na svojem sedežu.

• Rezervirane vstopnice dvignete v treh delovnih dneh od rezervacije.

• Pred začetkom prireditve ugasnite prenosne telefone in druge naprave, ki

oddajajo zvočne signale.

• Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni

dokument in dokazilo o statusu.

• Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti, mora imeti vsak

obiskovalec prireditve svojo vstopnico.

Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov, drugimi partnerji in posamezniki.

Kulturni dom Nova Gorica je član:

Filmski program je podprla:

107

Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI 5000 Nova Gorica Informacije T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si FB: www.facebook.com/groups/Film.NovaGorica/ Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 17.00 oziroma uro pred predstavo.

108