Bleščeče, brezhibno, odlično... Glasbena kritika v prostoru in času by Kulturni dom Nova Gorica

Bleščeče, brezhibno, odlično ... Glasbena kritika v prostoru in času

Nova Gorica, december 2020

Bleščeče, brezhibno, odlično ...

Glasbena kritika v prostoru in času ob 40-letnici Kulturnega doma Nova Gorica

Vsebina 7

Pavla Jarc

Hiša z ustvarjalnim navdihom že 40 let 11

Tatjana Gregorič

102 Ingrid Gortan

Goriška glasba v medijski krajini 14

Od kritike do sporočila za javnost Alenka Saksida

Misel ob jubileju

OBJAVE KRITIK ABONMAJSKIH KONCERTOV V ČASOPISIH 20

Helena Filipčič Gardina ALLARGANDO: Glasbenokritične objave

Ivana Siliča, Tatjane Gregorič in Metke Sulič v tiskanih medijih

Con slancio:

Ivan Silič

Risoluto:

Tatjana Gregorič

Espressivo:

Metka Sulič

104 Nenad Firšt

Umetnost nas lahko nagovori le do mere, do katere se ji odpremo 106 Matjaž Drevenšek

Mojih sedemnajst let s Kulturnim domom Nova Gorica

ODZIVI GLASBENIKOV 112 Mojca Gal 113 Eva Dolinšek 114 Bor Zuljan 114 Vladimir Viardo

Metka Sulič

115 Natalie Clein 117 Oleg Bugaev

ZAPISI O GLASBI NEKOČ IN DANES

O GLASBENIH OCENAH … 120 Tatjana Gregorič / Marko Munih

Resna glasba je postavljena na stranski tir

Klavdija Figelj

Kritiki so leteli prvi 66

Strokovno podprta javna ocena zaokroži tako umetnikovo kot organizacijsko delo

Med kritiko, poetiko in novinarstvom Jože Štucin, pesnik, ki je pisal glasbene kritike

O pomenu glasbene ocene in drugih kritik v medijih Veronika Brvar

124 Tatjana Gregorič / Aleksander Gadžijev

Excellent, dazzling, expressive … Whatever. Very nice concert.

Vdihniti lepoto glasbi 76

Razmišljanje na temo pisanja kritike in njenih razsežnosti Andraž Gombač

Kritične razmere … tudi za kritiko 79

Tomaž Gržeta

Kulturni dom Nova Gorica in jaz 91

Dejan Juravić

Vloga glasbene kritike na Radiu Slovenija 94

Aleksandra Pavlovič

Glasbena kritika – plod notranjega vzgiba 97

(Odlično, bleščeče, ekspresivno … kakorkoli. Zelo dober koncert.)

Razmišljanje goriškega pianista o glasbeni kritiki danes 131 Metka Sulič / Simon Trpčeski

Kritika predstavlja podporo razumevanju klasične glasbe

Matej Venier

Govorica glasbe 85

Bojan Glavina

Glasbena kritika – nekaj vprašanj in razmišljanj

Boštjan Simon

Kulturni dom Nova Gorica in problem glasbene kritike

136 Metka Sulič

Pregled abonmajskih sezon 1996–2020 165 Slovenska dela, izvedena na abonmajskih koncertih

1996–2020

174 Abonmajski koncerti v Kulturnem domu

Nova Gorica 1996–2020

191 Avtorji besedil

Pavla Jarc

Hiša z ustvarjalnim navdihom že 40 let Pisalo se je leto 1980, 8. februar, ko je Nova Gorica, takrat propulzivno in v vseh pogledih cvetoče mesto, dobila nov kulturni dom. Slavnostna otvoritev z naslovom Vrtnica za kulturni dan je bila prav na slovenski kulturni praznik. Na otvoritvi je slavnostni govornik, pesnik Ciril Zlobec, poudaril pomen te velike pridobitve za mlado mestno središče, ki leži na občutljivem stičišču dveh narodov in kultur, ter med drugim izpostavil: »Ta novogoriška vrtnica je čist, z ničimer obremenjen simbol tega praznika, je praznična manifestacija zvestobe Prešernu, hkrati in predvsem pa je ta 'Vrtnica za kulturni dan' ta dom sam, ta čudovita dvorana, ki jo slovenska kultura tu, ob naši zahodni meji, podarja sama sebi kot samoplačilo za že opravljeno delo, za že izpričano kulturno voljo, in podarja si jo, nenazadnje, za vse tiste napore, ki jih bo ta dom še terjal od svojih graditeljev.« Z vzpostavitvijo tega hrama kulture so se tako uresničila dolgoletna prizadevanja, sanje in ambicije mnogih kulturnih delavcev ter ljubiteljev umetnosti in kulture, ki so si vrsto let prizadevali, da bi Nova Gorica dobila profesionalno kulturno institucijo – javni zavod, ki bo načrtno in z jasno zastavljenim programskim konceptom skrbel za kakovostno kulturno ponudbo in s tem intenziviral kulturno življenje tako v mestu kot na celotnem goriškem prostoru. Takratni občinski odločevalci so se zavedali, da je bilo mlademu mestu, ki je takrat doživljalo gospodarski vzpon, treba vdahniti tudi duhovno dimenzijo. V štirih desetletjih kontinuirane kulturno-umetniške dejavnosti je Kulturni dom Nova Gorica po mnenju mnogih umetnikov, strokovnjakov in poznavalcev prerasel v eno izmed osrednjih regionalnih kulturnih ustanov, ki je postala prepoznavna tudi v širšem slovenskem in mednarodnem prostoru. Zavidljivi so podatki, kdo vse se je v vseh teh letih v okviru Glasbenega abonmaja predstavil v naši koncertni hiši. Nastopili so vrhunski slovenski in tuji solisti ter komorni ansambli, cela vrsta državnih filharmonij in simfoničnih orkestrov. Koncertni programi so občinstvu ponudili v glavnem vsa glasbena dela, ki sestavljajo tako imenovani železni repertoar največjih mojstrov klasične glasbe, posebna

pozornost pa je bila vseskozi namenjena tudi slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Ti koncerti znotraj Glasbenega abonmaja so evidentirani v popisu, ki je sestavni del te knjige in kaže na tehtno vsebino ponujenih programov ter neprestano stremljenje k lepoti in kakovosti glasbenega izraza. Ljubitelji glasbe so v vseh teh letih slišali številne koncerte resne glasbe tudi znotraj komornega cikla Hitove muze na Gradu Dobrovo in kasneje Goriške muze oz. Grajske harmonije na Gradu Kromberk, znotraj cikla Glasba z vrtov svetega Frančiška, festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae ter v okviru izvenabonmajske ponudbe. Druge glasbene zvrsti, ki tvorijo pomemben del razvejane glasbene ponudbe naše hiše, so spoznavali v okviru Jesenskega glasbenega trisa, Art sredice, festivala Oktober jazz, Mednarodnega srečanja saksofonistov – SAXGO in v t. i. izrednih koncertih. Našteli smo več kot 1.600 koncertov. Veliko pozornost Kulturni dom Nova Gorica že vsa leta namenja tudi kulturnovzgojnim vsebinam, v okviru katerih s programom Glasbena mladina navdušujemo številne mlade iz celotne goriške regije za kakovostno glasbo. S tem pomembno širimo in bogatimo duhovna obzorja generacij, ki prihajajo. Z glasbo premagujemo tudi različne meje, in prav zato je naša ustanova vpeta v številne čezmejne projekte, med katerimi zagotovo izstopajo skupne pobude s Kulturnim domom iz sosednje Gorice in dolgoletno sodelovanje s festivali, kot so Med zvoki krajev – Nei suoni dei luoghi, Dvorna glasba – Musica Cortese, Jazz&Wine of peace, Accros the border idr. Dveletni čezmejni evropski projekt, Festival ECHOS – čezmejni odmevi, ki je med letoma 2013 in 2015 uspel združiti ter povezati tako kulturne institucije kot glasbene ustvarjalce, in kar je najpomembnejše, občinstvo z obeh strani meje, pa je bil sofinanciran celo s strani Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013. Prav tako je festival zborovske glasbe Tenso 2017 dobil finančno podporo iz evropskega programa Ustvarjalna Evropa. Čezmejnemu sodelovanju se tako intenzivno posvečamo predvsem zato, ker se zavedamo pomena našega zavoda kot pomembnega snovalca kulturnega dogajanja tako v mestu kot širšem goriškem zaledju. S tem izpostavljamo strateško pozicijo Nove Gorice in Kulturnega doma, ki ima tudi vlogo promotorja slovenske umetnosti pri sosedih in vzpostavlja medkulturni dialog s sosednjo Gorico ter širšo Furlanijo - Julijsko krajino. Skozi leta je Kulturni dom Nova Gorica širil svoje dejavnosti in poslanstvo tudi na druga področja umetniškega ustvarjanja. Že dvajset let je del te ustanove Mestna galerija Nova Gorica, ki si je s premišljeno oblikovanim razstavnim konceptom, usmerjenim predvsem v pregled aktualnega dogajanja na področju sodobne vizualne umetnosti, uspela utrditi pomembno mesto v slovenskem prostoru in z Mednarodnim festivalom sodobnih umetniških praks Pixxelpoint postala vse bolj prepoznavna tudi na tujem. Od leta 2008 dalje pa z raznolikim umetniškim ter otroškim in mladinskim filmskim programom razveseljujemo tudi filmske navdušence.

Ob praznovanju jubileja in pomembnosti institucije se zato samo po sebi zastavlja vprašanje, ali smo 40 let pozneje sposobni takšne vizije in zavedanja, kot so ga imeli takratni kulturni zanesenjaki, da Nova Gorica kot pomembno žarišče kulture in s svojo specifično pozicijo na prepihu različnih narodov in kultur potrebuje nov, sodoben, arhitekturno atraktiven kulturni center, v katerem bi našli prostor tako sodobna koncertna dvorana kot galerija in drugi prostori za druženje ljudi. Morda je aktualna kandidatura Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025 tista prava priložnost za ponovno uresničitev sanj, ambicioznejši pogled naprej in realizacijo takšnega smelega kulturnoinfrastrukturnega projekta. Iz takšnega zavedanja, spoštovanja do vsega, kar je bilo doslej narejenega, in z veliko predanostjo umetnosti ter pozornostjo do našega zvestega občinstva želimo to zgodbo vztrajno in ambiciozno graditi naprej ter oblikovati takšne kulturno-umetniške programe, ki bodo Novo Gorico vse bolj umeščali ne samo na slovenski, temveč tudi na mednarodni zemljevid pomembnih kulturnih centrov. Veliko vlogo pri promociji in utrjevanju ugleda Kulturnega doma Nova Gorica so vsa ta leta odigrali tudi mediji, ki so zvesto spremljali naše delo in prizadevanja za spodbujanje umetniške ustvarjalnosti in bogatitev kulturnega življenja. Njihovi novinarji oziroma muzikologi so pisali strokovne in odmevne glasbene ter likovne ocene. Kljub skrbnemu in načrtnemu delu z mediji pa zadnjih nekaj let, ko se slovenska medijska krajina tudi vsebinsko tako zelo spreminja, ne moremo več biti zadovoljni z medijsko odmevnostjo v širšem slovenskem prostoru. Zlasti osrednje časopisne hiše in nacionalni medij, z izjemo Radia Koper, ki vsa leta skrbi tako za snemanja koncertov kot tehtno poročanje, po krivici prezirajo kakovostne kulturne dogodke, ki se zgodijo izven naše prestolnice. Kultura pa tudi sicer žal vse bolj izginja iz časopisov, radijskih in televizijskih programov ter s tem iz vsakdanjega javnega življenja. Nostalgično se oziramo v tiste čase, ko smo lahko v dnevnem časopisju brali tehtne ocene koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov ter na televiziji takoj po osrednjem dnevniku poslušali novinarja in pisatelja Jožeta Hudečka, ki nas je vselej očaral s svojimi pronicljivimi mislimi ter kritičnimi komentarji o kulturi in kulturni politiki. Prav zaradi te vse večje odrinjenosti na rob dogajanja in prezrtosti, pa tudi vse slabšega odnosa medijev do kulture nasploh, smo problem glasbene kritike postavili v središče zbornika, ki ga izdajamo ob našem pomembnem jubileju. Publikacijo je uredila muzikologinja Tatjana Gregorič, ki že od vsega začetka spremlja dogajanje v Kulturnem domu Nova Gorica. Njej gre moja velika zahvala, da je ta knjiga zagledala luč sveta ter ostaja kot verodostojen dokument nekega časa in obenem zgled za prihodnost. Pomemben strokovni doprinos k zborniku sta prispevali muzikologinji Helena Filipčič Gardina in Metka Sulič. Zbornik prinaša še zapise in

razmišljanja nekaterih drugih muzikologov, priznanih glasbenikov in naših dolgoletnih sodelavcev širom Slovenije. Svoj pogled na vlogo in pomen glasbene kritike ter naše institucije so prispevali: Veronika Brvar, Oleg Bugaev, Natalie Clein, Eva Dolinšek, Matjaž Drevenšek, Klavdija Figelj, Nenad Firšt, Aleksander Gadžijev, Mojca Gal, Bojan Glavina, Andraž Gombač, Ingrid Gortan, Tomaž Gržeta, Dejan Juravić, Marko Munih, Aleksandra Pavlovič, Alenka Saksida, Boštjan Simon, Simon Trpčeski, Matej Venier, Vladimir Viardo in Bor Zuljan. Zelo dragoceno je tudi dokumentarno gradivo z nadrobnim popisom koncertnih sezon med letoma 1996–2020, ki ga je prispevala Mateja Sulič. 40-letnica Kulturnega doma Nova Gorica je tudi priložnost, da se zahvalim vsem sodelavcem, strokovnjakom ter številnim domačim in tujim glasbenikom, ki so nas doslej navduševali s svojimi nastopi in bogatili naš program. Posebno zahvalo pa namenjam našemu občinstvu, ki nam vseskozi zvesto sledi, nam s tem izkazuje naklonjenost in osmišlja naše delo. Zahvaljujem se tudi Mestni občini Nova Gorica, ki vsa leta sofinancira naše programe in je omogočila izid pričujoče publikacije. Ob tem jubileju smo resnično lahko ponosni na prehojeno pot, na kateri smo se srečevali z izjemnimi glasbeniki, likovnimi umetniki in filmskimi ustvarjalci. Zato želimo še naprej skupaj z našim zvestim občinstvom slaviti umetnost in naša dolgoletna prizadevanja za negovanje kulturno-umetniških vrednot. V vseh teh letih delovanja je naša ustanova namreč postala nepogrešljiv dejavnik pri oblikovanju, uveljavljanju in utrjevanju kulturne identitete ne le na Goriškem, temveč tudi v širšem prostoru. Za mnoge pomeni tudi mesto lepih nostalgičnih spominov, mnogim bo to lahko postala v jubilejni sezoni, čeprav smo zaradi epidemije koronavirusa ravno sedaj postavljeni pred hude preizkušnje in z negotovostjo zremo v prihodnost. A tam nas čaka tudi vrsta novih izzivov in prizadevanj predvsem za izboljšanje infrastrukturnih pogojev za razvoj naših dejavnosti, ki bi morali pripeljati do izgradnje novega kulturnega centra. V strokovnem smislu pa ostajamo odprti za najrazličnejše poglede, smeri, tendence ter vse lepo in dobro na področju glasbe in drugih umetniških zvrsti ter z velikim posluhom za mlade ustvarjalce, ki šele stopajo na nepredvidljivo umetniško pot.

Tatjana Gregorič

Goriška glasba v medijski krajini Od kritike do sporočila za javnost »Škoda pa je, da je [Emil Komel, op. a.] že več let pevovodja goriške Glasbene matice, zakar absolutno ni zmožen. Prejel je dediščino po Josipu Michlu, ki je bil med slovenskimi pevovodji doslej eden najboljših. Zbor je bil pod Michlovim vodstvom na taki umetniški višini, ki je ne bo nikdar dosegel pod takim dirigentom in s tem pevskim materialom. Dornberški koncert je pokazal bedo tega zbora … Tehnika tega zbora je primitivna. O pravilnem petju ni tu ne duha ne sluha. Tako petje je zares samo krasen vzor, kako se ne sme peti.«1 Ob članku Srečka Kumarja je opomba uredništva, ki opravičuje strogost Kumarjevih besed z obrazložitvijo, da je »… pisana od glasbenika, ki mu je glasba velika, srčna zadeva … Gorica se je pred vojno glasbeno visoko povzpela, zato so izšli iz nje naši priznani glasbeniki. Škoda bi bila, če bi se glasbeni napredek Gorice ustavil, česar se je najbolj bati spričo našega časniškega samozadovoljstva, ki vse vprek hvali, dobro ali slabo, ako se tu ali tam vrši kaka javna prireditev. Brez temeljite kritike ni napredka v umetnosti. To nas vodi, ko dajemo Kumarju prostora v listu.« Srečko Kumar je glasbene ocene objavljal v obdobju, ko sta o koncertih na Goriškem poročala tudi David Doktorič in Anton Sever in so goriško glasbeno dogajanje, predvsem slovenskih glasbenikov, pozorno spremljali v časopisih, revijah in koledarjih: Goriški straži, Našem čolniču, Edinosti, Narodu, Soči, Cerkvenem glasbeniku, Koledarju Goriške matice in večkrat tudi v Ljubljanskem zvonu. Bil je to čas, ko je Marij Kogoj, primorski glasnik novega v glasbi, v Ljubljani kar nekaj let vztrajal kot glasbeni kritik in je s svojimi direktnimi, ostrimi, odkritosrčnimi zapisi ustvarjal številne konflikte ter doživel tudi fizično obračunavanje. Prepričan je bil, da »… kritika ni zato, da daje umetniku priznanja. Še manj pa je njena stvar dajati umetnikom predpise in navodila. Dobra kritika izsledi v umetnini postavnost, ne pa, da jo stavi. Kritik naj nikar ne misli, da stoji pri njem napisano, kaj je dobro in kaj ni. To je treba iz umetnine šele spoznati.«2 Kogoj, žal, v uredništvih časnikov Slovenski narod in Slovenec ter v slovenskem literarnem mesečniku Dom in svet ni dobil podpore, kakršno je imel Srečko Kumar v Gorici. Neljubega kritika so se hitro znebili … in Kogojeva grenka spoznanja o pisanju glasbenih kritik v časopisih so še danes močno aktualna: »Usoda kritike pa je pri nas pogosto ta-le: Poročaš, poročaš, dokler ne pride [do, op. a.] gotove vrste prireditev; kritika ne izgleda tako, kakor bi list rad. Zato je ne priobči, najde 1 2

Poročilo Srečka Kumarja s koncerta 20. julija 1924 v Dornberku, Učiteljski list, 10. avgust 1924, št. 16, let. V. Marij Kogoj, »O umetnosti, posebno glasbeni«, Dom in svet 31, št. 1–2 (1918), str. 92.

pa zato kak drug vzrok, n. pr. ker ni bila oddana zjutraj. Nato nehaš sodelovati pri določenem listu in pričneš pri drugem. En čas poročaš, dokler ne pride prireditev, o kateri bi dotični list poročal na vsak način ugodno. K sreči poročila nihče natančno ne prebere in gre v tisk. Nastane razburjenje, list skuša vtis kritike omiliti, kritik pa zopet preneha sodelovati ali ne dobi prostora.«3 V nadaljevanju Kogoj izpostavi bistvo vloge glasbenega kritika v slovenskem kulturnem prostoru. Njegova majhnost in slej ali prej vzpostavljena osebna poznanstva onemogočajo, »da bi kritike pravzaprav moral pisati človek, ki ne pozna nobenega proizvajajočega, ki je vsem popolnoma tuj. Rad bi videl, kaj bi se zgodilo in kako dolgo bi ostal tuj!«4 Stroga kritiška drža, s katero sta pred sto leti Marij Kogoj in Srečko Kumar s svojim zapisi poskušala vzgajati poslušalce in predstavljati glasbene razmere v goriškem in slovenskem prostoru, je danes prej izjema kot pravilo. Medijska krajina ni več naklonjena kritični misli, »izpodriva jo hrup brezvsebinskih, nizkotnih 'vrednot' postkapitalistične družbe, ki se vsiljuje v stoletno humanistično tradicijo naše civilizacije,« kot v pričujoči publikaciji razmišlja Tomaž Gržeta. Kritika, ki »ne sme biti površna«, ki je »donesek k postajanju javnega mnenja … ki ne velja umetnikom, tudi ni za umetnost, ampak za občinstvo je. V najboljšem slučaju umetnost le posreduje in razlaga, jo podpira, se bije z njo proti povprečnosti in proti vsemu, kar jo hoče videti v plitvini, zagovarja njene zahteve, pobija interes množice ter tako prevzame nalogo, da občinstvo vzgaja in ne, da ga kvari«5 je danes le bled odsev Kogojevega osvajanja ideje o nujnosti estetske inovativnosti. Osiromašena je s skopim izborom besed, kot so bleščeče, brezhibno, odlično …, besed, ki jih pisci preprosto prevzemajo iz sporočil za javnost in CV-jev glasbenikov. Kritika vse bolj postaja le posplošeno poročanje o glasbenem dogodku … in naenkrat imajo vsi umetniki enake kvalitete in postajajo podobni drug drugemu. »Kar pa nikakor ni dobro, saj umetnost tako umira, ne obstaja več,« ugotavlja Aleksander Gadžijev, najmlajši goriški pianist, ki je imel recital v abonmajski ponudbi Kulturnega doma Nova Gorica, danes BBC-jev umetnik nove generacije za obdobje 2019–2021. Ali so potemtakem tisti, ki vztrajajo pri ustvarjanju kritik, ki naj pomaga graditi, in se pri tem urijo v veščini zapisovanja o glasbi, pa čeprav se to pogosto zdi »… kot hoja po vrvi v vrtoglavih višinah odmerjene lestvice lastnih, pogosto nedosegljivih meril, vrnitev na trdnejša tla pa omogočijo avtorjeva intelektualna obzorja« (Veronika Brvar), resnično le še čuvaji izčrpanih tradicij, zagrenjeni, oklepajoči se minulega? Bomo tudi kritično misel podredili interesom kapitala in političnim ciljem, namesto da bi v obdobju, ko nas internet s svojo ponudbo najrazličnejših platform povezuje v eno

samo dolgočasno veliko globalno vas, poskušali obuditi 'Kogojevo' silovito sprostitev futuristične energije in svobodne domišljije? »A koncertni dogodek brez kritike je kot kamen, vržen v vodo, ki brez sledu potone,« je prepričan Matej Venier, odgovorni urednik 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, kjer domuje specializirana oddaja Glasbeni utrip. Lahko jo označimo za slovenski medijski unikum, ki po svojih najboljših močeh že desetletja oblikuje kritiško mnenje glasbenih dogodkov pri nas in so v njegovo zvočno podobo štiri desetletja redno vključeni tudi prispevki o glasbenoabonmajskih koncertih Kulturnega doma Nova Gorica. Cilj zbornika je bil izpostaviti ugotovitev o prisotnosti glasbenih ocen koncertov Kulturnega doma Nova Gorica v medijski krajini pred desetletji in njihovo izginjanje iz vsebin osrednjih družbenih medijev danes. Nastala je publikacija, ki z zbranimi strokovnimi in poljudnimi članki želi postati tudi poziv družbi in njenim predstavnikom – odločevalcem, »da namenijo več pozornosti in tudi sredstev za kritiško presojo svoje lastne kulturne ponudbe, saj bodo le tako državljani imeli možnost, da ločijo seme od plev, ustvarjalci, da pridobijo reference, organizatorji pa dobijo potrebne iztočnice za razvoj kulture na Goriškem,« kot v zborniku piše Boštjan Simon. V snovanje zbornika so se nesebično vključili muzikologi, skladatelji, glasbeniki, publicisti, uredniki kulturnih redakcij, prijatelji in znanci, ki so tehtno sooblikovali programe in dejavnost novogoriškega hrama kulture, razmišljujoči pisci, ki verjamejo, da bi »avtentična, avtonomna in profesionalna kritika lahko vzpostavljala umetniške standarde in jih preizpraševala ter spodbujala k aktivnemu poslušanju« (Boštjan Simon). Zgodovinska usoda Gorice (1. svetovna vojna, Rapalska pogodba, fašizem, 2. svetovna vojna, mirovna pogodba leta 1947, ko je Gorica kot gospodarsko in naravno kulturno središče Goriške ostala v Italiji, z njo pa tudi vse šole in kulturne ustanove, ki so nastajale v bogati tradiciji goriških Slovencev pred italijansko okupacijo) je močno zaznamovala in predvsem ohromila glasbeni utrip Goriške in tudi njegove odmeve v medijski krajini. Tako kot Srečko Kumar in Marij Kogoj so številni glasbeniki in intelektualci zapustili to mesto na prepihu, njihovo tradicijo kritičnega pisanja je poskušal nadaljevati Ivan Silič šele ob vzpostavitvi koncertnih programov Kulturnega doma Nova Gorica. Njemu so se kmalu pridružili primorski pisci mlajše generacije in celo nekateri kritiki osrednjih slovenskih časopisov. Ker pa so bile njihove objave zelo redke, imajo v zborniku tudi posebno mesto. Tako je novogoriški Kulturni dom v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, tudi zaradi prestižnega cikla Hitove muze na gradu Dobrovo, zabeležil vzorno število glasbenih ocen v različnih medijih, ki pa se je v zadnjem desetletju zaradi privatizacije in komercializacije medijev nezavidljivo zmanjšalo.

Prav tam. Prav tam. 5 Prav tam. 3 4

Alenka Saksida

Misli ob jubileju Leta 1980 smo na dan kulture, 8. februarja, odprli vrata Kulturnega doma Nova Gorica, potem ko smo 6. februarja 1978 položili temeljni kamen za objekt, ki naj bi obogatil možnosti kulturnih programov v mladem mestu. Slavnostno besedo ob otvoritvi nam je poklonil akademik Ciril Zlobec, svečanost pa so dopolnili mladi pevci in pevke Osnovne šole Šempeter pod vodstvom Anamarije Jug in profesor Hubert Bergant, vodilni slovenski organist, tokrat z izbrano glasbo na čembalu. Namera programske politike je bila že v samem začetku povsem jasna. Postaviti je treba koncertni oder z visoko kvalitetnim programom, z mednarodno uveljavljenimi muziki, koncertni oder naj daje velik poudarek slovenskim glasbenikom in mladim talentom. Klasična glasba je odmevala v dveh razpisanih abonmajih: rdeči abonma je obsegal izvedbe v večjih sestavih, v zelenem abonmaju pa je bila solistična igra in komorna glasba. Ob abonmajski ponudbi je Kulturni dom svoji publiki postregel s pestro izvenabonmajsko ponudbo, posebno pozornost smo namenili programu Glasbene mladine, ciklusu Mladi umetniki na koncertnem odru, srečanju glasbenikov Treh dežel ter izbranemu programu Oder glasbene mladine. Kaj kmalu je Kulturni dom Nova Gorica segel po novih prizoriščih: obnovljena kulturna dediščina je dala možnost izbrani komorni glasbi Hitove muze na gradu Dobrovo, mladim talentom je svoja vrata odprl Frančiškanski samostan Kostanjevica s ciklom Glasba z vrtov sv. Frančiška, tu so še grad Kromberk, bazilika Sveta Gora, novogoriška cerkev, obnovljena vila Vogrsko ... Kulturni dom je bil gostitelj festivalov: Kogojevi dnevi, Revolucija in glasba, Slovenski glasbeni dnevi 1991, Festival Alpe-Jadran 1987, Festival sodobne glasbe All frontiers 1991, festival Popevke za otroke 1992 ... Pri pripravi vsakoletnih programov sem sodelovala tudi s svojimi znanci iz Slovenske filharmonije, pa s Cankarjevim domom, kjer sem bila tudi članica programskega sveta. Rada se spominjam besed Mitje Rotovnika, ki me je opozoril na uspešnega mariborskega kulturnika Vladimirja Rukavino in prijazno navrgel, da se ob Cankarjevem domu vse uspešneje razvijata trdni postojanki slovenske kulture in umetnosti v Mariboru in Novi Gorici. Ambicija Novogoričanov je bila tudi, da mesto dobi svojo radijsko postajo in svoj časopis. Oglasila se je samostojna radijska postaja Nova Gorica, ki pa je žal kmalu utihnila v svoji samostojnosti in prešla nazaj v okvir Radia Koper. Nekaj časa je naše mesto imelo tudi svoj lokalni časopis Oko. Vedenje o programih in ponudbah kulturnih ustanov je trdno vezano na ocene, ki so objavljene v različnih javnih medijih. Kulturni dom je v letih od 1981 do svoje

petnajstletnice in še naprej zabeležil redne glasbene kritike v različnih medijih – časopisih, radijskih postajah in TV-programih. V zborniku 15 let glasbene muze v Kulturnem domu Nova Gorica 1981–1996 smo objavili listo javnih medijev in prispevkov vrste avtorjev, ki so redno spremljali in ocenjevali programske izvedbe. O naši dejavnosti so poročali in objavljali glasbene kritike: Delo, Dnevnik, Primorske novice, Primorski dnevnik, Radio Koper, Radio Slovenija – Program Ars, Radio Trst A, Večer, Slovenec, Finance, Republika, Primorska srečanja, Novi glas, Idrijske novice, revija Zveze Glasbene mladine Slovenije (GM, Muska, Glasna), Stampa Sera-Torino, Radio Robin, Oko, TV Primorka, TV Vitel ... Pisci, ki so v prvih petnajstih letih objavljali ocene v različnih časopisih, so bili Ivan Mignozzi, Ivan Silič, Milan Stibilj, Leon Engelman, Marijan Gabrijelčič in Tatjana Gregorič. V 90-ih letih 20. stoletja se je krog piscev razširil, poleg Ivana Siliča, Tatjane Gregorič in Jožeta Štucina so pisali Bogdan Učakar, Marijan Zlobec, Leon Stefanija, Radovan Škrjanc, Klavdija Figelj in Maša Komavec. V prvi letih od leta 2000 naprej je za Finance in Novi glas pisala Mateja Poljšak Furlan, za Primorski dnevnik Katja Kralj. V različnih primorskih medijih so občasno objavljali prispevke še Jani Alič, Borut Bašin, Vojko Cuder, Tomaž Dimic, Slavica Crnica, Marjan Drobež, Mojca Dumančič, Bojan Glavina, Aleš Doktorič, Vida Gorjup - Posinkovič, Cveta Guzej - Sabadin, Peter Grum, Franc Križnar, Marjan Kunej, Peter Kušar, Igor Mušič, Ingrid Orel, Rudi Pavšič, Jasna Primožič, Melita Silič, Irena Turel, Secondo Vilatta, Ada Klinkon, Ana Fink, Branka Kljun, Marijana Remiaš, David Verlič, Davorin Koron, Mirka Čubej, Aleksandra Saksida, Aleksandra Zorko, Katja Munih, Valter Pregelj. Ob tej razkošni listi poročevalcev bi rada posebej omenila tudi vlogo Petra Kolška, vrsto let urednika kulturne redakcije časopisa Delo, ki je v 90-ih letih prejšnjega stoletja izkazoval velika prizadevanja za pravo mesto umetnosti in kulture v Sloveniji. Njegova zasluga je, da so tudi glasbene ocene koncertov v našem mestu, pa čeprav le za krajše obdobje, dobile svoje mesto na kulturnih straneh osrednjega slovenskega časopisa. Med različnimi avtorji prispevkov in analiz naj najprej omenim vlogo Ivana Siliča, ki je polno dvajsetletje spremljal programe Kulturnega doma Nova Gorica in redno objavljal svoje vtise in ocene v različnih medijih. V najinih pogovorih mi je med drugim predočil tudi vlogo nekdanjega dirigenta in skladatelja Josipa Michla, vodje šole in zbora Pevskega in glasbenega društva v Gorici, ki je razvilo glasbeno življenje ter že pred prvo svetovno vojno doseglo širok razmah v koncertni dejavnosti. Lahko sem torej doumela, da je uspešna glasbena ponudba Kulturnega doma nedvomno zrasla iz glasbenega humusa Goriške. Kljub težki zgodovinski usodi so te »glasbene energije« ostale tu in le ujeti jih je bilo treba. Današnje vse večje pomanjkanje kritičnih misli in javnih ocen programov in izvedb ima vsekakor slabe strani: glasbene izvedbe odhajajo brez odmevov in ostajajo le v skopih podatkih v arhivu organizatorja. Gostujoči glasbeniki nimajo popolne dokumen-

tacije o svojih nastopih, da bi drugim kulturnim hišam lahko predložili svojo koncertno pot, glasbeno občinstvo pa ne more preverjati svojega občutja ob poslušanju izbrane glasbe, se pa z objavljeno kritiko lahko priuči drugače sprejemati slišano ... Leta 1999 je vodenje Kulturnega doma prevzela Tanja Kuštrin, leta 2003 pa se je delo uspešno nadaljevalo pod taktirko Pavle Jarc. Še več: ustanova je s svojo ekipo razširila dejavnost tudi na filmsko in likovno-razstavno. Rada spremljam programe hiše in veselim se uspehov, hvaležna za toliko lepih doživetij.

Tanja Kuštrin, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica med letoma 1999–2003 Pavla Jarc, aktualna direktorica Kulturnega doma Nova Gorica

Današnji čas je drugačen. V svojih aktivnih letih sem bila del čvrste in povezane ekipe kulturnikov, ki je želela Novi Gorici dati vse svoje energije; vedeli smo drug za drugega in se družno trudili za primerno pozornost oblasti do slovenske kulture. Danes je drugače. Živimo v času, ko skupnost razpada na posameznike, ko vse bolj vlada materialnost na račun duhovnosti. Dobiček kraljuje med ljudmi, porajajo se napetosti na vseh koncih sveta, grozi nam narava ... Toda ekipa Kulturnega doma Nova Gorica vztraja. Potrebno nam je verjeti v dobro, v kulturo in umetnost, v glasbo, ki je moč. Živimo v času mnogih preizkušenj in negotovosti, zato nam je moč še kako potrebna! Naj ob letošnji 40-letnici naše hiše zaželim direktorici in vsej posadki še mnogo uspehov ter lepih doživetij v objemu umetnosti.

Ekipa Kulturnega doma Nova Gorica na prireditvi ob praznovanju 40. obletnice v družbi predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, 8. 2. 2020.

Objave kritik abonmajskih koncertov v Ä?asopisih

Orkester Slovenske filharmonije, Anton Nanut - dirigent, 10. 10. 2015

Helena Filipčič Gardina

ALLARGANDO:

Glasbenokritične objave Ivana Siliča, Tatjane Gregorič in Metke Sulič v tiskanih medijih »Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da predstavlja pevska dejavnost, ki je po svojem zborovstvu najbolj razvita in razgibana prav na Goriškem, vrhunec glasbene kulturne dejavnosti in zanimanja pri najširših množicah. Vendar je ob tem budila kulturno zavest tudi glasbena vzgoja obeh glasbenih šol v goriški občini. Zaradi tega je ob zborovskem pevstvu raslo tudi vse večje zanimanje in smisel za instrumentalno glasbo, saj so se prav v Novi Gorici pojavili prvi utrinki in poskusi oblikovanja simfoničnega sestava. Vse take in podobne težnje po novih umetniških doživetjih danes, po logično razvitih potrebah, lahko najdejo svoje zadoščenje na koncertih v primerni dvorani, ki so si jo sami zgradili. Koncertno življenje v Novi Gorici, ki se ga udeležujejo poslušalci tudi iz daljne okolice, dopolnjuje torej in pomaga h kulturnemu razvoju, ki je za vsak ljudski napredek bistvenega pomena. Mislim, da je na tem primorskem območju bilo v tem pogledu že kar precej storjenega. Zadnji koncert to ponovno potrjuje.«1 S temi besedami je glasbeni kritik Ivan Silič sredi prve sezone Kulturnega doma Nova Gorica sklenil svojo oceno koncerta in kot poznavalec glasbenega življenja ter nestor marsikatere glasbene dejavnosti na Primorskem strnjeno orisal glasbeni razvoj Nove Gorice, ki jo od leta 1980 bogati Kulturni dom. Glasbene vsebine Kulturnega doma Nova Gorica od ustanovitve redno spremlja več medijev. Ob pregledu arhiviranih člankov, ki jih kronološko urejeno hrani novogoriški Kulturni dom2, je razvidno, da je največ glasbenih kritik objavil časopis Primorske novice, ki najdlje poroča o novogoriških koncertih; po številu objavljenih glasbenih ocen sledi Primorski dnevnik, časopis slovenske narodne skupnosti v Italiji. Pojavnost glasbenih programov Kulturnega doma Nova Gorica v tiskanih medijih je mogoče oceniti kot dobro in poleg kritik zajema še najave dogodkov, intervjuje idr. Do leta 1987 je izhajala po ena kritika za vsak abonmajski koncert, do leta 2008 redno prebiramo dva ocenjevalca koncertov, torej dve kritiki za vsak abonmajski koncert. Redko izidejo tri objave (v treh medijih), običajno dveh avtorjev (kritik oziroma kritičarka ocenjuje koncert za različne medije), izjemno malo primerov je štirih kritiških poročanj. V 27. sezoni (2007/2008) prvič beremo samo eno kritiko abonmajskega koncerta (Tatjana Gregorič oceni koncert Kvarteta Čajkovski za Novi glas), o dogodku 1 2

sicer zasledimo še dva krajša komentarja s fotografijo v dveh drugih časopisih. V 28. sezoni (2008/2009) se prvič zgodi, da v tiskanih medijih niso bili ocenjeni vsi abonmajski koncerti Kulturnega doma Nova Gorica; tudi v naslednjih sezonah so nekateri abonmajski koncerti brez kritiške objave v tisku. Poleg abonmajskih koncertov, ki predstavljajo krepko večino ocen koncertov, kritiki pišejo tudi o ostalih programskih sklopih Kulturnega doma Nova Gorica (Hitove muze, Glasba z vrtov sv. Frančiška, Grajske harmonije, Oktober jazz, Mednarodno srečanje saksofonistov itd.).

Ivan Silič: »Mojstrska glasba na novem klavirju«, Primorske novice, 15. 1. 1982. Pričujoče besedilo je nastalo na podlagi pregleda izključno časopisnih člankov, ki jih hrani Kulturni dom Nova Gorica, in dopušča možnost, da so v tem arhivu morebiti nekatere objave izpuščene. Objave v radijskih, televizijskih in spletnih medijih niso obravnavane.

Čeprav zasledimo fotografije ob kritiškem prispevku že tudi prej, se v 90. letih 20. stoletja začenjajo te ob ocenah koncertov vse bolj redno pojavljati, kar nedvomno pomeni za bralčevo oko atraktivnejši članek. Opaziti je, kako z leti kritika izgublja prostor in težo v (tiskanih) medijih. Včasih zasledimo zgolj tako imenovane fotovesti, pri katerih je fotografiji dodan kratek povzetek o koncertnem dogodku. V zadnjem obdobju je opazen tudi pojav zvrstnega mešanja besedila. V primeru poročanja s festivalskega dogajanja običajno članki povzemajo več dogodkov v eni objavi in obenem nudijo napoved prihajajočega dogajanja v obravnavanem festivalu; tako ima le malo mesta kritika, katere namen naj bi bil podajanje argumentirane objektivnosubjektivne vrednostne sodbe koncerta z namenom vplivanja na bralčevo mnenje in obenem spodbujanja njegove lastne kritične presoje obravnavane skladbe, interpreta oz. koncerta. Največja raznolikost in številčnost kritiških člankov o koncertih novogoriškega Kulturnega doma je iz leta 1996, ko so o glasbenih dogodkih stalno poročali trije avtorji: Ivan Silič, Tatjana Gregorič in Jože Štucin. Do leta 1996 sta bila najpogostejša stalna pisca kritik Ivan Silič in Tatjana Gregorič, nato do leta 2013 Tatjana Gregorič in Jože Štucin, po letu 2013 pa Tatjana Gregorič, ki najdlje kritiško spremlja glasbeni program, in Metka Sulič, ki zadnja leta najpogosteje piše v tiskanih medijih o glasbeni ponudbi Kulturnega dom Nova Gorica. Vsi so s tiskanimi mediji sodelovali kot honorarni zunanji sodelavci. Prispevek v nadaljevanju o glasbenokritičnem poročanju Ivana Siliča, Tatjane Gregorič in Metke Sulič je osredotočen izključno na objave v tiskanih medijih.

novice, objavljal pa je tudi v drugih dnevnih in strokovnih časopisih v Sloveniji ter v zamejstvu. S svojim delom, izkušnjami in razgledanostjo si je zgradil ugled in užival veliko zaupanje glasbenikov in ustanov, zato je tudi po upokojitvi deloval kot svetovalec marsikatere organizacije oziroma glasbenega sestava. Nadaljnje besedilo zajema analitični pregled glasbenih kritik Ivana Siliča o abonmajskih koncertih Kulturnega doma Nova Gorica.3

Ivan Silič

ŠTEVILO ČLANKOV

OBDOBJE

Primorske novice

106

jesen 1981–1. 5. 1992

Primorski dnevnik

27. 3. 1983, nato 22. 5. 1992–24. 3. 1993

Republika

2. 12. 1992–24. 3. 1993

Oko

2. 12. 1993–19. 12. 1996

Skupno 144 objav se časovno razteza od jeseni prve sezone Kulturnega doma Nova Gorica do konca leta 1996. V tem obdobju je Ivan Silič najprej redno pisal za časopis Primorske novice, nato krajše obdobje za Primorski dnevnik in Republiko in nazadnje za tednik Oko. Pet kritik v Republiki je bilo objavljenih (identičnih tudi po videzu objave) tudi v Primorskem dnevniku. Sicer je še v samo enem primeru pisal o istem koncertu v več medijih, in sicer v članku za Primorski dnevnik iz leta 1983, ki povzema tri koncerte, o katerih je pisal tudi za Primorske novice. Njegove objave so večinoma namenjene oceni enega koncerta; v 11 primerih objava vsebuje oceni dveh različnih koncertov; enkrat (Oko, 21. 3. 1996) je v prispevku poročal o treh koncertih. Pogosto je Silič v svojih člankih združil oceno koncerta, ki se je zgodil z nekajdnevnim zamikom v Novi Gorici in slovenski Istri (v Kopru, Piranu ali Portorožu) ali Sežani ali Trstu – takih objav je 14. Enkrat je poročal o koncertu, ki je zazvenel v treh krajih in, kot je razbrati, vsakič tudi s Siličem v občinstvu (Komorni zbor Nova Gorica in Obalni komorni orkester sta nastopila v Novi Gorici, Torinu in Ivreji). Slog pisanja Ivana Siliča se v različnih časopisih ne razlikuje. Navkljub kritikovi široki glasbeni razgledanosti in izkušenosti je dostopen širokemu krogu bralcev. Je dovolj preprosto razumljiv in pripovedno tekoč (k čemur pripomorejo izrazi, kot so: »dodam naj še«, »pa še to«, »seveda je«, »moram priznati« ...), mestoma s posebno noto sproščenosti in iskrenosti (»Upira se, vsaj meni, pisati o slabih koncertih /.../«4; »Poročevalec s tega koncerta bi moral biti pravzaprav mojster pisateljske, pesniške besede in duha, da bi lahko čim verneje izrazil doživetja, ki ga je vzbudil recital /.../«5). V izražanju

Con slancio:

Najstarejše glasbene kritike koncertov Kulturnega doma Nova Gorica, ki jih hrani ustanova, nosijo podpis Ivana Siliča (1909–2008), rojenega v Biljah. Študiral je umetnostno zgodovino, klavir, orgle, pevsko tehniko in zborovodstvo. Pomenljiv in dragocen je bil njegov prispevek k razvoju glasbenega življenja po vsem primorskem prostoru, deloval pa je tudi v Beogradu in Novem Sadu, kjer je bil direktor Opere Srbskega narodnega gledališča. Bil je dolgoletni glasbeni urednik in producent Radia Koper, soustanovil je Združenje pevskih zborov Primorske, zborovsko revijo Primorska poje, koncertno poslovalnico Društvo prijateljev glasbe. Do konca svojih dni častitljive starosti in bistrega uma (med drugim se je v zrelih letih odločil za študij umetnostne zgodovine) je spremljal koncertno dogajanje, še posebno pa zborovske koncerte, srečanja in tekmovanja pevskih zborov. Že v letih 1940/41 je začel pisati glasbene kritike v dnevniku Slovenec, vrsto let je bil stalni pisec glasbenih ocen za Primorske

TISKANI MEDIJ

Obravnavani so članki, ki so arhivirani v Kulturnem domu Nova Gorica. Izbor kritik vključuje samo ocene abonmajskih koncertov, izpuščene so ocene koncertov v ciklih Hitove muze, Glasba z vrtov sv. Frančiška idr. 4 Ivan Silič: »Vsestransko vrhunski pianist«, Primorske novice, 19. 12. 1986. 5 Ivan Silič: »Izjemna pianistka«, Primorske novice, 7. 1. 1992. 3

Ivan Silič, predsednik Združenja pevskih zborov Primorske, na 1. koncertu Primorska poje v Desklah, 13. 3. 1977. (Arhiv Primorskih novic)

misli je direkten, v svoji neposrednosti in jasnosti pa strokoven in visoko profesionalen. Piše bodisi v prvi osebi bodisi neosebno. Nekateri danes starinski izrazi, kot so »konsentno«, »razboritost«, »očividno«, »iztanjšan« idr., oziroma stilno zaznamovane besedne zveze »osrčje sporočilne dogajalnosti«, »muzikalna kultura« ipd. izkazujejo njegovo pripadnost starejši generaciji publicistov. Siličeve ocene so formalno zelo podobno oblikovane, in sicer na način, da avtor najprej poda osnovne informacije o dogodku, torej o katerem koncertu piše (npr. drugi abonmajski koncert), imena nastopajočih in koncertni program, sledi ocena koncerta. Redke so izjeme, ko je oblikovni skelet drugačen. V kritiki običajno preda vtis celote, ne nujno oceni izvedbo posamezne skladbe. Nekajkrat oceno oblikuje z naostrenim fokusom na določeno vsebino ali posebnost, ki jo želi posebej izpostaviti, na primer primerjava nastopajočih pevskih zborov, razlogi za slabo obiskanost koncerta, osredotočenost na določen segment koncertnega sporeda, ki je izstopal, ipd. Primer slednjega je kritika iz leta 1983 o recitalu pianistke Dubravke Tomšič Srebotnjak, ki je Siliča tako navdušila s svojstveno interpretacijo Chopinovih Balad, da je v oceni samo na koncu omenil preostala dela na sporedu in se s posebnim poudarkom posvetil doživetim trenutkom, »ko ob nekem delu še posebno močno vzdrhti notranja struna in vzplamti nenavaden ustvarjalni plamen«.6 Razloge za svojo osredotočenost

Primorske novice

Dubravka Tomčič Srebotnjak, klavir 21. 10. 2016 6

Ivan Silič: »Na krilih umetniške domišljije«, Primorske novice, 27. 5. 1983.

na del programa je tudi utemeljil ter predstavil občutke, ki jih lahko izjemna izvedba vzbudi pri poslušalcih: »Občutili smo pravo zadoščenje, ujeli trenutek, ko peruti umetniške domišljije vzletijo do višin, ki niso dostopne vsem, ko v neki osebnosti zažari nenadni vulkan, ki se sprošča v neugnani ustvarjalni volji, ko umetnik v razpetosti od dojemanja veličine vrednot nekega dela do lastne poustvaritvene predstave vzbuja nenavadno doživljajsko navdušenje /.../.«7 Kritike Ivana Siliča pogosto gredo tudi v podrobnosti analiziranja močnih in šibkih točk nastopajočega sestava, kot beremo v naslednjem primeru: »Zbor sestavljajo mladi pevci in pevke. Zato so razlike med ženskim oziroma dekliškim na eni in moškim oziroma fantovskim delom zbora na drugi strani očitne in s fiziološkega vidika razumljive. Zato je Jiřiju Klimešu le do mezzoforte uspelo zvočno izravnati celoten ansambel, medtem ko se je moški del, predvsem basovska skupina, v naraščajoči dinamiki zdaj bolj zdaj manj razpršil; ženski skupini pa sta ostali homogeni. Kljub temu je zbor v oblikovalnem pogledu izpolnil svojo nalogo z vso umetniško odgovornostjo. Isto velja tudi za orkester, ki ima svoj najboljši del pri godalih, medtem ko smo pri trobilih pogrešali nekoliko več mehkobe, vendar mislim, da tega ne moremo pripisati izvajalcu, temveč predvsem instrumentu. Pihala so bila tonsko boljša in so v celotnem dogajanju delovala nazorno.«8 Pri ansambelskih koncertih je pozoren tako na izvajalsko telo kot na delo dirigenta (primer: »Pri dirigentu smo opazili določen napredek v vodenju orkestra, zlasti kar zadeva levo roko, ki bolj plastično nakazuje frazo in gradnjo.«9). Vsekakor so Siličeve kritike vselej zelo dobro argumentirane in večkrat opremljene s predlogom izboljšav pri poustvarjanju skladb. Najti je mogoče primere, ko Silič sam ponudi bralcu na znanje, kateri dejavniki oblikujejo izjemno glasbeno doživetje in kdaj to izzveni kot pristna, globoka izkušnja: »Trije dejavniki – izvrstno izvežban in uigran orkester, muzikalno prefinjen dirigent ter s pristnim oblikovalnim žarom prežeta violinistka – so nam pripravili nepričakovano lep glasbeni večer, prepoln iskrečega muziciranja /.../ Ne gre le za občudovanje, tudi ne la za ugotovitev kakovosti, ki orkester na komornem področju gotovo uvršča med vrhove, pač pa predvsem za glasbeniško kulturo, torej umetniško izpovednost, za tiste doživljajske razsežnosti, ki dopolnjujejo človeško bit v njenih najintimnejših vzgibljivostih, jo plemenitijo in napolnjujejo z zadoščenjem ter radostnim občutjem.«10 To in še nekatera druga podobna razmišljanja spodbujajo umevanje glasbe kot izpolnjujočo radost. Tudi zapis o odličnih interpretih baročne glasbe, ki so izkazali »poglobljeno razumevanje in osvojitev muzikalno-vsebinskih vrednot, ki jih v vsaki, pa še tako stari stvaritvi odkrijemo, če so porojene iz iskrenega ustvarjalčevega emotivnega izpovednega hotenja in v popolnosti

Primorske novice

in dognanosti odzvenijo v poustvarjalnem oblikovalnem procesu izvajalcev,«11 nazorno pokaže Siličev čut za dojemanje in prepoznavanje kakovostnih in plemenitih plati glasbene umetnosti, ki jih zasleduje tudi pri glasbenih poustvaritvah. Večkrat poda logično sklepanje o razlogih za slabšo izvedbo, kot so na primer utrujenost ali slabše zdravstveno stanje glasbenikov (»Orkester je vsekakor največ kvalitet pokazal na Sv. gori, ko je igral bolj disciplinirano in zavzeteje kot v Piranu, kjer je nastopil očitno še utrujen od potovanja.«12; »pevci so kazali posledice prehlajenosti«13), menjava zasedbe študentskega orkestra (»Škoda, da v svojem, v začetku leta izmenjanem sestavu, ni mogel biti še dovolj uvežban, kar se je v nezadovoljivi intonaciji in preciznosti odražalo /.../«14), akustične značilnosti koncertnega prizorišča (»/.../ mislim, da je na odru komaj stisnjen orkester presenetila šibka akustičnost dvorane, na kar so pri nadaljnjih izvedbah bili bolj pozorni.«15) ali občutljivost pevcev ali glasbil na spremembe v temperaturi (»Bilo je nekaj zadreg intonančnega značaja, ki so nastale zaradi prenosa instrumentov iz hladnih prostorov v toplo dvorano in so začele popuščati strune.«16). S takim pristopom do ocenjevanih glasbenikov oz. koncertnih dogodkov kaže na poznavanje in obenem razumevanje različnih dejavnikov in razmer, ki vplivajo na kakovost izvedbe. Pri ocenjevanju torej upošteva več kriterijev. Med temi ne zanemarja akustike kot pomembnega elementa pri rezultatu glasbenega poustvarjanja (primer: »Mislim, da še ni bilo tako jasno, kaj sodi v to dvorano glede na njene omejene akustične dimenzije, prav gotovo pa ne orkester, kakršnega zahteva Patetična simfonija Čajkovskega.«17), pri čemer včasih poda svoje mnenje oziroma nasvet o možnih akustičnih izboljšavah (»Pa še nekaj: organizatorjem je uspelo povečati oder, tako da je lahko nastopil popoln orkester, pa tudi akustika je zaradi tega nekoliko boljša. Gotovo bi bilo še bolje, če bi povišali še odrski strop, oziroma odstranili sedanjega in popolnoma združili oder z dvorano. Seveda vse to ni mogoče takoj, vendar Novogoričanom z dobro voljo in delom marsikaj uspe. Tako je prav.«18). Njegovo uho zazna tudi stanje glasbil (primera: »Kar zadeva igro in interpretiranja v duu, je delovanje bilo skladno, motila pa je razlika med čisto igro violine in med intonančno premalo ustrezno harmoniko, za kar pa ni kriva izvajalka, temveč za koncertno udejstvovanje že dotrajan instrument.«19; 11 12 13 14 15

Ivan Silič: »Na krilih umetniške domišljije«, Primorske novice, 27. 5. 1983. Ivan Silič: »Hommage Mozartu«, Primorske novice, 17. 12. 1991. 9 Ivan Silič: »Izjemen solist z odličnim orkestrom«, Primorske novice, 25. 12. 1987. 10 Ivan Silič: »Izjemen koncert beloruskega ansambla«, Primorske novice, 24. 10. 1986. 7

18 19

Ivan Silič: »Baročni večer glasbe«, Primorske novice, 20. 11. 1984. Ivan Silič: »Koncerta v Piranu in na Sveti gori«, Primorske novice, 6. 11. 1990. Ivan Silič: »Koncert za štiri soliste, zbor in dva klavirja«, Republika in Primorski dnevnik, 16. 3. 1993. Ivan Silič: »Uspel abonmajski koncert«, Primorske novice, 4. 12. 1981. Ivan Silič: »Odlični glasbeniki iz Novosibirska«, Primorske novice, 20. 11. 1990. Ivan Silič: »Koncert«, Oko, 29. 12. 1995. Ivan Silič: »'Utrujena' simfonija«, Primorske novice, 20. 2. 1987. Ivan Silič: »Sugestivna Šostakovičeva V. simfonija«, Primorske novice, 12. 10. 1990. Ivan Silič: »Dva koncerta«, Oko, 25. 1. 1996.

»škoda, da klavir ni zvenel dovolj uglašeno zaradi popuščanja strun ali pa ni bil uglašen neposredno pred recitalom.«20). S kritičnim očesom jemlje v obzir izbor skladb, sestavo in dolžino koncertnega programa (primera: »Ob primerni razvrstitvi del v drugi polovici sporeda bi bilo bolje, da bi zamenjal Waxmanovo Fantazijo na motive Bizetijeve [Bizetove, op. a.] opere 'Carmen', ki pravzaprav ne po svoji teži ne po svojem karakterju ni sodil med ostale avtorje /.../. Ustrezala bi kvečjemu morebitnemu dodatku.«21; »Kar zadeva drugi del sporeda pa mislim, da ni vezan na ideje in duh Marija Kogoja, čeprav nočem zanikati umetniških vrednot Gregorčeve Desonate, ki je dobra skladba, medtem ko je Arutjunjanov Koncert za trobento in orkester preračunan na efekt virtuoznosti, v kateri se je v resnici tudi z vso briljantnostjo predstavil izvrstni Stanko Praprotnik. Žal pa je sij te muzike v trenutku ugasnil. Vsekakor bi bila Martinoujeva Rapsodija celotni zasnovi festivala primernejša in le škoda, da je izpadla iz programa.«22). Večkrat pohvali uvrstitev dela slovenskih oziroma sodobnih avtorjev in o sodobni glasbi med drugim razmišlja takole: »Zanimiv je bil odmev poslušalcev, ki le redko slišijo sodobna dela, še posebej domačih ustvarjalcev: ponovno smo doživeli potrdilo, da le-ti sprejmejo vsako delo, ki izpoveduje svoje resnične vrednote, te pa odkriva seveda izvajalec-umetnik, njegova sposobnost, dojemljivost, oblikovalna iznajdljivost in moč glasbeniškega osmišljevanja. Če tega ni ali je le v manjši meri, marsikatero sodobno, sicer dobro delo, lahko propade pred poslušalci ali pa mora preteči več časa, da naleti na svojega pravega izvajalca.«23 Podobne misli, ki izražajo Siličevo prepričanje, da je sodobna glasba dobro sprejeta, če je kakovostno napisana in z zanosom izvedena, beremo tudi leta 1989 ob izvedbi Lebičeve Hvalnice svetu: »Koncert je ponovno potrdil, da poslušalci z močnim zadoščenjem sprejemajo 'drzno' zasnovana sodobna dela, če nosijo v sebi kal vznemirljivo razraščajoče se muzike in če izvedba v svoji interpretacijski zasnovi in oblikovanju uspe v najvišji možni meri odkriti vsebovane vrednote.«24 Občasno v svojih objavah omeni občinstvo; zlasti, če želi opozoriti na zelo dobro obiskan koncert ali pa na drugi strani na skromno obiskanost dogodka, za katero išče razloge. Tako na primer kritično pokomentira odsotnost zborovskih pevcev in dirigentov na odličnem zborovskem koncertu mariborskega APZ Boris Kraigher: »Pa še nekaj: ob vseh seminarjih in simpozijih, ki jih obiskujejo (ali pa tudi ne) pevovodje, le-teh – z izjemo dveh ali treh – tokrat na koncertu nismo videli, pa tudi zborovskih pevcev ne. Zato se je umestno vprašati, kakšno seme seje 'Primorska poje', ko očitno ne moremo zaslediti sadov zanimanja za tako nazorno pripravljen in muzikalno visoko kakovosten Ivan Silič: »Dva koncertna večera v Novi Gorici«, Primorske novice, 12. 4. 1988. Ivan Silič: »Dva koncerta v Novi Gorici«, Primorske novice, 27. 3. 1987. 22 Ivan Silič: »Sklep Kogojevih dni«, Primorski dnevnik, 22. 10. 1992. 23 Ivan Silič: »Doživeta interpretacije sodobne glasbe«, Primorske novice, 20. 11. 1987. 24 Ivan Silič: »'Drzno' zasnovano sodobno delo«, Primorske novice, 4. 4. 1989. 20

Orkester iz Padove in Veneta Marjana Lipovšek, mezzosopran Anton Nanut, dirigent 9. 11. 2009

zbor.«25 Mesec kasneje ob slabo obiskanem recitalu samospevov Marjane Lipovšek ob spremljavi Marjana Lipovška zapiše: »Če namreč pozdravi umetnico, ki je zaradi svoje visoke glasbeniške kulture zaslovela v omikanem svetu daleč po Evropi in izven nje, tako malo poslušalcev, je to za nas vsekakor neprijetno spričevalo z več vidikov. Naj jih iz prakse navedem le nekaj: omalovaževanje samospeva slovenskih avtorjev ali nepoznavanje le-tega in njegovih umetniških vrednot; zavračanje solističnih večerov, češ da so dolgočasni (kar drži, če niso dobro sestavljeni in so povprečno izvedeni). Ob koncertu v Novi Gorici nastane vprašanje, zakaj ni bilo vseh abonentov.«26 Slabše obiskan je bil januarja 1987 koncert Slovenskega kvinteta trobil, kar Silič postavi v središče pozornosti svojega članka in razvije razmislek o dometu glasbenega zanimanja glasbenih učiteljev in deležnikov ljubiteljskega glasbenega sveta: »Niti tisti, ki jim je zaupana vzgoja pihal in trobil, niti vodstva pihalnih orkestrov se niso zanimali za ta izjemen trobilni ansambel, kaj šele člani godb, ki jih je nekaj tudi v goriški okolici. /.../ Tako nezanimanje nehote vzbuja več vprašanj: da ostaja amatersko delovanje, kljub uspešnemu prizadevanju strokovnih vodij, zaprto v svoj krog, orientirano na področje določenih tradicionalnih potreb in ponekod še na tekmovanje, in čeprav je na tej podlagi doseglo določeno kakovost, se zdi, da premalo razvija smisel za širše spoznavanje in sprejemanje vrednot, kar je seveda glede na razmere amaterstva razumljivo, a ne nedosegljivo. Odvisno je pač od vzgoje in njenih rezultatov, od volje in odnosa do stvari v širšem pogledu.«27

Ivan Silič: »Vsestransko oblikovan zbor«, Primorske novice, 7. 1. 1986. Ivan Silič: »Izjemen recital velikih umetnikov«, Primorske novice, 21. 2. 1986. 27 Ivan Silič: »Odlična igra pred maloštevilnim občinstvom«, Primorske novice, 23. 1. 1987. 25 26

Risoluto:

Nekajkrat pohvali glasbeno raven novogoriškega občinstva; že leta 1982 zapiše: »Znak torej, da se 'provincialno' občinstvo ne da več zlepa prepričati, da že samo ime ansambla pomeni kvaliteto.«28; desetletje kasneje pa razodene, da je novogoriško občinstvo znano po »veliki glasbeni razgledanosti in izobraženosti,«29 če izpostavimo dva primera. Poslušalce včasih uporabi, da opozori na določen problem ali pa da primerja poslušalsko izkušnjo ponovljenega koncerta na različnih prizoriščih: »/.../ poslušalci v Novi Gorici so imeli vendarle nekoliko prednosti pred Koprčani, ker imajo večjo dvorano in boljši klavir, kar je vplivalo na boljšo slišnost.«30 V redkih primerih Silič opozori na pomanjkljivosti v koncertnih listih (primer: »Ob koncu bi pripomnil, da bi bilo ob priredbah umestno navesti tudi avtorja«31), sicer ne omenja njihove vsebine. Kritike Ivana Siliča razgrinjajo njegov širok pregled nad glasbenimi razmerami in dogajanjem. Tako na primer Silič bralca poduči o koncertnih klavirjih na Primorskem in kako je Kulturni dom Nova Gorica nabavil nov koncertni klavir, ali pa strnjeno oriše razvoj glasbene dejavnosti v Novi Gorici, v Mariboru itd. Zelo pogosto pa avtor v svojih zapisih o glasbenem dogodku primerjalno prikliče v spomin pretekle izvedbe istega izvajalca oz. ansambla ali pa izvedbe istih del. Nekaj primerov: »Napetost, s kakršno se je razvijala Šostakovičeva V. simfonija, mi je nehote priklicala v spomin vznemirljivo doživetje, ki ga je vzbudila nepozabna in še danes odmevajoča XIV. simfonija istega avtorja v izvedbi istega orkestra z istim dirigentom v Kanalu. Tudi tokrat je s sugestivno silo uspel pritegniti orkester v izjemno zavzeto muziciranje, ki je odsevalo enoten glasbeniški zanos, kakršen se utrne samo v popolni spojitvi dirigenta in sodelujočih.«32; »Ansambel Zagrebških solistov sem imel priložnost spremljati od samega začetka, ko ga je še vodil njegov ustanovitelj Antonio Janigro. Poslušal sem ga v Beogradu, Dubrovniku, v Opatiji, Portorožu, Kopru, Trstu, Piranu in Novi Gorici: bil je vedno dovršeno pripravljen in muzikalno prefinjen komorni sestav, vendar se ga je pa tudi, sicer ne prepogosto, le oprijemala neke vrste rutinskost, ki je šibala enotno ustvarjalno zavzetost celotne skupine.«33; »Kuljerićeva More pa ni dosegla tiste napetostne probojnosti kot tedaj, ko smo jo poslušali na Tribuni glasbenega ustvarjanja v Opatiji.«34 Osveščanje in bogatenje bralca s pomenljivimi podatki o razvoju glasbene kulture in razmišljajoče razpiranje vprašanj o njej pa je pomenljiva dodana vrednost glasbenih ocen Ivana Siliča. 28 29 30 31 32 33 34

Ivan Silič: »Prepričljiva interpretacija«, Primorske novice, 2. 2. 1982. Ivan Silič: »Novogoriški koncert glasbe G. Tartinija«, Republika in Primorski dnevnik, 8. 12. 1992. Ivan Silič: »Virtuozna igra«, Primorske novice, 24. 1. 1986. Ivan Silič: »Dva koncerta v Novi Gorici«, Primorske novice, 14. 12. 1984. Ivan Silič: »Sugestivna Šostakovičeva V. simfonija«, Primorske novice, 12. 10. 1990. Ivan Silič: »Ansambel Zagrebških solistov«, Oko, 22. 12. 1994. Ivan Silič: »Collegium musicum v Novi Gorici«, Primorske novice, 25. 3. 1988.

Tatjana Gregorič Med publicisti, ki glasbene programe Kulturnega doma Nova Gorica spremljajo najdlje, skoraj vseh 40 let, in za različne medije, je Tatjana Gregorič, doma v Volčji Dragi. Po izobrazbi je diplomirana muzikologinja, od leta 1985 je zaposlena na Radiu Koper (novogoriški studio), kjer je danes glasbena urednica voditeljica. Že iz gimnazijskih let poroča o glasbenem in drugem kulturnem dogajanju v goriškem in širšem severnoprimorskem prostoru. Dobro ga pozna, tudi kot sooblikovalka kulturno-umetniške, zlasti glasbene stvarnosti goriškega prostora, saj je dejavno sodelovala pri različnih projektih in znotraj raznih organizacij, med drugim je bila več let ena od najaktivnejših članic Glasbene mladine Nova Gorica pa tudi njena predstavnica v Glasbeni mladini Slovenije in Jugoslavije. Komentar h kritiškim objavam Tatjane Gregorič skuša z več plati predstaviti, kako ocenjuje glasbene prireditve Kulturnega doma Nova Gorica v tiskanih medijih.35 Zajema izključno članke, ki jih lahko označimo za kritike (izpuščeni so pregledi dogajanja, intervjuji, napovedi ipd.). Prva kritika Tatjane Gregorič o koncertu novogoriškega Kulturnega doma datira v 6. 5. 1983 in je objavljena v časopisu Primorske novice, za katerega občasno še piše. Doslej je o glasbenem dogajanju v Kulturnem domu Nova Gorica kritiško poročala še v tiskanih medijih Primorski dnevnik, Oko, Delo in Novi glas. S skromnim poudar-

Tatjana Gregorič v pogovoru z maestrom Antonom Nanutom po koncertu, 1. 10. 2012.

Pregled medijskih objav se sklicuje izključno na članke, ki jih lahko opredelimo kot ocene glasbenih dogodkov v (so)organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica in so dostopni v arhivu Kulturnega doma Nova Gorica.

kom na oceni dogajanja, a v našem kontekstu vendar vredna omembe, je še objava v Primorskih srečanjih z daljšim pregledom in strnjeno oceno koncertne ponudbe novogoriškega Kulturnega doma v letu 1985. Članki v navedenih tiskanih medijih zajemajo v največjem številu abonmajske koncerte, pa tudi ocene koncertov v drugih programskih sklopih novogoriškega Kulturnega doma, kot so Grajske harmonije, Mednarodno srečanje saksofonistov, Dnevi stare glasbe idr. TISKANI MEDIJ

ŠTEVILO ČLANKOV

OBDOBJE

Primorske novice36

6. 5. 1983–5. 12. 2019 (skoraj polovico, tj. 28 ocen, do maja 1995, nato dve oceni februarja 2001, zatem ena ocena marca 2005, nato do maja 2011 brez ocen v Primorskih novicah, po februarju 2012 pa ocene samo v tem časopisu)

Primorski dnevnik

18. 11. 1987–28. 1. 2012 (od junija 2008 do maja 2011 objavljala ocene samo v tem časopisu)

Oko

16. 11. 1995–13. 3. 2003

Delo

9. 12. 1995–15. 5. 2008

Novi glas

13. 3. 2008

Primorska srečanja

1986

Skupnega števila 183 objav ne gre enačiti s številom ocenjenih koncertov. O nekaterih koncertih je namreč kritiško poročala v več tiskanih medijih: prvič je o istem koncertu dvakrat pisala konec leta 1998, in sicer 26. 11. 1998 za Delo in 3. 12. 1998 za Oko; takih primerov večkratnih ocen je skupno 11 in časovno segajo do marca 2005, med temi sta »trojni« oceni o koncertu pianista Dmitrija Baškirova (15. 3. 1999 Delo, 30. 3. 1999 Primorski dnevnik, 1. 4. 1999 Oko) in o koncertu madžarskega orkestra Ernst Dohnany (za Primorske novice, Delo in Primorski dnevnik, vse 15. 3. 2005). Članki so v veliki večini namenjeni oceni enega glasbenega dogodka, redko in praviloma v Primorskem dnevniku ali časniku Oko članek vsebinsko zajame dva koncerta (prvič v Primorskem dnevniku 18. 11. 1987, do leta 2012 je 8 takih člankov). Slog pisanja je v vseh časopisih enak. Glasbene kritike Tatjane Gregorič so strokovne in tekoče berljive ter razumljive tudi bralcem, ki niso glasbeni poznavalci. Avtorica strokovnost izkazuje z zasledovanjem najvišjih estetskih in tehničnih kriterijev in upoštevanjem različnih komponent koncertnega dogodka – tako izvedbene plati, sestave programa (tudi do opazk, kot 36

V Primorskih novicah je avtorica običajno navedena kot »Tatjana Gregorič (Radio Koper)«, prvič tako 4. 12. 1992, iz česar je mogoče sklepati, da je o istih koncertih (podobno) kritiško poročala tudi v radijskem mediju; radijske kritike pa v pričujočem besedilu niso zajete.

Violinistka Anja Bukovec, solistka z Orkestrom Slovenske filharmonije, 22. 5. 2003.

so primerjava izvedene transkripcije z izvirnikom), akustike prostora in ustreznosti glasbil (npr. ujemanje klavirjev pri klavirskem duu). Le redko obravnava kompozicijske značilnosti skladb, včasih to stori pri novitetah. Njena kritika je ocena koncerta kot rezultat glasbene interpretacije, pri čemer se redko spušča v tehnicistične podrobnosti izvedbe, raje izpostavi vrline in kvalitete nastopajočih in poudari občutja, ki so jih nastopajoči izvabili. Tako o koncertu violinistke Anje Bukovec zapiše, da »ni perfekcionistka, še manj akademska glasbenica, je mlada umetnica z izjemnim notranjim nabojem, ki v glasbi uživa in jo kot užitek želi prenašati do občinstva. Njena igra je kot živo srebro. V vsej mladostni zaletavosti ali bolje zaljubljenosti v glasbo, poskuša Anja svojo očaranost nad glasbeno umetnino brezkompromisno vtkati tudi poslušalcu. In vse to počne zelo samozavestno, trmasto, drzno in prepričljivo in tako – vsaj na slovenskem koncertnem odru – podira tabuje o že stoletja izoblikovani normalni drži violinista na t. im. klasičnem koncertnem prizorišču.«37 Tatjana Gregorič uporablja izredno bogato izrazoslovje, polno različnih pridevnikov, besednih zvez, tudi metafor (npr.: »Vodenje Stojana Kureta ga je prej zapeljevalo v neosvojene poljane, kot pa prižemalo na ustaljene tire. Ansambel je veliko bliže nepopustljivemu ruskemu interpretacijskemu načelu kot želji po odpovedi nekaterim strogim pravilom notnega zapisa v korist bogatejše, bolj razgibane glasbene govorice«38), s katerim slikovito, jedrnato in natančno preda vtis s koncerta, neposredno opiše in ovrednoti izvedbo (npr.: »brezhibno, doživeto, stilno popolnoma uglašeno, brez odvečne pretirane čustvenosti ali napetosti«39; »Občudujoči pianissimi (komaj slišni, a tako zelo mehkobno breztežni in tajinstveni)«40). Ob pregledu skoraj 40-letnega pisanja koncertnih recenzij, presenetljivo, ni občutka, da se avtorica izrazno ponavlja. Včasih je avtorstvo Tatjane Gregorič prepoznavno po njej priljubljeni stavčni sintaksi, pri kateri najprej s pridevniki oziroma prislovi poudari bistvo, nakar poved dopolni z glagolom in samostalnikom, s čimer doseže poseben učinek (primeri: »Programsko zanimiv in zahteven, muzikalno poln je bil letošnji četrti abonmajski koncert novogoriškega Kulturnega doma 7. decembra, večer, ki so ga oblikovali Ljubljanski madrigalisti.«41; »Energičnost, klenost, odločnost, intenzivnost so poustvarjalne vrline Zagrebških solistov. Manj izdelana ali manj dopadljiva pa je njihova zvočnost /.../«42; »Vrhunsko, igrivo, lahkotno in hudičevo mikavno in seveda virtuozno so zaigrali gostje 3. abonmajskega koncerta /.../«43). 37 38 39 40 41 42 43

Tatjana Gregorič: »Za zaključek sezone vznemirljiv nastop violinistke Anje Bukovec«, Primorski dnevnik, 29. 5. 2003. Tatjana Gregorič: »Očarljivo, a tudi razglašeno«, Primorske novice, 4. 12. 1992. Tatjana Gregorič: »Cappella Istropolitana očarala«, Primorski dnevnik, 20. 12. 1997. Tatjana Gregorič: »Učinkovita radost D-dura«, Primorski dnevnik, 9. 12. 2006. Tatjana Gregorič: »Kreativnost ljubljanskih madrigalistov«, Primorske novice, 18. 12. 1992. Tatjana Gregorič: »Čvrsta uglajenost«, Primorske novice, 13. 12. 1994. Tatjana Gregorič: »Vražje mikavni saksofoni«, Oko, 10. 1. 2002.

Manjši delež člankov je v prvi osebi; to so zlasti zgodnje kritike, ali pa tiste, pri katerih avtorica nima zadržkov, da bi izpostavila svoje, tudi radikalno mnenje. Pogosto koncert umešča v kontekst prostora, časa (npr. s primerjanjem umetniške rasti koncertanta, ki je nekdaj že nastopil) in tudi pričakovanj (na primer ob izjemnih biografijah nastopajočih). Skoraj ni kritike, v kateri ne bi uporabila besedne zveze »novogoriško občinstvo« (npr. »novogoriško občinstvo je povsem osvojil«), pri čemer pa se ne ukvarja s številom in strukturo poslušalcev, pač pa občinstvo največkrat uporabi za neosebno izražanje (ne)izpolnjenih pričakovanj. Razvidno je, da novogoriško občinstvo smatra za dobro glasbeno kultivirano (»/.../ morebiti pa vsi (in zvesti novogoriški abonenti še posebej) le ne hrepenimo zgolj po ubrani, lagodni in prijazni glasbeni 'hrani' in v tem času ne tonemo v 'pozabo' pred mnogo bolj disharmonično 34

realnostjo.«44), pozorno in toplo, kar v nekaterih objavah potrjujejo tudi citirane besede navdušenja nastopajočih nad sprejemom občinstva. Tatjana Gregorič v ocenah koncertov le redko namenja pozornost komentiranju programske politike Kulturnega doma Nova Gorica. Novo Gorico, zlasti v zgodnejših kritikah, izpostavi kot eno najpomembnejših koncertnih središč v Sloveniji. Kritično oko nekajkrat naostri na akustiko koncertnega prizorišča in večkrat opozori, da dvorana novogoriškega Kulturnega doma ne izpolnjuje najbolje akustičnih pogojev za koncert velikega orkestra, pa tudi na stanje klavirja. Le enkrat omeni nekoliko pomanjkljivo navedbo v koncertnem listu, sicer se z njihovo vsebino ne ukvarja; večkrat pa iz njih citira izseke biografij izvajalcev, lahko tudi z namenom demantiranja navedb: »Zato o 'njihovi skupni ljubezni do detajlov, občutku za razpoloženja in veselju do odkrivanja v glasbi' morebiti ob prihodnjem snidenju.«45 Ocene oblikuje z nazornim argumentiranjem odlik nastopa in šibkejših točk oziroma vrzeli interpretacije (primer: »Veličastna uvertura je pod spretnimi prsti zagrebških simfonikov izzvenela suvereno, poustvarjalno prožno in gibko, a zvočno nekoliko osiromašeno in brez pričakovane dramatičnosti.«46). Pri podajanju sodb ne ovinkari, je neposredna in ostra, tudi domiselna: »V glasbene umetnine, ki simbolizirajo umetniške sposobnosti, nas je sloviti violinist (tokrat tudi kot dirigent) Igor Ojstrah vodil z energijo mrkega ustrahovanja in z nabojem 'junaka', ki v stvareh vidi (sliši?) le še to, kar mu prišepetava domišljija. Iz skladbe v skladbo je namreč čedalje bolj postajal Vitez, ki ga ne bi smeli odkriti: ostati bi moral teman, zastrt, v skrivnosti odtegnjen. Program je izgubljal šarm že v uvodnem Brandenburškem koncertu št. 3 v G-duru, BWV 1048 J. S. Bacha in nas kmalu soočil z neprijetnim občutenjem donkihotskega poraza. V grobem, krčevitem, ritmično in intonančno labilnem izpovedovanju znamenite baročne umetnine ni bilo sledov o elementih (vedrosti, gracioznosti, plesni lahkotnosti), ki jih je Bach mojstrsko vtkal ob nadgradnji italijanskega koncertnega sloga A. Vivaldija. /.../«47 Eno najostrejših kritik je Tatjana Gregorič podpisala že leta 1989. V njej je sicer pohvalila ansambel ter solista, a močno pograjala dirigenta – njegovo dirigiranje je opredelila kot velikokrat preživahno, nestrpno, nepotrpežljivo, piše, da je njegovo vodstvo privedlo do vse hitrejših tempov izvedbe, ki jih glasbeniki niso dohajali. Nastop je označila kot »podobno glasbeni groteski«, o dirigentu pa tudi na meji spoštljivosti zapisala: »njegova postava je bila zgolj postava častnega dirigenta, ki je svoje že odslužil, a ga zaradi minulega dela nihče ne more odstraniti,« ter: »Je mar resnično usoda večine takih osebnosti, namreč, da ne zaslutijo trenutka, ko morajo zapustiti Tatjana Gregorič: »Edinstveno, preprosto in ... običajno«, Primorski dnevnik, 22. 12. 2007. Tatjana Gregorič: »Večerne impresije«, Primorske novice, 19. 2. 2013. 46 Tatjana Gregorič: »Za zaključek zagrebški in ruski glasbeniki«, Primorski dnevnik, 18. 4. 1996. 47 Tatjana Gregorič: »Zvezda brez sijaja«, Delo, 28. 5. 2004. 44 45

oder?«48 Ta kritika je sprožila odziv tedanje direktorice Kulturnega doma Nova Gorica Alenke Saksida, ki je nekaj dni pozneje objavila izsek povsem drugačne, pozitivne ocene koncerta istega sestava v Mariboru. Morda je tu na mestu naslednja misel: Ali ima porazna kritika danes na Slovenskem tak pomen in težo za ugled določene inštitucije oz. vabljenih gostov, da bi izzvala odziv vodstva v tisku? Njene kritike so različno strukturirane; večkrat najprej preberemo povzemajoči vtis s koncerta, nato podrobno o izvedbi vsake skladbe; pogosto avtorica najprej predstavi nastopajoče (npr. izsek iz biografije in kako laskave besede sprožijo določena pričakovanja), nakar se posveti izvedbi koncertnega sporeda. V članku v 48

Tatjana Gregorič: »Glasbena nestrpnost dirigenta Maria Conterja«, Primorske novice, 6. 1. 1989.

Primorskem dnevniku 13. 11. 2003 prvič umesti v oceno koncerta izjavo nastopajočega, dirigenta Marka Muniha na njegovem poslovilnem koncertu. Izjave se kot zanimiva popestritev kritik in obogatitev članka z informacijami neposredno iz ust glasbenikov v ocenah Tatjane Gregorič redno pojavljajo od decembra 2005. Uporabo odlomka intervjujev z glasbeniki si je mogoče razlagati z novinarskim in uredniškim delom Tatjane Gregorič v radijskem mediju, kjer je zaposlena in za katerega je najverjetneje poročala o istih koncertih, na način, da je vključila odlomke intervjujev v zvočni medij. Svoje kritiške ocene koncertov pa je kritičarka nekajkrat oplemenitila tudi s citati razmišljanj ali (literarnih) odlomkov velikih mislecev, glasbenikov, ali pa citati o glasbenikih, in tako odstrla svojo širino zanimanja ter razgledanost. Sega tudi na področje duhovnosti, saj nekajkrat omeni tudi energije, čakre, v treh primerih pa možen vpliv polne lune na slabšo izvedbo (npr. v Delovem članku z naslovom »Romantizmi ob polni luni«: »Nepopolnostim novogoriškega nastopa slovitih članov Berlinske filharmonije bi lahko poiskali vzvode v polni luni, ki je očitno s svojimi čari v berlinsko glasbeno družino vnašala določeno neharmonijo in razglašeno zvočnost /.../«49). Tatjana Gregorič ima visoke kriterije za presojo kakovosti koncerta. V središču pozornosti ji je izvedba, interpretacija glasbenih del. Pri orkestrskih dogodkih pogosto izpostavlja pomen dirigenta in presoja njegove kvalitete, sposobnosti ter potenciale; zna jih ločiti od rezultata poustvarjanja dotičnega ansambla. Pomembna ji je tudi izvirnost programa; redko, a zgodi se, pokomentira smotrnost izbora določene skladbe ali nastopajočih (primera: »organizator bi morebiti lahko manj zaupal blišču curriculum vitae madžarskih pianistov«50, ali pa v primeru čezmejnega sodelovalnega projekta goriškega in novogoriškega Kulturnega doma: »Žal pa (politika!) ob tem premalo pozna (obvladuje) tudi dostojne kriterije glasbene muze /.../«51). Zvrst kritike je neizbežno povezana tudi s subjektivnimi merili in vodili osebnega okusa pisca. Tako pri Tatjani Gregorič zaznamo naklonjenost sodobni glasbi in odprtost za nove pristope v glasbenem posredovanju, kar pa ne nujno odraža tudi mnenja drugih kritikov ali občinstva. Zgledna primera razhajanj med okusi in dojemanjem glasbenega nastopa pri kritikih najdemo v primerih iz 1993 ter 1997: Tatjana Gregorič pozdravi duhovit nastop glasbenikov s Straussovimi polkami, Brahmsovimi Madžarskimi plesi, uporabo okarine in jodlanjem (»Drugi del koncerta pa bi lahko označili kot visoko profesionalno norčevanje iz takoimenovane resne glasbene ustvarjalnosti. /.../ Budapest Wind Ensemble z vsem dostojanstvom prenaša funkcijo pihalnega sestava, ki jo je nekoč imel in jo marsikje tudi še ima – igranje na raznih družbenih srečanjih. Sprememba prizorišča madžarskim gostom na srečo ni odvzela smisla za marsikdaj tako Tatjana Gregorič: »Romantizmi ob polni luni«, Delo, 24. 2. 1996. Tatjana Gregorič: »Beda (in blišč) Lisztovega maratona«, Primorski dnevnik, 29. 1. 2011. 51 Tatjana Gregorič: »Sprehod po omiljenih romantičnih meglicah«, Primorski dnevnik, 15. 3. 2005. 49

Primorski dnevnik, 19. 2. 1994

pogrešan humor v glasbi.«52), medtem ko ga Ivan Silič označi kot »salonsko povprečje in lahko površinskost«, ki učinkuje kot »jalova plehkost, ki je bila seveda v kar hudem nasprotju z muziko in izvedbo prvih dveh avtorjev v smislu slogovnosti in interpretacije«.53 Na klavirskem recitalu Jeana Francoisa Antoniolija, ki je pri poslušalcih vzbudil nemir (kot pišeta oba kritika), je Tatjana Gregorič prepoznala »izjemnost, nenavadnost pianistike Antoniolija: poglobljeno iskanje dinamičnih nians, mehčanje klavirskega zvoka, popolna predanost glasbeni izpovedi oblikujejo kontemplacijo, s katero bi švicarskega pianista brez zadržkov uvrstili med sanjalce C. Castanede. /.../ Kot bi predpisani tempo skladb in stilnost Antoniolija ne zavezovali, v njegovi glasbeni pripovedi je edina svetinja Tatjana Gregorič: »Hecno resno pihanje«, Primorske novice, 5. 2. 1993. 53 Ivan Silič: »Serioznost in jalova plehkost vse obenem«, Republika in Primorski dnevnik, 12. 2. 1993. 52

klavirski zvok oziroma njegovo mehčanje /.../ je interpret, ki je s svojim upočasnjenim glasbenim sanjanjem zapustil globok vtis /.../«54, Jože Štucin pa v svoji oceni piše, da je »odveč iskati Mozarta tam, kjer ga ni. Na silo predelovati umetnino s pretiranim 'najnovejšim' pristopom, se vedno izkaže kot duhamorno in intelektualistično /.../«.55 Navedena primera sta krasna ponazoritev dejstva, da je zlasti pri koncertih, ki so zaznamovani z neobičajnimi pristopi, dobrodošlo večje število kritik, saj se z večanjem (vselej subjektivno pogojenih) ocen objektivizira predstava o preteklem dogodku. V kritiško-publicističnem opusu Tatjane Gregorič je dobro razpoznavno, da onkraj stilno in tehnično ustrezne izvedbe pri interpretaciji išče presežek, in tako izkazuje visoko občutljivost za vrednostne kriterije onkraj bravuroznosti in korektnosti. Velikokrat kritizira premajhno poglobljenost (primer: »Njegove interpretacije pa kljub vsemu ostajajo na ravni zahtev glasbenih tekmovanj in očitno ga prav ta tekmovalni duh spremlja tudi na koncertih, ko bi se vendarle moral osvoboditi in se prepustiti notranjim vzgibom ter tako omogočiti prosto pot mnogopovednosti glasbe oz. vsakega posameznega glasbenega dela.«56). Zlasti pri klavirskih koncertih brez zadržkov tudi pri uglednih pianistih izpostavi, da pogreša poduhovljenost, srčnost, predanost, iskreno zavezanost glasbi in darežljivo deljenje bogastva v njej z občinstvom. Eden od tovrstnih primerov je kritika klavirskega recitala poznanega grškega pianista Dimitrisa Sgourosa, iz katere navajamo odlomek: »Sgouros živi in ustvarja svoj svet, dovolj energijsko močan, da te priveže nase. Zaradi vseh avreol, ki ga obdajajo, pa ti ni dovoljen vstop vanj. Ko izzveni zadnja tipka klavirja, ostaneš hladen, zbegan in celo nekoliko prevaran. Skratka, Dimitris Sgouros je genij, ki mu je glasba samo eno od sredstev, da z njo opozori na svojo vsestransko genialnost. Žal v njegovem glasbenem poslanstvu, vsaj zame, ni dražljivosti, ni nikakršnih raziskovanj klavirskega zvoka, ki bi te, ob popolni intelektualni gradnji, še kako drugače, na primer muzikalno, ožarčil.«57 Kot je mogoče razbrati iz njenega pisanja, Tatjana Gregorič glasbo dojema kot dramilo občutenja z višjim ciljem daljnosežnega odmeva (»/.../ ko se lahko naš vztrajni in trdoglavi um le otrese in osvobodi vseh spon in krčev znanstvenega, matematičnega ... in se tako naša duša uspe prepustiti zgolj srčnemu, čutnemu, magičnemu ...«58) in premika v človeku (npr. »terapevtskega poslanstva razblinjanja ega«59) in jo zaznava tudi kot pomiritev (za »zvočno in svetlobno kaotični vsakdan«60). Tako se 54 55 56 57 58 59 60

Tatjana Gregorič: »Pianistični sanjač iz Švice«, Primorski dnevnik, 16. 12. 1997. Jože Štucin: »Opojni angel ton«, Primorske novice, 12. 12. 1997. Tatjana Gregorič: »Koncertna sezona v Novi Gorici: Velik delež glasbenikov iz Italije«, Primorski dnevnik, 31. 1. 1989. Tatjana Gregorič: »Nevidni angeli Sgourosa«, Primorski dnevnik, 19. 2. 1994. Tatjana Gregorič: »Ljubezen do glasbe je véra«, Oko, 7. 2. 2002. Tatjana Gregorič: »Glasba, ki boža ušesa«, Primorski dnevnik, 19. 11. 2006. Tatjana Gregorič: »Po meglenem uvodu zasijalo sonce«, Primorski dnevnik, 14. 12. 2011.

pri Tatjani Gregorič kaže kot najvišje merilo za popolni koncert oziroma najvišja vrednota odlične glasbene izvedbe to, da zmore seči močno v duhovne globine: »Če so glasbene mojstrovine podane tudi z največjo kulturo zvoka in umetniškega doživljanja, potem je resnično lahko koncert tudi potovanje v najgloblje sfere duhovnosti posameznika in kolektivnega.«61

Espressivo:

Metka Sulič Diplomirana muzikologinja Metka Sulič, doma iz Renč, je dejavna na področju publicistike, promocije in produkcije kulturno-umetniških prireditev, zlasti glasbenih, ter odnosov z javnostmi. Kot samostojna podjetnica je pri realizaciji posamičnih dogodkov, ciklov in festivalov sodelovala z javnimi zavodi goriškega prostora (Glasbena šola Nova Gorica, Kulturni dom Nova Gorica, SNG Nova Gorica ...), s številnimi nevladnimi organizacijami in festivali. Med letoma 2007–2012 je bila zaposlena v Kulturnem domu Nova Gorica kot predstavnica za odnose z javnostmi, trženje in koordinatorka programov. Metka Sulič je zelo dejavna publicistka, ki objavlja v različnih medijih besedila raznolikih zvrsti (ocene, reportaže, intervjuje, recenzije ...). Vrsto let je stalna zunanja sodelavka glasbenega uredništva Radia Koper, za katerega med drugim poroča o glasbenem dogajanju (pri čemer radijske objave v pričujočem besedilu niso zajete). Med zelo velikim številom dokumentiranih člankov Metke Sulič, ki jih hrani Kulturni dom Nova Gorica, najdemo zapise o dogodkih njihovih različnih programskih sklopov kot tudi o izvenabonmajskih koncertih in koncertih drugih organizatorjev, ki so bili tam izvedeni. Mnogi članki izkazujejo preplet poročanja in kritike koncerta. V nadaljnji obravnavi so zajete samo tiste tiskane objave, pri katerih je bil novogoriški Kulturni dom nosilec ali soorganizator dogodka – dogodki drugih organizatorjev niso vključeni. Prav tako v nadaljnjem komentarju niso upoštevane napovedi koncertov, intervjuji, portreti ali pa članki s preglednim povzemanjem dogajanja na festivalih brez kritiške note. Obravnavane so objave, kot kaže spodnja tabela: TISKANI MEDIJ

ŠTEVILO ČLANKOV

OBDOBJE

Primorske novice

20. 10. 2015–21. 2. 2020

Primorski dnevnik

6. 10. 2012–11. 6. 2017

Glasna

27. 2. 2015–15. 3. 2018

Novi glas

8. 3. 2018–20. 6. 2019

Tatjana Gregorič: »V duhu ruskih umetnikov«, Oko, 21. 12. 2000.

Metka Sulič po pogovoru s pianistom Lovrom Pogorelićem, 10. 2. 2014.

V skupnem številu 72 izbranih objav v Primorskih novicah, Primorskem dnevniku, Glasni in Novem glasu beremo o abonmajskih koncertih (v 34 člankih), koncertih v ciklih Grajske harmonije (12), Glasba z vrtov sv. Frančiška (11), Art sredica (2), Oktober Jazz (3), festivalih Echos (2), Dnevi stare glasbe (1) ter Mednarodnem srečanju saksofonistov (2). V Primorskem dnevniku zasledimo med izbranimi objavami 6 člankov, pri katerih avtorica v isti objavi predstavi dva koncerta (tudi iz različnih ciklov), sicer so zapisi o koncertih osredotočeni na en dogodek. O 9 koncertih je pisala v dveh različnih medijih in pri podajanju ocene običajno uporabila iste izraze, prav tako je strukturiranost objav podobna. Objave v različnih medijih se slogovno ne razlikujejo, tudi vsebinski poudarki praviloma ne. Metka Sulič uporablja zelo ekspresiven jezik z bogatim pridevniškim in opisnim besediščem, s katerimi izraža veliko občutij. Svoja poročila o glasbenem dogodku strukturira skoraj brez izjeme na način, da najprej predstavi nastopajoče, zatem program s kakšno zanimivostjo oziroma posebnostjo, nakar se posveti izvedbi programa. Nekajkrat v svojih besedilih vključi tudi izjave udeleženih. Izviren pristop je ubrala pri pisanju o abonmajskem koncertu Kulturnega doma Nova Gorica, ki je bil januarja 2017 posvečen nedavno preminulemu dirigentu Antonu Nanutu: majhen delež članka (v Primorskih novicah) je namenila oceni izvedbenega dela koncerta, približno dve tretjini članka pa nizanju spominov na maestra Nanuta z besedami koncertnega mojstra nastopajočega sestava in nekaterih poslušalcev v občinstvu (domnevno je te osebe sama intervjuvala). Glede na to, da objava zajema tudi napoved radijske oddaje, posvečene Nanutu, lahko sklepamo, da prvenstven namen članka ni bila ocena koncerta. Navedena objava je tudi primer, ki izkazuje zvrstni preplet publicističnega besedila, kar je pri člankih Metke Sulič pogost pojav. Marsikatera njena objava se namreč oddaljuje od glasbene kritike, ki naj bi bila osredinjena na oceno interpretativne plati oz. programskega koncepta koncerta. Metka Sulič veliko pozornosti namenja predstavitvi nastopajočih ter skladb pa tudi skladateljev na koncertnem sporedu. Bralec tako pogosto dobi dober vpogled v slogovne značilnosti in izrazne razsežnosti skladb (primer: »V tej skladbi zastopan minimalizem je bil sicer le ogrodje, na katerem je zvenel dobro premišljen avantgardizem današnjega časa. V Obscure Dances v ospredje stopa ritualnost plesnega značaja, kjer klavirja predstavljata elegantno perkusivno ozadje, saksofonska lega pa prinaša melodično linijo, izredno zahtevno in idiomatsko zasnovano.«62), opozorjen je na morebitno programsko posebnost znotraj koncertnega sporeda. Veliko tudi izve o delovanju in izkušnjah nastopajočih. Eden najnazornejših primerov je članek o novogoriškem debiju pianista Lovra Pogorelića z deli Roberta Schumanna, v katerem beremo o njegovi pretekli dejavnosti in v citiranih izjavah interpreta o njegovih najnovejših projektih ter tudi o pianistovem razmišljanju o estetiki. Avtorica pa manjši del članka namenjeni 62

Metka Sulič: »Dva klavirja, štirje saksofoni in veliko virtuoznosti«, Primorske novice, 17. 11. 2018.

Primorske novice, 15. 2. 2017

komentarju njegovega nastopa na način povzemajoče ocene: »V zvočni bogatosti Schumannove glasbe se je pianist poslušalcem odkril kot umetnik z izredno ustvarjalno širino. Izrazil je strastnost v dinamičnem niansiranju in premišljen pristop k vsebinski gradaciji, ki je po schumannovsko iz nežnosti preraščala v vrtince razbolelih čustev in se nato zopet polegla v mirnost. Lovro Pogorelić je s svojo naravno zvenečo interpretacijo, suvereno igro, iskrenostjo pri podajanju glasbene vsebine ter izrazito zmožnostjo poustvarjanja zvoka glasbo Roberta Schumanna predstavil v vsem svojem sijaju.«63 Pri poročanju o koncertnih dogodkih Metka Sulič večkrat pohvali »uravnoteženost« koncertnega programa, kakovost njegove izvedbe pa poleg tehnični dovršenosti pripisuje zlasti doživeti interpretaciji z »izdelano filozofijo«, predajanju sporočilnosti skladbe, srčnosti in sproščenosti muziciranja kot nadgradnji akademske drže in posledici suverenosti ter medsebojnega zaupanja (»V presenetljivo izvedbo je prispevala zbrana in srčna igra izkušenih godalcev, ki si zaupajo in se zato lahko prepustijo sproščenemu muziciranju.«64; »Glasbeniki poslušalcev niso pustili ravnodušne, njihova izvedba je bila najprej tehnično brezhibna. Tisto, zaradi česar je bila skladba posebna, pa ni bila le srčnost, s katero so se podajali na pot odstiranju gradiva, ampak njihovo ujemanje, dopolnjevanje in empatija, zaznavanje vibracij drugega, kar je skladbo naredilo zvočno lepo Metka Sulič: »Schumannova ustvarjalnost izpod prstov Lovra Pogorelića izzvenela polnokrvno«, Primorski dnevnik, 16. 2. 2014. 64 Metka Sulič: »Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije«, Glasna, 27. 2. 2015. 63

pa tudi zabavno in kratkočasno.«65). Večkrat je v njenih besedilih zaznati pridih esteticizma in publicizme (»v soju sijaja soprana«66; »je bohotno izrazil vso interpretativno filozofijo: odkrival je finese in zvočne nianse. Estetsko izpoved galantnega Schuberta je izrazil prepredeno z vsebinsko globino.«67; »skladatelja, na katerega je Anton Nanut prisegal vse življenje«68; »dramatičnost, ki se ji orkester ni izneveril«69). Avtorica svoja opažanja o izvedbi glasbenih del ubeseduje včasih bolj argumentirano, drugič brez poglabljanja v razlago, kako oziroma na kakšen način je poustvarjalec prišel do glasbenega rezultata, kajti osredotočena je na končno podobo interpretativne plati izvedbe. Iz objav Metke Sulič je razvidno, da je strokovno podkovana in kompetentna za presojanje o kakovosti koncertnih dogodkov, pa tudi, da je avtoričin namen zapisov o glasbenih dogodkih zlasti podajanje vtisa s koncerta preko strokovnega informiranja zainteresirane javnosti, in ne prvenstveno presojanje o njegovi kakovosti. V poročanju s koncertov izpostavi, kar je bilo pozitivno ali posebno. Negativni vrednostni sodbi se približa le v nekaj maloštevilnih primerih: »V priredbi za orkester morda delo izgubi nekoliko skrivnostnosti in intimo zaradi zvočne gostote.«70; »V njeni igri se je zaznalo kanček zadržanosti, ki pa je postopoma hlapela in popolnoma izginila v izjemni kadenci, ki jo je solistka izvedla z žarom.«71; »Zbor Slovenske filharmonije se je boljše, natančnejše in jasneje izrazil v interpretaciji skladb sodobnih skladateljev. Mogoče zapletenost skladateljskega stavka Marija Kogoja zahteva večjo poglobljenost v notni zapis ali empatijo za razumevanje bogatega čustvenega sveta, ki ga je položil v note, da je zbor Slovenske filharmonije z več srčnosti in bolj ubrano pristopil k izvedbam novitet.«72 Pozitivna ocena gotovo deluje spodbudno za nadaljnje delo glasbenikov (in organizatorjev) in jim pomeni tudi ugodno referenco pri lastni predstavitvi. Vprašati pa se velja, ali jim ne bi koristil tudi celovit strokovno utemeljen komentar o izvedenem koncertu. Ta namreč lastno zaznavo realiziranega nastopa dopolnjuje s pogledom »od zunaj«, ki je, če je tehtno argumentiran in konstruktivno naravnan, zelo dobrodošel za polnejše razumevanje lastnega dela in napredek. Na primeru objave, v kateri Metka Sulič v nesorazmernem deležu (prostoru članka) predstavi interpretacijo skladb na koncertu, pa se je zanimivo vprašati, ali je nemara skladba, ki je skromneje predstavljena, zazvenela vendarle slabše od tiste, ki 65 66 67 68 69 70 71 72

Metka Sulič: »Navdahnjeno, doživeto in občudujoče dobro«, Primorske novice, 19. 1. 2018. Metka Sulič: »Zaključek abonmajske sezone, otvoritev cikla Glasba z vrtov svetega Frančiška«, Primorski dnevnik, 20. 5. 2014. Metka Sulič: »Violinistka M. Brecelj suvereno z orkestrom FVG Mitteleuropa«, Primorski dnevnik, 5. 12. 2014. Metka Sulič: »Nanutu so se poklonili z 'njegovo' glasbo«, Primorske novice, 17. 10. 2017. Metka Sulič: »S tehtnim pristopom do srca skladbe«, Primorske novice, 29. 4. 2017. Metka Sulič: »Anton Nanut in njegove muze«, Primorski dnevnik, 6. 10. 2012. Metka Sulič: »Simfonični orkester FVG Mitteleuropa«, Glasna, 27. 2. 2015. Metka Sulič: »Mariju in Srečku v poklon«, Primorski dnevnik, 17. 12. 2017.

Simfonični orkester RTV Slovenija Danijel Brecelj, klavir Marko Munih, dirigent 24. 10. 2016

taktirko Marka Muniha razvijala v svoji filozofski poglobljenosti s počasnejšim tempom kot tiha napoved Rekviema, ki je sledil,« o drugi skladbi, Cherubinijevem Rekviemu za zbor in orkester, pa zgolj: »Četudi je maša za umrle, je njen zvočni svet svetel. Tako so ga orkestraši in pevci z dirigentom Markom Munihom tudi podali. Rekviem je izzvenel v dobri soigri orkestra in zbora, ki sta se z občutkom dopolnjevala v isto interpretativno zgodbo.«73 Domneve ne moremo preveriti, ker (drugače kot v zgodnejšem obdobju delovanja Kulturnega doma Nova Gorica) tiskane kritiške objave še katerega drugega ocenjevalca tega koncerta za primerjalni pogled ni.

Primorske novice, 6. 7. 2019

ji avtorica nameni več pozornosti. O prvi skladbi, Klavirskem koncertu št. 2 Rahmaninova, zapiše: »Intenzivno dogajanje v skladbi je pianist podajal v lahkotni igri, kot bi se narahlo dotikal tipk in nežno izražal njene kompleksne vrhove tragičnosti. Izvedba je bila zasnovana na premišljeni gradnji dramaturškega loka, ki ga je razvil v vsakem stavku. V drugem stavku, kjer pogosto nastopi dialog klavirja s posameznimi glasbili v orkestru, je pianist v intimnosti komornega muziciranja glasbo popeljal v subtilna razpoloženja. Orkestru je dajal prostor za romantičnost in odgovarjal s sofisticirano igro ter glasbene kolege pritegnil v tesen dialog. Klasicistična romantičnost tretjega stavka se je pod 44

Metka Sulič: »Stoječe ovacije ob Munihovem jubileju in slovesu«, Primorske novice, 26. 10. 2016.

Metka Sulič

Med kritiko, poetiko in novinarstvom Jože Štucin, pesnik, ki je pisal glasbene kritike Jože Štucin ali Jožek Štucin, kot so ga z mladostniškim vzdevkom pogosto podpisovali v časopisih, za katere je pisal, je po poklicu glasbeni pedagog, ki se s poučevanjem glasbe ukvarja vse od zaključka svojega študija. Glasbo poučuje na Osnovni šoli Franceta Bevka v Tolminu, Gimnaziji Tolmin in nekaj let je poučeval tudi na Glasbeni šoli Tolmin. Poleg svojega glasbenega pedigreja pa se udejanja kot pisec poezije in je član Društva slovenskih pisateljev. Na svoji poklicni poti je prepletal glasbeno znanje, literarni talent in občutek za poetiko, po katerem se je odlikoval pri pisanju ne samo glasbene, ampak tudi literarne kritike ter pri drugih literarnih aktivnostih, ki jih je tekom let nanizal v velikem številu. V zadnjih letih je znan kot promotor pisanja haikujev in velik spodbujevalec svojih učencev in dijakov na tem literarnem področju. Glasbene kritike je objavljal v mnogih primorskih in zamejskih časopisih; lahko bi zapisali, da po enkrat prav v vseh, kar jih je (bilo). Bil je dolgoletni aktivni sodelavec, pisec, lektor, urednik pri reviji Primorska srečanja. V eni od svojih kritik je zapisal, da besedo virtuoznost »preradi uporabljamo, pa je zato že skoraj izgubila svoj pomen«1. Dolgoletni spremljevalec koncertov Glasbenega abonmaja v Novi Gorici je s to izjavo povedal več stvari. Izpostavil je temeljni problem glasbene kritike in nakazal, da se je nekoč prav v glasbeni kritiki dobilo prostor za izražanje lastnih pomislekov o trenutnem stanju v glasbenem življenju in posledično v družbi. Jože Štucin je recenzije s koncertov klasične glasbe v Kulturnem domu Nova Gorica objavljal v Primorskih novicah, s kakšno izjemo v drugi periodiki. Njegova prva evidentirana kritika v Primorskih novicah s klasičnega koncerta v novogoriškem Kulturnem domu je »Perfekcija z dušo pouličnega godca« z datumom 17. 11. 1995. Do sezone 1996/97 je objavil še eno recenzijo, zatem pa je za ta časopis redno objavljal kritike in tako nasledil dolgoletnega glasbenega kritika, zaposlenega na Radiu Koper, Ivana Siliča, ki je pisal recenzije koncertov Glasbenega abonmaja za Primorske novice od ustanovitve Kulturnega doma Nova Gorica vse do konca sezone 1995/96. Številčno je Ivan Silič največ kritik napisal za Primorske novice, se pa njegove ocene najde tudi v Primorskem dnevniku, časopisu Oko, Republiki … Ivan Silič je bil nekakšen spíritus ágens goriškega kulturnega prostora. O njem je nekdanja direktorica Alenka Saksida povedala: »Še posebej se hvaležno spominjam prizadevnosti in strokovne pomoči Ivana Siliča, glasbenega 1

Jože Štucin: »Razkošje strasti in popolnosti«, Primorske novice, 12. 1. 1999.

Jože Štucin

urednika Radia Koper, ki nas je tedaj, mlade navdušence, vodil in bodril pri zastavljenem programu dela. On je bil nestor, včasih nas je miril, ker smo bili v zamislih previsoko leteči in smo prehitevali dogodke, čas, včasih pa nas je spodbujal. Kasneje je spremljal tudi dejavnost Kulturnega doma Nova Gorica in redno objavljal ocene posameznih koncertov.« Iz njegovega duha raste marsikatera glasbena pobuda na Goriškem, in čeprav je čas zelo oddaljen in so se trendi na področju kulture spremenili, je prav on eden od tistih, ki je pomagal postavljati temelje na področju klasične glasbe na Goriškem. Številčno je največ kritik za Kulturni dom Nova Gorica napisala Tatjana Gregorič. Njeno publicistično delovanje se razteza od zgodnjih osemdesetih čez celotna devetdeseta leta prejšnjega stoletja pa nekje do konca 2010. Pisala je za različne časopisne hiše: Primorske novice, časopis Oko, Primorski dnevnik in Delo. Jože Štucin je od leta 1995 pa do leta 2013, ko je napisal zadnjo kritiko s koncerta Glasbenega abonmaja, v celoti objavil 123 kritik za Primorske novice, poleg tega je napisal tri obširne članke za Primorska srečanja, v katerih je analiziral celotne sezone, eno kritiko za Primorski dnevnik in eno za Novi glas, sicer pa je za Novi glas, Idrijske novice, Musko in kasneje Glasno objavljal vzporedno članke s koncertov, ki jih je pisal v prvi vrsti za Primorske novice, objava pa se je ponovila tudi v omenjeni periodiki. V arhivu novogoriškega Kulturnega doma je vsega skupaj 128 kritik Jožeta Štucina s koncertov Glasbenega abonmaja. Zadnja glasbena ocena, ki jo je za Primorske novice napisal o novogoriških koncertih klasične glasbe, je hranjena v arhivu Kulturnega doma Nova Gorica pod naslovom »Večer iskanja lepih tonov«, objavljena 17. 5. 2013. Njegova zadnja objavljena kritika, s koncerta Glasbenega abonmaja v Kulturnem domu Nova Gorica, je izšla v Novem glasu dne 28. 11. 2013 in nosi naslov »Imenitna doza dinamike«.

Glasbena kritika, zaznamovana s poetiko Pregled njegovih kritik postavlja še tako dobrega pisca ali glasbeno izobraženega posameznika v nezavidljiv položaj, saj je branje njegovih recenzij prej poetično oziroma literarno doživetje kot pa preprost kritiški zapis. Je pa njegovo s pisateljsko noto obarvano pero večkrat preskočilo zgolj glasbeno kritiko in se stopilo s človekovimi občutji, ter tako ponudilo razgiban zapis o glasbeni umetnosti, ki ni bil zgolj suhoparna ocena dogajanja na koncertu. Posluževal se je bogatih prispodob, ki so prešle okvire zgolj nizanja glasbenih dejstev. Že v kritiki, kjer je s pogumom izrazil problematiko uporabe besede virtuoznost, si v primeru ocenjevanja interpretacije angleškega pianista Philipa Fowkeja sposodi prispodobo poljudnega značaja, razumljivo tudi tistim poslušalcem ali naključnim bralcem časopisa, ki se z glasbo ne ukvarjajo več kot tako, da jo neprizadeto poslušajo:

»Tokrat gre v vseh detajlih zares za lahko(tno)st, zračnost in sanjsko preciznost čudežnega prepletanja prstov, ki švigajo po klaviaturi brez najmanjših zdrsov, čisto, kot je lahko čist in neomadeževan le gorski studenec pri izviru.«2 V tem citatu zasledimo še eno značilnost, s katero si je pisec pomagal pri pisanju kritik: igra besed, s katerimi je ustvaril berljiv, atraktiven in vedno drugačen tekst. Vsak kritik na področju umetnosti se prej ali slej sooča s ponavljanjem misli, fraz, besed in besednih zvez. Ena takih besed je beseda virtuoznost. Na koliko načinov lahko besedno ocenimo nadpovprečno izvedbo: vrhunsko, odlično …? Besedni zaklad je nekaj, kar lahko pri pisanju recenzij omogoča lažje in boljše pisanje, zagotovo pa to ne predstavlja rešitve ali zagotovila, da se pisec ne bo nikoli soočal z upadom navdiha. V primeru Jožeta Štucina bi o teh zagatah težko govorili, saj v besedilih dokazuje, da je njegov glagolski in pridevniški svet izrazito širok, se nenehno razvija, širi, skoraj nikoli se ne ponavlja. Prispodobe, s katerimi ovrednoti interpretacije, so mnogokrat neizmerne in raznolike, v mnogih primerih celo zabavne, rahlo ironične, zafrkljive. Dober primer zabavne in s šalo prežete kritike Jožeta Štucina je ocena izvenabonmajskega koncerta, na kateri je nastopil mladinski simfonični orkester Glasbenega društva NOVA, NOVA filharmonija, ki je več let deloval pod vodstvom umetniškega vodje in dirigenta Simona Perčiča ter v decembru tradicionalno organiziral praznični koncert in ga izvedel tudi v Kulturnem domu Nova Gorica. »Kljub mladosti na trenutke orkester zveni 'odraslo' in suvereno, čeprav, to je treba zapisati, se mladosti občasno 'utrga' in poskoči čez meje okusnih decibelov. Seveda pričakovano in z veseljem sprejeto. Posebno, ko se lotijo glasbene šale A Grand, Grand Overture, op. 57, ki jo je navdahnjeno napisal Malcolm Arnold že pred pol stoletja. Šala ima izjemno priljubljeno glavno temo, vključuje pa tudi duhovit vložek solistov na hišnih sesalnikih. /…/ Skladatelj se je seveda samo šalil in na vrhuncu skladbe vključil še 'snajperje', ki hladnokrvno pobijejo moteče soliste. Na goriškem odru je to vlogo izvedla muzikologinja in novinarka Radia Koper Tatjana Gregorič. Sicer s pištolo-pokalico, ki je dopuščala tudi preživetje, a moteči sesalci v rokah nadležnih sesalcev so vendarle pocepali po tleh, v veliko zadovoljstvo vseh prič tega glasbenega masakra.«3 Jože Štucin pri pisanju glasbenih kritik ne zaide v dolgočasje, površinskost, ni nikoli žaljiv in niti sarkastičen, zmožen je napisati negativno kritiko in oceno na korekten in predvsem konstruktiven način. Lahko je tudi strog, kritičen, celo jezen, ali kot je bilo že omenjeno, humoren, nikoli pa ne zaide v podlost, posmehljivost ali pokroviteljstvo – lastnosti, ki z leti, izkušnjami in naveličanostjo prirastejo marsikateremu glasbenemu kritiku. Slednje se pri Jožetu Štucinu ni zgodilo, kar je znak tudi njegovega literarnega talenta in predvsem osebnostna lastnost.

Jože Štucin: » Razkošje strasti in popolnosti«, Primorske novice, 12. 1. 1999. 3 Jože Štucin: »Glasbeni masaker na novogoriškem odru«, Primorske novice, 24. 12. 2013. 2

Analiza sloga glasbene kritike Jožeta Štucina Pri pisanju se je Jože Štucin držal preprostega oblikovnega principa. V kratkem povzetku na začetku članka navede, kdo je nastopil, kdaj in kje, kakšen je bil namen, in na kratko označi program. Večinoma so njegove kritike tridelne. V prvem delu se posveti opisu nastopajočih; izpostavi posamezne lastnosti, po katerih slovi, ali podrobnosti iz kurikuluma glasbenika, zasedbe, orkestra. Včasih si na tem mestu vzame nekaj časa za splošen komentar k programu, če tega ni naredil v uvodnem povzetku. V tem primeru se poglobi v razmišljanje o glasbenem slogu in obdobju ter muzikološko umesti skladbe. Sledi ocena izvedbe in podrobnejša analiza interpretacije skozi vsako posamezno skladbo. Analizi izvedb se ne posveti vedno v enaki meri. Če je izvedba enega dela na koncertu izstopajoča, in to v dobrem ali slabem smislu, se ji bolj posveti kot analizi ostalih izvedb skladb. Če je izvedba medla ali neprepričljiva, se največkrat posveti presoji in premisleku o skladbah. Kot mnogi glasbeni recenzenti se tudi Jože Štucin poslužuje opisovanja skladateljev, glasbenih del ali slogovnega obdobja. To metodo povečini uporabi v primeru, ko je koncertna izvedba pod njegovimi pričakovanji ali celo slaba, celoten koncert pa pod kakovostnim nivojem izbranih koncertov v sezoni – z drugimi besedami, ko je pod povprečjem uveljavljenega standarda Glasbenega abonmaja. Po poglobljenem označevanju in komentiranju slogovnih ali tudi celo osebnih lastnostih posameznih skladateljev ne posega samo v primerih, ko so izvedbe slabe. To svoboščino, če lahko tako imenujemo ta način pisanja kritik, si dovoli v več primerih in bi jo lahko imenovali kar njegova umetniška svoboda. Za trenutek si dopusti publiko oziroma bralce seznaniti s podrobnostmi in detajli, ki so prijazni, in pogosto so to prav prijateljska pojasnjevanja. V kritiki koncerta, na katerem je nastopil angleški pianist Philip Fowke, čigar igra je pisca prepričala, je o programu in pianistu zapisal več prav prisrčnih oznak, ki jasno pokažejo kritikovo odobravanje pianistove interpretacije: »Da ne govorimo o Chopinu, tem vražjem umet(el)niku, ki je totalno zablokiral že nešteto pianističnih adeptov. Angleški glasbenik aristokratske drže, ki ga poleg vsega krasita še skromnost in prijaznost, pa niti za vzorec zvezdništva ali nečimrnosti, je s klavirskim Pesnikom razčistil do zadnje note.«4 Na podoben način se je o skladatelju izrazil v kritiki o izvedbi različnih del Wolfganga Amadeusa Mozarta na predpustnem koncertu, na katerem je nastopil znani Mozart orkester iz Prage in kjer so glasbeniki nastopili v izvirnih kostumih iz 18. stoletja, izdelanih v beneškem ateljeju: »Prav s temi deli je 'navihani' pa v marsičem samovšečni in nepredvidljivi dunajski klasik samovoljno premikal takratna estetska merila, se z orkestracijo in 'modernizmi' dvignil med nesmrtne, vsega občudovanja vredna pa je njegova neusahljiva glasbena domišljija.«5 4 5

Jože Štucin: »Razkošje strasti in popolnosti«, Primorske novice, 12. 1. 1999. Jože Štucin: »Samotar v izvedbi praškega orkestra«, Primorske novice, 10. 3. 2000.

Glasbena kritika, ki je lahko tudi poučna Vsak glasbeni kritik, ki je v prvi vrsti tudi sam velik ljubitelj in oboževalec glasbe, bo poskušal s pomočjo kritike predati svoje znanje, vedenje in ljubezen do glasbe na drugega. Če upoštevamo, da se je Jože Štucin vse svoje življenje posvečal pedagoškemu delu, in znano je, da je vzgojil vrsto odličnih glasbenikov ter kakšnega dobrega pisca, težko spregledamo njegovo pedagoško noto, s katero je oblikoval precej svojih kritik. V vsakem primeru to niso bila šolska ali akademska pojasnjevanja, saj v resnici v glasbeni kritiki za kaj takega ni (imel) prostora. Kritik predpostavlja, da ima pred seboj bralce, ki so vsaj deloma seznanjeni z glasbo. Ne da so izobraženi, ampak da vsaj vedo, o čem teče beseda. Tako je v njegovih člankih velikokrat zaslediti metodo pisanja, kjer se širše razpiše o glasbeni tematiki, ki je zaznamovala koncert, kot lahko vidimo nazoren primer v članku s koncerta, kjer je Mešani pevski zbor Ipavska pel motete Jacobusa Gallusa: »Z eno besedo; motete je razbremenil madrigalističnega pristopa, kar v bistvu pomeni, da jih je vrnil v območje kontemplativne, duhovne sfere, kjer je glas dosledno podrejen vsebini, zunanja podoba pa je le način podajanja verskih čustev. Vsa spektakularnost polifonije in blišč večglasja sta se hočeš nočeš podredili enemu samemu cilju – podoživljanju vsebine.«6

Mešani pevski zbor Ipavska Matjaž Šček, zborovodja 14. 5. 2012

Občudujoč opis s filozofsko opredelitvijo, nazorno in povedno mislijo, ki poslušalce in bralce pravilno usmerja k razmisleku o vsebini in pomenu nekega glasbenega sloga in časa. Temeljno bistvo razumevanja nekega glasbenega časovnega obdobja izpove z jasnostjo, v kateri je na preprost način zaobjeta tudi filozofija nekega nam zelo oddaljenega časa. Gledano iz tega zornega kota je bilo pisanje Jožeta Štucina za Primorske novice in Kulturni dom Nova Gorica neprecenljive vrednosti. Sam nikoli ni podcenjeval poslušalca, zavedal pa se je, da glasbeni slog, kot je vokalna polifonija, Novi glas, 28. 11. 2013

Jože Štucin: »Vrnitev v kontemplativnost«, Primorske novice, 6. 4. 2004.

ni nekaj, s čimer se lahko povprečen glasbeni ljubitelj in tudi glasbenik vsakodnevno sreča. Še manj, takšna glasba je od vedno v medijih (domača in tuja televizija in radio, če izvzamemo severne države z dolgo tradicijo, kot so Velika Britanija, Švica, Belgija in Nizozemska) strogo odmerjena in le poredkoma zastopana. Zborovska produkcija v Sloveniji v času pred in tik ob razglasitvi samostojne Slovenije pa je bila na tem področju, zaradi interpretativne zahtevnosti in morda celo politične ideologije, potisnjena na stranski tir. Tako je s to metodo, v kateri je zaznati pedagoški trenutek, razsvetlil pojmovanje tega specifičnega glasbenega časa in ga približal današnjemu poslušalcu. Obiskovalce Glasbenega abonmaja je opozoril na bistvo koncerta in jih podučil o pomembnosti glasbe, ki so ji prisluhnili.

Negativnost ni nujno negativna: sodobno novinarstvo in umetniška kritika Jože Štucin ni bil pisec, ki bi ga na kakršenkoli način lahko označili za novinarja PR-ovca, torej novinarja, ki piše članke v slogu, kot se ga poslužujejo v pisarnah za odnose z javnostmi. Prav tovrstno pisanje postaja uveljavljena normativa v medijskih hišah na področju glasbene in sploh umetniške kritike (enako velja za gledališko, plesno, filmsko, likovno in drugo umetnost). Umika se kritični pogled, umikajo se negativne ocene, pa čeprav tehtno argumentirane, upada število usposobljenih strokovnjakov, ki postajajo vse manj zaželeni v programskih politikah medijskih hiš. Dokaz je tudi pisanje Jožeta Štucina. V sezoni 1996/97 je v Primorskih novicah objavil 11 kritik od 12 koncertov. Ta trend, ena do dve kritiki manj, kot je bilo koncertov v abonmaju, se je nadaljeval do leta 2012/13, ko je objavil le 3 kritike in nato prenehal. Namesto njega so prišli drugi glasbeni ocenjevalci, kar pa ne pomeni, da se je število kritik drugih piscev dvignilo, nasprotno, število kritik je upadlo na 3 do 4 kritike na sezono (od 8 koncertov v abonmaju), ali pa še manj. Glasbenika kritika v 21. stoletju se vse bolj približuje promocijskim, tržnim oziroma prodajnim tekstom, v katerih ni zaželen konstruktiven razmislek. Način pisanja, ki ga popularizirajo družabna in družbena omrežja, ne govori več o napakah, šibkostih in negativnih plateh, saj prevladuje vseprisotno odobravanje, permisivnost, dopuščanje in sprejemanje vsega, in to na vseh življenjskih področjih. Jože Štucin je v času, ko so se smernice glasbene kritike začele spreminjati, tudi sam postopoma izstopil iz kroga glasbenih recenzentov. Nekaj primerov, ko je v kritiki postavil negativno oceno, ki pa je bila argumentirana in konstruktivna: »Od tako zvenečega imena smo pričakovali veliko, izkazalo se je, da celo preveč /…/ Igor Ojstrah je velik rutiner in globoko 'in', kar tudi pomeni, da kot solist pogosto 'zanemarja' orkester in se ukvarja zgolj sam s sabo. /…/ A se izgublja v nekakšnih nenavadnih interpretacijah, s katerimi se večina ne more identificirati. Slednje je prišlo do izraza pri

Novozelandski godalni kvartet 19. 3. 2012

Haydnovem Dvojnem koncertu za violino, klavir in godala, kjer sta se oba solista včasih prav opazno razhajala. /…/ je učinkoval kot 'čudaški' osebni pristop brez prave povezave z dobo, v kateri je nastala Haydnova umetnina.«7 »Bekhterev je skušal zajemati nekje vmes, med reinterpretativnostjo in strogostjo 'zgodovinske' izvedbe, med subjektivnim in objektivnim pristopom. Rezultat, resnici na ljubo, ni bil ravno prepričljiv. /…/ Ob poslušanju Skrjabina smo nehote pomislili na preprosto resnico, da je v umetnosti silno težko združevati dva poklica. Pedagoško delo lahko načne kreativnost, izvajalska pripravljenost pa zato ni vedno vrhunska. /…/ toda na pričujočem koncertu smo vseeno od njega pričakovali več.«8 Individualizem in predvsem objektivnost, ki ne podlega splošnim vrednostnim sodbam neke ožje skupnosti, je Jože Štucin pokazal v obširni kritiki s koncerta, na katerem so nastopili goriški pianistični talent Ivan Skrt ter hrvaški pianistki Kristina Bjelopavlović in Pavica Gvozdić z Orkestrom opere HNK Reka pod vodstvom Nade Matošević. Citat je le kratek zaključek, s katerim sklene podrobno in argumentirano analizo izvedb, v kateri je našel veliko priložnosti tudi za pozitivno ovrednotenje Skrtove interpretacije, vendar pa je ostal v svoji kritiški drži neomajen, zato pa vnovič pokazal svojo strokovno integriteto in dolgoletne izkušnje spremljanja koncertov klasične glasbe. »Skrt se tej poziciji naglo približuje, to se da čutiti in slišati, ta hip pa mu manjka še kanček zrelosti, mogoče tudi 'kilometrine', pa predvsem neposrednega soočanja z umetnino, kjer ne bo več prostora niti za pozerstvo, niti za zunanji blišč, temveč le še za iskanje najglobljega vsebinskega bistva.«9 Jože Štucin: »So poslušalci pričakovali več?«, Primorske novice, 4. 7. 2004. Jože Štucin: »Od virtuoza pričakovali več«, Primorske novice, 24. 3. 2000. 9 Jože Štucin: »Učna ura iz klavirja in Mozarta s hrvaškim presežkom«, Primorske novice, 25. 2. 2006. 7 8

Čeprav se je Jože Štucin lahko v svojih kritikah izrazil tudi negativno in je v člankih šibkosti in pomanjkljivosti v izvedbah izpostavil, to ni bilo njegovo osnovno vodilo. Pohvala v kritiki mu je bila blizu in je o njej brez zadržkov pisal. Ko je glasbenik s svojo izvedbo pokazal dobro interpretacijo in glasbeno znanje, je glasbena ocena pohvalo tudi vsebovala in nikoli ni bila skopa. S pohvalami je bil širokosrčen, ko si je glasbenik to zaslužil: »Občudovanja vredna je intonančna ubranost vseh štirih. Nesoglasij glede temperiranosti, sicer običajnih za godalce, ki 'čiste' tone vedno 'lovijo' s približkom, z intonančnim tremolom, tokrat ni zaznati. Zvočna slika ima bleščeč videz /…/.«10 V svojih kritikah je Jože Štucin večkrat izrazil vsesplošno problematiko, s katero se mnogi recenzenti pogosto srečujejo pri pisanju glasbenih kritik. O problematiki pisanja ocen pa se je izpovedal, ko je lahko o glasbenikih napisal najboljše. S primerjavo, ki je govorila o negativnih lastnostih neke interpretacije, s katero se je moral kot kritik v preteklosti soočati, je poudaril vse odlike zasedbe, ki ji pripisuje dobro oceno. Pri tem pa je ostala slaba izvedba, ki jo je uporabil v primerjavi, nedoločena ali celo fiktivna, ostala je neimenovana. »Pri poslušanju zato odpade 'beganje' od enega instrumenta k drugemu, ki je značilno za povprečne nastope, beganje, ko človek v zadregi išče najboljše rešitve kar sam in skuša preslišati intonančne slabosti in šlamparije. Godalni kvartet je pač tak instrumentalni sestav, delikaten in občutljiv, da zelo hitro zveni nadvse borno, če glasbila niso v rokah najboljših izvajalcev. Tokrat je bilo vse drugače. /…/ gre predvsem za perfekcionističen ansambel, ki dejansko igra kot solistično 'telo' po načelu 'vsi za enega, eden za vse'.«11 Izpostaviti pa je treba, da je bil kritik, ki je izhajal iz objektivnega, vselej pa je izrazil tudi nekaj osebnega, kar je izviralo iz njegovega strokovnega znanja v prepletu z lastnimi izkustvi in doživljanjem. Zato so bile njegove kritike prežete z neko mero individualnosti. Njegova kritičnost bi se lahko zdela današnjemu bralcu tudi drzna, morda celo pogumna, in če ne drugega, je izkazovala neko mero svobodnosti. Vrednote, ki si jih v novinarstvu leta 2020 težko predstavljamo. V preteklosti je bilo naravno, da je bilo novinarstvo veliko bolj objektivno, nepristransko, ne nujno všečno, predvsem pa resnicoljubno in raziskovalno, česar danes v medijih – razen pri velikih neodvisnih ustanovah v kateri od tujih dežel, ki še zmeraj zasledujejo ideale demokracije – skorajda ne zasledimo, sploh pa ne beremo več. Vendar pa je ne glede na filozofijo časa, družbene normative in novinarsko etiko, ki je bila v devetdesetih letih 20. stoletja še zelo neodvisna, Jože Štucin vedno odkritosrčen, lahko včasih nenavadno nenaklonjen nekaterim glasbenim delom in posledično izvedbam, zmeraj pa iskren, izhajajoč iz svojega prepričanja in glasbenega poznavanja, ki temelji na strokovnem znanju.

10 11

Jože Štucin: »Sijaj novozelandskega erosa«, Primorske novice, 19. 12. 2000. Jože Štucin: »Kvartet uročil občinstvo«, Primorske novice, 27. 11. 1998.

Jože Štucin in skladbe iz obdobja klasicizma in romantike Nenaklonjenost nekaterim glasbenim obdobjem je v svojih glasbenih ocenah Jože Štucin subtilno prikril in vnovič dokazal literarni talent in nadarjenost za poetiko. Pri prebiranju njegovih recenzij bralcu postopoma postane jasno, da so morali biti glasbeniki, ki so izvajali dela iz klasicizma in romantike, ne samo dobro pripravljeni, ampak v vrhunski formi. Skladbe pa so morali imeti natančno preštudirane, izvedbe so morale presegati splošno povprečje in plehkost: piano-forte dinamično niansiranje je moralo biti utemeljeno. Dober primer, kako je sprejemal glasbo romantike in se je elegantno izognil pisanju o njej, če ga ni posebej navduševala, je v kritiki svetovno slavnega godalnega kvarteta Fine Arts iz New Yorka, ki mu je sicer pripisal eno svojih redkih najvišjih ocen: 55

»Eksemplaričen je tudi njihov koncertni program: raznolik in količinsko idealen. Odbrana dela so postregla z živahno bero občutij od prečiščenih Haydnovih klasicističnih not (izvedenih v dodatku) prek Beethovnovega Kvarteta v G-duru, idilično zaobljenega Mendelssohnovega Kvarteta v Es-duru do presunljivo modernega Šostakoviča, ki nas je ponovno šokiral z genialno kompozicijsko arhitektoniko.«12 Eno tretjino kritike posveti podrobni analizi dela in izvedbi prav tega Šostakovičevega kvarteta, eno tretjino kritike posveti opisu zasedbe. Vse, kar je zapisal o Haydnu, Beethovnu in Mendelssohnu, pa je prav v tem kratkem odseku, ki sestavlja zadnjo tretjino kritike. Razlogov, zakaj je kritiko oblikoval na takšen način, je zagotovo več. Tisti, ki se najbolj vsiljuje v ospredje, pa je: skladbe klasicistično-romantičnih skladateljev so najpogosteje vključene na sporede koncertnih hiš. Te skladbe so pogosto izvajane, snemane, slišane na koncertih, o njih so že veliko napisali in še naprej pogosto pišejo ter so tudi dobro raziskane. Zato tudi ne preseneča, da je kritik ob neki drugi koncertni priložnosti z dobro mero odobravanja ocenil Malo suito za klavir štiriročno Claudea Debussyja. To je redko izvajano delo, ki ga je skladatelj napisal v poznem 19. stoletju, obdobju, za katerega bi lahko trdili, da mu je pisec naklonjen. Pozitivne ocene o skladateljih, ki so ustvarjali konec 19. stoletja in se že spogledujejo z naprednimi tokovi, ki so se razvili z vstopom v 20. stoletje, se skoraj brez izjem ponavljajo: »Včasih se zdi, da je Debussy svojo umetnost zastavil resnično za vse čase – univerzalnost in 'neideološkost' njegovih skladb sta elementa, ki ga visoko dvigata nad sodobniki, nekaterimi že modernistično 'raztresenimi' ter drugimi, še zazrtimi v stabilno preteklost. Glasba je trden red, ko skladatelj dopusti tonu biti.«13 Iz tega lahko nadaljujemo začetno predpostavko, zakaj je bil do klasicističnoromantičnih del manj prizanesljiv kot do del, nastalih na prehodu v 20. stoletje in kasneje. Če vzamemo za primer prejšnji dve deli, omenjeni v kritikah: kompleksno Šostakovičevo glasbo in melodično razpršena impresionistična dela Debussyja izvajajo le najboljši interpreti, ki morajo biti tudi dovolj drzni v programski usmerjenosti, saj imena teh skladateljev niso tista, ki pritegnejo poslušalce v koncertne dvorane, in posledično tudi umetniških direktorjev koncertnih hiš ne. Izvajalci teh del morajo biti večkrat prepričani sami vase za takšne odločitve, ki morajo biti dovršene, iz tega lahko preprosto sklepamo, da so tudi bolje pripravljeni. Glasbeni kritiki, ki se pri svojem delu največkrat srečujejo z glasbo klasicistično-romantičnega obdobja, pa sprejemajo programe, orientirane v 20. stoletje, pozitivneje iz preprostega razloga, da glasbeniki, ko se odločajo za takšne skladbe, tudi širijo obzorje poslušalstva. Kritikom pa te programske odločitve nehote dajejo novo gradivo v obravnavo, kar je nedvomno veliko bolj privlačno kot ponavljanje kritik o izvedbah enih in istih skladb ali bolj ali manj različnih skladb enih in istih skladateljev.

Zelo je pomembno, da na tem mestu posebej izpostavimo dejstvo, da Jože Štucin ni favoriziral nobenega slogovnega obdobja, skladatelja ali skladbe. Dokaz tega je denimo kritika o Godalnem kvartetu Bartók, ki je izvajal Godalni kvartet v C-duru, op. 95, št. 3, Ludwiga van Beethovna, in je pisec pohvalil tako delo kot tudi izvajalce ter zavrgel vse dosedanje teze o tem, da mu klasicistično-romantični slog ni bil blizu. Kot že večkrat omenjeno, Jože Štucin je izhajal iz objektivnosti in širokega glasbenega znanja: »Mojster je ustvaril genialno skladbo z mnogimi preobrati in šokantnimi odstopanji od formalnih oblik. Beethoven pa je verjetno tudi svojevrsten rekorder v 'odlaganju' konca. /…/ Učinek igre z 'neskončnostjo' je opažen – poslušalčevo telo nemirno trepeta, duša pa je od blagodejnih učinkov zadovoljna in presrečna. Seveda, če to izvede Bartók kvartet, ki glasbo posreduje na najboljši možni način.«14

Posebno poglavje glasbene kritike Jožeta Štucina: poslušalstvo Zanimiva je bila kritika Jožeta Štucina, ki jo je napisal ob koncertni izvedbi Bellinijeve opere Mesečnica. Dogodek je bil za Novo Gorico leta 2001 zagotovo poseben in odmeven, saj je operna produkcija na Goriškem izjemno redka, posledično pa zelo priljubljena in obiskana, ko se ti redki primeri zgodijo. Ob 200-letnici rojstva italijanskega skladatelja Vincenza Bellinija je s pomočjo Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji opera prišla tudi v Kulturni dom Nova Gorica. Poslušalstvo je dogodek sprejelo z odobravanjem, Jože Štucin pa je v tem primeru za Primorski dnevnik zapisal: »Sama opera ima nekaj lepih delov, sicer pa ni nič posebnega. /…/ poslušalec se ziblje od arije do arije, za premor poskrbijo eruptivni zborovi 'finalni' posegi, ki neprestano podoživljajo vrhunec, ki kani nastopiti na koncu zapleta. /…/ Načrtovana poroka z Elvinom se pomakne za lepo število arij in zborovskih komentarjev naprej, proti sklepu dve uri in pol trajajočih gavg in natezanj, do končnega 'obračuna' z resnico …«15 Kritiko zaključi z očitnim osebnim začudenjem, ki se nanaša na pozitiven odziv poslušalstva. V njegovi opazki se zrcali njegovo presenečenje in zmerno odobravajoči odnos do operne glasbe ali vsaj, kot je v tem primeru, italijanskega belcanta, čeprav je bila izvedba dobra: »Da čas Bellinijevih oper sploh še ni pozabljen, je dokazala publika, ki je nastopajoče nagradila z ovacijami.«16 Izpeljali bi lahko predpostavko, da se kritik ne strinja povsem z odzivom poslušalcev. Prav v tej kritiki vnovič opazimo njegovo ne preveč navdušujočo oceno Jože Štucin: »Mojstrstvo zvočnega zlatega reza«, Primorske novice, 13. 12. 1999. Jožek Štucin: »Koncertna izvedba Mesečnice«, Primorski dnevnik, 29. 11. 2001. 16 Jožek Štucin: »Koncertna izvedba Mesečnice«, Primorski dnevnik, 29. 11. 2001. 14

12 13

Jože Štucin: »Kvartet uročil občinstvo«, Primorske novice, 27. 11. 1998. Jože Štucin: »Skladnost raznoterega pianističnega dueta«, Primorske novice, 18. 2. 2000.

koncerta, navkljub suvereni izvedbi nastopajočih. Medlost v oceni se ne nanaša toliko na interpretacijo kot na izbiro programa, torej na italijansko operno romantiko, za katero je imel najverjetneje tehtne argumente, zakaj je do nje gojil ravnodušen odnos. Obenem ta kritika kaže še na eno značilnost njegovega pisanja: nagovarjanje oziroma komentiranje odzivov poslušalstva na koncertu. Pogosto si kritik, če se njegovo mnenje razlikuje od odziva poslušalstva, pri postavljanju ocene pomaga z opisovanjem ali komentiranjem odziva publike, in namesto pogleda kritika oceno postavi glede na odziv poslušalstva. Včasih se je obregnil tudi na kulturo poslušanja v koncertni dvorani, okus poslušalstva in ob pojmovanje splošno lepega pri množicah ter s tem podal tudi rahlo kritiko obiskovalcem koncertnih dvoran. Če pa ne to, je vsaj dal priložnost za razmislek in zazrtje vase: »Zagotovo pa godalni kvartet z Nove Zelandije, nastal je leta 1987, više kotira v Ameriki kot v nepredvidljivi Evropi, kjer ima še umetniška 'šlamparija' svojo artistično vrednost. Starocelinci smo pač čudni poslušalci – popolnost nam sicer godi, a raje jo mešamo z bohemskostjo v improviziran koktajl presenečenja, ki nas opijani z erosom, strastjo in neukročenostjo.«17 V tem primeru je razmeroma ostro zarezal v uho množic, ki jih navdušuje prej zvočna učinkovitost in šarm odrskega obvladovanja ali nastopaštvo, kot pa natančnost, dodelanost in prefinjenost. Kot že večkrat omenjeno pa je treba izpostaviti iskrenost, pristnost in tehtnost pisca, ki je sem pa tja okrcal poslušalstvo. S tem je želel v kritiki opozoriti na povprečen glasbeni okus in tudi glasbena pričakovanja oziroma standard poslušalcev, ki bi ga bilo zavoljo cenenih, osladnih in površinskih glasbenih užitkov morebiti le dobro spregledati in si prizadevati k preseganju le-tega: »Španski temperament je nekakšen antipod srednjeevropski, dunajski uglajenosti in umirjenosti, ki sta pretežno oblikovali naše estetske norme. Nebrzdane strasti, izražene v mnogih ritmično-melodičnih posebnostih španske glasbe, so postale že svojevrsten 'kliše' /…/. Poslušalec pričakuje izbruhe /…/, ki bodo blagodejno potešili kraljestvo čutnih senzorjev.«18 V eni izmed ocen je brez zadržkov v članek zapisal svoje kritično mnenje in več kot očitno opozoril poslušalstvo, da obstaja na koncertih klasične glasbe predpisan kodeks obnašanja, ki se ga je vredno držati. V koncertnih dvoranah obstaja bonton, s katerim se zagotavlja enake možnosti za vsakega poslušalca, to je nemoteno spremljanje kompleksnih glasbenih del, ki zahtevajo zbrano sledenje glasbenemu dogajanju in tišino v dvorani: »Pravzaprav je vrhunsko izvedbo nekoliko motil le del poslušalstva (najverjetneje tisti, ki so jih v pustnem času v dvorano zvabile tržne finte beneških kostumov), ki je 17 18

Jože Štucin: »Sijaj novozelandskega erosa«, Primorske novice, 19. 12. 2000. Jože Štucin: »Temperamentno in apolinično«, Primorske novice, 20. 10. 1998.

Mozart orkester Praga Damiano Binetti, dirigent 6. 3. 2000

vztrajno aplavdiralo točno tam, kjer se že v osnovni šoli učimo, da se ne sme – med stavki namreč.«19 Prav kliše poslušanja, stereotipnost in povprečnost glasbenega okusa je bila ena od tistih tem, s katerimi se je Jože Štucin spoprijemal pri pisanju svojih ocen. Kritika je bila nekoč tudi sredstvo, s katerim se je lahko uravnavalo okus poslušalstva, koncertno kulturo in nenazadnje programsko usmerjenost koncertne ustanove. Zaključili bi lahko, da je poslanstvo kritike in kritika prav to.

Sklepna misel Pomembno pa je pri tem dodati, da vsi kritiki niso pisali iz želje biti konstruktivni, ampak so možnost kritiškega pisanja izrabili za razreševanje osebnih zamer in frustracij. Tega je bilo v preteklosti v slovenskem prostoru veliko. Na Primorskem smo z generacijami, ki so prihajale za Ivanom Siličem, imeli tako organizatorje kot kritike, ki so bili v prvi vrsti veliki oboževalci glasbe oziroma kulture v širšem smislu. V ta krog sodi tudi Jože Štucin in zahvaljujoč njegovemu kritiškemu delu se je glasbena kultura na Goriškem lahko razvijala, gradila in nadgrajevala.

Jože Štucin: »Samotar v izvedbi praškega orkestra«, Primorske novice, 10. 3. 2000.

Zapisi o glasbi nekoÄ? in danes

Carmina Slovenica, Karmina Ĺ ilec - zborovodkinja, 25. 9. 2009

časopisu prebrali. Ja, reakcije so bile včasih zelo burne, včasih si osrečil človeka, včasih si osrečil ljudi. »Kritika zame je, da pisec zna vsebino povedati na način, ki je dostojanstven do izvajalca in vzpodbuja premislek, napisana je v skupno dobro,« so bile besede urednice kulture na Primorskih novicah Maksimiljane Ipavec, ki nam jih je polagala na dušo. Tudi urednik Tomo Vidic se je zelo zavzemal za ocene glasbenih, likovnih, literarnih, filmskih del, med katerimi je na prvo mesto brezkompromisno postavil oceno koncerta rock skupine The Rolling Stones, od literarnih del pa stvaritve Wiliama Faulknerja. Nikoli ni žrtvoval teksta na račun fotografije in znal je pohvaliti ostro pero in zmožnost, da zapletene stvari povemo na preprost, vsakomur razumljiv način. Urednica Majda Suša je imela rada gledališke uprizoritve, lepe pridevnike in dobro auro članka. Meni kot urednici je bilo posebej dragoceno sodelovanje z glasbenim kritikom Jožekom Štucinom, ki je sledil koncertom na severnem delu Primorske. Komaj smo čakali njegove ocene, ki so bile izjemno napisane, skoznje si se naučil, kako poslušati glasbo, to najabstraktnejšo zvrst umetnosti, znal je povedati bistvo na poln, klen in stabilen način, biti subjektiven, duhovit, radoživ, sproščen, njegovi stavki so bili videti takole: »Kdor pade v jazz, ostane v 'luknji' do konca življenja, kajti jazz je 'life', je edina glasbena zvrst prejšnjega stoletja, ki je sestopila z vseh piedestalov, iz vseh formalizmov in šablon, ter se prepustila globokemu, korenskemu muziciranju, takemu, ki ga glasbeniki vlečejo iz svojih najintimnejših globin. V jazzu je pač doma svoboda.« Avtorjem tekstov nikoli nismo predpisovali ali sugerirali, koliko kritičnosti mora vsebovati njihova ocena. Ko smo dobili kritika, ki je bil vreden zaupanja, smo mu prepustili tako rekoč vse.

Klavdija Figelj

Kritiki so leteli prvi O pomenu glasbene ocene in drugih kritik v medijih September 2020. Stojim na Trgu Evrope v Novi Gorici in gledam fanta, ki igra na električno kitaro. Z občutkom za muzikaličnost izpostavlja poznane motive iz rock glasbe, jih nežno prepleta z variacijami na temo ter jih za trenutek zavije v glasbeno mistiko Daljnega vzhoda. Solo koncert. Poslušam s pozornostjo za klasično glasbo, in ko pogledam naokoli, ugotovim, da je na trgu ostal sam. Solo. Publike ni več. Odšla je, pustila ga je samega. Novinarjev, glasbenih kritikov, tudi ni bilo, že dolgo ne hodijo več na koncerte, tako kot likovni kritiki že dolgo ne hodijo v galerije. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, pač pa zato, ker so jih uredništva enostavno odslovila. »Uzalud vam trud svirači,« se pošalimo. Gre za problem, ki mu sledimo vsaj v zadnjem desetletju in je povezan s privatizacijo in komercializacijo medijev. Kritiki so bili prvi, ki so (od)leteli. Odkar je v medije začel pritekati privatni kapital, ki je postavil svoje direktorje in ti svoje odgovorne urednike, se je začelo tehtanje, krčenje stroškov, in najprej so odslovili zunanje sodelavce. Kritikom so očitali, da jih bere le 0,02 odstotka bralcev, premalo za preživetje. Poleg tega so bili prav oni največji outsiderji, najbolj zunanji, najbolj oddaljeni sodelavci, tisti, ki niso sedeli na sestankih in jim ni bilo treba biti lojalni. Prvi so odleteli, ker je bilo za časopis najmanj boleče, glavni uredniki niso poznali njihovih obrazov. In da ne bi mislili, da je medij z njimi ogromno prišparal, pa so vendarle leteli, malo tudi za opomin drugim, kaj se ti lahko zgodi, če se tvoji članki premalo prodajajo. Za nas, ki smo pisali in urejali kuturne strani, so bili kritiki nekaj najbolj dragocenega. Dobrega glasbenega kritika ne dobiš na vsakem koraku, prav tako likovnega, gledališkega, filmskega. Navadno niso bili novinarji, pač pa specialisti z glasbenega področja, dramaturgi, umetnostni zgodovinarji, arhitekti, ki so morali obvladati kritiški žanr in biti pripravljeni poleg svojega dela obiskovati koncerte, galerije, gledališča ter argumentirano zapisovati recenzije. Napisati strokovno mnenje in se pod njega podpisati. Zanimiv žanr, ki ga gojijo časopisi po vsem svetu kot enega najbolj žlahtnih in prestižnih, strokovnih, razmišljujočih in polemičnih. Žanr, s katerim se veliki časopisi ponašajo, z njim vzgajajo publiko, razlagajo svet skozi umetniške kreacije, gojijo svobodo duha, strpnost in odpirajo vrata v navdihujoče mentalne sobane. Kritika je tista stvar, ki jo institucije in posamezni ustvarjalci od medijev pričakujejo, saj konstruktivno vrednoti in pozicionira njihovo delo. Potrebujejo jo za nadaljnje delovanje, ustvarjanje ter tudi za vzpostavitev in ohranjanje statusa. Recenzija doprinese k razvoju odnosa do glasbe v prostoru. Mnogokrat jo (po)ustvarjalci pričakujejo s stisnjenimi zobmi, saj ne vedo, kaj bodo zjutraj ob dišeči kavi v sveže natisnjenem

Petra Kovačič (levo) in Tina Grego na koncertu Primorski glasbeni biseri v Dvorani Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, 8. 9. 2005.

Orkester Opere HNK »Ivan pl. Zajc« Reka Ivan Skrt, klavir Nada Matošević, dirigentka 31. 1. 2006

Goriški glasbeni bazen je s svojimi kritikami v našem časopisu bogatila Tatjana Gregorič (Radio Koper), ki je znala pred našimi očmi z vsem strokovnim aparatom vrednotiti klasične glasbene kompozicije in nam živo predstavljati ustvarjalce in poustvarjalce. Slednji so njeno radijsko pisarno velikokrat vzeli za svoje pribežališče, soočališče in sploh gnezdo glasbenega ustvarjanja, ki so ga očitno zelo potrebovali. Tudi zato so glasbeni kritiki zelo dobrodošli, ob njihovem znanju in poznavanju se kujejo novi individuumi umetnosti. Z urednico Maksimiljano Ipavec, s katero sva do leta 2015 delovali na regionalnem dnevniku Primorske novice, sva si, skupaj s še drugimi nespregledljivimi in dragimi stalnimi sodelavci Majo Pertič Gombač in Andražem Gombačem ter drugimi občasnimi in zunanjimi sodelavci, prizadevali, da bi bili veliki festivali, avtorske predstave, razstave in drugi dogodki na Primorskem ter tudi v zamejstvu kar najboljše pokriti, hkrati pa smo si želeli, da bi bile strani kulture platforma refleksij in tematik, ki jih ne nerakujejo le dogodki, pač pa bi jih sami poiskali v ateljejih umetnikov, v vadnicah glasbenikov. Največjo pozornost smo namenili domačim profesionalnim umetnikom in poustvarjalcem ter festivalom, ki so zrasli na domačem terenu, posebne strani smo uvedli za bogato in pisano ljubiteljsko kulturo. Tartinijev festival, Kogojevi dnevi, abonmajski koncerti, Hitove muze, Glasbe sveta, Sajeta, Metaldays in joj, prihaja Primorska poje, najbolj množična zborovska prireditev na Primorskem, kako bomo pristopili? Gre prvi koncert na naslovnico? S ponosom in veliko odgovornostjo smo pisali o talentiranih mladih in manj mladih glasbenikih, ki so pokazali vrhunsko raven. Naj omenimo le danes prvo violinistko pri dunajskih filharmonikih Petro Kovačič, pa Aleksandra Gadžijeva, najperspektivnejšega evropskega mladega pianista, Nastasijo Češnjevar Usumović ali pianista Ivana Skrta, samosvojega tolkalca Zlatka Kaučiča in številne druge glasbenike, ki tvorijo kulturni profil krajine, v kateri živimo. Pomen regionalnih medijev je na tem mestu še pomembnejši, saj glavni nacionalni mediji do naših zahodnih robov ne sežejo. »Misliš, da obstaja možnost, da bi Aleksander Gadžijev prišel na prvo stran Dela?« »Ja, edino, če bi igral gol. Ali če bi izjavil, da bo igral brez maske,« se še danes pošaliva z Maksimiljano. Tako nekako je potekalo življenje na primorskem regionalnem dnevniku, ki je nekoč imel močno in številčno kulturno ekipo. Z današnje perspektive je videti, da smo neko poslednje obdobje, ki se je zaključilo leta 2015, bojevale prav urednica kulture Maksimiljana Ipavec, Maja Pertič Gombač in spodaj podpisana. Andraž Gombač je urejal prilogo 7. val. Zatem je miza kulturne redakcije na novogoriški enoti Primorskih novic ostala prazna, likovnih ocen iz goriških galerij tako rekoč ni več, glasbene ocene pa v tem prostoru ostajajo bolj ali manj po zaslugi Radia Koper. Hudomušnim ocenam Leva Menašeja v Delu se ne hihitamo več, pogrešamo Jožeka Štucina v Primorskih novicah, da bi skupaj srkali iz žil užitka in strasti. Zato na tem mestu izpostavimo pomen javnih medijev, ki si vse od svojega davnega nastanka v zgodovini, ko jih je postavila

Pianist Ivo Pogorelić na novinarski konferenci, 24. 5. 2005.

britanska radiodifuzija, prizadevajo biti servis javnosti, in sicer s svojo preprosto programsko strukturo: izobraževati, informirati, ponuditi kakovostno razvedrilo, natanko v tem zaporedju. Najpomembnejša naloga javnega servisa je bila namreč od začetka nastanka izobraževalna. Ustvariti »namišljeno« skupnost uporabnikov javnega medija. Kaj se s to skupnostjo dogaja danes? Nova družbena realnost? Odkar je v medije začel pritekati zasebni kapital, je vse skupaj videti, kot bi uredništva izgubila senzibilnost za kulturo, umetnost, kritiko in refleksijo. Med novinarji poslušamo debate, kako je kritiko nadomestilo kritizerstvo, poglobljene članke zapolnjuje preobilica informacij, ki bralca zmedejo, ga dezorientirajo, da si težje izoblikuje stališče. Splošna mentaliteta, ki jo novinarji kulturnih redakcij občutimo na lokalnih medijih in v lokalnih okoljih, je prezir, celo nekakšna mržnja do kulture. In prevladujoče mnenje, da kulture enostavno ne potrebujemo, zato so jo v lokalnih medijih začeli krčiti, izločati, jo uporabljati zgolj za dekoracijo, uredništva kulture se je oklestilo in se jim odvzelo moč, nekatere tovrstne vsebine pa so se preselile na bloge zanesenjakov. »Kultura ni vitalnega pomena,« se je brezsramno izrazil eden od odgovornih urednikov. Vitalnega pomena je postala črna kronika, lokalna novica in zgodba o vinu. Kar smo včasih prepoznali kot eksces, je postalo norma. Ni moči, da bi dvignili glas. Pa bi ga morali. Zato ker je kultura civilizacijska pridobitev in za obstoj potrebuje platformo idej, refleksij o nas samih in odnosu do drugih, potrebujemo premlevanje časa. Danes še bolj potrebujemo civiliziran in artikuliran dialog, dvigniti glas posameznikom, ki so razmišljujoči, senzibilni do sveta in dogajanja v njem ter odgovorni do dostojanstva življenja, strpnosti. »Družbo je treba braniti,« je bilo glasilo, ki ga je formuliral Michel Foucault. Danes pomeni, da jo je treba braniti pred njo samo. In vsak je poklican, da jo brani, dodaja Gérard Wajcman. Preko umetniških del lahko komuniciramo s svetom. Stari Kitajci so govorili, da nas glasba določene dobe pouči o stanju države, Platon pa je zapisal, da glasba prodre v notranjost telesa in se polasti duše. Solo koncert fanta, ki je igral na električno kitaro na Trgu Evrope pred parimi dnevi, je na primer navdihnil pričujoči članek. Tako to gre.

Veronika Brvar

po urednikovem priporočilu končno odločil, vabijo k razmišljanju tudi danes. V živi in ne vedno prizanesljivi kritiki Rafaela Ajleca je namreč moč poiskati semena za konstruktivno prihodnost in zdi se, da povsem propadli programi v mediju v njegovih besedilih niso dobili priložnosti. Ali je to morda tista modra odločitev, na katero smo danes, ob kroničnem pomanjkanju medijskega posluha za kulturo in s tem večnim iskanjem prostora za umestitev tehtnejših prispevkov na temo glasbe, še premalo pozorni?

Vdihniti lepoto glasbi Razmišljanje na temo pisanja kritike in njenih razsežnosti Prispevek je nastal na pobudo muzikologinje in novinarke Radia Koper Tatjane Gregorič ob proslavitvi okrogle obletnice Kulturnega doma Nova Gorica. Prav zato so v razmišljanju izpostavljeni pisci, ki že številna leta vrednotijo in osvetljujejo glasbeno krajino Goriške in njenih sosednjih regij z obeh strani meje. Tudi s pomočjo teh zapisov ima zgornjeprimorska regija sloves žive, kulturno odprte ter bogate glasbene krajine. Ta ustvarja priložnosti za številne mlade talente, ki lahko tudi v domačem okolju razvijajo svoje potenciale, obiski gostujočih glasbenikov pa jim širijo obzorja in vedenje o mednarodnih glasbenih tokovih ter visokih zahtevah tekmovalnega glasbenega sveta. Prosto osebno razmišljanje o kritiki je namenjeno predvsem pisanju in procesu nastajanja kritike. Besedilo je zasnovano v slogu »stylus phantasticus« – brez zavez in spoštovanj določene oblike. Gradniki besedila so citati iz kritik avtorjev, ki jim vrednotenje glasbenih dogodkov ni bilo oziroma še vedno ni glavni vir preživetja, svojo zavezanost glasbi pa so izpolnili oziroma še izpolnjujejo kot radijski glasbeni uredniki, svobodni publicisti ali glasbeni pedagogi. Izbrani primeri o glasbenih dogodkih so vzeti tako iz aktualnih izdaj revije Glasna kot tudi iz njenih predhodnic (revije Glasbena mladina in revije GM) ter drugih tiskanih medijev bolj oddaljenega časa (Ljudska pravica, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik, Dnevnik), od koder je – od kritika in muzikologa Rafaela Ajleca1 – prosto prevzet tudi zgornji naslov prispevka.2 Besedilo je nastalo tudi z mislijo na njegove slikovite zapise za radijski medij. Muzikolog in dolgoletni glasbeni urednik na Radiu Slovenija je kot eden redkih mislecev v naši kulturni krajini znal s kritiko oživiti poslušano glasbo, z vrednotenjem interpretove igre pa mu je ob prodorni analizi vedno uspelo ohraniti tudi koncertantovo dostojanstvo. Besede so mu zvenele in izbrani dogodki, ki jih je ovrednotil, so pod njegovim mojstrskim peresom lahko zaživeli svoje drugo življenje. Zanimiv je tudi izbor koncertnih prireditev, ki so se znašle pod njegovim »ostroumnim pregledom«. Vprašanja, kako je izbiral dogodke in za katere koncerte se je Ajlec, Rafael (1915–1977), diplomirani pravnik in glasbeni zgodovinar, se je po 2. svetovni vojni uveljavil kot eden vodilnih glasbenih kritikov v tiskanih medijih Ljudska pravica, Slovenski poročevalec, Ljudski dnevnik. Od leta 1956 je bil zaposlen na Radiu Ljubljana, kjer je skrbno pripravljal izvirne komentarje del slovenskih skladateljev, pred tem pa kot honorarni profesor predaval slovensko in svetovno glasbeno zgodovino na Akademiji za glasbo. V svojih zapisih za osrednje medije je s klenimi in nepristranskimi ocenami spremljal glasbeno življenje. Kot prodoren raziskovalec je zaslovel predvsem z raziskavami Gallusa, o katerem je pripravljal obsežno monografijo. Žal je zaradi prezgodnje smrti, ki je bila posledica bolezni, ni uspel dokončati. 2 Ajlec, Rafael: »Tehnika, ton in ob najbolj srečnih urah dokazi tistega najdragocenejšega daru, vdihniti glasbi lepoto …«, Dnevnik (1957). 1

Kritika in vse njene razsežnosti

Veronika Brvar na razstavi ob 45-letnici revije Glasbene mladine Slovenije, 6. 10. 2014.

Kritika je, kar izpostavljajo njeni številni raziskovalci, subjektivno mnenje enega samega poslušalca, in še bolj kot o samem dogodku govori pravzaprav tudi o avtorju. Poskus opredelitve njenih kakovosti pa seveda ni možen brez opredelitve zvrsti, brez pogleda v prostor in čas, ki ga zrcali, in prav tako tudi ne brez mesta oziroma položaja, ki ji je bil in ji je danes v določenem okolju odmerjen. Mojstrstvo pisanja kritike se zdi kot hoja po vrvi v vrtoglavih višinah odmerjene lestvice lastnih, pogosto nedosegljivih meril, vrnitev na trdnejša tla pa omogočijo avtorjeva intelektualna obzorja. Po znanstvenih razlagah literarnih teorij kritika izpostavlja subjektivni pristop pri vrednotenju tako dogodka kot interpretov ter izbora njihovih del, hkrati pa apelira na strokovnost in nepristranskost.3 Pristop do dogodka in še posebej izvajalcev je lahko »viteški«, kar ocenjevalci dogodka skozi vso zgodovino objav prepogosto pozabljajo. Slovenski pesnik Oton Župančič je v odgovoru Izidorju Cankarju v Obiskih4 zelo nazoren: »Kritik, ki stoji na drugem stališču kot umetnik, sme in mora konstatirati, da se umetnik v svojih umskih rezultatih moti. Toda zaradi tega ne sme odreči estetske vrednosti. Boj mora biti, a pošten boj, vsaj na vrhuncih. Kritik napada nasprotnika z dezinficirano sabljo in ne z zarjavelo, ki ga ne le poseka, temveč tudi okuži.« Razlagi, kaj bi morala kritika vsebovati in kakšen je njen namen, se je že v svojem prvem letniku izhajanja posvetila tudi revija Glasbena mladina. Dr. Primož Kuret je prevedel in za potrebe revije priredil fantazijski pogovor med kritikom in pianistko avtorja Lewinskega.5 Pogovor, poln duhovitih razmislekov, poleg opredelitve glasbene kritike opozarja na njeno poslanstvo in nepogrešljivo vrednost. »Kritik je navezan na to, kar mu nudijo. Toda vedite, da uporabljamo tudi izraz 'ustvarjalna kritika'. Ta nikakor ne ubija, ampak pomaga graditi. Kaže pot produktivnemu Kmecl, Matjaž. Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N, 1996. Cankar, Izidor. Obiski (Iz življenja in dela naših umetnikov): Dom in svet 24 /1 (1911), str. 77. 5 Dr. Primož Kuret je pripravil izbor iz knjige Musik – wieder gefragt, 1967, izdane pri založbi Claassen-Verlag Düsseldorf, nemškega glasbenega in gledališkega kritika Wolfa Eberharda von Lewinskega (1927–2003). 3 4

in reproduktivnemu umetniku. Pogosto pomaga umetniku najti samega sebe. Pogosto interpret šele s pomočjo kritikovega pisanja odkrije svoje najboljše strani.«6 Za žlahtno popotnico novi tiskani reviji o glasbi je dobro služila opredelitev o idealnem kritiku. »Idealen glasbeni kritik bi bil tisti, ki bi znal prikazati svoje stališče, kakršnega si je pridobil v duhovnem, sociološkem in glasbenem pogledu … Kritika se mora odlikovati po strokovni zanesljivosti, značajski trdnosti in pisateljsko stilistični neoporečnosti. Subjektivnost ne sme biti drugo kot rezultat vzgoje, izkušenj, okusa in individualnosti.«7 In zdi se, da je bila to vodilna misel piscev revije, ki je prehodila dolgo pot vse do svojega 51. letnika.

Razgledi, odmevi in vrednotenja primorske glasbene krajine

Večno zanimivo vprašanje je, kaj avtor kritiškega zapisa išče v dogodku ter na kakšen način v svojem subjektivnem vrednotenju, sledeč obveznim parametrom umestitve dogodka v začrtan lastni svet predhodnih predstav, lahko še odkrije. Ali ima kritiški zapis možnost »oživitve« glasbenega dogodka in njegove izvedbe? Kaj in predvsem kako je predstavljena slovenska glasbena krajina v ocenah izbranih avtorjev, ki so imeli namen izpostaviti pomembne dogodke, izbrane po lastni presoji iz svojega domačega okolja? Za izhodišče v tem razmišljanju je bil izbran pregled osvetlitev zgornjeprimorske regije in zamejstva. Eno prvih kritiških peres, ki je dobro pogledalo v »drobovje« ustvarjanja, prizadevanj organizatorjev za vzpostavitev ustvarjalnega dialoga med občinstvom in izbranimi glasbeniki ter nakazalo smernice za naprej, je bila muzikologinja Tatjana Gregorič. Podobno kot uredniški odbor revije Glasbena mladina se je tudi bodoča stalna sodelavka revije najprej posvetila teoretični razlagi in naravnavanju smeri razmišljanja in pisanja o glasbi. »Zavedajmo se, da je Glasbena mladina posrednik med mladimi in glasbo, glasba pa vse bolj zanima veliko mladih. V šoli se glasbe učimo v obliki zgodovine ter umetnosti. Naše poslanstvo — naloga Glasbene mladine — pa je širše: razvijati moramo sposobnost kritičnega poslušanja in dojemanja.« Tatjana Gregorič, Rodilo se je občinsko društvo GM Nova Gorica. GM, revija Glasbene mladine Slovenije 12/7 (30. 4. 1982), str. 14. Wolf Eberhard von Lewinski (prevod in priredba dr. Primož Kuret), Pogovor o glasbeni kritiki, Revija Glasbena mladina I/3 (1971), str. 9. 7 Prav tam. 6

Revija Glasna, 29. 8. 2014

Na prvem mestu vseh zapisov in objav v reviji je bila seveda glasba oziroma glasbeno delo oziroma njegov ustvarjalec. Osrednja pozornost pa je bila namenjena predvsem ustvarjalnemu naboju, ki ga je pretanjeni pisec z darom za umetniško besedo lahko prepoznal v izbrani glasbi.

»Pahorjeva Istrijanka, ki je bila v Trstu sploh prvič izvajana, je ugajala predvsem po drzni kompoziciji, ki pa se v nobenem stavku tako ne oddaljuje od svoje folklorne podlage, da ne bi učinkovala prijetno, kar nekam domače.« J. K.: Primorske novice. 11. junij 1957.

»Pravzaprav težko zapišem več o glasbi kot tudi o tišini, ki je nastala po petju in pred aplavzom. Videti je, da bo namesto besed ostalo nekaj praznega prostora. Morda je še najboljši opis to, da je ta koncert naredil prostor v nas.« Ingrid Mačus. Lusôr ali svetloba v daljavi. Glasna 51/2 (2020), str. 13.

»Ljudska pesem je svojevrstni 'genski' odtis naroda in če pri kom, pri ruskih izvajalcih to začutim kot temelj njihove pevske tradicije, kot ključni element izraznosti … Zgodi se nekakšen globinski preboj v interpretiranju, saj ne pojejo samo glasilke, temveč tudi duša in celotno telo.« Jožek Štucin. Deški zbor iz Dubne. Petje brez rezerve, brez manipulacije. Glasna 44/3 (2013), str. 47.

»Na lep jesenski dan je k nam pripotoval 'pocestni' Tomaž 8 in hotel ljudem prepevati 'resnico za zvite lisice'. Trd in neizprosen je bil Tomaž na odru, štiristo radovednih in nezadržanih mladih v dvorani ga ni niti za trenutek dekoncentriralo. Tomaž s svojim 'monotonim' glasom, kitaro in lutnjo je uspel! Povsem se mu je posrečil stik s sicer 'hladno' novogoriško publiko. Vseskozi je pevec s svojim zvestim instrumentom stal pod 'drevesom, ki si ga je postavil v nasmehu nekega dneva' in njegove pesmi (Narodna, Črna pega čez oči, Sarkofagi, Cesta, Pegam in Lambergar, Arestantska so ob odličnem komentarju (saj je Tomaž vendar umetnostni zgodovinar in to obvlada) navdušile mlado novogoriško občinstvo. Neverjetno!« Tatjana Gregorič, Koristen pogovor za začetek GM Nova Gorica. GM, revija Glasbene mladine Slovenije, 13/3 (10. 12. 1982), str. 5. »V večini Lisztovega kompozicijskega dela je začel sčasoma zamirati tisti živec, ki mora utripati v slehernem umetnostnem delu, da ostane sveže in zanimivo za bodočnost. Lisztova muzika, čeprav je plod silnega znanja in globokega obvladovanja klavirja in kompozicije, se našemu okusu vendarle razmeroma hitro odmika. Poleg resničnih lepot je v nji dosti literarno hranjenega, nekoliko nad čvrsto zemljo visečega zanosa, poleg neposrednega čustva tudi dosti narejenega, modnega, bigotnega …« Rafael Ajlec. Slovenski poročevalec. 6. december 1954. 8

Tomaž Pengov je 20. novembra 1982 gostoval v Kulturnem domu Nova Gorica na povabilo Glasbene mladine Nova Gorica v okviru izmenjave z jeseniško Glasbeno mladino. Uvodno predavanje pred koncertom je imel Slavko Mežek, animator z Jesenic.

Otroški muzikal Živ, živ, živ, uživalice!!! Glasbena mladina 5. 12. 2019

Poglobljeno pisanje o glasbi je lahko tudi v kritiškem zapisu iztočnica za postavitev celotne prireditve v širši kontekst, kjer sta izpostavljeni vloga in odgovornost organizatorja prireditve s poslanstvom izobraževanja ter predvsem širjenja obzorij. Razgledani avtor odkriva vzporednice s tujim koncertnim življenjem, opozarja na trende in poišče smisel ustvarjanja dogodkov. »Kdor je na tem koncertu pozorno sledil dogajanju, ni mogel ostati ravnodušen, ampak se je moral razvnemati z mladim orkestrom vred. V njem se nekaj dogaja: energije so začele krožiti v njem in se marsikje že spreminjajo v dosežke: polašča pa se ga radostni nemir, s katerim navdaja človeka bližina dosegljivih čudovitih smotrov. Tako izvajati Škerjančevo Prvo simfonijo ne bi bil zmožen pred vojsko noben ljubljanski orkester in noben takratni naš dirigent; njena zasnova ter interpretacija sta bili za naše razmere na višku. Ravno temu mlademu ansamblu, ki se odpravlja osvajat nove vrednote, pa velja zapisati v album, da pravega orkestrskega zvoka nima danes noben naš orkester.« Rafael Ajlec. Koncert orkestra RTV Ljubljana. Dnevnik. 2. februar 1961. »Ob štirih koncertih se je že nekako ustalila navada, da spored za mladino ne presega polne ure in da zajema mladim dojemljive skladbe. Ta praksa je pokazala lepe uspehe in potrjuje pravilno estetsko-vzgojno politiko društva, ki skuša mlade ljudi postopoma privajati k boljšemu vrednotenju najpomembnejših umetnin domače in svetovne glasbene kulture.« Vladimir Lovec. Žlahtno sozvočje violine in klavirja. Primorske novice. 1. maj 1963. »Tradicija si vedno izbori prostor. V primeru festivala Jazz Cerkno, ki si želi presegati utrjene navade in poglede znotraj ustvarjanja in poslušanja (jazz) glasbe, se ustaljenost prikrade že v prostorske in terminske koordinate, ki praviloma tretji vikend na Staremplacu v rovtarskem središču zberejo pisano množico navdušencev tudi onkraj

domačih mej, ki jim je skupno spogledovanje z jazzovskimi glasbenimi praksami.« Tadej Stolić. Muziciranje »na«okoli in onstran Jazza. 24. Festival Jazz Cerkno. Glasna 50/2 (2019), str. 38. »Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in KD NG povezuje sorodno poslanstvo, ki vključuje skrb za spodbujanje novih del in njihovo izvedbo ter promocijo mladih glasbenikov oziroma glasbe iz drugih regij.« Metka Sulič. Glasbeni abonma KD Nova Gorica. Glasna 46/1 (2015), str. 47. Ob zasledovanju kritike skozi različna obdobja bi zaman iskali njeno rast ali celo napredek v zgodovinskem razvoju. Vsako obdobje je na kritiškem polju gostilo tako »viteški turnir« kot tudi »brezsrčno« bojevanje, vsem pa je lastno pričakovanje naročnika besedila, naj avtor najprej pripravi vrednostno sodbo interpreta, šele nato pa lahko pride na vrsto glasba. Kritik – ustvarjalec ubira podobne poti približevanja glasbi kot interpret le v jeziku, vrednem umetniškega dogodka. Šele na tej ravni lahko izpostavi interpreta z vsemi njegovimi hotenji, zmožnostmi in tudi nelaskavimi hibami. »Ko je Dejan Bravničar odigral Hačaturjanov koncert je bilo tako, ko da je odvihrala burja, ki je kakih 25 minut pometala po dvorani. Ta glasba je že sama po sebi temperamentna, Dejan Bravničar pa je to še stopnjeval, ko jo je izvajal z mladostno neugnano energijo … Za spremljanje solista s takšnim temperamentom je bil Anton Nanut pravi dirigent. Saj ga že od prej poznamo kot živahnega mladega umetnika s pristno dirigentsko žilico; zdaj je pokazal, da se je ob dubrovniškem orkestru še zelo razvil in sprostil … V vsebinskem pogledu se morda še sam išče med absolutno glasbeno in čustveno izrazno zasnovo, vsekakor pa neprestano spodbuja godbenike in jih razvnema, skrbi za to, da se vedno nekaj dogaja.« Rafael Ajlec. Razvnemajoč večer. Slovenski poročevalec. 2. november 1960. »Njegove izvedbe so zato žive, ne boji se tveganj, nikoli se ne zadovolji s povprečjem, vedno išče in je tam, kjer nastaja prava Umetnost trenutka, na meji svojih zmožnosti. Pravi neustrašni pianistični gladiator našega časa!« Aleksandra Pavlovič. Neustrašni gladiator ali ranljivi poet? Glasna 50/4 (2019), str. 24. »Zlatko je predvsem glasbeni poet – pripovedovalec zgodb. V vsaki improvizaciji, na kateri je temeljila tudi omenjena novogoriška kreacija, tako najde vsebinsko nit, ki jo potem razvija z naracijo pesnika v pravo zgodbo. Glasba pod Kaučičevimi prsti neprestano raste in se oblikuje v vse smeri. Le kam bi 'odpesnil', če ga v 'glasbenih' vodah tokrat ne bi 'držal' Lazar, ki je s klavirjem ohranjal stik z zakonitostmi skupinskega muziciranja.« Jožek Štucin. Milko Lazar in Zlatko Kaučič. Na svoji zemlji. Glasna 44/6 (2014), str. 50.

»Duo Cave Canem Morsu, ki ga sestavljata študenta tržaškega konservatorija Andro Manzoni in Leonard Medica, je takoj na začetku prestavil pozornost z izvajalcev na glasbo. Mlada glasbenika sta bila nekako drznejša od starejših kolegov, ki so jima sledili. Postopno zgoščevanje v ponavljajočih se vzorcih se je razlivalo v okvirjene strukture, ki jim je bilo dano dovolj različnosti, da so vstopile nenadne spremembe, ravno pravšnje, da smo še spoznali njihov izvor. Skoraj do konca sta glasbenika skladno gradila kompozicijo, ko se je glasba razcefrala, in sta jo spet prepeljala k njenemu začetku, brez strahu, da bi česa bilo premalo in da bi morda bilo preveč preprosto. Da, dolgo je zvenel tudi durov akord, torej se razume, da sta Manzoni in Medica skrenila stran od tiste danes že akademske improvizacijske prostosti.« Ingrid Mačus. Duo Cave Canem Morsu. Glasna 50/3 (2019), str. 47. Ravnotežje v kritiki ni bilo nikoli iskana vrednota. Prej nasprotno. Ob navdihu glasbe tudi rutinirani pisci sledijo notranjemu ognju in izstopijo iz okvirov pričakovanih galantnosti. V dobro odmerjenem prostoru in času lahko zaživi kritika »brez rezerv« in zlih namenov, njen pogled na izpostavljeni dogodek je pričakovano izostren, istočasno pa se ob tem pred bralcem razpirajo tudi pričakovanja v prihodnosti. Kritik – ustvarjalec ob obujanju preteklega dogodka zavestno, pogosto pa tudi intuitivno gradi umetniško podobo svojega okolja v prihodnosti in kot izpostavljeni glas občinstva opozarja na njegova pričakovanja. »Tvegana in mogoče neprimerna je bila prestavitev tega slovenskega 'popularnega kantavtorja' v tako okolje, kot je Kulturni dom. Mehki in udobni sedeži v tem primeru lenobno vplivajo na poslušalčevo voljo, da bi se vživel v glasbo na odru. Jani Kovačič bi s svojim nastopom vsekakor bolj sodil v drugačen 'kulturni' hram, v drugačno atmosfero. Vprašanje pa je, kje je tisti drugi 'kulturni' hram in kakšen naj bi bil, da bi lahko GM Nova Gorica v njem organizirala take in podobne prireditve? A to je naš problem in ne (jasno!) Janijev. V glavnem, on je bil prvi! Bil je prvi, ki je zabaval novogoriško mladino na specifično Janijev način.« Tatjana Gregorič, Delam kot zamorc. GM 13/7 (1982), str. 6. »Festival Kogojevi dnevi predstavlja branik slovenske kulturne identitete na občutljivem zahodnem obmejnem prostoru države, kjer se prepletajo ne samo slovenska in italijanska kultura, ampak tudi beneška, furlanska in rezijanska. Odgovornost festivala do kulturne identitete prihodnosti simbolizirata tudi koncerta za in z mladino. V Osnovni šoli v Kanalu so se mladini predstavili najperspektivnejši učenci slovenskih Glasbenih matic v Italiji (Trst, Gorica, Špeter). V Bardu v Benečiji, na najbolj oddaljenem prizorišču festivala, pa je Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Ljubljana izvajal dela slovenskih skladateljev in mnoge novitete. Šestintrideseta sezona festivala Kogojevi dnevi je tako vnovič

tehtno osvetlila pomembnost slovenskega sodobnega glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja ter razširjala ne samo umetniška, ampak tudi socialna, družbena in kulturna obzorja.« Metka Sulič. XXXVI. edicija Mednarodnega glasbenega festivala Kogojevi dnevi 2015. Glasna 46/6 (2015), str. 10. »Polno zasedena dvorana ob koncertu, ki je bil 1. oktobra, zgovorno priča, da imamo v Novi Gorici že dokaj številno koncertno publiko. Število obiskovalcev koncertnih dvoran pa bi se še povečalo, če bi bili koncerti bolj pogostoma. Za sezono, ki je pred nami, bi morda zadoščal en koncert na mesec – Povabili bi razne instrumentalne soliste ter operne pevce. – lahko pa bi nastopili tudi manjši ansambli, kot godalni trio ali kvartet.« Rafael Ajlec. Slovenski poročevalec. 12. oktober 1956. »Zaključna nota: dobro festivalsko vzdušje in obisk, vendar precej nepozorno poslušanje občinstva, kar morda opozarja na premislek snovalcev programa. Ujetost v past Nove, že ukalupljene (Z)godbe?« Ingrid Mačus in Tadej Stolić. Jazz Cerkno 2017. Glasna 48/3 (2017), str. 47. »Koncertni dogodek je predstavil tisto najboljše, kar je uspelo do zdaj ustvariti slovenskemu kulturnemu okolju. Povezovati na skupnem odru nekatere izmed najuspešnejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije, ki si med drugim ustvarjajo mednarodno kariero, je v popolnoma nove dimenzije postavilo tudi dela skladateljev, ki so na odru oživela in se predstavila v svoji edinstveni podobi … Manjka nam samo še večje zavedanje o nujnosti umovanja in povpraševanj, ki nas pripeljejo do svojstvenih spoznanj o družbi in svetu, v katerem bivamo. Za slednje bodo v prihodnosti s pametnimi programi zagotovo poskrbele temu namenjene izobraževalne in kulturne ustanove.« Anuša Plesničar. Zaključek 34. Slovenskih glasbenih dni. Slovenski glasbeniki v mednarodnem prostoru. Glasna 50 /2 (2019), str. 17.

Sklep ali neodgovorjeno vprašanje o odgovornosti kritika do ustvarjalne prihodnosti? Naj se ob koncu še enkrat vrnem k legendarnemu kritiku Rafaelu Ajlecu, občutljivemu za lepoto, če ne celo ustvarjalcu lepote. Kritiški zapis bi, sledeč vodilnemu kritiku po 2. svetovni vojni, moral odkriti ustvarjalca, ki lahko »vdihne lepoto besedi«, tako kot jo je znal poiskati interpret v glasbi. Zgolj analitično-znanstveni pristop bralcu kot potopis odkriva dejstva in odgovarja na standardna novinarska vprašanja, morda celo raziskovalno odkriva ozadje dogodka, izobražuje, opozarja na trende, prepogosto pa, žal, brez jasne vizije in poetičnega smisla potepta integriteto in dostojanstvo poustvarjalca, prireditelja, včasih tudi izbrane glasbe. Ali ima torej smisel pisati o

poraznem dogodku, brez estetske vrednosti, in mu v medijih namenjati že tako skopo odmerjen prostor? V polstoletni zgodovini izdajanja revije Zveze Glasbene mladine Slovenije lahko izpostavim, seveda z zdravo mero upoštevajoč tudi subjektivni zorni kot s položaja odgovorne urednice revije Glasna, da je bila mera izbranih dogodkov in kritiškega vrednotenja dobro presejana. Kritika lahko ima veliko več skupnega z umetnostjo kot pa z znanostjo, česar so se in se pisci revije dobro zavedajo. Kdor ni občutljiv za lepoto umetniškega izraza, je ne pogreša, je ne išče in posledično o njej tudi ne piše. Le obdarjeni z občutljivostjo lahko sledijo navdihu ter tako stopijo na skupno pot iskanja umetnika in njegove izbrane glasbe. Kritik – ustvarjalec tako vstopi v sam proces umetniškega izraza in z enakovrednim jezikom umetniške lepote prezrcali dogodek v drugo polje umetnosti. Reflektirani glasbeni dogodek lahko v mediju pisane ali govorjene besede zaživi drugo življenje, kritiški zapis pa lahko od aktualne sodbe »kratkega daha« in neizbežne minljivosti z umetniško besedo pridobi moč daljnosežnega vpliva na občinstvo in tudi širše okolje. In da bi slednje lahko žarelo v lepoti, ji mora ponuditi priložnosti uveljavitve, še prej pa možnosti razcveta. Kritika je pričevalec zgodovine, je ogledalo, v katerega se ulovi duh časa in v katerem se izbistri podoba izbranega dogodka in doživetij ob njem. Glede na sposobnosti in ambicije pisca vtisi izbranega dogodka lahko še dolgo odzvanjajo, spodbudijo celo novo refleksijo, globlji zapis. Vrednost in moč iskanja lepote pa sta tudi glavni ključ do razcveta ustvarjalnosti. Brez ustvarjalnosti pa si ni moč zamišljati, kaj šele graditi družbe številnih plemenitih možnosti ter uresničenja darov. Viri: Calleja, Seve. Escritura fácil para la E.S.O., redacción y comentario de textos. Madrid: Editorial Espasa Calpe, 2002. GM, Revija Glasbena mladina, letniki 1–15. Glasna, Revija Zveze Glasbene mladine Slovenije, letniki 42 do 51. Herbert, Trevor. Music in Words. A Guide to Researching and Writing about Music. London: The Associated Board of the Royal Scholls of Music, 2001. Holoman, D. Kern. Writing about music. A style sheet. 2nd ed. Los Angeles: University of California Press, 2008. Kmecl, Matjaž. Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N, 1996. Kritike koncertov violinista Dejana Bravničarja, zasebni arhiv.

Andraž Gombač

Kritične razmere … tudi za kritiko Glasbi se pogosto ni mogoče upreti. Richard Gere kot naslovni junak Figgisovega filma Gospod Jones v nepozabnem prizoru pripleše v preddverje koncertne dvorane in se ob melodiji, ki jo je komajda slišati iz daljave, ves omamljen opoteče ter prime za glavo. »Rad imaš to glasbo, a ne?« se v zadregi nasmehne njegova izvoljenka. Pograbi jo in zasuka v plesu, že med hojo naprej skozi avlo ji pove, da je nekoč imel krasno, prelepo punco, skladateljico, nenehno misli nanjo, umrla je, tako pač je, na videz brezbrižno zamrmra. Zdaj ni čas za obujanje žalostnih spominov, vleče ga naprej, kliče ga glasba. Zdaj jo je že dobro slišati, zato mu pred vstopom v dvorano korak zastane. Globoko vdihne in čaka, kakor bi se česa zbal. Čez hip se zdrami in pokaže vstopnici. Med četrtim stavkom Beethovnove Devete simfonije se parček tiho prikrade v polmrak parterja. Ona sede, on ne more: omahuje, kot uročen strmi proti odru. Spet globoko zavzdihne, zatem zadrži dih, ne da bi oči za en sam hip umaknil z glasbenikov. Ko se iz piana udarno zavihtijo v forte, v himnično Odo radosti, se ne more več zadrževati: nekaj blaženih trenutkov še obstoji, čez obraz mu leze vse širši nasmeh. Odtrga se od tal, noge ga kar same nesejo tja dol. Bliža se odru, nasmiha se, komaj znosen užitek ga trese. Tu pa tam zamiži in trzne, zmaje z glavo. Odpre usta, kakor bi rad zapel z Beethovnom, pa ne more. Od glave do peta drhti v ritmu glasbe. Pod odrom si z dlanmi pokrije obraz. In takoj zatem začne mahati, glasno

Evropski solisti Irena Grafenauer, flavta Gérard Caussé, viola Maria Graf, harfa 17. 11. 1997

prepevati melodijo. Zakoraka na oder. Stopi med violiniste in dirigenta, silovito maha, zmagoslavno dirigira glasbenikom, pevcem za njimi, dirigentu ob sebi, občinstvu tam spodaj, vsemu svetu. Neustavljivo prepeva, še ko ga peterica bolničarjev prinese v sobo in z jermeni priveže na posteljo. V vlogi možakarja, ki trpi za manično depresijo, je Richard Gere najlepšo mogočo glasbeno kritiko – seveda ne strokovno, ampak strastno – zgostil v slabi dve minuti vrhunske igre, polni radosti in žalosti. Tako močna je, glasba, da se ji je težko upreti, pa tudi ubesediti jo je vse prej kot lahko. Včasih nemogoče. Strupena krilatica pravi, da je pisanje o glasbi kakor »plesanje o arhitekturi«. In vendar je nujna tudi strokovna kritika, ki stvari postavi na svoje mesto, loči zrno od plev, javnosti sporoča, kaj je vredno brati, gledati, poslušati, ustvarjalcem pa pomaga rasti – v prvi vrsti mladim, pri čemer hitro dodajmo, da smo na Primorskih novicah tu imeli srečno roko in še zmeraj uspešno sodelujemo z muzikologinjami z Radia Koper, ki že vrsto let skrbijo za rubriko Primorski glasbeni talenti, občasno pa objavimo tudi njihove ocene koncertov klasične glasbe na Primorskem. Vendar so se z leti in desetletji razmere za strokovno kritiko – nikakor ne samo glasbeno – precej spremenile, z njimi pa tudi same kritike. Če jih časopisi in revije sploh še objavljajo, so povečini krajše in tudi plitvejše, v glavnem jih pišejo obetavni mladi, ki se zatem – ko bi se šele začeli zares mojstriti in ostriti kritiško ost – lotijo kakega »pravega«, po možnosti donosnejšega posla. Denarja za strokovnost je vse manj; koga pa še briga, koliko let in truda in tudi denarja je kdo vložil v svoje znanje? Intelektualni napor ni samo podcenjen, marsikdo ga že zaničuje, refleksija je potisnjena ob rob, čedalje hitrejši ritem neusmiljeno narekujejo branost, poslušanost, število klikov in delitev na družbenih omrežjih. Zadnjič je novinarski kolega zarobantil, da kritike itak berejo samo tisti redki, ki so na prireditvi bili – pa še ti ne vsi. Najnevarnejša je vseenost, sprijaznjenost vseh z vsem. Konstruktivna kritika bi morala pripomoči, da dobri postanejo še boljši, boljši pa mojstrski. Ustvarjalci bi si morali želeti ocen svojega dela, iz katerih se lahko česa naučijo, ne pa se zadovoljiti že z objavo medijskega sporočila, ki so ga najverjetneje med vajami spesnili kar sami – kako jih ne bi razumeli, skušajo dobiti tisti presneto potrebni članek, s pomočjo katerega se bodo laže potegovali za denarno podporo pri oblasti, ki birokracijo postavlja nad umetnost. A ko ta izjema postane pravilo, umetniki težko prenesejo negativno kritiko, najsi želi biti še tako konstruktivna. Bolj odkriti med njimi pokličejo na uredništvo ali pošljejo užaljen SMS, večina pa tiho kuha zamero. Kar ne koristi nikomur. Kakovostne kritike prav nič ne spodbujajo niti tisti z baje najboljšimi informacijami, meritvami, statističnimi obdelavami in drugo kramo, ki trdijo, da dandanes morajo biti besedila čim krajša in fotografije čim večje. Nekaterim pa je vendarle jasno: ljudje še zmeraj radi preberejo tudi daljši zapis, vendar ne kakršnegakoli. V dnevnem časopisju na najplodnejša tla padejo kritike, ki po strokovni terminologiji sežejo, le ko je nujno, z razumljivim besediščem pa znajo nagovoriti tudi tiste, ki »niso bili tam«.

Matej Venier

Govorica glasbe

Kakovostna umetnost v Novi Gorici – glasbena, gledališka, likovna, knjižna in še kakšna – si zasluži tudi pozornost nacionalnih medijev, pa jo dobi le poredko. Tu nemalokrat brez odmeva odjeknejo vrhunske predstave, koncerti, razstave … Včasih se umetniške zvrsti imenitno prepletejo, seveda tudi v Kulturnem domu Nova Gorica. Zgolj za okus: odličen je bil Rade Šerbedžija z bendom Zapadni kolodvor, v katerem igrajo glasbeni pedagogi, profesorji z lepo kilometrino – ki pa jih muzikologi ne jemljejo dovolj resno, kadar spremljajo igralca, šansonjerja in kantavtorja, pa naj je še tako karizmatičen. Sredi večera se je Šerbedžija sprehodil skozi parter – v nasprotni smeri kot Richard Gere v tistem filmu – in preveril, ali ga je prišel pogledat, mu prisluhnit, ga pozdravit tudi kateri od kolegov iz novogoriškega gledališča, kjer je kot begunski igralec gostoval pred leti. Nikogar ni našel, ob čemer bi se morali v Novi Gorici … Ne, raje nehajmo, to je že druga zgodba.

Orkester Slovenske filharmonije Veronika Brecelj, violina Philipp von Steinaecker, dirigent 12. 10. 2020

Najprej naj čestitam vsem, ki so zaslužni, da je Kulturni dom Nova Gorica nastal, obstal in postal ena najpomembnejših kulturnih ustanov v mestu. Na njegovo koncertno dvorano s strogo, vendar prijetno akustiko me kot glasbenika veže vrsta lepih spominov na uspešne koncerte z mojstrskimi dirigenti in solisti; še posebej so mi ostali v spominu nastopi z odličnimi primorskimi glasbeniki ter premierne izvedbe del primorskih skladateljev. Morda bi v luči teme pričujočega prispevka izpostavil koncert 4. oktobra 1990, ko je bila poleg skladbe Andante za violino Marija Kogoja v izvedbi Dejana Bravničarja premierno izvedena kantata Alojza Srebotnjaka Zjasni zvezde mu temne po Gregorčičevi pesmi (vsaka premierna izvedba dela slovenskega skladatelja je praznik, poseben lesk pa daje koncertnemu dogodku v središču severne Primorske premierna izvedba dela primorskega skladatelja), v drugem delu koncerta, na katerem sem imel čast sodelovati kot član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pa 5. simfonija Dmitrija Šostakoviča. Ob izjemno zagnani interpretaciji simfonije pod taktirko maestra Antona Nanuta se mi je že tedaj, ostreje kot kdaj prej, zastavilo vprašanje pomena v glasbi, na katerem pravzaprav temelji celotno glasbeno početje od ustvarjanja do poustvarjanja in neskončnega sveta doživljanja glasbe. Igor Stravinski se v svoji Glasbeni poetiki zgraža nad razlago Šostakovičeve Simfonije št. 5 izpod peresa pisatelja Alekseja Tolstoja: »Simfonija se začenja z Largom delovnih množic, Accelerando ustreza sistemu podzemske železnice, vzneseni Allegro simbolizira zagon velikanskih strojev v tovarni in njihovo zmago nad naravo. Adagio predstavlja sintezo sovjetske kulture, znanosti in umetnosti, Scherzo odraža športno življenje srečnih prebivalcev Sovjetske zveze, Finale pa je zvesta podoba hvaležnosti in navdušenja množic.« Čeprav si ne bi smeli domišljati, da je katerakoli druga razlaga bolj veljavna od agitpropovskega pisanja Alekseja Tolstoja, spominja pretresljivi finale v najbolj tragičnem obdobju stalinizma napisane simfonije (1937) na vse kaj drugega kot na hvaležnost in navdušenje množic. Osnovni ton je več minut trajajoči ostinatni a4 v violinah, ki razglaša: »Vsi smo srečni, vsi smo enaki.« Spremlja ga imitacija rafalov v tolkalih in potem v trobilih pravoslavni koral za žrtve nasilja. Votla in pretirano slovesna ubranost hvalnice je prevara. Skladatelj si je pomagal z Ezopovim jezikom, podobno kot kasneje pri karikirani koračnici iz Simfonije št. 9. Finale Pete simfonije D. Šostakoviča si lahko razlagamo kot pretresljivo pričevanje o ujetosti v neko pošastno zgodovinsko obdobje. Takšno glasbo bi ustvarjal Mozart, če bi odraščal v poboljševalnici. Ker pa je vsaka dokončna najdba pomena glasbenega dela pravzaprav utvara, moramo v isti sapi omeniti domnevo, ki jo navaja Volkov v

Simfonični orkester RTV Slovenija En Shao, dirigent 24. 3. 2014

svoji biografiji D. Šostakoviča, da je tisti ostinatni sopranski a4 pravzaprav (ali poleg vsega drugega) priča skladateljeve zaljubljenosti v neko Ljaljo (ton A se v ruski solmizaciji izgovarja kot »lja«). Na razlagalnih čereh počivajo tako lovorike kritikov kot dosežki muzikologov, ko zapustijo varno zavetje empirije, zato začnimo razmišljanje o glasbeni kritiki s koncertnim dogodkom, ki je njen izvor in bistvo. Koncertni dogodek je transformacijski obred, podoben maši, bogoslužnemu obredu, ob katerem se je v zgodovini evropske glasbe pravzaprav razvil preko vrste racionalizacijskih posegov, ki so zahodni civilizaciji med drugim podarili večglasje, notni zapis, temperirano intonacijo, fugo, sonatno formo in dvanajsttonsko tehniko. Če se pri maši neživa snov, vino, spremeni v živo in hkrati mistično tvarino, Kristusovo kri, se na koncertu partitura spremeni v živo izvedbo, mistično prežeto s pojmom svobode; ta je namreč neprestano prisotna kot svoboda interpretacije glasbene ideje, ki je na voljo izvajalcu in poslušalcu, pač glede na to, kakšen pomen sta zmožna prisoditi udejanjajočemu se glasbenemu delu. Koncertni obred s svojo zapleteno komunikacijo v najrazlič-

nejših govoricah od jezika glasbe do telesne govorice in dihotomije šum – tišina (kateri glasbeni izvajalec ne prepozna v popolni tišini, ko publika obnemi v pozornem sledenju njegovi izvedbi, največje potrditve in spodbude k še bolj navdihnjeni izvedbi?). Glasbeni dogodek kot družbeni akt pa je okrnjen brez kritiške ocene, ki predstavlja strokovno ovrednotenje dogodka in ga (skupaj z morebitnim zvočnim zapisom) iztrga pozabi ter ohrani za prihodnost. Koncertni dogodek brez kritike je kot kamen, vržen v vodo, ki brez sledu potone. Glasbena kritika posreduje bralcu informacijo o glasbenem dogodku. Spada v kategorijo, ki jo slovaški muzikolog Jiři Fukač v svojem temeljnem delu Pojmoslovje glasbene komunikacije poimenuje »verbalno označevanje glasbene sintagme«. Načeloma naj bi bila sestavljena v skladu s pravili objektivnega poročanja in ocenjevanja v luči transparentnih vrednostnih načel. Kritika sicer navadno prekorači okvire objektivnega poročanja in postane dokument kritikovega dojemanja umetniškega dogodka in njegove odločitve, kako ga želi predstaviti javnosti. Ta nadgradnja določa rezultat kritike, saj v mnogo večji meri določa javno mnenje kot tisti deli besedila, ki ostajajo na ravni objektivnega sporočanja. V njej se zrcalijo kritikova strokovnost in poznavanje glasbe, njegove estetske preference, pa tudi njegov odnos do izvajalcev in osebna etika. Javnost in stroka pričakujeta od kritika ustvarjalno dopolnitev koncertnega dogodka. Sporočilo kritike učinkuje na tiste, ki so prisostvovali glasbenemu dogodku, ki ga kritika obravnava, in na tiste, ki mu niso. Prvim potrjuje ali »popravlja« lastni vtis o doživeti izvedbi in jih marsikdaj podobno kot kraljevič Hamlet dvorjane prepričuje, da oblak ni bil tak kot kit, temveč kot kamela; drugim pa ga nekako pričara iz niča. Jezik kritik lahko analiziramo kot jezik umetniškega besedila. Predpogoj za uspešnega kritika je namreč njegova literarna nadarjenost; od njega pričakujemo slogovno izbrušenost, čut za jezik, zmožnost oblikovanja dramaturškega loka. Te lastnosti pri nekaterih glasbenih kritikih gredo v korak s strokovnim poznavanjem glasbe, pri drugih pa, Bogu bodi potoženo, nekoliko manj. Izraznost jezika navadno podčrtuje vsebino kritiškega sporočila. Nekatera kritiška besedila so na gosto posejana s tropi in besednimi figurami. V glasbenih kritikah pa najdemo tudi mesta, kjer se izraznost diskurza ne sklada z njegovo vsebino. Avtor je ohranil formalno korektnost in videz objektivnega poročanja, sporočilo pa je obarval v skladu s svojimi (zunajglasbenimi) nameni. Elementi pesniškega jezika so v glasbenih kritikah navadno vpeti v nasprotje med pozitivnim in negativnim ter uporabljeni kot sredstvo za polarizacijo. Struktura metafore je tridelna. Sestavljajo jo predmet prenosa, transformacijsko pravilo in rezultat prenosa. Literarna teorija loči tri vrste metafor: tiste, pri katerih je transformacijska koda imenovana, tiste, pri katerih je neimenovana, a še vedno razvidna, in tiste, pri katerih je koda skrita. Nekateri kritiki obilno uporabljajo prav te metafore. Pri analizi kritiških besedil bi bilo zato zanimivo pregledati:

a) Kvantitativno: koliko povedi in stavkov vsebuje kritika koncertnega dogodka ter kolikšen del le-teh je namenjen ovrednotenju programa in kolikšen del govori o izvedbi sami? b) Kvalitativno: pregled literarnih figur in njihove pozitivne/negativne naravnanosti. c) Katere pridevnike in ključne besede uporablja avtor v zvezi s posamezno izvedbo in programsko izbiro? Kako so pridevniki povezani s samostalniki? (Nekatere besedne zveze so ustaljene in pričakovane, imajo veliko redundanco, njihova sporočilnost je majhna in uspavajo pozornost. Nepričakovane besedne zveze imajo visoko sporočilno vrednost in pritegnejo pozornost bralca.) Ob tem se je treba vprašati, ali se vsebina po usmeritvi ujema z izrazom. d) Kakšen kontekst predstavlja avtor kot samoumeven? e) Ali je rezultat kritike utemeljen na preverljivih prvinah izvedbe? f) Katere stereotipe, predsodke, arhetipske sklope in komplekse kritika prinaša in izraža?

Tatjana Gregorič v pogovoru s sopranistko Thereso Plut, 28. 9. 2020.

Na osnovi odgovorov na našteta vprašanja lahko kritiko ocenimo kot: - zelo odobravajočo - odobravajočo - ravnodušno - odklonilno - skrajno odklonilno Kritiki se pogosto sklicujejo na strokovni kontekst oziroma ideološke predpostavke, ki so laičnemu bralcu nedostopne, in jih predstavljajo kot splošno veljavno pravilo. Takšno trgovanje z apriornimi sodbami skupaj z manihejsko uporabo pesniških figur ter z nepokrivanjem vsebine in izraza pomeni, da kritik z bralci manipulira. Predmet kritiške obravnave sta tako programska zasnova koncertnega dogodka kot tudi njegova izvedbena plat. Izbira programa in izvedba sta sicer ločeni stvari, vendar ju glasbeno izobraženi ločijo bolje kot tisti brez glasbene izobrazbe. Kritiki pogosto obravnavajo program in izvedbo v isti sapi (včasih celo v istem stavku), in slabo mnenje o skladbi kritiku izniči zadoščenje ob dobri izvedbi. Obratnega poteka v kritikah običajno ne zasledimo. Glasbeni laik glasbeno delo pogosto identificira z njegovo izvedbo, kritika pa večkrat pokopljejo ideološki vozli, netoleranca, preozka in pregloboka poučenost. Presoja programa je plod kritikovega stilnega prepričanja, njegovih preferenc, filozofske podstati, kulturne formacije itd. Poseben kritiški prijem je postavljanje nasprotja med kvaliteto dela samega in izvedbenimi napakami. Kritik sam ni podvržen kritiki; uživa imuniteto. Kot zvrst se (vsaj glasbeni) kritiki ločijo predvsem na dve skupini: na tiste, ki so bili kdaj dejavni glasbeni ustvarjalci ali poustvarjalci, in na tiste, ki se glasbi posvečajo teoretično in jo osebno doživljajo bolj

ali manj intelektualno in čustveno poglobljeno. Zgodi se tudi, da se kritik identificira s svojimi merili – zato postanejo ta absolutna, nesprejemljivo visoka. Zdi se, da je kritiškemu opravilu še najbolj kos skladateljska pamet, ki tudi znotraj glasbenega poklica najviše kotira; mojstrske glasbene kritike je pisal Lucijan Marija Škerjanc; desetletja smo lahko brali elegantne in rahločutne, vendar vselej natančne in strokovno utemeljene kritike Pavla Mihelčiča. Kritiki se močno ločijo po odnosu do glasbe. Nekateri dojemajo glasbeno delo kot duhovno zgradbo. Pomen glasbe iščejo predvsem v nji sami in je ne ločujejo z ideoloških stališč. Ločevanje glasbenih del na napredna, torej pravšnja, in na tista, ki to niso, je plod ideološkega pogleda na glasbo. Nekaterim kritikom je takšen pristop bližji. Kritiki vtis o koncertu običajno polarizirajo. Kar je bilo na koncertu dobro, je v kritiki prikazano kot še boljše, slabo pa po branju kritike zapusti še slabši vtis. Predmet glasbene kritike je koncertni dogodek, ki je v svojem bistvu transsubstanciacijski obred. Podobno kot pri verskih obredih je izjemno pomembna pravilna izvedba, 'pravo-slavje', kot temu rečejo v vzhodnih Cerkvah. V primeru koncertnega dogodka je to zvestoba notnemu zapisu in izpolnjevanje slogovnih zahtev (ob dovolj visoki tehnični ravni izvedbe); mnogo zanesljivejša kot vtis z dogodka samega je analiza posnetka. Za »objektivno« presojo pravilne izvedbe koncertnega obreda je najbrž treba presvetliti posnetek v luči pozitivnih in negativnih kritičnih dogodkov; to naj bi seveda kritik opravil že samodejno. Ko smo na Radiu Slovenija nekoč na ta način preposlušali posnetke več koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenja in Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije ter analize primerjali s kritikami koncertov, na katerih so nastali posnetki, smo prišli do zanimivih izsledkov. Ti razmisleki so nastali v obdobju, ko so osrednji slovenski dnevniki še sprotno sledili koncertnemu življenju vsaj v večjih glasbenih središčih. Erozija umetniške kritike ni prizanesla dnevnemu tisku. Osrednji dnevnik Delo objavlja večinoma le nekajmesečne kritiške ocene koncertnih dogodkov v prestolnici. Neprestano kritiško spremljanje glasbenega dogajanja pri nas je še vedno cilj Uredništva za resno glasbo na programu Ars Radia Slovenija. Uredniki in sodelavci uredništva pripravljajo kritike v radijskih formatih, ki se razlikujejo od časopisnega, imajo pa to prednost, da v kritiškem prispevku s predvajanjem posnetih drobcev z glasbenih dogodkov te poslušalcu nazorno približajo. Uredništvo se tudi trudi, da bi v oddaji Glasbeni utrip in v oddajah informativnega programa kritiško pokrilo pomembnejše glasbene dogodke po vsej Sloveniji, tudi raznoliko in dragoceno glasbeno dogajanje, ki že štiri desetletja poteka v Kulturnem domu v Novi Gorici. In pri tem smo hvaležni dopisnici Tatjani Gregorič, ki za program Ars redno spremlja glasbene prireditve v novogoriškem hramu kulture.

Tomaž Gržeta

Kulturni dom Nova Gorica in jaz »Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi,« je menda nekoč izjavil Mozart. Tudi sam verjamem, da se v tej »tišini« skriva veliko več kot le odsotnost očitnega – tukaj so doma misli, ideje, tisto, kar je človeku kot ustvarjalnemu bitju najdragocenejše. Živimo v času hrupa, vsak trenutek tišine v nekakšni paniki izpolnjujemo z nečim, četudi brezvsebinskim. Ta »horror vacui« nas spremlja na vsakem koraku; kot bi se bali zadihati, začutiti, premisliti, pustiti življenju – in nenazadnje tudi glasbi –, da se preprosto »zgodi«. V hrupu vsakdanjega življenja, ki nas tako uspešno zamoti, le redko naletimo na dragocene trenutke tišine. A ravno v teh trenutkih človek sliši lastne misli, takrat ga lahko sreča navdih. Le takrat lahko premisli in podoživi tiste vsebine, ki zares napolnjujejo njegovo življenje. Kritična misel – ponos in temelj humanistične družbe – dandanes čedalje redkeje izpolnjuje praznine med notami. Izpodriva jo hrup brezvsebinskih, nizkotnih »vrednot« postkapitalistične družbe, ki se vsiljuje v stoletno humanistično tradicijo naše civilizacije. Hrupu materializma in razčlovečenosti pa še vedno kljubuje umetnost; njeni žarki režejo temo in kažejo pot – nevsiljivo, a vztrajno. Umetnost je tudi danes ogledalo družbe, četudi ni najglasnejša izmed »valovnih dolžin«, po katerih danes ljudje komuniciramo. Paradoksalno, a morda ima ravno tista glasba, ki je najtišja – akustična, neozvočena, milozvočna, »klasična« –, še vedno moč prodreti najgloblje v človekovo dušo. Tudi glasba, tako kot vsaka umetnost, predstavlja enega izmed načinov komunikacije med ljudmi. Je medij, ki beleži misli, čustva, zgodbe, znanje, lepoto ..., in pri tem ima moč premostiti tisoče kilometrov, stotine let, kulturne razlike, državne meje. Vendar je sporočilnost glasbe, tako kot vsake umetnosti, v svoji naravi intuitivna, neposredno duhovna. In zato marsikomu težje razumljiva, nedostopna. Zato jo moramo – če jo želimo razumeti in njeno sporočilo vtkati v teksturo vsakdanjega življenja – interpretirati, racionalizirati, verbalizirati. Po domače: ozavestiti in ubesediti. S tem »tišina med toni« preneha biti tišina in postane misel. Misel o umetnosti, misel o vseh čustvih, znanju in lepotah, ki so izraženi z glasbo. Ko se tega zavemo, smo na pravi poti k razumevanju pomena besede (tudi pisane) o glasbi, o umetnosti. Kritična misel in strokovno mnenje sta ključnega pomena za našo družbo, četudi se marsikdo tega ne zaveda. Umetniki, ki svoje misli izražajo skozi sliko, zvok, besedo, gib, poleg njih pa nujno tudi strokovnjaki, ki te podobe, glasbo, pesmi in plese »prevajajo« v govorjeno in pisano besedo – vsi ti so šamani naše družbe. Nosijo njeno identiteto, tradicijo ter moč samoohranjanja in samoozdravljanja. Če bomo še naprej znali prisluhniti umetnikom in strokovnjakom, ki umetnost tolmačijo, potem bo v

Primorske novice, 13. 7. 2016

naši družbi še naprej prisoten zdrav pretok informacij, ki tvorijo našo nematerialno, civilizacijsko dediščino. Ker v to trdno verjamem, tudi s svojim delovanjem skušam prispevati k čim bolj živi kritični misli ter čim bolj razvejanemu pisanju in pogovarjanju o tistem, za kar menim, da je vrhunski dosežek naše civilizacije: o naši umetnosti. Sem Tomaž Gržeta, univerzitetni diplomirani muzikolog in profesor umetnostne zgodovine. Kot svobodni novinar (večinoma glasbeni kritik) delam že dobro desetletje. Ta pot me je peljala na že stotine koncertov, poleg tega pa sem skozi intervjuje in raziskovalne projekte spoznaval našo glasbeno sceno in njene protagoniste na prav poseben, neposreden, človeški način. Zato se počutim posebno privilegiranega, kajti povprečen obiskovalec klasičnih koncertov le redko dobi priložnost pokukati v zaodrje, se pogovoriti z nastopajočimi, z organizatorji dogodkov, dobiti vpogled v kolesje, ki poganja kulturno dogajanje. Ko si majhen kolešček v tem velikem kolesju, pa se razblinijo številni miti in pogosto začutiš tudi težo, grobost, inertnost ter hladno mehanskost sistema, ki sicer proizvaja dogodke, ki nas ponašajo v veliko bolj eterične, tople in svetle sfere umetnosti. V preteklem desetletju sem svoje prispevke objavljal v številnih medijih: od 3. programa Radia Slovenija (programa Ars) prek tiskanih revij, kot so Večer, Pogledi (Delo) in Glasna (revija Glasbene mladine Slovenije), do spletnih revij, kot sta Odzven (Slovenski glasbenoinformacijski center) in Primus (Zveza kulturnih društev Slovenije). Imel sem priložnost obiskovati glasbene dogodke, ki jih prirejajo številne slovenske kulturne inštitucije, denimo Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, SNG Opera in balet Ljubljana in Maribor, Slovensko komorno glasbeno gledališče, številne festivale, med njimi Festival Radovljica in Seviqc, prav tako pa sem spremljal dejavnosti kulturnih domov – med njimi tudi Kulturnega doma Nova Gorica. Pregledujoč seznam dogodkov novogoriškega templja kulture, ki sem jih pospremil s svojimi opažanji in ocenami, sem ugotovil, da smo še najintenzivneje sodelovali v letih 2014–2017. Za Primorca, živečega in delujočega v Ljubljani, je Nova Gorica vsekakor privlačna, a tudi nekoliko odročna destinacija. Morda se sliši malo pretirano, zato naj pojasnim. Delati in živeti kot svobodni novinar (kot temu dandanes rečemo: »prekarc«) ni enostavno. Plačan si po prispevku, honorarji za to zelo specifično strokovno delo pa so nehvaležno nizki, fraze »vračilo potnih stroškov« v celotnem desetletju svojega delovanja na področju glasbenega novinarstva še nisem slišal. Če bi želel priti do mesečnega zaslužka, primerljivega z minimalno plačo v Republiki Sloveniji, bi moral mesečno objaviti kar okrog 20 recenzij, torej po eno na vsak delovni dan, to pa je zaradi narave dela, količine dogodkov, števila novinarjev in predvsem sredstev, ki jih vodstva medijskih hiš namenjajo kulturi, svetlobna leta daleč od realnosti. Ko živiš od pisanja o kulturnih dogodkih, natančneje na področju klasične glasbe, duša leti visoko nad oblaki – telo pa se spopada s preživetjem krepko pod pragom revščine, kot ga uradno definira naša država. Mediji, ki pokrivajo med drugim tudi področje kulture, imajo svoje sedeže

večinoma v prestolnici, na katero so posledično tudi vsebinsko osredotočeni. Uredniki sicer nimajo nič proti, če novinarji želimo pisati o dogodkih, ki se odvijajo izven Ljubljane – ravno nasprotno, na to gledajo kot na zelo dobrodošlo obogatitev vsebine in tako zaželeno in opevano decentralizacijo – niso pa pripravljeni oz. nimajo možnosti novinarju povrniti potnih stroškov. Če položnice plačuješ s polovico »minimalca«, seveda nimaš lastnega avta. Cena in hitrost oz. učinkovitost javnega prevoza pa dosežeta, da ti po vrnitvi v prestolnico od honorarja ne ostane praktično nič. In zato verjamem, da smo novinarji, ki delujemo na različnih področjih kulture, veliko manj »mobilni« in »terenski« kot pa tisti, ki pokrivajo področja športa ali politike. To je jedro problema: Zakaj slovenskim medijem (da ne bo pomote, podobno je tudi v tujini!) kultura predstavlja eno najnižjih prioritet? Zakaj se kulturnim dogodkom, umetnikom in intelektualcem ne posveča več (popolnoma zaslužene) pozornosti? Zakaj umetniki niso stvar narodnega ponosa, tako kot na primer smučarji ali nogometne ekipe? Ali tovrstne uredniške politike zgolj odsevajo splošno mentaliteto družbe? Ali morda gre za uredniške politike, ki načrtno preusmerjajo mentaliteto in prevzgajajo narod v nerazmišljujočo množico, ki hrepeni le po minljivih novicah, škandalih in poceni zabavi? Mar ni ravno kultura tisto, kar narodu daje njegovo lastno identiteto? Mar ni ravno umetnost, kot presežek družbe, njeno največje bogastvo in hkrati njen alter ego, njeno zrcalo?

Zagrebški kvartet saksofonov Milko Lazar in Bojan Gorišek, klavir 12. 11. 2018

V takšnih razmerah ni težko le novinarjem. Zaradi krize kritične misli in z njo krize novinarstva ne trpijo le novinarji sami in njihovo občinstvo – bralci. Za posledicami centralizacije oz. osredotočenosti medijev predvsem na dogajanje v prestolnici trpijo praktično vse kulturne ustanove, ki z dogodki bogatijo življenje izven Ljubljane. Za nalašč ne rečem »na podeželju/provinci«, kajti v mislih imam urbana središča različnih slovenskih regij, kot so Maribor, Celje, Velenje, Nova Gorica in številna druga. Tam delujejo med drugim tudi izjemno dejavni kulturni domovi, katerih dogodki po kvaliteti dosegajo, pogosto pa celo presegajo dogodke, kakršni oblikujejo kulturno življenje Ljubljane. Vendar o dogodkih v Ljubljani lahko dokaj redno beremo v dnevnem časopisju in strokovnih revijah, medtem ko ti mediji o dogodkih izven Ljubljane praviloma molčijo. Če bralec spoznava slovensko kulturno krajino zgolj iz zapisov v medijih, nujno dobi vtis, da povsod izven Ljubljane vlada precejšnje zatišje. To pa je daleč od resnice. Kulturne ustanove, katerih delovanje v veliki meri sofinancira država, morajo svojo potrebo po javnih sredstvih vsekakor utemeljiti, upravičiti. Kar pa je težko, če nimajo na voljo dovolj dokazov o javni in strokovni odmevnosti svojih dogodkov. Za te naj bi skrbeli mediji, ki lahko omenijo, ocenijo, ovekovečijo, ovrednotijo dogodke. Če te omembe in ocene niso v dovoljšni meri prisotne in dosledne ali pa ne nastajajo pod strokovnim peresom, nimajo prave vrednosti. In posledično škodo trpijo ne le bralci – obiskovalci dogodkov, ki s tem pogrešajo strokovno refleksijo in smernice za nadaljnje spremljanje dogodkov, temveč so za dragocene reference prikrajšani tudi organizatorji dogodkov ter nastopajoči umetniki. Kot nekoga, ki spremlja enega izmed segmentov slovenske umetniške scene, bi me iskreno potolažilo že to, da bi v prihodnje bilo v javnosti (na okroglih mizah, seminarjih, radijskih in televizijskih oddajah, fakultetah ...) več govora o omenjeni problematiki. Za začetek. To bi bil vsaj prvi korak na poti h korenitim spremembam, ki jih naša družba, drveča v smer brutalizma ter bledeče kulturne in narodne identitete, nujno potrebuje. Naj se vrnem k omenjenemu obdobju intenzivnejšega obiskovanja dogodkov v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica: šlo je za obdobje, ko sem si po nekem srečnem naključju lažje privoščil tovrstno »terensko delo«, za kar sem še dandanes hvaležen. Imel sem priložnost spremljati ducat izjemno kvalitetnih dogodkov ter navezati številne dragocene stike. Nekaj let sem spremljal Mednarodna srečanja saksofonistov v Novi Gorici, ki jih obiščejo in s seminarji in koncerti sooblikujejo tudi svetovno znani glasbeniki, kot so Jean-Denis Michat, Claude Delangle, Saša Nestorović, slišal sem nastope Papandopulo kvarteta in Zagrebškega kvarteta saksofonov, pa tudi spremljal nekatere izmed najbolj blestečih nastopov domačih zasedb, kot sta Big Band NOVA in Big Band GveriLLaz. V spominu prav posebej ostaja jubilejna 20. edicija srečanj saksofonistov, ki je obsegala tudi 8. mednarodno tekmovanje saksofonistov z nepozabnim koncertom finalistov. Na izjemno visoki umetniški ravni so

Dejan Juravić

bili tudi številni drugi koncerti, med njimi nastop pianista Petra Milića in Godalnega orkestra Academia Allegro vivo pod taktirko Bijana Khadem-Missagha januarja leta 2014 v dvorani Kulturnega doma; prav tako tudi otvoritveni koncert Festivala Echos – Čezmejni odmevi julija leta 2014, ko smo v Števerjanu uživali v nastopu Ansambla Cortesia, ki izvaja renesančne plese; Kulturni dom Nova Gorica je gostil tudi festival Poletje Imago Sloveniae – julija leta 2014 so pred gradom Kromberk priredili veličasten koncert ob spominu na 100-letnico začetka 1. svetovne vojne; prava poslastica so bili jesenski Dnevi stare glasbe, posebnost pa je bila tudi Zborovska transverzala na poti miru, ki nas je septembra leta 2017 popeljala na ciklus zborovskih koncertov po Posočju in v Novi Gorici. O teh in še nekaterih drugih dogodkih, ki jih je novogoriški Kulturni dom organiziral ali soorganiziral, sem pisal za različne medije – od Glasne in Odzvena do Pogledov in Primorskih novic. Prav tako sem imel priložnost 6. oktobra 2014 otvoriti razstavo Iz ušes v oči v preddverju novogoriškega Kulturnega doma, ki sem jo sooblikoval ob 45. obletnici izhajanja revije Glasna (razstavo je pred tem nekaj mesecev gostila NUK Ljubljana). Vesel sem, da sem vsaj skromno prispeval k bogati dejavnosti novogoriškega Kulturnega doma ter pustil nekaj zapisov, iz katerih bodo morebitni prihodnji raziskovalci našega časa lahko razbrali vsaj delček bogastva, v katerem dandanes dejansko lahko uživamo. Čeprav poznam le segment dejavnosti Kulturnega doma Nova Gorica, lahko njegove programe priporočim vsakemu ljubitelju glasbene umetnosti, željnemu dogodkov, ki jih ne odlikujejo le lastne umetniške kvalitete, temveč tudi visoka raven organizacije, gladek potek in ugledna, prefinjena podoba celotnih dogodkov. Zanje skrbi uigrana ekipa strokovnih sodelavk in sodelavcev, ki s svojim znanjem in entuziazmom skrbi za dušno hrano ne le Slovencev, temveč zelo barvitega nabora ljudi, ki jih je na ta obmejni prostor napihala burja usode, vojn, sprememb meja in sistemov, različnih hrepenenj in upov. Kljubujejo nenaklonjenim razmeram v kulturi, so eden izmed svetlejših svetilnikov v naši pogosto megleni kulturni pokrajini, s plemenito tišino polnijo praznine med skladnimi notami. Vedno so nasmejanih obrazov, odprti za sodelovanja in predloge. Vežejo nas »poklicna prijateljstva«, ki lahko zrasejo le tam, kjer se ljudje združujemo okrog tistih skupnih stvari, ki nas polnijo s srečo, optimizmom, življenjsko energijo. V Kulturnem domu Nova Gorica sem se vedno počutil dobrodošlega, vedno sem ga zapustil bogatejši, še najraje pa se vračam po »repete«. V upanju na še mnoge skupne večere ob dobri glasbi Kulturnemu domu Nova Gorica čestitam za ta prva štiri desetletja ter nazdravljam na prihodnje jubileje!

Vloga glasbene kritike na Radiu Slovenija Pisanje o glasbi sega na znanstveno področje. Glasba je zelo kompleksna in tisti, ki piše o njej, mora imeti specifična znanja. Res je, da ob poslušanju glasbe vsakdo kaj občuti, ampak ali je pisanje nekoga, ki recimo nima glasbene izobrazbe, tudi relevantno? Kdo torej lahko piše o glasbi, jo ocenjuje, vrednoti in uvršča v čas? Nekako se je uveljavilo splošno mnenje, da o glasbi lahko piše marsikdo, za druge vrste umetnosti pa se točno ve, kateri pisci so ustrezni. Literarne kritike na primer pišejo komparativisti, gledališke dramaturgi, likovne pa umetnostni zgodovinarji. Iz tega sledi, da bi o glasbi morali pisati muzikologi, ki imajo vse potrebno znanje in vedo, kako se lotiti razlage in pojasniti fenomen glasbe. Ali je tudi glasbenik lahko kritik? Težje, saj mu estetski, se pravi subjektivni pogled onemogoča objektivno kritiško presojo. Zato so objektivne in konstruktivne glasbene kritike, ki imajo težo, zelo pomembne za vrednotenje kulturnega utripa določenega prostora. Gre tudi za primerjavo z drugimi podobnimi kulturnimi področji doma in tujini. Prav ta uvrščenost v sedanji prostor ter primerjava s sodobno ustvarjalnostjo in produktivnostjo vplivata na vrednotenje piscev. Pri nas lahko spremljamo spreminjanje odnosa do kulture v zgodovini, zlasti do glasbe, zato so nihanja v glasbeni kritiki razumljiva. Bila so obdobja, v katerih smo imeli več dobrih kritikov, pa tudi obdobja, ko jih je bilo manj. Tudi odnos medijev do glasbene kulture na splošno se nenehno spreminja in zdi se, da jih glasbena publicistika ne zanima kaj dosti. Če nečesa ni oziroma je nepomembno, tega skoraj nihče več

Novinarska konferenca ob 20. obletnici glasbenega cikla Glasba z vrtov Sv. Frančiška, Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, 13. 5. 2014.

ne pogreša in začne se začaran krog, v katerem se vrtijo želje občinstva, interesi oziroma kulturna politika prirediteljev ter seveda denar, ki, resnici na ljubo, poganja stvari naprej. Lahko bi rekli, da se vzgoja občinstva začne doma in se ob pomoči šolskega sistema nadaljuje vse življenje. Zakaj je to pomembno? Če ta paradigma ne deluje oziroma ni postavljena vertikala, občinstva ni, pa tudi dogodkov ne. Če ni dogodkov oziroma so ti bolj lahkotne narave, ni čutiti potrebe po vrednotenju dosežkov in tako naprej. Vsakokratno obdobje je izraz duha in časa, v katerem živimo in ustvarjamo – vse to bo nekoč zapisano v zgodovino in ovrednoteno, če ne prej, pa posthumno. Poročanje in vrednotenje glasbenih dogodkov je pri nas precej sistematično. Sestavke, razmišljanja o glasbi in kritiško merjenje kulturnega utripa je bilo mogoče prebirati oziroma jih lahko še vedno spremljamo v številnih častnikih, revijah, tednikih, specializiranih publikacijah, na radiu, zadnje čase vse bolj tudi na spletu v različnih blogih, na spletnih straneh in podobno. Nekdanji Radio Ljubljana oziroma današnji Radio Slovenija poslušalcem ponuja številne dnevnoinformativne oddaje, v katerih javnost seznanja s kulturnim dogajanjem po državi, specializirane oddaje, v katerih sistematično predstavlja domače in tuje umetnike, ki delujejo pri nas in v tujini, ter specializirano oddajo, v kateri s kritiškim peresom ocenjujemo domače in tuje glasbene dogodke. Začetki te oddaje segajo v leto 1979, ko se je imenovala Kulturna panorama (še vedno je na sporedu ob sobotah, vendar je zdaj bolj informativne narave), v začetku osemdesetih let se je preimenovala v Glasbeno panoramo (sprva se je ob sobotah menjavala s Kulturno panoramo, nato pa je dobila samostojni termin ob sredah), leta 1994 pa v Glasbeni utrip, ki je še vedno na sporedu vsako sredo ob 17. uri. Prispevki, ki jo bogatijo že več kot štirideset let, govorijo o kakovosti in temeljijo na zaupanju poslušalcev. Takih specializiranih oddaj pri nas ni, zato Glasbeni utrip lahko označimo za slovenski medijski unikum, ki po svojih najboljših močeh oblikuje kritiško mnenje glasbenih dogodkov prejšnjega tedna. Pestrost in raznovrstnost oddaje sta njena glavna aduta, zato ne preseneča, da so jo dobro sprejeli tako poslušalci, torej občinstvo, kot tudi poustvarjalci, torej glasbeniki. Vemo, da kritiški pluralizem v Sloveniji počasi usiha; sporadično zasledimo ocene v Delu, Večeru, Primorskih novicah, reviji Glasna in Odzvenu, spletni reviji za glasbo, nekoliko pogosteje pa v časniku Dnevnik. Zato je pomen Glasbenega utripa – osrednje glasbenokritiške oddaje pri nas – toliko bolj poudarjen. Zaželeno bi bilo, da se sistematično poroča o dogodkih in da se ti snemajo – gre pač za pomembne dokumente časa, za ozaveščanje občinstva in nenazadnje za nacionalni interes. V oblikovanje oddaje so vključeni predvsem zaposleni in honorarni sodelavci 3. programa, programa Ars, ne smemo pa spregledati dobro razvejane mreže sodelavcev po vsej državi ter dopisnikov v zamejstvu in tujini. Prav s skupnimi močmi lahko javnosti ponudimo reportaže, intervjuje, ocene, krajše recenzije in poglobljene kritike

glasbenih dogodkov iz vse Slovenije in tujine. Med rednimi dogodki, o katerih poročamo, naj omenimo abonmajske koncerte obeh ljubljanskih orkestrov, operno-baletne predstave v Mariboru in Ljubljani, operno produkcijo v sosednjih državah, koncertna dogajanja v Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici in Kopru, festivalne dogodke v Ljubljani, Radovljici, Brežicah, Kopru, Piranu in Mariboru ter festivala Kogojevi dnevi in Flores Musicae, pa tudi manjše, vendar v posameznih regijah zelo uveljavljene dogodke, kot so OrkesterkamP Bovec, tekmovanje Svirel, zborovska revija Primorska poje ter cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška in Grajske harmonije v Novi Gorici … Kulturni dom Nova Gorica je osrednji prireditelj glasbenih dogodkov v severnoprimorski regiji. V svoji štiridesetletni zgodovini je pustil neizbrisljiv pečat na domačem kulturnem področju. Na tukajšnjem odru so se zvrstila številna velika imena domače in tuje ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Gostovali so priznani solisti, orkestri in dirigenti. O tukajšnjem koncertnem dogajanju – ki je izjemnega pomena ne samo za Novo Gorico, ampak za širšo regijo – redno poročamo v Glasbenem utripu. Kako pomembna in bogata je dejavnost Kulturnega doma Nova Gorica, pričajo številni dogodki, ki jih redno vključujemo v oddajo. Že več let neutrudne Primorke (sodelavke glasbenega programa Radia Koper in studia v Novi Gorici) redno in sistematično nadvse skrbno spremljajo te dogodke ter o njih poročajo v oddaji. Verjamem, da raznovrstnost in pestrost dogodkov tudi v prihodnje ne bosta vprašljivi. Primorski organizatorji glasbenih dogodkov bodo še naprej skrbeli za bogato in kakovostno bero ustvarjalcev in poustvarjalcev, s katero bomo seznanjali vso javnost, ki jo to zanima, tako doma kot v tujini. Naj bo tako še dolga leta!

Ekipa Radia Koper v terenskem vozilu Ksenija Kos, producentka Maksim Vergan, asistent zvoka 28. 9. 2020

Aleksandra Pavlovič

Glasbena kritika – plod notranjega vzgiba Ko je kritika res iskreno navdahnjena s koncertom, in je tudi plod nekega notranjega vzgiba, je odlično. Vendar človek večkrat naleti na to, da je po genialnih koncertih kritika zelo podobna kritiki povprečnih koncertov ... Razen Tatjane Gregorič zelo redki pisci kritiki iščejo nove metafore, novo »literarno glasbo«. Koncertno življenje je zelo kruto in vsak vlaga izjemno količino energije v ta poklic, učinek pa na koncu ni pri vseh enakovreden. Na žalost ... Vsak glasbenik se mora zavedati, da je lahko njegov trud povsem zaman, ker morda ni dovolj karizmatičen ali nima dovolj znanja (danes je kaj takega skoraj nemogoče, pa kljub temu). In kritike so pogosto približno podobne. Publika pa vsekakor vedno pojé, kar se ji da, in na koncu še ploska, tudi če ji ni všeč ... Utopična rešitev je po mojem mnenju v izobraževanju publike in v tem, da čim večje število ljudi »reagira«, napiše, pove, izrazi svoje mnenje, ko doživi nekaj izjemnega, ko se človek pravzaprav ne more kontrolirati, da ne bi povedal, napisal, vzkliknil po koncertu. Če nekaj ni izjemno, pa je najbrž boljša samo tišina – da se torej o tem ne piše, kakor pa da se napiše, ker je to pač treba. Čeprav moram reči, da sem z goriško publiko, ki je dovolj odprta za to, vedno lahko delila trenutni odrski navdih. Nikoli mi poslušalci niso dali občutka, da gre energija v prazno, ampak so bili vedno »z menoj«. ... ni na nebu ni na zemlji ... Bajaga ... Radio. Dan koncerta. Jutro. 28. abonmajska sezona Kulturnega doma Nova Gorica. Mozartov Koncert s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Ali mi je všeč Mozart? Ne vem, na splošno mi najbrž ni tako zelo blizu ... ampak Rekviem obožujem. Kot glasbenica imam neverjetno sposobnost »zaljubljanja« v glasbo, ki je drugače morda ne bi »povohala«. In ta zaljubljenost v tistem trenutku postane slepa, sveža, nova, nora! Ali kdo pozna način igranja glasbe brez zaljubljanja vanjo? Tole zaljubljanje v glasbo že preminulih skladateljev zna biti včasih kar nadležna reč. Pozitivno nastrojena, sončno jutro, vse gre gladko, razen da se zjutraj pokvari avto ... in že se zbudi adrenalin. V življenju res ni vse tako, kot načrtujemo; ali v glasbi je? ... Vsako sekundo se stvari spreminjajo. A na dan koncerta so vsi čuti izostreni. Minimum besed, komentarjev, ljudi, v čim tišjem iskanju pravega navdiha. Dovolj je ena podoba, en stavek. Vsi moji čuti tistega dne so usmerjeni k iskanju skrivnostnega, glavnega, edinega, pravega »Stavka«. Oder je najbrž za vsakega glasbenika nekaj drugega ... Meni je nekaj svetega, trenutek najčistejše komunikacije s sočlovekom, s poslušalci, trenutek, ko postaneš eno z vsemi, s katerimi lahko deliš trenutke radosti ob nenehnem odkrivanju glasbenega čudeža. Klasični glasbeniki igramo »napisane note z navodili«, a je

kljub temu vsak trenutek edinstven, sleherna neštetokrat ponovljena nota je vsakič malo drugačna in posledica trenutnega stanja, posledica prejšnje, pravkar malo drugače zaigrane note, ki se rodi in premine tukaj in zdaj. Stanje čiste improvizacije ... že napisane glasbe … Trenutka koncerta danes ni več. V spominu mi je ostal le vtis enosti z orkestrom, enosti s poslušalci in tistega posebnega dne leta 2009 – dne, ko se nam je skupaj utrnil čisto posebni Mozart, ki ga do takrat nisem poznala.

Boštjan Simon

Kulturni dom Nova Gorica in problem glasbene kritike

Pianistka Aleksandra Pavlovič in Kristina Furlan na Dnevu odprtih vrat Kulturnega doma Nova Gorica, 18. 9. 2004.

Oder Kulturnega doma Nova Gorica poznam že od prvih nastopov, ki jih je v njem organizirala Glasbena šola Nova Gorica, in prvih nastopov Big banda NOVA. Od takrat sem po srečnem poteku dogodkov del tiste privilegirane skupine ustvarjalcev, ki je skozi službeni vhod v zaodrje vstopila večkrat kot skozi glavni vhod. Učitelji Stojan Ristovski, Silvio Brosche in Miloš Rijavec so zaslužni za to, da sem v tem s tremo prežetem prostoru, v vrvežu priprav na nastope, prepoznal svoj poklic. Srečo imam, da sem bil tudi na mednarodnih srečanjih saksofonistov v Novi Gorici prisoten že od samega začetka, najprej kot učenec priznanih profesorjev, potem kot nastopajoči s svojimi avtorskimi projekti, kot učitelj na delavnici saksofona in nazadnje kot umetniški sovodja srečanja. Skozi vse stopnje sem opazoval razvoj te iniciative, ki je predvsem po zaslugi profesorja Matjaža Drevenška hitro presegla državne okvire in se s svojim tekmovalnim programom uvrstila na sam svetovni vrh tovrstnih združevanj. Tudi festivalski del srečanja je bil usmerjen v to, da v Novo Gorico pripelje najboljše aktualne saksofoniste in saksofonistke, ki so potem s svojim nastopom navdahnili udeležence delavnic saksofona, domače občinstvo in obiskovalce iz tujine. Novogoriška publika velja za eno zahtevnejših. To je nedvomno zaradi tega, ker je vajena kvalitetnih izvedb vrhunskih izvajalcev, ki jih Kulturni dom Nova Gorica omogoča. Žal pa v našem prostoru primanjkuje kritiškega ušesa, ki bi izrazilo svoje mnenje o aktualnem dogajanju, zato se v glavah večine večkrat zabriše meja med glasbo kot umetnostjo in glasbo kot zgolj postransko zabavo. Pomanjkanje glasbene kritike je pri nas širši problem, Ministrstvo za kulturo je poklic glasbenega kritika celo uvrstilo med deficitarne poklice, potrebne večje pozornosti in podpore. Kritika je za nas ustvarjalce pomembna najprej zato, da preko refleksije drugega obogatimo samorefleksijo, ki postane globlja in bolj temeljita. Tudi če je kritika slaba ali pa se z njo ne strinjamo, nam pomaga v razumevanju svojega dela bolj od gole ocene intenzitete aplavzov. Kritika pomeni tudi pomembno referenco, katere odsotnost lahko usodno vpliva na profesionalno pot glasbenika. Odsotnost zapisane kritike namreč pomeni, da odmev slišanega in videnega na odru ne seže dlje od odmeva aplavza v dvorani, kar nadalje prispeva k efemernosti glasbene umetnosti in nespodbudno vpliva na ustvarjalke in ustvarjalce. Kritika je navsezadnje pomembna pri tkanju rdeče niti kulturnega programa, ker postavlja izbrane vsebine v določen kontekst in s tem pripomore k njegovi povezanosti. Na goriških tleh primanjkuje ljudi, ki bi si upali izpostaviti svoje razmišljanje o glasbi na naših glasbenih odrih. Tu ne gre toliko za kadrovski problem kot za problem

organizirane iniciative. Žal se zdi, da se na naših koncih mediji večinoma zadovoljijo zgolj z napovedovanjem in popisovanjem kulturnih prireditev, pri čemer pri pisanju često izhajajo iz vnaprej pripravljenih iztočnic. Pri tem se morda ne zavedajo, da proizvajajo zgolj podatke, ki poleg bežne seznanjenosti bralca ali poslušalca ne služijo nobenemu namenu. Morda se tudi ne zavedajo, da bi investicija v avtentično kritiko ljudi spodbudila ne samo k obisku prireditve, ampak predvsem k branju ali poslušanju tega medija. Hkrati pa bi avtentična, avtonomna in profesionalna kritika lahko vzpostavljala umetniške standarde in jih preizpraševala ter spodbujala k aktivnemu poslušanju. Zato pozivam odločevalce na občinski ravni, da namenijo več sredstev za kritiško presojo svoje lastne kulturne ponudbe, saj bodo le tako občani imeli možnost, da ločijo seme od plev, ustvarjalci, da pridobijo potrebne reference, organizatorji pa bi dobili potrebne iztočnice za razvoj kulture na Goriškem. Ob 40-letnici Kulturnega doma Nova Gorica iskreno čestitam direktorici Pavli Jarc in vsem zaposlenim, ki s svojo vnemo in predanostjo aktivno soustvarjajo kulturno življenje v Novi Gorici. Želim vam boljše pogoje dela v prihodnosti in nov kulturni center, ki bi Novo Gorico postavil v center kulturnega dogajanja širše Goriške in zamejstva.

Bojan Glavina

Glasbena kritika - nekaj vprašanj in razmišljanj

Boštjan Simon na koncertu udeležencev delavnice Milka Lazarja, Vila Vipolže (Goriška brda), 25. 9. 2015.

Prisotnost resne glasbene kritike v medijih je tudi pokazatelj, koliko je današnji družbi resna, klasična glasba sploh pomembna. Glede na trenutno – milo rečeno – porazno stanje v družbi se je treba vprašati: kdo v današnjemu času takšno glasbo sploh rabi – in z njo seveda tudi glasbeno kritiko? Če obstaja glasbena kritika, kakšna naj bi bila oz. kaj naj bi bil njen namen? In še: kdo naj bi jo pisal oz. bil merodajen pri presojanju vrednosti glasbenih dogodkov, izidov novih notnih edicij in zvočnih posnetkov, izvedb novih glasbenih del? Umetniško ustvarjanje je najvišja oblika človekove dejavnosti; v njem je združeno vse, kar daje višji smisel človekovemu bivanju: ustvarjanje abstraktnih oblik, intelektualna aktivnost, ki je povezana s čustvenim doživljanjem, imaginacija, intuicija, fantazija, igra ... Ustvarjalnost odpira nove dimenzije, nove pokrajine duha, drugačno zavedanje ... In glasba – ta najvišja in najplemenitejša umetnost – ima pri tem ogromno vlogo. Tisti, ki jo bolj opazimo, čutimo, doživljamo, sprejemamo, izvajamo, ustvarjamo ..., to vemo, brez odvečnih besed, vsak na svoj edinstven način in vsak na svojem nivoju zavedanja. V osnovi je doživljanje in zavedanje glasbe globoko osebna, individualna zadeva, ki v bistvu nima nič skupnega z množico. Pa vendar je to še kako družbena zadeva. Družba oziroma sistem, v katerem živimo, mora ta pomen glasbene dejavnosti upoštevati in vsakemu posamezniku omogočiti, da glasbo lahko uživa, ustvarja, se seznanja s tovrstnimi informacijami. Tu pa nastopi tudi glasbena kritika, ki naj bi skozi medije ponudila te možnosti. Kot sem že v začetku omenil, »vidnost« glasbenih dejavnosti tudi skozi glasbeno kritiko v medijih kaže na vrednost in veljavo glasbe in glasbenega ustvarjanja v družbi. Sporočanje glasbenih kritikov skozi prikaze dogodkov (koncerti, izvedbe novih del, izidi nosilcev zvoka, novih notnih edicij ...), skozi analizo, osebna zapažanja in razmišljanja naj bi razprostrlo uvide v dosežke te umetnosti ter tudi spodbudilo posameznike, da se z večjim zavedanjem na tak ali drugačen način odzovejo in bolj poglobijo v glasbene svetove. Na prvem mestu so torej mediji, ki bi morali zagotoviti ustrezen prostor tem informacijam. Potem so tukaj glasbeni kritiki (meni bolj ustrezen izraz bi bil glasbeni pisatelji) – široko razgledane, strokovno poglobljene in ustvarjalnim procesom odprte osebnosti z močnim etičnim čutom (in vsekakor tudi s pisateljsko žilico). Kulturne ustanove s svojo produkcijo in programskimi usmeritvami lahko veliko pripomorejo k ozaveščanju »potrošnikov« tudi glede glasbenih vrednot. Predpogoj vsega pa je seveda ustrezen izobraževalni sistem, ki bi v vzgoji mladih moral najti precej več mesta za glasbo – z najkvalitetnejšo vsebino, prakso in s kvalificiranimi učitelji. 99

Zveni vse to preveč idealistično, utopično? Trenutno morda, toda takšne pogoje in tudi takšne osebnosti (glasbene kritike) smo v naši zgodovini že imeli in ni razloga, da ne bi spet prišli na višje nivoje. Moje mnenje je, da vsak ozaveščen posameznik lahko naredi veliko – s svojim delovanjem in z lastnim primerom, ne glede na trenutno situacijo in na vse okoliščine. Današnji čas – tako kot vsak – prinaša nove izzive, nove načine, nova razmišljanja, pri vsem tem pa je glasba stalnica kot nekakšen »praelement«, in kot taka bo v svojem najglobljem pomenu vedno brezčasna in (kot pravi Beethoven) »višja kot vsa filozofija«. Prav bi bilo, da ji tudi v celotni družbi priznamo in damo ustrezno veljavo!

Dnevnik

Še nekaj osebnih utrinkov ... Moja izkušnja v sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica – enkrat kot skladatelja glasbenega muzikala za otroke in mladino Živ, živ, živ, uživalice!!!, drugič kot enega izmed izvajalcev v projektu Sto let prezrte klavirske glasbe na Goriškem – je zelo pozitivna. Naša trenutna realnost v svetu glasbenih dogodkov je takšna, da kljub kvalitetnim in zanimivim vsebinam obeh (precej različnih) projektov sploh ni bilo lahko najti dobrega organizatorja oz. inštitucije, ki bi imela posluh in razumevanje za takšne »netržne« koncerte. Še težje pa je bilo pričakovati, da bodo taki dogodki v poplavi cenenih masovnih prireditev tudi odmevni v medijih. Zato sem bil vesel,

Bojan Glavina na koncertu »100 let prezrte klavirske glasbe na Goriškem«, Grad Kromberk, 28. 3. 2018.

100

da sta bila omenjena projekta uspešno realizirana v organizaciji novogoriškega Kulturnega doma ter da so poleg »živih« odzivov poslušalcev o tem pozitivno in vsebinsko poročali lokalni in regionalni mediji, pa tudi Radio Slovenija na programu Ars. V spremljanju zapisov o glasbenih dogodkih me osebno sicer še najbolj zanimajo prikazi novih glasbenih del, razmišljanja in polemike o vsebinah, stilih, programskih usmeritvah, o glasbenih estetikah. Najmanj pa mi je pomembno iz poročila s koncerta izvedeti, da so »trobila nekajkrat intonančno nezanesljivo vstopila«, ali pa, da je dirigent »suvereno in zanesljivo oblikoval daljše fraze« ter »natančno in dosledno izpeljal vse gradacije« ... Takšen način poročanja me spominja na opis nogometne tekme, kjer je »v 54. minuti po odlični podaji z levega krila napadalec gostujočega moštva z vrha kazenskega prostora z udarcem leve noge izvedel strel in za nekaj centimetrov zgrešil gol«. ... Kaj naj s tem? Kakšen smisel ima tak zapis? Ob tem se tudi nehote spomnim posrečene misli britanskega glasbenika Elvisa Costella: »Pisati o glasbi je tako kot plesati o arhitekturi.« Namesto opisovanja in komentiranja tehničnih sposobnosti orkestra ali solista naj bo pri komentiranju izvajanja raje govora o umetniškem pristopu, izrazu, razumevanju sloga ... Spomnim se, da sem (v svojih srednješolskih letih) z zanimanjem sledil glasbenim kritikam Petra Kušarja, ki so me pritegnile prav z originalnostjo, subjektivnostjo in mi pokazale, da se k pisanju o glasbenih dogodkih da pristopiti tudi drugače, ustvarjalno. Ti zapisi so v glasbenih krogih večkrat sprožali odzive, polemike, kar naj bi bil tudi eden od namenov kritike. Vsekakor pa je bil njihov pozitiven učinek ta, da se je veliko več govorilo, razpravljalo in pisalo o resni glasbi.

101

Ingrid Gortan

Organizatorji smo prevenstveno usmerjeni v objave pred samim dogodkom, naša prizadevanja so namenjena promociji vsebin z namenom pritegnitve vseh tistih, ki bi jih koncert lahko zanimal in obogatil. Prav zato je v okoliščinah, ko se prostor premišljevanja o umetnosti krči, dragocen vsak pokoncertni zapis, saj strokovno podprta javna ocena zaokroži tako umetnikovo kot organizatorjevo delo. Negativna kritika me redko preseneti, saj sem visoko kritična do programa, ki ga oblikujem in predstavljam. Veselijo me tudi nasprotujoče si kritike, zagovarjam pa stališče, da je nesprejemljiva tista, ki je napisana žaljivo ali nespoštljivo. Tehtne kritike spretno lovijo izmuzljive razsežnosti tega posebnega žanra: razkrijejo skrite vzgibe umetnika, postavijo delo v širši družbeni kontekst, povzamejo duhovno vrednost doživetega, ob tem pa besedilo prežarčijo z osebno noto in izstopajočim avtorskim slogom. Glasbene ocene v osrednjih medijih so vse redkejše tudi v bolj razmahnjenih kulturnih okoljih in selitev tovrstnih vsebin na splet ni vzpostavila v celoti ustreznih nadomestnih platform. Tudi tuji umetniki so tako veseli vsake kritiške refleksije, še posebej če je ta napisana brez posplošenih opažanj, z argumentiranim uvidom in preseže goli opis posamičnih gradnikov izvedbe. Ob strokovni vrednosti zapisa odpre gostujočemu umetniku tudi razumevanje drugih koordinat našega kulturnega prostora. Pronicljiv kritiški zapis je navsezadnje tudi strokovna legitimacija, glasnik estetske misli naše kulturne skupnosti, odsev njenega samozavedanja in samozavesti. Odličen pisni slog opolnomočene strokovne podlage ne povzame le golega srečanja z umetnino, temveč ponudi avtorsko analizo najširše sporočilnosti. Postavi nas v kontekst časa, omogoči nadgradnjo osebne percepcije. Povabi nas v razširjen pogled in vodi v večznačno razbiranje ustvarjalčeve sporočilnosti. V času vseprisotnosti hitrih mnenj vseh in vsakogar je etično odgovorna kritična misel neprecenljivo sidrišče.

Strokovno podprta javna ocena zaokroži tako umetnikovo kot organizatorjevo delo Glasbeno življenje se ne izčrpa le v nizanju ločenih glasbenih dogodkov, v celovitost izkušnje skupnosti ga povežeta refleksija in ocena. Kritika tako pomensko zaokrožuje in vpenja posamična doživetja v širšo družbeno zgodbo, jih opredeli v pomenski polnosti in omogoči razbiranje misli in estetike nekega prostora v času. Organizatorji koncertnega življenja imamo sicer kar nekaj nadzornih instanc: od komisij ustanoviteljev oziroma sofinancerjev, ki ocenjujejo predložene letne progame in na podlagi njih dodeljujejo sredstva, do ostalih interesnih skupnosti, kot so skladatelji, glasbeniki, pedagogi, muzikologi, publicisti. Uravnoteženo in ustvarjalno glasbeno življenje je dinamičen proces, ki naj bi omogočil vsem deležnikom spoznavno obogatitev. Glasbena publicistika lahko z informiranim pogledom in kakovostno besedo omogoči razbiranje podobe nekega kulturnega prostora, zato je izginjanje umetnostne kritike iz vsebin osrednjih družbenih medijev velika izguba za celotno skupnost. Intelektualna refleksija s svojim usihanjem izgublja transformativno družbeno moč; krha se zapisovanje zgodovinskega spomina, umika se pomen kulturnovzgojne in izobraževalne vloge umetnosti. Novinarska konferenca ob 23. mednarodnem srečanju saksofonistov v Novi Gorici SAXGO19, 18. 6. 2019.

DELO, 19. 10. 1983 102

103

Nenad Firšt

mestu. Čas, ki ga živimo, sicer ni naklonjen poglobljenemu dojemanju stvarnosti in umetnosti, a premišljeni programi novogoriških snovalcev izvirno, pogumno in uspešno nagovarjajo vse generacije. Zato ni naključje, da je dolgoletna skrb in pozornost namenjena odraščajoči mladini, ki organsko spodbuja oblikovanje zahtevnega, drznega in prebujenega občinstva, prepoznana kot izjemen primer v evropskem prostoru. Tudi sam sem bil počaščen in vesel vseh priložnosti za obiske novogoriških krajev. Nastopal sem kot izvajalec v glasbenomladinskih programih, čudovite dneve sem preživel kot žirant in spremljevalec svetovno znanih srečanj in tekmovanj saksofonistov, v še posebej dragocenem spominu pa hranim izvedbe svojih skladb v ciklih Kulturnega doma Nova Gorica. Umetnost nas lahko nagovori le do mere, do katere se ji odpremo. Ne prinaša hitrih receptov ali odgovorov, a ker nam je ob rojstvu dana zavest o minljivosti, lahko ponuja dragocen vpogled v nekatere temeljne, človeka zares vredne razsežnosti – tudi v neznano in tudi v transcendenco. Prepričan sem, da bo na tej poti Nova Gorica tudi v prihodnje ena najbolj vznemirljivih točk, zato se že veselim vseh uspehov in nestrpno pričakujem nova srečanja.

Umetnost nas lahko nagovori le do mere, do katere se ji odpremo Sem skladatelj, od zgodnje mladosti zapisujem note in se izražam v jeziku najbolj abstraktne izmed vseh umetnosti. Ker se ob tem kdaj pa kdaj počutim umetnika, naj se za hip ustavim pri svojem razumevanju tega pojma. Biti umetnik vsekakor ni status, ki nekomu pritiče zaradi ukvarjanja s to dejavnostjo, pač pa gre za sprva prehodno, sčasoma pa težko pričakovano stanje, ko avtorju uspe ustvariti delo z zadovoljivo ali celo visoko umetniško potenco. Glasba, ki jo zapisujem, nastaja v tišini, ustvarjalni proces pa je odgovorno, samotno in zelo intimno dejanje. Za romantičnimi pojmi, kot sta inspiracija ali navdih, se skrivajo ure negotovosti, trdega dela, številnih ponesrečenih in redkih uspelih poskusov. Trdno verjamem, da vsakemu iskrenemu ustvarjalcu njegovo početje narekuje nuja in da je pri tem unikaten, ne boljši in ne slabši od drugih, ne tekmuje ter ne išče potrditve in prepoznavnosti na zmagovalnih stopničkah, zaradi dobro razvite samocenzure pa bolj kot kritiko potrebuje razumevanje in spodbudo. Je pa tako, da ob javni predstavitvi kritiki ne more ubežati. Tudi moje (zlasti ustvarjalno) delo je deležno različnih odzivov. Najdragocenejša so še vedno mnenja kolegov in nasveti vzornikov, a tudi časopisna glasbena kritika (v današnjem času največkrat naključni obrobni zapis, v začetku pojavljanja mojih del na koncertnih odrih pa skoraj dnevna spremljevalka glasbenega življenja) me je dosegla v svojem celotnem spektru: od »odličnih« do »uničujočih« mnenj in ocen. Priznam, da so me slednje, na srečo vendarle redkejše, prizadele veliko bolj, kot so me prve razveselile ali opogumile. Odkar sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ob krstni izvedbi moje simfonične skladbe v dveh osrednjih dnevnih časopisih na isti dan prebral eno »najboljših« in do sedaj prav gotovo najbolj »uničujočo« kritiko, sem do tovrstnih zapisov rezerviran. Vlogo glasbenega kritika kot razsodnika, zlasti pa kot končnega ocenjevalca izdelka, ki mu je treba določiti vrednost in s tem omogočiti uspeh ali pozabo, zavračam. Želim si, da bi se o umetniški glasbi pisalo odgovorno, poglobljeno, pozorno in afirmativno, mnenja (še posebej o novih, še neslišanih delih) pa oblikovalo in zapisovalo po temeljiti analizi in z vsaj takšno mero samospraševanja, kot jo premorejo ustvarjalci. Ko umetniški izdelek iz intime vstopi v javni prostor, se začne odgovornost ozaveščenih organizatorjev javnega življenja. Med tistimi, ki se zavedajo, da oblikovanje kulturnih vsebin ni storitvena dejavnost, temveč poslanstvo, vredno temeljnih premislekov in nenehnih preizkušenj, je Kulturni dom Nova Gorica na izpostavljenem

104

Nenad Firšt (prvi levo), član žirije 7. mednarodnega tekmovanja saksofonistov v Novi Gorici, 6. 7. 2013.

105

Matjaž Drevenšek

Mojih sedemnajst let s Kulturnim domom Nova Gorica Začelo se je leta 2003, ko me je takratna direktorica Kulturnega doma Nova Gorica Tanja Kuštrin prijazno povabila, da pripravim in umetniško vodim 7. mednarodno srečanje saksofonistov – dneve saksofona v Sloveniji – ter 2. mednarodno tekmovanje saksofonistov Alpe-Jadran-Donava (prvo smo izvedli dve leti prej v Krškem) in 2. mednarodno tekmovanje saksofonistov za nagrado mesta Nova Gorica. Sicer me je k sodelovanju že nekaj let pred tem povabila legendarna bivša direktorica Alenka Saksida, a takrat iz osebnih razlogov vabila nisem mogel sprejeti. Od tedaj pa vse do leta 2019 smo (razen poleti 2006, ko se je v Ljubljani odvijal Svetovni kongres saksofonistov, za katerega sem bil zadolžen, in je novogoriško srečanje vodil kolega Lev Pupis) s fantastično ekipo Kulturnega doma Nova Gorica z direktorico Pavlo Jarc na čelu ter njenimi desnimi rokami Sabino Volk, Metko Sulič, Polono Abram in Barbaro Poša Belingar ter ob gostoljubju Glasbene šole Nova Gorica pod vodstvom ravnateljev in ravnateljic Vlaste Vižintin, Patricije Valič Rutar, Matjaža Šurca, Mikhyla Madana in Sandija Vrabca ustvarili zavidanja vredno zgodbo, ki danes sliši na ime SAXGO. V drugi milenijski dekadi se z izjemno predanostjo, modrostjo in srčnostjo zgodbi povezovanja »vseh barv saksofona« (njegovi mladosti navkljub ali pa prav zaradi nje) pridružuje domači jazz mesija Boštjan Simon, s čimer se je pot k univerzalnosti inštrumenta, glasbe in umetnosti ter kulture v najširšem pomenu besede popolnoma odprla in je le nebo meja ... Pa pri tem ne mislim na lokalne okvire! Če letos virus ne bi ustavil priprav in izvedbe Srečanja, bi se mu kot novi umetniški vodja za »klasični« saksofon pridružil še en mlad in mednarodno uveljavljen glasbenik ter laureat mednarodnih tekmovanj, Jan Gričar, ki sem mu lani predal štafetno palico in tako zaključil določeno obdobje v svojem življenju in življenju Srečanj. Obdobje, ki mi je dalo neizmerno zadovoljstvo, saj sem razen opravljenega dela v Novi Gorici stkal globoka prijateljstva – z že prej omenjenimi ter drugimi javno manj izpostavljenimi, a nepogrešljivimi sodelavci tako v novogoriškem Kulturnem domu kot v Glasbeni šoli Nova Gorica, tako na odru z domačimi in tujimi glasbeniki kot v učilnici z mladimi, ki so neskončen vir navdiha – in se tukaj, na Goriškem in v Brdih, počutim kot doma. Srčno upam, da se bo zgodba naslednje leto nadaljevala, na poti k nebu ... SAXGO se je v času mojega umetniškega vodstva razvijal v treh segmentih: Prvi je poletna šola oz. glasbene delavnice, kjer mladi glasbeniki pridobivajo dodatna znanja in si odpirajo nova obzorja ter poti k lažji odločitvi – stremeti k profesionalnosti ali uživati v ljubiteljskem muziciranju? Takole čez palec lahko rečem, da se 106

jih je skozi vsa leta zvrstilo kakšnih petsto, sprva bolj iz lokalnega okolja, pozneje tudi iz širšega srednjeevropskega prostora. Marsikateri od njih je danes že avantgarda v domačem, nekateri tudi v mednarodnem okolju. Drugi segment je mednarodno glasbeno tekmovanje. Citiram svoj uvodnik k brošuri 7. mednarodnega tekmovanja saksofonistov leta 2013: »Tekmovanja so za konje, ne za umetnike,« je dejal Béla Bartók. S pozicije glasbenega genija se morda res zdi tako. In vendar so se v zgodovini skozi različna glasbena tekmovanja v svet vrhunske umetnosti prebili številni glasbeni velikani, kot so Martha Argerich, Vladimir Askhenazy, Van Cliburn, Gidon Kremer, Boris Pergamenschnikov, ali pa pričujoči člani naše žirije ... Tekmovanja prav gotovo niso življensko usodna, lahko pa mladega nadobudnega umetnika motivirajo pri delu in iskanju lastnega izraza, mu pomagajo najti mesto pod soncem in ga usmerijo (naj bo izkušnja sladka ali grenka), zunanjemu svetu pa odkrijejo še nebrušene diamante. Eno od mest, ki je na zemljevidu glasbenih tekmovanj vedno bolj prepoznavno, je tudi Nova Gorica. Od skromnih začetkov lokalnega značaja leta 2003 je bienalno Mednarodno tekmovanje saksofonistov v Sloveniji do danes zraslo v zavidanja vredno srečanje, kjer se za lepe nagrade sponzorjev, partnerjev in podpornikov 'spopadate' mladi glasbeniki iz devetnajstih držav z vseh kontinentov (razen Južne Amerike), najboljši pa igrate v finalu kot solisti z reprezentativnim simfoničnim orkestrom ... In vsi ste pripravili razen repertoarnih tudi skladbe izbranih slovenskih skladateljev, za katere marsikateri med vami prej verjetno niste niti slišali, ter tako širite védenje o majhni Sloveniji, njeni kulturi in ustvarjalnosti izven meja naše države. Pri tem se med vami in nami – mladimi saksofonisti, pianisti, mentorji, žiranti, organizatorji in spremljevalci – tkejo posebne vezi (tako značilne za saksofoniste in simpatizerje), ki s svojo nevidno, vendar silno močjo pripomorejo k še večji prepoznavnosti našega mladega inštrumenta. Marsikatero razočaranje, pa tudi veliko dobrega in lepega se zgodi na takšnem glasbenem tekmovanju, čeprav nismo konji ... Morda pa se je veliki Bartók zmotil ... Zatorej – dobrodošli in veliko uspeha!« Na devetih mednarodnih tekmovanjih so se izvajale obvezne skladbe slovenskih avtorjev Bojana Adamiča, Mateja Bonina, Leona Firšta, Milka Lazarja, Lojzeta Lebiča, Janeza Matičiča, Pavleta Merkùja, Slavka Osterca, Iva Petrića, Blaža Puciharja, Uroša Rojka, Maksimiljana Strmčnika, Petra Šavlija, Nine Šenk in Pavla Šivica. Lavreati so bili: v nižjih kategorijah domačini Miha Ferk, Špela Kolenc, Oskar Laznik, Matija Marion, Blaž Mijovič, Janez Uršej ter Michal Gasztych (Poljska) in Juan Pedro Luna Agudo (Španija), v umetniški pa Slovenci Jan Gričar, Miha Rogina (Krško, 1. tekmovanje) in Rok Volk ter med tujci Makoto Hondo in Miho Sumiya (oba Japonska), Nicolas Arsenijevic (Francija), Nikola Fabijanić (Hrvaška), Oskars Petrauskis (Latvija) in Joonatan Rautiola (Finska). Tekmovalci so prišli iz Avstralije, Avstrije, Belgije, Brazilije, Čila, Francije, Finske, Hrvaške, Italije, Japonske, Južne Koreje, Kanade, Kitajske, Latvije, Nemčije, Nizozem-

107

ske, Nove Zelandije, Norveške, Poljske, Rusije, Slovenije, Srbije, Španije, Švice, Tajvana, Ukrajine in ZDA. Člani mednarodnih žirij so bili Slovenci Betka Bizjak Kotnik, Matjaž Drevenšek, Nenad Firšt, Simon Krečič, Janez Matičič, Dejan Prešiček, Lev Pupis, Stojan Ristovski, Miha Rogina, Matej Šarc in Peter Šavli, Francozi Vincent David, Claude Delangle, Jean-Yves Fourmeau, Fabrizio Mancuso, Jean-Denis Michat in Guillaume Orti, Američani Peter Epstein, Steven Mauk, Timothy McAllister, Debra Richtmeyer in Eugene Rousseau, Hrvati Goran Merčep, Saša Nestorović, Dragan Sremec in Gordan Tudor, Švicarja Lars Mlekusch in Marcus Weiss, Nizozemec Arno Bornkamp, Kanadčan Daniel Gauthier, Finec Joonatan Rautiola, Britanec Gerard McChrystal ter Italijan Massimiliano Donninelli. Tekmovalce sta na klavirju spremljala legendarna saksofonistična korepetitorja Zoltan Peter in Sae Lee. Finaliste so spremljali Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija (dirigent En Shao) in Orkester Slovenske filharmonije (dirigenta Simon Krečič in Miha Rogina).

108

Matjaž Drevenšek na koncertu udeležencev delavnice Milka Lazarja, Vila Vipolže (Goriška brda), 25. 9. 2015.

Tretji segment predstavlja festival SAXGO, ki se je od skromnih začetkov prav tako razvil v inštitut z najdaljšo tradicijo na Goriškem. Na njem se je predstavilo nebroj domačih in tujih umetnikov z najrazličnejšimi glasbenimi stili znotraj t. i. klasične in jazzovske glasbe. Vrhunskost in aktualnost sta bili vodili, ki smo ju ves čas zasledovali. In ob tem vztrajali pri finančni skromnosti. Na festivalu so vedno sodelovali tudi mentorji poletnih šol – z ad hoc glasbenimi srečanji ali s svojimi originalnimi skupinami in stalnimi glasbenimi partnerji. Razen že prej naštetih članov žirij so se na odrih Goriške predstavili še domači saksofonisti Silvio Brosche, Primož Fleischman, Jan Gričar, Petra Horvat, Lado Jakša, Jovana Joka, Oskar Laznik, Maja Lisac Barroso, Lenart Krečič, Weronika Partyka, Pia Podgornik, Blaž Trček in Janez Uršej, iz tujine pa Seamus Blake, Jasper Blom, Philippe Geiss, Ben van Gelder, Makoto Hondo, Goran Jurković, Lovro Merčep, Evan Parker, Nicolas Prost, Nozomi Sakai, Kenneth Tse, Christian Wirth in Tomislav Žužak. Pridružili so se jim pianistke Milanka Črešnik, Odile Delangle, Marylise Fourmeau, Neža Koželj in Sae Lee ter pianist Zoltan Peter; tolkalca Zlatko Kaučič in Simon Klavžar; pevke Alenka Godec, Zvezdana Novaković, Kristina Oberžan in Mia Žnidarič ter pevca Uroš Perić in Blaž Vrbič; Bojana Šaljić Podešva z živo elektroniko; harmonikar Nejc Grm in bandeonist Marcelo Nisinman. Od leta 2003 so se na festivalskih odrih zvrstile sledeče glasbene skupine: Boštjan Simon Organ Trio, Boštjan Simon West Coast Jazz Kvartet, Damjan Valentinuzzi Group, Duo Saxophonic, Fake Orchestra, E-motion kvintet, Jama 4et, James Carter Organ Trio, Jan Kus & The Slavo Rican Assembly, Jani Šepetavec Whisper QuarterTet Project, Jure Pukl »Free Tree« kvartet, Kenny Garrett kvintet, Kvartet Habanera, Kvartet saksofonov 4saxess, Kvintet Alliage, La Cubana & Virginia Quesada, Lore, Matic Mikola Group, Miro Kadoić Group, Papandopulo kvartet, Razal Oklim Quartet, Renato Chicco & Jaka Kopač kvintet, Roya Quartet, Sax of a Kind, Skupina IORI, Skupina Kombo, Skupina Velkro, The Bluenote Quartet & The Pearlettes, There Be Monsters, Tomaž Nedoh Group, Towel of Shower in Zagrebški kvartet saksofonov. Razen že prej omenjenih orkestrov so na festivalu sodelovali še Big band RTV Slovenija (dirigenta Lojze Krajnčan in Tadej Tomčič), Big band NOVA (dirigenti Boštjan Simon, Damijan Valentinuzzi in Anže Vrabec), Big band Gverillaz (dirigent Peter Ugrin), Big band Grosuplje (dirigent Klemen Kotar), Big band Krško (dirigent Aleš Suša), Jazz Punt Big Band (dirigent Matija Mlakar), Policijski orkester (dirigent Milivoj Šurbek), Danski pihalni orkester (dirigent Jonas Viggo Pedersen), Orkester SOS (dirigent Lev Pupis) in TäTäRä Big Band. Pri organizaciji so nam stalno finančno ali strokovno pomagali Mestna občina Nova Gorica, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Glasbeno društvo Saksofonija. Srčna hvala vsem v besedilu omenjenim za čudovitih sedemnajst let!

109

Odzivi glasbenikov

Orkester Kitajske filharmonije, Yu Long - dirigent, 20. 3. 2005

110

111

Pa vendar: seveda smo umetniki hvaležni za pozornost in podporo medijev, ker nam to omogoča, da svojo umetnost delimo s širšim krogom ljudi. Vendar bi bila moja velika želja, da je ta pozornost res podpora, torej konstruktivna in dobronamerna. Res dobro izobražen kritik se bo verjetno zavedal, koliko znanja, dela in spretnosti je treba, preden se določen program predstavi na koncertu. Prav tako se bo zavedal, da je izvedba odvisna od glasbenega stila ter da ena sama »pravilna« izvedba ne more obstajati. Takšen kritik bo v svojih pripombah veliko bolj previden, če so le-te manj dobronamerne. Kritik, ki na določenem področju ni najbolje izobražen, pa lahko – če je dovolj razumen – vseeno odda relevantno pisanje ter sledi splošni mednarodni praksi: v tujini je večina kritik, ki sem jih bila deležna, mešanica konstruktivne reportaže koncerta, splošnih informacij o programu ter morebiti kakšnega osebnega vtisa. V zadnjih nekaj člankih – med drugim tudi s koncerta v okviru abonmaja Kulturnega doma Nova Gorica – pa se je trend pisanja prevesil v to smer, kar se mi zdi obetaven začetek.

Mojca Gal Kritika. Zavajajoča beseda, ki ji podleže skoraj vsak glasbeni kritik. Angleški termin »review« predlaga veliko konstruktivnejše pisanje, saj pomeni predvsem poročilo, odziv, reportažo, in ne nujno kritike same po sebi. Poročilo o koncertu naj bi podalo objektivne informacije o koncertnem programu in izvajalcih ter bolj ali manj osebno mnenje in vtise poslušalca oz. pisca. Ne glede na to, kako ugleden je ta poslušalec kot glasbeni kritik, bo pisanje vedno ostalo predvsem njegovo osebno mnenje: nič manj, pa tudi nič več kot to. Lahko seveda upamo, da bo to mnenje izobraženo in informirano, tako o glasbeni zvrsti kot o koncertnem programu. Žal pa se ravno tukaj pogosto zatakne. Na področju stare glasbe ni med novinarji in glasbenimi kritiki nikogar, ki bi lahko podal res izobraženo mnenje. Muzikološki študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani namreč ne nudi zadostne izobrazbe oz. specializacije na področju stare glasbe. Umetniki, ki so na tem področju res izobraženi – in tudi teh je izredno malo –, pa seveda ne pišejo kritik. Kljub temu pa se o koncertih stare glasbe rade pojavijo zelo kritične kritike, ki bolj kot pomanjkljivosti izvajalca izpostavijo predvsem nezadostno predznanje pisca samega. Da ne govorimo o tem, da se vsake toliko pojavi tudi kakšna kritika koncerta, ki je bil v zadnjem trenutku odpovedan ... Velikokrat se mi zazdi, da v središču pozornosti kritike ne stoji koncertni program, pa tudi ne izvajalec, temveč glasbeni kritik sam in njegova želja po dokazovanju lastne bistrosti, inteligence ter sposobnosti presoje. Žal je kritizerstvo v Sloveniji tudi malce nacionalnega športa, ne samo v okviru glasbene kritike …, in seveda se moram nasmejati paradoksu svojega lastnega kritičnega pisanja o kritizerstvu v glasbenem kritičarstvu. Kakorkoli, kot izvajalka moram reči, da glasbena kritika zame nikoli ni bila bistvenega pomena, pa naj je bila dobra ali slabša. Vsak umetnik ve, kaj mu je pomembno, kje so njegove sanje in strast in s kakšnim razlogom stoji na odru. In ta razlog gotovo ni ugajanje kritikom. Vsak, ki je to poskušal, se je verjetno zlomil pod pritiskom in stresom, ali pa modro znova premislil o razlogih za svoje umetniško udejstvovanje. Glasba govori srcu, ne umu. Glasba gane, giblje, vzbuja občutke, občutja – ne pa filozofskih ali kakršnihkoli formulacij. Potemtakem je vsak poskus kritike, torej izključno umske aktivnosti, z glasbo »per se« v konfliktu in je popolnoma nesmiseln.

112

Eva Dolinšek Simfonični orkester Mitteleuropa Mojca Gal, violina Marco Guidarrini, dirigent 24. 4. 2017

Eva Dolinšek Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici 17. 6. 2014

Glasbena kritika je od nekdaj pomagala marsikateremu glasbeniku pri uspešnem preboju v javnost. Najpomembnejši so prvi koraki, ko glasbenik zapusti varno zavetje izobraževalne institucije in se znajde sam. Vedno bom hvaležna vodstvu Kulturnega doma Nova Gorica, da mi je kot mladi glasbenici dalo priložnost, da sem se lahko širši javnosti prvič predstavila kot solistka na čembalu v ciklu koncertov Glasba z vrtov sv. Frančiška 2014. Ravno na tem koncertu sem bila deležna prve strokovne kritike izpod peresa Tatjane Gregorič. Zelo me je veselilo, da sem bila opažena. Ta kritika in koncert sta imela zelo pomembno vlogo pri mojem umetniškem ustvarjanju in dozorevanju, še posebej zato, ker sem se na začetku morala večkrat soočati z izjavami mnogih posameznikov, tudi glasbenikov, češ, da je baročna glasba samo za specifičen krog ljudi, in ne za širšo javnost. Kako pa bo širša javnost sploh vedela, kaj ji je všeč, če se o tem niti ne govori, piše oziroma nima priložnosti kje slišati? Moja izkušnja je, da me konstruktivna kritika bodisi svetovno priznanih profesorjev bodisi drugih kritikov vedno opogumi, da sem še bolj dejavna in prepričana v to, kar poustvarjam. 113

V današnjem času se je vloga glasbene kritike precej spremenila. Kritiko je poleg tradicionalnih medijev možno objaviti tudi na spletu. Vendar kljub temu kritik ne more biti vsakdo. Za dobro argumentirano kritiko je potrebna širina in strokovna podkovanost posameznika. Le taka daje glasbeniku potrditev za rast, ga postavi v vidnost oziroma opozori na določene pomanjkljivosti. Nasprotno pa kritika brez argumentov ne zveni, kot bi morala. Glasbenika lahko močno prizadene, užali, mu vzame voljo do ustvarjanja. Najbolj pa me žalosti dejstvo, da se kljub osebnemu obveščanju medijev o dogodkih kritiki ne pojavljajo na koncertih. Česar ni v medijih, tistega pravzaprav ni. Glasbena kritika bi morala nagovarjati, sprožiti razmislek v vseh umetniških krogih.

Bor Zuljan Odkar se ukvarjam z glasbo, sledim glasbenim kritikam, predvsem tistim o novi diskografiji. Z zanimanjem jih berem in sem zelo vesel, če tudi sam prejmem dobre recenzije. Pa vendar sem glede same ideje kritike zelo skeptičen: zdi se mi zelo daleč od bistva glasbe in umetnosti nasploh. Žal je tudi ta postala tržišče in blago mora biti ocenjeno. Kot na glasbenih tekmovanjih (ki so po mojem mnenju v veliki meri glasbo tudi uničila) kritiki glasbo sodijo, primerjajo, ocenjujejo ter s tem odpirajo poti nekaterim, medtem ko drugim onemogočijo napredovanje. V nekaterih primerih se mi zdi, da sporočila niso razumeli. Mnenje o tem, kakšna mora biti interpretacija, je v veliki meri subjektivno, (pre)pogosto pa pride vmes tudi politika, denar, moč. Ali naj jim torej na gluho zaupamo? Kritika je odraz današnje družbe in glasbeniki se moramo naučiti živeti z njo. Na koncu pa je bistveno samo to, da se glasbenik s svojo glasbo dotakne poslušalca.

Vladimir Viardo Культурная жизнь в Новой Горице в моём сознании была для меня вторичной… до тех пор пока я туда не приехал. В городе Нова Горица тогда жила моя бывшая студентка Московской консерватории Александра Павлович и я приехал. На концерте мы вместе исполнили Весну священную Стравинского для двух роялей. Атмосфера и реакция этого зала была совершенно необыкновенная, я помню горячий отзыв публики, открытое, искреннее восприятие музыки. Какая то... в мире исчезающая духовность и чистота восприятия удивительно сохранилась в маленькой Новой Горице. Её просто необходимо удержать и не дать исчезнуть, поэтому: Держитесь друзья, я вас поздравляю с тем что вы есть!

114

Vladimir Viardo, klavir 16. 4. 2012

Kulturno življenje v Novi Gorici je bilo zame neznanka ... Dokler nisem tja pripotoval. V Novi Gorici je takrat živela moja nekdanja študentka na Moskovskem konservatoriju, Aleksandra Pavlovič, in tako sem se srečal s tem mestom. Na koncertu sva izvedla Pomladno obredje Stravinskega za dva klavirja. Vzdušje in reakcija dvorane in publike sta bila čudovita, spominjam se vročega odziva, odprtega in iskrenega sprejemanja glasbe. Neka … v svetu izginjajoča duhovnost se je ohranila v majhni Novi Gorici. To vrednoto je treba vsekakor obdržati, zatorej: Držite se, prijatelji, in čestitam vam za to, da ste, in takšni ostanite še naprej! Bor Zuljan na koncertu udeležencev delavnice Milka Lazarja, Vila Vipolže (Goriška brda), 25. 9. 2015.

Natalie Clein Music critics play a strange role in a performer’s life- a critic - however knowledgeable is still just one subjective voice and the beauty of a live performance is that it can affect different listeners in different ways. I do read the writers I respect though and try to learn something when possible! I think it’s important to have knowledgeable people hearing and write about concerts in the way they do about film or theatre although my favourite critics are able to philosophise and generalise in some way that makes for a learning experience for all readings and not just a document of one person’s experience. I had an extremely positive experience at the NG CC. The stage had an Intimacy that I felt was transported to the audience. I’m my opinion, the size of the hall is perfectly suited to small scale musical experiences such as our concert. I remember fondly 115

Oleg Bugaev

the warmth of the audience and - like always for me in Slovenia!- there was a feeling of coming home in some way.

I played in the XXVIII. concert season of Kulturni dom Nova Gorica, it was a special day, because if you play Haydn's Concerto in C major is always a special day ... Playing Haydn is a synonym of happiness, endless energy of going forward all the time, without looking back, without any regrets... Every second of playing I could feel how the orchestra was becoming more and more aware that we were having a really great time playing together, living this unique moment, sharing it with the audience. The audience was just marvelleuse and felt every single note with us. It was a special concert, in a sense all concerts I played in Slovenia were something special... I remember that critics and interviews I read after concerts were also unique... I still use some Tatjana Gregoric's metaphoras in my C.V.'s... Nastopil sem v okviru 28. koncertne sezone Kulturnega doma Nova Gorica. Bil je poseben dan, kajti ko igraš Haydnov Koncert v C-duru, je vedno poseben dan … Igranje Haydnovih del je sinonim za veselje, neskončno zalogo energije, ki vedno žene naprej, brez oziranja, brez obžalovanja … Vsako sekundo koncerta sem čutil, da se je orkester vedno bolj zavedal, kako zelo uživamo v skupnem igranju in da smo priča edinstvenemu trenutku, ki ga delimo z občinstvom. Publika je bila čudovita, z nami je čutila vsako noto. Bil je poseben koncert, a vsak koncert, na katerem sem igral v Sloveniji, je bil nekaj posebnega … Tudi kritike in intervjuji, ki sem jih prebral po koncertih, so bili enkratni. Nekatere metafore, ki jih je uporabila Tatjana Gregorič, še vedno uporabljam v svojih življenjepisih …

Ansambel il Pomo d'Oro Natalie Clein, violončelo 4. 12. 2017

Glasbeni kritiki igrajo čudno vlogo v življenju nastopajočega. Kritik, naj bo še tako velik strokovnjak, predstavlja le en subjektiven glas, in lepota igranja v živo je ta, da lahko na različne poslušalce vpliva na različne načine. Vsekakor preberem, kar napišejo kritiki, ki jih cenim, in ko je to mogoče, se poskušam iz tega nekaj naučiti! Mislim, da je pomembno imeti strokovnjake, ki poslušajo in pišejo o koncertih, kot to počnejo za filme ali gledališče. Vendar imam najraje kritike, ki so se sposobni poglobiti in svoj zapis posplošiti na takšen način, da postane vsako branje poučna izkušnja, in ne le zapis o izkušnji posameznika. V Kulturnem domu Nova Gorica sem doživela izjemno pozitivno izkušnjo. Na odru je vladala intima, ki se je prenesla tudi na obiskovalce. Menim, da je velikost dvorane ravno pravšnja za manjše glasbene dogodke, kakršen je bil naš koncert. Rada se spominjam topline občinstva. In – kot se mi vedno zgodi v Sloveniji! – na nek način sem se počutila, kakor da sem prišla domov.

Aleksandra Pavlovič, klavir Oleg Bugaev, violončelo Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici 10. 5. 2011

116

117

O glasbenih ocenah ...

Aleksander GadĹžijev - klavir, 18. 4. 2016

118

119

naših koncertih z oktetom Vrtnica. Njegova igra me je prepričala in navdušila. Ob prvi priložnosti, ko smo z orkestrom izvajali koncert za klavir, sem ga povabil, da se predstavi kot solist. Tako sva sodelovala pri izvedbi Koncerta za klavir in orkester št. 3 v d-molu, op. 30, Sergeja Prokofjeva. Zagotovo pa mi je bilo najljubše sodelovanje z njim na mojem zadnjem, poslovilnem koncertu, za katerega sva izbrala Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18, Sergeja Rahmaninova. Zanimivo, da je obe deli Danijel prvič izvajal, tako da sva imela veliko pogovorov in praktičnega sodelovanja, kar je pogoj za dobro interpretacijo. Oba koncerta sva do podrobnosti analizirala.

Tatjana Gregorič / Marko Munih

Resna glasba je postavljena na stranski tir Kot dirigent ste vsa leta sooblikovali abonmajske koncerte Kulturnega doma Nova Gorica. Kako se danes, pet let po zaključku svoje glasbene kariere, spominjate tega sodelovanja? Z vsemi, ki so to ustanovo vodili, sem imel sijajen odnos, posebno pa še v zadnjem obdobju, ko jo vodi ga. Pavla Jarc, ki mi je večkrat omogočila, da sem nastopil z Orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ali z goriškim oktetom Vrtnica. Navsezadnje sem prav v tem Kulturnem domu pred petimi leti s slavnostnim koncertom končal svojo dirigentsko kariero. Kar nekaj koncertov, ki jih je ta ustanova organizirala, pa je bilo tudi na drugih prizoriščih. Tako smo na primer Verdijev Rekviem izvajali v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kasneje pa še v Gledališču Verdi v Gorici v Italiji. Vedno sem o tem domu razmišljal kot o kulturnem braniku našega naroda na meji proti italijanskim apetitom. Zanimivo je dejstvo, da sem bil večkrat tudi umetniški vodja goriškega zborovskega tekmovanja Seghizzi in sem si prizadeval, da bi vzpostavili sodelovanje med tem tekmovanjem in Kulturnim domom Nova Gorica. Žal so bili Italijani nekoliko ljubosumni, ker so videli, kakšne uspehe ima ta slovenski Kulturni dom z organizacijo različnih, in ne samo glasbenih, prireditev. Goriški festival pa je vključeval samo zborovsko glasbo, ostalo jih ni zanimalo. Ko sem bil na Ministrstvu za kulturo v komisiji za dodelitev sredstev za razne domove po Sloveniji, sem posebno pozornost posvetil in tudi ostale člane prepričeval, da prav ta ustanova potrebuje čim več podpore, ker je nekakšen branik naše kulture na zahodni meji.

Kakšen je bil in kakšen je vaš odnos do glasbene kritike, posebno tiste, ki je spremljala vašo kariero? Na splošno bi povedal, da so ocene v različnih obdobjih različno sprejete. Kot mlad glasbenik, bodisi pianist ali dirigent, sem bil zelo občutljiv na kritiko svojega dela. Prav kritika te namreč tudi predstavi javnosti in je torej od nje odvisno, kakšen vtis dobi splošna javnost o tvojem delu – čeprav je pisanje kritika vedno subjektivno in bi nekdo drug lahko napisal povsem drugače. A če je že uradno kritik, potem bi moral resnično tudi zastopati nek demokratičen pogled. Skratka, kritika mi je bila dolga leta zelo pomembna, z leti pa me ni več niti navduševala niti prizadela. Skozi leta in leta prakse in svojega delovanja sem si ustvaril tudi samokritičen pogled, tako da sem natančno vedel, kje sem nekaj dobrega naredil, in kje mi je šlo kaj narobe. A če se danes ozrem na prehojeno pot in te kritike postavim na tehtnico, ugotovim, da so bile večinoma zanimive in v glavnem pozitivne. Pisci so skoraj vedno poudarjali predvsem mojo naravno muzikalnost, moje gledanje na različne glasbene

Pri snovanju vaših programov za koncerte v Novi Gorici ste vedno veliko pozornosti namenjali tudi mladim goriškim glasbenikom ter jim na tak način omogočili tudi prve prave koncertne izkušnje igranja z orkestrom. Ja, celo življenje sem se posvečal mladim, spremljal njihovo napredovanje, saj sem bil tudi sam deležen precejšnje pozornosti mojih mentorjev. Očitno so mi to poslanstvo predali, in sem zato vedno podpiral mlade glasbenike. Tako sem že leta 1987 k sodelovanju povabil pianistko Ingrid Silič, ki je bila v takratnem obdobju resnično izvrstna interpretka, posebno za Mozartova dela, v katerih je lahko razkrivala vso svojo tehnično preciznost. In seveda je tu tudi Danijel Brecelj, ki me je navdušil, še preden sva začela sodelovati. Včasih je namreč prevzel vlogo klavirskega spremljevalca na nekaterih

120

Marko Munih, dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, 24. 10. 2016.

121

zvrsti in različna obdobja, v katerih so dela nastala. Lahko torej zaključim, da je bila kritika vedno pozitivna in tudi odmevna. Danes žal ni več tako. Če pogledamo naše časnike, v njih ni več zapisov o nobenem koncertu. No, nekaj jih je še vedno, a le redko o koncertih resne glasbe. Osrednji mediji obravnavajo predvsem alternativno, rockovsko in popularno glasbo, medtem ko je resna glasba postavljena na stranski tir. Tudi če pogledamo naš radijski orkester, s katerim sem kot stalni dirigent tudi zaključil svojo kariero, ugotovimo, da v preteklosti preprosto ni bilo mogoče, da bi tak sestav izvajal skladbe, kot jih izvaja danes. Na primer spremljave raznih popularnih zvezd narodnozabavne ali rockovske glasbe. V mojih časih je bil program, ki ga je izvajal orkester, nekakšna svetinja, ki je zastopala vrednote klasične glasbe. Danes je to vse pomešano. Žal skorajda tudi nimamo več domačih dirigentov, večinoma prihajajo samo še iz tujine. In slednji so že takoj ob prihodu, ker so pač tujci, dobro sprejeti, ker je pri glasbenikih žal še vedno doma »foušija«, zavist, in le zakaj bi neki Slovenec Slovenca matral s kakšnimi vajami? Se spomnite katere od glasbenih ocen, ki vas je posebej zaznamovala? Zelo sem cenil kritika Petra Kušarja. Bil je oster, a se je v njegovih zapisih vedno občutilo, da je tudi sam glasbenik in da zaznava in ve, kdaj si dobro opravil. Tako da sem mu velikokrat tudi osebno izrazil priznanje za kritiko. Za Marijana Gabrijelčiča ne bi rekel, da je bil vedno objektiven, prej obratno, in če je le imel neko koristno vizijo, jo je pri zapisu tudi izkoristil. Odličen spremljevalec glasbenega življenja je bil tudi Uroš Prevoršek. Imam pa zbirko odličnih kritik, ki sem jih prejel v Ameriki, Italiji, skratka, v tujini. Bolj kot ti zapisi pa so mi pomembni izjemno lepi spomini na koncerte v Rusah v Bolgariji, v Portlandu v Ameriki, v Pordenonu in Vidmu v Italiji … To so bili koncerti, ki so resnično uspeli in s katerimi sem bil tudi sam zelo zadovoljen. Bili so tudi koncerti, ki niso vedno uspeli, predvsem zaradi nerazumevanja med mano kot dirigentom in samimi glasbeniki. Le-ti so tudi samo ljudje, ki niso vsak dan razpoloženi za delo in za trud za skupno dobro. Ob takih priložnostih se lahko zgodi marsikaj neprijetnega.

jo pustijo, da gre svojo pot. V svojem 16-letnem delu na uredniškem mestu in vodenju tega programa se nikoli nisem osebno spuščal v kritike, ki so jih želeli objaviti. Vedno sem zadnjo besedo prepustil uredniku, ki je o koncertu poročal, prepustil sem mu njegovo mnenje in mu nisem posegal v tekst. To se mi je zdelo in se mi še vedno zdi najbolj pravilno. Časi pa, žal, tudi za obstoj 3. programa – programa Ars niso prav optimistični. Ja, vse se je resnično močno spremenilo. Zaenkrat mu sicer odgovorni in odločujoči, vsaj uradno, še ne poskušajo spodkopati tal pod nogami. Žalostno pa je, da se je po mojem odhodu vedno bolj zmanjševala vloga glasbenega urednika in vodje tega programa. Tako so pred leti to mesto – mesto umetniškega vodje in odgovornega urednika – celo ukinili in ga preprosto pridružili vsem ostalim. Glasbeni program je bil s to potezo zagotovo prizadet in težko verjamem, da bodo to delovno mesto v prihodnje še kdaj tudi vnovič odprli. Simfonični orkester RTV Slovenija, Komorni zbor AVE, Marko Munih - dirigent, Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica, 14. 2. 2011.

Vrsto let ste bili tudi urednik in umetniški vodja glasbenega programa Radia Slovenija, kjer je imela glasbena ocena vedno svoje mesto v programu. Kolikšno pozornost ste ji namenjali kot urednik medija, ki zadnja leta, žal, še edini redno objavlja glasbene kritike in tako ohranja odnos do klasične glasbe tudi skozi kritiško uho in pero? Program Ars še vedno ohranja to raven, ohranja vrednoto klasične glasbe in jo razvija tudi naprej. Mogoče zato, ker je tudi ne spreminjajo; ker politično ni najbolj nevarna, 122

123

Tatjana Gregorič / Aleksander Gadžijev

Excellent, dazzling, expressive … Whatever. Very nice concert. (Odlično, bleščeče, Ekspresivno ... kakorkoli. Zelo dober koncert.) Razmišljanje goriškega pianista o glasbeni kritiki danes. Za prve ocene svojih koncertov nisem niti vedel, zato mi tudi niso nič pomenile. Če so mi jih pa pokazali, nisem dobro razumel vsebine. Zdelo se mi je, da so si vse kritike zelo podobne, v njih sem nenehno prebiral, da »igrajo vsi zelo dobro«. In večinoma je še danes tako. Kasneje sem se bolj poglobil in začel brati, kaj pišejo kritiki v tujini. Ko sem študiral in živel v Salzburgu, sem kupoval različne glasbene revije in časnike, na primer londonski International Piano Magazine, pogosto sem kritikam koncertov sledil tudi na spletu. Prva pomembnejša ocena, ki se je zelo rad spominjam, je izšla ob moji prvi zmagi na tekmovanju za nagrado mesta Benetke, nagradi, ki mi je odprla veliko vrat pomembnih koncertnih dvoran. Ob tej priložnosti je Mario Messenis, zelo pomemben in ugleden kritik italijanskega Il Messaggero in drugih časopisov, napisal odlično kritiko mojega koncerta. V njej se ni osredotočil le na program, ki sem ga izvajal, ampak je na zelo poseben način opredelil sloge Chopina, Ravela in Prokofjeva. O Chopinovi četrti baladi je na primer napisal nekaj resnično lepega: »… conosceva il sortilegio della mezza voce …« – nekaj, kar težko prevedemo, pomeni pa, da je pianist prepoznal nekakšno čarobnost polglasnosti. Chopin v nekaterih posebnih trenutkih, kot tudi v tej baladi, resnično napiše mezza voce, česar ni enostavno izvajati. Cantabile ali legato lahko igraš normalno lepo, a hkrati mora to zveneti tudi nekako zadušeno. In za to je v glasbi prav poseben izraz — mezza voce. Takrat sem bil star 18 let, igral sem večinoma po občutku, čeprav sem že tedaj o tem veliko razmišljal. Vsekakor je bilo zame veliko priznanje, da je kritik, ki je v življenju verjetno slišal že 200, 300 ali še več koncertov, v moji izvedbi to prepoznal in občutil. Bil sem začuden in vesel hkrati. Sledilo je obdobje, ko nisem zasledil izstopajoče kritike, čeprav so o mojih koncertih pisali tako v Italiji kot Sloveniji. Na Goriškem je mojo koncertno dejavnost sicer redno spremljala Tatjana Gregorič in napisala tudi kar nekaj zanimivih člankov. Le redko so o mojih koncertih pisali tudi v Ljubljani. No, kar dvakrat je za časnik Delo pisal Jure Dobovišek. Prvič po koncertu v Slovenski filharmoniji, ki sem ga imel tik pred tekmovanjem Hamamatsu na Japonskem oktobra leta 2015. Koncert je bil kritiku očitno zelo všeč, saj je napisal pozitivno oceno. Nato je še enkrat napisal kritiko

124

Metka Sulič v pogovoru s pianistom Aleksandrom Gadžijevim, 18. 4. 2016.

po koncertu, ko sem imel recital v okviru Festivala Ljubljana. To je bilo v obdobju po tekmovanju na Japonskem, ko se je moj odnos do glasbe že začel razvijati v neko drugo smer in sem zato igral že veliko svobodneje. Ob tej priložnosti je Dobovišek napisal članek z naslovom Umetnik, ki še vedno ostaja do neke mere neulovljiv. Res zanimiva kritika, a očitno sem zanj izvajal skladbe manj organizirano, kar je bilo tudi res, vendar pa sem sam občutil precejšen razvoj v teh letih. Pred tekmovanjem sem sicer igral dobro, a je bilo vse zelo urejeno, natančno, naštudirano. Meni osebno pa je bil omenjeni koncert prav posebno doživetje, zlasti v prvem delu recitala, ko sem prvič javno izvajal nekatere Chopinove etude. Seveda je vsak koncert drugačen, preprosto ne obstajata dva enaka koncerta, kar je prednost, saj se koncertov sicer sploh ne bi bilo treba udeleževati. Zame je zelo pomembna tudi akustika dvorane. Izstopajoče, zanimive, tudi precej nerazumljive, čeprav pozitivne ocene sem dobil po dveh koncertih v Münchnu. Kritika v Deutsche Zeitungu mi je zvenela precej čudno, a spomnim se, da je bil organizator koncerta zelo vesel in je ob prebiranju vzkliknil: »O, kakšna kritika! Super! Grandiozno …« Sam pa sem v zapisanem prepoznaval kritika, ki se ne želi opredeliti in izjasniti. Veliko pozornosti je namenil atmosferi koncerta in skladbam, le malo pa je omenjal interpretacijo. Tudi sicer sem ugotavljal, da so si bile ocene koncertov bolj ali manj podobne, med njimi so bile le redke izjeme. Vse do koncerta, ki sem ga imel 13. februarja leta 2019 v znameniti dvorani Southbank Centre v Londonu, koncerta, ki mi je odprl veliko vrat prestižnih glasbenih ustanov in ob katerem sem postal BBC-jev umetnik nove

125

generacije. O koncertu so namreč napisali tri kritike v treh različnih, zelo pomembnih časopisih. Seveda je ob tem nujno dodati, da se zelo redko zgodi, da pride na isti koncert več kritikov. A ta londonski recital je organizirala menedžerka, ki je imela očitno prave kontakte in dobre odnose s kritiki. Lahko se namreč zgodi, da na koncert povabiš 20 kritikov, pa ne pride nihče. Nikoli ne veš, v Londonu je namreč lahko v istem večeru več koncertov, ob njih pa še operne predstave. Vse tri ocene so bile odlične, a so bile napisane zelo stereotipno, v smislu »super tehnika, zelo ekspresivno« itd. V reviji Musical Opinion, eni najstarejših angleških specializiranih revij za klasično glasbo, pa sem zasledil zapis, v katerem je Robert Matthew Walker o mojem koncertu napisal skoraj cel esej. Več kot polovico besedila je namenil konceptu koncerta. Osrednja misel tega programa z naslovom Elementi je namreč izhajala iz štirih temeljnih elementov, zraka, vode, zemlje in ognja, ki jih je v seriji miniatur mojstrsko združil Luciano Berio. Te skladbe sem prepletal z deli Brahmsa, Bartoka, Chopina, Schuberta, Liszta in Prokofjeva. Walker je zelo natančno obravnaval smiselnost prehajanja skladb, se poglabljal v harmonije del, ki so se, kot je zapisal, »predvidljivo nadaljevale v naslednjih skladbah drugih skladateljev«. Čeprav sem sam ta izbor pripravljal precej intuitivno, je očitno kritik v njem prepoznal in odkril bistvo koncepta programa. Veliko pozornosti je v oceni namenil tudi klavirju, za katerega je menil, da ni omogočal dostojnega legato tona, ki bi ga lahko uporabil v izvedbi Chopinovih in Brahmsovih del, medtem ko je bil za skladbe avtorjev 20. stoletja izjemno dopadljiv. Kar je bilo tudi čisto res in strinjal sem se z vsako napisano besedo. Ta kritika mi je bila resnično pomembna in od nje sem se tudi veliko naučil. Prav v tem vidim tudi bistvo kritike: da umetnik in kritik vzpostavita stik, pa čeprav se mogoče nikoli nista srečala in se nikoli ne bosta. Ta kontakt s kritikom preko njegovega zapisa je resnično posebna zgodba, kajti umetnik se običajno s kritikom ne pogovarja, kar je tudi najbolje, saj le tako ohranjata primerno distanco. Seveda je veliko umetnikov, ki kritik ne berejo, ker jih ne zanimajo. Nočem sicer zveneti nostalgično in zasanjano v preteklost, a dejstvo je, da so bile nekoč kritike veliko pomembnejše. Prebiral sem na primer kritike koncertov Svjatoslava Rihterja in Antona Rubinsteina – format kritike je bil takrat precej drugačen. Seveda je danes o tem težko soditi, a dobil sem občutek, da je imela tedaj kritika veliko večji vpliv na družbo. Seveda ne vse in ne vedno. Vloga kritike je tudi ozaveščanje in usmerjanje poslušalca, kar je zagotovo zelo pomembno. V Italiji kritike skoraj ni več. O klasičnih koncertih v časnikih zelo redko pišejo. Zapise je najti le še v specializiranih revijah, a tudi teh je čedalje manj. Tako postajajo kritike vse bolj le posplošena poročanja o glasbenem dogodku. Spremenila se je tudi podoba glasbenega življenja. V Angliji je na primer koncertno dogajanje osredotočeno zgolj na London, v Franciji pa na Pariz. V Nemčiji je

126

drugače, ker je tam več glasbenih centrov, kot so Köln, Hamburg, Berlin, München. Živim v Berlinu in pogosto prebiram glasbene ocene v različnih revijah in časnikih ter čedalje bolj prepoznavam, da so vse te kritike podobne tistim, ki so jih zapisali o mojem koncertu v Münchnu. Lahko bi rekel, da so precej hladne. V Londonu je seveda nekoliko drugače. Tam je ogromno ponudbe in poslušalec potrebuje vodstvo, usmeritev pri izbiri dogodka. Ko sem sam v Londonu, redno prebiram kategorijo »reviews«, kjer so že pred koncertom objavljeni povzetki različnih kritik. Ljudje pač želijo že pred obiskom prebrati, kaj so o glasbenikih doslej pisali. Če imaš na voljo deset koncertov v enem večeru, je najbrž resnično težko izbrati. Problem pa nastane, ko ni več časa za premišljeno izbiranje, saj se preprosto preveč dogaja. Nekoč je bilo vse bolj enostavno, ker je bilo manj dogodkov in si je človek lahko vzel nekaj ur, da se je poglobil, raziskoval, se na nek način tudi pripravil na koncert. Po drugi strani pa imajo tako rekoč vse revije in tudi vsi umetniki v svojih predstavitvah in napovednikih besede, kot so »expressive, dazzling, excellent …«, skratka, »ekspresivna, brezhibna igra, odlična, bleščeča tehnika« ali kaj podobnega. Iz kritik preprosto povzamejo stavke, ki so zelo pogosti in podobni. To je tudi povsem logično, saj moraš obiskovalcu ponuditi kratko frazo, ki ga bo najbolj pritegnila. Vse to je precej zapleteno, a dejstvo je, da o koncertih že skoraj povsod pišejo zelo posplošeno in površno, celo v specializiranih revijah. Redno prebiram ocene o debijih (prvih javnih nastopih) glasbenikov, ki izidejo v časopisih, kot sta The Telegraph in Guardian. To je resnično zelo dolgočasno branje, saj so si vsi zapisi zelo podobni. Zavedam se, da ima kritik zahtevno nalogo, saj bi moral imeti enciklopedično znanje, kar je skoraj nemogoče. A vsekakor bi moral imeti potrebno izobrazbo, predvsem pa bi moral zelo zbrano spremljati koncert, se v tisti uri in pol poglobiti v svet umetnika, da bi lahko o njem kasneje napisal verodostojno oceno. Obstaja še en problem: mnogo je umetnikov, ki jih ta svet še ni spoznal, in vsi igrajo zelo dobro. Zelo pogosto so si tudi kot interpreti podobni. Vse je torej zelo povezano, saj je tudi družba globalizirana, kritika pa je samo odsev celotnega družbenega razvoja. Je nekakšna opazovalka dogajanja, ki na razvoj družbe in same umetniške dogodke nima bistvenega vpliva. Danes tudi umetnost absolutno nima več tistega pomena, kot ga je na primer imela pred sto leti, saj so se parametri v družbi zelo spremenili. V njej imata danes najvišjo vrednost ekonomija in biznis. Spomnimo se samo na Dunaj pred sto leti, ko so glasba, likovna umetnost, arhitektura, filozofija resnično močno vplivale na družbeno klimo in jo sooblikovale. In v takem miljeju je tudi ustvarjal Karl Krauss, zagotovo eden največjih kritikov umetnosti in družbe. Njegove kritike in njegove knjige so še danes zanimive in zelo berljive. Leta 2020 greš na koncert, na katerem mlad pianist izvaja skladbe Chopina, skladbe, ki so nastale pred 180 leti. Igra jih normalno, čisto, lepo, ljubko … In kritik napiše: »Very nice concert.«

127

Primorske novice, 22. 4. 2016

128

Tako gre to naprej. Vzpostavil se je nek sistem, ki hrani samega sebe, in zelo žalostno je, da je kritika danes postala samo ena od nujnosti v kurikulumu. Zelo redko umetniki te kritike tudi spoštujejo, upoštevajo. Tudi v Združenih državah Amerike nimajo glasbene kritike prav nobene vloge. Je preprosto samo nekaj, kar moraš imeti, in običajno dialog zveni v smislu: »Aja, imam kritiko iz Londona.« »Je dobra?« »Ja.« »OK, lahko jo uporabim kot kratek povzetek v CV-ju.« To je, žal, postala kritika. Kar pomeni, da bi lahko podkupil nekoga, da napiše željeni stavek, in bi bilo vse opravljeno. Pa spet obudimo preteklost. Spomnimo se Roberta Schumanna, ki je bil tudi kritik. Pa ni bil edini. Bilo je veliko dobrih, odličnih glasbenikov, ki so pisali kritike. Seveda jih bralci zelo pogosto niso razumeli, saj tudi novih simfonij in novih oper niso dobro sprejemali. Zelo pogosto se je dogajalo, da so prve izvedbe del dobile zelo slabe ocene in sta jih občinstvo in včasih tudi stroka sprejela šele mnogo kasneje. Danes pa je tudi kompozicijski svet povsem druga zgodba. Kritika izginja in kot umetnik se seveda sprašuješ, ali jo še sploh potrebuješ. Če želiš s pomočjo kritike dobiti nove ideje in inspiracijo, mora biti kritik tudi sam glasbenik. Nikakor ni nujno, da je tudi aktivni poustvarjalec ali skladatelj, mora pa biti zelo občutljiv človek, inteligenten in izobražen. To bi lahko bila odlična formula za dobrega kritika. A to se dogaja zelo redko, ker tudi ljudje preprosto ne ločijo slabe in dobre kritike, še manj tiste, ki je resnično tudi kakovostno napisana. Lepo in pozitivno pisanje nima s kritiko nobene stične točke. Ravno obratno. Menim, da bi morali kritiki pisati veliko slabše ocene, ne pa, da samo hvalijo in tako vsi igrajo genialno. Če smo vsi umetniki različni, kar sicer ni čisto res, bi kritik moral znati poiskati različne besede, črpati iz bogatega besednega zaklada, se pri tem posluževati mogoče tudi poetičnih izrazov. Kritika bi tako lahko postala poetična, literarna … Ko prebiraš Schumannove kritike, se tega močno zavedaš, lahko dobiš ključ za razumevanje sveta, o katerem piše. Ko piše na primer o koncertu Chopinove glasbe, se resnično počutiš, kot bi bil v tistem trenutku tam. Dolžina zapisa ni bistvena, pomembna je kvaliteta besed. Če pa so besede vse enake, če vsi uporabljajo fraze, kot so »bleščeča tehnika, prepričljiva izraznost …«, in imajo vsi umetniki enake kvalitete, potem umetnost umira, ne obstaja več. Umetniki postajamo podobni drug drugemu, kar pa nikakor ni dobro. Na začetku kariere želiš igrati na način, da zmagaš na tekmovanju, in tvoja igra je ujeta v točno določeno formo, je urejena in v določenem kontekstu. Če igraš svoj debi v londonski dvorani WilmerHale, igraš tako, da dobiš ugodne pozitivne ocene. To je proces, ki ga je zelo težko zaustaviti. Preprosto si ujet v točno določena pričakovanja organizatorjev, žirij in poslušalcev. Šele ko dobiš vse te dobre kritike, ki ti odprejo vrata na pomembne koncertne odre, lahko stopiš na svojo pot v razvoju kariere.

129

Kritika ima morebiti le desetodstotno vlogo v tvoji karieri, vse ostalo pripada agencijam, menedžerjem, orkestrom, dirigentom. Sam ne prisegam na velika imena glasbenih kritikov, a vsekakor bi želel izpostaviti Harolda Charlesa Schonberga, zelo znanega ameriškega kritika, ki objavlja v časopisu New York Times in je tudi napisal knjigo o Vladimirju Horowitzu. A menim, da mi tudi njegova ocena, če bi jo imel, ne bi bistveno spremenila kariere. Danes se je namreč vse zelo spremenilo; če želiš narediti veliko kariero, ni več odločujoče, da si samo odličen glasbenik, zanimiv, kreativen ali nedoumljiv. Pomembneje je, da si stabilen, konkreten, da, na primer, orkester ve, da boš uspel zaigrati skladbo do konca, da s tabo ne bo nobenih problemov, da bo lahko vaja kratka in učinkovita, da bodo vsi zadovoljni, da ne boš nikogar užalil, da se lepo obnašaš … Vse to veliko bolj pripomore k uspešni karieri. In tako gre to naprej: kritik bo napisal lepo kritiko, ki jo boš objavil v CV-ju. Zelo redko pa obstaja kritika, ki bi imela tolikšno težo, da bi ti lahko odprla nova vrata v karieri. A kljub vsem pomislekom moram priznati, da sem imel doslej vsaj štiri ali pet izjemnih kritik in z njimi tudi prav posebne osebne izkušnje. Ob branju sem se namreč resnično naučil nekaj novega in upam, da bo takih kritik v prihodnje še več. Ob koncu tega razmišljanja naj izpostavim tudi svoje izkušnje z nekaterimi ocenami, ki sem jih dobil po koncertih v Kulturnem domu Nova Gorica oziroma na Goriškem. Že od rane mladosti mojo pianistično zgodbo spremlja in jo tudi v medijih izpostavlja Tatjana Gregorič. Pianistko Aleksandro Pavlovič so moji koncerti spodbudili k pisanju daljših, poetično-literarnih razmišljanj v slogu Dostojevskega, ki predstavljajo zanimiv pristop netradicionalnega pisanja, ki pa ga veliko raje bereš kot npr. kritiko v stilu »lepa tehnika«. Prijetno me je presenetila tudi Metka Sulič po koncertu na Kogojevem festivalu, kjer sem prvič predstavil program Elementi. Razumela je koncept in njen zapis mi je pustil prijeten, topel občutek. Kajti pomembno je, da ti kritika ne vzbudi hladnosti in da se izogne formalnostim. Obstajajo namreč klišeji kritik, pri katerih lahko preprosto samo zamenjaš ime interpreta … (smeh) V njih so enake fraze, enaki koncepti …

130

Metka Sulič / Simon Trpčeski

Kritika predstavlja podporo razumevanju klasične glasbe Vesel sem, da sem lahko del praznovanja ob 40-letnici Kulturnega doma Nova Gorica. Rad bi izkoristil to priložnost, da se toplo zahvalim ekipi in ji iskreno čestitam ter izrazim najlepše želje, da bi se vse dogajanje v tej ustanovi nadaljevalo po doslej narejenih korakih. Prepričan sem, da se v tej kulturni instituciji prav vsi zelo trudijo opravljati svoje delo. To je timsko delo; ne govorimo samo o vprašanju organizacije koncertov, ampak o viziji in konceptu, glasbenem izobraževanju in razvijanju ljubezni poslušalcev do različnih zvrsti in slogov. V tem okviru so pomembni tudi kritiki in kritika. Veliko mojih prijateljev glasbenikov kritik sploh ne prebere. Sam pa si jo po izvedenem koncertu vedno želim prebrati, saj se lahko iz nje veliko naučim. Ponudi mi informacijo o tem, kaj imajo poslušalci radi in ali so izvajane skladbe razumeli ter začutili sporočilo koncerta. Zapis mi lahko poda tudi odgovor na vprašanje, kako profesionalno pristopi kritik k analizi. Če sem iskren, danes o okusu in profesionalnem nivoju zapisanega v kritiki manj razmišljam kot v preteklosti, ko sem začel z mednarodno kariero. Navadil sem se, da na kritike ne glede na to, kakšne so, gledam z distanco. Če so v slabi kritiki dobro predstavljeni argumenti, jo sprejmem. Enako tudi pri pozitivni oceni koncerta. Ko pa zasledim v kritiki golo naštevanje zgodovinskih dejstev o skladbah ali opisovanje nekih fizičnih učinkov, ki tudi vplivajo na poslušalstvo, v resnici pa tako kritiki kot poslušalci ne razumejo niti globine niti vsebine glasbe, takrat, moram priznati, pa mi kritike ni več zanimivo brati. Kot profesionalcu ne samo, da mi ni zanimivo, prav žalostno mi je to brati. Kritika in kritiki so nenazadnje ključni pri izobraževanju poslušalstva in predstavljajo podporo razumevanju klasične glasbe. V tem smislu je izjemno pomembno, da so kritiki, ki so se odločili, da se bodo s tem ukvarjali, dobro glasbeno podkovani, izobraženi in seveda tudi predani glasbi. Poleg tega pa morajo imeti širok pogled na glasbo, razširjeno obzorje, izkušnje, znanje o repertoarju, ki ga poslušajo … in na koncu je prav, da spored ocenijo tudi po svojem okusu. Da zaokrožim in zaključim, želel bi si, da bi bilo v kritiškem svetu malo več sofisticiranosti. Dodati je treba, da postajajo na žalost v današnjem času primarna stvar pri glasbenih ocenah odnosi z javnostmi, ki narekujejo tako imenovani PR in tudi vedno pogosteje nadomeščajo pravo kritiko. Na ta način se kritika ne osredotoča toliko na resnično dogajanje na odru v koncertni dvorani, ampak usmerja pozornost na imidž, s katerim se predstavlja umetnik. To pa je spet tista žalostna plat tega našega komercialnega sveta. Ne bi želel zveneti konservativno ali zastarelo, vendar prihajam iz dobre stare ruske šole pianizma in ponosen sem na to. Lahko rečem, da svojo

131

Nekaj vtisov glasbenikov po koncertu

makedonsko mentaliteto in značaj samo kanaliziram skozi tisto, kar sem se naučil o glasbenem okusu v tej šoli. V zgodovini se je pokazalo, da je glasbeni okus kot nekakšen steber zelo pomemben za razumevanje tistega, kar je napisano v partituri. Poudariti želim, da je kljub temu, kar se danes dogaja okrog poveličevanja improvizacije in pa tudi komercializacije glasbe, treba pristopati k partituram z veliko častjo in spoštovanjem do napisanega. Vsem, ki ste povezani s tem jubilejem, iskreno čestitam! Želim vam, da nadaljujete svoje delo s profesionalnim zadoščenjem in iskrenim namenom izobraževanja poslušalstva.

Simon Trpčeski, klavir 17. 2. 2020

3 1. Dubravka Tomšič Srebotnjak, pianistka 21. 11. 2016 2. Lovro Pogorelić, pianist 10. 2. 2014 3. Philipp von Steinaecker, dirigent 12. 10. 2020 4. Borut Smrekar, dirigent 4. 10. 2019

5. Marko Munih, dirigent 26. 10. 2016

132

133

SimfoniÄ?ni orkester Mitteleuropa, Mihela Brecelj - violina, Vram Tchiftchain - dirigent, 29. 11. 2014

134

135

Sezone v številkah

Metka Sulič

Če pogledamo globlje v preteklost, se je kulturno življenje v Novi Gorici začelo z gradnjo mesta po drugi svetovni vojni. Današnja Zveza kulturnih društev Nova Gorica (prej Zveza kulturnih organizacij – ZKO) je koordinirala in zasnovala več kulturnih programov, ki so se po letu 1980 ob odprtju Kulturnega doma Nova Gorica preselili v to osrednjo kulturno ustanovo Goriške. Eden izmed teh programov je bil GA, ki ga je ustanovila že ZKO. Koncerti klasične glasbe so do prenosa abonmaja v Kulturni dom Nova Gorica potekali v občinski in sodni dvorani na okrožnem sodišču v Novi Gorici ali v kateri od cerkva. V sezoni 1981/82 je GA prvič zaživel v novi stavbi, kjer so ponudbo dopolnjevali z izvenabonmajskimi koncerti. V začetnih letih so bili izvenabonmajski dogodki Kulturnega doma Nova Gorica in gostujoči dogodki, ki so jih tam prirejali zunanji organizatorji, tesneje povezani z lokalnim kulturnim življenjem. V Kulturnem domu Nova Gorica so z odprtjem našle prostor številne lokalne kulturne ustanove, predvsem društva, ki so se že desetletja pred odprtjem ustanove ukvarjala in posvečala umetnosti, in to od glasbe do plesa, gledališča ter drugih poustvarjalnih umetnosti. Spletala so se mnoga sodelovanja na lokalni ravni, kar je krepilo duha meščanov in kasneje prebivalcev širše Goriške, ki so lahko s ponosom zrli na kulturno ustanovo, bolj in bolj uveljavljajočo se v širšem regijskem in državnem prostoru. Pogosto se je odmev o njenem delovanju širil v mednarodni prostor. Sčasoma pa so se tudi izvenabonmajski dogodki oddaljevali od ljubiteljstva in postajali vse bolj profesionalni. Kulturni dom je vedno ostal odprt tudi za druge organizatorje, vendar pa se je s porastom dogodkov, ki jih je organiziral,

Pregled abonmajskih sezon 1996—2020 Slavnostno odprtje Kulturnega doma Nova Gorica je bilo 8. 2. 1980. Prva koncertna sezona se je začela čez eno leto in devet mesecev, v oktobru leta 1981, in sovpada s sezono 1981/82. Programska usmerjenost v Kulturnem domu Nova Gorica se je spreminjala in razvijala; vsako vodstvo je nekaj odvzelo ali dodalo oziroma skrčilo ali razširilo glede na povpraševanje, potrebe in zanimanja občinstva ter potrebe, ki jih je narekovalo širše kulturno dogajanje bodisi na lokalni, nacionalni ali mednarodni ravni. V tej kulturni ustanovi so kmalu po začetnih sezonah, ki so bile pretežno glasbene, začeli nastajati raznoliki in vsebinsko prepleteni kulturni dogodki. Glasbi se je pridružil film, nato vizualna umetnost. Kasneje so dogodki postajali vse bolj programsko dodelani in poglobljeni, bili so vedno bolj pomensko ovrednoteni. Edini cikel, ki je ohranjal kontinuiteto in se ni niti za eno sezono prekinil ter je po stažu tudi najdaljši, je Glasbeni abonma (v nadaljevanju GA) s koncerti klasične glasbe. GA je že od začetka zasnovan mednarodno; v njem nastopajo glasbeniki iz Slovenije in tujine, programe sestavljajo dela domačih in tujih skladateljev. S svojo žlahtnostjo, umetniško in kulturno vrednostjo kljubuje času od prve koncertne sezone pa vse do danes, leta 2020. Obdržal se je skozi štiri desetletja delovanja in želimo si, da bi se nadaljeval tudi v prihodnje. Zbornik ob 40. koncertni sezoni Kulturnega doma Nova Gorica je nadaljevanje prvega z naslovom »15 let glasbene muze v Kulturnem domu Nova Gorica«, ki je bil izdan ob 15-letnici (1996). V njem je podrobno popisano delovanje od njegove prve koncertne sezone 1981/82 do vključno sezone 1995/96. Uredila ga je muzikologinja Tatjana Gregorič. Drugi zbornik osvetljuje dogajanje in se osredotoča na GA, 40-letno paradno disciplino Kulturnega doma. Ta koncertni cikel uvršča Javni zavod Kulturni dom Nova Gorica med najpomembnejše koncertne ustanove za klasično glasbo v Sloveniji. Že več desetletij je mesto Nova Gorica prav zaradi delovanja te ustanove vrednoteno kot tretje glasbeno najpomembnejše mesto v Sloveniji. Pred njim sta samo dva večja (in tudi največja slovenska) kulturna centra, to sta Ljubljana in Maribor. Pričujoči zapis zaobjema dogajanje od 16. koncertne sezone, to je od sezone 1996/97, do sezone 2019/2020. 39. koncertna sezona je bila zaradi razmer, povezanih s svetovno pandemijo koronavirusa, kot vsi kulturni dogodki po svetu podvržena prisilni prekinitvi. Vodstvo je preostale koncerte iz GA izvedlo v septembru 2020 in s tem poravnalo pretekle dolžnosti do abonentov.

136

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Sara Rustja, klavir 8. 4. 2013

137

Simfonični orkester Mitteleuropa Meta Fajdiga, klavir Marco Guidarini, dirigent 8. 4. 2013

razpoložljivost dvorane zmanjšala. Ugled, ki ga je novogoriški Kulturni dom pridobil, je vplival tudi na zunanje organizatorje, saj so v njem prirejali le najbolj svečane in programsko resneje oblikovane dogodke. Cikel GA je bil od vsega začetka strogo zasnovan na profesionalni glasbeni kulturi, in to na visokem nivoju. Prvi GA je sestavljalo 12 koncertov klasične glasbe, ki so bili razdeljeni v rdeči in zeleni abonma. Trend z 12 koncerti na sezono se je nadaljeval do leta 1989/90. Takrat se je število abonmajskih koncertov zmanjšalo na deset. Do sezone 2001/2002, to je deset let, je število koncertov na sezono variiralo med devet in deset. Najmanjše število koncertov je imel GA v sezoni 2001/2002 – takrat je obsegal le sedem koncertov. V sezoni 2001/2002 pa je vodstvo Kulturnega doma Nova Gorica privedlo GA do njegove permanentne oblike, ki jo je sestavljalo osem koncertov na sezono. Od te oblike je GA odstopal samo enkrat, in sicer v sezoni 2010/2011, ko je praznoval 30-letnico. V tisti sezoni je bilo v GA združenih devet koncertov. Tudi koncertno sezono 2020/21 GA sestavlja osem koncertov. Razlogov, ki so vplivali na število koncertov v GA, da se je iz sezone v sezono spreminjalo, je bilo več. Zanje natančno ve vodstvo, ki je te odločitve sprejemalo. Če posplošimo teze in izpostavimo temeljna argumenta, s katerima se v osnovi ukvarjajo vsi direktorji in umetniški vodje na področju kulture, kot prvega navedimo razpoložljiva finančna sredstva, ki so odvisna tako od občinskega proračuna kot tudi od sponzorjev in navsezadnje od uspešnosti vodstva pri pridobivanju dodatnih virov

138

financiranja, če le-te omogoča gospodarsko in ekonomsko stanje občine oziroma regije. Drugi razlog, ki je vplival na spreminjanje števila koncertov znotraj abonmaja (in na splošno koncertnih ciklov), pa je programska politika vodstva, ki je po eni strani snovala nove glasbene ponudbe. S tem, ko je širila glasbeno vsebino, se je usmerjala v druge glasbene žanre in ustvarjala novosti, ki so pritegnile tudi poslušalce z drugačnim glasbenim okusom. Uvajanje novih koncertnih ciklov, ki so bili žanrsko raznoliki, pa je posledično vplivalo na zmanjšanje števila koncertov v posameznem ciklu. Tako so v Kulturnem domu Nova Gorica prav kmalu zazveneli koncerti, ki so odstopali od klasične glasbe in so se širili na področje jazza, bluesa, gospela, kantavtorstva, ljudske in druge glasbe. Pomemben delež pri uvajanju koncertov drugih glasbenih zvrsti nosi tudi preprosta motivacija, ki je povezana predvsem s pridobivanjem nove publike in s tem povečanja števila potencialnih rednih obiskovalcev ustanove. To zagotavlja tudi programsko kontinuiteto in vpliva na dolgoročno razvojno strategijo kulturne ustanove, ki plemeniti svoje delovanje. Od leta 2000 naprej so v Kulturnem domu Nova Gorica začeli nastajali tudi cikli s poudarkom na jazzovski glasbi. Javni zavod je zgradil dolgoletno sodelovanje z italijanskim jazzovskim festivalom Jazz & Wine of Peace, ki ga v Krminu in okolici organizira italijansko kulturno društvo Circolo Culturale Controtempo. To sodelovanje je spodbudilo k organizaciji posebnega jesenskega glasbenega niza, ki so ga poimenovali Jesenski glasbeni tris. Vključeval je tri koncerte, ki so združevali tri različne glasbene žanre, in tako bili zanimivi za širšo javnost. Jesenski glasbeni tris je oblikoval en jazz koncert, en blues in en gospel večer s črnsko duhovno glasbo, ki je bil izveden v prazničnem decembru. Ta cikel so tekom let opustili in iz njega oblikovali novega, usmerjenega predvsem v jazz. Kulturni dom Nova Gorica je razvil svojo jazzovsko znamko, imenovano Oktober jazz, prvič izveden v sezoni 2015/16. Obseg glasbenih zvrsti je v Kulturnem domu Nova Gorica postajal vse širši, nastajal je v odvisnosti od glasbenega trenda, ki je vladal na področju glasbene kulture v Sloveniji, variiral pa je glede na zanimanje ciljne publike in njeno širitev. Pomemben segment v koncertni ponudbi, ki mu je vodstvo izkazovalo vse več pozornosti, je postala tudi slovenska, tako imenovana kakovostna popularna glasba, ki je s svojo izraznostjo in promocijo kotirala vse višje. Po letu 2000 si je tovrstna domača glasbena produkcija prav s pomočjo radijskega in televizijskega glasbenega uredništva pridobila višji status in močan pozitivni predznak. Kakovostna popularna glasba (na primer rock skupine Siddharta, Laibach, Tabu, Dan D, Vlado Kreslin s svojimi zasedbami …) je postala preko medijev vedno bolj poznana in priznana, poslušalci te glasbe pa so bili pripravljeni za vstopnico prispevati višjo vsoto denarja. Obenem bi lahko drzno imenovali ta pojav kot novo kulturo poslušanja rock glasbe, ki je že prešla predznak subkulture in je postala standardna tudi v koncertnih dvoranah (s sedišči).

139

Vsebinska in žanrska usmerjenost Glasbenega abonmaja Povpraševanje po GA se skozi štiri desetletja večinoma ni veliko spreminjalo. Iz sezone v sezono se število abonentov spreminja, vendar pa osrednji del ostaja številčno bolj ali manj ustaljen. Vsebinsko in programsko je ponudba GA s koncertni klasične glasbe ozko zamejena, vendar pa je področje klasične glasbe zelo kompleksno. V teh okvirih je Kulturni dom Nova Gorica dajal prednost klasicistično-romantičnemu glasbenemu slogu in glasbi zgodnjega 20. stoletja, kar je pravzaprav svetovno povprečje. Občasno so programi koncertov v GA naredili odklon v barok in v glasbo druge polovice 20. stoletja. Poleg tega pa si v ustanovi prizadevajo promovirati slovensko klasično glasbo in tudi sodobno domače skladateljsko ustvarjanje. Ni pa to primarno poslanstvo in niti središčni programski interes. Kulturni dom Nova Gorica je GA dopolnjeval z drugimi cikli koncertov klasične glasbe. Prvi tovrstni cikel so bile Hitove muze, ki so nastajale s finančno podporo podjetja Hit, d. d. Začetek tega cikla pade v sezono 1992/1993, to je bilo obdobje, ko se je število koncertov v GA z 12 zmanjšalo na deset ali devet na sezono. Hitove muze so potekale na Gradu Dobrovo v Goriških brdih in so vključevale koncerte komorne glasbe. Na teh koncertih so gostovale največje evropske zvezde klasične glasbe in najpomembnejši slovenski solisti. Status tega cikla je bil še nekoliko prestižnejši, kot je bil GA. Cikel Hitove muze je vse do sezone 2004/2005 ponujal odmevne koncerte, ki so bili zanimivi na nacionalnem in mednarodnem nivoju. Ko je v sezoni 2004/2005 glavni financer in sponzor odstopil od sodelovanja pri organizaciji Hitovih muz, je Kulturni dom Nova Gorica cikel preimenoval v Goriške muze. Koncerti so bili dokončno umaknjeni s programa po dveh sezonah (2005/2006). Ta dogodek predstavlja prehod v novo, sodobnejše obdobje Kulturnega doma Nova Gorica, ki je svoje koncerte klasične glasbe postavil in zakoličil v veliki dvorani matične zgradbe. Pri tem je bil poudarek na kakovostnem snovanju GA ena od prednostnih dejavnosti, ki ga je ustanova s pomočjo strokovnega sveta skrbno zasnovala po meri okusa in povpraševanja goriške in širše publike tega področja. Imena, ki so pred tem gostovala v Hitovih muzah, je vodstvo vključilo v ponudbo GA. Poleg tega so uvedli druge vsebinsko atraktivne, ne samo glasbene, ampak širše zasnovane cikle s področja kulture (predavanja Potohodci od leta 2015 naprej) pa tudi s filmsko ponudbo umetniških, nagrajenih in kakovostnih filmov, zbranih pod imenom Filmsko gledališče. Drugi cikel s koncerti klasične glasbe, ki dopolnjuje GA, je Glasba z vrtov svetega Frančiška. Začel se je s sezono 1994/1995. Nov cikel je kmalu postal zelo priljubljen, saj je bil namenjen izstopajočim mladim glasbenikom s Primorske in Furlanije - Julijske krajine. Cikel ves čas do danes poteka v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica pri Novi Gorici. Koncerti so izvedeni ob partnerski podpori bratov frančiškanov, 140

Umetniški vodja Bor Zuljan in koordinatorka Polona Abram Festival Dnevi stare glasbe Grad Štanjel 8. 9. 2013

ki samostan upravljajo. Koncertni cikel, za katerega se zanimajo tako mladi uveljavljajoči glasbeniki kot tudi številna publika, se je ustavil samo enkrat, in sicer v sezoni 2020, ki je bila zaznamovana s pandemijo novega koronavirusa. Pomembna dejavnost v Kulturnem domu Nova Gorica, ki na zanimiv način dopolnjuje GA, je Mednarodno srečanje saksofonistov. Prvo Mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici so na pobudo učitelja klarineta in saksofona na Glasbeni šoli Nova Gorica, Stojana Ristovskega, organizirali leta 1997 pod imenom Dnevi saksofona v Novi Gorici. Dogodki, namenjeni popularizaciji saksofona na Goriškem, so potekali pod umetniškim vodstvom saksofonista Ota Vrhovnika in v sodelovanju z glasbenima šolama Nova Gorica in Velenje. Srečanje je vključevalo poletne seminarje za jazzovski in klasični saksofon za mlade saksofoniste in festival z jazzovskimi in klasičnimi koncerti, na katerih so nastopali mednarodno priznani gostujoči učitelji in koncertanti ter posebni gostje, izstopajoča in ugledna saksofonska imena z vsega sveta. Leta 2000 so umetniško in strokovno vodstvo prevzeli člani italijanskega Kvarteta saksofonov Accademia. Leta 2003 so saksofonsko manifestacijo nadgradili z organizacijo 1. tekmovanja za mlade saksofoniste. Leta 2004 je umetniško vodstvo saksofonskega poletnega srečanja prevzel priznani slovenski saksofonist Matjaž Drevenšek, ki je srečanje peljal skozi lepše in težje trenutke ter gradil na kakovosti, da je preraslo v mednarodno prepoznaven poletni dogodek na evropski ravni, vse do leta 2019, to je do 23. Mednarodnega srečanja saksofonistov. Umetniško vodstvo je tedaj prešlo v roke dveh izstopajočih slovenskih saksofonistov mlajše generacije, Boštjana Simona za jazzovski saksofon in Jana Gričarja za klasični saksofon. Leta 2020 je bilo Mednarodno srečanje saksofonistov prvič v svoji zgodovini zaradi pandemije koronavirusa utišano in se ni izvedlo. Vodstvo je 24. edicijo poletnega saksofonskega srečanja tako preneslo na leto 2021. Posebno poglavje v programih predstavljajo koncerti srednjeveške in renesančne glasbe, ki jih umetniško vodi lutnjist Bor Zuljan. Festival pod imenom Dnevi stare glasbe je začetni zagon dobil pod idejno zasnovo zavoda Ustvarjalno središče Abram. Kulturni dom Nova Gorica je prvič pristopil k soorganizaciji tega festivala septembra leta 2012 in takrat zavzel pozicijo partnerja. K izvedbi festivala so pobudniki in vodstvo novogoriškega Kulturnega doma pritegnili več zunanjih partnerjev, organizatorjev festivalov, ki so bili mednarodno uveljavljeni in specializirani na področju stare in renesančne glasbe. Ti zunanji partnerji so pomagali k raznolikosti programa in promociji festi-

141

vala izven domačih meja ter pridobivanju ciljne publike. Festival Dnevi stare glasbe se je selil po različnih primorskih občinah in iskal primerne lokacije, ki bi ustrezale duhu in estetiki stare glasbe (Kras – Goriška – Goriška brda). Pod tem imenom je festival obstajal do leta 2017, ko so ga organizatorji preimenovali v Flores Musicae. Umetniško vodstvo z Borom Zuljanom je ostalo nespremenjeno. Ohranjalo je začetne programske smernice, in sicer mojstrske tečaje, predavanja ali delavnice ter koncerte, katerih število se je spreminjalo iz sezone v sezono, od štiri do sedem. Kulturni dom Nova Gorica je že pred tem vsaj enkrat na leto organiziral koncert srednjeveške in renesančne glasbe v sodelovanju z italijanskim društvom Dramsam - Centro Giuliano di Musica Antica, ki v Italiji na področju Furlanije - Julijske krajine že vrsto let uspešno pripravlja festival Musica Cortese oziroma Dvorna glasba. Novogoriški Kulturni dom je vez s tem festivalom vzpostavil leta 2003 in do ustanovitve festivala Dnevi stare glasbe običajno v avgustu ali septembru izvedel en njihov koncert na slovenskih tleh, najpogosteje na gradu Kromberk. S tem festivalom je ohranil stik tudi potem, ko je začel s svojim lastnim festivalom. Še vedno sta ustanovi organizirali en skupen koncert. Vodstvo si je po ukinitvi Hitovih muz dalj časa želelo ponovno vzpostaviti komorni cikel, na katerem bi lahko nastopili glasbeniki, ki se jih težje umesti v obstoječa cikla: Glasbo z vrtov svetega Frančiška in GA. Želja se je uresničila leta 2012 v sodelovanju z Goriškim muzejem. V dvorani na Gradu Kromberk so s svojo prvo sezono začele Grajske harmonije. Ti koncerti potekajo enkrat mesečno od januarja do marca. Grajske harmonije ponujajo večere vrhunske komorne glasbe. S tem so začeli uresničevati željo po oblikovanju komornih koncertov, s katerimi so vsaj delno zapolnili vrzel, ki je nastala ob ukinitvi cikla na Gradu Dobrovo. V sezoni 2020/21 je potekala 10. sezona Grajskih harmonij. Vsako sezono oblikujejo trije koncerti, ki so v letu 2020 – zaznamovanem s pandemijo koronavirusa – skrčeni na dva, tretji pa je bil prenesen v leto 2021. Druga pobuda, ki se ji je pridružil Kulturni dom Nova Gorica, je italijanski festival Nei suoni dei luoghi (Med zvoki krajev), ki je usmerjen v promocijo mladih nadarjenih glasbenikov iz Italije, Slovenije in drugih sosednjih ter tudi bolj oddaljenih držav (Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Albanija, Avstrija …). Koncerte klasične glasbe, na katerih se predstavljajo uveljavljajoči se mladi glasbeniki, organizira italijansko društvo Progetto Musica iz Vidma že od leta 1999. Sodelovanje, ki se je začelo leta 2001, sta Kulturni dom Nova Gorica in društvo Progetto Musica nadgradila v letih 2013 in 2014 z dvoletnim projektom ECHOS – Čezmejni odmevi. S Kosovelovim domom Sežana je pod okriljem vodilnega partnerja, Progetto Musica, pristopil k izpeljavi projekta, ki je bil sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja SlovenijaItalija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. V dveh edicijah poletnega festivala so organizirali koncerte z uveljavljenimi jazzovskimi, etno-folk in klezmer skupinami ter z dogodki, posvečenimi renesančnim

142

grajskim plesom in glasbi. Na koncertih in seminarjih so bili udeleženi mladi glasbeniki, stari do 30 let, ki so bili izbrani na avdicijah in so svoje veščine skupaj z italijanskimi kolegi predstavili v šestnajstih novonastalih čezmejnih zasedbah na koncertih pretežno klasične glasbe. Med letoma 2001 in 2002 je Kulturni dom Nova Gorica sodeloval tudi pri izvedbi Dnevov violončela, ki jih je v Brdih umetniško vodil in organiziral violončelist Vasja Legiša. Leta 2017 je pristopil k organizaciji Festivala TENSO, ki je bil posvečen obeležbi spomina na krute boje ob soški fronti, v kateri so sodelovali pripadniki več kot dvajsetih nacionalnosti. Festival Zbogom orožje, pozdravljena pesem je obujal spomin na tragične dogodke I. svetovne vojne, hkrati pa poudarjal pomen poezije in glasbe za obstoj in kulturno rast narodne zavesti ter pripadnosti evropskim vrednotam. Umetniško je festival, ki je potekal s finančno pomočjo programa EU Ustvarjalna Evropa, vodila muzikologinja Veronika Brvar.

Nastopajoči v Glasbenem abonmaju v številkah Marco Beasley Festival Flores Musicae Vila Vipolže (Goriška brda) 22. 9. 2019

Pregled statistike nastopajočih kaže, da je v zadnjih 25 letih v GA največkrat nastopal Orkester Slovenske filharmonije (v nadaljevanju Orkester SF), in to 18-krat. Orkester SF je v abonmaju nastopal pri izvedbi velikih simfoničnih del, pogosto pa je tudi spremljal večje vokalne sestave, ki so izvajali kompleksna vokalno-instrumentalna dela (rekviemi, oratoriji, pasijoni, kantate …). Vrsto let je v dvorani Kulturnega doma nastopal tudi v okviru Festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi iz Kanala, ki je s Kulturnim domom Nova Gorica zgradil dolgoletno sodelovanje. Kot soorganizator je bil Kulturni dom Nova Gorica zadolžen za izvedbo enega koncerta Kogojevih dni v svoji zgradbi. Najpogosteje je ta koncert vključeval večji glasbeni korpus in je bil organizacijsko, izvedbeno in akustično zahtevnejši, za kar je vrhunsko izpeljavo lahko zagotovila le profesionalna ustanova, kot je novogoriški Kulturni dom. Ker novogoriški hram kulture v svoji stavbi nima vgrajenih orgel, so nekateri koncerti GA potekali izven domače dvorane. Tako je bil med letoma 1999 in 2004 vsaj en koncert GA izveden v cerkvi, danes konkatedrali Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Leta 2003 sta bila celo dva koncerta izpeljana v tej cerkvi. Vsega skupaj so v cerkvi do leta 2004 organizirali sedem koncertov. Koncerti so v cerkvi potekali tudi zaradi prostorske stiske in premajhnega odra v Kulturnem domu Nova Gorica pri obsežnejših vokalno-instrumentalnih delih, za izvedbo katerih je bil potreben večji vokalno-instrumentalni ansambel. V okviru teh koncertov je imela goriška publika dvakrat možnost slišati Rekviem Giuseppa Verdija. V omenjeni cerkvi je bil izveden Bachov orgelski večer. Zadnji koncert, ki ga je Kulturni dom Nova Gorica organiziral v tej cerkvi, je bil leta 2011, in to je osmi koncert v okviru GA, ki je potekal v konkatedrali; na tem koncertu je bil izveden oratorij Letni časi Josepha Haydna.

143

Simfonični orkestri 16-krat je Orkester SF v Kulturnem domu Nova Gorica nastopil kot samostojno glasbeno telo. Dirigirali so mu Borut Smrekar (dva koncerta), Anton Nanut, Matej Šarc, Simon Krečič, Ivan Repušić in Loris Voltolini (oba iz Hrvaške), dvakrat George Pehlivanian (Libanon), Jacek Kaspszyk (Poljska), Ari Rasilainen (Finska), trikrat Marko Letonja, Uroš Lajovic in Marc Albrecht (Nemčija). Poleg tega je Orkester SF igral pri izvedbi dveh vokalno-instrumentalnih koncertov. Na enem je sestav pod vodstvom Jere Petriček Hrastnik zaigral ob Zboru Slovenske filharmonije. Na drugem koncertu, ki ga je dirigiral Mirko Cuderman, pa je sestav nastopal skupaj s Slovenskim komornim zborom in zborom Consortium Musicum. Orkester SF je v novogoriškem Kulturnem domu koncertiral ob mnogih drugih priložnostih, dvakrat je spremljal finaliste Mednarodnega srečanja saksofonistov (2016 in 2018) in na drugih tematskih koncertih, ki so oblikovali izvenabonmajsko ponudbo ali druge festivale, pri katerih je Kulturni dom Nova Gorica sodeloval. Drugi najpogostejši gost GA je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije. Koncerti, na katerih je igral ta orkester, so velikokrat vključevali pobudo vodstva Kulturnega doma Nova Gorica in ponudili priložnost solističnega nastopanja mladim, uveljavljajočim se primorskim glasbenikom, med njimi so bili violinistka Nika Toškan, pianistka Sara Rustja ter pianistka Aleksandra Pavlovič v duu z ruskim violončelistom Olegom Bugaevim. Komorni orkester je nastopil ob številnih drugih priložnostih, spremljal je finaliste Mednarodnega srečanja saksofonistov leta 2011 in gostoval na slavnostni prireditvi ob 30. obletnici Kulturnega doma Nova Gorica. Takrat se je z orkestrom v vlogi solistke predstavila Mihela Brecelj, mlada violinistka iz Šempetra pri Gorici, ki je tedaj še študirala v Nemčiji. Simfonični orkester RTV Slovenija s svojim številom nastopov sodi med redne goste GA, v okviru katerega je zaigral dvanajstkrat. Na petih koncertih ga je vodil Anton Nanut, štiri koncerte je dirigiral Marko Munih, enega hrvaški rogist Radovan Vlatković, ki se je predstavil tudi kot solist, enkrat je orkester zaigral pod vodstvom belgijskega dirigenta Walterja Proosta in na enem koncertu je nastopil pod taktirko ruskega violinista Andreija Provotorova, ki se je ob tej priložnosti predstavil tudi v vlogi solista. Enkrat so Simfoniki RTV Slovenija spremljali finaliste Mednarodnega tekmovanja saksofonistov (leta 2013). Leta 2008 pa je RTV Slovenija določila Kulturni dom Nova Gorica za prostor slavnostne prireditve ob Dnevu RTV Slovenija – takrat je dogodek oblikoval njihov simfonični orkester. Stalni gost Kulturnega doma Nova Gorica je tudi Big Band RTV Slovenija, ki se je od leta 1996 do danes predstavil z različnimi domačimi in tujimi jazzovskimi solisti, na sedmih koncertih. Deset simfoničnih orkestrov, ki so nastopili v okviru GA, je prihajalo iz tujine: trije so bili iz Rusije, dva iz Madžarske in dva iz Italije, en iz Bolgarije in en s Hrvaške. Izmed tujih simfoničnih orkestrov je v Kulturnem domu Nova Gorica večkrat igral Simfonični 144

orkester Mitteleuropa, ki je deloval v okviru Društva Regionalni orkester Furlanije - Julijske krajine s sedežem v Palmanovi. V GA je nastopil dvakrat, obakrat sta kot solistki zaigrali dve mladi domači glasbenici, violinistka Mojca Gal iz Šempetra pri Gorici in pianistka Meta Fajdiga iz Ajdovščine. Pred tema koncertoma je Simfonični orkester Mitteleuropa nastopil na uspešnem izvenabonmajskem koncertu – takrat se je kot solistka z njim predstavila violinistka Mihela Brecelj. Ker je bila začetna ideja plodna in je prinesla dober odziv poslušalstva, so naslednja koncerta uvrstili v redni program GA. Orkester se je kasneje v izvenabonmajski ponudbi predstavil še s programom filmske glasbe. Na tem koncertu je orkester Mitteleuropa zaigral pod vodstvom mladega uveljavljajočega se tržaškega dirigenta in takrat že priznanega harmonikarja, Igorja Zobina.

Komorni orkestri Dvorana Kulturnega doma Nova Gorica s svojimi akustičnimi specifikami in velikostjo ustvarja idealne pogoje za koncerte komornih zasedb. Tako v statističnem popisu izstopajo koncerti domačih in tujih komornih orkestrov ter raznovrstnih, izvirnih in edinstvenih komornih zasedb, ki jih sestavljajo bodisi izključno slovenski bodisi izključno tuji glasbeniki ali kombinacija obeh. Kot že omenjeno, je med komornimi godalnimi orkestri najpogosteje stopil na oder Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, ki se z osmimi koncerti v GA uvršča med komorne orkestre z največjim številom gostovanj. Pri tem velja omeniti, da je v Sloveniji tradicija uveljavljenih profesionalnih komornih orkestrov z dolgoletnim delovanjem razmeroma šibka, saj jih večina prej ali slej preneha z delovanjem. Komorni godalni orkester Slovenske

Kammersymphonie Berlin Jürgen Bruns, dirigent 4. 5. 2015

145

Moskovski simfonični orkester Elena Denisova, violina 15. 10. 1998

filharmonije je redka izjema za slovenske razmere. Med drugimi slovenskimi komornimi orkestri, ki so nastopili v GA, so še Komorna zasedba Mariborske filharmonije, ki danes ne obstaja več, ter Komorni ansambel Slovenicum in Camerata Labacencis. Vsi tri komorni orkestri so nastopili na enem koncertu GA. Povsem drugačno sliko ustvarjajo gostovanja tujih godalnih orkestrov, saj je od leta 1996 nastopilo 30 zasedb, in to na triintridesetih koncertih. Predstavilo se je šest komornih zasedb iz Nemčije, po štiri iz Italije, Madžarske in Avstrije, tri iz Hrvaške, po dva iz Slovaške, Srbije in Nizozemske ter ena iz Rusije, Ukrajine in Češke. Izmed vseh gostujočih komornih zasedb so ansambli I virtuosi Italiani, Komorni orkester Franz Liszt iz Budimpešte in Ruski komorni orkester iz Sankt Peterburga v GA vsi zaigrali na dveh koncertih.

Solisti, ki so nastopili s simfoničnimi in komornimi orkestri S simfoničnimi in komornimi orkestri se je predstavilo 43 domačih in 52 tujih solistov. Kot solisti so nastopili tako najvidnejši domači koncertanti, ki so mednarodno uveljavljeni, kot tudi koncertni mojstri ali prvaki posameznih sekcij glasbil orkestrov pa tudi domače vzhajajoče zvezde – mladi talenti, ki so danes že uveljavljeni solisti tudi v mednarodnem prostoru. Kot solist je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija dvakrat zaigral pianist Danijel Brecelj iz Šempetra pri Gorici, in to v obeh primerih pod taktirko Marka Muniha. Po dvakrat sta kot solista z orkestrom zaigrala tudi srbska pianistka Jasminka Stančul in pianist Sijavuš Gadžijev. Jasminka Stančul, ki je zaposlena na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je nastopila s Komornim orkestrom Dunajskega koncertnega združenja in Orkestrom SF. Dvakrat je v GA izvedla tudi 146

Rotterdamski simfonični orkester Sijavuš Gadžijev, klavir Conrad van Alphen, dirigent 22. 4. 2002

klavirski recital. Sijavuš Gadžijev, ki je rojen v Azerbajdžanu, živi in ustvarja pa v Italiji in Sloveniji, je kot solist nastopil z Orkestrom Mariborske filharmonije in Rotterdamskim komornim orkestrom ter na recitalu. Kulturni dom Nova Gorica je več let sodeloval s Sijavušem Gadžijevim tudi pri organizaciji goriške klavirske poletne šole. Tuji solisti, ki so igrali v Kulturnem domu Nova Gorica, so vsi mednarodno uveljavljeni glasbeniki. Povečini so se v solistični vlogi predstavili glasbeniki iz Evrope, le en je bil iz Združenih držav Amerike. Največ solistov je bilo iz Rusije, in to kar 12 glasbenikov. Sledijo jim hrvaški glasbeniki, ki jih je bilo sedem, nato glasbeniki iz Italije in Avstrije – po šest iz vsake države, trije so prišli iz Srbije, dva iz Velike Britanije, dva iz Nemčije in dva iz Madžarske, en iz Francije, Češke, Belorusije, Švice, Španije, Romunije, Poljske, Ukrajine, Nizozemske in Bolgarije. Natalie Clein, britanska zvezda violončela, se je predstavila dvakrat, kot solistka z uveljavljenim italijanskim komornim orkestrom Il Pomo d'Oro ter v duu z znanim britanskim pianistom Charlesom Owenom. Tudi ruska violinska virtuozinja Elena Denisova je dvakrat nastopila kot solistka, in sicer z Moskovskim simfoničnim orkestrom in Komornim orkestrom Collegium Musicum Carinthia.

Dirigenti V GA je nastopilo enajst slovenskih dirigentov. Z osmimi koncerti stopa v osredje Anton Nanut, s štirimi koncerti mu sledi Marko Munih, trikrat je dirigiral Marko Letonja, dvakrat Uroš Lajovic (enkrat je vodil orkester, drugič je nastopil kot zborovodja). Dvakrat je v okviru sodelovanja s Festivalom Kogojevi dnevi dirigiral Borut Smrekar, in sicer na koncertih, posvečenih Antonu Nanutu, pri katerem je na Akademiji za 147

glasbo v Ljubljani študiral dirigiranje. Med dirigenti, ki so večkrat stopili na oder Kulturnega doma Nova Gorica, je tudi Simon Krečič: enkrat kot dirigent, pred tem pa kot pianist v duu s svetovno zvezdo violončela, Lukom Šulićem, ki je v Novi Gorici imel enega izmed svojih zadnjih koncertov klasične glasbe pred podpisom pogodbe z veliko založniško hišo in začetkom uspešne mednarodne kariere. Iz tujine je pred orkestre, ki so nastopili na koncertih v GA, stopilo 40 dirigentov. Večina jih je prihajala iz Evrope, en iz Kitajske, en pa je libanonsko-ameriškega porekla. Največ dirigentov je prišlo iz Rusije (sedem), po pet jih je bilo iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške, štirje iz Italije, po dva iz Ukrajine, Češke, Bolgarije in Belgije, en iz Srbije, Avstrije, Poljske, Finske in Nizozemske. Od tega je kitajski dirigent En Shao dvakrat vodil Simfonični orkester RTV Slovenija, enkrat v okviru GA, drugič na finalu 7. mednarodnega tekmovanja saksofonistov. Libanonsko-ameriški dirigent George Pehlivanian je v abon-maju dvakrat zaigral z Orkestrom SF. Poleg teh dveh dirigentov, ki sta v Kulturnem domu Nova Gorica gostovala na več kot enem koncertu, zato ker sta bila angažirana kot šefa dirigenta v Slovenski filharmoniji, sta večkrat dirigirala še dva tuja dirigenta: Jürgen Bruns iz Nemčije je v GA nastopil dvakrat s Komornim orkestrom Kammersymphonie Berlin, Conrad van Alphen iz Nizozemske pa je v okviru GA vodil Orkester Mariborske filharmonije in Rotterdamski komorni orkester.

Koncerte komornih zasedb lahko na podlagi interpretativnega nivoja, vrhunskosti, zanimivega programa in upoštevajoč ugled zasedb in solistov uvrstimo med najpomembnejše v GA, saj presegajo prevladujočo programsko politiko koncertnih ustanov ne samo v Sloveniji, ampak širše, in se lahko primerjajo s pomembnimi evropskimi koncertnimi hišami. Pri tem velja poudariti, da ne želimo izpostaviti klasifikacije, ki bi druge glasbene žanre in zvrsti diskreditirale. Vsi koncerti GA so predmet globljega premisleka in odločitev programskega sveta ter izbrani na podlagi tehtnosti in referenc nastopajočih. Koncerti komornih zasedb so lahko iz več zornih kotov sami zase presežek, ker so v prvi vrsti gmotno dostopnejši. Vodstvo Kulturnega doma Nova Gorica je skozi vsa štiri desetletja svojim abonentom in okolju, v katerem deluje, želelo vedno omogočiti najboljše, kar lahko na področju klasične glasbe. Že preprost izračun, kakšen je lahko honorar za enega glasbenika, ki ga pomnožimo krat 50 (70 ali 100), kolikor je glasbenikov v enem orkestru, pa hitro razumemo, zakaj predstavljajo koncerti orkestrov velik finančni zalogaj, ki si ga lahko privoščijo le kulturne organizacije večjih in bogatejših občin. Ne glede na napisano so bili v novogoriškem Kulturnem domu vedno odlični orkestrski koncerti, ki pa so v programskem smislu prinesli preverjene klasicistično-romantično orientirane sporede z občasnim spogledovanjem z zgodnjim 20. stoletjem ali poznim barokom. Vodstvo je s koncerti komornih zasedb imelo zmeraj boljše možnosti tako iz finančnega kot tudi akustičnega vidika in velikosti odra velike dvorane, ki se veliko bolj prilega komornim sestavom kot pa orkestrom. Težnjo po izboru le najboljših glasbenikov in zasedb dokazujejo tudi imena godalnih kvartetov – po mnenju mnogih najžlahtnejše komorne zasedbe –, ki imajo tudi v opusih najpomembnejših in malo manj vplivnih skladateljev velik izbor glasbenih umetnin, s katerimi lahko pripravijo vrhunske koncerte. Prav s temi zasedbami so v novogoriškem Kulturnem domu zazvenele velike umetnine na področju godalnega kvarteta: dela Wolfganga Amadeusa Mozarta, Ludwiga van Beethovna, Johannesa Brahmsa, Dmitrija Šostakoviča ...

Borut Smrekar, dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, 4. 10. 2019.

Komorne zasedbe Največjo programsko razgibanost, inovativnost in drznost ter žanrsko raznolikost v GA, če izvzamemo due in komorne orkestre, izkazujejo koncertni komornih zasedb. V 25-ih sezonah je vsega skupaj nastopilo 50 komornih skupin, od triov vse do edinstvenih in redko slišanih komornih ansamblov, ki so predstavili zanimive, neobičajne, izstopajoče programe in so vključevali veliko sodobnih glasbenih del. Nekateri izmed teh zasedb ali solistov so igrali večkrat, skoraj nikoli pa niso nastopili v isti postavi. Edini, ki je dvakrat gostoval z nespremenjeno zasedbo, je svetovno znani Novozelandski godalni kvartet. Zasedbe, ki so nastopile večkrat, in sicer dva- ali trikrat, in so k sodelovanju pritegnile še druge goste soliste, so: Zagrebški kvartet saksofonov, Pihalni kvintet Slowind, Slovenski kvintet trobil. Z Zagrebškim kvartetom saksofonov sta nastopila pianista Bojan Gorišek in Milko Lazar, na drugem nastopu je s kvartetom zaigral uveljavljeni izraelski pianist Itamar Golan, na tretjem pa Kvartet saksofonov Accademia iz Italije. Pihalni kvintet Slowind je, poleg tega, da je na enem koncertu igral sam, k svojim ponovnim nastopanjem povabil pianista, in sicer je na drugem koncertu z njim igral Andrea Rucli iz Italije, na tretjem pa Aleksandar Madžar iz Srbije. Slovenski kvintet trobil je enkrat pripravil samostojni koncert, pri drugem gostovanju pa so z njim nastopili Trobilni kvintet HoViHoLoHoff iz Avstrije ter pozavnista Lojze Krajnčan in Johann Wurzer iz Avstrije, ki je tokrat tudi prevzel vlogo vodje ansamblov.

148

Pihalni kvintet Slowind 10. 10. 2011

149

Godalni kvarteti iz Slovenije in tujine, ki so igrali v zadnjih petindvajsetih letih, so: Dissonance, Zaïde (Francija), Akademija Kronberg (Nemčija), Artis Dunaj, Mozarteum (Avstrija), Pavel Haas (Češka), Minetti (Avstrija), Dominant (Rusija), Leipziški godalni kvartet (Nemčija), Paizo (Danska), Čajkovski (Rusija), Šostakovič (Rusija), Tiberius (Romunija), Tartini, Bartók (Madžarska), Fine Arts (ZDA), Voces (Romunija). Izpostaviti velja tudi imena slovenskih glasbenikov, ki so nastopili v tem okviru bodisi kot solisti bodisi kot člani drugih mednarodnih zasedb, saj sodijo v sam vrh slovenske klasične glasbe in po večini delujejo v tujini; ti so: sopranistki Theresa Plut in Marta Močnik Pirc, mezzosopranistke Marjana Lipovšek, Bernarda Fink in Barbara Koželj, baritonist Marcos Fink, flavtisti Aleš Kacjan, Irena Grafenauer, Milena Lipovšek, Irena Kavčič, Eva-Nina Kozmus in Liza Hawlina Prešiček, klarinetisti Mate Bekavac, Dušan Sodja in Jure Hladnik, saksofonist Matjaž Drevenšek, rogist Boštjan Lipovšek, pozavnist Lojze Krajnčan, violinista Tomaž Lorenz in Tanja Sonc, violončelistka Karmen Pečar, kontrabasist Iztok Hrastnik, harfistka Mojca Zlobko Vajgl, pianisti Bojan Gorišek, Milko Lazar, Tatjana Kaučič, čembalist Tomaž Sevšek ter organisti Milko Bizjak, Angela Tomanič in Dimitrij Rejc. Posebnost teh komornih koncertov je tudi ta, da so omogočali poslušalcem prisluhniti mednarodno uveljavljenim slovenskim glasbenikom v projektno oblikovanih ansamblih, torej zasnovanih izjemoma za enkratne in neponovljive turneje, ki so kot taki pojmovani kot koncertne raritete. Te zasedbe so vedno sestavljali vrhunski glasbeniki, kar je omogočilo brezhibne izvedbe redko slišanih in zahtevnih glasbenih del. Težko je izpostaviti vsa imena znotraj tega žanra, saj skorajda vsak od 50 koncertov izkazuje neko svojo posebnost, izstopanje in lastnosti, zaradi katerih so vredni omembe in bi si to zaslužili, vendar pa je številka 50 previsoka, da bi bilo v pričujočem besedilu to mogoče.

Duo Poglavje, ki sledi, bi lahko označili za podpoglavje h komornim zasedbam, vendar pa so dui, ki so nastopili v Kulturnem domu Nova Gorica, po svojem ugledu samostojno nadaljevanje prejšnjega. Vsak koncert zase je samosvoje glasbeno doživetje. Od leta 1996 je nastopilo 16 različnih duov (slovenskih, tujih in kombinacij obeh). Razvrstili bi jih lahko v tri skupine z eno izjemo. Najpogosteje so v duu ob klavirski spremljavi ali celo orglah nastopili pevec (šest koncertov) in godalec (pet koncertov). Izmed petih duov, v katerih so igrali godalci, sta se na dveh predstavila violinista, na treh pa violončelista. Tem duom sledi posebnost na tem področju: klavirski dui. V GA so bili kar štirje koncerti s klavirskimi dui. Izjema znotraj duov je koncert, na katerem je nastopil flavtist ob spremljavi klavirja. To je bil tudi edini primer, da je ob klavirju bilo pihalo. Tako v vlogah solistov kot spremljajočega pianista so nastopili najvidnejši slovenski glasbeniki, ki so mednarodno uveljavljeni – mednje sodijo violinist Žiga Brank

150

Luka Šulić, violončelo Simon Krečič, klavir 4. 11. 2011

in pianist Petar Milić, violončelist Gal Faganel ter svetovno znani makedonski pianist Simon Trpčeski, sopranistka Theresa Plut, mezzosopranistki Barbara Jernejčič Fürst in Barbara Koželj. Violončelist Luka Šulić je s koncertom v Novi Gorici sklenil svojo kariero klasičnega glasbenika. Takrat še mednarodno razmeroma nepoznanega nadarjenega mladega violončelista je s klavirjem spremljal Simon Krečič. Pa operni pevec, baritonist Matjaž Robavs, in pianistka Andreja Kosmač ter mezzosopranistka Marjana Lipovšek, ki je zapela ob spremljavi znanega ameriškega pianista Anthonyja Spirija. Ruski pianist Vladimir Viardó je nastopil v duu s svojo nekdanjo študentko na Konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, goriško pianistko Aleksandro Pavlovič. Ob Lisztovem letu sta gostovala pianista Jenö Jandó in Károly Mocsári. Med slavnimi imeni je še klavirski duo, ki sta ga sestavljala Ruben Dalibaltayan iz Armenije in Julija Gubajdulina iz Moldavije, ter angleška violončelistka Natalie Clein in angleški pianist Charles Owen. 151

Klavirski recital

Pevski zbori

Klavirski recital je v Kulturnem domu Nova Gorica nepogrešljiva programska stalnica, ki je vključena v prav vsako sezono GA. Statistika kaže, da je vodstvo v zgodnejših letih delovanja dajalo večji poudarek na ruske pianiste, ki so najpogosteje stopili na novogoriški oder. Veliko pianistov, ki je nastopilo v okviru GA, je prihajalo tudi iz Srbije. Dvakrat sta klavirski recital imeli najimenitnejša slovenska pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak in uveljavljena srbska pianistka Jasminka Stančul. V zadnjih letih so iz tujine gostovali še svetovno znani makedonski pianist Simon Trpčeski, srbski pianist Aleksandar Madžar, ki poučuje na Akademiji za glasbo Ljubljana, klavirska zvezda Eugen Indjic, ki je srbskega rodu, in Lovro Pogorelić, hrvaški pianist, brat slavnega Iva Pogorelića. Najmlajši domači, goriški pianist, ki je imel tam svoj klavirski recital, je bil vzhajajoča zvezda in zdaj že mednarodno uveljavljeni Aleksander Gadžijev iz Gorice, ki je v Kulturnem domu Nova Gorica nastopil na dveh izven-abonmajskih koncertih (2005 in 2009). Prav tako se je še kot mednarodno vedno bolj uveljavljajoč predstavil pianist Gottlieb Wallisch iz Avstrije, ki si je v nadaljevanju kariere utrdil sloves in mednarodni ugled. Izmed slovenskih pianistov je gostovala danes že pokojna koprska pianistka Sonja Pahor Torre. Prav tako z Obale je v Kulturnem domu Nova Gorica gostoval po rodu Ukrajinec, pianist Denys Masliuk.

Zadnje koncertno poglavje so zborovski dogodki, ki so skorajda tako nepogrešljiva stalnica kot klavirski recitali. Večji del zborov, ki so nastopili, prihaja iz Slovenije. Vsaj 17 zborovskih koncertov so oblikovali slovenski zbori, na petih zborovskih koncertih so nastopili vokalni sestavi iz tujine, med njimi so Zbor Ruske državne kapele, Moški pevski zbor Honved iz Madžarske, nizozemski zbor Capella Currende, Praški madrigalisti in Deški zbor iz Tölza iz Nemčije. Poleg tega je med orkestrskimi koncerti vključeno še eno dodatno tuje gostovanje, in sicer Orkester in Zbor Baročne akademije iz Detmolda (Nemčija), ki sta izvajala obširno vokalno-instrumentalno delo. Med orkestrske koncerte so uvrščeni še štirje dogodki, na katerih so izvajali obsežna vokalno-instrumentalna dela; na treh koncertih so s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopili Komorni zbor Ave, na skupnem koncertu APZ Tone Tomšič, Ljubljanski madrigalisti in Domžalski komorni zbor, in še posebej na koncertu Zbor Slovenske filharmonije. Z Orkestrom SF sta zapela na skupnem koncertu še Slovenski komorni zbor in Zbor Consortium musicum. Ti štirje koncerti niso uvrščeni med omenjenih 17 koncertov s slovenskimi zbori, ampak med orkestrske koncerte. Najpogosteje je na svojem lastnem koncertu nastopil Slovenski komorni zbor. Na treh koncertih, na katerih je nastopil, se je vsakokrat predstavil z drugim dirigentom in drugačnimi solisti, bodisi pevci bodisi glasbeniki oziroma projektnimi komornimi zasedbami. Po dvakrat so v GA nastopili Carmina Slovenica, APZ Tone Tomšič, Consortium musicum in Komorni zbor Ipavska. Carmina Slovenica je s svojimi projekti Choregie, umetniško idejo zborovodkinje Karmine Šilec, nastopila na več uspešnih izvenabonmajskih koncertih. Prav tako so drugi priznani slovenski zbori nastopili na mnogih priložnostih in na drugih koncertih znotraj ostalih ciklov ali posebnih prireditev. Izbor nastopajočih kaže, da so v Kulturnem domu Nova Gorica od nekdaj gojili močan odnos do zborovskega petja in mu izkazovali veliko pozornost prav z izborom kompleksnih izvedb velikih vokalno-instrumentalnih del. Redkokatera sezona ni imela v abonmajskem programu zborovskega ali kakršnegakoli drugega velikega vokalnega koncerta. Če zborovskega koncerta ni bilo, je razlog izhajal iz programske politike tistega leta, ki je izvenabonmajsko ponudbo ali soorganizacijo zborovskih festivalov zborovske koncerte vključeval na druga programska področja, in ne v abonmajskega. Največji poudarek pa je organizator pri zborovskih koncertih dajal prav slovenski glasbi (ljudski, priredbam ljudskih in umetnim delom), in to tako sodobni kot tudi zborovski glasbi preteklih slogovnih obdobij. Tradicija dobrih, nadpovprečnih in kakovostnih zborovskih koncertov je pravzaprav dediščina, ki jo vodstvo gradi od samega začetka delovanja te kulturne ustanove. Slovenska zavest in nacionalna identiteta se je pogosto širila prav skozi peto pesem, vendar pa GA ni nikoli iskal vzporednic s političnimi tokovi, svojo motivacijo je črpal izključno v umetniškem pomenu glasbe. Prav zato so se na ambicioznejših vokalno-instrumentalnih koncertih našle tudi velike mojstrovine Johanna Sebastiana Bacha, Josepha Haydna, Luigija Cherubinija in drugih skladateljev.

Martina Batič, dirigentka Mednarodni zborovski festival TENSO 2017 Bazilika Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori 21. 9. 2017

Jasminka Stančul, klavir 18. 2. 2019

152

153

Zbor in orkester Slovenske filharmonije, Jera PetriÄ?ek Hrastnik - dirigentka, 26. 9. 2018

154

155

Seznam nastopajočih v Glasbenem abonmaju Kulturnega doma Nova Gorica 1996-2020 ORKESTRI

Komorni orkestri iz tujine

Država

Št. koncertov

Solisti iz Aquile

Italija

Komorni orkester Franz Liszt iz Budimpešte

Madžarska

Capella Savaria

Madžarska

Madžarski virtuozi

Madžarska

Orkestri iz Slovenije

Št. koncertov

Komorni orkester Ferenc Erkel

Madžarska

Orkester Slovenske filharmonije

Komorni orkester Kammersymphonie Berlin

Nemčija

Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in Zbor Consortium Musicum

Camerata Berlinske filharmonije

Nemčija

Simfonični orkester RTV Slovenija

Orkester in zbor Baročne akademije iz Detmolda

Nemčija

Simfonični orkester RTV Slovenija in Komorni zbor Ave

Komorni orkester Camerata Frankonia

Nemčija

Simfonični orkester RTV Slovenija, APZ Tone Tomšič, Ljubljanski madrigalisti in Domžalski komorni zbor

Filharmonični virtuozi

Nemčija

Simfonični orkester RTV Slovenija, Zbor Slovenske filharmonije

Rotterdamski komorni orkester

Nizozemska

Orkester Mariborske filharmonije

Komorni orkester I Fiamminghi

Nizozemska

Ruski komorni orkester Sankt Peterburg

Rusija

Cappella Istropolitana

Slovaška

Komorni godalni orkester Svetega Jurija

Srbija

Beograjski godalni orkester Dušan Skovran

Srbija

Kijevski komorni orkester

Ukrajina

Orkestri iz tujine

Država

Št. koncertov

Simfonični orkester Sofijske filharmonije

Bolgarija

Orkester Opere HNK »Ivan pl. Zajc« Reka

Hrvaška

Simfonični orkester Mitteleuropa

Italija

Orkester iz Padove in Veneta

Italija

Filharmonija Zugló iz Budimpešte

Madžarska

Simfonični orkester »Ernst Dohnanyi« iz Budimpešte

Madžarska

Državni simfonični orkester mesta Voronež

Rusija

Moskovska filharmonija

Rusija

Moskovski simfonični orkester

Rusija

Orkester Uralske filharmonije

Rusija

KOMORNI ORKESTRI Komorni orkestri iz Slovenije

Št. koncertov

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije

Komorna zasedba Mariborske filharmonije

Komorni ansambel Slovenicum

Camerata Labacensis

Komorni orkestri iz tujine

Država

Št. koncertov

Academia Allegro Vivo

Avstrija

Komorni orkester Spirit of Europe

Avstrija

Komorni orkester Dunajskega koncertnega združenja

Avstrija

Komorni orkester Collegium Musicum Carinthia

Avstrija

Komorni orkester Talich

Češka

Zagrebški solisti

Hrvaška

Ansambel Cantus

Hrvaška

Solisti di Pavia

Italija

Ansambel Il Pomo d'Oro

Italija

I Virtuosi Italiani

Italija

156

Orkester Moskovske filharmonije, 2. 4. 2007

157

SOLISTI Z ORKESTRI IN S KOMORNIMI ORKESTRI

Tuji solisti z orkestri in s komornimi orkestri Vlatka Oršanić

Glasbilo, glas sopran

Država

Št. koncertov

Hrvaška

Jutta Unkart-Seifert

sopran

Avstrija

Slovenski solisti z orkestri in s komornimi orkestri

Glasbilo, glas

Št. koncertov

Tuji solisti z orkestri in s komornimi orkestri

Glasbilo, glas

Država

Št. koncertov

Ana Dolžan

violina

Andrei Provotorov

violina in dirigent

Rusija

Roberta Canzian

sopran

Italija

Nika Toškan

violina

Igor Ojstrah

violina in dirigent

Ukrajina

Dunja Vejzović

sopran

Hrvaška

Miran Kolbl

violina

Stefan Milenković

violina

Srbija

Franziska Gottwald

mezzosopran

Nemčija

Žiga Brank

violina

Antal Zalai

violina

Madžarska

Domenico Gheghi

tenor

Italija

Mojca Gal

violina

Dmitri Berlinsky

violina

Rusija

Mihail Zamfir

tenor

Romunija

Bartolo Musil

bariton

Avstrija

Krzysztof Klorek

bas

Poljska

Črtomir Šiškovič

violina

Nadežda Tokareva

violina

Rusija

Janez Podlesek

violina

Helena Jiřikovská

violina

Češka

Benjamin Ziervogel

violina

Michel Gershwin

violina

Belorusija

Anja Bukovec

violina

Maksim Fedotov

violina

Rusija

Monika Skalar

violina

Jurij Žislin

violina

Rusija

Aleksandar Milošev

viola

Sergej Krilov

violina

Rusija

Dirigenti iz Slovenije

Št. koncertov

Tuji dirigenti

Država

Št. koncertov

Katja Krajnik

viola

Alina Pogostkin

violina

Nemčija

Anton Nanut

En Shao

Kitajska

Igor Mitrović

violončelo

Minčo Minčev

violina

Bolgarija

Marko Munih

Karmen Pečar

violončelo

Elena Denisova

violina

Rusija

Hartmut Rohde

Nemčija

Eva-Nina Kozmus

flavta

Daniel Pergamenščikov

violina

Rusija

Marko Letonja

Jürgen Bruns

Nemčija

Aleš Kacjan

flavta

Grigorij Žislin

violina, viola

Rusija

Borut Smrekar

Gerhard Weinberger

Nemčija

Matej Šarc

oboa

Enrico Dindo

violončelo in dirigent

Italija

Uroš Lajovic

Ulf Schirmer

Nemčija

Dušan Sodja

klarinet

Natalie Clein

violončelo

Velika Britanija

Jera Petriček Hrastnik

Philipp von Steinaecker

Nemčija

Jože Kotar

klarinet

Marc Coppey

violončelo

Francija

Simon Krečič

Conrad van Alphen

Nizozemska

Andrej Žust

rog

Oleg Bugaev

violončelo

Rusija

Saša Olenjuk

Gergely Ménesi

Madžarska

Boštjan Lipovšek

rog

Boris Pergamenščikov

violončelo

Rusija

Mirko Cuderman

Miklós Szenthelyi, umetniški vodja in violina

Madžarska

Lev Pupis

saksofon

Bruno Grossi

flavta

Švica

Aleksander Drčar

János Rolla

Madžarska

Oskar Laznik

saksofon

György Lakatos

fagot

Madžarska

Matej Šarc, dirigent in oboa

Eszter Lestak-Bedo

Madžarska

Tibor Kerekeš (Madžarska/Slovenija)

trobenta

Radovan Vlatković

dirigent in rog

Hrvaška

Meta Fajdiga

klavir

Rainer Küblöck

trobenta

Avstrija

Danijel Brecelj

klavir

Rik Knarren

trobenta

Nizozemska

Uralska filharmonija, 28. 11. 1996

DIRIGENTI

Erno Sebestyen

Madžarska

Tuji dirigenti

Država

Št. koncertov

Jacek Kaspszyk

Poljska

Martin Sieghart

Avstrija

Andrei Provotorov, dirigent in violina

Rusija

Walter Proost

Belgija

Juri Gilbo

Rusija

Petar Milić

klavir

Gottlieb Wallisch

klavir

Avstrija

Sara Rustja

klavir

Adam Neiman

klavir

ZDA

Rudolf Werthen

Belgija

Vladimir Verbitsky

Rusija

Bolgarija

Jurij Simonov

Rusija

Aleksandra Pavlovič

klavir

Vuk Jovanovič

klavir

Srbija

Dian Tchobanov

Ivan Skrt

klavir

Pavica Gvozdić

klavir

Hrvaška

Yordan Dafov

Bolgarija

Aleksej Kornienko

Rusija

Češka

Dimitrij Liss

Rusija

Dubravka Tomšič-Srebotnjak

klavir

Kristina Bjelopavlović

klavir

Hrvaška

Jan Talich

Tone Potočnik

orgle

Jasminka Stančul

klavir

Srbija

Ewald Danel

Češka

Obrad Nedeljković

Srbija

Mojca Zlobko Vajgl

harfa

Aldo Ciccolini

klavir

Italija

Ari Rasilainen

Finska

Roman Kofman

Ukrajina

Irena Baar

sopran

Maurizio Moretti

klavir

Italija

Radovan Vlatković, dirigent in rog

Hrvaška

Igor Ojstrah, dirigent in violina

Ukrajina

Andreja Zakonjšek

sopran

Maria Luisa Cantos

klavir

Španija

Ivan Repušić

Hrvaška

George Pehlivanian

ZDA/Libanon

Ana Pusar Jerič

sopran

Natalia Zertsalova

klavir

Rusija

Berislav Šipuš

Hrvaška

Barbara Jernejčič Fürst

mezzosopran

Sijavuš Gadžijev

klavir

Italija/Azerbajdžan

Loris Voltolini

Hrvaška

Marjana Lipovšek

mezzosopran

Katarina Krpan

klavir

Hrvaška

Nada Matošević

Hrvaška

Mirjam Kalin

mezzosopran

Johannes M. Bogner

čembalo

Avstrija

Barbara Koželj

mezzosopran

Jasna Corrado Merlak

harfa

Italija

Enrico Dindo, dirigent in violončelo

Italija

Marjan Trček

tenor

Hans Brüderl

lutnja in teorba

Avstrija

Marco Guidarini

Italija

Matjaž Robavs

bariton

Ivana Lazar

sopran

Hrvaška

Giovanni Pacor

Italija

Marcos Fink (Slovenija/ Argentina)

bas

Anne Williams-King

sopran

Velika Britanija

Alberto Pollesel

Italija

158

159

SLOVENSKE IN TUJE KOMORNE ZASEDBE

Primarna komorna zasedba

Država

Solisti s komorno zasedbo

Država

Leipziški godalni kvartet

Nemčija

Mojca Zlobko Vajgl, harfa

Slovenija

Godalni kvartet Paizo

Danska

Theresa Plut, sopran

Slovenija

Dušan Sodja, klarinet Tatjana Kaučič, klavir Marta Močnik Pirc, sopran

Slovenija Slovenija Slovenija

Godalni kvartet Čajkovski

Rusija

Godalni kvartet Šostakovič

Rusija

Marjana Lipovšek, mezzosopran Alfred Burgstaller, bas Anthony Spiri, klavir

Slovenija Avstrija ZDA

Emanuel Abbühl, oboa Mate Bekavac, klarinet Gordan Nikolić, violina Nicolas Bône, viola Zoran Marković, kontrabas

Švica Slovenija Srbija Francija Srbija

The Hexagon Ensemble

Nizozemska

Tiberius Quartet

Romunija

Slovenski kvintet trobil

Slovenija

Milko Bizjak, orgle Angela Tomanič, orgle Dimitrij Rejc, orgle

Slovenija Slovenija Slovenija

Godalni kvartet Tartini

Slovenija

Bartók kvartet

Madžarska

Ansambel harf Pahljača harf

Italija

Patrizia Tassini, vodja

Italija

Dejan Lazić, klavir, klarinet

Hrvaška

Primarna komorna zasedba

Država

Solisti s komorno zasedbo

Ensemble 1781

Slovenija, Italija

Godalni kvartet Dissonance

Slovenija

Trio con Brio Kopenhagen

Danska

Zagrebški kvartet saksofonov

Hrvaška

Bojan Gorišek, klavir Milko Lazar, klavir

Slovenija Slovenija

Zagrebški kvartet saksofonov

Hrvaška

Itamar Golan, klavir

Izrael

Zagrebški kvartet saksofonov

Hrvaška

Kvartet saksofonov Accademia

Italija

Kvartet Zaïde

Francija

Irena Kavčič, flavta Tommaso Lonquich, klarinet Iztok Hrastnik, kontrabas

Slovenija Italija Slovenija

Kvartet Akademije Kronberg

Nemčija

Mate Bekavac, klarinet

Slovenija

Maximiliano Martín, klarinet Boštjan Lipovšek, rog Žarko Perišić, fagot Alexander Janiczek, violina Tanja Sonc, violina Ettore Causa, viola Timo Veikko Valve, violončelo Iztok Hrastnik, kontrabas

Španija Slovenija Hrvaška Avstrija Slovenija Italija/ZDA Finska Slovenija

Eva-Nina Kozmus, flavta Karmen Pečar, violončelo Mojca Zlobko Vajgl, harfa

Slovenija Slovenija Slovenija

Irena Grafenauer, flavta Sergio Azzolini, fagot Mate Bekavac, klarinet Robert Levin, klavir

Slovenija Italija Slovenija ZDA

Trobilni kvintet Sibrass

Slovenija

Godalni kvartet Artis Dunaj

Avstrija

Kvartet saksofonov 4saxess

Slovenija

Trio Spiegel

Rusija

Godalni kvartet Mozarteum

Avstrija

Pihalni kvintet Ventus Salzburg

Avstrija

Godalni kvartet Pavel Haas

Češka

Milena Lipovšek, flavta Cristiano Alves, klarinet Jure Hladnik, klarinet Fabio Cury, fagot Peter Whelan, fagot Luiz Garcia, rog Boštjan Lipovšek, rog

Slovenija Brazilija Slovenija Brazilija Irska Brazilija Slovenija

Pihalni kvintet Slowind

Slovenija

Slovenski in tuji solisti

Glasbilo, glas

Pihalni kvintet Slowind

Slovenija

Andrea Rucli, klavir

Italija

Žiga Brank

violina

Pihalni kvintet Slowind

Slovenija

Aleksandar Madžar, klavir

Srbija

Aleksander Khramouchin

Bernarda Fink, mezzosopran Marcos Fink, bariton Anthony Spiri, klavir

Slovenija/Argentina Slovenija/Argentina ZDA

Novozelandski godalni Kvartet Ansambel Interactive Tokio

Godalni kvartet Fine Arts

ZDA

Reinhold Friedrich, trobenta

Nemčija

Kvartet Voces

Romunija

Carlo Jans, flavta Liza Hawlina Prešiček, flavta Tomaž Sevšek, čembalo

Luksemburg Slovenija Slovenija

Irena Grafenauer, flavta Maria Graf, harfa Ana Chumachenco, violina Gérard Caussé, viola Gustav Rivinius, violončelo

Slovenija Nemčija Argentina Francija Nemčija

Percussion Plus ansambel tolkal

Slovenija/ZDA

Matjaž Drevenšek, saksofon Tomaž Lorenz, violina Aleš Kacjan, flavta

Slovenija Slovenija Slovenija

Slovenski kvintet trobil Hoviholohoff Brass Quintet

Slovenija Avstrija

Lojze Krajnčan, pozavna Johann Wurzer, pozavna in dirigent

Slovenija Avstrija

Ansambel Wiener Instrumentalsolisten

Avstrija

Kvartet kontrabasov Circus Bassissimus

Avstrija

Država

Spremljava

Država

Slovenija

Petar Milić, klavir

Slovenija

violina

Rusija

Sergej Urivaev, klavir

Rusija

Gal Faganel

violončelo

Slovenija

Simon Trpčeski, klavir

Makedonija

Luka Šulić

violončelo

Slovenija

Simon Krečič, klavir

Slovenija

Nova Zelandija

Natalie Clein

violončelo

Velika Britanija

Charles Owen, klavir

Velika Britanija

Japonska

Bruno Grossi

flavta

Švica

Bruno Robilliard, klavir

Francija

Godalni kvartet Minetti

Avstrija

Vladimir Viardó

klavir

Rusija/ZDA

Aleksandra Pavlovič, klavir

Slovenija

Godalni kvartet Dominant

Rusija

Jenö Jandó

klavir

Madžarska

Károly Mocsári, klavir

Madžarska

Avstrija

Ruben Dalibaltayan

klavir

Armenija

Julija Gubajdulina, klavir

Moldavija

Pihalni kvintet Artvento

160

DUO

161

Slovenski in tuji solisti

Glasbilo, glas

Država

Spremljava

Država

Wayne Marshall

klavir

Velika Britanija

Mladen Janjanin, klavir

Hrvaška

Theresa Plut

sopran

Slovenija

Giacomo Battarino, klavir

Italija

Barbara Jernejčič Fürst

mezzosopran

Slovenija

Gaiva Bandzinaité, klavir

Litva

Marjana Lipovšek

mezzosopran

Slovenija

Anthony Spiri, klavir

ZDA

Barbara Koželj

mezzosopran

Slovenija

Peter Den Ouden, orgle

Nizozemska

Matjaž Robavs

bariton

Slovenija

Andreja Kosmač, klavir

Slovenija

Aleksander Kiseljev

bas

Rusija

Ida Gamulin, klavir

Hrvaška

KLAVIRSKI RECITALI

ZBORI IN ZBOROVODJE / S SOLOPEVCI IN INSTRUMENTALISTI Slovenski zbori

Solisti pevci, glasbeniki

Dirigent

Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana

Tanja Rupnik, sopran Neža Vasle, sopran Polona Plaznik, sopran Rok Ferenčak, tenor Lucas Somoza Osterc, bariton Aleksandra Pavlovič, klavir

Sebastjan Vrhovnik Alenka Podpečan

Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana

Ambrož Čopi

Zbor Slovenske filharmonije

Jera Petriček Hrastnik

Slovenski komorni zbor

Slovenski pianisti

Število koncertov

Dubravka Tomšič Srebotnjak

Sonja Pahor Torre

Denys Masliuk (Ukrajina/Slovenija)

Aleksander Gadžijev (Slovenija/Italija)

Theresa Plut, sopran Polona Kopač Trontelj, alt Jana Trošt, flavta Tatjana Kaučič, klavir

Martina Batič

Slovenski komorni zbor

Marko Vatovec

Slovenski komorni zbor

Instrumentalni ansambel

Mirko Cuderman

Zbor Consortium Musicum

Slovenski komorni orkester Adela Golac Rilocić, sopran (Hrvaška) Mirjam Kalin, alt Giuliano de Filippi, tenor (Italija) Jože Vidic, bariton Diego Barretta, bas (Italija) Ottavia Vegini, sopran (italija)

Mirko Cuderman

Zbor Consortium Musicum

Slovenski komorni orkester Andreja Zakonjšek, sopran Jože Drabik, recitator

Mirko Cuderman

Tuji pianisti

Država

Število koncertov

Gottlieb Wallisch

Avstrija

Sijavuš Gadžijev

Azerbajdžan/Italija

Lovro Pogorelić

Hrvaška

Simon Trpčeski

Makedonija

Tatjana Blome

Nemčija

Valentina Igoshina

Rusija

Natalia Troull

Rusija

Vadim Rudenko

Rusija

Boris Bekhterev

Rusija

Dimitrij Baškirov

Rusija

Jasminka Stančul

Srbija

Aleksandar Serdar

Srbija

Komorni zbor Ave

Eugen Indjic

Srbija

APZ Tone Tomšič

Vokalna Akademija Ljubljana

Stojan Kuret

Zbor Svetega Nikolaja Litija

Helena Fojkar Zupančič

Komorni Zbor Ipavska

Matjaž Šček

Komorni Zbor Ipavska

Matejka Bukavec, sopran Marcos Fink, bas (Slovenija/Argentina) Dimitrij Rejc, orgle Sofia Ristić, harfa (Italija/Bolgarija)

Matjaž Šček

Andraž Hauptman Urša Lah

Maria Luisa Cantos

Španija

APZ Tone Tomšič

Komorni orkester Ars Nova

Stojan Kuret

Jean François Antonioli

Švica

Carmina Slovenica

Karmina Šilec

Philip Fowke

Velika Britanija

Mešani komorni zbor Ljubljanski Madrigalisti

Matjaž Šček

Tuji zbori s solisti in glasbeniki

Država

Dirigent

Praški madrigalisti

Češka

Damiano Binetti

Moški pevski zbor Honved

Madžarska

Peter Drucker

Deški zbor iz Tölza Christian Brembeck, klavir in pozitiv

Nemčija

Gerhard Schmidt-Gaden

Capella Currende

Nizozemska

Erik van Nevel

Zbor Ruske državne kapele

Rusija

Sergej Veprincev

APZ Tone Tomšič Urša Lah, zborovodkinja 7. 11. 2005

162

163

Slovenska dela, izvedena na abonmajskih koncertih 1996–2020 B. Adamič: Potrkan ples (priredba ljudske za simfonični orkester) B. Adamič: Manfrina (priredba ljudske za simfonični orkester) B. Adamič: Spomin (priredba ljudske za simfonični orkester) B. Adamič: Travica zelena (priredba ljudske za simfonični orkester) E. Adamič: Trobentice E. Adamič: Uspavanka A. Ajdič: Noč – Pogled v nebo za flavto in tolkala D. Bavdek: Hoquetus 1, Hoquetus 2 za orkester T. Bec: Tri skladbe na teme gregorijanskega korala Z. Ciglič: Vizija 3. st. iz Simfoničnih skic za orkester A. Čopi: O Radix Jesse (iz zbirke Velika 'o' antifona) A. Čopi: He Wishes For The Cloths Of Heaven

N. Forte: Libera me M. Gabrijelčič: Vetri v polju M. Gabrijelčič: Kličem vas M. Gabrijelčič: Riba faronika M. Gabrijelčič: Spomin M. Gabrijelčič: Nekoč bo lepo M. Gabrijelčič: Andante za godala M. Gabrijelčič: Salonica za pihalni kvintet M. Gabrijelčič: Pevcu za simfonični orkester – PRVA IZVEDBA J. Gallus: Elisabetae vero impletum est tempus J. Gallus/prir. A. Misson: Ecce quomodo moritur iustus za trobilni kvintet

A. Čopi: Sing Joyfully

J. Gallus: Musica noster amor (Moralia 28)

A. Čopi: Cantate Domino Ps 95:1ab.2a & Ps 97:1b.4b.5b – PRVA IZVEDBA

J. Gallus: Paternoster

A. Čopi: De Maria Virgine – Totus tuus Sub tuum praesidium A. Čopi: Belokranjska suita (Pastirče mlado, Oj, Javore, Pirna napojnica) (ljudske iz Bele krajine) A. Čopi: Ave Maria; Regina Caeli; Salve Regina; Ave, Regina caelorum A. Čopi: Ljubca, povej (goriška ljudska)

J. Gallus: Gaudeamus omnes fideles J. Gallus: Tribus miraculis J. Gallus: Pueri haebreorum J. Gallus: Haec est Dies J. Gallus: Ecce quomodo moritur iustus J. Gallus: Musica noster amor (M. XXXVIII) J. Gallus: Heroes pugnate viri (HM. I/XII)

A. Čopi: Da lipa ma! (ljudska iz Rezije)

J. Gallus: Alleluia. Cantate Domino canticum novum (OM. II/XXXIV)

A. Čopi: Eno drevce mi je zraslo (ljudska iz Benečije)

F. Gerbič: Kam?

A. Čopi: Odpiraj dekle kamrco (ljudska iz Luč) – PRVA IZVEDBA

F. Gerbič: V noči

A. Čopi: Predaleč (France Pibernik) A. Čopi: Totus tuus A. Čopi: Pater noster

164

L. Firšt: Poti za simfonični orkester (novo delo)

A. Čopi: Angel za bolne

A. Čopi: Tri slovenske ljudske za komorni orkester

Ambrož Čopi, skladatelj in zborovodja

L. Firšt: Zgodbe s slik za godalni orkester

A. Geržinič: Jesenska pesem J. Gregorc: Zrejlo je žito, za kvartet saksofonov J. Gregorc: Nocoj pa, oh, nocoj (priredba ljudske za simfonični orkester)

A. Čopi: Stabat Mater za zbor in orkester

165

J. Gregorc: Nmav čez Izaro (priredba ljudske za simfonični orkester) J. Gregorc: Tam, kjer murke cveto (priredba ljudske za simfonični orkester) J. Gregorc: Travica zelena (priredba ljudske za simfonični orkester) R. Gobec: Ne ouri, ne sejaj (ljudska iz Prekmurja)

B. Ipavec: Serenada za pihala (priredba T. Vulc)

B. Ipavec: Pomladni veter

M. Kogoj: Narodna (Cvetko Golar)

J. Ipavec: Pomladanski počitek

M. Kogoj: Trenutek

J. Ipavec: Divja roža in bršljan

M. Kozina: Bela krajina, simfonični scherzo

A. Ivančič: Simfonija v F-duru

U. Krek: Pot k svetlobi

D. Jenko: Na tujih tleh

U. Krek: Psalmus XLII – Desiderium exsulis

J. Jež: Igraj kolce (ljudska iz Bele krajine)

U. Krek: Sarabanda za Natašo za klarinet in klavir

M. Kastelic: O Adonai (iz zbirke Velika 'o' antifona)

U. Krek: Vöra bije (prekmurska izseljenska ljudska) – PRVA IZVEDBA

B. Ipavec: Mak žari

M. Kogoj/F. Avsenek: Andante za godala (Andante za violino in klavir)

B. Ipavec: V spominsko knjigo

M. Kogoj: Nageljni poljski

U. Krek: Samotno ugibanje (Jože Udovič)

B. Ipavec: Božji volek

M. Kogoj: Slovo

A. Kumar: Turist

U. Krek: Lirična suita za zbor Skladatelj Lojze Lebič, direktorica Pavla Jarc in dirigent Anton Nanut, 10. 10. 2015.

A. Kumar: Leute za godalni orkester A. Kumar: Istrska suita za godala

L. Lebič: Visoki rej (ljudska iz Ziljske doline)

A. Kumar: Slovo vetrov za godalni orkester

L. Lebič: Pesem od zarje (ljudska iz Ziljske doline)

A. Lajovic: Pomladni spev

L. Lebič: Luba vigred (koroška ljudska)

A. Lajovic: Breza in hrast (Oton Župančič)

L. Lebič: Štirje letni časi, suita za zbor

A. Lajovic: Serenada

L. Lebič: Musica Concertata za rog in orkester

A. Lajovic: Kaj bi le gledal

M. Lipovšek: Sedem samospevov na pesmi iz ciganske poezije

A. Lajovic: Mesec v izbi

M. Lipovšek: Pet narodnih pesmi za glas in klavir

H. Lavrenčič: Petelinček je zapieu (ljudska iz Benečije)

M. Lipovšek: Šest slovenskih ljudskih za glas in klavir

H. Lavrenčič: Kje so tiste stezice (Gustav Ipavec, ponarodela)

M. Lipovšek: Vihar, vihar

M. Lazar: Obscure Dances za kvartet saksofonov in dva klavirja

M. Lipovšek: Starka za vasjo (Srečko Kosovel)

M. Lazar: Songs from Faust – Part 1 (Pesmi iz prvega dela baleta 'Faust – Das Ballet') za dva klavirja

M. Lipovšek: Sv. Štefan M. Lipovšek: Richepinov motiv

M. Lazar: Koncert za saksofonski kvartet št. 1

W. Lo Nigro: Dekle je pralo srajčke dvej (ljudska iz Ricmanj)

A. A. Leban: Brodar (V. Raisini)

I. Lunder: Zeleni Jure, za kvartet saksofonov

A. A. Leban: V tihi noči (Simon Jenko)

A. Makor: O Lux Beata Trinitas (sv. Ambrož)

A. A. Leban: Mornar (France Prešeren)

A. Makor: Trije sakralni pravoslavni spevi

A. A. Leban: Podoknica (Avgust Armin Leban)

K. Mašek: Pod oknom

A. A. Leban: Dekličevo hrepenenje (Fran Zakrajšek)

Š. Mauri: V samotnem polju za ženski zbor, op. 17 (Srečko Kosovel)

A. A. Leban: Vse to (Boris Milan) L. Lebič: Fčelica zleteila L. Lebič: Drumlca je zvomlana (koroška ljudska) L. Lebič: Požgana trava, kantata za srednji glas in orkester

166

M. Lipovšek: Letski motiv I in II

Š. Mauri: Po srebrni mesečini za ženski zbor, op. 110 (Srečko Kosovel) Š. Mauri: Mesec je vstal, kantata za sopran, ženski zbor in klavir (Alojz Gradnik)

167

M. Mihevc: Karneval za klavir M. Mihevc: Flosarske zgodbe za godalni orkester M. Mihevc: Božična kantata 'Naj sije luč' V. Mirk: Dečva, to m' povej (rožanska ljudska) V. Mirk: Še rož'ce so žalovale (koroška ljudska) V. Mirk: Rokoko za zbor M. Mlakar: Drevo življenja, koncert za sopran saksofon in godalni orkester – PRVA IZVEDBA A. Misson: Ave Maria A. Misson: Pastorala za violončelo in klavir D. Močnik: Psalm 128 (127) D. Močnik: Magnificat za glas solo D. Močnik: Epitaf za glas in orgle

Večer Štefana Maurija, 14. 10. 2013

Š. Mauri: Sanctus za mešani zbor, op. 20 Š. Mauri: Tiha misel zablestela za mešani zbor, flavto in klavir, op. 30 (Srečko Kosovel) Š. Mauri: Kraška vas I za mešani zbor, op. 14 (Srečko Kosovel) Š. Mauri: Tihožitje za mešani zbor, flavto in klavir, op. 99 (Ciril Zlobec) Š. Mauri: Ptička briegarca, kantata za sopran, alt, flavto, mešani zbor in klavir, op. 128 (Ludvik Zorzut) Š. Mauri: Spominjanja za pihalni kvintet P. Merkù: Jnjej čeua jti gna' (ljudska iz Bile v Reziji)

N. Šenk: Tangle za solo trobento in trobilni kvintet – PRVA IZVEDBA V SLOVENIJI

S. Osterc: Klasična uvertura

N. Šenk: Chant za godalni orkester

S. Osterc: Religioso iz Suite za orkester

N. Šenk: Kontrasti za pihalni kvintet

K. Pahor: Očenaš hlapca Jerneja (Ivan Cankar)

L. M. Škerjanc: Mařenka, koreografska simfonična pesnitev

K. Pahor: Hrepenenje za zbor

L. M. Škerjanc: Suita v starem slogu

K. Pahor: Pa se sliš' (primorska ljudska)

L. M. Škerjanc: Koncert za harfo in orkester

J. Pavčič: Dedek samonog

L. M. Škerjanc: Pet dvanajsttonskih fragmentov za godalni orkester

J. Pavčič: Ciciban, Cicifuj

L. M. Škerjanc: Godalni kvartet št. 5 L. M. Škerjanc: Pesem

P. Merkù: Tam za turškim gričem (ljudska iz Benečije)

Z. Prelovec: Jesenska noč

P. Merkù: Petelinček je zapieu (ljudska iz Benečije)

S. Premrl: Luna in zvezde

P. Merkù: Dve let' an pu (ljudska iz Benečije)

M. Prus: Šürka je Tisa (prekmurska ljudska)

P. Merkù: Starčić je zgoda ustú (ljudska iz Benečije)

V. Pupis: Jumping Marko Gone Mad za kvartet saksofonov

P. Merkù: Jezus in ajdovska deklica (tržaška ljudska)

K. Pustinek Rakar: Pa kako bom ljubila (ljudska)

F. Marolt: Barčica (primorska ljudska)

P. Ramovš: Tri misli za harfo solo

L. M. Škerjanc: Improvizacija (Li Tai Po)

F. Marolt: Pisemce (goriška ljudska)

P. Ramovš: Trojni koncert za oboo, klarinet, fagot in orkester – PRVA IZVEDBA

L. M. Škerjanc: Beli bezeg (Li Tai Po)

F. Marolt: Kaj b' jaz tebi dau (goriška ljudska) J. Michl: Pevcu P. Mihelčič: Svetloba dneva, za simfonični orkester

P. Merkù: Slovenske rapsodije za godala ali Sijaj, sijaj, sonce

P. Mihelčič: Concerto grosso št. 2 za violino, violo, violončelo in orkester »Veter v tihem prostoru« – PRVA IZVEDBA

P. Merkù: Kvartet za saksofone

P. Mihelčič: Gospodična ali Kaplja kot solza

P. Merkù: Jablana

M. Mihevc: Orient Express za godalni orkester

168

A. Srebotnjak: Slovenski ljudski plesi za orkester

M. Mozetič: Walt Whitman Songs za godalni kvartet in sopran

I. Petrić: Kvintet za pihala št. 5 Š. Mauri: Gospod, odgovori očem, za moški zbor, op. 42 (France Balantič)

Skladatelj Marijan Mlakar na glasbenem taboru mednarodnega čezmejnega projekta ECHOS v Glasbeni šoli Sežana, 28. 6. 2014.

R. Simoniti: Pesem galebu Č. Sojar-Voglar: O Magnum Mysterium (responzorij)

L. M. Škerjanc: Počitek pod goro L. M. Škerjanc: Vizija L. M. Škerjanc: Jesenska pesem L. M. Škerjanc: Simfonija št. 1 L. M. Škerjanc: Pred ogledalom (Li Tai Po) S. Šuklar: Slike iz ravnice za kvintet trobil D. Švara: Elija, le lij, za zbor

Č. Sojar-Voglar: Ave Maris Stella

H. Volarič: Bedak je!, št. 7 (iz zbirke Slovenske pesmi, op. 10) (J. Bedenek)

Č. Sojar-Voglar: Alma redemptoris Mater

H. Volarič: Nos, št. 13 (iz zbirke Slovenske pesmi, op. 10)

A. Srebotnjak: Makedonski plesi za klavir

S. Vremšak: Tema con variazioni (za orgle)

169

S. Vremšak: Trije koroški svatski reji (ljudska iz Ziljske doline po zapisu F. Marolta) S. Vremšak: Marija in brodar (ljudska iz Ziljske doline) S. Vremšak: Zgodaj odhajajo (Tone Kuntner) S. Vremšak: Že padajo listi (Tone Kuntner) S. Vremšak: Pojem ti hvalnico (Tone Kuntner) L. Vrhunc: In nomine T. Vulc: O Sapientia (iz zbirke Velika 'o' antifona) V. Žuraj: Overhead za komorni orkester H. Wolf: Spanisches Liederbuch (izbor) H. Wolf: Gebet H. Wolf: Ah, des Knaben Auges

Alenka Saksida in skladatelj Pavel Mihelčič v pogovoru po koncertu, 24. 3. 2014.

170

171

Abonmajski koncerti v Kulturnem domu Nova Gorica 1996â&#x20AC;&#x201C;2020

172

173

40. koncertna sezona 2020/2021

39. koncertna sezona 2019/2020

38. koncertna sezona 2018/2019

1. koncert: 12. 10. 2020 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

1. koncert: 4. 10. 2019 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

1. koncert: 26. 9. 2018 ZBOR in ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Veronika Brecelj, violina Philipp von Steinaecker, dirigent (Nemčija) Program: L. van Beethoven

Ana Dolžan, violina Borut Smrekar, dirigent Program: L. M. Škerjanc, W. A. Mozart, A. Dvořák

2. koncert: 30. 11. 2020 EVA-NINA KOZMUS, flavta QUATUOR VAN KUIJK (Francija)

2. koncert: 18. 11. 2019 MEŠANI PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE LJUBLJANA

Nicolas Van Kuijk in Sylvain Favre-Bulle, violini Emmanuel François, viola François Robin, violončelo Program: A. Beach, J. Haydn, F. Mendelssohn-Bartholdy, W. A. Mozart

3. koncert: 14. 12. 2020 BACH CONSORT WIEN (Avstrija)

Francisco Brito, tenor (Argentina) Rubén Dubrovsky, dirigent (Argentina) Program: A. Yupanqui, A. Chazzarreta, brata Diaz

4. koncert: 11. 1. 2021 ENSEMBLE CHAMBERJAM

Marcelo Nisinman, bandoneon (Argentina) Daniel Rowland, violina (Anglija) Zoran Marković, kontrabas Alberto Mesirca, kitara (Italija) Natacha Kudritskaya, klavir (Ukrajina) Program: M. Nisinman, A. Piazzolla, O. Tarantino, P. Data, R. Mendizabal

Tanja Rupnik, Neža Vasle, Polona Plaznik, sopran Rok Ferenčak, tenor Lucas Somoza Osterc, bariton Aleksandra Pavlovič, klavir Sebastjan Vrhovnik in Alenka Podpečan, dirigenta Program: G. Rossini

3. koncert: 2. 12. 2019 TRIO CON BRIO COPENHAGEN (Danska)

Soo-Jin Hong, violina Soo-Kyung Hong, violončelo Jens Elvekjaer, klavir Program: L. van Beethoven, P. Nørgård, D. Šostakovič

4. koncert: 20. 1. 2020 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Andrei Provotorov, violina in dirigent Program: A. Vivaldi, A. Piazzolla

5. koncert: 17. 2. 2020 SIMON TRPČESKI, klavir (Makedonija)

5. koncert: 22. 2. 2021 ALEKSANDER GADŽIJEV, klavir

Program: J. Brahms, F. Liszt, S. Prokofjev, M. Musorgski

6. koncert: 15. 3. 2021 MATEJ ŠARC, oboa, oboa d'amore TOMOKO AKASAKA, viola (Japonska) ROBERTO LOREGGIAN, čembalo (Italija) GREGOR FELE, violončelo

Enrico Dindo, violončelo in dirigent Program: J. Sibelius, R. Strauss, A. Dvořák, G. Puccini, G. Rossini, O. Respighi

Program: J. Haydn, F. Liszt, S. Prokofjev, O. Messiaen

Program: J. S. Bach

7. koncert: 12. 4. 2021 KAMMERSYMPHONIE BERLIN (Nemčija)

6. koncert: 2. 3. 2020 SOLISTI DI PAVIA (Italija)

7. koncert: 7. 9. 2020 ENSEMBLE 1781 (Slovenija, Italija)

Aljaž Beguš, Matic Kuder, klasična klarineta Boštjan Lipovšek, Borut Pahič, naravna rogova Claudio Verh, Paolo Calligaris, klasična fagota Program: W. A. Mozart, L. van Beethoven

Tatjana Blome, klavir Sören Linke, trobenta Jürgen Bruns, dirigent Program: B. Britten, D. Šostakovič, P. Fribbins, P. I. Čajkovski

8. koncert: 28. 9. 2020 GODALNI KVARTET DISSONANCE

8. koncert: 10. 5. 2021 MATE BEKAVAC, klarinet IRENA GRAFENAUER, flavta ACO BIŠĆEVIĆ, klavir

THERESA PLUT, sopran

Program: L. Godowsky, F. Kreisler, D. Šostakovič, F. Schubert, F. Liszt, T. Boehm, A. F. Doppler

174

Jera Petriček Hrastnik, dirigentka Program: K. Pahor, M. Kogoj, M. Gabrijelčič, S. Osterc, L. M. Škerjanc

7. koncert: 8. 4. 2019 SIMFONIČNI ORKESTER MITTELEUROPA (Italija) Meta Fajdiga, klavir Marco Guidarini, dirigent Program: L. van Beethoven, F. Mendelssohn-Bartholdy

2. koncert: 12. 11. 2018 ZAGREBŠKI KVARTET SAKSOFONOV (Hrvaška)

8. koncert: 20. 5. 2019 KOMORNI ORKESTER FRANZ LISZT IZ BUDIMPEŠTE (Madžarska)

BOJAN GORIŠEK, klavir MILKO LAZAR, klavir

37. koncertna sezona 2017/2018

Dragan Sremec, sopranski saksofon Goran Merčep, altovski saksofon Saša Nestorović, tenorski saksofon Matjaž Drevenšek, baritonski saksofon

Program: P. Glass, M. Lazar

3. koncert: 3. 12. 2018 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Nika Toškan, violina Program: L. Firšt, F. Mendelssohn-Bartholdy, P. I. Čajkovski

4. koncert: 14. 1. 2019 ŽIGA BRANK, violina PETAR MILIĆ, klavir

Program: R. Schumann, J. Brahms, L. van Beethoven

5. koncert: 18. 2. 2019 JASMINKA STANČUL, klavir (Srbija) Program: L. van Beethoven, F. Schubert

6. koncert: 12. 3. 2019 IRENA KAVČIČ, flavta TOMMASO LONQUICH, klarinet (Italija) IZTOK HRASTNIK, kontrabas KVARTET ZAÏDE (Francija)

Charlotte Maclet in Leslie Boulin-Raulet, violina Sarah Chenaf, viola Juliette Salmona, violončelo Program: W. A. Mozart, J. Sibelius, G. Ligeti

Janez Podlesek in Jerica Kozole (k. g.), violini Maja Rome (k. g.), viola Klemen Hvala, violončelo

Gottlieb Wallisch, klavir (Avstrija) Hartmut Rohde, dirigent (Nemčija) Program: C. Ph. E. Bach, W. A. Mozart, H. Gál

1. koncert: 14. 10. 2017 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Miran Kolbl, violina Aleksandar Milošev, viola Borut Smrekar, dirigent Program: P. Mihelčič, W. A. Mozart, L. van Beethoven

2. koncert: 13. 11. 2017 MATE BEKAVAC, klarinet KVARTET AKADEMIJE KRONBERG (Nemčija)

William Hagen (ZDA) in Mairéad Hickey (Irska), violini Gareth Lubbe, viola (JAR) Santiago Cañón Valencia, violončelo (Kolumbija) Program: P. Casals, C. Cannon, D. Bruce, H. W. Ernst, B. Herrmann, J. Corigliano, A. Cardelus

3. koncert: 4. 12. 2017 ANSAMBEL IL POMO D'ORO (Italija)

Federico Guglielmo, violina, koncertni mojster Natalie Clein, violončelo (Velika Britanija) Program: G. A. Brescianello, L. Leo, A. Vivaldi, J. S. Bach, J. A. Hasse, G. Tartini

4. koncert: 15. 1. 2018 SCHUBERTOV OKTET

Alexander Janiczek, violina (Avstrija) Tanja Sonc, violina Ettore Causa, viola (Italija) Timo Veikko Valve, violončelo (Finska) Iztok Hrastnik, kontrabas Maximiliano Martin, klarinet (Španija) Žarko Perišić, fagot (Hrvaška) Boštjan Lipovšek, rog Program: J. Françaix, F. Schubert

5. koncert: 12. 2. 2018 ALEKSANDAR SERDAR, klavir (Srbija)

Program: A. Schönberg, M. Mozetič, L. van Beethoven

Program: G. F. Händel, D. Scarlatti, L. van Beethoven, F. Chopin Irena Kavčič - flavta, Tommaso Lonquich - klarinet, Iztok Hrastnik - kontrabas, Kvartet Zaïde, 12. 3. 2019

175

35. koncertna sezona 2015/2016

34. koncertna sezona 2014/2015

1. koncert: 10. 10. 2015 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

1. koncert: 6. 10. 2014 ANSAMBEL CANTUS (Hrvaška)

Anton Nanut, dirigent Boštjan Lipovšek, rog Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran Program: L. Lebič, L. van Beethoven

2. koncert: 9. 11. 2015 ZAGREBŠKI SOLISTI (Hrvaška)

Antal Zalai, violina (Madžarska) Program: T. Albinoni, G. F. Händel, J. S. Bach, A. Vivaldi, J. S. Bach/ S. Krstić, J. S. Bach/J. Howard, Ch. Avison

3. koncert: 7. 12. 2015 CAPPELLA ISTROPOLITANA (Slovaška)

Dušan Sodja, klarinet Program: I. Albéniz, G. Finzi, A. Bruckner, A. Dvořák Schubertov oktet, 15. 1. 2018

6. koncert: 19. 3. 2018 KOMORNI ZBOR KONSERVATORIJA ZA GLASBO IN BALET LJUBLJANA

Ambrož Čopi, zborovodja Program: J. H. Gallus, T. Bec, M. Kastelic, A. Čopi, T. Vulc, Č. Sojar-Voglar, A. Makor, A. Lajovic, L. Lebič, A. Kumar

7. koncert: 9. 4. 2018 FILHARMONIJA ZUGLÓ IZ BUDIMPEŠTE (Madžarska) Gergely Ménesi, dirigent Program: F. Erkel, Z. Kodály, F. Liszt, B. Bartók

8. koncert: 14. 5. 2018 KOMORNI ORKESTER KAMMERSYMPHONIE BERLIN (Nemčija) Oskar Laznik, saksofon Jürgen Bruns, dirigent Program: J. Haydn, A. Glazunov, M. Mihevc, W. A. Mozart

36. koncertna sezona 2016/2017 1. koncert: 24. 10. 2016 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA ZBOR SLOVENSKE FILHARMONIJE Danijel Brecelj, klavir Marko Munih, dirigent Program: S. Rahmaninov, L. Cherubini

2. koncert: 21. 11. 2016 DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK, klavir

Program: D. Scarlatti, L. van Beethoven, A. Srebotnjak, F. Chopin

3. koncert: 12. 12. 2016 I VIRTUOSI ITALIANI (Italija)

Stefan Milenković, violina (Srbija) Program: G. Rossini, N. Paganini

4. koncert: 23. 1. 2017 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Žiga Brank, violina Program: F. Schubert, G. Tartini, M. Kogoj

5. koncert: 13. 2. 2017 GAL FAGANEL, violončelo SIMON TRPČESKI, klavir (Makedonija)

Program: L. van Beethoven, D. Šostakovič, S. Rahmaninov, C. Debussy

6. koncert: 20. 3. 2017 EVA-NINA KOZMUS, flavta KARMEN PEČAR, violončelo MOJCA ZLOBKO VAJGL, harfa

Program: J. C. Bach, M. Bruch, M. Ravel, J. Ibert, P. Ramovš, C. Debussy/ F. Carman, N. Paganini, A. Oelschlegel

7. koncert: 24. 4. 2017 SIMFONIČNI ORKESTER MITTELEUROPA (Italija) Mojca Gal, violina Giovanni Pacor, dirigent Program: L. van Beethoven, G. B. Viotti, R. Schumann

8. koncert: 8. 5. 2017 IRENA GRAFENAUER, flavta SERGIO AZZOLINI, fagot (Italija) MATE BEKAVAC, klarinet ROBERT LEVIN, klavir (ZDA)

Program: L. van Beethoven, C. M. von Weber, M. Glinka

176

4. koncert: 18. 1. 2016 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Radovan Vlatković, vodstvo in rog (Hrvaška) Program: Ch. Gounod, W. A. Mozart, A. Dvořák

5. koncert: 29. 2. 2016 TROBILNI KVINTET SiBRASS

Franc Kosem in Jure Gradišnik, trobenti Mihajlo Bulajić, francoski rog Mihael Šuler, pozavna Johannes Ogris, tuba Gost: Reinhold Friedrich, trobenta (Nemčija) Program: J. P. Gallus/A. Misson, V. Ewald, N. Šenk, D. Schnyder, G. Gershwin/B. Holcombe, G. Gershwin/T. Dokshitser, J. Golob

6. koncert: 21. 3. 2016 ARTIS-QUARTET VIENNA (Avstrija)

Berislav Šipuš, dirigent Ivana Lazar, sopran Program: M. Ivičević, J. Cage, K. Seletković, G. Mahler

2. koncert: 10. 11. 2014 KVARTET SAKSOFONOV 4SAXESS Lev Pupis, sopranski saksofon Oskar Laznik, altovski saksofon Primož Fleischman, tenorski saksofon Dejan Prešiček, baritonski saksofon

CARLO JANS, flavta (Luksemburg) LIZA HAWLINA PREŠIČEK, flavta TOMAŽ SEVŠEK, čembalo

Program: I. Lunder, J. S. Bach, J. Gregorc, D. Cimarosa

3. koncert: 15. 12. 2014 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Črtomir Šiškovič, violina Program: V. Žuraj, J. Haydn, A. Dvořák

4. koncert: 12. 1. 2015 RUSKI KOMORNI ORKESTER ST. PETERSBURG (Rusija) Juri Gilbo, dirigent Dmitri Berlinsky, violina (Rusija) Program: E. Elgar, C. Saint-Saëns, N. Paganini, P. I. Čajkovski

5. koncert: 2. 2. 2015 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Matej Šarc, dirigent in oboa Janez Podlesek, koncertni mojster in solo violina Hans Brüderl, lutnja in teorba (Nemčija) Program: G. Ph. Telemann

Peter Schuhmayer in Johannes Meissl, violini Herbert Kefer, viola Othmar Müller, violončelo Program: J. Haydn, F. Kreisler, A. von Zemlinsky

7. koncert: 18. 4. 2016 ALEKSANDER GADŽIJEV, klavir

Program: W. A. Mozart, F. Chopin, F. Liszt

8. koncert: 9. 5. 2016 ZBOR SVETEGA NIKOLAJA

Helena Fojkar Zupančič, zborovodkinja Program: W. Byrd, J. Gallus, F. Mendelssohn-Bartholdy, Z. Randall Stroope, A. Čopi, Č. Sojar Voglar, V. Mirk, H. Lavrenčič, P. Merkù, M. Prus, L. Lebič, K. Pustinek Rakar

Zbor Svetega Nikolaja, Helena Fojkar Zupančič - zborovodkinja, 9. 5. 2016

177

6. koncert: 23. 3. 2015 EUGEN INDJIC, klavir (Srbija)

Program: W. A. Mozart, L. van Beethoven, F. Chopin

7. koncert: 24. 4. 2015 TRIO SPIEGEL (Rusija)

Zlata Chochieva, klavir Ermir Abeshi, violina Nikolay Shugaev, violončelo Program: G. Enescu, M. Ravel, P. I. Čajkovski

8. koncert: 4. 5. 2015 KOMORNI ORKESTER KAMMERSYMPHONIE BERLIN (Nemčija)

Jürgen Bruns, dirigent Program: A. von Zemlinsky/R. Dünser, F. Schubert/R. Dünser, W. A. Mozart

33. koncertna sezona 2013/2014 1. koncert: 14. 10. 2013 SLOVENSKI KOMORNI ZBOR Martina Batič, dirigentka Theresa Plut, sopran Polona Kopač Trontelj, alt Jana Trošt, flavta Tatjana Kaučič, klavir Program: Š. Mauri

2. koncert: 18. 11. 2013 ITALIJANSKI VIRTUOZI (Italija)

Program: G. Holst, E. Elgar, B. Britten, O. Respighi, N. Rota

3. koncert: 9. 12. 2013 GODALNI KVARTET MOZARTEUM (Avstrija) Markus Tomasi in Géza Rhomberg, violini Milan Radic, viola Marcus Pouget, violončelo Program: F. Schubert, W. A. Mozart, B. Smetana

4. koncert: 20. 1. 2014 ACADEMIA ALLEGRO VIVO (Avstrija)

Petar Milić, klavir Program: W. A. Mozart, P. I. Čajkovski, J. Strauss sr., J. Strauss jr.

5. koncert: 10. 2. 2014 LOVRO POGORELIĆ, klavir (Hrvaška) Program: F. Schumann

6. koncert: 24. 3. 2014 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

En Shao, dirigent (Kitajska) Benjamin Ziervogel, violina (Avstrija) Katja Krajnik, viola Igor Mitrović, violončelo Program: G. F. Händel, P. Mihelčič, J. S. Bach, Z. Kodaly

178

7. koncert: 7. 4. 2014 PIHALNI KVINTET VENTUS SALZBURG (Avstrija)

Moritz Plasse, flavta Isabella Unterer, oboa Gabor Lieli, klarinet Christoph Hipper, fagot Markus Hauser, francoski rog Program: W. A. Mozart, J. Haydn, G. Ligeti, F. Farkas, R. Miranda, A. Piazzolla, G. Bizet

8. koncert: 12. 5. 2014 THERESA PLUT, sopran GIACOMO BATTARINO, klavir (Italija)

Program: C. Debussy, R. Strauss, L. M. Škerjanc

32. koncertna sezona 2012/2013 1. koncert: 1. 10. 2012 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Anton Nanut, dirigent Nadežda Tokareva, violina (Rusija) Program: M. Kogoj, P. I. Čajkovski

2. koncert: 5. 11. 2012 BEOGRAJSKI GODALNI ORKESTER »DUŠAN SKOVRAN« (Srbija) Mojca Zlobko Vajgl, harfa Obrad Nedeljković, dirigent (Srbija) Program: A. Vivaldi, C. Avison/D. Scarlatti, L. M. Škerjanc, G. Mahler, E. Grieg

3. koncert: 3. 12. 2012 GODALNI KVARTET PAVEL HAAS (Češka)

Veronika Jarušková in Marek Zwiebel, violini Pavel Nikl, viola Peter Jarušek, violončelo Program: J. Brahms, L. Janáček, L. van Beethoven

4. koncert: 21. 1. 2013 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Simon Krečič, dirigent Eva-Nina Kozmus, flavta Program: P. Merkú, C. Ph. E. Bach, P. I. Čajkovski

5. koncert: 18. 2. 2013 TATJANA BLOME, klavir (Nemčija)

Program: L. van Beethoven, F. Liszt, M. Mihevc

6. koncert: 18. 3. 2013 VOKALNA AKADEMIJA LJUBLJANA

Stojan Kuret, dirigent Program: F. Gerbić., B. Ipavec, A. A. Leban, F. Schubert, H. Volarič, F. Chopin, I. F. Tyumenev, G. Jereb, P. Merkú, A. Čopi, U. Krek, O. Dev, L. Lebič

7. koncert: 8. 4. 2013 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Sara Rustja, klavir Program: N. Šenk, J. Haydn, L. Boccherini, W. A. Mozart

8. koncert: 13. 5. 2013 PIHALNI ANSAMBEL

Milena Lipovšek, flavta Cristiano Alves, klarinet (Brazilija) Jure Hladnik, klarinet Fabio Cury, fagot (Brazilija) Peter Whelan, fagot (Irska) Luiz Garcia, rog (Brazilija) Boštjan Lipovšek, rog Program: W. A. Mozart, H. Villa-Lobos, F. Morais, B. Ipavec, L. van Beethoven

31. koncertna sezona 2011/2012 1. koncert: 10. 10. 2011 PIHALNI KVINTET SLOWIND

Aleš Kacjan, flavta Matej Šarc, oboa Jurij Jenko, klarinet Paolo Calligaris, fagot Metod Tomac, rog Program: R. Crawford Seeger, A. von Zemlinsky, E. Carter, Š. Mauri, M. Gabrijelčič, W. A. Mozart

2. koncert: 7. 11. 2011 DRŽAVNI SIMFONIČNI ORKESTER MESTA VORONEŽ (Rusija)

6. koncert: 19. 3. 2012 NOVOZELANDSKI GODALNI KVARTET (Nova Zelandija)

Helene Pohl in Monique Lapins, violini Gillian Ansell, viola Rolf Gjelsten, violončelo Program: F. Mendelssohn-Bartholdy, R. Harris, J. Body, L. van Beethoven

7. koncert: 16. 4. 2012 VLADIMIR VIARDÓ, klavir (Rusija/ZDA) ALEKSANDRA PAVLOVIČ, klavir Program: C. Debussy, I. Stravinski

8. koncert: 14. 5. 2012 KOMORNI ZBOR IPAVSKA

Matjaž Šček, umetniški vodja Program: Sakralne in posvetne skladbe primorskih skladateljev

30. koncertna sezona 2010/2011 1. koncert: 28. 9. 2010 ORKESTER IN ZBOR BAROČNE AKADEMIJE IZ DETMOLDA (Nemčija) Gerhard Weinberger, dirigent Jessica Jans, sopran Benno Schachtner, kontratenor Tilman Lichdi, tenor Markus Flaig, basbariton Klaus Mertens, basbariton Program: J. S. Bach

Vladimir Verbitsky, dirigent Program: A. P. Borodin, M. I. Glinka, P. I. Čajkovski

3. koncert: 5. 12. 2011 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Jasna Corrado Merlak, harfa (Italija) Program: L. M. Škerjanc, C. Debussy, C. Saint-Saëns, E. Grieg

4. koncert: 16. 1. 2012 CAPELLA SAVARIA (Madžarska) Zsolt Kalló, koncertni mojster Program: A. Vivaldi, J. S. Bach

5. koncert: 10. 2. 2012 BERNARDA FINK, mezzosopran MARCOS FINK, bariton (Argentina) ANTHONY SPIRI, klavir (ZDA)

Program: E. Adamič, F. Gerbič, A. Geržinič, J. Ipavec, B. Ipavec, D. Jenko, A. Lajovic, K. Mašek, J. Pavčič, Z. Prelovec, L. M. Škerjanc

Bernarda Fink - mezzosopran, Marcos Fink - bariton, Anthony Spiri - klavir, 10. 2. 2012

179

2. koncert: 11. 10. 2010 ANSAMBEL INTERACTIVE TOKIO (Japonska)

Yoshiki Nose, flavta Takeo Kimura, klarinet Koichi Inoue, pozavna Nina Furukawa, violina Hana Miyoshi, viola Izumi Takahashi, violončelo Kazuko Ogawa, tolkala Shinji Urakabe, klavir Junya Fujimoto, dirigent Program: M. Kawashima, T. Noda, J. Yuasa, T. Takemitsu, Y. Morimoto, S. Kang, P. Mihelčič

3. koncert: 8. 11. 2010 BARBARA JERNEJČIČ FÜRST, mezzosopran GAIVA BANDZINAITÉ, klavir (Litva)

29. koncertna sezona 2009/2010 1. koncert: 19. 10. 2009 ZBOR RUSKE DRŽAVNE KAPELE (Rusija)

Sergej Veprincev, zborovodja Program: V. P. Titov, J. Gallus, D. S. Bortnjanski, P. I. Čajkovski, S. Rahmaninov, P. G. Česnokov, ruske ljudske pesmi v priredbi za zbor: A. Svešnjikov, S. Vasilenko, V. Sokolov, O. Kolovski, V. Volodin, M. Karpov, D. Šostakovič

2. koncert: 9. 11. 2009 ORKESTER IZ PADOVE IN VENETA (Italija) Marjana Lipovšek, mezzosopran Anton Nanut, dirigent Program: B. Britten, S. Osterc, B. Bartók, U. Krek

Program: R. Schumann, H. Wolf, G. Mahler, M. Lipovšek

Julija Srebrenskaja in Ekatarina Pogodina, violini Anna Sazonkina, viola Tatjana Egorova, violončelo Program: D. Šostakovič, G. Puccini, P. I. Čajkovski

3. koncert: 8. 12. 2008 SLOWIND Aleš Kacjan, flavta Matej Šarc, oboa Jurij Jenko, klarinet Paolo Calligaris, fagot Metod Tomac, rog

ANDREA RUCLI, klavir (Italija)

Program: W. A. Mozart, L. van Beethoven, N. Šenk, F. Poulenc

4. koncert: 19. 1. 2009 CAMERATA BERLINSKE FILHARMONIJE (Nemčija)

Program: W. A. Mozart, F. Mendelssohn-Bartholdy, A. Schönberg

5. koncert: 16. 2. 2009 KOMORNI ZBOR AVE

Andraž Hauptman, zborovodja Program: F. Mendelssohn-Bartholdy, A. Schnittke, U. Sisask, K. Pahor, P. Merkù, U. Krek, N. Forte, P. Nørgård, L. Dallapiccola

6. koncert: 18. 3. 2009 LEIPZIŠKI GODALNI KVARTET (Nemčija) Stefan Arzberger in Tilman Büning, violini Ivo Bauer, viola Matthias Moosdorf, violončelo

MOJCA ZLOBKO VAJGL, harfa

Program: L. van Beethoven, A. Caplet, F. Mendelssohn-Bartholdy

7. koncert: 20. 4. 2009 SONJA PAHOR-TORRE, klavir

Program: L. van Beethoven, A. Srebotnjak, F. Chopin, R. Schumann

6. koncert: 14. 2. 2011 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA (konkatedrala Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) KOMORNI ZBOR AVE

28. koncertna sezona 2008/2009 1. koncert: 6. 10. 2008 ZAGREBŠKI KVARTET SAKSOFONOV (Hrvaška)

Marko Munih, dirigent Program: J. Haydn

Dragan Sremec, sopran saksofon Goran Merčep, alt saksofon Saša Nestorović, tenor saksofon Matjaž Drevenšek, bariton saksofon

7. koncert: 14. 3. 2011 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

ITAMAR GOLAN, klavir (Izrael)

Ivan Repušić, dirigent (Hrvaška) Marc Coppey, violončelo (Francija) Program: N. Firšt, G. Enescu, R. Schumann

180

6. koncert: 22. 3. 2010 GODALNI KVARTET DOMINANT (Rusija)

Matej Grahek, flavta Tadej Kenig, klarinet Jonathan Mauch, oboa Andrej Žust, rog Árpád Balázs Piri, fagot Program: J. Ibert, P. Hindemith, I. Petrić, J. Françaix, M. Ravel

Program: F. Liszt

Roman Kofman, dirigent (Ukrajina) Program: F. Schubert / G. Mahler, G. Mahler, V. Silvestrov, P. I. Čajkovski

Adam Neiman, klavir (ZDA) Loris Voltolini, dirigent (Hrvaška) Program: R. Schumann, F. Chopin

8. koncert: 17. 5. 2010 PIHALNI KVINTET ARTVENTO

5. koncert: 24. 1. 2011 JENÖ JANDÓ, klavir (Madžarska) KÁROLY MOCSÁRI, klavir (Madžarska)

9. koncert: 11. 5. 2011 KIJEVSKI KOMORNI ORKESTER (Ukrajina)

5. koncert: 22. 2. 2010 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Program: D. Scarlatti, L. van Beethoven, F. Schubert

Maria Ehmer in Anna Knopp, violini Markus Huber, viola Leonhard Roczek, violončelo Program: L. van Beethoven, G. Ligeti, W. A. Mozart

Program: L. van Beethoven, R. Schumann, J. Brahms

Program: F. Schubert

7. koncert: 19. 4. 2010 JASMINKA STANČUL, klavir (Srbija)

4. koncert: 6. 12. 2010 GODALNI KVARTET MINETTI (Avstrija)

8. koncert: 11. 4. 2011 LUKA ŠULIĆ, violončelo SIMON KREČIČ, klavir

4. koncert: 18. 1. 2010 MATJAŽ ROBAVS, bariton ANDREJA KOSMAČ, klavir

Program: W. A. Mozart/S. Nestorović, P. Merkù, D. Šostakovič/D. Sremec Maestro Anton Nanut

3. koncert: 7. 12. 2009 KOMORNI GODALNI ORKESTER SVETEGA JURIJA (Srbija) Lev Pupis, saksofon Program: P. I. Čajkovski, A. Glazunov, M. Mlakar, M. Mihevc

2. koncert: 10. 11. 2008 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Danijel Brecelj, klavir Marko Munih, dirigent Program: A. Čopi, S. Prokofjev, A. Dvořák

8. koncert: 11. 5. 2009 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Aleksandra Pavlovič, klavir Oleg Bugaev, violončelo (Rusija) Program: A. Kumar, W. A. Mozart, J. Haydn

27. koncertna sezona 2007/2008 1. koncert: 22. 10. 2007 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

Vuk Jovanović, klavir (Srbija) Anton Nanut, dirigent Program: S. Prokofjev, D. Šostakovič, D. Bavdek, I. Stravinski

2. koncert: 12. 11. 2007 GODALNI KVARTET PAIZO (Danska)

Mikkel Futtrup in Kirstine Futtrup, violini Magda Stevensson, viola Toke Moldrup, violončelo Program: W. A. Mozart, D. Šostakovič, C. Nielsen

181

3. koncert: 17. 12. 2007 SLOVENSKI KOMORNI ZBOR

3. koncert: 5. 12. 2006 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

4. koncert: 14. 1. 2008 DUŠAN SODJA, klarinet TATJANA KAUČIČ, klavir MARTA MOČNIK PIRC, sopran

4. koncert: 15. 1. 2007 GOTTLIEB WALLISCH, klavir (Avstrija)

Marko Vatovec, zborovodja Program: R. Vaughan Williams, M. Mihevc

Program: F. Schubert, J. Brahms, U. Krek, L. Spohr, L. Bernstein

5. koncert: 25. 2. 2008 GODALNI KVARTET ČAJKOVSKI (Rusija) Lev Maslovski in Zakhar Malakhov, violini Sergej Baturin, viola Kirill Rodin, violončelo Program: A. Borodin, P. I. Čajkovski

6. koncert: 10. 3. 2008 KOMORNI ORKESTER SPIRIT OF EUROPE (Avstrija) Karmen Pečar, violončelo Martin Sieghart, dirigent (Avstrija) Program: S. Prokofjev, L. van Beethoven, D. Šostakovič

7. koncert: 21. 4. 2008 KOMORNI ORKESTER TALICH (Češka)

Helena Jiřikovská, violina (Češka) Jan Talich, dirigent (Češka) Program: E. Grieg, W. A. Mozart, A. Dvořák, E. Elgar, B. Bartók

8. koncert: 12. 5. 2008 DENYS MASLIUK, klavir (Ukrajina)

Andrej Žust, rog Program: A. Kumar, J. Haydn, J. Stamitz, W. A. Mozart

Program: D. Scarlatti, W. A. Mozart, C. Debussy, R. Schumann, F. Kreisler/ S. Rahmaninov

6. koncert: 19. 3. 2007 RUSKI KOMORNI ORKESTER SANKT PETERBURG (Rusija) Michel Gershwin, violina (Belorusija) Juri Gilbo, dirigent (Rusija) Program: E. Grieg, L. Abeliovič, G. Gershwin, P. I. Čajkovski

7. koncert: 2. 4. 2007 MOSKOVSKA FILHARMONIJA (Rusija)

Maksim Fedotov, violina (Rusija) Juri Simonov, dirigent (Rusija) Program: N. Rimski-Korsakov, P. I. Čajkovski, M. Musorgski

8. koncert: 23. 4. 2007 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

26. koncertna sezona 2006/2007

25. koncertna sezona 2005/2006

1. koncert: 16. 10. 2006 MOŠKI PEVSKI ZBOR HONVED (Madžarska)

1. koncert: 7. 10. 2005 EMANUEL ABBÜHL, oboa (Švica) MATE BEKAVAC, klarinet GORDAN NIKOLIĆ, violina (Srbija) NICOLAS BÔNE, viola (Francija) ZORAN MARKOVIĆ, kontrabas (Srbija)

Andrej Šišlov in Sergej Piščugin, violini Fjodor Belugin, viola Aleksandar Korčagin, violončelo Program: D. Šostakovič, P. I. Čajkovski

182

Nada Matošević, dirigentka (Hrvaška) Ivan Skrt, klavir Kristina Bjelopavlović, klavir (Hrvaška) Pavica Gvozdić, klavir (Hrvaška) Program: S. Rahmaninov, W. A. Mozart, F. Chopin

Program: H. Purcell, C. Monteverdi, P. I. Čajkovski, J. Brahms, R. Schumann, M. Lipovšek, A. Dvořák

George Pehlivanian, dirigent (Libanon/ZDA) Program: J. Haydn, W. A. Mozart, G. Mahler

2. koncert: 13. 11. 2006 GODALNI KVARTET ŠOSTAKOVIČ (Rusija)

Walter Proost, dirigent (Belgija) Aldo Ciccolini, klavir (Italija) Program: S. Rahmaninov, S. Prokofjev

4. koncert: 23. 1. 2006 ORKESTER OPERE HNK »IVAN PL. ZAJC« REKA (Hrvaška)

5. koncert: 26. 2. 2007 MARJANA LIPOVŠEK, mezzosopran ALFRED BURGSTALLER, bas (Avstrija) ANTHONY SPIRI, klavir (ZDA)

Program: L. van Beethoven, S. Rahmaninov, P. I. Čajkovski/M. Pletnev

Peter Drucker, zborovodja Program: Henry VIII., Srednjeveške bizantinske in gregorijanske melodije, S. Rahmaninov, F. Schubert, F. Mendelssohn-Bartholdy, A. Čopi, Z. Kodály, B. Bartók, C. Gounod, G. Verdi, R. Simoniti, J. Ádám, F. Lehár, J. Strauss, črnske duhovne, D. Ellington

3. koncert: 7. 12. 2005 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

Program: W. A. Mozart, L. van Beethoven, S. Prokofjev, A. Kumar

2. koncert: 7. 11. 2005 APZ TONE TOMŠIČ

Urša Lah, zborovodkinja Program: J. Gallus, M. Lipovšek, A. Bruckner, A. Schnittke, S. D. Sandström, G. Ligeti, N. Forte in slovenske ljudske pesmi v priredbah S. Vremška, J. Ježa, L. Lebiča, R. Gobca

183

5. koncert: 6. 2. 2006 RUBEN DALIBALTAYAN, klavir (Armenija) JULIA GUBAIDULLINA, klavir (Moldavija)

Program: J. Brahms, F. Liszt, M. Ravel, G. Gershwin, A. Babadjanian

6. koncert: 6. 3. 2006 KOMORNI ORKESTER CAMERATA FRANKONIA (Nemčija) Grigorij Žislin, violina, viola, umetniški vodja (Rusija) Jurij Žislin, violina (Rusija) Program: J. S. Bach, D. Šostakovič, W. A. Mozart, B. Bartók

7. koncert: 24. 4. 2006 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

5. koncert: 10. 3. 2005 (Gledališče Verdi, Gorica, Italija) SIMFONIČNI ORKESTER »ERNST DOHNANYI« IZ BUDIMPEŠTE (Madžarska) Dian Tchobanov, dirigent (Bolgarija) Maurizio Moretti, klavir (Italija) Program: M. I. Glinka, J. Brahms, P. I. Čajkovski

6. koncert: 16. 4. 2005 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Jacek Kaspszyk, dirigent (Poljska) Aleš Kacjan, flavta Program: P. I. Čajkovski, K. Penderecki, D. Šostakovič

George Pehlivanian, dirigent (Libanon/ZDA) Tibor Kerekeš, trobenta Program: A. Srebotnjak, A. G. Arutjunjan, P. I. Čajkovski

7. koncert: 25. 4. 2005 DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK, klavir

8. koncert: 5. 5. 2006 KOMORNI ORKESTER DUNAJSKEGA KONCERTNEGA ZDRUŽENJA (Avstrija)

8. koncert: 9. 5. 2005 NATALIE CLEIN, violončelo (Velika Britanija) CHARLES OWEN, klavir (Velika Britanija)

Ulf Schirmer, dirigent (Nemčija) Jasminka Stančul, klavir (Srbija) Rainer Küblöck, trobenta (Avstrija) Program: W. A. Mozart, G. von Einem, D. Šostakovič

24. koncertna sezona 2004/2005 1. koncert: 18. 10. 2004 ZAGREBŠKI SOLISTI (Hrvaška)

Program: W. A. Mozart, L. M. Škerjanc, I. Josipović, B. Britten, D. Šostakovič

2. koncert: 15. 11. 2004 THE HEXAGON ENSEMBLE (Nizozemska)

Wout van den Berg, flavta Henk Swinnen, oboa Arno van Houtert, klarinet Freek Sluijs, fagot Christiaan Boers, francoski rog Hans Eijsackers, klavir Program: F. Poulenc, L. van Beethoven, J. Françaix

3. koncert: 13. 12. 2004 CARMINA SLOVENICA

Karmina Šilec, dirigentka Program: Scivias – Spoznaj poti, koncert napevov svetovnih religij, tradicij in prvotnih verovanj

4. koncert: 14. 2. 2005 GODALNI KVARTET TIBERIUS (Romunija)

Tibor Molnar in Zsolt Leitman, violini Jozsef Molnar, viola Peter Kozma, violončelo Program: W. A. Mozart, L. M. Škerjanc, L. van Beethoven

184

Program: W. A. Mozart, F. Chopin

Program: J. S. Bach, D. Šostakovič, S. Rahmaninov, A. Piazzolla

23. koncertna sezona 2003/2004 1. koncert: 17. 9. 2003 KOMORNI ORKESTER »MADŽARSKI VIRTUOZI« (Madžarska) Bruno Grossi, flavta (Švica) Maria Luisa Cantos, klavir (Španija) Miklós Szenthelyi, violina in umetniški vodja (Madžarska) Program: J. S. Bach, J. W. Stamitz, P. de Sarasate, M. de Falla, F. J. Martin-Jaime

2. koncert: 6. 10. 2003 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) PETER DEN OUDEN, orgle (Nizozemska) BARBARA KOŽELJ, mezzosopran Program: M. Monnikendam, H. Wolf, C. Franck, D. Močnik, S. Vremšak, A. Misson, H. Andriessen

3. koncert: 10. 11. 2003 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) »REKVIEM« APZ TONE TOMŠIČ LJUBLJANSKI MADRIGALISTI DOMŽALSKI KOMORNI ZBOR SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Marko Munih, dirigent Anne Williams-King, sopran (Anglija) Mirjam Kalin, mezzosopran Mihail Zamfir, tenor (Romunija) Krzysztof Klorek, bas (Poljska) Program: G. Verdi

4. koncert: 8. 12. 2003 KOMORNI ORKESTER »SOLISTI IZ AQUILE« (Italija) Program: M. Mascitti, A. Corelli, O. Respighi, B. Britten

5. koncert: 12. 1. 2004 VALENTINA IGOSHINA, klavir (Rusija)

Program: L. van Beethoven, F. Chopin, F. Liszt, S. Rahmaninov, S. Prokofjev

6. koncert: 28. 2. 2004 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Jasminka Stančul, klavir (Srbija) Ari Rasilainen, dirigent (Finska) Program: A. Srebotnjak, W. A. Mozart, J. Sibelius

7. koncert: 22. 3. 2004 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) KOMORNI ZBOR IPAVSKA Matjaž Šček, zborovodja Marcos Fink, basbariton (Argentina) Matejka Bukavec, sopran Dimitrij Rejc, orgle Sofia Ristič, harfa (Italija/Bolgarija) Program: I. Gallus, M. Durufle, V. Miškinis, A. J. A. Pastor, G. Fauré

8. koncert: 24. 5. 2004 KOMORNA ZASEDBA MARIBORSKE FILHARMONIJE Igor Ojstrah, violina in dirigent (Ukrajina) Natalia Zertsalova, klavir (Rusija) Program: J. S. Bach, W. A. Mozart, J. Haydn

22. koncertna sezona 2002/2003 1. koncert: 14. 10. 2002 ORKESTER MARIBORSKE FILHARMONIJE Conrad van Alpen, dirigent (Nizozemska) Rik Knarren, trobenta (Nizozemska) Sijavuš Gadžijev, klavir (Azerbajdžan/Italija) Program: O. Respighi, A. Jolivt, D. Šostakovič

2. koncert: 28. 10. 2002 SIMFONIČNI ORKESTR RTV SLOVENIJA Anton Nanut, dirigent Irena Baar, sopran Sergej Krilov, violina (Rusija) Program: P. Glass, H. M. Gorecki

4. koncert: 20. 1. 2003 SLOVENSKI KVINTET TROBIL

Stanko Arnold, trobenta Matej Rihter, trobenta Boštjan Lipovšek, rog Stanko Vavh, trombon Darko Rošker, tuba Program: J. S. Bach, T. Albinoni, G. Bizet, S. Šuklar, E. Crespo, L. Bernstein

5. koncert: 3. 2. 2003 NATALIA TROULL, klavir (Rusija)

Program: J. Haydn, L. van Beethoven, M. P. Musorgski

6. koncert: 5. 3. 2003 ORKESTER MARIBORSKE FILHARMONIJE Saša Olenjuk, dirigent Alina Pogostkin, violina (Rusija) Johannes M. Bogner, čembalo (Avstrija) Program: A. Honegger, B. Britten, A. Vivaldi

7. koncert: 7. 4. 2003 ALEKSANDER KHRAMOUCHIN, violina (Rusija) SERGEJ URIVAEV, klavir (Rusija)

Program: R. Schumann, J. Brahms, A. Misson, C. P. E. Bach, M. Bruch, F. Chopin

8. koncert: 22. 5. 2003 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Marko Letonja, dirigent Anja Bukovec, violina Program: Z. Ciglič, E. Chausson, M. Ravel, G. Bizet

21. koncertna sezona 2001/2002 1. koncert: 8. 10. 2001 BRUNO GROSSI, flavta (Švica) BRUNO ROBILLIARD, klavir (Francija)

Program: A. F. Doppler, L. van Beethoven, F. Martin, S. Prokofjev

2. koncert: 5. 11. 2001 (v sodelovanju s Kogojevimi dnevi) SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Anton Nanut, dirigent Program: S. Osterc, G. Mahler, B. Adamič, J. Gregorc

3. koncert: 20. 12. 2002 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) DEŠKI ZBOR IZ TÖLZA (Nemčija)

Gerhard Schmidt-Gaden, dirigent Christian Brembeck, klavir in pozitiv Program: V. Rathgeber, W. A. Mozart, F. Mendelssohn-Bartholdy, G. Rossini, božične iz alpskega sveta

185

3. koncert: 19. 11. 2001 »MESEČNICA« ZBOR CONSORTIUM MUSICUM SLOVENSKI KOMORNI ORKESTER Mirko Cuderman, dirigent Ottavia Vegini, sopran (Italija) Adela Golac Rilocić, sopran (Hrvaška) Mirjam Kalin, alt Giuliano de Filippi, tenor (Italija) Jože Vidic, bariton Diego Barretta, bas (Italija) Program: V. Bellini

5. koncert: 22. 1. 2002 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Program: W. A. Mozart, B. Britten, P. I. Čajkovski

6. koncert: 11. 2. 2002 ZBOR CONSORTIUM MUSICUM SLOVENSKI KOMORNI ORKESTER Andreja Zakonjšek, sopran Jože Drabik, recitator Mirko Cuderman, dirigent Program: glasba dinastije Strauss

20. koncertna sezona 2000/2001

19. koncertna sezona 1999/2000

1. koncert: 9. 10. 2000 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) MILKO BIZJAK, orgle

1. koncert: 21. 9. 1999 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) KOMORNI ANSAMBEL SLOVENICUM

Angela Tomanič, orgle Dimitrij Rejc, orgle Program: J. S. Bach

2. koncert: 27. 11. 2000 NOVOZELANDSKI GODALNI KVARTET (Nova Zelandija) Helene Pohl in Douglas Beilman, violini Gillian Ansell, viola Rolf Gjelsten, violončelo Program: A. Dvořák, J. Body, W. A. Mozart, C. Debussy

3. koncert: 11. 12. 2000 ALEKSANDER KISELJEV, bas (Rusija) IDA GAMULIN, klavir (Hrvaška) Program: P. I. Čajkovski

4. koncert: 26. 1. 2001 (Cerkev Kristusa Odrešenika, Nova Gorica) »REKVIEM« SLOVENSKI KOMORNI ZBOR ZBOR CONSORTIUM MUSICUM ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Mirko Cuderman, dirigent Vlatka Oršanić, sopran Franziska Gottwald, mezzosopran (Nemčija) Domenico Gheghi, tenor (Italija) Marko Fink, bas (Argentina) Program: G. Verdi

5. koncert: 19. 2. 2001 SIMFONIČNI ORKESTER SOFIJSKE FILHARMONIJE (Bolgarija) Yordan Dafov, dirigent (Bolgarija) Minčo Minčev, violina (Bolgarija) Program: N. Paganini, A. Skrjabin Zbor Consortium Musicum, Slovenski komorni orkester, Mirko Cuderman - dirigent, 19. 11. 2001

4. koncert: 17. 12. 2001 ZAGREBŠKI KVARTET SAKSOFONOV (Hrvaška) Dragan Sremec, sopranski saksofon Goran Merčep, altovski saksofon Saša Nestorović, altovski saksofon Matjaž Drevenšek, baritonski saksofon

KVARTET SAKSOFONOV »ACCADEMIA« (Italija)

Gaetano Di Bacco, sopranski saksofon Enzo Filippetti, altovski saksofon Giuseppe Berardini, altovski saksofon Fabrizio Paoletti, baritonski saksofon Program: W. A. Mozart, J. Savari, A. Romero, M. Lazar, P. Alessandrini, C. Lauba

186

7. koncert: 4. 3. 2002 VADIM RUDENKO, klavir (Rusija)

Program: F. Chopin, S. Rahmaninov, P. I. Čajkovski

8. koncert: 22. 4. 2002 ROTTERDAMSKI KOMORNI ORKESTER (Nizozemska) Sijavuš Gadžijev, klavir (Azerbajdžan/Italija) Conrad van Alphen, dirigent (Nizozemska) Program: J. W. F. B. Buijs, A. Schnittke, L. van Beethoven

6. koncert: 26. 3. 2001 GODALNI KVARTET TARTINI

Črtomir Šiškovič, violina Romeo Drucker, violina Aleksandar Milošev, viola Miloš Mlejnik, violončelo Program: J. Haydn, J. Turina, A. Dvořák

7. koncert: 2. 4. 2001 MARIA LUISA CANTOS, klavir (Španija)

Program: A. Soler, J. Rodrigo, I. Albeniz, E. Granados

Uroš Lajovic, dirigent Tone Potočnik, orgle Andreja Zakonjšek, sopran Barbara Koželj, mezzosopran Marjan Trček, tenor Matjaž Robavs, bariton Program: J. B. Lully, G. Tartini, G. F. Händel, J. S. Bach

2. koncert: 29. 11. 1999 PIHALNI KVINTET SLOWIND

Metod Tomac, rog Aleš Kacjan, flavta Jurij Jenko, klarinet Matej Šarc, oboa Paolo Calligaris, fagot Aleksandar Madžar, klavir (Srbija) Program: N. A. Huber, W. A. Mozart, L. van Beethoven

3. koncert: 6. 12. 1999 BARTÓK KVARTET (Madžarska)

Péter Komlós in Géza Hargitai, violini Géza Németh, viola László Mezö, violončelo Program: J. Haydn, B. Bartók, L. van Beethoven

4. koncert: 17. 1. 2000 ORKESTER HARF HARFNA PAHLJAČA (Italija)

Patrizia Tassini, dirigentka Program: G. F. Händel, G. B. Petrini, L. van Delden, G. Verdi, N. Rota, I. Albeniz/ G. D'Andrea, C. Salzedo. E. Lecuona, R. Rodgers/A. Sparnon, A. Bevilacqua

5. koncert: 14. 2. 2000 WAYNE MARSHALL, klavir (Anglija) MLADEN JANJANIN, klavir (Hrvaška)

Program: C. Debussy, F. Poulenc, D. Milhaud, G. Fauré, M. Ravel

6. koncert: 6. 3. 2000 MOZART ORKESTER PRAGA (Češka) Damiano Binetti, dirigent (Italija) Simona Šaturová, sopran Dalibor Tolaš, bariton Jevhen Šokalo, bas (Ukrajina) Program: W. A. Mozart

7. koncert: 20. 3. 2000 BORIS BEKHTEREV, klavir (Rusija) Program: A. Skrjabin, P. I. Čajkovski

187

8. koncert: 17. 4. 2000 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Uroš Lajovic, dirigent Jože Kotar, klarinet Program: L. M. Škerjanc, F. Krommer, L. van Beethoven

9. koncert: 25. 4. 2000 MARJANA LIPOVŠEK, mezzosopran ANTHONY SPIRI, klavir (ZDA)

Program: C. Monteverdi, G. Mahler, M. Lipovšek, M. Musorgski

10. koncert: 22. 5. 2000 SLOVENSKI KOMORNI ZBOR z instrumentalnim ansamblom Mirko Cuderman, dirigent Program: J. S. Bach, A. Schnittke

6. koncert: 1. 2. 1999 KOMORNI ORKESTER FERENC LISZT (Madžarska)

17. koncertna sezona 1997/1998

7. koncert: 15. 2. 1999 ANSAMBEL PIHALNIH SOLISTOV »SOLISTI TEATINI CHIETI« (Italija)

Program: V. Mašek, O. Respighi, L. Koželuh, W. A. Mozart, G. Druschetzky, M. Colasanti

Irena Grafenauer, flavta Maria Graf, harfa (Nemčija) Ana Chumachenco, violina (Argentina) Gérard Caussé, viola (Francija) Gustav Rivinius, violončelo (Nemčija) Program: J. Françaix, M. Ravel, C. Debussy, C. Saint- Saëns, G. Fauré, A. Jolivet

8. koncert: 15. 3. 1999 DIMITRIJ BAŠKIROV, klavir (Rusija)

2. koncert: 17. 11. 1997 CAMERATA LABACENSIS

János Rolla, dirigent (Madžarska) Program: B. Marcello, W. A. Mozart, G. Rossini, F. Mendelssohn-Bartholdy, F. Liszt

Program: W. A. Mozart, J. Brahms, S. Prokofjev, C. Debussy

1. koncert: 20. 10. 1997 EVROPSKI SOLISTI

18. koncertna sezona 1998/1999

Alberto Pollesel, dirigent (Italija) Roberta Canzian, sopran (Italija) Monika Skalar, violina Program: F. Schubert, F. Mendelssohn-Bartholdy

1. koncert: 15. 10. 1998 MOSKOVSKI SIMFONIČNI ORKESTER (Rusija)

3. koncert: 8. 12. 1997 JEAN FRANÇOIS ANTONIOLI, klavir (Švica)

Aleksej Kornienko, dirigent (Rusija/Avstrija) Elena Denisova, violina (Rusija) Jutta Unkart-Seifert, sopran (Avstrija) Bartolo Musil, bariton (Avstrija) Program: E. Lalo, A. von Zemlinsky

4. koncert: 15. 12. 1997 KOMORNI ORKESTER CAPPELLA ISTROPOLITANA (Slovaška) Ewald Danel, dirigent (Slovaška) Program: S. Barber, L. Janáček, J. Suk

5. koncert: 19. 1. 1998 MEŠANI KOMORNI ZBOR LJUBLJANSKI MADRIGALISTI

Ralph Evans in Efim Boico, violini Jerry Horner, viola Wolfgang Laufer, violončelo Program: L. van Beethoven, D. Šostakovič, F. Mendelssohn-Bartholdy

Karmina Šilec, dirigentka Olga Pečeny, klavir (Ukrajina/Slovenija) Nino Mureškič, tolkala Program: D. Bell, L. Lebič, slovenske ljudske pesmi, J. Rutter, P. Casals, E. Elgar, S. Hatfield, A. Garo, P. Denis & L. Vasques, M. Silvatka & H. Walter, L. Dubinsky/L. Adams

4. koncert: 7. 1. 1999 PHILIP FOWKE, klavir (Anglija)

Program: J. Haydn, F. Chopin, B. Britten, B. Bartók, E. von Dohnanyi

5. koncert: 25. 1. 1999 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA Anton Nanut, dirigent Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Program: A. Kumar, C. Saint-Saëns, O. Respighi

188

Rudolf Werthen, dirigent (Belgija)

CAPELLA CURRENDE (Belgija) Erik van Nevel, dirigent (Belgija) Program: J. Haydn, C. Gesualdo

Program: J. S. Bach, W. A. Mozart, F. Chopin, F. Liszt, H. Dutilleux

2. koncert: 23. 11. 1998 FINE ARTS QUARTET (ZDA)

3. koncert: 14. 12. 1998 CARMINA SLOVENICA

8. koncert: 6. 4. 1998 FLANDRIJSKI ORKESTER I FIAMMINGHI (Belgija)

Matjaž Šček, dirigent Program: M. Praetorius-J. Sanström, F. Mendelssohn-Bartholdy, A. Misson, E. Elgar, T. Jennefelt, P. Merkù, S. Vremšak, A. Čopi, L. Lebič, U. Krek Dimitrij Baškirov, klavir, 15. 3. 1999

9. koncert: 12. 4. 1999 DEJAN LAZIĆ, klavir, klarinet (Hrvaška) GODALNI KVARTET VOCES (Romunija) Bujor Prelipcean in Anton Diaconu, violini Constantin Stanciu, viola Dan Prelipcean, violončelo Program: J. Haydn, W. A. Mozart, A. Dvořák

10. koncert: 24. 4. 1999 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Marc Albrecht, dirigent (Nemčija) Andrej Petrač, violončelo Miran Kolbl, koncertni mojster Program: R. Wagner, P. I. Čajkovski, L. van Beethoven

6. koncert: 16. 2. 1998 PERCUSSION PLUS ANSAMBEL TOLKAL

Amy Lynn Barber, tolkala (ZDA) Matjaž Drevenšek, saksofon Tomaž Lorenz, violina Aleš Kacjan, flavta Elvira Happ, Borut Pinter, Matevž Bajde, Andraž Poljanec, tolkala Aleksander Drčar, dirigent Program: A. Yuyama, L. Dubrovay, A. Jolivet, M. Ištvan, A. Ajdič, L. Harrison

7. koncert: 12. 3. 1998 SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

Anton Nanut, dirigent Ana Pusar Jerič, sopran Program: A. Mozart, C. M. von Weber, P. Mascagni, G. Puccini, G. Verdi

Flandrijski orkester I Fiamminghi, Rudolf Werthen - dirigent, Capella Currende, Erik van Nevel - dirigent, 6. 4. 1998

9. koncert: 25. 4. 1998 ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE Marko Letonja, dirigent Dunja Vejzović, sopran (Hrvaška) Program: S. Osterc, A. Berg, O. Respighi

10. koncert: 8. 5. 1998 PRAŠKI MADRIGALISTI (Češka) Damiano Binetti, dirigent (Italija) Program: O. Vecchi

16. koncertna sezona 1996/1997 1. koncert: 7. 10. 1996 KOMORNI ORKESTER COLLEGIUM MUSICUM CARINTHIA (Avstrija) Elena Denisova, violina (Rusija) Aleksej Kornienko, klavir, dirigent (Rusija) Program: F. Mendelssohn-Bartholdy, N. Fheodoroff

2. koncert: 28. 10. 1996 APZ TONE TOMŠIČ KOMORNI ORKESTER ARS NOVA

Stojan Kuret, dirigent Program: J. Gallus, A. Pärt, F. Marolt, A. Čopi

189

3. koncert: 28. 11. 1996 URALSKA FILHARMONIJA (Rusija)

Dmitrij Liss, dirigent (Rusija) Katarina Krpan, klavir (Hrvaška) Program: P. I. Čajkovski, W. A. Mozart, D. Šostakovič

4. koncert: 16. 12. 1996 SIJAVUŠ GADŽIJEV, klavir (Azerbajdžan/Italija)

Prvih petnajst koncertnih sezon najdete v zborniku 15 let glasbene muze v Kulturnem domu Nova Gorica (1981–1996).

AVTORJI BESEDIL Oleg Bugaev, ruski violončelist, solist Moskovske filharmonije. Veronika Brvar, muzikologinja, odgovorna urednica revije Glasna, samozaposlena v lastnem podjetju Vera Cultura – from Concept to Audience, predsednica in umetniška vodja Glasbene matice Ljubljana.

Program: J. Haydn, L. van Beethoven, S. Rahmaninov, S. Prokofjev

Natalie Clein, mednarodno uveljavljena angleška violončelistka, pedagoginja in umetniška vodja.

5. koncert: 13. 1. 1997 KOMORNI ORKESTER FERENC ERKEL (Madžarska)

Eva Dolinšek, čembalistka, asistentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Eszter Lestak-Bedo, dirigent György Lakatos, fagot Program: H. Purcell, A. Vivaldi, E. Elgar, B. Britten, L. Weiner

6. koncert: 10. 2. 1997 SLOVENSKI KVINTET TROBIL HOVIHOLOHOFF BRASS QUINTET (Avstrija)

Matjaž Drevenšek, saksofonist, profesor za saksofon na Akademiji za glasbo v Ljubljani, prodekan Akademije za glasbo Ljubljana. Klavdija Figelj, umetnostna zgodovinarka in novinarka. Nenad Firšt, skladatelj, predsednik Društva slovenskih skladateljev in generalni sekretar Zveze Glasbene mladine Slovenije. Aleksander Gadžijev, pianist, BBC-jev umetnik nove generacije za obdobje 2019–2021.

Johann Wurzer, dirigent in pozavnist (Avstrija) Lojze Krajnčan, trombon Program: J. Clarke/S. Arnold, V. Cosma, J. Koetsier, G. F. Händel, G. Gabrielli/J. Wurzer, A. Bonelli/J. Wurzer, J. Parker

Mojca Gal, mednarodno delujoča violinistka in plesalka, umetniška voditeljica komorne skupine Ad Fontes in koncertnega cikla v Baslu.

7. koncert: 24. 2. 1997 ANSAMBEL DUNAJSKIH SOLISTOV (Avstrija)

Andraž Gombač, literarni komparativist in slovenist, urednik kulturne redakcije Primorskih novic.

Helena Filipčič Gardina, muzikologinja, samozaposlena v kulturi. Bojan Glavina, skladatelj, pianist, organist, klavirski pedagog in publicist.

Rudolf Gindlhumer, flavta Claudia Gindlhumer, oboa Michael Zottl, fagot Helmut Ascherl, pozavna Karl Eichinger, čembalo Program: J. J. Fux, A. Bertali, C. Leopold I, A. Vivaldi, J. H. Schmelzer, L. Mozart, W. A. Mozart, L. van Beethoven, J. Haydn

Ingrid Gortan, muzikologinja, vodja programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu Ljubljana.

8. koncert: 15. 3. 1997 SIMFONIČNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE

Dejan Juravić, urednik za operno glasbo v uredništvu za resno glasbo na Radiu Slovenija.

Tatjana Gregorič, profesorica muzikologije in sociologije, publicistka, glasbena urednica, voditeljica Radia Koper v studiu Nova Gorica. Tomaž Gržeta, muzikolog in umetnostni zgodovinar, svobodni novinar. Pavla Jarc, umetnostna zgodovinarka, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije – KUDUS in Zveze Glasbene mladine Slovenije.

Marko Letonja, dirigent Daniel Pergamenščikov, violina (Rusija) Boris Pergamenščikov, violončelo (Rusija) Program: J. Brahms, F. Schubert

Marko Munih, dirigent, zborovodja, vrsto let urednik in umetniški vodja glasbenega programa Radia Slovenija.

9. koncert: 11. 4. 1997 FILHARMONIČNI VIRTUOZI (Nemčija)

Boštjan Simon, saksofonist, pedagog, skladatelj in producent elektronske glasbe.

Erno Sebestyen, dirigent Program: G. Puccini, E. Elgar, B. Bartók, P. I. Čajkovski

10. koncert: 28. 4. 1997 (Dvorec Vogrsko) KVARTET KONTRABASOV CIRCUS BASSISSIMUS (Avstrija)

Georg Straka, Helmut Stockhammer, Christian Berg, Rudolf Thausing Program: A. Scandello/S. Ranney, A. de Cabezon/R. Thausing, Neznan avtor/R. Thausing, F. Schubert/G. Straka, A. Dvořák/G. Straka, G. Straka, J. Brahms/G. Straka, G. Fauré/G. Straka, J. Strauss/G. Straka, J. Schrammel/G. Straka, C. Poter/G. Straka, F. Zappa/C. Berg

190

Aleksandra Pavlovič, pianistka, klavirska pedagoginja, publicistka. Alenka Saksida, profesorica francoščine in nemščine, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica od 1981 do 1999.

Metka Sulič, muzikologinja, publicistka, organizatorka kulturnih prireditev, zaposlena v SNG Nova Gorica v pisarni za odnose z javnostjo in trženje. Simon Trpčeski, mednarodno uveljavljen makedonski pianist, ambasador makedonske kulture. Matej Venier, prevajalec in odgovorni urednik 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Vladimir Viardo, ruski pianist, profesor klavirja na Univerzi Severnega Teksasa v ZDA. Bor Zuljan, lutnjist in kitarist, profesor lutnje na Konservatoriju za glasbo, ples in gledališče v Ženevi, umetniški vodja festivala Flores Musicae.

191

Bleščeče, brezhibno, odlično ... GLASBENA KRITIKA V PROSTORU IN ČASU

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.091:061(497.473Nova Gorica)(091)

Zbornik izdal: Kulturni dom Nova Gorica ob 40-letnici Zanj: Pavla Jarc

BLEŠČEČE, brezhibno, odlično --- : glasbena kritika v prostoru in času / [glavna urednica Tatjana Gregorič ; fotografije arhiv Kulturnega doma Nova Gorica, arhiv Primorskih novic, zasebni arhiv Jožeta Štucina]. - Nova Gorica : Kulturni dom, 2020 ISBN 978-961-6783-28-6 1. Gregorič, Tatjana COBISS.SI-ID 40704771

Uredniški odbor: Tatjana Gregorič, Pavla Jarc, Barbara Poša Belingar, Metka Sulič Glavna urednica: Tatjana Gregorič Jezikovni pregled: Darinka Verdonik Fotografije: Arhiv Kulturnega doma Nova Gorica Arhiv Primorskih novic (str.22) Zasebni arhiv Jožeta Štucina (str. 46) Oblikovanje in prelom: Boštjan Komel Tisk: Tiskarna Present d.o.o. Kraj in leto izida: Nova Gorica, 2020 Naklada: 500

Izid zbornika je omogočila:

MESTNA OBČINA NOVA GORICA

192