Veronika Razpotnik:
PORTRET MLADENKE V vsako jutro mukoma opazuješ kako zublji požirajo moja stopala ko zvečer ob zori vedno znova umiram tleči delci nimajo empatije srh te spreletava obliva te zona ko nemo splezam na vrh grmade moja zrkla so prazna tvoja so polna groze a joče samo moja koža vse dokler v kosih ne začne odpadati z udov in se hlodi ne sesujejo samo vase iskreno upam da me ne slišiš ihteti in da jutri ne boš poskusila izgrebsti mojega sajastega srca ali da bo do takrat vsaj nehalo utripati ozrem se proti zemlji in si predstavljam kako bova prenehali dihati sonce bo eksplodiralo Pompeje bo prekril sneg in zaspala boš na mojih zoglenelih prsih
25
