Veronika Razpotnik: PORTRET MLADENKE V

vsako jutro mukoma opazuješ

kako zublji požirajo moja stopala

ko zvečer ob zori vedno znova umiram

tleči delci nimajo empatije

srh te spreletava obliva te zona

ko nemo splezam na vrh grmade

moja zrkla so prazna

tvoja so polna groze

a joče samo moja koža

vse dokler v kosih ne začne odpadati z udov

in se hlodi ne sesujejo samo vase

iskreno upam da me ne slišiš ihteti

in da jutri ne boš poskusila izgrebsti

mojega sajastega srca

ali da bo do takrat vsaj nehalo utripati

ozrem se proti zemlji in si predstavljam

kako bova prenehali dihati

sonce bo eksplodiralo

Pompeje bo prekril sneg

in zaspala boš na mojih zoglenelih prsih