Niti življenja, Ida Dolšek

NITI ŽIVLJENJA Življenjepisi Šmarčanov, Litijanov in okoličanov

Zapisala in uredila:

Ida Dolšek 3

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929(497.4Šmartno pri Litiji) 929(497.4Litija) NITI življenja : življenjepisi Šmarčanov, Litijanov in okoličanov / [življenjepise pripovedovali ali napisali Pavla Bavdež ... et al.] ; zapisala in uredila Ida Dolšek ; [spremna beseda Stanka Sirk ; fotografije zasebne zbirke ... et al.]. - 1. ponatis. - Šmartno pri Litiji : Biroservis, 2014 ISBN 978-961-281-139-6 1. Bavdež, Pavla 2. Dolšek, Ida 272096512

VSEBINA ZAHVALA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

4

Ida Dolšek: LE PREDI, DEKLE, PREDI … . . . . . . . . . . . .

5

Stanka Sirk: KO OBIČAJNO POSTANE IZJEMNO . . . .

7

PAVLA BAVDEŽ, rojena 1917 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

13

ALOJZIJA FELE, rojena 1928 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

33

MARIJA HAUPTMAN, rojena 1920 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

59

MARIJA HRIBOVŠEK, rojena 1909 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

81

PETER JEREB, rojen 1925 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

97

MARIJELA LEBINGER, rojena 1938 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 FRANC LOŽINA, rojen 1933 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161 MARTIN MAH, rojen 1922 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 ALOJZIJA MOŽINA, rojena 1920 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 LEOPOLD MRZEL, rojen 1911 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255 MARIJA MRZEL, rojena 1919 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 271 SLAVKA MRZEL, rojena 1924 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 281 ANA NEJEDLY, rojena 1916 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 ALBINCA PIVEC, rojena 1930 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 323 MARIJA ROZINA, rojena 1909 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 343 JOŽEFA SMREKAR, rojena 1914 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 355 PAVEL SMREKAR, rojen 1912 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 377 ANA ŠTUHEC, rojena 1929 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395 MARTINA ŠUŠTERŠIČ, rojena 1901 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 419 MARIJA VOZEL, rojena 1905 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 433 NAREČNE IN POGOVORNE BESEDE TER MANJ ZNANE BESEDE IN BESEDNE ZVEZE . . . . . . . . . . . . . . 451 3

ZAHVALA

N

ajprej se želim iz srca zahvaliti vsem pripovedovalcem, avtorjem te knjige, ki so nam zaupali svoje življenjske zgodbe in jih dovolili objaviti v knjigi.

V njihovem in svojem imenu se zahvaljujem tudi zavzetim sodelavcem, ki so rade volje pristopili k delu ter s strokovnimi znanji pomagali pri pripravi in izdaji knjige in me ves čas spodbujali: Stanki Sirk, ki je prva prebrala zbrane življenjepise, krstila knjigo z izvirnim naslovom, mi pomagala nekatere zamisli še izboljšati, napisala spremno besedo, dopolnila narečne in pogovorne besede ter manj znane besede in besedne zveze ter priskočila na pomoč pri jezikovnem pregledu; Miji Bernik, ki je opravila prvo lektoriranje in zbrala narečne in manj znane besede; Lojzetu Flisku za pomoč pri preslikavi fotografij in dr. Mariji Makarovič za povabilo in svetovanje.

K izidu knjige sta pripomogla še Razvojni center Srca Slovenije, ki skrbi tudi za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, in Knjižnica Litija, ki bdi nad domoznansko zbirko. Iskrena hvala.

Zahvala velja tudi založniku Gorazdu Mlakarju in oblikovalcu Janezu Bricu.

S prijazno hvaležnostjo pa se obračam tudi nate, dragi bralec, ki boš to knjigo odnesel domov.

Ida Dolšek

LE PREDI, DEKLE, PREDI … … prav lepo nit naredi …

V

sak prede svojo življenjsko nit od rojstva do zadnjega vzdihljaja. Ni vseskozi enaka, na nekaterih mestih je tanka in neizrazita, kot bi imela komaj kaj prediva, na drugih zopet močna in trdna, svetlikajoča in lesketajoča, robata in vozličasta, mehka in gladka, prav vsaka pa enkratna in neponovljiva – takšna kot življenje. Tako kot se zanke v pletivu prepletajo in ustvarjajo različne vzorce, tudi življenje posameznika ne teče sámo, zavedno ali nezavedno se dotika tudi drugih, z njimi gradi odnose, ki so lahko njegova največja sreča ali nesreča. Ne predemo le ene niti, vse življenje se snujejo nove. Prve, najmočnejše, nas vežejo s starši, s starimi starši, so prvinske, iz njih ustvarjamo nove – do svojih vrstnikov in prijateljev, do prvih ljubezni, moža in žene, pa naprej do svojih otrok in vnukov.

Prav za te zadnje slišimo, da so zlate.

Kako bogat zaklad podatkov in dragocenih spominov je eno samo življenje, ki se ob smrti v trenutku zapre! Na nagrobniku pokojnika napišemo ime in priimek, letnico rojstva in smrti, nekaj časa še živijo spomini nanj v srcih tistih, ki so ga imeli radi in ga pogrešajo, a počasi in vztrajno bledijo in se izmikajo. Zakaj jih ne bi ujeli in zadržali ter ohranili za prihodnje rodove? Mogoče bi prinesli bralcu veselje ali tolažbo, mu pomagali spoznati lastno identiteto, ga spomnili na preživete čase ter ga opomnili, da je potrebno ohranjati tudi osebno in družinsko dediščino. Mogoče bi mlade, ki so zazrti v prihodnost, tako je seveda prav, spodbudili, da bi ostarelega človeka sprejemali s spoštovanjem in prizanesljivostjo. Mogoče bi kdo celo sam popisal svoje življenje in obogatil skupnost z dragocenim vedenjem in znanjem.

Spomini pripovedovalcev temeljijo na osebnih doživetjih in izkušnjah, zato ima vsaka zapisana beseda svojo težo, je preprosto prizemljena, ni prazna marnja, in je ne moremo primerjati z všečnimi novicami o znanih osebah, ki jih lahko beremo v popularnem tisku. Življenjska zgodba malega, preprostega človeka je nova zvrst v etnologiji. Pri nas jo je uvedla dr. Marija Makarovič, ki je z več kot ducatom knjig z naslovom Tako smo živeli ohranila pričevanja Slovencev iz Zilje, Roža in Podjune. Koliko dobrega naredijo takšni strokovnjaki, ki gredo med ljudi, da odstirajo življenja!

K zapisovanju življenjskih zgodb je napeljala številne ljubitelje slovenstva, med drugimi tudi mene. »Ko bo čas,« sem si dejala in za prvo vajo izbrala svojega očeta. A njegova nenadna smrt me je leta 1994 predramila in opomnila, naj se ne obotavljam in naj začnem.

K starejšim ljudem sem rada in pogosto zahajala ter med njimi iskala folklorne vsebine v najširšem pomenu besede. Nisem razmišljala o usodi zapisanih zgodb.

Kljub preprostosti so se mi zdele dragocene. Z zanimanjem in neko posebno spoštljivostjo sem jih pričela poslušati in zapisovati, vnašati v računalnik, jih urejati 5

in opremljati s fotografijami. Včasih so za dlje časa čisto obmirovale, prehitelo jih je drugo delo, a vsako leto jih je bilo več, sama pa nisem imela ne znanja ne poguma, da bi jih upala spraviti v knjigo. Čakale so in čakale, žal nekatere predolgo. Ob vsakem pripovedovalcu, ki se je poslovil od tega sveta, sem začutila krivdo – nisem izpolnila obljube! A zgodba je v meni še vedno živela kot dragocena zaupana oporoka, ki je avtor ne bo mogel nikoli prebrati in podpisati.

Z vsemi pripovedovalci življenjskih zgodb sem se srečevala v živo. Čeprav se v svoje težko življenje niso vračali z otožnostjo, so me njihove pripovedi mnogokrat pretresle in užalostile. Čutila sem bolečino prezgodnjih smrti, revščine, vojnih grozot, predvsem pa grobega in krutega ravnanja z otroki, a so me pripovedovalci vsakič znova s svojo pristnostjo in preprostostjo notranje ogreli. Vedno sem pisala le eno zgodbo in se trudila ujeti razpoloženje srečanja, tako da bi se pripovedovalcu življenjska zgodba vrnila z njegovimi besedami in bi jo resnično sprejel za svojo. Ohranila sem tudi nekatere narečne in nižje pogovorne besede, razložene so v slovarčku na koncu knjige, ki kot dišavnica naredijo zgodbo sočnejšo in živahnejšo. Preden je življenjepise jezikovno uredila lektorica, so jih prebrali avtorji ali pa njihovi svojci. Skupaj smo popravili morebitne vsebinske napake in se izognili poznejši slabi volji. Sprejemali so me prijazno. Slavka Mrzel je o sebi pisala sama, Martin Mah je opisal več kot štiriletno dobo v nemški in jugoslovanski vojski, Peter Jereb pa mi je dovolil dopolniti svojo življenjsko zgodbo z gradivom, ki ga je po osamosvojitvi Slovenije objavil v dveh zbornikih.

Vsega ni bilo mogoče opisati. Strinjam se z enim od pripovedovalcev, ki je dejal, da je razgrnil le del svojega življenja, samo smetano, kakor je sam rekel, tiste dogodke, ki so se ga v življenju najbolj dotaknili. Nekateri so posegli tudi globlje.

Odprli so svoj čustveni svet in ubesedili življenjska spoznanja. Zavedam se, da so to pogumna dejanja in zato še kako dragocena.

Današnji rod se nasiti ob številnih informacijah, ki jih nudijo sodobni mediji.

Vse bolj se družimo s stroji in vse manj z ljudmi. Ustno izročilo izgublja pomen in zamira. Knjiga Niti življenja, ki jo držite pred seboj, je napisana po ustnem izročilu. Naj bo most do preteklega stoletja. Upočasnite korak in misel in se mirno podajte v odstrta življenja dvajsetih pripovedovalcev, ki so v osrčju Slovenije vsak po svoje predli svojo življenjsko nit. V osrčju pa je skrito srce. Če boste čuječni, boste začutili njegovo bitje in žitje.

Ida Dolšek

6

KO OBIČAJNO POSTANE IZJEMNO

B

esedilo je kot morje. Če ga želimo spoznati, lahko iz njega jemljemo posameznosti ali pa poiščemo točko, v kateri se razpre, da lahko vstopimo vanj. Slednje branje mnogo bolj nagovarja čutenje kot razum. Ko zapustimo besedilo, trajno ostaja občutje. Trganje občutij s sebe je boleče, a se zgodi vsakič, ko nisi le bralec, ampak tudi tvorec besedil – sprejemaš, da lahko daješ.

Iskanje točke, v kateri se besedilo razpre, zahteva vztrajnost in potrpežljivost. Bližnjic ni. Vsak bralec ima tako kot človek v Kafkovi noveli Pred vrati postave svoja »vrata postave«.

Besedila, zbrana v knjigi Niti življenja, so se mi razprla v besedi izjemno, ki je tvorjena iz jemati in iz. Izjemno je torej nekaj, kar jemljemo iz. To, iz česar je to nekaj vzeto, pa pogosto ostaja prezrto. Zakaj tako?

Zaradi poenostavitev v procesu spoznavanja, ki pa so postale nepotrebne s prihodom informacijske tehnologije, ki omogoča zbiranje velike množine podatkov. Odbiranje posameznih primerov in posploševanje je lahko privedlo do izpostavitve posameznosti, ki so bile pri določenem predmetu spoznavanja obrobne.

Do poveličevanja izjemnosti je pripeljala tudi darvinistična ideologija, ki je na marsikaterem področju človekove dejavnosti določila tudi vsebino spoznavanja. Darwinov razvojni nauk temelji na naravnem izboru najmočnejših, torej izjemnih. Kritiki darvinizma ne verjamejo, da vse življenje lahko zvedemo na zakone odbiranja v neusmiljeni tekmi za preživetje. V zadnjem času znanstveniki, ki raziskujejo kompleksnejše sisteme in odnose v njih, ne le iz celote iztrganih posameznosti, prihajajo do spoznanja, da je bil takšen pogled zgrešen. Nič ni izjemno, v mreži odnosov ima vsak svoje mesto in vrednost. Dva vidika torej vodita v poveličevanje izjemnosti, način spoznavanja in vsebina spoznavanja, ki pa ju lahko presežemo z razvojem informacijske tehnologije in premikom v raziskovanju življenja. Z možnostjo vstopa v kompleksne sisteme je odpadla potreba po delitvi na bolj in manj bistveno, po hierarhičnem pristopu. Predmet preučevanja postaja mreža. Ničesar ne jemljemo, izvzemamo, ampak se potopimo v mrežo odnosov, kajti vse, kar je vzeto iz, je iztrgano iz celote. Želja po izjemnosti poganja tekmovalnost. Sodobni čas je obseden z izjemnim (lista najbogatejših, naj športnik, Slovenec leta, naj knjiga, knjiga rekordov, seznami nadarjenih učencev …). Vsi bi hoteli biti velike ribe. Običajno življenje, ki migota pod gladino morja, pa je prezrto. Ko se potopiš, se moraš gotovo prostorsko in časovno zamejiti, ni pa treba izvzemati, loviti s trnkom, preprosto si sredi čudeža življenja.

7

Življenjepis je ena izmed besedilnih vrst, ki še kako podpira ideologijo izjemnega. Navajeni smo prebirati življenjepise vladarjev, umetnikov, vojskovodij, znanstvenikov, svetnikov, športnikov, politikov …, t. i. velikih osebnosti.

Vendar pa ravno življenjepis, če je postavljen kot v pričujoči knjigi, preseže ustaljen pomen in omogoča vstop v kompleksno mrežo odnosov. To lepo potrjuje tudi izbrani naslov knjige Niti življenja. Bralca ne pušča na kopnem z ulovljeno ribo, ampak ga vsrka globoko v nedrje morja. Vse je tu: smrt, rojstvo; delo, igra; vojna, mir; sovraštvo, ljubezen; revščina, bogastvo; domovina, tujina; vera, strah; bolezen, zdravje; veselje, žalost … Pripovedovalci življenjskih zgodb so rojeni od leta 1901 do 1938. S povzemanjem pripovedi svojih domačih sežejo še v 2. polovico 19. stoletja. Najbolj intenzivno je opisan čas prve in druge svetovne vojne ter čas med vojnama. Pretežni del svojega življenja so preživeli v Šmartnem, Litiji in okolici.

Na obali pričujočega besedila so v meni ostale podobe revščine – podobe bosih otroških nog (»Večinoma smo hodili bosi, da se čevlji niso prehitro raztrgali. Zgodilo se je, da smo šli v šolo še po suhem, medtem je zapadlo, nazaj pa bosi po snegu.« (A. PIVEC, str. 328)), ponošenih in zakrpanih oblek (»Mama je imela v krstni opremi shranjene tri plenice, za sproti pa si je pripravila skromen kupček krp. Največkrat so bili to zadnji deli starih moških srajc ali pa razparane flanelaste spodnje kikle.« (A. FELE, str. 36) »Parali so svoje stare obleke in ponovno kaj sešili za otroke. Ponosili smo drug za drugim, dokler se ni raztrgalo. Ni bilo denarja za blago.« (M. HAUPTMAN, str. 65, 66) »Pri osmih letih sem dobila prvo novo obleko. Zidali smo hišo, za delavnik sem jo oblekla narobe, v nedeljo na lice, medtem pa jo je mama oprala in jo posušila pri štedilniku. Da sem lažje držala trigel z malto, sem ga naslonila na trebuh in tu se je obleka najprej raztrgala. Jokala sem celo popoldne.« (A. PIVEC, str. 328)), lakote (»Ko sem najhujše prebolela, sem sedela na postelji in jokala od lakote. Razen denarja, ki je bil brez vrednosti, nismo imeli ničesar, niti kruha. Zelo smo stradali.« (M. VOZEL, str. 436) »Lačna sem se zatekla k teti Rozi v trafiko, ki je stala ob današnji gostilni Majolka, se stegnila proti oknu in prosila: 'Teta, ali je kaj ostalo?' Dala mi je v posodico ostanke kosila, naj nesem njenemu psičku domov. Skrila sem se za lesena vrata Leskovčevega dvorišča, s prstki pobrozgala po juhi in pojedla vse, kar se je dalo poloviti.« (S. MRZEL, str. 287) »Od mize nismo šli nikoli siti, ampak ko je zmanjkalo.« (A. FELE, str. 39) »Delal sem pri kožah, so bili še vsi repki in mavelčki not. Pa sem jih vzel ven in vsak dan nesel mami gor v hrib Volčjega Potoka, da si je skuhala.« (A. NEJEDLY, str. 303)), velike umrljivosti (»Bilo nas je dvanajst otrok, pet jih je umrlo že v detinski dobi, ostali pa smo odrasli.« (S. MRZEL, str. 282) »Rodilo se jima je enajst otrok. V tistih časih je razsajala škrlatinka.

Zdravniška pomoč z izžiganjem grla ni bila uspešna in vsi razen najstarejše Cile so pomrli.« (P. SMREKAR, str. 378)), strahu pred dolgovi (»Od vsega 8

niti življenja

smo se tiste čase najbolj bali dolgov.« (M. MRZEL, str. 276) »Že med očetovo boleznijo so se mati zadolževali in prodajali živino iz hleva. Doma je od štirih glav ostal le junček.« (J. SMREKAR, str. 356)), otroškega dela (»Že petletno deklico Frančiško so dali služit k Rozinovim, po domače h Klančarju na Leskovico. Bila je pestunja, čeprav bi jo pri tej starosti potrebovala še sama.« (M. MAH, str. 202) »Mene, stara sem bila devet let, je odpeljala še naprej v Škofljico. Tudi jaz bi služila za pestrno.« (A. PIVEC, str. 330) »S trinajstimi leti sem šla služit h Krajcpavru v Šmartno. Gospodarica je bila sama s tremi majhnimi otroki. K hiši sem prišla za pestrno, pa nisem nikoli pestovala. Opravljala sem vsa druga kmečka dela.« (M. ŠUŠTERŠIČ, str. 421)), ljudi, ki so zapustili dom in odšli za zaslužkom v tujino (»Babica je na njenem porodu umrla in ded Matija je ostal sam z dvema majhnima otrokoma. Oddal ju je v varstvo svojemu bratu, sam pa je odšel v Ameriko za zaslužkom.« (P. BAVDEŽ, str.

14)), stiske zaradi visokih davkov (»Vse je namreč šlo v davke, denarja pa nobenega. Občinski financarji so znali popisati vse pridelke. Ata je velikokrat rekel, da se tudi uscat ne more zastonj.« (A. MOŽINA, str. 239)), velikih razlik v gmotnem položaju (»Sprva je skrbel za dva para konj in prevažal direktorja Preissa po njegovih opravkih. Ta je videl, da ga v skromni obleki zebe. Ob upokojitvi je slekel svoj krzneni plašč in mu ga šenkal: 'Vidim, da si tako ubog kot ena mila duša.' Kako ga je bil vesel. Čez dan ga je nosil sam, zvečer smo se pa mi otroci odeli z njim. Direktor Donth, ki je nastopil okrog leta 1932, si je kupil že avto, to je bil prvi v Litiji.« (A. NEJEDLY, str. 303)).

Gotovo zaznamuje branje tudi spol bralca. Kot bralka sem globoko občutila stisko žensk. Pretresle so me pripovedi o visoki umrljivosti mater ob porodu (»Služila sem do smrti bratove žene. Rodila je brez pomoči babice in izkrvavela na tretjem porodu.« (J. SMREKAR, str. 359) »Ata je šel po Groznikovo babico, nam otrokom, ki smo čakali v kuhinji, pa je naročil: 'Otroci, molite, da nam mama ne umrje.'« (J. SMREKAR, str. 368) »Sestra Pepca in brata Rudolf in Jože so bili starejši, za mano pa sta se rodila še Lojze in Ana. Pri najmlajši punčki je mama umrla na porodu. Stara sem bila štiri leta in pol.« (M. MRZEL, str. 272)), o tabuju ženskega telesa (»Vsaka tema, ki bi razkrivala spolnost, je bila pregrešna. O njej se ni govorilo, še več, celo zavijalo se jo je v različne vraže. Še potem ko sem dvajsetletna šla služit v Šmartno, nisem vedela, kako se otrok spočne in kako se rodi.« (A. FELE, str. 42) »Plela sem proso in opazila, da imam krvavo nogo. Grozno sem se ustrašila in nisem se upala nobenemu povedati. Drgnila sem se ob zemljo, da sem skrila rdeče sledi. Doma nas niso nič podučili.« (A. FELE, str. 42)), o nosečnicah in porodnicah brez pravic (»Ne le nosečnice, tudi porodnice smo bile brez pravic. Ker punčke ni bilo doma, sem odšla v službo takoj, ko sem si za silo opomogla. Druge porodnice so lahko koristile tri tedne pred porodom in šest potem.« (A. NEJEDLY, str. 312)), o nezaželenih deklicah (»Ata si je močno 9

želel sina, imel je že pripravljene nove orglice, da mu jih bo podaril. A tudi drugič se mu ni izpolnila želja. Rodila sem se jaz, spet pnčara, in od žalosti se je napil. Orglice je nato stolkel na hišnem pragu kar s sekiro. Včasih je bilo imenitno, da se je rodil fant.« (A. PIVEC, str. 326)), o položaju nezakonskih mater in otrok (»To je bila kaplja čez rob. Očeta je popadla tako huda jeza, da jo je sredi zime nagnal od doma, njo in oba otročka. Zatočišče si je brez hrane našla v Vrbanovi sušilnici sadja. Kakšne telesne in duševne stiske je preživljala, si lahko samo mislimo, našli so jo v sadovnjaku z zmrznjenim dojenčkom v naročju, štiriletni Jožek pa je preživel.« (A. MOŽINA, str. 246) »Le sam bog ve, kako se je mama z dojenčkom peš vrnila domov v Zglavnico, domači pa, ki bi jim bil pankrt v veliko sramoto pri hiši, je niso sprejeli pod streho. Z dojenčkom je odšla v oglarsko kolibo v gozd, spala sva ob ognju in dogodilo se je, da sem si opekel desno lice, kar se pozna še danes. Ob deževnih dneh sva se zatekla v plevnik.« (M. MAH, str. 202, 203) »V štali sva obtrgavali fižol in takole je pravila: 'Benkolca je rodila in bila v postelji, Benko se je pa z deklo spentljal. Po tistem so jo nagnali, odšla je za deklo k Skobetu. Ko je Benko, tvoj stari oče, kosil v bregu, je dekla prinesla otročka, ga položila v red in mu ga izročila: ''Tle ga maš, tvoj je.'' Odnesel ga je domov in ga vzredil, drugega mu tudi ni ostalo.'« (M. HAUPTMAN, str. 60) »Sploh je bila znana navada, da so nezakonske krstili s posebnimi imeni, kot Matija, Aleš, Boštjan, da so vsi vedeli za njihovo sramoto.« (P. SMREKAR, str. 378)), o položaju ženske v družini (»Čutila sem se prevarano, nobene besede nisem imela v družini.

To me je najbolj motilo.« (M. MRZEL, str. 277) »Že iz Amerike sem je nase prevzemala vso odgovornost in skrb za družino.« (P. BAVDEŽ, str. 19) »'Ali misliš, da sem pripetlala k hiši?' so se hitro postavili zase, misleč, da so prinesli doto in da tudi njihova beseda nekaj velja.« (M. HAUPTMAN, str. 73)).

Po nanizanem se zastavlja vprašanje o izvoru nostalgije po dobrih starih časih. Kako je sploh mogoča, saj sta se gmotni položaj in položaj žensk v primerjavi z opisanim časom bistveno izboljšala? Sodobnemu času manjka nekaj, česar je imel nekdanji čas v izobilju. Ljudi so osrečevali vsakdanje iznajdljivosti, spretnosti in opravila (»Jože je bil moj dedek, mali kmet na Božičevi kmetiji, kjer živim še danes. Izdeloval je suho robo: košare, grablje, kosišča, sode, škafe, cepce in še razna druga držala za kmečka orodja. Hodil je celo na Hrvaško sekat lesene kljuke za dežnike in jih doma lepo obdelal.« (P. SMREKAR, str. 378) »Moja babica Micka je pekla lect. Vmesila je piškotno testo in ga sladkala s sladkorjem in ne z medom. Iz razvaljanega testa je z modelčki izrezala razne figure, kot so srčki, punčke, konjički, kokoške. Spečene je pobarvala z rdečo barvo in še dodatno okrasila z ustreznimi sličicami.« (P. SMREKAR, str. 378) »Mama je bila zelo razgledana, k temu je gotovo pomagalo tudi znanje, ki si ga je v otroštvu pridobila v štiriletni šoli. Poznala je zdravilne rastline in ljudje so jo tudi zaradi tega cenili in spoštovali. Naj ome10

PAVLA BAVDEŽ,

dekliški priimek Pograjc, Javorje 15; rojena 2. 12. 1917 v Kansasu, ZDA, umrla 29. 10. 2009 v Javorju

S

voje mladosti ni imela. Pri osemindvajsetih letih je ovdovela s petimi majhnimi otroki. Prav v njih je našla vzgib in moč, da ni obupala. A življenje ji je naložilo še mnogo križev. Ni mogoče opisati trpljenja, ko je na železniških tirih ugasnilo življenje njene štirinajstletne hčere, nato je izgubila še štiri svoje otroke. Umaknila se je v samoto in žalovala v prikriti zamaknjenosti. Potem se je dvignila in se ozrla naprej, samo naprej. Špilarjeva mama, tako smo jo poznali domačini, me je vedno pričakala z nasmehom. Svojo življenjsko zgodbo je pripovedovala z neko spokojno milino. Veselilo jo je še kaj postoriti v gospodinjstvu, rada je vzela v roke dobro knjigo in z vedrino preganjala vse starostne bolezni. Bila je uslišana v svoji molitvi za hitro smrt. Sedaj ko je ni več med nami, se pogosto spomnim njenih besed: »Sekirenga nikoli ne pomaga. Ne razmišljam o stvareh, ki jih ne morem spremeniti.« 13

PAVLA BAVDEŽ

Rodila sem se v Ameriki.

Družina Selak je živela v Podlipi pri Vrhniki. Prva se je rodila hči Ana, dve leti pozneje, leta 1884, pa moja mama Frančiška. Babica je na njenem porodu umrla in ded Matija je ostal sam z dvema majhnima otrokoma. Oddal ju je v varstvo svojemu bratu, sam pa je odšel v Ameriko za zaslužkom. V Kansasu se je zaposlil v rudniku in dobro zaslužil. Punčki sta hodili v šolo, znali sta brati in lepo pisati, a doma ju niso kaj ahtal. Ko je eden od sosedov o tem obvestil njunega očeta, ju je vzel v Ameriko. Ani je bilo štirinajst let, moji mami pa dvanajst. Na ladji sta imeli posebno spremstvo. V Ameriki sta gospodinjili in skrbeli za očeta. Novemu življenju sta se hitro privadili, tudi angleška govorica jima ni delala preglavic.

V tem rudniku se je zaposlovalo veliko Slovencev. Leta 1900 ali leto pozneje je prišla skupina fantov, med njimi je bil tudi Matija Pograjc, po domače Špilarjev z Obolnega, rojen leta 1880. Slovenci so se ob sobotah in nedeljah zelo radi družili v raznih društvih, tako sta se Matija in Francka tudi spoznala in se kmalu poročila. Mami je bilo osemnajst let, očetu Matiji pa dvaindvajset.

Kmalu po poroki se je rodil sin in po stari navadi prejel očetovo ime Matija. Leta 1909 se je rodila Zofka, štiri leta pozneje pa Frenk. Nato se je mlada družina vrnila v domovino. Najstarejši sin Matija je ostal v Ameriki, zanj je skrbela teta Ana. Oče je v Javorju kupil dobrih šest hektarjev veliko posest, kjer živim še danes. Doma sta se rodili še Angelca in Francka. V treh mesecih sta umrli obe. Takrat je razsajala španska bolezen in pomrlo je veliko otrok.

Ena je bila še čisto majhna, druga pa je bila stara dve leti. Ni bilo hiše brez mrliča. Pri Kamenčenu jih je umrlo prav veliko, pri Pograjcu so pokopali dva naenkrat.

Starša sta začela zidati hišo. Oče je videl, da mu zmanjkuje denarja, zato je ponovno odšel v Ameriko. Mama je ostala doma, skrbela za družino in nadaljnjo gradnjo. Stanovali so pri sosedu Andrejcu. Okoli leta 1916 se je s Frenkom in Zofko tudi sama podala za očetom. Tu sem se leta 1917 rodila jaz, najmlajša. Vedno so mi rekli ta mala. Časov na tujem se ne spominjam, pripovedovala pa mi je mama, da so se po prvi svetovni vojni odločili za vedno vrniti domov. Za na pot je pripravila veliko suhega sadja, nasušila je kruh in na maščobi prežgala moko. Pozneje, na ladji, je prežganje zalila z vodo in hitro je bila pripravljena juha. V njej se je lepo razmočil posušen kruh. Verjetno je bilo potovanje, če so imeli nekaj hrane s seboj, cenejše. Vrnili smo se leta 1919. Nekateri so nas opozarjali, da je zaradi komaj končane vojne nevarno hoditi domov. A kaj, ljudje smo bili posiljeni. Matija je tudi tokrat ostal v Ameriki. Izučil se je za policaja. Teta Ana nas je redno obveščala, kako je z njim. Pri osemnajstih letih so ga vpoklicali v vojno proti Mehiki. Od takrat pa ni bilo več glasu o njem in predvidevali smo, da je padel.

14

niti življenja

Frenk je bil ob vrnitvi star šest let. Pozneje se je v litijski pekarni Prezelj izučil za peka, nato pa se je premestil k Mihi Moletu za Bežigrad. Tu je delal in stanoval do vojaščine. Služil je na Hrvaškem in se tako prehladil, da se je tri mesece zdravil v bolnišnici. Zdravljenje je nadaljeval v Ljubljani. Zdravniki so menili, da so se mu zavezala čreva. Ko ni bilo pomoči, so ga odpustili. Stregla mu je mama in zraven ob njegovih hudih bolečinah tudi sama hudo trpela.

Verjetno je imel raka. Čez pol leta je umrl, star komaj štiriindvajset let.

Sestra Zofka je v Ameriki že obiskovala šolo in znala angleško govoriti in pisati.

Hiša je bila med tem časom dograjena. Iz Amerike smo pripeljali veliko posode in še več oblek. Vse je bilo spravljeno v ogromni pleteni košari, ki je potem še dolga desetletja stala na podstrešju.

Frenk Pograjc, vajenec v litijski pekarni Prezelj, okoli 1930

»Pogosto ga je med hudo boleznijo obiskoval župnik Javornik.«

Lepe ameriške obleke Spominjam se, da je imela mama zelo veliko prelepih oblek. Nekatere so bile svetle, kariraste, druge enobarvne s prelivajočimi barvami, na primer rjavo in temno rdečo. Obleke so bile spodaj bogato naložene z okrasnimi grenirami. Tudi bela spodnja krila so bila olepšana s širokimi špicami. Te so bile tako močne, da se je sama kikla prej raztrgala kot pa prišite čipke. Mama je imela tudi črn plašč iz pliša in rjavega iz žameta. Kdaj si je nadela prelep žameten klobuk s ptičkom ob strani. Barve so se kar menjavale. A preprosti ljudje tu v Javorju so se ji zaradi takšnega oblačenja posmehovali in pravili, da je to nepotreben lišp. Zato je pozneje te obleke predelala.

15

PAVLA BAVDEŽ

Tudi za nas otroke je prinesla veliko oblek. Spominjam se lepe rdeče oblekice. Spredaj po životcu je bila okrašena z vezenimi rožicami, v pasu pa močno nabrana. So bile pa vse nabrane, tudi tiste, ki jih je pozneje pošiljala teta Ana. Obleke je mama v Ameriki kupovala že narejene, vse iz finega blaga in po takratni modi. Preprostejše delovne obleke, predpasnike in za otroke je šivala tudi sama. Tam je imela mašino, tu doma pa vse na roke.

Mama je imela svoj zaslužek. Skrbela je za pet rudarjev – Slovencev. Stanovali so pri nas in imeli tu vso gospodinjsko oskrbo. Delali so do petih, zato je glavni obrok pripravila za pozno popoldne. Takoj po kosilu je že pripravljala pečeno ali pohano meso, razne solate, kruh in včasih še kakšne sladice za naslednji dan. S seboj v rudnik so nosili malico v aluminijastih kantah z več predali. Posode je napolnjevala zjutraj, nato so se s posebnimi rudniškimi avtobusi odpeljali na delo.

Tam je živelo veliko Slovenk, pa se niso tako matrale kot moja mama. Zaslužek so ji pa vendar znale očitati: »Ta je pa gospa.« Nobena pa ni vedela, koliko je ta »gospa« delala.

V šolo sem pričela hoditi s šestimi leti.

Pouk smo imeli v javorski mežnariji. Punčke so nosile dolge oblekice, mene pa je mama oblekla v kratko krilo do kolen. Doma pa sem nosila še krajše.

Tako so pobci prec zamerkali, da nosim spodnje hlačke, in so mi zabavljali: »To ni baba, to je dec, ko hlačke nosi.« Imeli smo kamnite tablice z lesenim okvirjem. Na eni strani so bile narisane bele črte za pisanje, na drugi pa kariraste za računstvo. Poleg teh dveh

Družina Pograjc, Kansas, 1919

»Mami Frančiški ni bilo nikoli žal, da se je z družino vrnila iz Amerike.« 16

PETER JEREB,

Trg na Stavbah 1, Litija; rojen 29. 3. 1925 v Litiji

V

eč kot dve leti in pol je preživel v nemški vojski in ruskem ujetništvu in se srečno vrnil domov. Sam pravi, da spomin bledi, a tisto, kar je najbolj boleče, ostaja neizbrisano in živo. »Še vidim ta obraz ..., še vidim te hlode na reki Volgi.« V tem težkem času ga niso spremljali le bistri um in znanje jezikov, previdni korak in prilagodljivost, pač pa tudi upanje v dober razplet, ki je zraslo iz njegovega notranjega hrepenenja po domu.

Kako prav so mu prišla takšna pozitivna občutja še pozneje v življenju, ko sta ga vse do osamosvojitve Slovenije spremljala senca nemškega vojaka in občutek krivde, da ni bil na pravi strani. Danes pravimo taki drži pozitivna naravnanost, ki izlušči iz vsega slišanega, videnega in doživetega najboljše. Ko se danes ozira nazaj, pravi, da je že tedaj porabil vso življenjsko srečo.

97

PETER JEREB

Na očeta glasbenika sem bil ponosen.

Oče se je rodil v Cerknem leta 1867. Starša sta mu umrla in k sebi v Kamnik ga je vzel njegov stric duhovnik. Verjetno je v fantu spoznal umske sposobnosti, absolutni posluh in glasbeno nadarjenost, zato ga je poslal v Ljubljano, v triletno Orgljarsko šolo Cecilijinega društva. Iz fotokopije spričevala, ki ga hrani Knjižnica Litija, je razviden obsežen predmetnik: liturgija in zgodovina

cerkvene glasbe; nauk o harmoniji in generalbasu; nauk o kontrapunktu, imitaciji in fugi; igra na orgljah iz not; preludovanje brez pripravljanja; modulovanje brez pripravljanja; koralno petje; figuralno petje; dirigovanje in igre na glasovirju. Vsi predmeti so bili zaključeni z oceno prav dobro – hvalno, obiskovanje – prav redno, obnašanje – vzorno, sposobnosti pa z najvišjo oceno vrlo sposoben.

Spričevalo, opremljeno z žigom in štirimi podpisi, se je zaključilo: Torej je vrlo sposoben za orgljarsko službo. Prejel ga je 14. julija 1887.

Tisti čas je bilo znano, da se samo z orglanjem ne bo dalo preživljati, zato se je oče vzporedno šolal tudi za pisarniško delo in takoj ob zaključku šole dobil službo občinskega tajnika v Litiji. Skromen občinski arhiv je bil ob njegovem prihodu zataknjen kar za tramovi na stropu kletnih prostorov županovega domovanja, danes stoji na tem mestu Simončičeva hiša, takrat pa se je reklo Pri Urbanovcu.

Oče je glasbo visoko cenil, zanjo živel in jo ustvarjal. Najpomembnejši prostor v stanovanju mu je bila dnevna soba s klavirjem, tu je preživel največ prostega časa. Včasih sva se igrala: usedel sem se za klavir, on pa zadaj na

Peter Jereb, občinski tajnik v Litiji in skladatelj, okoli 1930

»Vsak dan se je oblekel nedeljsko: obleka s telovnikom ali brez, svetla srajca, kravata ali metuljček, če je bilo hladno, je nosil tudi klobuk.« 98

niti življenja

kavč. Pritisnil sem na tipko, katerokoli, tudi višaje in nižaje, sam je poslušal in vedno uganil višino glasu. Imel je absolutni posluh.

Kupoval je razne pesmarice in iskal primerno besedilo. Ne vem, kaj natančno je v besedilu iskal, ali vsebino ali rimo, melodičnost, harmonijo. Verjetno vse to, sam bi to najbolje znal povedati. Vem, da je bil pri tekstih zelo izbirčen. Če mu je bila pesem všeč, potem jo je uglasbil. Tedaj me je mama mirila s kazalcem čez ustnice: »Pst, tih bod! Atek komponira!« Moral sem biti tiho in pri miru, tega sem bil navajen. Včasih sem se umaknil v kuhinjo ali ven. Od igrač pa mi je najbolj ostal v spominu velik svetlo siv plišast slon na deski s kolesi. Lahko sem ga zajahal in se z nogami poganjal naprej in nazaj.

Dokončano skladbo je oče najprej zaigral mami. Mama je ob klavirju pela, in če je bila zadovoljna, potem je bila pesem glasbeno dovršena, drugače so sledila popravljanja. Mama je bila njegov prvi kritik. Je že morala imeti poseben dar, da ji je zaupal in jo tako močno upošteval. Oče me je na klavirju tudi učil, vendar nisem imel potrpljenja z notami. Ljubše so mi bile modernejše skladbe in priljubljeni šlagerji, ki sem jih lahko igral po posluhu. Razumel me je in me ni priganjal, bolj je name pritiskala mama.

Nikoli ga nisem spraševal, katere inštrumente še zna igrati. Mislim, da je igral na vse, kar mu je prišlo pod roko. Doma je imel tudi violino in klarinet.

Mama je globoko spoštovala njegovo ustvarjanje in med njima nisem nikoli slišal povišanega glasu. Ob nedeljah se je s prijateljem Kokličem sprehodil do gostilne v Zavrstniku in tam popil nekaj deci vina. Nikdar mu ni oporekala.

Ko se je vrnil, ga je le pogledala in uganila, ali ga je bilo štiri ali pet deci.

Peter Jereb in Feliks Koklič na starem litijskem mostu, 1933 fotografija: last Knjižnice Litija

»Ob nedeljah je oče našel čas tudi za prijatelje.«

99