Čebelarska pravda by Janez Bric

Franc Grošelj

ČEBELARSKA

PRAVDA

Dogodki, ki so spremenili življenje Litijanom in vplivali nanj še stoletje naprej

Kaj predstavlja naslovnica? Satovje simbolizira čebelarstvo. V vsaki izmed zunanjih celic je slika iz leta 1921, ko se je začela čebelarska pravda. Gozd kadečih se dimnikov in veliki industrijski obrati z golim hribom Sitarjevcem kažejo, kakšno je bilo naše mesto takrat in kaj bi Litijane čakalo v prihodnosti, če ne bi posegli vmes čebelarji. V srednji celici pa se nam ponuja primerjava z današnjim časom. Mesto Litija in Sitarjevec sta čista in zelena, brez dima in smradu. Sosednja celica prikazuje čebele na čistem satu. V takem okolju lahko dobro in kvalitetno preživijo, čebela pa je najboljši indikator zdravega in čistega okolja. Zamislimo se nad našo preteklostjo in poglejmo v svetlo prihodnost pod pogojem, da se ravnamo po čebelah. Njihove značilnosti so delavnost, red in čistoča, kvalitetno hierarhično vodenje in sporazumevanje. To je naša prihodnost.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 061.2:638.1(497.4Litija)(091) GROŠELJ, Franc, 1948Čebelarska pravda : dogodki, ki so spremenili življenje Litijanom in vplivali nanj še stoletje naprej / Franc Grošelj ; [spremna beseda Andreja Štuhec, Helena Hauptman ; fotografije iz zasebnih zbirk in Knjižnica Litija]. - Litija : Čebelarsko društvo, 2011 ISBN 978-961-269-507-1 257460480

Franc Grošelj

Vsebina Vsebina

Knjigi na pot: Andreja Štuhec ......................................................

Litija skozi cas: š Helena Hauptman . .............................................

Uvod ............................................................................................

I. poglavje........................................................................................ 14

Čebelarstvo po slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

II. poglavje . ...................................................................................... 17

Kako je delovala topilnica, prva svetovna vojna in rojstvo Čebelarskega društva Litija

III. poglavje . ...................................................................................... 49

Društvo in čebelarjenje do druge svetovne vojne

IV. poglavje . ...................................................................................... 58

Nemška zasedba in čebelarstvo med okupacijo 1941–1945

V. poglavje . ...................................................................................... 67

Osvoboditev in čas od 1945 do 1954, izgradnja plemenilne postaje Pustov mlin

VI. poglavje . ...................................................................................... 99

Začne se nova doba 1954–1970, izgradnja društvenega čebelnjaka

VII. poglavje . ...................................................................................... 121

Sedemdeseta leta, praznovanje 50. obletnice društva na Bogenšperku 1971, razvitje prapora

VIII. poglavje . ...................................................................................... 159 Prevažanje čebel na čebelje paše

IX. poglavje . ...................................................................................... 171

Osemdeseta leta, zaton Jugoslavije in čebelarji do 1991

X. poglavje . ...................................................................................... 218

Čas od 1991 do 2011, v združeni Evropi

XI. poglavje . ...................................................................................... 268

Vzrejevalci matic od začetka do danes

XII. poglavje . ...................................................................................... 271 Priznanja in odlikovanja

XIII. poglavje . ...................................................................................... 279 Utrinki skozi čas in kulturno delo

XIV. poglavje . ...................................................................................... 291 Mladim rodovom – kako naprej?

Zahvale ........................................................................................ 293

O avtorju . .................................................................................... 294

Slovar tujk in viri ......................................................................... 297

Sponzorji . .................................................................................... 298

Vsebina

Knjigi na pot: Andreja Štuhec Ko je Franc Grošelj naznanil, da pripravlja kroniko Čebelarskega društva Litija v knjižni obliki, smo v Knjižnici Litija njegove namene toplo pozdravili. Kmalu pa smo začutili, da so ambicije resnejše: ne zgolj popisati obstoječe dokumentarno gradivo, mu dati rep in glavo, pač pa bralcu ponuditi več kot le »kronologijo« sicer častitljivih 90 let. V delovanju vsakega društva so vzponi in padci. Knjiga, ki je pred vami, vam bo približala delovanje litijskega čebelarskega društva od njegovih začetkov do danes. Avtor sicer sledi arhivu in zapisom o delovanju društva, vendar pri tem čuječe opazuje tudi vse obrobno dogajanje v družbi. Tako mu ne uidejo različni vzroki, ki so društvu včasih oteževali delo oz. so čebelarje celo odvračali od povezovanja. Ključni dogodek v zgodovini Čebelarskega društva Litija je tragičen: zaradi strupenih izpustov Topilnice Litija so pomrle številne čebelje družine in čebelarjenje v Litiji je bilo postavljeno na preizkušnjo. Franc Grošelj, tudi sam predan čebelar, je ta prelomni dogodek v zgodovini društva, ki pa je čebelarje tesno povezal, sklenil izpostaviti tudi v knjigi, saj je ključnega pomena za naše okolje in življenje. Zmaga v čebelarski pravdi simbolizira tudi upor odrinjene, na videz nepomembne in obrobne dejavnosti, je simbol zmage majhnega nad velikim, odločitev sodišča (in posledično zaprtje topilnice) pa je zaznamovala mnoge generacije, pozitivno seveda, vse do danes, čeprav se tega niti ne zavedamo več. Kdor je čebelarjenje doslej gledal bolj od daleč, ga bo lahko branje te knjige prepričalo, da gre vsekakor za težaško in predano delo, ki ga oblastniki niso pravilno razumeli oziroma so želeli dejavnost zgolj izkoriščati. Čebelarji se nam približajo kot etični ljudje s posluhom za naravo, živali in za ljudi. To je v današnjem času velika vrednota, ki je ob sladkostih ležernega življenja in nonšalantnega odnosa do narave lahko hitro ogrožena. O čebelah in medu je spletenih veliko pregovorov in ljudskih rekov. Modrost stoletij nam potrjuje, da je bilo čebelarjenje vedno zelo cenjeno, drobno

Figuralni panj, imenovan »janičar« (sredina 19. stoletja)

Panj hrani Čebelarski muzej Radovljica. (foto: Tomaž Tekavec)

in marljivo sivo bitje pa je postalo sinonim za pridnost in delavnost, hkrati pa je čebela še danes pojem skrivnostnosti in čudenja. Živimo v čudovitem okolju, obdani z zelenjem in življem, ki nas opominja, da nismo sami, zato bi morali biti odgovorni do vseh, ki sobivajo z nami. Čebelarji so bili vedno ljudje, ki so nam takšno življenje svetovali in ga tudi sami živeli. Da ima Čebelarsko društvo Litija ob svoji 90-letnici tudi to slikovito, obsežno in analitično knjigo, je izjemnega pomena: ohranjeni so spomini in dogodki, na katere bi sicer slej ko prej legla koprena pozabe. A so predragoceni, da jih čebelarji ne bi delili s širšo javnostjo: iz preteklosti se lahko marsičesa naučimo za prihodnost. Če bomo tenkočutno pozorni na malenkosti okoli sebe, bomo gotovo deležni pomembnih spoznanj. Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija

Knjigi na pot: Andreja Štuhec

š Litija skozi cas: Helena Hauptman Temeljni vzrok za zgodnjo poselitev litijskega območja je nedvomno reka Sava kot najvažnejša prometna pot od prazgodovine pa vse do izgradnje Južne železnice sredi 19. stoletja. Drugi pomemben vzrok je bogato rudonosno litijsko hribovje, ki so ga znali izkoriščati že v železni dobi. Rudarjenje je najstarejša gospodarska panoga Litije in njene širše okolice, ki z rudnikom Sitarjevec sodi med najstarejše rudarske kraje na Slovenskem. Prva pisna omemba Litije sega v leto 1145, v srednjem veku pa je imela poleg drugih trških svoboščin tudi pravico do štirih sejmov letno. Vse do prihoda Južne železnice je bila Litija bolj ali manj podeželski trg oz. brodarska naselbina, ki je kljub majhnosti imela čolnarski urad, mitnico in carinarnico in je štela za pomembnejše rečno pristanišče vzdolž reke Save. Tu so stesali največ rečnih ladij in pletli močne ladijske vrvi. Litija sama in bližnji kraji so večinoma živeli od čolnarjenja, kajti rudarjenje je skozi stoletja doživljalo vzpone in padce, v določenih obdobjih je celo popolnoma zamrlo. Valvasor poroča o sledovih nekdanjega rudarjenja v Litiji in okolici ter šele sredi 18. stoletja je rudarstvo ponovno vzcvetelo. V Sitarjevcu so večinoma kopali svinčevo in živosrebrno rudo, v 2. polovici 19. stoletja pa so za potrebe taljenja rude zgradili tovarno v neposredni bližini železniške postaje ter jo s transportno žičnico prek Save povezali z rudnikom. Vsekakor je železnica Litiji prinesla največji vzpon in razcvet, saj se je kmalu po njenem prihodu in izgradnji mostu (leta 1855) bliskovito razmahnila industrija. Poleg tekstilne tovarne in lesarstva je kraj zaslovel predvsem zaradi svinčevega rudnika in topilnice. Litijski svinec je zaradi svoje kakovosti slovel po vsem svetu pod imenom »Littaier Blei«. Litija je že konec 19. stoletja dobila sedež glavarstva, po 1. sv. vojni pa se je kot središče sreza Litija razširila v precej obširno območje, ki je zavzemalo osrednji del Slovenije. Industrijski razvoj je poleg zaslužka in razcveta kraja neizogibno povzročil tudi škodljive posledice za okolje. Največji davek sta pobrala rudnik Sitarjevec in topilnica. Poleg rudniških nanosov jalovine, ki so zaradi vsebnosti svinca in drugih težkih kovin onesnažili zemljišča do te mere, da je to zaznavno še dandanes, je sam trg dvakrat (1896 in 1932) utrpel tudi vdor vode iz opušče

nih in zazidanih rudniških rovov, ki je dobesedno opustošil litijski Glavni trg, uničil urejene vrtove in zalil kleti stanovanjskih hiš. Posebno poglavje v zgodovini Litije predstavlja obratovanje nekdanje topilnice, ki je skoraj od vsega začetka povzročala težave okolju, čeprav se prvotno prebivalci niti niso zavedali pravih vzrokov številnih bolezenskih pojavov pri živalih in na rastlinju. Ker številne pritožbe kmetov niso obrodile sadov, je v letih 1910 in 1911 posredovala Kmečka zveza in izsilila oblikovanje preiskovalne komisije, ki je na Dunaj poslala vzorce zemlje in rastlinja ter nedvoumno dokazala škodljiv vpliv svinca. Kljub temu se je vodstvo topilnice leta 1913 odločilo obrat povečati in zgraditi dodatne dimnike, da bi se zmanjšalo onesnaževanje okolja. Seveda je bil to le pesek v oči vsem, ki so opozarjali na zastrupljanje okolice, in v letu 1920 je prišlo do množičnega pogina čebel na širšem območju Litije. T. i. »čebelarska pravda« velja za prvo ekološko pravdo v slovenski zgodovini, ki je bila za povrh še uspešna. Čebelarji so bojevali izjemno težko bitko proti kapitalu in vlogi topilnice za sam kraj, saj je obrat zagotavljal zaslužek nekaj sto delavcem, hkrati pa kraju dobavljal elektriko. Med samo pravdo je vodstvo topilnice uporabljalo različne metode, tudi nedovoljene, kot je bil npr. napad na čast in dobro ime litijskih sodnikov, ki so vodili postopek. Zastopnik topilnice je moral zato plačati celo globo. Pravda se je vlekla nekaj let in že med tem časom je tovarna zašla v težave zaradi padca cen svinca na svetovnem trgu. Dejstvo je, da je litijska čebelarska pravda zadala zadnji žebelj v krsto Topilnice svinca in živega srebra v Litiji, ki je obrat že leta 1922 ustavila, leta 1930 pa je sledila popolna demontaža peči in ostalih naprav. Leta 1938 so podrli še zadnji dimnik, visok 68 m, in s tem pokopali vse upe za ponovno oživitev tovarne. Danes o nekdanji litijski topilnici ni več sledu, k sreči si je opomoglo tudi okolje, a preteklosti ne smemo pozabiti, temveč se moramo iz nje učiti. Domovina ni nekaj samoumevnega kot tudi okolje, v katerem živimo, ni samo po sebi dano. Dobili smo ga v upravljanje in naša odgovornost in zaveza je, da ga neokrnjenega predamo prihodnjim rodovom. S knjigo Franca Grošlja o litijski čebelarski pravdi in čebelarski tradiciji je droben del te odgovornosti izpolnjen, največji del pa ostaja obveza za vse nas.

Helena Hauptman

Litija skozi čas: Helena Hauptman

Uvod Pred menoj je težka naloga. Spisati zgodovino Čebelarskega društva Litija, ki ob izdaji te knjige praznuje 90 let, je skoraj nemogoča naloga, zlasti še, če želi avtor ves čas ostati verodostojen. Čebelarska pravda je preveč spremenila življenje naslednjim rodovom Litijanov, da bi si dovolil nedoslednosti. Bil sem v dilemi, kakšno obliko in slog naj izberem. Odločil sem se, da bom dogodkom v največji meri sledil kronološko. Kroniko razvoja čebelarstva dopolnjujem s predstavitvijo ključnih oseb, čebelarjev, ki so vstopali v zgodovino čebelarstva tisti čas (odebeljeni tisk). Za zgodovinskost oz. podkrepitev dejstev pa sem po datumih dogodkov vključeval tudi posnetke dokumentov tistega časa. Dokumenti so berljivi, zato jih nisem prepisoval, pač pa ohranil v izvirni podobi. Nekatere dokumente, ki jih zaradi zahtev oblikovanja nismo mogli predstaviti tako, pa smo prepisali in jih vključili v vsebino. Tudi jezik se je v 90 letih spreminjal. Da bi si laže predstavljali duh tistega časa, ga ponekod namenoma ohranjam.

Železna cesta je prinesla industrializacijo leta 1848.

Ko sem zbiral gradivo in informacije, sem bil globoko presenečen, saj dokumentacije o društvu in njegovem delu od leta 1952 nazaj praktično ni bilo. Kasneje sem iz zbrane dokumentacije ugotovil, da je bila dokumentacija z arhivom društva uničena pri Hermanu Bizjaku, ki je bil tajnik društva pred letom 1960. Zakaj in kako se je to zgodilo, ni bilo moč ugotoviti. Kasneje je bila narejena vsaj rekonstrukcija dogodkov okoli gradnje društvenega čebelnjaka, ki jo je leta 1964 omogočil sam Herman Bizjak, zapisal pa Ivan Žunko. Seveda je to zapisano po spominu, vendar pa iz vsebine lahko sklepamo, da gre za resnično pričevanje. Sama gradnja društvenega čebelnjaka je opisana v šestem poglavju. Žal pa arhiva izpred druge svetovne vojne ni bilo mogoče obnoviti. Gradivo za dogodke izpred vojne sem črpal iz arhiva Čebelarske zveze Slovenije, delno pa na podlagi fotografij vodilnih članov društva, pod katerimi je bil skromen opis. S križanjem podatkov in njihovo primerjavo sem našel veliko odgovorov, ki do sedaj niso bili zapisani ali pa so se močno razlikovali, ter tako napravil rekonstrukcijo nekega obdobja. Nekaj podatkov sem našel v skromnem arhivu društva, nekaj pa po zapiskih Ivana Žunka, ki je bil vnet član društva po drugi svetovni vojni in natančen zapisovalec čebelarjenja. Rekonstrukcija čebelarske pravde je osnovana na podlagi pripovedovanja Mihaela Bernika kot njenega glavnega akterja. Razgovor z njim je opravil Ivan Žunko, zabeležke razgovora pa je velikodušno odstopil njegov vnuk Dušan Žunko. Arhiv Čebelarske zveze Slovenije hrani več člankov o Čebelarski pravdi v revijah Slovenski čebelar. Križanje podatkov je dalo zapisani rezultat, ki nam dogodek predstavlja izredno verjetno in realno. Znano je, da je Čebelarsko društvo Litija nastalo kot odgovor na pomor čebel konec junija 1920. Takih pomorov je bilo skozi tri desetletja 10

Uvod

pred prvo svetovno vojno več, opisani v letu 1920 pa je sodu izbil dno. Iz fotografij in zapisov takratnih čebelarjev in idealistov sem lahko verodostojno zapisal dogodke ter jih kot metalurg in poznavalec teh tehnologij rekonstruiral v resnično zgodbo. Vse pa temelji na podlagi poznavanja proizvodnje svinca takrat in danes. Lahko sem prikazal takratno Litijo kot eno izmed pomembnih industrijskih in upravnih središč na območju takratne Dravske banovine in pred tem Dežele Kranjske. Kaj so takšni objekti, kot je bila topilnica, povzročali naravi, pa se dobro zavedam, saj sem pred 45 leti delal v Topilnici svinca Mežica, ker je to moj prvi in osnovni poklic. Nekaj informacij mi je uspelo pridobiti tudi o čebelarjenju pred prvo svetovno vojno. K temu me je pritegnil zlasti zapis v Slovenskem čebelarju iz leta 1920, kjer se je avtorju zapisalo, da so nazadnje takšno katastrofo litijski čebelarji doživeli 10 let nazaj, torej leta 1910. Ob zbiranju gradiva pa se mi je odkrilo še več podobnih dogodkov, tudi iz leta 1885. Iz vsebine knjige bomo zasledili dokumentirano gradivo, ki dokazuje prvotno zasnovo topilnice na osnovi temeljnih tehnoloških spoznanj in kvalitete litijske rude. Zaradi potreb po predelavi tudi drugih rud in problemov z okoljem so topilnico dograjevali in spreminjali. Več dogodkov je opisanih po avtorjevem spominu, na osnovi kramljanja s starimi čebelarji in tudi z mentorji, kot so bili Janez Vertačnik, Martin Smrkolj, Alojz Petek, Jože Eržen in drugi. Tako je mnogo stvari napisanih in rekonstruiranih tudi s pomočjo slikovnega gradiva in spomina. Pogosto sem v gradivu naletel na podatke, ki so kazali na veliko odgovornost oziroma neodgovornost politike do čebelarstva. Vse, kar sem v zvezi s tem napisal, je mišljeno na splošno, ne da bi nameraval kogar koli česa obdolžiti. Če tega ne bi napisal, bi bil nedosleden. Dejansko pa drži, da politika (in še kdo) pomena čebelarstva še danes ne razume ali pa noče razumeti.

Figuralni panj, imenovan Turek (izdelan 1904)

Panj hrani Čebelarski muzej Radovljica. (foto: Tomaž Tekavec)

Prvi pogled na litijski srebrnik Topilnica je leta 1886 proizvedla tudi prve kilograme srebra. V spomin na ta dogodek so na Dunaju iz tega srebra izdelali ta spominski srebrnik. Za nas je zanimiv, ker je na eni strani motiv topilnice iz leta 1886. Prikazuje dva dimnika, iz katerih se močno kadi. Naznanjata težke trenutke za Litijo in litijske čebelarje. Gozd v ozadju je še bujen, toda preti mu uničenje. Proizvodnja je bila sprva preprosta, velik dimnik in ostale so dogradili kasneje. Lepo se vidi tudi žičnica čez Savo, s katero so vozili svinčevo rudo iz rudnika v topilnico. Morda zveni neskromno, toda želel bi, da ta pričevanja ostanejo v spominu čebelarjev domačinov, meščanov Litije in tudi drugih čebelarjev po državi. Pomembno je, da se tudi meščani, prebivalci Litije zavedo, da je njihovo mesto prav po zaslugi litijskih čebelarjev lepo, zeleno in čisto. Boj je bil trd in neizprosen, vmes sta posegala politika in kapital. To pa nam je znano tudi iz dogodkov v naši sedanjosti: spletke, šikaniranja in maltretiranja. Vse to je bilo posredi, kot da se zgodovina resnično ponavlja, nazadnje pa so čebelarji zmagali. Pri tem ne želim zanemariti tudi Šmartnega, ki je dalo svoj prispevek k delovanju in razvoju čebelarstva na našem skupnem prostoru.

Osnovna zasnova topilnice pred letom 1886. Velikega dimnika še ni, kasneje je bila podaljšana tudi proizvodna hala na levi strani. Prav tako še ni drugega dimnika na desni. (arhiv: Knjižnica Litija)

Uvod

Pogled na Litijo s Sitarjevca leta 1915 s štirimi dimniki, peti, mali dimnik se ne vidi. »Halda« sega že do območja, kjer je stala restavracija Pošta, kjer Ljubljanska cesta zavije levo nad pošto. Bodimo pozorni na velik topilniški dimnik. Načrtovali so ga po prvem pomoru čebel leta 1885. Stal je na mestu, kjer se danes nahaja krožišče na Ljubljanski cesti. Ta je po obsegu skoraj enkrat večji od predilniškega in tudi precej višji, s tem da je danes predilniški dimnik že znižan za okoli 40 %. Ta fotografija dokazuje, da so dimnike dograjevali po letu 1886, ko sta bila samo dva dimnika. Tudi proizvodna hala pri velikem dimniku je podaljšana. Dimnik pri postaji, iz katerega se kadi črn dim, je dimnik termoelektrarne, če jo smemo tako imenovati. Tam je bil enosmerni dinamo, ki je dajal približno 125 kW moči. Služil je za pogon ventilatorjev za podpih in »ekshavstorjev« za odsesavanje dimnih plinov, za mline v sortirnici, za žičnico ter za prvo razsvetljavo. V Litiji je leta 1888 zasvetila tudi prva javna razsvetljava, najprej za potrebe topilnice in nato na železniški postaji ter drugod po mestu. Za takratne razmere je elektrika poganjala kar velike naprave.

(arhiv: Knjižnica Litija)

Dovod elektrike iz topilniške elektrarne v obrat koritastih peči za podpih zraka in odsesovanje dimnih plinov v dimnik. Na desni vidimo prve javne svetilke (leta 1888).

I. poglavje Čebelarstvo v slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

Anton Janša 1734–1773 Poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden izmed najboljših poznavalcev čebel.

Kot prva čebelarska organizacija v Sloveniji je bilo 8. novembra 1897 v Ljubljani po prizadevanju predsednika Kmetijske družbe za Slovenijo Gustava Pirca iz Ljubljane ustanovljeno Čebelarsko društvo za Slovenijo. To je takoj po ustanovitvi začelo izdajati svoje strokovno glasilo SLOVENSKI ČEBELAR. Njegov prvi urednik je bil Franc Rojina, po domače Cimpermanov Francelj iz Spodnje Šiške. List je urejal skoraj 21 let. Učiteljevati in čebelariti je začel okrog leta 1888 na Kolovratu, ki je tedaj sodil pod Okrajno glavarstvo Litija. Znameniti so njegovi čebelarski spomini, ki so izhajali v Slovenskem čebelarju pred drugo svetovno vojno. »Zapisi so šegavi in duhoviti. Vsakemu, ki jih je čital, ostane za vedno v spominu modrovanje čebelarja Pergala iz Kolovrata,« se je zapisalo kronistu tistega časa. Ob predaji uredniške palice nasledniku je Franc Rojina dejal: »Slovenski čebelar bo še marsikateremu uredniku obležal v želodcu. Sotrudnikov je bilo malo in urednik je moral dejansko napisati večino gradiva za objavo.« Za njim je bil približno šest let urednik Vladimir Humek, višji sadjarski nadzornik iz Ljubljane, leta 1925 pa je urednikovanje prevzel Avgust Bukovec, višji računski svetnik. Bukovec je urejal revijo do osvoboditve leta 1945, torej celih 20 let. Društvo takrat še ni imelo svojih prostorov, imelo pa je svoj blagovni oddelek za čebelarske potrebščine, ki je nastal kmalu po ustanovitvi društva. Prostore so imeli v bivši Jugoslovanski tiskarni pred zgradba14

mi Ljubljanske škofije. Okrog leta 1930 se je blagovni oddelek preselil v Vošnjakovo ulico 4a, 1. avgusta 1932 pa na Pražakovo ulico 13. V času nastanka društva se je čebelarilo večinoma v kranjičih, na Štajerskem pa so bili doma slamnati koši. Nekaj najnaprednejših čebelarjev je že imelo panje s premakljivim satjem. Na Kranjskem gerstungovce, na Štajerskem pa dunajčane, ki jih je propagiral čebelarski potovalni učitelj Jurančič. Nekaj je bilo v uporabi tudi amerikancev, Droyerjevih panjev, Dzierzonovih panjev in drugih. Vse te sisteme je podrobno opisal Lakmayer v svojem Umnem čebelarju. Tiste čase je izdelal poseben panj velike mere s premakljivim satjem Alberti. Ta panj je nato Anton Žnideršič iz Ilirske Bistrice preuredil iz tople v mrzlo stavbo, zato ga danes imenujemo AŽ-panj ali Alberti-Žnideršičev panj. Ta je osvojil Slovenijo in je v večinski rabi še danes. AŽ-panj je med uporabo doživel veliko izboljšav, nekatere od teh smo skozi čas celo opustili. Ena izmed takšnih rešitev je bilo na primer »žlebičenje«. Ta izboljšava je imela namesto palic pod satnicami za vsak sat svoj žleb, tako da se je sat varno zapeljal naravnost do »kvačice« na nasprotni strani panja. Ena izmed rešitev je bil tudi tako imenovani osvetljeni panj. Pred prednjo steno je bilo namesto notranje stene steklo, prednja stena se je odprla in sonce je sijalo naravnost v panj med sate. Nekateri so imeli celo vratca na prednji steni in so panj upravljali od spredaj. Kasneje je bila uvedena tudi »begalnica«, ki je utonila v pozabo, sedaj pa se zopet uveljavlja. Na litijskem območju je AŽ-panje prvi uvedel v uporabo sodni svetnik Alojzij Žigon, takoj ko jih je Žnideršič pričel proizvajati, to je okrog leta 1908 ali 1910. Sledila sta še Miha Bernik in Pavle Bric iz Gradiških Laz. Drugi čebelarji so pričeli nabavljati te panje šele po prvi svetovni vojni. AŽ-panj je le počasi pridobival veljavo, pogosto so potekale med čebelarji hude polemike in celo prepiri o vprašanju, kateri panj je boljši: kranjič, AŽ, nakladni. Pravzaprav so razprave o tem prisotne skozi celo zgodovino in potekajo še danes. Najpomembnejše osebnosti iz čebelarskega življenja pred prvo svetovno vojno so bili Verbič, Humek, prošt Kalan, Žnideršič, Jurančič, LakČebelarstvo v slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

Panj »francoski vojak« – poslikano duplo

Panj hrani Čebelarski muzej Radovljica. (foto: Tomaž Tekavec)

mayer, Okorn in Šmajdek. Nekateri med njimi so sodelovali tudi v znameniti čebelarski pravdi. Leta 1935 je Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani kupilo parcelo s hišo na Dunajski cesti oziroma Tyrševi cesti ali kasneje Titovi cesti 21. To hišo so imenovali Janšev dom. Denar za nakup so zbirali od leta 1920 dalje v obliki kamnov. Potrebnih je bilo 5.000 kamnov, vsak v vrednosti 100 kron. 100 kron je leta 1921 pomenilo vrednost 2 kg medu ali pa 3 litrov vina. Srbski dinar je pred prvo svetovno vojno veljal 96 vinarjev, torej nekaj manj kot avstrijska krona. Po vojni so se seveda razmerja spremenila in za srbski dinar je bilo treba odšteti 4 krone, toda ljudje so še dolgo po prvi svetovni vojni raje računali v kronah. Imena darovalcev kamnov je objavljal Slovenski čebelar, omenjena hiša je na koncu veljala 500.000 din.

Takole pa je bil videti čebelnjak blagajnika podružnice Čebelarskega društva za Slovenijo gospoda Mavsarja na Zgornjem Logu pri Litiji (1922). Z njim je imel v kompaniji čebele tudi urednik Slovenskega čebelarja gospod Bukovec.

Po pridobitvi prostorov je društveno življenje za območje Kranjske in Štajerske bolje zaživelo, rojevale so se čebelarske podružnice. Prve so bile na področju Guštanja in v Celju. Te so združevale podeželske podružnice, v okolici Ljubljane pa so podružnice spadale kar pod osrednjo podružnico v Ljubljani. V letu 1921 je bilo na področju današnje Slovenije 98 podružnic z 2.641 člani.

Kot zanimivost naj navedem, da so imeli železničarji svojo čebelarsko zadrugo in niso bili člani Čebelarske podružnice za Slovenijo. Svoje skladišče čebelarskih potrebščin so imeli v poslopju Železničarske nabavne zadruge na Masarykovi cesti. Ker so imeli lažji dostop do prevozov z vlaki, so kmalu pričeli s prevažanjem na paše na druga področja tedanje Kraljevine Jugoslavije. Zanimivi so bili zlasti Banat, Moslavina, Slavonija, Lika in še nekatera druga področja.

I. poglavje

Slovenski čebelar, jeseni 1925

Obžalujemo pa, da je osebno sovraštvo pognalo ob pravdi bujno cvetje. Naš tovariš sodni svetnik Žigon v Litĳi, ki se je že iz početka zavzemal za pravice čebelarjev, je bil predmet neprestanih napadov in žalitev. Kot fant od fare se pa za vse to ni mnogo zmenil in je šel svojo pot. Zavedal se je, da pravica mora zmagati. Litĳski čebelarji naj ne pozabĳo tega svojega prĳatelja v sili in naj mu ohranĳo v srcu hvaležnost in spoštovanje. To je najmanj, kar moremo od njih zahtevati. O pravdi sami bomo še pisali, ker je prezanimiva tudi s čebelarskega stališča.

Slovenski čebelar, spomladi 1925

Čebelarska podružnica za Litĳo je imela svoj redni obči zbor dne 28. decembra meseca v Šmartnem. Bil je slabo obiskan. Dosedanji predsednik gospod sodni svetnik Alojzĳ Žigon, se je iz nekih vzrokov odrekel predsedništvu. Odbor se je najiskreneje zahvalil v imenu vseh čebelarjev temu vzornemu voditelju in ustanovitelju litĳske podružnice. Velike so njegove zasluge, ki si jih je pridobil v kratkem času za naše čebelarstvo in za podružnico.

Takole pa so o Alojzĳu Žigonu zapisali litĳski čebelarji v Slovenskem čebelarju spomladi leta 1925: V primeru g. Alojzĳa Žigona se srečamo v dveh različnih dobah z dvema skrajnima situacĳama. V prvi dobi nastopa v čebelarski pravdi kot zelo pozitivna osebnost z občutkom do živali, ljudi in narave, vključujoč tudi pravico, ne meneč se za posledice, in dvajset let pozneje kot predsednik Sodišča narodne časti kot negativna osebnost. Koliko ljudi je bilo v tem primeru po krivem obsojenih, bilo jim je odvzeto premoženje, in koliko jih je zaradi tega žalostno končalo, ne ve nihče! Lahko, da je bil v to potisnjen, kar v tistem obKako je delovala topilnica, prva svetovna vojna, rojstvo čebelarskega društva



(arhiv: Marjana Vertačnik)

Marjana Vertačnik, hči predsednika društva, recitira. (Bogenšperk, 1973) (arhiv: Marjana Vertačnik)

Boter praporu je bila Kmetijska zadruga Litija. Direktorica Lenka Dientl je nagovorila udeležence > slovesnosti razvitja prapora. (arhiv: Marjana Vertačnik)

Ekipa zavzetih organizatorjev, Bogenšperk 1973. Od leve proti desni zgoraj: praporščak Alojz Bučar, Jože Eržen, Franc Izgoršek. Spodnja vrsta: Tine Kos, Alojz Petek, Janez Vertačnik, Slavko Jesenšek, Ivan Žunko.

Slavnostni govor predsednika društva g. Janeza Vertačnika (arhiv: Marjana Vertačnik)

136

VII. poglavje

Organizatorji, najbolj delovni člani društva in slavnostni gostje. Prva vrsta z desne proti levi: Dolžan, Ivan Žunko, predsednik ZČDS Benedičič, Slavko Jesenšek, direktorica KZ Litija Lenka Dientel, Janez Vertačnik, nepoznan, Alojz Petek. Druga vrsta z desne proti levi: Dražumerič,Vidic, Kos, Šušteršič, Ivan Grošelj, Franc Koprivnikar, nepoznani in Jože Eržen. Zadaj stojijo z leve proti desni: Janez Skobe, Jože Majcen, Ludvik Novak, praporščak Bučar, prapor sosednjega društva, trije nepoznani, Franc Izgoršek, Tone Skobe, nepoznan.

(arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

Slavnostni trenutek: predsednik društva tov. Janez Vertačnik izroča razviti prapor in čestita praporščaku Alojzu Bučarju.

Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Benedičič in predsednik Čebelarskega društva Litija Janez Vertačnik pripenjata trak Čebelarske zveze na prapor.

(arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

Sedemdeseta leta, praznovanje 50. obletnice društva na Bogenšperku 1971, razvitje prapora

(arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

137

Odlikovanja Antona Janše, last Franca Grošlja: zlato (I. stopnje), srebrno (II. stopnje), bronasto (III. stopnje) (foto: Franc Grošelj)

276

XII. poglavje