Marija (1933–2013) in Janko Baumkircher (1936–2001), sestra in brat, sta bila ob starejši sestri Elici in mlajši Jožici otroka srčne družine Angele in Franca. Oče Franc, zaposlen kot žandar, je bil strog, a pravičen oče, mamica, kot so jo vsi klicali, pa pravi angel varuh. Živeli so skromno, v najemniškem stanovanju sredi Litije, a bili srečni kljub težkim časom med vojno in po njej. Minka, tako smo jo klicali, je bila kot najstnica Minka navdušena nad atletiko, pridobila je nekaj državnih odlikovanj pri metanju kopja, bila ena prvih Litijank, ki je skočila s padalom in se navduševala nad konji. Brat Janko je otroštvo in zgodnjo mladost preživel s prijatelji ob Savi in na litijskih ulicah, kot vsi fantje takrat. Potem pa je družino doletela prva nesreča. Zelo mlada je umrla sestra Elica, ki sta jo imela oba srčno rada, samo pet let za njo še mamica in to je prineslo v družino tolikšno žalost, da ji predvsem Minka ni bila kos vse življenje. Zelo mlada je ostala sama z očetom, živela za službo, kjer se je razdajala kot medicinska sestra in čeprav je ohranila tesne stike z Jankom in Joži, ki sta si ustvarila svoji družini, je svojo bolečino zaupala le papirju. Tako so v vseh teh letih nastajale pesmi, ki so bile dolga leta le njene. Tudi domačim je nekaj teh pesmi pokazala šele leta pozneje. Janko, njegova dela dopolnjujejo sestrino pesniško Janko zbirko, je svojo umetniško žilico začel izražati že v zgodnjih otroških letih, kasneje pri svojem delu kot konstruktor v Litostroju, ustvarjanju pa se je povsem predal na vikendu v Gradiščah. Tu so nastajale čudovite lesene stvaritve, lesorezi, pozneje pa je klesal tudi v kamen. Udeleževal se je kolonij, kjer je kot »samorastnik«, brez izobraževanj, ustvarjal večje kipe, kot je kip dečka pred graško osnovno šolo, kip svobode pred Predilnico, tudi v Črnem potoku je pred domom stal njegov kip. Žal je vse te stvaritve izbrisal zob časa. Na oba naša Litijana pa bo ostal trajen in hvaležen spomin v tej knjigi.