Marija Baumkircher - Moje pesmi

Marija (1933–2013) in Janko Baumkircher (1936–2001), sestra in brat, sta bila ob starejši sestri Elici in mlajši Jožici otroka srčne družine Angele in Franca. Oče Franc, zaposlen kot žandar, je bil strog, a pravičen oče, mamica, kot so jo vsi klicali, pa pravi angel varuh. Živeli so skromno, v najemniškem stanovanju sredi Litije, a bili srečni kljub težkim časom med vojno in po njej.

Minka, tako smo jo klicali, je bila kot najstnica Minka navdušena nad atletiko, pridobila je nekaj državnih odlikovanj pri metanju kopja, bila ena prvih Litijank, ki je skočila s padalom in se navduševala nad konji. Brat Janko je otroštvo in zgodnjo mladost preživel s prijatelji ob Savi in na litijskih ulicah, kot vsi fantje takrat.

Potem pa je družino doletela prva nesreča.

Zelo mlada je umrla sestra Elica, ki sta jo imela oba srčno rada, samo pet let za njo še mamica in to je prineslo v družino tolikšno žalost, da ji predvsem Minka ni bila kos vse življenje. Zelo mlada je ostala sama z očetom, živela za službo, kjer se je razdajala kot medicinska sestra in čeprav je ohranila tesne stike z Jankom in Joži, ki sta si ustvarila svoji družini, je svojo bolečino zaupala le papirju.

Tako so v vseh teh letih nastajale pesmi, ki so bile dolga leta le njene. Tudi domačim je nekaj teh pesmi pokazala šele leta pozneje.

Janko, njegova dela dopolnjujejo sestrino pesniško Janko zbirko, je svojo umetniško žilico začel izražati že v zgodnjih otroških letih, kasneje pri svojem delu kot konstruktor v Litostroju, ustvarjanju pa se je povsem predal na vikendu v Gradiščah. Tu so nastajale čudovite lesene stvaritve, lesorezi, pozneje pa je klesal tudi v kamen. Udeleževal se je kolonij, kjer je kot »samorastnik«, brez izobraževanj, ustvarjal večje kipe, kot je kip dečka pred graško osnovno šolo, kip svobode pred Predilnico, tudi v Črnem potoku je pred domom stal njegov kip. Žal je vse te stvaritve izbrisal zob časa.

Na oba naša Litijana pa bo ostal trajen in hvaležen spomin v tej knjigi.

Zbirko pesmi Marije (Minke) Baumkircher je izdala Literarna skupina Društva upokojencev Litija v spomin in v zahvalo za njeno dolgoletno aktivno delo v društvu.

Za pomoč se zahvaljujemo Knjižnici Litija: Andreji Štuhec in Aleksandri Mavretič.

Vsebina 5 BRALCU O KNJIGI

7 KDORKOLI SI 8 LOČITEV 9 MOJI POMLADI 10 NA TEBE MISLIM 11 OB TIHEM VEČERU 12 RECI MI LE ZBOGOM 13 SESTRI V SPOMIN 14 SPOMINI 15 ŠE SE BOŠ SKLONILA 16 TEMNA JE NOČ IN MISEL 18 UNIČENO ŽIVLJENJE

Valovi hrepenenja

19 VEČERNI SPOMIN 22 VPRAŠANJE 23 ZAKAJ

26 27 30 31 33 34 35 36 37 38

BESEDA MAMA HVALA MAMA K TEBI VODI ME SPOMIN KO POMLAD MAMICA VERJEMI MAMICI V POZDRAV MAMICI V SPOMIN MOJI MAMI NI TE VEČ SPOMIN NA MATER

Spomini na mamo

3

39 ČEZ TISOČ LET 40 DEŽ ROSI 41 DOLINA 42 KO BOŠ PRIŠLA 43 NEKEGA VEČERA 44 NEŽNI CVET 45 OČI 46 PLEMENITO SRCE 47 POSLEDNJI LIST 48 POVRATEK 49 REKA SREČE 50 SREČANJE 51 TEMU PRAVIM 52 TVOJ PRIHOD 53 VEČERNO HREPENENJE 54 ŽELJA V NOČI 55 ŽIVLJENJA SENCA 17 20 21 24 25 28 29 32

4

Situla Dvojčka Panjske končnice Adam in Eva Kristus na križu Martin Krpan Škofjeloški kruhek Mrtvaški ples

Bolečina

Umetniška dela Janka Baumkircherja

BRALCU O

K NJIGI

Pred nami je izbor pesmi iz zelo obširnega opusa Marije (Minke) Baumkircher, za katere nikoli ni imela želje, da bi jih objavila, kajti bile so pričevalke nekega težkega, žalostnega, dolgega obdobja. Nastale so iz potrebe izraziti svojo veliko bolečino. V njeni literarni zapuščini je nekaj sto pesmi in večina jih je nastala v času potem, ko ji je mladi umrla mama.

Potrebno pa je poudariti, da je veliko pesmi posvečenih tudi njeni sestri, ki je (po pripovedovanju sestre Joži) umrla komaj dvaindvajsetletna na maminih rokah.

Da je Minka svojo bolečino izrazila v pesmih, je bila potrebna nadarjenost. Njena se kaže v vešči rabi besed, bratova v ustvarjanju v različnih materialih in tehnikah.

Pričujoče pesmi so izbor iz mnogoštevilnih pesmi. Nastale so iz bolečine. Nekatere prav na maminem grobu, ko jo je obiskala in se z njo pogovarjala na svojstven način; s pesmijo.

Pod pesem se je tudi podpisala. Včasih z K. El., včasih z, na prvi pogled nesmiselnimi številkami, z datumom nastanka, tretjič s pravim imenom ali pa so ostale nepodpisane. Prav tako vseh pesmi tudi ni naslovila.

Pesmi so odsev njenega čustvenega sveta v odnosu do mame. Če je bila zelo, zelo potrta, so bile take tudi pesmi.

Napisne v prvoosebni obliki ali položene v usta pripovedovalca, pripovedovalke. Če jo je narava, sonce, prijazen pogled pobožal, so bile vedrejše tudi pesmi. A teh je malo. Med njimi jih je tudi nekaj, ki so podobne ljubezenskim.

Pesniška zbirka je razdeljena na tri dele.

Glavni motiv je materina smrt, dokončna, nepovratna.

V prvem delu se pojavijo še naslednji motivi: ljubezen (pridi draga, vrni moje mi življenje), žalost (zato pojdi dalje svojo pot), 5

trpljenje (zahvala tebi za življenje), spomini, vprašanje (kaj le človek je, kam gre in od kod je prišel).

Drugi del ima skupni imenovalec, motiv matere z močno sporočilno noto v zadnji pesmi: Aj, mladosti mili raj, zakaj pokopal si mi maj in vzel iz njega tebe, mati …

Tretji sklop je tematsko raznolik, vsebinsko bogat. A zaključna pesem, z zadnjo kitico še vedno poudari žalost: Samo pogled ti bo govoril in stisk roke ti odgovoril, ko nanj kanila bo solza grenka, ta bridka sled – življenja senca.

Pesmi imajo različno število kitic. Največkrat so tri in štiri kitične in kitica je navadno štirivrstična. Avtorica tudi ni ustvarila trdne metrične podobe pesmi. Verzi so različno dolgi, rime se pojavijo ali pa tudi ne.

Nekajkrat je zaslediti, da je Minka poznala Jenkove, Prešernove, Kajuhove in še katere pesmi (njega si podoba, pelin, bolesti, le odlomi draga si ta nežni cvet, …)

Tudi uporaba pesniških figur ji ni bila tuja.

Zadnjih pet let svojega življenja je delovala v Literarni skupini pri Društvu upokojencev Litija. V tem času ni napisala nobene pesmi, znana pa je njena kratka proza, kjer se je izkazala za pravo umetnico v izboru vsebine, jezika in kompozicije. Taka je pripoved Ko so fantje proti vasi šli.

Milena Dimec

6

KDORKOLI

SI

Kdorkoli si, pojdi dalje svojo pot.

Ne postoj ob domu samotnem, kjer ni klice življenja, kjer nagelj nič več ne cveti.

O bridkost brez dna, pojdi dalje, postoj le ob svoji pesmi, prisluhni svoji grenki resnici in spoznaj svojo grenko krivdo.

Kdor sam je, še dolgo sam ostane med svojimi zidovi bolečine kot zvest sin bridke resnice.

A ti, kdorkoli si, pojdi dalje svojo pot.

Valovi hrepenenja |

7

RECI MI LE

Z BOGOM

Ko večerni mrak na zemljo pade in zemlja se draga z nebesi spoji, moja ljubezen s tvojo se združi, takrat draga vem, da sem sam.

Vem, da drugemu srce si podarila, ne branim ti, življenje hoče, torej pojdi. Dam ti vso prostost, a reci mi le zbogom.

Draga, lahko me ti pozabiš, vzemi si prostost, užij življenje, naj moj spomin te več ne moti, a reci mi le zbogom.

Vem, odšla boš, našla si življenje, pozabila boš, kar si ljubila, kjer trenutke sreče si pustila, a reci mi le zbogom.

K. El.

12 | Marija Baumkircher

SESTRI V

S POMIN

Ti deklica že v grobu spiš, koprena krije tvoj obraz, zavita vsa si v temo, le v sanjah vidim te in jočem.

Zakaj življenje tako je kruto in trga sad, ki si želi živeti v sreči in ljubezni in biti mati, srečna mati.

Morda je to le sam privid, saj v sanjah dostikrat te vidim, kako nežno in ljubeče, sklanjaš se nad svoje dete.

Vidim te, kako nalahno dahneš poljub ji vroč, a ko čuješ klic v noč, izgineš kot utrip v snu.

Prezgodaj si mi ti odšla, v srce mi vrasla bolečino, za vedno, trajno in edino, ki večen nate bo spomin.

Valovi hrepenenja | 13

Adam in Eva

24 | Janko Baumkircher

Kristus na kri탑u

Janko Baumkircher | 25

BESEDA

M AMA

Ah, beseda sladka – mama, kako opojen je ta prizvok, kolikšna je milina v njem, združena s tem imenom.

Kot zaklad je ta beseda, draga vsem iskrenim srcem, saj ta beseda sveta, iskreno, vredna je imena.

Kot balzam za vse je dni, saj raste kot lilija v življenje, saj res, vredna je imena beseda sladka – mama.

26 | Marija Baumkircher

HVALA

M AMA

Zdaj ko v bolečini do vratu že blodim, vem, samota moja je nevesta, le grob ljubezni moje še živi, ah mati, le moja si ljubezen ti.

Ne vem, kaj človek rekel bi o sreči, ali nagelj je ali le pokora, ko mati tu ob grobu jočem in vem, da sreče zame ni.

Ko ti zaprla trudne si oči in v grob prerani se zaprla, takrat moja vsa ljubezen je umrla, nagelj srcu je ostal spomin.

In ta spomin, ah mati, me boli, ko v grob prerani moja je ljubezen zaprla tebe mojemu pogledu in srcu rana novo rano je pridala, a hvala mama ti za vse, kar si mi dala.

Spomini na mamo | 27

Martin Krpan

28 | Janko Baumkircher

Škofjeloški kruhek

Janko Baumkircher | 29

K TEBI

V ODI ME SPOMIN

Črna zemlja te zdaj krije, moja sladka mama, ti moj opoj, zvablja v spomine tvoje me življenje, da kal in bolezen tvoj bil je boj.

Kako rada bi jaz pozabila, ko ob meni bi živela, sadila rožice v življenje moje, me ljubila in me grela.

Zdaj vem, da vse je preč, življenje ure srečni meč, končano je in dokončano veselje, sreča, vse je preč.

30 | Marija Baumkircher

KO

P OMLAD

Kot fant, ki je dekle objel, jaz objela tvoje bi življenje, samo ko bi to pomlad hotela, samo ko bi ona to želela.

Tih je dom na gričku dragem, kjer moja vsa ljubezen zdaj počiva, kjer ljubljena mi moja mati sniva.

Ah, pomlad, le kje je moja sreča?

Zaman spomin hiti na kraj, kjer mati dala si nam tihi raj, ljubila nas in varovala, a potem le bolečina je ostala.

Vsak spomin v očeh utrne solze, otrok tvoj, mati, tebe si želi, hrepenenje mu je večni krik življenja, saj tebe, mati, ni in to boli.

Spomini na mamo | 31

Mrtvaški ples 32 | Janko Baumkircher

MAMICA

V ERJEMI

Ah mati, zakaj nemirne so noči, ko v postelji brezmočni nate mislim in zvon večerni mi budi spomin, a tebe mati ni, zaman si to želim.

Solza drobna znanka je, spomin na tebe, saj k tebi venomer spomin me žene.

Ah mati, bila si mi vsa sreča, radost dneva, a v lepoti svoji morala si ti umreti.

Le zakaj si zapustila bitje mlado, saj zvestoba živa ti je preko groba, saj le tebe mati sem ljubila in le ob tebi sem vso srečo občutila. Žal, prezgodaj zapustila si življenje svoje, v srce si vrasla strašno bolečino, za vedno trajno in bolečo, neutruden, večen bo na te spomin.

Spomini na mamo | 33

MAMICI V

P OZDRAV

Pozdravljena ljuba mati moja, v ponos in kras si mojemu življenju, kot biser draga si mi, pozdravljena ljuba mati moja.

Te vsadil človek je v svet življenja, pripel te v bajni venec rož in cvetja, na prestol dal ti krono je življenja, da z nje nam kažeš pot v srečo.

Skrbno nam dom varuješ, življenje nam blažiš, otiraš bol in z materinskim srcem pot odpiraš ter nam življenje brez pokore oznanjuješ.

Ljubila si in ljubiš ti otroke svoje, nikdar se ti od njih ne boš ločila, oblak teman ne bo zakril ti sreče tvoje, vsevedna si življenje svoje izročila.

Vodila si nas skozi solze, prezir, skrbi, vodila si v srečno, mirno nas življenje, kot vodi otroke lahko le mati, čez ogenj, smrt in skalnate čeri.

Ko oseminštiridesetkrat se vigred je razvila in ponosni klas takrat je dozorel, in ko pšenični klas je zadehtel, otroke svoje, mati, ti si zapustila.

34 | Marija Baumkircher

MAMICI V

S POMIN

Samo ena moja je ljubezen večna, mati, ta ljubezen je nesrečna.

Otrok na pragu v noč ihti, ah, kje si ljubljena mu mati ti.

Zaspala v grobu si tihotnem mati, a mene pustila si ob grobu stati.

Tiho v noč ihtim in kličem, če ti še enkrat vrneš se k dekličem. Žal so to bolestne moje sanje, saj ne morem več verjeti vanje, da tebe več ne bo v preljubi dom, a vedi, mati, večno te ljubila bom.

Mlada morala si mi umreti, smrt je morala življenje streti.

Ni pustila, da roža klila bi življenje, kloniti morala si onkraj groba.

Spomini na mamo | 35

MOJI

M AMI

Kot tihe, strašne sanje mi misel je hitela v dan, noči brez miru in spanja, odkar zataval je spomin.

Mama, življenje moje tihe sreče, kje je tvoja skrbna roka, misel prava, smer v življenje, ki mi je kazala svetle upe.

Zataval je spomin v sivino, odkar v srce si vrasla bolečino, za vedno trajno in bolečo, neutruden, večno boleč spomin.

Mama, kje je tvoja misel sreče, sonce radosti in tihe sreče.

Zdi se mi, da z življenjem zdaj umiram, odkar zataval je spomin v sivino.

36 | Marija Baumkircher

T

NI E VEČ Zdaj vem, da nimam več tebe, tvojega življenja.

Zdaj vem, da nimam več tebe, moja nepozabna mati.

Odšla si, ostal je spomin, iskren spomin na tebe, vse življenje bo boleč, ker vem, da tebe nimam več.

Zdaj vem, da nimam več svojega življenja, sonce.

Zdaj vem, da nimam več tebe, moja mila mati.

Spomini na mamo | 37

SPOMIN NA

M ATER

Ah, mladosti mili raj, konec sreče je sedaj, dobrote ni, ah mati, pogled mi je solzan.

Zaman si iščem mir, svoj sladki tihi vir, saj tebe ni več tu, da dala tebi bi ljubezen.

Zdaj pesem je jesen, le spomin je živ, ko mene si ljubila in tebe mati jaz.

Ah, mladosti mili raj, zakaj pokopal si mi maj, in vzel iz njega tebe, mati, saj tebe sem ljubila.

38 | Marija Baumkircher

T

ČEZ ISOČ LET Ko čez tisoč let in morda več se sklanjala boš nad spomine, obujala si dni, za tebe srečne, takrat spomni se na zadnji val.

Morda se solza ti rodila bo v očeh, ko spomin bo popotoval ti kakor senca, po znanih poteh, obali, tihih nočeh, kjer zrla pravo sonce si življenja.

In vendar sprejmi čez tisoč let te spomine kot zadnji val življenja, kot zadnji val vročega mi hrepenenja, saj v njih pokopano moje mlado je srce.

Bolečina | 39