RASTOČA KNJIGA PRIMSKOVO
1. zvezek
1
ﾂｻO, kako ﾄ考ovek malo ve! In ﾅ｡e to kar ve, ne ve do kraja.ﾂｫ
KNJIGI NA POT »Knjiga je kot voda, vedno si utre pot«, je izposojena misel, ki me bodri tudi v časih, ki knjigi niso dovolj naklonjeni. Čudežna moč knjige se prenaša od začetkov, ko so jo njeni sledilci častili, do danes, ko jo v roke jemlje slehernik in mu je še vedno svetilnik v morju iskanja. Ko se knjiga kot kulturni temelj dotakne ljudi in z njimi preplete v trajen odnos, je njeno poslanstvo izpolnjeno. To se zgodi, ko jo ljudje sprejmejo, kot so jo – tudi kot projekt Rastoča knjiga – sprejeli na Primskovem, ki je nekakšna zibel duhovne kulture. Prvinska dediščina, ponos na prednike, znanje, bogata kultura in izkušnje, ki Primskovo spremljajo in spodbujajo na navdihujoči poti v prihodnje dni, so trdno zagotovilo, da bodo nevidne, a trdne niti povezanosti v kraju ostale. In naj jih skupaj dolgo in trdno povezuje danes še knjižica, ki pa že ima v sebi odločenost, da bo rasla in bogatila vse, ki se ji bodo odprli in jo sprejeli. Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija
UVOD Rastoča knjiga je izvirni slovenski projekt, ki ima globoke korenine in veliko sporočilno vrednost za prihodnost. Nastal je ob prelomu vstopa v novo tisočletje. Rojstni dan rastoče knjige je 1. 1. 2001. V Ljubljani v parku Navje je postavljen kip DEKLICA Z RASTOČO KNJIGO. Knjiga, ki bo večno rasla, knjiga, v katero se bo vsako leto dodal nov list in zapisalo pomembno sporočilo. Rastoča knjiga sporoča, da hočemo biti narod znanja, kulture in odličnosti, narod rasti. Rastoča knjiga je pomnik slovenski knjigi. Knjiga nas je vedno na poseben način povezovala. Prav s knjigo smo se zapisali med evropske narode: Brižinski spomeniki, Primož Trubar, Dalmatinova Biblija, France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Jurij Vega, Simon Gregorčič in še mnogi drugi. Ponosni in navdušeni smo lahko nad našimi predniki, ki so morali v svoji zgodovini premagati toliko gorja, pa nikoli niso izgubili upanja in poguma. Slovenci smo s svojim ustvarjalnim duhom, z vztrajnostjo in z zdravim razmišljanjem, z zdravo trmo preživeli. Za to so zaslužni tako preprosti ljudje kot znanstveniki, kulturniki, športniki, ki so naš glas širili k bližnjim in daljnim sosedom. Rastoča knjiga je projekt ponosnega srečevanja s preteklostjo in pogumnega načrtovanja prihodnosti. Pomen in namen rastoče knjige je v pesmi lepo opredelil naš veliki pesnik in državnik Tone Pavček: 3
Rastoča knjiga je več kot knjiga, je skrinja narodne zaveze, je duh, ki se nad časom dviga, je zvezda stalnica, ljubezen.
Povzeto iz uvodnih izhodišč društva Rastoče knjige, Ljubljana 2001
RASTOČA KNJIGA NA PRIMSKOVEM Ob ustanovitvi Etnološkega društva Jurija Humarja v januarju 2015 je bila izražena želja, da bi tudi na Primskovem zaživela Rastoča knjiga. Z Rastočo knjigo želimo izraziti svojo ljubezen do kraja, kjer smo se rodili in v katerem živimo. Primskovo se prvikrat omenja 1258. leta. Kronike nas seznanjajo z našo težko preteklostjo in hkrati z bogato etnološko in arheološko dediščino. O primskovškem župniku Juriju Humarju, čudodelniku, sta napisani dve knjigi. Ponosni smo na zbornik Rod se za rodom vrsti, ki ga je ob 250-letnici župnije uredil profesor in župnik Pavel Sporn. Podružnična osnovna šola nam v svojih kronikah in brošurah prikazuje zgodovino in razvoj šolstva na Primskovem. Tudi mlado Prostovoljno gasilsko društvo Primskovo, ustanovljeno leta 2009, predstavlja svoj razvoj v pisani besedi. Zapisuje dogodke o delovanju in gradnji gasilskega doma in pripravlja gradivo za svojo zgodbo. Prav tako pišejo svoje zgodbe ostala društva in skupine v kraju. Čeprav je majhna, je za naš kraj, predvsem za mlade, ki so gradniki bodoče skupnosti, izredno pomembna kolekcijska knjižnica v podružnični šoli, ki je del potujoče Knjižnice Litija. Tudi pravljice oziroma druženja ob knjigi nas na Primskovem lepo in srčno povezujejo. Kdor je zrasel s knjigo, ima zagotovljeno bogato duhovno življenje! Z Rastočo knjigo želimo poudariti pomen povezanosti ČLOVEK – KNJIGA. Verjamemo, da bodo vsi ti zapisi, vse te zgodbe nekoč objavljene in bodo bogatile prihodnje generacije z znanjem preteklih rodov. Naš kraj naj bi z Rastočo knjigo rasel kot kraj vsestranske privlačnosti ter krepil svojo razpoznavnost. Krajani naj bi z njo ostali odgovorni nosilci naše naravne, kulturne in zgodovinske dediščine tudi v prihodnosti. Zlasti mladi naj bi se ob pomembnih prednikih navduševali in iskali moč in energijo za nadaljnjo življenjsko pot. Pokazati želimo, da nikomur ne sme biti vseeno, kaj se bo z našim krajem dogajalo v prihodnje. Rastoča knjiga Primskovo naj torej predstavlja mesto navdiha in ustvarjalnosti. S posebnim navdušenjem naj poveže vse prebivalce in vse generacije. Prebudi naj radost ob nastajanju nečesa novega, dobrega in koristnega. Naj kultura ostaja tudi v prihodnje naša razpoznavnost, 4
naša pot v svet in naj se naša Rastoča knjiga nenehno širi, bogati, raste in vodi od dobrega k odličnosti. Ob nastajanju Rastoče knjige na Primskovem sta nam velikodušno pomagala z nasveti dr. Janez Gabrijelčič in profesor Jože Zupan. Prof. Jože Zupan iz Šentruperta neutrudno ustvarja, širi ideje ter deli izkušnje o ustvarjanju Rastoče knjige po Dolenjski. Bogate stalne razstave Rastoče knjige v Trebnjem in Šentrupertu so njegovo delo. Za Rastočo knjigo Primskovo je zapisal: »Če hočemo načrtovati prihodnost, moramo v sedanjost vtkati vrednote preteklosti. Tudi iz takšnih vrednot raste Rastoča knjiga, hkrati pa se ob tem bogatimo.« Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, idejni oče Rastoče knjige, pa nam poklanja tole misel: »Že zgodaj spomladi je bilo posejano seme Rastoče knjige Primskovo. Zasejali so ga prizadevne članice in člani Etnološkega društva Jurija Humarja. In sedaj, v pozni jeseni, se že veselimo sadov razmišljanja in dela, da dobivamo nekaj, kar bi prikazovalo našo vsestransko bogato preteklost in nas obenem navduševalo za prihodnost. Dobili smo najnovejšo, zanimivo, privlačno, inovativno Rastočo knjigo Primskovo. Verjamemo, da bo ta Rastoča knjiga, postavljena na do sedaj najvišji nadmorski višini v Sloveniji, še dolgo dolgo rasla. Istočasno z njo pa tudi spoštovane krajanke in krajani Primskovega.« Etnološko društvo Jurija Humarja Primskovo
JURIJ HUMAR Primskovški gospod
* 14. 4. 1819, Vodice pri Mekinjah, Kamnik † 19. 12. 1890, Gradišče, Primskovo
Jurij Humar je bil eden izmed velikih Slovencev 19. stoletja. Znan je po vzdevku Čudodelnik s Primskovega. Danes lahko rečemo, da je bil odličen duhovnik, izreden radiestezist, bio- Rojstna hiša Jurija Humarja energetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer, telepat. Šolal se je v Kamniku, Karlovcu in Ljubljani. Po maturi je stopil v bogoslovje in leta 1847 pel novo mašo v Mekinjah pri Kamniku. Sledila so tri kaplanska mesta: 5
Iz pisma nečakinji Filomeni
Križ, ki ga je Humar poslal v dar nečakinji Filomeni
Adlešiči, Črmošnjice in Sostro. Potem je bil župnijski upravitelj še v Stari Oselici, Črmošnjicah in na Planini nad Črnomljem. Od tam je bil premeščen na Primskovo, kjer je deloval zadnjih 13 let, vse do svoje smrti. Jurij Humar je z velikim zanimanjem sledil razvoju naravoslovnih ved in astronomije. Njegove največje pozornosti pa je bilo deležno zdravilstvo. K temu ga je usmerjalo trpljenje ljudi, med katerimi je deloval. Svoje nenavadne moči in sposobnosti je uporabljal po pameti in vesti. Najpomembnejše in najuspešnejše je bilo njegovo zdravljenje z magnetizmom, ki je bilo oplemeniteno z molitvijo in duhovno močjo. Učinke magnetizma je presojal strogo kritično in zdravil brezplačno. Uspešno je bilo tudi njegovo hanemansko zdravljenje (danes homeopatija). S svojo metodo je zdravil in ozdravil mnogo ljudi. V Jurija Humarja, »zdravnika«, so imeli ljudje silno zaupanje. Od blizu in daleč, iz tedanje velike države Avstro-Ogrske, so ljudje prihajali k njemu in prosili za pomoč v svojih zdravstvenih in drugih težavah. Uradna medicina mu je takrat nasprotovala. Darove je namenjal v dobrodelne namene, za Pismo knezoškofijskemu uradu v Ljubljani, cerkev ali jih je Primskovo, 29. september 1890 6
poklonil ubogim bolnikom. Imel je izjemno osebno izobrazbo. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah. Zelo nadarjen je bil za jezike. Poleg slovanskih in glavnih evropskih jezikov je obvladal še grščino, latinščino in hebrejščino. Preučeval je staroindijski jezik sanskrt. Napisal je več del, a so v glavnem ostala v rokopisih. Na podlagi Nagrobnik ob župnijski cerkvi sanskrta ter slovanskih in romanskih jezikov je sestavil mednarodni jezik z 2000 besedami, ki naj bi služil predvsem misijonarjem. Leta 1870 je objavil v samozaložbi v Gradcu delo o novi umetni pisavi – pasigrafiji. Ljudje so ga opisovali kot zelo delovnega, prijaznega in mirnega človeka. Bil je izredno ugleden in spoštovan, krasili sta ga skromnost in preprostost. Nosil je preprosta oblačila, ni se bril in ni užival alkohola. Znan je bil po svoji delavnosti. Poleti je vstajal ob štirih zjutraj in se s knjigo v roki sprehajal okrog obzidja cerkve. Tudi pozno v noč je gorela luč v njegovi sobi, kjer je bral, pisal in odgovarjal na številna pisma in prošnje. Čez dan so mu vzeli skoraj ves čas ljudje, ki so neprenehoma hodili k njemu po pomoč ali pa jih je obiskoval in zdravil po domovih. Decembra 1890. leta je bila huda zima. Humar je neutrudno pešačil po več ur daleč obiskovat bolnike. Samo v eno vas je šel po dvajsetkrat. Močno se je prehladil. Po osemdnevni bolezni je 19. 12. 1890 kljub močni in krepki naravi za vedno zaspal. Kako zelo je bil priljubljen in kako nepopisno so ljudje jokali in žalovali za njim, opisuje Frančišek Lampe v Nekrologu za umrlim župnikom v Zgodnji Danici leta 1890.
Knjigi o Juriju Humarju
7
ANTON PLEŠIC Padovanski
* 30. 5. 1867, Topole, Mengeš † 17. 4. 1957, Preska, Medvode
Novo mašo je pel 23. julija 1896, leta 1905 pa je prevzel župnijo Primskovo, kjer je deloval 52 let. Sledil je razvoju posvetne oblasti, preživel razpad AvstroOgrske po prvi svetovni vojni, doživel drugo svetovno vojno, ko se je zaradi hudih borb na Primskovem za nekaj časa umaknil v samostan v Stično in se po vojni vrnil.
Plešic z odborniki
Vse stavbe v taboru so bile požgane, razen župnijske cerkve in cerkvice sv. Petra. Obnovil je najprej mežnarijo, nato hlev in skedenj. V župnijski cerkvi je dal izdelati nov gotski oltar Matere Božje (1929) in nato poskrbel še za nove orgle (1932). Na novo sta bila postavljena obhajilna miza in krstni kamen. Prav tako so v času njegovega delovanja na novo uredili klopi in tlak. Nekaj let je tudi poučeval v nekdanji cerkvi sv. Nikolaja, ki je bila preurejena v šolsko stavbo. V njej je bila državna šola od leta 1891 do 1941. Njegova zasluga je obnovljen zunanji križev pot, ki se vije po naselju Gradišče do cerkve Marijinega rojstva na vrhu Primskove gore. Veliko skrb je posvečal tudi cerkvi sv. Lucije v Mišjem Dolu in cerkvi sv. Janeza Krstnika na Dolnjem Vrhu. Med farani je bil izjemno spoštovan in cenjen. Pri obnovah ter vseh drugih delih so mu velikodušno pomagali. 8. septembra 1955 je obhajal 50-letnico župnikovanja. Zlato mašo so peli v latinščini. V devetdesetem letu starosti je odšel v pokoj in se preselil s Primskovega v Presko pri Medvodah, kjer je umrl, tam je tudi pokopan.
8
MAJDA MERZEL Bajčeva iz Razbor pri Čatežu sestra Majda, hči Marije Pomočnice * 7. 7. 1976, Razbore, Čatež pod Zaplazom
Po končani osnovni šoli v Trebnjem je obiskovala Gimnazijo Poljane v Ljubljani in živela pri sestrah hčerah Marije Pomočnice (salezijankah). V postulat je stopila v Ljubljani, v noviciat pa v Rimu. Prve redovne zaobljube je izpovedala na Bledu leta 1998, večne pa v Ljubljani na Rakovniku leta 2005. Leta 2006 je diplomirala iz socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in zaključila katehetsko pastoralno šolo. Do sedaj je delovala v skupnostih v Radljah ob Dravi, v Ljubljani (na Gornjem trgu) in na Bledu.
Poučevanje v naravi
VIRI - SPORN, P. 2003. Rod se za rodom vrsti. Zbornik župnije Primskovo na Dolenjskem. Župnijski urad Primskovo. Primskovo. - ŽURGA, J. in MARŠIČ, S. M.: 1998. Čudodelnik s Primskovega. Jurij Jumar 1819-1890. CelovecLjubljana-Dunaj: Mohorjeva založba. (Druga, popravljena in dopolnjena izdaja knjige Janeza Žurge iz leta 1969). - Obrazi srca Slovenije. Spletni biografski leksikon osrednje Slovenije. 2015. Pridobljeno 22. 6. 2015: http://www.obrazisrcaslovenije.si/. - Kamniško-komendski biografski leksikon. 2015. Pridobljeno 22. 6. 2015: http://www.leksikon.si/. - Ustna pričevanja sorodnikov in krajanov. 2015.
21
Častni pokrovitelj Rastoče knjige je Državni svet Republike Slovenije
Častni pokrovitelj Rastoče knjige Primskovo je Občina Šmartno pri Litiji
Etnološko društvo Jurija Humarja Primskovo
24
December 2015