Idejna zasnova obrata za akvaponično pridelavo zelenjave na območju zapuščene opekarne Bukovžlak by Luka

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo magistrsko delo

Idejna zasnova obrata za akvaponično pridelavo zelenjave na območju zapuščene opekarne Bukovžlak avtor: Luka Čepin mentor: doc. Rok Žnidaršič konzultant za konstrukcijo: doc. dr. Tomaž Slak konzultant za požarno varnost: doc. dr. Domen Kušar konzultantka za akvaponiko: izr. prof. dr. Ana Slatnar leto vpisa: 2013/2014 leto izdelave magistrskega dela: 2020/2021

POVZETEK

ABSTRACT

Magistrsko delo predstavlja idejno rešitev obrata za akvaponično pridelavo zelenjave (in rib) na območju opuščene opekarne Bukovžlak pri Celju. Programska rešitev projekta je enovit odgovor in rešitev za dve problematiki – nizko samozadostnost s pridelavo zelenjave v Sloveniji in onesnaženost tal obravnavanega prostora s težkimi kovinami. Hidroponski oz. akvaponski sistem gojenja zelenjave ni odvisen od talne podlage, kar pomeni, da je primeren program za degradirana in kontaminirana tla. Projekt je tako primer programskega odziva na potrebe in odgovor na lokacijske razmere.

The master’s thesis project proposes conceptual solution for an aquaponic vegetable and fish production plant on the grounds of the abandoned brick factory Bukovžlak near Celje. Program wise the project envisions uniformed answer addressing two existing issues – low vegetable production self-sufficiency in Slovenia as well as heavy metals soil pollution in the ex-brick factory territory. As the aquaponic and hydroponic system of vegetable cultivation does not depend on the soil quality, it can be safely used in the degraded area with the contaminated soil. The project is thus an example of the response to the needs and conditions of the current project territory state.

Cigunce so izraz za poljske opekarne, ki so bile do sredine 20. stoletja zelo vpete v delovnik in arhitekturno krajino vzhodne Celjske kotline, žal pa se je ta identiteta v kraju in ljudeh skozi zadnja desetletja skoraj popolnoma izgubila. Poleg teh ročnih opekarn so se razvile tudi večje, industrijske tovarne opek, ki so dočakale enako usodo propada in postopnega fizičnega brisanja iz prostora. Sprašujem se, kako naj prekinem ta žalosten, ponavljajoči se življenjski vzorec industrijskega ustroja (ustanovitev iz potrebe, razvoj ter končni propad in degradacija), ki smo mu v slovenskem in globalnem prostoru nenehno priča. Čeprav sem s popolno rušitvijo obstoječe stavbe in postavitvijo precej večjega stavbnega volumna radikalno vplival na dojemanje tega prostora, upam, da z ohranjanjem peči kot najbolj reprezentativnega dela preteklega ustroja ta posamezen arhitekturni element, ki je izvzet iz prvotnega industrijskega konteksta, vseeno dopolnjuje novo arhitekturo in daje simbolno vrednost dediščini kraja. Med oblikovanjem novega stavbnega volumna so me vodila načela, kot so modularna gradnja, prilagodljivost uporabe prostora in človeško merilo. Skozi iskanje sistemske rešitve ustvarjam kompleks, ki se poleg primarnega namena produkcije trudi ustvarjati prijetne izkustvene prostore za uporabnike in obiskovalce, ta stavbni ustroj pa vsebuje tudi upravo, izobraževalno središče, trgovino in bistro. Ključne besede: cigunce, opekarna, hidroponika, akvaponika, pridelava zelenjave, izobraževalno središče, trgovina, bistro

“Cigunce” is a term for the brickyards found in the fields, which were until the middle of the 20th century still integrated in the local’s workday as well as architectural landscape of the eastern Celje basin. This identity has however unfortunately been almost completely forgotten in the space and among the locals in the past decades. In addition to these manual brickyards, larger industrial brick factories were developed which have suffered the same fate of decay and gradual eradication from the space. I wonder how to find a better continuation to the bitter repeating of the industrial life cycle – establishment out of necessity, development and the inevitable downfall and degradation, to which we are witnessing in Slovenia and globally so often. Despite the complete demolition of the existing building as well as the replacement with a far larger structure and consequential radical influence on the perception of this space, I hope that by maintaining the kiln as the most representative part of the former structure, this singular architectural element albeit excluded from the original industrial context, complements the new architecture and gives symbolic value to the heritage of the place. During the design of the new building volume, I was guided by principles such as modular construction, space use flexibility and the human scale. Through the search for a systematic solution, I create a facility complex which in addition to the primary purpose of production, strives to create a pleasant experimental space for users and visitors along with the administration, an education centre, vegetable shop and bistro. Key words: Cigunce, brickyard, hydroponics, aquaponics, vegetable production, educational centre, vegetable shop, bistro

KAZALO 5

Povzetek / Abstract Kazalo Uvod

3 5 7

TEORETIČNA IZHODIŠČA Glina in opeka Poljsko opekarstvo Opekarstvo na Celjskem Opekarna Bukovžlak Cigunce Mehulj Obravnava industrijske arhitekture

9 11 13 15 17 19 21

ANALIZA MAKROLOKACIJE Širši prostor Tla in remediacija zemljine Analiza prostora

25 27 29 31

ANALIZA MIKROLOKACIJE Obravnavano območje Fotoanaliza zunaj Fotoanaliza stavbe Zaznavna analiza Valorizacija

33 35 37 39 41 43

PROJEKT Program Akvaponika Koncept Infrastruktura Prostorska umestitev Programska shema objekta Konstrukcijska zasnova Materialnost Energijska zasnova Zasnova požarne varnosti

45 47 49 51 53 55 59 63 65 67 69

GRAFIČNE PRILOGE Situacija Fasade Tlorisi Prerezi Fasadni pas Vizualizacije

71 73 74 77 81 83 87

Viri in literatura

Pogled na obstoječe stanje v jugozahodni smeri, v ozadju je vidno mesto Celje.

UVOD 7

ORIS PROBLEMA

METODE DELA

CILJI IN NAMEN NALOGE

V nalogi lahko razberemo izpostavitev in raziskovanje treh različnih problematik: onesnaženost tal, prihodnost degradiranih industrijskih nepremičnin in sposobnost gojenja zelenjave. Prva problematika je vezana na prostorski kontekst obrata, in sicer njegovo lego, ki je severovzhodno od Celja, ravno izven območja industrijske cone. To pomeni, da je bila obravnavana parcela več kot stoletje v zaledju težkih industrijskih obratov, ki so poleg prometa in naravnega pojava – pogoste toplotne inverzije Celjske kotline – prispevali h kontaminaciji območja s težkimi kovinami, predvsem kadmijem, svincem in cinkom. Druga se navezuje na vprašanje, kako obravnavati opuščene ali popolnoma degradirane industrijske obrate. Ti v sebi pogosto skrivajo potenciale stavb ali njihovih delov, ki bi ob namenski revitalizaciji postali pričevalec pretekle dobe ter pojavno, ambientalno in tudi programsko dosegli precej boljši prostor, kot bi bila njihovo uničenje in novogradnja. Tretja problematika se nanaša na problem nacionalne ravni, in sicer državno nesamozadostnost s pridelavo zelenjave, saj smo leta 2020 v Sloveniji pridelali le 48 % zelenjave, ki smo jo zaužili (Gale in Habjanič, 2021).

Teoretična podlaga za projekt v magistrskem delu je zasnovana s pomočjo raziskovanja pisnih virov tematike, zgodovine kraja, opekarstva kot obrti in industrijske panoge ter pogovora z občani in strokovnjaki. Sledi spoznavanje fizičnega prostora, najprej v širšem kontekstu kraja, nato ožjega prostora in parcele. Prikazani sta temeljita fotoanaliza zunanjega območja in obstoječe stavbe opekarne ter njuna valorizacija. Namen analiz je bil izluščiti karakteristike, kakovosti in potenciale obstoječe stavbe ter širšega območja, ki so oblikovale iztočnico za projektno nalogo. Projekt je bil zastavljen kot iskanje sistemske rešitve tako prostorskega modula kot programske mobilnosti in nato urbanistično oblikovan skozi serijo volumenskih študij, ki so iskale rešitev, ki ustreza tako notranjim kot zunanjim zakonitostim stavbe in hkrati ustvarja prijetne ambiente. Projekt je predstavljen s skicami, aksonometrijami, tlorisi, prerezi ter fasadami in fasadnimi pasovi v detajlu. Ambienti, odnos stavbe do okolice in obstoječega ter materialnost, komunikacija, pogledi in svetloba v prostoru so prikazani z vizualizacijami.

Pred oblikovanjem projektnega izziva za izdelavo magistrskega dela sem si zadal, da želim obravnavati že poseženi prostor in ne neokrnjeno naravo. Ob misli, da je prostor omejena dobrina, se namreč zavedam pomembnosti, da se kot arhitekti in družba znamo dobro in odgovorno soočati in reciklirati grajeni prostor. Želel sem si programsko rešitev, ki pozitivno pripomore k razvoju družbe, odgovor na zadano pa sem našel v domačem kraju. Cilj naloge je tako predstaviti idejno zasnovo obrata za pridelavo zelenjave (in rib) na območju, kjer trenutno stoji opuščena in precej degradirana tovarna opek. Predstavljena je prostorska rešitev, katere namen je, da poleg zagotavljanja primarne funkcije produkcije predstavlja pozitiven primer ustvarjanja delovnih razmer, komunikacijskih povezav ter ambientov za zaposlene in obiskovalce. V duhu narave tega procesa modernega kmetijstva obrat vsebuje tudi maloprodajno trgovino z zelenjavo, bistro in izobraževalno središče, kjer se osnovnošolci lahko naučijo veščin primarnega življenja (kmetijstva), kot so ga poznali naši predniki, dandanes pa se vse manj izvaja. Poleg izpostavitve problematike oz. priložnosti opuščenih industrijskih območij in prikaza procesa izdelave projekte naloge sem želel magistrsko delo izkoristiti kot platformo za poučitev o zgodovini tematike poljskega in industrijskega opekarstva v tem kraju.

Teoretična izhodišča

GLINA IN OPEKA 11

Glina Glina je klasična sedimentna kamnina, ki nastane s kemičnim in mehaničnim razpadanjem drugih kamnin silikatnega značaja. Spada v kategorijo najmanjših zrn – manj kot 0,002 mm. Kapilarnost glinaste snovi je izredno velika, saj vsi prazni prostori med njenimi izredno majhnimi delci delujejo kot kapilare in tako vpijejo izredno veliko vode. Posebni lastnosti gline sta tiksotropnost (z gnetenjem postane bolj viskozna) in plastičnost, saj vlažna glina zadrži obliko, ki jo dobi z gnetenjem (Kresal, 2002).

Prvi pravi porcelan so izdelali Kitajci in ga od 13. stoletja izvažali tudi v Evropo, vendar je bil v renesansi še vedno redko razkošje. Prvi pravi evropski porcelan so izdelali v Nemčiji (Meisseri, 1708) in kmalu so postopek prevzele številne manufakture. V 19. stoletju je v Evropi izredno narasla skrb za higieno, kar je povzročilo množično proizvodnjo glaziranih ploščic. Uporaba opeke za zidavo je do 19. stoletja že močno narasla, tradicionalni postopki za njeno žganje pa niso več zadoščali. Do tedaj so jo žgali v malih žgalnih pečeh (tako kot Rimljani) ali na odprtem ognju tako, da so nežgano opeko zložili preko goriva, vse skupaj prekrili s staro opeko in zemljo ter nato žgali več tednov. Pri takšnem postopku so porabili veliko dragocenega goriva, zato je bil najpogostejši material za zidavo še vedno kamen (Kresal, 2002).

S03 Risba Hoffmanove krožne peči

S01 Lokacije sedimentnih kamnin gline in melja v Sloveniji

Zgodovina gline kot gradbenega materiala Najstarejši znani artefakti iz žgane gline so figure Vener in bizonov, stare več kot 25 tisoč let. Najverjetneje so imele bolj kulturni kot pragmatični namen. Kasnejše posode iz žgane gline so sprožile kulinariko (kuhanje, praženje, pečenje), saj so omogočile zanesljiv transport in odločilno sooblikovale nov način življenja. Vzporedno z lončevino se pojavljajo tudi zgradbe iz na soncu sušene opeke. Neobdelana glina ima sicer slabost, da je zelo neobstojna na vremenske vplive. Še danes za gradnjo bivališč v najrevnejših deželah uporabljajo tehnologijo na soncu sušene opeke, gradnje z opažem ali brez njega in pletenih sten. Pri tem uporabljajo naravni material, kot je slama, trstika ali pletenina, kot armaturo v glinenem zidu. V grški arhitekturi je sicer prevladovala uporaba kamna, v splošno uporabo pa je prišlo prekrivanje streh s strešniki iz žgane gline, ki so bili precej lažji. Ravne plošče z zavihki (imbreks) so na stikih prekrili s polkrožnim elementom (tegula). Takšno prekrivanje se je v času Rimskega cesarstva uveljavilo v Sredozemlju, pa tudi v Aziji. Kasneje se je preobrazilo, nastali so korci, ki so se (v mestih) obdržali do danes. Rimljani so bili veliki uporabniki opeke, ki je bila standardiziranih dimenzij. Vse opečnate konstrukcije so bile praviloma prevlečene z ometom, tako da zidava ni imela dekorativnega namena. Poleg opek in strešnikov so iz gline izdelovali tudi cevi za kanalizacijo, iz žgane gline (terakote) so bili tudi manjši stebrički, okraski in venci.

S02 Kopanje in nalaganje gline na transportne vozičke, 1959

Hoffmanova krožna peč Leta 1856 so v Nemčiji vpeljali Hoffmanovo peč, ki je močno pospešila in pocenila proizvodnjo opeke. V njej je več peči združenih v krožni zasnovi, ki ima na zunanji strani krožni manipulacijski hodnik, v sredini pa en skupni dimnik. Napredek je v tem, da ogenj gori neprestano, vendar se seli od komore do komore, tako da se toplota zaporedno izrabi za sušenje, gretje, žganje in hlajenje. Takšna peč za eno saržo porabi le čas, potreben samo za žganje. V 19. stoletju so sledile še druge inovacije. Vpeljali so stroj za mehanično oblikovanje opeke (rezanje z žico), nato so začeli vpeljevati alternativno proizvodnjo silikatne opeke (apno + kremenčev pesek + voda, v avtoklavah), ki se je hitro razširila po večjem delu Evrope in v Ameriko. Proti koncu stoletja se je obdobje inovacij za izdelavo zidakov zaključilo, nadaljevalo pa se je iskanje ugodnejših oblik votlakov (za zidove in strope). Kmalu po prvi svetovni vojni je začelo prevladovati mnenje, da je gradnja z opeko zastarela tehnologija. Na vseh področjih in za vse dele stavb so začeli uporabljati beton. Z njim se je lažje gradilo v višino in obvaroval je pred potresom (Kresal, 2002).

S04 Zlaganje opek v Hoffmanovo peč, opekarna W. H. Collier, VB, 1945

Opeka danes V slovenskem prostoru opeka nikoli ni izgubila primata kot glavni konstrukcijski material bodisi zaradi hitrosti bodisi ekonomičnosti gradnje. Poleg omenjenih dejavnikov se marsikomu obuja misel oz. vrača razumevanje za dobre lastnosti, ki jih ponuja gradnja z glino oz. opeko: akumulacija toplote, toplotna izolacija, dušenje zvoka (zaradi mase), poroznost materiala, nižji ogljični odtis ipd. Predvsem pa danes marsikdo bolj ceni življenje v prostoru, grajenem iz naravnih materialov.

Oblikovna in konstrukcijska zasnova poljskih opekarn Poljske opekarne so postavljene v sklopu kmetij, zato njihova arhitektura ne preseneča. V estetsko-oblikovnem in funkcionalnokonstrukcijskem pogledu se ujemajo z ostalimi kmečkimi poslopji. Ta so lesena, nizka, pokrita z dvokapno streho in vedno postavljena v neposredno bližino dnevnega kopa. Poljska opekarna je sestavljena iz dveh poslopij: sušilnice in opekarne. Postavljeni sta ločeno, a v neposredni bližini. Ločeno zato, ker je njuna funkcija različna, v neposredni bližini pa, da polizdelke prenašajo na čim krajši razdalji. Orientacija stavb ni dosledna, zato lahko domnevamo, da smer vetra in druge podnebne razmere niso vplivale na postopek izdelave in kakovost izdelka (Vrečko, 1989). Nekoč reprezentativne in avtohtone stavbe poljskih opekarn so danes le še dragocena arhitekturna dediščina, ki hitro propada in izginja. Poslopja poljskih opekarn ali pečnic, kot jih domačini tudi imenujejo, so bila oblikovana v skladu z njihovo namembnostjo, hkrati pa z okolico tvorila urbano celoto. Slednja je v času hitre pozidave, ko je naselje dobilo primestni značaj, žal izgubila izrazitost.

Sušilnica

Opekarna

Sušilnice oz. ute so kozolcu podoben objekt, nizek in navidezno pritisnjen ob teren ter namenjene za oblikovanje in sušenje izdelkov. Narejene so v obliki prekrite lope brez sten. Takšno oblikovanje je potrebno, da je prostor dobro prezračen in se v njem opeka dobro presuši. Predelano glino pripeljejo v sušilnico, kjer jo ročno oblikujejo in nato naložijo v skladovnice, kjer se suši več tednov, da je pripravljena za žganje. V spodnjem delu, kjer so tla iz nabite gline, izdelujejo zidake, v podstrešnem prostoru z leseno talno konstrukcijo pa strešnike – bobrovce.

V opekarni se nahaja peč – pečnica, stavba pa nudi prostor tudi za skladiščenje drv. Oblikovno je zanimivejša od sušilnice. Karakteristiko ji daje dvakrat lomljena dvokapna streha. Srednji del strehe je strmejši – 45°, stranski strešini pa se v blažjem naklonu nizko spuščata na kapni legi, ki ju podpirajo sohe. To ustvarja dodaten pokrit prostor za skladiščenje, navadno lesa za kurjenje. V osrednjem delu je peč za žganje opeke. Peči niso pri vseh opekarnah na istem mestu, saj so nekatere pomaknjene h krajši stranici objekta. Peč je zgrajena iz 3–4 m visokega zidu kvadratne oblike in brez strehe, tako da se ob kurjenju dim vali po podstrešju. Peč ima odprtino – vrata, skozi katera so spravljali opeko v peč. Na eni stranici so nizka, ločno oblikovana kurišča, nizke talne odprtine z obokom, imenovane velbi. Teh je bilo 3–5 na peč.

Tloris sušilnice je pravokoten, dvoladijski in ga določajo lesene sohe, ki prenašajo težo strehe in tal druge etaže. Sohe počivajo na kamnitih temeljih, ki so v nekaterih primerih komaj zaznavni, ker izginjajo v mehkem terenu, značilnem za celotno območje. Tla v podstrešju so narejena iz lesenih plohov, položenih na poveznike. Ti so v nekaterih primerih dvojnega profila. Konstrukcija je v vzdolžni in prečni smeri zavetrovana z enojnimi ali dvojnimi ročicami. Strešna konstrukcija je klasična z dvema sohama, ki podpirata vmesni legi. Oblika strehe je simetrična dvokapna z naklonom od 40° do 45°. Pokrita je z doma izdelanimi bobrovci. Svetla višina spodnjega delovnega prostora je komaj stojna (Vrečko, 1989).

Tloris opekarne je pravokoten, v smeri slemena z notranjimi sohami razdeljen na tri polja. Sohe so podprte s kamnitimi temelji. Ostrešje je vidno, izvedeno z dvema ali eno soho, ki podpirata vmesni legi oz. slemensko lego. Konstrukcija je zavetrovana z ročicami, izvedena pa s klasičnimi lesnimi zvezami (Vrečko, 1989).

S05-06 Samečevi pečnica in uta na Ljubečni, fotografirano leta 1980

POLJSKO OPEKARSTVO 13

Ročna izdelava opeke

Žganje opeke

Poljske opekarne so bile v neposredni bližini nahajališč gline. Vrhnjo rodovitno plast zemlje so odstranili in prišli do debele sive plasti gline. Pri tem so morali paziti, da gline niso zamenjali z ilovico, ki je rjava. Glino za opeko so pripravljali pozimi in spomladi. Kopali so jo s posebnimi rovnicami in velikimi lopatami. Premetavali so jo in jo na kupu pustili prezimiti, saj naj bi tako drobni delci razpadli.

Ko je bila opeka primerno suha, so jo zvozili v peč. Zložili so jo v ravnih vrstah, med seboj pa jo križali. Tako je bil kup stabilen, med opeko pa je bilo dovolj prostora za prehod vročega zraka. Strešno opeko so zlagali ob robovih, postavili so jo pokonci, da se ni zvijala. Peč so napolnili do vrha in jo prekrili s staro, že žgano opeko, da so preprečili vdor zraka. Ta plast se imenuje rja. Nato so zazidali in ometali še odprtino, skozi katero so vozili opeko. Tako je bila peč zaprta in pripravljena na žganje.

Delo so nadaljevali konec aprila ali v začetku maja. Glino so takrat še nekajkrat prekopali, ji prilili vodo in pregnetli, navadno z bosimi nogami. Pregneteno glino, ki se imenuje mort, so sproti nanašali na kup. Ko je postala mazava in primerna za obdelavo, so jo s samokolnicami zvozili na deponijo v sušilnico, da je bila pod streho. Te samokolnice so bile posebne oblike in največkrat iz brezovega ali javorovega lesa. Izdelava zidaka Delavci, ki delajo zidno opeko, imajo poseben nož in lok – locn, v katerega je vpeta žica. Na ploščo, imenovano štecl, postavijo lesen model – modelkneht. Ploščo prej popeskajo s kremenčevim peskom, ki so ga ljubečanski opekarji pridobivali pod hribom Sv. Ana na Teharjih. Je rdečkaste barve in ga pred uporabo dobro presejejo skozi veliko sito. Z nožem s kupa odrežejo hleb morta, ga zvijejo v štruco in povaljajo v pesek, da se ne bi prijemal na model. Potem ga z vso silo vržejo v model, da se glina razleze. Odvečno maso ravno odrežejo z lokom. Izdelek nato zvrnejo iz modela na popeskane lesene podstavke, imenovane šinkelc. Odnašalec za odnašanje opeke uporablja dva šinkelca, da se na opeki ne poznajo prstni odtisi. Ker je bilo delo odnašalca fizično najmanj zahtevno, so ga večinoma opravljale ženske. V sušilnici opeko zložijo na podstavke, ki so dvignjeni nad zemljo, da se enakomerno suši. Po tednu ali dveh opeko zložijo v štose ali figure. Za 100 kosov opeke so potrebovali tri samokolnice presejanega peska (Arčan, 1986).

Za peko so uporabljali predvsem metrska hrastova ali bukova drva. Najprej so 12 ur kurili z majhnim ognjem, nato z vedno močnejšim, dokler ni bila vsa opeka razbeljena. Po dnevu in pol so odprtino kurišča zazidali do polovice, da se je odprtina zmanjšala. Kurili so 100–120 ur (Hojnik, 2020). Ko je ogenj ugasnil, so odprtino v kurišču zazidali in zaprto pečnico pustili nekaj dni, da se je ohladila. Peč so nato zopet odprli, ohlajeno opeko znosili iz peči, izločili polomljeno, ostala pa je bila pripravljena za prodajo. Za eno zidno opeko so porabili 5 kg gline, po žganju pa je tehtala le še 3,20 kg (Arčan, 1986). Pogoji dela Delo opekarjev je bilo naporno, umazano in mokro, običajno pa so bili vsi delavci bosi. Opeko so začeli izdelovati spomladi, konec marca ali po sv. Juriju (23. april), delali pa so do sv. Mihaela (29. september). Delati so začeli zgodaj zjutraj. Marljiv delavec je v petih urah naredil tisoč opek. Količina opeke, ki so jo izdelali v enem dnevu, se imenuje trifa. Pri izdelavi je opeko navadno štel tisti, ki je vozil mort na mizo. Na vsakih sto kosov je s prstom naredil vdolbinico – piko. Deset pik (tisoč kosov) so označili s križem. Število delavcev je bilo odvisno od velikosti opekarne in peči. Navadno je delalo tri do pet ljudi. Bili so najmanj trije delavci, dva moška in ena ženska. Eden je vozil in dajal glino na mizo, drugi je izdeloval opeko, ženska pa je opravljala delo odnašalke (Arčan, 1986).

Izdelava strešne opeke Za strešnike, ki so tanki in izpostavljeni vremenu, je bil potreben mort boljše kakovosti, zato so ga večkrat zgnetli. Deska, na kateri so izdelovali opeko, se imenuje žnider. Železni model šinklc so zmočili, popeskali in dali na podlago. Z roko so odrezali del gline, jo dali v model in z mokro roko zgladili (dol s palci, gor z mezinci). Ostanek morta so odstranili. Nato so opeko z mokro roko zgladili še enkrat. Ko je bila v grobem izdelana, so jo postavili na stojalo, imenovano šrogle. Odnašalka ji je naredila kljun – glino je obrnila navzgor in naredila konico. Nato je opeko odnesla na police, imenovane stalaže ali hore, da se je posušila. Vsako drugo je obrnila narobe, sicer bi se kljuni lahko polomili. Posebno pozornost so posvečali kljunu, saj je bila od njega odvisna kakovost strešne opeke. S kljunom se namreč obesi na prečno desko na strehi. Za izdelovanje so potrebovali štiri šinklce, za njihovo čiščenje pa so uporabljali zajbek. Izdelali so 250 kosov na uro (Arčan, 1986). S07 Najstarejša ohranjena fotografija ročne izdelave opeke iz leta 1929

S08 Delavke opekarne na Ljubečni leta 1972

S09 Prikaz spretnosti za ciglarski praznik leta 1972

»… toda tu (Ljubečna in širša regija, op. avt.) se v obilju najde glina, ki je človeku na uslugo. Tako je predvsem v širokih ravninah in kotlinah, ki so se izoblikovale v predzadnji veliki dobi zemeljske zgodovine, ki jo označujemo kot tretjo dobo ali tercijal. Tedaj je nižinske ravnice in kotline zalivalo morje, v katerega so reke nanašale svoje donose. Ti donosi so se med prenosom, a tudi še v morskih valovih drobili in se vsedali na dnu. Tako je nastajala glina kot čista masa, ponekod mešana s peskom in rastlinskimi ostanki, ki so kljubovali preperevanjem, če ni prišel do njih zrak.« Dr. Janko Orožen v almanahu Opekarstvo v Ljubečni, 1972

OPEKARSTVO NA CELJSKEM 15

Zgodovina opekarstva na Celjskem Opekarstvo ima v Celju dolgo tradicijo. Že v zidovih Starega gradu med kamenjem najdemo žgano opeko. Ko sta Celjan Mastingor in Italijan Frančišek iz Lugana v 16. stoletju obnavljala celjski gornji grad, sta ob večjih gradbenih delih v bližini gradu oz. grajskih poslopij postavila opekarno. Ta ni bila trajna, zato v urbarjih med podložniki nikjer ne navajajo opekarjev, medtem ko se o drugih obrtnikih (kovačih, tesarjih, zidarjih itd.) veliko govori. Prva opekarna na Celjskem, ki je bila na Hudinji, se omenja že leta 1542 v celjskem župnijskem urbarju. Od takrat izdelovanje opeke in drugih izdelkov ni zamrlo (Orožen, 1971, str. 390). V preteklosti se je na severovzhodnem ruralnem robu Celja, kjer ravnina prehaja v nizko gričevje, v naseljih Ljubečna, Začret, Trnovlje, Leskovec in Zadobrova razvil zanimiv tip profane stavbe, t. i. poljske opekarne. Prve njihove omembe segajo v leto 1820. Ustanavljali so jih predvsem kmetje, saj je bilo opekarstvo njihova dopolnilna dejavnost in dodaten zaslužek. Delo je bilo sezonsko, opravljali pa so ga vsi, tudi otroci. Opekarna Ljubečna Okrog leta 1890 je podjeten mož, posestnik Štefan Koželj na Ljubečni postavil tovarno za izdelovanje opeke, imenovano Ringofen. Tako je poleg ročne stekla tudi industrijska proizvodnja. Na leto so napravili do štiri milijone opek. Desetletje kasneje je tovarna pridobila posodobitve, kot so parni stroj, dimnik in način krožne peči. Po njegovi smrti leta 1918 je opekarno prevzel Franc Sodin in zgradil moderno strojno opekarno. Poleg zidakov so začeli izdelovati še strešno opeko, votlake, fasadno opeko in dimniško opeko. Leta 1935 je opekarno prevzel sin Stanko Sodin. Ponovno jo je moderniziral – parne stroje je zamenjal z električnimi in nabavil tovornjake, da so začeli opeko dostavljati tudi na dom.

Za opekarje je bilo najusodnejše leto 1949, ko se je začela obvezna oddaja. Opeko so večinoma porabili za gradnjo državnih stavb. Obrtniki so morali oddati polovico izdelanih opek, polovico pa so lahko prosto prodali (Naglič Franc, 1986). Ker so bili tudi davki na zasebno opekarstvo zelo veliki, izgube ni bilo mogoče pokriti. Zaradi tega je večina ročnih opekarn takrat prenehala delovati. Po osvoboditvi sta se obe opekarni združili in skupaj z opekarnami Loče, Ložnica, Celje in Brežice delovali kot Celjske opekarne. Sredi 50. let je združenje razpadlo. Opekarni v Začretu in Ljubečni sta se preimenovali v Opekarna Ljubečna. Tako je bilo do propada obrata v Začretu leta 1982. Obrat na Ljubečni (imenovan Industrija keramičnih izdelkov Ljubečna) je deloval do leta 2008. Nevarnost pri delu v opekarni Fizično najnapornejša dela so bila predvsem pri pridobivanju surovine, transportu in žganju izdelkov. Te faze so zahtevale tudi največ delavcev (težakov). Pri omenjenih delih so bili delavci najbolj izpostavljeni nesrečam pri delu, zdravstvenim okvaram in poškodbam. Poleg nevarnosti pri delu s stroji so bili izpostavljeni še velikim temperaturnim spremembam, prahu silicijevega dioksida in plinoma ogljikovemu monoksidu (CO) in dioksidu (CO2) ter velikemu toplotnemu sevanju iz sten peči in skladov žgane opeke. Proces žganja opečnatih izdelkov običajno poteka pri temperaturi okrog 900 °C, pri nekaterih vrstah gline pa je potrebna še višja temperatura, celo do 1500 °C. Za žganje opeke so najprej uporabljali premogov zdrob, zaradi česar sta pri nepopolnem izgorevanju v pečeh nastajala CO in CO2, ki so ju delavci vdihovali. Kasneje so za kurjenje uporabljali mazut in nazadnje plin, kar je močno pospešilo proces žganja in olajšalo delo (Klokočovnik, 1975).

Opekarna Bukovžlak Sočasno z ljubečansko je rasla tudi opekarna v Bukovžlaku. Leta 1916 je Ivan Čater zgradil poljsko opekarno za ročno izdelavo opeke. Čeprav je v Začretu, se imenuje Čatrova opekarna v Bukovžlaku. Leta 1938 sta Ivo in žena Terezija Čater začela gradnjo industrijske opekarne, vendar je bilo delo zaradi vojne prekinjeno. Obrat so leta 1942 dokončali Nemci. Nemški okupator je dogradil tovarno, poskrbel za vse napeljave in strojne naprave (Hoffmanova krožna peč, dimnik, transporter …) ter zgradil 12 sušilnih ut Keller za zidno opeko. Opekarna se je tako nacionalizirala in večkrat menjala upravnika. Med drugo svetovno vojno so opekarstvo prenehali, delo pa je ponovno oživelo leta 1945. Po vojni se je začelo združevanje malih obrtnikov v zadruge. Takrat je delovalo le še okrog 36 poljskih opekarn.

S10 Posnetek ljubečanske opekarne v 60. letih

Legenda:

Aksonometrični prikaz vsebine Čatrove opekarne

1 – Transformator 2 – Šupe za sušene opeke 3 – Kovačnica 4 – Delavnica in strojnica 5 – Kuhinja in jedilnica 6 – Dovozni most 7 – Stranišče 8 – Dimnik 9 – Krožna peč 10 – Premog 11 – Črpalka 12 – Mizarska delavnica 13 – Pisarna 14 – Toalete in umivalnica 15 – Hiša za sezonske delavce 16 – Kasneje prizidana umetna sušilnica

3. nadstropje Tretje nadstropje je sestavljalo le severni del stavbe, v njem pa so bile predvsem stolice za sušenje.

S11 Risba organizacije opekarne med zadnjo dobo obratovanja 2. nadstropje Južni krak drugega nadstropja je bil zapolnjen z lesenimi stolicami za sušenje opek in strešnikov. 6

1 2

7 2

1. nadstropje V prvem nadstropju so kurjači skozi luknje v stropu peči vnašali gorivo. Ostali prostori so bili namenjeni shrambi.

2 10

11 15

Pritličje V talni etaži so bili vsi prostori za proizvodnjo (delavnica, strojnica, peč, umetna sušilnica) in ostali pomožni prostori.

OPEKARNA BUKOVŽLAK 17

Kronološki pregled sprememb in dograditev obrata 1916 1938 1939 1942 1942 1944 1945 1945 1946 1948 1948 1960 1964 1965 1969 1972 1982 1990’

S12-13 Požar, 11. september 1972

1916–1938

1942–1960

1960–1982

Ivo Čater zgradi poljsko peč in uto za ročno izdelavo opeke; Ivo in Terezija Čater začneta graditi novo opekarno (tj. peč in glavni tovarniški objekt za strojnico in sušilnico); Ivo Čater naroči načrt prvega dimnika; Ivo Čater je izseljen v Srbijo; obrat dokončajo Nemci. Nemški okupator dogradi tovarno, poskrbi za vse napeljave in strojne naprave (Hoffmanova krožna peč, dimnik, transporter …) ter zgradi 12 sušilnih ut Keller za zidno opeko; Zgradijo toalete in umivalnico; (maj) obrat prevzame Adolf Čater (Ivanov brat); (20. oktober 1945) M. I. R. za upravitelja postavi tedanjega upravnika Celjskih opekarn Vilka Krepelja; (19. oktober 1946) opekarno v upravno-operativno vodstvo prevzame OLO Celje okolica (za upravnika postavi Cirila Stojana); (24. april 1948) opekarno v upravno-operativno vodstvo prevzamejo Glavne direkcije industrije gradbenega materiala LRS pri Ministrstvu za gradnjo LRS v Ljubljani; poleti se dokonča stanovanjska hiša za sezonske delavce (s kuhinjo in sanitarijami); zgradi se umetna sušilnica, Hoffmanova peč se popravi, da ima pravokoten zaključek (ni več ovalna); uvedejo kurjenje z mazutom; novi stroji za proizvodnjo (nova preša in mešalniki); uvedejo viličarski sistem v peči; (11. september 1972) požar (poči cev od mazuta); opustitev obrata (hkrati podrejo dimnik); denacionalizacija.

1982–danes

CIGONCE MEHULJ 19

S14

S17

Cigonce Mehulj Danes v teh krajih obratuje le še ena opekarna, kjer opeko izdelujejo na tradicionalen – ročni način. Vid Hojnik, ki se je obrti priučil od starega očeta, je član že četrte generacije obrtnikov v opekarni Cigonce Mehulj. Postopek izdelave se v desetletjih ni spremenil. Njihova opeka se uporablja predvsem kot dekorativna obloga ali gradnik krušnih peči. Ker zmes gline ni premešana s stroji, ampak le nežno in ročno pregnetena, ni homogena. V takšni opeki zato najdemo celo paleto barv. Te so tudi posledica različnega žganja, saj se pri kurjenju nižje zložena opeka obarva temnejše. Morda se zgodi, da stranice niso popolnoma ravne, morda je kje viden prstni odtis, morda kakšen odtis pusti tudi mačja tačka. Prav zaradi tradicije tega postopka in iskrenih napak so njihove opeke tako zaželene.

S15

S16

S18

26. julija – to je dan sv. Ane – praznujejo ciglarji svoj »eiglanski« praznik. Na ta dan so na vrh ute postavili smrečico, lastnik opekarne pa jih je pogostil z domačo klobaso, kruhom in vinom, ponekod tudi s potico.

Obravnava industrijske arhitekture Pojem industrija velikokrat prikliče stigmatiziran negativen predznak, kar še posebej velja v kontekstu prostora in arhitekture, vendar je (bila) prav industrija ključna za napredek in razvoj družbe. Vsa mesta so se razvijala zaradi rasti in inovativnosti industrijskih panog, ki so svoj pečat pustile tudi s stavbnih razvojem. Zanimivo je, da je industrijska stavba pogumneje pripomogla k razvoju civilizacije kot cerkvena ustanova, vendar imamo pri ohranjanju industrijske arhitekturne dediščine težjo pot kot pri kakšni posvetni stavbi. Kaj sploh predstavlja industrijsko arhitekturno dediščino? V tem kontekstu se lahko naslonimo na različna merila obravnave. Po besedah dr. Sonje Ifko s Fakultete za arhitekturo je industrijska arhitektura vpeta v področje tehnike in proizvodnih procesov, ki so narekovali njen nastanek in oblikovanje, po drugi strani pa je avtonomna – gre torej za lasten stavbni tip. Pravi, da gre za kompleksne strukture, ki ob proizvodnih stavbah obsegajo še vrsto utilitarnih objektov in struktur, nujnih za potek primarne proizvodnje, ter s tem tudi pomembnih delov celote: transportni sistemi, kotlovnice, skladišča, objekti za pripravo polizdelkov idr. V nekaterih obdobjih so k proizvodnim objektom sodila tudi bivališča za delavce, delavski konzum, šola, gostilna in vse, kar je vsebinsko tvorilo industrijski kompleks (Ifko, 2002). Konservatorji opozarjajo, da je varovanje celote in ne le na videz najpomembnejšega segmenta pomembno za razumevanje celotne in objektivne slike delovanja. V skladu z načeli trajnostnega razvoja je izkoriščanje starih industrijskih struktur omogočeno zaradi velikih razponov prostorov in prilagodljivih konstrukcij, ki jih navadno omogočajo, hkrati pa že same po sebi prinašajo patino konstrukcije in duh časa, v katerem so bile zgrajene. Vse to z dodatno kulturno vrednostjo omogoča prilagodljivo možnost dodajanja novih programov brez oskrunitve obstoječega prostora.

Slovenski arhitekt in konservator Peter Fister v knjigi Obnova in varstvo kulturne dediščine (1979) definira pristope obravnavanja arhitekturnih in umetniških del: KONSERVACIJA – varstvo: temeljni poseg za fizično ohranjanje dela. Lahko ga delimo na majhna tekoča popravila za vzdrževanje dela ter obsežnejšo utrditev materialov in konstrukcij arhitekture oz. umetnine. Pri tem so lahko uporabljena najsodobnejša tehnična sredstva in postopki. RESTAVRACIJA – obnova: gre za poseg, ki se lahko opravi le ob neizpodbitni gotovosti o tem, kako je bilo delo nekoč videti. Namen obnove spomeniškega dela je povečanje poučne in estetsko-zgodovinske plati spomeniškega dela, s tem da pojasnimo njegovo kompozicijo. ADAPTACIJA – preureditev: sestavljena je iz prilagoditve stavbe ali njenega dela za sodobne, družbenokoristne namene. Stavbo opremi s potrebnimi spremembami (strojne napeljave, toplotna izolacija, osvetlitev ipd.), vendar je treba ohraniti njen zgodovinski značaj. REKONSTRUKCIJA – ponovna gradnja: gre za postavitvena dela neobstoječih ali pretežno razrušenih zgodovinskih spomenikov.

OBRAVNAVA INDUSTRIJSKE ARHITEKTURE 21

KONSERVACIJA

RESTAVRACIJA

ADAPTACIJA

REKONSTRUKCIJA

Foro Romano, Rim, Italija Primer varovanja in demonstracije arhitekturnega dela kot ruševine. Opravljajo se le nujna dela za vzdrževanje in varovanje eksponatov.

grajski stolp Matrera, Cadiz, Španija Arhitekt Carlos Quevedo Rojas je z obnovo delno porušenega srednjeveškega stolpa z ohranjanjem očitne ločnice med starim in novim prikazal njegov prvotni volumen.

umetnostna galerija Tate Modern, London, VB Galerija moderne umetnosti se nahaja v nekdanji elektrarni v osrednjem Londonu. Herzog & de Meuron so ohranili večino prvotne stavbe ter dodali znamenit steklen nadzidek in opečnat volumen.

citadela Carcassonne, Francija Utrjeno mesto Carcassonne je znamenita citadela, ki so jo rekonstruirali v 18. stoletju. Dela je začel Viollet-le-Duc, ki je na mestu porušene utrdbe rekonstruiral obrambne stolpe in dele obzidja.

S19

S21

S23

S25

S22

S26

S20

S24

Primeri dobre prakse Po svetu zasledimo vse več pobud in obstoječih primerov na temo revitalizacije degradiranih območij, ki sicer pogosto kazijo markantne lokacije. Obnovitev in oživitev problematičnega območja prineseta veliko pozitivnih posledic. Ko stavbam damo novo življenje, imamo poleg koristi za uporabnike tudi pozitiven vizualni vpliv na okolico in atrakcijo v prostoru. V nekaterih primerih uspešnih revitalizacij območij lahko pride celo do gentrifikacije. To pomeni preoblikovanje ulic ali mestnih predelov v prostore višjih družbenih razredov (Cerar, 2018). Predvsem industrijske stavbe so zaradi velikih dimenzij in možnosti prilagodljive razporeditve primerne za vnos novega programa. Prav programska zasnova je v večini primerov zaslužna za kakovosten projekt. Predstavljeni so primeri arhitekturnih in programskih prenov različnih meril, vsem pa sta skupna predvsem ohranjanje obstoječih struktur ter poudarek na izpostavitvi karakterja stavbe in ohranjanju kakovosti prostora.

La Fábrica, Barcelona, Španija

Zollverein Park & Ruhr Museum, Essen, Nemčija

Leta 1973 je španski arhitekt Ricardo Bofill naletel na opuščeno cementarno s preloma v 20. stoletje ter jo preoblikoval v sedež svojega biroja in lasten dom. To nekdanjo dominanto v prostoru je začelo prepletati tkivo predmestja Barcelone. Arhitekt je v razpadajoči strukturi prepoznal potencial prostora in skozi delne porušitve elementov dosegel, da so videti kot iz betona vlite skulpture prej nevidenih oblik.

Rudniški kompleks Zollverein je ena pomembnejših industrijskih zapuščin v Nemčiji. Pomembno je prispeval k industrializaciji Evrope in je kot svetovna dediščina zavarovan tudi pod okriljem UNESCA. Arhitekti OMA so bili avtorji zmagovalne rešitve za ureditev območja, kjer so omogočili trajnostno umestitev izrazito sodobnega programa, ne da bi ogrozili obstoječe stavbno tkivo.

S27

S29

S30

S28

OBRAVNAVA INDUSTRIJSKE ARHITEKTURE 23

Convento Das Bernardas, Tavira, Portugalska

MAAT, Lizbona, Portugalska

Galerija Cukrarna, Ljubljana

Bernardas je nekdanji samostan in tovarna, danes pa stanovanjska stavba na jugu Portugalske. Arhitekt Eduardo Souto de Moura je v ruševini prepoznal kakovosti in objekt spremenil v serijo 78 stanovanjskih enot, od apartmajev do štirisobnih stanovanj. Stoji na ugledni lokaciji ob močvirju reke Formosa z razgledom na solna polja. Smiselnost kakovostne prenove dokazujeta ohranitev strukturne zasnove in originalnost fasade.

Museum of Art, Architecture and Technology (MAAT) v Lizboni se nahaja v nekdanji termoelektrarni Tejo. Stavba, zgrajena leta 1908, je s prvotnim namenom delovala do 1972. V 90. letih so jo odprli kot muzej elektrotehnike, kasneje, po obsežnejših restavratorskih delih pa so jo leta 2006 odprli kot del muzeja za umetnost, arhitekturo in tehnologijo. Danes velja za enega najbolj obiskanih muzejev na Portugalskem.

Nekdanja rafinerija sladkorja v središču Ljubljane, ki je med svojim obstojem zamenjala že kar nekaj vsebine, tokrat dobiva novo – galerijo ter prostor za dogodke s področja kulture, umetnosti in izobraževanja. Impresivna velikost se pokaže tudi od znotraj, saj so ob prenovi odstranili vse etaže.

S31

S33

S32

S35

S36

S34

Analiza makrolokacije

S37 Ortofoto posnetek mesta Celje in okolice

ŠIRŠI PROSTOR 27

Makrolokacija Celjska občina ima na regijski, državni in evropski ravni ugodno geostrateško lego. Skozi območje poteka avtocestni in železniški koridor. Celje velja za gravitacijsko točko območja Savinjske doline, ki se razprostira od Kamniško-Savinjskih Alp do reke Sotle in meje s Hrvaško. Mestna občina z nekaj manj kot 50.000 prebivalci je pomembno upravno, gospodarsko, zaposlitveno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno in prometno središče v regiji ter s tem najpomembnejše središče med Ljubljano in Mariborom.

Obravnavana lokacija

Geološke in seizmične značilnosti Celja Večina osrednjega dela površja na obeh straneh Savinje je prekrita s sipkim kvartarnim gradivom (pretežno karbonatni prod in pesek), njegovo obrobje pa prekrivajo peščeno-glinene rečne odkladnine, ki obsegajo dobro tretjino ravnice. Ob Hudinji in Ložnici so debelejši glineno-peščeni aluvialni nanosi. Obrobne dele ravnine, ki prehajajo v pobočja gričevnatega sveta, sestavljajo pliocenski in pleistocenski nanosi. Med njimi prevladujejo silikatni prod in ilovice (Slovenija: pokrajine in ljudje, 2001, str. 166). Zaradi manj domnevnih in registriranih prelomov na tem območju ali v neposredni bližini ni veliko tektonskega delovanja in območje je potresno dokaj neaktivno. Po začasni seizmični karti Slovenije spada širše območje v potresno območje VII. stopnje MCS, kar je treba upoštevati pri gradnji oz. dimenzioniranju objektov in naprav. To je sklenjeno območje, ki se razteza skoraj čez celo Slovenijo (Urbanistični načrt MOC, 2013, str. 11).

S38-37 Lokacija in topografija terena na vzhodu Celjske kotline

Onesnaženost tal s težko kovino Med kovinami, ki jih na območju lokacije v Začretu, pa tudi na širšem celjskem območju, najdemo v zgornjem sloju tal, prevladujejo svinec (Pb), cink (Zn) in kadmij (Cd) (Veber, 2020). Kot prvega, predvsem pa največjega onesnaževalca okolja v Celju štejemo topilnico cinka (Cinkarna Celje), ustanovljeno leta 1873. Poleg tehnoloških izpustov industrije in vseh kurišč je velik onesnaževalec tudi promet. Slovenija je s prepovedjo osvinčenega bencina leta 2001 napravila velik korak k zmanjšanju onesnaženosti s Pb, vendar ima velik del območja še vedno visoko koncentracijo te kovine v tleh. Naravni pojavi (veter, padavine, pogosta temperaturna inverzija) prispevajo k širjenju onesnaževanja na večje območje. Zaradi rože vetrov, ki je značilna za Celje, in kotlinske lege celotne doline se dimni plini iz vzhodne industrijske cone navadno širijo v smeri vzhod–zahod bodisi proti mestu bodisi proti območju lokacije projekta. Raziskave onesnaženosti tal in kakovosti vrtnin na onesnaženem območju kažejo, da na območju občine Celje skoraj ni mogoče najti lokacije, ki bi bila ustrezna za pridelavo kakovostnih vrtnin (Občinski program varstva okolja za Mestno občino Celje 2009–2013, ki ga je izdelal Inštitut za promocijo varstva okolja, Maribor, september 2009).

Karta interpoliranih vrednosti kadmija (Cd) v zgornjem sloju tal Mestne občine Celje (Center za pedologijo in varstvo okolja, 2010) Neonesnaženo (< 1 mg/kg) Presežena mejna vrednost (Ur. l. RS, št. 68/96) Med mejno in opozorilno vrednostjo (1–2 mg/kg) Presežena opozorilna vrednost (Ur. l. RS, št. 68/96) Malo onesnaženo (2–4 mg/kg) Presežena opozorilna vrednost (Ur. l. RS, št. 68/96) Onesnaženo (4–8 mg/kg) Presežena opozorilna vrednost (Ur. l. RS, št. 68/96) Zelo onesnaženo (8–12 mg/kg) Presežena kritična vrednost (Ur. l. RS, št. 68/96) Zelo močno onesnaženo (> 12 mg/kg)

TLA IN REMEDIACIJA ZEMLJINE 29

Remediacija Vnos kovin v okolje je trajen in nepovraten poseg vanj. Narava pozna načine razgraditve mnogih, tudi strupenih snovi. Vendar se težke kovine kot prvine v tleh ne razgrajujejo, ampak ostajajo. Samo sprejem kovin v nadzemne dele rastlin, izpiranje in erozija tal prispevajo k zmanjševanju vsebnosti težkih kovin v tleh (Romih, Grabner in Ribarič Lesnik, 2010). Po nekaterih ocenah je čas, v katerem se koncentracije kovine v tleh zmanjšajo za polovico, za Zn od 70 do 510 let, za Cd od 13 do 1100 let, za Cu od 310 do 1500 in za Pb od 740 do 5900 let (Kabata Pendias in Pendias, 2001). Strupene kovine lahko v človeka prehajajo preko različnih poti – hrane, pridelane na kontaminiranih tleh, neposredno z vdihavanjem finih talnih delcev v zraku ali z zaužitjem preko umazanih rok. Da preprečimo prehajanje težkih kovin v podtalnico, rastline in zrak, moramo onesnaženo zemljino ustrezno sanirati. Ta postopek imenujemo remediacija. Remediacijo onesnaženih tal lahko izvajamo na biološki, fizikalno-kemijski ali termični način (Leštan et al., 1997). Poteka lahko in situ, na mestu onesnaženja s stabilizacijo zemljin, ali ex situ, ko onesnažena tla izkopljemo in začnemo postopke čiščenja. Uporaba tehnologije remediacije je poleg deleža onesnaženosti območja, ki ga želimo remediirati, odvisna tudi od trajnosti izvedbe, dostopnosti metode na geografski lokaciji, zakonodajnih okvirov, učinkovitosti in hitrosti izvedbe. Tehnologije so tehnično in finančno največji vložek, vendar niso nujno vedno ekonomsko sprejemljive. Remediacija z rastlinami

Tehnologije remediacije

Biološki postopki In situ

Naravno zmanjševanje onesnaženja Bio prezračevanje Fitoekstrakcija

Ex situ Nadzorovana bioremediacija

Fizikalno-kemijski postopki In situ

Ex situ

Zadrževalne pregrade

Dehalogenacija

Termični postopki In situ

Ex situ

Termično prepihovanje tal

Termična desorpcija

Bioreaktorji

Elektro remediacija

Oksidacija / redukcija

Sežig tal

Kompostiranje

Izpiranje tal

Pranje tal

Piroliza

Zbiranje in frakturiranje tal

Separacija frakcij

Pospešena remediacija Strojna obdelava tal

Vitrifikacija

Ekstrakcija hlapov Solidifikacija / stabilizacija

Shema možnih tehnologij remediacije onesnaženih tal (Leštan, 2010)

Eden od ukrepov remediacije onesnaženega ozemlja s težkimi kovinami je pozelenitev z energetskimi rastlinami in situ, s čimer ne samo lepšamo videz okolice, ampak tudi omejimo zapraševanje kovin v okolico. In situ fitoekstrakcija je biološka metoda, ki je primerna na malo ali srednje onesnažena tla in je ekonomsko najsprejemljivejša metoda. Pri tem procesu izbrane rastline akumulirajo in koncentrirajo strupene kovine v koreninski sistem in nadzemni del (Ribarič in Grabner, 2008). Rastline se razlikujejo glede na to, kako odporne so proti velikim koncentracijam težkih kovin. Tiste, ki jih lahko prenesejo v svojih nadzemnih delih, imenujemo hiperakumulatorji. Večina teh je selektivnih za en element in niso uspešni na rastiščih z vsebnostjo več težkih kovin (Kamnev in Van der Lelie, 2000). Problem je, da so hiperakumulatorji rastline, ki rastejo počasi in imajo majhen letni prirastek.

Oljna ogrščica (Brassica napus) predstavlja primerno rastlinsko vrsto za in situ fitoremediacijo. Njeni snovna in energetska izraba (med, jedilno olje, tehnično olje, biodizel, podorina kot zeleno gnojilo in biomasa) sta odvisni od vsebnosti kovin v njenih delih (Romih, Grabner in Ribarič Lesnik, 2010).

S39

Komunikacija

Morfologija

Namenska raba

Na slovenski ravni je Celje stik primarne in terciarne razvojne osi ter pomembno prometno vozlišče. Glavna nosilka prometa v smeri vzhod–zahod je avtocesta A1, komunikacija iz mesta v smeri proti jugu, jugovzhodu in severu pa poteka po regionalnih cestah. Potniška postaja Celje je po številu vstopov in izstopov potnikov druga najprometnejša v Sloveniji, takoj za ljubljansko, kar priča o izredno širokem gravitacijskem območju predvsem dnevnih migracij.

Izbrano območje je nekoliko odmaknjeno od ostalih grajenih struktur. Vpeto je v tkivo stanovanjskega naselja Začret, v katerem po morfološki zaznavi izstopa le še območje nekdanjega gradbenega podjetja. Volumen opekarne je postavljen primarno vzporedno na mimobežno cesto in daje vtis, da je narekoval gradbeno linijo ostalih pomožnih objektov na parceli.

Parcela obravnavanega projekta sodi v območje proizvodnih dejavnosti (I), okoliško zeleno območje pa velja za najboljša kmetijska zemljišča (K1). Rdeče obarvano območje je območje centralnih dejavnosti (C), kar v praksi predstavlja razpršeno gradnjo večinoma enostanovanjskih hiš Začreta. Izstopajoč element na jugu zemljevida je območje zbirnega centra odpadkov Bukovžlak.

Obravnavana parcela je z zahodne strani dostopna po lokalni cesti, s severne in južne strani pa jo konično obdaja kolovozna pot do okoliških njiv. Lokacija je kljub navidezni osamitvi med zelenimi polji hitro dostopna do avtocestnega izvoza Celje vzhod, prav tako je oddaljena le nekaj minut vožnje od industrijske cone.

ANALIZA PROSTORA 31

Zelenje in vodotoki

Poplavna ogroženost

Južno od parcele opekarne je ohranjeno večje mokrotno območje na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh, ki ga poraščajo nižinski ekstenzivno gojeni travniki z zdravilno strašnico ter močvirni travniki s prevladujočo stožko in močvirskim sviščem. Travniki so življenjski prostor ogroženih vrst dnevnih metuljev (strašničin in temni mravljiščar, močvirski cekinček), v potoku Ložnica pa živijo potočni piškurji in navadni škržek (NATURA 2000).

Razlivni pas ob potoku Ložnica je območje redkih poplav. Severovzhodno od opekarne so polja z nekoliko višjo koto, ki so jih v preteklosti še dodatno zasipali z gradbenim materialom. Obravnavano območje projekta ne leži na poplavno ogroženem območju.

Čeprav je na lokaciji obratoval velik pridelovalni obrat, je zaradi potrebe po bližini surovin (gline) pozicioniran neposredno ob zelenem območju. V le nekaj letih po popolni opustitvi je lokacijo popolnoma prerasla divja vegetacija.

500

1000

2000

Analiza mikrolokacije

Pogled na obstoječe stanje opekarne

OBRAVNAVANO OBMOČJE 35

Stanje danes Od propada obrata opekarne je zemljišče Od propada obrata opekarne je zemljišče postalo priročno mesto za deponiranje izkopanin ter odlagališče razne strojne opreme in gradbenega materiala. Po denacionalizaciji je stavba prešla v zasebno lastništvo, s tem pa so se pojavili tudi različni interesi za gradnjo na omenjeni lokaciji. Zaradi strateške lege – bližine industrijske cone in avtoceste, ter dejstva, da parcela stoji na območju namenske rabe, ki velja za proizvodne dejavnosti, so nastale razne ideje o koriščenju lokacije za nadomestno gradnjo večjega objekta. Stavba opekarne že desetletja vidno propada, njena okolica pa je vseeno prostor za kmetijska spravila in skladiščenje. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) objekt evidentira kot profano stavbno dediščino, vendar ta vidno dotrajan in nevaren objekt že dolgo namiguje zgolj na porušitev, ne pa ponovno uporabo.

S40

Veduta Čatrove opekarne v Bukovžlaku leta 1972 in 2020

1 Pogled iz okoliške krajine – travnikov.

5 Za stavbo umivalnice je postavljen glavni transformator. Danes

8 Zimski pogled proti kasneje dozidani umetni sušilnici. Na

11 V primerjavi s pritličjem objekta je vidna višinska razlika terena.

2 S-ovinek na severozahodnem robu parcele. Viden je padec

6 Stavba, v kateri so bile pisarne, je danes enodružinska hiša.

9 Pogled proti južnemu pročelju in železnim vratom v peč.

12 Na zahodni strani objekta so postavili nadstrešek, kjer so

7 Na parceli je več opuščenih vozil, gradbenega materiala in

10 Zadnja leta so na tem mestu drobili opeko za proizvodnjo

13 Danes je nadstrešek prostor za shrambo orodja in raznega

višine terena proti jugu.

ni več priključen na električno omrežje.

mestu kupa peska je nekdaj stal dimnik.

Na levi strani severne fasade je bila odprtina, skozi katero so vnašali surovino – glino.

zaposleni prebirali in izločili nekakovostno opeko.

3 Priključek kolovozne poti, ki poteka po severnem robu parcele.

4 Kapija – glavni vhod do obrata. Na desni je vratarnica, levo pa nekdanji prostori za toalete in umivalnica.

raznih konstrukcijskih delov, vse pa prerašča vegetacija.

tenisita in hlevita. Na tleh so vidni temelji mlina.

materiala.

FOTOANALIZA ZUNAJ 37

11 6

12 7 13 10

8 9

S41 Položaji zajema posnetkov na levem listu

4 Vzdolžni – zahodni hodnik ob peči. V stropu je vidna odprtina

7 V nadstropju so vidne stropne luknje v peči, skozi katere so

9 Shrambne police v nadstropjih, na katerih so naravno sušili

5 Umetna sušilnica, ki je bila prizidana kasneje. Je edini del stavbe,

8 Notranjost peči. Danes so vsi, razen enega prehodnega oboka

10 Vidni so ostanki konstrukcije visečega transportnega sistema,

za sistem transporterja.

vnašali mazut (nafti podobno gorivo), preden so prešli na ogrevanje s plinom.

opeko in strešnike.

1 Vzdolžni – vzhodni hodnik ob peči. Zidovi v pritličju so zidani

z opeko normalnega formata, tla pa so betonirana ali narejena iz zbite zemlje in gline.

grajen iz armiranobetonske konstrukcije. Nad njo je enokapna streha z lesenim ostrešjem in opečnatimi strešniki.

sektorja pozidani. Približne dimenzije notranjega prostora peči so 2,80 m širine in 2,25 m višine.

ki je prenašal opeke in strešnike iz pritličja v shrambne prostore v nadstropjih.

2 Med kamnito konstrukcijo so vidni z opeko zapolnjeni oboki, ki so bili vrata v posamezne sektorje peči. Leva, z opeko grajena stran peči je kasneje prizidana.

3 Prostori delavnice, kjer je bila postavljena naprava za prešanje mase v opečnate izdelke.

6 Tla v nadstropjih so iz desk, ki so že močno preperele in nevarne.

11 Najvišje – tretje nadstropje. Na sredini je vidna tračnica transportnega sistema.

FOTOANALIZA STAVBE 39

Položaji zajema posnetkov na levem listu

5 3

Topografija Širše območje obravnavane parcele rahlo, vendar očitno pada proti jugu, območje tovarne pa stoji na relativno ravnem platoju. Višinsko razliko obiskovalec najbolj opazi ob vožnji po cesti, saj dvojni S-ovinek na severozahodnem robu parcele premaga približno 6 m višinske razlike. Zaradi lažjega natovarjanja gline v stavbo je bila tovarna na severnem robu nekoliko vkopana v teren. 0

100

200

300

ZAZNAVNA ANALIZA 41

Zaznavna analiza Kljub velikosti objekt v prostoru ni izstopajoč element. Zaradi oddaljenosti od ceste in dejstva, da sta pred njim še dve stanovanjski hiši, ob vožnji mimo sprva ni opazen. Lokalna cesta ni zelo prometno obremenjena in ne povzroča hrupa. Veduta opekarne kljub velikosti ni prevladujoča, saj se zaradi parcelne zaraščenosti popolnoma skrije v okolico.

Valorizacija stavbe opekarne

Stavbni ovoj Strešna kritina je valovitka, ki so jo menjali ob požaru leta 1972. Na slemenu so trije zračniki za pretok toplega zraka. V pritličju so vsi zidovi zidani, sicer pa fasado tvorijo večinoma (že zelo dotrajane) lesene deske.

Lesena konstrukcija Vsa horizontalna premoščanja ter nosilno konstrukcijo višjih nadstropij predstavljajo leseni stebri in tramovi. Ostrešje je sestavljano iz kapnih in vmesnih leg. Po požaru je bil leseni del južnega kraka popolnoma rekonstruiran.

Opečnata konstrukcija Poleg pritličnih zidov so tudi stebri zgrajeni iz opek normalnega formata. Ti imajo na zunanji strani betonske opornike, stebri pa segajo tudi v nadstropje in so konstrukcijska podlaga za leseno ostrešje. Kasneje prizidana umetna sušilnica je grajena iz NF opeke in betona.

Hoffmanova krožna peč Hoffmanova krožna peč je bila sprva ovalna, kasneje – hkrati z gradnjo umetne sušilnice pa so jo na južnem delu podaljšali in dodali čelna vrata. Starejši del je kamnit, novejši opečnat. Peč je razdeljena na prekate, vsak ima (danes zazidana) obokana vrata.

VALORIZACIJA 43

Območje opekarne Okolica stavbe in območje, kjer so nekoč stale sušilnice, je danes močno zaraščeno in neprehodno.

Transformatorska postaja

Toalete in umivalnica Stavba je v relativno dobrem stanju, njen volumen je postavljen pravokotno na mimobežno cesto in poleg same opekarne daje lokaciji red in orientacijo grajenega.

Stanovanjska hiša V stavbi so bile nekoč pisarne za vodstvo opekarne.

Opekarna Stavba je bila desetletja izpostavljena propadanju. Njena konstrukcija je sestavljena iz eno- ali dvonadstropnih opečnatih stebrov, na katere se vključno s streho naslanja lesena konstrukcija. V osrednjem delu pritličja je iz kamna grajena masivna krožna peč. Stavba se zaradi dotrajanosti lahko nenadno poruši. Opečnati stebri, ki nosijo vrhnja nadstropja, so močno okrušeni, leseni konstrukcijski tramovi, podi in špirovci pa močno prepereli. Potrebna bi bila sanacija celotne konstrukcije, kar ni ekonomsko smiselno niti praktično izvedljivo.

Skladišče Stavba za skladiščenje je delno porušena in ne prinaša kulturne, ambientalne ali druge dodane vrednosti.

Stanovanjska hiša Stavba je bila nekoč hiša za bivanje sezonskih delavcev.

Projekt

Programska zasnova

S42

Med analiziranjem in teoretičnim raziskovanjem zgodovine tradicije opekarstva se mi je vseskozi porajala misel, kako se skozi generacije vse hitreje spreminja način življenja, posledično pa pozabljamo marsikatero znanje svojih prednikov. Z industrializacijo in napredkom tehnologije se bo opustila marsikatera ročna obrt, vendar sem imel v mislih predvsem zmožnost opravil osnovnega življenja, kot so vrtnarjenje in ostala podobna kmetijska opravila, ki smo se jih imeli možnost priučiti od staršev in starih staršev. Dandanes se zaradi urbanizacije, globalizacije in predvsem poceni dostopnih vrtnin iz veleblagovnic kmetijstvo in vrtnarjenje navidezno vedno manj izvajata, znanje pa se težje prenaša iz roda v rod. Poleg tega me ob urbanizaciji prebivalstva veselijo porast balkonskih vrtov, prepričanje ljudi o pomenu ekološko pridelane hrane in ozaveščanje o njenem poreklu. Zdi se mi, da smo kot družba v nekaj desetletjih prešli iz samooskrbnih kmetij, kjer so si posamezne družine pridelovale hrano ali jo kupile na lokalni tržnici, do kupovanja vrtnin v veleblagovnicah, zadnji desetletji pa se očitno vračamo k poudarjanju pomena lokalno pridelanega. Najverjetneje sta razloga povečanje deleža gensko spremenjene hrane na policah trgovin in njena negativna stigmatizacija v javnosti. S to mislijo sem želel v projekt vključiti možnost izobraževanja otrok o delovanju obrata, samooskrbi in pomenu trajnostnega bivanja. Moja v nadaljevanju opisana programska zasnova zato vključuje prostore za obiskovalce in praktične delavnice.

S43

Akvaponika Izbran program predstavlja logično rešitev in odgovor na specifične probleme in danosti lokacije. Ker je območje obdelave obdano z naravo in kmetijskimi površinami, vendar te zaradi vsebnosti težkih kovin v tleh niso primerne za gojenje vrtnin, prav tako pa tla na območju opekarne sestavljata pretežno zbita glina in razno nasutje terena, je hidroponični način gojenja logična rešitev, saj ni vezan na vrsto tal. Ideja o vzpostavitvi centra za pridelavo zelenjave je pozitiven korak v prihodnost za regijsko in nacionalno skupnost, saj smo leta 2020 v Sloveniji pridelali le 48 % zaužite zelenjave (Gale in Habjanič, 2021).

S44

Poleg minimalne kritične proizvodne površine obrat za delovanje potrebuje vrsto servisnih, shrambnih, logističnih in manipulativnih prostorov. Hkrati sem v projektne pogoje zajel potrebne prostore za zaposlene, upravo, trgovino, bistro in že omenjene prostore izobraževanja.

Zdi se, da se v času industrijske veleprodukcije prehrane še bolj obuja zavedanje o njenem izvoru in vsebini. Izobraževalni prostori

Trgovina

Servisni del

Prostori za zaposlene

Bistro

Rastlinjak

Uprava

PROGRAM 47

Referenčni primeri Pri oblikovanju projektnih pogojev in sestavljanju prostorskih potreb obrata sem se naslanjal na referenčne primere iz domačega okolja in tujine. Približek sistema, ki ga želim vzpostaviti v svojem projektu, uporabljajo v podjetju Sustainable Harvester iz Teksasa, ZDA. Ker različnim vrstam zelenjave ustrezajo različne tehnologije gojenja (predvsem zaradi velikosti korenin ipd.), sem želel ustvariti modularni sistem, kjer se lahko način hidroponične enote prilagodi glede na vrsto zelenjave (plavajoči rafti, visoke grede, gojenje v žlebu, vertikalno gojenje). S45

S46

Kaj je akvaponika? Akvaponika je pojem za zaprt krožni sistem hkratnega gojenja rastlin in rib. Ime je kombinacija izrazov akvakultura (vzreja sladkovodnih in morskih organizmov) in hidroponika (metoda gojenja rastlin brez prsti, le na vodi). Oba sistema se dopolnjujeta tako, da en element skrbi za vir hranil, drugi pa je enota za gojenje rastlin.

RASTLINJAK ribogojnica

priprava sadik

kapljično doziranje ipd.

zelenjava

zbiralnik rib

mehanski filter

živi filter

bazen za rastline (DWC)

Največja prednost akvaponike je učinkovit izkoristek vode in površine, na kateri stoji. Sistem porabi le do 10 % vode v primerjavi s tradicionalno poljsko pridelavo vrtnin enake količine (Braud, 2019).

zbiralnik

kompost

visoke grede

Shema delovanja akvaponičnega sistema pridelave zelenjave

Delovanje sistema Osnovni način delovanja akvaponskega sistema je takšen, da ribji izločki in z amonijakom bogata voda iz ribjega zbiralnika potujejo skozi mehanski filter, kjer se odstranijo večji delci, voda pa nadaljuje pot do biološkega filtra. V njem so nastanjeni organizmi, ki skrbijo za nitrifikacijo. To je mikrobni proces, pri katerem se reducirane dušikove spojine (predvsem amonij) postopoma oksidirajo v nitrite in nitrate. Zaradi boljše aeracije vode se na tem mestu pogosto uporablja ventil, ki deluje po načelu Pitagorove čaše. Tako se raven vode v biološkem filtru stalno spreminja. Naslednja enota sistema je odvisna od njegovega delovanja oz. vrste gojene zelenjave. Na tem mestu so lahko bazenske enote s plavajočimi rafti, namakanje rastnih posod po žlebu, kapljično doziranje, zračno pršenje, z medijem napolnjene grede ipd. Voda se nato preko črpalke vrne do rib. V Sloveniji sta najbolj znana pridelovalca zelenjave na hidroponični način podjetje Paradajz, poznano po blagovni znamki paradižnikov Lušt, ter podjetje Panorganic in njegove solate Živa. Hidroponični način gojenja, torej dodajanje hranil v vodo, je precej razširjen na komercialni ravni, saj je lažje obvladljiv,

medtem ko je akvaponični način bolj priljubljen med ljubiteljskimi pridelovalci za lastno potrebo, saj zaradi kompleksnosti sistema potrebuje več pozornosti. Za gojenje vrtnin na akvaponski način so primerne listnate zelenjavnice, dišavnice, začimbnice, križnice (rukola, zelje, koleraba) in mikrozelje (kalice). Zahtevnejše za gojenje veljajo plodovke, kot so paradižnik, paprika, melone in bučke (Slatnar, 2020). Vodni organizmi, ki se najpogosteje uporabljajo v sistemu, so sladkovodne ribe, lahko tudi raki, školjke in alge. Med ribami so najpogostejše tilapia (Oreochromis niloticus), krap (Cyprinus carpio), somi (Silurus glanis), pogoste so tudi okrasne ribe (zlate ribice, japonski krapi ipd.) (Slatnar, 2020).

hrana

O2 kisik

rastlina

NO3 nitrat

bakterija Nitrospira

NH3 amonijak

NO2 nitrit

bakterija Nitrosomonas

Krožna shema postopka nitrifikacije in kroženja hranil

AKVAPONIKA 49

Sustainable harvesters, Teksas, ZDA

Lušt paradižniki, Renkovci, Slovenija

Panorganic, Ljutomer, Slovenija

To je farma, kjer v skoraj 2.000 m2 velikem rastlinjaku vse leto gojijo po 10 tisoč glav solate na teden. Poleg zelenjave in vzreje ribe Tilapia imajo oglede za obiskovalce ter delavnice za poučevanje na temo akvaponike. Veljajo za eno večjih komercialnih farm akvaponike.

So največji pridelovalci paradižnika v Sloveniji. S kapljičnim doziranjem s hranili bogate vode gojijo zelenjavo v klimatsko nadzorovanih rastlinjakih.

Po tehnologiji hidroponike v rastlinjakih gojijo solato, baziliko, drobnjak, peteršilj, koriander, meto, meliso itd., pridelano zelenjavo pa prodajo skupaj s koreninami.

S47

S48

S49

S51

S50

S52

Obstoječe stanje Stavba je sestavljena iz kamnito grajene peči, opečnatih zidov na obodu ter notranje lesene konstrukcije in strehe.

Referenčni primer Mercado de Carandá, Braga, Portugalska Leta 1980 je portugalski arhitekt Souto de Moura na hribu blizu središča Brage ustvaril lokalno tržnico – izrazito podolgovato stavbo, katere tloris temelji na dveh vzdolžnih, na stebrih pokritih poteh, ki sta ustvarili vzdušje ulice. Dvajset let po gradnji je okoliško stanovanjsko stavbno tkivo tako obraslo tržnico, da je postala neustrezna, občina pa je njeno območje preoblikovala v plesno in glasbeno šolo. Prenovo je izvedel isti arhitekt, ki je odstranil betonsko strešno ploščo, del betonskih stebrov pa obdržal kot moderno ruševino. S53

Redukcija obstoječega Ker je konstrukcija obstoječe stavbe v zelo slabem stanju in se lahko poruši, sem po valorizaciji presodil, da noben del stavbne konstrukcije (opečnati stebri in lesena konstrukcija) ter ovoja (lesena fasada in kritina – valovitka) ni primeren za ohranitev. V obstoječi opekarni sem peč sicer prepoznal kot profan element, vendar nosi največjo simbolno vrednost in je v relativno dobrem stanju. Zato sem se odločil, da ohranim le kamnito peč opekarne brez ostalega stavbnega ovoja. Peč v nadaljevanju tako postane le goli artefakt, ki pušča informacijo o tem, kaj je tam bilo. Kot nadzorovana ruševina vzbuja zanimanje v prostoru in je deležna posebne pozornosti. S54

Obdrži se peč in opečnati obod, leseni notranji del se rekonstruira.

Obdrži se peč, ostali volumen se rekonstruira.

Obdrži se peč in opečnati obod. S55

Obdrži se peč.

Stavba se v celoti poruši. Stavba se v celoti poruši, njen volumen pa v celoti rekonstruira. Obdrži se peč, volumen stavbe se prikaže kot negativ pri intervenciji.

KONCEPT 51

Konceptualno izhodišče Konceptualno izhodišče se naslanja predvsem na štiri odnose, ki sem jih ob prepletu projektnih pogojev in danosti lokacije prepoznal kot ključne vezi, za katere želim, da jih uporabnik prostora občuti oz. jih stavba odraža.

Artefakt

Modularnost

Človeško merilo

Komunikacija

Ker je velik poudarek na z opekarstvom povezani tradiciji kraja, a sem zaradi redukcije obstoječe stavbe ohranil zgolj njen najbolj reprezentativen element – peč, se mi zdi še toliko pomembneje, da peč prevzame status spomina in postane zgolj artefakt, ki sam po sebi priča o tej profani zgodovini.

Večji komercialni rastlinjaki imajo običajno preprosto zasnovo, pogosto so sestavljeni z modularnim jeklenim ali lesenim konstrukcijskim sistemom in pokriti s polikarbonatnimi ploščami ali steklom. Ker v projektu želim ustvariti prostor za čim svobodnejše vstavitve akvaponičnega medija, se mi zdi ključno, da za oblikovno izhodišče vzamem odnos procesa do potrebnega prostora ter s tem pridobim modul in njegove potrebe, ki narekujejo obliko in konstrukcijo.

Ob tako veliki kvadraturi, ki jo narekujejo moja projektna izhodišča, ne morem mimo vprašanja, kako naj oblikujem in v zeleno okolje vstavljam tako velike grajene tujke, kot je moj obrat, hkrati pa ohranjam človeško merilo prostora.

Zadnji, vendar za optimalno delovanje sistema in dobro počutje uporabnikov najbolj ključen odnos sta vizualna komunikacija in programska integriranost. Ključno je, da ima obrat optimizirane transportne, živilske in ostale procesne poti, hkrati pa omogoča dober vizualni pregled nad sistemom. To ne velja le za notranje komunikacije, saj je v mojem primeru precej zaželeno, da se program skozi fasado izraža tudi navzven.

Modularnost sistema Ob tako relativno prostorni lokaciji in velikem programu rastlinjakov, ki bodo zajemali večino projekta, se mi je zdela prava pot za obvladovanje grajenega iskanje sistematične rešitve gradnje na modul. Gradniki prostora, v katerih bi lahko iskal navdih za skupni imenovalec modula, so program, komunikacija, parcelacija, infrastruktura, servis ipd.

Ker v obratu želim zagotoviti pogoje za uporabo petih načinov hidroponičnih enot gojenja, sem glede na to modularnost oblikoval raster »parcele«, katere dimenzije temeljijo na poljih EUR palet. Tipologija omogoča, da modul v odnosu do obstoječega, topografije, robnih pogojev in notranje organizacije oblikujem v poljubno shemo.

6. m

Človeško merilo Z razvojem modula – tipologije gradnje ustvarjam pravokoten raster, ki optimizira konstrukcijo, ustvarja prilagodljivost prostora in zagotavlja človeško merilo prostora. V nalogi interpretiram človeško merilo kot logiko strukture z notranjimi zakonitostmi, vendar humane dimenzije. In prav človeško merilo je eden pomembnejših prispevkov h grajenju kakovostne arhitekture za človeka.

lpi sto e - tem j n e s goj y sy lno spra ika nics t r ) Ve ropo fti WC ae i ra (D joč rafts a v Pla oating fl de g re ke beds o s Vi edia m

S56

S57

Barcelono vidim kot zanimiv primer stopnjevanja grajenih struktur, ki izhajajo iz človeškega merila in se fazno povezujejo od velikosti predmeta (pločnika, ulične svetilke, drevesa), skozi ulični profil, stavbo, stavbni kare, vse do urbanizma. V tem primeru so sicer nekatere ulice napake – izjeme v prostoru. V mojem primeru sem vse morebitne povzročitelje napak v sistemu reševal v servisnem delu.

ih e bov iqu žle techn eče v e j vis m jen t fil ej n Go utrien e goj tem n lno sys ika r drip t r Ve ick o w

INFRASTRUKTURA 53

Komunikacija

Infrastrukturni priključki

Prilagodljivost kombinacije sistema

Ne glede na položaj, orientacijo in vrsto uporabljenega sistema je treba do vsakega dela rastlinjaka omogočiti dostop za zaposlene. Prostora na poti mora biti dovolj za manevriranje z viličarjem, s katerim se prenašajo elementi gojenja. Povezave do enot potekajo ortogonalno in vzpostavljajo primarne, sekundarne in terciarne poti.

Zaradi modularnosti sistema je treba zagotoviti infrastrukturne priključke (elektrika, deževnica, vodovod in odvodnjavanje), ki omogočajo prilagodljive priključitve glede na uporabljen tip sistema. To omogočam s premišljeno postavljenimi infrastrukturnimi vozli.

Modularna konstrukcija in infrastruktura ter lahek dostop omogočajo prilagodljivo aplikacijo vseh sistemov oz. kombinacijo petih načinov akvaponične pridelave glede na vrsto zelenjave (plavajoči rafti, visoke grede, gojenje v žlebu, vertikalno gojenje). Sivo obarvana kvadratna polja predstavljajo zbiralnike z ribami ter mehanskim in živim filtrom vode.

Katalog možnosti oblikovanja volumna Prikazan je katalog možnosti oblikovanja volumnov, ki so posledica posrednega oblikovanja servisnega jedra in volumna rastlinjakov. Ponazorjeni so razmislek in različni načini interpretacije odnosa do obstoječe peči, notranjih komunikacij in zunanjih prostorov ter robnih pogojev. Nekateri volumni poskušajo vzpostaviti novo oblikovno prevlado v prostoru, medtem ko se drugi zavestno odmikajo in poudarjajo pomembnost ustvarjanja praznega prostor, vsem pa je skupno, da v zasnovo interpretirajo obstoječo peč. Označena je izbrana rešitev.

PROSTORSKA UMESTITEV 55

Prostorska umestitev Izbrana rešitev najbolje preplete in hkrati optimizira notranje komunikacije, izkoristi ločen dostop za servisni in glavni vhod ter skupaj s preoblikovanjem terena ustvari blag zunanji amfiteater. Ta je usmerjen proti peči in glavnemu vhodu ter predstavlja reprezentativen in vabljiv večnamenski prostor, ki neodvisno od delovanja obrata predstavlja zeleni park za sprehajalce okoliškega naselja.

Obstoječe stanje

Zasnova je oblikovana iz pravilne konstrukcijske mreže treh rastlinjakov in konično oblikovanega servisnega jedra, ki deluje kot nekakšna napaka v tlorisu, saj velja za stičišče različnih konstrukcijskih osi. To spajanje rastlinjakov in jedra oblikuje zanimiv preplet programa.

I. Ohranitev peči

II. Razpršitev volumnov rastlinjakov

III. Vnos servisnega programa v jedro

IV. Oblikovanje vhodnega amfiteatra

V. Komunikacijska zanka in dostopi

VI. Vpeljava zelenja do vhoda

Možnost širitve v prihodnosti? Dimenzioniranje izbrane zasnove temelji na minimalni kritični površini za takšen obrat in robnih pogojih lokacije. Če bi se v prihodnosti pokazala potreba po širitvi obrata, se ta lahko satelitsko ali kot podaljšek katerega izmed krakov poveča na okoliške travnike.

Konceptualna shema širitve obrata kot podaljševanje kraka (zgoraj) ali kot samostojni satelitski obrati, prilagojeni robnim pogojem (desno)

Vizualizacija novega stanja Obstoječe stanje 1:2000

100

200

PROSTORSKA UMESTITEV 57

Lju be

čna

Situacija 1:1000

Stojala za kolesa

Začre

39+2PM

Rastlinjak SEVER 5.821,87 m2 Zelenica + 1,50 m

Peč 248,00

Glavni vhod

Rastlinjak VZHOD 6.105,18 m2

Servisno dvorišče 247,00 245 m.n.v. = ± 0,0

Rastlinjak JUG 6.115,50 m2

246,00

Naravna čistilna naprava

245,00 244,00

kov žla k

Potok

100

Delovanje akvaponičnega sistema Čeprav trenutno akvaponični sistem po svetu deluje predvsem v manjšem merilu, sem ob posvetu s strokovnjaki za svoj obrat predvidel prostorske zahteve, ki bi se pojavile ob apliciranju sistema na večjo, komercialno izvedljivo velikost. Na risbi je shematski prikaz transportne poti obrata gojenja zelenjave od semena do odpreme zelenjave.

MANIPULATIVNI PROSTORI prostor za skladiščenje opreme, embalaže in prostori za pisarne, zaposlene ipd.

KALILNICA topel in vlažen prostor za kaljenje sadik

RASTLINJAK akvaponični del procesa; tank za ribe, mehanski in biološki filter

DOBAVA prostor za dovoz – nakladalna rampa za dostavo surovin, predvsem semen in embalaže

ODPREMA območje ali nakladalna rampa za nalaganje tovora na vozila

POBIRANJE območje za proces pobiranja zelenjave HLADILNICA prostor za kratkotrajno skladiščenje pridelka med pobiranjem in odpremo

PROGRAMSKA SHEMA OBJEKTA 59

Programska shema Obrat je v osnovi namenjen za akvaponično pridelavo zelenjave in gojenje rib. Objekt je zasnovan tako, da so transportne poti čim bolje izkoriščene, zaposlenim omogoča optimalno delo in komunikacijo, zunanjemu obiskovalcu pa nudi vpogled v proces delovanja. Jedro obrata prepleta prostore proizvodnega procesa ter tehnične in ostale prostore.

Glavni

vhod

Komunikacija Prostori za obiskovalce Garderobe in sanitarije di

i vho

isn Ser v

Pisarne Delovni prostori Shramba Hladilnik Tehnični prostor

Pot zelenja

Pot ribe

Proces gojenja zelenjave se začne z dostavo semen zunanjih dobaviteljev in njihovim prenosom v kalilnico. To je majhen, vlažen, topel in dobro osvetljen prostor, kjer seme vzkali. Sadiko se nato prenese in vstavi v ustrezno hidroponično enoto. Ko je zelenjava pripravljena na pobiranje, se pred odpremo kratkotrajno skladišči v hladilnici.

Iz ribogojnic se ribe prenese v obrat, kjer se jih vstavi v zbiralnik rib. Tam ostanejo, dokler niso dovolj velike za prodajo kot hrana ali vaba. Iz zbiralnika se prenesejo v prostore za čiščenje, od tam pa v bližnjo hladilnico za skladiščenje pred odpremo.

Dostava semen

Zbiralnik rib

Kalilnica

Čiščenje rib

Hidroponična enota

Hladilnik

Nakladalna rampa

2 3

4 3 1

PROGRAMSKA SHEMA OBJEKTA 61

Pot ljudi in blaga Prikazane so ločene sheme poti zaposlenih in obiskovalcev oz. transportne poti blaga.

Pot zaposlenega

Pot obiskovalca

Zaposleni vstopajo v stavbo skozi glavni vhod. Najprej gredo skozi garderobe in pridejo v glavni komunikacijski hodnik obrata. Iz njega dostopajo do delovnih mest, rastlinjakov in bistroja, ki je namenjen za zaposlene in javnost. Bistro ima možnost odpiranja fasade, da se jedilnica lahko prezrači in razširi na zelenico. Do zgornjega nadstropja, kjer je tudi uprava, zaposleni dostopajo preko glavnega stopnišča.

Obiskovalci vstopajo skozi glavni vhod, kjer zakorakajo v vhodno avlo. Na levo je maloprodajna trgovina z zelenjavo, na desno bistro. Iz obeh prostorov je skozi zastekljena okna možen pogled v rastlinjake. Pod stopniščem, ki vodi v zgodnje nadstropje, je za obiskovalce izobraževanja namenjena garderoba oz. obešalniki za vrhnja oblačila. Obiskovalci se nad stopniščem lahko usmerijo proti učilnicam ali upravi.

Garderobe

Trgovina

Bistro

Uprava

Učilnice–delavnice

1 2

Konstrukcijska zasnova rastlinjakov

Strešne plošče Večcelične polikarbonatne plošče (Lexan), debeline 32 mm

Podkonstrukcijska letev (160/80/5 mm)

Fasadne plošče Večcelične polikarbonatne plošče (Lexan), debeline 60 mm

Rastlinjaki so zasnovani kot okvirna konstrukcija, sestavljena iz lesenih stebrov (lepljencev), jeklenih paličnih nosilcev in jeklene strešne konstrukcije. Ker konstrukcijski raster ni kvadraten, temveč pravokoten (6,40 x 14,90 m), je strešna konstrukcija v daljši smeri podprta s kontinuiranim paličnim nosilcem (statične višine 660 mm). Nad paličje je v smeri slemena naslonjen nosilec (HEA 240), nanj pa so oprti jekleni kvadratni špirovci (140/100 mm) in nad to še jekleni profili (160/80 mm) za pritrditev kritine – polikarbonatnih plošč. Na slemenu je kritina nekajkrat prekinjena z zračniki – loputami. Žlebovi med strešinami so na vsakem drugem konstrukcijskem polju speljani do tal.

Jeklene letve (160/80/5 mm)

Stebri stojijo na točkovnih AB temeljih (1,40 x 1,40 x 0,60 m), ki so zaradi zagotavljanja zavetrovanja na ključnih mestih povezani z jeklenico in zatezniki (premera 8 mm). Tla predstavlja AB plošča debeline 20 cm.

Jekleni špirovci (140/100/5 mm)

Na obodu rastlinjaka so polikarbonatne plošče vstavljene v profil, ki sloni na manjšem pasovnem temelju. Fasada je poleg tal pritrjena še na višini atike in z vmesno prečno letvijo (160/80/5 mm).

Prečni nosilec (HEA 240)

Jekleno paličje (višine 0,66 m, pasnici: 80/80/8 mm, diagoniale 50/50/5 mm) Tipsko jekleno ležišče za steber

Steber (skupna višina: 6,04 m) Vijaki (Ø 32 mm)

Jeklenice za zavetrovanje (Ø 8 mm)

Lepljenec (0,30 x 0,30 x 5,50 m)

Talna AB plošča (20 cm)

Točkovni temelj (1,20/1,20/0,60 m)

Pasovni temelj fasade (0,40/0,60 m)

Tipsko jekleno ležišče za steber

KONSTRUKCIJSKA ZASNOVA 63

Konstrukcijska zasnova AB jedra Za razliko od prostorov rastlinjakov je v sredino objekta umeščeno armiranobetonsko jedro, ki gosti ostali program. Prostori so v osnovi zastavljeni na konstrukcijski mreži, vendar deljeni glede na vsebino, statične zahteve in požarno varnost. Betonski del obrata stoji na armiranobetonski temeljni plošči debeline 40 cm, vendar je konstrukcija zaradi velikosti dilatirana na dva dela. Širina sten je odvisna od nosilnosti (20–30 cm), v primeru premoščanja večjih prostorov pa stropno ploščo podpirajo gredni nosilci. Strešna plošča je debeline 25 cm.

Materialnost Vsebina objekta je volumensko in programsko razdeljena na dva tipa vsebine. Eno je navidezna praznina rastlinjakov, drugo pa bolj zgoščena osrednja umestitev ostalega programa. Izbrani material gradnje je posledica optimiziranja glede na namen in pričevalnost ustvarjenega prostora. Lahkotnost rastlinjakov je uravnotežena z maso armiranobetonskega jedra na sredini, vse skupaj pa je odeto v en fasadni ovoj – celične polikarbonatne plošče. Objekt tako navzven deluje homogen in vizualno ne poudarja ločevanja na posamezne vsebine, vendar fasada prepušča dovolj svetlobe, da se skoznjo prepozna namembnost obrata.

Konstrukcija – jeklo

Stebri – les

Glede na vsebino prostora je konstrukcijski material deljen na jeklo in armirani beton. Ogrodje rastlinjakov vsebuje jeklena sidra za stebre in horizontalno paličje, saj je to najoptimalnejša rešitev, hkrati pa zaradi vitke konstrukcije prepušča ogromno svetlobe, ki je v rastlinjakih zelo zaželena. Da bo prostor deloval še svetlejši ter čistejši in elegantnejši, sem jekleno konstrukcijo pobarval na belo.

Stebri rastlinjakov v prostor dodajajo nov material – les. Primarno sem želel z njim malce humanizirati konstrukcijo in stebri so bili edini primeren arhitekturni element. Ostali del konstrukcije, predvsem ostrešje, bi bil ob izvedbi v lesu precej debelejši, s čimer bi izgubil veliko svetlobe. Z zamenjavo jeklenega stebra z lesenim se zmanjša tudi ogljični vtis stavbe.

S60

S58 S59

S61

MATERIALNOST 65

Konstrukcija – beton

Tlak – opeka

Fasada – polikarbonatne plošče

V nasprotju z lahkoto rastlinjakov v jedru najdemo armiranobetonske stene in plošče. Beton je izbran zaradi omogočanja razponov, požarne odpornosti, nezahtevne izdelave, večje zmožnosti akumuliranja toplotne mase in relativno ekonomsko ugodne izvedbe. Podobno kot je nekoč stena, zidana iz ročno izdelane opeke, pričala o postopku zlaganja ter človeškem trudu in napakah gradnje, bodo pri tem projektu AB stena in njeni sledovi lesenega opaža pričali o postopku dela današnjega časa.

Tla v obratu so večinoma betonski tlak, saj je vsepovsod (razen pisarn, garderob in učilnic) potreba po robustnih in nosilnih tleh, ki se z lahkoto čistijo. Ker sem želel s tlakom simbolizirati sestavo zemlje in zgodovino dejavnosti na območju, sem predvidel, da se vsa opeka iz porušene opekarne zmelje in uporabi kot agregat v betonskem, brušenem tlaku. Tako se glina oz. opeka, ki je bila nekoč gonilna sila te lokacije, zdaj pojavi bolj simbolno in interpretirano skozi tla.

Stavbni ovoj je enoten in ga v celoti sestavljajo večcelične polikarbonatne plošče (poznane kot komercialno ime Lexan). Te vizualno posnemajo večino rastlinjakov, obenem pa so cenovno ugodna rešitev, ki hkrati rešuje potrebo po veliko naravne svetlobe. Tako ni potrebe po dodatnih oknih, ob fasadnih prebojih pa so vrata umeščena tako, da se fasadni panel odpre drsno ali harmonično.

S62

S63

S65

S64

S67

S66

Shema vodovodne napeljave v obratu 1:1000

2 4

Legenda Deževnica

Vodovod Odplake Kanalizacija

Zbiralnik deževnice

Javno vodovodno omrežje

Naravna čistilna naprava

Izpust vode v potok

1 4 4 4

100

ENERGIJSKA ZASNOVA 67

Energijska zasnova objekta Poleg skrbi za ustvarjanje dobrih komunikacij in delovnih razmer ter prijetnega notranjega in zunanjega ambienta sem veliko pozornosti namenil infrastrukturni učinkovitosti obrata. Ta ima vzpostavljen (predvsem podzemni) sistem cevi in vodov, ki skrbijo za energijsko učinkovitost objekta ter z inštalacijskimi vozli in priključki pripomorejo k prilagodljivosti sistema gojenja. Čeprav hidroponični način gojenja zelenjave porabi bistveno manj vode od konvencionalnega, je zaradi velikosti obrata potreba po vodi precejšnja. To sem zagotovil z zbiranjem deževnice, ki jo shranjujem v podtalne rezervoarje, saj je pri odprtih nevarnost kontaminacije vode. Objekt je vseeno priključen na vodovodno omrežje. Fekalni odpadki so speljani v naravno čistilno napravo. To je območje drenaže, kjer je nasajena globoko koreninska vegetacija, ki fekalno vodo očisti. Ta je poleg sive vode iz talnih sifonov rastlinjakov, drenaže in viška deževnice speljana v bližnji vodotok. Na strehi objekta so nameščene fotovoltaične celice za ustvarjanje električne energije. Njen višek, ki ga objekt ne porabi, se pošlje v električno omrežje. Možna je tudi namestitev sončnih kolektorjev za ogrevanje vode za ogrevanje objekta ali uporabo v sistemu. Fasada je ovoj, ki ustvarja notranje ozračje in pripomore k pasivnemu ogrevanju rastlinjakov. Ob straneh in slemenu prostorov za gojenje so nameščene lopute za ustvarjanje prepiha in dovod svežega zraka. Zrak v rastlinjaku ogrevam s pomočjo električnih ventilatorskih grelnikov, ki so nameščeni pod streho. Pisarne, učilnice in ostala območja, kjer se zadržujejo zaposleni, so poleg zagotavljanja naravnega prezračevanja še posebej toplotno nadzorovani – ogrevani s talnim gretjem in hlajeni s klimatskimi napravami.

S68 Risba delovanja naravne čistilne naprave

Shema požarne varnosti v pritličju 1:1000

Pož

arn

a za

ves

PS PS

arn

ž Po

ZASNOVA POŽARNE VARNOSTI 69

Shema požarne varnosti v nadstropju 1:1000

Zasnova požarne varnosti Požarna varnost objekta je bila zasnovana na podlagi tehničnih smernic. Objekt je glede na tlorisne površine pritličja in nadstropja razdeljen na posamezne požarne sektorje. Prav tako je nosilna konstrukcija ustrezno zasnovana, da ob morebitnem požaru dovolj časa zagotovi togost in zagotavlja nosilnost (Tehnična smernica TSG-1-001: Požarna varnost v stavbah, 2019). Stavba po klasifikaciji CC-SI sodi v kategorijo 1271 – nestanovanjske kmetijske stavbe. Največja dovoljena bruto tlorisna površina požarnega sektorja za stavbe po tej kvalifikaciji je 1.000 m2, pri vgrajenem AJP sistemu 3.600 m2, pri vgrajeni kombinaciji AJP in požarnih škropilnikov pa 8.000 m2. Zaradi velikosti prostorov rastlinjakov sem se odločil za zadnjo rešitev. V priloženi grafiki tlorisov je prikazana delitev na požarne sektorje. Ti so bili določeni glede na velikost bruto tlorisnih površin in razdalje evakuacijskih poti. Dolžine, širine in število evakuacijskih poti so bili načrtovani in dimenzionirani skladno s tehničnimi smernicami. Poti vodijo do najbližjih izhodov in omogočajo umik na varno. Na delih z etažnostjo P + N je razred požarne odpornosti konstrukcij R 30. Meje požarnih sektorjev so tako ločene z ustrezno armiranobetonsko steno ali požarnim steklom. Fasada je sestavljena iz večceličnih polikarbonatnih plošč razreda B, s1, d0 po EN 13501-1 (Termotom, 2021).

Objekt je poleg požarnih škropilnikov opremljen tudi s sistemom avtomatskega javljanja požara (AJP), ki je namenjen zgodnjemu odkrivanju požara na varovanem objektu. V primeru zaznanega požara sistem sproži zvočni in svetlobni alarm ter hkrati obvesti varnostno-nadzorni center (VNC), kjer pristojni zaposleni alarmira pristojne gasilske enote.

Za varno in učinkovito intervencijo so do objekta in ob njem urejene površine za dostop gasilcev – intervencijske poti in delovne površine za postavitev opreme. Prav tako so na ključnih mestih postavljeni hidranti za zagotavljanje zadostne količine vode. Najbližja gasilska poklica enota se nahaja v Celju, 4,9 km od lokacije, najbližji prostovoljni gasilski dom na Ljubečni pa je oddaljen 2,5 km. Grajeni objekt se ne dotika in ni v bližini ostalih stavb, zato širjenje požara na sosednje objekte ne predstavlja nevarnosti.

Požarni sektor Površina za gasilce

Hidrant Zbirno mesto Smer umika Izhod iz stavbe Intervencijska pot

Grafične priloge

GRAFIČNE PRILOGE 73

Situacija 1:1000

100

8.07 m

0.00 m Fasada ZAHOD 1:500

7.15 m 3.45 m 0.00 m Fasada SEVER 1:500

GRAFIČNE PRILOGE 75

Lju be

čna

Situacija 1:1000

6.4

6.40

6.4

14.9

6.4

64.0

0 6.4 0

6.4

Začre

6.40

Stojala za kolesa 6.40

6.4

14.9 0

39+2PM

14.9

89.4

14.9

247,00

Zelenica 0

6.4 0

6.4

14.9

6.4

246,00

Peč 0

14.9

6.4

.60

248,00

6.4

6.4 0

6.4 6.4

38.41

Glavni vhod .41

.90

35.5

0 .90

Servisno dvorišče

247,00

14 .90

245 m.n.v. = ± 0,0

14.90

.90 0 4.3

20.47

.90

14 .90

44.70 14.90

.90

246,00 14.90

Naravna čistilna naprava

245,00 244,00

6.40

6.40 134.40

6.40

kov žla k

Potok

100

Tloris pritličja 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50

Vhodni nadstrešek in vetrolov Avla Trgovina Bistro Hodnik Garderobe M Garderobe Ž Kopalnica M Kopalnica Ž Shramba Sanitarije invalidi Sanitarije Ž Sanitarije M Tehnični prostor Shramba Shramba Umivalnica Hodnik Nadzorna soba Laboratorij Laboratorij Semenarna Kalilnica Hodnik Sanitarije Ž Sanitarije M Shramba Shramba Tehnična soba Skladišče Stopnišče Hodnik Umivalnica Pisarna Čiščenje rib Tehnični prostor Hladilnica Skladišče Hladilnica Hodnik Pisarna Shramba Smeti Tehnični prostor Nakladalna rampa Klančina Komunikacijski hodnik Rastlinjak – sever Rastlinjak – vzhod Rastlinjak – jug

Pritličje skupaj:

24,80 m2 138,23 m2 60,44 m2 151,63 m2 13,85 m2 28,87 m2 28,87 m2 21,37 m2 21,37 m2 6,83 m2 5,19 m2 4,59 m2 5,13 m2 5,27 m2 5,14 m2 12,79 m2 5,17 m2 57,87 m2 40,69 m2 24,40 m2 28,23 m2 24,40 m2 40,16 m2 35,29 m2 14,06 m2 14,06 m2 7,95 m2 48,80 m2 37,45 m2 200,00 m2 35,12 m2 27,42 m2 17,83 m2 9,63 m2 118,79 m2 15,92 m2 24,21 m2 57,86 m2 293,13 m2 35,70 m2 9,63 m2 9,63 m2 65,69 m2 15,17 m2 121,67 m2 145,79 m2 630,24 m2 5.821,87 m2 6.105,18 m2 6.115,50 m2 20.788,88 m2

GRAFIČNE PRILOGE 77

Tloris pritličja 1:400 48 + 1,50 m

9.68

Nakladalna rampa

45 + 1,50 m 44

38.23

9.80

23.90

± 0.00 m 6.40 47

6.40

6.40 47

126.17 6.40

6.40

0.40

42.57

6.40

5.4

6.40

04 22

6.40

9.80

6.0

Ser visni vhod

4.75

5.6

5.0 5.0

8.0

Vhod

245 m.n.v. = ± 0,00 m

35.5

.00

42 41

8.0

.41

8.0

Odpadki

2.0

vni Gla od vh

4.65

4.00

± 0,00 m

Tloris nadstropja 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28

Avla Učilnica Učilnica Delavnica Shramba Shramba Sanitarije invalidi Sanitarije Ž Sanitarije M Tehnični prostor Shramba Hodnik Pisarna – tajništvo Pisarna – vodstvo Pisarna – računovodstvo in prodaja Pisarna – logistika in nabava Hodnik Sanitarije Ž Sanitarije M Shramba Hodnik Shramba Shramba Tehnični prostor Stopnišče Hodnik Shramba Komunikacijski balkon

Nadstropje skupaj:

144,50 75,84 61,60 44,74 11,42 7,12 5,19 4,59 5,13 11,03 17,98 38,02 18,25 21,10 52,62 64,56 35,29 14,06 14,06 7,95 40,72 17,83 9,63 15,92 9,95 35,70 20,09 180,88

m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2 m2

985,77 m2

GRAFIČNE PRILOGE 79

Tloris nadstropja 1:400

25 20 27

23 26

+3,35 m

21 18

03 14

+3,35 m

12 28

08 07

04 06

Izhod v sili

Stopnišče in servisni prostori

Ribe

Hladilnica

Klančina

Stopnišče, smeti, teh. prostori

Garderobe

Shramba

Bistro

Uprava

Nadzorna soba

Laboratorij

Kalilnica

Stopnišče in sanitarije

Naravna čistilna naprava

Komunikacijski balkon

Glavno stopnišče

Učilnica–delavnica

Trgovina

Glavni vhod

GRAFIČNE PRILOGE 81

Prečni prerez AA – vhod 1:200

8.07 m 7.15 m

3.35 m

0.00 m

5 10

8.07 m 7.15 m

3.35 m

0.00 m

Vzdolžni prerez BB – hodnik 1:200

T1 – Betonski tlak (talno gretje) – Beton z agregatom drobljene opeke – Sistemske plošče talnega gretja – Toplotna izolacija EPS 100 – Hidroizolacija (bitumenski trak) – AB temeljna plošča – Nasutje terena Skupaj:

80 mm 20 mm 120 mm 10 mm 400 mm 630 mm

T2 – Betonski tlak nadstropje – Microtopping premaz – Cementni estrih – Sistemske plošče talnega gretja – Toplotna izolacija EPS 100 – AB plošča Skupaj:

3 mm 60 mm 20 mm 67 mm 200 mm 350 mm

T3 – Rastlinjak – Betonska plošča z agregatom drobljene opeke (v naklonu) 200–150 mm – Nasutje terena -

Z3 – Stena hladilnice – AB stena – Toplotna izolacija (v panelih) – Pločevina Skupaj:

300 mm 200 mm 1 mm 501 mm

S1 – Ravna streha – Prodec (16–32 mm) – SIKA folija – XPS toplotna izolacija v naklonu – AB plošča Skupaj:

60 mm 2 mm 280–150 mm 250 mm 592–462 mm

S2 – Ravna streha (hladilnica) – Prodec (16-32 mm) – SIKA folija – XPS toplotna izolacija v naklonu – AB plošča – Toplotna izolacija (v panelih) – Pločevina Skupaj:

60 mm 2 mm 280–150 mm 250 mm 250 mm 1 mm 843–713 mm

T4 – Betonski tlak (delovne površine) – Betonska plošča z agregatom drobljene opeke – Hidroizolacija (bitumenski trak) – AB temeljna plošča – Nasutje terena Skupaj:

180 mm 10 mm 400 mm 590 mm

S3 – Rastlinjak – Večcelične polikarbonatne plošče – Jeklene letve (160/80/5 mm) – Jekleni špirovci (140/100/5 mm) – Prečni nosilec (HEA 240)

32 mm 160 mm 140 mm 240 mm

T5 – Hladilnica – Betonska plošča z agregatom drobljene opeke – Toplotna izolacija XPS 400-L – Hidroizolacija (bitumenski trak) – AB temeljna plošča – Nasutje terena Skupaj:

150 mm 40 mm 10 mm 400 mm 600 mm

T6 - Mostovž – AB plošča Skupaj:

F1 – Fasada 60 – Brezbarvni lak – AB stena – Toplotna izolacija EPS 50 – Kontaktna fasada – Prezračevalni sloj – Večcelične polikarbonatne plošče Skupaj:

1 mm 300 mm 30 mm 5 mm 90 mm 60 mm 486 mm

200 mm 200 mm

Z1 - AB stena 20 – Brezbarvni lak – AB stena – Brezbarvni lak Skupaj:

1 mm 200 mm 1 mm 202 mm

F2 – Fasada 32 – Večcelične polikarbonatne plošče – Jeklena podkonstrukcijska letev (160/80/5 mm) Skupaj:

32 mm 80 mm 112 mm

Z2 - AB stena 30 – Brezbarvni lak – AB stena – Brezbarvni lak Skupaj:

1 mm 300 mm 1 mm 302 mm

GRAFIČNE PRILOGE 83

Fasadni pas: prerez skozi trgovino 1:50

8.07 m

7.15 m

6.35 m

Učilnica

Delavnica

3.35 m 3.00 m

F1 Trgovina

Hodnik

Garderoba

0.00 m

-0.63 m

Strešne lopute za prezračevanje

Horizontalni odvajalni sistem Geberit Pluvia

Prečna letev (160/80/5 mm) za zavetrovanje fasadnih polikarbonatnih plošč

T3 Vodovodna in električna napeljava Pasovni temelj (60/40 cm) Deževnica PVC cev Ø 300 mm

Odplake talnih sifonov PVC cev Ø 400 mm

Deževnica PVC cev Ø 300 mm

GRAFIČNE PRILOGE 85

Fasadni pas: prerez skozi rastlinjak in hodnik 1:50

8.07 m

Strešne lopute za prezračevanje

S3 Sončne celice

7.15 m

6.04 m

6.10 m

3.35 m Hladilnica

0.00 m

Vodovodna in električna napeljava Vodovod Ø 80 mm

-0.63 m

Kanalizacija PVC cev Ø 400 mm

Pogled s ceste Bukovžlak–Proseniško

Vizualizacija v smeri jugozahod

VIZUALIZACIJE 87

Pogled z zelenice proti glavnemu vhodu in peči

Glavni vhod

Dvovišinski prostor bistroja. V ozadju je vidna trgovina, v zgornjem nadstropju pa prostori učilnic.

VIZUALIZACIJE 89

Komunikacijski hodnik

Pogled na klančino z južnega rastlinjaka

Viri  Adapting agriculture to climate change. (2016). Food and agriculture organization of the United Nations, FAO.  Arčan, P., Avžner, G., Brecl, B., Čater, N., Pangerl, V., Petran, S., Špes, I., Šumer, U. (1986). Kako smo živeli; kmečke poljske opekarne. Raziskovalna naloga. Celje: Združenje osnovne šole OŠ Franja Vrunča – Celje.  Cencelj, D., Teršek, T. (2018). Zgodovina opekarstva na Ljubečni in v bližnji okolici. Raziskovalna naloga. Celje: Srednja zdravstvena šola Celje.  Cerar, A. (2018). Ljubljana: from revitalisation to gentrification. URBACT Driving change for better cities. Pridobljeno 10. 6. 2021 s spletne strani https://www.blog.urbact. eu/2018/01/ljubljana-from-revitalisation-to-gentrification/  Cigonce Mehulj. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani http://cigoncemehulj.si/  Daugul, R., Federnsberg, N., Godec, N., Platovšek, P., Potočnik, T. (1999). Opekarstvo v Ljubečni. Raziskovalna naloga. Celje: OŠ Ljubečna.  Einspieler, V. (2002). Ljubečna Celje je v vrhu slovenskega opekarstva. Delo, 26. januar 2002, str. .  E-gradiva. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani http://e-gradiva.gis.si/web/3.-letnik-geografija/slovenija-povrsje  Fister, P. (1979). Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana: Partizanska knjiga.  Gale, Š., Habjanič, A. (2021). Prebivalec Slovenije je v 2020 porabil za prehrano povprečno 119 kg zelenjave. Pridobljeno 10. 6. 2021 s spletne strani https://www.stat.si/ StatWeb/News/Index/9456  Grabner, B., Ribarič Lasnik, C. (ur.). (2013). Onesnaženost okolja in naravni viri kot omejitveni dejavnik razvoja v Sloveniji – Celjska kotlina kot modelni pristop za degradirana območja, Zbornik 2. konferenca. Celje: Inštitut za okolje in prostor.  Hazler Papič, M. (1990). Ljubečna. Varstvo spomenikov 32, 1990, str. 242.  Hedžet, S., Majer, I., Železnik, S. (2006). Tisto malo, kar jih je še ostalo. Raziskovalna naloga. Celje: OŠ Ljubečna.  Howard, M. R. (2015). Hydroponics fort he home grower. Boca Ranton: CRC Press.  Ifko, S. (2002a). Varovanje industrijske arhitekturne dediščine. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi. Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, str. 32–41.  Ifko, S. (2002b). Industrijska arhitekturna dediščina kot nova razvojna priložnost. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi. Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, str. 42–52.  Ifko, S. (2004). Industrijska arhitekturna dediščina in razvoj načel varstva. AR Arhitektura, raziskave, letn. 4, 1, str. 26–29.  Ifko, S. (2011). Dediščina in revitalizacija opuščenih industrijskih območij. AB Arhitektov bilten, letn. 41, 190/191, str. 31–35.  Ifko, S. (2014). Industrial architectural heritage – reevaluating research parameters for more authentic preservation approaches. A&U, Journal of Architectural and Town Planning Theory, letn. XLVIII, 3-4, str. 137–155.

Slikovno gradivo  Jelnikar, N. (2019). Tehnologija reje rib v akvaponskih sistemih. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Jurič, Ž. (2019). Pridelava zelenjave v samooskrbnem hidroponskem sistemu. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Kabata-Pendias, A., Pendias, H. (2001). Trace elements in soils and plants. 3rd edition. CRC Boca Raton, Florida: Press LLC.  Kamnev, A., Van der Lelie, D. (2000). Chemical and biological parameters as tools to evaluate and improve heavy metal phytoremediation. Biosci, str. 29, 239–258.  Kenk, J. (2018). Klima v zavarovanih prostorih. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Klokočovnik, M., Franjo, A. (ur.). (1975). Industrija gradbenega materiala: delo v opekarnah, zbirka varnostnih navodil »srečno« 32/1975. Ljubljana.  Kresal, J. (2002). Gradiva v arhitekturi. Učbenik za arhitekte. 3. izdaja. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.  Križ, I. (2016). V opeko vtisnjen čas: opekarstvo na Dolenjskem. Dolenjski muzej. Pridobljeno 3. 9. 2021 s spletne strani https://www.dolenjskimuzej.si/si/pr/990/  Krošelj, D. (2017). Akvaponika. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Kuralt, Š. (2019). Ko tla uničimo, je potrebnih več deset tisoč let, da se obnovijo. Delo, 26. oktober 2019, str. .  Leskovec, M. (2012). Akvaponično gojenje vrtnin. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Leštan, D., Zupan, M., Hudnik, V., Lobnik, F. (1997). Kemikalije v tleh. V Lah, A. (ur.): Kemizacija okolja in življenja do katere meje (str. 187–204).  Lukman, T. (2014). Analiza flore, vegetacije in vsebnosti kovin na izbranih ploskvah degradiranega območja stare Cinkarne Celje. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  MOC. (2013). Urbanistični načrt Celje. Razvojni center Planiranje, d. o. o., Celje.  Naravovarstveni atlas – Natura 2000. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani https://www.naravovarstveni-atlas.si/web/ profile.aspx?id=N2K@ZRSVNJ  Orožen, J. (1971). Zgodovina Celja in okolice: prvi del. Celje: Kulturna skupnost.  Orožen, J. (1974). Zgodovina Celja in okolice: drugi del. Celje: Kulturna skupnost.  Oste bakal. (2020). Pod kupolo prideluje solato in ribe. Slovenske novice, 29. oktober 2020, str. 9.  Pavlič, S. (2014). Zasnova pretočne in recirkulacijske ribogojnice za salmonidne ribe. Ljubljana: FGG UL.  Plan B za Slovenijo 4.0: Prispevek za strategijo razvoja Slovenije 2014–2020. (2012). Ljubljana.  Ponnod. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani http:// www.ponnod.com/si/blog/  Ragnheidur, I. T. (ur.). (2015). Aquaponics guidelines. Eco-innovation Initiative of the European Union.  Rajh, U. (2018). Rastni substrat v hidroponski pridelavi. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Razvojna agencija Savinjske regije in Območne razvojne agencije. (2015). Regionalni razvojni program Savinjske regije za obdobje 2014–2020.  Rezar, P. (2004). Ročna izdelava opeke na Ljubečni. Raziskovalna naloga. Celje: Šolski center Celje.

 Ribaric Lasnik, C., Grabner, B. (2008). ‘Bioaccumulation of Pb, Cd and Zn polluted soil using Brassica napus L. var. napus’. Paper presented at the 43rd Croatian and 3rd International Symposium on Agriculture: Book of abstracts, 18.–21. februar 2008 (str. ). Opatija, Hrvaška.  Ribarič Lasnik, C., Lakota, M. (ur.). (2010). Onesnaženost okolja in naravni viri kot omejitveni dejavnik razvoja v Sloveniji – modelni pristop za degradirana območja. Zbornik 1. konference. Celje: Inštitut za okolje in prostor.  Romih, N., Grabner, B., Ribarič Lasnik, C. (2010). Remediacija onesnaženih tal s težkimi kovinami. Celje: Inštitut za okolje in prostor.  Simbio, d. o. o. (2014). Območni razvojni program osrednje celjsko 2014–2020. Občine Celje, Dobrna, Vojnik, Laško, Štore.  Skornšek, V. (2020). Oblike, pomen in sociološki vidik mestnega vrtnarjenja. Ljubljana: Biotehnična fakulteta.  Slapničar, A. (2017). Cigunce Mehulj: ročna izdelana opeka. Pridobljeno 3. 9. 2021 s spletne strani https:// anjaslapnicar.com/2017/09/cigonce-mehulj-rocno-izdelanaopeka/  Sodin, S., Brecl, M., Orožen, J. (1972). Opekarstvo v Ljubečni, almanah ob izročitvi namenu nove opekarne. Celje.  Sustainable Harvesters. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani https://www.sustainableharvesters.com/  Tehnična smernica TSG-1-001: 2019 – Požarna varnost v stavbah. (2019).  Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1 : 250000. (2015). Evropska komisija.  Veber, S. (2020). Vsebnost težkih kovin v izbranih vrtovih na območju Celja in možnost zmanjšanja tveganj prehajanja kovin v pridelke. Velenje: Visoka šola za varstvo okolja.  Vrečko, T., Golner, M., Rostohar, M., Trauner, U. (1989). Arhitektura poljskih opekarn v Ljubečni pri Celju. Raziskovalna naloga. Celje: Srednja tehnična šola maršala Tita Celje.  Zabukovec, M. (2014). Dediščina ni strošek, temveč kapital. Delo, 23. oktober 2014, str. .  Zdovc, H. (1990). Opekarne na Celjskem sredi 19. stoletja. Celjski zbornik, september 1990, str. 275.  Zupan, M., Grčman, H., Lobnik, F. (2008). Raziskave onesnaženosti tal Slovenije. Ljubljana: Agencija RS za okolje.

 S01: Lokacija sedimentnih kamnin gline in melja v Sloveniji. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani http://egradiva. gis.si/web/3.-letnik-geografija/slovenija-povrsje  S02: Kopanje in nalaganje gline na transportne vozičke, Ciril Kolenik, fotografirano leta 1959.  S03: Risba Hoffmanove krožne peči. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://krisdedecker.typepad.com/.a/6a00e 0099229e888330120a669af99970c-800wi  S04: Zlaganje opek v Hoffmanovo peč, Opekarna W. H. Collier, VB, l. 1945. Pridobljeno 28. 5. 2021 s spletne strani http://collections.readingmuseum.org.uk/images/s0205036.jpg  S05-06: Samčeva pečnica in uta, F. Cokan, fotografirano leta 1980.  S07: Najstarejša ohranjena fotografija ročne izdelave opeke iz leta 1929, avtor neznan.  S08: Delavke opekarne na Ljubečni leta 1972, almanah Opekarstvo v Ljubečni, 1972, str. 28.  S09: Prikaz spretnosti za “ciglarski praznik” leta 1972, almanah Opekarstvo v Ljubečni, 1972, str. 28.  S10: Posnetek ljubečanske opekarne v šestdesetih, naslovnica almanaha Opekarstvo v Ljubečni, 1972.  S11: Zračni posnetek DOF 1994–2006. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://www.e-prostor.gov.si/  S12-13: Fotografije požara, Milan Brecl, 11. 9. 1972.  S14-18: Cigunce Mehulj, Anja Slapničar, 15. 9. 2017.  S19: Foro Romano. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://www.teleambiente.it/wp-content/ uploads/2021/04/natale-di-Roma-1920x1000.jpg  S20: Foro Romano. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/ thumb/2/2d/Foro_romano_dal_campidoglio_03.JPG/450pxForo_romano_dal_campidoglio_03.JPG  S21-22: Matrera castle tower. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani http://www.carquero.com/proyectos/ consolidacion-restauracion-del-castillo-matrera-cadiz/  S23: Tate Modern. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://www.theguardian.com/artanddesign/2017/jun/22/hownicholas-serota-tate-changed-britain  S24: Tate Modern. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://www.theguardian.com/artanddesign/2017/jun/22/hownicholas-serota-tate-changed-britain  S25: Carcassonne citadel. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://m.media-amazon.com/images/ I/81dA3Oa-qYL._AC_SL1000_.jpg  S26: Carcassonne citadel. Pridobljeno 9. 6. 2020 s spletne strani https://1.bp.blogspot.com/RMTILAq8hYA/YG9fLSOkJII/AAAAAAABe1o/-Gopj23Mogsx7zlpc0z_w8Gdg02QzVkQCLcBGAsYHQ/s1600/ CASTILLO%2BDE%2BCARCASSONNE.jpg  S27: La fábrica. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://images.adsttc.com/media/images/50a4/8227/ b3fc/4b26/3f00/0022/slideshow/Ricardo_Bofill_Taller_ Arquitectura_SantJustDesvern_Barcelona_Spain_WorkSpace_(2). jpg?1413948599  S28: La fábrica. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://images.adsttc.com/media/images/50a4/7bbc/ b3fc/4b26/3f00/000e/slideshow/Ricardo_Bofill_

VIRI IN LITERATURA 91

Izrazoslovje Taller_Arquitectura_SantJustDesvern_Barcelona_Spain_ OutdoorSpaces_(2).jpg?1413948435  S29: Zollverein Park. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://images.adsttc.com/media/images/5b3a/291c/ f197/cc68/9700/0208/large_jpg/Copyright_Claudia_Drey_ Ringpromenade_Coking_plant.jpg?1530538258  S30: Zollverein Park. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/10/ f6/8c/10f68cdcef71ac229446adc010983cb1.jpg  S31: Convento Das Bernardas. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://www.arch2o.com/wp-content/ uploads/2018/10/Arch2O-convento-das-bernardas-eduardosouto-de-moura-49.jpg  S32: Convento Das Bernardas. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/bf/4e/00/ bf4e008796932ac32f1331f74adb179b.jpg  S33: MAAT Lisboa. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://thumbs.dreamstime.com/b/lisbon-portugalaugust-museum-art-architecture-technology-museu-de-artearquitetura-e-tecnologia-maat-science-124249733.jpg  S34: MAAT Lisboa. Pridobljeno 10. 11. 2020 s spletne strani https://static.dezeen.com/uploads/2016/09/maat-edpfoundation-first-phase-architecture-news-amanda-levete-lisbonportugal_dezeen_2364_ss_3.jpg  S35: Cukrarna. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://www.stajerskagz.si/administracija/wp-content/ uploads/2021/06/B2B-srecanje-Visoka-gradnja-v-Sloveniji23.6.2021-Fuzinski-grad-Ljubljana.jpg  S36: Cukrarna. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://old.delo.si/assets/media/picture/20150402/sz5_ Cukrarna%20cca%201856.jpg  S37: Ortofoto. Pridobljeno 2. 2. 2020 s spletne strani https://www.e-prostor.gov.si  S38: Relief. Pridobljeno 16. 11. 2020 s spletne strani gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar%40 Arso&initialExtent=402591.76%2C39904.09%2C2.64583  S39: Brassica napus. Pridobljeno 6. 9. 2020 s spletne strani https://images.fineartamerica.com/images-mediumlarge-5/oil-seed-rape-brassica-napus-gustoimagesscience-photolibrary.jpg  S40: Opekarna Bukovžlak, Milan Brecl, fotografirano leta 1972.  S41: Ortofoto. Pridobljeno 2. 2. 2020 s spletne strani https://www.e-prostor.gov.si/  S42: Kmetijstvo. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani https://siol.net/media/img/44/2e/fc77ac541f2679fe1057kmetje.jpeg  S43: Kmetijstvo. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani https://702rc195vu6fsa4x3pnb6d8m-wpengine.netdna-ssl.com/ wp-content/uploads/2018/05/GettyImages-907966126.jpg  S44: Urbano kmetijstvo. Pridobljeno 14. 9. 2020 s spletne strani https://www.re-thinkingthefuture.com/wpcontent/uploads/2021/04/A3835-10-Things-to-rememberwhen-designing-Roof-Gardens-IMAGE-3.jpg  S45: Panorganic. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://beta.finance.si//pics//cache_pa/panorganix04-xx5ab231d2b41a6.jpg  S46: Zelenje. Pridobljeno 13. 11. 2020 s spletne strani

https://www.instagram.com/p/CD42KoqJmQR/  S47: Rastlinjak. Pridobljeno 13. 11. 2020 s spletne strani https://www.instagram.com/p/CCoyPsUjS2c/  S48: Akvaponika. Pridobljeno 13. 11. 2020 s spletne strani https://www.instagram.com/p/CHdm4btptia/  S49: Lušt. Pridobljeno 13. 11. 2020 s spletne strani https://siol.net/media/img/90/8e/01fb91d0dbc2899a19b8-lust. jpeg  S50: Lušt. Pridobljeno 14. 11. 2020 s spletne strani https://www.metropolitan.si/media/cache/upload/ Photo/2020/11/19/shutterstock_1104450200_bigimage.jpg  S51: Panorganic. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://media04.meinbezirk.at/ article/2018/09/03/9/14208519_XXL.jpg  S52: Panorganic. Pridobljeno 17. 11. 2020 s spletne strani https://www.delo.si/media/images/20200309/644402. max-1280x1280.jpg  S53: Mercado de Carandá. Pridobljeno 28. 1. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/16/ae/ ff/16aeff2a59b45f4686f329c3b610581b.png  S54: Mercado de Carandá. Pridobljeno 28. 1. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/c1/03/51/ c10351a2518ada26e1f0a6e8e5eddcc3.jpg  S55: Mercado de Carandá. Pridobljeno 28. 1. 2021 s spletne strani https://arquitecturaviva.com/assets/uploads/ obras/41487/av_imagen.jpeg,  S56: Barcelona. Pridobljeno 26. 2. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/7c/ b9/37/7cb9376084d25bd49b58eaa773c558bb.jpg  S57: Barcelona. Pridobljeno 26. 2. 2021 s spletne strani https://www.averagejoes.co.uk/wp-content/uploads/2018/08/ urban-photographer-year-awards-2018-barcelona.jpg  S58: Jeklo. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani https://itp1.itopfile.com/ ImageServer/705696adcaf0eb65/1200/0/ messageImage1578300839561z-z371324491001.webp  S59: Jeklo. Pridobljeno 1. 3. 2021 s spletne strani https://mohcky.com/wp-content/uploads/2020/10/Dealzer.jpg  S60: Les. Pridobljeno 1. 9. 2021 s spletne strani https:// www.obenauf.si/lyphp-latest/plugins/lythumb.php?src=/ documents/obenaufnew/kategorije/lesni-izdelki/bsh-lepljen-les. jpg&w=750&h=750  S61: Les. Pridobljeno 1. 9. 2021 s spletne strani https:// img01.flagma.biz.tr/photo/glued-profiled-beam-glued-laminatedtimber-17394_big.jpg  S62: Beton. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/736x/8d/ae/0e/8dae0e080f4c8d2986c4fcb 0b8d42ac6--photoshop-material.jpg  S63: Opeka. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/fa/ef/c1/ faefc1134fa52dc87c7636fb09b06af4.jpg  S64: Opeka. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani https://i.pinimg.com/originals/9f/97/ c4/9f97c4ad4a8addd9a1a9e336d80d19f6.jpg  S65: Lexan. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani https://www.termotom.si/si/image/large/601/ polikarbonat+lexan+plo%C5%A1%C4%8De.jpg  S66: Lexan. Pridobljeno 2. 7. 2021 s spletne strani

https://static.dezeen.com/uploads/2018/09/streetmekkaviborg-effekt-architecture_dezeen_2364_col_30.jpg  S67: Lexan. Pridobljeno 10. 5. 2021 s spletne strani https://nessmagazine.com/strategic-repurposing-a-new-culturalspace-in-the-torredembarra-theater-by-nua-arquitectures-namarquitectura/  S68: Čistilna naprava. Pridobljeno 1. 3. 2021 s spletne strani https://docplayer.net/docs-images/112/200624771/ images/9-0.jpg Vse ostale sheme, risbe in fotografije so delo avtorja.

Pogovori  g. Milan Brecl, nekdanji zaposleni v Opekarni Ljubečna: informacije o delovanju obrata in pridobitev gradiva.  g. Martin Grosek, ravnatelj OŠ Ljubečna: pridobitev gradiva.  g. Vid Hojnik Pešec, Cigonce Mehulj: prikaz ročne izdelave opek.  ga. Božena Hostnik, ZVKDS, OE Celje: informacije o naravi varovanja stavb.  g. Mario Kurtović, PanOrganic: informacije o prostorih za delovanje komercialnega obrata.  g. Ciril Kuzman, nekdanji zaposleni v Opekarni Bukovžlak: informacije o stavbi in delovanju obrata.  g. Anton Mirnik, nekdanji zaposleni v Opekarni Ljubečna: informacije o delovanju obrata in pridobitev gradiva.  izr. prof. dr. Ana Slatnar, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: konzultacije o delovanju akvaponičnega sistema.  g. Kaben Smallwood, Symbiotic Aquaponic: informacije o delovanju hidroponičnega sistema.  g. Miha Štular, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije: informacije o delovanju in potrebah ribogojnic.  doc. dr. Marko Zupan, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: študije o onesnaženosti tal.

 Akvaponika: izraz za kombinacijo hidroponike in akvakulture.  Akvakultura: vzreja sladkovodnih in morskih organizmov.  Ciglarska jama: jama, iz katere so kopali glino. Nahaja se v neposredni bližini opekarne.  Ciglarska sablja: sablja za sekanje gline.  Ciglarska šajtrga: samokolnica, navadno iz brezovega ali javorovega lesa. Kolo je pomaknjeno naprej.  Cigonce: izraz za poljsko opekarno.  Hidroponika: metoda gojenja rastlin v vodnem mediju brez zemlje.  Locen: z žico napeta lesena palica (podobna loku). Uporabljal se je za odstranjevanje odvečne gline iz modela.  Modlkneht: lesen model za NF opeko (dimenzij 25 x 12,5 x 6 cm).  Opekarski nož: srpu podobno orodje z držalom za obe roki. Uporabljal se je za rezanje kosov gline iz kupa.  Pečnica: kozolcu podobna stavba, v kateri je peč za opeke.  Pero: gladek kos lesa, ki se je uporabljal za oblikovanje kljunov in glajenje opeke.  Pirpank: velika lesena miza (navadno 250 x 120 cm) za izdelavo opeke.  Sarža: izraz za količino materiala ob enem polnjenju, kurjenju ali izdelavi.  Sušilnica, šupa ali ciglarska uta: izraz za sušilnico ob poljski opekarni.  Šinklc: lesena deska za odnašanje opeke.  Štelc: lesena deska, na katero so dali model. Spodaj ima vdolbino za prste.  Trifa: količina opeke, ki so jo izdelali v enem dnevu.  Zajbek: dletu podobno orodje za čiščenje modelov in šinklca.  Žnider: lesena podlaga (plošča) za izdelavo strešnih opek, ki so jo pribili na mizo.

Zahvala Šoli za širino, mentorju za čas, družini za podporo, prijateljem za smeh, Astrid za kritike, Mateju za znanje in Anji za ljubezen.

Izjava o avtorstvu Spodaj podpisani Luka Čepin izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Idejna zasnova obrata za akvaponično pridelavo zelenjave na območju zapuščene opekarne Bukovžlak v celoti moje lastno avtorsko delo, ki je potekalo pod mentorstvom doc. Roka Žnidaršiča, u. d. i. a. Ljubljana, 15. september 2021