Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina by MaKo studio, interaktivne resitve

Idrijska Ä?ipka z nitjo pisana zgodovina

Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina Izdal in založil: Mestni muzej Idrija©, Prelovčeva 9, SI 5280 Idrija, www.muzej-idrija-cerkno.si Uredniški odbor: Marija Terpin Mlinar, Mirjam Gnezda Bogataj, Ivana Leskovec Avtorji besedil: Ivana Leskovec, mag. Mirjam Gnezda Bogataj, Marija Terpin Mlinar, Maja Svetlik, Metka Fortuna, Tina Koder Grajzar, doc. dr. Tanja Žigon, Mojca Ferle, Mira Hodnik, Majda Pavšič, mag. Petra Marinko Rus, Urška Bajec Rupnik, dr. Janez Bogataj Recenzija: dr. Janja Žagar Lektoriranje: Vanja Jež Strel Fotografije: Tomaž Lauko, Božo Uršič, Andrej Furlan, Iztok Bončina, Marija Terpin Mlinar, Maja Svetlik, Tina Koder Grajzar, Janja Žagar, Svetozar Busić, Vlastja Simončič, Vladimira Berlič Novak, Jani Peternelj, Fototeka Mestnega muzeja Idrija, Fototeka Cerkljanskega muzeja, Dokumentacija Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani Ilustracije: Andrej Furlan, Jaka Modic, Gimnazija Jurija Vege Idrija Čipkarska šola Idrija, Helena Škrlj, Monika Milič, Urška Bajec Rupnik Arhivski viri: Zgodovinski arhiv Ljubljana Enota v Idriji, Arhiv Republike Slovenije, Avstrijski državni arhiv, Tirolski deželni arhiv, Štajerski deželni arhiv Oblikovanje naslovnice: Rudi Skočir, Ivana Kadivec Oblikovanje: Ivana Kadivec Grafična obdelava slikovnega gradiva in prelom: Jaka Modic s.p. Oblikovanje računalniške aplikacije: MaKo Studio Tisk: Gorenjski tisk storitve d.o.o., Kranj Naklada: 1000 Idrija, december 2012 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 746.21(497.4Idrija)(082) IDRIJSKA čipka : z nitjo pisana zgodovina / [avtorji besedil Ivana Leskovec ... [et al.] ; fotografije Tomaž Lauko ... [et al.] ; ilustracije Andrej Furlan ... et al.]. Idrija : Mestni muzej, 2012 ISBN 978-961-6563-23-9 1. Leskovec, Ivana 264565248

Izid publikacije sta finančno podprla Občina Idrija in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije.

Kazalo Predgovor

Predstavitev

10 24 40

Zgodovina

60 80

138

Izobraževanje

156 170

Janez Bogataj • Ali se nam še kleklja? Ivana Leskovec • Idrijska čipka v evropskem okviru Metka Fortuna, Maja Svetlik • Izdelava klekljanih čipk Tina Koder Grajzar • Tehnološki in oblikovni razvoj idrijske čipke Tanja Žigon • Prevajanje arhivskih virov o idrijski čipki iz nemščine v slovenščino Marija Terpin Mlinar • Zgodovinski pregled klekljanja na Idrijskem od konca 17. do začetka 20. stoletja na podlagi arhivskih virov Mojca Ferle • Ljubljana in razvoj klekljane čipke na Slovenskem Majda Pavšič • Ivanka Ferjančič (1850−1879): Življenje in delo prve učiteljice na idrijski čipkarski šoli Mira Hodnik • Zgodovina Čipkarske šole v Idriji

Klekljarice in trgovina s čipkami

200

Petra Marinko Rus • Klekljanje kot vir zaslužka na Idrijskem v 20. stoletju

Stalna razstava s katalogom predmetov

220 234

Mirjam Gnezda Bogataj • Muzejska prezentacija idrijske čipke Mirjam Gnezda Bogataj, Urška Bajec Rupnik • Katalog predmetov stalne razstave Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina (priložen na DVD-ju)

239

Avtorice

Ali se nam še kleklja?

Vprašanje v naslovu je morda nekoliko provokativno, zlasti, če ga postavimo v Idriji in drugih krajih, kjer izdelujejo klekljane čipke. Postavljeno je kot opomin in izziv hkrati. Opomin na vrednote znanj in spretnosti, ki so se nadgrajevale skozi desetletja in stoletja. Čeprav bi lahko ob klekljanih čipkah govorili o razmeroma počasnem razvoju glede vzorcev in oblik, celo o časovnih konstantah, pa le ne moremo tudi mimo številnih inovacij in aplikacij, ki so še zlasti značilne za njihove sodobne pojavnosti in rešitve na različnih področjih ter smereh modnega oblikovanja. V tem razvojnem toku so se spreminjale tudi funkcije čipk, njihova uporabnost in namembnost. Če so pred desetletji sooblikovale človekovo bivalno okolje in oblačilni videz, so danes postale tudi likovna dela, pojavljajo se celo kot modna sestavina na čevljih, uokvirjene opravljajo vlogo primernih poslovnih in protokolarnih daril. Čipke so torej prestopile prag ovratnikov, prtov in obrob na posteljninah ter zavesah. Sodobne klekljarice vedno bolj poskušajo ustvarjati čez okvire likovno ornamentalnih rešitev in posegajo na področje portreta, figure, predmetnih upodobitev. Vendar je prav ta smer morda nekoliko manj uspešna in pogosto sodi v okvire likovnega oz. estetskega povprečja. Brez dvoma pa lahko rečemo, da se nam še kleklja in to vedno bolj. Klekljanje postaja zelo množična rokodelska dejavnost prav zato, ker ni (tako kot je bila v preteklosti) povezana le z ekonomskim obstojem in dopolnjevanjem družinskega ali osebnega proračuna. Vendar časi morda spet postavljajo v ospredje tudi to lastnost in možnost klekljarske rokodelske ustvarjalnosti. Klekljanje je seveda v prvi vrsti eno od pomembnih področij naše kulturne dediščine, ki se je skozi stoletja razvoja in inovacij, torej sprememb, ohranjala oz. smo jo ohranili v našo sedanjost. Prav zato se lahko iz njenih najrazličnejših vsebin in pojavnih oblik marsikaj naučimo ter jo »uporabimo« za iskanje novih ustvarjalnih možnosti. Prav v Idriji so zadnja leta večkrat pokazali in dokazali, kako se klekljarsko znanje in veščine lahko odlično prenaša npr. v sodobno modo. Ta »nauk« ne velja le za klekljane čipke, ampak za številna druga rokodelska znanja in spretnosti. Prav nekatere dejavnosti, ki so trmasto vztrajale le pri ponavljanju zgodovinskih spominov in repliciranju preteklih vzorcev, so postopoma začele propadati (npr. eden takih primerov je izdelovanje majolik v Kamniku, podobno je tudi na področju pletarstva idr.). Klekljanje je bilo iz širšega evropskega prostora uvedeno rokodelstvo. Lahko bi naredili vzporednico s številnimi sodobnimi »inovacijami« (raje jim rečem neumnosti), ki prihajajo v naše okolje po zaslugi znamenitega globalističnega procesa. Uvajanje klekljarskega znanja je predstavljalo bistveno razliko. To znanje so ljudje najprej sprejemali v vsej njegovi celoti, postopoma pa so si ga začeli prilagajati ter iskati svoje posebne tehnološke, likovne in funkcionalne rešitve. Torej ne moremo govoriti o papagajskem sprejemanju, ki tako značilno označuje sedanje nekritično sprejemanje globalnih vrednot, znanj in spretnosti. Naslednje pomembno dejstvo, ki izvira iz zgodovine klekljarske dejavnosti v Idriji in širši okolici, je bilo njeno uvajanje v ta rudarski kraj zaradi zagotavljanja dodatnega dela in zaslužka. Podobno je bilo v nekaterih drugih krajih, kjer je oblast, še zlasti

v navezavi na merkantilno in fiziokratsko politiko, zelo dosledno uvajala posamezna rokodelska znanja in skladno z njimi izobraževanje ter vse, kar le-to potrebuje. Torej učbenike, priročnike, delovne pripomočke in še kaj. Ali smo danes zmožni takih »podvigov«? Odgovor je zelo jasen in kratek: Ne! Še več, pogosto gledamo na take dejavnosti s precejšnjo mero cinizma in zavračanja. Ob tem se seveda ne zavedamo, da bi moralo biti razvijanje in podpora tem dejavnostim v skladu z njihovimi sodobnimi ustvarjalnimi iskanji in dosežki, ne pa v slogu neke romantične in nostalgične vznesenosti nad domnevno lepimi, preteklimi oblikami. Številne države danes namenjajo takim znanjem veliko pomoči, saj se zavedajo njihovega pomena, ki je lahko tudi uspešen tržni ali ekonomski in ne sega le v domeno nekje »vmes«, to je med kulturo, kulturno dediščino in turizmom. Na skrb in pomoč se navezuje tudi izobraževanje in prisotnost sodobnih rokodelskih znanj v različnih kurikulumih. Prav na tem področju smo padli na izpitu, kar pomeni, da je že skoraj nemogoče nadoknaditi zamujeno. Navsezadnje so nekateri pomembni prenašalci bogatih rokodelskih znanj in veščin že umrli! In z njimi je umrlo tudi njihovo znanje. Prav zato sta klekljanje in klekljarska dediščina lahko dober zgled za njeno ohranjanje in nadgrajevanje. Ne zaradi vljudnosti, ampak zaradi resničnih dejstev lahko rečemo, da se je izdelovanje klekljanih čipk v Idriji in okolici (tudi v drugih slovenskih krajih) ohranilo in se razvija v prvi vrsti zaradi neprekinjenega izobraževanja. Na tem mestu moramo še posebej izpostaviti Čipkarsko šolo v Idriji, ki ji je sicer v osemdesetih letih 20. stoletja grozila ukinitev, a je le prevladala zdrava pamet za ohranitev tega izobraževanja. Številne učenke in učenci te šole so danes med pomembnimi ohranjevalci, razvijalci in posredovalci klekljarskega znanja. Izdelovanje klekljanih čipk ima torej svojo zgodovino, izkušnje na področjih izobraževanja, prodaje in predstavljanja. Med slednje sodi tudi pričujoča publikacija in stalna postavitev v idrijskem muzeju. Ne le ta predstavitev, tudi najrazličnejše občasne razstave, Festival idrijske čipke in druge prireditve, povezane s klekljanimi čipkami, pomenijo pravzaprav najbolj žlahtne in ne zavajajoče oblike pospeševanja prodaje, posredno razširjajo vedenja o tem rokodelstvu oz. njegove »zgodbe«, katere tako pogosto izpostavljamo kot pogoje za vstop proizvodov v vsakdanjike in praznike ljudi. Sodobno klekljarsko znanje z bogato razsežnostjo kulturne dediščine je tudi eno tistih ročnih del, ki sprošča napetosti, stresnost in druge »vrednote« ter »dobrote« sodobnosti. To je bila njegova, takrat še nezavedna lastnost že v preteklih stoletjih. Tudi naši predniki so namreč imeli stresnosti svojih časov in so jih poleg ostalega znali reševati tudi s klekljanjem. Zato ne moremo govoriti le o ekonomskem pomenu klekljanja, ki je bilo pogosto temeljni vir za preživetje, ampak tudi o druženju, torej komunikacijskem procesu, ki se je razvijal ob sproščujočem delu. Morda prav sodobni človek potrebuje nekaj takega za preseganje svoje zadrte osamljenosti in odtujenosti na eni ter agresivne posiljenosti z vsemogočimi »vsakdanjostmi« na drugi strani. Prof. dr. Janez Bogataj

»Žene in dekleta so klekljale cel dan, samo v času kuhanja so nehale.« Anton Poženel, Idrija, roj. 1893 (zapisano 1975)

Predstavitev

Idrijska čipka v evropskem okviru ●

Ivana Leskovec

11 O ČIPKAH IN ČIPKARSTVU V EVROPI 12 16. stoletje: rojstvo čipk 12 17. stoletje: začetki slogovnih in tehnoloških razlik med čipkami 14 Novost na prehodu 17. v 18. stoletje: sklepljena čipka po delih 14 18. stoletje: diferenciacija čipk 15 19. stoletje: čipka izginja iz sveta mode 16 20. stoletje: zaton čipkarske industrije 16 Razvoj čipk in čipkarstva izven glavnih evropskih središč 16 PREPOZNAVNOST IDRIJSKIH ČIPK 17 Prve omembe idrijskih čipk na trgu 18 Blagovna znamka − zaščita idrijskih čipk 19 Idrijske, slovenske, narodne čipke 20 Idrijska čipka danes 21 SKLEPNE MISLI 21 Viri 23 Literatura

Brugge

Bedford Honiton

Binche

Bruselj Mechlin

Lille Valenciennes Chantilly Cluny Le Puy

Idrija Genova Lepoglava Dunaj Milano Benetke Območje Erzebirge

● ● ● O čipkah in čipkarstvu v evropskem prostoru argumentirano govorimo od začetka

Dekle v klekljani obleki, izdelani v podjetju Čipka Idrija v šestdesetih letih 20. stoletja · Fototeka Mestnega muzeja Idrija, inv. št. 12656

16. stoletja dalje.1 Od prvih pojavnih oblik v Italiji in Flandriji2 se je čipkarstvo hitro širilo in postajalo vse pomembnejša gospodarska dejavnost, čipke pa vse bolj želen modni dodatek oz. sestavina oblačilnih kosov. Na njihov razvoj ter na razmah ali upad te hišne industrije ali obrti in posledično trgovine s čipkami je v preteklosti odločilno vplivala moda. Težnje po razkazovanju in dokazovanju so narekovale oblačilni slog in potrošnjo luksuznih izdelkov. Zaradi modnih trendov, ki so bili čipkam izjemno naklonjeni, 17. in 18. stoletje predstavljata vrhunec in razcvet evropskega čipkarstva. Ko govorimo o čipkah, praviloma govorimo o ročno izdelanih čipkah, čeprav od 18. stoletja dalje poznamo tudi strojne čipke, ki so se do začetka 20. stoletja postopoma uveljavile in uspešno nadomestile svoje predhodnice. Različni leksikoni čipke definirajo kot luknjičaste izdelke iz tekstilnih niti z raznovrstnimi vzorci. Poznamo ročno ali strojno izdelane čipke. K ročno izdelanim čipkam štejemo pletene, kvačkane, filetne, čolničene ali vozlane, trakaste, šivane in klekljane.3 Izmed naštetih sta zadnji dve, tj. šivana in klekljana čipka, najbolj poznani in razširjeni. Idrijska čipka sodi v skupino klekljanih čipk. Vsaka razprava o idrijski čipki se v domačem okolju vedno znova konča pri vprašanju, kdaj in od kod je bilo klekljanje v Idrijo prinešeno, kakšne so historične idrijske čipke v primerjavi z današnjimi, ali se razlikujejo od ostalih čipk svojega časa, v čem so drugačne, kakšno je njihovo mesto v svetu čipk, kam je segal vpliv Idrije kot klekljarskega centra in kje je mesto Idrije na evropskem zemljevidu čipkarskih središč. Razprave in članki v tej knjigi imajo namen osvetliti začetke ter razvoj izdelovanja čipk v Idriji in deloma tudi v širšem slovenskem prostoru, predstaviti osnovne značilnosti tehnološkega in oblikovnega razvoja samih čipk, pojasniti in utemeljiti njihovo pojavno obliko, uvodoma pa umestiti idrijske čipke v evropski zgodovinski prostor.

O ČIPKAH IN ČIPKARSTVU V EVROPI Natančnejši začetki izdelovanja šivanih in klekljanih čipk niso znani. Raziskovalci in poznavalci te problematike so si v splošnem enotni, da je do inovativnega preskoka v načinu vezenja oz. izdelovanja vezenin reticella in izdelovanju pozamenterijskih4 obrob in trakov prišlo konec prve četrtine 16. stoletja, kar je pomenilo rojstvo čipke − čipke kot samostojne tekstilne strukture. Iz vezenin v tehniki reticella so izšle šivane čipke punto in aria, iz pozamenterijskih trakov se rodijo klekljane čipke. Bolj ali manj 1 2

Na prejšnji strani: Zemljevid klekljarskih središč v Evropi · Oblikovanje: Andrej Furlan;

Dokumentacija Mestnega muzeja Idrija, Stalna razstava 2008

Anne Kraatz, Lace: History and Fashion, London 1989, str. 12. Flandrija je danes ena od treh federalnih regij Kraljevine Belgije, razdeljena na pet provinc: Antwerpen, Limburg, Vzhodno Flamsko, Zahodno Flamsko in Flamski Brabant. Pred nastankom samostojne države Belgije leta 1830 so bile te pokrajine del Nizozemske. Zaradi uveljavljenega strokovnega oz. tehničnega izraza "flandrijska čipka", ki izvira iz Flandrije, v besedilu ohranjamo zapis imena in vseh izpeljank iz njega v tej obliki in ne izhajamo iz osnove "Flamska", kot bi bilo v slovenskem jeziku pričakovano. Tatjana Cankar, Zgodovina klekljane čipke v Evropi in njeni vplivi na klekljarstvo Slovenije: diplomsko delo, Ljubljana 1988, str. 4.; prim.: Čipka, Slovenski etnološki slovar, ur. Angelos Baš, Ljubljana 2004, str. 68. Pozamenterija (fr. passements – okrasje, okraski) je veščina izdelovanja našitkov, vrvičnih okraskov in obrob za oblačila ali hišni tekstil. Večino teh izdelkov so najprej izdelovali iz zlatih, srebrnih in svilenih niti. Z dodelavo tehnološkega postopka vpletanja niti, katerega osnova je tkanje, in uporabo beljene lanene preje, je v 16. stoletju prišlo do prehoda v nov način dela – klekljanje.

Idrijske meščanke v začetku 20. stoletja · Foto: Milan Papež; Fototeka Mestnega muzeja Idrija, inv. št. V-733

enotni so si poznavalci tudi v prepričanju, da je do prehoda ene tehnike v drugo prišlo istočasno v Flandriji, najbrž na območju okoli Antwerpna, in v Italiji, skoraj zagotovo v Benetkah.5 Čeprav so vsi starejši načini obdelave tekstilij (vezenine reticella in pozamenterijski trakovi) ostajali v uporabi še desetletja in se vzporedno razvijali, pa je zanimanje za čipke od srede 16. stoletja dalje skokovito naraščalo in se geografsko širilo. Čipkarstvo je postalo pomembna gospodarska dejavnost, ki je zagotavljala delo in prihodke tisočem in tisočem delavkam širom Evrope več kot 400 let. Čipke so stoletja dolgo predstavljale pomembno sestavino oblačilne kulture točno določenih družbenih skupin, opredeljevale so njihove uporabnike in jih umeščale v družbeno hierarhijo, bile so pomemben statusni simbol, njihova vrednost pa je bila primerljiva z zlatom in dragulji ter dragocenimi tkaninami. V Evropi so se vzporedno razvijala tri glavna, za razvoj čipk in čipkarstva enako pomembna območja. Zanje lahko trdimo, da imajo na tem področju primat, saj so vanj inovativno posegala in njegov razvoj odločilno usmerjala. To so Flandrija, Italija in Francija. Ob njih so se skozi desetletja in stoletja razvijali še drugi centri, eni večji, drugi manjši. Skoraj vsak od njih je čipkam dal svoj pečat. Za razliko od prvih je bil njihov vpliv na globalni razvoj čipk precej manjši, geografsko omejen, ekonomsko manj učinkovit in zato manj pomemben.

16. stoletje: rojstvo čipk V začetnem obdobju, 16. in v začetku 17. stoletja, so v celotni Evropi izdelovali oblikovno, motivno in tehnološko podobne čipke. Vzorci so bili enostavni in so vključevali predvsem geometrijske elemente. Podobni so si bili tisti za šivane in tisti za klekljane čipke, saj so ideje za čipke vsi črpali iz istih tiskanih vzorčnikov.6 Vzorci, ki so se oprijeli, so se hitro razširili. Vse kar je bilo moderno v Italiji, je kmalu postalo moderno tudi v drugih velikih mestih Evrope in obratno.

17. stoletje: začetki slogovnih in tehnoloških razlik med čipkami 17. stoletje pomeni začetek prizadevanj po ustvarjanju slogovno in tehnološko raznolikih čipk. V tem pogledu se v obdobju od 1620 do 1690 na prizorišču evropskega čipkarstva zgodijo trije izjemno pomembni premiki, ki zaznamujejo podobo čipk in vplivajo na razmah in nadaljnji razvoj te hišne industrije oz. obrti.7

Flandrija − prvi pojavi slogovno in tehnološko različnih čipk Sprva so v celotni Flandriji izdelovali bolj ali manj podobne klekljane čipke. Flandrijska mesta so zaradi ugodnih gospodarskih razmer in pod vplivom intenzivnih stikov z zunanjim svetom v prvi polovici 17. stoletja doživljala vsestranski razcvet. Z enakim tempom so se razvijala tudi območja v njihovem zaledju, zapisana čipkarstvu: Brugge, Binche, Bruselj, Mechelen. Počasi, a konstantno so v teh krajih izpopolnjevali način izdelave čipk, kar se je izrazilo v nastanku slogovno in tehnološko različnih čipk. Poimenovali so jih po krajih nastanka − bruseljska čipka, čipka mechlin,... Te čipke so resnično zaživele in se uveljavile na trgu v 18. stoletju.

Pojav beneške čipke ali venetian gros point

Na naslednji strani: Bruseljska aplikacijska čipka, namenjena za naborke pri ženski krinolini · Foto: Tomaž Lauko; Čipkarska zbirka Mestnega muzeja Idrija, inv. št. 1829

V Italiji so izdelovali šivane in klekljane čipke. Po začetnem zagonu se je proizvodnja ustalila, saj njihovi centri niso sledili modnim trendom v preostali Evropi. Večinoma so čipke izdelovali v Genovi, Milanu in Benetkah, v veliki meri pa so jih tudi uvažali iz Flandrije. Velik preskok v proizvodnji se je zgodil sredi 17. stoletja, ko je beneškim

5 6 7

Anne Kraatz, Lace: History and Fashion, London 1989, str. 12. Prav tam, London 1989, str. 12. Prav tam, str. 36.

čipkaricam v kratkem času (1650−1670) na trgu uspelo uveljaviti noviteto. Nova čipka, imenovana beneška ali venetian gros point je postala modni hit ter popolnoma in nesporno zavladala čipkarskemu svetu. Razkošna težka šivana čipka je omrežila evropsko plemstvo. Enako zaželena je bila v moški, ženski in otroški modi pa tudi v hišni opremi.

Pojav francoske čipke ali point de france Sredi 17. stoletja so v Franciji porabljali ogromne količine čipk, ki so jih v veliki meri uvažali iz Benetk. V želji, da bi okrepili lastno gospodarstvo in povzdignili veljavo že obstoječih, a slabo organiziranih in razpršenih francoskih čipkarskih središč, je finančni minister kralja Ludvika XIV., Jean-Baptiste Colbert, v duhu merkantilne gospodarske politike, katere zagovornik je bil, leta 1665 začel ustanavljati Kraljeve manufakture za izdelavo čipk. Njegova ideja je bila, ne le izdelovati kopije beneških in flandrijskih čipk, pač pa ustvariti nove, drugačne, na trgu prepoznavne čipke. V desetih letih je uspel s pomočjo uvoženih čipkaric iz Benetk in Flandrije ter sistematično organizacijo dela vzpostaviti močne proizvodne centre v krajih Alençon, Sedan, Bientôt Lille, Valenciennes, Dieppe, Le Havre, Honfleur, Pont-Lévêque, Caen, Gisors, Le Puy,… Delo je potekalo v zaprtem krogu, bilo je strogo centralizirano, za novosti in posodobitve pa so poskrbeli z vključevanjem lastnih oblikovalcev v proces dela. Na tak način se je izoblikovala po tehničnih karakteristikah drugačna in stilno prepoznavna čipka − francoska ali point de france.8 Francoske čipke so postale moderne in izjemno drage. Sčasoma so jih kopirala tudi druga čipkarska središča. S tem si zagotovijo dolgoletno prevlado na trgu s čipkami.

Novost na prehodu 17. v 18. stoletje: sklepljena čipka po delih Konec 17. stoletja je zaradi političnih razmer v Franciji proizvodnja dragih šivanih čipk upadla, na ta račun pa se je okrepila v Benetkah in Flandriji. Na veljavi so ponovno pridobile klekljane čipke, katerih proizvodnja je bila v preteklih desetletjih zaradi francoskih čipk (fr. point de france) precej zmanjšana. Flandrijske klekljarice so namreč na prehodu stoletja z uvedbo nove metode − izdelovanjem sklepljenih čipk po delih (ang. non-continuous thread technique), različne elemente šivane čipke uspešno vnašale v klekljano čipko. Ta metoda oziroma tehnika klekljanja se je iz Flandrije hitro širila naokrog. Posebej uspešno se je uveljavila v Italiji, zlasti v Milanu (milanska čipka). V Franciji se jih je izdelovalo malo, saj so jih oblasti z dekretom prepovedale, ker da so manjvredne.9 Tudi vsi flandrijski centri je niso prevzeli. Sicer pa so tovrstne čipke narejene po delih masovno izdelovali vse do začetka 20. stoletja v »kmečki« Evropi. Uveljavile so se v oblačilni kulturi srednjih slojev, ki so si jih zaradi splošnega porasta življenjskega standarda zlahka privoščili.

18. stoletje: diferenciacija čipk Poglavitni značilnosti razvoja čipk v evropskem prostoru tekom 18. stoletja sta specializacija in še večja diferenciacija. Na trgu so prevladovale čipke velikih flandrijskih centrov, kot so Binche, Mechelen, Brugge. Sredi 18. stoletja je izjemno uspevala bruseljska čipka, v štiridesetih letih 18. stoletja se je uveljavila čipka valenciennes. Količinsko veliko in kvalitetno so čipke izdelovali v francoskih mestih Le Puy, Caen, Ronen, vendar, zanimivo, nikoli niso ustvarili čipke z lastno blagovno znamko. V tem času je v vsej Evropi poraba preprostih čipk močno naraščala, istočasno pa je v starih centrih Alençon in Sedan upadala proizvodnja težkih šivanih čipk. A ni zamrla. Šivane čipke so ostale čipke prestiža, dokaz resničnega bogastva in prefinjenega okusa. V domeni plemstva in aristokracije. 8 9

Prav tam, str. 46. Prav tam, str. 52.

Ob velikih že znanih središčih in njihovih prepoznavnih čipkah so se v 18. stoletju uveljavila tudi številna manjša, ki so čipke oblikovala po svoji meri in jim s tem dala svoj pečat. Ne glede na moč in velikost so nova čipkarska središča pomembna, ker so predstavljala pomemben zaslužek številnim ženam in dekletom. V drugi polovici 18. stoletja v virih tudi prvič zasledimo eksplicitni zapis »idrijska čipka«.10

19. stoletje: čipka izginja iz sveta mode

Bruseljska čipka duchesse, namenjena za žensko ogrinjalo · Foto: Tomaž Lauko; Čipkarska zbirka Mestnega muzeja Idrija, inv. št. 1827

Konec 18. stoletja zgodovino evropskih držav zaznamuje francoska revolucija. Naznani začetek konca fevdalizma in korenitih družbenih sprememb. Plemstvo, največji odjemnik dragih čipk, je bilo izrinjeno iz javnega življenja in je ostalo brez družbene vloge. Skupaj z njim so iz glamuroznega sveta mode začele izginjati čipke. Izgubile so vodilno vlogo v modi in oblačilni kulturi in njihova vloga se je vse bolj omejila na okrasne elemente posameznih oblačilnih kosov. Z uveljavitvijo novega družbenega sistema se je v začetku 19. stoletja med evropskim prebivalstvom začela prebujati nacionalna zavest in zavest pripadnosti svojemu kraju, svojemu okolju. Oblikovali so se oblačilni kosi, značilni za posamezne kraje, posamezne pokrajine. Predvsem podeželski kraji so začeli razvijati vsak svojo nošo, nekoliko drugačno od sosedove. Marsikdaj in marsikje z obiljem čipk. Posebej v tem izstopajo različna, s čipkami okrašena naglavna pokrivala. To je čipkarski industriji dalo nov zagon, kajti pod vplivom nove »kmečke« mode je tudi meščanstvo postalo večji potrošnik čipk, zlasti klekljanih. Situacija na področju čipkarstva je bila sredi 19. stoletja podobna v Španiji, Franciji, Flandriji in Italiji. Proizvodnja v starih evropskih centrih je postala ekstenzivna in slabo organizirana. Značilno je bilo izdelovanje točno določenega tipa čipk v različnih klekljarskih središčih. Čipk mechlin niso več klekljali samo v Belgiji, pač pa tudi ali predvsem v Španiji in Italiji. Na območju cele Evrope so izdelovali čipke lille. Čipke cluny pa so bile v tem obdobju najbolj razširjen tip čipk od Finske do Španije. V Italiji so izdelovali kopije čipk iz 17. stoletja. Znana čipka valenciennes je v drugi polovici 19. stoletja dobila svojo različico, izdelano po delih, imenovano čipka brabant. Pojavile so se nove čipke duchesse v več različicah (brugge duchesse in bruseljska duchesse) in aplikativne čipke, pri katerih se na strojno izdelano podlago (različne mreže) aplicirajo motivi v tehniki šivanih čipk. Največja novost v 19. stoletju pa je bila uveljavitev strojnih čipk. V širšem obsegu so jih začeli proizvajati na začetku 19. stoletja. Njihova prednost je bila v tem, da so lahko posnemale kateri koli tip historične čipke. S proizvodnjo strojnih čipk se je ukvarjalo nekaj znanih in uspešnih centrov, kot so Nottingham v Veliki Britaniji, Calais v Franciji ter St. Gallen v Švici. Konec 19. stoletja so ročno izdelane čipke počasi postajale umetnost, v uporabni sferi pa so jih uspešno nadomestile strojne čipke. V tem času izraz čipkarska industrija postane sinonim za proizvodnjo strojnih čipk. V 19. stoletju so se uveljavile letne svetovne industrijske razstave, kjer so med drugimi tudi čipkarska središča in trgovci s čipkami predstavljali najnovejše dosežke na svojem področju. Leta 1873 na razstavi na Dunaju prvič zasledimo tudi Idrijo oz. idrijske trgovce s čipkami.11

Več o tem v prispevku Marije Terpin Mlinar, Zgodovinski pregled klekljanja čipk na Idrijskem od konca 17. do začetka 20. stoletja na podlagi arhivskih virov. 11 Čipkarstvo, Slovenski narod XXXIX/42, 21. 2. 1906, b. n. s.; več o tem v prispevku Marije Terpin Mlinar, Zgodovinski pregled klekljanja čipk na Idrijskem od konca 17. do začetka 20. stoletja na podlagi arhivskih virov.