Breda Podbrežnik Vukmir, Klarisa Jovanović

Kako So Ro E Pri Le Na Svet

Pravljice o rožah z vsega sveta

Ilustrirala Mojca Fo

Uvod avtoric

Rože nas spremljajo od začetka do konca življenja, z njimi praznujemo, se veselimo in žalujemo. Spletamo jih v poročne šopke in pogrebne vence. Z rožami krasimo mize, oltarje, odre, vhode v hiše, pročelja, okenske police in konferenčne dvorane. S šopkom rož se komu zahvalimo ali koga počastimo. Rože svet lepšajo s svojimi barvami in vonjem. So pomemben del ekosistema.

S svojimi pomeni oblikujejo skrivnostno govorico, ki je ne razumejo vsi, vile pa prav gotovo. Skupaj z njimi razumejo jezik rož vsi, ki imajo radi lepo. Koliko barv, oblik, skrivnosti in pravljic skrivajo rože, ki rastejo na travnikih, pod drevesi, v senci ali na soncu, po gorskih pobočjih ali na angelskih gredicah!

To sva poskušali upoštevati tudi pri pripravi zbirke Kako so rože prišle na svet: pravljice o rožah z vsega sveta, v katero sva vključili pravljice, povedke, bajke in legende. Pri začetnem izboru besedil, ki sem ga opravila sama, me je vodila želja, da bi poiskala čim več pravljičnega gradiva o čim večjem številu rož, hkrati pa sem želela z izborom med seboj povezati različne kulture in celine in pokazati na različnosti in podobnosti med kulturami. Kljub temu, da se izbor ozira po vsem svetu, je njegovo središče v resnici v slovenskem prostoru: ne le zaradi avtoric, ki sva opravili izbor in priredbe, temveč tudi, ker šele mednarodni okvir lahko spregovori o bogastvu gradiva, del katerega so tudi slovenske pravljice. In ker se, kot pričajo indeksi, ki so jih izdelali različni raziskovalci, njihovi motivi neprestano spreminjajo in dopolnjujejo ter presegajo jezikovne in državne meje.

V sodelovanju z urednico dr. Barbaro Pregelj z založbe

Malinc smo se odločile, da bomo izbrana in prevedena besedila priredile tako, da bodo stilno poenotena in literarizirana. Delo je potekalo na način, da smo izbor in prevajanje gradiva opravile po starejših virih, ki so navedeni ob koncu knjige. Ker je bil jezik teh besedil pogosto arhaičen in poln nedoslednosti, značilnih za govorjena besedila, so prve prilagoditve in posodobitve gradiva nastale že v času prevajanja gradiva.

Pravljice, povedke, legende in bajke, vključene v to zbirko, so bile v izvirnikih tudi stilno zelo različne – segale so od skopih zapisov do romantično literariziranih daljših besedil. Zato je zbrano gradivo terjalo tenkočutno prirejanje in poenotenje, ki ga je izvrstno opravila Klarisa Jovanović.

Upoštevajoč izvirnike, predvsem pa v duhu sodobnega časa, sva besedila priredili za mlade bralce in bralke, ki jim želiva podati roko, ko vstopajo v svet narave in vsega lepega.

Na koncu delo Kako so rože prišle na svet ponuja tudi abecedna kazala, ki pomagajo pri iskanju pravljic, povedk, legend, ali bajk o posameznih rožah, za različne namene pa je dodana tudi razvrstitev gradiva glede na letne čase in naravovarstvene teme. Ta kazala lahko s pridom uporabljamo za pravljične ure, v vrtcih in šolah, pri čemer za različne učne vsebine ali priložnosti pogosto potrebujejo še katero pravljično besedilo. Avtorici verjameva, da bo ta izbor bralce nagovoril, kot je nagovoril naju, ko sva se prepustili skrivnostni govorici cvetja in ustvarili to knjigo.

Ljudska povedka je ravno prav začinjena in ne potrebuje dodatne soli ali popra. Takšna, kakršna je, je po okusu okolja, iz katerega izhaja. Če ji kaj dodamo ali odščipnemo, ji odvzamemo del njene oprave. Čemú torej priredbe?

Ljudske pripovedi živijo svoje avtentično življenje samo v živi besedi. Ko ustno izročilo zapišemo z besedo, mu nehote odškrnemo velik del pristnosti. Ljudski pravljičar nas očara s svojim glasom in njegovimi barvitimi odtenki, z mimiko, s kretnjami, ki mu jih narekuje dramaturgija zgodbe. Pisana beseda tega ne zmore, zato pa bralca pritegne z drugačnimi pomagali: pravljičarjevo odsotnost lahko nadomesti z literarnimi prvinami, ki dokumentarno gradivo približajo leposlovnemu besedilu. Poseg v izvirni zapis lahko slednjemu škodi ali koristi; meja med njima je zelo spolzka. Dober prirejevalec vsekakor upošteva dikcijo izvirne povedke in vanjo posega karseda obzirno in tenkočutno, zlasti takrat, ko je treba zapolniti kako vrzel – in teh v živi pripovedi ne manjka. Pisana beseda je pač manj sproščena od žive; zdrs ali napaka, ki je v živi pripovedi lahko očarljiva, je v pisani besedi moteča. Tega so se dobro zavedali številni zapisovalci ljudskih pripovedi iz devetnajstega in prvih desetletij dvajsetega stoletja, ki niso imeli na voljo današnje tehnologije in se zatorej niso obremenjevali z zvestobo izvirniku, zato pa so svoje beležke pred objavo uredili in pogosto po svoje preoblikovali. Avtorski pečat tedanjih zapisovalcev – med njimi so tudi ugledna pisateljska imena – je tu nadvse očiten. Tudi v tej knjigi se mu nisem mogla izogniti. Opirala sem se na lastna estetska merila in ta so praviloma izrazito subjektivna.