KAKO JE CVETJE PRIŠLO NA SVET

Kako Je Cvetje Pri Lo Na Svet

Bog, ki je ustvaril vse, kar nas obkroža, je ustvaril tudi rože. Vsaki je dal svoje ime in jih vprašal, kje bi rade živele: na gori, v dolini, v gozdu, na travniku, v suhi ali močvirnati zemlji. Večina si je izbrala travnik in tja so se brž preselile tudi čebele in ptice. V gozdu ni hotela živeti nobena cvetlica. Rože imajo rade sonce, v gozd pa se prebije samo tu in tam kak žarek.

Gozd se je razžalostil. »Ah, ko bi le prišlo k meni nekaj rož,« je potožil. »Z rožami bi prišle tudi čebele in ptice.«

Na bližnjem travniku so ravno tedaj cvetele šmarnice. Gozd se jim je zasmilil. Brž so iz zemlje potegnile svoje koreninice in se preselile v gozd. Drevesa so presrečna nad njimi razprostrla svoje veje. Še danes jim gozd ponuja zavetje.

Ko so rože začele cveteti, je Stvarnik pomislil, da bo treba skrbeti zanje. Poklical je k sebi angele in jih prosil, naj si izberejo cvetlice, ki jih bodo odslej negovali. Trobentice, marjetice, šmarnice, naglji, vrtnice, narcise … Kako lepo je dišal nebeški vrt! In kakšna gneča! Angeli so si, kot bi mignil, razdelili rože, ki so bile na voljo. Samo eden, tih in sramežljiv, je potrpežljivo čakal, da pride na vrsto, in ostal praznih rok. Stvarnik, ki mu nič ne uide, ga je potolažil: »Ne skrbi, tudi ti boš dobil svojo rožo, skromno in potrpežljivo, kakršno je tvoje srce.« V tistem trenutku so na angelovi gredici pognale tihe sramežljive vijolice.

Dolgo zatem, ko so bili ljudje izgnani iz raja, so s seboj lahko vzeli semena vseh rož, samo vijolic se niso smeli dotakniti.

Angelu, ki jih je negoval, so se ljudje zasmilili. Prosil je Stvarnika, naj jim vendar dovoli vzeti s sabo tudi vijolično seme, in Stvarnik je, ganjen, privolil. Vijolice, ki odtlej krasijo naše vrtove, nas spominjajo na nebeški vrt. nemška pravljica

Legenda O Ro Ah

Bajame je stopil z neba in ustvaril zemljo, gore, doline, reke. Nato je ustvaril rastline, živali in ljudi. Zadovoljen s svojim delom se je umaknil na sveto goro Oobi.

Ko je Bajame zapustil zemljo, so se vse rože posušile. Zemlja se je spremenila v pust, dolgočasen kraj. Ker ni bilo več rož, so izginile tudi čebele. Ker ni bilo čebel, ni bilo medu. Matere, ki so ga dotlej nabirale za svoje otroke, so vile roke od obupa. Vse čebele so se zatekle na tri sveta drevesa in tam delale med, toda svetih dreves se ljudje niso dotikali, čeprav so bili lačni. Poleg treh svetih dreves se je pred sušo rešil tudi evkalipt. Bajame ga je oblil z mano, s sladkim gostim sokom, ki je kapljal z vej in mezel iz debla. Z njim so si odrasli in otroci potešili lakoto.

Kljub temu so ljudje pogrešali cvetje. Kaj, ko bi prosili

Bajama, naj zemljo znova prekrije z rožami! A ne vsi in kar povprek. K Bajamu naj odidejo modri možje, ki jih Stvarnik gotovo ne bo zavrnil.

Izbrani možje so se odpravili na pot. Dolgo so potovali. Tik pred ciljem, ob vznožju gore Oobi, so jim začele pohajati moči. Cele štiri dni so se vzpenjali po njenem strmem pobočju. Na vrh so prišli lačni in žejni. Kako so se razveselili izvira sveže vode! In glej, komaj so naredili nekaj požirkov, že jih je utrujenost minila. Takrat jih je nagovoril Bajamov glas. Povabil jih je na svoj vrt, v katerem so rože cvetele vse leto. Možje se jih niso mogli nagledati. »Naberite si jih, kolikor jih lahko držite v naročju,« jim je rekel Bajame, »in jih odnesite na zemljo.« Tako se je tudi zgodilo. Modreci so se vrnili domov s polnimi naročji cvetja. Raztresli so ga po drevesnih krošnjah, travnikih, gorskih grebenih. Kamor so rože padle, so pognale korenine in tam ostale za vedno. Dež jih je zalival, sonce jih je grelo. Čebele so se vrnile in ljudje so se spet sladkali z medom.