Bilten muza

Številka 3, december 2012

4 KO HRANA NI VEČ ‘HRANA’

Delavnice kreativnega pisanja

14 KAKO NAJ POMAGAM SVOJEMU OTROKU

Izkušnje staršev

18 INTERVJU Z OSEBAMA Z MOTNJO HRANJENJA

24

1 UVODNIK

14

Biltenu na pot

2 PREDSTAVITEV

SVETOVALNICE MUZA

1995–2012 – razvoj programa in sedanje dejavnosti

4 KO HRANA NI VEČ ‘HRANA’

Delavnice kreativnega pisanja

8 POD PERESOM HRANE

Izkušnje oseb z motnjo hranjenja

14 KAKO NAJ POMAGAM

SVOJEMU OTROKU

Izkušnje staršev

16 IZ ŽIVLJENJA MUZE

Delavnice, izleti, bivalni seminar

18 INTERVJU Z OSEBAMA Z

MOTNJO HRANJENJA

20 OGLEDALO DUŠE

Poezija in spodbudne misli

26 PREDSTAVITVE DRUGIH

ORGANIZACIJ

Enota za zdravljenje motenj hranjenja Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna Ženska svetovalnica

32 INFO STRAN

16

Izdajatelj: Društvo MUZA Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana Naslov uredništva: Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana Telefon: 01 425 0338 Elektronska pošta: svetovalnica.muza@volja.net Spletna stran: www.svetovalnicamuza.si Uradne ure: ob sredah in četrtkih od 13. do 14. ure Telefon za MOŠKE: ob sredah od 11. do 13. ure Uredništvo: Stane Modrin Darja Poljanec Darja Marija Korevec Mateja Lokar Tina Zupančič Katja Istenič Urška Štibler Marička Kovač Odgovorni urednici: Vesna Šolar Andreja Modrin Švab Fotografije: Žiga Okorn Uroš Švab Urška K. Mateja Lokar Tina Zupančič Vesna Šolar Živa Anej Modrin Karikature: Silvo Lavtižar Lektoriranje: Uroš Švab Oblikovanje: Petra Jarc Barbara Filipčič Naslovnica: iStockphoto (fotografija) Andreja Modrin Švab (izsek slike na platnu) Tisk: Tiskarna Present ISSN: 1580-8033

Uvodnik

Uvodnik Biltenu na pot Osebe z motnjami hranjenja in njihovi svojci so nas večkrat spraševali, kdaj bo zopet izšla nova številka Časopisa MUZA. Prvi dve številki sta bili zelo bogati s prispevki, imeli sta barvno naslovnico. Bili sta zelo odmevni in priljubljeni.

Zelo hitro je minilo devet let, saj smo bili vsa leta zaposleni z razvojem Psihosocialnega terapevtskega programa MUZA in iskanjem zadostnih finančnih sredstev zanj. Veseli smo, da sedaj končno v rokah držite tretjo številko, ki smo jo preimenovali v Bilten MUZA, kajti v teh letih je časopis postal 'občasnik'.

Sredstva zanj smo pridobili na javnem razpisu Študentske organizacije in Društvenega stičišča ŠOU. Energijo za urejanje gradiva smo zbrali sodelavci in prostovoljci svetovalnice. Ničesar pa se ne bi zgodilo brez oseb, ki so ali so bile vključene v Svetovalnico MUZA. Njihovi prispevki se nam zdijo najpomembnejši, saj odražajo njihova čutenja, skrbi in upanja v povezavi z njihovo izku-

šnjo motnje hranjenja. Od maja 2012 smo izvedli tri delavnice kreativnega pisanja in fotografsko delavnico za Bilten MUZA. Poleg tega so osebe pisale še dodatno doma, prelile svojo ustvarjalnost na papir in nam sproti pošiljale zapise, slike in fotografije. Terapevti in svetovalci smo v času terapij in svetovanj pogosto rekli: 'To, o čemer govoriš sedaj, je pa tako dragoceno, da bi lahko pomagalo tudi drugim.' V Biltenu so zbrani prispevki otrok in mladostnikov, žensk in moških z motnjo hranjenja ter njihovih staršev.

sofinancerjema, brez katerih Svetovalnice MUZA ne bi bilo, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter Mestni občini Ljubljana – Oddelek za zdravje in socialno varstvo, ki že od leta 1999 sofinancirata glavnino našega programa. Zahvaljujemo se tudi Študentski organizaciji v Ljubljani ter donatorjema Frankstahl d.o.o. in Geonavtik knjigarni in kavarni, ki so glavni sofinancerji za izdajo pričujoče številke. Najlepša hvala tudi Žigi Okornu in Urošu Švabu za fotografije, ki sta jih prispevala.

K sodelovanju smo povabili tudi tri pomembnejše organizacije, ki že več let nudijo strokovno pomoč pri motnjah hranjenja v Sloveniji - Enoto za zdravljenje motenj hranjenja in Žensko svetovalnico iz Ljubljane ter Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna. Te organizacije so v biltenu predstavile svoje dejavnosti.

V imenu Svetovalnice MUZA, vodji

Iskreno se zahvaljujemo našima dolgoletnima

Andreja Modrin Švab, univ. dipl. psih. cert. gestalt terapevtka Vesna Šolar, univ. dipl. soc. del. cert. gestalt terapevtka

iStockphoto

Muza, številka 3, december 2012

1

Predstavitev Svetovalnice MUZA

Predstavitev Svetovalnice MUZA 1995 - 2012 - Razvoj programa in sedanje dejavnosti 1995–98 ZAČETKI Vodji svetovalnice, Andreja Modrin Švab, univ. dipl. psih. in Vesna šolar, univ. dipl. soc .del., sta se v letu 1995/96 začeli ukvarjati z vodenjem skupin za samopomoč za osebe z motnjami hranjenja v okviru resorja za socialo Študentske organizacije v Ljubljani. Začeli sta opravljati pionirsko delo v obdobju, ko se o motnjah hranjenja še ni veliko govorilo. Skozi vsa leta je bilo njuno delo spremljano s strani pomembnih strokovnjakov s področja socialnega varstva, npr. mentorice in supervizorke dr. Vesne Leskošek, dr. Jožeta Ramovša in Društva »Socialni forum

za zasvojenosti in omame«, kjer je bila takrat ustanovljena prva sekcija za motnje hranjenja. To je predstavljalo pomembno podporo, da je dejavnost prerasla v vse bolj strukturirano in strokovno obliko. Projekt sta poimenovali »Celosten pristop k motnjam hranjenja« in ga predstavili na 1. slovenski konferenci o odvisnostih v Cankarjevem domu v okviru plenarnega predavanja leta 1999.

Z uporabniki sta delali predvsem v okviru skupin za samopomoč in podpornih skupin, od katerih sta dve potekali v Ljubljani, ena pa v Škofji Loki.

V tistem obdobju (1995–1999) je poleg skupin izstopalo njuno prizadevanje za ozaveščanje jav-

nosti o problematiki motenj hranjenja. Sodelovali sta v številnih medijih (radio, televizija, časopisi).

Izdana je bila prva knjižnica o tej problematiki: »Ko hrana ni več 'hrana'«, ki je dobila mesto na policah večine knjižnic v Ljubljani in drugih krajih Slovenije. Sočasno je začel izhajati tudi interni Časopis Vizija, kasneje Časopis MUZA (2001, 2002/03), ki je bil tudi že dostopen širši javnosti v ljubljanskih knjižnicah, šolah in zdravstvenih domovih. To so bila tudi prva informativna gradiva, zaradi katerih je prihajalo vedno več uporabnikov. Leta 1997 in 1998 sta vodji diplomirali iz teme motenj hranjenja pod mentorstvom dr.

J. Ramovša in pokojnega dr. M. Tuška. Takoj po zaključku študija sta skupaj s prijatelji in somišljeniki ustanovili Društvo za ustvarjanje in kvaliteto življenja MUZA z namenom nuditi samostojen formalni okvir za nudenje pomoči pri motnjah hranjenja.

1999–2001 ROJSTVO SVETOVALNICE ZA MOTNJE HRANJENJA MUZA Na podlagi zgoraj opisanih štiriletnih izkušenj sta v letu 1999 osnovali program »Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA« in se prvič prijavili na Javni razpis v okviru MOL – OZSV ter tako pridobili prvo enoletno finančno podporo zanj. V letih 1999–2001 sta program razvijali tako, da sta opravljali pripravništvo v okviru programa za razvoj kadrov pri Socialni Zbornici in uspešno, čeprav skromno, prebrodili prvo zaposlitveno obdobje. Pomembno je bilo, da se je Svetovalnica MUZA iz leta v leto širila, uporabniki so se dnevno začeli obračati po pomoč, saj so v tem času že imeli tudi svojo telefonsko-informativno linijo na Kongresnem trgu 1 v prvem nadstropju, ter uradne ure. Poleg skupin je MUZA začela nuditi tudi psihosocialno pomoč in svetovanje, pogovore v krizi, enodnevne seminarje za starše, dvodnevni bivalni seminar na Vršiču za osebe z motnjo hranjenja. Nekateri, ki so bili vključeni v program in so uspešno okrevali, so postali prostovoljci, ki so vsa leta aktivno pomagali pri izvajanju in oblikovanju programa in dejavnosti svetovalnice. S tem so aktivno vplivali na oblikovanje programa. V letih 2000–02 je bil program sprejet v triletno sofinanciranje pri Mestni občini Ljubljana, Oddelek za zdravje in socialno varstvo, kar je omogočilo nadaljnji razvoj.

2001–2010 RAZCVET SVETOVALNICE MUZA V začetku leta, ko se je tudi drugi izmed vodij

Urška

2

Muza, številka 3, december 2012

Predstavitev Svetovalnice MUZA zaradi porodniške odsotnosti izteklo podaljšano pripravništvo za razvoj kadrov, je zmanjkalo vseh finančnih sredstev in Svetovalnica se je znašla tik pred propadom. V vsakodnevnem iskanju donatorjev in sponzorjev so v maju 2001 končno naleteli na razumevanje s strani Poslovnega sistema Mercator d.d., ki jim je z generalnim pokroviteljstvom omogočil nadaljnji razvoj kot sofinancer v naslednjih treh letih (2001–03).

Kmalu zatem (2001) je bil program sprejet tudi v prvo petletno sofinanciranje s strani MDDSZ (2001–05) in sedanji sovodji sta se lahko po šestih letih prostovoljnega udejstvovanja končno zaposlili za poln delovni čas. Pričelo se je obdobje aktivnega strokovnega razvoja programa in metod dela z uporabniki.

2011 – RAZŠIRITEV SVETOVALNICE Svetovalnica MUZA je z letom 2011 poleg žensk in moških z motnjo hranjenja (do tedaj so bile to večinoma študentke ali odrasle osebe) zaobjela tudi nove ciljne skupine uporabnikov, ki so se začeli v vedno večjem številu obračati po pomoč: - otroke in adolescente od 11. leta dalje ter njihove starše oz. družine, - osebe z motnjami hranjenja s pridruženimi drugimi težavami (odvisnosti, depresije, kompleksne zlorabe, psihosomatske težave, anksiozne motnje, osebnostne motnje …), • osebe z anoreksijo, ki imajo nizko telesno težo (ITM večji od 15) in se niso pripravljene vključiti v hospitalne obravnave, • osebe z novimi oblikami motenj hranjenja (ortoreksija in bigoreksija) ter • osebe z dolgotrajno ali težjo obliko motnje hranjenja (kjer lahko zgolj zmanjšujemo škodo).

SVETOVALNICA ZA MOTNJE HRANJENJA MUZA V SEDANJOSTI Program Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA izvajajo 4 strokovni delavci (3,5 zaposlitve), 1 zunanja sodelavka in 7 prostovoljcev. Nudijo: 1. Visokopražni psihosocialni terapevtski program (PSTP) za osebe z motnjami hranjenja (vključitev za obdobje 1–3 let) in njihove starše oz. družine.

2. Enkratno ali kratkotrajno psihosocialno pomoč in podporo: informiranje in svetovanje (osebno, po telefonu, pisno, e-mail in uradne ure dvakrat tedensko), telefon za moške (dve uri tedensko), pogovore v krizi, kratkotrajno psihosocialno pomoč in svetovanje, uvodne psihoedukativne delavnice in seminarje za starše in bližnje, podporno tematske skupine za starše in bližnje.

3. Preventivne in promocijske dejavnosti: delavnice za učence in predavanja za starše na OŠ in SŠ, Knjižnica MUZA, Bilten MUZA, sodelovanje z mediji, strokovna predavanja in predstavitve, okrogle mize, informativna gradiva (zloženke, plakati, internetna stran) itn.

Največ časa namenijo aktivnostim za osebe z motnjo hranjenja, ki so redno vključene v Psihosocialni terapevtski program MUZA za obdobje

najmanj enega leta. Njihov glavni cilj je, da bi čim več osebam z MH omogočili, da trajno (dolgoročno) okrevajo od motnje hranjenja. Zato so razvili program, ki jim nudi strokovno pomoč v obliki rednih tedenskih terapij in svetovanj, skupin ter vseh dodatnih aktivnosti, ki pripomorejo k celoviti obravnavi motnje hranjenja. Povprečno osebe ostanejo v programu 2–3 leta. Zelo so veseli, da so v tovrstno intenzivno obravnavo v zadnjih dveh letih zajeli tudi že lepo število otrok, mladostnikov in njihovih staršev, in s tem preprečili, da bi se motnja razmahnila v srednješolsko obdobje ali v študentski čas. Povprečno pomagajo 65 različnim osebam letno znotraj visokopražnega programa, medtem ko je ostalih oseb, ki prihajajo občasno ali enkrat, bistveno več. To so osebe, ki ne zmorejo ali nočejo vključitve v intenzivnejšo obravnavo.

Skozi izkušnje, ki so jih pridobili v 17-ih letih, so ugotovili, da imajo motnje hranjenja kompleksna ozadja in zato zahtevajo zadosti časa ter celovit (poglobljen) pristop, v kolikor želimo nek dolgotrajen učinek izboljšanja. Sicer gre le za trenutna izboljšanja (t.i. dobra obdobja oziroma polet v zdravje), podobno kot pri dietah. Menijo, da je pri težjih primerih, kot je anoreksija, nujno sodelovanje z zdravstvom (psihiater, družinski zdravnik ali celo hospitalizacija).

SODELOVANJE Z DRUŽINSKIM ZDRAVNIKOM PRI OSEBAH Z ANOREKSIJO NERVOZO Povabilo za prevzem spremljanja telesnega stanja s strani družinskega zdravnika je pogoj za vpis v Psihosocialni terapevtski program MUZA pri osebah z anoreksijo ali pri drugih težjih oblikah, ko je potrebno spremljanje zdravstvenega stanja osebe.

Oseba z anoreksijo se mora strinjati, da obiskuje zdravnika, ki mesečno spremlja njeno težo in splošno zdravstveno stanje. Na začetku zdravnik

naredi celosten zdravstveni pregled, kar je podpora, da terapevtsko delo lahko nemoteno poteka. Na ta način spremljajo, kako se spreminja ITM tekom vključenosti v psihosocialni terapevtski program. Vstopni ITM (kg/m2) ne sme padati, ampak se mora postopoma dvigovati do ITM 17,5 ali več. Sodelovanje z zdravnikom prekinejo po treh mesecih, ko se ITM stabilno giblje nad ITM>17,5. V kolikor se vstopni ITM pri anoreksiji pol leta ne spremeni, potem lahko postane pogoj za nadaljevanje v njihovem programu tudi prijava na čakalno listo Enote za zdravljenje motenj hranjenja v Ljubljani. V težjih primerih začnejo izvajati timsko obravnavo in vključijo tudi postopke kriznih intervenc, katerih glavni cilj je hospitalizacija osebe za določeno obdobje. Zaželjeno je, da se oseba nato vključi v kontinuirano terapevtsko obravnavo pri njih ali drugje. V pristopu ločijo dve stvari: reševanje življenja in terapevtsko obravnavo. Življenje se rešuje, kadar gre za težje somatske in duševne zaplete in v teh primerih lahko ukrepamo tudi, kadar oseba odklanja pomoč. Za terapevtsko obravnavo pa se oseba odloči prostovoljno, na podlagi notranje motivacije. Nekoliko drugačen pristop pa je potreben pri delu z otroci in mladostniki.

Muza, številka 3, december 2012

3

Ko hrana ni več “hrana”

Ko hrana ni več “hrana” Delavnice kreativnega pisanja

4

S Študentsko organizacijo v Ljubljani smo začeli sodelovati že leta 1995/96, ko smo v okviru resorja za socialo izvajali projekt »Celosten pristop k motnjam hranjenja«. To je bil za nas prvi pomembnejši formalni okvir za razvoj programa za motnje hranjenja in lahko rečemo, da tudi eno najbolj navdihujočih obdobij razvoja Svetovalnice MUZA. Začeli smo iz lastnih izkušenj z motnjo hranjenja in od tod je prišla tudi večina začetne motivacije za nadaljnje delo. V okviru ŠOU-a smo izdali tudi prvo knjižico o motnjah hranjenja, namenjeno predvsem vabilu oseb v stiski v naše podporne skupine, ki smo jih v tistem času izvajali. Naslov knjižice je »Ko hrana ni več 'hrana'« (1998) in to je vsa leta bila in ostaja tudi ena izmed glavnih sporočilnih misli Svetovalnice MUZA.

ALI SEM V REDU, TUDI ČE NISEM SUHA?

V zadnjih letih smo se s ŠOU-om ponovno povezali, kar se nam zdi zelo dragoceno, saj delamo večinoma s študentsko populacijo. Na njihovo pobudo smo se v letošnjem letu (2012) vključili v njihov projekt ZDRAVO ŽIVLJENJE – ZDRAV ŠTUDENT – ŠOU PROTI MOTNJAM HRANJENJA. Meseca marca 2012 smo v Hostlu Celica v Ljubljani izvedli predavanje z naslovom »Tehtnica ne more izmeriti, kdo si«, ki je v letu 2011 postala druga pomembna sporočilna misel Svetovalnice MUZA, s katero obenem vstopamo v širši prostor in s tem naslavljamo problematiko motenj hranjenja. Sledil je cikel sedmih zaporednih tematskih delavnic odprtega tipa, iz katerih smo prav tako izbrali še nekaj novih sporočilnih misli, s katerimi smo poimenovali delavnice. Tako je nastalo šest glavnih sporočilnih misli: • Ko hrana ni več 'hrana' • Tehtnica ne more izmeriti, kdo si • Ali sem v redu, tudi če nisem suha?

• Če ne bi bila jezna nase, na koga bi bila?

• Lakota po odnosu • Prepovedana hrana – prepovedana čustva

Takšna vprašanja oziroma trditve, da kdo ni v redu, če ni suh ali debel ali bel ali karkoli, me tako razjezijo, da bi vrgla bombo, ki bi zrušila to plehko, plitvo, vase zagledano civilizacijo!

Z željo, da bi po desetih letih spet začeli izdajati svoj časopis, smo se spomladi 2012 prijavili na Javni razpis ŠOUL, Društvenega stičišča STIKS in pridobili zadostna finančna sredstva za izdajo Biltena MUZA. V ta namen smo najprej izvedli štiri delavnice za pripravo gradiva za bilten, saj smo želeli vključiti predvsem naše uporabnike in prostovoljce. V tem poglavju predstavljamo gradivo, ki je nastalo na eni izmed delavnic. Cilj je bil, da vsi udeleženci napišejo svoje odzive in razmišljanja na zgoraj omenjenih šest sporočilnih misli Svetovalnice MUZA.

V redu sem, ko se dobro počutim. Dobro se počutim, ko sem vesela, nasmejana, pozitivna, dobre volje, prijazna, odprta, z ljubljenimi, ko me greje sonce, ko sem polna energije …

Muza, številka 3, december 2012

Moja zunanjost je sicer odraz mojega notranjega otroka, čustvenega stanja. Kljub izgledu sem bitje, ki svoja čustva nemalokrat poteši s hrano, toda vseeno sem vredna in v redu oseba.

Ali sem v redu? O tem odločam jaz – nihče drug.

Najbolj pomembno mi je, da se počutim v ravnovesju in kadar sem, se ne ukvarjam s tem vprašanjem, ampak živim.

Trenutno mi bolezen še vedno govori, da dokler ne bom suha, ne morem biti popolna. Vendar pa mi tih glas, ki mu je ime razum, na uho šepeta, da osebnost ni odraz telesne sestave.

Glas bolezni vedno znova utiša razum, ampak tudi to bo enkrat minilo.

V redu sem, če sem zdrava in uravnotežena ter če nikogar ne ogrožam. Ali sem debela ali suha, pa ni niti najmanj pomembno. Moja stvar je, koliko tehtam in ne stvar mode, okolice ali kogarkoli, ki se želi vmešavati in me delati bolno in nesamozavestno.

Ja, zakaj pa ne? Včasih nisem tako doživljala, želela sem biti nekdo drug – imeti idealno telo kot manekenke ali filmske zvezde v reviji. Zdaj čutim svoje telo in se zavedam, da je le moje, da je edinstveno.

Pomembno je, da se sprejmeš tak kot si, ne glede na to ali si bolj suh ali manj suh. Kakšen je sploh kriterij suhosti? Zdi se mi, da si suh, če se tako počutiš. Potem bodo tudi drugi zadovoljni s teboj, kajti to zadovoljstvo izražaš navzven. To se kaže kot neka energija, ki pritegne ljudi. In verjemi, to ljudje opazijo prej kot zunanjost.

Seveda. Le popolnoma moram to ponotranjiti. Vem, ampak včasih ne čutim tega notranjega bogastva, ki se ga ne da primerjati z zunanjostjo. To telo sem dobila v uporabo, lahko ga oblikujem, če želim, bistvenih sprememb pa ne morem narediti. Zato, telo, te sprejemam.

Hvala, da lahko bivam v tebi.

Zaenkrat temu še ne verjamem, ampak mogoče bom sčasoma ugotovila, da pravice »biti ljubljen« nimajo le osebe s popolno postavo.

Najlepša sem, ko se iskreno smejim. Suha, nesuha? Kako nepomembno. Škoda, da včasih na to pozabim.

Lepota tako ali tako prihaja iz notranjosti. Je izraz dobrega srca in dobrega počutja.

Velikokrat ljudje zavidajo iskren nasmeh in potem pravijo, da je nekdo predebel ali presuh.

V bistvu jim nikoli ni prav. Zato je najbolje, da se distanciram od takšnih mnenj. Včasih se prav moram, sicer zbolim.

Ko hrana ni več “hrana”

ČE NE BI BILA JEZNA NASE, NA KOGA BI BILA? Na bližnje, ki so spregledali, kaj se (je) dogaja(lo) z mano. Na polovico sveta, ki je neobčutljiv in brezbrižen. Na svoje bližnje v otroštvu, na partnerja, ki je bil nasilen in ubil, ker sem to dopustila, del mene, mojo ljubezen do marsičesa, kar moram ponovno najti v sebi. Na okolico, ki me marsikdaj ne razume.

Na svojega partnerja, ki ga dostikrat doživim kot egoističnega.

Na svojo mamo, ki se nikoli ni v miru usedla z mano in me vprašala, kako sem in mi prisluhnila.

Na sistem, ki ustvarja predsodke in stereotipe – tudi glede teže in doživljanja čustev. Toda sistem je premočan, ima preveč mehanizmov, ki jih je težko obvladati, zato sem jezna nase.

Zakaj sploh moram biti jezna? Nočem biti jezna. Želim svobodo in veselje.

Dostikrat mi je bolj enostavno biti jezna nase, kot se soočati z drugimi.

Draga mama, dragi oče! Bila sem jezna, zelo jezna. Otrok takšnega zalogaja ne prenese. Sploh če ne ve, da sme čutiti jezo.

Nisem je znala izraziti.

Velikokrat sem bila jezna nase. Za vse slabo sem bila kriva sama. Dovolj! Jezna sem na vaju, starša. To morata vedeti.

Zakaj pa je potrebno biti sploh jezen? Življenje je prekratko, da bi se jezil. Raje se nasmej!

Krivde ne smem prelagati na druge. Nanje se ne smem jeziti, ker jeza ni dovoljena. Če si jezen na drugega, pomeni, da v prostoru s tisto osebo avtomatsko ustvarjaš hladno ozračje – tega pa nočem.

Urška

Muza, številka 3, december 2012

5

Ko hrana ni več “hrana”

LAKOTA PO ODNOSU Hrepenenje po bližini, razumevanju in sprejemanju sebe v celoti.

Hrana nadomešča oziroma zaseda prostor neke pomembne osebe.

Namesto da bi v stiski oziroma kadarkoli hrepenela po neki osebi, hrepenim po hrani. Želim si le, da bi se zavedala, da bi zaupala v ljudi. Ker pa ti velikokrat razočarajo, ostajam pri hrani, ki je vedno tu. Želim si bližine, zanesljivosti, dosegljivosti, potešitve svojih občutkov – in hrana je vedno tam.

Bližina, krik po sprejetosti.

Hrana je lahko nadomestek za vso ljubečo skrb in sprejemanje, ki ju nisem dobila od mame.

KO HRANA NI VEČ »HRANA« Hrana zame ni sredstvo preživetja, je moja najboljša prijateljica. Vedno je ob meni, ko me drugi že zdavnaj zapustijo. Je moj nadzor. Sicer je ukazovalna, ampak prijateljev se ne sme razočarati. Želi mi le najbolje.

Hrana ni samo vir energije in potešitve lakote – jem ko sem vesela, jem ko sem žalostna, jem ko proslavljam, jem ko mi je dolgčas, jem ko se mi lušta.

Hrana mi je v življenju pomenila marsikaj – zaupnico, sovražnico, zdravilko in nekoga, ki me razume in sprejme, tako kot sem.

Takrat še nisem verjela, da sem vredna, da mi prisluhne nekdo, ki ga imam rada, da lahko izrazim sovraštvo svoji terapevtki, da se sprejmem sama.

Hrepenim. Rušim svoje zidove in jih znova gradim. Kdor jih sam prepleza, se še ne zaveda, na kakšno pogorišče vstopa … Upam, da s seboj prinaša kapljo vode.

Hlastam po pozornosti, bližini, nežnem dotiku, lepem pogledu, ljubezni. Povej mi, da sem v redu, da me imaš rad.

Lačna sem, sestradana. Ne želim si hrane, a nujno jo moram dobiti. V meni se nahaja praznina, ogromna luknja. Nekaj/nekoga pogrešam, ne vem, zakaj. Želim si hrane, čimbolj kalorične, take, ki mi jo stari starši prepovedujejo, take, za katero pravijo, da redi. Potrebujem jo. Za tisti trenutek bo zapolnila ta ogromen nič, ki se nahaja v meni. Želim nadzor, zato se je bom znebila. Ogabna sem, moram shujšati. Moram se kaznovati z žiletkami, to si zaslužim. Rada bi umrla. Ko bo ta čas minil, bom brez energije.

Kot smet se bom premikala po svetu. Rada bi bila normalna. Nočem, da zaradi mene kdorkoli trpi. Ne zaslužim si, da me ima kdorkoli rad, da zapravlja čas z mano. Vse to mi pravi bolezen. Razum pa mi govori, da si zaslužim živeti in biti ljubljena … Mogoče se bom nekoč strinjala z njim … Do takrat pa bom sama nosila posledice za vse dobro in slabo, kar sem ali pa bi lahko storila drugim. Moram zapolniti to praznino, vsaj za hip. Jutri bo drugače. Od jutri jem samo zelenjavo in veliko telovadim. Moram postati popolna, da si bom zaslužila ljubezen drugih in sebe. Ne, ne trpinčim telesa … Dopovedujem mu, da imam jaz oblast nad njim. Če mu ukažem, naj shujša, me mora ubogati. Jaz imam čustva in razum, ne telo. Mora mi biti podrejeno.

Hrana. Želja po okušanju sladkosti. Je moje življenje premalo »sladko« oziroma prijetno?

Včasih sem sproščena le ob hrani – ona me ne obsoja. Moram se opominjati, da mi ne nudi toliko, kot odnos z osebo.

Kaj bi hranila, ko sem »lačna«? Potrebujem mir, ljubezen, bližino, sprejetost.

Hrana je kot človek – prijateljica, mama, tekmica. Je sprostitev, tolažba, mašilo, moja edina družba, v kateri sem lahko takšna, kot sem.

Hrana je tolažba, sprostitev, ugodje. Moja spremljevalka, ki mi nudi vse, da preživim.

Takrat je žalostno, ker nisi svoboden človek.

Si ujetnik krivde in nemoči, na kar ne moreš vplivati.

6

Muza, številka 3, december 2012

Žiga Okorn

Ko hrana ni več “hrana”

PREPOVEDANA HRANA – PREPOVEDANA ČUSTVA

TEHTNICA NE MORE IZMERITI, KDO SI Tudi če bi izginile vse tehtnice sveta, vsa ogledala, vsi metri, tudi če sploh ne bi več videla, bi bila še vedno v redu, dobra in vredna oseba.

S hrano pokopljem čustva. Pokopana čustva hranijo motnjo.

Pomembna so dejanja osebe, pomembni so iskreni odnosi osebe, pomembna je miselnost osebe, pomembni so dosežki, pomembno je zdravje …Veliko je stvari, ki povejo, kdo si v resnici.

Vendar to ne more biti zapisano na tehtnici.

Pravico imam biti jezna in pravico imam to jezo izraziti. Jeza je dobra, le neizražena je slaba.

Digitalna naprava, ki sicer določa moje razpoloženje vsak dan, meri le, kaj stopi nanjo.

Ne izmeri pa tega, kdo je oseba na njej. Ja, res je, da se številka na njej ponavadi niža, teža izginja, vendar s tem izginja tudi energija za življenje. Toda osebnost se s tem ne spremeni.

Čustva ne smejo biti nikoli prepovedana, kajti to je občutenje, da si živ. Pomembno je, da se usmeriš bolj vase in skušaš ugotoviti vzrok za nastanek teh čustev. Z njihovim izražanjem sprostiš notranjo energijo.

Tehtnica oziroma pojmovanje človeka glede na to, koliko tehta, je absurd. Človek oziroma vsako živo bitje je popolnoma nekaj drugega kot to, kar narekuje trenutna moda. Dandanes je moderno biti suh, sto let nazaj je bilo moderno biti debel – kaj je prav? Niti eno niti drugo.

Če lakoto zatrem, ignoriram svoja čustva.

Kljub tehtnici, ki nikakor ne more povedati, kdo sem, sem v redu oseba. Imam različne sposobnosti, odkrite in neodkrite, kot vsi, ki so srečni in jim tehtnica ne greni življenja.

Vedno bolj mi postaja jasno, da s prenajedanjem, bruhanjem, stradanjem in odvajali ne kontroliram sebe in svojega telesa. Ta vedenja mi dajejo nadzor nad čustvi, na katera nočem niti pomisliti, kaj šele, da bi jih čutila.

Katero je tisto čustvo, ki je prepovedano?

Strah, jeza, sram, žalost. Zakaj niso enakovredna ljubezni, radosti, veselju? Kdo to določi? Zdaj jaz. V preteklosti starši in osebe v izobraževalnih ustanovah.

Pomembno je, da razvijem svoje talente, da jih živim. Da živim, da sem zadovoljna. Da sprejemam izzive življenja, jih rešim, grem naprej. Pomembno je biti, ne tehtati.

Kakšen absurd, da je črn kazalec, ki cele dneve skače le v levo in desno in se pomika od številke 62 do 70, lahko toliko let določal mojo vrednost. Ta bela, dolgočasna plastična škatla pod omaro na hodniku ne bo več kontrolirala mojega življenja in me dnevno spravljala v slabo voljo.

Počutim se dobro – stopim na tehtnico – počutim se slabo. Zaključila sem, da bom tehtnico pospravila. Tehtala bom samo še sadje in zelenjavo v trgovini.

Prepovedana čustva ne obstajajo, ker so vsa čustva naravna in del človekovega organizma. Ravno tako tudi ne obstaja prepovedana hrana, ker je hrana bistvena za človekov obstoj. Zdravo je občutiti čustva in jesti tisto hrano, ki jo telo potrebuje.

Prepovedana hrana je bila čokolada.

Nisem si dovolila užitka in sprostitve. Zdaj si jo privoščim ob kavi vsak dan – brez slabe vesti, za vse zamujene trenutke nazaj, dokler moja prepoved do čokolade ne bo povsem izginila. Čokolado želim jesti svobodno in uživati.

Hrana – ne čutiti, ker preveč boli. Zavedanje, da mi hrana ne bo nudila tistega, kar pravzaprav potrebujem.

Sanja

Muza, številka 3, december 2012

7

Pod peresom hrane

Pod peresom hrane Izkušnje oseb z motnjo hranjenja Dragocenost praznine in stola Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se naučila ceniti praznino. Kajti iz nje nujno požene nekaj plodnega, novega. Ampak za vsako stvar, za vsak proces je potreben čas.

Kot je na vprašanje »Kaj je bila najtežja stvar v vašem otroštvu?« odgovoril znani nevrotik in genij Woody Allen: »To, da sem bil mlad. Če bi bil takrat starejši, bi se veliko boljše spoprijel s stvarmi«. In vsak človek ima svoj »tajming«.

Torej, samo potrpljenje ne pomaga. Tudi čas ne, sam po sebi. Pomaga pa, če se svojega procesa zavedaš in mu poslušno slediš, ker le ta občutek ti odredi, kdaj je pravi čas za katero stvar.

V tem procesu neizogibno pride do obdobij občutenja praznine. Hm, kaj zdaj? Ko odpadejo vsa mašila in nadomestki, postane praznina zelo velika in intenzivna. Ja, in? Nič, pa naj bo. Že marsikaj je bilo, pa naj bo še to. Big deal! Saj ni vedno ista, vsakič je drugačna. Tudi intenziteta se spreminja. Na začetku gre za zavestno, namerno ostajanje v njej. Pa saj ne gre samo za praznino, lahko je karkoli. Katero koli občutje, ki ga um označi kot »neprijetno«. Konec koncev gre le za idejo, umski konstrukt o tem, kaj je prijetno in kaj ni. Vse pač samo je. In sčasoma postane vse skupaj normalno. Enkrat je tako, drugič drugače.

Ne rečem, da v začetnih fazah ne pomaga »stol«.

Naj opišem ta magični pripomoček. Lahko je

kakršen koli stol. Lahko je tudi kaj drugega, je pa koristno, če sediš. Seveda, če imaš to možnost.

Občasno, ko so bili občutki nemira »neznosni«, kar se na koncu vedno izkaže za neresnično, kajti še vsakič sem te neznosnosti prenesla, mi je pomagalo, da sem namerno ostala z občutkom.

Zavedela sem se ga, se usedla na stol in bila.

Opazovala sem vsak odtenek. Kam se premika, kako in kje ga občutim, ... in ugotovila, da ima ta stvar svoje lastno življenje. Premika se, spreminja, menja svojo intenzivnost ... vse živo se dogaja znotraj občutka. Kar me je na začetku najbolj potolažilo je bilo to, da z opazovanjem tudi izzveni oz. mine. Ha! Kdo je zdaj tu koga? Tako sem z vztrajnostjo, pozornostjo in potrpežljivostjo proces nekako ponotranjila oz. začela sprejemati različne občutke in stanja. Seveda, s prijetnimi se ni treba posebej mučiti.

Zdaj to počnem tudi stoje. Pa med hojo. Kjerkoli in povsod. Zdaj tega v bistvu ne počnem več, ampak je to samo po sebi prisotno, integrirano vame, kot preoblačenje v pižamo preden grem spat. Pa srečno in lepe sanje! Živa

Vesna Šolar

ZAHVALA NOTRANJEMU OTROKU Včasih te imam prav rada. Spet drugič pa me samo motiš v mojih »načrtnih« mislih. Priznam – tako nerodno se soočam s tvojimi željami in tako težko ti zaupam. Vendar, vedno bolj se mi zdi, da je samo ob tebi možno občutje prave sreče zame.

Zelo vesela sem bila, da sem te ta večer po dolgem času lahko objela. Veš, v dotiku s teboj sem začutila, kako dobro mi v resnici želiš. Kako so mi všeč tvoje zvedave oči, polna, lahno rdeča lička in tvoj upanja poln nasmeh … Prav všeč mi je, da si še vsa »peščena« od igranja v peskovniku. Prav nič te ne moti.

Ne morem verjeti, da sem te še danes popoldan srečala tako prestrašeno, željno potrditve, sprejetosti, izgubljene ustvarjalnosti. Oprosti, da te v takih trenutkih še jaz sama tako zavračam. Ti pa bi ravno takrat, bolj kot kdajkoli, rabila objem tolažbe. Težko se sprijaznim, da si zadnja leta pogosto takšna, ampak če te ne bom sprejela tudi takšne in najprej takšne, se bojim, da boš večno ostala tako žalostna in prestrašena. Tega pa si res ne želim; preveč sem te že zatirala in zapostavljala in preveč te imam v resnici rada, da bi še naprej s teboj tako slabo ravnala.

Hvala, moja notranja deklica, da si tako pristna in vztrajna; da še vedno računaš name. Veš, pravi dar si in takšna si mi bila podarjena z namenom.

Tako kot mi bodo, upam, podarjeni moji »drugi« otroci. Kako bom imela rada njih, če najprej ne bom imela rada prav tebe?

Vesna Šolar

8

Muza, številka 3, december 2012

Dragi moj notranji otrok, hvala za veselje in tvoje objeme, ki mi jih, če le dovolim, tako radodarno deliš. Mala Mina, najlepša si prav takšna, kot si!

Mina

Pod peresom hrane

Požgala sem trnje in zasejala najlepše rože.

Urška

Urška

Moja prva pomoč v kriznih trenutkih, Martina

Muza, številka 3, december 2012

9

Pod peresom hrane MOJE IZKUŠNJE S SKUPINO Spominjam se prvega dne na skupini, kot bi bilo včeraj. Počutila sem se sprejeto, tako kot se počutim tudi danes. Spoznala sem veliko deklet, z vsako sem delila svoje zgodbe in prejela v dar kos njihove. Bili so nasmehi, solze, zaupanje, razumevanje, podpora in sprejemanje. To mi je sedlo v srce, vedno bom nosila s sabo vsako izmed vas. Z vašo pomočjo sem se veliko naučila o sebi. Ko pogledam nazaj, končno lahko vidim pot, ki sem jo prehodila skupaj z vami. Hvaležna sem čisto vsaki izmed vas! Mislim, da šele prihaja tisti čas, ko bom v celoti dojela, koliko mi je vse skupaj pomenilo.

Mojca

ZAHVALA NOTRANJEMU OTROKU Vem, da si bilo velikokrat prizadeto, nemočno in užaljeno, brez topline in prave ljubezni. Velikokrat ni bilo nikogar, ki bi te preprosto samo objel in ti povedal, da si čudovito bitje, že samo zato, ker si.

Zahvaljujem se ti, ker si vzdržalo. Velikokrat si klonilo, toda vedno znova v sebi našlo moč, da oprostiš, greš preprosto dalje.

Hvala, da si našlo v sebi tisti biser, ki je najdragocenejši.

Hvala ker si vzdržalo vse te bridke izkušnje. Jutri je nov dan in vedno znova se lahko rodiš.

Mama in oče hvala, ker preprosto sem!

Tihi glas, ki pravi, naj vztrajam in ne obupam Gita

JAZ Ali sem res bolj JAZ takrat, ko močno občutim čustva in misli, ko so zelo intenzivna?

Ali sem JAZ takrat pozabljen od samega sebe, ker se enačim s tem, kar mislim in doživljam?

Ali se je možno kdaj oddahniti od takšnega samega sebe? Se spočiti v samem sebi kot medved v brlogu in iz njega izstopiti in se kadarkoli po svoji volji vrniti. Ali obstaja način, da moja zavest začuti moj JAZ, ga spoznava, in kaj je drugega ta zavest kot pa del mojega JAZA. Vendar pravi JAZ je delno zanemarjen in pozabljen, ker je dopustil čustvenim in miselnim vsebinam, da ga zameglijo. Usmerjeni smo v različne simptome zadovoljstva in nezadovoljstva, ki se izmenjujejo kot dan in noč.

Ali je možno odkriti, kaj se skriva izza menjave dneva in noči? Onkraj tega je v meni JAZ, ki opazuje menjave dneva in noči in spoznava samega sebe.

Morda mu prisluhnem.

Blaž

Terapevtski plakat z 8 cilji

Moje telo

ŽIVLJENJE, KOT MOJE, JE MUKOTRPNO

Zakaj se obremenjujem? Ni mi jasno. Ne razumem, zakaj si postavljam omejitve, bolje rečeno svojemu telesu, če to sploh ni uglašeno s tem, kar čutim. Pri drugih vse sprejemam, vsi se mi zdijo lepi, v vsakem in na vsakem je nekaj njegovega. Na meni pač mora biti nekaj mojega … zakaj si želim to tako strašno spremeniti? Ko vidim koga na ulici, nikoli ne pomislim, kakšno čudno koleno ima. Zakaj potem svojega ne morem sprejeti? Kdo mi zares narekuje moje zadovoljstvo, moje življenje? Zakaj sem do sebe bolj stroga? Zakaj čisto vse vem, pa vendar tega ne začutim? Vem, da sem mnogo več od telesa, pa vendar me to prevečkrat zasenči. Zasenči moje misli, mojo dobro voljo, moj smisel.

Pika

To sedaj že lahko rečem, brez pretirano slabe vesti. Vem, lahko bi bilo veliko slabše, pravkar bi doživela potres, razpokala bi mi hiša, ostala bi brez službe , zbolela bi mi hči, odkrili bi mi limfom, negovala bi bolno mater, mož bi popival …

Vsega tega ni, in morda je prav v tem ključ trpljenja, ker ne vem, zakaj trpim. Pojdi in prespi, mi šepeče glas, a drugi mi pravi, da se bo zgodba ponovila, kot že tolikokrat. Kaj naj torej naredim.

Zaspati ne morem, pisati tudi ne, hoditi in pohoditi žalosti v sebi tudi ne. Želela bi zaspati in vedeti, da se bom zbudila nekje drugje, da bodo okrog mene novi obrazi, novi zidovi, drugačna imena.

Žiga Okorn

10

Muza, številka 3, december 2012

HODIM. Stopala premikam korak za korakom. Vse je v

Pod peresom hrane redu. Mirna sem . Ob meni beži niz hiš, ograje so ponekod nizke, drugod višje, skozi nekatera okna sije svetloba, ljudi ne vidim. Hiše so prazne. Tudi moja glava je prazna. Misli je izpodrinilo dejstvo, da moram priti do cilja. Žal me na cilju ne čaka nič. Pa vendar je cilj. Preživeti moram čas, ki mi ostaja. Nisem pogumna, zato hodim, da preživim čas. V meni vrta, kakšen smisel ima ta hoja. Nima ga in zato je vse skupaj tako nesmiselno. Nesmisel je smisel mojega življenja. Rodila sem se ob napačni uri, v napačnem kraju, napačnega leta. Še moje ime je nesmiselno. Nesmiselno je moje rojstvo. To je moja peklenska gugalnica.

DNEVI SO DOLGOČASNI. Čas je dolgočasen. Otroka sta zdrava. Eden spi.

Bolje je tako. Imam dve uri miru. Drugi se pripravlja na sošolčev rojstni dan. Mož gleda televizijo.

Lahko jo gleda neskončne ure. Jaz gledam skozi okno v vrsto cipres. Opazujem dežne kapljice, ki se končujejo na drobnih zelenih vejicah. To početje je dolgočasno in utrujajoče. Komaj čakam na večer in svojo posteljo. Uležem se na bok, pokrčim noge, spodvijem roke, glavo stisnem v naročje. Ni me, ker me ni, me tudi nič ne boli.

Tako je najbolje in edino prav.

TELO. Že nekaj let sebi ne posvečam nobene pozorno-

sti. Telo je moja lastna kletka. Igre ne poznam. Če kaj pogrešam, ne morem nikomur povedati, če česa ne pogrešam, se ne znam pretvarjati. Ne znam se sukati v vsakdanji družbi. Ne pogrešam nikogar, razen same sebe. Iščem, v kateri kot sem se potuhnila. Kje sem se izgubila na ulici. Kje je moje mesto v hiši, kjer živim. Sem povsod in nikjer. Zlagam oblačila v omare, tovorim hrano domov, oglašam se na telefon, vozim otroke v vrtec.

Ko se tuširam, ne umivam same sebe, preprosto drgnem kožo in masiram lasišče. Splaknem nesnago s sebe in se zavijem v kopalni plašč. Manj kot vidim, bolje je. Oblečem si bombažne spodnje hlače in široko, toplo trenirko, tako počenjam že deset let. Na stopala nataknem debele nogavice in se delam, da ne vidim kosmatih nog.

HITIM. Ko hitim po mestu za vsakdanjimi opravki, je mesto premajhno, da bi se lahko skrila v njem.

Zato vedno hitim. Edino trgovino s sladkimi razvadami, kjer sem večkrat stoje za kupom okrasnih škatel posrkala omamno kavico in se prepustila božanskemu okusu topljive kreme raffaelo, so zaprli. Ostala je še ena točka, ki pa je mimoidočim preveč na očeh. Morala bom poiskati nov skrit kotiček za opajanje čutov in zaposlovanje misli.

Kavarna je neugledna in zanemarjena. Zdi se, da je brez duše. Natakar ne deluje prijazno, zdi

se, kot da mu je delo obsodba in kazen. Kava pa diši, povsod v Italiji kava diši. Diši tako močno, da se zdi zrak gostejši in prijetno topel. Kavarna je na železniški postaji. Ljudje so na poti, v kavarni mimogrede popijejo kavo ali sok, nekateri na hitro pojejo topli kruhek, namesto kosila. Pot je še dolga. Drugi pijejo običajno vsakodnevno kavo preden vstopijo na vlak, ki jih pelje v službo.

Jaz hodim v kavarno podoživljat spomine. Ne prihajam prepogosto, vsaj ne fizično. V duhu pa se večkrat pomudim v njej. Kavarna pomeni zame začetek potovanja. Svobodno sem vstopala vanjo, svobodna naročala kapučino, svobodna sem kupila vozovnico, svobodna sem si izbirala sedež in svobodna sem zrla skozi okna, opazujoč naravo, ki je brzela mimo. Dve uri vožnje sta minili v globokem zavedanju zadovoljstva, ki me je prežemalo. Srečna sem opazovala ljudi, ki so vstopali in izstopali. Mladi ljudje so delali na prenosnih računalnikih, poslovnež srednjih let se je pogovarjal po telefonu in razpredal o možnostih nekega projekta, dekle pred menoj si je nataknilo slušalke in se je zavilo v goro skodranih las. Starejša gospa je brskala po torbi, zatem pa skrbno očistila stekla očal. Previdno jih je spravila nazaj v škatlico in položila nazaj v torbo. Študent je podčrtoval besedilo v skripti na kolenih. Vsi smo bili zaposleni.

Mateja

Kapljice, Anej Modrin

Muza, številka 3, december 2012

11

Pod peresom hrane

Moški in motnje hranjenja V Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA nudimo strokovno pomoč osebam z motnjami hranjenja obeh spolov, vendar se večinoma na nas obračajo ženske z motnjami hranjenja. V vseh letih je bilo v program vključenih okrog deset moških. To pa ne pomeni, da je motenj hranjenja med moškimi tako malo. Večinoma se poudarja, da so motnje hranjenja ženski problem, da je žensk pri anoreksiji in bulimiji nervozi od 9–10 krat več kot moških. Obstajajo pa še druge motnje hranjenja, npr. kompulzivno prenajedanje, kjer pa je odstotek med ženskami in moškimi enak. Kje so torej vsi moški, ki doživljajo stisko zaradi kompulzivnega prenajedanja? Morda menijo, da morajo trpeti sami na skrivaj ali da to ni pravi problem, ampak njihova pomanjkljivost, pomanjkanje volje. Tudi za ortoreksijo, ki je novejša oblika motnje hranjenja, lahko zbolijo moški. Ortoreksija nervoza je obsedenost z zdravo prehrano, ki preraste zdrav življenjski slog. Bigoreksija nervoza pa je posebej značilna za moške. Gre za obsedeno stremljenje k vzpostavitvi mišičastega telesa, v ozadju pa so prisotne čustvene težave in nizka samopodoba.

Dlje časa že prepoznavamo, da se še ni zgodil pravi preboj v ozaveščenosti, da tudi moški lahko razvijejo motnjo hranjenja. Zato v letu 2012 pričenjamo z usmerjenimi akcijami ozaveščanja glede pojavljanja motenj hranjenja med moškimi in dečki (od 11. leta dalje). V Svetovalnico MUZA vabimo vse tiste moške in fante, ki se želijo o svoji stiski pogovoriti s strokovnjakom.

Vsako sredo od 11. do 13. ure imamo odprto telefonsko linijo (01 425 0338), ki je namenjena posebej moškim in fantom z motnjo hranjenja. Oglasil se bo moški svetovalec in se pogovarjal z vami. Dosegljivi pa smo tudi vsakodnevno v času, ko je odprta naša svetovalnica, in po e- pošti.

Iz foto delavnice, Tina Zupančič

MUZA - izkušnja moškega Želel sem muzo. Muzo za navdih in smisel.

Muzo, ki me v vsakem trenutku dneva premakne v tisto smer, ki je pač takrat na voljo. Smer, ki se čuti naravna, logična in enostavna, kot nasmešek namenjen ljubljeni osebi. Muzo sem dobil. Že nekaj tednov se spopadam z nezahtevno nalogo, ki kljub vsej enostavnosti v meni spodbuja nelagoden občutek odgovornosti in v vsak zaveden kotiček mojega uma zasaja vprašanje moje usposobljenosti za tako nalogo. »Hej, bi lahko prosim napisal nekaj o Muzi?

Bilo bi super, ker si trenutno edini fant vključen v terapevtski program,« se je glasilo vprašanje. Moj odgovor je bil: »Ja, seveda.

Zakaj pa ne.« In v glavi mi je odzvanjalo toplo samovšečno spoznanje, da sem res edini.

Nekaj trenutkov pozneje se je samovšečnost spremenila v analitično domišljijsko dramo, v kateri napišem res navdihujočo najmanj petdesetstransko novelo o občutkih, ki me prevevajo ob mislih na Muzo in njen vpliv name. Že nekaj trenutkov za tem je drama doživela ukinitev s strani kritičnega uma, saj je samovšečnost že prišla do reševanja svetovnih in državnih problemov preko vzpostavitve statusa Siddharte. Kritični um me je ob tem opomnil: »Hej, saj veš, kako popolno rad vse narediš. Misliš, da ne bo pri tem enako? Mučil se boš dan za dnem do dneva pred rokom.

Zavrnil boš vsak stavek, ki ne bo popoln in navdihujoč. Si res primeren za predstavnika moške populacije v programu? Se ti ne zdi ta naloga prevelika?« V mojih očeh se je radostna iskrica spremenila v nežno modro meglico in

12

Muza, številka 3, december 2012

naznanila premik energije iz načrtovanih celodnevnih sanjarjenj o uspehu v energijo za izmikanje in potuhnjenost. Sedaj je res prišel rok za oddajo in spopasti se je bilo potrebno s samovšečnostjo in s kritičnim umom. Spopad je bil dolg in naporen. Trajal je cel teden in še sedaj se dogajajo bitke upornih skupin obeh napadalcev. Še najtežje je obdržati na prestolu zavednega občutek odprtega uma, ki oba napadalca odbija s stavkom: »Napisal bom, kar čutim in ne bom se oziral za popolnostjo stavkov in smisla za njimi.« Um se bojuje na obronkih nezavednih misli in skrbi, da napadalci ne zatavajo predaleč od meja. Telo spremlja celotno dogajanje in se ob vsakem napadu napne in ob vsaki zmagi sprosti.

Ob vsem tem dogajanju sem le prišel do spoznanja, da je vseeno, kaj napišem. Čar Muze je, da je vstop in izstop prost po presoji človeka in po tem načelu te besede lahko predstavljajo nekaj, a seveda tudi nič. Vse je odvisno od bralca.

V angleški reviji Signpost smo pred leti prebirali rubriko MEN ALSO, ki jo je pisal moški, ki je sam prebolel motnjo hranjenja. Imenoval se je Roger Brooks. Navajamo odsek iz njegove rubrike, ki se nas je dotaknil. Predvsem zato, ker moški in fantje redko govorijo o takšnih izkušnjah. »Zaradi tega, kako sem doživljal svoje telo, me je bilo sram tuširati se z drugimi in nikoli se nisem čutil del množice. Namesto tega, da bi mi v šoli ponudili možnost sodelovanja tudi v netekmovalnih športih, so me teden za tednom zasmehovali. Ni tako, da nasploh ne bi maral športa. Pri 15. letih mi je učitelj, ki mu je bilo mar zame, predstavil individualno telesno vadbo, s katero sem lahko dosegal osebne cilje. Ob tem sem čutil zadovoljstvo in vrstniki so me nenadoma začeli spoštovati. Kljub temu, da sem užival v občudovanju, sem se zavedal zmede v čustvih in lastni identiteti, ki jo tekmovalni športi pri mladih moških lahko povzročajo.« (Roger Brooks, Sign post, junij, 1995)

Želel sem si Muzo. Muzo, ki razume in mi svetuje v vojnah uma ter mi pomaga najti naravno, logično in enostavno smer v življenju, polnem barvitih odtenkov nezatrtih čustev v harmoniji s telesom in dušo. In, Muzo sem dobil.

Alex

Iz foto delavnice, Mateja Lokar

NAMENITE DELČEK DOHODNINE SVETOVALNICI MUZA Zelo bomo hvaležni, če se boste odločili delček dohodnine nameniti Društvu MUZA za program Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA. Program je uvrščen med javne socialno varstvene programe v okviru področja socialnega varstva v Sloveniji, Društvo MUZA pa ima status društva v javnem interesu. Na ta način nam boste pomagali premostiti finančne težave zaradi varčevalnih ukrepov in znižanja dotoka finančnih sredstev s strani države zaradi splošne krize. Želimo si, da bi Svetovalnica MUZA prav v tem obdobju lahko pomagala še več ljudem in nudila topel objem vsem tistim, ki bodo potrebovali pomoč zaradi motenj hranjenja. Hvala vam, da lahko SKUPAJ izpolnjujemo naše poslanstvo.

Postopek doniranja poteka takole: 1. Izpolnite svoje podatke na obrazcu, ki ga objavljamo spodaj, nato pa v tabelo vpišite odstotek, ki ga želite donirati (največ 0,5 %).

2. Spodnji del strani odrežite in ga pošljite na Društvo MUZA, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana.

3. V kolikor boste obrazec lahko oddali tudi vašim prijateljem, družinskim članom, partnerju … vas prosimo, da ga fotokopirate, nato pa vse izpolnjene obrazce skupaj v pismu pošljite na Društvo MUZA. 4. Davčna uprava upošteva zadnjo vašo izjavo na tovrstnem obrazcu, ki jo tja naslovite. Glede na to, se lahko kadarkoli tudi premislite, v kolikor želite dohodnino nameniti drugemu naslovniku.

5. Kot davčni zavezanec lahko dohodnino namenite kadarkoli tekom leta pisno (opisano zgoraj), ustno preko zapisnika na davčni upravi ali pa preko sistema eDavki na spletni strani http://edavki.durs.si.

6. Primer: Če prejemate 1.000 EUR neto prihodkov mesečno, za dohodnino nakazujete 1.200 EUR letno (99,5 %), na kar ne morete vplivati. Odločitev glede 0,5 % vaše dohodnine (6 EUR) pa je v vaših rokah in sami se odločate, katere dejavnosti za dobrobit družbe želite podpreti. Veseli bomo, če boste to prepoznali v Društvu MUZA.

Žiga Okorn

PODATKI O DAVČNEM ZAVEZANCU Ime in priimek davčnega zavezanca Naselje, ulica, hišna številka Poštna številka, ime pošte Davčna številka Pristojni davčni urad, izpostava

ZAHTEVA za namenitev dela dohodnine za donacije Ime oz. naziv upravičenca

Davčna številka upravičenca

Društvo MUZA

55199747

Vpišite odstotek (%) (največ 0,5 %)

v/na

dne

podpis zavezanca

Muza, številka 3, december 2012

13

Kako naj pomagam svojemu otroku

Kako naj pomagam svojemu otroku Izkušnje staršev PSIHOSOCIALNA POMOČ STARŠEM, DRUŽINAM IN DRUGIM BLIŽNJIM OSEBAM V Svetovalnici MUZA nudimo tudi psihosocialno pomoč in svetovanje ter seminarje, delavnice in predavanja za starše in druge bližnje. Prvi celodnevni seminar za starše smo izvedli že leta 1997 v prostorih Instituta Antona Trstenjaka, ko je bila ustanovljena tudi prva sekcija za motnje hranjenja v Sloveniji, in sicer v okviru Društva 'Socialni forum za zasvojenosti in omame'.

Nadaljnjih trinajst let (do leta 2011) smo poleg strokovne pomoči osebam z motnjo hranjenja redno izvajali predvsem dve dejavnosti za starše in bližnje, in sicer vsakodnevno informiranje in svetovanje ter enkrat na mesec podporno skupino za starše in bližnje.

V začetku leta 2011 smo po desetih letih program Svetovalnice MUZA uspeli razširiti z bolj obsežnim in kontinuiranim (intenzivnim) programom za starše, družine in otroke/mlajše mladostnike. Znižali smo starostno mejo za sprejem iz 16 na 11 let starosti. Poleg podporne skupine za starše in bližnje, smo začeli izvajati tudi terapevtsko skupino za starše, ki poteka enkrat na 14 dni, in zahteva kontinuirano udeležbo staršev vsaj pol leta, obenem pa je obvezna za tiste starše, ki so svoje otroke, mlajše od 15 let, vključili v naš program. Tudi vključitev v kontinuirano (redno tedensko) psihosocialno pomoč in svetovanje/terapijo z družino ali individualna terapija z otrokom/mladostnikom pomenita nove korake v smeri čim zgodnejšega odzivanja na porajajoče se motnje prehranjevanja ali hranjenja pri otrocih in mlajših mladostnikih ter njihovih starših.

Sledi nekaj osebnih izkušenj staršev, ki so bili redno vključeni v letošnjo terapevtsko skupino za starše.

iStockphoto

14

Muza, številka 3, december 2012

Kako naj pomagam svojemu otroku

OSEBNE IZKUŠNJE STARŠEV IZ TERAPEVTSKE SKUPINE V terapevtsko skupino sem začel hoditi zaradi petnajstletne hčerke, ki je imela bulimijo. Ona je bila sprejeta v psihosocialni terapevtski program na MUZI, pri čemer je bilo obvezno tudi sodelovanje staršev. Zato sem se vključil v terapevtsko skupino za starše. Tudi odnos do nje in njene težave sem hotel bolj spoznati ter tudi bolj spoznati sebe. Vidim, da je pri tem precejšen napredek glede hčere in mene. Pričakujem, da se bom v skupini še bolj odprl, ker gredo besede drugače težko iz mene. Od skupine sem pa na nek način ogromno odnesel. V njej sem spoznal tudi bodočo sopotnico v življenju.

V terapevtski skupini se res dobro počutim, saj se spoznavam in marsikaj povem o sebi in svoji zgodovini, kajti veliko problemov izhaja iz preteklosti. Skupino tudi priporočam vsakemu, ki ne vidi izhoda pri urejanju težav, ki se pojavijo, ko otrok zboli za motnjo hranjenja.

Oče Miran V terapevtsko skupino sem začela hoditi zaradi dvanajstletne hčerke, ki ima težave s hranjenjem in odnosom do sebe. Zaenkrat se še nismo odločili za vključitev v program, vendar pa sem se kljub temu odločila, da želim narediti prve korake sama, tako da se vključim v terapevtsko skupino za starše na MUZI. Tukaj spoznavam sebe, svoje vedenje, reakcije in akcije. Želim, da bi svojim otrokom lahko dala nekaj, kar sem pogrešala v otroštvu, da bi šli v življenje in nadaljnje odnose močnejši, samozavestni in z občutkom varnosti – takšen kot sem, sem OK. Komunikacija je vez, ki ljudi zbližuje ali ločuje. Le če nekaj povemo na glas, smo lahko slišani. Terapija mi omogoča, da sebe doživljam kot osebo in ne kot izmeček, v smislu, s teboj v življenju nikoli ne bo nič. Že zdaj vem, da sem vredna, da sem sočutna, ljubeča, da znam prisluhniti, slišati, čutiti in občutiti. Vem, da me čaka še veliko dela na sebi in v odnosih z bližnjimi. Ne želim, da bi moj otrok postal moj notranji otrok – nebogljen, nemočen, nevreden.

Učim se vsak dan in ker pripadam – v tem primeru skupini – vem, da je vredno, da še naprej delam na sebi in iščem načine, kako otrokom dati sporočila, da so vredni ljubezni. Hvaležna sem, da sem del te skupine, kjer čutim, da sem sprejeta takšna, kot sem.

Mama Marjeta V terapevtsko skupino za starše sem se vključila zaradi želje pomagati sebi – tudi sama se namreč spopadam z motnjo hranjenja – predvsem pa zaradi želje, da bi lahko pomagala svoji hčerki, ki ima enajst let in je vključena v individualno terapijo za otroke in mladostnike v Svetovalnici MUZA. Od skupine sem pričakovala, da mi bo osvetlila, zakaj s hčerko ne morem vzpostaviti

Žiga Okorn

bolj zaupnega in globokega odnosa, ki si ga želim, in kaj lahko storim, da mi bo hči začela zaupati in bo lahko v meni našla oporo, podporo in vzpodbudo. Ko na skupini tudi drugi starši odprto spregovorijo o sebi, svojih otrocih, in odnosih, v tem prepoznam sebe. Vendar, ker to nisem jaz, lahko na problem pogledam z razdalje

in ga tako osvetlim in premislim, da uvidim, kako bi lahko ravnala. Terapevtka nas za moje pojme z rahločutnostjo uspešno vodi in nudi intervencije, s pomočjo katerih lažje prepoznam težave, ozavestim in začnem reševati probleme.

Mama Anka

Muza, številka 3, december 2012

15

Iz življenja MUZE

Iz življenja MUZE

SPREHOD OB BLEJSKEM JEZERU, februar 2008

Delavnice, izleti, bivalni seminar

Bilo je super zaradi družbe in vzdušja. To mi je najbolj ostalo v spominu.

Psihosocialni terapevtski program MUZA poleg rednih tedenskih svetovanj, terapij in skupin vključuje tudi celo paleto dodatnih aktivnosti, ki bistveno prispevajo k celovitejšemu doživljanju, odkrivanju notranjih virov in potencialov, blagodejno vplivajo na telo, psiho in medsebojne odnose. Nemalokrat so odzivi oseb ganljivi in govorijo o tem, da je potrebno s temi aktivnostmi nadaljevati. V ta namen pripravimo okoli petnajst delavnic letno, pet izletov v naravo, tik pred poletjem pa še tridnevni doživljajsko-kreativni bivalni seminar na Vršiču. Ugotovili smo, da se proces okrevanja od motnje hranjenja bistveno pospeši v tistih primerih, ko se oseba poleg pogovorov', ki potekajo v varnem prostoru terapevtske sobe in z vedno istim terapevtom/svetovalcem, udeležuje tudi dodatnih aktivnosti in se s tem odpira navzven.

Izstopa iz svojega izoliranega prostora motnje hranjenja.

Čeprav vreme ni bilo jasno, smo se imele vseeno lepo.

Izlet okoli jezera je bila prijetna sprostitev in oddih od naših drugače (pre)zapolnjenih in ozkogledih dni. Lepo se je bilo ustaviti in užiti lepoto, vonj in dotik deževnega dne in jezera, ki je bil tam tokrat le za nas.

Kljub bolj turobnemu vremenu so prava družba in prave besede popestrile sobotno dopoldne.

Sprehod okoli jezera je bil pravi balzam za dušo; s puncami smo se med sabo bolje spoznale in pogovor je stekel tudi ob čajčku v Šmonu. Bilo je lepo.

DELAVNICA O ČUSTVIH, oktober 2009 Super je bilo! Po dolgem času sem se počutila sproščeno na delavnici, misli so bile jasne in brez večjih težav sem jih izrazila.

Hvala!

BIVALNI SEMINAR VRŠIČ »PREBUDI MUZO«, julij 2009 Bilo je ganljivo, sproščeno. Zlahka sem se povezala z ostalimi dekleti na seminarju in skupaj smo odkrivale svojo ženskost. Upam, da se bo tak dogodek še kdaj ponovil, ker mi je res ostal v lepem spominu.

IZLET V VOLČJI POTOK, maj 2010 Dež in mraz, a odlična družba je odtehtala ti nadlogi. Vendar tudi dežne kapljice, ki se ustavijo in drsijo po raznobarvnih cvetovih in zelenih listih, ustvarijo čudovite slike.

Super je bilo!

KREATIVNA DELAVNICA – OKRAŠEVANJE PROSTORA , november 2011 Današnja delavnica mi je bila zelo všeč, ker je v meni ponovno prebudila čustva otroka, ki se v meni skriva. Po dolgem času sem na otroški način ponovno začutila prihajajoč praznični čas. Naredila sem tudi angelčka, ki ga bom podarila osebi, ki mi pomeni zelo veliko. Hvala za izkušnjo!

16

Muza, številka 3, december 2012

Iz življenja MUZE KREATIVNA DELAVNICA - IZDELOVANJE NOVOLETNIH VOŠČILNIC, december 2011 Prijetna, čarobna, izpolnjujoča delavnica.

Krasen način izražanja svoje kreativnosti.

Veliko prijetnih občutkov ob spremljajoči glasbi.

Zelo mi je bilo všeč, še posebej tiha glasba v ozadju in pogled na vse zatopljene punce, ki so ustvarjale domiselne voščilnice. Bilo je super umirjeno predbožično vzdušje.

DELAVNICA ASTROLOGIJA, oktober 2011 in november 2012 Zelo zanimivo, kako težko odstopam od »vgrajenih« prepričanj o sebi in si dovolim sprejeti dejstvo, da imam lastnosti, ki jih težje izražam navzven. Priložnost, da jih negujem in dam možnost svojim skritim občutkom.

Na delavnico sem prišla brez pričakovanj oziroma bolj z miselnostjo, da je to itak bolj brez zveze. Odhajam pa zeloooo pozitivno presenečena in s čeljustjo do tal. Sem se želela prepoznati v opisih drugih, pa se nisem – v lastni astrološki karti pa zelooooo!

Zelo informativna delavnica, ki je na nek način potrdila, kar sem sama pri sebi čutila. Res najlepša hvala za vse te informacije in interpretacijo le-teh, ki mi je dala miselno kost za glodanje.

KREATIVNA DELAVNICA PLESNO-GIBALNA TERAPIJA »KO PLEŠE DUŠA«, januar 2012 Današnja plesno-gibalna delavnica me je preko giba svojega telesa popeljala globlje vase, za nekaj časa vrnila bližje k sebi. Bila je prijetna izkušnja z novim spoznanjem.

Ponovno zavedanje, kako telo (fizično) čuti in kaj je zmožno izraziti, če za to dobi dovoljenje.

Muza, številka 3, december 2012

17

Intervju z osebama z motnjo hranjenja

Intervju z osebama z motnjo hranjenja Odgovarja: Jelena, november 2012 (oseba je že zaključila s Psihosocialnim terapevtskim programom MUZA)

se začneš bolj intenzivno zavedati sebe in svojega telesa. V tem obdobju sem se tudi telesno precej razvila.

Kdaj si se prvič srečala s težavami pri prehranjevanju?

Kaj vse je vplivalo na razvoj motnje hranjenja pri tebi (dejavniki/vzroki)?

S težavami pri hranjenju sem se prvič srečala v obdobju pubertete.

Zelo nizka samopodoba, nezaupanje vase in svoje sposobnosti, velike težave z manjvrednostnimi kompleksi glede mojega zunanjega videza, občutki nesposobnosti, pomanjkanje »zdrave baze« oziroma korenin, ki ti dajo občutek, da nekam spadaš.

Na kakšen način so se te težave odražale?

Kaj je bil po tvojem mnenju sprožilec za začetek motnje hranjenja?

Moje težave so se odražale kot stalno menjavanje obdobij prenajedanja in posledično obdobij, ko sem se kaznovala s stradanjem. Sprožitev začetka je bilo obdobje pubertete v času srednje šole, ko

Kako si se soočala s svojimi težavami?

Nisem hotela razmišljati o svojih težavah, porivala sem jih od sebe in se skrila v hrano, napačne življenjske odločitve in zveze.

Si o tvojih težavah govorila z drugimi - z bližnjimi, prijatelji, sošolci?

Dokler se nisem vključila v Svetovalnico Muza, o teh težavah nisem govorila z nikomer, saj se jih v resnici nisem niti prav zavedala, oziroma jih dojemala na pravi način, saj nisem razumela vzrokov in posledic.

Kako so sprejemali tvoje težave tvoji bližnji in prijatelji?

Glede na to, da o njih nisem govorila, so pač samo spremljali moje težave s težo in zunanjim videzom.

Kdaj in zakaj si poiskala pomoč strokovnjakov?

Ko sem v življenju prišla do obdobja, v katerem sem sprejela odločitev, da moram spremeniti svoje življenje; osnova vseh sprememb pa se je skrivala ravno v mojem odnosu do hrane. Od tu sem namreč morala izhajati, da sem se lahko spremenila na ostalih področjih. Pomoč sem poiskala, ko sem si končno priznala, da sama ne znam iz začaranega kroga.

Kje si poiskala pomoč? V katero obliko pomoči si se vključila?

Preko interneta sem poiskala skupine, ki se s tem ukvarjajo, opravila nekaj intervjujev in se na koncu vključila v podporno skupino na Muzi.

Opiši svojo pot okrevanja? Kaj je bilo zate najtežje?

Najtežji je bil začetek, priznanje sami sebi in ostalim, da sama ne zmorem. Težave sem imela tudi zaradi starosti, saj sem bila kar nekaj let starejša od ostalih v skupini. Težko je bilo govoriti o sebi, razmišljati o sebi, izražati to, kar čutim. Z meseci pa je postalo lažje, predvsem zaradi podpore in sprejemanja, ki sem ju dobila v okviru skupine.

Kaj meniš o shujševalnih dietah, prikazovanju popolnih podob v medijih, stremljenjih po vitkem ženskem telesu?

Vsi ti dejavniki že mladim deklicam rušijo samozavest in jih zavajajo, da se na koncu ukvarjajo v glavnem z videzom, pozabljajo pa na svojo dušo in kvaliteto življenja samega. In ker je popolno podobo po merah časopisov in ostalih medijev nemogoče doseči, se pojavi občutek neuspeha, ki se prenaša na vsa področja življenja.

Kaj bi sporočila tistim, ki želijo okrevati?

Darilo, Uroš Švab

18

Muza, številka 3, december 2012

Noben začetek ni tako težak, kot so leta in leta, ko se vrtiš v začaranem krogu in kljub poskusom, da bi se rešil, zgubljaš bitko za bitko in toneš vedno globlje.

Intervju z osebama z motnjo hranjenja Odgovarja: Vanja, november 2012 (oseba je vključena v Psihosocialni terapevtski program MUZA)

Kdaj si se prvič srečala s težavami pri prehranjevanju?

S tovrstnimi težavami sem se srečala v sedmem razredu osnovne šole.

Na kakšen način so se te težave odražale?

Kaj je bil po tvojem mnenju sprožilec za začetek motnje hranjenja?

Od malega sem bila močnejše postave. V osnovni šoli so me poslali v Šentvid pri Stični, kjer sem s svojimi sovrstniki hujšala pod zdravniškim nadzorom. Veliko sem shujšala in se dobro počutila, vendar sem takrat postala obsedena s hujšanjem, razmišljanjem o hrani, preštevanju kalorij.

Naučili so me hujšati, vendar me niso naučili, kako naprej, zato sem se hitro začela prehranjevati po starem, kar mi je zbujalo slabo vest in sem začela pregrehe kompenzirati s stradanjem. Tako sem vzdrževala telesno težo in se dobro počutila.

Kaj vse je vplivalo na razvoj motnje hranjenja pri tebi (dejavniki/vzroki)?

Verjetno več dejavnikov. Od malega sem bila močnejše postave, nato sem veliko shujšala in takrat so me vsi hvalili, kar mi je bilo všeč. Dobila sem sporočila, da če sem vitka, potem dobim pozornost in me imajo radi. Mama je bila čustveno hladna, oče pa alkoholik. Tako nisem imela nikogar, da bi se z njim pogovarjala in sem našla uteho v hrani. Poleg tega pa je bila mama malce obsedena z raznimi dietami, posti ipd., in sama sem jo očitno zelo dobro oponašala.

Kako si se soočala s svojimi težavami?

Sprva mi je bilo OK, da sem svoje hranjenje lahko kontrolirala, vendar je kmalu postalo obratno; hrana je kontrolirala mene. Grozno mi je bilo, vedno bolj sem se zavedala, da to ni v redu, vendar me je bilo strah in sram spregovoriti o tem in zato nisem poiskala pomoči.

Si o tvojih težavah govorila z drugimi - z bližnjimi, prijatelji, sošolci?

O svojih težavah še zdaj zelo težko spregovorim. Razlog je dolgoletno skrivanje in sram.

O svojih težavah sem z nekaterimi prijatelji spregovorila šele, ko sem bila nekaj časa na terapiji.

Kako so sprejemali tvoje težave tvoji bližnji in prijatelji?

Prijatelji so to zelo lepo sprejeli, mi dali vedeti, da so mi na voljo, če jih potrebujem, sicer pa se odnos ni spremenil. Morda se je

Postopnost rasti, Uroš Švab

poglobil, saj je z moje strani več iskrenosti – pred njimi nimam več občutka, da nekaj prikrivam, in zaradi tega ni občutka krivde ter sramu.

Kdaj in zakaj si poiskala pomoč strokovnjakov?

Prvič sem pomoč strokovnjakov poiskala, ko sem prišla v Ljubljano na faks. Po nekaj mesecih bivanja v Ljubljani, kjer mi je bilo sicer lepo in sem se hitro navadila na novo okolje, se je moje stanje poslabšalo.

Motnja me je vse bolj ovirala v vsakdanjem življenju, zato sem poiskala pomoč. Pred tem sem si govorila, da bo bolje, da »jutri pa res neham s tem«.

Kje si poiskala pomoč? V katero obliko pomoči si se vključila?

Pred leti sem se najprej obrnila na Žensko svetovalnico in prvič spregovorila o svoji motnji. Odločila sem se za individualno pomoč oz. svetovanje. Po več letih sem prišla tudi na MUZO in sedaj sem tukaj.

Opiši svojo pot okrevanja? Kaj je bilo zate najtežje?

Mislim, da me čaka še veliko dela, preden bom okrevala, ampak sem na dobri poti.

Najtežje si je bilo priznati, da nekaj ni okej. Ko sem si priznala, pa nisem našla primerne pomoči, saj staršem nisem želela povedati – kot dijakinja pa v svojem kraju nisem našla nobenega programa kot ga ponujata Svetovalnica Muza in Ženska svetovalnica. Tako sem bila prepuščena sama sebi. Ko sem prišla v Ljubljano, sem se opogumila in končno spregovorila o svojih težavah. Imela sem individualne pogovore enkrat na 14 dni, po slabem letu pa je terapevtka žal nehala delati in tako sem ostala brez podpore. Vse skupaj me je prizadelo in ponovno sem bila prepuščena sama sebi.

Vmes je bilo stanje stabilno in znosno in ponovno sem si govorila, da kar gre tudi brez pomoči. Vendar ni trajalo dolgo tako, saj je po nekaj letih spet postalo nevzdržno. Takrat sem se obrnila na Svetovalnico Muza in se vključila v Psihosocialni terapevtski program MUZA. Enkrat tedensko imam individualne terapije. Udeležujem se tudi dodatnih aktivnosti, kot so delavnice, izleti in že dvakrat sem bila tudi na večdnevnem doživljajsko-kreativnem bivalnem seminarju na Vršiču. Stanje se je hitro izboljševalo, s tem pa je rasla tudi moja samozavest in samopodoba, predvsem pa zavedanje, da so spremembe možne.

Kaj meniš o shujševalnih dietah, prikazovanju popolnih podob v medijih, stremljenjih po vitkem ženskem telesu?

Vse skupaj mi gre na živce, predvsem zato, ker so potem teme o hrani, hujšanju in popolnih ljudeh, zlasti ženskah, neprestano v ospredju; v službi, med prijatelji, doma.

Kot da je vitkost najpomembnejša stvar na svetu. Pogreje me tudi, da sta vitkost in lepota praktično sinonima, prav tako pa lepota in zdravje! Res je, da debelost verjetno ni najboljša, vendar če bi nas učili, kako se spoštovati in nas navajali na spoštljiv odnos do hrane, potem bi bilo takih težav verjetno bistveno manj.

Kaj bi sporočila tistim, ki želijo okrevati?

Vredno se je potruditi, saj je škoda, da se celo naše življenje vrti okoli hrane. Mislim, da je treba odkriti še veliko stvari, čeprav se nič ne da čez noč. Ko se 100-odstotno odločiš, da si želiš spremembe, ker tako ne gre več naprej, potem kar gre, četudi počasi in z vzponi in padci. Vendar so padci dobra zadeva, zlasti pri okrevanju, saj so sestavni del življenja in bistveno je, da se jih naučimo premagovati in sicer na pravi način, ne s hrano.

Muza, številka 3, december 2012

19

Ogledalo duše

Ogledalo duše Poezija in spodbudne misli HAIKU POEZIJA

V Svetovalnici MUZA že od leta 1996 organiziramo večdnevne doživljajsko-ustvarjalne bivalne seminarje za osebe z motnjami hranjenja. V začetku se nas je zbralo zgolj osem udeležencev, v zadnjih treh letih pa že okoli 25. Bivalni seminar pomeni piko na i ob koncu šolskega leta, tik preden se odpravimo na počitnice ali dopust. Je tudi preizkušnja pri preverjanju doseženega napredka pri urejanju motnje hranjenja v okviru Psihosocialnega terapevtskega programa MUZA (ki ga čez leto izvajamo v prostorih svetovalnice v Ljubljani), saj vključuje tridnevno skupno sobivanje, skupne obroke, druženje in sodelovanje v številnih ustvarjalnih aktivnostih in izletih v naravo.

Leta 2010 smo na poletnem bivalnem seminarju na Vršiču prvič pričeli pisati tudi HAIKU POEZIJO MUZA. V ta namen smo si najprej našli kotiček v naravi, na vrhu hriba nad Poštarskim domom, od koder smo lahko videli navzdol v dolino in obenem imeli občutek, kot da sedimo tik pod nebom. S tem smo poskrbeli za prvi pogoj, da se je ta vrsta poezije lahko začela 'zlivati' iz nas: ob stiku z naravo smo lahko doživljali polno z vsemi svojimi čuti. Ker smo bili navdušeni nad lepoto in domislicami, ki so jih ponudile te kratke japonske trivrstičnice, jih na tem mestu predajamo v branje tudi vam. V MUZI so se nam ti drobni biseri tako priljubili, da jih sedaj pišemo na Vršiču vsako poletje. V ta namen pripravimo posebno delavnico pisanja Haiku poezije.

IZ NARAVE IZVIRAM – K NJEJ SE ZATEKAM BIS Vršič 2010

Bivalni seminar na Vršiču 2012

20

Muza, številka 3, december 2012

POLETNO NEBO, OBLAKI IN SONCE, ČRTA LETALA.

VISOKE GORE, ČRN PTIČ PADE NA TLA.

GORSKI TRAVNIK, PLEŠOČI ŽUŽKI, ZALEPLJENI NA OČALA.

SONCE GREJE, DEBELA MUHA BRENČI, UTIHNE POD PODPLATOM.

ČIST GORSKI ZRAK, ZLATOROG TAVA NAOKOLI, AJDOVSKA DEKLICA SE MU SMEJI.

GORSKI TRAVNIK, NADLEŽNA ČEBELA NALETI NA LEPILO.

MODRO SONCE, PEŠČENO SRCE, V REKI SVETLOBE.

ZELENA TRAVA, OSTRINA OB ROBU, BOLEČINA NA PRSTU.

MED GORAMI SVET JE RUMEN SKOZI PIKASTA OČALA.

OBLAČNO POPOLDNE, DEKLE V NATIKAČIH RINE NA TRIGLAV.

VETER PIHLJA, TRAVA SE TRESE, A MRAVLJA VZTRAJA.

OTROK V NARAVI, NEDOLŽNOST OČI V ČAKANJU GRMENJA Z GORA.

BELE PREKINJENE ČRTE NA ČRNEM ASFALTU UTRIPAJO.

ODMEV TIŠINE, MEGLIČASTI HRIBI, URA TIKTAKA.

VROČE SONCE, ŠUM VODE, DIŠI.

SPUST JASTREBOV, TIH OBRAZ V SKALO VKLESAN.

OTROCI NA IGRIŠČU, DEKLICA V PESKOVNIKU. OBUPANA.

NA VRHU SVETA GLASEN PROMET NADLEŽNIH ŽUŽELK.

Ogledalo duše

SKRIT HRUP V TIŠINI VETRA PRIHAJA NA TRAVNIK. OBLAKI NA NEBU. SONCE VISOKO. PREKRIVAJO. MOGOČNEGA GOROVJA NE ZANIMA VEDNOST O LASTNI KAMNINI. MOJE MISLI ZAKRIJEJO LEPOTO ČISTEGA OBSTOJA. SEDIM V TRAVI, NAD MANO SONCE, PREŠTEVAM PIKE ŽUŽELK. VDIH, IZDIH, POLETJE V ŠKOLJKI S TEBOJ. KIT NA SINJEM NEBU ŠPRICA CUREK, KAPLJE NA MOJEM OBRAZU. SIJOČA ČRNINA, VRANA MEČE SENCO NA ČLOVEKOVO VELIČINO. DRZNOST DEROČEGA POTOKA SE POSMEHNE MOJI PREMIŠLJENOSTI. DRSEČI OBLAKI, ČEZ VROČO MODRINO, OBET RAZELEKTRITVE. SVETILNIK NAD PEČINO, UTRIP, UTRIP IN ŽE JE VEČ NI. MIR V NARAVI. TIŠINA V GORAH. A ROPOT V GLAVI. VRTINEC, LASJE RAZMRŠENI, BARKA JE IZPLULA. BLEJA, BRENČI IN VRŠI. SOZVOČJE PREKINE JEKLENI MOTOR. BIVANJE V NARAVI, Z MISLIMI V LJUBLJANI, ZAKAJ ŽE JE MORAL ZNOVA POKLICATI SONCE. Uroš Švab

Muza, številka 3, december 2012

21

Ogledalo duše

TELO – SVETIŠČE MOJE MUZE BIS Vršič 2011

MOJE SVETIŠČE POSTAJA MOJE TELO – V SANJAH PODNEVI.

ROŽNATI BISER SIJE IN SE BLEŠČI. PODOBA PODOBE.

DEŽ NA LASEH, SOLZE V OČEH, ZASPAL JE.

ŽELJA V MENI, STENA MOLČI, PRISOJNIK ČAKA.

SPOKOJNOST GOZDA ŽELI TE PRIKLICATI, NE NAJDEŠ POTI.

SANJE SKOZI ČAS, KOT ODREZANE DRVIJO V TEMPELJ PREBUJEN.

MORJE, HRIBI, MORJE. VSE JE NARAVA. MORJE JE TOPLO.

NESKONČEN RAZGLED TE BOLEČE SPOMINJA NA NOTRANJI NEMIR.

ČAKAM TIŠINO VDIHNEM, HODIM, POSLUŠAM, PO ZELENEM GREM.

VIHLJAJ TREPALNIC, S POGLEDOM ČEŠEM TRAVNIK, BREZ MASKARE SEM.

ČUTENJE DIHA. SRCE MOČNO RAZBIJA. PRENEHA BITI.

VELIK PES GRE PO REKI. NEIZMERNA RADOVEDNOST.

ODPRITE OČI, ONKRAJ NJIH TE POGREŠAM. PRITEČE ROSA.

ŽAREK ME OBJAME, BREZ SKRBI ZA PETAMI, NEPRECENLJIVO.

TEMPELJ POD GORAMI. V TELESU MIRNA. DOM.

MILINA GORA, RENESANSA OBČUTKOV, VONJ CIGARETE.

KAPLJE PADAJO, OBČUTIM LE SEBE, NEUSTAVLJIVO.

NOČNA PTICA UKA MED VEJEVJEM, PERJE SE JI BLEŠČI V SONCU.

KAMEN OSTER, TRD, MEHKA ZELENA PREPROGA DIŠI. BABJE PŠENO Z NEBA.

KAMENČKI V PESKU, VALOVI SE IGRAJO, A JAZ SAMEVAM.

NA VRŠIČU PIŠEM HAIKU, PRVIČ.

Delavnica Haiku poezije, Bivalni seminar na Vršiču 2010 - 2012

22

Muza, številka 3, december 2012

Ogledalo duše

SUPER NARAVA, FANTASTIČNO JE –YEAH, SUPERMEGAFAJN.

DEŽNE KAPLJICE USTVARJAJO NA TLEH MAVRIČNE ODTENKE.

NEKAJ LJUDI, TIŠINA, GIBANJEROK – TO JE HAIKU.

SPROŠČENOST, MIR, TRAJANJE SVOBODE, NOVO OBZORJE.

PUHASTI OBLAKI PLAVAJO TJA DALEČ PROTI SONCU.

PUHAST MIR V DUŠI PREPLAVLJA ME KOT VIHAR, DIVJE VPIJE: ZDAJ.

PIHANJE MUŠIC VZNEMIRJA MOJE SMEJALNE MIŠICE.

24 NJIH, SEDEČIH V SEBI SANJA.

TI MOJE SRCE, TOKRAT ZAPRLO SI SE. SEDAJ VIDIM TE.

IGRIVE OČI POSKAKUJEJO NASPROTI MOJI ZMEDENOSTI.

GLAVA SKLONJENA, ROKA PO BELEM PAPIRJU KRIČI.

PREDANO ČAKAM, TELO POLNO SVETLOBE, TEMPELJ SAVITUR.

SEDIM NA HRIBU, OPAZUJEM VIDENO, POEZIJA VIDENEGA.

NESKONČNOST NEBA, DIRKAM SKOZI NESKONČNOST.

Muza, številka 3, december 2012

23

Ogledalo duše

STIK Z NOTRANJIM OTROKOM BIS Vršič 2012

Uroš Švab

24

PRESTRAŠEN OTROK POKRIT Z GROZO VPIJA SVETLOBO DLANI.

JOKA SE DEKLIČ.

SAMCAT STOJI V SOBICI MOJEGA SRCA.

MATERINA DUŠICA, OČE NA POTOVANJU, VONJ PO DRUŽINI.

PRIDNA PUNČKA ŠKRTA Z ZOBMI IN ZAPRE STARO KNJIGO.

JOKA SE, SMEJE, SPRAŠUJE IN KLJUBUJE NOTRANJI OTROK.

MUŠICE PIKAJO, TVOJA BRADA PA BODE. IZGUBLJAM BODICE.

RAZIGRAN OTROK S SEBE SPIRA RANE PRETEKLOSTI.

OTROK LJUBEZNI MED VELIČASTNIMI GORAMI. MATERINA DUŠICA.

LASJE ŽGEČKAJO. NASTAVI ŠE DRUGO LICE. DANES NE!

VETER V LASEH PREPIHUJE OBSESIJE V MOŽGANIH.

ČRNE KAVKE LAČNE KLJUVAJO MOJO TIŠINO.

PTIČ V LETU. SLIŠIM NIČ.

POPOLNOST.

OTROK KRIČI Z NASMEHOM NA USTIH: KDAJ BO TEGA KONEC?

NOTRANJI OTROK RIŠE PO MIZI. KRPA POBRIŠE NJEGOV CROQUIE.

OPAZUJEM DIH. OTROK TEČE. SKORAJ JULIJ.

RDEČE KOLO V MISLIH VOZIM. KOZAREC PIVA, PRAZEN.

TRAVA V VETRU, KLIC PTICE V LETU, DANES BO DEŽ.

REČEM SONCU DA ODPREM DEŽNIK – STRELA Z JASNEGA.

JAZ V DRUGIH ŠE IŠČEM VČERAJŠNJE JUTRO.

MOJ DROBEN KORAK, SENCA MAME PRED MANO. ČAKAJ, KAM, GREŠ?

VEČERNO SONCE OSVETLI TVOJE OČI, NAKREMŽEN OBRAZ.

HOJA PO MEHKOTI. GLOBOK VDIH IN IZDIH. SORODNA DUŠA.

MAJHNA VRATA, ODPIRAM SE, NEŠTETO KORAKOV.

Muza, številka 3, december 2012

Ogledalo duše Kjerkoli že ste, bodite z vsem svojim bitjem

IZ BIVALNIH SEMINARJEV NA VRŠIČU 1997 - 2012

Se torej upirate temu tukaj in zdaj? Nekateri ljudje bi bili vedno radi kje drugje. Njihov 'tukaj' zanje nikoli ni dovolj dober. Opazujte se in skušajte dognati, ali to velja tudi za vas. Kjerkoli že ste, bodite z vsem svojim bitjem – samo tam in nikjer drugje. Če se vam zdi vaš tukaj in zdaj neznosen in vas onesrečuje, imate na izbiro troje: umaknite se iz položaja, spremenite ga ali pa ga povsem sprejmite. Če bi radi prevzeli odgovornost za svoje življenje, morate izbrati eno izmed treh možnosti, in sicer takoj. Potem seveda sprejmite posledice.

(Eckhart Tolle,Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek, 2005,)

Notranji prostor Srce nikoli ne obledi in nikoli ni prizadeto: je sedež duše. Razum je tisti, ki vas zapelje na napačno pot. Mir, blaženost, sreča in milina so kvalitete srca. Ko se uskladite z občutkom srca, začnete ponovno doživljati svojo naravno nedolžnost, nedolžnost, ki ste jo imeli kot otroci. Vendar si srca ni treba predstavljati, saj je to le dajanje razuma, ki z baklo išče izvor luči. Vsakdo potrebuje svoj notranji prostor, kjer smer ne obstaja, kjer ti nihče ne pravi, kam naj greš in kaj naj delaš. Nihče te ne more voditi. Rodili ste se, da bi se zavedali sebe, da bi spoznali Mojstra v sebi. Vaš notranji prostor je posvečen. To je kraj, kjer se vse stvari, vsi problemi razrešijo. To je kraj, kamor greste, ko drugim poveste, da ste utrujeni, prestrašeni in naveličani, ko želite, da vas pustijo same, da bi našli svoj lastni prostor. Ta prostor vam je bil dan zato, da bi razrešili zmedo okrog sebe. Nikoli ga ne smete predati nikomur, razen svojemu resničnemu jazu. Meditacija je v resnici potovanje nazaj v ta prostor, da bi našli mir in srečo.

Obisk ovac med pisanjem haiku poezije

(Barbara Škoberne, Prihaja čas čudežev, 1996)

Ajdovska deklica na Vršiču, Živa

Muza, številka 3, december 2012

25

Predstavitve drugih organizacij

Predstavitve drugih organizacij Enota za zdravljenje motenj hranjenja (EMH) ENOTA ZA ZDRAVLJENJE MOTENJ HRANJENJA (EMH) Psihiatrična klinika Ljubljana Center za mentalno zdravje Zaloška 29 1000 Ljubljana Telefon: 01/5874949 sasa.solc@psih-klinika.si Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in širše življenjske disfunkcionalnosti, tako da se prej ko slej vsak oboleli odloči, da ne želi več živeti na tak način in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje zdravljenje ne služi le vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) in izvajanju motivacijskega procesa, temveč vodi v zdravje (telesno in duševno). Potrebno je torej ločevati med reševanjem življenja in zdravljenjem motnje hranjenja.

Vendar je slednje možno le s pristankom obolele osebe, uspešno pa je le ob prisotnosti lastne motivacije za zdravljenje.

Pregled programov zdravljenja motenj hranjenja v svetu pokaže veliko pahljačo različnih pristopov, čemur lahko sledi ugotovitev, da ni univerzal-

Moj idealen dan, Avtor: M. B., roj. 1977

26

Muza, številka 3, december 2012

nega modela za zdravljenje tovrstnih motenj.

Zelo pomembna je postavitev jasnih indikacij, zlasti za bolnišnično zdravljenje, ter ustrezna selekcija in priprava bolnikov na zdravljenje – motivacijski postopek. Program zdravljenja anoreksije in bulimije nervoze, kompulzivnega prenajedanja in novih oblik motenj hranjenja (ortoreksija in bigoreksija nervoza) na EMH je plod poznavanja različnih modelov zdravljenja motenj hranjenja v Evropi in raznih prilagoditev slovenskim razmeram.

z vrednostjo ITM pod 12 kg/m2 omogočeno zdravljenje na intenzivni enoti EMH. Intenzivno zdravljenje obsega: 24-urni nadzor, ustrezno hranjenje, internistično spremljanje telesnega stanja in psihiatrično spremljanje v smislu podpore in spodbujanja ter izvajanje motivacijskega procesa. Ko ITM ustrezno poraste, se vključijo v program psihiatrične hospitalne obravnave motenj hranjenja.

Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od motenj hranjenja, se lahko vključi v ambulantno, individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo z bolj izraženo in dalj časa trajajočo klinično sliko ene od opisanih motenj hranjenja pa je priporočljivo bolnišnično zdravljenje. Indikacija za sprejem na EMH je izražena klinična slika ene izmed zgoraj naštetih motenj hranjenja, pri čemer sta nujna pogoja za sprejem na EMH somatska stabilnost in zadostna telesna teža. Pri vrednostih ITM (indeks telesne mase) pod 12 kg/m2 so namreč kognitivne sposobnosti okrnjene do take mere, da oseba ni sposobna sodelovati v psihoterapevtskem procesu. Somatsko nestabilne osebe se pred sprejemom na EMH najprej zdravijo na internističnih oddelkih slovenskih bolnišnic.

Od leta 2002 je somatsko stabilnim osebam

Za sprejem na EMH se mora obolela oseba prijaviti sama. Izkazalo se je, da je določena čakalna doba pred sprejemom na EMH terapevtsko ugodna, saj v tem času posameznik redno obiskuje ustrezno psihiatrično ambulanto ali samopomočno skupino, kjer s pomočjo strokovnjaka utrjuje in krepi lastno motivacijo. Že pred sprejemom na EMH je tudi seznanjen s pogoji zdravljenja, ki med drugim obsegajo redno hranjenje v družbi ostalih sopacientov, aktivno sodelovanje na vseh psihoterapevtskih dejavnostih ter ohranjanje (bulimija, bigoreksija nervoza) ali pridobivanje (anoreksija, ortoreksija nervoza) ali zniževanje telesne teže (kompulzivno prenajedanje).

Slovenski model hospitalnega psihoterapevtskega zdravljenja motenj hranjenja je multidimenzionalen in upošteva kognitivne sposobnosti ter čustvene potrebe posameznika. V opisanem modelu zdravljenja ima pomembno mesto edukativni program o pomenu ustrezne prehrane in posledicah neustreznih prehranjevalnih navad, asertivni trening ter trening socialnih veščih, ki vključuje tudi učenje reševanja problemov in s tem preprečuje recidiv. Enkrat tedensko poteka skupina svojcev, ki ni namenjena dajanju informacij o obolelih hčerah in sinovih, partnerkah ali partnerjih, temveč omogoča razbremenitev, prepoznavo in izražanje ter podelitev lastnih čustev. Pomembna orodja pomoči so tudi psihodrama, muzikoterapija, likovna terapija, kreativno pisanje, izrazno-gibalna skupina, ure pravljic in skupina s terapevtskim psom. Osnovno orodje obravnave pa je skupinska psihoterapija, ki obsega elemente vedenjsko-kognitivne in dinamske razvojne psihoterapije. Bolnišnično zdravljenje na EMH traja povprečno 3–5 mesecev in ga delimo na tri faze: • Prva – simptomatska faza zdravljenja Bolniku s pomočjo predvsem vedenjsko-kognitivne psihoterapije pomagamo vzpostaviti ustrezen odnos do hrane, pijače in telesne teže ter preko tega do samega sebe in svoje samopodobe.

• Druga – psihodinamska faza zdravljenja

Oblika in vsebina psihiatrične obravnave motenj hranjenja na EMH

Predstavitve drugih organizacij

Kakšen sem in kakšen želim biti, Avtor: A. Z. K., roj. 1961

Bolnik s pomočjo skupinske in individualne dinamsko-razvojne psihoterapije prepoznava odnos do sebe ter dinamsko ozadje svoje motnje.

• Tretja – reintegracijska oz. socialna faza zdravljenja Bolnik v tej fazi jasno in konkretno načrtuje svojo prihodnost, spremembe, ki jih želi okrepiti v okviru svojega ožjega in širšega socialnega okolja.

Po odpustu z EMH se bolniki vključujejo še v dnevno oskrbo, nato pa v ambulantno izvenbolnišnično psihoterapevtsko skupino in nadaljnje ambulantno zdravljenje.

Uspešnost psihoterapevtskega procesa je v prvi vrsti odvisna od bolnikove lastne motivacije, izjemnega pomena pa je tudi njegova sposobnost uvida. Ločimo racionalni in emocionalni uvid. Prvi je v veliki meri odvisen od bolnikove kognitivne opremljenosti, kjer igra pomembno vlogo tudi jakost disfunkcionalnega kognitivnega konstrukta v sklopu motnje same. Emocionalni uvid pa je odvisen od emocionalne opremljenosti posameznika, na katero izrazito vplivajo tudi pridružene duševne motnje oziroma stanja (npr.: anksioznost, depresivnost, impulzivnost).

Vedenjsko-kognitivni psihoterapevtski pristop pomaga bolniku obvladati predvsem simptome motnje same, torej tiste, vezane na posamezno obliko motnje hranjenja, ne seže pa v globino, torej ne uči bolnika prepoznati vzrokov, ki so do

motnje hranjenja privedli. Za ta pristop bolnik uporablja predvsem racionalni uvid.

Dinamsko-razvojni psihoterapevtski pristop je usmerjen v prepoznavanje vzrokov, ki so povzročili motnjo hranjenja, in bolnik mora imeti sposobnost emocionalnega uvida. Bolnik jih prepozna, tekom obravnave spremeni svoj emocionalni odziv na njih in posledično izzvenijo neustrezni vedenjski vzorci vezani na samo motnjo hranjenja (prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal, pretirana telesna aktivnost, itd.).

Sopojavnost depresije, anksioznosti ali impulzivnega vedenja pri motnji hranjenja navadno poslabša potek bolezni in vpliva na izid zdravljenja. Epidemiološke študije tega področja so zelo neenotne in so si včasih celo nasprotujoče, zaradi česar je preprosta preslikava njihovih ugotovitev na naše bolnike težka in nezanesljiva.

Za čim uspešnejšo terapevtsko obravnavo oseb z motnjo hranjenja, tako v programu EMH Psihiatrične klinike Ljubljana kot tudi drugod, je zato pomembno podrobnejše poznavanje pojavnosti, stopenj in strukture anksioznosti, depresivnosti in impulzivnosti pri osebah z določeno obliko motnje hranjenja.

funkcioniranje v ožjem (družinskem) in širšem (šola, služba, prijatelji, …) pomenu.

Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Ozdravljene osebe vedo povedati, da jim je izkušnja motnje hranjenja tudi nekaj dala: bolj se cenijo, pridobile so veliko pomembnih spoznanj tako o sebi, kot tudi o življenju nasploh in zato bolj kvalitetno živijo. »Če bi bila ti, bi bila pogumna. Naredila bi tisto, kar si že dolgo želim, in ne bi me skrbelo za posledice, bila bi vesela. Smejala bi se, ko bi bili drugi resni, bila bi preprosta kot ti. In vsi bi rekli, da sem preprosta in bi me imeli zaradi tega radi. Če bi bila ti, ne bi bilo mene. A nekdo potrebuje mene, prav takšnega človeka kot sem. Ti si ti in jaz sem jaz. Vesela sem, da se poznam …« (Iz Labirinta – glasila bolnikov EMH, jun 2007) Tim Enote za zdravljenje motenj hranjenja

Potrebno je poudariti, da so motnje hranjenja ozdravljive. Ozdravljenost ne pomeni biti brez simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno

Muza, številka 3, december 2012

27

Predstavitve drugih organizacij

Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna Rakitna je pravi balzam za mlado dušo – prostor za nove priložnosti in izkušnje, za razumevanje, sprejemanje, toplino, igro, domišljijo, doživetje, energijo in seveda za zdravje. Ne pravijo zaman, da je narava zelo dobra zdraviteljica. Tako je strokovni ekipi, ki pri nas skrbi za zdravstveno in psihološko obravnavo ali varstvo in vodenje mladih, v odlično pomoč tudi Rakitna sama. Na Rakitni smo predani skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S tem namenom izvajamo naslednja programa: Šola zdravega odraščanja in Program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov s čustvenimi motnjami in/ali motnjami hranjenja.

Šola zdravega odraščanja Šola zdravega odraščanja je preventivni progam, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, pri katerih opažamo spremembe na področju vedenja, čustvovanja ali vključevanja med vrstnike.

Vključijo se lahko vsi v obdobju od vstopa v šolo do 26. leta starosti. Primeren je tudi za mlade, ki imajo težave v šoli ali doma, so preobremenjeni s svojo zunanjostjo, učnim uspehom ali imajo druge težave psihološke narave. Če želimo mladostniku učinkovito pomagati, je pomembno, da ukrepamo takoj, ko opazimo tovrstne težave in stiske. Zato starše, učitelje, svetovalne službe, centre za socialno delo, pediatre in ostale, ki opazijo in prepoznajo težave in stiske, spodbujamo, da razmislijo o čimprejšnji vključitvi otroka ali mladostnika v Šolo zdravega odraščanja na Rakitni, ki spodbuja: • krepitev in dvig samozavesti ter samozaupanja,

28

Muza, številka 3, december 2012

• utrjevanje zdravih vzorcev, • učenje primernih odzivov na konfliktne situacije, • razvijanje občutka pripadnosti družini, vrstnikom, • nižanje neustreznih ambicij in uravnavanje teženj k popolnosti ter prepoznavanje in sprejemanje realnih zmožnosti in dejanskih potreb, • krepitev občutka samonadzora, • razvijanje kritičnega presojanja in veščin reševanja problemov, • starosti primerno samostojnost.

Preventivno delovanje zahteva poznavanje dejavnikov, ki prispevajo k razvoju motnje in drugih, ki lahko njihov razvoj preprečijo. Glavni namen preventive je znižati tveganje za razvoj motnje, tako da odstranimo škodljive dejavnike ter zmanjšamo dovzetnost posameznika zanje.

Z zgodnjo obravnavo čustvenih motenj in motenj hranjenja lahko otrokom in mladostnikom dajemo potrebno podporo na poti njihovega osebnostnega dozorevanja in tako preprečimo razvoj polne klinične slike.

Zgodnja obravnava je usmerjena predvsem v krepitev zdravih vidikov posameznikove osebnosti.

V program vključujemo otroke in mladostnike, ko jim še ne moremo postaviti diagnoze čustvene motnje ali motnje hranjenja, še niso razvili polne klinične slike, a so že prisotni simptomi na čustvenem, socialnem, telesnem in vedenjskem področju, ki napovedujejo možnost razvoja v smeri duševne motnje (subklinična slika). Predstavlja lahko tudi dopolnilno obliko že obstoječi

terapevtski obravnavi, ko strokovnjak presodi smiselnost tovrstne dodatne oblike pomoči.

Program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov s čustvenimi motnjami in/ali motnjami hranjenja Mladostniki s čustvenimi motnjami in/ali motnjami hranjenja po zaključenem zdravljenju praviloma potrebujejo strokovno pomoč in podporo pri ponovnem vključevanju v vsakdanje življenje. Zato smo razvili program, ki mladim nudi strokovno podporo pri soočanju z izzivi, ki pogosto ostanejo tudi po zaključenem zdravljenju, kot so: zaključek šolanja, osamosvajanje od družine, priprava na poklicno delo in partnerstvo.

Namen programa je strokovna pomoč mladim pri utrjevanju zdravih vzorcev funkcioniranja in pri nadaljnjem razvoju z namenom, da ne pride do ponovitve bolezni.

Vsebina programa in trajanje: Program je namenjen mladostnikom s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja do 26. leta, ki so že zaključili zdravljenje in potrebujejo pomoč

Predstavitve drugih organizacij ki ne sodijo, odpuščajo napake in puščajo odprte možnosti za nove poskuse in nove poti.

Kaj pridobi mladostnik?

Mladi, ki so program že zaključili, povedo, da je bilo zanje v programu še zlasti dragoceno, da so lahko v družbi vrstnikov in razumevajočih in naklonjenih terapevtov varno preizkušali nove odzive in vedenje ter utrjevali spoznanja o sebi in drugih. Tako so skupaj in vsak zase postavili nove, trdnejše temelje zdravega odraščanja.

Kako se lahko mladostnik vključi v program?

V program se mladostnik vključi na priporočilo svojega lečečega pedopsihiatra ali psihiatra.

Ta izda napotnico za nadaljevanje zdravljenja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna ali pa za to zaprosi bolnikovega osebnega zdravnika. Tako stroške zdravljenja krije zdravstvena zavarovalnica. in podporo pri že doseženem napredku ter pri ponovnem vključevanju v družbo.

Program sestavljajo: • terapevtsko delo (terapevtske skupine in individualni pogovori, psihodrama, terapija s pomočjo konja, gibalno izrazna terapija, glasbena terapija), • trening socialnih veščin, skupina za organizacijo časa, • kreativne delavnice, • telesne dejavnosti (gibanje v naravi, odbojka, lokostrelstvo, plezanje po umetni steni …), • prosti čas, namenjen uresničevanju individualno zastavljenih ciljev (študij, iskanje službe, druženje z vrstniki …).

Program traja od enega do treh mesecev.

povezovanje telesa z občutji in mislimi ter utrjujejo realnejšo telesno samopodobo. Da bi mladostnik lahko dosegel razvojne naloge, se morajo spremembe dogoditi tudi v družini, v odnosih med starši in mladostnikom. Zato je zaželeno, da se v program po potrebi vključujejo tudi družinski člani. Vikende preživljajo v domačem okolju.

Posebnost programa Psihoterapija s pomočjo konja Konji imajo edinstvene značilnosti, zaradi katerih so prav posebni učitelji. Zrcalijo nam naša vedenja, naše misli in počutje, ki se jih sami ne zavedamo. Učijo nas biti prisotni v sedanjem trenutku, postaviti jasna pravila in meje in se jih tudi držati, imeti pristno samozavesten nastop in notranjo držo in se spraševati, če je to, kar čutimo, res skladno s tem, kar sporočamo. Ob vsem tem pa so prizanesljivi in potrpežljivi učitelji,

Kaj so motnje hranjenja in čustvovanja?

Motnje hranjenja, med katere prištevamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno prenajedanje, so duševne motnje z resnimi telesnimi zapleti. Pri otrocih in mladostnikih, ki imajo motnje v prehranjevanju, se lahko pojavlja strah pred debelostjo oziroma težnja za izrazito suhostjo, izkrivljen in moten odnos do lastnega telesa, motena zaznava oblike telesa in telesne teže, pretirano ukvarjanje s telesno težo in z videzom.

Med čustvene motnje pri otrocih in mladostnikih sodijo različne bolezenske tesnobe, kot na primer tesnoba pred šolo ali družbo na splošno, tesnoba pred ločitvijo od bližnjih, splošna tesnoba. Sem sodijo tudi bolezensko vsiljene misli in dejanja ter stanja depresije, psihosomatske težave, posttravmatska stresna motnja, …

Vir: http://www.mkz-rakitna.si

Mladostniki bivajo v samostojnem gospodinjstvu v okviru zdravilišča. Dnevno se vključujejo v različne zgoraj navedene skupinske aktivnosti.

Vsak dan imajo tudi prosti čas, ki je namenjen uresničevanju individualno zastavljenih ciljev.

Mladostnika spodbujamo k spoznavanju lastne identitete, k prepoznavanju in razvijanju kakovosti, ki jih že ima ali bi jih želel imeti. Sočasno ga spodbujamo k ozaveščanju, načrtovanju in osmišljanju vrednot in ciljev, ki so zanj pomembni, ter k njihovemu postopnemu uresničevanju. Na skupini za organizacijo časa se učijo načrtovanja svojega prostega časa, s čimer dobijo boljši vpogled v prosti čas, ter koliko in kako uresničujejo svoje želje. S pomočjo strokovne osebe se seznanjamo z zdravimi prehranjevalnimi navadami, s pomenom uravnotežene prehrane in se urijo v samostojni pripravi obrokov. Na terapevtskih skupinah in v individualnih pogovorih osvetljujejo aktualne dileme, s katerimi se soočajo ob osamosvajanju in vključevanju v domače okolje.

Na gibalno izrazni terapiji preko gibanja izkušajo

Muza, številka 3, december 2012

29

Predstavitve drugih organizacij

Ženska svetovalnica

30

Muza, ĹĄtevilka 3, december 2012

Predstavitve drugih organizacij

Žiga Okorn

Muza, ĹĄtevilka 3, december 2012

31

Info stran

Info stran Kam se lahko obrnete po pomoč pri motnjah hranjenja?

DRUŠTVO ZA USTVARJANJE IN KVALITETO ŽIVLJENJA MUZA Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA Kongresni trg 1 (pritličje, sobi 10 in 11) 1000 Ljubljana T: 01 425 03 38 E: svetovalnica.muza@volja.net S: http://www.svetovalnicamuza.si

CENTER ZA ZDRAVLJENJE BOLEZNI OTROK ŠENTVID PRI STIČNI Šentvid pri Stični 44 1296 Šentvid pri Stični T: 01 788 74 50 F: 01 788 74 70 | E: center.zdravljenje.otrok@siol.net S: http://www.czbo.si/

ŽENSKA SVETOVALNICA Langusova 21 1000 Ljubljana T: 01 251 16 02 E: zenska@svetovalnica.org S: http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/

MLADINSKO KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE RAKITNA Rakitna 96 1352 Preserje T: 01 365 98 00 F: 01 365 98 01 E: info@mkz-rakitna.si S: http://www.mkz-rakitna.si/index.html

CENTER ZA MENTALNO ZDRAVJE Enota za zdravljenje motenj hranjenja Zaloška 29 1000 Ljubljana T: 01 587 49 00 F: 01 540 21 58 S: http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/ center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnjehranjenja/

CENTER ZA IZVENBOLNIŠNIČNO PSIHIATRIJO Njegoševa 4 1000 Ljubljana T: 01 4344 517 F: 01 2302 899 E: info@psih-klinika.si S: http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/ center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/

PEDIATRIČNA KLINIKA Služba za otroško psihiatrijo Bohoričeva ul. 20, Ljubljana T: 01 522 92 69 S: http://www4.kclj.si/sluzba_za_otrosko_ psihiatrijo Pedopsihiatrični oddelek Vrazov trg 1 1000 Ljubljana T: 01 252 71 86 OVEREATERS ANONYMOUS OA Slovenska skupnost Resljeva 11 p. p. 4382 1000 Ljubljana S: http://oa-slovenija.com/ SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Gotska 18 1000 Ljubljana T: 01 583 75 00 F: 01 519 11 20 E: info@scoms-lj.si S: http://www.scoms-lj.si/index.html Žiga Okorn

32

Muza, številka 3, december 2012

CENTER ZA KREPITEV JAZ.ZA Zaživeti brez motenj hranjenja Stegne 3 1000 Ljubljana T: 031 248 641, 031 661 967 E: centerjaz.za@gmail.com INFORMACIJE NA SPLETU: http://med.over.net/ http://www.something-fishy.org/ http://www.caringonline.com/ http://www.eating-disorder.org/ http://www.mirror-mirror.org/ http://www.motnje-hranjenja.si/domov.html http://www.tosemjaz.net/

Zahvala za finanÄ?no podporo

iStockphoto