Moja Slovenija december 2009 by Matej Medved

Moja

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • December 2009, številka 12

Slovenija ZABELEŽILI SMO

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: Prihodnost je naša! TEMA MESECA

Tomaž Humar – mož, ki je premikal meje mogočega INTERVJU

Pater Miha Drevenšek: Slovensko srce seže do konca sveta MLADI MLADIM

Perpetuum Jazzile osvaja svet SLOVENSKE POKRAJINE

Bela krajina – dežela med Kolpo in brezami PERSONALNE SPREMEMBE V CERKVI NA SLOVENSKEM:

“Tisto, kar so nekateri le sanjali, je Tomaž odsanjal.”

Dr. Anton Stres – novi ljubljanski nadškof metropolit www.MojaSlovenija.net

FOTOGRAFSKI NATEČAJ

Fotografski natečaj Počitnice so že davno za nami – prednovoletno vzdušje se kaže v prvih obrisih. Kljub temu pa so vaši fotografski objektivi, drage bralke in bralci Moje Slovenije, ujeli nekaj zanimivih utrinkov, ki so popestrili naš fotografski natečaj.

Do 15. dne v mesecu nam lahko na elektronski naslov urednistvo@mojaslovenija.si ali s klasično pošto na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana Črnuče pošljete zanimive utrinke, ki jih je zabeležil vaš fotografski objektiv, in se potegujete za nagrado uredništva Moje Slovenije. Veseli bomo domiselnih podpisov k poslanim fotografijam, seveda pa ne pozabite pripisati tudi svojega kontakta. Najizvirnejše stvaritve bomo objavili v reviji Moja Slovenija in na njeni spletni strani. O zaključku natečaja in o izboru vas bomo obvestili.

Bliža se božični večer – jaslice ne

smejo manjkati.

Beli lepotec na temni modri Nasprotja privlačijo?

Moja Slovenija / December 2009

UVODNIK

Slovenska država nas povezuje Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Ob obletnicah, ki smo jih v tem letu praznovali, smo večkrat slišali krilatico o polnoletnosti, ki jo je dosegla slovenska država. Če se ozremo nazaj in ocenjujemo dosežke Slovenije v zadnjih osemnajstih letih, posebej pri našem odnosu do Slovencev, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije, bodisi kot manjšina bodisi kot izseljenci, lahko ugotovimo bistveno kakovostno spremembo. Osemnajst let je dolga doba. Čeprav težko trdimo, da je bil odnos do Slovencev zunaj Slovenije v prejšnji državi izrazito slab, so se z osamosvojitvijo postavili novi temelji in nova razumevanja. Na prvi pogled je bilo mogoče v prvih letih po mednarodni uveljavitvi slovenske države vprašanje Slovencev, ki živijo zunaj Slovenije, sekundarnega pomena, vendar je slovenska država temu področju vendarle vseskozi namenjala veliko pozornost. Prav tako je bilo občasno nekaj poskusov ideološkega obravnavanja vprašanja in tudi poskusov političnega vmešavanja v življenje slovenskih manjšin v sosednjih državah in izseljencev. Danes lahko trdimo, da se je slovenska politika na tem področju poenotila in do tovrstnih vmešavanj ne prihaja več. V neki meri je k temu prispeval tudi spremenjen pogled od zunaj, torej na slovensko državo kot na nekaj stalnega, ne glede na vsakokratno razmerje političnih sil. Torej na nekaj, kar nas povezuje in tudi omogoča, da lahko med seboj sodelujemo. Upam, da so danes razmere že take, da za odnos Slovenije do Slovencev, ki živijo zunaj Slovenije, in obratno, ni odločilno, kakšne barve je ena ali druga vlada, ampak, da bo šlo za odnos, na katerega aktualne politične spremembe ne bodo vplivale. Samo tako bomo lahko vsi Slovenci, ne glede na to, kje živimo in katerega političnega prepričanja smo, med seboj sodelovali v dobro nas vseh. Vsem Slovenkam in Slovencem po svetu, kjerkoli že živijo, čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Vsem pa tudi želim lepe božične praznike, ki nas bodo radostili v prihodnjih dneh, in srečno novo leto 2010.

Uredništvo in sodelavci revije Moja Slovenija želimo vsem bralcem vesele božične praznike in uspehov polno novo leto 2010! Moja Slovenija / December 2009

Zgodba z naslovnice Tomaž Humar, vrhunski slovenski alpinist, ki je opravil okoli 1.500 vzponov in je za svoje dosežke prejel tudi nagrado zlati cepin, je za posledicami nesreče in poškodb pri vzponu na 7.227 metrov visoki Langtang Lirung v Himalaji 10. novembra 2009 umrl. Zadnje počivališče Gozdnega Jože, kot so ga klicali, ostaja Himalaja, v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici pa so mu postavili spominsko ploščo. Slovenski alpinizem so v dobrem letu prizadele izgube treh vrhunskih alpinistov in požrtvovalnih gorskih reševalcev. Poleg Humarja sta umrla še Pavle Kozjek in Franc Oderlap.

2 5 8 11 12

Moja

14 15 17 18 20 21 22 23 24 26 28 30 32 34 36 39 40 42 46 47 48 59 51

Fotografski natečaj Zabeležili smo Intervju: pater Miha Drevenšek Božična dobrodelna akcija: Pomagajmo kamniškim gorskim reševalcem! Tema meseca: Tomaž Humar – mož, ki je premikal meje mogočega Slovenci v Italiji Slovenci na Koroškem Slovenci na Madžarskem Svetovni slovenski kongres Slovenska izseljenska matica Rafaelova družba ID Slovenija v svetu Iz življenja cerkve na Slovenskem Pisali ste nam Koledar prireditev Mladi mladim Naučimo se slovenščine S knjigo v svet Pogovor o rojaku: Igor Šentjurc Slovenske domačije Pesem nas združuje Od Karantanije do Slovenije Slovenske pokrajine: Bela krajina Veliki Slovenci: Zoran Mušič Knjižna polica Povzetek v angleščini Povzetek v španščini Križanka

Slovenija

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine Izdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www. MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Blanka Markovič Kocen, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Janez Dolinar, za varnost podatkov skrbi podatkovna banka V rubrikah Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

ZABELEŽILI SMO:

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: Prihodnost je naša!

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v novembru zaznamoval 15-letnico ustanovitve in prvo obletnico Urada v sedanji sestavi. »S ponosom gledamo nazaj in s samozavestjo naprej. Prihodnost je naša!« je na novinarski konferenci, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Urad, med drugim dejal vodja sektorja Rudi Merljak. Stran 5

INTERVJU:

Pater Miha Drevenšek: »Slovensko srce seže do konca sveta«

Pater Miha Drevenšek je eden najbolj priljubljenih slovenskih misijonarjev, ki že več kot tri desetletja deluje v Zambiji, v državi, ki bi zaradi naravnih bogastev lahko bila med najbogatejšimi v Afriki, a se njeni prebivalci spopadajo s hudo lakoto in umirajo zaradi aidsa. Že deseto leto jim množično pomagajo tudi Slovenci, ki so na daljavo posvojili več kot tisoč otrok, ki se tudi po njihovi zaslugi lahko nemoteno šolajo. Več na straneh 8–11

TEMA MESECA

Tomaž Humar – mož, ki je premikal meje mogočega

10. novembra 2009 je za posledicami nesreče in poškodb pri vzponu na 7.227 metrov visoki Langtang Lirung v Himalaji umrl 40-letni alpinist Tomaž Humar. Oče dveh otrok, ki je opravil okoli 1.500 vzponov, je eden od več kot dvajsetih slovenskih alpinistov, ki so med letoma 1977 in 2009 v Himalaji izgubili življenje. Zadnje počivališče Gozdnega Jože, kot so ga klicali, ostaja Himalaja, v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici pa so mu postavili spominsko ploščo. Več na straneh 12–14

SLOVENSKE POKRAJINE

Bela krajina – dežela med Kolpo in brezami

Slovenski običaji, tradicija in prazniki so nedvomno zaznamovani s pristno slovensko kulinariko. Ta se po pokrajinah precej razlikuje, zato bomo v rubriki Slovenske pokrajine te predstavljali tako skozi etnološke značilnosti kot tudi s kulinariko. Uvodoma vas vabimo v Belo krajino, kjer smo med drugim poizvedeli, kako pripravljajo belokranjsko pogačo. Več na straneh 42–45

ZABELEŽILI SMO

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: Prihodnost je naša! Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v novembru zaznamoval 15-letnico ustanovitve in prvo obletnico Urada v sedanji sestavi. »S ponosom gledamo nazaj in s samozavestjo naprej. Prihodnost je naša!« je na novinarski konferenci, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Urad, med drugim dejal vodja sektorja Rudi Merljak. Urad je v petnajstih letih napravil izreden razvoj do popolnoma avtonomne vladne službe. Kot je poudaril državni sekretar dr. Boris Jesih, Vlada Republike Slovenije kljub gospodarski krizi ni krčila vsote, ki jo namenja organizacijam v zamejstvu. »Tako bodo Slovenci v

zamejstvu prejeli približno 8 milijonov, Slovenci po svetu pa približno milijon evrov,« je povedal dr. Jesih in dodal, da bo poseben poudarek namenjen financiranju projektov, ki vključujejo mlade. Stvari se prepočasi premikajo Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ugotavlja, da s položajem Slovencev v zamejstvu nikjer ne moremo biti zadovoljni. »Stvari se sicer premikajo, vendar ne dovolj hitro,« je dejal minister in dodal, da bo Urad storil vse, da bi dogajanje pospešil. Po njegovih besedah bo v letu 2010

poseben poudarek namenjen trem področjem: konkretizaciji splošnih planov podpore slovenstvu oziroma navezavi stikov s slovenskimi znanstveniki v tujini in ustvarjanju seznama teh. »Podobno je treba storiti tudi v zvezi z uglednimi slovenskimi gospodarstveniki po svetu,« je poudaril minister. Po njegovih besedah bodo več pozornosti namenili tudi mladim Slovencem, ki bi se želeli vrniti v domovino. »Zanimanje za Slovenijo, zlasti od razglasitve njene neodvisnosti, in slovenski jezik po svetu narašča,« ugotavlja minister Žekš. BMK

Moja Slovenija / December 2009

ZABELEŽILI SMO

15 let Radia Ognjišče

Radio Ognjišče letos zaznamuje 15 let delovanja. Ob tej priložnosti sta na novinarski konferenci dosedanje delo in načrte za prihodnost predstavila direktor msgr. Franc Bole ter glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Ob 15-letnici smo sodelavci pred radiem zasadili tudi lipo, ki je simbol slovenstva in kot je bilo rečeno pred blagoslovom: »Lipa je tudi močna in vzporednica z radiem: 15 let kljubovanja vetrovom, s te ali one smeri, je radio utrdilo, ga oblikovalo in mu dalo moči za novo rast.« Direktor msgr. Franc Bole je na novinarski konferenci poudaril, da »brez revije Ognjišče ne bi bilo Radia Ognjišče, ker pa oddaja 24 ur na dan, je dostopen tudi tistim, ki ne berejo Ognjišča, je brezplačen, vedno na razpolago, slišen po vsem svetu, zaposluje dvakrat toliko ljudi kot Ognjišče, morda je bolj vpliven. Vsekakor se oba medija dopolnjujeta. Radio potrebuje Ognjišče in Ognjišče potrebuje Radio. Cerkev na Slovenskem pa potrebuje oba,« je povedal direktor Bole in dodal, da smo z osamosvojitvijo Slovenije in nastajanjem demokracije zaslutili pravi trenutek, da razširimo svoje delovanje na elektronske medije. Glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak, ki se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so pomagali pri ustvarjanju radia, je povedal, da je program Radia Ognjišče danes »kakor je bil na začetku in bo tudi v prihodnje zvest namenu ustanovitve elektronskega medija, da oznanjamo evangelij in z njim povezana vsa vesela, upanja polna sporočila iz življenja Cerkve in družbe. Res je, da smo glas Cerkve, vendar je tudi res, da se Cerkev zanima za vsa vprašanja, s katerimi se srečuje človek, in zato želi nanje odgovarjati v luči cerkvenega nauka ter

Moja Slovenija / December 2009

tako prispevati svoj pomembni delež za blagor vseh državljanov. Tako naši poslušalci niso samo verujoči državljani, ampak tudi drugi; in tudi niso samo starejši, čeprav nam je to v ponos, ker je v naši državi več starejših kot mlajših, marveč so med poslušalci tudi otroci, mladi in srednje generacije. Zato smem brez pretiravanja reči, da smo pravi alternativni program v množici slovenskih radijskih programov in da vedno opravičujemo status nepridobitne radijske postaje posebnega pomena.« Glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče je izpostavil tudi sodelovanje z drugimi organizacijami in predstavil nekatere dobrodelne projekte v preteklosti, o načrtih za prihodnost pa je dejal: »V prihodnosti si želimo, da bi na Radio Ognjišče ne gledali skozi neka ideološka sita, marveč ga sprejemali kot medij, ki ponuja veliko takšnih vsebin, ki so za druge postaje manj zanimive. S tem bi se gotovo tudi naše mesto na lestvici poslušanosti radijskih programov precej spremenilo. Sicer pa smo se v teh letih naučili, da številke sploh niso vse in so pravzaprav daleč od dejanskega stanja.« Besedilo in foto: Urša Sešek

Direktor msgr. Franc Bole: »Radio potrebuje Ognjišče in Ognjišče potrebuje Radio. Cerkev na Slovenskem pa potrebuje oba.«

Glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak: »V prihodnosti si želimo, da bi na Radio Ognjišče ne gledali skozi neka ideološka sita, marveč ga sprejemali kot medij, ki ponuja veliko takšnih vsebin, ki so za druge postaje manj zanimive.«

ZABELEŽILI SMO

Sklad Mitja Čuk Ob tragični smrti osemletnega Mitje Čuka se je leta 1979 rodila zamisel o skladu za pomoč slovenskim otrokom v Italiji, potrebnim posebne podpore za polnopraven vstop v družbo svojih vrstnikov, ker jih je v tej ali oni življenjski funkciji prikrajšala narava ali jih ovirajo neugodne šolske, družbene ali družinske razmere. Ob 30-letnici je bila na dan Mitjeve smrti (4. novembra) darovana maša v openski župnijski cerkvi ob petju dekliške skupine Krasje pod vodstvom Matjaža Ščeka. Kardinal Carlo Maria Martini je poslal svoj blagoslov: »Pridružujem se upanju in pogumu vseh, ki ste izgubili ljubljenega

otroka, pa niste obupali in ste ostali ob njem na način, ki ga omogočata le vera in ljubezen. Tridesetletna vztrajnost je dokaz, da je izbrana pot prava.« V petek, 6. novembra, so na Opčinah odprli razstavo. Na videz razdrobljene dejavnosti združuje geslo »Pomagajmo otrokom!«. Sklad je prejemnik pomembnih priznanj, tudi nagrade Andragoškega centra Republike Slovenije. Kakih dvesto otrok iz otroških vrtcev in prvošolčkov openskega didaktičnega ravnateljstva je obletnico doživelo veselo s čarodejem. Razstavo o delovanju Sklada je odprla predsednica Stanka Čuk, sledilo je pe-

tje moškega pevskega zbora Tabor pod vodstvom Martine Feri. Iz priložnostne misli Jelke Cvelbar je zavelo nekaj grenkobe: problem rednega izhajanja revije za vzgojo in izobraževanje 6-krat ter zapleti v zvezi z gradnjo novega večnamenskega središča. Predvajanje filma Pomagajmo otrokom! je pokazalo bistvo Skladovih prizadevanj in gledalce ganilo in očaralo. Suveren nastop otroške glasbene skupine U’pnska mularija pa je uspešno sklenil prireditev. Staška Cvelbar Fotografije: Vanja Cvelbar

Glasbena skupina U’pnska mularija pod mentorstvom prof. Aljoše Sakside

Moja Slovenija / December 2009

INTERVJU: Pater Miha Drevenšek

»Slovensko srce seže do konca sveta« Pater Miha Drevenšek je eden najbolj priljubljenih slovenskih misijonarjev, ki že več kot tri desetletja deluje v Zambiji, v državi, ki bi zaradi naravnih bogastev lahko bila med najbogatejšimi v Afriki, a se njeni prebivalci spopadajo s hudo lakoto in umirajo zaradi aidsa. Že deseto leto jim množično pomagajo tudi Slovenci, ki so na daljavo posvojili več kot tisoč otrok, ki se tudi po njihovi zaslugi lahko nemoteno šolajo.

Moja Slovenija / December 2009

INTERVJU: Pater Miha Drevenšek Zakaj ste se odločili za misijonarstvo? Vedno sem imel rad črnce in črno celino. Ko smo bili otroci, smo razmišljali o palmah, malih črnih otročičkih in njihovih hišicah. Imeli smo razne karikature, ki so nas navdihovale. Vse to se je nekako vtisnilo vame in vedno rajši sem imel Afriko. Zelo rad imam petje in igral sem v ansamblu Minores, ki je bil prvi ansambel duhovne glasbe v Sloveniji. Ko sem nekoč v Ljubljani slišal peti nekega Afričana, se mi je duša nekako razlila. In ko smo pozneje nastopali v Avstraliji, sem si rekel: »Idi v misijone!« Napisal sem prošnjo v Rim in bila je odobrena. Tako sem bil že naslednje leto na poti v Afriko, v Zambijo. Koliko časa ste že v Zambiji? V Zambiji sem že malo več kot polovico svojega življenja, skoraj 33 let. V katerem kraju ali delu Zambije delujete? Zambija je velika za 37 Slovenij in ima deset pokrajin. Zdaj delujem v enem od rudniških mest v pokrajini Copperbelt. Kako je organiziran vaš misijon? Naš misijon je kar precej velik. Ker smo v mestu, se življenje tu kar precej razlikuje od življenja na podeželju. Imamo elektriko in tekočo vodo. Zdaj delam v tiskarni skupaj z drugimi delavci. V našem misijonu je tudi dom za duhovne vaje, prostor za sestanke in minoritski center. Imamo tudi avdio in video studio, šolo za mizarje, šiviljsko ter računalniško šolo. Dobili smo tudi »internetcafe«, kajti skušamo doseči, da bi bilo čim več ljudi izobraženih tudi v najnovejši tehniki. To je danes zelo pomembno. Zato dajemo temu velik poudarek. Pri tem si pomagamo tudi s svojim časopisom in radiem. Kako poteka njihovo šolanje? Najprej hodijo v vrtec in malo šolo, česar na podeželju ni. Po zakonu naj bi šli v šolo vsi otroci, ki so stari šest ali sedem let. Osnovna šola traja sedem let, potem nižja srednja šola dve leti in višja srednja šola tri leta. Potem pa lahko gredo naprej na poklicno šolo ali univerzo. S čim se ukvarjajo domačini? Kako se preživljajo? Večina ljudi se ukvarja s kmetijstvom, ker na srečo tam ni prevelikih suš ali poplav. Zambija stoji na izvozu bakra in je tudi tretja največja izvoznica. A cena bakra je padla. V zadnjem času pa so našli tudi nekaj zlata.

Katere težave imajo? Teh je zelo veliko. Še posebej z izobrazbo, ker ni dovolj šol oziroma tudi če te so, nimajo denarja za uniforme, čevlje in učbenike. Pa tudi šola ni zastonj. Problem je tudi oddaljenost od šole in preveliko število otrok. V enem razredu jih je do sedemdeset. Še večji problem je, ko nimajo denarja za vpis v višje šole, ki so zelo drage. Težave pa imamo tudi drugje. Na primer v zdravstvu. Petnajst do dvajset odstotkov prebivalstva je HIV-pozitivnega. Ljudje trpijo za aidsom. Bolnišnice niso zastonj, ampak so zelo drage. Če nimaš denarja, moraš umreti. Okoli deset odstotkov prebivalstva je sirot. Ko je baker izgubil ceno, so odpustili 15.000 rudarjev. Politiki v Zambiji nimajo vizije in ne gledajo naprej na jutrišnji dan, ampak samo nase. In to je eden izmed vzrokov, zakaj je Zambija tako revna. Po vseh dobrinah, ki jih ima, bi lahko bila ena izmed najbogatejših držav v Afriki. Ampak zaradi slabih politikov in ekonomije, ki povzročajo toliko težav, je ena izmed najrevnejših držav na svetu. Kako jim misijonarji pomagate? Gradimo šole, jih učimo, delamo z njimi, smo v medijih … Ljudi opozarjamo in prek projekta botrstvo, ki poteka iz Slovenije, se šola nekaj čez tisoč otrok sirot. Ta projekt uspešno teče že devet let in kljub težavam pomaga veliko otrokom, da se lahko šolajo. Od kod dobivate denar za svoje delo? Največ v potu svojega obraza, ko moramo delati od jutra do večera. Ko pridem v Slovenijo, dobimo darove prek Misijonskega središča in dobrih ljudi, ki nam pomagajo. Ravno zdaj smo napolnili dva zabojnika s papirjem in računalniki ter drugimi pripomočki za tiskarno. S tem skušamo pomagati ljudem. Najboljša pomoč pa je z njimi živeti, se z njimi veseliti in z njimi trpeti. Ter doseči za vse ne samo lep danes, ampak tudi boljši jutri. Ali iz humanitarnih akcij dobivate več denarja ali materiala? Kar zadeva državno raven, ne dobivamo popolnoma nič. Kar dobimo, dobimo od dobrih ljudi in iz župnij. Tudi od večjih organizacij ne. Mi tukaj delamo prostovoljno in nihče ni nič plačan. Te organizacije pa veliko denarja porabijo za lastno vzdrževanje, kar je mogoče zanje tudi potrebno. A nam takšen način dela ne ustreza. Karkoli dobimo, vse usmerimo tja, kamor je bilo namenjeno.

Moja Slovenija / December 2009 2008

INTERVJU Ali Slovenci radi pomagamo in sodelujemo v humanitarnih akcijah? Seveda! Mislim, da slovensko srce seže do konca sveta. Je dobro, veliko in dobrodušno. Prav zaradi tega lahko tam misijonarji naredijo veliko dobrega. Tam smo zgradili celo šolo samo s slovensko pomočjo, gimnazijo za 750 učencev, z vsemi hišami za učitelje, elektriko, vodo, poljem in internatom. Povečali smo šolo za gluhoneme in bolnišnico. Naredili smo tudi precej cerkva, na podeželju smo zgradili tudi nekaj dvoran, kjer se ljudje lahko srečujejo in se učijo, če ne morejo iti v šolo. Naredili smo radijsko postajo. Ko je v Zambijo prišlo čez 3.000 beguncev in njihovih družin iz Ruande, je bila naša pomoč še posebej potrebna in dragocena. Zadnjih trinajst let pa delam v tiskarni, kjer se ukvarjamo s tiskom in skušamo ljudem dati mišljenje. Se vam zdijo humanitarne akcije učinkovite? Odvisno, za kaj gre denar, za kaj ljudje darujejo in prek koga. Veliko je tudi primerov, kjer ljudje ne vedo, kam gre denar, in potem kdo to izrabi. Ampak če je namen dober, je to prav gotovo hvalevredno dejanje. Kako se je življenje ljudi zaradi vaše pomoči spremenilo? Vsekakor se je spremenilo kar precej. Na primer s šolo, ki smo jo zgradili pred osemnajstimi leti. Tam se zdaj uči od 700 do 800 otrok. To pomeni, da vsako leto na tej šoli dokonča osnovno šolanje sto otrok. Do zdaj se je v tej šoli izšolalo okoli 2.000 otrok, ki zdaj lahko skrbijo sami zase. Prek radijske postaje in tiska ljudi ozaveščamo, da postanejo samozavestnejši. Poskrbimo, da imajo vsi, ki delajo v tiskarni in avdio studiu, tudi svoje stanovanje, kar je v Zambiji zelo težko. In naj je še tako majhno, je samo njihovo. Kakšno pomoč bi si želeli v prihodnje? Vedno si želim, da bi ljudje tukaj molili zame in za naš misijon. Želim si, da bi se ljudje tukaj veselili in če ima kdo kakšen cent več, lahko daruje v dobre namene. Sam imam še veliko načrtov, ki bi jih lahko uresničili, če bi bilo dovolj finančnih sredstev. Veseli pa smo tudi materialne, duhovne in prijateljske pomoči. To vse je le kapljica v morje, a tudi morje je narejeno iz kapljic vode. Pogovarjala se je Maša Marija Dolinar Foto: Janez Dolinar

Moja Slovenija / December 2009

BOŽIČNA DOBRODELNA AKCIJA

Pomagajmo kamniškim gorskim reševalcem! Še preden je v slovensko alpinistčno in širšo javnost zarezala vest o izgubi Tomaža Humarja, smo se v uredništvu odločili, da kamniškim gorskim reševalcem pomaga tudi Moja Slovenija: Kamniški gorski reševalci, ki jih vodi načelnik Rado Nadvešnik (na fotografiji), so nedavno s pomočjo helikopterja Slovenske vojske v več ur trajajoči in zahtevni operaciji na Velike pode pod Grintavcem dvignili bivak, težak 2300 kilogramov. Stari, ki je bil zavetje več kot tri desetletja, je bil tako dotrajan, da so ga umaknili. Novega so izdelali po načrtih alpinista in arhitekta Miha Kajzlja, stal pa bo na istem mestu kot sedanji, v bližini poti proti Kokrškemu sedlu, Mlinarskemu sedlu in Skuti. Po Nadvešnikovih besedah Rado Nadvešnik (bil je tudi koordinator akcije), gre za prostovoljni projekt, zasnovan z namenom, da se čim več gornikov obvaruje pred nesrečo. Menda planinci prav v tem delu pogosto zaidejo. Bivak, ki ima ležišča v treh ravneh, lahko sprejme osem ljudi in je opremljen z aluminijasto izolacijo, ki bo kljubovala tudi nizkim temperaturam. Ker kamniškim prostovoljcem še ni uspelo zbrati vsega denarja za plačilo računov, pozivamo tudi bralce Moje Slovenije, da primaknejo nekaj denarja za ohranitev življenj v hribih. Zbirajo ga na transakcijskem računu 02312-0035354472, sklic 2100. KV

Moja Slovenija / December 2009

Tomaž Humar – mož, ki je premikal meje mogočega 10. novembra 2009 je za posledicami nesreče in poškodb pri vzponu na 7.227 metrov visoki Langtang Lirung v Himalaji umrl 40-letni alpinist Tomaž Humar. Oče dveh otrok, ki je opravil okoli 1.500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih smeri doma in po svetu, in prejemnik zlatega cepina je eden od več kot dvajsetih slovenskih alpinistov, ki so med letoma 1977 in 2009 v Himalaji izgubili življenje. Zadnje počivališče Gozdnega Jože, kot so ga klicali, ostaja Himalaja, v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici pa so mu postavili spominsko ploščo. Za zadnji podvig vedeli le redki Humar se je smrtno ponesrečil pri samostojnem vzponu na Langtang Lirung, najvišjo goro v himalajskem pogorju Langtang, ki se nahaja jugozahodno od osemtisočaka Šiša Pangma. Za načrtovani podvig, ki ga je organiziral sam,

Moja Slovenija / December November 2009

je vedel le malokdo in Humar o njem ni obveščal javnosti. 9. novembra je zadnjič poklical v bazni tabor in sporočil, da je poškodovan. Reševalna akcija je stekla takoj. Sprva klasično, prek nepalskih šerp, nato pa z vrhunsko reševalno ekipo iz Švice, ki je zaradi slabega vre-

mena šele šesti dan po nesreči odletela pod goro in Humarjevo truplo našla na višini 5.600 metrov, pol kilometra nižje od prvotnih predvidevanj. Učenec je presegel učitelja Od Humarja so se na slovesnosti pod

TEMA MESECA bistveno boljši od učiteljev. »Meni bo v spominu ostal predvsem močan stisk roke, njegov prešerni nasmeh in najin obojestransko spoštljivi odnos,« je še povedal Pollak.

»Tomaž nam ne bo ostal v spominu le kot vrhunski plezalec in izjemen športnik, pač pa tudi kot človek s širokim nasmehom in človek z neustavljivo željo doseči nemogoče.« predsednik države Danilo Türk gorami pri Domu v Kamniški Bistrici, ki jim je bil od otroštva predan, poslovili njegovi svojci, predsednik Vlade Borut Pahor, častni konzul Nepala Aswin K. Shrestha in okoli dva tisoč ljudi. Bojan Pollak, Humarjev prvi alpinistični mentor, je izrazil ponos, da je učenec postal

Nizal uspeh za uspehom Eden najboljših alpinistov na svetu, oče dveh otrok, zaposlen na carinski upravi v Ljubljani, se je v alpinistično šolo vpisal leta 1987, tri leta kasneje pa opravil alpinistični izpit. Več kot dve desetletji je bil aktiven alpinist, član Alpinističnega odseka Kamnik, obenem pa tudi alpinistični inštruktor in gorski reševalec. V svoji bogati alpinistični karieri je opravil blizu 1.500 vzponov, med njimi 70 prvenstvenih. Za svoje podvige je prejel številna priznanja, vključno z najprestižnejšim alpinističnim priznanjem – zlatim cepinom (Piolet d’or, za katerega je bil trikrat nominiran), ki ga je prejel leta 1996 skupaj s soplezalcem Vanjo Furlanom za preplezano novo smer na Ama Dablamu. Včasih pred kamerami, kasneje v samoti V mednarodnem merilu je bil njegov največji uspeh samostojen vzpon po južni steni na Daulagiri leta 1999, širši javnosti pa je postal znan šest let kasneje, ko je na 6.000 metrih nadmorske višine za šest dni obtičal na ozki polički osemtisočaka Nanga Parbat. Rešili so ga šele s pomočjo helikopterja pakistanske vojske. Reševanje, na vrvi je visel vse do pristanka v baznem taboru, je spremljal cel svet. Od takrat naprej se je na odprave podajal izključno sam. V zahvalo pakistanski vojski, ki da mu je podarila še en rojstni dan, je odprl fundacijo, s katero je hotel zbrati dovolj sredstev, da bi v vasi Tashering odprl bolnišnico. V zadnjem letu ob tri alpiniste Slovenski alpinizem so v dobrem letu prizadele izgube treh vrhunskih alpinistov in požrtvovalnih gorskih reševalcev. Poleg Humarja je umrl še Pavle Kozjek, ki se lani avgusta ni vrnil z gore Mustagh Tower, oktobra letos pa se je na osemtisočaku Manasluju smrtno ponesrečil Franc Oderlap. PV Foto: www.humar.com

Humar je za svoje alpinistične podvige prejel številna priznanja, med njimi tudi najprestižnejšega – zlati cepin, ki ga je dobil leta 1996 za preplezano novo smer na Ama Dablamu.

»Pa sam’ plezat’ sem hotu!« Tomaž Humar, potem ko so ga s helikopterjem pakistanske vojske rešili z osemtisočaka Nanga Parbat, kjer je na 6.000 metrih preživel šest dni.

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENCI V ITALIJI

Znova zaživela Cecilijanka Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice je 21. in 22. novembra Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici priredila 51. revijo goriških pevskih zborov – Cecilijanka 2009. Na reviji so, poleg goriških, sodelovali tudi zbori iz tržaške in videmske pokrajine ter Koroške in Slovenije. Letošnja Cecilijanka je bila posvečena 50-letnici Zveze slovenske katoliške prosvete.

Cecilijanka zaznamovana z jubilejem organizatorja Letošnja Cecilijanka je bila posebna zaradi 50-letnice delovanja njenega organizatorja - Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, ki je bila ustanovljena v Gorici leta 1959. Nastala je predvsem zaradi notranjih potreb društev in organizacij, da bi učinkoviteje nastopali navzven. Danes zveza združuje dvanajst kulturnih društev, ki delujejo v goriški pokrajini v občinah Števerjan, Gorica, Sovodnje ob Soči, Doberdob in Ronke. Nastopilo 19 glasbenih sestavov Revija tradicionalno poteka ob godu Svete Cecilije, zavetnice vseh pevcev, po kateri so organizatorji prireditev tudi po-

Moja Slovenija / December 2009

imenovali. Na letošnji Cecilijanki je prvi večer nastopilo deset zborov, drugi večer pa devet. Letošnja novost je bil nastop vokalne skupine Polymnia & Friends iz Turjaka pod taktirko Dorina Fabrisa. Slovenci smo narod zborov Pred pričetkom sobotnega programa je zbrane v polni dvorani Kulturnega centra Lojzeta Bratuža nagovoril Dario Bertinazzi, politični in prosvetni delavec mlajše generacije, sicer tudi zborovodja moške pevske skupine Akord – Podgora, ki je tudi sodeloval na reviji. V nedeljo je bila slavnostna govornica predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franca Padovan, ki je spregovorila o pomembnosti revije, saj, po njenih be-

sedah, na njej zaznamo utrip našega zborovstva. Prvič pred 51. leti Prva pevska revija Cecilijanka je bila v dvorani Brezmadežne na Placuti 23. novembra 1958. Takrat je nastopilo pet zborov. Glavni pobudnik Cecilijanke so bili profesor in duhovnik Mirko Filej in Slovensko kulturno prosvetno društvo. Prve Cecilijanke so bile tekmovalnega značaja (zbore je ocenila posebna komisija), kasneje pa se je izkazalo, da tekmovanje ni najboljši način, da se zbore vzpodbuja k petju, zato so ohranili revijalni sistem. Besedilo: PV FOTO: NG

SLOVENCI NA KOROŠKEM

Najboljši slovenski lutkarji v Šmihelu V Šmihelu pri Pliberku na avstrijskem Koroškem je od 23. do 27. septembra v organizaciji Krščanske kulturne zveze Celovec in Katoliškega prosvetnega društva Šmihel potekal peti bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. To je prvi lutkovni bienale najboljših slovenskih lutkovnih predstav doslej, ki se je odvijal zunaj Republike Slovenije. To je tekmovalni festival, ki profesionalnim lutkovnim skupinam pomeni isto kot dramskim gledališčem Borštnikovo srečanje. V Šmihelu ga je gostil letošnji mednarodni lutkovni festival Cikl-cakl. To gostovanje je lepo priznanje šmihelskim lutkarjem, ki letos praznujejo tridesetletnico lutkovnega ustvarjanja. Peti bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je odprl minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš. Tekmovalo je 13 predstav raznih slovenskih gledališč. Predstave so potekale v farni dvorani v Šmihelu, Kulturnem domu in farni dvorani v Pliberku in dve v Ljubljani. Ogledalo si jih je 3.200 ljudi. Nagrado, imenovano grand prix za najboljšo predstavo, je prejelo lutkovno gledališče Ljubljana za predstavo Kabaretluknja. Marija Primc

Odprtje festivala (minister Žekš, župan tržne občine Bistrica Flödl, predsednica KPD Šmihel Micka Opetnik)

Podelitev nagrad

Rizzijeva nagrada kulturnemu centru UNIKUM na celovški univerzi Slovenska prosvetna zveza in Zveza slovenskih organizacij bosta letošnjo, sedmo Rizzijevo nagrado, 23. novembra podelila kulturnemu centru UNIKUM na celovški univerzi. UNIKUM se namreč s svojo doslednostjo in kulturnim profilom temeljito razlikuje od običajne koroške kulturne podobe. Različnost in raznolikost je utemeljena v dejanjih in delu te celovške univerzitetne ustanove, ki učinkovito in jasno opredeljuje srž problema koroške kulturne politike: gre za spopad različnih konceptov kulture na relaciji sodobna kultura in konservativizem in gre za konflikt med tradicionalno koroško mentaliteto in inovativnostjo. Vendar je moral ta konflikt nekdo tematizirati, odpreti, zao-

striti, da je sploh postal zaznaven. UNIKUM je to storil in to dela s promocijo sodobne vizualne umetnosti, s perfomansi, z inštalacijami, z eksperimentalno glasbo, z novimi mediji, z besedo. Poslužuje se vrste raznolikih izraznih sredstev, ki utemeljujejo potrebo po sodobni in angažirani kulturni in umetniški reputaciji Koroške. V tem kontekstu ima slovenski jezik svoje normalno mesto, prav tako kot odkrivanje zakulisja in klišejev v zvezi s slovenskim vprašanjem. Rizzijevo nagrado podeljujejo zaslužnim osebam, ki delujejo v prid sporazumevanju in sožitju in ki s svojimi zgledi kažejo,

kako naj bi uveljavljali jezikovne pravice kot del temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Nagrada je poimenovana po humanistu iz 19. stoletja Vincencu Rizziju, ki je s svojimi nazori in s praktičnim delovanjem prehiteval čas. Marsikaj, kar je bilo pri njem videti kot plemenitost mišljenja, je danes kot del sodobne filozofije, ki temelji na človekovih pravicah ne glede na spol, veroizpoved in narodno pripadnost. V Spittalu pred 190 leti rojeni Rizzi si je prizadeval za tiste vrednote, ki jih danes skušamo uresničevati v integrirajoči se Evropi. Marija Primc

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENCI NA KOROŠKEM

Dvajset let zasebne katoliške Mohorjeve ljudske šole v Celovcu V Bambičevi galeriji na Opčinah pri Trstu je bila v septembru na ogled razstava Petra Cvelbarja Brezmejni študijski dnevi – tri desetletja izrazov Drage. Razstava, ki prikazuje ujete trenutke Študijskih dni v Dragi, sedaj potuje po Sloveniji in Italiji. Do konca leta si jo bo mogoče ogledati še v Mačkoljah, Trstu in na Repentabru.

Zasebna katoliška Mohorjeva ljudska šola v središču Celovca je v letošnjem oktobru praznovala dvajseti rojstni dan. S svojim učiteljskim zborom in z ravnateljico Marico Hartman je prehodila dvajsetletno pot dvojezične vzgoje, v kateri izmenično poučujejo en dan slovensko, en dan nemško, uvedli pa so tudi italijanščino. Zasebna dvojezična Mohorjeva ljudska šola je bila po začetnih težavah ustanovljena 5. maja 1989, hkrati z njo pa so odprli tudi zavetišče, v katerem popoldne za otroke skrbijo vzgojiteljice. V to šolo se je 1. septembra 1989, ko je prvič odprla svoja vrata, vpisalo 41 otrok. Danes jo obiskuje okoli sto otrok, zaveti-

Moja Slovenija / December Marec 20092009

šče pa 86 otrok v petih skupinah. Šola je posebno zavezana lutkovni in gledališki dejavnosti, sodeluje s Slovensko glasbeno šolo. Zavedajoč se gesla »Zdrav duh v zdravem telesu« je ta šola ena najaktivnejših na športnem področju. Število prijavljenih otrok k dvojezičnemu pouku v Celovcu narašča. Učenci to šolo zaključujejo z zelo dobrim znanjem slovenskega jezika, kar velja tudi za tiste, ki so se vpisali brez vsakršnega znanja slovenščine. Skoraj vsi njeni učenci nadaljujejo svojo izobraževalno pot na Slovenski gimnaziji, kar je gotovo sad uspešnega učnega načrta, zavzetega dela učiteljskega zbora in vzgojiteljic v zavetišču, je

v brošuri, ki so jo izdali ob dvajsetletnem jubileju, zapisal direktor Mohorjeve družbe dr. Anton Koren. Že trinajst let je Mohorjeva ljudska šola partnersko povezana z Osnovno šolo Janka Glazerja iz Ruš in z njo skupaj gradi mostove prijateljstva. Dvojezična Mohorjeva ljudska šola izdaja tudi svoj časopis. Jubilejna brošura, ki je izšla ob dvajsetem rojstnem dnevu šole in v kateri je šolska ravnateljica Marica Hartman poudarila, da bo Mohorjeva ljudska šola delala še naprej v prid narodne skupnosti in nas vseh za boljši jutri. Marija Primc Foto: Vincenc Gotthard

SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Dobri sklepi bodo še boljši, ko jih uresničijo Ker v Porabju ni niti poklicnega niti polpoklicnega gledališča, opravljajo njihovo vlogo ljubiteljske skupine, med katerimi so najbolj delavni števanovski Veseli pajdaši – Veseli prijatelji. Od leta 2001, ko so ustanovili skupino, so vsako leto naštudirali krajše delo, s katerim so uspešno in odmevno nastopali najprej na domačem odru, potem v Prekmurju in na srečanjih narodnostnih ljubiteljskih gledaliških skupin v Budimpešti. Razen letošnje so bile dosedanje premiere na velikonočni ponedeljek in vse, tudi tokratna, so privabile toliko obiskovalcev, da v dvorani vaškega kulturnega doma ni bilo prostega niti enega stojišča. Slovenija in Madžarska sta leta 1992 na madžarsko pobudo v Ljubljani podpisali Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic madžarski narodni skupnosti v Sloveniji in slovenski narodni manjšini na Madžarskem. Sporazum ima pomemben člen, po katerem sta podpisnici dolžni najmanj enkrat na leto oceniti njegovo uresničevanje. Slovenski del mešane komisije, ki je tokrat zasedala v Lendavi, je vodil dr. Boris Jesih, državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu, madžarsko delegacijo pa Ferenc Gemesi, državni sekretar za nacionalno politiko in manjšinska vprašanja urada predsednika madžarske vlade. Porabske Slovence sta zastopala predsednika Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök. Razprava je potekala brez zapletov, delegaciji sta hitro uskladili zapisnik z nalogami med Slovenci na Madžarskem in prekmurskimi Madžari. Sopredsedujoča sta bila zadovoljna z dogovorjenim, manjšini verjetno nekoliko manj, zlasti

Slovenska veleposlanica na Madžarskem Darja Bavdaž Kuret, državna sekretarja dr. Boris Jesih in Ferenc Gemesi pomembno pa bo, kako dosledno bosta vladi v Ljubljani in Budimpešti uresničevali naloge, ki jih imata do manjšin. Državni sekretar Ferenc Gemesi je povedal, da je Madžarska zagotovila denar za posodobitev ceste med Gornjim Senikom in Verico, da prihodnje leto ne bo zmanjšala denarja za manjšine, spodbujala

bo delo kulturnih ustanov in skupin ter skrbela za razvoj narodnostnega in dvojezičnega šolstva. Ali bo denar tudi za širitev slovenskega radijskega programa s sedanjih osem na 24 ur tedensko, pa jasnega zagotovila v zapisniku ni. Besedilo in foto: Ernest Ružič

Števanovski Veseli pajdaši – Veseli prijatelji z novo igro Ker v Porabju ni niti poklicnega niti polpoklicnega gledališča, opravljajo njihovo vlogo ljubiteljske skupine, med katerimi so najbolj delavni števanovski Veseli pajdaši – Veseli prijatelji. Od leta 2001, ko so ustanovili skupino, so vsako leto naštudirali krajše delo, s katerim so uspešno in odmevno nastopali najprej na domačem odru, potem v Prekmurju in na srečanjih narodnostnih ljubiteljskih gledaliških skupin v Budimpešti. Razen letošnje so bile dosedanje premiere na velikonočni ponedeljek in vse, tudi tokratna, so privabile toliko obiskovalcev, da v dvorani vaškega kulturnega doma ni bilo prostega niti enega stojišča. Od začetka do prezgodnje smrti je kratka dramska besedila v porabskem narečju pisala ljudska pisateljica Irena Barber, zdaj se je pisanja uspešno lotil učitelj Laci Kovač, ki je bil vse do lanskega leta tudi igralec in režiser. Letos je prvič v Porabju režiral Branko Pintarič iz prekmurske Cankove, in sicer kratko, v porabskem narečju napisano igro Kdo je oče?. Tako pokojna Irena Barber kot zdaj Laci Kovač v svojih

delih obravnavata preproste teme iz vsakdanjega življenja na podeželju. Besedila so začinjena s prijetnim humorjem in vsa v narečju. Čeprav skupina nosi ime Veseli prijatelji, premore le enega moškega igralca – Lacija Kovača, vse druge vloge pa uspešno igrajo Števanovčanke. Z izgovorom nimajo težav, kajti v starejši obliki porabskega in goričkega govora se za ženski spol upo-

rablja moška oblika, torej ne: jaz nisem rekla, ampak: jaz nisem rekel. Ker je tudi gostujoči režiser Branko Pintarič z Goričkega in dobro pozna narečje, v katerem tudi sam piše, s tem ni imel težav. Na to, da moške vloge odigrajo ženske, je vajeno tudi stalno števanovsko in prekmursko občinstvo, ki jih sprejme z dolgim in iskrenim aplavzom. Ernest Ružič

Moja Slovenija / December 2009

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Poti znanosti k edinosti Slovencev Svetovni slovenski kongres je 14. in 15. oktobra 2009 organiziral VI. Konferenco slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije v prostorih slovenskega Parlamenta. To je še ena v nizu mnogih tovrstnih strokovnih konferenc, ki so se zasidrale v slovenskem prostoru in predstavljajo enkratno priložnost povezovanja strokovnjakov slovenskega rodu, ki živijo doma in po svetu.

Predsednik Vlade RS je nagovoril navzoče na konferenci Povezovanje gospodarstva in znanosti Častni pokrovitelj konference, predsednik Vlade RS, Borut Pahor, je številne navzoče goste iz domovine in tujine nagovoril s spodbudnimi besedami ter pozdravil prizadevanja SSK za povezovanje slovenske znanstvene in gospodarske stroke. Navzoče je tudi pozdravil predsednik SSK, dr. Boris Pleskovič, nato pa so goste še počastili z nagovorom predsednik Državnega sveta, mag. Blaž Kavčič, podpredsednik Državnega zbora, France Cukjati, dr.med., minister za

Moja Slovenija / December Marec 20092009

Slovence po svetu, akad. prof. dr. Boštjan Žekš, mag. Peter Volasko z Direktorata za znanost, ter predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, g. Miro Petek. V uvodnem predavanju je dr. Boris Pleskovič govoril o globalni finančni krizi, o njenih vzrokih in kaj nam pušča kot lekcije za prihodnost. Nasledil ga je sklop o dobrih praksah v gospodarstvu, ki ga je povezoval dr. Dušan Povh iz Nemčije in v katerem so sodelovali Klemen Jerin (Fichtner GmbH & Co, Nemčija), mag.

Vanja Samec (Bentley Systems, Avstrija), dr. Jure Knez (Dewesoft, Slovenija), dr. Zvone Žigon (MZZ), bivši generalni konzul v Clevelandu, ter Rudi Pavšič (Slovenska kulturno gospodarska zveza, Italija). Kakšne so prakse in izkušnje v povezovanju gospodarstva in znanosti, pa sta spregovorila Saša Lavrič iz Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije ter dr. Franc Gider s Tehnološke agencije Slovenije. Sklop je vodil dr. Miomir Kneževič z Zavoda za transfuzijsko medicino.

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES Brez ljudi ni znanosti Ena osrednjih tem letošnje konference se je dotaknila človeških virov v slovenski znanosti in njihovi emigraciji. Na tem področju je doc. dr. Milena Bevc opravila temeljite raziskave ter izsledke tudi predstavila. Statistične primere pa so dobro dopolnili pričevanja prof. dr. Marjana Rupnika iz Medicinske fakultete v Mariboru ter mladih podiplomskih študentov mag. Urbana Sile in Roka Sekirnika iz Velike Britanije. Sklop, ki ga je vodil dr. Janko Jamnik s Kemijskega inštituta, pa je dopolnila dr. Breda Mulec z Urada za Slovence po svetu, ki je predstavila nove izzive v povezovanju RS s slovenskimi znanstveniki in izobraženci v tujini. Vedno pereče vprašanje se nanaša na etiko v znanosti in gospodarstvu. Pod

vodstvom dr. Edvarda Kobala s Slovenske znanstvene fundacije so tem vprašanju govorili ddr. Matjaž Mulej z Inštituta za razvoj družbene odgovornosti, prof. dr. Pavel Poredoš z ljubljanskega Kliničnega centra in dr. Božidar Brudar z Mednarodnega centra za trajnostni razvoj. Nadvse pomembno področje današnjega časa je varovanje okolja in spremembe podnebja. O tej temi je govorila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, svoje poglede pa je podal tudi dr. Dušan Petrač iz ZDA, ki je dolga leta služboval v vesoljski agenciji NASA. Eden glavnih namenov naših strokovnih konferenc je predstavitev raziskovalnega dela strokovnjakov živečih doma in po svetu, ki so tokrat potekale oba dneva. Z zanimivimi predavanji so,

pod vodstvom prof. dr. Antona Mavretiča z Univerze v Botonu, konferenco obogatili dr. Marcos Bavdaž, rojen v Braziliji, z Evropske vesoljske agencije (ESA), dr. Milan Miklavčič z Univerze v Michiganu, prof. dr. Mateja de Leonni Stanonik z George Washington University, dr. Vincenc Rajšp s Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, dr. Tanja Dominko iz podjetja Cellthera iz ZDA, ter mag. Andrej Trauner z Imperial College, Velika Britanija. Po bogatem in natrpanem dvodnevnem programu pa ostanejo dobri vtisi in nove stkane vezi. Pri SSK želimo, da bodo le te uresničevale potrebe po tesnejšem sodelovanju slovenskih strokovnjakov iz vsega sveta, v dobro Slovenije in vseh Slovencev. Sonia Avguštin, foto arhiv SSK

Prvi dan predavanj v dvorani Državnega sveta RS

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA

Slovenci v Cordobi (Argentina) oziroma 70 let »Edinosti« Glavno mesto province Cordoba, ki prav tako nosi ime Cordoba, leži ob suhi strugi reke Rio Prinero ob vznožju cordobskega pogorja Sierras de Cordoba. Provinca Cordoba je geografsko središče Argentine. Mesto Cordoba s suho, zdravo klimo danes vabi v mesto neštete bogate letoviščarje iz Buenos Airesa in drugih vlažnih mest na zdravljenje revmatičnih obolenj, pred 80 in več leti pa so tja prispeli tudi prvi Slovenci.

Cordoba: nastop slovenskega zbora na proslavi 29. novembra. Vodil Ciril Jekše. Mesto Cordoba so ustanovili jezuiti s Jeronimom Cabrero na čelu že pred 480 leti, ko so prodirali iz Peruja na severu proti jugu. Z mečem in križem v rokah so podjarmili domačine, se polastili vse njihove zemlje in bogastva. Zato to mesto slovi po velikih, razkošnih cerkvah, bogatih samostanskih in drugih verskih zavodih; zaradi tega je tudi dobilo ime »amerikanski Rim«. Leta 1928 so v Cordobi ustanovili prvo društvo z imenom Jugoslovanska čitalnica. V njej so delovali predvsem Slovenci in Hrvatje. Prvi predsednik je bil gospod Kovačevć, ki je bil zaveden Jugoslovan, nasprotoval pa je ustanovitvi takratnega naprednega sokolskega društva, ki ga je organiziral novomeški rojak Jože Kambič. Zato je mnogo članov odšlo in čitalnica je začela pešati. Ko je bil 6. septembra 1930 izveden vojaški udar, so nastopili težki časi gospodarske krize za vse prebivalce, posebej pa še za delavce. To najtežje obdobje je trajalo tri leta in takrat so izseljenci delavci izkusili vse

Moja Slovenija / December 2009

grenkobe brezposelnosti. Slovenci so se združevali v posebnih taborih, kjer so imeli skromno stanovanje in hrano, ustanovili pa so tudi svoje društvo z imenom Delavsko podporno društvo Slovencev Edinost. Drugo leto bodo slavili 70-letnico neprekinjenega delovanja. Slovenci v Cordobi, v primerjavi z Buenos Airesom maloštevilni, so v tistih težkih časih našli dovolj denarja, da so kupili zemljišče in si zgradili lasten društveni dom. Čeprav so praviloma v slovenskih društvih, ustanovljenih pred drugo svetovno vojno v Argentini, v večini Primorci, so v Edinosti v večini Belokranjci. In zato ni naključje, da so v Cordobi postali znani tudi po tem, da v njihovih prostorih radi postrežejo z belokranjskimi jedmi. Ustanovni član in dolgoletni predsednik Edinosti Anton Govednik je bil tudi doma iz Bele krajine. Na proslavi 43. obletnice društva je dejal: »Danes ne moremo govoriti več o bleščečih uspehih, razen tega, da smo dosegli osnoven namen ustanovitve

– tudi v tako oddaljeni, novi domovini smo ostali Slovenci.« In prav on je bil najbolj zaslužen, da so se vzpostavili dobri stiki med Slovensko izseljensko matico in društvom Edinost. Posledica teh dobrih stikov so bili obiski, ki jih je organizirala Slovenska izseljenska matica. Klub težavam so v 80. letih obnovili svoj dom in sprejemali vse številčnejše obiske iz stare domovine. Jeseni 1981 jih je prvikrat obiskala delegacija Slovenske izseljenske matice. Ob tej priliki so imeli zelo odmeven koncert Slovenskega okteta, ki ga je takrat kot predsednik vodil znani slovenski novinar Bogdan Pogačnik. Mnogi Slovenci, živeči v Cordobi, so v vseh pogledih, glede na razmere v Argentini, uspeli. Tako si jih je kar nekaj v teh turističnih krajih postavilo lepe, moderne hotele. Tako na primer Miro Mlekuž z ženo Nado in hčerko vodi enega. Podobno tudi Vili Mozetič, ki ima v Cordobi ob izhodu T avtobusne terminalne postaje lep hotel. Sin Antona Govednika si je na isti postaji kot Mozetič postavil trgovino z optiko. .Glede na skorajšnjo visoko obletnico Edinosti – 70 let neprekinjenega dela – je čas in prilika, da se zahvalimo vsem članom društva za njihovo nesebično delo v društvu in za vse napore, da se je ohranila slovenska kultura. Posebej pa se je treba zahvaliti najbolj prizadevnim kot na primer: Kristini Andrevich, podpredsednici, Mirku Francetiču in Antonu Stepanu, dolgoletnima predsednikoma, ter Ivanu Jagodicu, glavnemu gospodarju. Trenutno društvo vodi prof. Gracijela Mravlje, ki je bila v 90. letih štipendistka Slovenske izseljenske matice. Pred sabo ima težko in odgovorno nalogo. Prepričani smo, da ji je kos in da bo tudi ona uspešno pripomogla k nadaljevanju razvoja majhnega, toda trdoživega središča Slovencev v tem delu Argentine. Janez Rogelj, foto: Arhiv SIM

RAFAELOVA DRUŽBA

Slovenska knjiga v vsako slovensko družino po vsem svetu Mohorjeva družba je bila ustanovljena na pobudo blaženega Antona Martina Slomška, škofa, vzgojitelja in pisatelja, kot knjižno društvo daljnega leta 1851, da bi širila slovensko branje poučnih in razvedrilnih knjig na celotnem etničnem ozemlju Slovencev. Mimo odločilne vloge Mohorjeve za ohranitev slovenskega naroda ni mogla niti totalitarna komunistična oblast, ki jo je motila njena krščanska usmerjenost, zato je preživela čase najtršega komunističnega nasilja.

Pri Mohorjevi izdajajo vrhunski slovenski avtorji, zato ni naključje, da je družba ovenčana z literarnimi nagradami.

Zadnja leta se Mohorjeva pospešeno vrača k izročilu svoje zlate dobe med obema vojnama, ko jo je vodil duhovnik in pisatelj legendarne povesti Pod svobodnim soncem Fran Saleški Finžgar, in izdaja knjige s področja izvirnega, prevodnega, otroškega in mladinskega leposlovja, strokovne, znanstvene in šolske publikacije iz večine sodobnih strok ter od leta 2006 najstarejšo slovensko kulturno revijo Zvon, ki je samo za nekaj pičlih desetletij mlajša od Mohorjeve. Na leto tako Celjska Mohorjeva družba izda približno sto knjižnih naslovov in drugih izdaj. Pri Mohorjevi izdajajo vrhunski slovenski avtorji, zato ni naključje, da je družba ovenčana z literarnimi nagra-

dami, denimo s kresnikom za Rebulov roman Nokturno za Primorsko. Svetovna literatura je v programu Mohorjeve zadnjih let prisotna z najatraktivnejšimi literarnimi nagrajenci. Tu so še izdaje svetovnih klasikov: krščanski ep Dantejeva Božanska komedija in Zbrana dramska dela velikega Thomasa S. Eliota, odslej pa tudi monumentalno Slomškovo zbrano delo. Slovenci ne morejo spregledati celotnega Kocijančičevega prevoda filozofa Platona. Med uglednimi avtorji Mohorjeve sta tudi oba velika papeža Janez Pavel II. in Benedikt XIV., pa tudi slovenski kardinal Rode. Edinstvena v Evropi je Mohorjeva s svojo redno zbirko, nekdaj imenovano Knjižni dar, ki že več kot poldrugo stoletje prihaja med Slovence ob prelomu koledarskih let. Mohorjeva si prizadeva širiti slovenstvo tudi med zdomci na različne načine: z novimi mediji, internetom in dvojezičnimi izdajami, ki bodo nove generacije izseljencev znova naučile

slovenščine, ki je sedaj postala uradni jezik združene Evrope. V času, ko so po Evropi divjali nasilni totalitarni sistemi, se je Mohorjeva razcepila v tri enote, da bi preživela. Vendar se Celjska Mohorjeva komunističnemu režimu ni prodala, kar je dolgo skrbelo begunce. Kot edina nedržavna založba se je specializirala za verske knjige in opravljala misijonsko dejavnost v času nasilne ateizacije. Ali se slovenska društva in župnije po svetu ne zavedajo, da se je tudi v 19. stoletju zdel projekt »Slovenska knjiga v vsako slovensko družino po vsem svetu« utopija? Slomškovi posnemovalci so uspeli in sad uspeha je tudi slovenska država. Zato ne smemo podcenjevati sedanjih zdomcev in novih generacij med njimi. Obnoviti moramo prizadevanja, da bo mohorska knjiga živela med Slovenci po vsem svetu. JF, SO, foto: Arhiv Mohorjeve družbe

Moja Slovenija / December 2009

IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Ivan Korošec: Moja dolina Petinosemdeset let je kar dolga doba. Še zlasti, če je o teh letih kaj povedati. In pisatelj Ivan Korošec je v svojem življenju užil mnogo svetlih, pa tudi grenkih trenutkov. Koliko je bilo enih in koliko drugih, kakšna je bilanca, bo verjetno vedel le on. Je pa nekaj teh doživetij zbral in opisal v knjigi Moja dolina. Nanaša se na rodni Bizovik, ko je bil sam še otrok, ko je bil kot mladenič zajet v vrvež vojne in revolucije. Doživel in preživel je marsikaj, tudi Teharje, izseljenstvo v Argentini, od koder mu je bilo dano, da se je vrnil v ljubljeno Slovenijo. Tipkopis je bil v urednikovem predalu, 85-letnica pa je bila priložnost, da v knjižni obliki zagleda luč sveta. Knjiga je izšla v zbirki Čas in ljudje pri založbi Družina. Avtorja in njegovo delo je predstavil dr. Janez Grilj

Maša za rajne Grobovi slovenskih rojakov so posejani po vsej zemlji in v času praznikov vseh svetih in vseh vernih duš je marsikomu, ki ima svojce po svetu, težko, ker ne more fizično na njihov grob. Že več let gospa Anica Moder skrbi, da je v teh dnevih maša za pokoj rojakov, ki so umrli v Argentini. Popoldanska maša zadnjo nedeljo v oktobru v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani je namenjena prav temu. Sorodniki prinesejo svečke pred oltar kot simboličen obisk na oddaljenih grobovih. Tudi letos je bilo tako in čeprav je običajno to ena izmed najbolj obiskanih prireditev, pri katerih se zbirajo priseljenci iz Argentine, je bil letošnji obisk še večji. Po maši pa je tudi postala navada, da se v bližnjem študentskem domu Vincencij ob čaju srečajo znanci in dober čas namenijo klepetu, saj se z marsikom od prisotnih redkokdaj srečajo. Čas je že hladen in z zamenjavo ure se hitro stemni, zato sta še kako dobrodošla zavetje in luč. Gregor Batagelj

Izseljensko društvo Slovenija v svetu želi Slovencem v izseljenstvu, zdomstvu, zamejstvu in v matični domovini blagoslovljen božič in veliko zdravja ter vsega dobrega v novem letu 2010! 22

Moja Slovenija / December 2009

v prostorih Galerije Družina, ki se je hitro napolnila s prijatelji, znanci in sovaščani, na katere se v mnogih primerih tudi nanaša podnaslov –posvetilo knjige: Vsem Slovencem, ki so trpeli nasilje in krivice. Knjiga je zanimivo branje tako za tiste, ki so ostali v domačem Bizoviku, kot tudi za one, ki so ga spoznali v tudi domačem Buenos Airesu. K besedam je dodal še lepo število fotografij iz osebnega arhiva, ki doprinašajo svojo sporočilnost tragičnim in veselim dogodkom. Gregor Batagelj

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Dr. Anton Stres – novi ljubljanski nadškof metropolit 28. novembra 2009, je papež Benedikt XVI. določil nekatere personalne spremembe v Cerkvi na Slovenskem. Sveti oče Benedikt XVI. je sprejel odpoved službi dosedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana ter za njegovega naslednika imenoval dosedanjega mariborskega nadškofa in celjskega apostolskega administratorja msgr. dr. Antona Stresa. Nadškof Uran je namreč v posebnem pismu svetemu očetu podal odpoved službi, da ljubljanska nadškofija ne bi trpela zaradi njegovega slabega zdravja. Nadškof Uran je bil za ljubljanskega škofa ordinarija imenovan 25. oktobra 2004, ko je bil škofovski sedež izpraznjen po imenovanju nadškofa msgr. dr. Franca Rodeta za prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja. Nadškof Uran bo po predaji nadškofije nasledniku ohranil naslov nekdanjega ljubljanskega nadškofa metropolita. Nadškofijo bo prevzel 24. januarja. Do takrat pa se bo seznanil s stanjem v ljubljanski nadškofiji, je povedal. BMK NA KRATKO Msgr. dr. Anton Stres, novi ljubljanski nadškof: “Nimamo drugega namena, kakor da oznanjamo evangeljske vrednote pravičnosti in ljubezni. Katoliška cerkev in njeni člani v Sloveniji nimamo in ne pričakujemo privilegijev, smemo pa pričakovati, da bomo za svoje poslanstvo imeli enake možnosti, kakor jih ima Cerkev v drugih primerljivih evropskih državah. Nič več in nič manj.”

Škofje so konec oktobra in v prvi polovici novembra v diakone – to je prva stopnja duhovništva – posvetili deset kandidatov. Šolske sestre de Notre Dame in prebivalci Ilirske Bistrice so se zelo razveselili otroškega vrtca v samostanu v Trnovem. Blagoslovili so ga 24. oktobra. Kapucinski samostan Celje je 25. oktobra obhajal 400-letnico. Maševal je nadškof Stres. Delegacija Frančiškovske konference je 6. novembra predsedniku Državnega zbora Pavlu Gantarju izročila poslanico ob 800. obletnici ustanovitve Frančiškovega reda. Škofje ordinariji so ob zahvalni nedelji na vernike v svojih škofijah tudi letos naslovili posebna zahvalna pisma. Ob 40-letnici samostojne slovenske jezuitske province se je prvi novembrski konec tedna pri nas mudil vrhovni predstojnik jezuitov pater Adolfo Nicolás. V Ljubljani in Mariboru so od 16. do 26. novembra potekali Nikodemovi večeri. V Ljubljani so predavanja imela skupni naslov »Objem Boga v evharistiji«, v Mariboru pa so bile okrogle mize na temo »Ali se poznamo?«.

Msgr. Alojzij Uran, dosedanji ljubljanski nadškof: »Ljubljanski nadškofiji sem v teh letih posvetil vse svoje življenje, moči, darove, ki mi jih je Gospod naklonil, saj sem imel ves čas pred očmi Jezusove besede: »Dobri pastir da svoje življenje za ovce.«

Teden zaporov (15. –21. november) se je začel s sveto mašo, ki jo je v zaporu na Dobu daroval zaporniški vikar Robert Friškovec in jo je prenašal celo radio. Dogodke, ki so se zgodili do 22. novembra 2009, zbral Matjaž Merljak, Radio Ognjišče

Moja Slovenija / December 2009

PISALI STE NAM

Slovenci v Bitoli

Prireditev v čast slovenskega kulturnega praznika Občasna družabna srečanja skupine meščanov slovenskega rodu iz Bitole so spontano pripeljala do ustanovitve Slovenskega društva Triglav, ki danes šteje 71 članov. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je bitolskemu društvu Triglav sredi leta 2008 dodelil denarna sredstva in s tem podprl njegov razvoj, omogočil pa mu je tudi

najem prostora, kjer bodo člani slovenskega društva v Bitoli lahko gradili in negovali svoje stike z rojstnim krajem v Sloveniji. Posebno pomembni sta bili potreba in želja po organiziranju tečajev slovenščine, ki jih je sprva vodil predavatelj iz Skopja, pozneje pa z velikim navdušenjem naša članica gospa Milena Pinza, prostovoljno, brez nikakršne-

ga denarnega plačila. Število obiskovalcev tečajev nenehno raste, zlasti mlajših članov. Prejšnje poletje se je nekaj slušateljev udeležilo tudi poletne šole v Sloveniji. V veliko veselje članov društva to enkrat na mesec obiskujeta Tomaž Trobentar, konzul pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Makedoniji, in Jelka Bauman, administrativna atašejka pri Veleposlaništvu, ki tako pomagata članom pri reševanju njihovih težav in potreb. Člani društva so s posebnim veseljem in navdušenjem pripravili prireditev v čast slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja. Poleg visokih gostov z Veleposlaništva Republike Slovenije v Makedoniji, častnih konzulov drugih tujih držav v Bitoli, uglednih meščanov in članov društva se je dogodka udeležilo tudi večje število naših prijateljev iz Bitole, ljubiteljev slovenske kulture in književnosti. Slovensko društvo Triglav iz Bitole je 20. aprila 2009 soorganiziralo velikonočni koncert v katoliški cerkvi v našem mestu, v zadnjem času pa pripravljamo svojo spletno stran, ki bo uporabnikom dostopna na www.triglavbitola.mk. Besedilo in foto: Anton Petkovski

Devetdesetletnica slikarke Marjance Dakskofler Savinšek

Nemogoče je v nekaj razpoložljivih vrsticah zajeti tako kompleksno človeško in umetniško osebnost, kot je jubilantka slikarka Marija Ana, za vse znance in prijatelje

Moja Slovenija / December 2009

Marjanca, Dakskofler Savinšek. Umetnica deli usodo slovenskih ustvarjalcev, ki jih je pot zanesla na tuje, kjer so živeli in ustvarjali: razen redkih izjem, jih domovina in predvsem umetnostnozgodovinska stroka do danes še ni prav ovrednotila in enakopravno uvrstila v slovensko umetnostno zakladnico. Jeseničanka Marjanca D. Savinšek se s poklicem uradnice, v katerega so jo prisilile okoliščine, ni nikoli sprijaznila. Želja po umetniškem ustvarjanju, ki je v njej tlela, odkar pomni, jo je pripeljala v krog slikarjev Kogeja, Pavlovca in Tratnika, ki so jo spodbujali za vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in jo za sprejemni izpit tudi pripravljali. V političnem vzdušju po drugi svetovni vojni pa za vpis na akademijo ni zadostoval le umetniški talent, zato je bil poskus neuspešen. Odločila se je za

odhod v Francijo. V Parizu je bila sprejeta kar na dve akademiji, Grande Chaumière in Julienne, kjer se je oblikovala pri znanih umetnikih, npr. Brayèrju, Zadkinu, Bezombesu. Njena dela so bila večkrat nagrajena in deležna laskavih ocen pomembnih likovnih kritikov. Razstavljala je predvsem v Franciji in Nemčiji, Argentini in ZDA, v Italiji pa pri Slovencih v Gorici. Posvečala se je predvsem oljnemu slikarstvu, gvašu in risbi, tematsko pa izstopajo njeni portreti, plesni in religiozni motivi in tihožitja. Ves čas izhajanja Korenin, lista Društva Slovencev v Parizu, je prispevala likovno opremo. Praznovanju visokega jubileja slikarke Marjance D. Savinšek se pridružujemo z iskrenimi voščili, da bi jo umetniška sla še dolgo spodbujala k ustvarjanju. Besedilo in foto: Tomaž Zorn

PISALI STE NAM

Predstavitev knjige dr. Marije Stanonik Etnologija v pismih in slikah

Direktorica galerije Vesna Burojević sprejema sliko iz rok Pavleta Sedeja. V ozadju pevci Moškega pevskega zbora Alpina Žiri.

S predstavitve knjige dr. Stanonikove v Šidu Pri Etnografskem inštitutu Srbske akademije znanosti in umetnosti je izšla knjiga literarne zgodovinarke in etnologinje dr. Marije Stanonik z naslovom Etnologija v pismih in slikah (Etnologija u pismima i slikama), v kateri avtorica etnološko komentira pisma svoje matere Marije Demšar, ki je bila leta 1941 izgnana s Štajerske

v Šid v Srbijo. Naključje je hotelo, da je izgnanstvo preživljala v hiši največjega srbskega slikarja 20. stoletja Save Šumanovića. Z njegovo materjo je navezala tesen stik; še posebej pa sta se zbližali po sinovi nasilni smrti. V pismih domačim v Slovenijo Marija Demšar dokumentira podatke o življenju in delu matere Persi-

de in njenega sina, kamor so neizbrisno segli tudi odmevi s sremske fronte. V soboto, 18. oktobra, je bila v Galeriji slik Save Šumanovića predstavitev knjige, ki sta jo organizirala Galerija Save Šumanovića in Etnografski muzej Srbske akademije znanosti in umenosti. S strokovno besedo so sodelovali dr. Mladena Prelić z Etnografskega inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti, nosilka mednarodnega projekta Slovenci v Srbiji in Srbi v Sloveniji, v okviru katerega je izšla omenjena knjiga, Ljubica Jukić, ki je v poslovnih knjigah Šumanovićevih odkrila nove podatke o Mariji Demšar, direktorica galerije Vesna Burojević, prevajalka knjige dr. Lada Stevanović in dr. Marija Stanonik. Prireditev je bila izjemno obiskana. Številnim ljubiteljem srbskega slikarstva iz Šida se je pridružil avtobus obiskovalcev iz Žirov in okolice, med katerimi so bili predstavniki žirovske občine in knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. Med udeleženci je bil tudi načelnik občinske uprave občine Šid Romko Papuga in predstavnica slovenskega društva Sava v Beogradu Biljana Vuković. Žirovski slikar Pavle Sedej je Galeriji slik Save Šumanovića v sodelovanju s pevskim zborom Alpina Žiri podaril sliko z motivom slovenske pokrajine od Triglava do Žirov. Prijazno prireditev je popestrilo petje Moškega pevskega zbora Alpina Žiri pod vodstvom Andreja Žaklja. Pesmi so predstavile slovensko deželo, zapeli so istrsko, koroško, rezijansko, prleško, gorenjsko in še nekaj drugih pesmi. Seveda ni manjkala žirovska himna Oj, mi smo pa tam na Žirovskem doma. Večer je minil v prijetnem klepetu. Plod sodelovanje dveh ustanov, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) in Srbske akademije znanosti in umetnosti ter njunih etnografskih inštitutov, je bil tudi obisk prevajalke knjige in že omenjene nosilke projekta, ki sta obiskali Žiri 23. oktobra, ko je bila predstavitev omenjene knjige v v Žireh. Milka Bokal, foto: Aleš Kacin

Moja Slovenija / December 2009

KOLEDAR PRIREDITEV Prireditve in srečanja v Sloveniji Ljubljana od 24. 11. do 28. 2. 2010 – Razstava: Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji. Moderna galerija, Cankarjeva cesta 15 Novo mesto do 31. 12. – Razstava novejše zgodovine (NOB). Dolenjski muzej do 31. 12. – Mladi Božidar Jakac, likovna razstava Brežice do 31. 12. – Zgodovinska zbirka: kmečki upori in reformacija Ptuj do 31. 12. – Zbirka tradicionalnih pustnih mask. Ptujski grad Postojna od 19. 12. do 3. 1. 2010 – Božične jaslice v Postojnski jami Velika Planina 24. 12. – Polnočnica v kapeli Marije Snežne na Veliki planini Bled 25. 12. – Prireditev: Legenda o potopljenem zvonu Maribor od 14. 12. do 23. 12. – Sprevodi dedka Mraza 2009 od 5. 12. do 31. 12. – Festival Pisani december. Festival traja ves december. Prireditve so v mestnem središču, kjer nastopajo ulična gledališča, glasbene in pevske skupine ter lutkarji. Zadnji teden festivala so na Trgu svobode večerni koncerti najboljših slovenskih in tujih glasbenih skupin. 16. in 17. 1. 2010 – 45. Zlata lisica Sveta gora od 14. 12. 2009 do 15. 1. 2010 – Mednarodna razstava jaslic Celje 22. 12. – Swing večer z društvom Vintage. Kavarna Union. Grand hotel Union, Miklošičeva cesta 1 23. 12. – Anja Bukovec (violina) z gosti: božično-novoletni koncert: filmska in klasična glasba. Kavarna Union Izlake 24. 12. – 29. božični pohod z baklami na Zasavsko Sveto goro Šempeter v Savinjski dolini 25. in 26. 12. – Božična skrivnost v jami Pekel Vrbljene od 24. 12. 2009 do 6. 1. 2010 – Jaslice v naravni velikosti Pasja ravan–Dražgoše 9. 1. 2010 – Spominski pohod »Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše« Škofja Loka 30. 1. 2010 – 11. tekmovanje v smučanju po starem

Prireditve izven Slovenije ZDA Cerkev sv. Cirila, New York 62 St. Mark’s Place Maša v nedeljo ob 10.30. Prosvetna/kulturna ura/kosilo: vsako tretjo nedeljo od septembra do maja SlovenSki Group, New York 29., 30. in 31. 1. 2010 – Tradicionalno letno zborovanje Slovencev iz ZDA in Kanade, Windham Mountain, NY: tekme v veleslalomu, večerja, nagrade, ples, družabno srečanje od 13. 2. do 21. 2. 2010 – SlovenSki izlet v Bormio, Italija od 5. 4. do 11. 4. 2010 – SlovenSki teden v Banffu jfkamin@verizon.net; 718 424 2711 Slovenia4You Foundation, New York http://www.slo4you.com Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, IL; http://www.slovenian-center.org ClevelandSlovenian.com http://www.ClevelandSlovenian.com Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida) http://www.slovenskapalma.org Slovenian Cultural Centre 13. 12. – Večerja 31. 12. – Silvestrovanje KANADA Kanadsko-slovensko kulturno društvo, Winnipeg 31. 12. – Silvestrovanje Slovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM http://www.canadianslovenian.mb.ca

Moja Slovenija / December 2009

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00 http://www.theslovenian.com/radio AVSTRALIJA Slovensko društvo Adelaide Pevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00 Kuhinja je odprta vsako nedeljo od 18.00. Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30 Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec. Slovenski klub Jadran, Melbourne 26. 12. – Štefanovanje 31. 12. – Silvestrovanje Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki. Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah. Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland Bay Prvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu. C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV Melbourne Organizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri) Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji: slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00 Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30 Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au Internetne strani avstralskih Slovencev http://www.glasslovenije.com.au http://www.slovenianbusiness.com.au http://www.thezaurus.com ARGENTINA Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja: www.okenceslo.com.ar Slovensko podporno društvo Cordobe Pisarna je odprta vsako sredo od 16.00 do 18.00. Sestanek dvakrat mesečno od 20.00 do 22.00. Srečanje vsako sredo ob 20.30. Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos Aires Tečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček. Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860.com.ar.

Slovensko rudarsko društvo Jadran iz Freyming-Merlebacha Redne pevske vaje moškega pevskega zbora so dvakrat mesečno ob sredah ob 20.00. Redne pevske vaje mešanega pevskega zbora so ob petkih ob 20.00. Redni sestanek odbora društva Jadran je predzadnji četrtek v mesecu ob 19.30 (društveni prostori se vedno odprejo pol ure prej). Slovensko društvo Nanos – Société Slovène Nanos 31. 12. ob 20.00 – Silvestrovanje v dvorani Socioculturelle Ham sous Varsberg. Zabaval vas bo plesni ansambel Alpen Klang. Društvo Slovencev v Parizu in Slovenska katoliška misija (Chatillon) 31. 12. – Silvestrovanje v dvorani Slovenskega doma v Chatillonu, začetek s sveto mašo ob 20.00 http://www.drustvo-slovencev-v-parizu.com Slovensko društvo Planika – Association Planika http://assoplanika.servhome.org NIZOZEMSKA Slovensko pevsko društvo Zvon http://www.zvon.nl POLJSKA Društvo Triglav – Rysy http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl

SLOVENSKA DRUŠTVA V ŠVICI, LIECHTENSTEINU IN NA PREDARLSKEM Slovensko planinsko društvo Triglav, Švica 16. 1. 2010 – 39. občni zbor SPD Triglav http://www.triglav.ch Slovenska misija v Švici in Liechtensteinu Zürich – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu in ob večjih praznikih ob 17.00, poleti ob 19.00. Ob četrtkih so svete maše v prostorih Slovenske misije. Amriswil – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo ob 10.00. Rüti/Tann – svete maše so vsako drugo soboto v mesecu ob 18.00. Birr – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 9.15. Winterthur – svete maše so vsako četrto soboto v mesecu ob 17.00. Solothurn – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.00. Bremgarten/Bern – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 17.00. Basel – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu ob 18.30. Olten – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 17.30. Hünenberg – svete maše so vsak drugi petek v mesecu ob 19.30. St. Gallen – svete maše so vsako prvo soboto v parnih mesecih ob 17.15. Ženeva – svete maše so vsak prvi petek v mesecu ob 19.30. Lugano – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.30. http://www.slomisija.ch Združenje ženevskih Slovencev 28. 12. ob 19.00 – Tradicionalna novoletna večerja s kulturnim programom. Nastopa oktet Vasovalci iz Žirovnice na Gorenjskem. Hotel Chavannes-de-Bogis http://www.slovenci.org AVSTRIJA Krščanska kulturna zveza Celovec http://www.kkz.at Pavlova hiša – Pavelhaus http://www.pavelhaus.at

Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres; http://www.slo.org.ar/zveza.html

Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK) http://www.ksssk.at

Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena; http://www.dsvas.com.ar

Radio Dva Radio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00.

Prekmurski arhiv v Argentini http://www.slovencizvzhoda.com Slomškov dom http://www.slomskovdom.org Zedinjena Slovenija http://www.slo.org.ar ŠVEDSKA Kulturno društvo Slovenija, Olofström Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od avgusta do decembra od 16.00 do 19.30 Slovenska šola: vsako drugo nedeljo od 14.30 do 16.15 Društveni prostori so odprti takrat, ko ima likovna sekcija krožek, to je trikrat mesečno ob nedeljah od 15.00 naprej. Slovenska zveza na Švedskem http://www.slovenien.nu/slovenskariksforbundet.htm http://www.slovenci.si FRANCIJA A.T.S.O. Aumetz – Association des Travailleurs Slovenes d’Origine 13. 12. – Miklavževanje; http://www.kridel.net/ATSO/index.html

ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora. Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ) http://www.ssz.at Slovensko šolsko društvo v Celovcu http://www.mladinskidom.at Strojni krožek Podjuna http://www.maschinenring.at NEMČIJA Bavarsko-slovensko društvo http://www.bayern-slowenien.de Slovenska katoliška misija Mannheim Mannheim – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu v Maria Frieden ob 10.30.

KOLEDAR PRIREDITEV Heidelberg – svete maše so vsako prvo nedeljo v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16.00. Herbolzheim pri Freiburgu – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v Maria Sand ob 10.30. Vöhrenbach v Schwarzwaldu – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 15.00. Buchen v Odenwaldu – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poletni čas). Rauental (Rastatt) – svete maše so vsako tretjo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti). Lebach v Saarlandu – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu v St. Michaelu ob 16.00. http://www.skm-mannheim.de Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 München, Nemčija SKUD Triglav e.V. Reutlingen http://www.skudtriglav-reutlingen.de SKUD Triglav, Stuttgart http://www.triglav-stuttgart.de Kulturno društvo, Stuttgart http://www.kd-slovenija.de ITALIJA Zveza slovenske katoliške prosvete 10. 1. ob 16.00 in 17.30 – Gostuje Dramska skupina Bovec: Pekarna Mišmaš. Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto http://www.zskp.org Amatersko športno društvo Sokol iz Nabrežine pri Trstu Tečaj minimotorike (za letnike od 2004 do 2006) vsako sredo od 16.15 do 17.15 v Občinski telovadnici v Nabrežini Tečaj motorike (za letnike od 2001 do 2003) vsak ponedeljek od 16.30 do 17.30 ter vsako sredo od 17.15 do 18.15 v Občinski telovadnici v Nabrežini Treningi minivolleyja (za letnike od 1999 do 2001) vsak ponedeljek v telovadnici srednje šole v naselju San Mauro, Sesljan, od 16.30 do 17.30 ter ob petkih od 16.15 do 17.15 v Občinski telovadnici v Nabrežini Treningi košarke za začetnike (za letnike od 1998 do 2000) vsak ponedeljek od 17.30 do 19.00 ter vsako sredo od 18.15 do 19.30 v Občinski telovadnici v Nabrežini Treningi moške košarke – skupina pod 14 let (za letnike 1996 ter 1997) vsak ponedeljek od 15.00 do 16.30, vsako sredo od 19.30 do 21.00 ter vsak petek od 19.00 do 20.30 v Občinski telovadnici v Nabrežini Treningi ženske odbojke – skupina pod 14 let (za letnike od 1996 do 1998) vsak ponedeljek od 19.00 do 20.30 v Občinski telovadnici v Nabrežini, vsako sredo od 17.30 do 19.00 v telovadnici srednje šole v naselju San Mauro, Sesljan, ter vsak petek od 17.15 do 19.00 v Občinski telovadnici v Nabrežini Treningi ženske odbojke – skupina pod 16 let (za letnike 1994 ter 1995) vsak ponedeljek od 17.30 do 19.00 v Občinski telovadnici v Nabrežini, vsak torek od 18.00 do 20.00 v telovadnici srednje šole na Proseku ter vsak petek od 17.15 do 19.00 v Občinski telovadnici v Nabrežini Kulturno društvo Ivan Trinko – Circolo di cultura Ivan Trinko http://www.kries.it Slovensko planinsko društvo Gorica Društvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474 http://www.spdg.eu Študijski center Melanie Klein, Trst Vsak ponedeljek začetni (od 18.00 do 19.30) in nadaljevalni tečaj slovenščine (od 19.30 do 21.00). http://www.melanieklein.org Društvo slovenskih izobražencev Redna srečanja društva so vsak ponedeljek ob 20.30. Ulica Donizetti 3, Trst.

Sklad Mitja Čuk, Opčine Bambičeva galerija prireja gostovanje razstave Petra Cvelbarja »Brezmejni študijski dnevi – tri desetletja izrazov Drage« v srenjski hiši na Repentabru od 18. 12. do 27. 12. 2009. Z oktobrom začetek jezikovnih tečajev: Moja slovenščina: tečaji slovenščine za Slovence in Neslovence, za otroke in odrasle, za izpopolnjevanje materinščine. Kratki tečaji ob koncih tedna. English for everyone: angleški jezik za vse starostne stopnje in različne stopnje predznanja. Možnost srečanj na temo. Konverzacija. Priprava na izpite. Kratki tečaji ob koncih tedna. Tečaji za šole po dogovoru. Please, play with me: z igro do znanja angleščine, tečaji v sodelovanju z otroškimi vrtci Español para extranjeros: tečaji španščine za vse stopnje, za otroke in odrasle. Priprava na izpite. Nemščina za vsakogar. V sodelovanju s priznano šolo za nemščino. Skupinski in individualni pouk. Priprava na izpite. Možnost certifikatov. Rekreativni tečaji: tai či čuan, starodavna in cenjena veščina, vaje za telo in dušo: sprostitev mišic, povečana gibčnost in boljša koordinacija ter pomirjujoče počutje. http://www.skladmitjacuk.org Založba Mladika od 18. 12. do 20. 12. – Tržaški knjižni sejem v kavarni San Marco v Trstu; sodeluje tudi založba Mladika 19. 12. ob 15.30 – Srečanje z avtorji založbe Mladika na Tržaškem knjižnem sejmu MD Boljunec 15. 12. ob 20.00 – Predavanje ob stoletnici smrti Rusjana. Predavatelj: Srečko Gombač 9. 1. ob 20.00 – Božični koncert v cerkvi v Boljuncu SPD Mačkolje 24. 12. ob 23.15 – V pričakovanju ... – pevski uvod v božično skrivnost, nastopa MePZ Mačkolje KD Slomškov dom Bazovica http://www.bazovica.com Društvo Marij Kogoj http://www.drustvomarijkogoj.org MOSP-SKK http://www.mosp-skk.blogspot.com Slovensko prosvetno društvo Mačkolje http://www.mackolje.org MePZ Jacobus Gallus 18. 12. ob 20.30 – Koncert v cerkvi sv. Lovrenca v Škednju. Nastopajo: DS Kraški slavček, MePZ Devin-Rdeča zvezda in Zbor Jacobus Gallus http://www.jacobusgallus.com MADŽARSKA Zveza Slovencev na Madžarskem in soorganizatorji 17. 12. – Odprtje likovne razstave v Slovenskem domu v spomin na četrto obletnico smrti Jožeta Vilda 20. 12. – Božični koncert po slovenski maši v rimskokatoliški cerkvi v Monoštru SRBIJA Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo Sava Redne vaje pevskega zbora so ob torkih in petkih od 18.00 do 20.00 v prostorih društva. Srečanja članov in klubske aktivnosti so vsako sredo od 18.00 do 20.00 v prostorih društva, ul. Višegradska 23, Beograd. http://www.drustvosava.org Društvo Slovencev Kredarica, Novi Sad Prostori društva, knjižnica in tajništvo so odprti vsak ponedeljek in sredo od 15.30 do 17.30 ali pa večkrat po dogovoru. Dopolnilni pouk slovenščine za odrasle je vsak torek od 17.00 do 21.30

(tri skupine) in za otroke vsako nedeljo od 15.00 do 17.00 (dve skupini) v prostorih društva. Redne vaje zbora so ob torkih in sredah od 18.00 do 20.00 v prostorih Židovske občine, Jevrejska 11. Redne vaje igralnega ansambla so ob torkih od 18.00 do 20.00 na Visoki šoli strokovnih študijev za izobraževanje vzgojiteljev, Petra Drapšina 8. Konzularni dan poteka vsako prvo sredo v mesecu v prostorih društva (člani lahko opravljajo svoje administrativne zadeve: vloge za državljanstvo, vize, potne liste in podobno). Informativna oddaja o dejavnostih društva poteka zadnji teden v mesecu na novosadski TV, Kanal 9. http://www.kredarica.org.rs Društvo Slovencev Kula http://www.drustvokula.org.rs Društvo Slovencev Planika, Zrenjanin http://www.planikazr.com Slovenska kulturna skupnost France Prešeren, Niš www.sksfrancepresernnis.org.yu HRVAŠKA Slovenski dom KPD Bazovica, Reka Redne dramske vaje so ob torkih in četrtkih od 18.00 do 20.00 ali po dogovoru. Vaje Mešanega pevskega zbora so ob ponedeljkih od 18.00 do 21.00. Plesna skupina se srečuje vsak torek in četrtek od 19.00 do 21.00 ali pa po dogovoru. Folklorna skupina se srečuje ob sredah od 19.00 do 20.30. Srečanje planinske skupine vsak torek od 20.00 do 22.00. Dopolnilni pouk slovenščine poteka vsak torek od 18.00 do 21.00. Svet slovenske narodne manjšine Reke ob sredah od 10.00 do 12.00. Svet slovenske narodne manjšine PGŽ ob sredah od 10.00 do 12.00. Mladinska skupina se srečuje vsako drugo in četrto soboto v mesecu ob 16.00. Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz Dopolnilni pouk slovenščine v Osijeku vsak četrtek od 17.00 do 19.00. Filozofska fakulteta, L. Jagera 6 Srečanja so ob torkih in četrtkih od 17.00 do 19.00. http://skdstankovraz.blog.hr Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom, Zagreb www.slovenci.hr BOSNA IN HERCEGOVINA Slovensko kulturno društvo Cankar, Sarajevo Društvo je odprto vsak dan od ponedeljka do petka od 8.00 do 15.00. V knjižnici in čitalnici si lahko izposojate knjige in berete časopise. Dopolnilni pouk poteka v prostorih društva vsako soboto od 9.00 do 13.00. Tečaj slovenskega jezika je vsak četrtek od 17.15 do 20.15. Vaje zbora Camerata Slovenica so vsak ponedeljek in sredo od 18.00 do 19.45. http://www.skdcankar.ba Društvo Slovencev Lipa Prijedor V septembru se pričenja peto leto dopolnilnega pouka slovenskega jezika, ki poteka vsako nedeljo med šolskim letom. Radijska oddaja »Slovenija u nas« je že četrto leto vsakih petnajst dni na sporedu na Free Radiu Prijedor. Oddaja traja 30 minut. http://www.slovenci-prijedor.com Društvo Slovencev Republike srbske TRIGLAV, Banja Luka http://www.udruzenjetriglav.com MAKEDONIJA Slovensko združenje France Prešeren Skopje Srečanja so vsak prvi ponedeljek v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat. V septembru se je pričel dopolnilni pouk slovenščine. http://www.francepreseren.org.mk Slovensko društvo TRIGLAV Bitola http://www.triglavbitola.mk

Zgodilo se je tega meseca 1. decembra 1974 je Tito položil temeljni kamen za izgradnjo jedrske elektrarne v Krškem. 3. decembra 1800 je bil v Vrbi na Gorenjskem rojen France Prešeren, največji slovenski pesnik. Prešernovo pesniško delo obsega različne zvrsti lirskega in epskega pesništva, pomeni prvi vzpon in doslej najvišji dosežek slovenske poezije. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije. 4. decembra leta 1690 je Ljubljano in njeno okolico prizadel močan potres, ponovil pa se je še februarja naslednje leto. Potres je prizadel tudi Koroško, še posebej Beljak, čutili pa so ga tudi v Istri, Veroni in na Dunaju.

11. decembra 1918 je umrl najvplivnejši predstavnik slovenske moderne, pesnik, dramatik in pripovednik Ivan Cankar. Začel je s pesništvom – izdal je pesniško zbirko Erotika, vendar se je kasneje posvetil predvsem prozi in dramatiki. Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). 12. decembra 1921 so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Barkovljah v Trstu. 18. decembra 1423 se je Ernest Železni odpovedal fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov. 18. decembra 1815 je bila na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik.

23. decembra 1990 smo se Slovenci s plebiscitom odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, na isti dan leto kasneje pa je državni zbor sprejel prvo ustavo Republike Slovenije. Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, za slovensko samostojnost in neodvisnost pa je glasovalo 88,5 odstotka volilnih upravičencev. Rezultat plebiscita je bil razglašen 26. decembra, zato na ta dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti – državni praznik. 25. decembra 1936 je po nedeljski maši skupina fašistov obkolila pevce, ki so pri polnočnici v Podgori pod vodstvom Alojza Bratuža peli slovenske nabožne pesmi. Pevce so prisilili, da so pili ricinusovo olje, pevovodja pa je moral piti mešanico strojnega olja in bencina. Za posledicami zastrupitve je po skoraj dvomesečnih hudih mukah umrl.

Moja Slovenija / December 2009

MLADI MLADIM

Perpetuum Jazzile osvaja svet Perpetuum Jazzile je edini džez zbor v Sloveniji. Njihova glasba je prepletena z ritmično brazilsko bossa novo, svingom, posegajo pa tudi po gospelu, funku in popu. Pevski zbor, ki je novembra izdal že peto zgoščenko, zadnjih osem let ustvarja pod vodstvom Tomaža Kozlevčarja. Svetovno slavo so doživeli z objavo posnetka priredbe skladbe Africa skupine Toto, v začetku novembra pa so tri zaporedne večere napolnili največjo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani. Devet milijonov ogledov v pol leta Vokalna zasedba Perpetuum Jazzile je konec maja na spletnem portalu YouTube objavila svoj koncertni posnetek vokalne priredbe skladbe Africa skupine Toto. Hit iz osemdesetih let v novi zvočni preobleki si je do danes ogledalo že prek devet milijonov uporabnikov portala oziroma je bilo na to skladbo kliknjeno več kot devetmilijonkrat. Toliko ogledov na omenjenem portalu niso zbrali niti vsi ostali slovenski izvajalci skupaj. Priredbo pohvalil tudi avtor skladbe

Moja Slovenija / December 2009

Najbolj navdušuje uvod v skladbo, kjer zbor s tleskanjem, šumi, zvoki, skoki in tolčenjem po kolenih uprizori nevihto, skozi celotno skladbo po vokal zamenjuje instrumente v originalni izvedbi. Priredbo, ki jo je za zbor napisal Tomaž Kozlevčar, sicer umetniški vodja zbora, je pohvalil tudi David Paich, soavtor originalne pesmi Africa. Navdušen je nad inovativnostjo priredbe in izvedbo, zato je zbor že povabil k sodelovanju. Sicer zbor prejema mnogo ponudb in pobud za koncerte iz celega sveta, med njimi je morda najzanimivejša pobuda, da bi skladbo izvedli na

slovesnosti ob odprtju svetovnega nogometnega prvenstva, ki bo prihodnje leto v Južnoafriški republiki in na katerega se je v novembru uvrstila tudi slovenska reprezentanca. Letos v Cankarjevem domu skupaj z The Real Group Objavljeni posnetek pesmi Africa je z lanskoletnega koncerta Vokal Xtravaganzza, ki ga zbor že več let uspešno izvaja v Cankarjevem domu. Zbor slovenski prostor vokalne džezovske in popularne glasbe redno bogati z novostmi in z

vrhunskimi tujimi vokalnimi gosti. Letos je od 1. do 3. novembra gostil svetovno znano skupino The Real Group s Švedske, ki pa je med drugim že nastopila na odprtju svetovnega nogometnega prvenstva, in sicer leta 2002 v Seulu. Koncerti, ki so bili že več mesecev pred dogodkom razprodani, so poželi stoječe ovacije. Pevci so pripravili pester izbor skladb različnih zvrsti, med katerimi je navdušila izvedba skladbe slovenskega skladatelja iz 16. stoletja Jakoba Petelina Gallusa, po katerem je največja dvorana Cankarjevega doma tudi poimenovana,

v navezavi s pesmijo Will You Be There, s katero so se poklonili preminulemu Michaelu Jacksonu. Izšla že peta zgoščenka Perpetuum Jazzile je svoj prvi diskografski korak storil leta 2000 z zgoščenko z naslovom Ko boš prišla na Bled, tej je leta 2003 sledil drugi album z naslovom Pozabi, da se ti mudi, 2004 so izdali As …, septembra 2006 zgoščenko Čudna noč, letos pa težko pričakovano zgoščenko Africa. Ob tem so izdali tudi DVD Perpetuum Jazzile LIVE.

Prihodnje poletje turneja po ZDA Številne koncerte (med drugim so konec oktobra peli Billu Clintonu med njegovim obiskom v Sloveniji) bo prihodnje leto dopolnila večtedenska turneja po Združenih državah Amerike. Zbor je sicer marca 2008 že imel uspešno turnejo po Južni Ameriki. PV Foto: Irena Herak Usenik Več na spletni strani http://www.perpetuumjazzile.si.

Moja Slovenija / December 2009

(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE

Ilustracija: Cimerman

Odpri svoj dežnik

Živijo, Matija. A ti lahko svojo / mojo predstavim .................... sestrično Špelo?

Moja Slovenija / December 2009

Pripravila: Tatjana Vučajnk

• Dopolnite strip. Izberite ustrezno obliko zaimka.

Gašper, pridi pod moj / svoj dežnik. .................

• Preberite.

Kdaj uporabljamo povratno svojilni zaimek svoj?

Uporabljamo ga, kadar se nanaša na lastnino osebka v povedi.

Razgibajte možgane. Preberite povedi. V čem se ločita posamezni povedi? Profesor je ponudil jabolka s svojega vrta. Profesor je ponudil jabolka z njihovega vrta. Kaznovana je bila za svoje besede. Kaznovana je bila za njene besede. Zaupala mi je svojo skrivnost. Zaupala mi je njeno skrivnost. Meta se je pogovarjala s svojim možem. Meta se je pogovarjala z njenim možem. Moja Slovenija / December 2009

S KNJIGO V SVET

Pripravila: Manca Perko in Jože Zupan

Čudežni vrt za vse leto Knjiga Čudežni vrt s podnaslovom Zgodbe in pesmi s podobami Jelke Reichman je izšla ob življenjskem jubileju umetnice (rojena je 23. avgusta 1939), ki je s svojimi ilustracijami obogatila otroštvo mnogim otrokom. V štiridesetih letih ustvarjanja je ilustrirala številne slikanice in literarna besedila v otroških revijah. Nekatere najlepše so zbrane v tej knjigi, ki je lahko čudovito novoletno darilo našim otrokom. Lepo vam bo vsakič, ko boste iz nje brali zgodbe in pesmi različnih slovenskih avtorjev in občudovali čudežne podobe Jelke Reichman.

V decembrski številki revije objavljamo le tri zimske oziroma praznične pesmi. Želimo prijetne praznike, srečno novo leto in veliko prijetnih uric pri družinskem branju vse leto.

Anja Štefan Miška vzela je s poličke str. 200

Miška vzela je s poličke zadnjo vrečico pšeničke. Mišek vzel je izpod strehe med, rozine in orehe. Sta potolkla, pomešala – glej, potička je nastala! »Res lepo,« je rekla miška. »Spet diši nam cela hiška.« Moja Slovenija / December 2009

Anica Černejeva Bele snežinke str. 186 Zvezdice bele, bele snežinke, padajo, padajo tiho z neba. Beli metuljčki, bele snežinke, iščejo, iščejo pot do sveta. Zvezdice bele čuvajo zemljo, čuvajo v zemlji skriti zaklad. Beli metuljčki ji nosijo sanje, sanje in misel na zlato pomlad.

Oton Župančič Veseli koledniki str. 202 Čase pregledujemo, zase koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado: nič od vas ne prosimo, mi darove nosimo. Meh za smeh in vrečo sreče ciciban za nami vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano.

Moja Slovenija / December 2009

POGOVOR O ROJAKU

Se bo Igor Šentjurc z Očetovo deželo vrnil domov? Pogovor s profesorico dr. Miro Miladinović Zalaznik z Oddelka za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani Pisatelj Igor Šentjurc je spisal več kot 30 romanov, ki so v skupni nakladi dosegli visoko številko deset milijonov izvodov. Kljub temu lahko v slovenščini preberete le en njegov roman, ki nosi naslov Očetova dežela. Kdo je bil ta plodoviti slovenski avtor, ki je v Sloveniji skoraj popolnoma neznan? Kakšna dela je ustvarjal in kako je teklo njegovo zanimivo in nenavadno življenje, smo spregovorili s prof. dr. Miro Miladinović Zalaznik z Oddelka za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za slovenske razmere sta številki 30 romanov in deset milijonov izvodov več kot vrtoglavi. Zakaj menite, da je širši slovenski javnosti skoraj nepoznan? Igor Šentjurc je začel svojo pisateljsko pot kot slovenski pripovednik, česar se ne spominja skoraj nihče več. Napisal je nekaj čudovitih črtic, ki so izšle v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja v revijalnem tisku. Te črtice so bile zanimive in odlično napisane, niso pa se prav lepo podale v takratni socrealizem, ker so obravnavale takrat prepovedane teme. Celo Edvard Kocbek je imel probleme s svojim Strahom in pogumom, upokojili so ga in deset let ni smel objavljati. Pozneje je Šentjurc, ki je delal kot urednik priloge PPP oziroma PP, ki sta izhajali pri

Moja Slovenija / December 2009

Poletu, takratnem športnem listu, objavljal družbeno in politično zelo kritične članke, ki takratnemu komunističnemu režimu niso bili pogodu. Prevajal je tudi ameriške romane, pri njem so svoje črtice objavljali Lojze Kovačič, Žarko Petan, celo zdaj že pokojni znameniti režiser Boštjan Hladnik. Miki Muster, oče slovenskega stripa, je za PPP risal svoje prve stripe, kar je tudi že sam večkrat povedal. Ker je imel Šentjurc precej stikov s pisatelji, športniki in je znal nemško, ga je režim hotel zlorabiti kot špiclja. In tako se je odločil za politično emigracijo, kar mu nekateri še danes očitajo. Kot političnega emigranta so ga pri nas seveda zamolčevali. Glede na to, da je imel Šentjurc eno hčerko iz prvega zakona in pet otrok iz dru-

gega, ki jih je vse moral preživljati, je bil prisiljen pisati tako, da so ga ljudje radi brali. Bil je dober pripovedovalec zgodb, ki imajo vse realno zgodovinsko ozadje. Od tod tudi priljubljenost med bralci. V tem smislu je bil nekakšen pozni sin razsvetljenstva, znal je podajati napete zgodbe in pri tem bralce zabavati, hkrati pa jih tudi informirati. To mu je uspelo v nemščini, ki ni bila njegov materni jezik, pač pa se ga je moral naučiti kot tujega jezika. In to mu je odlično uspelo! Kdor mi ne verjame, naj prebere njegovo zadnje delo Vaters Land – imamo ga tudi v slovenskem prevodu Očetova dežela – in naj se prepriča. Romana ni mogel dokončati, ker ga je prehitela smrt, dokončala sta ga urednik in pisateljeva vdova. In to se vidi. Življenje Igorja Šentjurca je bilo zelo zanimivo in nenavadno. Rojen je bil leta 1927 v Slovenj Gradcu, z družino nasilno preseljen v Avstrijo, med drugo svetovno vojno vpoklican v nemško vojsko, iz katere je pobegnil k partizanom … Katere njegove življenjske prelomnice, ki so ga najbolj izoblikovale in tudi vplivale na njegovo ustvarjanje, bi poudarili kot najpomembnejše? Gotovo so ga, kot nas vse, zaznamovale izkušnje, tudi iz njegove zgodnje mladosti. Družina je bila prvič preseljena še v Kraljevini Jugoslaviji, in sicer iz Slovenj Gradca na Ptuj, ker je bil oče liberalec, član Sokola. Zaznamovala ga je vojna, iz katere je izšel še kot mlad fant, kot humanist, ki je vojno z vsemi grozotami odklanjal in obsojal. V povojni Jugoslaviji je izvedel za taborišče Strnišče/Šterntal blizu Ptuja, kjer so bili zaprti in do smrti izmučeni njegovi prijatelji, poštenjaki. Videl je, kakor je povedal v nekem intervjuju, razliko med teorijo in prakso komunizma. Odklanjal je nespoIgor Šentjurc je bil dober pripovedovalec zgodb, ki imajo vse realno zgodovinsko ozadje. Zato so ga ljudje tudi radi brali. V tem smislu je bil nekakšen pozni sin razsvetljenstva, znal je podajati napete zgodbe in pri tem bralce zabavati, hkrati pa jih tudi informirati.

POGOVOR O ROJAKU

Odklanjal je nespoštovanje človeka, zlorabo človeka s strani različnih ideologij, tako fašizma, nacionalsocializma kot tudi komunizma. Tudi ko je živel na Zahodu, v takratni ZR Nemčiji, je ostal kritičen. štovanje človeka, zlorabo človeka s strani različnih ideologij, tako fašizma, nacionalsocializma kakor tudi komunizma. Tudi ko je živel na Zahodu, v takratni ZR Nemčiji, je ostal kritičen. To vidimo v njegovih delih, saj že v času, ko to ni bilo moderno, piše o emancipaciji žensk, o ženskah kot nosilkah naprednih idej, o homoseksualnosti, ki je ne obsoja, o obveščevalnih službah Vzhoda in Zahoda … Gotovo ga je izoblikovalo tudi to, da je vse, kar je v življenju napravil, dosegel sam in s svojim delom. Ni enostavno s pisanjem preživeti osem ljudi. Pisatelj na Zahodu od povprečno debele knjige povprečne cene zasluži na prodan izvod 2 evra bruto. To tudi pred 30, 40 leti ni bilo nič drugače, samo da si takrat zaslužil 2 marki bruto. Tam, kjer je živel in deloval Šentjurc, se torej ni dalo »znajti«, pač pa je bilo treba vse prigarati s trdim in poštenim delom. Njegov opus sestavljajo tako resne literarne vrste (družinski in vojni romani) kot tudi romani lažjega žanra (ljubezensko-zgodovinska dela). Ustvarjal je tudi za otroke. Kako je po vašem lahko prehajal od enega tipa del do drugega? Je bil katerim od svojih romanov bolj naklonjen? Na to vprašanje nimam pravega odgovora. Z gotovostjo lahko samo zatrdim, da je hotel pisati tako, da bo razumljen in da bodo njegova dela ljudem v veselje. Z jezikom ni hotel eksperimentirati, pač pa je, kakor sem že rekla, hotel pripovedovati dobre zgodbe. In to je znal, to je počenjal tako v tistih nekaj slovenskih črticah kakor tudi v vseh svojih nemških delih. Zakaj je po vašem mnenju svoja dela večinoma objavljal pod psevdonimi? Na to vprašanje bi lahko dala več odgovorov. Mislim, da se je na začetku bal dolge roke Udbe. Poznam gospo, Srbkinjo, ki živi

v Nemčiji, kamor je prišla kot otrok s svojo družino v istem času kot Šentjurc. Oče je bil partizan, bil je precej blizu Titu, vendar se je z njim razšel in odšel v emigracijo. Nekega dne, ko jo je oče prišel iskat v vrtec, so ga agenti Udbe pred njenimi očmi ustrelili do smrti. Kot vzrok za uporabo psevdonima bi lahko navedli tudi njegov priimek, ki je za Nemce bolj ali manj neizgovorljiv. Če š še ni takšen problem, pa je to gotovo kombinacija črk -ntj-, pa tudi -rc. Takrat ko je Šentjurc začel objavljati v Nemčiji, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, v tej državi še ni mrgolelo tujcev, različnih imen in priimkov. Šentjurc se je po vzoru nemških srednjeveških pesnikov, ki so si dali imena po krajih, od koder so izhajali, poimenoval za Igorja von Percha, se pravi Igorja iz Perche. To je ime kraja na Bavarskem, kjer je dobil politično zatočišče. Pisal je tudi kot Igor Georgew (nekakšen prevod Šentjurca) oziroma kot Igor Seberg (Seeberg – Jezersko). V svojih psevdonimih je vedno puščal znamenja svojega porekla. Zadnje tri romane in nekaj otroških del je objavil pod svojim pravim imenom. Sodeloval je tudi pri nastajanju nemških filmov in veljal za mojstra dialoga. Prijateljeval je s pomembnimi osebami takratnega filmskega sveta kot na primer z igralcem Hardyjem Krügerjem. Je filmski svet integriral tudi v svoja prozna dela? Mislim, da ne. Pač pa je sam pisal tako čutno, se pravi tako očem vidno in ušesom slišno ter všečno, da so njegova dela naravnost vabila k filmski upodobitvi. To je spoznal tudi véliki nemški igralec Hardy Krüger, ki je bil prvi nemški igralec z mednarodno kariero. Šentjurca je pritegnil k filmu, potem ko je v podlistku večernika Münchner Abendzeitung prebral njegov roman Bumerang. Za zdaj v slovenščini obstaja le ena njegova knjiga Očetova dežela. Mogoče veste, ali namerava katera od slovenskih založb izdati še katero njegovo delo? Teh podatkov nimam, vsekakor bi si zaslužil, da ga spoznajo tudi slovenski bralci. Tako bi se, vsaj po smrti, vrnil v domovino, ki jo je imel zelo rad. Nadvse si je želel, da bi ga doma brali.

So mogoče v Sloveniji dostopna njegova dela v drugih jezikih? Pred kratkim so njegova dela zbrali v čitalnici v Regensburgu (Nemčija). Kdo je bil pobudnik te ideje? Če mislite tu na naše knjižnice, močno dvomim. Kakšni posamezniki gotovo imajo tudi njegova dela doma, v nemškem originalu ali pa v prevodu. Kolikor vem, je pobudo za zbiranje Šentjurčevih del v Slovenski čitalnici v Regensburgu, kjer je znana univerza z znamenito knjižnico, dal gospod Ivan Martelanc. Kaj vas je navdušilo in pri vas vzbudilo zanimanje za življenje in delo Igorja Šentjurca? V svojo sramoto moram priznati, da za Šentjurca predolgo nisem vedela. O njem mi je prvi pripovedoval dr. Feliks Bister, koroški Slovenec, zgodovinar, ki je bil svoje čase v Ljubljani direktor avstrijskega Inštituta za Jugovzhodno Evropo. Nameraval je, skupaj z menoj, organizirati simpozij o Šentjurcu in avtorja povabiti k nam. Toda Šenjturc je nepričakovano umrl in do tega simpozija ni prišlo. Takrat sem prebrala njegov roman Feuer und Schwert (Ogenj in meč) in ugotovila, da zna mož odlično in napeto pisati. Potem pa sem začela raziskovati njegovo življenje in dognala o njem marsikaj zanimivega. Spoznala sem nekaj ljudi, ki so ga poznali, tako da pravo podobo o njem počasi sestavljam, zlasti s pomočjo pisnih virov in seveda tudi pričevanj. Pri Šentjurcu me je presenetilo tudi to, kako suvereno je, čeprav tujec, obvladal nemščino. Sama sem germanistka, literarna zgodovinarka, tako da moje ukvarjanje z njim ni samo ljubiteljsko, ampak tudi poklicno in znam oceniti, kako dobro je obvladal nemščino. Vem tudi, da je potrebno za dosego take ravni znanja vložiti veliko truda in časa. Zaradi vsega tega mi je tudi zelo žal, da ga nisem imela priložnosti spoznati osebno. Erika Marolt Nedavno so dela pisatelja Igorja Šentjurca zbrali v Slovenski čitalnici v Regensburgu (Nemčija), http://www.slowenischer-lesesaal.de.

Moja Slovenija / December 2009

Ponos občine Destrnik Vseh 17 naselji, kolikor jih šteje občina Destrnik je pred osamosvojitvijo spadalo k občini Ptuj, ki je tu mejila na občino Lenart. Občina Destrnik je dobila ime po kraju, ki sploh ni največji v občini, res pa se ponaša s središčno pozicijo na teritoriju občine. Površina občine znaša 34,4 km2, število prebivalcev pa se približuje številki 2700. Za večino naselij v občini velja, da so to razložena naselja v jugozahodnem delu Slovenskih goric. Razporejena so po razvejanih slemenih zahodno od ceste Ptuj - Lenart in severno nad dokaj široko dolino potoka Rogoznica. Na prisojnih pobočjih in temenih prevladujejo vinogradi in sadovnjaki, na spodnjih delih pobočij travniki in njive, na osojah pa gozdovi. Večina prebivalcev oziroma družin poseduje večji ali manjši kos obdelovalne zemlje, mnogi pa so tudi zaposleni v industriji in drugih panogah. Največkrat se vozijo na delo na Ptuj, ki je od teh krajev oddaljen okoli 10 km. Precej mladih se je iz teh krajev tudi že izselilo, tako da se starostna struktura poslabšuje. Navzlic temu je društveno življenje v občini zelo razvito in vseskozi prepleteno z ljubiteljsko kulturo. Veliko je kulturnih, športnih, gasilskih in drugih društev. Na zelo vidnem mestu v kraju Destrnik stojita že na daleč vidni cerkev Sv. Ur-

Moja Slovenija / December 2009

bana, zaščitnika vinogradnikov in šola. Zato domačini in okoličani kraj preprosto imenujejo Urban, krajane pa “Vrbenčari”. Župniska cerkev je prvič omenjena že leta 1518 in njen najstarejši del se slogovno uvršča v pozno gotiko. Sedež občine je v naselju Vintarovci v zgradbi, v kateri je tudi pošta. Seveda pa v te kraje nismo prišli zaradi občine, ampak zato, ker zelo lepo skrbijo za svojo kulturno dediščino. Viničarija Destrnik Viničarija Destrnik izvira iz 19. stoletja in je tipična vinogradniška stavba. Do-

mačini jo imenujejo Toplakova viničarija, po Toplakovi Micki, ki je bila lastnica hiše vse do leta 1974, ko jo je prodala zakoncema Bac. Ime pa je očitno ostalo. Ker zadnja lastnica (mož je umrl) ni imela sredstev za vzdrževanje je le-ta začela naglo propadati. Zanimanje zanjo pa je nasprotno vedno bolj naraščalo, zlasti med slikarji (likovna kolonija!) in turisti. V dogajanje se je na pobudo župana Franca Pukšiča in občinskega sveta zato vključila tudi občina, ki je leta 1999 hišo razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Leta 2007 so stekla obnovitvena dela,

SLOVENSKE DOMAČIJE

za katera je več kot 15.000 evrov prispevalo Ministrstvo za kulturo, ostalo pa občina. Na objektu je bila zamenjana strešna kritina, okna in vrata, lesena tla, popravljene so bile zunanje stopnice in stopnice v klet, obnovljeni so bili stenski ometi, na novo postavljena krušna peč, popravljene elektroinštalacije in vodovod. Po strokovni plati je obnovo nadziral Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor. Oprema in predmeti so v večini primerov prinešeni od drugod, saj se je prvotna oprema porazgubila. Občani so prispevali okoli 110 različnih starih predmetov.

Nekoč okrušena lepotica, danes ponosna priča preteklosti So v nadnaslovu k zelo ličnemu prospektu Viničarija Destrnik ponosno zapisali založniki prospekta. Gre za značilno vinogradniško stavbo v izmeri 9,10 x 4,30 m, kar pomeni, da je to razmeroma majhen objekt. V kletnem delu je zidana iz kamna, zgornji del pa je lesen – cimpran. Lesena bruna so ometana z blatom, pomešanim z narezano slamo. Podstrešni del je lesen, obit z deskami, v katerih so okrasne luknje, ki služijo za prezračevanje. Prvotno slamnato streho so lastniki zamenjali z opečnato. Do vhodnih vrat vodijo kamnite stopnice, ki so podaljšane v lesen “gank”. V hiši so štirje majhni prostori: v sredini sta “priklt” (veža) in črna kuhinja, levo je “hiša” (bivalni prostor), desno pa “mala hiška” (izba ali štibelc). Iz tega prostora vodijo strme stopnice v obokano klet, ki je že skoraj v celoti obnovljena. Del kleti je opremljen z modernimi vitrinami in policami za vinoteko, ostali predmeti pa predstavljajo opremo, ki so jo nekoč potrebovali za kletarjenje (gantari, leseni sodi, kad, lakanca, puta ...), nekoč ilovnata tla so danes tlakovana z opeko. Vhod v klet je tudi z zunanje (južne) strani skozi večja vrata, ki jih v narečju imenujejo “foretl”. “Hiša” je bila nekoč edini ogrevan, delovni in spalni prostor. V njej so obnovljena krušna peč, omara, miza s klopjo in stoli ter postelja. Ostala ležišča na peči, klopeh ali kar na tleh so za številno družino pripravili zvečer. Steno krasijo križ in nekaj nabožnih slik. V tem prostoru je zbranih mnogo predmetov in posod, ki so jih uporabljali nekoč. V majhni črni kuhinji so vrata v krušno peč s poličko, ki so ji rekli “kumen”. Na steni je “skledjak” (police za lončeno posodo). Pri peči so še pripomočki za vstavljanje loncev in kruha v peč. Ob peči je ognjiščni pribor: burkla, metla, greblca in lopar. V “mali hiški” so spali večji otroci in odraščajoča mladina. Cimprane hiške na slemenih vrhov, kakršna je viničarija Destrnik so ponavadi postavljali kmetje, največkrat doma iz Dravskega ali Murskega polja. Vinograde zanje so obdelovali viničarji, ki

so zato v viničariji lahko bivali s svojo družino. Niso pa imeli dostopa v klet, kajti ključe je hranil gospodar, ki je klet tudi pridno zaklepal. Večja viničarija je imela v podaljšku hiše še štalo (hlev) in “listjak” (prostor za steljo), izjemoma je bila dodana še preša. Viničar je lahko imel kravo, svinjo ali kokoši. Lovrečev breg S starimi časi se v občini Destrnik ne spogleduje samo Viničarija, ampak še več drugih objektov. Eden takšnih je Škarjakov muzej v lasti družine Brenčič, drugi pa Lovrečev breg v 5 km od Destrnika oddaljenih Jiršovcih. Prav to domačijo si velja še posebej natančneje ogledati. Umeščena je v naravnem amfiteatru, okoli katerega se polkrožno vije Lovrečev breg, ki je z višino 386 m nad morjem najvišji hrib daleč naokoli – enako je visok kot mariborska Piramida. Pravokotno na dvoje gospodarskih poslopij so v 80. letih prejšnjega stoletja postavili novo stanovanjsko hišo v obliki črke L. Pred kratkim so v nadstropju uredili tudi pet dvo ali troposteljnih sob za turiste. Že pri opremljanju teh sob s pohištvom sta lastnik Marjan in njegova življenska sopotnica Nada pokazala živo zanimanje za starožitnosti, na kar še posebej opozarja imenitna postelja v eni izmed sob, ki je po zavitih poteh prišla iz gradu Borl. Še mnogo bolj je nagnjenje do starih vzorcev in rešitev prišlo do izraza pri “dozidavi” večjega lesenega prizidka , ki je sicer povezan s staro hišo, vendar je od nje tudi na zunaj vidno ločen. Najprej po stenah iz lesenih brun (tudi dimnik je lesen) in še bolj po slamnati strehi, s katero so imeli nemalo težav. Rženo slamo so iskali in dovažali iz vseh koncev Slovenije, le manjši del so jo pridelali doma. Po tej strehi je hiša, oziroma prizidek dobila ime Lovrečeva slamjača. Temelji hiše so iz peščenjaka, to je sedimentne kamenine, nastale na dnu nekdanjega Panonskega morja. O tem pričajo dobro vidni odtisi školjk. “Pocje” okrog hiše je iz doma izdelane opeke. S takšnimi rešitvami so želeli posnema-

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENSKE DOMAČIJE

Panoramski pogled na Destrnik

ti tako imenovane cimprane hiše, tako značilne za to območje. Od znotraj so stene ometane na starinski način, okna so majhna s krili izdelanimi na rime. Več kot sto let stara vrata so prinešena iz sosednjega vrha, vendar ne služijo svojemu namenu, pač pa je s tem razbita razmeroma dolga lesena stena. Del stropa v notranjosti je obdelan v obliki “tibl” poda, preostali del pa je steklen (termopan steklo), da se skozi vidi slamnata streha. Vrhu tega so na podu razstavljeni razni predmeti in orodje, ki so jih uporabljali v starih kmečkih hišah. Edino v tem prostoru si obiskovalec lahko ogleduje etnološko dediščino s pogledom v strop. Pri tem je najpomembnejše to, da je na ta način poskrbljeno za ohranitev naše skupne kulturne dediščine in tudi zato je iznajdljivim lastnikom treba izreči vse priznanje. Posebno priznanje za ohranjanje stavbne dediščine jim je podelila tudi založniška hiša Kmečki glas. Razmeroma velik prostor je opremljen z doma izdelanim masivnim pohištvom po zgledu starega pohištva. Ogrevanje je talno, zato v prostoru ni radiatorjev. Kmetija je sedaj registrirana kot turistična kmetija, kjer lahko sprejmejo in pogostijo maksimakno 80 gostov. Največkrat jim postrežejo z hrano značilno za to območje: gobova juha z ajdovimi žganci, mesna kisla juha, kislo zelje in repa s koruznimi žganci, beli in črni kruh iz kmečke krušne peči, gibanice in krapce. Postrežejo pa tudi z doma pridelanimi kvalitetnimi vini in sokovi.

Turistična kmetija Lovrečev breg z novo slamjačo

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Moja Slovenija / December 2009

Oprema v “hiši” z mizo, klopmi in posteljo. Steno krasi križ in nekaj nabožnih slik

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Piranski zaliv ima svojo pesem Malo pred koncem prejšnjega meseca je izšla nova plošča ansambla Igor in zlati zvoki z naslovom Piranski zaliv. Kako je nastajala, kaj je na njej, katere poslušalce poskuša nagovoriti, kje jo glasbena skupina, ki je zelo dejavna in uspešna že sedemnajst let, predstavlja? Vodja in avtor glasbe za vse skladbe je akademski glasbenik Igor Podpečan, Korošec, ki si je za svoj drugi dom izbral Zagorje ob Savi. »Šele ko sem sestavljal vrstni red skladb na plošči, sem si lahko ustvaril sliko o tem, kaj smo pravzaprav posneli. Menim, da gre za dokaj sveže skladbe, ki se v marsičem odmikajo od sloga drugih kvintetov in tudi od našega, kot so ga poslušalci poznali doslej. Večji poudarek smo namenili valčkom, tudi nekoliko »šlagersko« ali celo operno naravnanim, kjer izkoriščamo zlasti potencial naše pevke in pri katerih so se avtorji besedil lažje izpovedali. Tako smo se lotili v tem času zelo aktualne teme Piranskega zaliva, slovensko naravnan je tudi veselični Slovenček, proti vodam klasične glasbe

nas je popeljal počasni valček Sempre insieme mio amor … Včasih sem priredbe skladb pisal ročno in jih je nato ansambel – točno tako kot so bile pripravljene – tudi zaigral in posnel. Zdaj, ko delam z računalnikom, imam več možnosti za popravljanje, ansambel pa za izbiro med različnimi variantami,« se je razgovoril štiridesetletni strokovnjak, ki že lep čas velja tudi za najbolj znanega glasbenega producenta in založnika narodnozabavne zvrsti v Sloveniji. Ansambel Igor in zlati zvoki v zadnjih dveh mesecih leta nastopa največ v Nemčiji in Švici, dva odmevna nastopa pa

je imel tudi na domačih tleh, v Trbovljah in na Bledu. Kaj pa čezoceanska gostovanja? »Predlani, ko smo obiskali Združene države Amerike in Kanado, smo želeli seči tudi do zahodne obale celine, a bi bil to le prevelik organizacijski zalogaj. Od izvedenih nastopov se nam je najbolj vtisnil v spomin tisti v Chicagu, kamor slovenski ansambli bolj poredko zaidejo, imam pa občutek, da rojaki v Torontu, kjer se nenehno dogaja kaj slovenskega, skoraj bolje poznajo dogajanje v domovini kot mi sami, ki v njej živimo …« Jože Galič Foto: arhiv ansambla Igor in zlati zvoki

Moja Slovenija / December 2009

OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE

Pot do prve slovenske vlade Urednik Zgodnje danice Luka Jeran je leta 1861 v kratkem literarnem zapisu v obliki sanj o prihodnosti začrtal nekaj točk svojega narodnega programa. V sanjah je videl Ljubljano kot prestolnico Slovenije. Ta je postala tudi sedež cerkvene pokrajine, z akademijo, številnimi šolami ... V mesto so prišli mnogi rojaki, ki so dotlej bivali v drugih evropskih mestih. Vsi so govorili slovensko, narod pa je imel tudi svoje politično vodstvo. Jeran je svoje sanje oblikoval v programu Zedinjene Slovenije in pri tem razmišljal o daljni prihodnosti, ki se je v celoti uresničila šele s samostojno Slovenijo, vsaj delno pa leta 1918, ko smo dobili prvo narodno državo. Jeranova vizija Slovenije, ki bi bila sama svoj gospodar, je temeljila na dotedanjih izkušnjah. Te so šele nakazovale možnost narodne skupnosti, ki bi postopno dobila nekaj vzvodov oblasti; ta je bila takrat povsem v rokah tujcev. Stebri takratnega slovenstva so bili sprva časopisi, shodi, najrazličnejša društva. Pozneje so taborski shodi pokazali, da imajo ideje Zedinjene Slovenije množično podporo. Prava politična organiziranost se je začela šele s katoliškim gibanjem. Mejnik na tej poti predstavlja prvi katoliški shod v Ljubljani leta 1892. Že pred tem sta se po zgledu drugih dežel oblikovali katoliška in liberalna stranka. Na vseslovenskem shodu leta 1897 sta se še zadnjič zavzeli za združitev vseh slovenskih pokrajin v upravnopolitično enoto s središčem v Ljubljani. Jugoslovansko gibanje je bilo takrat že precej močno. Poslanci v dunajskem parlamentu so se vzporedno z vzponom nemštva v

Moja Slovenija / December 2009

Avstro-Ogrski začeli oklepati jugoslovanstva. To gibanje je leta 1909 privedlo do pobude o trialistični ureditvi monarhije, v kateri bi se južnoslovanske dežele povezale v posebno državno tvorbo. Med prvo svetovno vojno so nacionalna vprašanja stopila v ozadje. Cesar je zaradi vojnih razmer ustavil parlamentarno delovanje in centraliziral oblast. Po nekaj letih so ga razmere na bojiščih prisilile, da je znova sklical državni zbor. Majniška deklaracija Na Dunaju so se 30. maja 1917 zbrali državnozborski poslanci, ki naj bi podprli delo vlade in se dogovoril o njenem preoblikovanju. Južnoslovanski poslanci so se dan pred tem ne glede na strankarsko pripadnost povezali v Jugoslovanski klub, ki ga je vodil Anton Korošec. Kot voditelj nacionalnega kluba je v parlamentu prebral tako imenovano Majniško deklaracijo. S

tem je predstavil zahteve poslancev Jugoslovanskega kluba, naj se vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedini na temelju narodnega načela v okviru Avstro-Ogrske v samostojno državno telo. Prizadevanja kluba so podprli tudi Slovenci v Ameriki, ki so mesec dni zatem podpisali tako imenovano Čikaško izjavo in jo poslali v domovino. Sprva je kazalo, da bo vlada na Dunaju prisluhnila zahtevam Majniške deklaracije. Ker se to ni zgodilo, je Korošec začel iskati politično podporo. V vseh slovenskih deželah je zaživelo deklaracijsko gibanje. Največja spodbuda zanj je bila izjava, ki jo je septembra 1917 podpisal škof Jeglič in za njim predstavniki političnih strank. V njej so zapisali: »Podpisani zastopniki Slovencev izjavljamo, da se solidarno pridružujemo državnopravni deklaraciji jugoslovanskega kluba z dne 30. maja tega leta. Po našem živem prepričanju je bodočnost habs-

burške monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov, a bodočnost našega naroda le na načelu združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki prebivajo v naši monarhiji. Oboje, svobodo in edinost, pa more našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna, na načelu samoodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država pod žezlom habsburške dinastije. Zato zahtevamo, da se čim prej izvede to jugoslovansko edinost in se v tem oziru zaupljivo zanašamo na očetovsko naklonjenost nositelja habsburške krone, ki je v kratki dobi svojega vladanja tolikokrat posvedočil svojo pravičnost nasproti svojim narodom.« Deklaracijsko gibanje je doživelo svoj vrh 25. marca 1918, ko so Antonu Korošcu izročili dvesto tisoč podpisov v podporo Majniški deklaraciji. To je bil čas, ko so velesile sestavljale mirovno pogodbo, s katero bi po koncu vojne preuredile monarhijo.

Kot navaja Vasilij Melik, je ameriški predsednik Wilson 8. januarja 1918 med mirovnimi pogoji navajal avtonomen razvoj za ljudstva Avstro-Ogrske, 18. oktobra pa je to točko kot nezadostno preoblikoval, češ naj narodi sami presodijo, kakšno mesto si želijo v družini narodov. Prva slovenska vlada Ideja o »samoodločbi«, ki jo je vsebovala Majniška deklaracija, je zaradi kratkovidnosti oblasti na Dunaju postajala vse močnejša. Medtem so se posamezni narodi začeli politično organizirati. V Ljubljani je bil sredi avgusta 1918 ustanovljen Narodni svet za Slovenijo in Istro. Nekaj tednov zatem je bil v Zagrebu ustanovljen še Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov. Obema je predsedoval Anton Korošec. Na območju slovenskih in drugih južnoslovanskih dežel je s tem vzporedno z dunajsko oblastjo začela nastajati

avtonomna oblast za Slovenijo in skupno državo SHS. Narodni svet s sedežem v Zagrebu je že ob ustanovitvi poudaril, da je »politični predstavnik vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki žive v Hrvaški in Slavoniji z Reko, v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Istri, Trstu, Kranjski, Goriški, Štajerski, Koroški, Bački, Banatu, Baranji, Medžimurju in po ostalih krajih jugozahodne Ogrske«. Ker je monarhija pred uresničenjem Majniške deklaracije propadla, je Narodni svet 29. oktobra 1918 pretrgal vezi z Dunajem in razglasil samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Predsednik izvršne oblasti v novi državi je postal Anton Korošec. Dva dni zatem, 31. oktobra, je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska vlada v okviru SHS. Imenoval jo je Narodni svet v Zagrebu na predlog Narodnega sveta v Ljubljani. V njej so bili predstavniki vseh treh slovenskih političnih strank: Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanske demokratske stranke in socialdemokrati. V narodni vladi so bili združeni vsi zakonodajni in izvršilni organi, ki jih ima država – z izjemo zunanjih zadev. Predsednik vlade, ki je imela dvanajst upravnih oddelkov, je bil Josip Pogačnik. S tem je bila prvič utemeljena slovenska državnost, saj je imela Slovenija svojo lastno državno oblast. Narodna vlada v Ljubljani je delovala do julija 1921, ko je Vidovdanska ustava uzakonila centralizem. Njeno delovanje je bilo v neki meri omejeno že veliko prej, saj se je morala nova država že 1. decembra 1918 zaradi pritiskov mednarodne skupnosti, ki je ni hotela priznati, združiti s kraljevino Srbijo. Tako se je oblikovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki pogosto ni imela posluha za slovenske interese. Pogumno dejanje Rudolfa Maistra, ki je 23. novembra 1918 razorožil nemške brambovce in prevzel oblast v Mariboru, na primer ni doživelo prave podpore s strani nove države. Še manj njegov pohod na Koroško. Tako je leto 1918 postalo za Slovence na neki način leto izgubljenih priložnosti. Na srečo se je tak »milostni trenutek« ponovil v letih 1990–1991. Tako je davna »Karantanija« dobila potrditev v samostojni in neodvisni Sloveniji. Tone Gorjup Foto: Barbara Zajc

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENSKE POKRAJINE

Bela krajina – dežela med Kolpo in brezami Slovenski običaji, tradicija, prazniki so nedvomno zaznamovani s pristno slovensko kulinariko. Ta se po pokrajinah precej razlikuje, zato bomo v rubriki Slovenske pokrajine le-te predstavljali tako skozi etnološke značilnosti kot tudi s kulinariko. Uvodoma vas vabimo v Belo krajino!

Bela krajina, bela noša, bela breza, topla Kolpa, valovita dežela, valovita pesem – dežela, kjer lepa Anka kolo vodi: »Mili Bože, al sam lepa!« Lepi sta obe – Anka in njena Bela krajina. Le zakaj je Bela krajina tako čudno valovita in ima tako čudne udrtine, kot če bi jo pohodil kak velikan? Ravno to se je zgodilo Beli krajini. Stara povest nam to pove. Trije bratje, pastirji, so na Gorjancih pasli ovce. Nekega dne se je med nevihto v njihovo pastirsko kočo zatekla stara žena: »Strah me je, ker grmi in se bliska,« je potožila. Bratje so jo pogostili z ovčjim mlekom in koruznim kruhom, a ko je nevihta ponehala, so namesto starke zagledali prelepo deklico. Osuplo so bratje poslušali njene besede: »Gorjanska vila sem. Ker ste bili dobri z

Moja Slovenija / December 2009

menoj, vas bom nagradila. Kar povejte, kaj si želite!« »Rad bi videl čez devet gora,« je zaprosil najstarejši brat. »Jaz pa bi želel slišati čebelico, ki bi brenčala za devetimi gorami,« je dejal drugi brat. »Želel bi vohati cvetico, ki cveti za devetimi gorami,« je svojo željo povedal najmlajši brat. Dobra gorjanska vila je izpolnila želje vsem trem pastirjem in dejala: »V svet pojdite, trije bratje, in človeku pomagajte!« Trije bratje so ubogali nasvet dobre vile in odšli po svetu. Prišli so do revne vasice ob Kolpi in se ustavili pri revnih vaščanih. Povedali so bratom, da jim je hudobni velikan požrl vse ovce, pokradel vse zrnje iz kašč in popil vse vino v zidanicah.

»Kje pa je velikan, ki vas je tako osiromašil?« so spraševali bratje. »Le kdo bi vedel, kje je,« so tarnali siromaki. »Nič ne skrbite,« so obupane vaščane tolažili trije bratje. »Poiskali bomo velikana in ga pregnali.« Prvi brat je s svojimi bistrimi očmi začel ostro opazovati vso deželo med zelenimi Gorjanci in zeleno Kolpo. Čez čas je zagledal velikana, ki je tedaj ravno spal na Mirni gori. »Slišim ga, kako smrči,« je pripomnil drugi brat. »Jaz pa voham vino. Gotovo je pijan,« je dodal še tretji brat. Vsi trije bratje so se odpravili na Mirno goro in splezali spečemu velikanu na trebuh. »Vstani, požeruh! Vstani, lenuh!« so kričali bratje in velikan se je prebudil. Skočil je pokonci, da so vsi trije bratje popadali na

tla. Velikan je izruval hrast in hotel napasti brate, ki so se ga drznili zbuditi. »Nikar!« je zakričal najstarejši brat. »Vemo za kraj, kjer je jedače in pijače na pretek!« »Kje pa je to?« je zanimalo požrešnega velikana. »Na Gorjancih!« – je slišal v odgovor. »Kar hitro mi pokažite pot do tja!« je bil takoj navdušen velikan. Pograbil je vse tri brate in začel prestopati po deželi z velikimi koraki. Kamor je stopil, se je zemlja udrla. Ko so na Gorjancih prišli do velike globeli, je dejal najstarejši brat: »Na dnu te globeli vidim toliko ovac, da jih ne morem prešteti!« »Slišim njihovo blebetanje!« se je zlagal drugi brat. »Voham jih,« je dodal še tretji brat. Požrešni velikan teleban je skočil v globel in nihče ga od tedaj ni več videl.

Danes Belokranjci samo še slišijo velikana, ki v prepadu rohni, kadar nad Gorjanci razsaja nevihta. V Beli krajini so tudi še do danes ostali sledovi njegovih stopinj. Kamor je stopil, se je zemlja udrla. (povzeto po Lojzu Zupancu) Belokranjcem se od tistega davnega dne ni bilo več treba bati požrešnega velikana, vendar je bilo njihovo življenje kljub temu težko in trdo. Kljub vsemu je trmasta dežela ob robu slovenskega prostora ohranjala svoj prvobitni obraz. Ravno v Beli krajini so se prav do danes ohranile najstarejše šege, tudi tiste, ki s svojimi koreninami segajo v pradavnino. Prastari prazniki sončnega božanstva so se do danes v Beli krajini ohranili v stole-

tja starih obredjih. Zeleni Jurij še danes prihaja vsako pomlad enako slovesno kot pomladni bog Vesnik v davnih poganskih dneh. V skrivnostni kresni noči v Beli krajini še danes gorijo kresovi kot v davnih dneh, ko so goreli kresovi v pozdrav sončnemu bogu Kresniku. Prazniki, vsi prazniki, imajo vsak svojo lastno podobo v prazničnih obredjih, v šegah, v praznični noši, v pesmi, v plesu in hrani. Nekdaj je imela »vsaka vas svoj glas« tudi na mizi – na praznični in vsakdanji mizi. Praznična miza se je nekdaj bistveno razlikovala od skromnega vsakdanjega jedilnika starosvetne slovenske vasi. V naši rubriki se bomo posvetili belokranjski vsakdanji mizi. Dušica Kunaver Foto: Janez Dolinar

Moja Slovenija / December 2009

SLOVENSKA KUHINJA

Belokranjska pogača a pripravo testa za belokranjsko pogačo se zdrobi 20 g kvasa in doda tri žličke bele mehke moke, pol dl mlačne vode in pol žličke sladkorja ter vse skupaj premeša v gosto tekočo snov. Tako pripravljeni kvasni nastavek mora vzhajati tako dolgo, da se mu poveča volumen za več kot enkrat. Iz bele moke, mlačne vode in kvasnega nastavka iz prejšnjega odstavka se pripravi zmes, ki se gnete od 8 do 10 minut, tako da se dobi gladko in ne pretrdo testo, ki se ne sme prijemati rok. Testo se pokrije s prtom ali pokrovom posode, kjer se je zamesilo, in vzhaja tako dolgo, da se njegov volumen poveča za enkrat. Tako vzhajano testo se položi na pekač, premazan z oljem ali mastjo, kjer se z rokami raztegne v velikost premera 30 cm. Testo se raztegne po pekaču od 1 do 2 cm na debelo, proti robu se debelina zmanjšuje, kjer se testo z rokami razporedi iz notranjosti proti robu. Testo se ne sme dotikati stranic pekača, ker mora biti rob pogače nižji od sredine. Po testu se do dna pekača, z ene na drugo stran, zarežejo poševne črte s približno 4-centimetrsko medsebojno razdaljo. Testo se premaže s stepenim jajcem, v katerega se doda ščepec zrn kumine. Po vrhu se tako pripravljeno testo posuje s ščepcem grobe morske soli.

Belokranjska pogača Sestavine: 50 dag mehke bele moke 3 dl mlačne vode 2 kavni žlički soli 20 g kvasa 1 ščepec kumine 1 celo jajce pol žličke sladkorja

Moja Slovenija / December 2009

NAROČITE SE NA REVIJO SLOVENSKA KUHINJA Revija Slovenska kuhinja je prva in edina slovenska revija, ki predstavlja izključno slovenske jedi, pripravljene zgolj iz sestavin, ki jih je mogoče dobiti/kupiti na slovenskem trgu. Slovenska kuhinja je dvomesečnik, slovensko kulinariko pa predstavlja po zemljepisnih območjih. Revijo odlikuje sodoben pristop k pripravi jedi, izvirni in nazorni recepti ter velike, pregledne fotografije z namigi za zanimiv pogrinjek, postrežbo, posodo... Vse to reviji Slovenska kuhinja zagotavlja trajno vrednost in uporabnost. Prvo številko revije Slovenska kuhinja namenjamo Beli krajini. Revijo lahko naročite tudi v svežnju in si tako ustvarite svojo slovensko kuharico. Naročilnico najdete na strani 50. Dveletna naročnina na 12 številk je 30,5 eur (s 15-odstotnim popustom), za pošiljanje v tujino pa 63 eur.

Moja Slovenija / December 2009

VELIKI SLOVENCI Slovenec. Po vrnitvi v Maribor je moral na služenje vojaškega roka v Bilećo in Rogoznico, od koder se je kot podporočnik vrnil v Maribor. Po letu 1940 se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do italijanske kapitulacije, potem pa »nadaljeval« pot na Primorsko.

Zoran Mušič, slikar in grafik Spodaj podpisani pisec prispevkov za rubriko Veliki Slovenci bi sam sebi pripisal veliko črno piko, če bi med velikimi Slovenci, ki letos praznujejo okroglo obletnico, spregledal umetnika svetovnega formata Zorana Mušiča. Letos namreč mineva sto let, odkar se je v Bukovici blizu Gorice rodil ta umetnik, in Ministrstvo za kulturo je zato letošnje leto celo razglasilo za Mušičevo leto, tako kot smo imeli lani Trubarjevo in leto poprej Plečnikovo leto. V tem letu se je zvrstilo več razstav doma in v tujini, največjo retrospektivno razstavo so odprli 24. novembra v Moderni galeriji v Ljubljani. Razgibana in dolga življenjska pot Zorana Mušiča se je začela v Bukovici, in sicer 12. februarja 1909. Oče je bil upravitelj vaške šole, mati pa učiteljica. Soška fronta je mamo in dva sinova (oče je bil na fronti) pregnala v Arnače pri Velenju. Dobro leto po vrnitvi v domači kraj so bili znova pregnani, in sicer v Grebinj na Koroškem. Za to je poskrbel italijanski okupator. Od tam so jih pregnali Avstrijci, ki so se po dobljenem plebiscitu začeli šopiriti na Koroškem. Zatočišče so begunci našli pri sv. Emi nad Mistinjem, od koder je Zoran kmalu odšel

Moja Slovenija / December 2009

v Maribor, kjer je nadaljeval študij in leta 1928 na učiteljišču tudi maturiral. Spomladi leta 1930 je brez težav opravil sprejemne izpite na likovni akademiji v Zagrebu. Med profesorji na akademiji se največkrat omenja kasnejši mentor Ljubo Babić. Na njegovo pobudo in s štipendijo Narodne galerije ter občine Maribor je po diplomi leta 1935 za leto dni odšel v Španijo, kjer je študiral dela klasičnih umetnikov (El Greco, Goya) in veliko skiciral na terenu. Iz Španije je pisal potopisna pisma, ki jih je skupaj s podobami objavljal časnik

Mušič kot slikar Kot član skupine Neodvisni je v drugi polovici 30. let veliko potoval in skupaj s prijatelji veliko razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do konca leta 1944 je imel okoli dvajset skupinskih in deset samostojnih razstav, kot piše njegov življenjepisec V. M. v Demokraciji. Slikal je tudi po cerkvah, v Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem, v Gradnem v Brdih pa z Lojzetom Spacalom. Po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije je leto dni izmenoma živel v Trstu in Benetkah. Sredi novembra so ga iz Benetk odpeljali Nemci v Dachau, kjer je na skrivaj izdelal nekaj skic, največkrat trupla sotrpinov. Z več kot sto risbami se je vrnil v Ljubljano, od koder se je zaradi pritiskov tedanjih oblastnikov najprej umaknil v Gorico in nato v Benetke. V tistem času sploh ni bilo težko postati državni sovražnik. V Benetkah se je leta 1949 poročil s slikarko Ido Cadorin in v naslednjih letih je zopet veliko slikal, bodisi akvarele mesta na vodi bodisi dalmatinske konjičke ali kaj drugega. Redno je zahajal v Trst in se družil s slovenskimi intelektualci, največ s krogom galerije Scorpione. Leta 1952 je imel manjšo razstavo v Parizu, čemur je sledila štipendija za študij v Parizu. Od tedaj pa vse do 90. let je izmenoma živel v Parizu in Benetkah. Slovenijo je Mušič prvič znova obiskal leta 1956, že prej pa sta bili dve njegovi risbi razstavljeni na spominski Babićevi razstavi v Zagrebu, njegove grafike pa so bile leta 1955 razstavljene tudi na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem bienalu je Mušič prejel tudi eno od nagrad in s tem možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Redno je vzdrževal stike s svojimi sorodniki v Ljubljani in Brdih in prav tako redno je zahajal v Dalmacijo. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili ambasadi slovenske kulture. Kot umetnik se je prek samostojnih raz-

VELIKI SLOVENCI / KNJIŽNA POLICA stav v številnih galerijah po Evropi počasi uveljavljal in prebijal v prestižnejše ustanove v Franciji in drugod: Pariško mestno galerijo, Muzej moderne umetnosti v Centru Pompidou, razstavišče v Kasslu, galerijo v Münchnu ... V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik, redno je razstavljal na grafičnih bienalih in imel je tudi pet samostojnih razstav. Leta 1979 je prejel Jakopičevo in leta 1991 Prešernovo nagrado. Tega leta so na gradu Dobrovo v Goriških brdih tudi odprli Mušičevo galerijo z zbirko 134 podarjenih slik. Leto poprej je dobil tudi francosko odlikovanje red viteza legije časti, že deset let prej pa je

postal tudi dopisni član SAZU. Poznavalci uvrščajo Mušiča med najpomembnejše sodobne umetnike na svetu. Pomembne serije tihožitij, portretov, mestnih trgov itd. v postimpresionistični potezi so se kar vrstile. V Benetkah je slikal portrete in avtoportrete, cerkvene notranjščine, stilizirane like dalmatinskih osličev, italijanske krajine itd. in pri tem naravne elemente spreminjal v abstraktni znak. Ves čas se je veliko posvečal tudi grafiki. Že v 50. letih je nastala pomembna serija lirično-abstraktnih Dalmatinskih zemelj, s katerimi se je predstavil v ugledni Galerie de France. Bolj prepoznaven je cikel pokrajin z rastlinjem in cikel s kamenjem, ki sta nastala v

70. letih prejšnjega stoletja. Istočasno je nastajal tudi cikel Nismo poslednji, v katerem je oživil dachausko motiviko s spomini na taborišče in na človeka kot žrtev. Od približno 260 samostojnih razstav je bila največja velika retrospektivna razstava leta 1995 v Grand Palaisu v Parizu, ki sta jo skupaj odprla francoski in slovenski predsednik. V jubilejnem Mušičevem letu se je v Sloveniji zvrstilo že več razstav (Ajdovščina, Ljubljana), največja pa je v prenovljeni Moderni galeriji. Umrl je doma v Benetkah 25. maja 2005 v starosti 96 let. Pokopan je na otočku sv. Mihaela pri Benetkah. M. Š.

Franc kardinal Rode

Vera in kultura v Evropi V lepo opremljeni knjigi z zgornjim naslovom, izdala jo je Celjska Mohorjeva družba, so štiri temeljne kategorije – krščanstvo, kultura, sekularizem in Evropa – obravnavane v tesni medsebojni odvisnosti in prepletenosti. Glede Evrope Rode misli, da se Slovenci premalo zavedamo, da smo Evropejci, medtem ko narodne zavesti ne manjka. Pozabljamo tudi, da je večina evropskih vrednot krščanskih in da se je povsod tam, kjer se je pojavilo krščanstvo, pojavila tudi potreba po vraščanju nove vere v narodovo kulturo: prišlo je do soočenja oziroma do dialoga med njima. Krščanstvo je tudi edina svetovna religija, ki dopušča možnost svobode, tudi v odnosu do Boga. Zato je po vsem krščanskem svetu razširjena tudi sekularnost. Ob tem se Rode sprašuje, ali bo šel evropski človek v smeri sekularizma ali bo ostal v nekem odnosu do krščanstva. Bistveno je, da verujoči brez strahu podpirajo delovanje tistih, ki delujejo v evropskih institucijah in pri tem upoštevajo krščanski navdih. Razmišljajoč o razmerah v Sloveniji, pa Rode opaža, da gre v Sloveniji za nekakšno anomalijo. »Ko človek hodi po Sloveniji, po podeželju, dobi vtis, da smo sredi krščanskega sveta, da smo krščanski narod. Če pa prebiraš medije ali spremljaš politiko, vidiš, da je to sekularizirana, poganska, ateistična dežela. Te anomalije si ne znam razložiti. Kar 80 odstotkov našega naroda je krščanskega, a zrak, ki ga dihamo, ni krščanski. Sekularna miselnost se širi tudi po podeželju. To je krivda nas kristjanov, ker ne znamo vnašati krščanskih vrednot v ta prostor.« Za našo prihodnost je to zelo slabo:

»Narod, ki nima skupnega spomina, si bo težko ustvaril pozitivno stališče do sedanjosti in prihodnosti. Nujno moramo razčistiti preteklost. Dokler se bomo tako razhajali, ne bomo imeli vizije. Zato ima poenotenje kolektivnega zgodovinskega spomina bistveno vlogo. Naloga naroda je, da z objektivno zgodovino ustvari podobo preteklosti, ki jo bomo morali zaradi moči resnice vsi sprejeti. Ker tega še nismo storili, tudi nimamo vizije prihodnosti.« Vsebinsko prinaša knjiga štiri sklope, pravzaprav štiri predavanja, ki jih je kardinal Rode imel ob različnih prilikah in v različnih krajih: Vera in kultura v Evropi; Krščanska kultura v sekulariziranem svetu; Izziv velike Evrope ter Evropa in krščanstvo. Na koncu sta dodani še dve strani, ki prinašata razlago El Grecove slike, z ovitka knjige, iz zakristije katedrala v Toledu, ki prikazuje slačenje Kristusa; na kratko pa je predstavljen tudi slikar. Tomaž Štefe Fotografija: Vera in kultura v Evropi

Moja Slovenija / December 2009

POVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries

Our notes : The Government`s Office of the Republic of Slovenia for Slovenes in the Neighbouring Countries and Abroad: The future is ours! In November the Government`s Office of the RS for Slovenes in the Neighbouring Countries and Abroad celebrated the 15th anniversary and the first one of the Office in this composition. »”We look back proudly and forward self-confidently. The future is ours«, among other things Mr. Rudi Merljak, Head of the Division, said at the press conference prepared by the Office on this occasion. In fifteen years the Office developed remarkably into the fully autonomous government agency. As pointed out by the State Secretary dr. Boris Jesih, the Government of the Republic of Slovenia, despite the economic crisis did not shrink the amount granted to the organizations abroad.

The topic of the month; Tomaž Humarman, who was moving boundaries to the utmost On the 10th November 2009 Tomaž Humar, 40-year-old alpinist, perished du-

Moja Slovenija / December 2009

ring the ascent in the 7227 meters high Langtang Lirung in the Himalayas as a result of accident and injuries. Father of two children, who carried out the peaks around 1500, is one of more than twenty Slovenian alpinists, who lost their lives between 1977 and 2009 in the Himalayas. »Jože of the forest«, as he was called, remains in his final resting place in the Himalayas and a commemorative plaque was put up in the memorial park at the House (Dom) in Kamniška Bistrica. For the planned venture, organized by himself, hardly anyone knew, because Humar did not inform the public. In just over a year Slovenian mountaineering is inflicted by a loss of the three world-class alpine climbers and self-sacrificing mountain rescuers. Beside Humar also Pavle Kozjek and Franc Oderlap perished.

The Interview with the fellow countryman : Miha Drevenšek: »Slovene heart reaches the end of the world« One of the most popular Slovenian missioner in Zambia is Father Miha Drevenšek who has been working for more than three decades there, in the country, where the natural resources may be among the richest in Africa, but its inhabitants are facing severe hunger and dying of AIDS. The Slovenes have assisted them in mass numbers for more than ten years and they have adopted remotely more than a thousand children and also thanks to them the children can school unmolestedly. “I always want to make people here praying for me and for our mission. I wish that the people here are being entertained, and if anyone has any cent more, he can donate to a good cau-

se, “ in an interview for »Moja Slovenija« /My Slovenia/, inter alia, said Father Miha Drevenšek. The Great Slovenes: Zoran Mušič, painter and graphic artist This year marks the 100th anniversary since the birth near Gorica (Gorizia) in Bukovica of world-class artist Zoran Mušič, and therefore the Ministry of Culture even proclaimed this year for the year of Mušič like we had the last year the year of Trubar and the year before the year of Plečnik. In that year several exhibitions at home and abroad ranged and the largest retrospective exhibition was opened on the 24th of November in the Museum of Modern Art in Ljubljana. As an artist Mušič through solo exhibitions in numerous galleries throughout Europe slowly asserted and struggled in prestigious institutions in France and elsewhere. In Ljubljana he was always welcome in the Museum of Modern Art, where he exhibited regularly at the Biennial of Graphic Arts and had the five solo exhibitions. Slovenian landscape: White Carniola (Bela krajina) - Land between Kolpa and birches. Slovenian customs, traditions, holidays are clearly marked with genuine Slovenian cuisine. It varies pretty from province to province and so in the rubric of the Slovenian provinces we will present them in both through ethnological characteristics as well as through the cuisine. In the preface you are invited to the White Carniola, where we will find out among other things how to prepare »a flat cake« (belokranjska pogača). AK

POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número

TOMAMOS NOTA: La Oficina del Gobierno para los eslovenos en el extranjero: ¡el futuro es nuestro! La Oficina del Gobierno de la República de Eslovenia para los eslovenos en el extranjero celebró en noviembre sus quince años de vida y el primer año de su actual conformación. “Hacia atrás miramos con orgullo y con confianza hacia adelante. ¡El futuro es nuestro!”, dijo en en la conferencia de prensa convocada para esta oportunidad por la Oficina el jefe de sector Rudi Merljak. La Oficina se desarrolló en estos años en una repartición oficial totalmente autónoma. El secretario general dr. Boris Jesih destacó que, a pesar de la crisis, el Gobierno de la República de Eslovenia no recortó las partidas dispuestas para las organizaciones de eslovenos en el extranjero.

EL TEMA DEL MES:, Tomaž Humar, el hombre que movió los límites de lo imposible El 10 de noviembre de 2009 murió como consecuencia del accidente y las heridas recibidas al escalar en el Himalaya el monte Langtang Lirung (7.227 m) el alpinista

de 40 años Tomaž Humar. Padre de dos hijos, que hizo alrededor de 1.500 cumbres, es uno de los más de veinte escaladores eslovenos que entre los años 1977 y 2009 perdió su vida en el Himalaya. La última morada de “Gozdni Jože”, como lo llamaban, será el Himalaya mismo, mientras que en el parque memorial cercano al Dom de Kamniška Bistrica habrá una placa que lo recuerde. Pocos estaban al tanto de este último ascenso, que Tomaž organizó por su cuenta y no comunicó a los medios. El alpinismo esloveno sufrió en poco más de un año la pérdida de tres excelentes escladores y rescatistas de montaña. Además de Humar perecieron Pavle Kozjek y Franc Oderlap.

ENTREVISTA: P. Miha Drevenšek: “El corazón esloveno llega hasta el fin del mundo.” El p. Miha Drevenšek es uno de los misioneros eslovenos más queridos y hace más de tres décadas que trabaja en Zambia. Por sus riquezas naturales Zambia podría ser uno de los más ricos de África, pero sus habitantes luchan contra el hambre y mueren a consecuencia del sida. Diez años atrás los eslovenos se volcaron masivamente a ayudarlos “adoptando” a la distancia a más de mil niños que ahora pueden concurrir a la escuela. “Mi deseo es que la gente de aquí rece también por mí y por nuestra misión. Deseo que sean felices y que si a alguno le sobra algún céntimo, que lo done para las obras de bien”, dijo entre otras cosas para Moja Slovenija el p. Miha Drevenšek.

COMPATRIOTAS DE RENOMBRE: Zoran Mušič, artista gráfico y pintor Este año se cumplen cien años del nacimiento del Zoran Mušič, artista de renombre mundial, que vio la luz en Bukovica, cerca de la ciuad de Gorica. El Ministerio de Cultura proclamóe le presente año como el Año de Mušič, tal como el año pasado lo fue de trubar y el anterior el de Plečnik. En este año hubo diversas exposiciones tanto en el país como en el extranjero; la mayor retrospectiva se abrió el pasado 24 de noviembre en la Galería de Arte Moderno en Ljubljana. Mušič se abrió paso a través de sucesivas exposiciones en un sinnúmero de galerías de arte europeas, siendo paulatinamente reconocido y exponiendo en instituciones de prestigio en Francia y otros países. En Ljubljana fue siempre bienvenido en la Galería de Arte Moderno, exponiendo periódicamente en las bienales gráficas; también realizó cinco exposiciones unipersonales. LAS REGIONES ESLOVENAS: Bela krajina, entre el Kolpa y los abedules Sin lugar a dudas las costumbres, tradiciones y fiestas eslovenas están marcadas por el genuino arte culinario. El mismo se diferencia en las diferentes regiones, por lo cual en nuestra columna sobre las regiones eslovenas éstas serán presentadas tanto desde el punto de vista etnológico como del culinárico. Para comenzar los invitamos a Bela krajina, donde investigamos cómo se prepara el pastel de la región. JB

Moja Slovenija / December 2009

49 49

FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

Avtomatska telefonska centrala lefonska centrala, ki je danes na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, je bila v uporabi do začetka osemdesetih let 20. stoletja. Besedilo: Ajda Kozjek, Tehniški muzej Slovenije, enota Muzej pošte in telekomunikacij Foto: Blaž Zupančič

Napovedujemo V januarski številki Moje Slovenije boste med drugim lahko prebrali: Slavko Avsenik – 80-letnik, ki je slovensko pesem ponesel po vsem svetu Leta 1889 je Američan Almon Brown Strowger izumil avtomatsko telefonsko centralo s koračnim izbiralnikom, s čimer se je začel razvoj avtomatske telefonije. Prva avtomatska telefonska centrala je začela obratovati leta 1892 v mestu La Porte v ZDA. V Evropi je bila zgrajena prva avtomatska telefonska centrala za javni promet šele leta 1908 v Hildesheimu v Nemčiji. Februarja 1927 so na glavni pošti v Lju-

bljani vključili v obratovanje prvo avtomatsko telefonsko centralo koračnega sistema Strowger v takratni Kraljevini SHS. Največ zaslug za postavitev centrale je imel inženir Marij Osana, bila pa je izdelek podjetja Siemens & Halske A. G. iz Berlina. Imela je tisoč naročniških priključkov, ki so jih takoj razprodali, zato so njene zmogljivosti naslednje leto povečali za 500, v letu 1933 pa še za 500 priključkov. Nadgrajena avtomatska te-

Z Velemirjem Gjurinom, ki je upodobil znamenitega Kekca, obujamo spomine na kultni slovenski film. Knjižna polica: dvojna antologija slovenske domovinske poezije in proze Slovenske pokrajine: v Beli krajini diši po poticah

NAROČILNICA NA REVIJI MOJA SLOVENIJA IN SLOVENSKA KUHINJA Želim postati naročnik/ca revije Moja Slovenija. Revijo želim prejemati od številke _______ naprej, do preklica. Želim postati naročnik/ca revije Slovenska kuhinja.

Želim objavo

voščila

osmrtnice

1/8 strani: 100 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/4 strani: 200 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/2 strani: 400 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo

ZA NAROČNIKE BREZPLAČNO

Stroški pošiljanja za 12 številk za pošiljanje v tujino znašajo 63 eur oz. 76 USD. Ime in priimek: __________________________________ Ulica: __________________________________________ Kraj (in zvezna država): ____________________________ Poštna številka: _________________________________ Država: ________________________________________ Telefon: ________________________________________ E-pošta: ________________________________________ Datum in podpis: ________________________________

50 50

Moja Slovenija / December 2009

Plačal sem preko banke, na vaš račun št. SI56242019004515506 Plačal bom z osebnim čekom, Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom vred pošljete na Revija Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana-Črnuče, Slovenija. Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija.

KRIŽANKA

Geslo iz prejšnje križanke: JUBILEJ URADA

Moja Slovenija / December 2009

Avtomatska telefonska centrala (Tehniški muzej Slovenije)

Foto: Blaž Zupančič