Moja Slovenija oktober 2014 by Matej Medved

MOJASLOVENIJA Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • oktober 2014 • letnik VII • številka 10

REPORTAŽA: Ponuditi nove izzive in nove rešitve lepote slovenije: Največje in najlepše MLADI: Življenju manjka entuziazem POVEZOVANJE: Živahni tokovi med Velikimi Laščami in Lützelflühom

INTERVJU:

VIDA KOŠIR

Občutek, da se je Slovenija preselila v Ameriko WWW.MOJASLOVENIJA.NET

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

UVODNIK

Kako sem šla od doma Iz Ljubljane me je srce vodilo v Italijo, v Firence. Kot mladenka sem obiskovala gimnazijo, kjer smo si preko programov učenja tujih jezikov dopisovali z vrstniki po svetu. In tako sem preko papirnatih pisem spoznala svojega bodočega moža Graciana. Ni bilo še elektronske pošte in Facebooka, še računalnikov nismo imeli. Po dveh letih dopisovanja sva se prvič srečala v Trstu, kasneje v Firencah, nato pa sva se na Bledu tudi zaljubila. Dopisovati sva si začela leta 1963, drugo leto pa bova praznovala 50 letnico poroke. Po preselitvi v Italijo, sem se prekvalificirala in zaposlila v vrtcu, kjer sem 30 let delala kot vzgojiteljica. Morala sem se naučiti govoriti italijanski jezik, vendar pa mož in otroka govorijo tudi slovensko. Sin vsako leto obišče Slovenijo in raziskuje domovino. Sama pa se rada odpravim na Bled, Bohinj, do slapa Savice in v Olimje na čokolado. Še vedno imam rada Slovenijo. Je moja domovina in najmanj trikrat na leto se vrnem domov. Tatjana Kosmatin Vannini

firence, italija oktober 2014

MOJASLOVENIJA

KAZALO 8 12 14 18 20 24 26 28 29 30 31 32 34 36 38 40 43

Zgodba z naslovnice Klemen Globočnik umetnik, novinar in pisatelj je v mesecu avgustu izdal svoj prvenec. Knjiga nosi naslov »Life without enthusiasm is like sex without an orgasm«. Več si preberite na strani 40. Foto: Vanesa Kovač

MOJASLOVENIJA Revija izhaja vsak mesec in je osrednja revija za Slovence, ki živjo zunaj meja svoje domovine. Izdajatelj: O MEDIA d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel: +386 1 5653416, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net Izvršna urednica: Karolina Vrtačnik Svet revije: Vesna Vukšinič Zmaić, Mihaela Zaveljcina, Sonja Avguštin, Boštjan Kocmur, Edvard Vrtačnik, dr. Zvone Žigon in Natalija Toplak Koprivnikar Lektorica: Nataša Mlakar Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o. Tisk: Kocman grafika d.o.o. V rubrikah Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačna in jo sofinancira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061 Revija je darilo Republike Slovenije. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

MOJASLOVENIJA

Intervju reportaža Lepote Slovenije Povezovanje

Novice iz sveta in domovine Reportaža Urad slovenija v svetu svetovni slovenski kongres rafaelova družba slovenska izseljenska matica slovenci v Avstriji - Štajerska slovenci v Avstriji - koroška slovenci na Madžarskem Knjiga Učenje slovenščine Mladi križanka

8 INTERVJU: Vida Košir Občutek, da se je Slovenija preselila v Ameriko Amerika je dežela, ki je krojila usodo mnogih naših ljudi, ki so šli v svet za boljšim kruhom. Svojo zgodbo nam je zaupala tudi gospa Vida Košir. Z družino stanuje v Pittsburghu v Združenih državah in je dolgoletna urednica slovenskega časopisa Prosveta. Prav tako je zavedna Slovenka, ki skoraj vsako leto obišče svoj rodni kraj nad Idrijo, kjer smo jo tudi letos srečali v objemu njenih znancev in sorodnikov. Še vedno jo imajo za svojo in velik del njene duše je še vedno na teh idrijskih hribih med prijaznimi ljudmi.

INTERVIEW: Vida Košir Feeling that Slovenia moved to the USA The USA is the country that changed the destiny of many Slovenian people who went into the world in search of a better life. Vida Košir is one of them and she told us her story. Together with her family, she lives in Pittsburgh in the USA and she has been working as the editor of the Slovenian newspaper called Prosveta. She is also a nationally conscious Slovenian who visits her home town above Idrija every year. This is also where we met her this year, surrounded by her acquaintances and relatives. They still consider her one of theirs and a big part of her soul remains in the hills of Idrija with kind people.

ENTREVISTA: Vida Košir La sensación de que Eslovenia se ha trasladado a los Estados Unidos Estados Unidos es un país que ha dado forma al destino de muchos compatriotas nuestros que se han ido por el mundo para alcanzar un bienestar mejor. La señora Vida Košir nos ha confiado su historia: Vive con su familia en Pittsburgh, en los Estados Unidos y es desde hace años la directora del periódico esloveno Prosveta. Con un gran sentido patrio, casi todos los años visita su pueblo natal próximo a Idrija, donde nos reunimos nuevamente este año junto con sus conocidos y familiares. Todavía la consideran parte de ellos. Gran parte de su alma está aún en las colinas de Idrija entre estas personas tan amigables.

oktober 2014

VSEBINA • CONTENIDO • CONTENTS LEPOTE SLOVENIJE: Šmartinsko jezero pri Celju Največje in najlepše V seriji o manj znanih, a zelo lepih slovenskih jezerih, moramo vsekakor predstaviti tudi Šmartinsko jezero pri Celju. Gre za jezero, ki po svojih dimenzijah in urejenosti spada med večja in lepša slovenska jezera, spada pa tudi med jezera, o katerih širša slovenska javnost zelo malo ve, razen Celjanov in bližnje okolice seveda. Šmartinsko jezero je po dolžini obale največje slovensko umetno jezero, saj je dolgo več kot 12 kilometrov. Nastalo je z zajezitvijo dveh majhnih potokov Koprivnice in Brezovca leta 1970 na nadmorski višini 264,2 metra.

TREASURES OF SLOVENIA: Lake Šmartno near Celje The biggest and the most beautiful Our series of articles on less known but very beautiful Slovenian lakes must not leave out Lake Šmartno near Celje. The lake's size and tidiness place it among the largest and most beautiful Slovenian lakes and it is also one of the lakes about which most of Slovenians know only little, except for people living in Celje and its surroundings of course. Lake Šmartno is the largest Slovenian lake when it comes to the length of the shore – it measures more than 12 kilometers. It was created when two creeks called Koprivnica and Brezovca were dammed in 1970 at the altitude of 264.2 meters.

BELLEZA DE ESLOVENIA: Lago Šmartinsko junto a Celje El más grande y hermoso Entre los lagos eslovenos menos conocidos, si bien hermosos, ciertamente debemos destacar el lago Šmartinsko cerca de Celje. Por su dimensión es uno de los lagos eslovenos más grandes y bellos, pero a la vez es uno de los lagos de los que los eslovenos en general sabe muy poco, excepto los de Celje y su entorno, por supuesto. El lago Šmartinsko por su longitud es el lago artificial más grande de Eslovenia, ya que tiene más de 12 kilómetros de longitud. Se formó por el represamiento de dos pequeños arroyos Koprivnica y Brezovec en 1970 a una altitud de 264,2 metros sobre el nivel del mar.

POVEZOVANJE Živahni tokovi med Velikimi Laščami in Lützelflühom Pred desetimi leti sta se pobratili občina Velike Lašče in švicarska občina Lützelflüh. Stiki med omenjenima občinama so sicer še precej starejši, saj segajo v leto 1996. Tedaj je naša v Švici živeča rojakinja Ljudmila Šmid, profesorica slovenskega jezika na Univerzi v Bernu, opazila nekaj zanimivih podobnosti v spisih med švicarskim pisateljem Jeremiasom Gotthelfom in našim Franom Levstikom. Poskrbela je tudi za prevod Levstikovega Martina Krpana v švicarsko nemščino, s čemer je bil vzpostavljen prvi stik med Velikim Laščam in Lützenflühom, od koder je doma pisatelj Gotthelf.

CONNECTIONS Lively exchanges between Velike Lašče and Lützelflüh Ten years ago the municipalities of Velike Lašče and Lützelflüh in Switzerland were twinned. However, the connections between these two municipalities go further back in time, to 1996. That is when our compatriot Ljudmila Šmid, who lived in Switzerland and worked as a professor of Slovenian language at the University of Bern, noticed a few interesting similarities in the essays of Swiss writer Jeremias Gotthelf and Slovenian writer Fran Levstik. She also took care of the translation of Levstik’s Martin Krpan into Swiss German and established the first connection between Velike Lašče and Lützelflüh, the home of Gotthelf.

CONEXIÓN Relaciones fluidas entre Velike Lašče y Lützelflüh Hace diez años se hermanaron dos municipios – el municipio de Velike Lašče y el municipio suizo de Lützelflüh. Las relaciones entre los dos municipios son aún más antiguas, ya que se remontan al año 1996, cuando nuestra compatriota Ljudmila Šmid, que vive en Suiza y es profesora de esloveno en la Universidad de Berna, notó algunas similitudes interesantes entre el escritor suizo Jeremias Gotthelf y nuestro Fran Levstik. Ljudmila Šmid tradujo el Martin Krpan de Levstik al suizo alemán, con lo cual se estableció el primer contacto entre Velike Lašče y Lützenflüh, de donde es oriundo el escritor Gotthelf.

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

VSEBINA • CONTENIDO • CONTENTS NOVICE 100 let Slovenskega narodnega doma v Clevelandu Največji slovenski kulturni hram v Clevelandu, »Slovenski narodni dom« je v soboto 16. avgusta 2014 s svečano proslavo obeležil 100 letnico svojega delovanja. V Clevelandu in okolici ima slovenska skupnost se osem kulturnih domov od katerih velika večina se danes izvaja slovensko kulturno promocijo. Preko 500 obiskovalcev slovesne proslave je pozdravil Bob Hopkins, predsednik doma, ki skupaj z ženo Gerry Hopkins že leta predstavlja »motor« delovanja doma. Jurček Žmauc, generalni konzul Republike Slovenije v Clevelandu je predsedniku doma izročil priznanje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Michael Polensek, clevelandski mestni svetnik s slovenskimi koreninami pa je predsedniku Hopkinsu izročil priznanje mesta Clevelanda.

NEWS 100 years of the Slovenian National Home in Cleveland

The biggest center of Slovenian culture in Cleveland, the Slovenian National Home, marked its 100-year anniversary with a gala celebration on Saturday, August 16, 2014. The Slovenian community has eight additional cultural centers in Cleveland and its surroundings and most of them continue to promote Slovenian culture to this day. More than 500 guests were greeted by Bob Hopkins, the president of the SNH, who has been the driving force of this institution together with his wife for many years. Jurček Žmauc, consul general of the Republic of Slovenia in Cleveland, presented the president of the SNH with a recognition award of the Office for Slovenians Abroad and Michael Polensek, a Cleveland City Councilman with Slovenian roots gave Mr. Hopkins the award of Cleveland.

NOTICIAS 100 años de la Casa Nacional de Eslovenia en Cleveland El centro cultural esloveno más grande en Cleveland, »Hogar Nacional Esloveno ", ha celebrado el sábado 16 de agosto de 2014 una ceremonia en conmemoración de los 100 años de su funcionamiento. En Cleveland y sus alrededores la comunidad eslovena cuenta con ocho centros culturales de los cuales la gran mayoría aún hoy practican la promoción cultural eslovena. Ante más de 500 oyentes de la solemne celebración dio la bienvenida Bob Hopkins, presidente del centro, quien junto con su esposa Gerry Hopkins son durante años el "motor" del centro. Jurček Žmauc, Cónsul General de la República de Eslovenia en Cleveland, le entregó el premio de la Oficina del Gobierno de la República de Eslovenia para los Eslovenos en el Exterior, Michael Polenšek, concejal con raíces eslovenas de la ciudad de Cleveland, le entregó al Presidente Hopkins el reconocimiento de la ciudad de Cleveland.

SLOVENCI V AVSTRIJI - ŠTAJERSKA S pesniško besedo tudi v Pavlovi hiši Pavlova hiša, kulturni dom štajerskih Slovencev v Potrni, je od tedaj, ko je bila prenesena organizacija Dnevov poezije in vina iz Goriških Brd na Ptuj, eno izmed prizorišč dogajanja tega mednarodnega pesniškega festivala, največjega v Sloveniji in vse bolj odmevnega v Evropi. Prvi festival Poezije in vina so pred osemnajstimi leti pripravili v Goriških Brdih, letošnji pa je bil petič na Ptuju, z literarnimi branji v več slovenskih mestih, v Čakovcu in Varaždinu na Hrvaškem in v Pavlovi hiši v Potrni pri avstrijski Radgoni.

SLOVENIANS IN AUSTRIA – STYRIA Poetry in Pavlova hiša Pavlova hiša, also known as Pavelhaus, is a cultural center of Styrian Slovenians in Potrna and it has been one of the venues of the international poetry festival called Days of Poetry and Wine ever since the festival was moved from Goriška Brda to Ptuj. The festival is the biggest of its kind in Slovenia and it is gaining recognition in Europe. The first Days of Poetry and Wine Festival happened eighteen years ago in Goriška Brda and this year it was organized in Ptuj for the fifth time. Readings took place in several Slovenian towns, in Čakovec and Varaždin in Croatia and at Pavlova hiša in Potrna in Austrian Radgona.

ESLOVENOS EN AUSTRIA - ESTIRIA La palabra poética en La Casa de Pavel La Casa de Pavel, centro cultural de los eslovenos de Estiria en Potrna, es desde que se ha transferido la organización de las Jornadas de Poesía y Vino de Goriška Brda a Ptuj, una de las sedes de los eventos del Festival Internacional de Poesía, el más grande de Eslovenia y cada vez más famoso en Europa. El primer Festival de Poesía y Vino hace dieciocho años ha tenido lugar en Goriška Brda. Este año fue la quinta vez que lo organizaron en Ptuj, con lecturas literarias en varias ciudades eslovenas, en Čakovec y Varaždin en Croacia y en La Casa de Pavel en la Radgona austriaca.

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

SSK Prof. Vinko Lipovec, stoletnik in dolgoletni urednik Ameriške domovine 17. septembra 2014 smo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa pripravili Večer izza kongresa na katerem smo gostili prof. Vinka Lipovca, dolgoletnega urednika slovenskega časopisa Ameriška domovina, ki je v ZDA izhajal vse od leta 1919 do avgusta 2008. Z urednikom ter profesorjem zgodovine in zemljepisa se je pogovarjal Marjan Šrimpf. Prof. Lipovec se je rodil 22. januarja leta 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Septembra 1949 se je preselil v Cleveland v ZDA, kjer je leta 1950 prevzel urejanje dnevnika Ameriška domovina. Kot urednik dnevnika je seznanjal rojake z dogodki v Sloveniji in Jugoslaviji, skrbel za ohranjanje demokratične zavesti, zgodovinskega spomina, slovenske kulture in jezika.

SLOVENIAN WORLD CONGRESS Professor Vinko Lipovec, a centenarian and a long-time editor of the American Home

On September 17, 2014, the premises of the Slovenian World Congress hosted an event called Evening Behind the Congress with professor Vinko Lipovec, a long-time editor of the Slovenian newspaper American Home that was published weekly in the USA from 1919 until 2008. Marjan Šrimf was the one who talked to Mr. Lipovec, who is also a professor of history. Professor Lipovec was born on January 22, 1915 in Spodnje Jarše near Domžale. In September 1949 he moved to Cleveland in the USA where he became the editor of American Home. As the editor of the newspaper he informed his compatriots about what was happening in Slovenia and Yugoslavia, encouraged people to have a democratic conscience and a historical memory and promoted Slovenian culture and language.

SSK Prof. Vinko Lipovec, centenario y por muchos años editor del periodico Ameriška domovina El 17 de septiembre de 2014 se llevó a cabo en las instalaciones del Congreso Mundial Esloveno una Noche desde el Congreso para conmemorar al prof. Vinko Lipovec, editor del periódico esloveno Ameriška domovina, que se editó en los Estados Unidos desde fines de 1919 hasta agosto del 2008. Marjan Šrimpf, el editor y profesor de historia y geografía, le hizo una entrevista. El prof. Lipovec nació el 22 de enero 1915 en Spodnje Jarše cerca de Domžale. En septiembre de 1949 se trasladó a Cleveland, en los Estados Unidos, donde en 1950 se hizo cargo de la edición del diario Ameriška domovina. Como editor del diario ha estado informando a sus compatriotas acerca de los eventos en Eslovenia y Yugoslavia, cuidando de preservar la conciencia democrática, la memoria histórica y la cultura y la lengua eslovena.

MLADI: Klemen Globočnik Življenju manjka entuziazem Klemen Globočnik umetnik, novinar in pisatelj je v mesecu avgustu izdal svoj prvenec. Knjiga nosi naslov »Life without enthusiasm is like sex without an orgasm«, ki si jo lahko ogledate tudi na uradni spletni strani: www.orgasm-life. com. Mnogi ste najbrž pomislili, da knjiga govori o spolnosti, a je daleč od tega. Knjiga govori o doseganju osebnih in poslovnih uspehov, vsebino pa črpa iz navdihujočih in resničnih življenjskih izkušenj. To je torej knjiga, ki se ne konča na koncu, ampak na sredini. Je knjiga s stotimi obrazi in le eno samo številko, je brez pomenskega vrstnega reda in je navsezadnje knjiga, napisana v angleškem jeziku, delo slovenskega avtorja Klemena Globočnika.

YOUNG PEOPLE: Klemen Globočnik Life needs more enthusiasm Klemen Globočnik is an artist, a journalist and a writer who published his first book this August. It is called “Life without enthusiasm is like sex without an orgasm” and you can see what it looks like on the official website: www.orgasm-life. com. A lot of you probably imagined that it is a book about sexuality, but it is far from that. It discusses achieving personal and business success and its content is based on inspiring and real life experience. Therefore, it is a book that does not finish at the end, but in the middle. It is a book with a hundred faces and only one number, it does not have any order in terms of meaning and, last but not least, it is a book written in English by Slovenian author Klemen Globočnik.

JOVEN: Klemen Globočnik A la vida le falta entusiasmo Klemen Globočnik artista, periodista y escritor editó en agosto su primer libro, titulado »Life without enthusiasm is like sex without an orgasm«, que se puede ver también en la página oficial: www.orgasm-life.com. Muchos de ustedes probablemente pensaron que el libro habla de sexo, pero es todo lo contrario. El libro trata de cómo alcanzar el éxito personal y empresarial, el contenido surge de inspiradoras experiencias de la vida real. Es un libro que no termina al final, sino en el medio. Es un libro con un centenar de caras y sólo un único número, sin orden semántico, y en última instancia, es un libro escrito en inglés, obra de un autor esloveno Klemen Globočnik.

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

»Leta 1975 jeseni, sem prvič šla na vinsko trgatev, ki so jo priredili izseljeni Slovenci. Bilo je čudovito. Bilo je zbranih več sto ljudi v narodnih nošah, veliko muzikantov, veselja in pesmi.«

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

INTERVJU: VIDA KOŠIR

Občutek, da se je Slovenija preselila v Ameriko Amerika je dežela, ki je krojila usodo mnogih naših ljudi, ki so šli v svet za boljšim kruhom. Svojo zgodbo nam je zaupala tudi gospa Vida Košir. Z družino stanuje v Pittsburghu v Združenih državah in je dolgoletna urednica slovenskega časopisa Prosveta. Prav tako je zavedna Slovenka, ki skoraj vsako leto obišče svoj rodni kraj nad Idrijo, kjer smo jo tudi letos srečali v objemu njenih znancev in sorodnikov. Še vedno jo imajo za svojo in velik del njene duše je še vedno na teh idrijskih hribih med prijaznimi ljudmi. Slovenija je vaša rodna domovina, tu so vaše korenine. Kje ste rojena? Rojena sem v vasi Kovačev Rovt nad Idrijo. Po domače se je pri nas reklo Pri Petriču. Mama je bila gospodinja in je skrbela za gospodinjstvo. Oče je bil med drugo svetovno vojno ranjen in postal vojni invalid. Po vojni se je zaposlil v idrijskem rudniku živega srebra, kjer je delal kot nabavni referent. V družini smo bili trije otroci. Poleg mene še brata Ciril in Ivan. Kje ste hodili v šolo? Osnovno šolo sem obiskovala v Idriji. Želela se obiskovati tudi gimnazijo, pa žal ni šlo. Vaše izseljeniške izkušnje so se začele že v ranem otroštvu. Bilo je leta 1966. Ker nisem mogla nadaljevati šolanja, sem se želela zaposliti a takrat služb ni bilo. Zato sem bila eno leto pri teti v Rimu. Teta je v veliki hiši vodila gospodinjstvo in kuhala, jaz pa sem ji pomagala pri strežbi in pomivanju. Bila je zelo natančna, zato sem mi je njena natančnost pri delu privzgojila in ostala še danes. Po letu dni mi je potekla delovna viza in sem morala domov. V Idriji so prav takrat odprli tovarno Tip top, kjer smo šivali žensko konfekcijo. Tam sem bila pet let šivilja. Kako ste spoznala svojega moža? Moža sem spoznala na Gorah. Zgodilo pa se je tako, da je sorodnik, bratranec od mame, pater Leskovec, prišel k nam na obisk. Imel je nedeljoktober 2014

sko mašo, na katero je prišla družina od Frenka. Po maši sva se spoznala in začela družiti. Tako se je začela najina skupna pot leta 1970. Poročila pa sva se tri leta kasneje v avgustu.

glasbe in jo povsod promovira. Je glasbenik po duši. V osnovni šoli je igral trobento, tako kot Franc Košir, v gimnaziji bas, na univerzi pa je bil del univerzitetnega orkestra. Danes živi v

Z možem pa nista bila dolgo skupaj, saj je kmalu po poroki odšel čez Atlantik. Frenk je odšel v Ameriko 3 dni po poroki, jaz pa novembra 1973, ko sem uredila vse papirje.

po petih letih sva z možem prvič prišla nazaj, na obisk v Slovenijo

Tam je že bila njegova družina? Njegova sestra in mama sta šli za očetom že leta 1956. Vam je bilo težko tam, tako daleč od doma? Nikoli nisem mislila, da bom živela tako daleč od doma. Toda ni mi bilo težko, vedno sem si predstavljala, da sem le čez grič od doma v Sloveniji. V Pittsburghu so v naši sredini vsi govorili slovensko, tako da mi je bilo tudi zaradi tega lažje. Tako domotožja nisem nikoli zares čutila. Kje ste živela ob prihodu v Pittsburgh? Najprej sva z možem živela pri starših in se v maju 74 leta preselila v novo hišo z vrtom. Sem velika ljubiteljica vrtov. Zato je še danes moj slogan »V vrt po zdravje in veselje«. Imam res veliko rož in velik zelenjavni vrt. Danes imate srečno družino in dva odrasla sinova. Poznata svoje korenine? Starejši sin Franky, ki je danes star 38 let in poročen z ženo Christine. Je velik ljubitelj Slakove

isti ulici kot jaz, v hiši iz petdesetih let, ki jo je podedoval od starega očeta. Franky ima hčerko Elizabeto. Mlajši sin Robert je študiral računovodstvo a ni človek za pisarno. Skupaj z očetom Frankom vodi družinsko gradbeno podjetje Kosir constrution company. Danes gradi hišo tudi za brata Frankyja. Kako so se včasih Slovenci med seboj povezovali? Frenkova družina se ni veliko družila z drugimi ali hodila na slovenske piknike. Leta 75, jeseni sem prvič šla na vinsko trgatev, ki so jo priredili Slovenci. Bilo je čudovito. Bilo je zbranih več sto ljudi v narodnih nošah, veliko muzikantov, veselja in pesmi. Bilo je res lepo, ko imaš občutek, da se je Slovenija preselila v Ameriko. MOJASLOVENIJA

INTERVJU: VIDA KOŠIR

V vasi Strabane pri Pittsburghu je bil eden najbolj aktivnih klubov v Ameriki. Imeli so svojo trgovino, banko, ki še vedno deluje, slovensko posojilnico … 90 odstotkov članov je bilo Slovencev in večina je delala v rudniku. Danes v tem kraju živi še zelo malo Slovencev.

Nato smo se videvali enkrat ali dvakrat na leto na različnih piknikih. Včasih so se Slovenci tudi naključno zbirali, začeli peti slovenske pesmi in k sebi povabili tudi ostale. Takšnega spontanega druženja danes ni več. Kateri dogodki so bili največji? V juliju je bil redni Slovenski radio piknik ter vinske trgatve v jeseni. Naj povem, da je letos v juliju Slovenska narodna podporna enota imela tridnevni slovenski festival Slovenefest, ki bo že 33 po vrsti. Ste urednica slovenskega časopisa. Kdaj ste se začela ukvarjati z novinarstvom? Ko se je SNPJ (Slovenska narodna podporna jednota) preselila iz Chicaga v Pittsburgh, takratna urednica Slavica Fisher ni želela priti v Pittsburgh, so me prosili, da bi namesto nje postala urednica slovenske Prosvete. To se je zgodilo 1994 leta. Tako že 20 let urejam četrto stran v Prosveti. MOJASLOVENIJA

Novinarsko delo je bilo za vas nekaj popolnoma novega. Kje ste nabirala znanje? Obiskala sem kar nekaj seminarjev za novinarje in urednike medijev. Seminarje je večinoma organiziral Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Bili so vedno dobro obiskani. Prvič je

Sem Slovenka in se tudi počutim Slovenka bil leta 1995, ko nas je bilo zbranih 15 do 20 izseljeniških novinarjev. To je bilo zelo pohvalno. Tam sem srečala tudi kar nekaj znancev in kolegov kot so Miro Vasle, Dare Kristan, novinar iz Berlina, ki je bil predstavljen tudi v Moji Sloveniji, veliko jih je bilo iz Avstralije, Kanade in Argentine.

Lahko poveste nekaj značilnosti slovenske Prosvete? Prosveta izhaja vsake 14 dni v obsegu 8 do 10 strani. Zadnja je imela 6 strani. Imamo kar veliko težav s prispevki. Na četrti strani objavljam zanimive kratke članke iz Slovenije v slovenskem jeziku. Prva stran je barvna, ostale pa so črnobele. Naklada časopisa je 15.000 izvodov, ko sem začela je bila tiskana naklada 40.000 izvodov. Naši člani dobijo Prosveto brezplačno, ostali pa krijejo stroške 8 dolarjev za 26 izvodov. Kateri so vaši najbolj aktivni pisci? Večino gradiva napišejo: predsednik Joe Ivanich, glavni kulturnik Kevin Richards ter organizatorji različnih slovenskih prireditev. Izseljeniška društva po vsem svetu se srečujejo z različnimi izzivi. Kako je pri vas? Članstvo zelo upada, ker se člani starajo. Nove pa zelo težko dobimo. SNPJ je pravzaprav v bistvu zavarovalniška družba, ki Slovencem proda

oktober 2014

ja življenjska zavarovanja. Družbo so leta 1904 ustanovili Slovenci, ki so prihajali v Ameriko. Ti so delali težko in nevarno delo v rudnikih, zato jih je tudi veliko pomrlo. Tako so družine pokojnih dobile nekaj denarja iz vplačanih premij. Danes so včlanjeni tudi neslovenci. S čim vse se SNPJ še ukvarja? Izdajamo časopis, prirejamo redne plese ob sobotah ali nedeljah v poletnih mesecih. Vsake štiri leta organiziramo Konvencijo SNPJ, ki se jo udeležijo izbrani člani iz vsakega SNPJ Lodge iz različnih krajev Ameriki, od Californije do PA. Letos je bila že 30 po vrsti. Imate tudi slovenski radio. Radio SAA (Slovenski radio program v Pittsburghu) oddaja slovenski program med 12 in 13 uro vsako nedeljo. Zdaj se je odvil že 3500 program v 72 letih emitiranja. Finančno se radio pokriva iz prostovoljnih prispevkov, ki se zbirajo na radijskem pikniku za poslušalce. Gospodinje takrat napečejo pecivo in izkupiček od prodanega peciva gre za pokrivanje stroškov delovanja radia. Sama za radio piknik naredim tri velike pladnje kremnih rezin in že ob otvoritvi se obiskovalci postavijo v vrsto za slastne rezine.

Rože so Vidine spremljevalke skozi življenje, zato je njena hiša v Pittsburghu obdana z njimi

Kako so nastajali izseljeniški klubi po Ameriki? Prvi klub je bil ustanovljen v Chicagu in je imel številko 1. V Nevadi je bil klub številka 2 in tako naprej. Prišli smo do številke čez 800. Danes pa je okoli 200 do 300 klubov (Lodge), ki so še aktivni. V bližini mojega doma je bila vas Strabane pri Pittsburghu, kjer je bil Lodge 138. To je bil eden najbolj aktivnih klubov v Ameriki. Imeli so svojo trgovino, banko, ki še deluje, prav tako slovensko posojilnico. 90 odstotkov članov je bilo Slovencev (več sto) in večina je delala v rudniku. Danes v kraju živi še zelo malo Slovencev in ti so že tretji in četrti rod. Vaše društvo vsako leto zagotovo obišče kar nekaj Slovencev iz domovine? Kateri obisk vam je ostal v spominu? Lani je bil pri nas Vlado Kreslin, ki je nastopal v sklopu obiska predstavnikov Urada. Trajalo je eno uro. Pozdravila sem znance in bilo je zelo prisrčno. Kako danes gledate na Slovenijo? Ko berem kaj se dogaja v Sloveniji, sem zaskrbljena. Tovarne se zapirajo, ljudje nimajo dela in to je žalostno. Sicer pa se za politiko ne zanimam.

Naklada časopisa je 15.000 izvodov, pred dvajsetimi leti je bila tiskana naklada kar 40.000 izvodov

Ali ljudje v Ameriki poznajo Slovenijo? V Ameriki zelo zamenjujejo Slovenija in Slovaška. Sicer pa se Američani ne zanimajo za zgodovino in zemljepis. Besedilo in foto: Edvard Vrtačnik oktober 2014

MOJASLOVENIJA

Pogled z druge strani

Slovenija smo vsi Slovenci Imamo državo, nimamo pa nacionalne zavesti, je med drugim izjavil naš najstarejši literat in modrec Boris Pahor. »Dokaz, da Slovenci nimamo nacionalne zavesti, ki je skrb za skupnost in nasprotje človekovega egoizma, je tudi vse, kar se je dogajalo v naši svobodni državi: vse je egoizem na eni in na drugi strani.« Izhajajoč iz takšnih spoznanj Pahor slovenskim politikom predlaga naj že enkrat sklenejo pakt za reševanje slovenske države.

Med volilno kampanijo se ni niti ena sama okrogla miza ali soočenje dotaknilo Slovencev po svetu

Takšno Pahorjevo gledanje na situacijo v Sloveniji je zelo blizu tudi spodaj podpisanemu. Hkrati pa je zelo uporabno izhodišče za tisto, kar želim v nadaljevanju povedati in položiti na srce Slovenkam in Slovencem. Zadnje parlamentarne volitve sredi julija so na prvi pogled prinesle velike, skorajda tektonske premike na slovenskem političnem prizorišču. Verjetno je to pravi čas, da vse tiste, ki prevzemajo usodo slovenske države v svoje roke za to, da jih opozorimo na nekatere slabosti, ki jih je kazala in jih še kaže dosedanja slovenska politika. Pri tem se bomo omejili na odnos slovenske države do Slovencev živečih zunaj meja države Slovenije. V zvezi s tem naj uvodoma povem, da me je do skrajnosti razočarala predvolilna kampanja, kolikor sem jo pač utegnil spremljati, največ na TV. Niti ena sama okrogla miza, ali kakšna drugačna oblika mize se ni dotaknila vprašanj Slovencev v sosednjih državah in po svetu. Nekaj krivde za to prav gotovo lahko pripišemo tudi novinarjem spraševalcem, nikakor pa ne vseh. Govorci so imeli vsekakor priložnost, da bi to tematiko MOJASLOVENIJA

izpostavili samoiniciativno, zlasti tedaj, ko so predstavljali programe svojih strank. A ni bilo nič od tega. Morda se v svojih programih celo dotikajo te problematike, a kot rečeno nihče ni te problematike posebej izpostavil, ne glede na to, da radi ponavljamo nikoli potrjeno številko, da izven meja Slovenije živi okoli pol milijona Slovencev. Razlog za to ignoranco morda tiči v dejstvu, da je število volivcev med Slovenci zunaj Slovenije veliko manjše od pol milijona. Za nadaljnji obstoj slovenske države in slovenstva pa je to v vsakem primeru še kako pomembna številka. Ob tem naj spomnimo na zelo pomembno vlogo, ki so jo Slovenci po svetu odigrali, ko je šlo za priznanje novo nastale slovenske države. Njihovo pomoč in podporo bi utegnili kaj kmalu spet potrebovati, če bo šlo z našo državo še naprej tako kot gre v zadnjih letih. Lahko bi vedeli … Dober teden pred volitvami so se v Sloveniji vrstili dogodki, ki bi morali seči tudi do ušes

politične elite, čeprav je res, da o teh dogodkih naši mediji poročajo skrajno malo, ali skoraj nič. V petek 4. julija se je v Državnem zboru odvijalo celodnevno vseslovensko srečanje, že 14. po vrsti. Udeležba Slovencev iz sosednjih držav in iz sveta je bila morda nekoliko manjša kot prejšnja leta, še bolj porazna pa je bila udeležba s strani politikov. Srečanje je bilo posvečeno temi Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora? Res je škoda, da tema ni pritegnila večje pozornosti s strani politike in medijev, saj so prav mladi govorci iz zamejstva in sveta dajali ton celotnemu srečanju. Drug za drugim so nizali ne samo zanimive, temveč tudi pomembne ideje za našo skupno prihodnost. Simon Peter Leban iz Gorice je menil, da bi bilo bolj prav, če bi namesto o skupnem slovenskem prostoru govorili o enotnem slovenskem prostoru in tako (enotno) tudi delovali. Vsekakor biti enoten pomeni bistveno več kot biti skupen. Skupnost, od najmanjše družine do največje naroda, je v sociologiji eden od osrednjih socioloških konceptov, enotnost pa skupnost nadgrajuje z v neko akcijo usmerjenim delovanjem. Mladi so po govornikovem mnenju lahko most, preko katerega bo mogoče (z)graditi enotni slovenski prostor, hkrati pa mladi lahko predstavljajo tudi most med preteklostjo in sedanjostjo. V tem pogledu je bilo doslej storjenega mnogo premalo. Manjka nam idej, manjka nam vizija! Da je s slovensko državo nekaj hudo narobe je opozorila tudi Lea Nakrst, v Stockholmu živeča

Nujno potrebujemo pakt za reševanje slovenske države Slovenka iz Gradišča pri Lukovici. Mlade v Sloveniji najprej izobrazimo, nato pa jim ne zagotovimo ustreznega delovnega mesta. Posledica tega je beg možganov, kar pa je z vidika države skrajno neracionalno. Najmanj kar bi morali v tej situaciji zato storiti, je olajšati vračanje oziroma kroženje teh ljudi med tujino in domovino. Kot so ugotovili na Dragi pri Trstu živi in deluje zunaj Slovenije okoli 28.000 mladih Slovencev, kar je

oktober 2014

res ogromna številka in se še povečuje. Če se vrnemo k 14. vseslovenskemu srečanju v Državnem zboru, potem je zelo poučno vedeti, da skupni kulturni prostor v Italiji tako ali drugače goji kar 32 občin, kot je povedala Tanja Peric. Martin Maver prav tako iz Trsta pa je kot predstavnik slovenskih športnih organizacij v Italiji navajal številko 9.000 mladih Slovencev, ki se vključujejo v športne organizacije, pri čemer je podčrtal pomen povezanosti med jezikom in gibanjem. Na premajhno skrb slovenske države za Slovence v zamejstvu je opozorila tudi Martina Zakoč, ki je poudarila, da v Porabju ni nobenega slovenskega podjetja, v katerem bi se mladi in tudi starejši zaposlili. Povezujeta nas slovenski jezik in kultura Med dogodki v tistem predvolilnem času naj mimogrede omenim tudi srečanje Slovencev iz sosednjih držav in iz sveta na prireditvi z naslovom Dobrodošli doma. Gre za tradicionalno kulturno družabno prireditev, ki v medijih po navadi naleti na večji odmev kot ostale tukaj omenjene prireditve. Pomen te prireditve je v preseganju razlik med Slovenci, ne glede na to od kje prihajajo in ne glede na ideološke in druge razlike med njimi. V zadnjih letih se opazno povečuje udeležba Slovencev, ki prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Povezujeta nas slovenski jezik in slovenska kultura, ki je tudi osnovno vodilo prireditve Dobrodošli doma, za en dan pa poveže tudi vse akterje, ki jim je v Sloveniji zaupana skrb za Slovence po svetu: Svetovni slovenski kongres, Slovenska izseljenska matica, Slovenci v svetu, Rafaelova družba. Ne glede na to pa izseljeniško društvo Slovenija v svetu še naprej vztraja pri organizaciji Tabora Slovencev po svetu, letos že 21. Letos je imel ta Tabor izrazito strokovni in kulturni značaj. Pri tem je res, da vsega, kar se dogaja na Taboru ni mogoče predstaviti na prireditvi Dobrodošli doma. Tabor se od nastanka naprej posveča

slovenskim rojakom iz Argentine in Kanade in je po strokovni in delno tudi po kulturni plati temeljitejši kot je lahko družabna prireditev Dobrodošli doma. Na kulturni ravni seže presenetljivo globoko s slovensko pesmijo zapeto s strani slovenskih dijakov iz Argentine in Kanade, na strokovni ravni pa so razpravljavci drug za drugim nizali za vse nas pomembne ugotovitve in spoznanja. Nanizali so veliko novih doslej zamolčanih dejstev, bodisi tedaj, ko gre za Pučnika (Rosvita Pesek), bodisi za vlogo Demosa pri osamosvajanju Slovenije (Andreja Valič Zver), ali za

Slovenska majhnost, ozkost in slepota so razlogi, da nismo sposobni razviti širše vseslovenske vizije prizadevanja slovenskega zamejstva za slovensko samostojnost in državnost (Andrej Vovko in Renato Podberšič). Slovenska majhnost, ozkost in slepota je kar zadeva spremljanje tega in drugih tukaj omenjenih prireditev znova prišla do polne veljave. Zato tudi nismo sposobni razviti širše vseslovenske vizije in strategije delovanja slovenske države v odnosu do Slovencev v zamejstvu in po svetu. Brez nacionalen zavesti ni nacionalne vizije Kot maloštevilen narod se izživljamo v ideoloških bojih in delitvah vseh vrst, kar samo po sebi ni nič nenavadnega. Tisto kar nam manjka je vrhnja plast, nekakšen dežnik nad vsemi temi deli-

tvami in razlikami. Ta dežnik nujno potrebujemo zato, da bi lažje premagovali razpoke, ki nastajajo med nami. Paziti moramo, da se razpoke ne bi povečale do nevarnih širin in globin, hkrati pa moramo iskati , oziroma najti premostitvene mostove, ali vsaj brvi med sprtimi stranmi. Tu gre najprej in predvsem, kot opaža Boris Pahor, za vprašanje nacionalne zavesti, ki je nimamo. Zato tudi ne moremo imeti nacionalne vizije in nacionalne strategije in zato tudi potrebujemo pakt za reševanje slovenske države. Šele potem, ko bomo premostili te razpoke bo verjetno bolj gladko in bolj naravno steklo tudi povezovanje med domačimi gospodarstveniki in slovenskimi podjetniki na tujem. Teh niti ni tako malo, je pa med njimi preveč tistih, ki so razočarani nad slovensko državno in občinsko birokracijo pa tudi nad pogoji, v katerih delujejo podjetja v Sloveniji. Tiste, ki jih začetne težave v smeri povezovanja s slovenskimi podjetji (še) niso odvrnili od nadaljnjega sodelovanja ali/in investiranja kaj kmalu pridejo do sklepa, ki se glasi: žal mi je, da sem se spustil v ta projekt. Povsem naravno je, da tem ljudem istočasno skopni tudi volja do ohranjanja slovenskega jezika in slovenske kulture bodisi doma v družini, bodisi v širšem okolju. Znova od začetka Več kot 20 let slovenske državnosti je bilo v tem pogledu bolj ali manj izgubljenih, a začeti je, ne glede na to, treba čim prej. Najprej pri mladi generaciji, v šolah, pri čemer ne gre samo za domovinsko vzgojo, marveč tudi za širši vseslovenski pristop, ki bi vključeval vse vidike in ves slovenski prostor z zamejstvom vred. Skoraj prepričan sem, da Slovenci v Argentini v sobotnih slovenskih šolah več zvedo o Slovencih v zamejstvu, kot učenci v slovenskih šolah doma. Besedilo: Tomaž Štefe Izraženo mnenje je mnenje avtorja in ne nujno tudi uredništva revije.

Več kot 20 let slovenske državnosti je bilo izgubljene. Začeti je potrebno pri domovinski vzgoji in vseslovenskem zavedanju

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

Šmartinsko jezero pri Celju Največje in najlepše

V seriji o manj znanih, a zelo lepih slovenskih jezerih, moramo vsekakor predstaviti tudi Šmartinsko jezero pri Celju. Gre za jezero, ki po svojih dimenzijah in urejenosti spada med večja in lepša slovenska jezera, spada pa tudi med jezera, o katerih širša slovenska javnost zelo malo ve, razen Celjanov in bližnje okolice seveda.

Zanimivo je, da tudi Enciklopedija Slovenije nima posebnega gesla Šmartinsko jezero. Je pa res, da je pri geslu »jezero« omenjeno tudi Šmartinsko jezero pri kraju Šmartno v Rožni

dolini, na območju Ložniškega gričevja. Po površini naj bi merilo 0,8 kvadratnega kilometra. Od tedaj se je površina jezera očitno povečala, kajti sedaj navajajo, da znaša 113 hektarov.

Panoramski pogled na jezero MOJASLOVENIJA

Največje slovensko umetno jezero Šmartinsko jezero je po dolžini obale največje slovensko umetno jezero, saj je dolgo več kot 12 kilometrov. Nastalo je z zajezitvijo dveh majhnih potokov Koprivnice in Brezovca leta 1970 na nadmorski višini 264,2 metra. Dolžina pregrade znaša 205 metrov, višina pa 18,5 metra. Razmeroma plitvo jezero doseže največjo globino 15 metrov, prostornina pa znaša 5,25 milijonov kubičnih metrov. Navzlic svoji velikosti se je Šmartinsko jezero zelo lepo zlilo z okolico in ustvarilo svojevrsten ekosistem. Po razgibanosti in razvejanosti svoje obale Šmartinskemu jezeru v Sloveniji ni enakega. Za 12 kilometrov dolg obhod okoli jezera pohodnik ne potrebuje samo veliko časa, ampak tudi precej pohodne kondicije. Del poti okoli jezera za sedaj še ni urejen oziroma sploh mogoč, večji del pa je vzorno urejen, celo lepše kot okoli naših bolj znanih jezer, kot sta Blejsko in Bohinjsko jezero.

oktober 2014

Lepote Slovenije

Ena od informacijskih tabel ob jezeru

Urejena sprehajalna pot okoli jezera

Urejen jezerski breg privablja ljudi Pri tem ni težko opaziti, da so načrtovalci in urejevalci poti okoli jezera dosledno upoštevali ekološko filozofijo, po kateri mora biti obroba lepo urejene poti, pa tudi ograje, klopi, stopnice in smetnjaki ob njej dosledno v lesu. Krajši del poti je postavljen na opornike v vodi, tako kot je to pri Blejskem jezeru, vendar zelo varno in lično. Prav tako ni težko opaziti, da sprehajalci, pohodniki, kolesarji in kotalkarji zelo pazijo na čistočo, saj na celi trasi nisva videla niti ene smeti ali odpadka. Pač pa sva opazila, da pohodniki skoraj dosledno pozdravljajo mimoidoče, s čemer celotno območje dobiva še večjo kakovost. V kolikor bi obhodnik želel prebrati še vse table z opisi ekosistemov (ekosistem gozd, ekosistem travnik, ekosistem močvirje itd.), z naštevanjem vrst rib, ki živijo v jezeru, ptic, ki se zadržujejo ob jezeru in rastlinja v in ob jezeru, bi potreboval praktično cel dan. To seoktober 2014

MOJASLOVENIJA

Lepote Slovenije Pot prekinjajo mostički čez brežine

prednostne projekte Mestne občine Celje in je dolgoročno opredeljen s cilji razvoja turizma, športnih in rekreativnih dejavnosti, opredeljujejo pa ga tudi s cilji kot sta oživitev podeželskega zaledja in za to potrebna regijska infrastruktura. Gre za pet med seboj tesno povezanih podprojektov: • izgradnja naravnega kopališča, kjer bo urejeno kopališče, peščene plaže, travnate večnamenske površine ter vsa potrebna infrastruktura za kampiranje; • ureditev javne infrastrukture z nadaljevanjem izgradnje pešpoti, obnove in dograditve nove skakalnice s pomožnimi objekti, izgradnja vlečnice za smučanje na vodi; • razširitev rekreacijskega centra z ureditvijo pristanišča za jezersko ladjo, ureditvijo prireditvenega prostora za kulturne prireditve otroškega igrišča, balinišča, stene za plezanje, proge za sankanje; • ureditev počitniškega centra z izgradnjo hotela in apartmajskih hiš, ureditvijo kopališča, pomolov za priveze čolnov ter ureditvijo športnih površin; • ureditev golf igrišča. V obnovljenem dvorcu Prešnik bodo uredili klubske prostore za golf gostišče, apartmaje ter prostore za kulturne prireditve.

Čolnarna in gostišče Muzelj

veda pomeni, da obhodna pot ni namenjena zgolj rekreaciji, marveč je istočasno tudi učna pot, na kateri pohodnik spoznava prebivalce jezera in objezerske ekosisteme. Romantika z ladjico Od romantične piknik vasice Zelen'dol je preko jezera zgrajen tudi pregradni most, kot nekakšen pontonski most, na drugo stran jezera do gostišča in čolnarne Muzelj. Na tem mostu človek nekako pogreša ograjo, je pa res, da MOJASLOVENIJA

se na to pot podaja na lastno odgovornost, kot piše na tabli pred mostom. Na ta most je pritrjenih nekaj kovinskih stopnic, ki olajšajo kopalcem dostop do vode. Ob tem velja povedati še to, da si obiskovalec lahko privošči tudi vožnjo po jezeru z ladjico Jezerska kraljica in to tudi v zimskem času. Novi projekti napovedujejo razvoj jezera Projekt Razvoj turističnega območja Šmartinskega jezera z zaledjem je uvrščen med

oktober 2014

Umetna pregrada na eni strani zadržuje jezersko vodo

Zahtevno zastavljen projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Osnovni temelji za razvoj so postavljeni, zato so sedaj na potezi domačini, kot zasebni investitorji, ki so pripravljeni vlagati v turistično infrastrukturo na območju Šmartinskega jezera.

Pristanišče in vas Loče v ozadju

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Pogled na jezero iz ptičje perspektive

oktober 2014

Urejene jezerske brežine za kopalce

MOJASLOVENIJA

Povezovanje

Živahni tokovi med Velikimi Laščami in Lützelflühom V naši reviji dokaj redno spremljamo, kaj se dogaja na relaciji med dvema, pred desetimi leti pobratenima občinama, slovensko občino Velike Lašče in švicarsko občino Lützelflüh. Stiki med omenjenima občinama so sicer še precej starejši, saj segajo v leto 1996. Tedaj je naša v Švici živeča rojakinja Ljudmila Šmid, profesorica slovenskega jezika na Univerzi v Bernu, opazila nekaj zanimivih podobnosti v spisih med švicarskim pisateljem Jeremiasom Gotthelfom in našim Franom Levstikom. Poskrbela je tudi za prevod Levstikovega Martina Krpana v švicarsko nemščino, s čemer je bil vzpostavljen prvi stik med občino Velike Lašče in občino Lützenflüh, od koder je pisatelj Gotthelf doma. V navezavo stikov se je že zelo zgodaj vključilo tudi vodstvo občine Velike Lašče, z Milanom Tekavcem kot predsednikom. Živahna komunikacija na občinski ravni teče od tedaj neprekinjeno. Pri tem ne smemo prezreti zelo aktivne vloge, ki jo pri stikih igra društvo Kulturni most Lützelflüh – Velike Lašče

z Ireno Indihar kot predsednico. Po drugi strani pa je v tem kontekstu treba omeniti tudi društvo Kulturni most Švica – Slovenija z Milanom in Heidi Greiner, ki sta izredna promotorja ži-

čebelarji iz velikih lašč

MOJASLOVENIJA

vahnih kulturnih stikov med Švico in Slovenijo. Povsem novo vsebino so stiki med pobratenima občinama dobili v letošnjem letu. Zato je vsaj deloma kriva tudi naravna nesreča, ki je Slovenijo doletela proti koncu februarja. Glas oziroma slika o tem, kakšna katastrofa je doletela Slovenijo in posebej še Notranjsko in Dolenjsko, je prišel tudi do Švice. Med normalno razvitimi ljudmi se po navadi zgodi, da v težkih trenutkih stopijo skupaj in pomagajo drug drugemu. V akcijo je najprej stopilo društvo Kulturbrücke Velike Lašče – Lützelflüh in začelo z zbiranjem prostovoljnih prispevkov za omilitev posledic žledoloma, ki je prizadel Slovenijo. Pri tem so se Švicarji izkazali za nenavadno širokogrudne. Zbrali so nekaj manj kot 5000 švicarskih frankov in jih nakazali na račun društva Kulturni most Lützelflüg - Velike Lašče. Ker je župan občine Anton Zakrajšek predlagal, da bi sredstva porabili za nakup agregata, kar se je v tistih kritičnih dneh brez elektrike izkazalo za nadvse pomembno napravo, se je občina Lützelflüh odločila, da ob

oktober 2014

PEVCI iz velikih lašč

čini Velike Lašče v ta namen nakaže še 2000 švicarskih frankov. Zbrani denar so v občini Velike Lašče najprej nameravali porabiti za nakup dreves za najbolj prizadete lastnike gozdov, vendar se je to izkazalo za težko izvedljiv projekt. Zato so se odločili za nakup sadik sadnega drevja, s čimer naj bi nadomestili polomljena in poškodovana drevesa v sadovnjakih v občini. V občinskem glasilu Trobla so izvedli nekakšno anketo, s katero so občane pozvali naj pisno sporočijo, koliko dreves je poškodovanih in koliko novih bi želeli posaditi. Vsi interesenti za sadike so se morali udeležiti tudi izobraževanja o sajenju sadnih dreves, posebna komisija pa je oziroma bo po končanem sajenju tudi pregledala kakovost izvedenih del. K temu nas zavezuje odgovornost in hvaležnost do švicarskih donatorjev, kot so zapisali v Trobli.

Med udeleženci na podjetniški razstavi s strani Velikih Lašč je posebej treba omeniti Društvo podeželskih žena Velike Lašče, Čebelarsko društvo Velike Lašče, Rokodelski center Ribnica, Zavod za kulturo in turizem Parnas in Glasbeno šola Ribnica, oddelek Velike Lašče. V razstavnih prostorih so Slovencem namenili prostor s stojnicami, kjer so obiskovalci lahko pokušali in kupovali slovenske izdelke, od hrane in medu do suhorobarskih in klekljarskih izdelkov. Toda medtem, ko so vso hrano in pijačo

Podjetniška razstava v Lützeflühu Posebno širino in globino so stiki med občinama dobili v dneh od 8. do 4. septembra, ko je močno 30 člansko zastopstvo velikolaške občine obiskalo občino Lützeflüh. Šlo je za obisk izven redne izmenjave obiskov med občinama. Podjetniško društvo iz Lützeflüha, ki letos praznuje 60. obletnico obstoja, je namreč povabilo obrtnike in podjetnike iz Velikih Lašč na razstavo obrti in podjetništva v Lützeflühu, obenem pa so s tem želeli obeležiti tudi 10. obletnico pobratenja med občinama. Organizacijo obiska je bila tako kot ponavadi v rokah Irene Indihar, delegacijo pa je vodila podžupanja občine Tatjana Devjak. V pozdravnem nagovoru je poudarila, da je občina Velike Lašče ena manjših občin v Sloveniji, da trenutno šteje 4300 prebivalcev, ki živijo v 88 naseljih. Občino krasi razgibana pokrajina in bogati vrsta naravnih danosti, kar s pridom izkoriščajo številni obrtniki in kmetje, bodisi kot poljedelci, bodisi kot živinorejci s čebelarstvom vred. Obrtniki ohranjajo tradicijo obdelave lesa in jo uspešno razvijajo tudi danes. Večina prebivalcev občine dnevno odhaja na delo v Ljubljano, pri čemer je izrazila upanje, da se bo s postopno realizacijo projekta izgradnje poslovne cone ta trend obrnil tako, da bo več občanov našlo delo doma. oktober 2014

po precej višjih cenah kot v Sloveniji z lahkoto prodali, je nekaj suhe robe ostalo neprodane. Podjetniško razstavo v Lützeflühu so Velikolaščani izkoristili tudi za predstavitev slovenske kulture in slovenske države. Zato so v delegacijo vključili tudi izvajalce narodno zabavne glasbe Ansambel Krpan iz Velikih Lašč in citrarko, ki je na citrah spremljala mladega pevca Bineta Devjaka. Vsi skupaj in vsak zase so navdušili številno švicarsko in tudi slovensko poslušalstvo. Med obiskovalci razstave je bilo namreč tudi veliko Slovencev iz bližnje in daljne okolice, navzoč je bil tudi predstavnik slovenskega veleposlaništva Janez Novak. V znak hvaležnosti so Velikolaščani s seboj prinesli slovensko lipo, slovensko drevo življenja, zdravja, drevo zmage in rodovitnosti. Švicarjem so položili na srce, da naj ga posadijo na primeren kraj, kjer naj raste in razteza svoje veje v nebo in s svojo mogočnostjo ponazarja našo hvaležnost in prijateljstvo. Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Slovesnka kuhinja v Švici

Stojnica s suho robo

MOJASLOVENIJA

Novice

Novice iz sveta in domovine 100 let Slovenskega narodnega doma v Clevelandu Največji slovenski kulturni hram v Clevelandu, »Slovenski narodni dom« je v soboto 16. avgusta 2014 s svečano proslavo obeležil 100 letnico svojega delovanja. V Clevelandu in okolici ima slovenska skupnost se osem kulturnih domov od katerih velika večina se danes izvaja slovensko kulturno promocijo.

Na uvodnem delu sestanka Agroslomaka so bili tudi novi predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar ter (tedaj) ministra v odhajanju mag. Dejan Židan in Gorazd Žmavc. Med ogledom sejma so se ustavili tudi pri kmečkih gospodinjah, ki so jim ponudile domače dobrote.

naslednjih štirih letih,« je povedal minister mag. Dejan Židan in poudaril, da je vzorčna kmetija na Gornjem Seniku zelo pomemben projekt, »s katerim skušamo dokazati, da imajo ljudje tudi tam, kjer je najvišja zaščita okolja, kot je narodni park in Natura 2000, možnost preživetja s kmetijstvom.« Tudi minister Gorazd Žmavc ocenjuje, da je sodelovanje Slovenije s slovenskimi kmeti in kmetijskimi organizacijami v zamejstvu dobro, daje dobre rezultate. »Tu uresničujemo čezmejne projekte in razmišljamo o prenašanju idej in nalog na mlado generacijo, ki jo želimo zainteresirati za gospodarjenje ... Zelo smo ponosni, da je v Porabju, ki je najmanj razvito območje, prišlo do prelomnih dejanj, da se projekti, kot je vzorčna kmetija in Hiša jabolk, kažejo kot prava pot, ki jo imata ministrstvo za kmetijstvo in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, kako uresničiti nove projekte, privlačne tudi za mlade in izobražene ljudi, katerim bodo zagotavljali boljše življenje.« Besedilo in foto: Ernest Ružič

Preko 500 obiskovalcev slovesne proslave je pozdravil Bob Hopkins, predsednik doma, ki skupaj z ženo Gerry Hopkins že leta predstavlja »motor« delovanja doma. Program je vodil Tony Petkovsek, radijska in medijska legenda slovenske skupnosti v Clevelandu. V programu je bila predstavljena zgodovina doma, kulturni program pa so izvedli »koristniki« doma, pevska zbora Fantje na vasi in Mi smo mi ter Folklorna skupina KRES. Jurček Žmauc, generalni konzul Republike Slovenije v Clevelandu je predsedniku doma izročil priznanje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Michael Polensek, clevelandski mestni svetnik s slovenskimi koreninami pa je predsedniku Hopkinsu izročil priznanje mesta Clevelanda. Obiskovalci so si bili enotni, da je Slovenski narodni dom na ulici St. Clair v Clevelandu še vedno osrednja kulturna ustanova, ki združuje in povezuje ostale slovenske kulturne institucije. Ne nazadnje vodstvo Slovenskega narodnega doma zadnji dve leti organizira tudi Kurentovanje, ki ga je letos obiskalo preko 3.000 obiskovalcev. To pa je zaveza za nadaljnje delo, ki jo bo slovenska skupnost v Clevelandu z veseljem in ponosom izvajala še naprej. Tudi po 100 letih! Besedilo in foto: Jurček Žmauc Foto: Phil Hrvatin

Dopolnilni pouk slovenščine v slovenski skupnosti na Reki deluje povezovalno Kako smo veseli, če znamo pridobljene jezikovne spretnosti uporabiti v vsakdanjih situacijah. Tudi zahvala je ena izmed pomembnih potreb našega vsakdanjega življenja. Vedno se moramo nekomu za nekaj zahvaliti,

Agroslomak uspešno dela Mednarodni kmetijsko - živilski sejem Agra v Gornji Radgoni je bil tudi letos priložnost za sestanek Agroslomaka, leta 2012 na Ptuju ustanovljenega povezovalnega telesa zamejskih kmetov, podjetnikov in organizacij, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Gost na uvodnem delu sestanka Agroslomaka je bil tudi novi predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar ter mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo in okolje in Gorazd Žmavc, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, oba (tedaj) v odhajanju in v novi, aktualni vladi ministra za ista resorja, le da se kmetijski ne ukvarja s prostorom. Kot je po sestanku v imenu Agroslomaka povedal Vladimir Čeligoj, so ocenjevali delo v tem mandatu in ugotovili, da so kljub gospodarskim težavam zastavili in izpeljali nekatere nove projekte in jih finančno podprli. »Želim, da nova vlada takoj, ko bo sestavljena, obišče Slovence v vseh sosednjih državah in se dogovori za prednostne naloge tudi v kmetijstvu v MOJASLOVENIJA

oktober 2014

Novice pa tudi veseli smo, če se nam kdo zahvali na način, ki izraža njegov odnos do nas, sodelovanja pri delu ali za prizadevanje, ki smo ga izkazali, da bi kdaj kje komu pomagali in podobno. Zadnje srečanje oziroma šolske ure dopolnilnega pouka slovenščine na Reki smo posvetili prav temu. Povabila sem odrasle udeleženke in udeležence dopolnilnega pouka slovenščine, da se na poseben način zahvalijo drug drugemu in besedno izrazijo svoje občutke v skupini. Za ta namen so udeleženci pri pouku izdelali posebne barvite vizitke, da so na njih zapisali svoja sporočila in zahvale za sodelovanje sošolcem oz. soudeležencem pouka. Dogovor je bil, da zapis začnejo: Rad/a bi se ti/Vam zahvalil/la, ker … Dve udeleženki pouka sta svojo zahvalo zapisali prav iskrivo. Gospa Barbara Jurčić iz Kastva pri Reki je dopolnilni pouk slovenščine na Reki obiskovala dve leti in nas je junija zapustila, ker se je preselila v Ljubljano. Svojo zahvalo je namenila sedmim soudeležencem/kam. Gospa Lili Čargonja pa je zahvalilo namenila le eni soudeleženki dopolnilnega pouka slovenščine. Iz zapisov obeh udeleženk lahko razberemo, kaj jima pomeni druženje z drugimi Slovenci in njihovimi potomci pri pouku. Spoznamo tudi, da pouk ni le priložnost za učenje slovenskega jezika in spoznavanje slovenskega kulturnega izročila, to je tudi priložnost za spoznavanje in ustvarjanje tesnejših stikov med Slovenci in njihovimi potomci. Pouk jih vse »drži« skupaj, jim daje oporo in spodbudo, da vztrajajo pri negovanju slovenstva, utrjujejo spoznanje, da je to vredno in tako širijo krog slovenske skupnosti v danem okolju. V nadaljevanju navajamo nekaj iskrivih zapisov.

delovanju in za vso spodbudo, podporo in pomoč, posebej na začetku, ko mi je ta bila še najbolj pomembna. Barbara Jurčić Barbara, tudi jaz bi se Tebi zahvalila in Ti povedala, kako sem Te doživela pri pouku. Ko sem Te prvič srečala in spoznala, sem bila presenečena, da si hodila k dopolnilnemu pouku slovenščine kot začetnica in nadaljevalka in vse v enem dnevu. In na koncu pouka si bila še polna energije. Nekaj takega še nisem doživela. Potem, ko sem Te bolj spoznala, je bilo videti, da to ni vse. Da imaš veliko in toplo srce in ga rada razdajaš. Imaš videz tihe zadržane osebe. Vedno nasmejane. Če sem Te kaj zaprosila ali zadolžila s kakšno nalogo ali željo, si samo pogledala s svojimi prelepimi očmi, se smehljala in potrpežljivi odgovorila in vse naredila. Nikoli nisi nič pozabila. Čudovita so bila Tvoja pojasnila o delu ali življenju. Nekatere stvari so bile zame nove. Sama sebi sem rekla: »Vidiš, in tako se lahko gleda na življenje!« Občudujem te in si moja inspiracija! Lili Čargonja

Besedilo: Dragica Motik, prof., učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Buzetu, Čabru, na Reki in v Pulju

Iskrive zahvale udeleženk dopolnilnega pouka slovenščine na Reki

Film »Primorski eksodus« predstavljen v Banjaluki Društvo Slovencev RS Triglav Banjaluka je v Kulturnem centru Banski dvor dne 5. 9. 2014 organiziralo projekcijo dokumentarnega filma »Primorski eksodus« avtorjev dr. Uroša Lipuščka, mag. Metke Lokar in Joca Žnidaršiča, ki so nam v uvodni besedi sami povedali, kako je film nastal.

Zdenka, rada bi se Vam zahvalila, ker ste stalni vir navdiha in občudovanja zaradi vseh svojih talentov: petja, risanja, pisanja in splošne kreativnosti/ ustvarjalnosti. Navdih ste mi in vzor. Gloria, rada bi se Vam zahvalila, ker ste me velikokrat s svojim razmišljanjem in življenjskimi izkušnjami spodbudili, da še enkrat premislim o tem, kaj mislim, govorim, delam, da se še enkrat prepričam, da so razlogi za moje govorjenje, razmišljanje, dejanje pravi, da poskusim zadeve premisliti in pogledati tudi z enega ali več drugih zornih kotov, ker ti vedno obstajajo in na to pogosto pozabimo. Lili, rada bi se Vam zahvalila za Vašo kreativnost/ustvarjalnost, mir, stanovitnost, občutek varnosti in zaupanja, ki ga imam v Vaši bližini. Rada bi Vam tudi povedala, koliko mi je pomenil prijateljski in odprt sprejem v vašo skupino, čeprav je moje znanje slovenščine daleč od vašega. Hvala tudi za darilca, ki mi veliko pomenijo in jih skrbno hranim. Gordan, rada bi Ti povedala, da je bilo res zadovoljstvo sodelovati s Tabo pri pouku. Zelo delaven si, vedno iščeš in hočeš več in v taki skupnosti je lahko veliko narediti in dati več od sebe. Rada bi Ti povedala tudi to, da sem navdušena, koliko si napredoval v kratkem času v slovenščini, čeprav imaš malo časa in ogromno obveznosti zaradi študija. Občudujem Tvojo voljo in vztrajnost. Gorana, rada bi Ti povedala, kako sem navdušena nad Tvojo ljubeznijo po planinarjenju in nad Tvojim znanjem o njem. Čudovito je tudi, koliko si napredovala v slovenščini v kratkem času. Zahvalila bi se Ti, ker si bila součenka, ki me je skupaj z Gordanom spodbujala, da dam več od sebe. Z vama je bilo tako enostavno delati in pravi užitek sodelovati. Marina, čeprav se kratko poznava, rada bi Ti povedala, kako me je navdušil Tvoj napredek v slovenščini in želja po sodelovanju na prireditvi v Buzetu. Hvala Ti za vse prizadevanje in tako nadaljuje s poukom. Nerina, rada bi se Vam zahvalila na vedno pozitivnem in konstruktivnem oktober 2014

Sama sta nam predlagala spoznavanje in stik s prekmurskimi Primorci, saj je usoda slatinskih Slovencev podobna njihovi. 50minutni dokumentarec opisuje prisilno izselitev Primorcev in Istranov iz njihovih domov med prvo svetovno vojno, še posebej po zmagi fašizma v Italiji in italijanski okupaciji Primorske. Številni so našli prostor tudi na širšem območju nekdanje Jugoslavije. Veliko družin se je naselilo v Bosni, natančneje Banjaluki in okolici, tudi v Makedoniji in drugje, številni pa so svoj dom našli tudi v Prekmurju. Film so si poleg številnih Banjalučanov in članov našega društva ogledali tudi g. Branko Zupanc iz konzularne pisarne Republike Slovenije v Banjaluki, predstavnici Narodne in univerzitetne knjižnice iz Ljubljane ter gosti iz Prekmurja. Besedilo in foto: Ana Kunjadić

MOJASLOVENIJA

Novice 60 let Folklorne skupine KRES iz Clevelanda

Tradicionalni Slovenski piknik v Lemontu v ameriški zvezni državi Illinois

V nedeljo dne 31. avgusta 2014 je slovenska “Folklorna skupina KRES” iz Clevelanda s svečanim kulturnim program obeležila 60 letnico svojega obstoja. Preko 600 obiskovalcev je v napolnjenem Slovenskem narodnem domu v Clevelandu uživalo v kulturnem programu, ki je bil izveden v dveh delih.

Slovenska skupnost v ameriški zvezni državi Illinois, ki je najbolj aktivna in združena v mestih Chicago, Joliet in Lemont, v slednjem se nahaja tudi Slovenski katoliški kulturni dom, ki ga vodi predsednica Tina Ruda Hozjan, je v soboto 9. avgusta 2014 organizirala tradicionalni »Slovenski piknik«. Več kot 500 obiskovalcev se je najprej udeležilo svete maše, ki jo je daroval pater Metod, vodja slovenskih Frančiškanov v Lemontu, nato pa je sledilo druženje, ki ga je popestrila loterija in druge vesele »obveznosti«. Dobrega vzdušja ni prekinil nit dež, ki je ob koncu dogodka pravzaprav strnil vrste slovenske skupnosti in to, kje drugje kot pri šanku. Sledila je slovenska pesem in želje po ponovnem snidenju naslednje leto. Obilo prisotnih mladih družin z otroki pa je zagotovilo, da bo slovenski piknik tudi drugo leto in še leta naprej. Besedilo: Jurček Žmauc Foto: Janja Žmauc

V prvem delu so plesalci predstavili tradicionalne plese iz posameznih slovenskih regij (Prekmurja, Primorske …), v drugem pa so ples slovenskih narodnih pesmi enkratno povezali s slikami slovenskega slikarja Maksima Gasparija, katerega najbolj znana slika Mati Slovenija se v originalu nahaja v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu. Po koncu zadnjega plesa, ko so bili na odru vsi nastopajoči (od mlajših do mladinskih skupin – skupaj čez 70 nastopajočih), so bili deležni stoječega aplavza in odkrito izraženega navdušenja obiskovalcev. Kulturni program, ki ga je tako oblikovalo in izvedlo preko 70 mladih plesalcev, je obiskal tudi Jurček Žmauc s soprogo in v imenu Republike Slovenije, Vlade RS in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, predsednici folklorne skupine KRES, Mariji Rowane izročil priznanje za 60 letno ohranjanje slovenske kulture, še posebej slovenskega narodnega plesa. Druženje po programu je trajalo pozno v noč in je potrdilo dejstvo, da se delo z mladimi v Clevelandu nadaljuje in s tem tudi nadaljnje ohranjanje slovenske identitete in kulture. Besedilo: Jurček Žmauc Foto: Janja Žmauc MOJASLOVENIJA

oktober 2014

Novice Seminar za tabornike inštruktorje na Boračkem jezerut Od 23. do 30. avgusta 2014 je potekal osnovni in nadaljevalni seminar za tabornike inštruktorje, ki se ga je udeležil naš član Neven Modic. Seminar so organizirali Savez izviđača Općine Zenica, Savez izviđača Vojvodine in Savez izviđača Federacije BIH. Odločitev za sodelovanje na seminarju je sprejel upravni odbor SD Cankar na svoji redni seji z obrazložitvijo, da je naše društvo že večkrat bilo gostitelj in organizator projekta »Tabor otrok slovenskega porekla iz BIH«, ki se je odvijal v taborniškem kampu na Boračkem jezeru.

Od prednikov do potomcev 6. septembra je bila v Slatini blizu Banjaluke, tam kjer so se davnega 1923 leta doseljevale številne družine iz Primorske in Krasa, odprta razstava »Od prednikov do potomcev« – Slovenci v Slatini, avtorice Vere Papež Adamič in razstava otroških risb »Moja Slatina«, ki so jih risali učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz Slatine. Organizator razstave je bila Narodna in univerzitetna knjižnica iz Ljubljane. Pri realizaciji razstave je sodelovalo tudi Društvo Slovencev »Triglav« Banjaluka. Med številnimi obiskovalci je bil tudi konzul Konzularne pisarne Republike Slovenije Branko Zupanc, ki je razstavo tudi odprl. Tesno in več letno sodelovanje med eminentno knjižnico, še posebno z vodjo zbirke tiska zunaj Slovenije, gospo Heleno Janežič, z avtorico Vero Papež Adamič in Društvom »Triglav« je botrovalo uspešni organizaciji te razstave. Narodna in univerzitetna knjižnica se je odločila, da razstavo podari Društvu Slovencev »Triglav« Banjaluka. Tako bodo preko zapisov in fotografij živeli številni primorski in kraški Slovenci, ki so svoje življenje gradili v novi in sedanji domovini.

Zaradi tega smo čutili potrebo, da smo tudi mi izobraženi v tej smeri, da ima nekdo od naših članov tudi ustrezno strokovno kvalifikacijo in najprimernejša oseba za ta seminar je bil Neven, ki je že večkrat bil vodja tabora na omenjenem prokektu Zveze “Evropa zdaj” ( Tabor otrok slovenskega porekla iz BIH ). Na seminarju so bile obravnavane naslednje teme: strateško planiranje odreda, izvedba programov in planiranje, uvedba inovativnih pristopov pri realizaciji programov, organizacija večjih aktivnosti, šolanje članov odreda, ustanavljanje novih enot, promoviranje taborništva, razvoj mednarodne dimenzije taborništva. Neven je uspešno končal enotedenski seminar in si pridobil naziv inštruktorja I. stopnje. Seveda pa s tem zadeva še ni končana. V naslednjem letu moramo s skupnimi močmi realizirati inštruktorski projekt – ustanovitev taborniškega odreda. Upamo, da nam bo uspelo saj smo zelo motivirani. Čestitke Nevenu, vsem udeležencem seminarja pa velik taborniški pozdrav.

Besedilo in foto: Nataša Kajmaković

Besedilo in foto: Samo Čolak, Slovensko društvo Cankar

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

Reportaža: urad

Ponuditi nove izzive in nove rešitve Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je 26. septembra 2014, v okviru navtičnega sejma Bonaca v Portorožu, je Urad predstavil projekt »Slovenija brez meja«. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, Gorazd Žmavc je opravil delovna srečanja s predstavniki zamejskih organizacij. Gostil je ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo mag. Violeto Bulc, ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar in ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Jožefa Petroviča, predsednika Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ivana Hršaka in druge visoke goste. S projektom »Slovenija brez meja« želi Urad spodbuditi promocijo zamejske problematike v Sloveniji. Ministrska ekipa se je srečala s predstavniki zamejskega gospodarstva, s predstavniki krovnih organizacij iz zamejstva ter s kulturnimi, športnimi in gospodarskimi zvezami iz zamejstva. V uvodnem nagovoru je Gorazd Žmavc izpostavil smernice delovanja Urada s poudarkom na zamejstvu in mladih o katerih je dejal, da ne živijo v Sloveniji in ne v zamejstvu, temveč v globalnem svetu. Danes pa skupaj ustvarjajo pogoje za izziv času, ki prihaja. »Odpira se nova gospodarske perspektiva. Smo lahko most na vseh področjih. Pri dobrih projektih se ljudje niti ne poznajo med seboj, ne vedo kdo je naravni sogovornik. Zato je potrebno vlogo manjšin poudariti, kot vlogo posrednikov,« je ponudil sodelovanje Andrej Šik, direktor SDGZ iz Trsta. Pri tem pa bi si želeli tudi osebnega in tesnejšega sodelovanja z ministrstvi v Sloveniji. Urad, ki je organizator srečanja, se lahko ohranja tudi z gospodarskimi povezavami je povedal dr. Zvone Žigon iz Urada. Predvsem lahko nastopa kot posrednik med gospodarstvom in ostalimi panogami. Imajo na primer že oblikovan spletni imenik slovenskih poslovnežev, ki delujejo zunaj Slovenije in vsebuje 250 imen. Napovedal je tudi novo Poslovno konferenco, ki se bo odvila 19. novembra na Bledu in pričakujejo okoli 100 udeležencev. Prednost slovenskega prostora Na koncu srečanja je Gorazd Žmavc, poudaril pomen tovrstnih omizij in tega, da se ljudje poslušajo in tudi slišijo med seboj. »Dvo ali trijezičnost Slovencev je ne del problema ampak rešitve v evropskem prostoru. Zato bomo nadaljevali takšne razgovore,« je zaključil.

Minister Gorazd Žmavc je izpostavil krepitev na področju znanosti, izobraževanja, štipendijske politike. Zavzel se je za krepitev čezmejnega sodelovanja in poudaril pomen zamejskih gospodarskih organizacij, katerih predstavniki so se zbrali na srečanju.

Besedilo in foto: Edvard Vrtačnik

Gorazd Žmavc si je skupaj z visokimi gosti v dopoldanskem času ogledal avtobus Združenja slovenskih športnih druženj v Italiji. Namen avtobusa je povezovanje, združevanje vseh zamejskih športnikov tudi preko športa pod sloganom »Šport povezuje«. MOJASLOVENIJA

Dogodek je povezoval Dejan Podgoršek iz Urada, ki je v uvodu poudaril, da je cilj dogodka krepiti dobre odnose z vsemi.

oktober 2014

Rudi Merljak iz Urada je predstavil zanimiv projekt, ki je bil narejen v sodelovanju zmed Uradom in Inštitutom za narodnostna vprašanja. Projekt so podprli, ker so presodili, da so krajevna, zemljepisna imena del slovenske identitete. Naredili so zemljevid slovenskega zamejstva na katerem so vse kraje poimenovali s slovenskimi krajevnimi imeni, tudi tistimi, ki so že skorajda šla v pozabo.

Predsednika slovenskega poslovnega kluba in dir. Postojnske jame Marjana Batagelja je vedno zanimal prostor, ki je odprt. Kritičen do Slovencev je izjavil: »Slovenci uporabljamo besedo sodelovanje a se ne znamo povezati med seboj.« Težavo vidi predvsem v tem, da se Slovenci med seboj preslabo poznamo. O evropskih sredstvih pa meni, da so metadon za podjetja. Ta morajo pri svojih projektih izhajati predvsem iz vsebine in mednarodnega povezovanja.

»Smo krovna organizacija v regiji. Za SGZ meje že zdavnaj ne veljajo več. Čezmejno delovanje je naša osnova. Imeli smo največ gospodarskih projektov na relaciji Avstrija Slovenija. Delamo veliko na evropskem teritorialnem sodelovanju in želji po vključevanju malih in srednjih podjetij,« je povedal Benjamin Wakounig iz Celovca.

Jožef Petrovič, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, je mnenja, da posel delajo ljudje in to je dokaz da mej ni. Če so, so te le v naših glavah. Zato je pozval prisotne, da naj apelirajo na podjetnike, da izkoristijo svoje povezave in novo evropsko perspektivo. Napovedal je tesno sodelovanje ministrom Žmavcem.

Ministrica brez listnice, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeta Bulc vidi svet kot odprto, dinamično tržnico. Vsaka raznolikost vnaša dinamiko. Nove rešitve se lahko dogajajo le na robu znanega. Zbrane je povabila, da v raznolikosti iščejo priložnosti za nove pristope. Inovativnost in drugačni pristopi so podlaga na razvojne priložnosti. Obljubila je, da bo poenostavila administracijo in povečala odziv svojega resorja.

Minister Žmavc si je s povabljenimi gosti ogledal sejemsko prizorišče v portoroški marini

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

slovenija v svetu

Zakaj nazaj? Konec avgusta je v dvorani Vincencijevega doma na Taboru v Ljubljani naš častni član Ivan Korošec predstavil svojo zadnjo pesniško zbirko Zakaj nazaj? V cerkvi Srca Jezusovega je zahvalno mašo ob praznovanju pesnikove 90-letnice daroval lazarist Janez Cerar.

Ivan Korošec z maturanti Ivan Korošec se je rodil 17. junija 1924 v Bizoviku pri Ljubljani. Brezskrbna mladost se je čez noč spremenila v odraslost, ko ga je 17. maja 1942 še 17-letnega najstnika tuja okupacija in domača nastajajoča revolucija s krutim umorom prijatelja Pavčiča prisilila, da je prijel za puško in odšel v hribe. S tem so se začela tri najdaljša leta njegovega življenja, leta vojne in revolucije, ki so ga zaznamovala za vedno. Prva pot, ko se je pridružil nacionalni gverili (poznejši »Štajerski bataljon«), ki se je zbirala nad njegovo vasjo z namenom borbe proti okupatorju in v zaščito ogroženega prebivalstva, ga je vodila v Gorjance. Leta 1943 se je pridružil Vaškim stražarjem. Šel je skozi Turjak, spet v gverilo, se ustavil na Sv. Urhu. Kot domobranski častnik je služil v udarnem bataljonu na Notranjskem. Po koncu vojne in nadaljevanju revolucije je po Božji previdnosti preživel taborišče smrti – Teharje in se znova rodil 21. junija 1945. Pot ga je po skrivanju v domačem Bizoviku MOJASLOVENIJA

peljala v begunstvo – v Spittal in nato, leta 1949, v daljno Argentino, kjer je kot slovenski kulturnik ustvarjal v krajevnem slovenskem domu Ivana Cankarja; soustanovil je slovensko zavetišče Dr. Gregorij Rožman za pomoči potrebne Slovence, urejal je revijo Tabor; maturante slovenskega srednješolskega tečaja je ob zaključku šolanja vodil v bariloške hribe in bil mnogokrat slavnostni govornik na slovenskih proslavah v Buenos Airesu. Že doma je pisal črtice in poezije, nato pa v begunskem taborišču kot član Pisateljske družine France Balantič. V Argentini je leta 1955 izšla njegova prva zbirka črtic o vojnih dogodkih Čas pod streli, ki je bila leta 1990 ponatisnjena v Sloveniji. Slovenijo, starše in sestro je tako pogrešal, da je dvakrat pripeljal svojo družino na obisk, a le do slovenske meje na Koroškem, prek nje, tako kot mnogi drugi, ni smel. Ko je napočil čas slovenske osamosvojitve, je prvič po 46 letih prestopil slovensko mejo in bil priča roj-

stvu slovenske države. Leta, ki so sledila, so bila bogata v ustvarjanju: bil je govornik pri Lipi sprave, na Teharjah, ob odkritju spominskih plošč po Sloveniji in na raznih spominskih proslavah. Izdal je kar nekaj knjig zapiskov, poezij in razmišljanj. Nekateri so nastajali vsa leta begunstva, druga so nastala ob osamosvojitvi. Leta 1991 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Sv. Urh – druga plat zvona kot odgovor na prikaz vojaške postojanke na sv. Urhu v Podbevškovi knjigi. Knjiga je bila leta 1994 ponatisnjena (Založba Novo Jutro; Založba Ilex). Tretja Koroščeva knjiga Prva nacionalna ilegala – Štajerski bataljon prikazuje tematiko polpretekle dobe v boju proti okupatorju zunaj OF (Založba Ilex, 1993). Sledila je knjiga Teharje – krvave arene, ki opisuje konec vojne zmede in napačen zasuk demokratičnih predstavnikov ter angleško izročitev Slovenske domobranske vojske komunistom. Življenje 21 dni v taborišču smrti – Teharjah, beg z jurišem in dolga, naporna pot do doma (Založba Ilex, 1994, ponatisnjena še isto leto). Peta knjiga je njegova prva zbirka poezij Z dolge ceste tujine – polna spominov na vse, kar je preživel, ter radosti ob slovenski svobodi in osamosvojitvi (Založba Družina, 1994). Druga zbirka poezij Zakasneli galebi je izšla leta 1996 pri Založbi Ilex. Istega leta je tudi izšla njegova sedma knjiga, in sicer Beli spomini – zbirka črtic – spominov na dom in tujino. Sledilo je obdobje ustvarjanja likovnih del s samostojno razstavo slik v organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu (leta 2006). Leta 2009 je pri založbi Družina izšla zbirka zgodb o njegovem življenju Moja dolina. Korošec v svojih delih zajema »tragiko domovine ob junaštvu in trpljenju poštenega slovenskega fanta, prepuščenega samemu sebi v skoraj obupnem položaju med dvema kolosoma: okupatorjem in komunizmom«. V Argentini si je ustvaril družino in otroka vzgojil v slovenskem in krščanskem duhu. Po osamosvojitvi je redno prihajal na obisk, leta 2002 pa se je s soprogo dokončno vrnil v Slovenijo, a ne domov, saj sta bili obe domači hiši nacionalizirani. Najela sta hišo, kasneje pa sta si kupila stanovanje v Ljubljani, da bi znova zaživela v domovini, skupaj s svojima otroko

oktober 2014

Slikarska razstava na SVS. Foto: Z. Podvinski

Umetnik med prijatelji

ma in z vnuki. A moral je skozi še eno preizkušnjo – zaradi nepričakovane bolezni mu je žena kmalu umrla ... Življenje ga ni zdrobilo. Kot jeklo, ki ga kuje življenje, je zapel. Popolnoma se je posvetil delu: pisal je za revijo Tabor, jo urejal in skoraj v celoti iz lastnih prihrankov financiral vse do konca leta 2013, posvetil se je slikanju z oljem na platno, začel je igrati harmoniko … In izdal – ob svoji 90-letnici – zbirko pesmi Za-

kaj nazaj?, ki so nastajale od časa vojne do današnjih dni. Knjiga vključuje tudi fotografije njegovih slik na platnu, ki so nastajale v Sloveniji, po slovenski osamosvojitvi. Ivan Korošec, devetdesetletni mladenič, ki mu jesen življenja še vedno ni prišla do živega, še naprej ustvarja z neverjetnim optimizmom. Želimo mu še obilo zdravih in ustvarjalnih let! Besedilo: Izseljensko društvo Slovenija v svetu

Koroščeva slikarska razstava oktober 2014

Nastop na 21. taboru SVS

MOJASLOVENIJA

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Prof. Vinko Lipovec, stoletnik in dolgoletni urednik Ameriške domovine 17. septembra 2014 smo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa pripravili Večer izza kongresa na katerem smo gostili prof. Vinka Lipovca, dolgoletnega urednika slovenskega časopisa Ameriška domovina, ki je v ZDA izhajal vse od leta 1919 do avgusta 2008. Z urednikom ter profesorjem zgodovine in zemljepisa se je pogovarjal Marjan Šrimpf, upokojeni dolgoletni urednik informativnega programa Televizija Slovenija, TV studio Maribor. časnik »Jugoslavija« in nato postal urednik štirinajstdnevnika »Slovenija«. Sodeloval je pri organiziranju duhovne oskrbe za Slovence v Münchnu in organiziral selitev slovenskih beguncev v čezoceanske dežele. Septembra 1949 se je tudi sam preselil v Cleveland v ZDA, kjer je leta 1950 prevzel urejanje dnevnika Ameriška domovina. Kot urednik dnevnika je seznanjal rojake z dogodki v Sloveniji in Jugoslaviji, skrbel za ohranjanje demokratične zavesti, zgodovinskega spomina, slovenske kulture in jezika. Urejal je tudi druge tamkajšnje slovenske časnike in leta 1979 stopil v pokoj, a bil še vedno dejavno navzoč v slovenski skupnosti v ZDA. Še posebej se je angažiral ob slovenski osamosvojitvi, ko so naši rojaki zbrali veliko pomoč mladi slovenski državi in naredili vse, da so ZDA priznale samostojno Slovenijo. Prof. Vinko Lipovec je za svoje zasluge prejel priznanje in zlatnik »Slovenski tolar« Prof. Lipovec se je rodil 22. januarja leta 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Po osnovnem šolanju v domači fari je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa se je vpisal na študij zgodovine in geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je uspešno diplomiral leta 1939. V Goraždu je postal rezervni oficir kraljeve vojske, septembra 1940 pa je že začel poučevati na 1. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno se je prof. Lipovec pridružil narodnemu odporu v okviru Slovenske legije; vodil je njeno vojaško

organizacijo in obveščevalno službo v središču Ljubljane, ki se je nahajala prav v sedanjih prostorih Svetovnega slovenskega kongresa. Nemci so ga jeseni 1944 aretirali in zaprli za dva meseca v samico, od tam pa so ga odpeljali v Dachau. 29. aprila 1945 so ujetniki dočakali osvoboditev. Urednik izseljeniških časnikov Prof. Lipovec je poznal razmere doma, zato je ostal v Münchnu. Tam se je angažiral pri časnikarskem delu ter s skupino rojakov so izdajali

Priznanje SSK V znak hvaležnosti in spoštovanja sta mu predsednik Svetovnega slovenskega kongresa (SSK), dr. Boris Pleskovič in predsednik Slovenske konference SSK, Franci Feltrin za njegovo dolgoletno delo in za zasluge, ki jih ima pri ohranjanju slovenskega jezika v zdomstvu ter za pomoč pri priznanju samostojne Slovenije predala priznanje in zlatnik SSK »Slovenski tolar«. Besedilo: Luka Klopčič Foto: fotoarhiv SSK

Pogovor s prof. Lipovcem je pritegnil lepo število obiskovalcev

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

rafaelova družba

Čas počitnic namenjen tudi spoznavanju zamejstva Pred šestimi leti smo začeli s programom za mlade, ki smo ga poimenovali višarski dnevi. Želeli smo, da bi mladi ob srečevanju z različnimi gosti iz zamejstva in izseljenstva bolje spoznali enotni slovenski kulturni prostor ter v dneh skupnega druženja okrepili stike z domovino oziroma povečali zanimanje za življenje slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu. Temeljnemu cilju smo ostali zvesti tudi v letošnjem poletju. Tokrat je mlade, ki so se udeležili štiridnevnega programa, pot peljala v Podjuno, nato Kanalsko dolino, druženje pa so zaključili na Svetih Višarjah. Sobota, 2. avgust V Kanalski dolini smo se prepustili vodenju mladega časnikarja, Luciana Listra, dobrega poznavalca Kanalske doline. Popeljal nas je v Lipaljo vas, Ovčjo vas in Ukve, kjer sta nas sprejela gospa Anna Wedam, tajnica Združenja Don Mario Černet, ki je zelo angažirana, da bi se v Kanalski dolini ohranila in razvijala slovenski jezik in kultura, in vodja domačega cerkvenega zbora, gospod Osvaldo Errath.

Četrtek, 31. julij V Globasnici nas je sprejel duhovit, razgledan in prisrčen globaški župnik, Peter Sticker, ki nam je predstavil Sveto Hemo s predkrščanskimi izkopaninami. Tudi z zdravilno vodo ob Rozalski votlini smo se malce umili, da nas sv. Rozalija obvaruje pred »kugo«.

Na Sv. Hemi z gospodom Petrom Stickrom O življenju v Kanalski dolini je spregovorila tudi domačinka Elizabeta Sima

Petek, 1. avgust V petek nas je v Pliberku pričakal gospod Janko Krištof, duhovnik in kulturnik, predsednik Krščanske kulturne zveze, ki je z nami ostal do večera, za nas pa je pripravil tudi celodnevni program. Bogato kulturno življenje smo spoznavali v Slovenskem kulturnem domu v Pliberku, ki sta ga predstavila kulturna delavca Milan Piko in Jurij Mandel. Zelo zanimivo je bilo spoznavanje življenja v Pliberku preko slik Wernerja Berga, umetnika, ki se je »naokrog« vozil s kolesom, utrinke iz mesta pa kasneje upodobil na platnu. Po muzeju nas je vodila upokojena učiteljica, odlična Pepca Weiss. V Dobrli vasi smo si na kratko ogledali samostansko poslopje s cerkvijo, nato pa se dalj časa zadržali v Železni Kapli, kjer sta se razgovorila naša gosta, slovenski župan Jožef Smrtnik in župnik Leopold Zunder. Za konec potepanja po avstrijski Koroški smo obiskali še grad na Reberci, kjer so otroci preživljali umetniški teden.

Nedelja, 3. avgust Potem smo se povzpeli na Svete Višarje. Druženje smo nadaljevali v Ehrlichovem domu. V nedeljo smo se vključili v romanje treh Slovenij: pomagali smo pri pripravah, sprejemali goste in romarje, prisluhnili osrednjemu predavanju, sodelovali pri sveti maši in kulturnem programu. Slovo se je malce zavleklo, ker smo se na poti do gondole srečali z nekdanjim ljubljanskim škofom msgr. Alojzom Uranom. In ker so bili tokratni višarski dnevi še posebej pevsko obarvani - pelo se je ob vsaki priložnosti, na glas, večglasno in zelo lepo – smo zapeli tudi ob slovesu. Besedilo: Mihela Zaveljcina Foto: Zvone Podvinski in Maruša Nartnik

Skupinska slika na Rebrci oktober 2014

MOJASLOVENIJA

slovenska izseljenska matica

Koncert komornega pevskega zbora France Prešeren iz Skopja Začetki pevskega zbora segajo v leto 1997, ko se je iz različnih krajev Slovenije, v Skopju zbrala majhna skupina ljubiteljic slovenske glasbe. Vsaka je poznala pesmi iz svojega rodnega kraja, kar je bilo dovolj za začetek.

Maestro Tomislav Šopov in zbor v Mestni hiši

Vokalistka Gonca Bogoronova

Sledilo je leto učenja glasbene teorije in napornih vanj in prvi nastop na proslavi slovenskega kulturnega dne v Skopju. Nastop je bil nagrajen z gromkim aplavzom in pridružitvijo novih članov. K sodelovanju so privabili dirigenta Tomislava Šopova, da bi z njim uresničile potrebo po nastajajočem komornem zboru. Šopov je študiral v Ljubljani, kjer je nekaj let po diplomi tudi služboval. Njegovo znanje slovenskega jezika, zborovske literature, kot tudi njegov zanos in zagnanost pri delu sta hitro obrodila sadove. Zbor je prerasel začetke ter se razvil v zelo kakovosten komorni zbor z obsežnim repertoarjem. O njihovi odličnosti in izvedbah na visoki ravni MOJASLOVENIJA

Pozdrav Jožeta Ostermana

smo se prepričali v petek, 4. julija 2014, ko je Slovenska izseljenska matica organizirala njihov nastop v Mestni hiši v Ljubljani. Danes zbor šteje trideset aktivnih članov slovenskega in makedonskega rodu, ki so v učenje slovenskega jezika vložili veliko volje in truda. V repertoarju zbora so umetniške pesmi skladateljev obeh narodov, kakor tudi skladbe iz zakladnice svetovne zborovske literature: J.Gallusa, J.S.Bacha, W.A.Mozarta, G.Rossinija, G.Verdija in druge. Člani zbora so tudi pevci skopske opere. V prvem delu Ljubljanskega koncerta smo tako prisluhnili slovenskim pesmim od Ipavca do Avsenika, mednarodni del je vključeval tako

jazz in opero, kot tudi dela makedonskih skladateljev. Na celotnem koncertu sta izstopala imenitna moška tenorja Igor Ginovski in Darko Nešovski in sopranistka Gonca Bogoronova. Nastopajoče in občinstvo sta uvodoma pozdravila Gregor Istenič v imenu župana Zorana Jankovića in Jože Osterman v imenu Slovenske izseljenske matice. Ljubljana je leta 2007 s Skopjem podpisala sporazum o sodelovanju, ki je obrodilo že številne kulturne vezi. Slovenski pevski zbor France Prešeren iz Skopja je bil v Mestni hiši več kot dobrodošel in utrdil že tako odlično sodelovanje. Besedilo in foto: Vesna Vukšinič Zmaić

oktober 2014

SLOVENCI V AVSTRIJI - štajerska

S pesniško besedo tudi v Pavlovi hiši Pavlova hiša, kulturni dom štajerskih Slovencev v Potrni, je od tedaj, ko je bila prenesena organizacija Dnevov poezije in vina iz Goriških Brd na Ptuj, eno izmed prizorišč dogajanja tega mednarodnega pesniškega festivala, največjega v Sloveniji in vse bolj odmevnega v Evropi.

rvi festival Poezije in vina so pred osemnajstimi leti pripravili v Goriških Brdih, letošnji pa je bil petič na Ptuju, z literarnimi branji v več slovenskih mestih, v Čakovcu in Varaždinu na Hrvaškem in v Pavlovi hiši v Potrni pri avstrijski Radgoni. Na Dnevih poezije in vina je sodelovalo 17 pesnic in pesnikov iz dvanajstih držav. Največ dogodkov je bilo na Ptuju, pesniška branja pa tudi v Krškem, Mariboru, Ljubljani, Ormožu in še nekaterih krajih. Organizatorica, Študentska založba Beletrina, posebej poudarja pomen, ki ga je imela slovensko-švedska prevajalska delavnica, sicer pa so vrstili pesniški nastopi in branja, koncerti, okrogle mize, filmske projekcije in program za otroke. Tuja častna gosta sta bila litvanski pesnik Tomas Venclova in nemška pesnica Elke Erb, slovensko poezijo je zastopala legendarna Svetlana Makarovič in tudi drugi pesniki, denimo Milan Jesih, Veno Taufer. Posebnost so tudi letos bila tako imenovana zasebna branja, ki so jih pripravili v skritih kotičkih Ptuja za ozek krog velikih ljubiteljev poezije. Kje bodo branja, so sporočili šele četrt ure pred začetkom dogodka. V naslovu festivala je ob »poeziji« tudi »vino«, in vinogradniki iz širšega območja severovzhodne Slovenije so ponudili izbrano žlahtno kapljico. V posebni brošuri, v kateri je objavljen pogovor s Svetlano Makarovič in kjer sta predstavljena častna gosta festivala Elke Erb in Tomas Venclova, beremo tudi zanimive misli, ki so jih o vinu in književnosti povedali znani pesniki in pisatelji, recimo France Prešeren (v Zdravljici), Charles Baudleaire, Evripid, Ernest Hemingway, Ovid, James Joyce ... Večer pred dnevi v Pavlovi hiši V Pavlovi hiši so brali Dragana Mladenović iz Srbije, v srbščini, Denes Krusovszky iz Madžarske v madžarščini in slovenska pesnica iz avstrijske Koroške Cvetka Lipuš v slovenščini in nemščini. Avtorje je predstavila Renata Zamida, ki je v slovenskem jeziku prebrala pesmi srbske pesnice in madžarskega pesnika. Čar tovrstnih pesniških branj je prav v poslušanju poezije v različnih jezikih in prevodih v slovenščino. Dragica Mladenović je doslej objavila 7 pesniških zbirk, njena pesniška zbirka Rodbina je prevedena v nemški in švedski jezik. Denes Krusovszky je pesnik, kritik in prevajalec. Objavil je 6 knjig, njegova poezija pa je bila prevajana v angleščino, hrvaščino, srbščino, bolgarščino, poljščino, oktober 2014

Cvetka Lipuš, Dragana Mladenović in Denes Krusovszky pred nastopom v Potrni

Renata Zamuda iz Študentske založbe Beletrina je predstavila avtorici in avtorja

Slovenska pesnica iz avstrijske Koroške Cvetka Lipuš je brala v slovenskem in nemškem jeziku

Dela avtoric in avtorjev ob zborniku, v katerem so objavljene pesmi v izvirniku in slovenskem prevodu

K dobri poeziji sodijo tudi odlična vina. Za Večer pred dnevi v Potrni, kot se je imenovala prireditev, je z vinom postregel Božidar Zorjan s trajnostne kmetije s Tinske Gore

švedščino in romunščino. Koroška pesnica Cvetka Lipuš je dalj časa živela v Ameriki, zdaj pa ustvarja v Salzburgu. Doslej je objavila 7 zbirk, zadnja Pojdimo vezat kosti je leta 2010 izšla pri mladinski knjigi v Ljubljani. Več njenih zbirk je prevedenih tudi v nemški jezik. Prijetna obogatitev pesniškega večera je bil nastop pevke in skladateljice Tjaše Fabjančič, ki je zapela pesmi z nove zgoščenke Pripovedi. Največji arhiv sodobne poezije v Sloveniji V zborniku Dnevi poezije in vina 2014 so v izvirniku, prevodu v slovenski in angleški jezik, objavljene pesmi vseh sodelujočih avtorjev in njihove kratke predstavitve, ravno tako v teh dveh jezikih.

Festival Dnevi poezija in vino je uspešen in pomemben kulturni dogodek, kajti dosedanjih gostovanj in branj se je udeležilo več kot 450 pesnikov z vsega sveta, s prevodi njihovih pesmi v slovenščino je ustvarjen največji arhiv sodobne poezije v Sloveniji. Nekaj, kar je vredno pozornosti, ne zgolj ljubiteljev poezije ali literarnih strokovnjakov, marveč vseh, ki jim je mar za kulturo v Sloveniji. Žal pa le-teh ni pretirano veliko. Pomembno je tudi, da pesniška beseda seže v okolja izven Slovenije, še zlasti med Slovence v sosednjih državah. Dosedanje izkušnje, ki jih imajo v Pavlovi hiši, kulturnem domu štajerskih Slovencev, potrjujejo to mnenje. Besedilo in foto: Ernest Ružič MOJASLOVENIJA

SLOVENCI V AVSTRIJI - koroška

Etična podjetja bodo v bodoče uspešnejša V Celovcu je 27. septembra potekala konferenca TEDx. Na temo Ethicpreneurship (etična podjetja) so spregovorili govorniki z vsega sveta.

nih odnosov do sodelavcev, ekološke etike in z njo povezanega bolj trajnostnega gospodarjenja podjetij in novih faktorjev, ki motivirajo delojemalce, kot je to sreča ali samouresničitev. Od govornikov je vsak doprinesel svoj kanček do bolj etičnega podjetništva.

alleg Ideje, vredne razglašanja – tako se glasi moto konferenc TED. Prva konferenca TED je potekala v Kaliforniji leta 1984. Šele od druge konference leta 1990 pa so prireditve TED v Kaliforniji vsakoletna stalnica. Od leta 2009 obstaja možnost za organizatorje po vsem svetu, da se potegujejo za brezplačno licenco TEDx. Mali x stoji za neodvisnost lokalnih organizatorjev teh konferenc. V zadnjih letih je tako po vsem svetu potekalo nad 10000 konferenc TEDx. Na vsaki konferenci nastopa več govornikov na določeno temo – nobeden pa ne sme govoriti dlje od 18 minut. Tudi v Avstriji in Sloveniji poteka letno kar nekaj konferenc. Pobudnik prve konference v Celovcu je bila SGZmladina – po ustanovitvi lastnega društva, ki je organiziralo drugo konferenco, pa še zmeraj velik del nalog prevzamejo mladi slovenski gospodarstveniki in študenti iz SGZmladine.

Besedilo in foto: Sebastjan Trampusch, www.novice.at

Jigme Thinley: Sreča je najvažnejša vrednota Bivši predsednik vlade Bhutana, ki je tam uvedel nov pokazatelj bruto nacionalne sreče. Sreča je najvažnejša vrednota, ki jo vsak človek išče v življenju. Za politiko, gospodarstvo, akademike, vladne ustanove do sedaj ni bila vrednota, s katero bi se ukvarjali. Zato je sreča dolgo veljala kot zanemarljiva vrednota, čeprav po njej hrepeni vsako človeško bitje. Sreča je stanje, ki ga

Z etiko do poslovnega uspeha Naslov druge konference TEDx v Celovcu je bil Ethicpreneurship – etično poslovanje in podjetništvo postajata namreč zmeraj važnejša dejavnika v poslovnem svetu. Vodilna podjetja že zdavnaj vejo, da tudi etično ravnanje in nastopanje navzven lahko dolgoročno vplivata na uspeh in s tem tudi na promet podjetja – stranke pa preko družbenih medijev tako hitro kot še nikoli zvejo o neetičnem ravnanju le teh. Etičnost lahko razumemo široko – bodisi v smislu raznolikosti kadrov, pošteMOJASLOVENIJA

oktober 2014

stile našo državo. Avstrija mora veliko nadoknaditi, saj se raznolikost enači z migranti. Tudi manjšine in različni dialekti so raznolikost – to bo treba akceptirati in krepiti.

Sean Dylan Goff: Napake je treba akceptirati Mlad švicarski izumitelj, heker in samouk Od nekdaj sta me zanimali tehnika in elektronika. Z devetimi leti sem se pridružil skupini, kjer se razvijajo razni tehnični projekti. Naredil sem kar nekaj napak pri svojih projektih in iznajdbah – važno je, da jih akceptiraš in do njih stojiš. V iznajdbo, ki sem jo predstavil danes, sem vtaknil mesece dela in dosti denarja ter bil prepričan, da bo uspešnica. Prišlo pa je drugače in še enega kosa nisem prodal. Mesece sem izgubil, a se ob delu naučil razne programske jezike, ki jih še nisem poznal. V vsaki napaki in porazu je tudi nekaj dobrega, včasih je tudi samo spomin na neko stvar, ki ni delovala. Skoraj zmeraj se nekaj naučiš, česar prej nisi vedel.

Marko Haschej: Korektno do uspeha Glavni organizator in imetnik licence TEDx v Celovcu Marsikdo z vpogledom v gospodarstvo ve, da stvari včasih ne potekajo pošteno – npr. kako se ravna s sodelavci in poslovnimi partnerji. Zato je za nas važno, da v gospodarstvu še naprej štejejo določene vrednote. Etična, korektna podjetja bodo v bodočnosti uspešna. Etično ravnanje pa bo faktor za uspeh. Po teh načelih smo izbirali naše govornike. Etično poslovanje in današnji govori niso samo tema za Koroško, temveč so tema za ves svet – to mi je po konferenci potrdil bivši premier Thinley.

dosežeš, če znaš spraviti um in telo, torej spiritualne in materialne potrebe v ravnotežje. Šele ko si miroljuben, stabilen in ekološko osveščen, dosežeš to ravnotežje in potem uživaš v sreči. Predolgo smo zaradi pokazateljev, kot je to bruto domači proizvod, hrepeneli samo po uresničenju materialnih potreb in pozabili na spiritualne, kot je to sreča. Z osredotočenjem zgolj na materialne potrebe smo postali revnejši. Mislim, da se udeleženci konference na temo etika in podjetništvo dobro zavedajo pomembnosti sreče – vidim veliko nasmejanih ljudi.

Beatrice Achaleke: Avstrija potrebuje raznolikost

Simon Beck: S trajnostjo bom prvi

Strokovnjakinja in svetovno priznana svetovalka za diverziteto. Mi smo diverziteta. Raznolikost obstaja in je ne moremo zatajiti. Gospodarstvo v Evropi potrebuje raznolikost. Prebivalstvo se stara – če pa hočemo v Evropi še naprej blagostanje, potrebujemo nove ljudi. Evropa tega ne bo zmogla sama, saj je stopnja rodnosti prenizka. Diverziteta torej pomeni, da pridobimo nove ljudi iz drugih kulturnih krogov. Prej so podjetja iskala ljudi, ki odgovarjajo določeni shemi – podjetja, ki danes niso pripravljena iskati svojih ljudi po vsem svetu, izgubijo talente. Če v Avstriji ne bomo akceptirali raznolikosti, bodo bistre glave tudi zapuoktober 2014

Umetnik, ki je obseden z umetninami, ki jih s čevlji zapusti v snegu in pesku Že dvesto velikih umetnin sem z odtisi čevljev zapustil v snegu in na plažah. To pomeni, da sem se dvestokrat na pamet naučil vrstni red nekaj tisoč korakov za umetnine, ki sem jih planiral na papirju in so nastale samo s pomočjo mojih stopinj. Umetnine sem fotografiral in s prodajo fotografij poskušam financirati potovanja do novih krajev, kjer še nisem zapustil svojih sledi. S tem hočem še naprej ostati najboljši in najbolj poznani umetnik pri tovrstnih snežnih umetninah.

MOJASLOVENIJA

SLOVENCI NA madžarskem

Monošter mora čim prej dobiti likovno galerijo Mednarodna likovna kolonija v Monoštru je lahko primer dobre prakse, kako se prepletejo interesi sicer večinsko madžarskega mesta s kulturnim programom manjšine, konkretno porabskih Slovencev. Ker mesto nima galerije, ne stalnih razstav in tudi likovnih kolonij ne, je ta kulturna dejavnost za zdaj v Slovenskem domu, v nekaj naslednjih letih pa naj bi dobil Monošter sodoben prostor za občasne in stalno razstavo.

Dubravko Baumgartner iz Lendave se je dela lotil kar na tleh

sodelovanju z Galerijo - Muzejem je tudi letošnje poletje Zveza Slovencev organizirala, tokrat trinajsto mednarodno likovno kolonijo, v kateri je slikalo 9 akademskih slikarjev in kiparil 1 umetnik iz Slovenije, Hrvaške, Finske in Madžarske. Dela 13. mednarodne likovne kolonije bodo razstavljena od sredine prihodnjega meseca, torej od letošnjega novembra do januarja 2015 v razstavnem prostoru slovenskega Kulturno informativnega centra. Kolonije so se udeležili slikarji: Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Endre Gönter in kipar Ferenc Király iz Slovenije, slikarka Lucija Stramec iz avstrijske Koroške, slikarja Željko Mucko in Luka Petrač iz Hrvaške, slikarka Maria Raunio iz Finske, ki živi v Budimpešti in kipar Istvan Vanyur iz Madžarske. Vsebinski, a neobvezen poudarek za vse umetnike je bil povezan z 830. letnico ustanovitve Monoštra in 350. letnico bitke v neposredni bližini Monoštra, ko je krščanska vojska krepko premagala Turke na osvajalskem pohodu proti Dunaju. Strokovni vodja kolonije je bil, kot vsa leta doslej, Franc Gerič iz Lendave.

MOJASLOVENIJA

György Csuta sodi med tiste madžarske slikarje, ki se pogosteje vračajo v Monošter

oktober 2014

Tudi Endre Gönter se v Monoštru odlično počuti, zato ne izpusti priložnosti, za ustvarjanje v tamkajšnji koloniji

Ferenc Kiraly, ustanovitelj lendavske likovne kolonije, druge najstarejše v Sloveniji, z zadovoljstvom prihaja v Monošter

Kolonije, priložnost za druženje in videti, kaj delajo drugi in drugod Akademskemu slikarju Željku Mucku iz hrvaške Koprivnice je bila monoštrska kolonija že deveta letos. Udeležil se je tudi najstarejše slovenske kolonije v Izlakah, ki jo strokovno vodi akademski slikar Nikolaj Beer, Prekmurec iz goričkih Križevec. »To je izkušnja, ki me vedno obogati. Porabski kraji so precej podobni mojim v Podravini, zelo zanimiv mi je tudi Monošter ... Primerjava s kolegi mi je zmeraj zanimiva in me spominja na študij na akademiji ... Če me povabijo, zagotovo še pridem, kajti organizacija je odlična,« se je razgovoril umetnik, ki v domači Koprivnici najbolj pogreša druženje s slikarji in kiparji, ki jih je tam zelo malo. Maria Raunio se je iz Finske pred petnajstimi leti preselila v Budimpešto, kjer je pred tremi leti diplomirala na likovni akademiji. »V Monoštru je prijetno ozračje, delamo, spoznavamo mesto in okolico, se družimo, z eno besedo odlično." Povedala je še, da v poletnem času dobi največ navdiha v naravi, medtem ko se v zimskem času v svojem ateljeju posveča ženskim likom.« Monoštrska kolonija v očeh akademskega kiparja Ferenca Kiralya V Sloveniji je sorazmerno veliko število likovnih kolonij. Najstarejša je že omenjena v Izlakah, več kot 50 let šteje tudi lendavska, kjer so zadnjih nekaj let začeli tudi z odlivanjem v bron, česar ni nikjer drugje v Sloveniji. Med ustanovitelji mednarodne likovne kolonije v Lendavi je bil akademski kipar Ferenc Kiraly, večkratni udeleženec monoštrske, tudi letošnje kolonije. »Pot do obiskovalcev likovnih razstav ni nikoli preprosta, sprejem likovne umetnosti je počasen. Likovna umetnost v nekem prostoru mora dozoreti, da dobi tradicijo. Tudi zato mora dobiti Monošter oktober 2014

Maria Raunio je v Monoštru prvič in vse se ji zdi odlično, delo, druženje s kolegi in mesto

Željko Mucko v domači Koprivnici pogreša druženje s kolegi, kolonije pa primerja s študijem na likovni akademiji čim prej stalen galerijski prostor. Velika škoda je, da je več kot 100 del v depojih. Če narediva primerjavo z Lendavo, smo mi leta 1973 ustanovili galerijo z namenom, da nastane močna kulturna ustanova, kar se je tudi zgodilo,« izpostavlja Ferenc Kiraly in dodaja, da so zdaj v Lendavi slikarske in kiparske razstave, ki odmevajo v Sloveniji in na Madžarskem. Predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök je z razvojem in uveljavitvijo kolonije zadovoljen. Pove, da vedno sodelujejo tudi slovenski zamejski likovni umetniki, denimo iz Celovca in Trsta.

»Doslej smo imeli v koloniji umetnike domala iz celega sveta, tudi iz Združenih držav Amerike, iz Egipta in Avstralije ... Razen del iz kolonije, ta razstava je vedno novembra, pripravimo v naših prostorih do deset razstav, kar je v mestu zelo dobro sprejeto. To se kaže tudi v pripravljenosti, da mesto Monošter od lanskega leta prispeva polovico denarja za organizacijo naše kolonije,« ugotavlja Jože Hirnök, ki je prepričan, da bodo v Monoštru takoj, ko bo mogoče odprli likovno galerijo. Besedilo in foto: Ernest Ružič MOJASLOVENIJA

Knjižna polica DAMIR GLOBOČNIK

Janez Puhar Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj (1814 – 1864) Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je v nakladi 700 izvodov izdala knjigo z gornjim naslovom, ki jo je napisal umetnostni zgodovinar in kustos v Gorenjskem muzeju v Kranju Damir Globočnik. Uvodoma ugotavlja, da po dostopnih podatkih Janez Puhar velja za prvega domačega fotografa, ki mu istočasno pripada tudi pomembno mesto kot je izumitelju novega postopka svetlobne slike na steklo. je objavil aprila 1843 v ljubljanskem časniku Carniolia, s čemer je Puharju za pet let uspelo prehiteti podoben izum francoskega častnika Abela Niepcea de Saint-Victor (1805 – 1870), ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo. Po splošnem prepričanju velja, da Puharju ni uspelo zadovoljivo predstaviti svojega izuma fotografije na steklene plošče. Zato naj bi bilo njegovo ime nekaj desetletij povsem pozabljeno. V resnici so se na Puharjev izum – resda z desetletno zamudo, vendar še v času njegovega življenja – ugodno odzvali v raznih strokovnih krogih, pri čemer so se opirali tudi na njegovo besedilo v Poročilih dunajske akademije. V letih 1852, 1853 je skoraj celoten

Puhar je poklicno deloval kot podeželski kaplan najprej na Dolenjskem, nazadnje pa na Gorenjskem. Izdelave fotografskih podob se je lotil z željo, da bi obvladal prvi dejansko uporaben fotografski postopek – dagerotipijo, ki je leta 1839 predstavljala pravcato svetovno senzacijo. Imel pa je tudi izumiteljske ambicije. Potem ko je že precej izpopolnil postopek izdelave dagerotipije, je aprila 1842 v pismu obvestil tajnika Avstrijske akademije znanosti na Dunaju, da je razvil nov postopek, ki ga je poimenoval »hyalotipijo« - slike na steklo, oziroma »svetlopis«. Obvestilo o svojem odkritju

opis Puharjevega poročila objavilo več nemških in angleških strokovnih revij, ki jih tukaj ne moremo navajati. Pri tem je treba vedeti, da so imeli Puharja za Nemca (Pucher), čeprav je bil zelo zaveden Slovenec. Knjiga Janez Puhar prinaša tudi zanimiva poglavja o primerjavi Puharjevega izuma z drugimi sočasnimi fotografskimi postopki, o poskusih uveljavitve Puharja v tuji strokovni literaturi in o ohranjanju spomina na Janeza Puharja. Knjiga obsega 112 strani, v njej je objavljenih 90 reprodukcij in obsežen spisek opomb in temeljne literature o Janezu Puharju ter povzetek v angleščini. Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Puhar je obvladal prvi dejansko uporaben fotografski postopek – dagerotipijo, ki je leta 1839 predstavljala pravcato svetovno senzacijo

MOJASLOVENIJA Želim postati naročnik/ca revije Moja Slovenija. Revijo želim prejemati od meseca _______ naprej, do preklica. Stroški pošiljanja za 12 številk za pošiljanje v TUJINO znašajo 49 EUR oz. 67 USD. Stroški pošiljanja za 12 številk za pošiljanje PO SLOVENIJI znašajo 24 EUR. Ime in priimek: __________________________________ Ulica: __________________________________________ Kraj (in zvezna država): ____________________________ Poštna številka: _________________________________ Država: ________________________________________ Telefon: ________________________________________ E-pošta: ________________________________________ Datum in podpis: ________________________________

NAROČILNICA NA REVIJO MOJA SLOVENIJA Želim objavo

voščila

osmrtnice

1/8 strani: 50 EUR oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/4 strani: 100 EUR oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/2 strani: 150 EUR oziroma 0 EUR za naročnike na revijo

ZA NAROČNIK BREZPLAČ E N 1/4 strani O

Plačal sem preko banke, na vaš račun št. SI56 2420 1900 4515 506 Plačal bom z osebnim čekom, Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom vred pošljete na naslov O MEDIA d.o.o. (Revija Moja Slovenija), Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana-Črnuče, Slovenija. Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov O MEDIA d.o.o. (Revija Moja Slovenija) Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija.

S podpisom te naročilnice soglašam, da lahko izdajatelj te revije moje osebne podatke posreduje v hrambo v bazo naročnikov osrednje revije za Slovence po svetu, s katero upravlja Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

Čednim stoji svejt! »Čednim stoji svejt!« - »Svet je za pametne!« Ta stavek duhovnika Jožefa Košiča, Bogojinčana, ki je bil župnik, narodni buditelj in pesnik na Gornjem Seniku v Porabju, pripravljajo v Bogojini Košičeve dneve kulture, vedno posvečene znani osebnosti ali dogodku v župniji. Letošnja, šestindvajseta prireditev, je bila v znamenju dveh obletnic: 100-letnice rojstva znanega organista in skladatelja Ignacija Maučeca (1914 - 1978) in 680. obletnice prve omembe župnije Bogojina (1334). Hkrati so z zahvalno mašo počastili 70-letnico maševanja rojaka, škofa dr. Jožefa Smeja, od študija bogoslovja na Madžarskem in leta 1944 v Szombathelyu posvečenega v duhovnika, povezanega tudi s porabskimi Slovenci.

V zborniku so objavljeni prispevki iz zgodovine, kulture, cerkve in naravnih značilnosti, o pomembnih osebnostih in programu Košičevih dni kulture v župniji Bogojina Košičeve dneve kulture pospremi tudi zbornik, ki se je z leti iz, po obsegu skromnega zveščiča razvil v vsebinsko bogato, tudi v širšem publicističnem prostoru Prekmurja pomembno publikacijo, letos prvič z mladim urednikom Markom Vugrincem. Urednik je uvodni besedi spomnil tudi na lanske, jubilejne Košičeve dni kulture in izpostavil vlogo arhitekta Plečnika, ki je dal podobo bogojinski cerkvi, znani daleč naokoli. Organista in skladatelja Ignacija Maučeca se iz otroških let spominja tudi moravskotopliški župan Alojz Glavač: »Praktično ni bilo nobene slovesnosti ne v cerkvi in ne v bližnji in ne v daljni okolici, kjer njegov zbor ne bi nastopal. Mnogi pevci in pevke, ki jih je vodil, še danes pojejo v različnih zasedbah.« Spomine na očeta je opisal tudi sin Stanko Maučec: »Moj oče je bil zelo prijazen človek, predan glasbi, bil je skladatelj, organist, pevovodja in še kaj, predvsem pa skromen človek.« Napis na nagrobnem spomeniku na pokopališču v Bogojini pove vse: »Kakor harmonija orgel in pesmi je bilo očetovo življenje z nami.« Klavdija Sadar piše o Bogojinski župniji skozi 17. in 18. stoletje: »Obdobje, ki ga obravnavam, je v življenju naših prednikov vneslo prenekatero spremembo, ne le izrazita verska gibanja, temveč tudi udarec Turkov in drugih oktober 2014

Košičev teden kulture je bil leta 1996 posvečen 70. letnici Plečnikove cerkve, leto pozneje arhitektu Jožetu Plečniku in leta 2007 Plečnikovim delom v Prekmurju vojska, ki so uničevale vse povprek, tudi materialne dosežke preteklih stoletij.« Jožef Smej objavlja svoja prizadevanja, da bi bila Bogojina spet občina. Piše, da je svoje želje predstavil prvemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu, ko je le-ta sprejel slovenske škofe in pozneje dobil odgovor, zakaj Bogojina ne more biti samostojna občina. Samostojno občino je na javni tribuni obljubil tudi predsednik SDS Janez Janša, in sicer, ko bo njegova stranka imela večino v državnem zboru, toda tudi takrat se ni

zgodilo nič. In čemu prizadevanje? »Domotožje po bogojinski občini leta 1918, ko je bila na prvem mestu v Slovenski krajini«, pravi škof dr. Jožef Smej. V zborniku je še več prispevkov, povezanih s krajevno zgodovino, kulturo, cerkvijo in naravnimi značilnostmi Bogojine, Bukovnice, Filovec, Ivanec in Strehovec, torej vasi, ki sodelujejo v Košičevih dnevih kulture. Besedilo in foto: Ernest Ružič MOJASLOVENIJA

naučimo se slovenščinE

Zanimivi slovenski kraji Tatjana Vučajnk

Mihalovec

Miha

lovec

Preberite imena slovenskih krajev. Bi jih znali označiti na zemljevidu? BOROVNICA, KRTINA, SLOVENJ GRADEC, GOLOBINJEK, HRASTJE, MEDVEDJE BRDO, PECELJ, SKOMARJE, GABERJE, POLHOV GRADEC, ŽIRI

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

Ustrezno dopišite imena slovenskih krajev.

Mihalovec

borovnica

lovec, Miha krt

golob

hrast

pecelj

medved

gaber

komar

oven

polh

žir

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

mladi Entuziazem je v prvi vrsti nek idealni scenarij, v katerega verjameš, ko je prepričanje edina stvar, ki jo imaš

MOJASLOVENIJA

oktober 2014

Klemen Globočnik

Življenju manjka entuziazem Klemen Globočnik umetnik, novinar in pisatelj je v mesecu avgustu izdal svoj prvenec. Knjiga nosi naslov »Life without enthusiasm is like sex without an orgasm«, ki si jo lahko ogledate tudi na uradni spletni strani: www.orgasm-life.com. Mnogi ste najbrž pomislili, da knjiga govori o spolnosti, a je daleč od tega. Knjiga govori o doseganju osebnih in poslovnih uspehov, vsebino pa črpa iz navdihujočih in resničnih življenjskih izkušenj. Sama sem knjigo že prebrala in je odlična in predvsem drugačna. Sprva me je presenetilo dejstvo, da ima knjiga dve naslovnici, nima pa zadnje platnice. Odločila sem se, da jo začnem prebirati z rdeče strani. Ko sem knjigo prebrala do sredine, me je le-ta spet presenetila s svojim koncem in vabilom, da obrnem na drugo stran in jo začnem brati. To je torej knjiga, ki se ne konča na koncu, ampak na sredini. Je knjiga s stotimi obrazi in le eno samo številko, je brez pomenskega vrstnega reda in je navsezadnje knjiga, napisana v angleškem jeziku, delo slovenskega avtorja Klemena Globočnika. Klemena poznam že dobrih 7 let. Ko klepetava, me vedno znova preseneti in nič drugače ni bilo tudi tokrat, ko je nastal intervju. Kdo je Klemen Globočnik? Novinar, umetnik, pisatelj? Glede na to, da sem se in se z določenimi omenjenimi področji ukvarjam še vedno, verjetno skupek vsega naštetega. Pri 17-ih letih sem začel s pisanjem kratkih zgodb in poezije, ki sem jo sčasoma tudi razstavljal v grafični obliki. Vse skozi me je motivirala ljubezen do glasbe, zato sem nadaljeval s pisanjem glasbenih besedil ter na koncu pristal v novinarskih vodah. Ko se je

Po izkušnjah, vsakdanjih videnjih in rezultatih sodeč ljudem po celem svetu na splošno primanjkuje entuziazma, ne samo Slovencem. slednje obdobje izteklo, sem začel s pisanjem aforizmov, ki sem jih kasneje uporabil kot izhodišče za knjigo. Ampak poglavitni razlog, da sem se sploh polotil pisanja knjige pa je pravzaprav polletno obdobje direktne prodaje konec leta 2011, kjer sem prvič v življenju resnično stopil iz cone udobja in se naučil pomena delovne etike, zmagovalne naravnanosti in tega, da je za dosego svojih ciljev vedno potrebno plačati visoko ceno. Najbolj in neodvisno od vsega naštetega pa sem v zadnjih letih ponosen tudi na to, da sem postal nekaj, kar prej nikoli nisem bil - prodajalec. oktober 2014

Knjiga ima dve naslovnici, nima pa zadnje platnice

Klemen, v začetku avgusta je izšel tvoj knjižni prvenec. O čem govori knjiga in zakaj jo je ključno prebrati? Knjiga je moderna »kamasutra« za dosego osebnih in poslovnih uspehov, črpajoča iz navdihujočih in resničnih življenjskih izkušenj, in rešuje 100 najbolj pogostih izzivov, s katerimi se srečujemo ljudje. Sporočila zgodb so po eni strani zelo življenjska in osredotočena na reševanje bistva določenega izziva, po drugi pa so ta ravno toliko drugačna in navdihujoča, da bralcu služijo kot potencialni zgled pri uresničevanju njegovih ciljev. Prebrati jo je v prvi vrsti koristno in izključno iz lastnih, osebnih interesov. To ni

knjiga o avtorju samem, ampak šteje zgolj to, kar lahko bralec iz nje potegne in uporabi v skladu s svojim življenjem. Bralčev uspeh je namreč na koncu tisti, ki resnično šteje, moja knjiga mu pri tem zgolj pomaga povečati njegov potencial oziroma le-tega odkriti. Kako se je vse sploh začelo in zakaj si se odločil, da jo napišeš v angleškem jeziku? Osnutki pisanja knjige segajo v leto 2010, ko sem se prvič v življenju poskusil v pisanju aforizmov. Prevzel me je nek svež veter ustvarjanja, ki je pihal drugače od vseh predhodnih in vse skupaj me je resnično začelo navduševati. Nato MOJASLOVENIJA

mladi sem po sili razmer v letih 2011/2012 pristal v direktni prodaji, kjer pa sem za pol leta popolnoma opustil vsakršno literarno ustvarjanje. Tam sem doživel nešteto zavrnitev in porazov, vendar sem ne glede na vse vztrajal v situaciji, ki je bila psihično obremenjujoča in vse prej kot prijetna. Z vztrajanjem in odprtostjo za učenje človek v taki situaciji sčasoma dobi trdo kožo, skozi izkušnje osvoji nove vzorce vedenja in razvije sposobnost, ki je ključna za dosego določenega uspeha. Dotična izkušnja mi je popolnoma spremenila pogled na svet, saj mi je ne le vzbudila željo po pisanju knjige (ki je prej nikoli nisem imel), ampak mi je dala tudi jasno idejo o čem pravzaprav želim govoriti in kaj moram narediti, da bom to uspešno dosegel. Preden sem se lotil kreativnega procesa, pa sem naredil raziskavo, v kateri je bilo le 31 % Slovencev ZA, da napišem knjigo na motivacijsko tematiko v domačem jeziku. Ostalih 69 % je bilo za angleščino. To je bilo sprva presenetljiv, istočasno pa tudi smiseln podatek, glede na to, da angleščina velja za največji svetovni jezik, ki ga danes tudi v Sloveniji vsaj pasivno uporablja že vsaj en član družine. Predstavljam si, da se knjiga ne napiše čez noč. Kako dolgo je nastajala knjiga? Od ideje do realizacije je minilo natanko 4 leta in 4 mesece. Bo knjiga izšla tudi v slovenščini? Sigurno bo. Je le vprašanje časa. Kaj je zate entuziazem? A ga Slovenci in Slovenke imamo? Entuziazem je v prvi vrsti nek idealni scenarij, v

V prihodnosti si želim bivanja v prostoru, ki podpira umetnost in ustvarjalce, ki v svet pošiljajo napredne, družbenokoristne ideje katerega verjameš, ko je prepričanje edina stvar, ki jo imaš. Niti približno ni nekaj, kar je prirojeno in podeljeno le redkim izjemnim posameznikom, ampak se ga lahko nauči in sčasoma ponotranji čisto vsak, ki se zavestno ukvarja s to idejo. Knjiga v prvi vrsti promovira uspešna prepričanja avtorja samega, vendar zgolj tista, katerih načela so bila uporabna in dalj časa testirana tudi v praksi. Po izkušnjah, vsakdanjih videnjih in rezultatih sodeč ljudem po celem svetu na splošno primanjkuje entuziazma, ne samo Slovencem.

Sporočila knjige so univerzalna in jih človek lahko aplicira praktično kjerkoli po svetu

MOJASLOVENIJA

V knjigo si vključil tudi različne ljudi širom sveta. Se ti zdi, da na tak način promoviraš Slovenijo? Poleg mojih 100-ih izkustvenih zgodb o uspehih sem se v knjigo odločil vključiti tudi uspešne zgodbe od 50-ih ljudi s celega sveta, ki so delili svoja prepričanja in ključ za dosego njihovega uspeha v življenju. Sprva je šlo za eksperiment, ki se je sčasoma razvil v projekt, za katerega sem se kmalu odločil, da postane del knjige. Dodatni (enoletni) proces zbiranja zgodb je na koncu potrdil mojo tezo, da ljudje, ki si želijo določenega uspeha, ne glede na to, s katerega konca sveta prihajajo, vsi uporabljajo zelo sorodne pristope za dosego določenih ciljev. Se pravi, Francoz in Avstralec morata do določene mere oba skozi isto »šolo« kot Slovenec in Finec, v kolikor imajo vsi štirje za izhodišče isti cilj. To potrjuje, da so sporočila knjige univerzalna in jih človek lahko aplicira praktično kjerkoli na svetu. Kakšen je tvoj odnos do domovine in ali si kdaj razmišljal, da bi tudi sam poizkusil srečo v tujini ter zakaj? Že celo življenje živim in ustvarjam v Sloveniji, tako da druge izkušnje praktično nimam. Rad bi živel od tega, kar počnem, zato si v prihodnosti želim bivanja v prostoru, ki podpira umetnost in ustvarjalce, ki v svet pošiljajo kakorkoli napredne, družbeno-koristne ideje. Glede na to, da sem slovenski avtor, ki je napisal knjigo v angleščini, bo knjiga v primeru uspeha med ljudmi definitivno prispevala tudi h koščku promocije države. Besedilo: Vanesa Kovač

oktober 2014

križanka

Pripravil: Štefan Markovič

oktober 2014

MOJASLOVENIJA

Konec tedna na izlet Po Sloveniji in zamejstvu Oglejte si Slovenijo skozi čudovite panoramske fotografije ali pa v živo doživite lepote naše domovine!

O knjigi

Popotniški vodnik po Sloveniji vam ponuja kar deset velikih tridnevnih izletov po Sloveniji in zamejstvu, s katerimi si lahko načrtno ogledate celotno Slovenijo. Dodanih pa je še dodatnih petdeset enodnevnih možnosti in izletniških idej. Seveda pa si lahko tudi sami sestavite svoje izlete in se malce prepustite naključju, odkrivanju in raziskovanju, saj je na poti po Sloveniji in njenem zamejstvu veliko lepega, neznanega, v vsakem letnem času drugačnega. Marjan Bradeško

Založba: O MEDIA d.o.o. Velikost: 240 x 170 mm Vezava: trda Število strani: 130 Leto izdaje: junij 2014 Cena: 27 EUR (plus stroški pošiljanja)

Naročite še danes! Po pošti: O MEDIA d.o.o., Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana, Slovenija Po e-pošti: urednistvo@mojaslovenija.net