UVOD MENTORJA
S spomini smo obdani od dneva, ko se rodimo. Osebno sem vedno z veseljem prisluhnila pripovedim mame, očeta in drugih starejših sorodnikov o dogajanju iz njihovih otroških in mladostnih dni, ki so jih preživljali v mestu. Iz spominov spoznavamo tudi okolje, v katerem smo rojeni, njegovo kulturo, navade, vrednote in norme, kar okrepi naše korenine. Zaradi medgeneracijskega razkoraka je mnogo pripadnikov mlajše generacije osiromašenih za spomine svojih babic in dedkov, zato smo na LUK – Ljudski univerzi Kranj – projekt Mestne knjižnice Kranj pozdravili in z veseljem pristopili k sodelovanju. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje pri LUK smo zbrali prostovoljce, ki so bili zainteresirani, da v okviru študijskega krožka zberejo spomine kranjskega meščanstva. Delo v krožku je potekalo ustvarjalno, sodelovalno in načrtovano. Skupaj z udeleženci smo natančno določili temo študijskega krožka in način dela v njem. Udeleženci so delili lastno znanje in ga nadgrajevali z novim. Na krožku smo uporabili različne metode dela – od pogovora, skupinske razprave, preko možganske nevihte, kramljanja v skupini, intervjuja in obiskov, vse do projektnega dela. Udeleženci študijskega krožka so svoje delo opravljali ljubiteljsko, kar je eden izmed principov delovanja študijskih krožkov. S sodelovanjem v študijskem krožku so tako na neformalen način pridobili različna uporabna znanja in veščine: socialne veščine, digitalne veščine, znanja za iskanje virov in znanja za pripravo članka. Na LUK smo ponosni na publikacijo, ki je nastala kot akcijski cilj študijskega krožka, in si želimo, da bi mlajšim generacijam zbudila zanimanje za življenje ljudi v njihovem okolju, s čimer bodo obogatili svoje življenje.
Mateja Šmid, mentorica študijskega krožka
Člani krožka Foto: Mojca Rozman
Mojca Rozman, animatorka študijskega krožka
KAKO SO NASTALI ČLANKI Člani so med raziskovanjem prihajali do novih podatkov in zanimivosti, tako da so nekateri med nastajanjem tudi zamenjali temo. Na izbrano temo niso našli dovolj podatkov ali pa so prišli do podatkov, ki so jih popeljali v drugo smer.
Marička Rakovec: Uvod in Majdičeva hiša Marička Rakovec je aktivna turistična vodička po mestu Kranju in je otroštvo preživela v Majdičevi hiši. Svoje spomine na hišo in prebivalce je zapisala v članku. Pred rušenjem je iz hiše rešila nekaj predmetov, ki bi sicer končali na smetišču.
Nika Rožej: Kranjska družina Gogala in Pripoved gospe Ivanke Kump, rojene Kunstelj Nika Rožej je zgodbe za članke poiskala med ljudmi. Za prvo zgodbo se je odločila po branju Kranjske knjige dr. Franceta Pibernika, v kateri je naletela na zanimiv članek o Gogali, ki je bil njen prednik. Njena mama je bila nečakinja dr. Stanka Gogale. Tako je hkrati raziskala še svoje korenine. Nika je povedala: »Saša Kump – pokojni mož ge. Ivanke – je bil očetov prijatelj iz mladosti. Ga. Kump je bila zame zanimiva, ker se je vedno lepo in domiselno oblačila in je bila prijazna.«
Cilka Simič: Skrb za revne – ubožnica v Kranju in Prostitucija v Kranju od 1850 do 1940 Cilka Simič ni rojena Kranjčanka, zato ne pozna dobro zgodovine kranjskih družin in se je osredotočila na zanimive teme, ki jih je našla med brskanjem po spletnih straneh in v Zgodovinskem arhivu Kranj.
Helena Sitar: Kranjski Rdeči križ – delček zgodovine Helena Sitar je delala kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Kranj in še danes sodeluje pri Rdečem križu. Zato se je odločila za tematiko, ki ji je blizu.
Janko Zupan: Petindvajsetletnica Prostovoljnega gasilskega društva v Kranju, Gospodinjstvo (letovišča in letoviščarji) in Letoviški turizem v Kranju Janko je povedal: »Ker imam doma kar nekaj številk revije Ženski svet, sem dobesedno prepisal, kar je bilo napisanega o letoviščarstvu . Zanimivo se mi zdi primerjanje navad s sedanjostjo, ko večkrat res pretiravamo. Preberite. Po svojem daljnem predniku sem podedoval gasilsko medaljo, v reviji Gasilec pa sem našel članek o praznovanju 25-letnice gasilstva v Kranju. Ker sem tudi sam član Prostovoljnega gasilskega društva Kranj-Primskovo, ki je sedaj nosilec ustanovnega datuma iz Kranja (1879), sem se odločil, da nekaj malega priložim v ta splet kranjskih zgodb. Vse preveč zgodb utone v pozabo!«
Marička Rakovec
KRANJSKO MEŠČANSTVO Pod premično kulturno dediščino štejemo tudi kranjsko meščanstvo, njihovo življenje in delo konec 19. in začetek 20. stoletja. Meščani Kranja so bili trgovci, obrtniki, med njimi tudi gostilničarji in zdravniki. Nekateri so imeli tudi posesti na obrobju mesta. O cehih (obrtnih združenjih) v tem času ne moremo več govoriti. Meščani so se razlikovali od ostalih prebivalcev, saj so veliko dali na svojo izobrazbo. Dekleta so se izobraževala v dekliških osnovnih šolah, kjer so se učila pisati in brati, pa tudi različnih ročnih del. Hodila so v liceje in razne samostanske šole (Škofja Loka na gradu). Mnoga so se učila tudi igranja na inštrument, predvsem na klavir ali citre. Fantje so hodili v deške šole, nato v različne meščanske šole ali gimnazijo. Pomembni so bili obrtniki (Pivovarna Mayr). Meščani so imeli svoja stanovanja (bogataši) razkošno opremljena, o čemer pričajo fotografije in slike iz tega obdobja. Osrednji prostor v stanovanju je bil salon, v katerem so sprejemali goste in imeli družabna srečanja. V salonu je bil obvezen tudi klavir; kot je že omenjeno, je vsaj kdo v družini znal igrati na kakšen inštrument, največkrat klavir. Razkošno stilno pohištvo iz orehovega furnirja, umetniške slike, fotografije in bogate perzijske preproge so pričali o socialnem statusu družine in njenih članov, pa tudi o položaju med kranjskimi meščani. Skrinja, ki jo je prineslo dekle v zakon, je bila napolnjena s predmeti za gospodinjstvo; najpomembnejše je bilo bogato izvezeno perilo, prti in posteljnina. Običajno so vezle monograme, predvsem na notranjem delu suknjiča ali jakne. Bogate družine so imele kuharice, guvernante in celo dojilje. Zanimivo pa je, da so le redke družine
imele kopalnice. Umivali so se v velikih porcelanastih ali emajliranih »lavorjih«, h katerim je sodil tudi vrč za vodo. Treba je vedeti, da je Kranj dobil vodovod šele 1911. leta, ko je bil zgrajen vodovodni stolp, ki še danes služi svojemu namenu. Meščanstvo se je znalo tudi zabavati. Petrčkova hiša, družine Mayr, je služila ne le za literarne večere z domoljubno vsebino, pač pa tudi za maškarade in plese s strogo določenim plesnim redom, s seznami plesov in izbranih plesalcev. Mayrji so 1910 ustanovili tudi klub kranjskih amaterskih fotografov. Tudi tombole so bile v Kranju zelo priljubljene. Tradicija se je nadaljevala celo po 2. svetovni vojni. Seveda pa brez običajnih družinskih nedeljskih izletov v bližnje gostilne ni šlo. Na Kokrici pri Laknerju, na Gašteju, Peterlinove (ob današnjem sodišču) in seveda tudi v mestu, kjer so bile poleg Jelenove, Mayrjeve, Knedlove še mnoge druge. Tudi planinarjenje je bilo zelo razširjeno – imeli so močno planinsko društvo. Društva so se dostikrat delila na liberalna – Sokole – in klerikalna – Orle. Slednji so se zavzemali, da orlovstvo ne sme ostati izključno telovadna, temveč splošna kulturna organizacija slovenske krščanske mladine. Delovanje Sokola in Orla je s 1. svetovno vojno skoraj zamrlo. Šele 1917 je kaplanu Prebilu uspelo doseči, da v Kranju misel Orla ni zaspala. Ljudski dom (1909), danes Prešernovo gledališče, je bil tedaj poleg deželnega gledališča v Ljubljani eden največjih kulturnih objektov na Kranjskem; v njem pa so dobili svoje prostore vsi oddelki Izobraževalnega društva. V domu je bil tudi oder, kulise in slikarije v dvorani pa so bile delo slikarja Bradaške. Tam so prirejali gledališke igre, poljudna predavanja, gojili petje
in nastope tamburaških orkestrov, skratka, skrbelo se je za družabno življenje. Posebno vlogo je odigrala tudi Narodna čitalnica, saj je bila za Kranj bolj pomembna kot Izobraževalno društvo. Svoje prostore je 1924 dobila v Narodnem domu (arhitekt Vurnik), poznejšem Delavskem domu. Bila je zelo pomembna za narodno prebujenje. Čitalnica je bila ustanovljena 1863 (Mayr), svojo funkcijo je opravljala s krajšimi premori celo do začetka 2. svetovne vojne. Knjižnica je že pred 1. svetovno vojno prerasla v samostojno ustanovo, Glasbena matica iz Ljubljane pa je pripomogla k ustanovitvi Glasbene šole. Tudi gasilska društva so imela v Kranju pomembno vlogo; kadar je kje zagorelo, so pomagali, drugače pa so bili tudi organizatorji raznih zabavnih prireditev. 1. svetovna vojna je prekinila delovanje kulturno-prosvetnih društev, a po vojni so kaj kmalu spet oživela.
Viri: - Žontar, J. (1939). Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana, Dom in svet. - Kos, M., Rogelj, M. (2012).Kranjska rodbina Mayr v luči arhivskih dokumentov in muzejskih predmetov. Kranj, Gorenjski muzej. - Žontar, M. (1980). Kulturni razvoj Kranja in okolice od šestdesetih let 19. stol. do prve svetovne vojne. Kranj, Kranjski zbornik.
Helena Sitar
KRANJSKI RDEČI KRIŽ Že naši predniki so preko RK skrbeli predvsem za vojake, seveda pa tudi za revne in pomoči potrebne. Tako so Kranjčani pisali glavnemu odboru Deželnega in gospejinega pomožnega društva RK za Kranjsko in sporočili, da so 1. 4. 1916 ustanovili Krajevni odbor RK Kranj.
Kranjska podružnica je v tednu od 30. 4. do 7. 5. 1916 izdala nabirno polo za prostovoljne prispevke. Pobirali so tudi darove, hkrati pa naročili 2000 znakov RK. Akcijo za nabiranje darov so prevzele dame in gospodične, prodajo znakov pa gasilsko društvo. Organizirali so tudi tombolo, ki je bila 7. 5. 1916 ob 15. uri. V organizacijo se je aktivno vključila srednješolska mladina in podmladek RK, ki je Vanj so bili izvoljeni: prodajal cvetlice. Janko Sajovic – občinski odbornik in Po odročnih šolah so začeli trgovec, ustanavljati šolske kuhinje. Hrano in Ivan Potočnik – občinski odbornik in denar zanje so prispevali RK in bogati čevljar, učenci. Franc Ažman – občinski odbornik in Društvo RK Kraljevine Jugoslavije je mizar. med člani pobiral tudi članarino, ki je bila za stalne člane 500 din, za redne Od okrajnega glavarstva so bili člane 30 din in za podporne člane 6 imenovani: din. Anton Koblar – dekan v Kranju, Krajevni odbor RK Kranj je 25. 1. 1933 Franc Ivanc – nadučitelj v Kranju, Franja Jugovic – nadučiteljica v Kranju. organiziral samaritanski tečaj o prvi
pomoči pri nezgodah in naglih obolenjih. Obiskovati so ga smeli starejši od 18 let. Predavanja so potekala po šesti uri zvečer. Že leta 1888 je izšla knjižica z naslovom »Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo«, ki med drugim opisuje tudi bel trak z rdečim križem in njegov velik pomen. »Človeka, ki ga nosi, ne sme nihče niti v vojni niti v mirnih časih napasti, marveč pomaga naj se mu, podpira naj se ga, kjer se le da. Vsaj je delo njegovo Bogu dopadljivo in ljudem koristno.« Tako organizacija v Kranju, ki so jo ustanovili leta 1916, deluje in pomaga še danes.
Viri: - Lenk, F. (1888). Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo. Gradec, Leykamova tiskarna. - Rokopisi in dokumenti krajevnega odbora RK Kranj . - ZAL – enota za Gorenjsko – Kranj.
Potrdila za donacije Rdečemu križu Foto: Helena Sitar
Janko Zupan
PETINDVAJSETLETNICA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA V KRANJU Dolgo časa že ni bilo tako lepe slavnosti v Kranju, kakor o priliki petindvajsete letnice ondotnega gasilskega društva. Skoraj vse hiše so bile z narodnimi in cesarskimi zastavami okrašene, s čimur je meščanstvo pokazalo naklonjenost do tega društva. V nedeljo je krasno vreme privabilo na stotine gasilcev in drugih gostov, ki so dohajali z vlakom in na vseh vozeh od blizu in daleč. Nekaj časa pozneje pridejo še gostje z vozovi, nakar se vsa društva zbirajo ob pol 11. uri v »Zvezdi«.
Po službi odhajajo družno pred mestno hišo, kjer so se sledeče zvrstila: Kranj, veteranci, Ljubljana, Šiška, Stara in Škofja Loka, Železniki, Šenčur, Preddvor, Ježica, Ljubno, Mošnje, Tržič, Radovljica, Selce, Kamnik, Kamna Gorica, Stražišče, Vič, Voglje in Cerklje. Popoldne ob 4. uri se je pričel koncert na vrtu g. Petra Mayrja. Meščanska godba je hvalevredno svirala, a tudi čitalniški pevci so prepevali najlepše pesmi, ki so se morale nekatere na vsestransko željo ponavljati.
Vir: Prepis članka iz publikacije Gasilec, objavljen 1. septembra 1904
Na sliki: Jubilejna medalja, izdana ob 30-letnici PGD Kranj, 1909. Lastnik odlikovanja Janko Zupan je medaljo podedoval po svojem daljnem sorodniku Francu Logarju (1865–1944) iz Šenčurja.
Zgodovina gasilstva v Kranju in okolici Foto: Spletna stran GRS Kranj
Marička Rakovec
MAJDIČEVA HIŠA Ena najlepših, če ne najlepša v Kranju, je bila Majdičeva hiša zraven kranjske gimnazije. Bila je delo istega arhitekta, Viljema Trea, kot gimnazija in zgrajena ob koncu 19. stoletja. S svojimi mansardnimi stolpiči, pilastri, arhitekturno razgibanim balkonom nad vhodom in drugo nadokensko dekoracijo je bila pravi okras mestu. Velika lesena masivna vhodna vrata je krasila dekorativna kovana mreža, katere elementi so se ponovili tudi na stopniščni ograji. Podobna kovana ograja je tudi v stavbi Ljudske univerze Kranj, le da ima manj okrasja; sicer pa lahko sklepamo, da je obe ograji naredil isti mojster.
»babica«. Svojci ji nikoli niso upali povedati, da Majdičevi v lastni hiši plačujejo najemnino, kajti hiša jim je bila po vojni odvzeta. »Babica« je bila zanimiva, zelo stara, sivolasa gospa, z lasmi, spetimi v figo zadaj na vratu. Z mojo mami sta se lepo razumeli, saj je skoraj vsak dan k nam prišla pogledat, kaj se kuha, privzdignila z lonca pokrovko in ocenila vsebino. Vsi smo jo zares spoštovali in imeli radi.
Zadaj za hišo smo imeli veliko dvorišče, ki sta ga uporabljali trgovini Merkur in Chemo, ki sta bili v pritličju hiše. Koliko veselja smo otroci doživeli na tem dvorišču! To so bili časi, ko V sedemdesetih letih 20. stoletja se je smo si otroci znali sami narediti igrala. Majdičeva hiša morala umakniti V lesenih embalažnih zabojih, velikih hotelu Creina. S tem je bila kulturni in malih, smo prirejali gledališke dediščini mesta narejena velika škoda. predstave, se skrivali po dostopnih Stroka v tistem obdobju ni imela delih skladišč, imeli svoje »hiške« in nobene besede, kot je vedno velikokrat skrbeli za mačje mladičke in poudarjal naš veliki mož, umetnostni podobno. V svojih hiškah smo si pravili zgodovinar in direktor Muzeja dr. zgodbice ali mlajšim brali pravljice. Cene Avguštin. V tistem obdobju je Tudi gospa Majdičeva nam je včasih v Koroška cesta utrpela veliko škodo, saj svoji kuhinji brala pravljice in zgodbice sta bili porušeni obe strani – od iz velike otroške knjižnice svoje hčerke Gimnazije do Jelenovega klanca in od Božene. Ob takih prilikah si je Delavskega doma do Stare pošte. Le »babica« pripravila svoj ustnik prizidek Stare pošte iz 1932 leta stoji (cigaršpic), vanj vtaknila in prižgala pol še danes. cigarete in prisostvovala s svojimi V »naši hiši«, kot smo ji rekli modrimi pripombami, včasih celo v stanovalci, je bilo šest družin. Največji nemščini. stanovanji sta pripadali obema Stanovanja v hiši so imela velike sobe, Majdičevima potomcema, Jožetu in saj je moja merila celo 25 m2. Imela je Nuši. Ing. Jože Majdič se je kasneje lepo poslikan strop in tudi stene so odselil v Ljubljano, sestra pa je s svojo bile nekoč poslikane. Ko je od družino in mamo živela v rojstni hiši zunanjega litoželeznega žleba s strehe do rušitve. Njeno mamo smo vsi klicali zamakalo, je nastal v moji sobi več kot
meter velik temen madež, ki je skozi uničen belež odkril slikarijo prvotne dekoracije, v stilu stropne slikarije. Morali smo pridobiti dovoljenje Zavoda za spomeniško varstvo, da je Komunala lahko zamenjala žleb z novodobnim. Čez dobro leto pa so hišo določili za rušenje. Na visokem podstrešju je bilo prostora še za dve stanovanjski etaži, mi pa smo tam le sušili perilo in imeli zbirališče predmetov, ki niso več koristili v stanovanju. Zato je bilo včasih res fino brskati po podstrehi. Med Gimnazijo in »našo hišo« sta stali dve sekvoji, na katero so večkrat ušli naši hišni ljubljenčki ob čiščenju kletk. Kar nevarno je bilo plezati po sekvoji, pa še vedeli nismo, kako imenitno drevo je to. Zdaj vem, da je temu drevesu dal ime avstrijski botanik, ki je raziskoval življenje Indijancev, odkril domačina SEQUOJAH, ki je izumil 86 črk indijanske abecede, zato je botanik po njem imenoval to drevo. V podaljšku dvorišča je bil tudi meščanski vrt z arhitekturno zanimivo vrtno uto, zelenjavnimi in rožnimi gredicami, sadnim drevjem in rožnimi grmi. Za konec: Nikoli si ne smemo več privoščiti uničevati takih biserov mesta, kot je bila Majdičeva hiša.
MAJDIČEVA HIŠA
Majdičeva hiša Foto: Pavel Rakovec
Predmeti iz Majdičeve hiše: posodi za zdrob in sladkor Foto: Pavel Rakovec
MAJDIČEVA HIŠA
Predmeti iz Majdičeve hiše: vazi in posoda za liker Foto: Pavel Rakovec
Predmeti iz Majdičeve hiše: vrči Foto: Pavel Rakovec
MAJDIČEVA HIŠA
Predmeti iz Majdičeve hiše: pribor za pisanje in očala Foto: Pavel Rakovec
Predmeti iz Majdičeve hiše: osebne stvari gospe Majdič Foto: Pavel Rakovec
Nika Rožej Pripoved o prednikih:
KRANJSKA DRUŽINA GOGALA Družinsko izročilo pravi, da so prvi Gogali prišli od nekod iz severne Nemčije. (Maminim sestričnam pravim tete, stricem moje mame pa strici.) Teta Snežna misli, da so bili ti predniki iz Nemčije pravzaprav severna veja starih Slovanov, »polabski Slovani», ki so kasneje poniknili med nemškim prebivalstvom v nasilnem ponemčevanju.
JANEZ GOGALA Rojen 2. junija 1825 v Kranju, umrl 4. maja 1884. Študiral je teologijo v Ljubljani. Kot tretjeletnik je bil posvečen v mašnika. Od leta 1852 do 1856 je nadaljeval študij v Avguštineju na Dunaju. 4. marca 1856 je promoviral za doktorja teologije. Veliko je pedagoško in karitativno deloval. 1862 do 1881 je vodil Alojzijevišče, nato pa je bil do smrti ravnatelj duhovniškega semenišča. Z veliko truda je uspel, da je bilo 1882 odprto deško sirotišče, Marijanišče.
»Iti v Emavs« – izraz se običajno uporablja za navado, da se na velikonočni ponedeljek z družino ali prijatelji odpraviš na izlet ali na obisk. Izvor fraze izhaja iz Svetega pisma. Po dogodkih velike noči sta se namreč dva učenca napotila v Emavs. Srečala sta vstalega Kristusa in pohitela nazaj v Jeruzalem.
V enodejanki se opiti kovač pogovarja z umrlim Prešernom. Kovač se je ob pesnikovi smrti napil od žalosti, pa Leta 1934 se je moj stari stric, tudi, ker je imel slabo vest, da profesor dr. Stanko Gogala, dopisoval Prešerna ni takoj rešil, ko je ta postavil s Hugom Laubereauom. Gospod iz stol k vratom, da bi si vzel življenje. Hamburga je poizvedoval o svojih Prešernov duh pravi, da mu ni nič sorodnikih, ki so bili menda Von zameril, naj gre domov, prespi in misli Določen je bil za naslednika škofu Gogala, pa mu stric ni mogel Pogačarju, a preden je bil posvečen, je na svoje otroke. Tako se je duh pomagati. Takrat je stric vprašal Huga, umrl. Pokopan je na Navju v Ljubljani. poslovil. od kod naj bi izviralo to ime. Dobil je 5. maja 1884 je izšla osmrtnica v Pričevalci so vedeli povedati, da je odgovor, da ima ime najbrž slovanski nemščini in navedeni so žalujoči: brata kovač Gogala pomagal Jalnovi (iz izvor. V Nemčiji, v Šleziji, je pokrajina Franc in Ferdinand Gogala in sestre gostilne pri Jelenu) ob prenagljenem (okraj) Gogolien (Gross-Strehlitz Reg. Marija Gogala, Jozefa Kostel, rojena Prešernovem obupanem dejanju, ko Bezirk Oppeln). Od tod naj bi prišli Gogala, Agnes (Neža) Gosel, rojena se je hotel znebiti »življenja teže«. Gogali. Gospod Hugo je tudi povedal, Gogala (ostala stanujoča na št. 51a v Kovač je veljal za uglednega meščana da je v Šleziji še vedno neko delno Kranju). in je nosil krsto s Prešernom. slovansko prebivalstvo, ki pa je FRANC GOGALA jezikovno že ponemčeno. Predniki moje Gogalove sorodstvene veje so tako pripotovali v naše kraje iz severne Nemčije. Lahko je kakšen kovaški vajenec privandral med tem, ko je hodil od mojstra do mojstra, da bi se čim bolje izučil, ali pa kar s trebuhom za kruhom. Predstavila vam bom nekaj sorodnikov:
Brat Janeza Gogala, moj prapraded, rojen 25. marca 1814, umrl 21. januarja 1889 (1890?), star 75 let. Poročen je bil s Frančiško Jožefo Robežnik. Imela sta osem otrok. Bil je kovač kot najbrž že rodovi pred njim. Franc Gogala, kovač, je omenjen kot Prešernov prijatelj. Stanoval je v sedanji Tavčarjevi ulici 7 (nekoč 158, Kranj). V enodejanki Ivana Pregla »V Emavs« je z avtorjevo ustvarjalnostjo opisano, kako je bilo ob Prešernovem pogrebu.
Grob družine Gogala je bil pred preureditvijo pokopališča skoraj nasproti Prešernovega spomenika. Ob Prešernovi smrti je imel Franc Gogala že štiri otroke. Njegov sin, moj praded, je bil Jožef Gogala. JOŽEF GOGALAR Rojen 8. februarja 1848, umrl 10. novembra 1906. Ob Prešernovi smrti je bil star točno eno leto. Morda sta se zato oče Franc Gogala in sin Jožef Gogala še posebej čutila povezana s Prešernom. 1. maja 1884 se je Jožef Gogala poročil z Jero Svoljšak, natakarico, rojeno 15. marca 1858 v Škofji Loki, umrlo 22. marca 1934. Dva otroka sta jima že majhna umrla, imela pa sta pet sinov. V družini se je slišalo, da je oče želel, da postanejo vsi sinovi duhovniki. Res so se vsi dobro učili. Moj ded Nikolaj je zbolel za otroško paralizo in je težko hodil. Najstarejši brat Ivan je bil močan in ga je na hrbtu nosil v gimnazijo. V generaciji mojega starega očeta Nikolaja se je prvi rodil stric Ivan. JANEZ (IVAN, včasih tudi JANKO) GOGALA Rojen 9. junija 1884, umrl 1950. Ob očetovi smrti je že bil duhovnik. Brata Jožef, rojen 4. januarja 1886, in Frančišek, rojen 9. decembra 1887, pa sta bila v lemenatu, a sta nadaljevala šolanje in Jože je postal ravnatelj Trgovske šole v Ljubljani, Frančišek in Nikolaj (Niko), rojen 1. novembra 1892, pa bančna uradnika. Niko je umrl 15. aprila 1957.
Med 1. svetovno vojno je bil stric Ivan kurat – vojaški duhovnik. Dalj časa je služboval v Stari Oselici nad Trebijo. Sprejemal je obiske in vabil na počitnice vse sorodnike. Mama Jera je bila pozimi v Šentvidu (nad Ljubljano) pri sinu Frančišku (Anciju), poleti pa pri Ivanu v Oselici. Kuharica Ivanka iz Trebije je zelo dobro kuhala in teta Snežna se posebno spominja vinske omake, ki je pa ni dobila, ker je imela šele pet let. Prihajali so tudi drugi nečaki. Jože in Gene, sinova strica Jožefa, sta tekmovala, kdo bo pojedel več palačink in rekord je bil trinajst ali štirinajst. Štiriletni Snežni se je pa zdel mežnarjev črni kruh boljši, da je šla svojega (farovškega) belega zamenjat s črnim. Spominjajo se tudi, da je bilo pozimi, ko so bili na počitnicah tako mraz, da je voda v »lavorju« zmrznila. Moja mama Sonja, hči Nika, se spominja beline snega, ko je prišla iz Ljubljane in kako sta se z veseljem s stricem Stankom kepala. Ponoči jih pa nič ni zeblo, saj so imeli »tuhnje«. Vanje si se pogreznil in mama pravi, da tega noben »dormeo« ne odtehta. Leta 1941 je stric Ivan prebežal pred Nemci iz Stare Oselice. Nekaj časa je bil župnik na Dobravi pri Ljubljani. Še leta 1941 je bil s papeško bulo imenovan za stolnega kanonika (stolni – nanašajoč se na stolnico – cerkev; kanonik – član škofijskega ali samostanskega kapitlja). Od papeža je bil imenovan za spovednika »za ta hude grehe odpuščat«.
Drugače pa je bil dobrovoljen in blag človek, zajetnega telesa in rad se je smejal. Bratje so bili povezani. Večkrat so se dobili, modrovali in igrali karte tarok. Poleti so tudi balinali. Nečaki so se kmalu naučili rimskih številk in, če je bilo treba, sodelovali pri igri taroka. Drugi stric JOŽE, leto in pol mlajši od Ivana, je imel dva sinova in dve hčeri. Skoraj dve leti mlajši FRANČIŠEK (Anci) je imel dve hčeri in sina (Acija), ki je umrl v 2. svetovni vojni. Potem sta se očetu Jožetu in mami Jeri rodila še dva otroka, ki sta majhna umrla. Moj ded NIKOLAJ (Niko) je prebolel otroško paralizo, zato je težko hodil. Naredil pa je maturo na klasični gimnaziji v Kranju. Rekli smo mu Pači. Med 1. svetovno vojno je služboval v Ljubljani pri delitvi hrane. Takrat je bila v mestu velika lakota. Pri delu je spoznal staro mamo, Marijo Sedlak, rojeno 2. februarja 1893, umrlo januarja 1985. Marija Sedlak, poročena Gogala, je po Mestnem liceju v Ljubljani odšla študirat s pomočjo štipendije na Dunaj. Tik pred 1. svetovno vojno je končala enoletni tečaj trgovske šole. Takoj je dobila zaposlitev v Ljubljanski kreditni banki, ki je poslovala še na Mestnem trgu. Stara mama je bila dobra tajnica. Delala je za več direktorjev v banki. Obvladala je stenografijo, saj je bilo treba ob sestankih vse zapisati.
Z veseljem je vodila korespondenco v slovenskem, hrvaškem, nemškem in francoskem jeziku. V tistem času je bil v Ljubljani pisatelj Ivan Tavčar in nekoč so mu jo predstavili. Menda je rekel: »A to je tista ta imenitna Sedlakovka!« S Pačijem sta se poročila 3. aprila 1919 in potem je tudi Pači dobil službo v isti banki. 15. maja 1922 sta dobila hčer Sonjo (mojo mamo). Takoj po 1. svetovni vojni so začeli graditi palačo Ljubljanske kreditne banke. To je bil začetek novega središča mesta. Prej je bilo središče Magistrat z Mestnim trgom. V novi stavbi so bila tudi stanovanja za uslužbence. V njej je bilo dvigalo »na roženkranc«, tako je Pači lahko prišel v 5. nadstropje, kjer so stanovali. Delovni čas v banki je bil od 8h do 13h in od 15h do 18h. Mama Sonja je tako počakala staro mamo pred banko in opazovala, kako so pozimi prižigali plinske svetilke, ko se je spuščal mrak. Potem sta šli skupaj v Tivoli ali do Podrožnika na sprehod. Ko je bila mama Sonja stara devet let, so začeli graditi ljubljanski nebotičnik. Sonja se je že zgodaj odločila za učiteljski poklic. Z očetom Marjanom Tavčarjem, rojenim 23. julija 1925, umrlim 25. julija 2002, sta se spoznala na Golem, kjer sta skupaj službovala. Stric Ivan ju je poročil 2. aprila 1946. Čez dve leti sem se rodila jaz in dobila ime po stari mami in Pačiju, Marija Nikolaja. Najmlajši brat STANISLAV (Stanko) Gogala je bil rojen 13. novembra 1901,
umrl 14. junija 1987. Po smrti očeta Jožefa Gogala leta 1906, je mama Jera vzela na stanovanje dijake in študente in jim kuhala in prala. Bila je »študentska mama«, da so se preživljali. S Stankom sta ostala v Kranju do njegovega dvanajstega leta. Potem so hišo prodali in sta šla še onadva za drugimi brati v Ljubljano. Tam je mama spet skrbela za študente, Stanko pa je študiral. Ko je mama obnemogla, so za najmlajšega Stanka skrbeli njegovi bratje, predvsem Jože. Stanku je bila botra mamina sestra Apolonija Karlin, soproga kranjskega profesorja . Rekli so, da se je bogato poročila. Boter pa je bil Janez Sušnik, trgovec. Teta Polona je Stanku včasih prinesla napolitanke in tega se je rad spominjal. Stric Stanko je končal filozofske študije, biologijo in geografijo. Poročil se je 23. avgusta 1931 s Fanči, rojeno Cedilnik, rojeno 1. aprila 1904, umrlo 10. junija 1982. Imela sta hčer Snežno, rojeno 1. februarja 1936. Leta 1933 je bil imenovan za privatnega docenta za pedagogiko. Do konca 2. svetovne vojne je poučeval kot profesor na Realni gimnaziji v Ljubljani in nato dolga leta na ljubljanskem Učiteljišču. Bil je tudi profesor moje mame Sonje in tete Zlate (hčere Ancija). Družinska prijateljica je bila Anica Černejeva, pesnica, in teta Snežna se spominja, da ji je med vojno za rojstni dan prinesla vrečko sladkorja, ki si ga je odtrgala od ust. Po koncu 2. svetovne vojne je stric Stanko postal univerzitetni profesor in predstojnik katedre za pedagogiko na
Ljubljanski univerzi. Tam je deloval do leta 1966, zadnji dve leti kot dekan. Nadaljnje pedagoško delo mu je preprečila kap. To je bila družinska bolezen. 2005 je izšla knjiga: Stanko Gogala Izbrani spisi. V reviji Iskanja je izšla recenzija, ki jo je napisal Marjan Grahut. Njegova sklepna misel je bila: »Ob branju Gogalovih pedagoških tekstov se ti začne vračati morda že malo načeta vera v to, da je vzgojno vplivanje, navkljub k sreči bolj navideznemu vrednostnemu razkoraku med vzgajanci in vzgojitelji, še mogoče in celo zelo učinkovito, celo pod enim samim pogojem: ob srečevanju osebe z osebo.« Po osamosvojitvi Slovenije je profesor Bavdek, študent strica Stanka, predlagal, da se po njem poimenuje ulica v Kranju. Tako imamo na Planini Gogalovo ulico, poimenovano po profesorju dr. Stanku Gogali. In nobenega kovača nimamo več v družini. Sinovi maminih bratrancev nimajo več moških potomcev, ki bi naprej nosili priimek Gogala in tako bo ime te rodbine izginilo. Viri: - Pregelj, I. (1931). Idile in groteske: V Emavs. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna. - Pibernik, F. (2008). Kranjska knjiga.— Ljubljana, Društvo Slovenska matica. - Snežno Šlamberger, Ljubljana, 18. 3. 2015 - roj. hči prof. dr. Stanka Gogale
Nika Rožej Pripoved o prednikih: KRANJSKA DRUŽINA GOGALA
Ivan Gogala – novomašnik, star okoli 21 let (zasebni arhiv Snežne Šlamberger)
Napisal prof. dr. Robi Kroflič Bibliografijo pripravila Tanja Šulak Založba 2000 (2005 v Ljubljani)
Hči prof. dr. Stanka Gogale: Snežna Šlamberger Foto: Nika Rožej (Ljubljana, 2015)
Cilka Simič SKRB ZA REVNE: Ubožnica v Kranju Revščina je eden tistih problemov, ki se najbolj dotakne vsakdanjega življenja. Državnim oblastem in visokim državnim uradnikom se morda ta problem ni zdel tako pereč, kot so ga vsak dan na lastni koži občutili preprosti ljudje in lokalne občinske oblasti, ki so se z njim srečevali na terenu. Prvič se je načelo povezovanja ubožne oskrbe in domovinske pravice uveljavilo v dekretih Ferdinanda I (1552), še posebej pa je veljalo za časa Marije Terezije (Ureditev ubožne oskrbe in pregona beračev 22. 11. 1754). Načelo, da mora vsaka občina poskrbeti za svoje občane, je tudi v drugi polovici 19. stoletja veljalo za osnovo v vsej avstrijski državni in deželni zakonodaji, ki se je dotikala ubožne oskrbe. Največji prelom v razvoju zakonodaje glede ubožne oskrbe v Habsburški monarhiji v drugi polovici 19. stoletja je pomenil zakon iz leta 1863. Z domovinskim zakonom, ki je bil izdan 3. decembra 1863, je bil s strani države dan okvir, ki bi natančneje urejal ubožno oskrbo. Državljan bi bil v primeru obubožanja lahko deležen le podpore s strani domače občine, torej tiste, v kateri je imel domovinsko pravico. Ubožna oskrba je morala obsegati nujne pomoči, potrebne za preživetje, in bolniško nego v primeru bolezni osebi, ki je bila brez sredstev. Pri otrocih pa so morali poskrbeti tudi za primerno vzgojo. Za delo sposobni
siromaki so bili dolžni opravljati svojim mizarja – izdelava krst, ter različni zmožnostim primerno delo, čeprav jih režijski stroški. K vsakemu je morala občina v to prisiliti. zaključnemu računu je bil priložen tudi seznam ljudi, ki so dobivali podporo. V drugi polovici 19. stoletja je Kranj Njihova številka se je gibala od 61 do začel izgubljati pomen središča, ki ga 68. Med njimi je bilo 8 oziroma 9 je imel v času pred velikim razmahom moških in od 53 do 59 žensk. industrije, ki je bila omejena le na večja središča, manjša mesta pa so Večina od njih je prejemala po en začela životariti. Predvsem je krajcar dnevno, torej na leto 6 nazadovalo število obrtnih podjetij, po goldinarjev, 7 med njimi pa je dobivalo izgradnji krajnske železnice ( 1869/70) večjo podporo. pa so tudi kranjski sejmi izgubili svoj Leta 1890 se je začel postopek,da bi se pomen. Slabšanje gospodarskih premoženje župnijskega instituta razmer se je odražalo v nazadovanju razdelilo med občine, na področju števila prebivalcev, ki je občutneje katerih je do tedaj deloval kranjski začelo spet naraščati v začetku 20. Ubožni institut. To so bile občine stoletja. Kranj, Predoslje in Hrastje. Kar zadeva ubožno oskrbo v mestu, je Poleg Ubožnega instituta je v Kranju bila ta do osemdesetih let precej deloval tudi meščanski špital (že od neurejena in za socialno skrbstvo v 15. stol.), vendar je v 18. stoletju občini ni bilo kaj dosti smisla. njegovo delovanje zamrlo – po požaru Obstajala je sicer mestna ubožnica, 1811. Novembra 1850 so v mestu bolj dejaven pa je bil župnijski Ubožni združili špitalski fond, ki ga je do tedaj institut. Ubožni institut je v tem času upravljala občina, in ubožni zavod, ki vodil kranjski župnik in dekan Anton ga je upravljal župnik z dvema Kos s pomočjo dveh ubožnih očetov, ubožnima očetoma. Ta datum so šteli Ferdinanda Mlakarja in Antona za novo ustanovitev špitala (ubožnica). Ahčina. Premoženje ubožnega Občina je na Pungertu kupila instituta je temeljilo na različnih Pezdičevo hišo z vrtom, kasneje je ustanovah, ki so jih Kranjčani od druge občina na Pungertu kupila še dve hiši polovice 18. stol. ustanavljali za in jih namenila za oskrbo revežev. krajnske reveže. Te ustanove so bile različno velike, največja je znašala Mesto je dajalo revežem podporo v denarju in jim niso nudili popolne 4800 goldinarjev, najmanjša 40 oskrbe v mestni ubožnici. Tako so v goldinarjev. letu 1861 podpirali 22 ubožcev. Pet jih Največji delež denarja, namenjenega je prejemalo podporo 24 goldinarjev. za izdatke, je šel za redne podpore, ki Ubožci, ki niso imeli stanovanja, so so jih delili ubožcem, ostali imeli mesto v občinski bolnišnici oz. manjši stroški pa so bili za zdravila, za hiralnici.
Čeprav je bila ubožna oskrba zadeva občin, je župan menil, da je pomoč cerkve pri tem izrednega pomena. Županstvo je menilo, da je pomanjkljivost ubožne oskrbe v tem, da ubogi prosijo po hišah, s čimer pa se spodbuja beračenje, vendar tega ne morejo prepovedati, ker nobena občina, če sama sebe ne spravi v finančne probleme, ne more tako popolno skrbeti za uboge, da jim ne bi bilo treba več nabirati miloščine po hišah. Glavni vzrok za tako neugodno stanje je županstvo videlo v vedno večji množici proletariata. V mestu se je siromaštvo širilo zaradi svobodne trgovine, na podeželju pa zaradi delitev zemljišč in kmetije niso bile dovolj velike, da bi omogočile preživetje družin. Poleg tega se beračem in potepuhom ne bi smelo dovoliti porok. Berače, potepuhe, postopače in pijance pa bi bilo pod zagroženo strogo kaznijo treba prisiliti k delu.
revnih šolarjev z obleko. Za izgradnjo nove bolnice oz. ubožnice je kranjski podjetnik Vinko Majdič za gradbeni sklad daroval 1000 goldinarjev. Ob obisku cesarja Franca Jožefa 1883 je kranjski trgovec Franc Omerza ustanovil fond v vrednosti 1000 goldinarjev v obligaciji srebrne rente za podpiranje mestnih revežev.
in zanje skrbela tudi v svojih zavodih.
Od ustanovitve pa do leta 1929 je bila predsednica Leopoldina Šavnik, tudi ostali člani družbe so bile predvsem ženske. V prvih letih je družba kupila nekaj posestva ob župnijskem zemljišču v Kokrškem predmestju. Leta 1909 je župnik Koblar na tem mestu postavil manjšo stavbo sirotišnice, leta 1913 pa na sosednjem župnijskem Največji delež izdatkov so tvorile zemljišču še drugo zgradbo s kapelo in podpore in izdatki za delovanje in zavodom. Zavod so vodile usmiljene vzdrževanje mestne ubožnice na sestre Vincentinke iz Zagreba, Pungertu. V Krajnski ubožnici so negovale so tudi bolnike na domu. prebivali tisti ubožci, ki niso imeli Leta 1926 so jih zamenjale šolske stanovanja. V ubožnici niso dobivali sestre iz Maribora. Poleg sirotišnice hrane, zato so bili vezani na podporo sta v prostorih delovala tudi otroški iz Ubožnega zaklada in na miloščino, ki vrtec ter kmetijska in gospodinjska so jo nabirali po mestu. Hiša je bolj šola. služila kot hiralnica. Kot neke vrste dobrodelna ustanova je Zaradi povečanja števila tistih, ki so v Kranju od leta 1894 delovala tudi dobivali ubožno podporo iz Ubožnega dijaška kuhinja. Tega leta so namreč v zaklada, in zaradi nezadostnosti mestu spet obnovili gimnazijo in med obstoječe ubožnice, je občina leta dijaki je bilo veliko kmečkih in 1895 kupila na Pungertu obrtniških sinov, ki so se težko Financiranje in poraba sredstev: Weinbergerjevo hišo z vrtom, ki je preživljali. Iniciativo za ustanovitev Glavnico premoženja sta si ubožnica in stala poleg že obstoječe ubožnice. kuhinje je dal dr. Edvard Šavnik. ubožni zaklad povečevala z darovi Leta 1903 je Ubožni zaklad kupil na krajnskih meščanov in rojakov. Pungertu še tretjo hišo z vrtom od Viri: Večinoma so se mestnih revežev lastnice Mine Zupanc. - Pokrajinski arhiv Kranj. Krajnčani spominjali v svojih Leta 1904 je župan Anton Koblar - Rogelj, M. Skrb za revne v Kranju v oporokah. Za časa življenja so drugi polovici 19. stoletja. Kronika ustanovil dijaški Konvikt in premožni ubožcem dajali manjše Vincencijevo družbo. Namen družbe je Ljubljana: Časopis za slovensko darove, ki so jih šteli za dobra dela. krajevno zgodovino, 1998, l. 46. bil podpirati reveže in bolnike, Nekateri so ubožni zaklad določili za poudarek pa na podpori ubožnim glavnega dediča svojega premoženja družinam. Družba je razdeljevala (leta 1887 Marija Prek, leta 1889 mesečne podpore, ubožce Marija Berčič). preskrbovala z življenjskimi Leta 1844 je začela delovati ustanova potrebščinami (hrana, obleka, kurjava) Valentina Pleiweisa za oskrbovanje
Janko Zupan
GOSPODINJSTVO (LETOVIŠČA IN LETOVIŠČARJI) »Ko sem včasih prebirala razne humoristične liste, se spominjam, da so bili posebno proti poletju polni smešnic o turistih, letoviščih in letoviščarjih. … So družine na kmetih, ki se čez poletje preselijo na skednje in drugam, da oddajo svoje sobe letoviščarjem in si na ta način kaj zaslužijo. Meščani se ponekod silno dobro počutijo, ne morejo prehvaliti prijaznega obnašanja, čistoče, poštenja svojih gostiteljev; preprostih toda tečnih jedi, ki so jim jih pripravljale njihove gospodinje. Je pa tudi mnogo takih, ki jim je bilo njihovo letovišče prava muka in ki se še dolgo potem zgražajo nad nemarnostjo domačih žensk, ki niso znale niti čistiti, niti pospravljati ali jim drugače postreči. … Naši kraji so lepi, hladni, pripravni za letovišča meščanom, ki si žele oddiha in miru. Našim ljudem, ki so že po naravi gostoljubni in prijazni, ne bi bilo težko privabiti tujcev in bi v tem našli nov vir dohodkov, ki bi bili v oporo majajočemu se gospodarstvu, treba je le stvar pravilno razumeti in pravilno začeti. … Predvsem si moramo biti na jasnem, da nam nastavljanje cen ne smejo biti
v merilo naše lastne potrebe. Čim ubožnejša je družina, tem več zahteva za stanovanje, ker več potrebuje. Morebiti se za enkrat res posreči, prihodnje leto si bo letoviščar prebral in bo težko oddati sobo. Drugi, morda najvažnejši faktor za pridobitev tujca je čistoča. … Meščan je torej danes bolj navajen na red in čistočo in naravno je, da se ne bo počutil dobro v hiši, ki ni čista in pospravljena, pa naj bo gospodinja še tako prijazna in porcije še tako velike. … V nekem znanem letovišču se mi je pripetilo, da me je gospa krstila z »izbirčno frajlo«, ker se nisem mogla dotakniti jedi. Obedovala sem na malem vrtu, od koder se je videlo v kuhinjo in v njej ugledala kos mesa, na njem pa roji muh, kakor jih še nisem videla nikjer. … Na podu v sobi, ki mi je bila odkazana, so bili še sledovi lanskih letoviščarjev, v umivalniku prst na debelo masti, odeje smrdljive, da so bile rjuhe izmenjane, ne bi mogla trditi, v brisačo se je pa prav gotovo kdo brisal pred menoj, na šipah so bili spomini lanskih muh itd. In to naj bi bilo letovišče, kjer naj se človek odpočije telesno in duševno!
… Predno vzamemo novega stanovalca v sobo, moramo odpraviti vsako sled za prejšnjim gostom. Le tako si bomo napravili dober sloves, letoviščniki se bodo dobro počutili in nas priporočali drugim; tako bomo imeli vedno dobre, zanesljive stranke in ne bomo prisiljeni jemati pod svojo streho kogar koli, večkrat celo take družine, ki nam napravijo več škode nego koristi. … Marsikaj bi lahko napisali tudi na račun letoviščnikov, posebno takih z razvajenimi otroki, ki vse polomijo, vse potrgajo, ki mislijo, se vse lahko razdene, kar ni njihovo itd., toda vemo, da bi bil bob ob steno. … Letoviščnik plača in misli, da ima vse pravice. Toda je vsakovrstnih letoviščnikov: redoljubnih in nemarnih. Redoljubni se bodo izogibali nemarnih hiš, nemarni se bodo morda dobro počutili v njih, koristi jim pa gotovo ne bodo prinesli.« Vir: M.M. Ženski svet. Ljubljana, 1928, ll. VI, št. 7, str. 221, 222.
Janko Zupan LETOVIŠKI TURIZEM V KRANJU— od 1850 do 1940 Kaj je turizem Turizem je tisti pojav v družbi, ki se kaže v potovanju in bivanju ljudi zunaj stalnega bivališča zato, da se telesno in duševno sprostijo. Mejniki 1856 – Ustanovijo prvo turistično društvo v Montreuxu v Švici. 1857 – Dokončajo izgradnjo južne železnice Dunaj–Trst. 1857 Ustanovijo British Alpine Club, prvo planinsko društvo. 1876 – V Angliji uvedejo proste nedelje in delno proste sobote (ob sobotah delajo samo 5 ur), ki jih poimenujejo »english sunday« (angleške nedelje). 1885 – Gottlieb Daimler skonstruira prvi avtomobil. 16. april 1875 – Olepševalno društvo Kranj (Versch … onerungs – Verein in Krainburg), prvi predsednik Franc Dolenc. 1905 – v Ljubljani ustanovijo Deželno zvezo za tujski promet in s tem postavijo temelje pri razvoju in pospeševanju tujskega turizma – prometa.
Nekaj besed o začetkih turizma v bližnji okolici (od 19. stoletja do 1. svetovne vojne) V tem obdobju lahko govorimo o razvoju turizma in o turistih le v posameznih krajih. Turisti obiskujejo izvire mineralnih in termalnih voda ( Rogaška Slatina, Rimske Toplice), kraje s prijetno gorsko klimo ( Bled, Bohinj, Jezersko), nekatere kraje ob morski obali ( Portorož) in znamenitosti na Krasu (Postojnska jama). Slovenci, če izvzamemo romarje, se kot turisti še ne pojavljajo. Turizem ima bolj zdravstveni in religiozni značaj. »Od lani se ni tukaj nič spremenilo,« je Janez Bleiweis leta 1850 v Kmetijskih in rokodelskih novicah opisoval Bled. Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na Otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev.
Ob teh preprostih ljudeh je na Bled prihajala tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor, domači plemič in polihistor Kranjske, je leta 1689 napisal knjigo Slava vojvodine Kranjske, v kateri med drugim poroča tudi o blejskih termalnih vrelcih. Začetki intenzivnega razvoja turizma segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Portorož, mondeno letovišče, je zaslovel v letih 1908 do 1912, celo med tremi zelo zaželenimi in obiskanimi je bil, saj je bil v družbi Monte Carla in Opatije. Luksuzni hotel Palace, sprehajališča, terme, igralnica, plesi, koncerti ter obiski naravnih in kulturnih znamenitosti, so bile glavne atrakcije Portoroža. Žal se časi spreminjajo?!
Turistični prevoz Bled–Brezje 1918–1941 (Iz brošure 130 let TD Kranj)
… V Kranju Prihod železnice v naše kraje, ki je leta 1857 Dunaj preko Ljubljane povezala s Trstom, je v Kranj pripeljala ljudi, ki so želeli pobegniti iz vsakdana. Po poročanju Novic se je tudi kmečko prebivalstvo kaj kmalu znebilo strahu pred »hudičevim konjem«. Ali drugače: izleti z vlakom so ponujali »nove možnosti za polno in veselo uživanje življenja«, v mestih ob progi pa so opazili tudi vse več in več tujcev. Olepševalno društvo (Verschnerungs – Verein in Krainburg); 16. april 1875, prvi predsednik Franc Dolenc. Od konca sedemdesetih let 19. stoletja se društvo imenuje Olepševalno in tujskoprometno društvo Kranj. Po letu 1905, ko so v Ljubljani ustanovili Deželno zvezo za tujski promet, se začne intenzivno delo pri razvoju in pospeševanju tujskega turizma – prometa. Prva svetovna vojna 1914–1918 je za mnogo let prekinila komaj začeto dejavnost …
Z izgradnjo Narodnega doma (1924), ki je služil vsem lokalnim kulturnim društvom, so uspešno izvrševali načrt za preureditev Kranja v vrtno mesto, s številnimi lepimi parki, vse od novozgrajenega Narodnega doma pa do kanjona reke Kokre. V knjigi z naslovom Gorenjska, letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, ki je izšla v letu 1931, so Kranj označili takole: »Prekrasna si, gorenjska stran, mogočna in privlačna s svojimi gorami, divna v svojih ravninah, bistra v svojih vodah, starodavna v svojih gradovih in spomenikih …« Pokrajina s takimi in tako številnimi naravnimi lepotami pa je gotovo zaslužila, da so se zanjo zanimali in se še vedno zanimajo domačini in tujci.
Naravo, polno smrekovih gozdov, dvoje javnih kopališč in možnost številnih izletov v prekrasno gorsko okolico – vse to so pogoji za oddih ljudem, ki so potrebni miru in kot uspešno okrevališče za bolne na pljučih, živcih in rekonvalescente. Sezona običajno traja od maja do konca avgusta. Hoteli Stara pošta, Nova pošta in Jelen so imeli na voljo več kot 100 tujsko-prometnih sob. Po mestu ter ob rekah Kokra in Sava so mogoči številni sprehodi. Kranj je odlično izhodišče za prenekatere ture v bližnje gore. Šmarjetna gora je bila priljubljena izletniška in turistična točka Kranja. Konec 19. stoletja je imela planinsko kočo, po prvi svetovni vojni pa celo planinski hotel. Ta čas je v Kranju delovalo več kot 30 gostiln in nekaj hotelov (Stara pošta, V obdobju med dvema vojnama so si Nova pošta, Jelen, Union, restavraciji zelo prizadevali, da bi v Kranju Pri Petrlinu in pri Majryu). Največji in uveljavili status zdraviliškega turizma. najpomembnejši je bil hotel Stara Avtor članka Kranj – Gorenjska pošta s 6 sobami in 11 posteljami. Leta metropola je zapisal: »… Akoravno je v 1930 so ga povečali in modernizirali. mestu osredotočena tolika Veletrgovec z lesom F. Gorjanc ga je veleindustrija, je in ostane Kranj kljub dogradil z novim traktom in ga s tem temu prvovrstno in nadvse spremenil v komforten hotel visoke priporočljivo subalpinsko klimatsko kategorije z več kot 40 moderno letovišče …« Klima je izvrstna, zdrav opremljenimi sobami. planinski zrak, sprehodi v neokrnjeno Tudi v bližnji okolici Kranja so letoviščarji našli nekaj sob za svoj oddih. Kot mi je pripovedovala bližnja sorodnica, ga. Mimica Trebec, roj. Šušteršič, so tudi v njihovi gostilni Pri železnem mostu na Klancu (sedaj Primskovo, Cesta Staneta Žagarja 28) imeli sobo, ki so jo oddajali letoviškim gostom. Lastnika gostilne sta bila njena starša Mara in Franc Šušteršič.
Stara razglednica Primskovega, sedaj Cesta Staneta Žagarja 28
Ko sem jo vprašal, kako so njihovi gostje izvedeli, da imajo v gostilni letoviško sobo, mi je odgovorila, da »so gostom svetovali gostilničarji iz Kranja, saj so v Kranju že imeli oddane vse proste sobe. Letoviščarje je zelo zanimala dobra domača hrana in v naši gostilni smo bili po dobri hrani poznani«. K njim, na Klanec, so hodili različni gostje, še posebej se spominja družine Hribar z Dunaja (rekli so jim sommerfrisch).
Gospod in gospa Hribar sta k njim zahajala zaporedoma več let, saj sta sobo ob izteku dopusta že rezervirala za naslednje leto. Ker so bili tako dobri gostje, so po njih poimenovali celo sobo v »Hribarjevo sobo«. V spomin na te čase je gospa Mimica ohranila kar nekaj spominkov (slike, skodelice, »kofetarnico«, gostinski pribor, kozarce …, celo svojo razglednico s fotografijo gostilne so imeli(glej sliko na prejšnji strani).
Pojasnila mi je, da so hodili ob kanjonu reke Kokre, kjer so na klopci brali knjige in se sproščali na svežem zraku (glej sliko). Hodili so v gozdiček čez Graiserjev travnik. To območje je sedaj pozidano z bivšima Tekstilno šolo in podjetjem IBI. Na moje vprašanje o takratnih jedeh mi je teta dejala, da so jim največkrat postregli dobre domače jedi: hišno marmelado in maslo, kompote, med, krofe, potico, jabolčni zvitek. Od zahtevnejših jedi so gostje najrajši jedli dobro domačo govejo juho, štruklje več vrst, pa telečjo obaro, zrezke na več načinov, pražen krompir.
Razglednica s priljubljeno letoviško točko
Meščanski predmeti, ki so se uporabljali v gostinstvu. Predmeti so last Janka Zupana Foto: Janko Zupan
Svoje goste so hodili iskat na železniško postajo v Kranj in jih z vozom na konjsko vprego, s kočijo ali zapravljivčkom pripeljali domov, na Klanec. Ob tem se spominja tudi dogodkov, ko so njihovim gostom osebno prtljago pripeljali do gostilne kar s poštno kočijo, spotoma, ko so peljali pošto na postajo v Šenčur. Goste so s kočijo vozili na različne lokacije: Jezersko, Brezje, Velesovo, Bled, Kamnik, pod Šmarjetno goro in sv. Jošt. Tudi »svete štenge« v cerkvi na sv. Joštu so njihovi gostje dobro poznali.
Ker je po svoje goste v Kranj na železniško postajo hodil iskat tudi gospod Virnik z Jezerskega, so se z njim spoprijateljili in tako priredili nekaj skupnih izletov s svojimi letoviškimi gosti. Tudi na kopanje na kopališče ob reki Kokri, se spominja teta, so gostje radi odhajali. V gostilni »Pri Železnem mostu« so se vsakodnevno ustavljali tudi takratni furmani, nahranili in spočili so konje in sebe, kajti gostilna je bila ob »glavni cesti«, imela je dobro lokacijo. Za današnje razmere lokacija gostilne ni bila prav daleč iz mesta, a z železniške postaje v Kranju do gostilne Pri železnem mostu, danes na Cesti Staneta Žagarja 28, v neposredni bližini gostilne Arvaj, je bilo kar daleč. Ob začetku druge svetovne vojne (1941–1945) se je letoviščarski turizem v gostilni Pri železnem mostu popolnoma zaključil, saj je vojna prekinila vse poti. Ob teh besedah se je teta nemo zazrla in obmolknila, spomini niso bili več lepi …
Gostinsko potrdilo v Dravski banovini iz leta 1939, svečnik, čutara Predmeti last Janka Zupana Foto: Janko Zupan
Viri: - Detela, M. (2007). Abeceda turizma. Ljubljana, turistična zveza Slovenije. Vencelj, I. B. et al. (2005). 130 let Turističnega društva Kranj. Kranj, Turistično društvo. - Kamra. Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. Gorenjska 1900–2000, str. 303. Osebni arhivi: Mimica Trebec, roj. Šušteršič, in Janko Zupan. - http://www.naj-turizem.si/obcinakranj/kulturne-znamenitosti-kranj (Dostopno september 2015).
Cilka Simić PROSTITUCIJA V KRANJU—od 1850 do 1940 S prostitucijo oziroma njenimi posledicami —160 kužnimi boleznimi – je imela probleme predvsem vojska. Avgusta 1865 so iz kasarne pisali, naj občina poizve za določeno prostitutko Marjano, znano kot ČRNA MARJANCA, da jo pošljejo na zdravljenje zaradi sifilisa, ker je okužila nekega soldata. Takšnih slučajev je moralo biti veliko, ker je v tem času naraščalo število vojakov, obolelih za sifilisom in ostalimi nečistimi boleznimi priležništva. Deželno poveljstvo je naročilo okrajnim oblastem, da pomagajo zajeziti naraščajoče število obolelih za sifilisom in ostalimi boleznimi. Zato so naročili sledeče: - Zdravniki naj strogo, brez izjem, pregledujejo prostituciji zapadle nečistnice, kajti zdi se, da je to edino, kar lahko da hitre rezultate v boju za zmanjšanje sifilisa in ostalih nečistih bolezni.
Karikatura: Wiener – Prostitucija
- Zaradi tega se ukazuje C. K. okrajnemu uradu, da ukrene vse potrebno, da bodo nečistnice v kranjskem okolišu vojaških postojank s kratkimi presledki zdravstveno pregledane. Vse okužene s sifilisom in drugimi sumljivimi boleznimi je treba takoj, brez izjeme, poslati v civilno bolnico na zdravljenje.
Za primer poglejmo s tega seznama Marjano Šivovc, ki je stanovala v Savskem predmestju pri Kancianu Pollaku in se je po besedah občinskega strežaja Mihaela Puharja preživljala izključno s kurbarijo. Puhar jo je naznanil, ker ga je hotela podkupiti z bokalom vina, da je ne bi prijavil. Zagrozili so ji, da se mora v treh dneh spraviti domov, če ne bo odgnana. Z okrajnega urada so to poslali na Marjana je bila pristojna v občino županstvo. Županstvo je takoj Stražišče, kamor je bila že večkrat odgovorilo in k odgovoru priložilo tudi odgnana. V daljšem zapisu o Marjani seznam dvajsetih LUSTDIRNEN, kje Šivovc z Brega, nastalem leta stanujejo, hišne številke in opombe, 1871, beremo, da se je ob odločbi o kjer piše, ali je dotična navadna izgonu pritožila prav na deželno vlado, prostitutka, ki se s tem preživlja, ali pa kjer so pritožbo, seveda seznam dela kaj drugega, zvečer pa se vlači razuzdank in nečistnic, ki zaupno okrog z vojsko. občujejo s kranjsko vojsko, zavrnili. Marjane potem nekaj časa ni bilo videti, nato pa se je spet pojavila in postavila »štant« onkraj Save, kjer je točila žganje potepuhom, beračem in podobni druščini. Marjani pa je pri tem pomagala prešuštnica Marija Dolinar iz Loke. Marjanin primer je zanimiv, ker se ženska ni ukvarjala samo s klasično prostitucijo, ampak je znala poskrbeti tudi še za druge telesne potrebe, seveda mimo davkarije. Za konec pa še lep primer meščanske morale, ki se nam je ohranil v zapisniku: 31. 1. 1868 je Janez Globočnik moral plačati globo 10 goldinarjev v korist revne blagajne kranjske, ker je imel v svojem stanovanju 8 dni dve ženski (Marijo Matoz in Hedviko Dinter) brez izkazov.
Vir: - Stariha, G. Iz manj znanega kranjskega življenja v prejšnjem stoletju. Kronika Ljubljana, 1993, l. 41.
Nika Rožej PRIPOVED GOSPE IVANKE KUMP, ROJENE KUNSTELJ Odraščala je v družini, v kateri je bilo pet otrok, dva brata in tri sestre. Njihova mama je bila Francka Jugovic, Femanova z Brega (Jame), roj. l. 1896. Mama je rada nosila bele ovratničke in tudi mi otroci se nismo smeli umazat. Bila je dobra gospodinja, pa tudi šivilja. Oče pa je raje videl, da je šivala le za domače. Bila je gospodarna. Ko ji je umrl mož, l. 1936, so bili otroci že tako veliki, da so služili in dajali denar mami. Brat Valentin je bil zelo priden in je pri 14 letih pomagal pri sosedu, stricu Jančetu, ki je imel kmetijo. V partizanih je umrl. Drugi brat Vladimir je delal pri Šinkovcu v Kranju. Zbolel je za tuberkulozo in pri 20 letih umrl. Fanta sta hodila tudi s Košnikovimi fanti na Savo po les za kurjavo in na žago. Za kurjavo je kupovala mama najboljša bukova drva in kmet, ki jih je pripeljal, jo je pohvalil, da vedno plača z denarjem. Drugi ljudje tega niso bili navajeni, mama pa je vedno »šparala«. Oče Ivan Kunstelj, roj. l. 1884, umrl l. 1936, je bil doma z velike kmetije (Trenča). Ko je bil star 6 (7) let, mu je umrla mama. Žalosten se je oče zapil, sestra pa je odšla v Zagreb, potem pa se je za njo izgubila sled. Ko je oče v gostilni pil, so mu še nalivali. Nekoč je prišel župnik s papirjem in v vinjenem stanju so ga prepričali, da je podpisal in prodal domačijo. Kmalu so prišli novi lastniki in vse zasegli. Sedemletni sin je prosil, naj mu vsaj zajčke pustijo, pa mu jih niso. Siroto očeta Ivana je vzela k sebi Bendetova mama, ki je imela že šest svojih otrok. Bila je res dobra in je
imela kasneje tudi Ivanove otroke rada – gospo Ivanko. Ko je oče Ivan toliko odrasel, je šel delat v Jugočeško. Bil je bister in marljiv in kasneje je delal v reviziji (revizjonu). Imel je plačo kot češki mojstri. Bil je sposoben in to se je poznalo tudi za novo leto, ko je dobil dve plači. Rad je bil lepo oblečen in je imel nekaj oblek. Ko pa je enkrat prišel na dvorišče vdovec, ki mu je pred kratkim umrla žena, ga je oče povabil v hišo. Odprl je omaro z oblekami in mu ponudil ,naj si eno izbere … Oče je vedno nosil čevlje z lakasto kapico in ob ponedeljkih smo jih vneto čistili. Ga. Ivanka se spominja, da je kot majhna deklica večkrat sedela v grmovju v živi meji in to se ji je prav imenitno zdelo. Za veliko noč so imeli navado iti peš iz Stražišča na Breg k starim staršem. Nekoč so jo novi čeveljčki ožulili, ker ni imela nogavičk. Birmanska botra ji je rekla, naj se kar polula na žulj. Drugače so bile v tistem času najimenitnejše garnaste nogavičke, oni pa so običajno nosili »floraste«, ki so bile nekako srednja kvaliteta. Dolge nogavice so deklice nosile pripete na »modrc«. Nosile so životec, ki je imel ob straneh gumba in elastiko in so se tako pripele nogavice. Poseben spomin je na dogodek, ko so se sušile mamine spodnje hlače nad štedilnikom. Kot deklica je opazila očetov pogled, ko je opazoval tiste hlače. Na skrivaj je kasneje vzela škarje in odrezala dolge hlačnice, da bi bila mama lepša. Pričakovala je kazen, ker je razrezala hlače, pa ni bila kaznovana. »Ko je bila sestra Mara (roj, 1925) stara 5 let, so se šli na Savo kopat. Otroci so čofotali po vodi, včasih so
Savo tudi prebredli. Pod mostom je bil vrtinec, tam je bilo najbolj globoko. Bila je nedelja. Oče je bil v nedeljski obleki in visokih čevljih in je, malo proč od otrok, bral časopis Domovina. Mara je padla v globoko vodo. Oče je zelo tekel, skočil v vodo, zagrabil sestro in jo potegnil ven. Na mostu se je nabralo veliko firbcev in eden je že tekel mami povedat, da sta oče in Mara utonila. Na srečo se je vse dobro izteklo. Je bilo pa tam pod Majdičevim mlinom res nevarno. Včasih je tudi fabrika vodo zadrževala ali pa jo izpuščala. Spominjam se, da je skoraj vsako leto kdo utonil. Jaz sem poznala 3 ali 4, ki so tam utonili. Mama se je zelo bala in nas ni pustila na Savo. Poleti smo hodili tudi nabirat borovnice. Šli smo iz Stražišča proti Bitnjam po gozdni strani. Ko smo nabrali, nam je bilo zelo vroče, in smo se šli nazaj grede kopat v tunf (tuf). To je bila bolj mlakuža, a nam je bilo všeč, da smo se ohladili. Kasneje smo izvedeli, da so tam kopali tudi živino in da ni zdravo. Jaz sem najbrž od tufa dobila velike rane po hrbtu, ki se dolgo niso zacelile. Delavci Jugočeške in njihove družine so bili zdravstveno zavarovani, a moj oče je sam plačal privatnega zdravnika Globočnika v mestu, da me je zdravil. Ga. Ivanka je hodila v Višjo narodno šolo v Kranju. Bila je 4-letna meščanska šola, ni bilo nemščine. »Ob zaključku šole smo se slikali (l. 1936). Bili smo že vsi pripravljeni, ko je fotograf rekel: »Počakajte!« Stopil je k meni, mi položil mojo lepo kito las naprej na prsi in potem smo se slikali. V tistem letu mi je umrl oče in z mojo šolo je bilo konec. Šla sem delat v tovarno.« »Rade smo se lišpale in pred
»špeglom« stale, da nas je mama opominjala ... Za šminko sem na skrivaj vzela cvet bršlinke (pelargonije) in si z njim natrla ustnice, da so bile rdeče. Ta barva je dolgo držala. Pri nas je stanovala gospodična Dana. Včasih, ko je ni bilo doma, sem pokukala v njen predal s »kozmetiko«. Vse se mi je zdelo imenitno, posebno pa kleščice za trepalnice vihat. Kasneje mi je Dana tudi ene take poklonila. Bile so iz Trsta.«
Najboljša prijateljica g. Ivanke je bila Angelca Hlepce (dramska igralka). Dekleta iz Stražišča so hodila ob nedeljah in praznikih v mesto na promenado. Vila se je od srede mesta do gimnazije. Približno so vedela, kdaj pride Savnikova – Sabotijeva Lea. »Nismo je smele zamuditi, saj je bila vedno zelo lepo oblečena. Pa tudi me smo se znale urediti ...
Ivana Kump in hči Alja Ankerst (2015) Foto: Nika Rožej
»Ta nobl« gospodične so šle na oficirske plese v Škofjo Loko. To smo tudi me pogruntale in nas je mikalo. Tam je bila izbrana družba (l. 1938). Enkrat smo šle malo naskrivaj pokukat. Če bi mame vedele, bi jih gotovo dobile nekaj okrog glave ...«
V Kranju, 23. marec 2015