TINA DOBRAJC Rodila se leta 1984 v Kranju. Leta 2007 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala na oddelku za slikarstvo. Leta 2011 je na ALUO z delom »Portret: Fetiš in podoba« končala magistrski študij na oddelku za slikarstvo pod mentorstvom Hermana Gvardjančiča. Izbrane samostojne razstave: 2008 – »Melanholija nekega peresa«, Galerija Herman Pečarič, Piran; 2011 – »Wunderkammer«, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; 2012 – »Wunderkammer; Deposed/Exposed«, Tovarna umetnosti, Galerija Tenzor, Majšperk/Ptuj; 2013 – »Nonfavolosomondofavoloso« / »Nepravljični pravljični svet«, Galerija TK, Tržaška knjigarna, Trst/Trieste, Italija; 2014 – »She(ep)«, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; 2015 – »Themotheroftheworld«, Galerija Equrna, Ljubljana. Od prve pomembnejše skupinske razstave »Slika je ženskega spola« leta 2008/2009 v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči in v Bovcu je pogosto navzoča na pomembnih domačih in mednarodnih skupinskih predstavitvah. Leta 2011 je bila nominirana za nagrado ESSL, letos pa je prejela Jakopičevo priznanje za mlade umetnike in umetnice. Od leta 2014 je samozaposlena v kulturi kot samostojna ustvarjalka na področju slikarstva, prostorskih instalacij ter videa, občasno sodeluje tudi pri gledališki scenografiji in kostumografiji. Živi in ustvarja v Škofji Loki.
Kakor kdo, 2016
LIKOVNO OBČUTENE PRIPOVEDI Poleg slikanja se Tina Dobrajc od leta 2014 intenzivno ukvarja tudi z ilustracijo. Vedno je najraje risala živali. Navdihovale so jo tudi ilustracije iz debele knjige manj znanih Andersenovih pravljic, od katerih ji v spomin še vedno najprej švigne strašljiva čarovnica z nazaj obrnjenimi stopali. Njene ilustracije so sveže, drugačne od večine uveljavljenih slovenskih ilustratorjev. Že podobe za mladinsko povest v knjigi Kurent Aleša Štegerja (Mladinska knjiga, 2015) kažejo, da pri njej prevladuje temačno ozračje. In nam govorijo tudi o tem, da se njen siceršnji način slikanja tako vsebinsko kot likovno izraža tudi v ilustracijah. Poglejmo, zakaj. Vsebinsko gradi Dobrajčeva svoje slike na osnovi doživetij v otroštvu. Govori o odraščanju v prevladujoči navzočnosti žensk, ki so morale opravljati tudi moška dela, in za svojo likovno pripoved uporablja njihove osebne dodatke: stare fotografije, vezene rjuhe, avbe. Ko je babico pred leti prvič vprašala, ali bi ji posodila kak predmet, ki njihovo družino spremlja že več generacij, je bila ta zadržana. Da bi vizualni umetnici posodila tako dragocen spominek, se ji je zdelo malce tvegano. Sčasoma sta se babica in mama (dedek je dolga leta delal v Nemčiji) omehčali in tako se je nekaj predmetov iz družinske dediščine znašlo v njenih rokah in nato še v njenih slikarskih delih. Ko je denimo stoletne, izjemno lepo ohranjene rjuhe spremenila v tapiserije, je nanje narisala velike črno-bele podobe žensk. Sama je začela o tem, pa tudi o vlogi žensk v družbi ter
1
1 Kakor kdo, 2016, 2 Šivilja Ajda, 2016
2
stereotipih in tabujih, povezanih s spoloma, več razmišljati, potem ko sta se z babico pogovarjali o njenem življenju. Kot deklica in kasneje dekle je skupaj z mamo in babico kuhala in pogosto tudi »štihala« na vrtu, kjer se je dostikrat podila skupaj s svojimi živalmi, ki jih v vaškem okolju Škofje Loke nikdar ni manjkalo. Tedaj še ni vedela, da bodo podobe živali spremenile njeno življenje – da jih bo kot umetnica prav pogosto upodabljala. Domov je nosila zapuščene ali poškodovane ptičke, zaradi globoko prepričanega sočutja do živali je že dolgo veganka. Poleg tega je zaradi brezpogojne ljubezni do vseh živali sprva razmišljala tudi o študiju veterine, a naravoslovni predmeti ji niso ležali. In ker je imela tako kot živali rada le še risanje, se je vpisala na edini drugi mogoči študij – na slikarstvo. A pojdimo po vrsti. Že odraščanje v žensko Dobrajčeva v svojih slikah prikazuje kot zgodbo o nezaceljeni rani, ki pomeni prehod v naslednja življenjska obdobja, nič bolj prijazen na pragu osamljenosti, odtujenosti in neenakopravnega umeščanja tudi v današnji družbi. Na banalno bivanje večine žensk v tradicionalnem slovenskem okolju s trpkimi določenostmi opozarja slika Chick flick, na kateri kokoš v dekličinem naročju »govori« s cvetličnim besediščem. Okolja velikih podob, v katerih bivajo tragični ženski liki, so presunljivo turobna, slikarka pa jih poudarja še s simbolnim elementom avbe kot prispodobe značilne slovenske folklorne zatohlosti in nestrpnosti. Hkrati pa ob podobi gole ženske, katere goloto zakriva cvetje, upodobi skupino ovc ter sliko simbolično podnaslovi z neprevedljivim, a v angleščini duhovitim naslovom She(ep). Kot se v sliki Big girls don't cry: The Hungarian saga simbolika vidno razpre v figuralni podobi, ujeti v mrežo barvnih struktur in
zaprtosti centralne forme, se v nekakšni uravnoteženosti in čutni mehkobi staplja z osnovnim rastrom slike. Tragična figura deklice z mrtvo mačko pod roko in renesančno lepim (umetnim) venčkom (klobučkom?) na glavi je odsev travmatičnega občutja doživljanja. Narava, rdeča na temnem ozadju, se zdi kot preteča arhetipska kulisa ali kot prizorišče prvobitnih odnosov in možnosti za primarna občutja, tudi divjost in norost. V ozadje umaknjeni ženski postavi, ena igra harmoniko, druga ima volčjo glavo, ki se v skrivnostno čutni formi navezujeta na osrednjo figuro, sliki dodajata kontemplativno sugestijo avtentično osebne izkušnje. Pretresljivo izkušnjo, ob kateri velika dekleta ne jočejo, temveč se skušajo iz nje zavestno izviti v miru, tišini in z zaprtimi očmi. Postmodernistična pokrajina, ekspresivna figuralika in ženske zgodbe brez militantnega feminizma so raziskovalni prostori slikarke Tine Dobrajc. Med njimi v tesnobnem ozračju spleta, prepleta in niza upodobitve osebnega razmišljanja, dialoga s seboj in vizualnega posredovanja svoje najintimnejše likovne pripovedi. Pri njenem ustvarjanju gre v osnovi za ponotranjeno občutenje narave in za intimno doživljanje neizogibnega minevanja ter slikarkinega spraševanja o mestu ženske v obojem. Njene velike slike in risbe angažirano, atraktivno in hkrati iskreno izpovedujejo čustveno izkustvo ženske s tenkočutnim raziskovanjem intimnega samozavedanja in občutenja. Ustvarjanje ideje v slikarski potezi, dodani strukturi in v barvi slikarka uresničuje z osebnimi poudarki in usmerja v možnosti, kako na več načinov ugledati njene velike slike in z dodanimi materiali tudi risbe. Poleg tega svoje ustvarjanje konceptualno razvija tudi z originalnimi slikarsko-prostorskimi instalacijami. Ta slikarkina izhodišča
moramo poznati, da razumemo njen vstop v polje ilustracije. Tega so se zavedali tudi pri Mladinski knjigi, ko so ji ponudili v ilustriranje knjigo Kurent, dolgo pripoved za odrasle v otrocih in otroke v odraslih pisatelja in pesnika Aleša Štegerja. Leta 2011 je v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in Mestnega gledališča Ptuj nastal lutkovni muzikal za otroke Kurent, kasneje pa je Šteger svoje dramsko besedilo preoblikoval v mladinsko povest. Znamenita maska z njegovega rodnega Ptuja – starodavni mitološki Kurent, ki je hkrati grozeč in prijazen – se v njegovi pripovedi spopada s težavami današnjega sveta. Na 163 straneh povečane velikosti knjige (a manjše od klasične slikaniške velikosti) je 85 ilustracij, vse v temnih rjavih tonih. Ilustracije kot druge avtoričine slike nagovarjajo v neposrednem jeziku temnega, nezavednega, arhaičnega, mitičnega. Vizualna podoba knjige je zasnovana tako, da se v sicer prijazno in duhovito napisanem besedilu izmenjujejo eno- in dvostranske ilustracije z večjimi in manjšimi vinjetami. Čeprav so v slikah Tine Dobrajc navzoči folkloristični elementi, pa sta se temu izognila tako pisatelj kot ilustratorka. Resda Kurenta v življenje prikliče čarobna sila, da bi »udomačil« naravo in priklical pomlad, a ko čez stoletja zavlada tehnika, mora Kurent zimo osvoboditi. Ilustratorka se je s svojim temnim, skoraj grotesknim načinom slikanja prilagodila tako pravljični kot znanstvenofantastični pripovedi in ga prevedla v občutene in v svoji grozljivosti lepe podobe figur (Kurenta, deklice Flore, ki vzpostavi ljubeč odnos s Kurentom in se edina upre enoumju, ter Peklina, Kurentovega nasprotnika) in narave. V preplet teme in svetlobe so (v originalu na velikih listih) naseljene podobe ljudi, nemalokrat brez obrazov, izpraznjene pokrajine, ležeče mrtve
3
3 Šivilja Ajda, 2016, 4 Dve želji, 2016
4
veje, grozeče živali, deklica Flora v podobi (skoraj) odrasle mladenke, Peklin, ujet v črno magična polja, in klasična ptujska podoba Kurenta, ki se pojavlja največkrat od daleč ali kot silhueta. Ilustracije tako doživeto sledijo pripovedi, da se ves čas (skoraj prestrašeni) sprašujemo: Bo kurent kot kritičen opazovalec potrošništva, globalnega segrevanja, kopičenja odpadkov, odtujenosti in nečlovečnosti z deklico Floro rešil svet? Dobra ilustracija tako kot druga klasična umetniška dela uporabljajo likovno formalno in ikonografsko jasno zamisel in izvedbo. Pomembna je tudi ustrezna izbira likovne tehnike, materialov in izraznih načinov, kakor tudi individualna nota ilustratorke oziroma njen slog, za katerega vemo, da se nagiba k temnejšim rešitvam. Tega se je pri vstopu v svet najmlajših že pri ilustriranju prve izmed štirih naslednjih slikanic Dobrajčeva zelo zavedala. V slikanici S kozo Kiko v gore (Založba Epistola, 2015) avtorica besedila Mojiceja Podgoršek predstavi kozo Kiko, ki se nekega dne odpravi v gore, da bi se naužila svežega zraka, miru in dobre hrane, z njo pa bi rade šle še kokoška Šmaka, ovca Ruška in pujska Jožefa. Tokrat so poosebljene podobe nastopajočih junakinj bližje otroški predstavi in ilustratorka duhovito izslika kozino zavrnitev, užaljenost treh prijateljic in njihov dogovor, da ji bodo skrivaj sledile. Čeprav je tokrat likovni prevod zgodbe v barvah, slikanica učinkuje temno in prav zato je na knjižnih policah očitnejša od večine svetlo žarečih in že na naslovni strani ljubkih slikanicah za najmanjše otroke.
V nizu kasnejših slikanic Tina Dobrajc ne ustvarja več tako temnega sveta, tudi besedila slikanic od nje tega ne zahtevajo. A čeprav svojo iz slikarstva značilno temno barvitost deloma še ohranja, je že omiljena in navdihujoče približana otroškim očem tako v slikanicah Kakor kdo (Založba Morfem, 2015), ob dvanajstih pesmih za otroke Tatjane Pregl Kobe kot v slikanici Dve želji (Založba Morfem, 2016) ob pripovedi Helene Kraljič o svetlem in temnem konju in njunih željah. Živalski junaki in glavne človeške figure v pripovedi so ilustratorki tudi te slikanice pisane na kožo. Seveda pa so tudi ilustracije za slikanico Šivilja Ajda po besedilu Karen Soklič (Založba Epistola, 2016) daleč od dediščine naših najvidnejših pravljičark, ki imajo še danes veliko posnemovalk med slovenskimi ilustratorkami. Zgodba je enostavna. Mladenka Ajda (v ilustratorkini maniri upodobljena v poznih najstniških letih in z obvezno podobo mačke že na naslovni strani) se je odpravila v mesto, kjer je odprla svoj čisto prvi šiviljski salon. Tam jo kmalu obiščejo Strah, Težava in Dvom. Namesto da bi obupala, se glavna junakinja zgodbe spomni nasvetov svoje družine, ki ji pomagajo v težkih trenutkih. Tudi pri tej slikanici, ki se seveda srečno konča, je barvna lestvica ilustratorke svetlejša, s tem pa postane odnos med besedilom in upodobitvijo bolj optimističen. Na slovenskem ilustratorskem odru je Tina Dobrajc sveža in izvirna ustvarjalka te pomembne likovne zvrsti. Kot dobra ilustratorka ne prevaja le predložene vsebine pripovedi, pesmi ali zgodb, ki jih dobi v roke, temveč zna upodobiti tudi razpoloženje pripovedi tako, da se tako besedilo kot ilustracije zlijejo v čustveno enovito celoto. Tatjana Pregl Kobe
Ĺ ivilja Ajda, 2016