SEM.BET Metodologija

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi.

Izvedbeni priročnik

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Oblika in vsebina Priročnika

1. Uvod p. 3 2. Kontekst p. 5 3. Spomin pri izobraževanju odraslih

p. 7

4. Cilji p. 11 5. Uporabniki in nosilci interesov

p. 12

6. Metodološke predpostavke

p. 13

7. Delovni načrt in razpored

p. 16

a. Kdo, Zakaj, Kaj b. Orodja, dejavnosti in posebne modalitete c. Končni izdelki d. Ocena

8. Evropska dodana vrednost

2

p. 34

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

1. Uvod

Priročnik predstavlja metodologijo, ki so jo razvili partnerji projekta SEM.BET, da bi širili spomin starejših na odrasle in mlajše odrasle z medgeneracijskim učenjem.

Metodologija je nastala na osnovi izsledkov študij in analiz konteksta in številnih dobrih praks posameznih držav, ki so sodelovale pri projektu. Z intervjuvanjem starejših (razlikovali so se po starosti, spolu in družbenem statusu) smo zbrali podatke o potrebah in pričakovanjih tistih, ki bodo glavni uporabniki metodologije.

Priročnik želi pomagati vsem vrstam organizacij, da začnejo postopek obujanja lokalnih spominov in njihove uporabe pri izobraževanju odraslih.

Menimo, da obujanje spominov lažje poteka z medgeneracijskim učenjem. Tako spomini takoj vplivajo na posameznike (starejše, odrasle in mlajše odrasle) in dolgoročno tudi na skupnost.

Priročnik je orodje, ki olajša postopek medgeneracijskega učenja, osredotočenega na tiste spomine, ki bi se lahko izgubili, in življenjske izkušnje, ki jih nihče ne ceni; tako spomini in izkušnje postanejo znanje, ki bogati vsako skupnost in dolgoročno krepi družbeno povezanost.

Pričujoči dokument je praktični prikaz uvajanja metodologije SEM.BET, ki opredeljuje veščine, ki jih vpleteni lahko pridobijo, če uporabljajo spomin kot orodje medgeneracijskega učenja v javnem ali zasebnem okolju (tudi v družinskem krogu).

Metodologija izhaja iz spomina posameznika in prispeva k obujanju družbenega spomina1, z njo pa lahko izsledimo sosledje dogodkov od preteklosti pa vse do danes. Ustvarjanje in širjenje družbenega spomina v povezavi z določenim obdobjem ali skupnostjo je način prenosa znanja, pogledov na svet in spretnosti, in sicer od starejših generacij na mlajše.

Metodologija SEM.BET hkrati nakazuje, da zbiranje lokalnih spominov ustvarja, ohranja in krepi identitete posameznih skupin. Pravzaprav je eden od izsledkov metodologije povezovanje spominov v obliko, ki je vidna in trajna – »spominski predmeti in zgodbe« – in jo lahko delimo s preostalo lokalno skupnostjo ter tako ustvarjamo lokalne identitete in krepimo lokalno ter civilno družbo.

1

Družbeni spomin, ki mu včasih pravimo tudi kolektivni spomin, je predstavitev preteklosti, kakršno sprejema širša skupina ljudi, skupnost ali celotna družba.

3

1.

2.

3.

4.

da bi starejši postali dejavni v svoji skupnosti in cenili svoje znanje ter izkušnje

da bi zmanjšali tveganje tonjenja vrednot in znanja v pozabo

da bi zmanjšali medgeneracijsko vrzel

da bi spodbujali občutek lokalne identitete in pripadnosti ter krepili družbeni spomin in povezanost skupnosti

Od posameznih spominov

Obujanje in ohranjanje spomina Medgeneracijska skupinska dejavnost zbiranja spominov.

Prenos in širjenje spomina v skupnosti Ustvarjanje spominskih predmetov in zgodb o življenju skupnosti, ki so del kolektivnih spominov na lokalni, narodni in evropski ravni

La tv èrrivata a nel ‘53...noi l’avevamo presa perrimi p e quelli del lazzo pa venivano con le loro seggiole. Di fronte alla televisione pensa vo: “ma come fanno?” ...e i bambini piccoli andavano dietro per vedere se’era c qualcuno!

In casa si par lava tutti in dialetto e con la tv si è cominciato a sentir lare par correttamente l’italiano. I miei genito ri hanno impa ratol’italiano anche razie ga

In viaggio di nozze a Romaravamo e sempre con una cugina di mia suoce ra.

Quando rrivammo a a Roma andammo a trovar la, ci aveva prenotato l’albergo e poi noi andammo per conto nostro. La mattina cominciò a sgridare perchè non ci alzavamo presto perchè leivoleva ci farvedere Roma.ra E sempre presente nelle

Mussolini decise che gli scapoli, detti “zioni”, dovevano pagare un tassa di 50 scudi perchè non davano unributo coint alla pat ria.

perchè ci faceva da cicerone ma ra una e scocciatu ra perchè non ci abbandonava mai!

Le donne più giovani vevano a la veletta chia ra e quelle più circa gli annila70, donna quando rava ent in chiesa si doveva mettere qualcosa in testa mentre l’uomo, se veva a il cappello, loveva do togliere.

Io gli butta vo giù i bigliettini e ci mettevamo ’accordo. d Poi c’era un’amica che ci copriva e una signo ra che ci prendeva in casa. E poi ci si avevamo un buco la nel siepe.

Il progetto

ww w.studiokiro.it

Zakaj?

SPAGNA ITALIA SLOVENIA POLONIA ROMANIA

Il progetto SEM.BET contribuisce a recuperare e condividere una memoria storica europea attraverso la testimonianza di anziani, che divengono formatori delle successi ve generazioni, trasmettendo memorie di vita quotidiana che altrimenti andrebbero perdute: è una forma di apprendimento intergenerazionale caratterizzata dalla reciprocità.

Questo pannello è tra i frutti della metodologia ideata, insieme ad altri “micromonumenti di vita” sparsi nella provincia di Bologna e negli altri Paesi eu ropei coinvolti.

Si ringraziano gli ospiti e i familiari del Centro Diurno “Vita Insieme” del Comune di Medicina e gli operatori della Cooperativa Sociale Ida Poli, per i frammenti di memoria condivisi durante 527479-LLP-1-2012-1-I T-GRUNDTVIG-GMP è finanziato con il sostegno ropea. della Commissione eu la sperimentazione della metodologia.

RISULTATI

DEL PROGET TO

FOTO

DEI LABOR ATORI

www.sembet.eu

VIDEO

INTERVISTE

do kolektivnega spomina

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

2. Kontekst

V prihajajočih desetletjih bo v vseh članicah EU skokovito narastlo število starejšega prebivalstva; delež mladih in delovne sile2 pa bo močno upadel.

Napoved se v številnih državah že uresničuje, kar skupaj z drugimi spremembami pomeni tveganje izgubljanja družinskih in lokalnih spominov.

Razlogi za tveganje so družbene, kulturne in zgodovinske narave hkrati.

Hiter razvoj tehnologije in njenega uvajanja je obeležil prvo in zelo globoko vrzel pri učenju načinov sporazumevanja ter iskanja in uporabljanja podatkov.

Mladi drugače dostopajo do informacij: znanje je rezultat raziskave, in sicer zelo obširne, pri čemer ni nujno osebnega odnosa. V preteklosti je znanje izhajalo iz zgodb in izkušenj starejših generacij, prenašalo pa se je najpogosteje v družinskem krogu, v trenutkih skupnega življenja. Še posebej na podeželju, kjer sta bila kulturno dogajanje in ponudba znanja omejena, so se člani družine zvečer zbrali pri opravljanju lažjih del in si izmenjevali izkušnje, mnenja ter zgodbe.

To se je spremenilo tudi zaradi drugačnega družinskega modela; nekoč so stari starši živeli skupaj z vnuki, dandanes pa je družinska celica manjša, trenutki za medgeneracijski prenos znanja so redki in nikoli naključni.

Dandanes si mladi ustvarjajo družine pozneje, zato je jasno, da je medgeneracijski prepad vse globlji, posledično pa je dragocena dediščina ustnega izročila vse bolj ogrožena.

Omenjena prepad in ogroženost zgodovinskega znanja sta še globlja med starejšimi in odraslimi kot med starejšimi in mladimi. Slednji so tako odmaknjeni od dogajanja, v katerem so živeli njihovi stari starši, da so radovedni in z zanimanjem prisluhnejo pripovedim o preteklosti. Odrasli pa so s prejšnjo generacijo delili nekaj izkušenj in znanja, zato jih tedanje dogajanje manj zanima.

Poleg tega je praksa pripovedovanja zgodb vnukom še vedno pogosta in toplo sprejeta, za primerjanje spominov med starejšimi in odraslimi pa v dandanašnji organizaciji družine ni ne prostora ne časa, saj takšna snidenja ne veljajo za koristna.

Pravzaprav na dogajanje močno vpliva še ena prvina: starejša generacija nima več vodilne vloge. Ko izkušnje niso več vir znanja in modrosti, temveč so celo razlog nezmožnosti, saj se je družbeni in tehnološki kontekst korenito spremenil, in ko je prevladujoča vrednota gospodarska učinkovitost, se družbena vloga mladih in starejših obrne.

Toda ko staro nadomestimo z novim, prekinemo vez s koreninami, s kulturo dežele, iz katere izhajamo, in tako utrpimo izgubo identitete kot posameznik in kot družba. Če bi si starejši in odrasli izmenjevali izkušnje, bi ohranjali znanje in ga prenašali na mlajše generacije v vsej njegovi izrazitosti.

Metodologija temelji na zgoraj omenjenih opažanjih. Prvotni cilj je varovanje ustnega izročila, ki je temelj kolektivne identitete, pred izgubo; prenos znanja se lahko zgodi le, če odrasli in starejši izmenjujejo izkušnje v ustreznem kontekstu.

2

MORE YEARS, BETTER LIVES — Strategic Research Agenda on Demographic Change (http://www.jp-demographic.eu/about/documents/full-version-of-sra)

5

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Prenos in ohranjanje kulture starejših od nas zahteva, da opredelimo naslednje: • katera kultura: kaj naj bi starejši po svojem mnenju lahko dali mlajšim; • na kakšen način: z življenjepisom, avtobiografijo, pripovedmi o preteklosti, saj lahko spomin sproži: • pozitivno obojestransko spoštovanje med starejšimi in mlajšimi • pozitivno zavedanje (starejši se lahko zavedo, da imajo določeno vlogo; odrasli se lahko zavedo svoje vezi in sprave s preteklostjo, lokalne identitete).

• občutek kolektivne identitete, ki ga je treba ponovno vzpostaviti ali pa samo obuditi.

• kakšni so konteksti prenosa znanja/okoliščine in razmere, v katerih je mogoče prenos znanja oceniti.

Izid je model prenosa znanja, ki temelji na spominu, torej postane model prenosa spomina.

To pomeni, da je spomin orodje in vsebina prenosa znanja hkrati.

Pomnimo, da spomin ni samostojna enota, temveč je tesno povezan z identiteto ljudi in skupnosti, zaznavo lastnega jaza, naših življenj in družbene vloge.

6

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

3. Spomin pri izobraževanju odraslih: zgodovina, obujanje spominov, identiteta, skupnost, znanje.

[Obujanje spominov] Ljudje imamo zmožnost in morda celo potrebo po obujanju, izražanju in širjenju pripovedi.

Spomine si lahko predstavljamo kot gradnike teh pripovedi. Takšnemu nagnjenju pravimo obujanje spominov3.

Kadar se spominjamo poglavitnih podatkov, se povezujemo z drugimi ljudmi, se dobro počutimo v svoji koži, premagujemo negativna čustva, obvladujemo težave in krepimo nastajajočo avtobiografsko pripoved ter občutek identitete in še marsikaj drugega.

Po Habibu Chaudhuryju4 je »obujanje spominov v glavnem vsakdanji pojav v tretjem življenjskem obdobju (samoumeven pojav), ne pa raziskovanje bogatih spominov kot sredstvo razvoja lastnega jaza in osebnostne rasti starejše osebe«.

Poleg bolj filozofske razsežnosti obujanja spominov, ki je mehanizem pridobivanja občutka za lastno preteklost in sprijaznjenja z njo, se obujanje spominov uporablja v številne namene pri razvoju v poznejši odrasli dobi: a) prispeva k ohranjanju samozavesti v času, ko začnemo telesno in miselno pešati; b) ohranja identiteto posameznika kot temelj psihološke varnosti; c) v družbenem kontekstu – prenaša kulturo na naslednjo generacijo.

RFS – Reminiscence Functions Scale5 – je opis funkcij obujanja spominov, ki se doslej najpogosteje uporablja pri kvantitativnih pristopih, določa pa osem tipov rabe obujanja spominov6: 3 4 5 6

Jeffrey Dean Webster, Ernst T. Bohlmeijer, Gerben J. Westerhof, Mapping the Future of Reminiscence: A Conceptual Guide for Research and Practice, www.cs.cornell.edu/~danco/remchiwork/papers/webster_MappingTheFutureOfReminiscence.pdf (december 2014) Chaudhury, H (1999). Self and Reminiscence of Place: A Conceptual Study, objavljeno v zborniku Journal of Aging and Identity, 4. N. 4, 1999.

Webster 1993, 1997, 2003; Webster in Gould 2007 Raba: 1) Obujanje zagrenjenosti – obujanje spominov na težke življenjske okoliščine, izgubljene priložnosti in nesrečo; 2) Zmanjševanje dolgočasenja – s spomini zapolnimo praznino; 3) Pogovor – posredovanje osebnih spominov kot oblika družbenega udejstvovanja; 4) Priprava na smrt – s spomini lažje shajamo z mislijo na to, da se neko življenje izteka; 5) Identiteta – z osebnimi spomini iščemo povezanost, vrednost in smisel življenja ter krepimo lastni jaz; 6) Vzdrževanje domačnosti – ohranjanje spominov na bližnje družbene odnose z ljudmi, ki niso več v našem življenju; 7) Razreševanje težav – s spomini se zavemo nekdanje moči in jo uporabimo pri sedanjih izzivih; 8) Učenje/Informiranje – spomine delimo z drugimi, da prenašamo življenjske izkušnje in osebne ideologije.

7

rast izguba

Proaktivno/ Reaktivno/

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Identiteta

Učenje/Informiranje

Razreševanje težav

Pogovor

Obujanje zagrenjenosti

Ohranjanje domačnosti

Zmanjševanje dolgočasenja

Priprava na smrt

posameznik

družba

Osredotočamo se na preprosto obujanje spominov: učenje/informiranje in pogovor, torej na širjenje spominov z namenom prenosa življenjskih izkušenj in osebnih ideologij (tretji kvadrant: proaktivno/rast) v zgornji tabeli.

Tip, ki bi mu lahko rekli »preprosto obujanje spominov«, je v glavnem neorganizirano avtobiografsko pripovedovanje zgodb in spontano obujanje spominov. Pogosto poteka na obletnicah ali snidenjih in v prijateljskem ter družinskem krogu. Takšna raven obujanja spominov lažje poteka v skupini, kjer pripovedovanje nekdo spodbuja. Cilj je lahko večja pogostost družabnih stikov, poudarek na določenih spominih in temah ter kratkoročno dobro počutje.

Teorija socioemocionalne selektivnosti7 lahko velja za poglavitno teorijo, saj tovrstno obujanje spominov poudarja delovanje čustev in pristranskosti na področju spominov, kadar jih želimo uporabiti na pozitiven način za osebnostno rast (znanje in zavest). Eden od primerov je raba obujanja spominov v skupini z namenom medgeneracijskega povezovanja.

Pravzaprav je obujanje spominov – torej postopek ali praksa razmišljanja ali pripovedovanja o preteklih izkušnjah – pomembno za posameznike in skupnosti. Obujanje spominov je običajen in samodejen postopek zbiranja spominov iz določenega življenjskega obdobja.

Podoben postopek lahko poteka v skupnostih, razlike pa se kažejo v vrstah dogodkov ali zbranih spominih.

Kot smo pravkar videli, številne raziskave prepoznavajo obujanje spominov kot pomemben postopek, ki različno učinkuje na posameznike in skupnosti. Prvi učinek obujanja spominov je subjektiven: še posebej starejšim spomini pomagajo krepiti občutek lastnega jaza.Drugi učinek obujanja spominov usmerja osebo, ki obuja spomine, in druge (s prenosom znanja in veščin na druge). Tretji učinek je medosebni in se še posebej nanaša na pripovedni vidik ter prenos na druge (transgeneracijski prenos spomina).

7

Teorijo je razvila psihologinja s Stanforda Laura Carstensen leta 1992.

8

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

[Spomin] Če je obujanje spominov dejanje pomnjenja, je spomin izdelek. Tako kot obujanje spominov je tudi koncept spomina za odrasle hkrati čustven, miseln in ima družbeni smisel.

Zgodovino si lahko predstavljamo kot rečno delto, ki lahko sprejema številne pritoke, ki skupaj tečejo proti izlivu. Preteklost in sedanjost se ne soočata. Preteklost ne teče v sedanjost kot reka, temveč kot številni potoki, in nekateri pritečejo do nas, drugi pa se porazgubijo. Ti potoki so spomini. Spomin ima dinamično razsežnost, saj ohranja, poustvarja in na novo gradi: ohranja preteklost, hkrati pa neguje in zagotavlja prihodnost. Nič nismo, če ne pomnimo, kdo smo bili.

Spomin je temeljna funkcija identitete. Zaradi te funkcije rečemo: »Sem, kdor sem bil« ali »Sem takšen, kot se spomnim, da sem bil«. Toda tudi ta postopek se spreminja, saj nanj vplivajo nenehne spremembe, ki se dogajajo v življenju osebe8.

Ločimo različne oblike spomina, na primer: • spomin v povezavi z vsakdanjim življenjem, • globlji spomin v povezavi s pomembnimi dogodki, ki jih dolgo pomnimo, • kolektivni spomin v povezavi s skupno zgodovino določene skupine ljudi, • osebni spomin v povezavi z zgodovino posameznika ali družine.

Spomin je torej ključna sestavina pri ustvarjanju, vzdrževanju in rasti ne samo osebne, temveč tudi kolektivne identitete. Identiteta osebe in skupnosti nastaja na podlagi izkušenj in tistega, kar pomnimo.

[Identiteta] Identiteta je ključna beseda, ki pojasnjuje pomen spomina. Ima tri vidike: Osebni – zavedanje sebe kot posameznika; Kolektivni – identiteta osebe v skupini, v katero spada in s katero se enači; Družbeni – posameznik na podlagi različnih vlog, ki jih ima v družbenem kontekstu.

Identiteta je neprekinjena tvorba, na različne načine zasukana kot vrv. Ni nekaj, kar nam je dano, temveč nastane kot prvina družbenega procesa.

Potreba, da smo del družbene skupine, je povezana s tem, da si posameznik in skupina vzajemno pomagata, imata skupne korenine, jezik, kulturo in spomine.

Spomini so del družbenosti in jo krepijo. Tudi če ima spomin subjektivni vidik, ki se pogosto ne ujema s kontekstom ali zgodovinsko-političnim dogodkom, njegovi odtenki soustvarjajo čustveno vez, ki skupino še bolj povezuje. Pomembna prvina gradnje družbenega spomina pa je tudi pozaba. Namerna pozaba preteklih dogodkov je lahko odvisna od želje po izogibanju spominom, ki nam niso ljubi, in želje, da mlajše generacije pred njimi obvarujemo.

Kolektivna identiteta ni nikdar preprosta ali spontana in ni nekaj, česar se spominjamo. Zato je kolektivni spomin podoba, ki v vsakdanjem življenju omogoča ohranjanje identitete. Starejši so varuhi te kolektivne identitete, saj so tisti, ki z osebnimi spomini prenašajo spomin na skupino, ki so ji pripadali v preteklosti ali ji še vedno pripadajo.

V nenehni skupnosti osebnostnih in kolektivnih razsežnosti se koncepti obujanja spominov, spomina in identitete nanašajo drug na drugega in prepletajo, znanje pa merimo na podlagi vseh treh.

Spomin je sam po sebi predmet znanja: širjenje spominov pomeni širjenje znanja.

Večina ljudi misli, da je spomin zmožnost namernega pomnjenja osebnega ali uporabnega.

Toda obujanje spominov je pravzaprav zmožnost pridobivanja podatkov, shranjevanja v spo8

Mara Tognetti Bordogna, I grandi anziani tra definizione sociale e salute, Franco Angeli, Milano, 2007.

9

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

min in črpanja podatkov iz nabora: spomin je tudi in predvsem učenje.

Toda spomin, kot smo že omenili, v trenutku, ko nastaja v procesu obujanja spominov, hkrati tvori: • • • •

osebno in kolektivno identiteto; občutek pripadnosti skupnosti; medgeneracijske odnose; prvine, ki tvorijo nadaljnje učenje in potrjujejo, da sta učenje in spomin tesno povezana koncepta.

10

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

4. Cilji

Namen priročnika je priskrbeti orodje za črpanje, hranjenje, prenos in širjenje zgodovinskega spomina.

Metodologija SEM.BET bo omogočila zbiranje spominov posameznikov in družin, ki bi se sicer izgubili, jih ohranjati in prenašati na prihodnje generacije ter ustvarjati kolektivni spomin.

Ustvariti namerava medgeneracijsko učenje s spominom kot sredstvom prenosa.

Pravzaprav je lahko spomin ključnega pomena za začetek dialoga med različnimi generacijami: zbiranje spominov posameznikov postane priložnost za pridobivanje kolektivnega spomina in posledično za ustvarjanje lokalne identitete. Če so izhodišče individualni spomini starejših, lahko razvijemo in okrepimo družbeni spomin skupnosti. Starejši postanejo učitelji, vodje in mentorji prihodnjim generacijam, saj posredujejo spomine na vsakdanje življenje, ki bi se sicer izgubili.

Spomini na družino, ljubezen, delo, prosti čas, šolo itd. se zdijo postranskega pomena, v resnici pa so ključ do razumevanja razvoja in spreminjanja družbe, pa tudi do ustvarjanja družbenega spomina: spomini na dogodke, ki se izgubijo zaradi generacijskega prepada, jih po navadi ne pomnimo ali so v učbenikih opisani površno, saj niso tako močni kot pomembni zgodovinski dogodki ali pa so se zgodili pred kratkim in zato zgodovinarji še nimajo nepristranskega pogleda, potrebnega za analizo.

Glavni cilj metodologije SEM.BET je podajanje orodja in nasvetov vsem zainteresiranim v dejavnosti, ki lahko: • • • •

starejše aktivno vklopijo v njihovo skupnost; okrepijo prispevek starejših neformalnemu izobraževanju; cenijo in spodbujajo znanje ter izkušnje starejših v naši skupnosti; izboljšajo znanje o vsakdanjem življenju iz preteklosti in njegovih posledicah v naši skupnosti; • spodbujajo medgeneracijsko učenje in učenje v družinskem krogu ter zmanjšajo medgeneracijski prepad; • spodbujajo lokalno identiteto in občutek pripadnosti; • spodbujajo stike med generacijami, da bi zmanjšali tveganje pozabe številnih vrednot in znanja, značilnih za določeno skupnost; • se odzivajo na izzive izobraževanja starajočega se prebivalstva; • spremenijo dojemanje medgeneracijskega učenja in staranja.

Nazadnje metodologija SEM.BET poskrbi za to, da se širjenje spominov odvija na evropski ravni po zaslugi spletne strani in je obogateno z gradivom, ki je na voljo tudi v angleškem jeziku, nastalo pa je z eksperimentiranjem v številnih državah.

Možnost primerjanja spominov v različnih evropskih državah bo povečala znanje in zavest o kulturnih razlikah med evropskimi državami, hkrati pa bo poudarila podobnosti in skupne korenine ter prispevala k integraciji in zavesti o kolektivnem evropskem spominu.

11

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

5. Uporabniki in nosilci interesov

Neposredni uporabniki metodologije so starejši (stari 65 let ali več) in odrasli ter mlajši odrasli (stari od 20 do 64 let).

Končni uporabniki niso samo posamezniki, temveč tudi skupnost na lokalni, narodni in evropski ravni.

Namen priročnika je, da je uporaben za širok krog izobraževalnih in kulturnih ustanov, ki hočejo iz različnih razlogov izboljševati medgeneracijska dialog in učenje, zbirati spomine ter jih pretvarjati v različne spominske predmete in zgodbe, izobraževati ljudi ter krepiti povezanost v skupnosti.

Iz vseh teh in mogoče tudi drugih razlogov spodaj navajamo nosilce interesov, ki jim je priročnik namenjen: • Javne ustanove, ki jih omenjene izkušnje zanimajo kot kulturne dejavnosti na določenem ozemlju in ki preko svojih državljanov gradijo kolektivni spomin in lokalno identiteto.

• Različna društva in skupine: kulturna društva, zveze za starejše, z družbenim interesom itd.

• Univerze za tretje življenjsko obdobje.

• Ustanove za starejše.

• Kulturne ustanove, gledališča, opere, filharmonije, muzeji.

• Šole.

Pravzaprav je lahko nosilcev interesov veliko, saj lahko medgeneracijske dejavnosti potekajo v različnih kontekstih ter imajo različne namene poleg spodbujanja učenja in družbenih odnosov.

Metodologijo smo razvili v več državah, ki predstavljajo različne lokalne kontekste. Vsaka država je oblikovala metodologijo za drugačnega nosilca interesov. Nekatere partnerice so projekt izvajale za šole in izobraževalna društva, druge predvsem za kulturne ustanove, spet tretje so preizkušale metodologijo v javnih ustanovah pa tudi prostovoljnih društvih in zadrugah.

Namen pričujočega dela je najti skupni okvir, ki omogoča uvajanje metodologije v katerem koli kontekstu, ne glede na njegove posebnosti, saj bi jo tako lahko uporabljali vsi.

Metodologija upošteva različne potrebe in možnosti ter zajema starejše in odrasle, ki živijo na podeželju in v mestu. Metodologijo lahko uvajamo v različnih družbenih okoljih, na prvem mestu v družini pa tudi v družbenih središčih, različnih zavodih, kjer lahko na dobro pripravljenih srečanjih starejši in odrasli, pa tudi mlajši odrasli, preobrazijo osebne spomine v lokalni družbeni kolektivni spomin.

12

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

6. Metodološke predpostavke

Spomin ni samo vsebina pričujoče metodologije, temveč je tudi metodološko orodje, kot je opisano v 2. in 3. poglavju.

Metodologija je oblika medgeneracijskega in družinskega učenja, zanj pa je značilna vzajemnost. Medgeneracijsko učenje je priznano kot eden učinkovitejših in pomembnejših pristopov k izobraževanju starejših (Escuder-Mollon, P., Cabedo, S., 2013, Education and Quality of Life, založba: Universitat Jaume I).

Pozitivni medgeneracijski odnosi veljajo za ključne dejavnike pri prenosu in izmenjavi človeškega kapitala, življenjskih spretnosti, kulture, vrednot in znanja v družbi. Namen medgeneracijske prakse je ljudi zbližati s smiselnimi, za vse dobrodejnimi dejavnostmi, ki spodbujajo razumevanje in spoštovanje med generacijami in prispevajo k izgradnji tesneje povezanih skupnosti. Medgeneracijsko učenje izhaja iz dejavnosti, ki namerno vključujejo dve ali tri generacije, da bi ustvarile nekaj več za tiste, ki izhajajo iz dejavnosti za eno samo generacijo. Različne generacije se učijo druga od druge in/ali skupaj z učiteljem (NIACE, 2009, Thomas, M. Think Community: an exploration of the links between intergenerational practice and informal adult learning).

Medgeneracijsko učenje je postopek, ki vključuje vplive s področij izobraževanja odraslih in starejših. Pojavlja se vprašanje, kako spodbujati tovrstno učenje na umeten način. Medgeneracijsko učenje je bilo doslej normalen pojav, ki se je odvijal na različnih ravneh in v različnih življenjskih kontekstih, zdaj pa ga močno spodbujajo organizirane in načrtne dejavnosti. Na primer, nekoč je prenos praks in vrednot starejših na mlajše potekal v družinskem krogu ali v skupnosti na bolj neposreden način; nenapisana pravila, tradicija in čustva so se prenašali naravno. Zaradi številnih dejavnikov v dandanašnjem življenjskem slogu je tovrstni prenos oviran, saj v določenih kontekstih obstajajo medgeneracijske prepreke.

Metodologija je razvila lastne dejavnosti, katerih namen je razvijati medgeneracijsko učenje, temeljijo pa na metodi transformativnega učenja, ki omogoča, da je vsak sogovornik vpleten v enaki meri. Transformativno učenje je rezultat enakovrednega dialoga; z drugimi besedami, posledica dialoga, h kateremu različni ljudje prispevajo svoje argumente. Koncept transformativnega učenja ni novost. Pojavi se lahko v kakršnem koli izobraževalnem okolju in je pomemben del preoblikovanja družbe. Koncept transformativnega učenja (Flecha, 2000) se je razvil iz preiskav in opažanj o tem, kako se ljudje učijo v šolah in zunaj njih, kadar je dovoljeno svobodno vedenje in učenje.

Spomini posameznikov, kolektivni spomini, družbeni spomini Na različnih stopnjah naše metodologije (opisanih v naslednjem poglavju) na vsakem koraku nastajajo in se krepijo različni tipi spominov, od prvega srečanja (spomin posameznikov in družine) do uradne predstavitve spominskih predmetov in zgodb v skupnosti (kolektivni spomin).

13

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Spomini posameznikov postanejo družbeni, ko se aktivirajo spominski predmeti in zgodbe, temelji spomina znotraj skupnosti. Zagotovilo, da bo prenos med generacijami zares potekal, pa je neprestano udejstvovanje različnih generacij na dejavnostih.

Kolektivni spomin je rezultat dejavnosti, ki jo izvajajo uporabniki. S pomočjo strokovnjaka na področju zgodovine se prepričajo, da ne pride do napak (pomanjkljivi spomin).

Izraz »kolektivni spomin« je iznašel sociolog M. Halbwachs, izvirna definicija pa se je glasila: »osnova in hkrati izražanje identitete skupine«.

Takšni zgodovinski ali legendarni prikazi izstopajo kot kulturna dediščina v družbi ali kulturnem sistemu. Potem vsaka skupina uporablja »kolektivni spomin«, ko izbira, analizira in prerazporeja dogodke glede na lastno »skupno preteklost« (zgodovino) upoštevajoč vodilne interese in projekte v sedanjosti.9 Poleg tega v družbeno-kulturnem kontekstu ni nedvoumnega »kolektivnega spomina«, temveč samo kombinacija, kot pojasnjuje Pierre Nora, predvsem pa je delovanje različnih »kolektivnih spominov« osnova za tisto, čemur avtor pravi »družbeni spomin«.10 Kolektivni spomin je izjemno pomemben, saj je eden glavnih dejavnikov pri oblikovanju »identitete« sleherne osebe.

Identiteta je tesno povezana in soodvisna od drugih identitet, ki pripadajo določeni kolektivnosti (po Durkheimovi šoli, ki ji je pripadal Halbwachs).

Primer takšnega vidika najdemo v teoriji »neodvisnosti spominov«, po kateri »spomin posameznika«, ki se razlikuje od »kolektivnega spomina«, ne more obstajati. Vsaka oseba ustvari svoj spomin na podlagi kulturnega sistema, torej predmetov, krajev ali praks, pri čemer družba spomin »simbolno kodira« (»symbolic coding«):11 »Kolektivni okvir spomina ni sestavljen iz več spominov posameznikov; to niso preproste, prazne oblike, v katerih se mešajo tuji spomini; nasprotno, so orodja kolektivnega spomina, ki ustvarja podobo preteklosti v skladu s prevladujočo miselnostjo družbe v vsakem obdobju.« (Halbwachs, s. 3) »Kolektivni spomin« torej prevzame vlogo »kolektivne upodobitve«, ki je globoko zakoreninjena v ustanovah in družbenih praksah. Z drugimi besedami, dejanje spominjanja je uprizoritev in upodobitev hkrati; izraža in krepi lahko solidarnost med ljudmi in v skupini, ki ji oseba pripada, saj v času spominjanja človek načenja proces »ponovnega posodabljanja« spomina družbene skupine.12 Ni dejanskega prehoda spomina od posameznikovega do kolektivnega, saj je po pristopu zgoraj omenjene šole »spomin posameznika« tesno povezan s kolektivnim spominom.

Odnos med spominom posameznika in kolektivnim spominom se lahko krepi in uravnava pri stalnem vzajemnem delovanju, še posebej če ohranjamo »prizorišča spomina«, če že obstajajo, ali pa ustvarjamo nova.

Ni nujno, da ti kraji večno obeležujejo spomin ali da so na primer muzeji; to so kraji, ki varujejo »semiotične predmete«, torej predmete, ki lahko prenašajo pomembno sporočilo. To niso samo izdelki, saj je lahko »predmet spomina« tudi jezik.13 Z “vključevanjem” teh predmetov ljudje osmislimo in oblikujemo svet, ki nas obdaja, ter mu 9 Maurice Halbwachs, Les cadres sociaux de la mémoire 10 Eviatar Zerubavel, Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past 11 http://www.fareantropologia.it/sitoweb/index.php?option=com_content&view=article&id=143:antr opologia-e-memoria-prospettive-di-un-nuovo-rapporto-con-la-storia&catid=51:violenza-memoriatestimonianza&Itemid=65 12 Ibidem 13 Eviatar Zerubavel, Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past

14

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

vdahnemo določene pomene ter razlage.

Po Morinu je jezik, ki ga avtor opisuje kot »poetičnega«, čustveno stanje, ki lahko pomeni več kot izražajo besede, in lahko obuja, poziva in očara14.

Kjer pa jezika ni, je »estetika«. Avtor pojasni izvor besede (aisthetikos – občutek, nekaj, kar zaznavamo s petimi čutili) in trdi, da lahko estetika sproži enaka čustvena stanja, v primeru „kolektivnega spomina“ pa estetiko najdemo v podobah, fotografijah, posnetkih ali različnih „umetninah“.15 Estetika je tudi vrhunska oblika pripovedovanja; in tako lahko skladišči globoko obstoječo vez, ki, čeprav nezavedno, povezuje generaciji naših staršev/starih staršev z našo, in prek nas z generacijo naših otrok.

14 Edgar Morin, L’identité humaine 15 Ibidem

15

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

7. Delovni načrt in razpored

Metodologija je razdeljena na dve stopnji: 1) Obnavljanje in ohranjanje spomina.

Prva stopnja je zbiranje spominov z medgeneracijskimi skupinskimi dejavnostmi, ki se končajo s katalogiziranjem, arhiviranjem in spletnimi objavami zbranega gradiva (v neobdelani obliki).

2) Prenos in širjenje spomina v skupnosti.

Drugi korak je prenos od spomina posameznika h kolektivnemu spominu z ustvarjanjem spominskih predmetov in slik, ki omogočijo, da je spomin dostopen vsemu prebivalstvu, lokalnemu, narodnemu in evropskemu, z dolgotrajnimi posledicami za družbeno povezanost skupin.

Obe stopnji sta opisani v nadaljevanju: 1. Uporabniki (kdo) 2. Posebni cilji (zakaj) 3. Vsebina (kaj) 4. Kdo vodi dejavnosti 5. Orodja, dejavnosti in modalitete 6. Končni izdelki 7. Ocenjevanje

Stopnja 1 A. Kdo Neposredni uporabniki te stopnje so starejši (stari 65 let ali več), posredni uporabniki so odrasli in mlajši odrasli (stari od 20 do 64 let) B. Zakaj/Posebni cilji za ciljne skupine Splošni cilj te stopnje je obnavljanje in ohranjanje spomina z medgeneracijskim dialogom in izmenjavo spominov.

Ta proces obnavljanja spominov, ki bi se lahko izgubili, z medgeneracijskim učenjem prinaša številne pozitivne učinke za starejše in odrasle, ki so vpleteni. V nadaljevanju navajamo pozitivne posledice, ki naj bi sledile učnemu procesu in lahko postanejo posebni cilji učnega načrta. O njih dobro premislite in ugotovite, kaj je najustrezneje uvesti v določenem položaju/kontekstu.

16

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Dobrodejni učinki/cilji učnega procesa glede za odnos med generacijami – starejši/ odrasli ali mlajši odrasli • povečati zmožnost empatije pri odraslih in starejših: med dejavnostmi se naučijo spoštovati drug drugega s poslušanjem in spoštovati vidike drugih • povečati zmožnost decentralizacije starejših in odraslih, jim pomagati razumeti, da obstajajo različni vidiki (na primer, da lahko primerjamo enakovredne poglede na isto obdobje) • zmanjšati občutek odtujenosti s spodbujanjem stikov med starejšimi in generacijami, ki jim sledijo • spodbujati starejše in odrasle pri razvijanju občutka pripadnosti skupnosti, zbiranju in cenjenju svojih spominov Dobrodejni učinki/cilji učnega procesa za posameznike Dobrodejni učinki/cilji učnega procesa za kakovost življenja starejših • premagati generacijski prepad z ugotavljanjem podobnosti in razlik v življenju v skupnosti nekoč in danes • starejšim predstaviti svet tehnologije, še posebej orodja za zbiranje spominov, da pridobijo osnovno znanje, ki ga potrebujejo v vsakdanjem življenju (na primer uporaba bankomata, pošiljanje elektronskih sporočil, internet, družbena omrežja, prenosni telefon ...)

• starejšim pomagati pridobiti veščine sporazumevanja, tako da jih vključimo v pogovor z mlajšimi generacijami na podlagi spomina • starejšim pomagati, da ostanejo mentalno aktivni • udeležence naučiti konstruktivnega sodelovanja z mlajšimi generacijami, pri čemer je skupni cilj zbiranje spomina • starejše motivirati, da sodelujejo pri razvoju skupnosti • starejšim pomagati, da se vklopijo v dandanašnjo družbo, ter zmanjšati medgeneracijski prepad • zmanjšati tveganje osamitve, osamljenosti, depresije pri starejših, tako da jih vklopimo v skupino • starejšim pomagati, da se bolje zavedajo ne samo tega, kar so v sedanjosti (včasih starost spremlja šibkost zaradi bolezni), temveč da se zavedajo, kako dejavni so bili v preteklosti • starejše opomniti, česa so bili nekoč zmožni, njihovih veščin, da se ponovno zavedo svojih zmožnosti in tako ohranijo dostojanstvo • starejšim pomagati, da bi se bolj zavedali, kako pomembni in zmožni so, saj lahko učijo druge, prenašajo načine vedenja in znanje na mlajše generacije • pri starejših povečati občutek ugodja, s tem ko se zavedo, da so koristni in da druge generacije z zanimanjem poslušajo njihove zgodbe Dobrodejni učinki/cilji učnega procesa v zvezi z interesi, znanjem, veščinami in vrednotami odraslih in mlajših odraslih • pridobiti posebno znanje z različnih področij na podlagi pripovedovanih spominov • podreti stereotip o starejših in povečati zanimanje zanje • povečati število odraslih in mlajših odraslih, ki jih zanima izvajanje dejavnosti s starejšimi (tudi kot prostovoljci) • pomagati odraslim, da se zavedo veščin starejših • poskrbeti, da se odrasli zavedo svojih korenin preko pripovedovanj o preteklosti in kako pomembne so pretekle izkušnje pri sedanjem sklepanju odločitev • poskrbeti, da se odrasli naučijo sporazumevanja s starejšimi (npr., da jim posvečajo več časa, med govorom delajo več premorov, govorijo glasneje in razločneje).

17

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

C. Kaj Vsebina metodologije so spomini iz vsakdanjega življenja, ki bi se lahko izgubili: spomini na življenje, ki po navadi utonejo v pozabo ali v zgodovinskih knjigah niso natančno obravnavani, ker niso tako močni kot pomembni zgodovinski dogodki.

Posebno pozornost lahko namenimo naslednjim vidikom: ljubezensko življenje/poroka/zaroka, vsakdanje življenje v družini, občila, šola in kultura, delo, prosti čas, lokalno dogajanje, običaji in tradicija, festivali itd.

V vsaki skupnosti je treba najti tisto, kar je za ljudi nekaj posebnega: morda je to vsakdanje življenje, morda pa določen dogodek ali kulturna tradicija. Izbrati je treba tisto, kar pomaga pri izgradnji lokalne identitete in ustvarjanju družbenih vezi.

Glavne vsebine iz pilotnih izvedb so navedene spodaj: V Italiji smo teme razdelili na naslednje makroteme: • Ljubezensko življenje/poroka/zaroka • Vsakdanje življenje v družini • Občila • Šola in kultura • Delo • Prosti čas Na Poljskem smo spomine povezali z določenimi kraji: • Preobrazba urbanega prostora v soseski Śródka v Poznanju • Vsakdanje življenje nekoč v tem predelu Poznanja • Zgodovina Śródke • Posebni opisi kraja preko življenjskih zgodb • Zaščita in ohranitev urbane Śródke V Romuniji so bile vsebine povezane z otroštvom, saj o določenem obdobju nihče ne govori skozi otroške oči. Kako so obdobje doživljali otroci? Dogajanje je opisano v zgodovinskih knjigah na nepristranski način, toda pomembni podatki o občutkih in čustvih so se izgubili, saj zgodovinske knjige obravnavajo samo datume in dejanja.

V Sloveniji: • Dobrodelnost med vojno • Izposoja knjig med vojno • Gledališke predstave v strelskih jarkih • Vojaški okraski • Pisma s fronte • Umetnost vojakov • Življenje družin, katerih člani so šli na fronto V Španiji (Baskija): • Lov na jegulje: pripomočki, vrste čolnov, vloge v skupnosti, opisi narave v sezoni ribolova • Spol: vloga žensk, gospodinjstvo, tradicionalna moška/ženska opravila v povezavi z ribolovom • Zgodbe o španski državljanski vojni: bombardiranje, poškodovane stavbe, ubijanje itd.

• Opisi morskega živalskega kraljestva • Vsakdanje življenje v letih 1950—1960 • Spremembe v arhitekturi vasi • Izobraževanje in vzgoja

18

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

D. Kdo vodi dejavnosti?

Sodelujoči so starejši odrasli z bogatimi izkušnjami, ki lahko znanje prenašajo in poslušajo soudeležence. V takšnem kontekstu ni učitelja, temveč je moderator, ki spodbuja pogovor.

Metodologijo mora usmerjati koordinator, da spodbuja dialog in prenos vsebin. Če je mogoče, naj moderatorja določijo nosilci interesov, z njim pa sodelujejo med in po dejavnostih.

Koristno je, če sodeluje zunanji strokovnjak in po možnosti oseba, ki dela na področju (npr. če udeleženci razpravljajo o slavnih igralcih in igrah, je strokovnjak lahko igralec, ki se prej pripravi). Partnerice naj ga/jo ne opremijo z znanstvenim znanjem, temveč z znanjem o metodologiji, spodbujanju dialoga in prenosu.

Osebe, ki lahko razvijejo dejavnosti, so tri, ki se na različne načine dopolnjujejo na podlagi svojih spretnosti, v nobenem primeru pa naj ne bosta manj kot dve.

• Usmerjevalec razprave: Vloga te osebe je ključna za uspeh metodologije, saj upravlja skupino, uvaja udeležence in neti zanimanje ljudi, usmerja razpravo in izmenjavo izkušenj, gladi morebitne spore.

• Pomočnik: Pomočnik spremlja dosežke in skrbi za tehnično pomoč.

• Strokovnjak: Včasih je smiselno vplesti strokovnjaka na področju zgodovine, ki poskrbi za širši vpogled v izkušnje udeležencev in drugačen zorni kot.

V nadaljevanju se osredotočamo na usmerjevalca razprave: Njegovo delo je, da udeležencem olajša potek.

Vloga usmerjevalca razprave je zagotoviti, da skupina deluje konstruktivno in povezano. Ta naloga obsega tri dele: 1. Vodstvo OSREDOTOČENJE Skupini določi temo – za vsak primer, če vodja ne izpolnjuje svoje naloge.

SPODBUDA Spodbujanje konstruktivne razprave med člani skupine.

OPORA Črpanje podatkov iz molčečih članov skupine in dajanje dovoljenja za izražanje novih vidikov.

SODELOVANJE Če skupina slabo sodeluje ali gre pogovor v napačno smer, mora usmerjevalec predlagati novo razpravo.

SKUPINSKI DUH Spodbujanje povezane, sodelujoče in produktivne ekipe.

2. Sodnik PRAVILNIK Ohranjanje reda med skupinskimi razpravami, vztrajanje pri tem, naj ne govori več udeležencev hkrati in naj si nihče ne prilašča preveč časa.

ZAŠČITA UDELEŽENCEV Usmerjevalec razprave poskrbi, da so vsi prispevki k razpravi obravnavani enakovredno in da nihče ni zaničevan zaradi svojega prispevka.

JASNOST Usmerjevalec zagotovi, da lahko vsi udeleženci spremljajo razpravo, govorce prosi, naj govorijo počasi in glasno (sploh odrasle), in pomaga pri razumevanju pogovornih izrazov, slenga ali narečja.

REŠEVANJE TEŽAV Usmerjevalec obvladuje težavne udeležence in poskrbi, da lahko vsi sodelujejo brez zadržkov. ČASOVNE OMEJITVE Usmerjevalec poskrbi, da dejavnosti potekajo v časovnem roku in da je dnevni red izveden.

19

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

3. Nepristranskost PRAGMATIČNOST Usmerjevalec ne sme biti čustveno vpleten v razpravo.

SPODBUJANJE DAJANJA POVRATNIH INFORMACIJ Usmerjevalec spodbuja razpravo o vsem, kar omenijo udeleženci.

ZANIMANJE Usmerjevalec spoštuje prispevke vseh udeležencev in jim prisluhne z zanimanjem.

Usmerjevalec razprave je uspešen, če ima naslednje veščine in lastnosti: Komunikativnost: Obvladovati mora vse tehnike, tako verbalne kot neverbalne, hkrati pa mora znati dobro poslušati.

Načrtovanje: Izbrati in pripraviti mora kraj srečanj tako, da med njim in občinstvom ni ovir. Časovni okvir srečanja mora vključevati čas za razprave in povratne informacije.

Vodstvo: Oblikovati mora ekipo iz skupine posameznikov z motiviranjem in spodbujanjem.

Dodelitev vlog je bistvena naloga dobrega vodje, ki mora hkrati tudi vedeti, kdaj popustiti in ekipi vodstvo prepustiti oziroma ga prevzeti.

Usposabljanje: Na podlagi potreb ekipe mora usmerjevalec zagotavljati, da ekipa postane učinkovita enota. To doseže tako, da oceni, na katerih področjih so posamezniki močni in na katerih šibki.

Prepoznavanje težav: Ni dovolj, da težave prepozna; priti jim mora do dna. To lahko doseže s tehniko ‚viharjenje možganov‘ in analizo srečanj z ekipo ali posamezniki.

Svetovanje: Usmerjevalec mora občinstvo vplesti v razpravo in mu pojasniti, kaj je na dnevnem redu. Usmerjevalec mora razpravo spodbujati in po potrebnem predelati ter podati občinstvu v razmislek.

20

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Težave, s katerimi se morebiti sooča usmerjevalec razprave Težava

Morebitni vzrok

Rešitve

Molčeč/sramežljiv udeleženec – član skupine ne sodeluje, kot bi si želel usmerjevalec razprave

Udeleženec je morda: • sramežljiv, plah ali negotov • nima mnenja o temah, o katerih razpravlja skupina • zdolgočasen • se počuti večvrednega • misli na težave, ki niso v zvezi s srečanjem • ne razume teme • se prepira z drugimi udeleženci

• vzpostaviti očesni stik z udeležencem in zastavljati preprosta vprašanja • udeleženca vplesti v manjšo podskupino in ga prositi, naj pove povzetek razprave • takoj in iskreno odobravati prispevek tega udeleženca ter ga bolj spodbujati • med premorom ali na samem vprašati udeleženca, zakaj molči • predlagati, naj mnenje pove vsak udeleženec

Pretirano zgovoren udeleženec – član skupine govori preveč, se ponavlja in na splošno dominira

• naravna potreba po pozornosti • na srečanje se je pripravil preveč ali premalo • bahati se želi z bogatim besednim zakladom ali obširnim znanjem • ima največ avtoritete

• medtem ko udeleženec govori, usmerjevalec razprave pogleduje na uro • ko udeleženec zajame sapo, se mu usmerjevalec zahvali za komentarje • usmerjevalec poudari pomembne točke dnevnega reda in časovne omejitve • usmerjevalec prosi udeleženca, naj pojasni, kako njegovi komentarji prispevajo k obravnavani tematiki • usmerjevalec prosi skupino, naj komentira, kar je povedal udeleženec • usmerjevalec vse udeležence opozori na časovno omejitev

Klepetanje – član skupine moti srečanje, ker klepeta z drugimi

udeleženec: • čuti potrebo po pogovoru o temi, ki ni na dnevnem redu • se na srečanju dolgočasi • hoče povedati nekaj, kar se mu zdi pomembnejše od drugih tem, te teme pa ni na dnevnem redu • razpravlja o temi, povezani z obravnavano, a nima pozornosti skupine • želi biti v središču pozornosti

• usmerjevalec razprave prosi udeleženca, naj svoje mnenje deli s skupino • usmerjevalec vstane in se sproščeno sprehaja v bližini udeleženca, ki klepeta • usmerjevalec pokliče udeleženca po imenu in ga vpraša, ali želi temo uvrstiti na dnevni red • usmerjevalec ponovno zastavi vprašanje in poprosi udeleženca za mnenje

Izjemno neprijeten udeleženec – član skupine se pogosto prepira in na splošno vsem nasprotuje

Takšni udeleženci: • so morda prepirljive osebnosti • so morda jezni zaradi mnenj drugih ali določene teme srečanja • so morda po značaju važiči • morda niso zmožni konstruktivnih predlogov • imajo morda občutek, da se nihče ne zmeni zanje

• usmerjevalec z drugimi besedami nepristransko povzame, kar je povedal udeleženec • usmerjevalec najde kaj dobrega v predlogih udeleženca, izrazi strinjanje in nadaljuje • usmerjevalec se odzove na udeleženčeve komentarje, namesto da ga napada • skupini predlaga obravnavanje udeleženčevih komentarjev • omeni, da bodo komentarji zaradi omejenega časa prestavljeni na dnevni red naslednjega srečanja

21

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

E. Orodja, dejavnosti in posebne modalitete Priprava konteksta in ustvarjanje delovne skupine (starejši, odrasli in mlajši odrasli) • Izbor uporabnikov: v dejavnost naj bodo vpleteni starejši, odrasli in mlajši odrasli.

• Dejavnost lahko izvaja skupina, ki že obstaja. Če skupina še ne obstaja, jo je treba ustanoviti skupaj z nosilci interesov (predstavniki občin, prostovoljnih društev ali negovalnih ustanov ...)

• Pozanimati se je treba o kontekstu in potrebah delovne skupine.

• Informirati in povabiti uporabnike vnaprej.

• Določitev lokacije. Kraj, kjer potekajo dejavnosti, je treba skrbno izbrati, saj mora ustrezati določenim kriterijem, če je le mogoče. Spomini na kraje oblikujejo spomine na osebno preteklost. Kraji, ki so polni čustev, pogosto ostanejo v spominu kot precej »nevtralni«. Obujanje spominov na kraje lahko sproži spomine na splošne življenjske izkušnje. Iz teh razlogov je bolje izbrati kraje, ki vzbujajo spomine, in sicer v zvezi s tematiko, ki jo skupini predlagate.

• Določitev časa poteka dejavnosti (kadar je to mogoče). Izberite del dneva, ko boste najlažje vklopili starejše, hkrati pa boste odraslim in mlajšim odraslim omogočili sodelovanje in potek medgeneracijskega dialoga ter medgeneracijskega sodelovanja.

• Določitev glavnih tem naj bo v času dejavnosti v ospredju (določene teme, določena obdobja ...) glede na zanimanje skupine. Lahko delate intervjuje ali kako drugače izveste, katere vsebine in teme zanimajo člane skupine. Teme lahko predlaga tudi organizacija, v katere prostorih poteka dejavnost.

• Določitev teme je lahko proces iskanja. Izhajate lahko iz spominov, za katere veste, da se lahko izgubijo. Iščete jih lahko med posamezniki ali v skupnosti. Spomine, ki se lahko izgubijo ali so dragoceni, določite s preiskavo. Na primer: intervjuji, usmerjena skupina, preiskovalno delo itd. Temo lahko torej iščete »od zgoraj navzdol«, pri čemer izhajate iz lastnega vidika, po tem ko ste izvedli preiskavo, ali pa »od spodaj navzgor«, kjer izhajate iz zanimanja ljudi in skupnosti (intervjuji, usmerjena skupina).

• Opredelitev števila srečanj in trajanja posameznih srečanj gleda na kontekst in potrebe skupine.

• Izbor načina poteka dejavnosti – skupinska dejavnost, frontalna oblika ali individualno delo.

• Priprava snovnih virov.

Realizacija medgeneracijske dejavnosti za zbiranje spominov Usmerjevalec razprave lahko uporablja različne neformalne metode, da udeležence vodi in jim pomaga uresničiti enega ali več ciljev srečanja, kot je na primer širjenje spominov. Na enem samem srečanju po navadi uporablja več različnih metod. Številne lahko vodijo do enakega zaključka, toda uspešni usmerjevalci razprave vedo po občutku, katero metodo uporabiti v določenih okoliščinah. Dejavniki, ki vplivajo na izbor metode: zaželen končni cilj, velikost skupine, prostor, časovne omejitve, osebnosti udeležencev, strokovnost udeležencev, potrebna dokumentacija in intuicija usmerjevalca razprave.

Poleg že omenjenega v prejšnjih poglavjih o medgeneracijskem učnem procesu je treba misliti tudi na metode, s katerimi lahko prebijemo led in spodbudimo pogovor.

Za takšen način učenja ni recepta. Lahko pa vam svetujemo in predlagamo orodje, ki ga boste lahko prilagodili učnemu kontekstu, ki ste ga ustvarili.

Korak 1: Premislite o tem, s katerimi metodami lahko prebijete led, in izberite tiste, ki najbolj ustrezajo vaši dejavnosti in skupini. Metode spodbujajo prijateljstvo, sodelovanje in pomagajo udeležencem skupine, da se spoznajo med seboj. Metode, ki prebijajo led, so lahko igre, ki udeležence poživijo; o njih si lahko preberete ali si kakšno izmislite.

KAKO PREBITI LED – NAVODILA V 10 SEKUNDAH • • • •

Bodite navdušeni; naj se zgodi kar koli, bodite navdušeni.

Prostovoljce izbirajte pazljivo in jih ne spravljajte v neprijeten položaj. Če kaj ne deluje, hitro preklopite na drugo dejavnost.

Izbor trenutka je pomemben. Ne dolgovezite.

22

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

• • • •

Uporabite samo eno ali dve igri za prebijanje ledu kot 20—30-minutni uvod.

Z igro zaključite, ko ljudje še uživajo.

Izberite igro, ki je primerna vaši starostni skupini.

Vsaka skupina je drugačna in razumevanje tega, kaj bo delovalo in kaj ne, je posebna veščina.

Korak 2: Pomislite na cilje učenja in skušajte najti najboljše metode, ki vam bodo pomagale cilje uresničiti.

Metode so lahko tradicionalne, kot so razprave, opažanja, učenje skozi prakso.

Razmislite lahko tudi o drugih neformalnih metodah. Nobenih posebnih metod nimamo v mislih, toda v priročniku vam predstavljamo določene okoliščine medgeneracijskega učenja, ki jih olajšajo neformalne metode, kot so: živa knjižnica, sentimentalni sprehod itd.

Spodaj navajamo nekaj splošnih nasvetov, ki bodo morebiti pomagali usmerjevalcu razprave učinkovito usmerjati dejavnost: Dober usmerjevalec razprave mora med vodenjem srečanj početi naslednje: • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Dobro poslušati Spraševati Povedati z drugimi besedami Poskrbeti, da izraze in definicije razumejo vsi Povezovati zamisli Slediti razpravam Jasno povzemati Se ustrezno izražati Pripraviti srečanja in dejavnosti Usmerjevalčeva vloga pri vodenju uspešnega srečanja zajema naslednje: Točen začetek in konec Prisotni so samo ljudje, ki morajo biti Jasen smisel Dnevni red, ki ga je mogoče izpeljati Posamezniki se strinjajo o vlogah in dolžnostih Odkritost in spoštljivost Pravila medsebojnega delovanja in procesa Vodstvo

Kako začeti srečanja Za začetek srečanja je potrebnih več dejavnikov. Spodaj navajamo nekaj splošnih nasvetov za začenjanje srečanja: • Vnaprej pripravite dnevni red srečanja in ga posredujte udeležencem • na podlagi značaja gradiva, ki ga boste obravnavali, predvidite, kako boste morda morali obvladovati udeležence • Pridite zgodaj • Prostor pripravite tako, da bo čim uporabnejši • Priskrbite pregled namena skupine • Dovolite, da se vsak udeleženec predstavi, in poskrbite, da bo vsakdo povedal kaj osebnega • Interese vsakega posameznika povežite z namenom skupine • Izpilite namen skupine • Razčistite vloge in dolžnosti • Določite smernice skupnega delovanja Kako ustvariti občutek sodelovanja Da pridobite zanimanje in energijo udeležencev, začnite srečanje tako, da vas bodo pozorno poslušali. Usmerjevalci razprave se morajo zavedati, da imajo nekateri udeleženci morda zavore, kot so: • Teme ne razumejo • Tema jim ni všeč ali ne marajo razpravljati • Občutki negotovosti na podlagi zmožnosti ali zaradi drugih v prostoru

23

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

• • • •

Občutki večvrednosti v odnosu do drugih v prostoru ali do usmerjevalca Strah pred tem, kaj bodo rekli ali kako se bodo odzvali drugi Strah pred stikom z drugimi v prostoru zaradi slabih odnosov Strah pred razkrivanjem lastnega mnenja pred drugimi, še posebej, če je v prostoru nadzornik • Nizka raven zaupanja do skupine, procesa ali usmerjevalca • Če je udeleženec ravno prišel z nekega sestanka, morda še vedno razmišlja o njem, namesto da bi sodeloval • Nikoli ni delil svojih mnenj ali poslušal tujih – z drugimi besedami, v razpravi o predlaganih temah ne zmore sodelovati Usmerjevalec mora vse to obvladovati tako na začetku srečanja kot med razpravo. Zbiranje spominov posameznikov Dejavnost je treba dokumentirati: • s fotografijami srečanj • z zvočnimi in/ali videoposnetki • z zbiranjem različnega gradiva o preteklosti, ki so ga prinesli udeleženci • fotografije • pisno gradivo (dnevniki, pisma ...)

• knjige • predmeti v okviru teme • ...

Katalogiziranje zbranih spominov S pomočjo udeležencev usmerjevalec/koordinator katalogizira gradivo, zbrano po naslednjih merilih: • Obdobje – časovni interval, na katerega se nanaša spomin.

• Teme – glavna tema, na katero se osredotoča spomin (glasba, družabne igre, vsakdanje življenje, tehnološki razcvet, šola, delo, ljubezensko življenje, religija ...). Zbrani spomini bodo neobdelano gradivo končnih izdelkov, njihova vsebina.

• Oblika – format, v katerem bo zbirka spominov (fotografija, zvočni posnetek, videoposnetek, pisni dokument, predmet ...).

Arhiviranje – objavljanje zbranega gradiva na spletu Zbrano gradivo na prvi stopnji še niso spominski predmeti in slike, saj je še vedno neobdelano, je pa pomembno, da ga shranite in ne izgubite. Upoštevajte zakone o varovanju zasebnosti, prosite za dovoljenje za objavo in gradivo objavite na spletu: • • • • •

na spletni strani projekta SEM.BET www.sembet.eu na SEM.BET-ovi facebook strani na SEM.BET-ovem youtube kanalu na spletnih straneh nosilcev interesov, kjer naj bodo objave označene z #sem.bet ...

Primeri pilotnih izvedb Spodaj opisujemo izkušnje partneric projekta SEM.BET, ki so preizkušale metodologijo v medgeneracijskih dejavnostih obujanja in širjenja spomina. Primeri vam bodo morda pomagali bolje razumeti metodologijo in vas navdihnili za izvajanje novih projektov z enakimi cilji, a prilagojenimi določenim okoliščinam. Preberete si lahko tudi celotno poročilo o pilotnih izvedbah ali si ogledate spletno stran (http://sembet.eu/pilot-experience/ ).

24

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Italijanska izkušnja Dejavnost

Opis/uporabljene metode

Priprava dejavnosti

V Italiji smo dejavnosti razvijali na različnih krajih v sodelovanju z različnimi organizacijami. Potek organizacije in udeležbo smo olajšali tako, da smo vpletli skupine starejših, ki so že obstajale v tistem kraju, potem pa smo jim dodali odrasle in mlajše odrasle. V več primerih smo vključili Cafè Alzheimer in sodelovali so tudi prostovoljci ter sorodniki.

V drugih primerih smo projekt SEM.BET povezali z lokalnim projektom. Občina Monzuno, na primer, se je lotevala projekta z enakim namenom, spet v tretjem primeru pa je z nami vzpostavila stik skupnost, kjer živijo ljudje s posebnimi potrebami skupaj s prostovoljci in pomočniki; skupnost je prejela naše poročilo in želela preizkusiti metodologijo, saj je že sama izvajala dejavnosti, povezane s spominom.

Dejavnosti medgeneracijskega skupinskega učenja

Metoda Glavna metoda je bila transformativno učenje.

Dejavnosti so se osredotočale na spomine posameznikov, ki se nanašajo na obdobje od 40-ih do 70-ih let 20. stoletja.

Srečanja je vodil usmerjevalec razprave, ki je poskrbel, da se je skupina osredotočala na vnaprej izbrano temo.

Včasih so pri razpravi pomagale fotografije, pisma, dnevniki, predmeti (npr. poročne obleke), ki so jih prinesli udeleženci.

Intervjujev ni bilo, saj bi se lahko starejši postavili v vlogo “učitelja”, pri tem pa bi nastalo tveganje, da se odrasli in mlajši odrasli ne bi dovolj vklopili.

Vsa skupinska srečanja smo snemali (zvočni in/ali videoposnetki).

Posebne ciljne skupine Poleg ciljnih skupin, ki jih opredeljuje projekt, smo metodologijo izvajali tudi s posebno ciljno skupino: • Starejši z demenco ali Alzheimerjevo boleznijo (začetne stopnje bolezni) • Ljudje z dušenimi motnjami V teh dveh primerih nismo spreminjali pristopa in ljudi s posebnimi potrebami smo vklopili v druge ciljne skupine.

Usmerjevalec razprave je moral v teh primerih poskrbeti za potrebe ljudi s težavami (na primer, da so imeli za odgovor več časa), da so lahko sodelovali v razpravah.

25

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Romunska izkušnja Dejavnost

Opis/uporabljene metode

Vnaprejšnja preiskava – razmislek o lokalnem kontekstu

V Romuniji so medgeneracijske dejavnosti pogost pojav v šolskih izobraževalnih programih ali programih drugih izobraževalnih ustanov; razvijajo se organizirano, večinoma med dvema bolj oddaljenima generacijama, na primer med otroki in starejšimi. Tako se generacije učijo druga od druge v kulturnem kontekstu, za katerega poskrbijo muzeji, filharmonije in gledališča.

Raziskava, ki smo jo v Romuniji izvajali v okviru projekta SEM.BET, je pokazala, da se medgeneracijsko učenje na podeželju odvija naravno (ker stari starši pomagajo otrokom in vzgajajo vnuke, torej so blizu najmlajšim družinskim članom; drugi razlog je, da otroci pomagajo pri gospodinjskih opravilih, torej se vrednote in spretnosti v zvezi z gospodinjstvom prenašajo iz roda v rod). V mestih pa medgeneracijsko učenje poteka na bolj formalen način – organizirajo ga izobraževalne ustanove in včasih imajo programi posebne učne cilje.

Izhajali smo iz obstoječega stanja in ustvarili primeren kontekst za izvajanje dejavnosti, tako da smo združili dve skupini ljudi iz dveh organizacij. To so bili starejši iz Zveze starejših občanov Timisoare. Usmerjevalec razprav je bil vodja usposabljanja in si je želel preizkusiti novo metodologijo.

K sodelovanju smo povabili starejše ljudi in mlajše odrasle. Potem smo priredili srečanja, da smo ljudi spoznali in odkrili, kaj imamo skupnega.

Dejavnost smo izvajali z metodologijo in potrebnih je bilo več srečanj z usmerjevalcem in pomočnikom, da smo pripravili korake izvajanja in razmislili o metodologiji.

Priprava dejavnosti

Določitev teme, učnih ciljev, metod, razmislek o sredstvih (čas, ljudje, gradivo), načrtovanje dejavnosti, organizacija skupin, razmislek o končnih izdelkih in izsledkih, načrt širjenja v javnosti.

Pripravili smo dve medgeneracijski učni srečanji. Tema je bila “Igrače in igre – Potovanje v preteklost!”.

26

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Medgeneracijske dejavnosti učenja

Prvi srečanje je bil prvi korak v preteklost, ki so ga naredili mladi, ko so se odločili za sodelovanje.

Poleti 2014 so mlajši odrasli iz študentske zveze Fakultete za sociologijo in psihologijo na Univerzi v Timisoari v prijetnem okolju spoznali več starejših, ki so se spominjali čudovitih igrač in zgodb.

Najosupljivejša so bila čustva in vezi, ki so nastali se pojavila med člani skupin tako v času snidenja kot po njem. Skupini sta zaprosili za drugo srečanje, da bi spomine še bolje povezali s snovnim svetom in jih posredovali mlajšim generacijam.

Udeleženci so izdelali knjigo.

Uporabljene metode Metode za prebijanje ledu Igra: Ugani, kdo sem. Vsak udeleženec je imel na hrbtu ime slavne osebe. Nihče ni vedel, kdo naj bi bile druge osebe, saj je imena izbral usmerjevalec razprave. Vsak udeleženec je moral nekomu zastaviti tri vprašanja, da bi ugotovil, kdo je. Če tri vprašanja niso zadostovala, je oseba lahko zamenjala partnerja in spet zastavila tri vprašanja.

Skupinska razprava Skupinske razprave smo uvedli, da bi se pripadniki različnih generacij spoznali med seboj in da bi starejši lažje posredovali svoje spomine mlajšim. Po tem uvodu se je začel drugi del dejavnosti. Udeleženci so pripovedovali zgodbe iz otroštva in se z veseljem spominjali starih časov, potem pa so sedli za mize z gradivom in začeli izdelovati igrače ter se spominjali srečnih dni iz otroštva. Dejavnosti so zbližale generaciji.

“Učenje skozi prakso” Tretja metoda, ki smo jo uporabljali, je učenje skozi prakso. Mlajši odrasli so izvedeli, kako so se otroci nekoč igrali in kako so jih osrečevale preproste igrače.

Mlajši udeleženci so starejšim izdelovali igrače in z njimi delili izkušnje o čudovitem življenjskem obdobju.

Na drugem srečanju smo se osredotočili na to, da smo izvedeli več o starostnikih in smo skupaj pisali spomine o veselju iz otroštva in splošnih značilnostih otroštva nekoč. Vsi so hoteli ustvariti knjižico, kjer bi bili njihovi spomini na varnem in na vpogled drugim.

Dejavnost je vodila Zveza starejših občanov Timisoare, sodelovali pa so študentje z različnim ozadjem. “Živa knjižnica” Začetek dejavnosti smo olajšali z metodo “živa knjižnica”. Starejši so morali ustvariti naslovnico knjige in zanimiv naslov.

• Ustvarjanje naslovnice “knjige”: Prvi del dejavnosti smo vpeljali z metodo “živa knjižnica”. Starejši so morali ustvariti naslovnico s spomini, ki so jih hoteli posredovati mladim, in se domisliti zanimivega naslova.

• Ogled knjižnice: Mladi študentje so morali izbrati “knjigo”, ne da bi vedeli, kateri starejši udeleženec jo je ustvaril. Izbrali so živo knjigo, ki jim je bila najljubša, in prisluhnili zgodbi.

Pisanje o ročno izdelani igrači. V tem delu so starejši pomagali mladim študentom napisati navodila za izdelavo igrač, ki so jih skupaj ustvarjali pri prvi dejavnosti.

27

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Španska izkušnja Dejavnost

Opis/uporabljene metode

Prebijanje ledu

Vsak udeleženec se je predstavi in s skupino delil veselo zgodbo, povezano s skupnostjo, ter skušal povezati druge udeležence s sorodniki, ki jih je morebiti poznal.

Metoda Dialog, skupina v krogu

»Pokaži in povej«

Usmerjevalec je prosil udeležence, naj na naslednje srečanje prinesejo predmete ali orodja, ki predstavljajo spomine posameznikov v zvezi z določeno temo (ribiška tradicija, na primer). Potem je vsak pojasnil, kaj ta predmet je, in, če je le mogoče, druge naučil, kako predmet uporabljati. Smiselno je oblikovati pare, v katerih je ena starejša in ena mlajša oseba, neznane predmete pa predstaviti javnosti.

Metoda Dialog v parih, razstava, vloge (učitelj–učenec)

Intervjuji

Usmerjevalci razprav so vodili delavnice in se posvečali nekaterim udeležencem ter pri tem opravljali krajše intervjuje.

Metoda Intervjuji

Strokovno pojasnjevanje določenih tem

Smiselno je povabiti strokovnjaka, ki natančno pojasni temo, o kateri razpravlja skupina. V Baskiji je inženir pomorstva predstavil kolektivno izkušnjo v mestu poleg skupnosti, kjer smo izvajali projekt SEM.BET. Inženir je prisostvoval pri restavriranju stare lesene ladje, ki je postala simbol in spomenik skupnosti ter udeležence navdušila, da so hoteli v svoji vasi izpeljati podoben projekt. MREŽENJE Metoda Konferenca, vprašanja in odgovori

Pripovedovanje zgodb in zemljevid spominov

Dejavnost se je začela kot pogovor o različnih temah iz vsakdanjega življenja, potrebovali pa smo zemljevid kraja in večbarvne risalne žebljičke. Ko so udeleženci delili zanimive in pomembne spomine, jih je usmerjevalec prosil, da spomine označujejo na zemljevidu. Na koncu dejavnosti so bile na zemljevidu vesele zgodbe iz vsakdanjega življenja, risalne žebljičke pa smo povezali z barvasto vrvico, in tako ustvarili mrežo.

Metoda Pripovedovanje zgodb, igranje vlog, umetniška igra

Umetniška predstava

S pomočjo lokalnih umetnikov lahko ustvarite umetniško predstavo (glasba, ples, kip, konceptualna umetnost itd.). V Baskiji smo izpeljali ob morju. Vpletli smo udeležence, zbrano gradivo in zgodbe ter na pobudo lokalnega umetnika ustvarili pokrajinsko umetnino – reko iz peska, ki so jo izdelali udeleženci, kjer je sleherni zavoj predstavljal spomin, vse skupaj pa skupno zgodovino.

Metoda Predstava

28

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Poljska izkušnja Dejavnost

Opis/uporabljene metode

Izbor skupine

K sodelovanju smo povabili starejše. Moderator, ki se udejstvuje kot skavt (starejši udeleženci so bili skavti veterani iz skupine “Wiarusów”) je bodoče udeležence poznal. Organizator je povabil tudi mlajše udeležence – na podlagi njihovega zanimanja za lokalno zgodovino.

Jesenska srečanja smo organizirali malce drugače. Postala so znana, zato so se vanje želeli vklopiti številni ljudje. Tako je bila skupina na koncu veliko večja kot na začetku.

Srečanja

Prva srečanja so potekala junija tri dni zapored v večernih urah, da so se jih mladi lahko udeležili po službi. Ni bilo tako vroče kot podnevi, kar je ugajalo starejšim.

Drugi dan smo delavnice izvajali v dveh delih, vmes pa smo naredili premor za kavo.

Srečanja smo nadaljevali jeseni. Niso se osredotočala samo na preobrazbo urbanega prostora v Śródki, temveč tudi na vsakdanje življenje nekoč v tem predelu Poznanja. Starejši in mlajši udeleženci so skupaj izvajali številne dejavnosti, kot je na primer priprava božične koče.

Metode Glavna metoda dela na srečanjih je bila razprava. Pomembno je, da so se udeleženci prej povezali. Širjenje spominov je bilo najučinkovitejše na sprehodu. Starejši so se več spominjali, ko so videli določene kraje, mlajši pa so tako lažje razumeli, kaj so starejši mislili, ko so govorili o “posebnem vzdušju” določenega kraja.

Skozi čas smo potovali tudi ob gledanju fotografij – tako so se v zgodbah pojavili novi ljudje, ko so starejši prepoznavali ljudi na fotografijah. Zadnji del, povzemanje in zaključevanje srečanj, je bila predstavitev ustvarjalne rabe spomina skupnosti.

Namen predstavitve je bil sprožiti razpravo o zgodovini Śródke, ki je zanimiva za vse generacije in jo lahko izkoristimo za ohranjanje lokalnega spomina s povezovanjem novih občil in tradicionalnih vsebin. Od junija 2014 se je zvrstilo 11 srečanj s starejšimi.

Dokumentacija Da bi dokumentirali zgodovino, o kateri so pripovedovali starejši udeleženci, smo intervjuje snemali s kamero, naredili pa smo tudi zvočne posnetke – vse to je bilo delo mladih udeležencev. Zvočne posnetke smo pozneje zapisali in shranili, saj bodo v prihodnje morda uporabni. Posnetkov nismo objavljali zunaj skupine.

29

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Slovenska izkušnja Dejavnost

Opis/uporabljene metode

Prebijanje ledu

Vsak udeleženec se je predstavil in povedal, zakaj se je odločil deliti spomine.

Pripovedovanje zgodb

Vsak udeleženec je povedal zgodbo v zvezi s svojim predmetom, predmet pokazal skupini in ga opisal.

Razprava

Vprašanja v zvezi z zgodbami, izmenjava podobnih spominov v zvezi s pripovedovano zgodbo, izmenjava vidikov ...

Poučevanje udeležencev o organiziranju

Udeleženci so morali organizirati srečanje, se odločiti, kaj bodo izdelali in kako bodo izdelek predstavili (na primer na razstavi), sodelovati so morali in prisluhniti vsakemu mnenju, pri čemer so prihajale na dan posebne lastnosti udeležencev

Delavnice

Različne delavnice za pripravo končnih izdelkov (zgodbe v elektronskem formatu, objava na spletu, priprava razstave, priprava gradiva za tisk in še marsikaj ...)

f. Končni izdelki Na tej stopnji so izdelki zbrani spomini (še v neobdelani obliki), in sicer v različnih formatih, kot je zgoraj pojasnjeno. g. Ocena Na koncu dejavnosti lahko udeležencem predlagate, da izpolnijo anketo, ki zajema stopnjo zadovoljstva z dejavnostjo in tega, koliko so se naučili. To zadnjo stopnjo lahko vodi usmerjevalec razprave, ki udeležencem pomaga, da se zavedo učnega procesa, ki je nastopil.

Pri podajanju končne ocene si lahko pomagamo z različnimi orodji, odvisno od tipa udeležencev, časa, ki je na razpolago, in posebnih prvin, ki jih ocenjujemo (in ki jih opredelijo nosilci interesov). Določite vidike, ki jih želite oceniti v zvezi z dejavnostjo ali programom. Če vas zanima samo čustveni vidik, lahko uporabite neformalne metode ocenjevanja, na primer zastavljanje vprašanj, portfelj, samoocena itd. Ali pa se odločite za igro in udeležence povabite, naj naredijo različne izraze na obrazih: žalostne, vesele, navdušene itd.

Domišljiji lahko prepustite prosto pot in si sami izmislite metodo ocenjevanja, ki ne spominja na ocenjevanje, pri čemer se ljudje bojijo dajati povratne informacije. Naj bo to prijeten trenutek, da bodo ljudje sproščeni in odkriti. Če vas zanima več vidikov programa, kot so povezanost, izsledki in tako naprej, si lahko pomagate z orodji ocenjevanja, ki smo jih uporabljali v procesu (gl. Prilogo 1, vprašalnik, ki smo ga uporabili v času pilotne izvedbe), ali pa ocenjevalno polo ustvarite sami in pri tem izhajajte iz priročnika. Pri ocenjevanju je najpomembnejše, da čim natančneje določite, kaj želite ocenjevati.

• Znanje • Občutke in čustva • Povezan potek procesa/dejavnosti • Pomembnost izsledkov • Dostopnost • ...

Stopnja 2 A. Kdo Druga stopnja je posvečena uporabnikom, v širšem pomenu pa vsemu prebivalstvu na lokalni, narodni in evropski ravni, še posebej pa prebivalcem sodelujočih držav.

B. Zakaj/Posebni cilji Splošni cilj druge stopnje je prenos in širjenje zbranih spominov s skupnostjo, da so dostopni širšemu občinstvu na lokalni, narodni in evropski ravni.

• Zvišati raven spomina celotne skupnosti, kar se začne pri spominih posameznikov • Slediti spominu vzporedno z razvojem skupnosti vse do danes • Ustvariti stične točke med generacijami z namenom pozitivnega vpliva na povezanost v skupnosti • z obujanjem spominov z določenega ozemlja se utrdi občutek lokalne pripadnosti in identitete • s prepoznavanjem skupnih vrednot se ljudje bolj zavedajo, da so evropski državljani • Opredeliti in posredovati identiteto skupnosti na inovativen in zanimiv način

30

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

• Spodbujati prepoznavnost obstoječih spomenikov na različnih krajih, tako da jim dodajamo žive spomine • Odkrivanje in prepoznavanje spomenikov ter razmislek o njihovem pomenu • Določanje podobnosti in razlik v življenju v skupnosti nekoč in danes z namenom premagovanja medgeneracijskih ovir C. Kaj Končne izdelke 1. stopnje, torej zbrane spomine, katalogizirane in arhivirane v še neobdelani obliki, pregledamo in obdelamo v 2. stopnji, da iz njih ustvarimo spominske predmete in slike.

D. Kdo vodi dejavnosti?

Koordinator dejavnosti skrbi za odnos z udeleženci, nosilci interesov in umetniki ali tehniki, ki poskrbijo za spominske predmete in slike.

E. Orodja, dejavnosti in posebne modalitete Končni izdelki dejavnosti delovne skupine so spominski predmeti in slike, ki so temelj spominov v skupnosti; preko njih se spomini posameznikov in osebni spomini spremenijo v kolektivne.

Spominski predmeti in slike, ki jih ustvarjate, morajo biti povezani z osrednjim ciljem te stopnje.

Spomine, na katerih gradimo spominske predmete in slike, širijo člani delovne skupine in o njih tudi odločajo.

Na tej stopnji je pomembno sodelovati z lokalnimi nosilci interesov, da skupaj določite tip in število spominskih predmetov in slik (še posebej, če so snovni predmeti). Koristno je, če nosilce interesov izberete vnaprej.

Pri ustvarjanju spominskih predmetov in slik je treba upoštevati naslednje lastnosti: • Biti morajo tesno povezani s spomini, zbranimi v 1. stopnji.

• Snovne predmete razstavite na javnem mestu, kjer bodo na ogled večini ljudi, ki jih izdelki morda zanimajo.

• Izdelki naj bodo javno predstavljeni na dogodku, pri čemer je dogodek lahko organiziran posebej za to, lahko pa se pridružite že obstoječemu dogodku.

• Če je gradivo digitalno, ga je na spletu treba objaviti: • na spletni strani SEM.BET www.sembet.eu • na SEM.BET-ovi facebook strani • na SEM.BET-ovem youtube kanalu • na spletnih straneh nosilcev interesov, kjer naj bodo objave označene z #sem.bet • ...

• Povežite se s spletno stranjo evropskega projekta SEM.BET, vnesite logo, ki obiskovalca poveže na spletno stran projekta (če je mogoče, dodajte QR-kodo) in dodajte povezave na druge spominske predmete in slike.

F. Končni izdelki Snovni izdelki te stopnje so spominski predmeti in slike.

Spominski predmeti in slike so lahko v različnih oblikah: umetniški izdelek, tabla, kamen, zvočni ali videoposnetek ... Ustvarjanje multimedijskih izdelkov lahko pripomore k boljši medgeneracijski izmenjavi.

Kontekst, v katerem je spominski predmet ali slika (javni park, knjižnica, spletna stran, trg ...), lahko posebej ustvarite za spominske predmete in slike ali pa že obstaja in ga povežete s projektom.

Spodaj je tabela s seznamom morebitnih primerov oblik in predlogi, kako izdelke predstaviti širši javnosti.

31

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

Izdelki Oblika

Širjenje

Knjige

Shranite jih lahko v knjižnice, muzeje, javne bralne kotičke ...

Videoposnetki

Muzeji, predstavitve na lokalnih festivalih, internet ...

Predmeti in umetniški izdelki

Parki, ekomuzeji, javne ustanove, šole, družbene ustanove ...

Razstave

Javna mesta v vasi, lokalni festivali, knjižnice, muzeji ...

Obvestilne table

Šole, javni uradi, kulturne ustanove, parki ...

Primeri spominskih predmetov in slik iz pilotnih izvedb: Italija Naprej smo izbrali del zbranih spominov iz 1. stopnje v različnih oblikah (med njimi so: zvočni posnetki, videoposnetki, zapisi o pripovedovanih spominih, zbrane fotografije). Zbrane spomine smo nato katalogizirali glede na številne makroteme (ljubezensko življenje/poroka/ zaroka; vsakdanje življenje v družini; občila; šola in kultura; služba; prosti čas).

Na podlagi izbora smo ustvarili dva izdelka: • tematske videoposnetke, ki so nastali z združevanjem različnih spominov z isto makrotemo, podnaslovljene v angleškem jeziku, objavili pa smo jih na spletni strani projekta; • table (1 ali 2 za vsak kraj), ki so nastale iz zbranih fotografij v povezavi z zgodbami; table so opremljene s QR-kodami, ki so povezave na spletno stran projekta.

Poljska • objave na spletni strani; DVD s filmom; oglaševanje projekta preko skavtske skupnosti s pogovori in članki v skavtskih in lokalnih časopisih.

• vpliv: širjenje podatkov o projektu v skavtski skupnosti daje upanje, da bo jeseni več podobnih pobud, sodelovala pa bo širša javnost. Moderator želi izpeljati več daljših intervjujev s starejšimi, da bi intervjuje uporabil v drugem lokalnem projektu, povezanem s spominom, ki se imenuje V iskanju lokalnih spominov. Film, ki smo ga snemali na srečanjih, bomo udeležencem predstavili kot promocijsko sredstvo. Na ogled bo tudi na youtubu. Vodnik, ki so ga skupaj ustvarili udeleženci, si bo mogoče naložiti s spleta. V prihodnje bodo na voljo statistični podatki o vodniku in številu ogledov filma.

Romunija Ročno izdelane igrače, knjiga spominov in navodila za izdelavo igrač, ki so jih udeleženci ustvarili na srečanjih. Pomembno je širiti spomine na otroštvo, saj o obravnavanem obdobju nihče ne pripoveduje skozi otroške oči. Kako so zgodovinsko obdobje doživljali otroci, ki so takrat živeli? Obdobje je opisano v zgodovinskih knjigah na nepristranski način, toda pomembni podatki o občutkih in čustvih so se porazgubili, saj se zgodovinske knjige ukvarjajo samo z datumi in golimi dejstvi.

Slovenija Ustvarjanje spominskih predmetov in slik: • Zgodbe smo zapisali, predmete fotografirali, napisali smo članek in ga objavili na spletu • Vse predmete in prikaze smo združili na razstavi • Ustvarili smo film z vsemi dejavnostmi in zgodbami • Spominski predmeti in slike so: • Razstava

32

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

• Članki na spletni strani zgodovinskega portala • Film

Španija Ribiški predmeti, ki so jih prinesli udeleženci, so postali spominske slike in predmeti. Pozneje smo jih ponovno uporabili in ustvarili umetniško predstavo.

Pomočnik je snemal celotni proces in ustvaril kratek dokumentarni film.

Izdelali smo lokalni zemljevid spominov, da smo vse spomine posameznikov zbrali in grafično prikazali. Udeleženci so z risalnimi žebljički označili, od kod izvirajo njihovi spomini, in ustvarili mrežo.

Končni spominski predmeti in slike so: • Lokalni zemljevid spominov. Skica občine, na kateri so udeleženci označili, od kod izvirajo njihovi spomini. Nazadnje smo podobne spomine povezali z rumeno in zeleno vrvico, in nastala je »spominska mreža«.

• Starinski predmeti, ki predstavljajo posameznike. Vsak udeleženec je prinesel predmet, povezan z ribištvom in osebno izkušnjo.

• Umetniška predstava in skupinska fotografija ob izvedbi.

• Kratek dokumentarni film, ki povzema celotno izkušnjo.

G. Ocenjevanje Učinkovitost spominskih predmetov in slik lahko po potrebi ocenimo z anketo, ki jo predložimo nosilcem interesov.

33

Medgeneracijsko širjenje evropskih spominov: zgodovinski spomin pri dejavnostih medgeneracijskega učenja s starejšimi in odraslimi. Izvedbeni priročnik

8.Evropska dodana vrednost

Eden od ciljev metodologije je primerjava izsledkov in strategij v različnih evropskih državah v okviru projekta. Oporne točke za obdelavo podatkov pred, med ali na koncu nove izkušnje, ki izhaja iz uvajanja metodologije, lahko vključujejo: • podobnosti in razlike med izkušnjami ter pristopi; • dojemanje in predstavitev preteklosti skozi pripovedovanja starejših; • dojemanje in predstavitev preteklosti skozi pripovedovanja odraslih in mlajših odraslih; • prenos znanja; • občutki in čustva, povezani s preteklostjo; • povezanost in vezi med generacijami zaradi pobude, da se vklopijo v življenje skupnosti; • sklepi in/ali dejanja za prihodnost.

Ljudi, člane skupine ali skupnosti je treba spodbujati, da se osredotočajo na podobnosti ali razlike med izkušnjami drugih držav, kar omogoča razumevanje narodnih in evropskih spominov, globok razmislek o povezavah med lokalnim in globalnim spominom.

Vprašanje, na katerega si želimo odgovoriti, se glasi: Zakaj je to koristno v sedanjosti? Odgovor je lahko edino: Da vzdržujemo skupnost, občutek pripadnosti in upanje na prihodnost; da razumemo smisel dejavnega evropskega državljanstva, ki se zaveda pomena kolektivnosti v »raznolikosti celote«.

Pilotne izkušnje so pokazale, da je metodologija učinkovita in jo je mogoče izvajati v različnih evropskih kontekstih; poudarek je na tem, da lahko navkljub kulturnim razlikam uporabljamo spomin kot osnovo za ustvarjanje evropskega državljanstva.

34

Durata

Gennaio 2013 - Dicembre 2014

Coordinatore di progetto

Futura - San Giovanni in Persiceto (Bo) - Italia progetti_europei@cfp-futura.it Per saperne di più: www.sembet.eu

Il presente progetto è finanziato con il sostegno della Commissione europea.

L’autore è il solo responsabile di questa pubblicazione e la Commissione declina ogni responsabilità sull’uso che potrà essere fatto delle informazioni in essa contenute.

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Project number: 527479-LLP-1-2012-1-IT-GRUNDTVIG-GMP

Project number: 527479-LLP-1-2012-1-IT-GRUNDTVIG-GMP