razvoj-sk-otroci-priseljencev by Mladinski ceh

Razvoj socialnega kapitala pri otrocih priseljencev modul

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Modul: Razvoj socialnega kapitala pri otrocih priseljencev avtor: Mitja GregoriÄ? oblikovanje: Andrej Burja

Kazalo Opis socialnega kapitala (splošno)....................................................................................1 Opis ciljne skupine: otroci priseljencev............................................................................3 Kdo so priseljenci?..............................................................................................................3 Kdo so potomci priseljencev?........................................................................................4 Položaj mladoletnikov-tujcev kot tudi mladoletnikov tujega porekla v EU..6 Razvoj socialnega kapitala pri otrocih priseljencev.....................................................9 Človeški in socialni kapital otrok priseljencev v EU................................................9 Izobraževanje otrok priseljencev v EU...................................................................... 11 Politike socialnega vključevanja otrok priseljencev v EU.................................. 11 Otroci priseljencev v Sloveniji..................................................................................... 13 Prispevek projekta Omrežen.si k razvoju socialnega kapitala specifične ciljne skupine...................................................................................................................................... 14 Pomemben družben prostor otrok priseljencev v Sloveniji so tudi zavodi in nevladne organizacije. .................................................................................................. 14 Intervju...................................................................................................................................... 17 Delavnice socialnega kapitala in izobraževanja prostovoljcev............................ 24 Viri ............................................................................................................................................. 29

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Opis socialnega kapitala (splošno) Socialni kapital je sredstvo, s pomočjo katerega postajamo bolj vključeni v družbo, predvsem zato, ker poznamo veliko ljudi, ki nam pri našem družbenem uspehu lahko pomagajo. Mladi v slovenski družbi so tista generacija, ki jih pri prehodu iz izobraževanja v zaposlitev doleti velik šok. Iz varnega okolja izobraževanja, kjer je vse načrtovano in kjer so pravila jasna, vstopajo v neznan svet zaposlovanja in s tem v svet avtonomije in odraslosti, ki pa s seboj prinaša številne izzive. Izzive s katerimi se bistveno lažje spopadamo, če imamo obsežno in dobro prepleteno socialno mrežo – socialni kapital. Mladinski delavci in vsi ostali, ki se z mladimi ukvarjamo, opažamo, da imajo mladi čedalje več težav pri pridobivanju relevantnih izkušenj za kasnejši uspeh v družbi. V času šolanja so v ospredju ocene in točke, ki pogojujejo napredovanje v naslednjo stopnjo izobraževanja, ob strani pa so izpuščene praktične veščine in sposobnosti, ki jih delodajalci danes iščejo. Vsekakor je težko predvideti, kakšne bodo potrebe delodajalcev in širše družbe v prihodnje; gotovo pa je, da bolj kot so mladi seznanjeni s tem, kaj se v realnem življenju- podjetjih in drugih organizacijah dogaja in več kot poznajo ljudi, ki jih cenijo in jim zaupajo, večje imajo možnosti za uspeh. Poleg kompetenc posameznika, ki zajemajo znanje, veščine, vrednote, stališča in izkušnje, je njegova »vrednost« določena tudi s tem, kako ima razvejano socialno mrežo. Taka mreža vsakega posameznika je sestavljena iz osebnih, ekonomskih in profesionalnih odnosov ter predstavlja del socialne strukture, ki je umeščena v osebne in organizacijske stike. Opredeljuje odnose med posamezniki, interakcije in oblikovanja socialnih omrežij. Je zmožnost zagotoviti si koristi skozi članstvo v omrežjih in drugih družbenih strukturah. Skupna prepričanja in izkušnje pripomorejo k oblikovanju socialnega kapitala, saj ustvarjajo občutek solidarnosti. Verjamemo, da je socialni kapital sredstvo, s katerim je dolgoročno in v prihodnosti možno omejiti prepad med »vključenimi« in »izključenimi«.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Na kratko lahko rečemo, da je socialni kapital resurs, ki posameznikom in kolektivitetam omogoča doseganje ciljev na podlagi medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Povzetek definicij lahko strnemo v sledeči opredelitvi: socialni kapital predstavlja socialne mreže in participacijo v socialnem okolju. Socialne mreže usposabljajo posameznika, skupine in skupnosti za deljenje skupnih norm, vrednot, kulture, navad in običajev ter spodbujajo zaupanje in razumevanje, kar krepi sodelovanje v ali med skupinami z namenom doseči skupni cilj. Socialni kapital se razume kot posameznikov in družbeni vir, pri katerem gre za investiranje v medosebne odnose in ki je v podporo socialnemu vključevanju v sodobni družbi. (Zrim – Martinjak 2006)

Opis ciljne skupine: otroci priseljencev Kdo so priseljenci? Slovenija se je iz imigracijske države v obdobju po drugi svetovni vojni v zadnjih desetletjih spremenila v imigracijsko državo. Družbene okoliščine, v katerih živimo, so posledica družbenih sprememb, ki so se odvijale skozi daljše obdobje. Da je danes Slovenija v takšnem stanju, kot je, s takšno miselnostjo, ki v državi prevladuje, se je moralo v preteklosti zgoditi ogromno stvari, ki so Slovenijo zaznamovale na kakršenkoli način. Največji del selitev med Slovenijo in drugimi republikami Jugoslavije je potekal v času skupne države v sedemdesetih in osemdesetih letih. Te selitve so imele značaj notranjih selitev in so potekale brez kakršnekoli migracijske politike oziroma nadzora selitvenih tokov. Zaradi razlike med letom dejanske priselitve v Slovenijo in letom administrativne registracije te priselitve so bile lahko posamezne demografske, socialnogeografske in socioekonomske značilnosti priseljencev ob priselitvi v Slovenijo dejansko drugačne, kot pa so jih izkazovali uradni statistični podatki (Dolenc v Komac 2007, 97). Po osamosvojitvi se je Slovenija soočila z nekaterimi novimi oblikami priseljevanja, vendar je njena migracijska problematika ostala še vedno najbolj povezana z območjem, iz katerega je tudi sama izšla, z nekdanjo Jugoslavijo. Pretežni del priseljenske populacije sestavljajo še vedno pripadniki prve generacije, postopno pa se oblikuje druga in tudi že tretja generacija priseljencev. Od približno dveh milijonov prebivalcev Slovenije jih je 11 % rojenih v tujini. Status manjšine imajo le Madžari (okoli 8.000) ter Italijani (okoli 3.000). Poleg teh etničnih manjšin je v Sloveniji po uradnih podatkih tudi 39.000 Srbov, 36.000 Hrvatov, 32.000 Bošnjakov ter več tisoč Črnogorcev, Makedoncev, Albancev, Romov in drugih. Verjetno so zgoraj navedene številke še višje. Pri tem se poraja vprašanje, zakaj ti ljudje (ki jih je desetkrat več kot priseljencev iz Madžarske in Italije skupaj) še nimajo priznanega statusa manjšine (Komac 2005). Zadnji statistični podatki kažejo, da se je v Slovenijo v letu 2008 priselilo več kot 28.000 tujcev (od tega skoraj polovica državljanov BiH, le nekaj čez 2000

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

je bilo tujcev z območja EU), skupno število tujcev, ki prebivajo v Sloveniji in nimajo slovenskega državljanstva, pa znaša nekaj več kot 77.000. Pripadniki drugih narodov so bili obravnavani kot prišleki, ki naj se življenju v Sloveniji čim prej prilagodijo, naučijo naj se slovenščine in jo tudi uporabljajo. Drugačno obnašanje v javnosti je bilo obravnavano kot južnjaško mačistično nastopaštvo. V določenem obdobju je bilo prisotno mnenje, da imigranti celo ogrožajo slovenski narod. Izsledki empiričnih raziskav jasno kažejo na odklonilen odnos Slovencev do priseljevanja delavcev iz drugih republik (Komac 2007). Pri tem sili v ospredje Adornova teza, ki pravi, da je pripadnik marginalizirane skupine sumljiv ne glede na to, kaj naredi, in ne glede na to, česa ne naredi – v vsakem primeru je vreden obsojanja (Adorno 1993). V devetdesetih so bili žrtve sovražnosti tisti, ki so zaprosili za državljanstvo, zdaj so krivi tisti, ki takrat tega niso storili.

Kdo so potomci priseljencev? Enotnega pojmovanja otrok priseljencev ni. Nekateri avtorji med potomce priseljencev vključujejo samo tiste, katerih oba starša sta priseljenca, drugi menijo, da so potomci priseljencev tudi otroci, ki izhajajo iz zakona, v katerem ima samo en starš prvo prebivališče zunaj države sprejemnice. Pri našem delu se bomo omejili na obravnavo populacije potomcev priseljencev, ki so se priselili iz druge države, oziroma so se iz druge države priselili njihovi starši. Pri tem je populacija potomcev priseljencev sestavljena iz dveh podkategorij, in sicer iz: • potomcev priseljencev, rojenih v Sloveniji, katerih oba ali en starš je priseljenec; • potomcev priseljencev, ki so se priselili do 14. leta starosti, so v Sloveniji (vsaj delno) obiskovali osnovno šolo in katerih vsaj en starš je priseljenec.

Otroci priseljencev Ta populacija ima sicer nekaj skupnih sociološko- kulturno- družbenih značilnosti, vendar ne tvori homogene skupine. Njihove različne migracijske zgodovine implicirajo zelo različne okoliščine za procese integracij. Pri tem je zaradi heterogenosti in različnih skupin treba začeti na samem začetku, pri teoriji skupin, in iz množic preiti na posameznika - otroka priseljencev.

Osnovna strukturna značilnost vseh skupin je po Schumerju (1840–1910) razločevanje med lastno in tujo skupino. Lastno skupino veže težnja članov skupine, da imajo druge člane iste skupine za enakovredne; člane tujih skupin pa za manjvredne ali večvredne. Ob nenehnem srečevanju z drugimi se posamezniki primerjamo z nam podobnimi drugimi, ob tem pa uporabljamo tako imenovane socialne kategorizacije (Skevington in Baker 1989). Socialne kategorizacije najbolje opišemo z oznako stereotipnih in konsenzualnih konstruktov, ki označujejo dogovorjene in ne nujno tudi osebno izkušene meje pripadanja skupini. Posameznikov koncept o samem sebi je torej sestavljen iz socialne identifikacije, ki izhaja iz medskupinskih primerjav (po spolu, rasi, etničnosti, nacionalnosti, poklicnem statusu in razredu) in osebne identifikacije (Nastran Ule 1994, 367). Pripadnost lastni skupini naj bi dajala posamezniku smisel obstoja. Smiselnost lastne skupine ustvarjajo norme in vedenjski vzorci, ki člane povezujejo, ter identifikacija s simboli pripadnosti (grbi, zastave, emblemi). Pomemben člen je kontinuiteta, v kateri si skupina razvija svoje norme in simbole ter občutek trajnosti. Priseljenci in posledično njihovi otroci se še posebej po odcepitvi Slovenije od skupne države srečujejo s pojavom stigmatizacije, ki nadalje vodi v marginalizacijo. Ko so prišli v Slovenijo, je bila ta del ene države. Po osamosvojitvi so v Sloveniji naenkrat postali tujci, brez domovine. Ne v Sloveniji ne v npr. BIH ali kje drugje niso sprejeti tako, kot bi želeli biti. Kljub poskusu ustvarjanja varnega doma, ki bi zagotavljal občutek sprejetosti in ki bi nudil tako želen občutek pripadnosti, se občutku nesprejetosti ne morejo izogniti niti njihovi otroci. Ti so, če že ne po drugem, pa po podedovanem priimku, odrinjeni in zaznamovani s strani večinskega prebivalstva. V svojem življenju se borijo proti stigmatizaciji ali bolje rečeno živijo s stigmo, ker so drugačni. Ob tem pa se je treba zavedati, da je bila stigmatizacija tega dela populacije prisotna že pred osamosvojitvijo, a takrat še ni bila politično sprejemljiva.

Otroci druge generacije Populacija navadno tekoče govori jezik držav gostiteljic, ki ga sestavljajo posamezniki, rojeni in vzgojeni v državi. Odvisno od zakonov o državljanstvu lahko ti posamezniki, »druga generacija« v ožjem smislu, še vedno veljajo za tujce, ali pa v nasprotnem primeru njihov obstoj izgine iz uradnih statistik, čeprav ostaja pomemben v socialnem in kulturnem smislu. Ti ljudje, glede na svoje življenjske zgodbe, sploh niso več priseljenci. Tako bomo izraz »otroci priseljencev« uporabljali kot splošno oznako, izraz »druga generacija« samo za posameznike, vzgojene v državi gostiteljici (najsi

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

gre za tujce ali ljudi tujega porekla), izraz »priseljenski otroci« pa za posameznike, ki so jih vsaj deloma vzgojili v drugi državi od te, v kateri živijo. Ravno zaradi zgoraj omenjenih dejstev se je treba vprašati naslednje. Je ustrezno govoriti, da ti ljudje potrebujejo posebne pristope s strani države za integracijo v večinsko družbo? Še posebej neustrezna je trditev, da potrebujejo njihovi potomci, ki so rojeni v Sloveniji, kakršnekoli napotke za vključitev. Starši otrok, torej priseljenci in priseljenke iz bivših držav skupne Jugoslavije, so se v Slovenijo preselili že pred osamosvojitvijo, si ustvarili dom in družino, poiskali zaposlitev, znance in prijatelje. Že mnogo let pred osamosvojitvijo so sprejeli način življenja ter enaka pravila in dolžnosti kot večina. Naučili so se jezika, nekateri so se celo kulturno udejstvovali v krogih slovenske kulture (glasbene skupine, gledališke skupine) ali sodelovali v športnih profesionalnih tekmovanjih slovenskih ekip. Svoje otroke so poslali v slovenske šole, v slovensko vojsko. Težišče razprave o tem, ali so te neslovenske etnične skupnosti manjšine ali ne, se premakne h konceptu avtohtonosti. Torej k vprašanju, ali so vezi med njihovimi pripadniki in državo dovolj trdne, močne in dolgotrajne, da bi jih lahko poimenovali in obravnavali kot manjšine. Določanje avtohtonosti pa je subjektiven proces in stvar individualne presoje. To se pokaže tudi v praksi, saj še vedno prihaja do neskladja med tem, kako se opredeljujejo posamezne manjšinske skupnosti in kako jih razumejo državni organi.

Položaj mladoletnikov-tujcev kot tudi mladoletnikov tujega porekla v EU Položaj mladoletnikov-tujcev kot tudi mladoletnikov tujega porekla je predmet obravnave tako na ravni EU kot na nacionalnih ravneh članic, hkrati pa raziskave kažejo, da na številne kritične dogodke v življenju tujih mladoletnikov vplivajo tudi specifike lokalnega družbenega okolja. Tako lahko zaključimo z že jasnim sporočilom Unije, da so otroci priseljencev najpomembnejša zapuščina migracijskega procesa in da je njihova integracija eden od kritičnih dolgoročnih premislekov za prihodnost skupnega prostora. To jasno sporoča »skupno osnovno načelo za integracijsko politiko priseljencev v EU«, kjer je izpostavljeno, da »vsestranske politike integracije vključujejo izobrazbo in usposabljanje kot osnovna elementa procesa integracije, zato bi morali obravnavati tudi specifične izzive, s katerimi se soočajo priseljenski otroci in mladina.« Obstoj narodnih manjšin v evropskem institucionalnem prostoru (opredeljujejo ga zlasti Svet Evrope, Evropska Unija in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) pomeni dolžnost države, da varuje pripadnike teh skupnosti.

Varuje na način, da bodo lahko ohranjali in razvijali svojo posebno identiteto (jezik, kultura, veroizpoved). V Sloveniji je temeljna vloga države, zapisana v dokumentih, ki so nastajali v letih osamosvajanja, v ohranjanju, uveljavljanju in razvoju slovenskega naroda v vsej njegovi državni večplastnosti (matični narod, slovenske manjšine v sosednjih državah, zdomci in izseljenci). O preostalih delih slovenske narodnosti je mogoče najti le omejene zapise (še največ o italijanski in madžarski manjšini). Še skromnejše pa so zaveze o urejanju položaja pripadnikov drugih narodov nekdanje skupne jugoslovanske države (Komac 2007, 36). Skromne določbe je mogoče najti le v Izjavi o dobrih namenih, v kateri je v prvi točki drugega odstavka zapisano: »Slovenska država zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti tudi v samostojni Republiki Sloveniji vse pravice, /…/ Prav tako zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, če to želijo.« (Izjava o dobrih namenih. Uradni list RS, št.44/1990, str. 2034.) Poleg italijanske in madžarske skupnosti, ki jima je v Republiki Sloveniji dodeljen status ustavno priznanih manjšin, druge etnične skupnosti takšnega statusa nimajo. Posledično tudi ne uživajo pravic, ki pripadajo italijanski in madžarski manjšini. V Republiki Sloveniji ima poseben status romska skupnost, ki nima položaja narodne manjšine, saj je razumljena kot posebna etnična skupnost ali manjšina, ki ima posebne etnične značilnosti (lasten jezik, kulturo, druge etnične posebnosti). Pravna osnova za urejanje položaja romske etnične skupnosti v Republiki Sloveniji je v 65. členu Ustave RS, ki določa sledeče: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.« (Urad RS za narodnosti). Zaradi mnogih zagat pri sestavljanju sodobne zakonodaje s področja varstva klasičnih manjšinskih skupnosti (Italijanov in Madžarov) je bil na novo postavljen pojem narodnostno mešano ozemlje. Sestavljeno je iz območij naselij posamezne občine, na katerem bolj ali manj strnjeno prebivajo pripadniki (avtohtone) narodne skupnosti (Komac 2005, 229–230). Kriteriji za določanje tega ozemlja pa niso določeni nikjer. Poleg narodnostno mešanega ozemlja spada v model varstva manjšin še nabor posebnih manjšinskih pravic (stvar posameznika je, kdaj in v kolikšni meri bodo podeljene posebne pravice uresničevali). In, nenazadnje; model varovanja narodnih skupnosti zadeva vse prebivalce narodnostno mešanega ozemlja, ne samo pripadnike narodnih skupnosti (dvojezični osebni dokumenti, učenje manjšinskega jezika, obvezna uporaba narodnih simbolov). Dokler se narodno poselitvenih prostorov ne odkrije, ni mogoče trditi, da so pripadniki Albancev, Bošnjakov, Srbov, Hrvatov, Makedoncev, Muslimanov, Črnogorcev

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

diskriminirani v primerjavi s pripadniki italijanske in/ali madžarske narodne manjšine kljub njihovemu nekajkrat večjemu številu (Komac 2005, 231). Navedeno pomeni, da nove narodne skupnosti v Sloveniji (ta kriterij je docela nedorečen, izjema je ohranjanje dolgotrajnih in trajajočih vezi) izpolnjujejo vse t. i. objektivne in subjektivne kriterije, da so to torej skupnosti posameznikov, ki so v nedominantnem položaju in ki jih druži skupna etnična identiteta, hkrati imajo pozitiven odnos do te svoje posebne identitete v smislu, da želijo svoje posebnosti ohranjati, torej ni več nikakršnega formalnega kriterija, ki bi preprečeval razumevanje teh skupnosti kot posebne vrste manjšin. Vendar pa niso enake t. i. teritorialnim manjšinam, ki lahko uživajo posebne manjšinske pravice prav na svojem poselitvenem prostoru (Komac 2005, 192). Tako imenovane nove manjšine v praksi Evropske unije niso razumljene kot narodne manjšine, kar ne pomeni, kot pravilno opozarja Komac (2003, 14), da je država oproščena varovanja etničnih posebnosti novih narodnih skupnosti.

Razvoj socialnega kapitala pri otrocih priseljencev Človeški in socialni kapital otrok priseljencev v EU Socialna opora in omrežje sta v funkciji ohranjanja lastne kulture priseljencev. Za potrjevanje in obnavljanje etnične identitete so potrebni simboli, obredi, druženja itd,. pri čemer igrajo pomembno vlogo razna kulturna, športna, verska društva, združenja in organizacije, lokalne samouprave itd., v katerih se združujejo (stičišča) pripadniki etničnih skupnosti. primer prvega takšnega stičišča bi lahko bila različna nacionalna društva. Na ohranjanje etničnih meja pomembno vpliva soseska oz. prostorska koncentracija etničnih skupin. Regionalna in sosedska koncentracija etničnih skupin predvidoma olajšuje ohranjanje socialnih meja in etnične identitete. Omenila bi še dve stičišči ohranjanja lastne kulture, in sicer pomembnost družine in uporabo jezika. Družina je strateški vir v etničnem podjetništvu, saj so družbene vezi, ki jo sestavljajo, najbolj intenzivne in zaupanja zbujajoče vezi (Sanders 2002). Tako lahko v tem kontekstu družino razumemo kot socialno institucijo, ki preskrbuje osnove medsebojnega zaupanja in tudi vsakršne kolektivne akcije. Družina v mnogih primerih predstavlja hitrejšo pot k akulturaciji. Socialni kapital, umeščen znotraj družinskih odnosov, promovira sodelovanje in povezovanje, ki je potrebno za realiziranje resursov tako ekonomske kot tiste neekonomske narave (primer emocionalnih resursov), ki mehčajo frustracije, povezane z vživljanjem v novo okolje (Razpotnik 2004). Zgodnji priseljenci, ki so bili brez te možnosti, so prav zaradi tega pogosto veljali za tako socialno kot spolno odklonske. Prav družina naj bi namreč posamezniku priskrbela čustveno podporo in razumevanje (Razpotnik 2004, 50).

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Zelo zanimive so tudi teorije o uporabi jezika. Portes in Hao (2002) pravita, da tekoči bilingvizem (znanje in redna raba dveh jezikov; dvojezičnost), predvsem v uporabi druge generacije, pozitivno vpliva na družinsko solidarnost in posameznikov osebnostni razvoj, pospešuje refleksivni odnos do kulturne kontinuitete in vzajemnega razumevanja med generacijami; medtem ko naj bi imelo le delno obvladanje enega ali drugega jezika ali monolingvizem nasprotne učinke. Izbira jezika daje posamezniku svobodo izpostaviti različne vidike svoje identitete. S preklopom jezika lahko bojuje boj za moč. Tudi politično udejstvovanje lahko razumemo kot eno od stičišč ohranjanja lastne kulture. Dejstvo je, da zaradi zgodovinskih in strukturnih razlogov etnične skupnosti pogosto nimajo dovolj resničnih možnosti za dialog s političnimi institucijami na državni in lokalni ravni. Zato so pogosto tudi manj pripravljene za participacijo po klasičnih političnih poteh, kot so volitve, kandidiranje na volitvah ali sodelovanje v političnih strankah (Komac 2007, 393). Socialna omrežja in vezi so pomembne za vse ljudi. Še posebej v času pozne adolescence. To je čas, ko se ljudje začnemo bolje zavedati sebe in sveta okoli nas. Čas, ko si okoli sebe sami, brez posredovanja staršev ali drugih, izberemo ljudi, s katerimi hočemo biti v stiku oz. nasprotno, se izogibamo ljudi, s katerimi nočemo imeti opravka. Čas prehoda iz osnovne v srednjo šolo in nadalje zaposlitev, spoznavanje novih ljudi in trajnejših vez, vstop v službo oziroma v večja mesta zaradi študij. Čas spoznavanja ljudi iz drugih razlogov (kariernih), ne zgolj zaradi druženja. Otroci priseljencev po vsej Uniji so skoraj povsem brez dvoma izpostavljeni izrazitemu tveganju, da jim bo šlo v šoli, družbi in življenju slabše kot domačinom. Zato je verjetneje, da bodo manj kot optimalno sodelovali na trgu delovne sile in da bodo tvegali višjo stopnjo brezposelnosti, verjetnejša pa je tudi široka medgeneracijska reprodukcija neenakosti med otroci domačinov in otroci priseljencev. Otroci tujega porekla doživljajo pristransko povračilo vlaganja v človeški kapital v skoraj vseh zahodnoevropskih državah (pravzaprav v vseh razvitih državah). Takšno prikrajšanost zlahka prepoznamo celo ob upoštevanju drugih dejavnikov, kot je razred, iz katerega izhajajo. Večina skupin neevropskega izvora pravzaprav še naprej, v drugi (in naslednjih) generacijah, občuti precejšnje etnične sankcije, povezane s trgom delovne sile. V mnogih zahodnoevropskih državah so skoraj vse skupine neevropskega porekla v slabšem položaju tako na ravni brezposelnosti kot glede dostopa do višjih položajev na trgu delovne sile.

Izobraževanje otrok priseljencev v EU Otrok tujega porekla je več v poklicnem usposabljanju. Zanje je verjetneje, da šole ne bodo končali, šolska izobrazba, ki jo na splošno dosežejo, pa je nižja. Raziskava na mnogih področjih dosežene šolske izobrazbe dokazuje jasno razliko med otroki domačinov in otroki priseljencev. Isti podatki kažejo, da v zahodnoevropskih državah ni konsistentnega vzorca glede etničnega izvora, čeprav skoraj v vseh državah obstajajo zelo različni nivoji dosežkov učencev različnega etničnega izvora. Poleg tega etnične razlike močno variirajo po spolu. Pri tej temi bi omenila še pogost pojav, ki se posebej nanaša na priseljence druge in kasnejših generacij (Portes in Rumbaut 2001). Gre za to, da potomci priseljencev ne sledijo vzorcu mobilnosti navzgor, pač pa se asimilirajo zgolj v nižji razred, imenovan podrazred (orig. underclass). Seveda ob predpostavki, da priseljenci v imigrantski deželi zasedejo slabše plačana in družbeno manj cenjena delovna mesta in se torej v novo okolje asimilirajo kot delavci takšnih poklicev. Tako so njim in njihovim potomcem nedostopne in zaprte razsežnosti življenja na materialnem, kulturnem in simbolnem področju. Njihovo izhodišče za asimilacijo bo razredno specifično, relativno manj ugodno (Razpotnik 2004).

Politike socialnega vključevanja otrok priseljencev v EU Ob problematiki priseljencev je treba upoštevati dejstvo, da obstaja razlika med novimi manjšinskimi skupnostmi in večinskim prebivalstvom, saj nedominantne skupnosti nimajo enakih začetnih osnov oziroma enakih možnosti za ohranjanje svojih posebnosti, tj. značilnosti svoje etnične identitete (Roter v Komac 2005, 201). Ena od politik, s katerimi države poskušajo te razlike minimalizirati, je integracijska politika. Z integracijo opisujemo proces vključevanja in sprejemanja priseljencev v novo družbeno okolje ter prilagajanja obstoječih družbenih struktur novim situacijam, ki so posledica migracije. Integracija je večsmeren proces, ki zahteva medsebojno prilagajanje priseljencev in sprejemne družbe (Bešter v Komac 2007, 107).

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Za integrirano družbo je značilna družbena kohezija. Kohezivna družba je družba svobodnih posameznikov, ki se medsebojno podpirajo in zasledujejo omenjene skupne cilje z uporabo demokratičnih sredstev. Pomembna značilnost integrirane družbe je tudi sprejemanje različnosti (upoštevanje, priznavanje, enako obravnavanje, strpnost). Nasprotje so pojavi diskriminacije, socialne izključenosti, marginalizacije idr. Z integracijo se lahko opisuje tudi kakovost in način povezanosti novih populacij z obstoječim sistemom družbenoekonomskih, pravnih in kulturnih odnosov, kar temelji na aktivni in enakopravni udeležbi novih populacij v javni sferi družbenega sistema, pri čemer je vsakemu zagotovljena možnost izražanja in ohranjanja njegove lastne kulture (Komac 2007 108–109). Vzporedno z integracijo lahko govorimo še o adaptaciji, akulturaciji, inkorporaciji, absorpciji, asimilaciji idr. (Bešter v Komac 2007, 106). Temelji za slovensko integracijsko politiko so bili postavljeni leta 1999, ko je Državni zbor sprejel Resolucijo o imigracijski politiki Republike Slovenije (Ur.l. RS, št.40/99). Resolucija je upoštevala kulturno pluralnost slovenske družbe in je gradila cilje integracijske politike na načelih enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. Novembra 2002 je bila sprejeta Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (Ur.l. RS, št.106/02) na podlagi 5. člena Zakona o tujcih (Ur.l. RS, št.107/06). Ta resolucija skoraj dobesedno povzema vsa določila, ki se v stari resoluciji nanašajo na integracijsko politiko, pri opredelitvi ukrepov, na katere se integracijska politika nanaša, pa dodaja še aktivno preprečevanje diskriminacije, ksenofobije in rasizma (Bešter v Komac 2007, 119). Etnična heterogenost je izziv upravljanju države in družbenih procesov, sama po sebi pa niti ne ogroža stabilnosti neke družbe oziroma države niti ne ruši reda v njej. Novi izzivi, ki jih s seboj prinašajo nove, trajnejše oblike etnične heterogenosti, pa zahtevajo od političnih strank inovativne metode ter nove, spremenjene politike, ki zadevajo zagotavljanje enakopravnosti vseh državljank in državljanov (Komac 2005, 202). V manj kot štirih desetletjih so vsi evropski izobraževalni sistemi sprejeli in začeli uresničevati idejo vključevanja otrok priseljencev v iste izobraževalne ustanove, kot jih uporabljajo otroci domačinov, v skupne razrede in z enakim učnim načrtom za heterogeno učno uspešnost, saj Evropa upošteva, da večina zabeleženih neenakosti pravzaprav izhaja iz razrednega, ne iz etničnega položaja. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da migracijska zgodovina vsaj v primeru nekaterih skupin v resnici proizvaja dodatne težave oz. da obstajajo še dodatne oblike prikrajšanosti za (vsaj) nekatere podskupine otrok priseljencev v izobraževalnem sistemu in na trgu delovne sile.

Otroci priseljencev v Sloveniji Slovenija od leta 2004 predstavlja katalog svetovalnih služb za šole, ki do določene mere svetuje šolskim upravam, ki želijo izboljšati svoje medkulturno izobraževalno klimo. Enakopravnost otrok priseljencev z otroki slovenskega večinskega prebivalstva zagotavlja deseti člen Zakona o osnovni šoli, obenem pa jim omogoča tudi učenje materinščine. Leta 2007 so dopolnila k desetemu členu omogočila otrokom priseljencev, da se sistematično učijo slovenščino kot drugega/tujega jezika, učiteljem in učiteljicam pa sistemizirane ure. Pomemben je tudi Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (2007), ki omogoča dvoletno prilagojeno ocenjevanje otrok priseljencev.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Prispevek projekta Omrežen.si k razvoju socialnega kapitala specifične ciljne skupine Pomemben družben prostor otrok priseljencev v Sloveniji so tudi zavodi in nevladne organizacije Otroci priseljencev, zlasti tistih, ki so prispeli v travmatičnih okoliščinah, imajo morda izkušnje precej drugačnega učnega (družbenega, socialnega, kulturnega) okolja od tistega, ki ga imamo v obstoječih institucionalnih ustanovah pogosto za samoumevnega. Posamezniki so pogostem konfliktu med nekaterimi vidiki socialne identitete tujih učencev in kulturnimi podobami, ki so se uveljavile v lokalni kulturi. Gre za upravljanje težavnega procesa, saj odraščaš kot otrok tujih priseljencev in kot legitimen udeleženec lokalne kulture. Takšnih procesov ne bo mogoče rešiti samo s pedagoškimi sredstvi. Tako je Slovenija v sistemu javnega upravljanja to delovanje zaupala tudi specializiranemu filantropskemu NVO-ju in strokovnjakom, ki skupaj s prostovolj-

ci v evalviranem procesu in ob dobri koordinaciji posebnih programov zagotavljajo ustrezna gradiva in vodstvo tistim, ki so pripravljeni pomagati mladim (potomcem priseljencev) na njihovi poti odraščanja. Dober primer sinergijske platforme družbenega prostora in mladih, tako znotraj asociacij, nevladnih organizacij, skupinskih pobud, kot tudi posameznikov, predstavlja razvojni model skupnostnega dela- INKUBUStm. Razvoj specifičnega modela omogoča kompetenčna mladinska organizacija v skupnosti, Javni zavod Mladinski center Velenje že leta predstavlja in zagotavlja funkcionalno in bivanjsko stičišče mladih in njihovih struktur v lokalnem okolju. Ob demokratičnem sodelovanju mladinskih organizacij, strokovnjakov, strokovne javnosti, partnerjev, zaposlenih, mentorjev, prostovoljcev, uporabnikov in obiskovalcev ustvarjamo in se predstavljamo t.i. organom v komplementarnosti institucije, kot kulturno- sociološkega, socialno-preventivno in družbenega prostora v življenjskem okolju mladih, vseh ver, narodnosti oz. pripadnosti. Aktivnosti projekta Omrežen.si & Omrežena.si plemenitijo in nadgrajujejo strokovno delo z mladimi v organizaciji. Skozi procesno delo mladinski delavci- mentorji za razvoj socialnega kapitala preko mejnih (socialno-pedagoških) metod dela in razvoja izobraževalnih modulov najprej mladim ponudimo zanimiva znanja. Preko evalviranega procesa skupaj s mladimi-uporabniki sistematično sledimo razvoju osnovnih modulov neformalnih vsebin, ki jih v naslednji fazi mladi nadgradijo sami. Proces se nadgradi preko so-mentorstva, ko mladi, nekoč uporabniki, sami postanejo mentorji. Tako je začetni (osnovni) modul že stopenjsko, »generacijsko« nadgrajen. V procesu razvoja osnovnega modula dajejo pridobljene izkušnje, mentorjem kompetenčno vrednost, ki je potrebna za razširitev osnovnega modela na model, prirejen in nadgrajen za specifično ciljno skupino. Tako je prenos znanj sedaj že »mentorjev- seniorjev« na specifično ciljno skupino uporabnikov celovitejši, saj je nadgrajevan oz. razširjen iz osnovnega modela na model za specifično ciljno skupino. S takšnim prenosom kompetenc in znanj tako permanentno skrbimo za »generacijski razvoj« zaposlenih v mladinskem sektorju. Tovrsten proces nam omogoča zaznavo in sledenje hitro spreminjajočih se potreb mladih v družbi, s tem pa ustvarjanje novih, modernih programov in projektov, v skladu s dnevnimi zahtevami in potrebami lokalnega okolja. Tako se INKUBUStm vse bolj implementira kot institucija z družbeno- skupnostno participacijo interesnih skupin mladih, ki jim omogoča aktivno državljanstvo. Takšnim organom organiziranosti mladinskih organizacij in organiziranosti lokalnih mladinskih programov v t.i. »sektor za mlade«, je opredeljen model v Zakonu o javnem interesu v mladinskem sektorju v Republiki Sloveniji in se bo v skladu s Zakonom udejanjal kot model skupnostnega dela, ki naj temelji na načelih zadovoljitve specifičnih potreb mladega posameznika

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

kot človeka, človeka (specifične) skupnosti. Ta filantropski prostor, kjer je sicer ključna metoda obravnave še vedno individualiziran pristop, ki odgovarja specifičnim potrebam posameznika oz. skupine, naj ob pozitivni spodbudi mentorjev dopušča, omogoča in razvija pobudo lastnih interesov posameznika ali skupine, kulturnih dobrin in vrednosti lastne (domovinske) identitete, ki imajo v ozadju osebno, tako kulturno kot narodnostno »srž« bivanja. Prav ta splošna povratna informacija nudi tej posebni ciljni skupini, ki je sama po sebi »mejna in težko« opredeljena, varno okolje za rast in osebni razvoj ter višanje lastne oz. izvorne kulturne in etnične samopodobe. Ob tovrstnem pridobivanju socialnega kapitala bo posameznik druge generacije zaživel kot generacija družbe.

Intervju S.H., 20. 03. 1990 Se lahko predstaviš? In opredeliš svojo etnično skupnost ter etnično skupnost staršev? S.H, stara sem 18 let, rojena v Slovenj Gradcu. Sebe smatram za Slovenko, saj sem se tu rodila. Drugače smo pa muslimani. Od kod? Iz Bosne. Sem tudi sama živela dol 5 let. No, morala sem. Kako to? Ko sem imela nekaj mesecev smo šli z vso družino dol k sorodnikom. Pa je teta rekla, ali lahko Sabina ostane še kakšen teden. Ostali so se vrnili, jaz sem pa ostala pri teti. Mišljeno je bilo za en teden. Pa se je v tistem času začela vojna in me starši pet let niso mogli dobit nazaj. Res? Tako se je zakompliciralo? Ja, najprej s papirji, potem si niso upali z dojenčkom na pot in tako se je obrnil tok let. Pa si imela stike s svojo družino? Kolikor se je dalo. Itak se tega ne spomnim najbolj, ker sem bla še čisto majhna. Ampak so mi povedali, da sta starša redno hodila dol, sploh potem, ko se je vojno stanje malo umirilo in so me hotle odpeljat s sabo, pa niso dobili papirjev. Vse pa je najbolj zakompliciralo to, da sem se rodila v Sloveniji. Sploh si ne morem predstavljati, kaj so v tistem času preživljali tvoji starši! Kaj pa počneta tvoja starša, sta zaposlena? Oče je že upokojen. Mama pa dela kot delavka za trakom v Gorenju. Pa ti, se še šolaš, delaš kje? Zaključila sem triletno poklicno trgovsko šolo, sedaj pa delam še program plus dva, tehnično ekonomsko.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Živiš še doma, s starši ? Ja, zdaj sem sama s starši. Sestra se je pred letom preselila k fantu, brat pa že živi zase v svojem stanovanju. Pa se malo osredotočiva na tvoje starše. Kako to, da ju je življenje pripeljalo v Slovenijo? Od kod sta se preselila in kdaj? Kaj je bil razlog? Oba sta bila v Bosni do dvajset let nazaj. Tam sta se spoznala in poročila. Potem pa je ati prišel v Slovenijo, ker tam ni blo služb, tu pa je njegov brat že imel gradbeno podjetje v okviru Vegrada in tako je ati prišel delat sem. Mama pa je seveda prišla z njim in tu sta si ustvarila družino. Imaš kakšnega brata ali sestro? Ja, imam polbrata po mamini strani in leto starejšo sestro. Kaj pa njuna vzgoja? Sta ohranila kaj iz svoje tradicije? Kaj pa ti na svoje otroke, boš prenesla kaj? Glede naše vere misliš, kajne? V bistvu nič. Odkar sta prišla v Slovenijo, živimo tako, kot živijo tu. Nismo niti preveč verni, tako da molimo ne, mogoče za kakšen večji praznik kdaj kj »boljšega« jemo, pa obiščemo sorodnike. Drgač pa čist isto ko da smo Slovenci. Kaj pa ti na svoje otroke, boš prenesla kaj, če lahko rečem »muslimanskega«? Ne. Jaz sem Slovenka, s koreninami v Bosni, to je pa tudi vse. Kaj pa jezik? Kako govorite doma? Vsi govorimo slovensko, starša se sicer kdaj malo zmotita, ampak je to, mislim, čisto normalno. Edino sestra da že vnaprej vsakemu vedeti, da je Bosanka in mogoče ona res kdaj pove kaj po bosansko, ostali pa ne. Povej mi: Ali čutiš, da si po nečem drugačna od drugih? Ali razločuješ svojo lastno skupino in neko tujo? Od kdaj? Že od otroštva ali je s tem povezan nek dogodek? Ne, nikoli! Nikoli? Res ne. Dobro, včasih, v osnovni šoli, je bilo zafrkavanje, pa vsem se je beseda »Bosanka« zdela zelo smešna. Drugače pa ne. Res pa je, da sem sama kar precej temperamentna in sem vsakemu, ko me je hotel zafrkavati, mu kar takoj

nazaj povedala, kar mu gre, in to je to. Je pa tudi res, da tudi na sebe gledam kot na Slovenko in mogoče me zato ljudje tako tudi sprejemajo. Nikol ne govorim bosansko, in ne poudarjam tega, da sem od dol. Recimo, sestra je imela in še ima kar nekaj težav. Sam ona že vnaprej vsem govori, da je muslimanka, včasih prav zanalašč z naglasom, ali pa kar po bosansko. Kakšen odnos imaš do sebe? Se ceniš, misliš, da si dobro sprejeta med sovrstniki? Počutim se čisto enakovredna vsem ostalim. Dobro sem sprejeta, je pa res, da imam zelo mešano družbo, tako v šoli kot na treningih v klubu. Saj res! Rokometašica, kajne? Ja, treniram rokomet, že od sedmega leta dalje. Naslednjo sezono bom najverjetneje šla tudi trenirat v tujino. V Avstriji in v Švici se mi ponujajo neke priložnosti. Mi je pa pomembno, da najprej seveda zaključim srednjo šolo, ker se lahko zgodi, da grem v tujino in se po pol leta vrnem s poškodbo, pa ne bo nič ne od rokometa ne od šole. O, tujina! Kolikor sem slišala, si zelo perspektivna igralka, si pa tudi zelo odgovorna in ambiciozna, vsaj kolikor lahko razberem iz tvojih odgovorov? Imam velike cilje v življenju, to je res. Saj nočem nikogar žalit in pa ne me narobe razumet, ampak ko gledam mamo kako gara in dela v Gorenju za dobrih 400 evrov, ko je čisto izmučena pri svojih niti petdesetih. Jaz si res želim več! Upam, da mi bo uspelo kot športnici, zelo rada pa bi šla tudi kaj študirat. Super! To me zelo veseli! Verjamem, da ti bo vse uspelo! Nisi pa samo ti uspešna športnica, kajne? Imaš prav. Moj brat profesionalno trenira nogomet, kljub težavnemu obdobju, ki so ga povzročile hude poškodbe, se je pobral in zdj že drugo leto igra v Nemčiji in od športa tudi živi. Sestra pa je odbojkašica. Ali imaš kakšno izkušnjo, da si hotela v življenju neki početi, pa tega zaradi svojih korenin nisi mogla? Hm. V bistvu imam. Imela sem fanta, bil je Srb, pravoslavec, pa mi starši niso pustili biti z njim. Samo so čez nekaj časa pač videli, da jih ne upoštevam, kajti če ti je nekdo všeč, ti je všeč ne glede na vero; pa so potem malo popustili. Mi pa mama še zdaj kdaj pa kdaj reče, da bi mi bilo čisto iz praktičnih razlogov lažje, če bi imela muslimana za fanta. Samo, kot sem že rekla, meni je to čisto vseeno. To je edina takšna stvar, ko lahko rečem, da so me korenine pri nečem ovirale.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Ok. Nekaj sva o tem že govorili, pa vseeno. Se sploh na kakršen koli način počutiš stigmatizirana? Ne. Saj pravim jaz imam res en tak odnos do vseh, pač sem Slovenka z bosanskimi koreninami. Lepo mi je iti tja poleti za kakšen teden, to je pa tudi vse. Sem muslimanka, ampak živim tako kot se živi tu. V božičnem času okrasimo jelko, sicer brez jaslic, ampak vseeno, za veliko noč barvamo jajčka, za naše muslimanske praznike pa nič posebnega, razen pogostitev in obiskov sorodnikov in prijateljev. Tko da res se ne počutim stigmatizirane, razen pač mogoče ko kdo prvič sliši kako se pišem, se mogoče mal zdrzne, ampak to je to. Pač najhuje je bilo v osnovni šoli, zdj pa je vse vredu. Pa recimo, da bi prišlo do kakšnega zbadanja kdaj, kako bi se odzvala? Bi vrnila milo za drago? Ja! Res bi! Mogoče bi se še stepla, malo imam natrenirane agresivnosti zaradi rokometa. Ok. Greva zdaj na socialna omrežja. Začniva z vprašanji, ki se nanašajo na osebe, ki so v tvojem življenju ta trenutek pomembne. Pomagala mi boš narisati diagram, ki ga bova poimenovali osebno omrežje. V centru si ti. V prvem krogu bo le ena oseba ali več oseb, ki so ti tako blizu, da bi si brez njih težko predstavljala svoje življenje. V drugem krogu bodo ljudje, ki ti niso tako zelo blizu, ampak so še vedno precej pomembni zate. V tretjem krogu bodo ljudje, ki ti niso tako blizu, so pa zate še vedno pomembni. Krogi so lahko prazni, delno polni ali povsem polni. V prvem krogu so štirje. V drugem sem jih naštela nekaj plus soigralke, s katerimi se res zelo dobro razumemo tudi zasebno, tako da jih je skupaj nekaj 20, v tretji krog pa spada 6 oseb. Lahko na splošno pogledava njihovo narodnost? Aha, v prvem so muslimani, to je moja družina, brez katere ne gre. Zelo smo navezani drug na drugega, vedno si vzamemo čas, hodimo drug drugemu na tekme, starša obvezno na vse, če le lahko, hodimo na sprehode, veliko se pogovarjamo. V drugem krogu so pa različne narodnosti, največ je Slovencev, Srbov, Bošnjakov, pa ena Hrvatica. Tu se med sabo zelo dobro razumemo, lahko rečem, da se jaz osebno celo bolje razumem s Slovenkami kot pa z Bošnjakinjami. V tretjem krogu pa so Slovenci in Hrvati. Poglej krog in ljudi, ki si jih vpisala. Spraševala te bom o različnih vezeh in relacijah, ti pa mi povej, odvisno od dejavnosti, s katerimi ljudmi imaš relacijo. Ok? Komu zaupaš pomembne stvari? Kdo ti povrne samozavest?

Ljudi v prvem in delno v drugem krogu. Kdo ti daje občutek, da te spoštuje? Ljudje iz prvega in drugega kroga. S kom se pogovoriš, kadar si vznemirjena, nervozna, ali depresivna, kdo ti predstavlja emocionalno oporo? To pa bolj prijateljice iz drugega kroga, pa sestra iz prvega. S kom se pogovoriš o svojem zdravju? S starši, prvi krog. Kdo so ljudje, ki jih vprašaš za nasvet ob pomembnih življenjskih spremembah? Tisti v prvem krogu seveda. Od koga si sposodiš kakšno stvar ali prosiš za pomoč pri lažjih hišnih opravilih? Kdo pa ti pomaga pri večjih opravilih? Ljudje v prvem in drugem krogu. S kom se največ družiš? Z ljudmi iz prvega kroga se največ družim predvsem zato, ker skupaj živimo. Drugače pa se z osebami iz drugega kroga družimo, hodimo ven, se obiskujemo, preživljamo skupaj prosti čas. Od koga si zaradi kakšne nujne situacije izposodiš večjo vsoto denarja? Kdo ti predstavljajo finančno oporo? Tisti iz prvega kroga. Koliko ljudi v tvojem omrežju te ne razume, kakšne narodnosti so? Koliko ljudi v tvojem omrežju te nervira, kakšne narodnosti so? Rekla bi, da tisti v 3. krogu. Slovenci in Hrvatje … Čeprav so Slovenke tudi v drugem krogu, pa se z njimi odlično razumem, zato tudi pravim, da ljudi ne moreš soditi po narodnosti.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Popolnoma se strinjam s tabo! Koliko ljudi v tvojem omrežju se med sabo pozna? Rekla bi, da skoraj vsi. Ja, res mogoče kdo koga ne, ampak nekje 95% ljudi se pozna med sabo. Ja, kljub temu, da so različnih narodnosti! Bi želela, da je v tvojem omrežju več ljudi? Katere narodnosti, če je to sploh pomembno? Ja! Katere narodnosti? Niti malo pomembno!!! Pa se sedaj malo oddaljiva od kroga. Pri izbiri ljudi, s katerimi se boš družila, ali kdaj gledaš na njihovo etnično pripadnost? Ti je to sploh pomembno? Kaj pa obratno? Imaš kdaj občutek, da drugi izberejo oz. ne izberejo tebe zaradi etnične pripadnosti? Ne gledam na to. Pa mislim, da tudi drugi name ne gledajo tako. Čeprav se mi velikokrat zgodi, da nekoga poznam že nekaj časa in šele potem izve, da sem muslimanka, pa mi recimo ne verjame. Mislim, da res po ničemer ne odstopam od Slovencev. Ali obstaja kakšna oseba oziroma narodnost, s katero se ne želiš družiti in se je izogibaš? Zakaj? Ne, kje pa. Ali bi se strinjala z izjavo, da imaš okoli sebe ljudi takšne narodnosti, kakršne so ljudje okoli tvojih staršev? Z drugimi besedami, če bi se tvoji starši družili izključno z ljudmi svoje narodnosti, ali bi se tudi ti? Oziroma, glede na to, da se starši družijo tudi z drugimi narodnostmi, ali se ti zdi popolnoma normalno, da imaš tudi ti prijatelje, ki pripadajo različnim etničnim skupinam? Ne sploh ne! Moji starši imajo v bistvu za prijatelje samo muslimane. Tisti, ki so druge narodnosti, so samo znanci, kolegi. Midve s sestro in brat pa imamo zelo mešano družbo in starša nimata nič proti. Tako, da se s tvojo trditvijo ne strinjam, kajti če bi bilo tako, bi bili moji prijatelji samo muslimani. Pa še tole. Katere lastnosti običajno upoštevaš pri sklepanju prijateljstva? Naštela bom deset lastnosti, ti pa mi oštevilči po vrsti od najpomembnejše do najmanj pomembne (1-10)! • moralne vrline 6 • inteligentnost 2 • duhovitost 4 • dojemanje življenja 1 • interes za glasbo, šport, zabavo 3 • izobrazba 5

• • • •

nacionalna pripadnost 10 religija 8 socialni izvor 7 politično prepričanje 9

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Delavnice socialnega kapitala in izobraževanja prostovoljcev Izobraževanje za prostovoljce preventivnih programov za mlade Slovenije 2010? Mladinskem centru Velenje, 19., 20 in 21. 11. 2010 Izobraževanje je pripravila delavna skupina PPMS pod vodstvom koordinatorke Manje Brinovšek, strokovne delavke Javnega zavoda Mladi zmaji- Četrtni mladinski centri Ljubljane in vodje sistema organizacij Preventivni programi za mlade Slovenije- PPMS znotraj društva SPM.

ŠOLA AFRIŠKEGA BOBNANJA, sodi v sklop študijskega krožka KULT- KREATIVIS v projektu »Omrežen.si&Omrežena.si« in je vključen v program izbirnih vsebin za dijake Šolskega centra Velenje z možnostjo vpisa v indeks Nefiks. Delavnica poteka vsak četrtek (april in maj) v prostorih Mladinskega centra Velenje»eMCe plac« in se nadaljuje v maju in juniju, na lokaciji Mladinskega centra Velenje, Efenkova cesta 61a (Mladinski hotel). Delavnica poteka pod vodstvom mentorja Albina Inkreta.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

ŠTUDIJSKI KROŽEK »MC KULINARIKA«

Maja (prostovoljka MC Velenje) »DOBRODELNOST = kapital brez primere!!!« »Mladi smo pokazali dobrodelnost in našo aktivno moč že velikokrat. Naša skupina oz. projekt, ki smo ga imenovali kar Prostovoljci eMCe-ja Veleje- ZAKON!, se udeleži pet večjih akcij. Smo nekakšna skupina za pomoč organizatorjem. Skupaj z društvi tudi pripravljamo in urejamo prireditvene prostore akcij. Tam smo tudi najglasnejši oznanjalci problematik.«

Projekt STEKLENIČKE UPANJA. »Ob Mesecu boja proti raku (marec 2011) prostovoljci eMCe-ja oblačimo stekleničke s fimo maso in jih opremljamo s prijetnimi sporočilci, da tako polepšamo prostor najmlajšim na Onkološki kliniki.«

ZBIRANJE POTREBŠČIN ZA SOCIALNO OGROŽENE »Lanska akcija, ki smo jo pripravili, je bila res uspešna. Dala nam je motivacijo, da naredimo nekaj več. Ko delaš prostovoljno, se resnično zaveš socialne problematike, ki je prisotna po celem svetu. In ker smo lani pomagali someščanom, smo se letos odločili za ponovno pomoč, saj si marsikatera družina ne more privoščiti božičnega in novoletnega obdarovanja.« »Letošnjo akcijo (december 2010) smo prostovoljci eMCe Veleja še nadgradili tako, da smo se povezali s humanitarno organizacijo škofijsko Karitas Celje, ki je z veseljem sprejela sodelovanje in ponudila pomoč.«

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA

Viri Asher Daniel Colombo, Martina Cvajner, Giuseppe Sciortino; Politike do otrok priseljencev: prednosti in pomanjkljivosti.

Asher Daniel Colombo (University of Bologna), Martina Cvajner (University of Trento), Giuseppe Sciortino (University of Trento); Priseljevanje: Izzivi in priložnosti na območjih. ERLAIM-ERLAIM Project co-funded by European Commission, DG J.L.F., INTI Preparatory Actions 2005 (AprilAugust 2008). Komac, Miran in Mojca Medvešek. 2005. Percepcija Slovenske integracijske politike. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Komac, Miran, Mojca Medvešek in Petra Roter. 2007. Pa mi vi povejte, kaj sem!!!?. Ljubljana: Študija o etnični raznolikosti v Mestni občini Ljubljana. Komac, Miran. 2007. Priseljenci. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Razpotnik, Špela. 2004a. Jaz še vem, kdo sem in od kod prihajam – o konceptu etnične identitete. Socialna pedagogika (2): 121–152. Ule, Mirjana in Vlado Miheljak. 1995. Pri(e)hodnost mladine. Ljubljana in ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino: DZS.

MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT REPUBLIKA SLOVENIJA