Mednarodna konferenca
MUZEJI IN ZAMOLČANE ZGODOVINE. Med spominom in pozabo Ljubljana, 5. in 6. oktober 2017 Muzej novejše zgodovine Slovenije
Zbornik povzetkov
Mednarodna konferenca
MUZEJI IN ZAMOLČANE ZGODOVINE. Med spominom in pozabo Ljubljana, 5. in 6. oktober 2017 Muzej novejše zgodovine Slovenije
Zbornik povzetkov
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO
Aleksandra Berberih Slana, predsednica Skupnosti muzejev Slovenije
M
uzeji so lahko tudi medij, izredno močan medij! Zato se zaposleni v muzejih soočamo z veliko odgovornostjo, saj odgovarjamo za informacije, ki jih s pomočjo svoje interpretacije prenašamo svojim obiskovalcem. Naša naloga je, da ostanemo verodostojni in vredni zaupanja, saj smo muzeji morda še edini, ki jim javnost pri posredovanju informacij zaupa. Zaradi tega je vprašanje izbire tem proučevanja in naše interpretacije izrednega pomena. Še večjega pomena pa je to, da pri interpretaciji zgodovinskih dejstev ostanemo nevtralni ter si ne dovolimo popačenja teh dejstev. Pri svojem delu se soočamo s temami, ki so bile v preteklosti pozabljene, odrinjene ali zamolčane. Na nas muzejih je, da takšne teme potegnemo iz predalov, jih proučimo in si jih »drznemo« interpretirati. Nekateri muzeji so pri tem že naredili velik korak naprej, nekateri še vedno raje plujejo v varnih vodah. A da bi dosegli družbeno soglasje in razumevanje, predvsem pa ustvarili »popolno« sliko zgodovine, si moramo upati, k tem prizadevanjem pa moramo pritegniti širšo javnost. Izkušnje, ki bodo predstavljene na konferenci, naj postanejo vodilo in orodje dela muzejev v prihodnosti.
Dr. Kaja Širok,
predsednica ICOM Slovenija
M
uzeji igrajo ključno vlogo pri ustvarjanju in zastopanju skupne kulturne dediščine različnih skupnosti. Postali so socialna vozlišča, ki spodbujajo spoštljive odnose med ljudmi in izboljšujejo družbo ter z mediacijo naslavljajo travmatične zgodovine iz različnih zornih kotov. Odkrivanje spornih zgodovin in sposobnost izražanja, česar ni mogoče ubesediti, so naloge, ki jih morajo muzeji opravljati kot aktivni sooblikovalci družbe. Lahko pomagajo doseči miroljubne rešitve travmatičnih dogodkov iz preteklosti in spodbuditi razumevanje zgodovine, ki z izmenjavo znanj zajema več vidikov. ICOM Slovenija, Skupnost muzejev Slovenije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (Oddelek za sociologijo) in Muzej novejše zgodovine Slovenije organizirajo mednarodno konferenco, namenjeno odgovarjanju na vprašanja o razumevanju skrite zgodovine in interpretacije kulturne dediščine danes. Zanima nas način, kako kolektivni spomini, ki ne ustrezajo prevladujočim zgodovinskim pripovedim, sodelujejo (ali ne sodelujejo) z nacionalno naracijo in kako se to odraža v muzejskih razstavah. Katere zgodbe so prezrte v muzejih? Kako je nezaželena in zanemarjena zgodovina strukturirana v posameznih zgodovinskih obdobjih? Kaj predstavlja javno soglasje o tem, katere dediščine je treba ohraniti in v katerih primerih postane dediščina nezaželena ali celo prepovedana? Kako deluje kolektivni spomin in kje nastopi pozaba? Kaj omejuje svobodo muzejev in kakšne so vloge nevladnih organizacij? Kaj ustvarja soglasje in kdo narekuje interpretacijo preteklosti - poklicna sfera ali politika? Z ukvarjanjem s temi vprašanji nam konferenca omogoča boljše razumevanje vloge muzejev kot orodij za ustvarjanje složnih skupnosti in pregled tovrstnih praks v različnih nacionalnih okoljih.
Program ČETRTEK, 5. OKTOBER 2017 Jutranja kava
9:30: Pozdravni nagovori 9:50: Osrednji govor:
Taja Vovk van Gaal (Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija), Spregledana zgodovina: evropski pristop 10:40: Odmor za kavo 10:50: Sklop 1: Predsedujejo:
• Nataša Jagdhuhn (Europäisches Kolleg Jena, Nemčija), Potrjevanje zgodovinske kontinuitete: druga svetovna vojna – skozi prizmo najnovejših vojn
• Kaja Širok (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Slovenija; Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani, Slovenija) Naracija 20. stoletja: reinterpretacija in transformacija “težavnih” muzejev
• Marcin Jarząbek (Zgodovinski inštitut, Univerza v Jagiellonian, Krakov, Poljska) Novi muzeji in stari problemi. Zgornja Šlezijska dediščina in poljska politika spomina v 21. stoletju
12:10: Odmor za kavo 12:30: Sklop 2: Predsedujejo:
• Elma Hašimbegović (Muzej zgodovine Bosne in Hercegovine, Bosna in Hercegovina), Kaj se zgodi, ko nekoč skupna dediščina postane nezaželena?
• Tonček Kregar (Muzej novejše zgodovine Celje, Slovenija), Med (re)interpretacijo in revizionizmom: primer Muzeja novejše zgodovine Celje
• Aleksandra Berberih Slana (Muzej narodne osvoboditve Maribor, Slovenija), Od muzeja vojne do Muzeja za mir 13:50: Odmor za kosilo 15:10: Sklop 3: Predsedujejo:
• Višnja Kisić (Center za muzeologijo in heritologijo, Univerza v Beogradu, Srbija), Prepoznavanje nasprotij in spornosti dediščine – posledice za sodobne muzejske prakse
• Ina Belcheva (Univerza v Parizu 1 Pantheon-Sorbonne, Francija), Socialistična
preteklost skozi socialistično umetnost: iskanje muzejske upodobitve socialističnega obdobja v Bolgariji
• Blaž Vurnik (Muzeji in galerija mesta Ljubljana / Mestni muzej Ljubljana, Slovenija), Vstop v zasebnost daljnega otroštva. Raziskovanje skritih otrok Ljubljane med drugo svetovno vojno
(do 16:30)
16:30 – 18:00: Ogled razstave Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947) z diskusijo
PETEK, 6. OKTOBER 2017 Jutranja kava 9:00 Sklop 4:
Predsedujejo:
• Alenka Černelič Grošelj (Posavski muzej Brežice, Slovenija), Skrite in sporne zgodbe Posavja, majhne regije znotraj „velike slike“
• Sanda Kočevar (Mestni muzej Karlovac, Hrvaška), Mestni muzej Karlovca in njegovi glasovi težavne preteklosti
• Neža Čebron Lipovec (Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študi-
je, Slovenija)/ Martina Mihić/Maša Sakara Sučević, Kolektivni spomini in njihov terapevtski potencial: pripovedovanje zgodb v spornih mestnih središčih Istre
10:20: Odmor za kavo 10:40: Sklop 5: Predsedujejo:
• Alenka Pirman (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Sodobna umetniška dela v nekdanjih političnih zaporniških celicah. Primer iz gradu Rajhenburg
• Blaž Bajič (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Začasne ugotovitve glede ustvarjalne koprodukcije posmrtnih mask
• Branko Šuštar (Slovenski šolski muzej, Slovenija), Muzeji in problemi z izobraževalno dediščino med spomini in pozabo
11:50: Zaključne besede 12:30: Odmor za kosilo
13:30: Ogled mest spomina po Ljubljani Izbirno:
19:00: Odprtje razstave v Slovenskem etnografskem muzeju: LGBT: Razstava štirih
Kazalo
Blaž Bajič — bajic.blaz@gmail.com Blaž Bajič – dipl. etnolog in kulturni antropolog je študent interdisciplinarnega doktorskega študija etnologije, kulturne in socialne antropologije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja zanimanja so antropologija kraja in prostora, antropologija telesa, ljudska kultura ter antropologija umetnosti. Pri projektu TRACES sodeluje pri kreativni koprodukciji Odlivanje smrti (Casting of Death) in delovnem paketu Ethnographic Research on/with Art Production (etnografska raziskava umetnostne produkcije).
Belcheva Ina — belcheva.ina23@gmail.com Ina Belcheva je doktorska kandidatka na Univerzi v Parizu 1 Pantheon-Sorbonne. Naslov njene disertacije je Socialistični spomeniki v postsocialističnem javnem prostoru: konflikti, spomini, estetika. Pod mentorstvom Dominiqua Pouloja opisuje bolgarski primer v kontekstu jugovzhodne Evrope. Belcheva je v soavtorstvu z Ericom Michaudom napisala magistrsko nalogo na Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (Pariz) o problemu Monumentalne skulpture v Sofiji med vzpostavitvijo komunističnega režima (1947/8–1956). Leta 2014 je delala tudi kot kustosinja v Bolgarski nacionalni umetniški galeriji, ki je najnovejša podružnica Muzeja socialistične umetnosti.
Berberih-Slana Aleksandra — aleksandra.berberih-slana@mnom.si Aleksandra Berberih-Slana je doktorica znanosti s področja novejše zgodovine ter direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in Fotografskega muzeja Maribor. Proučuje predvsem zgodovino Kraljevine SHS, s poudarkom na politični zgodovini Slovenije in Hrvaške. Je predsednica Skupnosti muzejev
Slovenije. Ima dolgoletne izkušnje kot predavateljica na Oddelku za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, gostovala pa je tudi na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, Hrvaška. Nalogo direktorice muzeja opravlja že 11 let.
Čebron-Lipovec Neža — neza.cl@fhs.upr.si Neža Čebron Lipovec je umetnostna zgodovinarka in magistra znanosti Conservation of monuments and sites (RLICC, K.U.Leuven, Belgija). Od leta 2009 je raziskovalka in asistentka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (Slovenija). Njen glavni raziskovalni interes zadeva interdisciplinarno analizo povojne arhitekture, urbanizma in ohranjanja dediščine.
Mihić Martina — martina@sentoria.si Martina Mihić je fizioterapevtka in kranio-sakralna terapevtka, trenutno specializirana za psihodinamično psihoterapijo na Inštitutu za psihoanalitično psihoterapijo v Sloveniji (Evropska konfederacija psihoanalitičnih psihoterapij). V svoji zasebni praksi se je v zadnjih desetih letih osredotočila na psihosomatiko in raziskovala, kako se na telesu kažejo psiho-vedenjski vzorci.
Sakara-Sučević Maša — masa.sucevic@pokrajinskimuzejkoper.si Maša Sakara-Sučević je arheologinja, ki je doktorirala na Univerzi na Primorskem, in muzejska svetovalka na področju arheologije v Pokrajinskem muzeju Koper/Capodistria. V zadnjem desetletju je bila kustosinja več razstav; nedavno je pripravila novo stalno razstavo o zgodovini mesta Koper/Capodistria, imenovano „Srce Kopra/Capodistria“.
Černelič Krošelj Alenka — alenka.cernelic.kroselj@pmb.si Alenka Černelič Krošelj (1972) je študirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi iz zgodovine umetnosti, etnologije in kulturne antropologije je delala v različnih ustanovah in sodelovala pri več projektih, financiranih iz sredstev EU. Od 30. junija 2014 je direktorica Posavskega muzeja Brežice, kjer trenutno deluje kot vd direktorja. Vključena je v različne strateške in razvojne skupine ter odbore, organizacije in skupnosti, ki se ukvarjajo z razvojem naše družbe s pomočjo naše kulturne dediščine.
Hašimbegović Elma — hasimbegovice@gmail.com Elma Hašimbegović, zgodovinarka in muzikologinja, rojena v Sarajevu, je magistrirala in doktorirala iz srednjeveških študij na Central European University (Budimpešta). Od leta 2001 je delala v Zgodovinskem muzeju Bosne in Hercegovine, od leta 2013 kot vodja muzeja. Aktivno promovira muzej kot prostor konstruktivnega dialoga in obravnavanja preteklosti.
Jagdhuhn Nataša — jagdhuhn.natasa@gmail.com Nataša Jagdhuhn je študirala umetnost in umetnostno pedagogiko v Beogradu, na Dunaju in v Ljubljani od leta 2003 do 2008. Po diplomi je delala kot samostojna novinarka s poudarkom na post-konceptualni umetnosti, gledališču in performansu. Leta 2013 je zaključila magisterij „Umetnost v kontekstu“ na Univerzi za umetnost v Berlinu. Kot umetnica, kustosinja ter umetnostna in zgodovinska komunikatorka je konceptualizirala in (so)organizirala številne razstave. Razvila je koncept izobraževalnega centra v muzeju „AVNOJ“ v Bosni in Hercegovini. Od leta 2015 je bila raziskovalna asistentka in doktorska kandidatka na Europäisches Kolleg Jena.
Jarząbek Marcin — marcin.jarzabek@uj.edu.pl Marcin Jarząbek (1984) – zgodovinar in sociolog; docent na Inštitutu za zgodovino na Jagiellonian University v Krakovu je študiral na Jagiellonian University in na Central European University v Budimpešti. Njegova doktorska disertacija je bila posvečena kolektivnemu spominu veteranov prve svetovne vojne v povojni Poljski in Češkoslovaški. Bil je predsednik Polish Oral History Association (2013–2015). Zanima ga družbena in kulturna zgodovina moderne Srednje Evrope, zlasti področje urbane zgodovine, kolektivnega spomina in razvoja identitete.
Kisić Višnja — vikac986@gmail.com Višnja Kisić, univ. umetnostna zgodovinarka, mag. kulturne politike in managementa, doktorica znanosti o muzejih in naravnih znamenitostih, je raziskovalka in predavateljica na področju upravljanja dediščine in politike v Centru za muzeologijo in heritologijo na Univerzi v Beogradu ter katedri UNESCO za kulturo in politiko Univerze umetnosti v Beogradu. Ima dolgoletne izkušnje tako v javnem kot civilnem sektorju dediščine, saj je delovala kot generalna sekretarka za Europa Nostra v Srbiji, članica South East European Heritage Network ter kot trenerka, predavateljica in svetovalka pri projektih na področju dediščine v jugovzhodni Evropi. Njena nedavna raziskava in knjiga z naslovom Obvladovanje nasprotij kulturne dediščine – Obljube in resničnost kulturnih politik, ki je prejela nagrado za raziskave o kulturni politiki, analizira orodja kulturne politike, katerih cilj je uporaba nasprotij dediščine v regiji jugovzhodne Evrope kot sredstva za spodbujanje dialoga in sprave.
Kočevar Sanda — sanda.kocevar@gmk.hr Sanda Kočevar je višja kustosinja Oddelka za zgodovino Mestnega muzeja v Karlovcu. Zadnjih dvajset let se ukvarja z lokalno zgodovino in njenim pomenom v širšem kontekstu, še posebej v obdobju 19. in 20. stoletja.
Kregar Tone — tone.kregar@mnzc.si Tone Kregar (1971), magister in doktor znanosti iz zgodovine, je v slovenski akademski literaturi in periodičnih publikacijah objavil več knjig in številne znanstvene članke o relevantnih temah. Kot muzejski strokovnjak se osredotoča na lokalno in nacionalno zgodovino 20. stoletja, s posebnim poudarkom na muzejskih predstavitvah temnih in nasilnih obdobij ter pojavov v zgodovini. Za svoje muzeološko delo je prejel najprestižnejšo slovensko muzejsko nagrado, Valvasorjevo nagrado leta 2000, in dve Valvasorjevi priznanji leta 2006.
Pirman Alenka — alenka.pirman@gmail.com Alenka Pirman (1964) je doktorska študentka Heritologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1991 je delala kot vizualna umetnica, sodelovala z različnimi muzeji (Primer. Umetnost in kriminaliteta, izveden v Muzeju slovenske policije). Je tudi ustanoviteljica domačega raziskovalnega društva, ki sodeluje pri skupnih in interdisciplinarnih raziskavah sodobne umetnosti.
Širok Kaja — kaja.sirok@muzej-nz.si Kaja Širok je zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine in direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Na Univerzi v Ljubljani je leta 2003 končala univerzitetni študij zgodovine in italijanskega jezika s književnostjo. Za doktorsko disertacijo z naslovom »Kolektivni spomin
in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru. Spomini na Gorico 1945–47« je prejela priznanje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med študijem se je kot štipendistka italijanske vlade izpopolnjevala na doktorskem programu oddelka za zgodovino na bolonjski univerzi, kjer je raziskovala italijansko povojno historično naracijo. Predava kulturno zgodovino in kulturno dediščino, v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah pa redno objavlja članke o kulturni zgodovini, komemoracijah, nacionalnih diskurzih, spominskih študijah in praksah vizualizacije preteklosti. Akademsko delo povezuje z delom na področju kulture in izobraževanja.
Šuštar Branko — branko.sustar@guest.arnes.si Branko Šuštar je zgodovinar, arhivist in muzeolog, ki se osredotoča na zgodovino izobraževanja. V zadnjih 25 letih je kot kustos delal v Slovenskem šolskem muzeju, nacionalnem muzeju za izobraževanje v Ljubljani (Slovenija), v času rekonstrukcije pa je uvedel tudi nov pedagoški program, imenovan »Učne ure naših babic in dedkov« ter opravljal funkcijo direktorja muzeja 1998–2006, kasneje muzejskega svetovalca. Njegovo delo je povezano tudi z revijo Šolska kronika. Od leta 2013 do 2016 je bil član uprave ICOM Slovenija. V zadnjih nekaj letih je bil predsednik ZZDS – Zveze zgodovinskih društev Slovenije.
Vurnik Blaž — blaz.vurnik@mgml.si Blaž Vurnik je vodja kustosov in kustos za sodobno zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana. Doktoriral je iz zgodovine na Univerzi v Ljubljani leta 2013. Je avtor več zgodovinskih knjig, znanstvenih člankov, dokumentarnega scenarija in občasno stripovskih zgodb. Njegove glavne teme strokovnega zanimanja so obe svetovni vojni, družbena zgodovina 20. stoletja in razpad Jugoslavije. Leta 2015 je prejel nagrado ICOM Slovenija za projekt Skriti otroci druge svetovne vojne.
Bajič Blaž
Začasne ugotovitve glede ustvarjalne koprodukcije posmrtnih mask
Sporna dediščina in procesi njenega prenosa so v središču projekta
TRACES (Transmitting Contentious Cultural Heritages with the Arts: From the Intervention to Co-production). Cilji projekta so „razviti
strogo, ustvarjalno in vsestransko raziskavo spornih kulturnih ded-
iščin ter poskusiti eksperimentirati z inovativnimi raziskovalnimi metodologijami“, da bi prispevali k „evropski domišljiji / ... / oblik-
ovani s samozavedanjem, nenehno kritično refleksijo in dialogom med različnimi položaji“ (http://www.traces.polimi.it/about/). Na
praktični ravni bistvo TRACES sestavljajo številne eksperimentalne
umetniške, a vendarle multidisciplinarne raziskovalne dejavnosti ali
16
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
„ustvarjalne koprodukcije“, pri čemer se vsaka osredotoča na poseben primer sporne dediščine. Poleg tega so ustvarjalne koprodukci-
je dopolnjene in podprte s teoretično in metodološko usmerjenimi „delovnimi paketi“.
Ena od ustvarjalnih koprodukcij ima sedež v Ljubljani in se osre-
dotoča na pojav posmrtnih mask. Dandanes se zdi, da so maske v veliki meri pozabljene, izgubljene v skladiščih in se pogosto izpuščajo iz novo urejenih spomeniških prostorov (npr. Plečnikova hiša). Tako je eno od vprašanj, h kateremu se pri obravnavi mask člani prej
omenjene ustvarjalne koprodukcije ves čas vračajo, vprašanje glede
spornosti; na kakšne načine, če sploh, so maske sporne, in za koga?
Medtem ko so maske – kot predmeti, ki se uporabljajo pri promociji specifičnih družbenih in političnih projektov konec 19. in začetek 20.
stoletja, in sicer nacionalizacije in buržoiziranja, ter vse drugo kot po-
zabljeni predmeti spomina – v resnici zanimiv fenomen, ki ga je treba raziskati, v pričujočem prispevku ne bodo predstavljene. V prispevku se ob predpostavki, da maske kot dediščina niso dokončne, temveč
so neprestano in aktivno družbeno konstruirane, raje osredotočam
predvsem na načine, kako raziskovati, dokumentirati, govoriti o, predstaviti in reprezentirati (ali načrtovati) posmrtne maske in to,
kako reflektirajo svoje lastne prakse in vloge. Moje ugotovitve temeljijo na opazovanju sodelujočih v skupini in so v določeni meri tudi
avto-etnografske, saj prispevam k tekočim raziskavam in posredno k nastajajočim umetniškim praksam predstavljanja in reprezentiranja
(domnevno) sporne dediščine. S skiciranjem nekaterih načinov dela,
ki se razvijajo v TRACES-u, na koncu obravnavam nekatere od prednosti in pomanjkljivosti ustvarjalne koprodukcije.
17
Belcheva Ina
Socialistična preteklost skozi socialistično umetnost: iskanje muzejske upodobitve socialističnega obdobja v Bolgariji
18
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Ob političnih spremembah leta 1989 je iz bolgarskih muzejev izginila
vsa upodobitev socialističnega obdobja. Za več kot desetletje so se
vse stalne razstave v zgodovinskih in umetniških muzejih končale
leta 1944 in niso ponudile nobenih pojasnil ali poskusov predstavitve druge polovice 20. stoletja.
V spomine ovita družba, kjer je vsak poskus razpravljanja o
nedavni preteklosti sprejet s sumničavostjo in kjer se zgodovinske pripovedi nenehno spreminjajo, najmanj raziskano področje
(v bolgarskem primeru) umetnosti postane zatočišče tistega, kar je videti kot resnica. Tako lahko razložimo ne le številne začasne
razstave, posvečene umetnosti obdobja socializma, ki so se začele v poznih devetdesetih in se odvijajo vse do danes, temveč tudi v letu 2011 (po številnih razpravah) odprt prvi državni muzej, posvečen
obdobju socializma v Bolgariji: Muzej socialistične umetnosti. Ne
glede na to, da je bil pretežno pozdravljen z razočaranjem nosilcev travmatičnih in nostalgičnih spominov na preteklost, saj se mu je uspelo izogniti zgodovinski pripovedi in se osredotočiti na razstav-
ljanje manjše zbirke 45-letne umetniške produkcije, ostaja pomembna politična gesta.
Želeli bi preučiti vlogo umetnosti pri obravnavi težavne in sporne
preteklosti socializma v Bolgariji. Po razpravah o ustanovitvi muzeja socialističnega obdobja se umetnost obravnava kot najbolj verodos-
tojna in manj sporna plat preteklosti ter tako postane izhodišče za razpravo. Če pogledamo ključne umetniške razstave pred in po ot-
voritvi Muzeja socialistične umetnosti, trdimo, da ima umetnost vlo-
go tako pri priznavanju vrednosti socialistične dediščine kot tudi pri predstavljanju različnih vidikov bolgarske socialistične preteklosti.
19
Berberih-Slana Aleksandra
Od muzeja vojne do Muzeja za mir
20
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Muzej narodne osvoboditve Maribor je bil ustanovljen leta 1958.
Razvil se je iz zbirke o drugi svetovni vojni oziroma narodnoosvo-
bodilni borbi, ki je v okviru Pokrajinskega muzeja Maribor nastala že leta 1947. Muzej je vse od ustanovitve osredotočen na reprezent-
acijo novejše zgodovine SV Slovenije. Vendar pa je dejstvo, da so se muzejske zgodbe vrtele predvsem okoli vojne. Prva razstava je bila posvečena bojem za severno mejo in generalu Maistru, dolgoletna
stalna razstava pa je bila posvečena drugi svetovni vojni. Tako je bilo vse do leta 1991 – osamosvojitve Slovenije, ko je druga svetovna vo-
jna postala postranska tema, muzej pa je bil iz leta v leto bolj prazen, saj nihče več ni želel govoriti o vojnah in vojnih grozotah, povojnih pobojih, Nemcih v Mariboru in nacionalnih vprašanjih.
A v čem je vloga muzeja, predmetov, fotografij in dokumentov? Vse
to so dokazi, na katerih muzej gradi svojo verodostojnost. Vloga muzeja kot medija je neizmerljiva, saj je muzej tisti, ki mu ljudje zaupajo.
Zaupanje pa je ob materialnih dokazih tisto, na čemer lahko gradimo. V muzeju smo na podlagi tega zavedanju začeli s popolnoma novim
pristopom, postavili vprašanja, ki so se jim drugi izogibali, raziskali in spregovorili o do sedaj zamolčani zgodovini, izzvali lokalno skupnost
in jo pritegnili. Zadnja begunska kriza je prinesla preobrazbo v Muzej za mir ter delavnice za mlade, ki so hkrati provokativne in
izobraževalne, saj dokaze iz preteklosti uporabljamo za to, da se mladi soočijo s svojimi in tujimi predsodki in stereotipi ter na ta način
spoznavajo svet okoli sebe danes in v preteklosti. Od muzeja vojne do Muzeja za mir, pogumno in brez predsodkov.
21
Čebron-Lipovec Neža, Mihić Martina, Sakara-Sučević Maša
Kolektivni spomini in njihov terapevtski potencial: pripovedovanje zgodb v spornih mestnih središčih Istre
Okupirana obmejna območja predstavljajo zahtevne študije pri-
mera na področju varstva dediščine in muzeologije, saj iščejo množično vrednotenje in interpretacijo na podlagi multivokalnosti (Rodman 1992). Arhitekturna dediščina kot materialni opomnik je lahko bodisi vir kontrasta, bodisi stična točka.
Istra, mejna dežela med Slovenijo in Italijo, je edinstven, vendar
hkrati diosinkratičen primer: kot vmesni pas med „demokratičnim
zahodom“ in „komunističnim vzhodom“ je bila v 20. stoletju „najbolj odprta meja znotraj železne zavese“ in je imela ključno geostrateško vlogo na politični šahovnici, ki je prinesla tektonske premike v regiji.
Potem je to zgodovinsko stično območje, ki je bilo 500 let del beneške Serenissime, postalo del socialistične Slovenije znotraj Jugoslavije. 22
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Posledično se je pretežno italijansko govoreča mestna populacija izselila, v izpraznjena mesta pa so se naselili prišleki iz Slovenije in Jugoslavije. Njena zgodovinska mesta (Koper/Capodistria, Izola/
Isola, Piran/Pirano) se danes smatrajo kot dediščina, vendar njiho-
vi večinski prebivalci praktično nimajo osebnih odnosov z njimi in njihovo zgodovino. Nasprotno pa so drobci zgodb, povezanih s pred-
vojnimi obdobji, o mestih v glavnem ohranjeni v marginaliziranih
skupinah italijanske manjšine. Po drugi strani so povojni prišleki vzpostavili povsem drugačno povezavo s temi mesti.
Varstvo dediščine in muzejske prakse se tako soočajo z izzivom:
katere vrednote ohraniti in v imenu koga? Kako razkriti pozabljene/ zatrte/utišane spomine in s tem povezane informacije o mestih in
njihovih vrednotah? Kako motivirati prebivalce, da delijo svoje
spomine in poglede? Kakšen je učinek, ki ga ima lahko taka delitev na same prebivalce in njihov odnos do dediščine? Pri iskanju odgov-
orov je bila leta 2012 v Pokrajinskem muzeju Koper/Capodistria oblikovana pobuda z naslovom „Pripovedujem zgodbo o mestu“, kjer
so bili najpomembnejši akterji lokalni prebivalci različnih mest, ki so med seboj delili svoje spomine. Rezultati so imeli pluralni učinek: dokumentirane so bile dragocene informacije, ti javni dogodki pa so
postali gonilna sila pri medsebojnem odkrivanju stičnih točk med
člani skupnosti, pa tudi razlik. Hkrati so se odstrle tudi bistvene razlike med uradnimi in osebnimi spomini. Glede na to, da bi muzeji lahko bili (ali so?) mesta, „kamor ljudje pridejo, da bi razumeli sami sebe“ (Uzzell 1998), tudi s pomočjo „medsebojnih pogovorov“ (Blud
1990), imajo tovrstni javni dogodki velik (psiho)terapevtski po-
tencial v smislu skupinske terapije. V tem prispevku bomo preučili
pojme, na katerih temeljijo pobuda, njen okvir in rezultati; slednje bomo analizirali skozi perspektivo skupinske terapije (Yalom 2005).
23
Černelič Krošelj Alenka
Skrite in sporne zgodbe Posavja, majhne regije znotraj „velike slike“
Posavski muzej Brežice je pokrajinski muzej, ki se nahaja v majh-
ni regiji, ki je bila in še vedno je pomemben del „velike slike“, zlasti zaradi geografskega položaja na poti iz Evrope v Azijo in nazaj. Naša dediščina je zato enaka kot evropska ter je povezana z velikimi migracijami in trajnimi spremembami. To smo prepoznali in opredelili v dveh trditvah o našem muzeju, ki sta bili oblikovani leta 2014: naš
muzej je kraj, kjer se srečujejo plemena, družine in rodovi s posavskih ravnic, gričev in hribov, ter kraj, kjer so načini življenja Posavcev in prišlekov spleteni v prikaz bogate kulturne dediščine.
Toda ali delujemo na ta način in ali je res tako, da vsakdo, ki vstopi
skozi velika vrata gradu Brežice (muzeja), doživi izkušnjo, kot smo
24
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
jo opredelili, ali pa jim pravzaprav povemo samo »priljubljene in lepe zgodbe«?
Leta 2015 smo v okviru projekta „Pot domov“ že začeli pripov-
edovati zgodbe, ki niso bile „popularne“ – kot je zgodba o Janezu Vladimirju Cerjaku, ki je bil vpoklican v nemško vojsko. Podobno
vprašanje o tem, kaj je primerno v turističnem mestu, ki bi se moralo ukvarjati z lepoto in prostim časom, se je odprlo, ko smo pripravili
razstavo na prostem o slovenskih izgnancih od leta 1941 do leta 1945,
pripravljeno v štirih jezikih, da bi številnim tujim turistom pokazali ta pomemben in težek del zgodovine. Cilj nikakor ni kriviti številne
turiste iz Italije in Nemčije glede tega, kaj so storili njihovi predni-
ki, ampak spodbuditi potrebo po miroljubnih odnosih med ljudmi in narodi.
Ali imamo pozitivno vlogo pri ustvarjanju miroljubne skupnos-
ti za vse, ko obravnavamo vprašanje romske/ciganske skupnosti v regiji? To je sporna dediščina regije in skupnost v romski/ciganski vasi je ustvarila svoj muzej brez našega regionalnega muzeja. Ali jih je za kriviti? Organizirali smo vodenje skozi našo stalno razstavo ter
poskušali pokazati predmete in pripovedovati zgodbe, ki so povezane
z Romi/cigani v Posavju. To je težavna naloga, ker gre za še vedno pozabljeno ali spregledano dediščino v našem muzeju.
Letos nam je glavna tema mednarodnega muzejskega dne dala
poseben zagon, da podrobneje pobrskamo po ne tako zelo lepih temah, ki se jih sicer zavedamo, vendar jih običajno spregledamo ali pa jih „shranimo za kasneje“.
25
Hašimbegović Elma
Kaj se zgodi, ko nekoč skupna dediščina postane nezaželena? Muzeji igrajo ključno vlogo pri ustvarjanju in predstavljanju skupne kulturne dediščine različnih skupnosti. Kako delujejo v deželi, kjer skupna kulturna dediščina in zgodovina nista zaželeni? Zgodovinski muzej Bosne in Hercegovine je neposredna žrtev politične agende države, kjer ni nikakršne politične volje za spodbujanje skupne dediščine, kar pomeni tudi nič proračuna za državne kulturne ustanove. Zgodovinski muzej BiH se že več kot dvajset let, skupaj s šestimi drugimi kulturnimi ustanovami, sooča s problemom pomanjkanja državne oskrbe, saj je brez pravnega ustanovitelja in posledično brez sredstev. Ali se lahko ta težavna situacija obrne v prednost? Kako izkoristiti pomanjkanje državnega interesa kot prednost, da bi bolj odprto govorili o neizprosnem in najbolj spornem? Predstavitev bo razpravljala o izzivih in priložnostih za državni muzej brez državne podpore.
26
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Jagdhuhn Nataša
Potrjevanje zgodovinske kontinuitete: druga svetovna vojna – skozi prizmo najnovejših vojn Namen tega besedila je kategorizirati težnje – muzeo(ideo)loških gibanj in obratov – pri preoblikovanju spominskih muzejev druge svetovne vojne v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Srbiji, s poudarkom na naslednjih raziskovalnih vprašanjih: koliko spominskih muzejev druge svetovne vojne je ostalo po razpadu Jugoslavije? Katere strategije so kustosi uporabili za oživitev teh muzejev? Kako se je označitev podob druge svetovne vojne (muzejskih artefaktov) razvijala po razpadu Jugoslavije? Kako je razpad Jugoslavije vplival in spremenil zaznavanje druge svetovne vojne?
Ker je propad Jugoslavije zahteval novo muzejsko upodobitev in novo razlago zgodovine, menim, da spomeniški muzeji – v vseh treh omenjenih državah – kot akterji, vključeni v proces oblikovanja post-jugoslovanskega naroda, uporabljajo podobne taktike pri muzealizaciji druge svetovne vojne: z odstranjevanjem muzejske pripovedi o komunistični ideologiji; z dodajanjem etnografskih zbirk z namenom preoblikovanja v regionalne muzeje; s komercializacijo, s „preoblikovanjem“ zgodovinske plati; s predstavitvijo verskih obredov v muzeju; z refleksivnim pristopom, npr. z razstavami, ki se ne dotikajo jugoslovanskega obdobja; z razstavami, posvečenimi vojnam v devetdesetih letih, ki potekajo vzporedno z razstavami o drugi svetovni vojni. V svojem predavanju preučujem zlasti zadnjo kuratorsko strategijo: potrjevanje zgodovinske kontinuitete: druga svetovna vojna – skozi prizmo najnovejših vojn.
27
Jarząbek Marcin
Novi muzeji in stari problemi. Zgornja šlezijska dediščina in poljska politika spomina v 21. stoletju
28
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Zamisli »nove muzeologije« so se v srednji in vzhodni Evropi pojavile
na prelomu 20. in 21. stoletja. Novi muzeji z velikimi pripovednimi razstavami so postali orodja za modernizacijo in popularizacijo
te ustanove – in hkrati – sredstva za oblikovanje močne pripovedi
o tistih elementih (nacionalne) preteklosti, ki v javni sferi niso bili prisotni pred letom 1989/1991. Zato so bile muzejske razstave že od začetka zelo politično vprašanje: Hiša terorja v Budimpešti ali
Muzej varšavske vstaje v Varšavi itd. niso imeli le političnih konotacij, temveč tudi politično vplivne razstave. Vendar pa je to „vračanje“ (pozabljene) nacionalne zgodovine precej problematično, ko gre za zgodovino, ki ni v skladu z nacionalnim okvirjem, tj. glede regije, mejnih regij, manjšin, spola itd.
Prispevek se osredotoča na enega od primerov takšnega neu-
godnega odnosa med prevladujočo nacionalno politiko spomina in
dediščino obmejne regije. V Zgornji Šleziji (regija s poljsko-nemško-
češko preteklostjo) sta se odprla dva muzeja , in sicer leta 2014 (Muzej šlezijske vstaje v mestu Świętochłowice) in 2016 (stalna razstava
„Luč zgodovine. Zgodovina Zgornje Šlezije“ v Šlezijskem muzeju v mestu Katowice), kjer sta bili odprti prvi sodobni pripovedni razstavi o ključnih vprašanjih moderne regionalne zgodovine. Oba muzeja
sta se dotaknila zgodovinske specifičnosti te mejne pokrajine, čeprav sta oba odkrito izrazila poljsko perspektivo. V primeru zgodovinske razstave v Šlezijskem muzeju se je začetna zasnova znatno spre-
menila zaradi političnega pritiska, saj so vztrajali pri omejevanju tistih tem, ki niso ustrezale nacionalnemu spominskemu okviru. Spremembe razstave in celotna razprava o njej so predstavile meje
možnosti oblikovanja neodvisne regionalne muzejske pripovedi o sodobni Poljski.
29
Kisić Višnja
Prepoznavanje nasprotij in spornosti dediščine – posledice za sodobne muzejske prakse
30
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Ob prepoznavanju novega diskurzivnega sprejemanja sporne ded-
iščine v muzejih pričujoča razprava trdi, da pri obravnavanju sporne dediščine glavni premik, ki bi se moral zgoditi, ni le obravnavanje spornih in bolečih trenutkov iz preteklosti, temveč priznavanje nesk-
ladnosti dediščine in množičnosti interpretacij, izkušenj, dogodkov in glasov, ki so bili v muzejih neizgovorjeni, prezrti in marginalizira-
ni (Tunbridge in Ashworth 1996; Smith 2006; McDonald 2008, 2016;
Kisić 2016). Ta premik pri prepoznavanju dediščine kot samoumevno disonantne in množične izziva navidezno nevtralne muzejske
prakse in apolitični položaj, ki naj bi ga v zgodovini imeli muzeji, ter
ustvarja številne posledice glede muzejskega zbiranja, raziskovanja, zaščite, interpretacije, predstavitve, izobraževanja in komunikacije. Pri analizi izbranih primerov, ki so se ukvarjali z nasprotji reprezent-
acije dediščine v muzejih – „Jugoslavija od začetka do konca“ (Muzej
Jugoslavije), „Podobe Balkana: identiteta in spomin v dolgem 19. sto-
letju“ (sodelovanje UNESCA SEE z dvanajstimi nacionalnimi muzeji, „Zgodovina razkrije“ (Narodni zgodovinski muzej, Švedska) in „Case
Koen“ – povzemam posledice prepoznavanja nasprotij v sodobnih
muzejskih praksah. Te vključujejo uporabo participativnih metod
ustvarjanja dediščine, soupravljanja in tolmačenja, kot so osebno zbiranje, množično zbiranje, zgodovinske zgodbe, odprta diskusija
in umetniški posegi. Vsaka od teh lahko prispeva k začetku dialoga glede preteklosti in spomina ter spodbuja multiperspektivnost in multivokalnost na muzejskem področju.
31
Kočevar Sanda
Mestni muzej Karlovca in njegovi glasovi težavne preteklosti
Prispevek bo poskušal preučiti koncept in interpretacijo težavne dediščine in skrite zgodovine v mestnem muzeju Karlovca na Hrvaškem. Na podlagi primerjalne analize arhivskih dokumentov in izrezkov iz novic bo avtorica preučila zapleteno dediščino vojn na ozemlju Kar-
lovca (prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno in hrvaško vojno za neodvisnost) ter njihovo interpretacijo in refleksijo tako v muze-
32
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
jskih stalni (od leta 1996) in občasnih razstavah (od petdesetih let)
kot tudi v javnem prostoru. Prispevek bo prikazal tudi različno in celo paradoksalno spremembo pogleda na to, kar se smatra za spre-
gledano zgodbo iz travmatične preteklosti Karlovca, in zakaj ravno v določenem obdobju. Dediščina, upodobljena v materialnih odkritjih,
je sestavni del oblikovanja identitete. Ta proces identitete skozi dediščino je zelo selektiven in poudarja le zmage in žrtve v tem boju za prepoznavanje. Drugi dogodki, odkritja, spomeniki, ljudje in zgodbe,
ki se ne ujemajo s takšnimi pripovedmi, so običajno uradno in javno
prezrti, izbrisani, fizično odstranjeni iz prostora in diskurza ali celo uničeni.
Hkrati bo obravnavan utopičen pogled na skoraj terapevtsko
vlogo muzejev pri spodbujanju medsebojnega razumevanja in spre-
jemanja razlik ter njihovo vlogo pri sooblikovanju sožitja v družbi. Resnica je precej mračna – muzeji, zlasti lokalnega značaja, ustrezajo prevladujoči nacionalni pripovedi. Avtorica bo tudi poskušala odgovoriti, v kolikšni meri so muzejski strokovnjaki neodvisni pri inter-
pretaciji preteklosti, kakšni so kriteriji in standardi pri izbiri zgodbe
ter ali so kustosi (ne)sposobni obvladati pritiske vsakdanje politike in javnosti ali ne.
Spreminjajočo se paradigmo v celotni hrvaški družbi glede svo-
je preteklosti, ki temelji na pomanjkanju kritičnega razmišljanja, pa tudi na vplivu množičnih medijev in oživljanju nacionalistične ide-
ologije, je mogoče zlahka zaslediti in videti v muzejskih pripovedih in interpretacijah.
33
Kregar Tone
Med (re)interpretacijo in revizionizmom: primer Muzeja novejše zgodovine Celje
Sedanjo družbeno realnost v Sloveniji še vedno močno obremenjuje dediščina ideoloških konfliktov na slovenskem ozemlju, ki je dosegla
vrh v času druge svetovne vojne in neposredno po njej. V desetletjih po vojni se je ta zgodovina razlagala enostransko v skladu z dojemanjem in potrebami vladajočega komunističnega režima, ki je pomagal
širiti svojo ideologijo z „muzeji revolucije“. Mednje je bil vključen tudi Muzej revolucije Celje, predhodnik današnjega Muzeja novejše zgodovine Celje.
Demokratične spremembe v drugi polovici osemdesetih in
zgodnjih devetdesetih so prinesle novo obdobje glede odnosa do
34
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
preteklosti. Muzeji so postopoma stopili na pot tematskih in konceptualnih sprememb, pri čemer je bil celjski muzej med prvimi, ki
je v sodelovanju z Gorenjskim muzejem leta 1990, še vedno v okvi-
ru prejšnjega političnega sistema in pred uradnim preimenovanjem
muzeja, organiziral pomembno razstavo o Slovencih, ki so bili mobilizirani v nemške oborožene sile. To je bilo prvič, da se je slovenski muzej ukvarjal z vsebino, o kateri do tedaj še ni bilo govora in ki bi
se v veliki meri lahko opredelila kot težavna dediščina. Postopoma so sledile še druge, še težavnejše in kompleksnejše teme, ta proces
de-ideologizacije muzeja in njegove vsebine pa je bil dobro sprejet
v širši javnosti. Poleg tega smo omilili tudi začetne strahove parti-
zanskih veteranov, pripadnikov antifašističnega upora in žrtev nacističnega režima, da bi bila vsa prej veljavna zgodovina v muzeju izbrisana in razvrednotena.
Namesto tega smo (re)interpretirali dejstva, ki so bila zdaj ce-
lostno očiščena svojega ideološkega balasta, in jih prikazali na
sodoben način. Čeprav je ta pristop doživel kritike s strani tistih, ki
so pričakovali bolj radikalna stališča in korake, smo kljub novim interpretacijam preteklosti ohranili poklicno etiko in metodologijo ter z njima tudi skepticizem napram kakršnim koli novim, enostransko sprejemljivim resnicam in (politično motiviranemu) preoblikovanje zgodovine.
Vendar pa to nikakor ne zmanjšuje sedanje in prihodnje odgovor-
nosti za obravnavanje težavne dediščine, vključno z lastno. To je nedokončan proces, pri katerem težavna dediščina v Sloveniji ne more ostati omejena zgolj na vprašanja, povezana z drugo svetovno vojno.
35
Pirman Alenka
Sodobna umetniška dela v nekdanjih političnih zaporniških celicah. Primer gradu Rajhenburg.
36
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Občina Krško je 1. decembra 2012 uradno odprla obnovljeni grad Rajhenburg. V prvem nadstropju severnega krila je nekaj strmih korak-
ov vodilo do treh majhnih prostorov z nizkim stropom. Obiskovalec je lahko prebral, da bo vstopil v „zapor“. Tam je naletel na umetniško instalacijo z zagonetnim naslovom 16432. Razstava Polone Demšar,
kiparke, je bila edina umetniška instalacija v gradu, ki je bila jasno v dialogu s prostorom in njegovo zgodovino (prikazana je bila le od leta 2012 do 2016). Kakšna je bila njena vloga pri nagovarjanju obiskovalca? Na kateri zapor se je navezovala?
V svojem prispevku bom sledila poteku sodobnega umetniškega
dela na način in-situ instalacije v zgodovinski muzejski zgradbi. Upoštevala bom dve perspektivi: konservatorsko vrednotenje obstoječih
sledi nekdanjih kazenskih in korekcijskih dejavnosti na gradu na eni
strani ter utemeljitev novoustanovljene javne ustanove, odgovorne za upravljanje javnih programov v grajskem muzeju Rajhenburg na drugi strani. Moja raziskava temelji na konservatorski dokumentaciji in intervjujih s konservatorjem in osebjem muzeja.
Spremembe diskurza glede kulturne dediščine so v ospred-
je postavile sporno kulturno dediščino. Pri razstavljanju zbirk ali
zgodovinskih dejstev, ki jih danes razumemo kot sporne, muzeji uporabljajo različne strategije – ena od njih je sodelovanje s sodobnimi
umetniki. Cilj mojega prispevka je kritično obravnavati naslednja raziskovalna vprašanja: Kdo je lahko pobudnik takega sodelovanja?
Kakšni so motivi na vsaki strani, kaj pričakujejo drug od drugega in kako se obračajo na javnost? Kaj umetnik lahko naredi, česar kustos ne more?
37
Širok Kaja
Naracija 20. stoletja: reinterpretacija in transformacija “težavnih” muzejev
38
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
Ali so muzeji lahko dejavni akterji socialnih sprememb? Ali lahko
postanejo odprto misleče ustanove, kjer so razložene in predstavljene različne interpretacije in vrednotenja izpodbijane preteklosti? V svoji predstavitvi se osredotočam na teme, povezane z razumevanjem
politizacije muzejev in muzejskih vsebin ter posledično predstavljanja spominskih pripovedi z razstavami, ki tematizirajo dogodke iz novejše zgodovine. Izhajam iz stališča, da ni nepomembno, kako se
zbirajo predmeti (in zbirke) ter to, kako so hranjeni. Predvsem se bom
osredotočila na to, kako so bila določena obdobja (in zbirke) predmet
reinterpretacije za potrebe potrjevanja novih političnih diskurzov, katerih naloga je bila bodisi varovanje vrednot in pomenov nekaterih dogodkov bodisi njihova popolna diskreditacija. Muzejski eksponati so postali predmet „bitke za spomin“ in nosilci interpretacij, ki so
ohranili izbrano podobo preteklosti. Revizija in ustvarjanje novih prevladujočih pripovedi se danes odražata v odpiranju novih muze-
jev, ki prikazujejo nove muzejske eksponate, in zlasti s tem, da so v razstavah muzejski predmeti (in vizualni material) popolnoma na novo obrazloženi.
V središču interpretacije najdemo predvsem valorizacijo in
diskreditacijo poteka druge svetovne vojne in tega, kako si jo je potre-
bno zapomniti. Podobna situacija se je odvijala v številnih evropskih državah in pokazala problematičen odnos do preteklosti in tega, kako
je bila preteklost, zlasti njeno razmerje do sedanjosti, razumljena in izkušena. Prav tako se odpira vpogled, kako bi bilo treba postopati in
kakšno vlogo bi morala imeti pri javnem spominu, na primer v muzejih in na območjih dediščine.
39
Šuštar Branko
Muzeji in problemi z izobraževalno dediščino med spomini in pozabo
Prispevek predstavlja dileme glede predstavitve disonantne ded-
iščine zgodovine izobraževanja, ki je pomembna v izobraževalnih
muzejih, pa tudi drugih muzejih z razstavami o šolah, poučevanju in tematiki izobraževanja. Izobraževanje je bilo vedno vladajoči konceptualni okvir vsakega obdobja s prevlado določenih verskih, političnih
in kulturnih značilnosti. Pri izobraževanju ljudi v skladu s spreminja-
jočimi se vrednotami ustreznih organov nekatere ideje in osebe, ki ne sprejemajo sprememb, ostajajo na robu. Kako je izobraževalna vloga protestantov predstavljena v deželah habsburške monarhije po reka-
tolizaciji? Kako je prva jugoslovanska država vplivala na vrednotenje razvoja slovenskega izobraževalnega sistema do leta 1918? Ali je odnos do izobraževanja nemške manjšine v slovenskem delu Jugoslavije podoben odnosu državnih organov Italije, Avstrije in Madžarske do
slovenskega izobraževanja na njihovih ozemljih? Deljeno razumevanje dogodkov med drugo svetovno vojno je vplivalo na poznejšo 40
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
prezentacijo zgodovine izobraževanja med drugo svetovno vojno in še posebej po letu 1945.
V obdobju pred drugo svetovno vojno so bile takratne „verske
vaje“ šolarjev občasno problematične. V letih 1945 in 1952 je verska
vzgoja vznemirjala oblasti. Poleg vprašanj glede političnega ideološ-
kega izobraževanja v šoli, šolskih simbolov in organizacije Pionirjev so se po letu 1945 odpirala tudi vprašanja glede dostopa do štipendij in nadaljnjega izobraževanja. To je bilo zlasti težavno za učence in
študente, ki se niso strinjali s smernicami oblasti. Učitelji s prepričan-
ji, ki so se razlikovala od vladajočih oblasti, so imeli težave pred letom
1918, pa tudi kasneje v sporih med liberalizmom in političnim katolicizmom, še posebej po letu 1945 v času komunistično/socialistično usmerjenega izobraževanja. Tudi izobraževanja v begunstvu med
prvo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni ter izobraževanja be-
guncev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ne smemo pozabiti ali skriti. Prav tako je zanimivo, kako se muzeji v državah nekdanjega vzhodnega bloka soočajo s socialistično ali nacistično dediščino izobraževanja.
Vsako obdobje poudarja teme in vrednote, ki so blizu takratni
oblasti. Nekatera obdobja, teme in ljudje lahko sčasoma utonejo v pozabo tudi brez ideoloških ali političnih razlogov. Redko se spominja-
mo nekdanjih učiteljev. Na področju obujanja vrednot preteklosti, ki imajo tudi sporočilno vrednost za sodoben čas, imajo muzeji številne priložnosti in odgovornosti. Muzeji morajo natančno predstaviti
široko raznolikost prenašanja znanja z različnih zornih kotov. Naj bo
zgodovina izobraževanja brez spregledanih in prikritih tem, bodimo vedno kritični in usmerjeni k ljudem in iskanju resnice.
41
Vurnik Blaž
Vstop v zasebnost daljnega otroštva. Raziskovanje skritih otrok Ljubljane med drugo svetovno vojno
Skriti otroci Ljubljane, ki so bili že med vojno znani pod tem imenom, so bili otroci aktivistov, podpornikov gibanja upora, partizanov, ubitih
talcev, internirancev in zapornikov v koncentracijskih taboriščih. Bili
so otroci, ki so se zaradi vojne nenadoma znašli bodisi brez staršev ali samo s svojimi materami, brez sredstev za preživljanje. Osvobodilna fronta je v okviru slovenske nacionalne organizacije za pomoč poma-
42
ZBORNIK POVZETKOV: KAZALO
gala najti rejniške družine za take otroke in nastanitev materam z
majhnimi otroki, ki so se skrivale. S pomočjo svojih aktivistov je ta organizacija ponudila pomoč otrokom v obliki denarja, hrane, oblačil, kuponov za hrano in drugih življenjskih potrebščin. V sistem, ki je nudil pomoč in skrb za te otroke, so bili vključeni ljubljanski zdravni-
ki, odvetniki, trgovci in drugi, katerih pomoč je bila potrebna. Okupatorji so iskali nekatere otroke, ki so se zato morali skrivati, ali pa je
bilo treba večkrat spremeniti tudi rejniške družine ali kraje bivanja. Zato so nekateri otroci živeli z rejniki pod lažnimi imeni.
Raziskava Mestnega muzeja Ljubljana je bila usmerjena predvsem
v intervjuje s tistimi, ki so doživeli usodo skritih otrok. Naši intervjuji
so bili strukturirani okoli dveh glavnih stebrov. Najprej glede njihovih spominov na vojno, čas vojne v Ljubljani in njihovih rejniških družin.
Ti spomini so bili zbrani in zabeleženi v osemdesetih letih na podlagi pobude nekdanjih liberalnih aktivistov in so se osredotočili predvsem na institucionalno organizacijo pomoči v sistemu osvobodilne fronte. Nas pa so zanimali več kot sedem desetletij stari spomini z vidika
sodobne realnosti družbenih sprememb in sprememb perspektive druge svetovne vojne v delu slovenske družbe. Drugi steber našega
raziskovanja je bilo vprašanje, ki se je nanašalo na povojno otroštvo
skritih otrok in odnose, ki so se razvili v osnovnih družinah po tem, ko sta se eden ali oba starša vrnila domov. Večina anketirancev je bilo pripravljenih ali celo željnih govoriti o vojnem obdobju in njihovih
odnosih (dobrih ali slabih) z rejniškimi družinami. Večina jih je bilo zelo čustvenih, ko so bili povprašani o povojnem obdobju.
43
Ostanek spomenika kralju Petru I. Karadjordjeviču (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).
The remains of the monument of Peter I. Karadjordjevič (kept by National Museum of Contemporary History).