Glasba in šport sta mu dala lepo življenje

Franc Žerdoner o sebi in glasbi – Prišel je kamorkoli, čeprav se mu je pri tem zgodila kakšna neumnost

Ustvarjalen

Najprej o tem, kako poznamo Franca Žerdonerja. V svoji bogati glasbeni karieri je vodil mnoge ansamble

Šaleške doline in napisal več kot 230 skladb pretežno narodno-zabavne, pop in zborovske glasbe. 40 let je vodil ansambla Franc Žerdoner in Šaleški fantje, več kot 20 let je igral z ansamblom Sredenšek, prepeval pri Rudarskem oktetu in 10 let z oktetom

Luiss Braille Slepih Slovenije, 11 let je vodil zbor upokojencev Vinske Gore, 15 let kvintet Flamingo, zdaj vodi ansambel Vingosi iz Vinske Gore.

Prejel je številna priznanja z različnimi izvajalci na raznih festivalih narodnozabavnih ansamblov, pa leta 2006 županovo priznanje MO Velenje, priznanje OF Občine Žalec in MO Velenje ter leta 2020 priznanje za posebne zasluge za delo v glasbi pri Zvezi slepih Slovenije.

Vsega se navadiš in s tem živiš

Na Klepetu pod arkadami je najprej spregovoril o otroštvu. Rodil se je slaboviden, kar naj bi bila posledica nekaj težkih stresov, ki jih je doživela mama med nosečnostjo. Pravega vzroka niso nikoli ugotovili. Franc je to svojo pomanjkljivost sprejel kot dejstvo in danes pravi: »Vsak ima kak primanjkljaj, tudi zdravi. Vsega se navadiš in s tem živiš.«

Njegova slabovidnost, ki je do danes pripeljala že skoraj do slepote, ga ni tako močno ovirala, da ne bi živel normalnega otroštva. Kot otrok

Velenjčan Teodor Šlehta je DJ z več kot 30 leti izkušenj. Glasbo je vrtel v vseh večjih in boljših diskotekah v Sloveniji. Vzporedno se je ukvarjal tudi z radijskim delom, saj je imel več kot 20 let avtorsko oddajo o klubski glasbi. Že 12 let je uradni DJ največjega športnega dogodka v Sloveniji, Ljubljanskega maratona. Z veteranom te scene, ki ima izkušnje iz domala vseh glavnih slovenskih diskotek, smo se pogovarjali o časih nekoč in danes.

Ljudje danes potrebujejo več časa, da se sprostijo je igral nogomet, se sankal, a v šoli ni mogel slediti pouku. Zato je že v drugi razred osnovne šole šel v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano, kjer se je moral najprej naučiti brajlice, pisave za slepe in slabovidne.

Začetki izkušenega didžeja segajo v osnovnošolsko obdobje, ko je obiskoval glasbeno šolo in mu je oče kupil prve zvočnike in ojačevalec. Konec 8. razreda je organiziral že prvi ples na svoji osnovni šoli. Zdi se mu, da so danes na prireditvah in zabavah poleg glasbe pomembni tudi dober posluh, občutek za ljudi, sodobna DJ oprema, saj pričarajo čudovito vzdušje.

Kasneje se je šolal v Škofji Loki in iz tega časa je povedal zanimivo anekdoto o tem, kako je sam prišel na športno tekmovanje v Svetozarevo v Srbiji. Z več kolegi so bili dogovorjeni v Zidanem mostu, saj so se pripeljali do postaje iz različnih krajev, nato pa bi pot z vlakom skupaj nadaljevali v Srbijo. Franc je v Zidani most prispel prepozno, ko je vlak že odpeljal. Nič ni paničaril, z vlakom se je odpeljal v Zagreb, kjer je živela njegova teta, tam počakal na vlak za Svetozarevo in prispel na atletski stadion pravočasno, da je bil takoj na vrsti za tekmovanje.

»Tudi v kasnejših časih, ko sem vodil ansambel Šaleški fantje, ko smo igrali v tujini, sem se vedno pripravil na vsako pot. Vedel sem, kam grem, kje je to, kako se pride tja. Vedno sem se znašel,« je dejal smehu, v slogu, da lahko slep tudi videče vodi, če ima prave informacije.

Šport ali glasba?

Ko je bil še otrok, je v njegov svet vstopila glasba. »Bili smo glasbena družina in užival sem v poslušanju harmonikarjev, ki so se zbirali v naši hiši. Všeč mi je bilo, kako so prihajali in odhajali – igraje harmoniko. Potem so bili tukaj kosci. Zapeli so ob delu, po delu.« Prvo harmoniko je igral v internatu in že leta 1963 z njo v gostilni Jovan v Vinski Gori igral za silvestrovo. Leta 1964 pa mu je stric in boter kupil staro harmoniko in ima jo še danes. »Hohnerca, narejena verjetno leta 1945, takšno je imel tudi Slavko Avsenik, leta 1953,« je povedal o njej. Skupaj s pokojnim, prav tako slepim

Rudijem Pustinekom in Markom Lesjakom je leta 1966 ustanovil prvi trio.

Druga dejavnost je bil šport; ko je bil v zavodu, je še sam kolesaril, leta 1965, ko je živel v Celju, se je pri Kladivarju ukvarjal z atletiko, tekal je na srednjih progah. »Počasi je bilo vsega preveč, glasba, šport, služba … Slabovidnost predstavlja oviro in se moraš odločiti,« je razlagal.

V glavi 3.000 telefonskih številk

Ko je odrasel in je bil čas za službo, seveda veliko izbire ni imel. Takrat so se slepi in slabovidni največkrat zaposlili kot telefonisti. Franc je bil najprej receptor v Zdravstvenem domu v Žalcu, potem je delal kot telefonist v Gorenju in takrat je prišla do veljave njegova pomembna lastnost – spomin. »V tistih časih je imelo Velenje že okoli 15.000 prebivalcev in vedel sem telefonske številke vseh gostiln, trgovin, vseh na- ših direktorjev in interne številke v Gorenju. Teh je bilo 400, pa 800 in potem 1.000. Računam, da sem, ko sem bil mlad, na pamet vedel kar okoli 3.000 telefonskih številk.« Ob tem je poslušalcem dovolil tudi vpogled v svet slepih in slabovidnih. »Nikoli nisem spoznal ljudi tako, da bi jih videl. Spoznaval pa sem jih po njihovih dejanjih in obnašanju,« je začel in povedal zgodbi o tem, kako je oče nekoč izrabil njegovo slabovidnost in ga pretental, pa tudi, kako je prišel v Ljubljano z umazanimi hlačami do kolen, ker se pač ni videl. »Včasih smatrajo ljudje slepega še tudi za kaj drugega, ne samo za slepega. Kar je nepošteno. Slepota je pač hendikep, s katerim se da 'komot' živeti in lahko ustvariš marsikaj. Še zdaj pa se mi dogajajo stvari, da pridem h komu in ta bi raje mojo ženo kaj vprašal kot pa mene. Temu se moramo izogniti in vsakega vzeti za takšnega, kot je,« nam je nastavil ogledalo.

Najbolje zveni ljudsko petje Franc Žerdoner je z vsemi ansambli in drugimi glasbenimi sestavi doživel veliko lepih, zanimivih prigod, prepotoval veliko držav po Evropi, bil z Rudarskim oktetom tudi v Kanadi, sodeloval na veliko festivalih, veselicah in drugih vsakovrstnih pevskih in glasbenih srečanjih. »Zame je najbolj fascinantna stvar, če poje več sto ljudi. Nič nimam proti velikim šovom, ki jih prirejajo danes, kot je na primer Noč Modrijanov, ko cela dvorana poje. Ni pa pri tem tistega notranjega občutka, ki ga imaš pri pristni ljudski pesmi, da živiš v tistem trenutku za ta trenutek. Imam občutek za ljudsko pesem in znam ljudi popeljati v to, da zapojejo. Zato je bila na vseh zabavah najboljša zabava po njej, ko smo spontano zapeli,« je razmišljal. In sklenil: »Meni je muzika veliko dala. Če se ukvarjaš z eno tako stvarjo, ki ti daje, s katero ti daješ in tudi sprejemaš, moraš biti srečen. Če nisi srečen, si pa nehvaležen.« �� Diana Janežič

Glasbena scena precej drugačna kot nekoč

Delo imajo tisti, ki ogromno denarja vložijo v opremo – Danes več želja po slovenski glasbi – Za dobro vzdušje je treba poskrbeti s pravo mešanico glasbe in osvetlitve tako premalo, pa je sploh ne vrtijo,« odgovarja Šlehta.

Kakšna pa je danes glasbena scena? »Precej drugačna kot nekoč, ljudje so se spremenili. Potrebujejo več časa, da se sprostijo. Bojim se, da so pozabili na to, kaj je zabava. Starejši nimajo toliko težav kot mlajši. Konec 80. letih so ljudje še vedno plesali v parih ali skupinah in se družili, posvečali drug drugemu, medtem ko je danes povsem drugače.

Stranke so vedno zahtevnejše disco kroglo in reflektor, ki je svetil v njo,« razlaga Šlehta in doda, da je v lokalnem okolju še nekaj didžejev njegovih let. Tudi njegov dober prijatelj Mrki, ki se nekaj časa več kot on ukvarja z vrtenjem glasbe. »Več jih je v Ljubljani in okolici, tudi mlajših fantov. Zdi se mi, da je zanimanja mladih za tovrstno delo malo, saj vse gledajo skozi denar.«

Največ šteje reklama od ust do ust

Opažam, da je danes več želja po slovenski glasbi, kar me veseli, čeprav glasba zame nima meja. Osebno nisem ravno pristaš jugo in Balkan glasbe, jo pa na željo naročnika tudi vrtim. Res je tudi, da so naši južni sosedje promocijsko zelo močni, tudi več denarja vlagajo in vedo, kako glasbo promovirati in ustvar- jati všečno glasbo. Slovenci jo radi poslušamo, mogoče tudi zato, ker vlada pomanjkanje dobre slovenske glasbe, ki je tudi radijske postaje premalo vrtijo. V klubih, ki jih je prav

Konec 80. let so ljudje še vedno plesali v parih ali skupinah. Vedeli so, kaj je druženje. Bolj so se posvečali drug drugemu, medtem ko je ples danes bolj individualen.

Vsi, ki radi poplesujejo ob ritmih različnih glasbenih zvrsti, vedo, da je za dobro vzdušje treba poskrbeti s pravo mešanico glasbe in osvetlitve. Kaj se je skozi čas spremenilo? »Marsikaj. Že teža moje opreme, ki je zdaj tona in pol, je bila nekoč 30 kilogramov. Stranke, ki naročajo storitve, so vedno zahtevnejše, trg je neizprosen, delo imamo tisti, ki ogromno denarja vložimo v opremo. Ne gre samo za ozvočenje, tudi glasba in svetlobni efekti so zelo pomembni, na tem področju je bil narejen velik korak naprej. Ne moremo primerjati današnjih časov s tistimi, ko smo imeli eno

Teodor Šlehta je menda edini Štajerec, ki je kdaj vrtel glasbo v ljubljanskem Eldoradu, nekoč je bil tudi didžej v mariborskem klubu Masai in še kje. Kaj pa danes? »Danes se pojavljam na praznovanjih okroglih obletnic in športnih prireditvah. Nimam kakšne posebne promocije, največ šteje reklama od ust do ust. Tudi največ dela dobim na zabavah, kjer me ljudje vidijo in slišijo. Tako se odprejo nove priložnosti za nastope.« �� Jasmina Škarja