Univerza v Novi Gorici by Nejc Koradin

Univerza v Novi Gorici Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, 1000 LJUBLJANA

mentor: Prof. Janez Ko탑elj somentor: Prof. dr. Bla탑 Vogelnik diplomant: Nejc Koradin, 25006630 leto vpisa: 2002 / 2003 leto izdelave diplomske naloge: 2011 / 2012

Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Ko탑elj / somentor: prof. dr. Bla탑 Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Kazalo Od prve omembe do prve svetovne vojne 10 Medvojno obdobje

Anton Laščak: Generalni regulacijski plan mesta, 1917 14 Ricardo Del Neri: Regulacijski in rušitveni načrt mesta, 1919 Max Fabiani: Regulacijski in širitveni plan mesta Gorice, 1921

14 14 15

Po drugi svetovni vojni

Gorica 18 Maks Fabiani: Revizija splošnega regulacijskega načrta, 1950 Luigi Piccinato: Generalni regulacijski načrt, 1969 Costa Roberto: Varianta generalnega regulacijskega načrta, 1981

18 19 19

Nova Gorica 20

Božidar Gvardijančič: Osnutek Nove Gorice ob Solkanu, 1947 Edvard Ravnikar: Osnutek novega mesta, 1946 – 1949 1957, Dejansko stanje Viljelm Stremecki: Osnutek generalnega urbanističnega načrta, 1958 1963, Dejansko stanje Marjan Vrtovec: Osnutek zazidalnega načrta za trgovski center ob Leninovi ulici, 1966 Viljelm Stremecki: Predlog cestnega omrežja, 1958 1974, Dejansko stanje Tomaž Vuga: Urbanistični načrt Nove Gorice, Cestno omrežje, 1975 Andrej Pogačnik: Strokovne podloge družbenemu planu občine, 1979 1986, Dejansko stanje Andrej Pogačnik: Urbanistična zasnova Nove Gorice, 1989 1991 Vizija nove združitve Vittorio Gregotti, Augusto Cagnardi: Generalni občinski regulacijski načrt, 2001

21 22 23 24 25 25 25 26 26 27 28 28 30 31

Urbarbnistična zasnova 32 Analiza 34 Analiza degradiranih urbanih območij v širšem goriškem somestju 36 Infrastruktura 38 Morfološke značilnosti 42 Zelen sistem mesta 43 Sinteza 44

Prometna infrastruktura Razvoj novih subcentrov

44 46

Projekt 50 Stanje višjega in visokošolskega izobraževanja na Goriškem 50 Umestitev 52 Povezava industrije, univerze, tehnološkega parka in mesta 54 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Referenčni primeri univerzitetnih centrov 56

Free University Pottery Think Bellt Universita della Calabria Fakulteta za Arhitekturo, Nantes Gimnazija Montesoti Oost

56 57 58 59 60

Opredelitev projekta 62

Definiranje območja

Sedanji uporabniki prostora 64 Strojni obrati - STO (Storitve-Transport-Operativa) Centralni obrati SGP Gostol - Gopan Kurivo CGP - Samski domovi Dinos Solkanska industrija apna Livarna Gorica Slovenske Železnice

64 65 66 67 67 68 69 70 71

Faznost

Nova prometna mreža

Zasnova univerze

Prostorske potrebe

Arhitekturna zasnova 82 Grafične priloge

84 84 86 88 90 92 94 95 96 96 96

Strehe in fasadni pas

9 8

Situacija M 1:2000 Tloris pritličja M 1:1000 Tloris nadstropja M 1:1000 Prečni prerezi M 1:1000 Prečni prerezi M 1:1000 Tloris pritličje M 1:200 Tloris nadstropje M 1:200 Shema energetske zasnove Prerez A-A M 1:200 Prerez A-A M 1:200

Prostorski prikazi 100 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Od prve omembe do prve svetovne vojne

Gorica se prvič omeni 28. aprila 1001 v dokumentu, s katerim cesar Oton III. podari »polovico gradu, ki se mu pravi Solkan (Castellum Siliganum), in polovico vasi (villa), ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica...« oglejskemu patriarhu Ivanu IV. (984-1019). Iz dokumenta je moč sklepati, da je bila takrat Gorica še naselje oziroma vas. Edini grad, ki se v dokumentu omenja, je Solkanski grad, ki je stal na obrambni poziciji ob izsteku Soške doline. Izvori goriških grofov niso najbolj jasni. Goriška je bila v lasti družine Eppenstein do leta 1090, ko so zavladali Koroški vojvodini in kmalu zatem izumrli (1122 - 1125). Po zapletenem dednem postopku grofija pride pod oblast rodbine Lurn. Majnhard I. leta 1117 prevzame vlogo zavetnika oglejske cerkve in s tem funkcijo, da v njenem imenu pobira davke ter opravlja vse vojaške in sodniške posle v goriški grofiji. S pomočjo te pogodbe začnejo grofje pospešeno bogateti in si prisvajati nove posesti v Furlaniji. Preko odvetništva začnejo mešati oziroma celo enačiti oglejske fevde s cesarskimi. Kmalu ni mogoče več ločiti, katere posesti so last cerkve in katere so svoboden goriški aloid.

Od leta 1200 se začne vpliv goriških grofov v okviru cesarstva močno širiti. To obdobje sovpada z vladavino Majnharda III., njegovega sina Alberta II. in Majnharda IV., ter Albertovega sina Henrika II. V tem obdobju se meje in vpliv goriške grofije najbolj razširijo; od Tržiča proti Istri. Leta 1253 se Majnhard III. poroči z Adelajdo Tyrolsko, s čimer združi goriško in tirolsko grofijo. Majnhard III. postane Majnhard I. Tirolski. Sočasno grofje utrjujejo svojo oblast v Furlaniji. Albert I. in njegov sin Henrik II. s številnimi vojaškimi pohodi osvojijo Tolmeč, Sacilejo, Caneve, Tricesimo in druga območja v gornjem Posočju. Vzporedno z rastjo grofije se veča tudi pomen Gorice kot upravni, vojaški in trgovski center. Na razvoj mesta najpomembneje vpliva preselitev plemiške družine iz Solkana v Gorico. Selitvi po vsej verjetnosti botruje strateška pozicija griča, ki omogoča nadzor nad večjim delom ravnice. Grad se prvič omeni leta 1202, ob katerem kmalu zraste naselje, ki se v srednjeveških virih omenja kot gornje mesto, znotraj katerega se upravljajo vsi administrativni in pravni posli grofije. Ob vznožju griča pa se še naprej razvija pretežno agrarno naselje – spodnje mesto oziroma vas, po kateri je kraj leta 1001 tudi dobil

ime. Pojavi se torej dvojnost mesto – vas: naselje na vrhu, ki je imelo leta 1288 že gotovo obzidje, je predstavljalo mesto, in vas izven obzidja, ki se je pretežno preživljala z živnorejo, hlevarstvom, sadjarstvom in poljedelstvom. Leta 1210 cesar Oton VI. podeli naselju na vrhu vzpetine tržne pravice, s tem dobi Gorica pravico do prirejanja letnih sejmov – na dan sv. Ivana, na dan sv. Hilarija in na dan sv. Andreja. Širjenje grofije in posledična rast tržišča sta v spodnjem mestu botrovala razvoju obrtniških in trgovinskih dejavnosti, ki so se sčasoma pridružile primarnim agrarnim dejavnostim. O rasti predvsem ekonomskega pomena Gorice v tem obdobju je moč sklepati tudi po temu, da se v mesto že leta 1325 preseli večja judovska skupnost, ki se je takrat preživljala predvsem z denarnimi posli in bančništvom. Med leti 1392 in 1397 gornje mesto dobi mestne pravice. Leta 1455 se z dekretom grofa Henrika IV. gornje in spodnje naselje združita. V 14. stoletju so razvidne že vse prostorske prvine mesta: grad, obzidan gornji trg in mesto ob vznočju griča. •

Trg Cavour oziroma Stolni trg / Gosposki trg / Spodnji trg / Stari plac predstavlja osrednji trg spodnjega mesta. Zgradil se je postopno po letu 1330. Južni del trga zapira Cerkev Sv. Hilarija in Tacina (dokončana 1400) skupaj s pripadajočim pokopališčem. Z izgradnjo te cerkve postane Gorica leta 1465 samostojna župnija; do takrat je bila del solkanske pražupnije.

•

Jugovzhodni del se imenuje Graben. Tam stoji frančiškanski samostan, ki naj bi ga po nekaterih virih ustanovil sam Anton Padovanski leta 1225. Po njem se na tem območju imenuje tudi današnji trg, trg Sv. Antona in je prepoznaven po širokem stebrišču, ki je bilo prej del samostanskega dvorišča. V 14. stoletju na trgu zgradijo današnjo palačo Lanthieri, del katere je tudi stolp mestnih vrat iz kraške smeri.

•

Severo-zahodni del pa predstavlja današnja ulica Raštela, ki je povezovala Stari plac s Travnikom. Ob izteku ulice na Travniku so namreč stala rešetkasta vrata – “rastello” (od tod ime Raštel), ki so ločevala mesto od podeželja. Prečno na ulico Raštela pa je potekala ožja ulica Kočevje (naselje iz koč).

V 14. stoleju naj bi obzidje že obkrožalo tudi spodnje mesto. Obzidje naj bi imelo troje vrat: Raštel, Italija in Schoenhaus oziroma Kraška vrata. Trg Travnik, današnji center Gorice, takrat še sodi v okolico.

Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Henrik II. umre leta 1323 med gostijo. Za časa njegovega življenja se ozemlje grofije najbolj razširi: krene v odprt vojaški konflikt z oglejskimi patriarhi, zavzame del Karnije, premaga vojski Trevisa in Padove in se afirmira kot najpomembnejša vojaška in politična osebnost Furlanije. Z njegovo smrtjo se konča obdobje hitre rasti in prične se obdobje počasnega, a vztrajnega zatona goriške grofije.

manj pomembna. Mesto se začne razvijati izven obzidja. Leta 1540 grofje Turni na južni strani trga zgradijo mestno plačo (danes je v tej stavbi prefekura), l. 1556 pa se mestu še priključi Travnik. L. 1597 rodbina Codelli zgradi na severnem delu trga dvorec, ki mu leta 1746 prizidajo kapelo Sv. Križa, ki postane sedež nove škofije. Ob vznožju hriba rastejo bolj ali manj gosposke hiše.

Oglejski patriarhat leta 1420 dokončno premagajo Benetke, s tem si prilastijo vsa njihova ozemlja. Goriška postane nova mejna grofija med Serenissimo in Habsburžani; s tem tudi ozemlje odkritega boja obeh evropskih velesil. Leta 1477 dodži izkoristijo velik turški vpad in pod pretvezo obrambe Goriški odvzamejo Gradiščansko. Da bi avstrijski cesar Maksimilijan I. preprečil nadaljnje prodiranje Benečanov na sever, začne z grofom Lenartom menjati goriške fevde v Furlaniji za druge posesti na Koroškem in Kranjskem. S sklepanjem raznih dednih pogodb si želi Avstrija po diplomatski poti zagotoviti nadzor nad goriškim ozemljem. Habsburžani se odprtega spopada z goriškimi grofi načrtno izogibajo, saj bi konflikt lahko izkoristili sovražniki v regiji, v prvi vrsti Benetke, pod pretvezo za skupni napad. Lenart umre 12. aprila 1500 v Lienzu, brez moških potomcev. Cesar Maksimilijan pa si na podlagi dednih pogodb prisvojil Goriško.

Na začetku 17. stoletja se v mestu začne protireformacija. Leta 1615 se v mesto preselijo jezuiti, ki leta 1621 na Travniku zgradijo nejprej jezuitski samostan, leta 1654 pa še cerkev sv. Ignacija. Stavbi končno definirata zahodni rob trga in značilno sklenjeno trikotno obliko Travnika. Usmiljeni bratje, ki se v mesto preselijo leta 1656, zgradijo bolnišnico na Placuti, leta 1653 pa še samostan sv. Klare na vogalu današnje Korše in ulice sv. Klare. Uršulinke, ki v mestu delujejo od leta 1672, zgradijo

Benetke nekaj let zatem krenejo nad Avstrijo. Njihova vojska pod poveljstvom Bartolomejem D'Alvianom osvoji Gorico 22. aprila 1508. V tem času porušijo stari grad in na njegovem mestu zgradijo novega, po kriterijih moderne vojne. Vendar je njihova vladavina v mestu kratega roka, saj so že po trinajstih mesecih, pod pritiski Cambrajske zveze primorani Gorico vrniti Habsburžanom, ki z izjemo Napoleonovega obdobja, ohranijo oblast do prve svetovne vojne. Čeprav Maksimilijan skrči ozemlje grofije in ji odvzame vsa koroška in tirolska ozemlja, grofija ohrani v precejšnji meri svoje pravice in številne institucije. V tem obdobju pride do razmaha vinogradništva, ustanavljajo se mnogi tekstilni obrati; urejajo se poti v smeri S-J, ki so preko Soške doline povezovale Gorico s Koroško in Avstrijo, in poti v smeri V-Z, ki območje povežejo s Kranjsko. Do 16. stoletja se število prebivalcev Gorice poveča na 4000. V drugi polovici 16. stoletja se iz Kranjske v Gorico razširi reformacija, h kateri pomembno prispeva Primož Trubar, ki se v mesto preseli leta 1563. V tem obdobju postane spodnji del mesta pomembnejši od zgornjega. Sedeži mestnih ustanov se iz gornjega mesta selijo v bližino Starega placa. Ob cerkvi Sv. Hilarija in Tacina, na mestu stare mestne kašče, se zgradi Magistrat. Obrambna funkcija mest postane zaradi razvoja modernega topništva,

1_zemljevid Gorice iz 1583 Vir: Državni arhiv v Gorici 2_ zemljevid Gorice iz leta 1583 - Stolni trg Vir: Državni arhiv v Gorici 3_grajski trg na risbi iz leta 1664 viri: iz knjige »Il castello di Gorizia e il suo borgo.« 4_zemljevid Gorice iz leta 1756 Vir: Državni arhiv v Gorici

5_današnja podoba Kraških vrat - Schoenhaus, ki so danes del palače Lanthieri vir: avtor

uršulinski samostan in dekliško šolo v Nunški ulici (1672). V tem obdobju se zgradita tudi samostan in cerkev Karmeličanov na Kostanjevici. Oblikujejo se novi deli mesta, kjer prevladujejo cerkvene zgradbe. Na Travniku in Gosposki ulici (Carducci) se zgradijo najlepše mestne palače. Travnik postane nov center mesta. Leta 1629 se z izgradnjo Werdenberške palače na severu Travnika oblikuje nova Šolska ulica (danes Mamelli). Spori med Habsburžani in Benečani se v 17. stoletju ponovno zaostrijo, kar privede do niza krvavih spopadov, znanih pod imenom gradiščanske vojne, ki trajajo od 1616 do 1618 in se brez jasnega izida končajo z madridskim mirom. Po zaslugi obramb pri Rubijah in v Brdih Gorica neposrednih bojev ni bila deležna. Po končanih vojnah se razmahne gospodarsko življenje kraja. Urejajo se ulice, ki bi omogočale boljšo prevoznost kraja. Gradijo se mostovi čez potok Koren, kjer se oblikujeta zaselja Placuta oz. Mali trg in Gorišček oz. Koroški trg. Južno od mostu čez Koren in cesto na Koroško se oblikuje soseska Na Kornu. V tem predelu so stali mlini še iz časa goriških grofov. Na to dejavnost spominja ime sosednje – Mlinske ulice.

17. stoletje je za Gorico pomenilo pravo zlato dobo. Število prebivalstva se poveča na 8000. Zlasti v času cesarice Marije Terezije mesto doživi številne estetske spremembe. Pomemben faktor v rasti mesta v 17. stoletju predstavlja judovski geto, ki ga ob ustanovitvi leta 1696 najprej umestijo na Nunško ulico, kasneje pa ga, po vsej verjetnosti na željo cerkve, preselijo v ulico Sv. Ivana (paralelna Gosposki). Geto se razteza od cerkve sv. Ivana na jugu, Gosposke ulice na vzhodu, vse do obrežja Korna na severu in zahodu. Leta 1699 v getu zgradijo molilnico, ki jo leta 1756 spremenijo v sinagogo. Leta 1751 – s papeško bulo – ustanovijo videmsko in goriška škofijo kot pravni naslednici razpadlega oglejskega patriarhata. V tem obdobju se razvija zlasti severni del mesta. Proti jugu stavbne strukture tudi kmalu presežejo grapo - bivši obrambni jarek na današnji via Rabbatta in via Mazzini. V okolici mesta se sočasno razvijajo samostojna naselja, ki pa so bila že ob prelomu stoletja priključena k mestu: Pristava in Braida Vacana leta 1703, soseska Na Kornu 1708, Mali Trg in Placuta leta 1756.

V 18. stoletju začne Karel VI. uvajati v monarhijo ekonomsko politiko tržnega tipa. Trst in Rijeka postaneta prostocarinski pristanišči. Trst se v drugi polovici 18. stoletja razvije v najpomembnejše pristanišče monarhije, kar pomembno vpliva na razvoj Gorice kot industrijsko in predelovalno območje v zaledju tržaškega pristanišča. Preko Goriške regije poteka znatni del trgovine med Avstrijo in italijanskimi deželami, obenem tudi prevoz iz tržaškega pristanišča. V tem obdobju se izdatno razvija tudi kulturno življenje mesta. Ustanavljajo se prve tiskarne (1754), kulturni krožki, javne šole (1775), odpre se prvo mestno gledališče (1740). V tem obdobju se konsolidira mestna struktura. Zaradi povečanega sodelovanja s Trstom se mesto širi proti jugu, po izgradnji mostu čez Koren pri Zingrafu pa še proti zahodu, vzdolž regionalne ceste, ki mesto povezuje z Vidmom. Zgradi se cesta proti naselju Studeniz, kjer leta 1757 bogat španski jud Alvarez zgradi istoimensko palačo, ki služi kot zavetišče za prizadete otroke in sirote. Po jožefinskih reformah leta 1785 palača preide v roke usmiljenih bratov, ki v stavbo preselijo bolnico iz Placute. Danes je v njej sedež videmske univerze.

V prvih desetletjih 20. stoletja se mesto razširi proti Rožni Dolini, kjer si svoje vile izgradijo številni avstrijski aristokrati. Najbolj znana je verjetno Mavrska Vila (Moresca, 1899), zgrajena po načrtih goriškega arhitekta Antona Laščaka. Proti Stari gori, na mestu kjer danes stoji Rdeča hiša (Casa rossa), pa so z zajezitvijo potoka Lijaka oblikovali manjše jezerce, ki je postalo priljubljena izletniška točka meščanov.

7 Na zahodu se z izgradnjo velikega semenišča razvije semeniška ulica, v kateri se leta 1767 izgradi še cerkev Karla Boromejskega. V tem obdobju v Gorici dela arhitekt Nicolò Pacassi, ki izdela načrt za dve najlepši mestni stavbi: palači Attemsov Svetokriških, v kateri ima danes sedež občina, ter Attems Petzenstein, sedež Pokrajinskih muzejev. Leta 1715 v mesto napeljejo javni vodovod. Leta 1797 Napoleonova vojska zasede Gorico in jo z vmesnimi prekinitvami obdrži do leta 1813. Po odprtju južne železniške proge leta 1865 se začne obdobje pospešenega gospodarskega razvoja Gorice, ki traja do začetka 20. stoletja. Odprtje železniškega postajališča na jugu mesta pomembno vpliva na širitev mesta v to smer. Zgradi se dolg drevored (Korzo Franca Jožefa), ki mesto poveže z novo postajo. S tem se oblikuje nova prometnica, ki se na začetku 20. stoleta (1906) podaljša do severne železniške postaje (Bohinjske). Korzo kmalu postane glavna arterija mesta in elitna lokacija, kjer svoje rezidence gradijo vidni meščani. V tem stoletju se začne Gorica zaradi mile klime, južne lege, obsijanosti s soncem in bližine Trsta vse bolj uveljavljati kot letoviško središče - “avstrijska Nica”. Temu slovesu botruje tudi značilna nizka raven izrabe zemljišč, ki da še danes razpoznaven videz vrtnega mesta.

V mesto začnejo leta 1866 prihajati številni tujci; priseljujejo se predvsem avstrijske plemiške družine in bogato meščanstvo. Iz prestolnice neke precej odročne grofije se začne pospešeno spreminjati v enega glavnih avstrijskih turističnih in zdraviliških mest. Ob tem se uvajajo številne novosti: električna razsvetljava, javni transport - tramvaj, prestižne trgovine, kavarne, javne sanitarije, kanalizacija, zdraviliške zmogljivosti in hoteli.

Posebno pozornost gre posvetiti tudi gradnji tovarn v Stražcah in Podgori na bregovih reke Soče. Sredi 19. stoleja družina Ritter na tem območju zgradi enega največjih industrijskih kompleksov v avstrijski monarhiji. Območje sega na obe strani reke in ob koncu stoletja zaposluje več kot 2000 delavcev. Industrijski objekti obsegajo: papirnico, rafinerijo sladkorja, moderen mlin, predilnico in tkalnico bombaža, sviloprejnico, tovarno za obdelavo svilenih ostankov in pivnico, ki je v lasti družine Catterini. Ob kompleksu v Stražcah zgradijo tudi večjo delavsko kolonijo, ki obsega: 128 stanovanj za delavce, vsako s svojim vrtom, samsko hišo za 60 deklet, invalidski dom z bolnišnico, šolo, otroški vrtec, kopališče, pralnico, zadrugo, stanovanja za učitelje in večji park. Med kolonijo in tovarnami si družina Ritter zgradi vilo, ki je hkrati tudi upravno središče naselja. Tovarniški objekti so razporejeni vzdolž reke, da lahko izkoriščajo pogonsko silo vode. Kljub številnim izboljšavam v novem delu pa ostaja zgodovinsko jedro mesta degradirano, s slabimi sanitarnimi, higienskimi in bivalnimi razmerami. Goriški sestoj se v tem obdobju tako loči v dve razredno ločeni entiteti: letoviško mesto, zgrajeno po merah plemstva in bogatega meščanstva, ter prenaseljeni predeli srednjeveškega mesta in geta, kjer živi delavski razred.

Leta 1861 v avstrijskem cesarstvu sprejmejo novo ustavo, ki podeli vsem narodom cesarstva enake pravice. V Gorici se hitro izkristalizirata zlasti dva, do tedaj dolgo plameneča nacionalna antagonizma: slovenski in italijanski. Židovski lingvist G. I. Ascoli zagovarja večvrednost italijanskega jezika, oporeka pa mu G. Persa, ki vabi Goričane, naj se ne opredeljujejo enostransko. Slovenska narodnostna politika se usmeri predvsem na gospodarsko osamosvojitev in uveljavitev enakopravnosti, ki jim jo zagotavlja ustava in številčna prevlada v grofiji. Posebno pozornost posvečajo razvoju šolstva, odpirajo se številne čitalnice, stavbna zadruga “Svoj Dom”, hranilnice,... Za potrebe slovenske obrtno – trgovske zadruge se leta 1905 po načrtih Maxa Fabianija zgradi Trgovski dom. Na vzhodni strani mesta, pa se po naročilu škofa Sedeja v Alvinovi ulici izgradi velika stavba Malega semenišča.

6_akvarel Gorice iz leta 1731 Vir: Državni arhiv v Gorici 7_ načrt Ritterjevega tovarniškega kompleksa in delvskih kolonij Vir: iz revije Isonzo - Soča

8_Paolo Demarteau: Altimetrični načrt Gorice 1907 Vir: iz knjige »Il Novecento a Gorizia. Ricerca di una Identita«

Medvojno obdobje

Po končani 1. svetovni vojni nastopi v mestu nova politična realnost: priključitev goriškega ozemlja v kraljevino Italijo in vzpon fašizma. Iz mesta se izseli dobršen del nemškega uradništva in slovenskega meščanstva. Prične se zaton Gorice kot turistično zdraviliške destinacije in Trsta kot najpomembnejše severnojadranske luke avstrijskega imperija. V 20. stoleju je razvoj mesta podvržen dodatnim pogojem, ki jih postavlja institut urbanističnega načrta. Pred tem se je mesto večinoma razvijalo stihijsko ob glavnih prometnicah. Leta 1920 je v Gorici ustanovljena “ Komisija za izdelavo regulacijskega in širitvenega načrta mesta Gorice”.

Anton Laščak: Generalni regulacijski plan mesta, 1917

Laščak načrt mesta izdela med svojim prostovoljnim izgonom v Rimu (1916-17) in ga leta 1919 pošlje v dar novi mestni oblasti “osvobojene” Gorice. Načrt predvideva precejšnjo rast mesta. Obsega pa območje med severno in južno železniško postajo, do struge Soče na zahodu in psihiatrične bolnišnice z griči na vzhodni strani. Plan ima številne značilnosti podrobnega prostorskega plana, saj poleg primarnega in sekundarnega cestnega omrežja, zelenih površin, stavbnih otokov, detaljno prikazuje tudi umestitev pešpoti, drevoredov in posameznih reprezentančnih stavb. Na zahodu predvideva izgradnjo obvoznice, ki bi potekala vzdolž bregov reke Soče, na severu bi se v bližini severne železniške postaje priključila na Kolodvorsko ulico in nadaljevala svojo pot do starega mestnega jedra. Namen obvoznice naj bi bil hkrati zamejiti mesto in preprečevati nadaljnji longitudinalni razvoj Gorice.

Načrt vsebuje razpoznavne elemente utopičnih idealov laščakovega učitelja Camilla Siteja: izbranost oblikovanja, natančno določene trase poti, široki vrtovi in koncentrična cestna mreža.

Ricardo Del Neri: Regulacijski in rušitveni načrt mesta, 1919

Leta 1919 Del Neri najprej zriše načrt poškodb, ki so nastale med vojno v merilu 1:2880. Stavbe razdeli v delno poškodovane, zelo poškodovane in porušene. Karte vsebujejo tudi večje število slik, ki prikazujejo povojno stanje Gorice. Ugotovimo lahko, da je zelo poškodovan in celo porušen večji del mesta. Na podlagi popisa stanja Del Neri še isto leta izdela tudi načrt širitve mesta. Območje obravnave razdeli na tri dele: staro mesto, področje širitve in področje proizvodnih in kmetijskih dejavnosti. Izkoristi dejstvo, da je večji del stavb v starem mestnem jedru poškodovanih ali celo porušenih za izboljšanje stanovanjskih in higienskih razmer v tem predelu. Glavni cilj, ki si ga zastavi, je zmanjšati

gostoto pozidave v centru in “prevetriti” ulice. Za izboljšanje pretočnosti načrtuje kompleksen sistem ulic in številne preboje. Drugo območje urejanja predstavlja že delno urbanizirano območje s stavbno strukturo iz 19. stoletja. Večjo širitev mesta predvideva na jugozahodu, kjer jo omeji na območje med Kornom in današnjo ulico Duca d’ Aosta; jugozahod po njegovem mnenju predstavlja najbolj zdrav del mesta. Za razliko od Laščaka in kasnejšega Fabianijevega načrta ne predvideva večjih širitev mesta na sever - Svetogorsko četrt. Za njegov načrt je značilna tipologija nizke goste pozidave, kjer prostori vrtov prevladujejo nad stavbnim tkivom.

Max Fabiani: Regulacijski in širitveni plan mesta Gorice, 1921

povezovale obe železnici in bi potekale vzporedno s Koršo na vzhodni in zahodni strani.

razliko od slednjega, pa uredi veliko bolj racionalno, ortagonalno ulično mrežo.

Ring na žalost ni bil nikoli izgrajen v obliki in obsegu, kot si ga je zamislil Fabiani. Vzhodno paralelno cesto z nekarimi odkloni dokončajo leta 1964 (via Luca d’Aosta, via Roma), zahodna pa v celoti po začrtani fabianijevi trasi (ulica Usmiljenih bratov, ulica Paola Diacona, ulica Giacoma Leopardia, via Italico Brass, ulica generala Škodnika in Mrgeti ter se zaključi na trgu Caterinni).

Posebno pozornost posveča tudi oblikovanju vedut. Upravne in druge raprezentančne stavbe postavi na vozlišča mestnega omrežja. Verjetno eden najbolj znanih primerov je umestitev cerkve Sv. Srca.

Podobno kot predhodnik Del Neri načrtuje ureditev dveh večjih sklenjenih parkovnih površin. Eno vzdolž struge Korna, drugo pa na pobočju grajskega griča, kjer naj bi se uredili novi dostopi in sprehajališča, ki bi sledila pobočju griča do grajskega obzidja. Pot naj bi postala nova mestna promenada, od koder bi se odpirali pogledi na mesto in dobršen del pokrajine. V grobem bi lahko rekli, da se Fabiani opira na Del Nerijevo cestno mrežo na jugozahodnem in vzhodnem delu mesta, predvidi pa tudi rast mesta na sever, kar je značilnost Laščakovega načrta. Z

Fabjani postane vodja UPRA (Ufficio Provinciale Ricostruzione Archittetura). Začetne naloge urada so bile omejene na izdelovanje načrtov za obnovo porušenih in poškodovanih stavb. Fabiani pa pri svojem delu ubere popolnoma drugačno pot, v smislu: da – načrtovanje, ampak samo po natančnem urbanističnem planiranju poškodovanih območij. V okviru te službe izdela urbanistične načrte, ki vključujejo naselja na celotnem območju goriške ravni, dobršen del Krasa ter Soške doline in celotno Vipavsko dolino, ki med spopadi sploh ni bila poškodovana. Lahko bi rekli, da Fabiani v obdobju od konca 1. svetovne vojne do svoje smrti leta 1962 docela nadzira in usmerja razvoj Gorice in širše goriške regije.

Fabianiev načrt v marsikaterem pogledu predstavlja presek obeh predhodnikov. Pred izdelavo urbanističnega načrta skrbno prouči njune predloge in v svojo varianto plana skuša vključiti najboljše rešitve obeh. Fabianijev plan marsikdo šteje za skupno delo Fabianija in Del Nerija, ki je bil v tistem obdobju glavni mestni inženir. Problem selitve centralnih dejavnosti iz centra, ki se je odvijalo med pospešeno rastjo mesta v 19. stoletju, Fabiani, podobno kot Laščak in Del Neri pred njim, rešuje tako, da združi nekatere glavne mestne ulice na trgu Rotta, kamor umesti tudi številne storitve in trgovske dejavnosti. Center mesta skuša reaktivirati in mu povrniti nekdanjo centralno vlogo z umeščanjem številnih centralnih funkcij (tržnica, gledališče, pošta in nekateri šolski zavodi). Ena glavnih težav mesta, ki jo vidi Fabiani, je longitudinalna razvlečenost, s precejšnjimi razdaljami med severnim in južnim delom mesta ter posledično izrazita koncentracija prometa vzdolž glavne mestne osi. Fabiani skuša problem rešiti z dvema ukrepoma. Prvi je izgradnja mestnega ringa, širine 25 m, ki bi objel celotno mesto in razbremenil ceste v naselju. Cesta bi na vzhodni strani povezovala obe železnici s civilno in vojaško bolnišnico. Zahodni del pa bi v večjem delu potekal po Laščakovi trasi. Drugi poseg za razbremenitev Korše, ki ga Fabiani predvidi, je izgradnja dveh paralelnih cest, ki bi

9_Anton Laščak: Generalni regulacijski načrt, 1917 vir: iz knjige »Anton Lasciac: Tra echi secessionisti e sugestioni orientali« 10_ Riccardo Del Neri: Regulacijski in širitveni načrt, 1919

11_Max Fabiani: Regulacijski in širitveni plan mesta, 1921 Vir obeh: iz knjige »Il Novecento a Gorizia. Ricerca di una Identita«

Po drugi svetovni vojni

Gorica

Po koncu druge svetovne vojne je Goriška pokrajina razdeljena na dva dela: zahodni, ki obsega Gorico in manjši del zaledja, ki ostane v Italiji, in vzhodni, ki obsega dobršen del zgodovinske goriške pokrajine, ki pripada Jugoslaviji. Na eni strani tako ostane mesto, skupaj z vsemi storitvami, bolnišnico in šolami, na drugi strani pa obsežno podeželje brez centra, industrijskih obratov, trga za kmetijske izdelke, trgovin in drugih nujno potrebnih regionalnih ustanov. Nevzdržna situacija, ki leta 1947 pripelje do odločitve o ustanovitvi novega regionalnega centra - Nove Gorice. Na drugi strani pa sledijo počasno umiranje mesta, staranje populacije in odseljevanja mladih v bolj dinamična mesta Furlanije Julijske Krajine in širše Italije. Povojne neugodne razmere, izguba zaledja in poslabšanje geostrateške pozicije mesta negativno vplivajo na nadaljnji razvoj. Prične se zaton industrijskega in storitvenega sektorja. Število prebivalcev se v obdobju takoj po koncu vojne, na račun istrskih ezulov sicer poveča, od 40.627 leta 1951 do 43.918 leta 1970, vendar se v kasnejšem obdobju število prebivalcev niža in doseže leta 2010 število 35.980. V veljavi je še vedno Fabianijev predvojni urabistični plan, ki ga avtor ves čas dopolnjuje; devetindvajset let popravkov, sprememb in dodatkov, kar je na nek način največji doprinos Fabianija: Pogled na mesto kot na živ organizem, ki potrebuje nenehno pozornost in prilagajanje. Dejstvo, da mora biti vsak urbanistični načrt odprt, vključujoč in prilagodljiv spremembam, ki se v mestu dogajajo ves čas. Planiranje in urejanje mest je proces, ki se nikoli resnično ne konča.

Maks Fabiani: Revizija splošnega regulacijskega načrta, 1950

Po končani vojni in definiranju nove meje Fabiani še enkrat preveri načrt iz leta 1921, da bi vrisal nujne spremembe in izboljšave. V tem času se mestu priključijo naselja Ločnik, Podgora, Pevma, Šmaver in Štandrež, medtem ko ostanejo Vrtojba, Šempeter in Solkan z delom Gorice na drugi strani meje. Na nek način bi lahko rekli, da je načrt iz leta 1950 sinteza plana iz leta 1921 in planov posameznih okoliških naselij. V nov načrt vključi tudi izgradnjo devetih novih trgov in spremebo v spodnjem delu

doline Korna, kjer bi se umestila stalna razstava – forma viva. Načrt naj bi prikazoval končno podobo “velike Gorice”. Historični del mesta naj bi se ohranjal v obstoječem stanju, višji objekti (30 - 50m) pa bi se umeščali na nižje ležeče predele mesta, na način, da ne bi kazili historične vedute na mesto. Nov večji razvojni pol pa bi se razvil na južnem delu mesta, kjer bi se razvijali železniška infrastruktura, avtocesta, nove regionalne ceste in vodna pot, ki bi iz jadranskega morja vodila do Gorice, ta pa bi se potem nadaljevala k Jugoslaviji. Zanimivo je, da je v okviru Osimskih sporazumov med Jugoslavijo in Italijo strokovna komisija dokazala izvedljivost plovne poti. Načrti za severni del mesta so bili povečini uničeni.

Luigi Piccinato:

Generalni regulacijski načrt, 1969

Piccinato predvideva, da se bo mesto do leta 1995 razširilo na 85.000 prebivalcev. Večjih širitev na sever, ki ga omejuje nova meja, ne predvideva. Glavnino razvoja in nadaljnih širitev postavi na južni del mesta, ki je teritorialno bližje Italiji, hkrati pa ponuja dovolj veliko ozemlje za umeščanje novih objektov. Tu, v skladu z mednarodnimi sporazumi, umesti mednarodni mejni prehod, avtocesto, cestni terminal – autoporto ter industrijsko obrtno como Štandrež in Sovodnje.

odpovedal premestitvi upravnega centra mesta na Koršo. Jedro mesta in z njim vse centralne in upravne dejavnosti naj bi se ohranilo na območju starega mestnega jedra, kakor je predvidel že Fabiani. S tem naj bi se preprečilo nadaljnje siromašenje in praznjenje starega mesta. Glede na Piccinatijev načrt je bila tudi bistveno revidirana naselitvena kapaciteta mesta iz 85.000 na 60.000 prebivalcev, zaradi česar plan tudi ni predvideval večjih širitev stanovanjskih površin, temveč zgoščanje obstoječega stavbnega tkiva. Nadaljnji

Staro mestno jedro naj bi se, glede na plan, ohranjalo v njegovi zgodovinski obliki. Predel, ki je nastal v 19. stoletju, pa naj bi postal nov center, kjer bi bile umeščene vse centralne in upravne dejavnosti mesta. Pri cestni mreži v večji meri upošteva smernice, ki jih je Fabiani postavil leta 1921; izgradnjo ringa okoli mesta, ki bi povezoval železniško postajo s svetogorskim naseljem in glavne objekte, nanizane na obronkih mesta (bolnica, mejni prehodi,…). Večji del Piccinatovega plana je bil v naslednjem obdobju tudi uresničen. Industrijski pol mesta, transportni terminal, mejni prehodi in odsek avtocesta so bili skoraj v celoti izgrajeni, prav tako stnovanjska četrt Sv. Ane. Neuresničena pa sta ostala obvoznica in nov upravni center mesta. Ena glavnih pomankljivosti tega plana, ki se je izkristalizirala v naslednjih letih, je bila slaba navezava na novo mesto, ki je nastajalo na drugi strani meje.

Costa Roberto: Varianta generalnega regulacijskega načrta, 1981

12_stran 16-17; mejni prehod Rožna Dolina vir: Pokrajinki arhiv v Novi Gorici

Leta 1981 regionalna oblast sprejme nov urbanistični načrt, ki ga izdela ing. Costa in ki naj bi bil, upoštevajoč želje mestne uprave, bolje prilagojen predvsem hitremu razvoju Nove Gorice na severnem robu mesta.

13_Max Fabiani: Načrt regulacijereke Soče s plovnim kanalom vir: iz knjige »Maks Fabiani - Vizije prostora

Razvoj mesta proti jugu, kot ga predvideva Piccinato ni bil več ustrezen. Pospešiti je bilo potrebno razvoj mesta proti severu. Prav tako se je nov plan

14_Luigi Piccinato: Generalni regulacijski načrt, 1969, namenska raba 15_Costa Roberto: Varianta generalnega regulacijskega načrta, 1981, centralne dejavnosti in nova cestna mreža vir obeh: iz poročila »Gorizia - Nova Gorica: Proposta per lo sviluppo urbanistico coordinato delle aree di confine.«

Nova Gorica 16

razvoj mesta naj bi se odvijal v okvirih obstoječe cestne mreže. Predvidel pa je nadaljnjo širitev industrijskih in trgovskih kapacitet vzdolž ceste tretje Armade.

stati na Solkanskem polju, na trikotniku med Solkanom, Grčno in Kromberkom na vzhodu. Argumentom, ki botrujejo takšni odločitvi je več, v grobem pa jih delimo na:

V sklopu plana je predlagana tudi nova prometnica v smeri sever – jug, ki bi tekla vzdolž bregov Soče in bi povezovala industrijsko cono v Štandrežu, kjer bi se cesta navezovala v avtocestni odsek, s kasarnami na severnem delu mesta, kjer bi se cesta stekla v obstoječo cestno mrežo v Solkanu. Prometnica bi tako imela značilnosti hitre ceste in bi predstavljala glavno povezavo med mestoma, ločenima z mejo. Predlog je zaradi posegov v občutljivo naravno območje Soče sprožal številne polemike in ni doživel uresničitve.

•

POLITIČNI: Edino mesto, ki bi se formiralo na tem območju, bi lahko bilo zares novo, ne pa razširjeni Šempeter, Vrtojba,…

•

HISTORIČNI: Navezava na Solkan, ki je bil glede na raziskave najstarejše naselje in prvi grad na območju goriške ravnice.

•

GEOPOLITIČNI: Mesto bi bilo na tem področju veliko bolje povezano s širšim Soškim in Trnovskim zaledjem, ki je predstavljalo kar ¾ celotnega goriškega ozemlja.

•

STRATEŠKI: Mesto, ki bi ležalo ob vznožju trnovskega roba, naj bi bilo iz vojaškega stališča lažje ubranljivo, kot mesto, ki bi ležalo na veliko bolj odprtem šempetrskem polju.

•

GOSPODARSKI: Severni del naj bi ponujal boljše pogoje za razvoj industije: Soča, elektrarne, železniška postaja in industrijski tiri, razvita mizarska dediščina v Solkanu.

•

PROMETNI: Severni del je prometno izhodišče za Soško dolino, Trnovsko in Banjško planoto, Goriška Brda, hkrati pa je tudi dovolj dobro povezano z Vipavsko dolino. Nova meja je tudi bistveno spremenila prometne koridorje, zlasti povezavo med Vipavsko in Soško dolino. V vsakem primeru je bilo potrebno izgraditi moderno cestno povezavo med Ajševico in Solkanom, ne glede na to, kje bi mesto stalo.

•

GEOLOŠKI: Zemljišče v omenjenenem trikotniku je ilovnato in zato manj primerno za kmetijstvo, območje nad Grčno, ki je močvirnato, pa bi se ga dalo po potrebi izsušiti. Na drugi strani naj bi bila zemlja na Šempetrskem polju najboljške kvalitete in zato veliko primernejša za kmetijske površine.

Nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo se je od vseh območij na Primorskem še najbolj čutila prav na Goriškem. Zarezala je po sredini regije, tako rekoč med hišami. Veliko infrastrukturnih objektov je tako ostalo ločenih od njenega naravnega zaledja, kar je že od prvih dni po razmejitvi prisililo oblasti na obeh straneh meje k sodelovanju pri reševaju perečih problemov teritorija.

Aneksi k pariški mirovni pogodbi so postavili okvir za reševanje teh težav. Mejo naj bi na licu mesta določita mešana komisija. Nova meja bi se lahko oddaljila od meje, ki jo je kot najbolj optimalno predlagala pogodba, največ 500 m v obe smeri. Ker se je določevanje meje na licu mesta precej zavleklo, so morali pri načrtovanju Nove Gorice upoštevati 500 m koridor vzdolž mejne črte. Druga pomembna težava, s katero se je soočala jugoslovanska krajevna oblast, je bila slaba povezanost teritorija. Vse poti so potekale v glavnem radialno, glede na mestno središče. Prečnih povezav je bilo, zaradi konfiguracije terena, malo. Obronki Panovca in Sv. Marka so se zajedali globoko v mestno tkivo, regionalne ceste pa so se tem vzpetinam v glavnem izogibale. Poleg tega je bila ena glavnih slabosti priključenega teritorija tudi nizka stopnja urbanizacije. Pobuda za izgradnjo novega regionalnega središča Goriške, se je tako pojavila že kmalu po določitvi nove meje. Pobudo je prevzel predvsem Okrajni ljudski odbor za Goriško, s sedežem v Ajdovščini.

Prvi načrt za novo mesto leta 1947 izdela arhitekt Božidar Gvardijančič. Umesti ga na šempetrsko polje, na območje med Vrtojbo in Šempetrom. V tem obdobju je v Jugoslaviji še vedno vladalo prepričanje, da bo Gorica v doglednem času vrnjena, tako da je projekt zasnovan bolj kot četrt kot pa povsem samostojno mesto z vsemi centralnimi in upravnimi površinami. Že kmalu po oddaji tega predloga pa se v odboru oblikuje stališče, da bi moralo novo mesto

Glavne pomankljivosti solkanske variante pa naj bi bile predvsem močna burja v zimskih mesecih, močvirnata območja na jugu in omenjene možnosti za večji urbani razvoj mesta. Po določitvi meje so pristojnosti za načrtovanje novega mesta prešle pod kompetence Ministrstva za gradnje LRS in ministra Ivana Mačka – Matije, ki je tudi določil lokacijo. Gvardijančič naj bi vse do konca zagovarjal šempetrsko varianto kot bolj optimalno za razvoj novega mesta. Po določitvi lokacije so dobili trije arhitekti (Gvardijančič, Ravnikar in Župančič) nalogo, da pripravijo vsak svoj predlog izgradnje novega mesta. Žal Župančičeve variante nismo uspeli dobiti, bomo pa podrobnejše predstavili varianti Gvardijančiča in Ravnikarja.

Božidar Gvardijančič: Osnutek Nove Gorice ob Solkanu, 1947

Gvardijančič predvidi izgradnjo mesta za 20.000 ljudi. Geometrija novega mesta je osnovana na Gabrijelov drevored (današnja Erjavčeva cesta), ki predstavlja glavno mestno os in determinira celotni

16_tovarna Meblo v Kromberku 17_Solkansko polje in severna železniška postaja vir obeh: iz knjige Občina Nova Gorica 18_situacija leta 1945 pred začetkom gradnje vir: arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica 19_Božidar Gvardiančič: osnutek novega mesta med Šempetrom in Vrtojbo

20_ Božidar Gvardiančič: osnutek novega mesta ob Solkanu vir obeh. iz poročila Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice zs arhitekturo mesta

ortagonalni sistem ulic. Glavna mestna os bi potekala od starega mesta do glavnega mestnega trga z domom ljudske posvete, pokrajinskega in okrajnega upravnega poslopja. Stanovanjski bloki so usmerjeni v osi sever jug, pod kotom 45 stopinj, glede na cestno mrežo. Glavno regionalno cesto, ki povezuje Vipavsko in Soško dolino, Gvardijančič potegne ob železniških tirih. Ozek pas med železnico in regionalno cesto pa je predviden za umeščanje industrijskih površin. Eno glavnih vodil Gvardijančičevega mesta je bilo predvsem čim bolj optimalna navezava na obstoječe cestne koridorje in vzpostavitev čim boljših povezav med novim in starim mestom na drugi strani meje, tako da bi se lahko v drugi fazi novo mesto čim bolje navezalo na staro mesto.

Edvard Ravnikar: Osnutek novega mesta, 1946 – 1949

E. Ravnikar izdela za Novo Gorico dva načrta. Prvega, ki ga arhitekt izdela že leta 1946 in je dokumentiran samo z dvema slikama in serijo razlag. Plan se osredotoča zlasti na vzpostanovitev novega urabanega centra regije, ne pa toliko na odnos in povezave, ki naj bi jih novo mesto stkalo s starim. Načrt novega mesta sloni na Le Corbusierjevem cestnem križu in ortagonalni cestni mreži, ki mesto deli na štiri osnovne mestne funkcije: center, stanovanja, industrija in oddih. Glavno povezavo med Solkanom in Šempetrom vzpostavi z magistralo, ki poteka skozi center mesta, ki se vedutno naslanja na Sveto Goro in je glavna nosilka centralnosti. Ob magistrali naj bi se vrstil širok niz objektov, v katerih bi se umeščale trgovine, gostinski lokali, zdravstvene ustanove ter obrtne delavnice. Na jug postavi večje stanovanjske površine, vzhodno stran pa naj bi

zamejevala širša krajinska poteza z jezerom, rekreacijskimi površinami in industrijska četrt (na območju današnje obrne cone Kromberk). Predvidi pa tudi izgradnjo nove železniške proge, ki bi od Solkana potekala ob vznožju Sv. Katerine do Ajševice, od tam pa naprej do izteka na obstoječo železniško progo nekje med Volčjo Drago in Prvačino. Drugi predlog Edvard Ravnikar izdela po tem, ko minister Maček določi njegov predlog kot najprimernejši za izgradnjo novega urbanega centra Goriške. Drugi predlog se precej razlikuje od prvega in predvideva izgradnjo mesta za 15.000 prebivalcev. Urbanistični načrt je tudi precej manj radikalen. Novo mesto je postavljeno nekoliko bolj na vzhod, saj se mora držati 500 m koridorja, kolikor se je lahko meja še premikala do njene dokončne določitve. Magistrala naj se tudi ne bi več zaključevala s predorom, ampak naj bi se končala z južno obvoznico. Predor je postavljen vzhodneje, na lokacijo, kjer leži tudi danes in je glede na prvo varianto bistveno krajši. Glavni cestni koridir med Soško in Vipavsko dolino vzpostavlja nova vzhodna obvoznica, ki teče skozi ta predor in povezuje Solkan, Novo Gorico, Rožno dolino, kjer vstopi v drugi predor, pod Markovim hribom in se zaključuje v Šempetru. Obe obvoznici (južna in vzhodna) naj bi se križali v bližini tunela skozi Panovec. Magistrala se tako reši tranzitnega prometa, ostane pa kot osnova Le Corbusierjevega cestnega križa. Načrt vključuje tudi Gabrielov drevored – Erjavčeva ulica, ki vodi v staro Gorico in ga je načrt iz leta 1946 brisal, s čimer magistrala dobi direktno povezavo s starim mestom. Osrednji trg, ki ga Ravnikar postavi na križišče med Erjavčevo in magistralo, je mišljen kot večji odprt prostor, kjer bi se lahko odvijale politične manifestacije. Okrog njega naj bi se nizale stavbe javnega značaja: oblastni ljudski odbor (današnja občina), oblastni komite KPS, mestni ljudski odbor in kulturni center. Šolski kare je postavljen na mestu, kjer stoji tudi danes.

Stanovanjski kareji se, gleda na gostoto pozidave, ločujejo na dva tipa: 200 stanovanj na hektar in 800 stanovanj na hektar. Gostejša stanovanjska pozidava, ki naj bi imela v pritličju urejen javni program, je predvidena na severnem in južnem delu magistrale. Na skrajni južni rob mesta so postavljeni še zapori, prostori in klub notranje uprave. Leta 1950 Ravnikarja odstavijo z mesta vodenja izgradnje novega mesta, njegove pristojnosti pa prevzame lokalna oblast. Zaradi sorazmeroma počasne rasti mesta lokalna oblast ne vidi smisla v nadaljni gradnji visokih blokov. V naslednjem obdobju se gradijo predvsem manjši objekti s šestimi ali devetimi stanovanji.

1957, Dejansko stanje

Na karti iz leta 1957 prepoznamo magistralo, ki pa je zgrajena le v delu njene dolžine. Magistrala še vedno poteka skozi pretežno kmetijsko območje. Poleg nje lahko iz Ravnikarjevega načrta prepoznamo še šest ruskih blokov na južnem delu mesta, občinsko stavbo, ki formira glavni mestni trg, in tri poslovne stavbe na vzhodnem delu mesta. Na severni strani se magistrala steka v obvozno cesto Šempeter – Solkan, ki pa poteka po Ravnikarjevi trasi samo v delu med Kromberško cesto in Rožno dolino. Ob Erjavčevi ulici stoji stara opekarna in štirinajst manjših objektov, ki stojijo na kareju med

21_Edvard Ravnikar: prva varianta urbaniustičnega načrta Nove Gorice, z predorom v osi Kidričeve 22_Edvard Ravnikar: Druga varianta urbanističnega načrta Nove Gorice, z novo obvozno cesto Vojkovo in predorom v osi te ceste 23_Edvard Ravnikar: perspektivna skica nove mestne magistrale 24_širša regionalna umestitev novega mesta in nova železniška pentlja 25_situacija leta 1957 vir vseh: arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

Erjavčevo in Prešernovo in so bili zgrajeni po Gvardjančičevih načrtih. Južneje ob Kornu pa stojijo štirje večji Fürstovi bloki. Zgrajena je tudi že Delpinova ulica, ob kateri stojita hotel s kavarno (današnji Park) in daljši trgovski objekt. Odgovorov na vprašanje, zakaj so Ravnikarjevo zasnovo po samo desetih letih opustili, je več. Vsekakor je pomemben faktor odigrala šibka gospodarska struktura mesta, ki po prekinitvi republiškega financiranja samo ni zmoglo financirati načrtovane gradnje. Po drugi strani pa je pomemben faktor predstavljalo tudi lokalno, pretežno ruralno, prebivalstvo, ki se v večji meri z načrtovano večstanovanjsko gradnjo ni strinjalo.

Viljelm Stremecki: Osnutek generalnega urbanističnega načrta, 1958

Stremeckijev načrt prekine skoraj desetletje dolgo obdobje stihije, ki nastopi po opustitvi Ravnikarjevega načrta in ponovno vzpostavi smernice nadaljnemu razvoju mesta. V večji meri ohrani Ravnikarjevo vizijo mesta in cestne mreže, opusti pa rigiden koncept Le Corbusierjevega mestnega križa kot osnove za razporeditev nejvažnejših mestnih con. Magistralo sicer ohrani kot nosilko centra, ob kateri se nizajo glavne mestne zgradbe. Opušča pa severno prečno ulico, namesto katere predvidi izgradnjo sekundarne diagonale na magistralo in bi povezovala center mesta z jugovzhodnim delom Solkana. Med obe diagonali postavi novo prečnico na magistralo (današnjo Rejčevo), ki magistralo povezuje z industrijsko cono ob železniški postaji. Načrtuje tudi izgradnjo sistema obvoznic na južni, vzhodni in zahodni strani mesta, ki bi oblikovale nekakšen mestni rig, preko katerega bi se tranzitni promet popolnoma izognil mestu. Iz Ravnikarjevega načrta ohrani večino cest, ki potekajo v smeri sever jug in so vzporedne na magistralo. Prostor na posameznih

karejih pa je zapolnil z drugačnimi programi. Trikotni prostor, ki ga definirata nova prečna cesta in Erjavčeva ulica, je rezerviran za javne funkcije, storitvene dejavnosti, šport in šolstvo. Športne površine se premakne na kare, ki ga zamejujejo Erjavčeva, Cankarjeva in Rejčeva ulica, kjer stoji tudi danes. Tako kot avtobusna postaja, ki jo postavi na križišče med magistralo in Erjavčevo ulico. Šolski kare pa ostane na mestu, kamor ga je umestil že Ravnikar. V mesto vstavi tudi novo vertikalo, nebotičnik, ki služi kot višinska dominanta mesta in označuje središče mesta, trg Edvarda Kardelja. Območje vzdolž železniške postaje in tovornega postajališča je po planu rezerviran za industrijsko cono.

Do leta 1963 se v skladu s Stremeckijevem zazidalnim načrtom zgradi kar 17 velikih objektov, med njimi: nebotičnik, šolski center, večnamenska športna dvorana na Erjavčevi, zdravstveni dom z lekarno, hotel pri današnjem kazinoju Park, avtobusna postaja, naselje enodružinskih hiš na Grčni, stanovanjski blok z lokali v pritličju (Čebelnjak) in večje število blokov na zahodu Erjavčeve. Izgradijo se tudi podaljšek Erjavčeve do magistrale, ulica Tolminskih puntarjev, odsek Delpinove in nastavek prečne – Vojkove ulice. Na vzhodu mesta, v industrijski coni Kromberk, so zgrajene prve tovarne. V Solkanu se skoncentrira gradnja enodružinskih hiš z vrtom.

avtocesto pa nadaljuje po obronkih Rožne doline in Šempetra, ob vznožju Markovega hriba, po trasi, ki se v veliki meri prekriva z današnjo Šempetrsko obvoznico. Druga, zahodna obvoznica pa naj bi potekala vzporedno z železnico in bi služila kot hitra povezova med industrijskimi conami v Šempetru in Novi Gorici. Severna obvoznica bi se pri vili Bartolomei odcepila od vzhodne obvoznice in svojo

Vrtovec: 1963, Dejansko stanje Marjan Osnutek zazidalnega načrta za trgovski center ob Leninovi ulici, 1966

Vrtovčev plan lahko jemljemo kot dopolnilo Stremeckijevega bolj splošnega urbanističnega plana. Gre za osnutek zazidalnega načrta novega trgovskega centra Nove Gorice, ki obsega kare med Delpinovo, Magistralo, Erjavčevo in Vojkovo. V tem prostoru Vrtovec razporedi tri dominantne objekte, ki ustvarjajo obojestransko obzidano notranjo peš ulico. V medprostoru, med Magistralo in Delpinovo, naj bi se umeščal nov trgovski in kulturno upravni center mesta. Notranja ulica bi se razširila v dva trga na vsaki strani. Čeprav projekt ni bil nikdar v celoti realiziran je usodno vplival na ravoj magistrale v naslednjih letih. Mestno življenje se z odprtega prostora, ki ga je definirala magistrala, prestavi v zaključen prostor notranjega trga med Magistralo in Delpinovo.

Viljelm Stremecki: Predlog cestnega omrežja, 1958

26_nebotičnik, postavljen glede na Strmeckijev zazidalni načrt centra Nove Gorice - ob izgradnji vir: Pokrajinki arhiv v Novi Gorici

Stremecki leta 1967 skupaj z ing. Lojkom pripravi nov predlog cestnega omrežja, ki predvideva, da bo mesto do leta 2000 imelo 30.000 prebivalcev.

Tranzitni promet skozi mesto naj bi razbremenjeval sistem obvoznic. Prva vzhodna obvoznica bi potekala od Solkanskega mosta ob vznožju Sv. Katerine do križišča pri Hrastu, tam se priključi na novo povezovalno cesto med Vojkovo in Kromberško cesto, od tam se cesta nadaljuje po obstoječi trasi do Rožne doline, od tu svojo pot do priključka na

27_Vilijem Strmecki::Zazidalni načrt centra Nove Gorice, 1959 28_stanje leta 1963 vir obeh: arhiv oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica 29_Erjavčeva ulica z novimi bloki glede na Gvardijančičev osnutek vir: Pokrajinki arhiv v Novi Gorici

30_Vilijem Strmecki: Osnutek generalnega urbanističnega načrta; 1958 vir: arhiv oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

pot nadaljevala ob vznožju trnovskega roba naprej po Vipavski dolini. Južna obvoznica pa bi se pod Kapelo odcepila od zahodne obvoznice in svojo pot nadaljevala vzdolž obronkov Panovca do Ajševice, kjer se priključi severni. Stremecki predvidi tudi izgradnjo nove razbremenilne ceste, nekakšen notranji ring, po katerem bi potekal večji del notranjega mestnega prometa. Magistrala kot centralna os in glavna mestna cesta se opušča. Ring naj bi tvorile ulica Gradnikovih brigad, Delpinova, podaljšana Gregorčičeva in Lavričeva ulica.

1974, Dejansko stanje

32 beton s kovinskim opažem, se zgradi nova mestna četrt Ledine. Od vrtovčevega načrta se realizira samo osrednji mestni centralni prostor.

Do leta 1974 doživi Nova Gorica precejšen razvoj, zlasti povečanje individualne enodružinske gradnje. Gradnja se izvaja predvsem na prostih območjih, tako na vzhodu proti Kromberku, proti hribom na severu in Solkanu. Precej se razširijo tudi industrijska območja, tako tista na vzhodu ob železniški postaji in industrijskem tiru kot tudi vzhodna pod Kromberkom. Dokončana je tudi Rejčeva cesta, ob kateri se nizajo novi objekti. S prehodom na novo tehnologijo gradnje, iz opečnate gradnje na armiran

Tomaž Vuga: Urbanistični načrt Nove Gorice, Cestno omrežje, 1975

Elaborat za novo cestno omrežje Nove Gorice Vuga v osnutku izdela že leta 1971, vendar ni bil sprejet, saj so želeli počakati, da bi ga sprejeli skupaj z ostalimi mestnimi načrti. Ker pa do leta 1974 ostalih projektov še ni bilo, načrte cestne infrastukture pa so potrebovali za načrtovanje nekaterih regionalnih cestnih odsekov, so ga sprejeli po ločenem postopku.

Vuga v svojem načrtu predlaga izdelavo dveh cest v smeri sever-jug, prve – obvoznice, ki je prvenstveno namenjena regionalnemu – tranzitnemu prometu, in druge – mestne, ki bi povezovala posamezne centre naselij (Solkana, Nove Gorice, Rožne Doline, Šempetra in Vrtojbe). Nova obvoznica, ki jo načrtuje Vuga, bi se od obstoječe Soške ceste odcepila pri Solkanskem pokopališču, nadaljevala ob vznožju Huma in Sv. Katerine do križišča s Kromberško, kjer bi se priključila na Vojkovo do Delpinove, od tu naprej pa Vuga predvideva razširitev obvoznice v štiripasovnico z izgradnjo nove tunelske cevi pod Panovcem. Razen razširjenega dela, je trasa v večji meri enaka današnjemo poteku obvoznice. Trasa zahodne ceste pa naj bi potekala vzdolž Soške, po cesti XI. Korpusa od koder bi svojo pot nadaljevala po Prvomajski ulici do Kapele, kjer naj bi se izgradil predor do Rožne

Doline, od tu pa bi Se promet nadaljeval po cesti Prekomorskih brigad in Žnidarčičevi do centrov Šempetra in Vrtojbe. Glavni vstopi v Novo Gorico naj bi bili iz vzhodne obvoznice urejeni iz Vojkove ulice Tolminskih puntarjev in ulice Gradnikovih brigad, ki se v podaljšku navezuje na obvoznico. Vuga tudi predlaga prestavitev avtobusne postaje, saj njena pozicija v centru mesta ni primerna. Predlaga več možnih lokacij vzdolž vzhodne obvoznice, tam kjer ta seka vpadnice v mesto.

Andrej Pogačnik: Strokovne podloge družbenemu planu občine, 1979

Večja skupina urbanistov in drugih strokovnjakov, ki jih koordinira dr. Andrej Pogačnik, pripravijo leta 1979 obsežnejši elaborat, ki naj bi služil kot osnova širšemu urbanističnemu planu, ki bi obravnaval širše območje občine. Občina je bila v tem obdobju precej večja, kot je danes in je poleg današnje občine obsegala še občine Kanal ob Soči, Brda, Šempeter – Vrtojba, Renče - Vogrsko in Miren – Kostanjevica. Pri določanju naselitvenih vzorcev jim služi kot osnova analiza primerjalne prednosti prostora za določene rabe. Študijo sestavljajo tri karte: karta najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč, popis gozdov, geomorfoloških razmer in zadnja sintezna karta, ki prikazuje vse tri kategorije. Preko teh kart določajo območja najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč, varovana območja lesno proizvodnih gozdov, območja erozije, možnih melioracij, infrastrukturnih koridorjev in naravovarstvenih območij. Z izločevanjem ugotavljajo splošno primernost prostora za urbanizacijo. Na osnovi analiz demografske rasti mesta v minulih letih izdelajo prognozo, po kateri naj bi prebivalstvo iz takratnih 42.097 poraslo na 73.776 do leta 2000. Prebivalstvo naj bi se zgoščevalo zlasti na širšem urbanem območju Nove Gorice. Naselja, kot so Solkan, Šempeter, Bukovica, Bilje in Renče, naj bi v doglednem času zrasla z mestom, k čemur bi po eni strani predvsem pripomoglo preseljevanje iz nerazvitih predelov občine v bolj razvite, po drugi strani pa izseljevanje prebivalcev iz ožjega centra Nove Gorice, ki naj bi se selili v primestna naselja individualne gradnje. Dnevne migracije pa naj bi reševali z izgradnjo hitre elektrificirane primestne železnice med Kanalom in Prvačno. Kot glavno urbanizirano območje določi širše ur-

31_dejansko stanje leta 1974 32_Tomaž Vuga: cestno omrežje Nove Gorice, avtobusne linije, 1974 33_Andrej Pogačnik: Strokovne podloge prostorskega dela družbenega plana občine Nova Gorica, namenska raba prostora, 1979

vir vseh: arhiv oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

bano območje Nove Gorice, ki poleg ožjega mesta obsega še Solkan, Šempeter, Vrtojbo, Bukovico, Volčjo Drago, Kromberk, Ajševico in Rožno Dolino. Posamezna obmestna naselja naj bi tako razvijala nekatere specializirane funkcije, predvsem pa večje industrijske komplekse (Kromberk, Lijaško polje, Šempeter, Vrtojba, Volčja Draga). Nova Gorica naj bi se dodatno specializirala, razvijala svojo mestnost in nekatere centralne funkcije, kot so višje in visoko šolstvo, raziskovalna dejavnost - inštituti, obrtne in servisne storitve, specializirane trgovine,...

Gostejša stanovanjska gradnja z lokali v pritličju je predvidena na območju Ledin II in na severu magistrale. Stanovanja višje gostote predvidijo na območju jugozahodnega dela Šempetra, Brodce in na jugu Pristava. Gradnje srednje gostote (vrstne, atrijske in terasaste hiše) naj bi zaokroževale obstoječa naselja pod Kekcem, v Rožni Dolini, pod Markom in dve večji coni na cesti Volčja draga – Šempeter. S pomočjo novih večnamenskih objektov z izrazitim vertikalnim coningom naj bi reurbanizirali območji Kardeljevega trga in stare komunale. Posebno pozornost plan posveča tudi prenovi starih vaških jeder, zlasti Solkana in Šempetra.

Preostala naselja v občini naj bi se razvijala po zmerno policentričnem modelu. Novi subcentri občine naj bi se formirali v naseljih, ki imajo največji potencial, da se razvijejo v občinska razvojna središča. Prometna infrastruktura igra pri tem eno od glavnih funkcij. Njihova razporeditev bi morala biti takšna, da bi bilo vsaj 90 % prebivalcev znotraj pol urne izohrone od teh središč. Nova Gorica naj bi se razvila v središče regionalnega pomena z do 48.000 prebivalcev in gravitacijskim območjem 70.000 prebivalcev, ki naj bi vršilo funkcijo urbanega središča višjega reda tudi za okoliške občine (Tolmin, Ajdovščina, deloma tudi Idrija in Sežana).

1986, Dejansko stanje

Ceste se izgradijo v skladu z Vugovo zasnovo. Zgra-

35 jene so ulica Gradnikovih Brigad, dokončane Lavričeva in Cankarjeva. Na Vojkovi so med zdravstvenim domom in križiščem s Cankarjevo dograjeni trgovski objekti, ob izteku Magistrale šolski objekti, dijaški dom in dom upokojencev, po načrtih Tomaža Vuge in Rajka Kovačiča je izgrajeno večje večstanovanjsko naselje Cankarjeve in Gradnikovih (kare 6). Kljub temu pa se v tem obdobju, obdobju pospešene rasti, ki je bila predvsem posledica pospešene rasti zaradi ”baby boom” effekta, demografska rast mesta nekoliko umiri.

Andrej Pogačnik: Urbanistična zasnova Nove Gorice, 1989

Drugi plan dr. Pogačnika je bil izdelan potem, ko je postalo jasno, da so bile prognoze demografske rasti v prvem planu preoptimistične in da zato ciljev, ki jih je tisti plan postavljal, ne bo možno realizirati. Po drugem planu naj bi se mesto do leta 2011 razširilo za vsega 7500 prebivalcev. Glavni cilj tako postane reurbanizacija in humanizacija mesta. Po dolgem času se spet omenja tudi povezovanje Nove Gorice s staro. Tudi meje ureditvega območja se zožijo na območje med potokom Lijakom, državno mejo, Solkanom in avtocesto. Območje Vrtojbe je iz planov izvzeto, saj naj bi se nadaljnji razvoj tega naselja omejeval, s čimer bi preprečili poseganje na območje najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč.

Centralne dejavnosti naj bi se skoncentrirale na centralnem kareju med magistralo in Delpinovo. Tu naj bi se zgradil nov kultuni dom in osrednje regijske upravne, družbene in poslovne stavbe. Vzdolž magistrale naj bi se gostile poslovne, trgovske, gostinske in turistične dejavnosti, ki bi se na severu stekale v nov severni trg pred vilo Bartolomei. Na drugi strani pa bi se magistrala zaključevala z večjim vidnim poudarkom (stolp, antena, spomenik). Plan predvideva tudi nov intermodelni terminal na koncu Lavričeve, kjer bi združili avtobusno in železniško postajo, v objektu stare kurilnice pa bi se umestil nov muzej bohinjske železnice. Na izpostavljenih pobočjih Panovca med Kapelo in cesto čez Rafut naj bi se izgradil tudi večji raprezentančni objekt: muzej, hotel visoke kategorije,… Podobno je predvideno območje na pobočjih Stare Gore – vrh Markovega hriba za širitev bolniške dejavnosti (sanatorij, zdravstven inštitut), univerzitetni kampus ali znanstveno raziskovalni park. Območje med železniško postajo v Šempetru in ulico Prekomorskih brigad predvidi za nadaljne širjenje bolnišnične dejavnosti, povezane z zdravstvom na višji stopnji oskrbe, ter rekreacijsko – rehabilitacijske površine. Na območju med mednarodnim mejnim prehodom Vrtojba in Lijaškim poljem je predviden večji kompleks z nakupovalnimi centri, večjim bencinskim servisom ter drugimi turističnimi in gostinskimi dejavnostmi, ki bi služile tranzitnemu prometu. Zaradi demografskih študij, ki so kazale na umirjanje rasti zaposlovanja v mestu, osnutek ne predvideva bistvenih širitev industrisjkih površin. Namesto tega naj bi se industrija preusmerila v izvozno usmerjeno, visoko tehnološko proizvodnjo, za kar je bila potrebna ekološka sanacija obstoječih industrijskih obratov. Opuščajo pa se plani izgradnje novih industrijskih con, zlasti tistega na Lijaškem polju pri Ajševici. Nekatere odločitve iz prejšnjega plana kljub temu obdržijo. V Vrtojbi naj bi se tako zgradil večji transportno - trgovinski terminal in industrijska cona. Prav tako naj bi se tudi širila obstoječa industrijska cona v Kromberku. Obdržijo tudi plan za izgradnjo vzhodne in zahodne obvoznice.

Zelene površine naj bi smiselno zaokrožili v štiri zelene krake, ki se kot reliefni poudarki iztekajo globoko v goriško ravnico. Severni obronki Panovca, ob potoku Kornu, naj bi se uredili v mestni park. Na vzhodni strani Vojkove, ob izstopu iz pretora, naj bi se uredila večja vodna površina – jezero, ki bi se lahko uporabljalo za rekreativne dejavnosti (V sklopu jezera bi se zgradilo tudi letno in zimsko kopališče), na severnem delu pa večje travnate površine in nov centralni štadion. Bregove potoka Korna bi preuredili v linearni park z razgledišči, počivališči, rekreacijskimi objekti in trim potmi. Trg Edvarda Kardelja naj bi se tlakoval, Borov gozdiček in bajer, ki v njem leži, pa saniral in uredil v park. Ob bregovih reke Soče (Drage) naj bi se uredile večje športno rekreacijske površine, prav tako v Šempetru vzdolž potoka Vrtojbica. Zanimiv je tudi predlog ojezeritve bivše gramozne jame v Vrtojbi in ureditev vrtičkov na bregovih. Med Solkanom in Vrtojbo predvidijo izgradnjo vzporednega železniškega tira, ki bi služil mestni železnici in nov industrijski tir med Solkanom in Volčjo Drago. Obudijo tudi Fabijanijevo zamisel o izgradnji vodne poti med Jadranskim morjem in Ajdovščino. Ko danes ocenjujemo plan, ki ga je izdelala skupina pod vodstvom dr. Pogačnika, lahko vidimo, da so njihovi predlogi, kljub časovni oddaljenosti in spremembi gospodarskega sistema, z marsikaterega vidika še vedno aktualni. Primerjalna prednost plana so zlasti obsežne in poglobljene analize, ki jih je plan izdelal. Tako bi se lahko, ob upoštevanju plana, izognili mnogim neustreznim prostorskim potezam v mestu: neustrezna umestitev bazena v mestu, umestitev štadiona, ki ne dopušča širitev oziroma ne omogoča izgradnje sodobnega štadionskega kompleksa, nadaljevanje stihijske gradnje v mestu, stagniranje razvoja magistrale in nadaljnje umeščanje glavnih centralnih programov na Delpinovo (obrtni dom, Hitova upravna stavba, Eda center,…),...

34_dejansko stanje leta 1986 35_Andrej Pogačnik: Urbanistična zasnova Nove Gorice, Osnutek in posebne podloge: Razvoj novih subcentrov 36_Andrej Pogačnik: Urbanistična zasnova Nove Gorice, Osnutek in posebne podloge:namenska raba prostora, 1989 37_Andrej Pogačnik: Urbanistična zasnova Nove Gorice, Osnutek in posebne podloge:zasnova prometnega omrežja, 1989

vir vseh: arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

1991 Vizija nove združitve

Z razpadom Jugoslavije in rojstvom nove zdužene Evrope postane Goriška tisto ozemlje, ki najbolj občuti korenite spremebe politične in kulturne geografije kontinenta. Brišejo se meje, ki so Evropo ločevale celo stoletje, in ustvarja se nova, širša, evropska identiteta. S ponovnim združevanjem Goriške, teritorija, ki ga prebivalci z obeh strani meje čutijo kot svojega, se poraja tudi upanje, da bo ostarela in zaspana Gorica s ponovno navezavo na svoje naravno slovensko zaledje, živela v novi luči. Nova Gorica pa, da bo z navezavo na historično mesto na zahodu pridobila identiteto, ki je nikdar ni imela in širšo urbanost, s pomočjo katere bi se lahko uveljavila kot privlačen antipod hitro rastočemu koperskemu somestju. V 90-ih letih se v pričakovanju prihajajočih sprememb pojavijo pobude o skupnem delovanju in planiranju obeh mest. Marko Peljhan v tem kontekstu predlaga uveljavitev statusa evropskga mesta. Izdelanih je več študij in natečajev na temo nove goriške urbanosti. Tako je leta 1992 v sklopu mednarodnega natečja Europan 2 izdan predlog o združitvi peš poti, kolesarskih stez, cest in parkovnih površin obeh mest v skupni sistem, ki bi služil novi urbanosti. Naloga predvideva tudi združitev parka ob potoku Kornu v Gorici s parkom pod Kapelo in ponovno vzpostavitev struge Korna s serijo kaskad, jezerom in ureditvijo bregov. Plan predvideva tudi izgradnjo nove soseke pod kapelskim gričem, nekakšnega dolgega niza stavb, ki bi sledile smeri konture griča. Studio Axa izdela leta 1993 prometno študijo Nove Gorice za vzpostavitev vrste novih štiripasovnih cest, ki bi povezovale obe mesti. Leta 1996 Univerza v Ljubljani v sodelovanju z Oxford Brooks in studiom Axa iz Nove Gorice izdelajo obsežno študijo združevanja obeh mest. Sledi jim vrsta drugih delavnic in natečajev, bolj in manj znanih arhitektov (med drugimi tudi studija Njiric+Njiric), ki pa v veliki meri ostanejo samo na papirju.

Najbolj resno se projekta združevanja obeh mest in nove realnosti, v kateri sta se mesti znašli z ukinitvijo notranjih evropskih mej, lotijo v Gorici, ko leta 1997 zaupajo izdelavo novega generalnega občinskega regulacijskega načrta enemu najbolj znanih in mednarodno uveljavljenih italijanskih arhitektov - Vittoriu Gregottiju.

Vittorio Gregotti, Augusto Cagnardi: Generalni občinski regulacijski načrt, 2001 Zaradi spremenjenih razmer, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, pospešenim razvojem Nove Gorice in Šempetra na drugi strani meje, vpadom prebivalstva v Gorici in odpravo meje z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo, je leta 2001 sprejet nov strateški dokument, ki naj bi ponudil novo vizijo ponovno združenega mesta. V grobem se projekt deli na šest con, ki kot puzzle sestavljajo goriško urbano tkivo. STANOVANJSKE POVRŠINE Velik poudarek je predvsem na staremu mestnemu jedru in zgodovinskim zaselkom, ki so z rastjo mesta postali njen del. Zelo natančno so kategorizirane posamezne stanovanjske cone, glede na stopnjo varovanja in raven dovoljenih posegov. Gregotti je prvi, ki jasno pove, da so kateri koli velikopotezni načrti o rasti in nadaljni širitvi mesta nesmiselni, saj Gorica spada med tako imenovana mesta, ki se krčijo – shrinking cities. Plan zato ne predvideva večjih širitev stanovanjskih površin. Usmerja se predvsem v prenovo in polnjenje nepozidanih zemljišč znotraj obstoječega stavbnega tkiva. PROIZVODNE IN POSLOVNE DEJAVNOSTI Območje za širitev proizvodnih površin je predvideno na južnem delu mesta na območje, ki je infrastrukturno najbolje oskrbljeno, s priključki na avtocesto, železnico in cestnim terminalom. Vzdolž ulice Tretje armade, ki bi po novem prostorskem planu postala ena pomembnejših vpadnic v mesto in hkrati povezovalna os med Gorico in Novo Gorico, pa naj bi se nizali prostori, predvideni za širitev poslovnih in trgovskih programov. Z okoljskega vidika sta kot posebej moteči prikazani obstoječi poslovni coni v Stražcah in Podgori ob Soči, ki sta nastali na začetku 19. stoletja; zlasti Stražce, ki prekinjajo načrtovani urbani park v dolini potoka Korna. ZELENE POVRŠINE Gregotti zasnuje urejen sistem zelenih površin, ki naj bi na novo valoriziral in povezal obstoječe površine. Grajski grič naj bi se preoblikoval v urbani park. Prav tako pa naj bi se preoblikoval tudi obstoječi park v dolini potoka Korna. Struga potoka naj bi se vsaj v določenem delu odkrila in ponovno vzpostavila, park pa bi se potem nadaljeval do bregov

Soče, kjer plan predvideva ureditev večjega krajinskega parka, ki bi se navezoval na obstoječi Pevmski park, od tu pa na bližnje briške griče. Industrijska cona Stražce, ki je umeščena ob izlivu Korna, trenutno prekinja povezavo med dolino Korna in bregovi Soče in naj bi bila zato prekvalificirana. OBMOČJE STRATEŠKEGA PREOBLIKOVANJA Sem spadajo prazna oziroma le delno zapolnjena območja vzdolž državne meje. Na območju solkanskega polja je tako predvidena širitev stanovanjskih površin, kjer bi morala biti ob hišah vsaj polovica površin namenjena kmetijskim kulturam, ki so tipične za to območje (predvsem sadovnjaki in vinogradi). Na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda Rožna Dolina naj bi se izgradil nov poslovni park, ki bi skupaj z univerzitetnim centrom na semeniškem hribu in novimi sejmišči, kongresnimi centri, hoteli in raziskovalnim centrom, le-ti naj bi se izgradili na območju bivšega sanatorija in bolnišnice, ustvaril nov gospodarski pol mesta. Podoben program naj bi se nadaljeval na jugu, kjer naj bi se so vzdolž ulice Tretje Armate nizali veliki športni in prireditveni programi kot tudi večje poslovno trgovinske in hotelske površine. Poteza naj bi se končala na skrajnem jugu mesta, kjer so na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda in cestnega terminala Vrtojba predlagane dejavnosti, povezane z mednarodnim transportom blaga in oseb, nov celinski terminal tržaške luke in logistično vozlišče desetega evropskega koridorja. PROMETNO OMREŽJE

Predvideno je podaljšanje regionalne ceste Gorica - Videm do meje, kjer bi se lahko navezala na obstoječo vrtojbensko obvoznico ter novo cesto, ki bi povezovala avtocestni odsek s severno železniško postajo. Cesta naj bi potekala vzdolž Kolodvorske ulice, skozi nov predor pod Kostanjevico, in se nadaljevala po obstoječih cestah do polovice ulice Tretje Armade, v okviru je predvideno novo krožišče, od koder bi se cesta navezovala na nov avtocestni priključek. Nova cesta naj bi tako razbremenila druge ceste v mestu in služila kot nosilka novih programov, ki se bodo nizali ob državni meji.

38_Studio Axa: zasnova skupno povezanega prometnega sistema: varianta A - funkcionalno integrirrano mesto, 1993 39_Studio Axa: Korelacija mestnih vsebin in primarne cestne mreže - možna projekcija, 1993 40_EUROPAN 2: Zmagovalni projekt: Crescent-Dom, prikaz ambienta,1991

CENTER MESTA

41_EUROPAN 2: Zmagovalni projekt: Crescent-Dom, situacija,1991

Plan predvideva tudi nekatere izboljšave v samem centru mesta, in sicer širitev območja za pešce in izgradnjo večje podzemne porkirne hiše pod grajskim gričem.

42_Gregotti, Cagnardi: Občinski generalni regulacijski načrt, coning, 2001 43_Gregotti, Cagnardi: Občinski generalni regulacijski načrt, območja mesta, 2001

vir vseih: arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

Urbarbnistična zasnova

Plan občin Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba vir: http://www.geoprostor.net/

Plan občine Gorica vir: http://www3.comune.gorizia.it

Ena osrednjih težav s katero se Gorica vseskozi sooča, je neusklajena urbana rast. Čeprav je bilo v zadnjih dvajsetih letih načetih več pobud na obeh straneh meje, pa te, zaradi jezikovnih in drugih preprek na obeh mestnih upravah, niso nikdar zaživele v obliki in obsegu, ki bi lahko zagotovil uspešni razvoj skupne urbanosti. Dodatne težave povzroča tudi neusklajena prostorska politika na slovenski strani. Od razpada bivše velike občine iz današnjih občin Nova Gorica in Šempeter – Vrtojba se je začelo še posebej čutiti pomanjkanje regionalne uprave, ki bi uravnavala razvoj v širšem medobčinskem – regionalnem kontekstu, blažila napetosti zaradi konkurence med občinama in usmerjala partikularne interese k sinergiji.

+ + 0

1 km

10 km

Analiza Degradirana urbana

Pri analizi urbanega tkiva smo se osredotočili na analizo treh področij: degradiranih urbanih območij, infrastrukture in zelenih površin.

območja

Sodobno mesto je podvrženo številnim zunanjim dejavnikom, kot so spremembe ekonomskih okoliščin, tehnološke inovacije, razvoj znanosti in družbene spremembe, ki mesto nenehno preoblikujejo. Naravni cikel vsakega mesta je tako tudi obdobje opuščanja predhodne rabe in propadanja grajenih struktur na njej. Tovrstne predele v mestu imenujemo degradirana urbana območja. To so deli prostora, ki so iz različnih razlogov, zaradi intenzivne rabe, prenehanja predhodne rabe, slabega načrtovanja ali zgrešenih prostorskih politik razvrednotena kot bivalno in naravno okolje.

mesta. V tem smislu lahko DUO v sistemu mesta vedno ustvarjajo nove možnosti za spremembe in inovacije. DUO omogoča rast mesta navznoter, s stalnim prestrukturiranjem opuščenih delov mesta v nove in vitalne predele. Splošno razširjenost degradacije območij dokazujejo tudi njegove raznovrstne pojavne oblike. Med DUO štejemo opuščena industrijska območja, rudniška območja, območja železniške infrastrukture, območja opuščenih vojašnic, opuščenih javnih skladišč, sive cone,…

Stopnjo degradiranosti določenega okolja lahko ugotavljamo na dva načina. Prvi, ki območje obravnava retrogradno z ovrednotenjem oziroma s primerjavo stanja v danem prostoru in času, ględę na predhodna stanji na tem območju. “Pri čemer je potrebno poleg stanja v samem območju upoštevati tudi njegovo neposredno okolico, kjer lahko zaznavamo učinke razvrednotenja iz drugih območij in ugotavljamo posredne vplive degradiranega območja navzven” (Koželj, 1998: 17). Drugi, komparativni način, ki stopnjo degradacije določenega območja ugotavlja s pomočjo primerjave določenega okolja z drugimi podobnimi okolji v mestu. “Razlike pokažejo primerljive pomanjkljivosti in slabša stanja v okolju, ki jih je še možno izpopolniti oziroma nadomestiti. Tukaj torej ne vrednotimo obstoječega stanja v odnosu do predhodnega, ampak ocenjujemo razlike med doseženim in načrtovanim, še ne doseženim stanjem” (Koželj, 1998: 17). “Ocena razvrednotenja oziroma degradacije izhaja torej tudi iz ocene neizkoriščenih razvojnih potencialov in primerjalnih prednosti določenega območja” (Koželj, 1998: 15).

Degradirana urbana območja (v nadaljevanju DUO) načeloma obravnavamo kot začasen, prehoden in časovno omejen pojav, ki spremlja evolutivno preobrazbo vsakega urbanega sistema. DUO so območja, ki mestu in mestni politiki omogoča neprestano spreminjanje in izpopolnjevanje urbane strukture mesta in predstavljajo potencial za uvajanje različnih sprememb ter preurejanje obstoječega mestnega tkiva. Treba jih je torej sprejeti kot objektivno realnost, ki nakazuje na nujnost sprememb v razvoju

Industrijsko območje ob severni železniški postaji Ščedensko polje

Industrijsko območje Kromberk

Industrijsko bmočje Stražce v porečju Soče Območje bivše splošne in psihiatrične bolnišnice v Gorici

Območje bivšega mejnega prehoda Vrtojba in industrijski območji Vrtojba in Štandrež

Analiza degradiranih urbanih območij v širšem goriškem somestju

Pri analizi degradiranih urbanih območij v širšem urbanem prostoru občin Nova Gorica, Šempeter – Vrtojba in Gorica, smo prepoznali devet večjih sklenjenih degradiranih območij: INDUSTRIJSKO OBMOČJE PRI ŽELEZNIŠKI POSTAJI V NOVI GORICI Težka industrija se je v Novi Gorici v večji meri ohranila na območju železniške postaje, kjer obratujejo hidrarna Solkan, livarna Gorica in Gostol. Umestitev težke industrije v to območje je tako z okoljskega, prometnega kot tudi z vidika programske kompatibilnosti z okoliško, pretežno stanovanjsko gradnjo problematična. Težavo povzroča zlasti atmosfersko onesnaževanje s trdimi delci in umestitev industrijske cone v ožjem delu centra mesta, ki ni primeren za tranzit težkega tovornega prometa.

ŠČEDENSKO POLJE IN KARE MED KIDRIČEVO IN ULICO GRADNIKOVIH BRIGAD Območje je, zaradi bližine centra mesta, eno najbolj privlačnih lokacij v mestu za umeščanje centralnih dejavnosti. Z umestitvijo mestotvornih programov na tej lokaciji bi se končno izoblikovala Kidričeva cesta kot osrednja mestna avenija, kakršno je v svojih načrtih predvidel Ravnikar. Zaradi naštetih razlogov je ta lokacija že dlje časa tudi vključena v prostorske akte mesta kot območje za nadaljnjo širitev centra. Kljub privlačni lokaciji pa veljajo Ščeden za eno najbolj infrastrukturno podhranjenih območij mesta. Parcele so razdrobljene, majhne in imajo heterogeno lastništvo. Zaradi trenutne kmetijske rabe pa območje tudi nima ustrezno urejene komunalne in električne infrastrukture niti izgrajene cestne mreže. Kar velja tudi za območje travnika ob Kidričevi, ki trenutno zaradi neurejene komunalno – meteorne infrastrukture v mestu služi kot glavno zbirališče in zadrževalnik, s katerega se absorbira v substrat večji del meteornih vod iz okoliških hribov. Nadaljnji razvoj območja je tako v veliki meri odvisen od izgradnje podaljška Kidričeve ceste in Ulice 30. divizije in ureditve sistema za odvajanje fekalnih in meteornih vod.

INDUSTRIJSKO OBMOČJE KROMBERK Velik del nekdanje novogoriške industrije je v obdobju po osamosvojitvi Slovenije propadel. Posledica tega pa je postopno spreminjanje območij, ki so bila planirana za proizvodne dejavnosti in so nudila prebivalstvu zaposlitev v trgovskih conah. Kromberška industrijska cona se je s propadom Mebla, tako na delu območja že spremenila v trgovino (npr. Mercator, Merkur, Qulandija), v preostalem delu pa so se naselile predvsem manjše uslužne dejavnosti. Objekt Mebla pohištva naj bi se problikovali v sejmišče. Lahko bi rekli, da je trenutno to območje v fazi intenzivnega prestrukturiranja.

vir fotografija industrijsko območje Kromberk: http://www.flickr.com: vir fotografije območjr bivše splošne in psihiatrične bolnišnice : slikovne podloge k idejnemu natečaju prekvalifciranja bivše bolnišnice

vir druge fotografije: lasten arhiv

INDUSTRJISKO OBMOČJE STRAŽCE Industrijsko območje v Stražcah in Podgori, ki je nastalo na začetku 19. stoletja, stoji ob bregovih reke Soče. Težka industrija, ki je nekoč obratovala na tem območju, se je v večji meri opustila, posamezne objekte pa danes zasedajo manjše obrtne delavnice. Industrijska cona Stražce leži na območju, kjer se je stara struga Korna izlivala v Sočo, preden, so jo prekrili. Nov prostorski plan občine Gorice predvideva ponovno vzpostavitev struge potoka Korna in ureditev večjih sklenjenih parkovnih površin v dolini potoka Korna in vzdolž bregov Soče. Tako, da naj bi se območje bivše industrije v naslednih letih preuredilo, pri čemer pa bo potrebno posvetiti veliko pozornosti tudi spomeniški in kulturni dediščini stavb na območju.

OBMOČJE MEJNEGA PREHODA ROŽNA DOLINA

OBMOČJE BIVŠE SPLOŠNE IN PSIHIATRIČNE BOLNIŠNICE

Z vstopom Slovenije v Schengensko območje leta 2007 so nekdanji mejni objekti in infrastruktura zgubili svojo nekdanjo funkcijo. Na območju Rožne Doline so je tako izpraznilo širše območje ob bivšem mednarodnem mejnem prehodu. Območje obsega poleg objektov bivše carine in mejne policije tudi dve večji kamionski parkirišči na obeh straneh meje. Glede na bližino obeh univerzitetnih stavb, univerze v Novi Gorici in pola Tržaške univerze v Gorici, in umeščenost med centri vseh treh mest, ima to območje velik potencial za razvoj pomembnejšega subcentra širše urbanosti. Območje je prometno dobro povezano z ostalim delom somestja, saj po robu območja poteka Vzhodna mestna obvozniva - Vojkova, vzdolž meje pa železniuška proga. Železnica je teče po nasipu, in je glede na okoliški teren dvignjena na nivo +4m, kar omogoča enostavno povezovanje in po potrebi gradnjo novih cestnih povezav med obema mestoma z izgradnjo novih cestnih podhodov pod železnico. Območje tudi nudi večje sklenjene prazne površine, ki segajo na obe strani meje.

Območje bivše splošne in psihiatrične bolnišnice leži med centrom Gorice in Šempetrom. Na severu se območje izteče do železniške proge Šempeter – Nova Gorica in širšega območja zelenih površin, ki se vije vzdolž proge. Območje med obema bolnicama je urejeno po principu širše paviljonske zazidave v zelenju. Glavna prednost območja je predvsem bujno zelenje in obstoječi stavbni fond, v katerega je mogoče, zaradi kvalitetne gradnje in visokih stropov, umestiti nove programe. Večina objektov na območju je praznih oziroma se dejavnost v njih opušča. Primarni bolnišnični program, za katerega je bilo območje projektirano, danes ni več v funkciji. Občina Gorica je za te potrebe izgradila novo bolnišnico na bregu Soče. Danes je območje v veliki meri zapuščeno.

OBMOČJE MEJNEGA PREHODA VRTOJBA Gre za enega največjih sklenjenih kompleksov v širšem goriškem somestju, ki zaradi ukinjanja notranjih mej EU ne služijo več svoji funkcij. Na območju stojijo številni carinski in skladiščni objekti, stavbe za pretovor ter mednarodni transport blaga in oseb, ki so trenutno prazni in bi se lahko napolnili z novimi programi. Širše območje mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba se na obeh straneh staplja z industrijskimi conami Vrtojba na severu in Štandrež na jugu. Gre za glavni industrijski pol v širši goriški regiji, ki v danem trenutku kaže še njvečji potencial nadaljnje rasti, kar mu zagotavlja zlasti dobra infrastruktura in direktna navezava na glavne regijske prometnice: avtocesta Villese – Razdrto in železniška proga, ki povezuje novogoriško in goriško postajo. Številna podjetja s tega območja so kljub temu v zadnjem ekonomskem ciklu propadla. Na slovenski strani so skušali ta pojav vsaj deloma zajeziti z izgradnjo tehnološkega parka v Vrtojbi, ki naj bi skrbel za zagon novih podjetniških iniciativ. Podobnega prijema so se začeli v zadnjih letih posluževati tudi v občini Gorica, ki je na tem območju ustanovila goriško podružnico tehnološkega parka Area v Trstu. Ena glavnih pomanjklivosti te lokacije je oddaljenost od mestnega središča in pomanjkljiva socialna infrastruktura na območju.

Infrastruktura

Gospodarski del osimskih sporazumov je že leta 1975 nakazoval strateško vizijo severno-jadranskega prostora kot skupnega življenjskega in gospodarskega prostora na meji Italije in Jugoslavije. Projekti, ki so bili v osimski sporazum vneseni predvsem na pobudo Italije, naj bi služili kot osnova za gospodarski in demografski preporod območij na vzhodni meji. Vendar t. i. »veliki« projekt zaradi omejenih gospodarskih možnosti Jugoslavije in oteženega meddržavnega sodelovanja v obdobju hladne vojne v glavnem niso nikdar uresničili. Večina jih je tako ostala v predalih, prestavljena na boljše čase, ki jih mnogi prepoznavajo prav v sedanjem obdobju pospešenih evropskih integracij. Na slovenski strani stroka že vrsto let proučuje gospodarske in siceršnje posledice vstopanja države v EU. Slovenija je v novi geopolitični konstelaciji zaradi ugodne lokacije na križišču evropskih koridorjev spet pridobila pomembno transportno vlogo, ki jo imela v času avstrijskega imperija. Temu se v današnjih časih vsestranskega tehnološkega napredka pridružuje še vidik zemljepisne bližine Padskega bazena kot ene najrazvitejših regij na svetu. Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih sicer dokazala, da se te nove vloge zaveda in je tudi naredila nekatere konkretne korake v tej smeri, predvsem z izgradnjo avtocestnega križa. Glavna pomanjkljivost pa ostaja enostranski geotransportni razvoj s precej zapostavljeno železniško infrastrukturo.

Spodaj: Umestitev novih prometnih koridorjev in morskih povezav v širši severno jadranski regiji.vir: http://www.portsofnapa. com/

Tudi Italija je v tem obdobju naredila nekatere zelo konkretne korake. V Trstu se je tako oblikovalo kar nekaj raziskovalnih pobud, s katerimi se je to severno-jadransko mesto afirmiralo kot eno od pomembnejših »mest znanja« v tem delu Evrope. V preteklih dveh desetletjih so tako izgradili znanstveno-tehnološki park (Area di ricerca; Znanstveni park Area - ZPA), ki danes velja za najuspešnejšo tovrstno ustanovo tako v Italiji kot tudi v širšem srednjeevropskem prostoru; mednarodni center za teoretično fiziko ICTP; mednarodni center za genetiko ICGEB in Sinhotron, ki naj bi z izgradnjo sinhotronskega pospeševalnika četrte generacije postal najnaprednejša tovrstna ustanova na svetu. Z vsemi temi ustanovami že vrsto let uspešno sodelujejo tudi najboljše slovenske znanstvene ustanove in posamezniki. Nenazadnje so prav na podlagi znanja, ki so ga pridobili na teh ustanovah, nastala nekatera najbolj inovativna in uspešna slovenska podjetja: Cosilab, Instrumentation Technologies,…

Na sosednji strani: Železniško in avtocestno omrežje in regionalni centri v širšem območju Benečije julijske krajine in Zahodne slovenije.

Demobilizacija meje in novo sodelovanje na infrastrukturnem področju, ki ga narekuje Evropska Unija, omogoča celovit pristop k reševanju cele vrste

Zgoraj: Omrežje novih panevropskih prometnih koridorjev. vir: http://www.corridora.eu/european/policy

teritorialnih problemov, ki so še do nedavno šibili goriško regijo. Učinkovito sodelovanje obeh mest, ki si delita isti prostor in imata skupne interese, je lahko osnova za uveljavitev novih prostorskih politik in afirmacija Goriške kot pomembnega transportnega vozlišča. Priključitev obeh mest v integriran sistem evropskih prometnih koridorjev bi hkrati pomenil tudi konec izolacje, s katero se trenutno soočata obe mesti ob meji, in uveljavitev nove skupne razvojne vizije, ki bi mesti, ne glede na državni in pravni vidik, v katerem funkcionirata, združil v enoten, vključujoč, evropski okvir.

pa se stanje iz leta v leto slabša. Trenutno je samo 504 km železniških linij, od skupnih 1229, elektrificiranih kar nekaj železniških prog pa, zaradi neustreznega vzdrževanja, dosega bistveno nižje hitrosti, kot bi jih trase sicer lahko prenesle. Takšen primer je bohinjska železnica, ki bi lahko z rednim vzdrževanjem in avtomatizacijo kretnic dosegala hitrosti do 100 km/h, medtem ko vlaki na tej progi danes dosegajo komaj 50 km/h. Prisotnim težavam po vsej verjetnosti, zlasti slaba učinkovitost in organiziranost železnice, botrujejo tudi dejstvu, da je uporaba vlaka v Sloveniji, pri enakem številu potnikov, med najnižjimi v Evropi.

PETI KORODOR Projekt z dolgoročno največjim strateškim vplivom na severno-jadranski prostor je peti panevropski koridor, ki naj bi imel še posebej močan vpliv na razvoj severno-jadranskih pristanišč. Trasa, ki naj bi povezovala Barcelono, Lyon, Torino, Benetke, Trst, Koper, Ljubljano, Budimpešto in Kijev, naj bi potekala po ožjem območju Primorske in Furlanije Julijske Krajine. Koridor predvideva, brez upoštevanja sekundarnih odcepov, skupno izboljšavo obstoječih avtocestnih in železniških struktur, izgradnjo novih in širitev nekaterih prometnih “ozkih grl”, ki trenutno onemogočajo hiter pretok ljudi in blaga, v skupni dolžini 1600 km. Gorica je v izgradnjo osrednjega traka petega panevropskega koridorja vključena indirektno. Večina investicij naj bi se zgostila na trasi Benetke – Pordenone – Trst, z velikim poudarkom na letališču Ronke in pristanišču v Tržiču, kjer naj bi se zgradila večja intermodalna terminala za pretovor blaga. Gorica je kljub temu uspela, z intenzivnimi pogajanji v Rimu, prikazati primerjalne prednosti mesta kot pomembnega prometnega vozlišča na tej trasi. V zadnjih letih je bilo tako vloženih več milijonov evrov za izgradnjo intermodalnega centra na območju bivšega cetnega terminala Autoporto, ki naj bi se v naslednjih letih preoblikoval v terminal za pretovor blaga po sistemu Ro.La. - avtovlak. Z izgradnjo Intermodalnega terminala na območju Avtoporta, širitev avtocestnega odseka Villese – Gorica, posodobitev železniškega tira na odseku Videm – Gorica – Tržič in novega železniškega postajališča na območju letališča Ronke naj bi v naslednjem desetletju Trst in Gorica postali glavna italijanska vrata na vzhod. Na slovenskem ozemlju potekajo priprave na priključitev na peti panevropski koridor nekoliko počasneje, saj je tudi situacija na infrastrukturnem področju precej drugačna. Slovensko železniško omrežje je zastarelo, zaradi nezadostnega priliva javnih financ

CELOVEC

BELJAK

JESENICE +

+ +

+ + + +

+ +

AJDOVŠČINA

POSTOJNA

+ +

TRST

+ KOPER + +

+ +

LJUBLJANA

IDRIJA +

GORICA +

BENETKE

+ +

VIDEM

KRANJ

TOLMIN+

+ +

+ izdelave diplomske: 2011 - 2012 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto

ADRIA A Zaradi perečih problemov slabe infrastrukturne, predvsem železniške povezanosti na širšem območju severnega Jadrana se je v zadnjih letih na pobudo Italije izoblikoval projekt Adria A, ki cilja na reorganizacijo dostopnosti čezmejnega območja in oblikovanje skupnega italijansko - slovenskega tematike in aktivnosti transportnega sistema lahke železnice.

UDINE

temi e azioni

Eden glavnih ciljev tega projekta je vzpostavitev manjkajočih povezav na železniški mreži obeh držav in odprava ozkih grl, ki trenutno dušijo prost pretok ljudi in blaga na tem območju. Projekt predvideva učinkovito integracijo obeh železniških sistemov v nov sistem javnega lokalnega transporta in izgradnjo intermodalnih terminalov med železniškim in letalskim prometom ter med letalskim in pomorskim prometom. Z boljšim infrastrukturnim omrežjem naj bi se krepile povezave med mesti na obeh straneh meje.

1 - COORDINAMENTO E GESTIONE KOORDINACIJA IN UPRAVLJANJE PROJEKTA

• Costituzione dello Steering Comitee e del Consiglio Scientifico • Organizzazione di meeting (Steering Committee) e conferenze • General Management

• Ustanovitev steering committee-ja in strokovnega sveta • Organizacija sestankov (komiteja steering committee) in konferenc • Upravljanje projekta

2 - LEGAMI MANCANTI INTERMODALI MANJKAJOČE MULTIMODALNE POVEZAVE

• Definizione dell’area metropolitana transfrontaliera e valutazioni strategiche • Progettazione dell’anello metropolitano e gli accessi ferroviari mancanti • Progettazione del progetto pilota: Adattare e riconvertire le linee storiche e sviluppo di servizi ferroviari dedicati (train-on-demand)

• Definicija območja čezmejne lahke železnice in strateška vrednotenja • Projektiranje povezave lahke železnice in manjkajočih železniških povezav • Pilotni projekt: Prilagoditev in preoblikovanje zgodovinskih prog ter razvoj posebnih železniških storitev (train-on-demand)

• Elaborazione di un piano d’azione congiunto per il trasporto passeggeri fra le città marittime e le interconnessioni con il sistema integrato metropolitano • Sviluppo aeroportuale dell’area: identificazione delle sinergie fra gli aeroporti di Venezia, Trieste e Ljubljana e valutazione del progetto prioritario numero 6 sullo sviluppo aeroportuale e marittimo

• Priprava usklajenega akcijskega načrta za potniški promet med obmorskimi mesti in povezave z integriranim sistemom lahke železnice • Letališki razvoj območja: določitev sinergij med letališči v Benetkah, Trstu in Ljubljani ter vrednotenje prioritetnega projekta številka 6 glede razvoja letališč in pristanišč

4 - ANALISI DOMANDA PASSEGGERI ANALIZA POVPRAŠEVANJA PO POTNIŠKEM PROMETU

• Analisi e stima della domanda di trasporto attuale • Stima della domanda di trasporto futura

• Analiza in ocena sedanjega povpraševanja na področju prometa • Ocena prihodnjega povpraševanja na področju prometa

5 - FORUM PERMANENTE DELL’AREA METROPOLITANA TRAJNI FORUM ZA OBMOČJE LAHKE ŽELEZNICE

• Realizzazione del forum permanente dell’area metropolitana composto da decisori politici ed esperti tecnici

• Ustanovitev trajnega foruma za projektno območje, sestavljen iz političnih subjektov in strokovnih izvedencev

6 - MODELLO INTEGRATO DI TRASPORTO CELOVIT TRANSPORTNI MODEL

• Realizzazione del modello integrato di trasporto transfrontaliero metropolitano e calibrazione allo stato attuale • Definizione e simulazione degli scenari futuri infrastrutturali e di servizio al 2015 e 2020

• Vzpostavitev celovitega transportnega modela čezmejne lahke železnice in kalibracija v obstoječe stanje • Določitev in simulacija scenarijev na področju infrastrukture in storitev v letih 2015 in 2020

7 - ANALISI ECONOMICA FINANZIARIA E VALUTAZIONE DEGLI INTERVENTI EKONOMSKO-FINANČNA ANALIZA IN VREDNOTENJE POSEGOV

• Studio sulla valutazione della sostenibilità economico finanziaria e ambientale del ring metropolitano e piano condiviso di investimenti a breve e medio termine

• Vrednotenje ekonomsko-finančne in okoljske trajnosti sistema lahke železnice ter skupni načrt za kratkoročne in srednjeročne naložbe

8 - PIANO DI COMUNICAZIONE KOMUNIKACIJSKI NAČRT

• Realizzazione del database comune e updating con dati derivanti da rilevamento diretto • Diffusione e promozione • Mostra multimediale

• Izdelava skupne podatkovne baze in posodobitev te s podatki, ki izhajajo iz direktnih meritev • Širjenje podatkov in promocija • Multimedijska razstava

3 - TRASPORTI E TURISMO PROMET IN TURIZEM

V sklopu tega projekta so predvideni tudi nekateri posegi, ki gredo v smeri modernizacije železniške proge Gorica - Nova Gorica in elektrifikacija proge Nova Gorica - Sežana.

SLOVENIJA

PORDENONE GORIZIA

Ljubljana Jože Pučnik Airport Ljubljana

ŠEMPETER-VRTOJBA

Aeroporto Friuli Venezia Giulia Ronchi dei Legionari

ITALIA

LJUBLJANA

NOVA GORICA

SEŽANA

MONFALCONE

DIVAČA TRIESTE KOPER

Aeroporto Marco Polo Venezia - loc. Tessera

PADOVA

VENEZIA

1 - INFRASTRUTTURE/INFRASTRUKTURE • realizzazione di un unico modello di trasporto per le Regioni del Veneto, del Friuli Venezia Giulia e della Slovenia • progettazione del collegamento mancante tra Capodistria e Trieste e fra gli aeroporti di Venezia, Ronchi dei Legionari e di Ljubljana tramite investimenti dell’ultimo miglio sulla linea ferroviaria esistente e la progettazione di un servizio integrato • progettazione delle due lunette di collegamento: Šempeter-Vrtojba e Gorizia SDAG/Gorizia S.Andrea. • progettazione dell’elettrificazione della linea ferroviaria Nova Gorica-Sežana

FERRARA

• vzpostavitev enega samega transportnega modela za deželi Veneto, Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo • Projektiranje manjkajočih povezav med Koprom in Trstom ter med letališči v Benetkah, v Ronchi dei Legionari in v Ljubljani preko naložb od zadnje milje na obstoječi železniški progi in projektiranje celovitega sistema transporta

• Projektiranje dveh polkrožnih tirnih povezav: Šempeter-Vrtojba in Gorica SDAG/Gorica Štandrež • Projektiranje in elektrifikacija železniške proge Nova GoricaSežana 2 - SVILUPPO AEROPORTUALE E TURISMO/LETALIŠKI RAZVOJ IN TURIZEM • elaborazione delle migliori sinergie possibili tra gli aeroporti di Venezia, del Friuli Venezia Giulia e di Ljubljana. • piano d’azione congiunto tra le città costiere nel campo del turismo marittimo • Izdelava najboljših možnih sinergij med letališči v Benetkah, Furlaniji - Julijski krajini in Ljubljani • Skupni akcijski načrt med obmorskimi mesti na področju pomorskega turizma 3 - GECT - GRUPPO EUROPEO DI COOPERAZIONE TERRITORIALE/ EZTS - EVROPSKO ZDRUŽENJE ZA TERITORIALNO SODELOVANJE • costituzione del primo GECT transfrontaliero italo-sloveno e aumen-

to della cooperazione istituzionale transfrontaliera • cooperazione settoriale nel campo dei trasporti e dell’ambiente • Ustanovitev prvega čezmejnega EZTS-ja med Italijo in Slovenijo in povečanje čezmejnega sodelovanja na institucionalni ravni. • Sodelovanje na področjih transporta in okolja

uporabnikov • Oblikovanje smernic za uskladitev občinskih strukturnih razvojnih programov, regijskih razvojnih programov in nacionalnih strateških programov

4 - FORUM PERMANENTE/TRAJNI FORUM • primo forum italo-sloveno transfrontaliero che coinvolgerà anche il pubblico • aggiornamento del modello di esercizio ferroviario e del TPL gomma di comune beneficio dell’utenza transfrontaliera • elaborazione di linee guida per l’armonizzazione dei piani struttura comunali, piani territoriali regionali, piani strategici nazionali

i 4 focus 4 temeljne aktivnosti

• Prvi italijansko-slovenski čezmejni forum, ki bo vključeval tudi javnost • Posodobitev modela železniškega sistema in cestnega javnega prometa za skupno korist čezmejnih

stanje

načrtovano hitra proga v proučevanju glavna proga I. reda

Zgoraj: Adria-A, Prikaz novih intermodalnih in železniških povezav med posameznimi centri Severnojadarnske regije vir:

http://www.adria-a.eu/sl

Spodaj: Dolgoročna zasnovaželezniškega omrežja v Sloveniji vir:http://www.sindikat-szps.si/

Na sosednji strani: Obstoječe cestne povezave med slovensko in italijansko stranjo mesta

glavna proga II. reda regionalna proga eletrificirana proga enotirna proga dvotirna proga

CESTNA MREŽA Pretočna in integrirana cestna infrastruktura je glavni predpogoj, da bo v bodočnosti somestje resnično zaživelo kot en sam mestni organizem. Ena glavnih preprek boljši integraciji cestne mreže Gorice in Nove Gorice je zlasti železniška proga, ki teče vzdolž bivše meddržavne meje, in postavitev sverne železniške postaje, ki zamejuje obe cestni mreži, poglablja mejo in deli urbano tkivo obeh mest na dvoje. Slovenska in italijanska cestna mreža se trenutno stekata v petih točkah: na cesti 9. Korpusa, Erjavčevi, v Rožni Dolini, Goriški ulici v Šempetru in na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba. •

•

Prometna povezava med staro in Novo Gorico, ki poteka vzdolž ulice 9. korpusa, prečka železniško progo s podvozom. Glavna težava pa je predvsem odročnost in oddaljenost od centra Gorice. Erjavčeva ulica, ki se na italijanski strani nadaljuje v Via San Gabriele, je najkrajša povezava središč stare in Nove Gorice. Zaradi nivojskega prečkanja železniške proge pa cesta žel ne omogoča večje pretočnosti in je zato manj uporabljena. Najbolj frekventna povezava med mestoma je v Rožni Dolini. Cesta prečka železniško progo s podvozom in se na obeh straneh navezuje na pomembni mestni obvoznici: Vojkovo cesto in Via Emilio Cravos, ki se nadaljuje v Via Terza Armata.

•

Goriška ulica povezuje center Šempetra s centrom Gorice, vendar je zaradi ozkega profila cestišča od vseh povezav še najmanj frekventna.

•

Posebno pomembna za širšo regionalno skupnost je povezava preko nekdanjega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba, ki je del mednarodne avtocestne povezave Vilesse-Razdrto.

Ena od poglavitnih nalog, na katero se morajo osredotočiti mestne oblasti pri oblikovanju novega somestja je izgradnja skupne infrastrukturne vizije in integracija cestnih mrež na obeh straneh meje. Samo to lahko privede do vzpostavitve komplementarnih odnosov med urbanimi centri. Neuspeh na tem področju pa bo neizbežno privedel do še večje fragmentacije krajine in somestja.

Ulica 9. Korpusa

Erjavčeva ulica

Rožna Dolina

Goriška ulica

AC / Vilesse - Razdrto

Z vstopom Slovenije v schengensko območje leta 2007 in posledičnim odpravljanjem meddržavnih mej, so se sprostila večja območja, ki jih je prej okupirala meja s svojimi logističnimi, vojaškimi in carinskimi objekti. V primeru meje med Gorico, Novo Gorico in Šempetrom ta neizkoriščena zemljišča ležijo v samem centru urbane tvorbe in s tem odpirajo vrsto možnosti za izgradnjo novih povezav med mesti.

Morfološke značilnosti Goriško raven na grobo delimo na solkansko, goriško, šempetrsko in vrtojbensko polje.

Na severu jo omejuje trnovski rob in gričevnat svet Goriških Brd. Zagozden ob vznožju Svete Katarine in Sabotina leži Solkan. Staro mostišče, kjer Soča izstopi iz ozke ledeniške doline ter ob vznožju gričev Oslavje in Kalvarija, nadaljuje svojo pot v Furlansko nižino in naprej do Jadranskega morja. Dolina reke Soče je bila skozi vse obdobje razvoja mesta pomembna komunikacijska pot v smeri S – J in je služila kot ena pomembnejših povezav med mestom, sredozemsko obalo in alpskimi dolinami na severu. Na vzhod se Goriška raven na široko odpira v Vipavsko dolino. Tu ležijo Rožna, Kromberska in Braniška dolina. Vipavska dolina skupaj s Postojnskimi vrati, predstavlja najnižjo in najbolj dostopno povezavo med Severovzhodno in Jugozahodno Evropo. Ta smer tako predstavlja enega največjih potencialov, ki ga ima mesto za svoj nadaljnji razvoj kot pomembno prometno vozlišče na 5. panevropskem prometnem koridorju. Na jugu leži Mirensko polje in Kraški rob. Tukaj Soča seka Goriško raven in nadaljuje svojo pot ob vznožju Krasa. V tej smeri se med Doberdobom in Sovodnjami odpira tudi suhi dol, ki je najlažji prehod med krašimi hribi proti Štivanu, Tržiču in širšemu tržaškemu zaledju. Na zahodu pri naselju Sovodenj se srečata dolini reke Soče in Vipave. Goriška ravnica se tukaj preliva v široko furlansko nižino – obsežno ravnico, ki se širi na zahodu in ki jo od gorice ločujeta griča Fortina in Medeje. Naselja so nastala večinoma na robovih Goriškega polja, na terasah nad Sočo pa le v njenem južnem delu. Glavne urbane formacije so Gorica, Nova Gorica, Solkan, Kromberk, Šempeter, Vrtojba, Štandrež, Sovodenj, Ločnik, Madonini in Pevma.

Leva stran: Morfologija ožjega urbanega območja obeh Goric vir : arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

Goriška raven se proti dolinam reke Soče in Vipave spušča v številnih trasah. Najvišje točke Goriške ravnine so na severu pri Solkanu in Kromberku, najnižji pa pri Sovodnjah in Mirnu. Sistem tras na severu prekinja dolina potoka Korna, ki je v zgodovini Gorici služil kot glavni odvodnik meteorne in fekalne vode ter pogonska sila številnih mlinov. Uradno leži Gorica na višini 84 m nadmorske višine.

Desna stran: Večje sklenjene zelene površine

Zelen sistem mesta

Za ožje goriško somestje je značilen sistem radialnih zelenih klinov. Takšna konfiguracija je posledica morfologije terena, kjer se zelena pobočja Panovca, Markovega hriba, grajskega ter semeniškega griča, vrtojbensko polje, dolina potoka Korna in Soče zažirajo globoko v mestno tkivo. Omrežje mestnih zelenih površin dopolnjujejo še mrežni sistem številnih drevoredov, javni in zasebni mestni vrtovi v Gorici ter moderno mesto v parku v Novi Gorici. V zadnjih 20. letih se je na obeh straneh meje izoblikovalo več projektov, ki so preučevali možnosti in potenciale povezovanja obeh mest. Vsi projekti so se bolj ali manj zaključevali z ugotovitvijo, da je za integracijo mest nujna izgradnja nove cestne trase vzdolž bivše meje, ki bo povezovala severno železniško postajo s priključkom na avtocesto in bo služila kot nova razvojna os nastajajočega somestja. Uspeh integracije skupnega somestja sloni na izgradnji novih prekomejnih mestnih osi, ob katerih se bodo nizali veliki projekti obeh mest; novi mestni subcentri, ki bodo prevzeli vlogo generatorjev širše urbanosti.

Sabotin

Škabriel in Trnovski rob

Kalvarija in obronki Goriških Brd Panovec Struga potoka Korna

Grajski in Semeniški grič Bregovi reke Soče Markov hrib in Stara Gora

Sinteza

Prometna infrastruktura

Nastavek takšne osi lahko prepoznamo v novi vzhodni vpadnici, ki jo je v novem ureditvemen načrtu predvidel arhitekt Vittorio Gregotti in bi potekala od priključka na avtocesto Villese – Razdrto, po novi cestni trasi do priključka na Via Terza Armata in naprej do območja bivšega mejnega prehoda Rožna Dolina. Po našem mnenju bi se morala občina Nova Gorica navezati na to bodočo urbano potezo in jo navezati na načrtovano zahodno obvoznico. Trasa, ki jo predlagamo na slovenski strani meje, bi potekala vzporedno s traso železnice in bi s tem pridobila tudi širši, regionalni pomen. Traso italijanske ceste bi na območju Rožne doline speljali skozi podvoz pod železniško progo in ga povezali s krožiščem na Vojkovi cesti. S tem bi novo mestno vpadnico povezali z zahodno novogoriško obvoznico ter njenim solkanskim in šempetrskim krakom. Od tu bi se cesta nadaljevala po trasi ET2_VAR3, ki so je leta 2009 v okviru projektne naloge “Idejna zasnova variantnih rešitev lokalne ceste Rožna Dolina – Nova Gorica” predlagali Danijel Kavčič, mag. Robert Rijavec in Robert Anželič. Trasa predvideva izgradnjo nove ceste, ki bi tekla vzporedno z železniško progo od krožišča do predora pod Kapelo. Na drugi strani griča bi se cesta navezovala na Kolodvorsko cesto. Trasa predvideva tudi vkop Erjavčeve in izgradnjo novega krožišča na območju bivšega mejnega prehoda, kjer bi se srečevale Via san Gabriele, Erjavčeva, Kolodvorska in nova cesta Rožna Dolina – Nova Gorica. Nova skupna cesta naj bi bila urejena kot prehodna mestna avenija, ki bi omogočala hitro povezavo vseh območij v mestu, kjub temu pa ohranila dovolj mestni značaj, ki omogoča mešanje avtomobilskega, kolesarskega in peš prometa. S takšno traso bi lahko rešili več perečih težav obeh mest. Prva je meglioracija trase Erjavčeve, ki služi kot glavna povezava med obema centroma, z ureditvijo podvoza pod železnico. Druga pomembna pridobitev je navezava nove mestne vpadnice na železniško progo in severno železniško postajo, ki bi bila s tem bolje vpeta v šišri urbani kontekst somestja. Vpadnica bi s tem dobila tudi širši regionalni pomen, saj bi cesta z realizacijo projekta Adria-A postala pomembna vstopna točka v mesto, ob kateri bi se lahko zgradil tudi nov intermodalni terminal in nova avtobusna postaja.

Naš projekt tako sloni na prepletu dveh komplementarnih razvojnih osi. Prva je nova mestna vpadnica, ki naj bi povezala mesti v skupno somstje in ob kateri bi se nizali najpomembnejši metotvorni objekti. In druga, ki naj bi se vzpostavila s prenovo železniške proge Transalpine, ki bi mesto vpelo v širši prostor in iz njega naredilo enega od centrov bodoče severnojadranske super regije. Tranzitni promet bi prevzeli dve mestni obvoznici: vzhodna t.i. solkanska obvoznica, ki se podaljša v šempetrsko in je že zgrajena, ter nova zahodna obvoznica, ki jo je načrtoval že Fabiani, ki bi potekala vzporedno s strugo Soče in bi jo bilo potrebno še izgraditi. Predlagamo izgradnjo nove ceste, ki naj od krožišča pri solkanskem mostu poteka vzporedno z železnico in bi se v nadaljevanju navezala na Via delli Scogli. Od tu bi cesta tekla do mosta pri Sv. Roku, kjer bi se lahko nova zahodna obvoznica navezala bodisi na Via Brigata Cuneo, s čimer bi bodočo obvoznico povezali z industrijskim območjem Peume, bodisi po Via dei Cordaioli, s čimer bi novo obvoznico bistveno bolj prepletli z goriškim urbanim tkivom. Z novo zahodno obvoznico in direktno povezavo z mostom pri Sv. Roku bi Nova Gorica in Solkan pridobila tudi bolj naraven in neposreden stik z Goriškimi Brdi. Stara cesta mimo Oslavja omogoča precej bolj naraven in neposreden stik z Brdi kot trenutna osimska cesta. Posege v železniško infrastrukturo predlagamo predvsem v smeri prenove obstoječe železniške infrastrukture, elektrifikacije železniške proge na trasi Solkan – Gorica in Vrtojba – Sežana (ta poseg je že predviden v projekt Adria A), avtomatizacije kretnic in ponovne vzposavitve drugega tira na odseku Solkan – Gorica, po katerem bi lahko vzpostavili primestno železnico. Na bohinjski progi bi bilo tako potrebno obstoječe dizelske lokomotive zamenjati s hibridnimi, na kombininiran dizelsko – električni pogon. S tem bi pripomogli k večji integraciji tako širšega meddržavnega teritorija kot tudi boljšo povezanost primorske regije. Vzpostavitvijo hitre železniške povezave med širšim tržaškim urbanim območjem severno jadranskih pristaniških mest s slovenskimi alpami bi nenazadnje imela pozitivne učinke tako na razvoj slovenskega turizma kot tudi gospodarstva, z direktno povezavo med univerzo v Novi Gorici, visokotehnološkimi podjetji iz solkanskega etnološkega park ter tržaškim univerzitetnim in raziskovalnimn polom.

NOVA ZAHODNA OBVOZNICA - povezuje Soško cesto z industrijsko cono v Pevmi in Videmsko cesto (Via Udine). Cesta vzopostavlja tudi bolj naravno povezavo med Solkanom in Podsabotinom.

NOVA MESTNA VPADNICA - naj bi se vzpostavila kot nova mestna avenija , ki bi povezovala nove razvojne pole obeh mest vzdolž bivše državne meje in pripomogla k boljši prometni povezanosti nastajajočega somestja.

VZHODNA MESTNA OBVOZNICA - obstoječa cestna povazava, ki povezuje Solkan, Novo Gorico z Šempetrom in hitro cesto Razdrto - Vileš.

AC / RAZDRTO - VILEŠ

Razvoj novih subcentrov

Gregotti v načrtu predvideva tudi umeščanje novih perogramskih polov mesta vzdolž nove mestne vpadnice. Sem naj bi se umeščali predvsem t. i. veliki projekti, takšni, ki po svojem obsegu in pomenu presegajo ožji mestni okvir in bi postali novi nosilci razvoja širšega somestja. Prvi tak projekt naj bi se zgradil na območju bivšega mejnega prehoda Vrtojba, ki ga Gregotti nameni za dejavnosti, povezane z mednarodnim trasportom oseb in blaga, ter komplementarne dejavnosti, kot so hotelske, komercialne in osebne storitve. Bivši Avtoporto v Štandrežu naj bi se preoblikoval v nov intermodalni center petega panevropskega koridorja. Park velikih objektov (Parco delle Grandi Attrezature) naj bi se zgradil na območju, kjer se nova mestna vpadnica priključi na avtocesto in potekala vzporedno s cesto Viale Terza Armata. Tu bi se zgradili veliki športno - rekreativni, trgovski in nastanitveni objekti. Poteza se na severu nadaljuje v območje bivše psihiatrične in splošne bolnišnice, ki naj bi se prestrukturirala v storitveni center večjih dimenzij, kamor bi se umeščali sejmišče, kongresni in hotelski objekti ter raziskovalni center oziroma univerza. Na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda Rožna Dolina – Rdeča hiša pa naj bi se izgradil poslovni park. Urbana poteza bi se morala nadaljevati na območju Nova Gorica, z umeščanjem podobnih mestotvornh programov. Na območju Nove Gorice smo na podlagi analize degradiranih urbanih območij prepoznali tri območja, kjer bi se morali izvesti takšni posegi: območje mejnega prehoda Rožna Dolina, pas ob severni železniški postaji in območje industrijske cone ob železniški progi. Ta območja najbolj definira prav bližina obeh razvojnih osi, tako nove mestne vpadnice kot tudi železniška proga. Zato smo sem umeščali objekte, ki so pomembni nosilnci mestotvornih programov in so hkrati pomembni tudi za širšo regijo.

Območje industrijske cone ob železniški progi Preoblikovanje industrijske cone ob severni železniški postaji v nov univerzitetno tehnološki pol in širitev trenutne poslovno tehnološke cone.

Severna železniška postaja Vzpostavitev novega intermodalnega železniškega pola naj bi obsegala izgradnjo nove železniške

postaje z železniškim mostom v osi Rejčeve ulice, ki naj bi se na drugi strani navezoval na nakupovalni center na območju majskih poljan. Center naj bi obsegal tudi izgradnjo nove avtobusne postaja na Kolodvorski cesti, parkirne površine za osebna vozila, hotele, mladinski hostel in rent-a-car. Pol naj bi se vspostavi kot nova vstopna točka v mesto s pomočjo katerega bi se lahko v mestu vzpostavil sistem Parkiraj in se vozi.

Območje mejnega prehoda Rožna Dolina Območje v Rožni Dolini ponuja, zaradi direktne navezave tako na vzhodno mestno obvoznico in novo mestno vpadnico, kot tudi na železniško progo in načrtovano novo poslovno cono na italijanski strani enkratno priložnost za izgradnjo centra za večje dogodke, kot je sejemišče, nogometni štadijon, športne dvorane,... Drugo razvojno os determinira prenovljena železniška proga. Po našem mnenju bi morali razvojni poli vzdolž te osi prevzeti širše regionalne funkcije kot destinacije dnevnih šolskih in delovnih migracij. Vzdolž te osi smo prepoznali sledeča območja: območje stare psihiatrične in splošne bolnišnice, ki jo sicer ureja tudi Gregottijev plan, območje ob splošni bolnišnici Franca Derganca v Šempetru, območje industrijske cone v Vrtojbi in območje mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba.

Območje stare psihiatrične in splošne bolnišnice Območje podrobneje obravnava nov generalni občinski regulacijski načrt mesta Gorica, ki ga je izdelal Vittorio Gregoti, ki predvideva sanacijo obstoječega stavbnega fonda in izgradnja novega raziskovalnega centra, tehnološkega parka, hotela in poslovne površine.

Območje ob splošni bolnišnici Franca Derganca Izgradnja novega hibridnega kompleksa, ki naj bi obsegal novo Šempetrsko železniško postajo, hotel z W a potrebe bližnje bolnišnice in izgradnjo nove visoke šole za zdravstveno nego.

Industrijska cona in mednarodni mejni prehod vrtojba Širitev in izgradnja nove industrijsko pretovorne cone na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba in širitev obstoječih industrijskih površin na obeh straneh meje.

+ +

+ + B + +

Nov univerzitetno raziskovalni pol ob severni železniški postaji Nov intermodalen železniški pol: novo železniško postajo z železniškim mostom v osi Rejčeve ceste, peroni, novo avtobusno postajo in parkirnimi prostori za osebna vozila

Nov center večjih dogodkov

Izgradnja tehnološkega parka Nova železniška postaja

Izgradnja nove industrijske pretovorne postaje in širitev obstoječe industrijske cone

Zelen sistem mesta

Cilj načrtovanja zelenih površin na območju goriškega somestja bi moral po našem mnjenju biti integracija posameznih zazelenih površin treh mest v sklenjen sistem urbanih parkov, ki bi povezoval široke mestne aleje, privatne in javne parkovne površine, športne objekte, gozdove, reke, potoke in umetna jezera. Urejene trim poti na območju Panovaca veljajo za osrednjo rekreativno površino mesta, katere se poslužujejo občani vseh treh občin. Razvejan sistem peš poti že danes povezuje območje Panovca z Rafutom in Kostanjevico in bi ga bilo mogoče povezati še z grajskim in semeniškim gričem. V ta namen bi bilo potrebno obnoviti nekatere stare, z mejo prekinjene poti, predvsem povezavo med Kapelo in starimi Solkanskimi vrati na grajskem obzidju. Pod Kostanjevico bi bilo potrebno sanirati tudi parka okrog laščakove vile in ga preurediti v javno dostopni park. Povezava med grajskim in semeniškim gričem je v večji meri že vzpostavljena, predlagamo pa postavitev brvi za pešče čez Via Bartolomeo d’Alviano na območju trga Sant’ Antonio in s tem ureditev direktne povezave med glavnimi – južnimi grajskimi vrati in obsežno parkovno zasaditvijo okrog starega semenišča. Na podoben način, s peš brvjo čez ulico Pietra Blaserna, bi povezali še parkovni površini na semeniškem griču in tistimi, ki so urejene okrog stare splošne in psihiatrične bolnišnice. Na severu se parkovne površine okrog bolnic s sprehajalnimi potmi in kolesarskimi stezami ob strugi potoka Vrtojbica povezuje proti jugovzhodu z območjem bolnišnice in centrom Šempetra, na severovzhodu pa se končuje pod Kapelo in ob vhodu v park Laščakove vile.

šine z različnimi športno-rekracijskimi površinami in parkovnimi zasaditvami. Linearen park bi uredili kot širši pas urbane krajine z velik poudarkom na elemtu vode z mnogimi slapovi, zajezeritvami in arhitekturno oblikovanimi protipoplavnimi nasipi. Od državne meje naprej strugo potoka prestavimo ob vznožje Kostanjevice, kar bi omogočalo ureditev širše parkovne ureditve ob vznožju griča. Obstoječa, stara struga bi se ohranila za potrebe oddvajanja vode ob nalivih. Struga se spelje skozi območje, ki ga trenutno zaseda trgovina s sadjem na Via Giosue Carducci, ki ga rušimo, in nadaljuje na trgu Na Kornu, kjer dobi potok bolj urban značaj, ponovno se razširi na ulici Italico Brass. Ulico Italico Brass med križiščem z Via Generale Scodnik in trgom preuredimo v ožjo enopasovno dovozno cesto, kjer se mešajo peš, avtomobilski in kolesarski promet. Na jugu se zeleni koridor naveže na obstoječe parkovne površine palače Coronini Cronberg in Ljudskega Vrta, kjer se uredi nova zajezeritev, ki podobno kot tista na Pikoludu služi v rekreativne namene in kot zadrževalnik ob visokih vodah. Območje industrijske cone v Stražcah, ki se nahaja na samem izlivu potoka Korna v Sočo se ruši in preoblikuje v območje za turizem in wellness. Ohranjajo se spomeniško varovani objekti vile Ritter in industrijuski objekti iz 19. in začetka 20. stoletja.

S tem bi povezali glavne mestne dominante: Kapelo, Grad in Semenišče v integriran sistem zelenih poveršin z novimi dostopi, sprehajališči in kolesarskimi potmi. Območje treh gričev bi postala nova mestna promenada, od koder bi se odpirali pogledi na mesto. Druga zelena poteza, ki jo na novo vzpostavljamo in bo služila kot osrednja peš povezava obeh centrov, so urejene zelena površine na bregovih potoka Korna, s čimer bi združili potezo, ki jo je v svojem planu že predvidel tako Pogačnik kot tudi Gregotti in jo je kot idejno rešitev predlagala tudi projekt, ki je zmagal na mednarodnem arhitekturnem natečaju EUROPAN 2.

Na območju Pikoluda predlagamo ureditev jezera, ki bi služil v rekreativne namene, ribolov, sprehajanje in zadrževalnik ob visokih vodah. Vzdolž struge vse do državne meje bi uredili sklenjene zelene povr-

Ponovna vzpostavitev bregov potoka Korna kot linearen urbani park, ki združuje parkovne površine obeh mest z zelenimi bregovi Soče

Tkanje novih povezav med obstoječimi zelenimi površinami na območju Rožne Doline. Vzpostavitev skupnih zelenih koridorjev, ki bodo povezali Panovec, Kapelo, Grajski in Semeniški grič ter zelene površine v okolici Šempetrske in stere bolnišnice v Gorici.

Projekt

V osrednjem delu diplomske naloge smo se osredotočili na projekt izgradnje univerzitetnega centra na območju degradiranega območja industrijske cone pri železniški postaji.

Stanje višjega in visokošolskega izobraževanja na Goriškem

Trenutno je v Novi Gorici sedem ustanov, ki izvajajo oziroma organizirajo višješolsko, visokošolsko, univerzitetno in podiplomsko izobraževanje. •

UNIVERZA V NOVI GORICI

•

VIRS

•

TEHNIŠKI ŠOLSKI CENTER NOVA GORICA

•

LAMPRET CONSULTING

•

EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA

•

FAKULTETA ZA UPORABNE DRUŽBENE ŠTUDIJE

•

LJUDSKA UNIVERZA NOVA GORICA

•

UNIVERZA V NOVI GORICI

Univerza v Novi Goric

Univerza v Novi Gorici je ustanova, ki se ukvarja z visokošolskim izobraževanjem na dodiplomskem in podiplomskem nivoju ter z znanstvenoraziskovalno dejavnostjo. Delovati so začeli v študijskem letu 1995/1996 kot Fakulteta za znanosti o okolju, kot prva mednarodna podiplomska šola v Sloveniji, ki sta jo ustanovila Mestna občina Nova Gorica in Institut Jožef Štefan iz Ljubljane. Leta 1998 se, zaradi vpeljave novih študijskih programov in širitve znanstvenoraziskovalne dejavnosti, reorganizirajo in preimenujejo v Politehniko Nova Gorica, leta 2007 pa v Univerzo v Novi Gorici. Raziskovalna dejavnost poteka v štirih laboratorijih: Laboratoriju za astrofiziko osnovnih delcev, Laboratorij za fiziko organskih snovi, Laboratoriju za raziskave materialov, Laboratoriju za raziskave v okolju, Laboratoriju za večfazne procese; treh centrih: Centru za raziskave atmosfere, Centru za raziskave vina in Centru za sisteme in informacijske tehnologije; ter Inštitutu za kulturne študije. Strokovna in študijska literatura je raziskovalcem, študentom ter širši javnosti na razpolago v moderno opremljeni knjižnici. Založba Univerze v Novi Gorici pa skrbi za izdajanje učbenikov, skript, zbornikov in drugih del. Za povezavo z gospodarstvom so poskrbeli z ustanovitvijo Primorskega tehnološkega parka. Park združuje tehnološko inovativna podjetja, ki omogočajo prenos razvojnih pobud in strokovnega znanja v podjetniško okolje. Ker se zavedajo tudi pomena, ki ga ima stabilno in predvidljivo zagotavljanje finančnih sredstev za izvajanje visokošolskega izobraževanja, so ustanovili Fundacijo Edvard Rusjan, katere poslanstvo je skrb za kakovostni in stalni razvoj dejavnosti, ki jih izvaja Univerza v Novi Gorici. S širokim razponom dejavnosti, ki se medsebojno dopolnjujejo in bogatijo, si prizadevajo za doseganje najvišjega nivoja kakovosti izobraževalne in znanstveno raziskovalne dejavnosti in za njuno celostno umeščanje v primorski, slovenski in mednarodni prostor.

Visokošolsko in raziskovalno središče Primorske

Visokošolsko in raziskovalno središče Primorske (skrajšano VIRS Primorske) je zavod, ki so ga ustanovile Mestna občina Nova Gorica, občina Šempeter Vrtojba, GZS OZ za Severno Primorsko, Iskra Avtoelektrika, HIT, Primorje, Meblo Holding, GOAP. Kasneje je k ustanoviteljstvu pristopilo še več podjetij: Hidria, Soške elektrarne, Intra Lighting, Arctur, Spin, Daimond, Gostol Gopan, ICIT, Fimago in Gonzaga - Pro. VIRS je zavod, ki naj bi predstavljal interese predvsem regijskega gospodarstva in lokalne skupnosti, glede razvoja terciarnega izobraževanja v regiji. V okviru VIRS Primorske izvaja terciarno izobraževanje pet visokošolskih ustanov; dve, ki imajo svoj sedež v Novi Gorici in tri dislocirane enote Univerze v Ljubljani in Primorske Univerze: •

Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici

•

Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici

•

Izredni visokošolski strokovni študij strojništva (v sodelovanju z Fakulteto za strojništvo, Univerze v Ljubljani)

•

Visoki trokovni študijski program Multimedijske komunikacije (v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko, Univerze v Ljubljani)

•

Visoki strokovni študijski program Zdravstvena nega (v sodelovanju z Visoko šolo za zdravstvo Izola, Univerze na Primorskem)

V naslednjih letih pa naj bi se organizirali še naslednji visokošolski programi: •

Športna rekreacija

•

Turizem

Evropska pravna fakulteta

Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici (EVRO-PF) je samostojni in zasebni visokošolski zavod, ki sta ga ustanovila Inštitut za človekove pravice, svetovanje in izobraževanje s sedežem v Kranju in Inštitut za mednarodno pravo s sedežem v Ljubljani. Študij na Evropski pravni fakulteti je urejen v skladu s sodobnim evropskim bolonjskim modelom študija s triletnim univerzitetnim in dvoletnim magistrskim študijem. Vsebina študijskih predmetov je usmerjena v pridobivanje znanj s področja evropskega in mednarodnega prava s poudarki na primerjalnem pravu, kot podlaga monističnemu pogledu na razmerje med pravom EU in slovenskim pravnim redom. EVRO-PF je za izvajanje svojih dejavnosti leta 2011 kupila prostore v Eda Centru.

Lampret consulting d.o.o.

Podjetje Lampret consulting iz Nove Gorice izvaja dejavnost poslovnega svetovanja in izobraževanja. Študijske smeri ki jih organizira se izvajajo v okviru Fakultete za management iz Kopra, s katero podjetje sodeluje od leta 1998, kot organizator izrednega študija v Novi Gorici. Študijski programi se izvajajo v okviru Centra višjih strokovnih šol, ki organizira višješolska programa: Ekonomist in Poslovni sekretar; in Fakultete za komercialne in poslovne vede, ki organizira višješolske strokovne programe: Ekonomist, Poslovni sekretar, Računovodja, Komercialist; in visokošolske programe: Komerciala in Turizem; in podiplomski magistrski študij Komerciale.

TŠC - Višja strokovna šola Fakulteta za uporabne Višja strokovna šola na Tehničnem šolskem centru družbene študije v Novi Gorici izvaja tehniško-inženirski študijski proces z več različnimi programi. Študijski proces seFakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici (FUDŠ) je bila ustanovljena 15. 6. 2006 in je ena najmlajših visokošolskih ustanov v Sloveniji. Trenutno se izvajata dodiplomska programa: Socialni menedžment in Uporabne družbene študije; ter trije podiplomski študijski programi: magistrski študijski program Medkulturni menedžment, magistrski študijski program Socialni menedžment ter doktorski študijski program Sociologija.

S študijskim letom 2010/11 se je fakulteta preselila na Gregorčičevo 19, kjer se nahajajo pisarne referata in tajništvo, dekanova pisarna, kabineti visokošolskih učiteljev ter seveda predavalnice.

Ljudska Univerza Nova Gorica

Osnovna dejavnost zavoda Ljudska univerza Nova Gorica (LUNG) je izobraževanje odraslih, ki niso vključeni v redno šolsko in univerzitetno izobraževanje. LUNG v ta namen organizira celostne programe izobražvanja, ki vključujejo od osnovne šole za odrasle, poklicnih in srednješolskih programov do višje in visoko šolskih strokovnih programov pa tudi magistrski študij. Zavod v okviru svojih dejavnosti organizira tudi mnoge izobraževalne dejavnosti in tečaje za otroke in mladino.

stavljajo predavanja, praktične vaje in usposabljanje na delovnih mestih po posameznih podjetjih. Študijski proces je naravnan izrazito uporabno, le slaba tretjina celotnega dela poteka v predavalnicah.

Sklep

Danes ima večina visokošolskih ustanov v Novi Gorici rešeno prostorsko problematiko. Edina ustanova, ki nima urejenih prostorov, je Univerza v Novi Gorici, ki predstavlja osrednjo visokošolsko ustanovo v regiji. Univerza v Novi Gorici se že dlje časa sooča s hudo prostorsko stisko, zaradi katere je bila v preteklosti primorana posamezne študijske in raziskovalne enote razporediti na dislocirane lokacije, ki segajo od Ljubljane vse do Benetk. Razpršenost v precejšnji meri zavira nadaljnji razvoj univerze in otežuje sodelovanje med različni oddelki. Sodelovanje, ki omogoča sinergijsko delovanje med različnimi oddelki, predstavlja danes ključ za razvoj sodobne znanosti. V nadaljevanju diplomske naloge smo se zato osredotočili predvsem na reševanje prostorske stiske tega zavoda in načrtovanje visokošolskega centra, ki bi gostil to ustanovo.

5A9;T;@U;AVW$ALÿC !CD(E&3F$>GHÿI>=JKHD(E&3F(((FL:D(E&3F(&F9HMNOPHQF&((&/R-,SM

Umestitev

V občinskih dokumentih je gradnja novega univerzitetnega centra predvidena na območju vzdolž struge potoka Korna, pod Kapelo. Območje obsega 58,282m2 nepozidanih površin. Od katerih sta trenutno v lasti občine dve večji sklenjeni površini. Prva leži na jugu lokacije, je velikosti 10,387m2 in spada v poplavno območje. Druga parcela, ki obsega 17,262m2, pa trenutno zaseda pomožno nogometno igrišče nogometnega kluba HIT Gorica.

/!ÿ" ÿ4ÿ$ 56789: &'0 /(ÿ ;:6

Σ = #((2 (ÿ2

/ÿ<=+**>

!"#"!$%&ÿ#"'()*ᘀჀ"

-./012ÿ34

!ÿ"ÿ#ÿ$ /&0 11ÿ ÿÿ%&'(ÿ)*+,-. 2

!ÿ"ÿ#ÿ$ /&0 11ÿ ÿ%&3(ÿ)*+,-. 2

Ponujena lokacija pod Kapelo v resnici postavlja bistveno več prostorskih problemov, kot pa ponuja rešitev. Območje je prometno slabo dostopno, ne leži vzdolž nobene pomembnejše mestne prometnice in je slabo infrastrukturno opremljeno. Dodatne težave povzroča tudi neposredna bližina potoka Korna, ki je v pretekloti že veliko krat poplavljal. Nova Gorica trenutno nima urejenega odvajanja meteornih in fekalnih vode, obe se stekata po istih ceveh, izgradnja čistilne naprave na območju Vrtojbe, zaradi medobčinskih sporov pa tudi že več let stoji. Neurejeno odvajanje meteornih vod onemogoča nadaljnji razvoj mesta. Precejšnji del zahodnega roba, kjer se trenutno gradi stanovanjsko naselje Majske Poljane, spada v poplavno območje stoletnih vod. Travnik med Kidričevo, Gradnikovo, Jelinčičevo in Vojkovo cesto, ki velja za enega najelitnejših parcel v mestu in območje, kamor naj bi se v bodoče širilo mestno središče, pa trenutno služi kot zadrževalnik za ponikanje meteornih vod, ki se sem stekajo iz pobočij Škabriela in Sabotina. Upoštevajoč razmere in konfiguracijo terena bi bilo za mesto najbolj smotrno, če bi odvajanje meteornih vod uredila po potoku Kornu, v skladu s projektom, ki ga je že leta 1989 predlagal prof. dr. Pogačnik in predvideva preureditev bregov Korna v širšo parkovno ureditev, vzdolž katere bi se nizalo več jezer, slapov in nasipov. Z izgradnjo kampusa na tej lokaciji, pa bi mesto tudi izgubilo eno glavnih rekreacijskih površin in onemogočilo ponovno vzpostavitev struge potoka Korna kot osrednje zelene arterije mesta in zeleni koridor med Novo Gorico in bregovi reke Soče. Projekt, ki ga predvideva tudi nov prostorski plan občine Gorica. V okviru urbanistične študije, s katero smo analizirali širše urbano območje občin Nova Gorica, Gorica in Šempeter – Vrtojba se je kot najprimernejša lokacija za umestitev novega univerzitetnega centra izkazalo degradirano urbano območje industrijske cone pri železnici v Novi Gorici. (Gradbene parcele ležijo v območju zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč. Skupna izmera vseh zemljišč je 138,884m2 in obsegajo sledeče parcelne številke:

Boris Podrecca: Načrt univerzitetnega kmpusa ob Kornu vir: arhiv Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica

76?!8Lÿ$BT6ÿI

6T:B@

c6:;9A;@ÿ!BY@;VV6ÿ^A;$

Z]=MN=<H,MH))Nÿ'0 ÿ&&R(ÿ^JNQ :NPCÿ"34ÿ_ÿ&ÿ3/R/&`(ÿÿÿ 5HaCÿ"34ÿ_ÿ&ÿ3/R/&`/( <>=J)-O>,=NKKHbO>,=NKKH-H*

$6@BჀ$A7

$6Ⴠ@:

?6L:;@!96$ /E-(&-/(&(

Y6:8?

&C/(((

?;@A9B

AUY;969C

ZN=QN[ÿ?H=\NP[0ÿ+-,-J-H-

L:@6$C

katastrska občina 2303-SOLKAN parcelne številke: 1503/3, 1504/1, 1504/3, 1504/4, 1505, 1510/2, 1511/2, 1512/2, 1512/3, 1512/4, 1512/5, 1514/2, 1514/3, 1514/5, 1514/6, 1514/7, 1515/1, 1515/3, 1515/4, 1517/3, 1518/2, 1520/3, 1529/9, 2240/2, 2269/6, 2673, 2675, 2676/1, 2676/2, 2677/1, 2677/2, 2678/1, 2678/2, 2678/3, 2678/4, 2678/5 katastrska občina: 2304-NOVA GORICA, parcelne številke: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 13/1, 13/2, 14, 15, 16, 17, 19, 21/5, 21/15, 21/16, 21/17, 21/34, 21/47, 21/48, 21/49, 21/50, 23, 34, 35/2, 35/3, 35/4, 35/5, 35/6, 35/7, 35/8, 35/9, 35/10, 35/11, 35/12, 35/13, 35/14, 35/15, 35/16, 35/17, 35/18, 35/19, 35/20, 35/21, 36/1, 36/2, 36/3, 36/4, 36/5, 36/6, 36/7, 36/8, 36/9, 36/10, 36/11)

Prednosti

Lokacija je prometno dobro dostopna z direktno navezavo na širšo prometno omrežje mesta in regije (novo mestno vpadnico in železnico). Skozi območje potekajo tri glavne prometnice, ki lokacijo prečkajo in označujejo njene robove. Prvomajska ulica, ki teče vzdolž vzhodnega roba bo z izgradnjo nove stanovanjske soseske majske Poljane, nakupovalnega centra Supernova, pokrite tržnice in novih kinodvoran prevzela nekatere funkcije centra in s tem postala ena pomembnejših cest v mestu. Železniška proga, ki območje prečka v smeri S – J, naj bi se modernizirala in postala pomemben faktor regionalnih in čezmejnih integracij. Kolodvorska ulica, ki se na severu nadaljuje v Ulico Tridesete divizije in definira zahodni rob območja pa naj bi se preoblikovala v novo mestno vpadnico, ki bo potekala vzdolž bivše meddržavne meje in bo povezala urbana tkiva Gorice, Nove Gorice in Šempetra v enovit mestni prostor. Parcele na območju trenutno zasedajo industrijski obrati Gostola, Hidrarne Solkan, ROTO inox in Livarne Gorica, poslovno tehnološka cona Solkan, objekti Slovenske Železnice, kotalkališče Solkan, KUD Mostovna, Primorje in druga manjša podjetja. Večji del teh dejavnosti lahko upravičeno štejemo med težko industrijo, ki obremenjuje okolje ožjega središča mesta. Predvidevamo, da se bodo površine, ki jih trenutno zasedajo veliki industrijski obrati, v naslednjih letih izpraznila. Obrati Hidrarne naj bi se preselili na območje kamnoloma v Solkanu, Gostol, Livarna, Roto in Dinos pa bi se po našem mnenju morali, zaradi onesnaževanja okolja in pritiskov javnosti z obeh strani meje, preseliti iz mesta, tiste dejavnosti,

ki za svoje delo ne potrebujejo direktne navezave na železniško infrastrukturo, bi se lahko preselile v industrijsko cono Kromberk, tiste, ki pa so pri svojem delu vezane na železnico, pa bi se lahko preselile bodisi v Vrtojbo ali pa na območje, kjer naj bi se v bodoče uredila industrijaka ranžirna postaja v Prvačini. Obstoječi stavbni fond ob Prvomajski,bi tako lahko gostila nove univerzitetne, raziskovalne in poslovne vsebine, ki so z okoljskega vidika veliko bolj sprejemljive. Mesto, pa bi s tem pridobilo komunalno opremljeno zemljišče, kamor bi lahko umestila nov univerzitetni center.

Slabosti

Po drugi strani pa dejavnosti, ki trenutno obratujejo na tem območju, predstavljajo tudi eno glavnih slabosti in preprek pri umeščanju novega univerzitetnega centra. Umeščnaje univerze na to območje predpostavlja selitev industrijskih obratov in odkup zemljišč. Proces ki lahko traja več let. V ta namen smo projekt izgradnje novega univerzitetnega centra, raziskovalnih ustanov in tehnološkega parka razdelili v več faz. Prva faza predvideva gradnjo na parcelah, ki so trenutno v lasti Slovenskih železnic in lahko pričakujemo, da se bodo pogajanja z njimi najhitreje zaključila. Tukaj naj bi se zgradil večji del univerzitetnega programa. Druga faza, kjer naj bi se zgradil preostal del univerzitetnega programa, pa naj bi se nadaljevala na območje, ki je trenutno v lasti podjetij DINOS, Mestne občine Nova Gorica in Hidrarne Solkan, ki naj bi se tudi sicer lahko s tega območja prva selila. Parcele, ki so trenutno v lasti podjetij: Gostol - Gopan, Hidrarne Solkan, ROTO inox, Livarne Gorica, Primorja in drugih manjših podjetij, in ki se bodo po vsej verjetnosti zadnja izpraznila, pa naj bi se lahko v bodoče preuredila in dogradila v raziskovalni center in nov tehnološki park, kjer bi svoje prostore dobila propulzivna mala in srednje velika tehnološka podjetja.

Priložnosti

Umestitev novega univerzitetnega centra na območje severne železniške postaje ponuja enkratno priložnost navezave novega študijsko raziakovalne ustanove v integralni sistem novih medobčinskih, medregionalnih in meddržavnih in povezav, ki so se začele na tem območju vzpostavljati po padcu notranjih mej Evropske Unije, kot tudi povezovanje univerzitetnega središča z nekaterimi že obstoječimi dejavnostmi na tem območju.

Degradirano industrijsko območje ob železniški postaji v Novi Gorici se na severu navezuje na obstoječo poslovno tehnološko cono Solkan, kjer je že sedaj nameščenih kar nekaj visokotehnoloških podjetij in Center odličnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo. Povezovanje univerze z obstoječimi visokotehnološkimi dejavnostmi v občini in nadaljnja širitev poslovne cone, z izgradnjo tehnološkega parka in univerzitetnega inkubatorja bi imelo več pozitivnih posledic. Najpomembnejša je po vsej verjetnosti ta, da so tako raziskovalne površine kot tudi konferenčne dvorane in izgrajena IT infrastruktura ključne tako za delovanje tehnoloških grozdov kot tudi univerzitetnih središč in raziskovalnih ustanov. Z umestitvijo teh programov v neposredno bližino pa ne bi omogočili le tega, da lahko oboji uporabljajo iste raziskovalne in konferenčne prostore, s čimer bistveno znižamo stroške izgradnje in bi se izognili podvajanju dragih raziskovalnih vsebin, ampak tudi bistveno pripomoremo k stapljanju in povezovanju obeh svetov (akademskega s poslovnim). Večje število vpletenih nenazadnje pomeni tudi večji zagonski kapital in večjo finančno sposobnost za izgradnjo takšnega centra. Velik potencial povezovanja prinašajo tudi novi prometni koridorji, ki naj bi povezovali širši medobčinski in čezmejni regionalni prostor. V naslednjem desetletju lahko pričakujemo vzpostavitev nove mestne vpadnice in modernizacijo bohinjske železnice. Prva naj bi prevzela nekatere funkcije manjkajočega skupnega centra, ob kateri bi se nizali veliki projekti obeh mest. Univerza bi se z umestitvijo v ta programski koridor neposredno navezala na nekatere komplementarne programe, ki so načrtovani na tem območju oziroma tukaj že stojijo. Na ozemlju Italije lahko naštejemo: poslovna cona na območju bivšega mejnega prehoda Rožna dolina, Univerzitetni center na semeniškem griču, nov univerzitetno – raziskovalni kompleks na območju bivšega sanatorija in splošne bolnišnice, izpostava tržaškega tehnološkega parka Area v Gorici na območju bivšega mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba; in kompleksi na slovenski strani: širitev poslovno tehnološke cone Solkan, intermodalni center z novo avtobusno postajo na območju severne železniške postaje, nov železniška postaja v Šempetru z hotelom, visoka zdravstvena šola ob vznožju Markovega hriba in predvidena širitev obstoječe industrijske cone v Šempetru. Nova mestna vpadnica bi s tem postala hrbtenica nove urbanosti in nosilka integriranega sistema novih mestnih polov. Železniška proga, ki teče skozi našo lokacijo in povezuje Novo Gorico s kraškim, vipavskim, soškim in širšim severno-jadranskim zaledjem, naj bi s prenovo prevzela vlogo nosilke novih interregionalnih povezav. Univerza s tem pridobi direktno povezavo z drugimi pomembnimi igralci na področju raziskav in

razvoja v širši severno jadranski regiji in tistimi podjetji v širši goriški regiji, s katerimi univerza že sedaj dobro sodeluje. Večina teh podjetij je skoncentriranih na bivših industrijskih območjih vzdolž železniškega omrežja, ki so se v zadnjih letih preoblikovale v uspešne poslovne cone, kot so tiste v Ajdovščini in Solkanu, industrijskem območju Šempetra in tehnološki park Inkubator Sežana. Velik potencial predstavlja tudi vzpostavitev novih povezav s Sinhotronom in Tehnološkim Parkom Area in drugimi razvojno raziskovalnimi ustanovami na italijanskem ozemlju. Podjetja danes vse manj vlagajo v lastni razvoj, ampak se za to vse bolj obračajo na univerzitetne in raziskovalne ustanove, kjer je navadno skoncentriran najboljši kader in vrhunska infrastruktura. Hitre medkrajevne povezave, ki bi omogočale enostaven in hiter prevoz študentov in raziskovalcev med posameznimi ustanovami, bi tovrstne izmenjave še bolj pospešil in olajšal. Univerze, podjetja in raziskovalne ustanove bi se medsebojno oplajale in bogatile ter omogočile vzpostavitev nove mreže znanja, ki bi zapolnil vrzel, ki jo je pustila meja. Že danes je kar nekaj slovenskih visokotehnoloških podjetij, udeleženih v delo in raziskave Sinhotrona v Trstu. Podjetja kot so Instrumentation Technologies, Cosylab in druga bi lahko celo šteli za “spin-offe” te raziskovalne ustanove. Cosylab je tudi neposredno udeleženo v izgradnjo novega pospeševalnika četrte generacije, ki se trenutno gradi na območju Sinhotrona in naj bi postal prva tovrstna ustanova na svetu, in za njih izdeluje ondulatorje. Univerza bi z navezavo na železnico postala središče novih interregionalnih povezav in nov razvojni pol na tem omrežju. Koncentracija idej, kadra in raziskovalne infrastrukture, ki jo univerza prinaša, pa bi predstavljala tudi temelj novemu tehnološkemu razvoju regije.

Nevarnosti

Glavna nevarnost, ki se pojavlja na degradiranem območju industrijske cone v Novi Gorici, je predvsem nadaljnja fragmentacija oziroma stihijsko zapolnjevanja območja z malimi in srednje velikimi dejavnostmi in špekulativna gradnja, ki se je že začela z izpraznitvijo bivših centralnih obratov SGP-ja. Proces, ki je območje dodatno degradiral in razvrednotil, saj razparcelacija in neurejeno lastništvo v veliki meri še dodatno otežuje nadaljnjo sanacijo in revalorizacijo teh terenov. Temu bi se lahko zoperstavili le z izdelavo jasne vizije bodočega razvoja območja, odkupom izpraznjenih parcel in aktivne udeležbe občine pri izvrševanju načrta sanacije območja.

Povezava industrije, Vloga tehnoloških univerze, tehnološkega parkov parka in mesta Danes vse več mest in regij tekmuje, da bi postala naslednje središče znanosti in s tem ustvarila Za teoretsko osnovo diplomske naloge smo vzeli nov koncept razvoja univerzitetnih središč v Evropi, ki sloni na prestrukturiranju klasičnih univerz in povezovanju teh ustanov s tehnološkimi parki v t. i. mesta znanja. Koncept, ki ga sodobne univerze črpajo iz izkušenj Stanford University in Stanford University Research Park, ki sta bila katalizatorja hitrega tehnološkega razvoja Silicijeve Doline v Kaliforniji.

Kot razlog o smiselnosti takšnega povezovanja je treba omeniti dejstvo, da so izgrajene raziskovalne površine, konferenčne dvorane in IT infrastruktura kjučne tako za delovanje tehnoloških grozdov kot tudi univerzitetnih središč. S spajanjem obeh programov se tako izognemo podvajanju sicer drage R&R infrastrukture v regiji, istočasno pa pripomoremo k stapljanju in povezovanju dveh svetov, na katerih sloni postomderna družba znanja: akademskega s poslovnim. Več vpletenih nenazadnje pomeni tudi večjo koncentracijo ljudi, denarja in storitev na enem mest, kar vsaj v začetni fazi bistveno pripomore k uspešnemu zagonu takega centra.

Občina olu in prikaz okolice vir: http://www.cleantechcluster.fi

Izkušnje iz tujine (MIT, IIT, Trondheim NTNU, University of South Carolina, UPenn Philadelphija, Adlershof Berlinu, ETH Zentrum, London School of Economics,...) potrjujejo tudi pomen umestitve univerze v mestno središče oziroma njeno neposredno zaledje. Mesta s tako opredeljenimi univerzami so se v preteklosti izkazala za veliko uspešnejša pri spodbujanju poslovne dejavnosti in ustanavljanju novih podjetij z visoko dodano vrednostjo kot mesta, v katerih so univerze od mesta ločene in so umeščene v t. i. zeleno zaledje mesta, ki se je zadnjih štiridesetih letih izkazalo za popolnoma neustrezno rešitev. Poleg že naštetih težav, ki se pojavljajo zaradi fizične oddvojenosti univerze in podjetij, predstavlja odaljenost univerze od centralnh programov mesta težavo tudi za samo delovanja univerze. Zaradi pomanjkanja socialne infrastrukture, kot so bari, trgovine, restavracije, prostori za druženje in sprostitev, nastanitvene kapacitete,... (skratka programi, ki so v centru že prisotni) so morale mnoge univerze naknadno same financirati izgradnjo teh vsebin, saj so se brez njih vse bolj spreminjala v mesta duhov, kjer nihče ni želel študirati (najbolj viden primer take univerze je univerza v Utrechtu). Umestitev univerze v mesto pa ne pripomore samo k večji živosti in atraktivnosti univerze, ampak omogoča tudi vključevanje svoje neposredne okolice v življenje univerze.

nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. V veliki meri je njihov uspeh odvisen predvsem od prave mešanice raziskovalne odličnosti, podjetniške dejavnosti in podpornih storitev, ki jih ponuja javni sektor. To novo paradigmo, sodelovanja poslovnega, univerzitetnega in državnega oziroma regijskega nivoja, pogosto imenujmo koncept “trojne vijačnice”. Tehnološki parki predstavljajo eno ključnih orodij pri doseganju boljših interakcij med temi tremi ravnmi in boljše družbeno gospodarske klime za razvoj gospodarstva širše regije. Navadno se ustanavljajo kot skupno podjetje (joint venture) javne sfere, univerzitetno raziskovalnih ustanov in podjetniške iniciative. Univerzitetne ustanove s tem pridobijo direktno povezavo z realnim sektorjem, s tem pa možnost komercializacije svojih znanj in dostop mladih diplomantov in raziskovalcev do trga dela. Kot lastniki oziroma soustanovitelji pa so navadno prisotne tudi državne ozirom regijske oblasti, ki financirajo izgradnjo in vzpostavitev parka. Udeležba javnega sektorja v delovanje tehnološkega parka je poleg zagonskega kapitala pomembna tudi zaradi lokalne skupnosti, ki dobi neposreden stik s potrebami gospodarstva in znanstvenega sektorja, na katere se potem lahko hitro odzove bodisi s sprejemanjem ustreznih pravnih okvirov bodisi z vzpostavitvijo kakšnega drugega podpornega sistema. Gospodarstvo pa s tem pridobi stik z najnaprednejšimi tehnologijami in raziskavami.

Študija primera: Oulu – Tehnopolis.fi Študija primera Oulu obravnava glavno mesto Severne Ostrobotnije, regije ki je bila priča dramatični gospodarski preobrazbi v zadnjih petih desetletjih. “Fenomen Oulu” temelji na premiku ekonomske paradigme v pokrajini na Severu Finske; opustitvi industrije, ki je temeljila na predelavi naravnih surovin, in uveljavitvi novega gospodarstva, ki temelji na znanju, R&R in inovacijah.

Eden ključnih dogodkov v procesu razvoja Oulu je bil ustanovitev Univerze Oulu med leti 1956 in 1958, kot del vladne politike, s ciljem ublažitve strukturnih razlik med posameznimi regijami na Finskem, ki so bila v veliki meri posledica pomanjkanja učiteljev na severu države. Leta 1965 so ustanovili oddelek za elektrotehniko, leta 1969 pa še oddelek za obdelavo podatkov v znanosti.

Prvo podjetje, ki se je odzvalo novim smernicam, je bilo podjetje Kajaani PLC. Papirno podjetje, ki se je do tedaj ukvarjalo predvsem z obdelavo celuloze, je leta 1970 ustanovilo hčerinsko podjetje Kajaani Electronics. Kmalu za tem, že leta 1972, odpre podjetje Nokia v Oulu oddelek Nokia Electronics. V tistem času prejme Nokia naročilo s strani finske vojske za proizvodnjo radijske opreme po ameriški licenci. Na začetku glavni razlog za lociranje telekomunikacijskega oddelka Nokie v Oulu ni bil toliko navezava na bližnjo univerzo, temveč predvsem posledica visoke fluktuacije delovne sile in pomanjkanje prostorov v glavnem mestu Helsinki, stabilna delovna sila, nižji stroški dela v Oulu na drugi strani ter razpoložljiva namenska sredstva, ki jih je vlada dala na voljo podjetjem, da bi se ta preselila na Severno Finsko. V zgodnji fazi razvoja visokotehnološkega grozda je bila pomembna predvsem vloga velikih podjetij (Nokia), pozneje pa je postala enako pomembna tudi vloga malih in srednje velikih podjetij (MSP), katerih znatni delež predstavljajo univerzitetni “spin-off”. V začetku 70-ih dobita v pokrajini svoja urada Ministrstvo za trgovino in industrijo ter Ministrstvo za delo. Oba urada sta se skoncentrirala predvsem na lažje razporejanje državnih sredstev v javni in zasebni sektor, organiziranje regionalnih razvojnih dejavnosti in industrijsko usposabljanje. S tem se začne prvi večji finančni cikel razvoja javnih in zasebnih raziskovalnih laboratorijev. V začetku leta 1970 Univerza v Oulu skupaj z regijskim odborom Oulu organizira serijo seminarjev, ki služijo kot platforma za izmenjavo mnenj ter oblikovanje novih pobud razvoja, industrija pa dobi možnost artikuliranja lastnih želja in potreb na področju izobraževanja in raziskav ter kakšne lokalne danosti bi potrebovala za uspešen nadalen razvoj v regiji. Leta 1982 ustanovijo Oulun Teknologiakylä Oy (tehnološki park Oulu), kasneje Technopolis Plc - prvi znanstveno raziskovalni park v Skandinaviji in še danes eden največjih in najbolj prepoznavnih tehnoloških centrov v Evropi. Mišljen je bil kot eden od ključnih nosilcev pri vzpostavljanju nove mreže nosilcev regionalnega gospodarskega in tehnološkega razvoja v regiji. Da bi ta procest olajšali, se njegova izgradnja predvidi v bližini Univerze v Oulu in regijskih laboratorijev, kot platforma, ki je omogočila intenzivno in dolgotrajno sodelovanje med podjetji, univerzami in vladnimi inštituti na področju R&R. Eden od ključev do uspeha finskega modela je tudi dobro delovanje regionalnih ustanov in finančnih organizacij, ki delujejo kot posredniki med vladno ravnijo in dejanskimi raziskovalnimi organizacijami (podjetja, univerze, politehnike, inštituti za R&R,...)

Referenčni primeri univerzitetnih centrov

Berlin Free University Candilis/Josic/Woods

Free University

Candilis, Josic, Woods, aktivni v obdobju med leti 1955-1968, so znani predvsem kot francoski predstavniki Team 10 in po njihovem leta 1963 nagrajenem projektu Svobodne univerze v Berlinu. Glavni fokus njihovega dela je usmerjen na stavbe za množice. V tem vidijo najpomembnejši izziv arhitekture in urbanega oblikovanja 20. stoletja, ki bi po njihovem mnenju morala temeljiti na racionalnih osnovah masovne kulture in serijske proizvodnje. Z razliko od takrat načrtovanih blokovskih naselij francoskih predmestij - banlieues, ki so se gradile po standardiziranih principih in šablonah mednarodnega sloga, postavijo kot osrednji fokus njihovega arhitekturnega dela in študij, raziskovanje vsakodnevne rabe grajenega okolja.

S projektom berlinske Svobodne univerze, skušajo Candilis - Josic - Woods dokazati odzivnost tipologije ploščice pri oblikovanju fleksibilnega in v času Berlin Free University prilagodljivega univerzitetnega centra. Woods je pojasnil vključitev elementa začasnosti v projekt Freie Candilis/Josic/Woods The Berlin Free University offers up the potenUniversität v Berlinu, kot:

tial of infinite expansion and is less a buil“Ne moremo razmišljati o načrtovanju v statičnem ding than a set of spatial rules. - v tridimenzionalnem prostoru, ko pa živimo It privileges the development smislu in plan of a new v štiri dimenzionalnem svetu. Spoznanje, da proorganisational structure for astorpublic builv katerem delamo in živimo, ni tridimenzionalni prostor ampak where štiri-dimenzionalni svet, v ding typology, defining it as evklidski a city grid sta prostor in čas neločljivo povezana, je the rhythms of Broa way Boogiekaterem Woogie suggest največji doprinos 20. stoletja.” constant exchange and displacement, transfers that take place both in plan and Projektsection. Svobodne univerze v Berlinu, kot je bil zasnovan na itself začetku, naj zato In the Free University the building is ne a bi bila stavba v klasičnem pomenu zgrajene celote z jasno začrtano new city: an organisational structure thatvidijo iskotat končno obliko. Stavbo proces oziroma once ordered and shifting. organizem, ki se spreminja in References: prilagaja potrebam

construction

1_Tloris nadstropja 2_Prikaz komunikacij in atrijev 3_Prerez - prikaz enote 4_Možnost nadaljnega širjenja univerzitetnega centra vir risb: iz knjige Candilis, Josic, Woods: Una decade de Arquitecture y Urbanismo 5_Fotografija Objekta modulation

vir: www.wikipedia.org

longitudinal section 1:400

University Berlin» časa. Projekt je zasnovan kot«Free “mesto v ofmalem”. AA/Exemplary Projects 3». Sestavlja ga ortogonalno omrežje pešpoti oziroma hodnikov na dveh nivojih, uporaba prilagodljivih «A Little Place Called Space» AA Files 58/Sony Devabhaktumi prefabriciranih gradbenih sistemov in razporeditev stavbnih volumnov vzdolž sistema notranjih ulic in trgov. Omrežje peš poti, sanitarna jedra in večje amfiteatrske predavalnice, naj bi predstavljale fiksni del stavbe, medtem ko naj bi osrednji del zgradbe posamezne predavalnice, laboratoriji, pisarne, lokali - predstavljal variabilen del. Variabilni del bi bil sestavljen iz lahkih montažnih elementov, ki omogočali da se stavba skozi čas spreminjanja in dograjuje.

Večina javnih funkcij, kot so restavracije, bari, knjižnice in prostori za druženje, bi se nahajali v pritličju zgradbe. Grozdi učilnic, seminarskih sob in študijskih laboratorijev bi bili prav tako umeščeni v pritličju, medtem ko naj bi bila tiha območja, kot so na primer pisarne pedagoškega kadra in neka-

teri laboratoriji, umeščena v nadstropju. Območje povezuje sitem peš poti, ki ga sestavljata niz širših dvo-nivojskih hodnikov, ki napajajo najbolj frekventna območja zgradbe, in sistem sekundarnih – kapilarnih poti, ki služijo napajanju posameznih - manj frekventnih območij v zgradbi. Tako vzpostavljen sistem, omogoča ustrezno pretočnost in komunikacijo med posameznimi fakultetami, ne da bi pri tem bistveno posegal v avtonomijo posameznega dela. Sistem širokih notranjih ulic, ramp in stopnišč povezuje posamezne enote v odprt dvo-nivojski sistem, ki se razteza čez celo lokacijo in nudi potencial za nadaljnjo rast. Razporeditev trgov, zaprtih prostorov in nadkritih poti, ustvarja neprekinjeno in pestro prostorsko strukturo. Svobodna univerza v Berlinu opredeli koncept stavbne matrice kot strukturo, ki sestoji iz treh osnovnih načel: prepletenost vseh posameznih delov stavbe; uporaba relacijskih vzorcev - fraktala, in začasnost (možnost spreminjanja rasti - dograjevanja) kot enega osnovnih konceptov sodobne arhitekture.

A.Fotakis 16/09/09

Broadway Boogie-Woogie P.Mondrian

posibilidad de expansion

proyecto para Frankfurt/C.J.W

wall/window detail 1:20

The Berlin F tial of infinit ding than a It privileges organisation ding typolo the rhythms constant ex that take pla In the Free U new city: an once ordere

Pottery Think Bellt

Cedric Price, eden od članov skupine Archigram, razvija projekte, ki naj bi spremenili fizične in družbene potrebe v arhitekturi in urbanizmu. Njegov pogled na arhitekturo je globoko etične narave, v središču katere je človek in učinek, ki ga arhitektura ima nanj. Arhitektura po njegovem mnenju vse prepogosto postane spomenik arhitektu in je z vidika uporabnika prepogosto utesnjujoča ali celo škodljiva (socialno, psihično in celo fizično). Eno ključnih vprašanj, ki bi si jih mora zastaviti arhitekt pred pričetkom projektiranja, kakšen doprinos bo njegov projekt prinesel družbi oziroma, ali je stavba, ki jo načrtuje sploh potrebna. Eden od njegovih najbolj znanih citatov je najbrž: “Če me kolega prosi, naj mu zrišem novo hišo, ga vprašam, ali ne bi bilo bolj smiselno, da zamenja ženo.” Čeprav naj bi tej isti kolegi rekli, da je ta argument v bistvu le izgovor, zakaj je za časa svojega življenja zgradil tako malo projektov. Na arhitekturo Cedrica Prica je možno gledati skozi perspektivo načel odprte in fleksibilne gradnje 60-ih. Principi prožnosti, prilagodljivosti, začasnosti v arhitekturi in urbanizmu, ideja “odprtega oblikovanja” ima pomembno mesto tako v konceptu strukturalistične arhitekture kot tudi pri delu Cedrica Prica, ki v svojih projektih strmi k razvoju nedoločene - odpte in družbeno odzivne arhitekture.

odgovor na čas, ko je cena nepremičnin in inštalacij neprimerljiva s ceno in razpoložljivostvo človeškega kapitala. Razpršena infrastruktura in mobilne enote, ki se nanjo pripenjajo, se edine lahko dovolj hitro in neovirano prilagajajo socialno-ekonomskim razmeram post-industrijske družbe, v kateri je vnaprejšnje določevanje programskih smernic vselej obsojeno na neuspeh. Začasnost se edina lahko z lahkoto prilagaja hitro spreminjajočim se potrebam sodobnega izobraževanja in industrije. Za Pricea je samo začasna arhitektura edina res fleksibilna oblika gradnje.

Neuresničen projekt “Potteries Thinkbelt” (1966) ima še posebej pomembno mesto med projekti Cedrica Prica. Projekt razkriva stremljenje arhitekta k odzivni, nedeterminirani in prilagodljivi arhitekturi. Arhitekturi, ki bi se odzivala ględę na spreminjajoče potrebe in želje posameznikov ter družbe. Price predlaga uporabo opuščenega železniškega omrežja v degradiranem industrijskem okrožju Potteries kot osnovno nosilko nove tehnične univerze in recikliranje odsluženih industrijskih objektov z umeščanjem novih industrijskih in tehnoloških obratov. Mobilne učilnice, laboratorij in stanovanjski moduli so projektirani kot zložljivi vagoni, ki potujejo vzdolž železniških tirov in se ranžirajo glede na trenutne potrebe industrije. Posamezne enote se pri tem združijo in s tem formirajo univerzitetni center, in se, ko se potrebe spremenijo, spet preselijo in prerazporedijo na drugi lokaciji. Po mnenju Pricea ta projekt nazorno kaže, kako je mogoče, ob doslednem upoštevanju načel prožnosti, prilagodljivosti, pretočnosti in uporabe “plug-in” rešitev, arhitekturo organizirati kot infrastrukturno polje, ki se lahko v vsakem trenutku prilagodi potrebam sodobne družbe. Sistem “plug-in” naj bi bil

6_Območje Pottery Thinkbelt-a z prikzom stanovanjskih območij, industrijskih obratov in območji nakarerih se lahko ranžirajo objekti univerze 7_Shematski prikaz ambienta univerze 8_ranžirani univerzitetni objekt

vir: iz knjige Cedric Price: Potteries Thinkbelt

Universita della Calabria

Vittorio Gregotti je eden bolj izpostavljenih italijanskih arhitektov. Svojo kariero začne pri reviji Casabella, pri kateri je dalj časa tudi urednik (19531963,1982-1996). Leta 1974 ustanovi arhitekturni biro Gregotti Association International, ki je do danes delal v kakšnih 20 različnih državah. Na začetku kariere je skupaj z Aldo Rossijem, Guidom Canello, Gaio Aulenti, Gabetti, d’Isolo in brati Raineri eden glavnih nosilcev Neolibertija – italijanskega veje kritičnega regionalizma. Kasneje pa se bolj orientira na strukturalizem in megastrukture kot so Univerza v Palermu (1969), Firencah (1972) in Calabriji (1974).

Tam kjer se pomol sreča z omrežjem obstoječih lokalnih cest, ki prečkajo pobočje, so ustavljene prostorske cezure. Te so oblikovane kot štirje večji “urbani” trgi, ki gostijo podporne storitve univerze. Enote s predavalnicami imajo 250 sedišč in visijo med posameznimi bloki. S tem omogočajo nemoteno cirkulacijo peščev pod njo in odpirajo neovirane pogled po pokrajini. Gradnjo projekta kasneje ni vodil Greggotti, tako da končni projekt vključuje kar nekaj sprememb, ki jih originalni načrti niso predvidevali.

Navdih za oblikovanje univerze v Calabriji je Gregotti, kot sam pravi, črpal iz značilnosti okoliške krajine. Območje je oblikovano kot linijsko zaporedje grebenov, na vrhu katerih poteka omrežje lokalnih cest in niz vrstnih hiš na severnih pobočjih. Stavba, ki jo formira univerzitetni center, je oblikovana kot linearna poteza, ki sekajo pokrajino. Sestavljajo jo 3200m dolg “pomol” in dva niza kvadratnimi blokov na vsaki strani, ki gostijo 21 oddelkov univerze. Pomol je oblikovan kot lebdeča - dvignjena ulica v treh nivojih, ki medsebojno povezuje posamezne bloke. Dvignjen pomol je vpet med zgornja nadstropja blokov in s tem definira tudi višinski gabarit celotnega kompleksa. Zgornji nivo (širine 7m) je namenjen motoriziranemu prometu - javnemu prevozu in dostavi. Spodnji je namenjen pešcem. Medteaža pa je oblikovana kot trikotno prostorsko paličje, ki daje celotni strukturi ustrezno horizontalno togost, v svojem jedru pa gosti inštalacijske vode. Linearna poteza opredeljuje nov umetni horizont v dolini. Pomol s tem definira tudi oblikovni okvir ritmičnemu napredovanju grajenega tkiva in vmesnih praznih prostorov, ki gostijo sredozemsko vegetacijo in nasade oliv. 9_Prerez skozi dvignjen komunikacijski pomol 10_Aksonometrični prikaz sekcije 11_Prikaz enote z predavalnico 12_Skica komunikacijskega opomola 13_Fotografija makete

vir: iz poročila »Il Progetto per l' Universita della Calabria« osebna zbirka arhitekta

Sistem kvadratnih blokov, ki gostijo posamezne oddelke univerze, je urejen na mreži kvadratnih modulov porazdeljena na obeh straneh pomola. Višina posameznih blokov variira med 2 - 5 nadstropji, glede na razliko med višinskim gabaritom, ki ga definira pomol in znaša 232,4m nadmorske višine, in višino terena. Posamezna etaža meri 5,4m. Notranjost blokov je osvetljena s pomočjo naravne svetlobe, ki vstopa v zgradbe skozi večje zastekljene površine na fasadi in strešnih oken.

Fakulteta za Arhitekturo, Nantes

Arhitekta Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal se ukvarjata s komercialnimi, izobraževalnimi, kulturnimi in stanovanjskimi stavbami. Stalnica njihovega dela je želja, da bi s svojimi projekti čim manj posegali v okolico, s tem ohranili tisto, kar je na določeni lokaciji bistvenega, in uporaba skromnega arhitekturnega jezika, ki temelji na ekonomiji razpoložljivega. Svoje delo opisujeta kot inteligentno recikliranje obstoječega inovativnega projektiranja in uporabe poceni industrijskih prefabrikatov, s katerimi se lahko bistveno znižajo stroški novogradenj, in upoštevanje dejstva, da so pri večini lokacij danosti, ki so potrebne za prestrukturiranje in revitalizacijo danega območja, že dane v lokaciji sami. Po njihovem mnenju je 90 odstotkov tega, kar je potrebno za uspešno dokončanje danega projekt, že na voljo na lokaciji. Philippe Lacaton je v veliki meri svoj odnos do arhitekture formiral v obdobju, ki ga je preživel v Nigeriji. Sam ta leta opisuje kot formativno obdobje, ko je iz prve roke spoznal, kaj vse je možno doseči s pomočjo inovativnih, partikularnih rešitev, v razmerah, ko imaš zelo malo sredstev na razpolago. V svoji praksi pa posveča veliko pozornost tudi študiji recikliranja in preoblikovanja obstoječih stavbnih struktur, v primerjavi z rušenjem, ki se v večini primerov pokaže kot manj ekološka rešitev.

Odvečni prostor med posameznimi programskimi sklopi je urejen kot večnamenski dvoetažni prostor. Fasada, ki omejuje ta nedefiniran prostor, je iz prozornih poli-karbonatnih panelov, ki prepuščajo sončne žarke globoko v notranjost stavbe in s tem ustvarjajo ugodno notranjo klimo. Uporaba tega prostora je prepuščena pobudi uporabnikov stavbe (študentov, učiteljev in obiskovalcev), da ga organizirajo z dogodki in programirani, ki jih sami najbolj potrebujejo.

14 17

Lacaton in Vazal navajajo, da je prva in najpomembnejša naloga arhitekta, odločitev, ali je smiselno iti v gradnjo novega objekta ali ne. Če pa se že odločimo za novogradnjo je potrebno v novo stavbo vključiti tudi vso potrebno rezervo in ustrezno fleksibilnost, da se bo lahko projekt skozi čas spreminjal in prilagajal potrebam družbe. Njihovi projekti tako vselej vključujejo še določen del nedefiniranega – nepotrebnega prostora, ki lahko gosti različne začasne programe in v sebi zadržuje ustrezne prostorske rezerve za morebitno nadaljnje širjenje projekta.

Nova Fakulteta za Arhitekturo v Nantu je tri etažna stavba s svetlimi višinami etaž 9, 16 in 22 metrov. Do posameznih etaž dostopamo s pomočjo zunanje klančine, ki omogoča tudi kroženje vozil za enostavno dostavo in prevoz do posamezne etaže, s tem pa neposreden stik stavbe z mestnim parterjem.

14_Prerezi 15_Tlorisi 16_Foto: Pogled na zunanjo avtomobilsko klančino

Notranjo členitev stavbe, tako horizontalno kot tudi vertikalno, dosežejo s pomočjo lahke jeklene konstrukcije. Na ta način se lahko posamezni prostori v stavbi kar najbolj optimalno prilagodijo dejanskim programskim potrebama.

17_ Pogled s ceste 18_Foto: Prikaz notranjosti fleksibilnega dela in možnosti vporabe le tega 19_Vstopna klančina in kolesarnica

vir: http://www.lacatonvassal.com/

Gimnazija Montesoti Oost

Herman Hertzberger in Aldo Van Ayk sta verjetno najbolj izpostavljena predstavnika nizozemskega strukturalizma. Skupaj sta med leti 1959 in 1963 tudi sourednikovala nizozemski arhitekturni reviji “FORUM”. Opus njegovih del je zelo širok in sega od urbanističnih načrtov, do pedagoških komercialnih, inšitucionalnih, stanovanjskih in kulturnih stavb. Med najbolj znane projekte Hermana Hertzbergerja verjetno sodi Centraal Beheer v Apeldoornu in stavba zavarovalniške družbe Centraal Beheer v Apeldoornu. Pomembno vlogo je Hertzberger odigral tudi kot pedagog in pisec knjige, ki so formirale generacije arhitektov.

24 20

Srednja šola Montessori Oost je verjetno prav tako eden izmed bolj izpostavljenih projektov tega arhitekta v katerem se kaže Hertzbergerjev pristop k oblikovanju pedagoškega prostora. Šola je organizirana tako, da pričara vezi in vzdušje mesta; prostor z širokim spektrom možnosti in različnih prostorov, kjer se lahko otroci držijo.

20_Tloris 21_Prerez 22_Shematski prikaz osrednje galerije 23_Povezovalne platforme, ki povezujejo posamezne etaže 24_Foto: Zunanji pogled 25_Foto: Pogled na notranji osrednji prostor 26_ Foto: Pogled z notranjega ganga vir: http://www.ahh.nl/

Učilnice so organizirane v dveh zamaknjemih paralelnih nizih vzdolž širšega več-etažnega odprtega prostora, kjer so posamezna nadstropja na obeh straneh zamaknjena za polovico etažne višine. S tem se omogočajo boljši vizualni in komunikacijski stiki med posameznimi etažami, kot bi to lahko naredili z enim samim centralnim stopniščem. Na ta način ustvarimo tudi zadosten prostor za galerije, stopnišča in platforme, ki povezujejo oba bloka učilnic v skupni odprt “urban” prostor. Na vsakem nastropju je urejen širši balkon, ki služi kot glavna komunikacija in hkrati omogoča pregled nad skupnim prostorom. Ograja galerije vključuje tudi zložljive klopi, ki so namenjene individualnemu delu, posedanju, igri. Platforme, ki povezujejo posamezne etaže so oblikovane kot širše stopnišče, na katerih se lahko organizirajo predavanja, oziroma kjer se lahko učenci srečajo s prijatelji v času odmora, tako kot stopnišča v mestih, ki so vedno priljubljena mesta neformalnih srečanj.

Osrednji prostor šole tako prevzame vlogo generatorja socialnih izmenjav, kakršnega ima v mestu ulica. Notranji prostor je odprt in pregleden, tako da imamo lahko iz vsakega položaja v stavbi pregled nad celo stavbo. Odprt prostor šole promovira in spodbuja socialno interakcijo med učenci.

Opredelitev projekta

Gradnjo novega univerzitetnega središča Univerze v Novi Gorice smo predvideli na degradiranem urbanem območju industrijskih obratov v Novi Gorici in naj bi obsegalo prostore Fakultete za Aplikativno naravoslovje, Humanistiko, Znanosti o okolju, Podiplomski študij, Visoke šole za umetnost in Poslovno-tehniške fakultete. Prostore Visoke šole za vinogradništvo in vinarstvo smo obdržali v prostorih v Ajdovščini, kjer pouk poteka že danes. Poleg univerzitetnega centra je na območju predvidena tudi izgradnja univerzitetnega inkubatorja, raziskovalnih ustanov in tehnološkega parka, z proizvodnimi, laboratorijskimi in pisarniškimi prostori za mala in srednje velika podjetja, ki se ukvarjajo z raziskovalno in tehnološko intenzivnimi dejavnostmi. Cilj projekta je združitev visokotehnoloških, raziskovalnih in izobraževalnih dejavnosti na eni lokaciji in s tem doseganje sinergijskih učinkov pri ustvarjanju novega, na znanju temelječega gospodarstva v severno primorski regiji.

izgrajena nova dostavna cesta, ki se je izgradila za potrebe novega nakupovalnega centra na območju Majskih poljan in naj bi povezovala Prvomajsko ulico z novo ulico, ki naj bi potekala vzdolž železnice.

Definiranje območja

Obravnavano območje posegov leži znotraj zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč. Skupna izmera znaša 138,884m2 in obsegajo sledeče parcelne številke: katastrska občina 2303-SOLKAN parcelne številke: 1503/3, 1504/1, 1504/3, 1504/4, 1505, 1510/2, 1511/2, 1512/2, 1512/3, 1512/4, 1512/5, 1514/2, 1514/3, 1514/5, 1514/6, 1514/7, 1515/1, 1515/3, 1515/4, 1517/3, 1518/2, 1520/3, 1529/9, 2240/2, 2269/6, 2673, 2675, 2676/1, 2676/2, 2677/1, 2677/2, 2678/1, 2678/2, 2678/3, 2678/4, 2678/5 katastrska občina: 2304-NOVA GORICA, parcelne številke: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 13/1, 13/2, 14, 15, 16, 17, 19, 21/5, 21/15, 21/16, 21/17, 21/34, 21/47, 21/48, 21/49, 21/50, 23, 34, 35/2, 35/3, 35/4, 35/5, 35/6, 35/7, 35/8, 35/9, 35/10, 35/11, 35/12, 35/13, 35/14, 35/15, 35/16, 35/17, 35/18, 35/19, 35/20, 35/21, 36/1, 36/2, 36/3, 36/4, 36/5, 36/6, 36/7, 36/8, 36/9, 36/10, 36/11

Na vzhodni strani lokacije teče Prvomajska ulica. Bivša meddržavna meja definira zahodni rob. Vzporedno teče Cesta IX. Korpusa, ki se na območju kotalkališča v Solkanu priključi Prvomajski ulici in od tam naprej poteka po zahodni strani območja. Na severnem je Velika Pot, ki se na italijanski strani naveže na Via delli Scogli, ki naj bi se upoštevajoč urbanistično zasnovo, ki smo jo izdelali v okviru naše diplomske naloge, preoblikovala v novo zahodno obvoznico. Na severnem robu pa leži pravkar

MONG - stanovanjski sklad SOLKANSKA INDUSTRIJA APNA DINOS K. S. SOLKAN - KOTALKALIŠČE LIVARNA ZUERNLIV

CGP - SAMSKI DOM KURIVO GORICA CENTRALNI OBRATI SGP MONG - MOSTOVNA

SLOVENSKE ŽELEZNICE

STO - Storitve -Transport - Operativa

GOSTOL

Sedanji uporabniki prostora

Strojni obrati - STO (Storitve-TransportOperativa)

Podjetje se ukvarja z transportom, gradnjo stanovanjskih in nestanovanjskih stavb (težka mehanizacija bagri, rovokopaci) in vzdrževanjem. Železniškega tira ne potrebujejo, saj so v svoji dejavnosti vezani na tovornjake. Razvojnih načrtov glede širitve ali rekonstrukcije obstoječih stavb pa tudi nimajo. Glede možnosti preselitve današnjlh dejavnosti z območja ob Prvomajskt so mnenja, da zamisel ni slaba, pač pa je vprašanje kdo bi jo bil zmožen financirati. Priznavajo, da je njihova sedanja prostorska ureditev nefunkcionalna, zase bi potrebovali mehanično delavnico, garaže, skladišče za mehanizacijo in opremo. Zemljišče ob Prvomajski meri okrog 8000 m2, objektl pa zasedajo približno tretjino vseh površin. Poleg lokacije ob Prvomajski ima podjetje zemljišča še v gramoznici Miren, ki pa za njihovo dejavnost ne pride v poštev (nasprotovanje krajevne skupnosti).

sto1

Uporabna Površina: 4,467m2 Uporabna Prostornina: 11,356m3 Višina kapi: 14m, 10m Višina slemena: 14m, 10m konstrukcija: AB - prefabricirana

STO1

Parcele v lasti podjetja Dinos.

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

vir fotografije: lasten arhiv

Centralni obrati SGP

Območje centralnih obratov SGP, se je z propadom bivšega SGP-ja razdelilo med več lastnikov. Danes na tem območju obratujejo podjetja: CMM Trade d.o.o.,ROTO Inox d.o.o., Piramida-impex d.o.o., Klimatizacija in ventilacija Klivent Iztok Trop s.p., Medigo d.o.o., Marvel trgovina in zastopstvo d.o.o., Reklame Štrukelj Stojan s.p., The North East Company, Specialistična ordinacija za zobne, Ustne bolezni in paradontologijo Vasilij Vendramin dr. dent. med., Teme projektiranje, inženiring in proizvodnja d.o.o., Editor d.o.o., Living livarski inženiring d.o.o. in nekatere fizične osebe.

SGP1

SGP2

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

Parcele v lasti podjetja Dinos.

Nove dejavnosti predstavljajo za to območje precejšnjo obremenitev. Najbolj pereč problem je parkiranje, saj so, kljub precejšnjemu povečanju števila osebnih vozil zaposlenih in obiskovalcev, površine parkirišč ostale praktično nespremenjene. Selitev teh podjetji z območja predstavlja verjetno največjo težavo. Zaradi velikega števila podjetji in majhne finančne zmožnosti, saj bi se lahko dogovarjanja o selitvi precej zavlekla. Podjetja, ki danes obratujejo na tem območju pri svojem delu niso odvisna od železniške infrastrukture.

sgp1

Uporabna Površina: 3,604m2 Uporabna Prostornina: 15,966m3 Višina kapi: 7.34m Višina slemena: 10.86m konstrukcija: AB - prefabricirana

sgp2

Uporabna Površina: 1,118m2 Uporabna Prostornina: 3,075m3 Višina kapi: 6m Višina slemena: 7.27m konstrukcija: AB - prefabricirana

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

vir fotografije: lasten arhiv

Uporabna površina: 4,914m2 Uporabna prostornina: 16,380m3 Višina kapi: 10,4m Višina slemena: 12,3m konstrukcija: AB - prefabricirana

Uporabna površina: 9,170m2 Uporabna prostornina: 3,4387.5m3 Višina kapi: 6.3m, 7.9m Višina slemena: 9,2m konstrukcija: jeklena in AB - prefabricirana

Uporabna površina: 6,055m2

Uporabna prostornina: 27,924m3 Višina kapi: 10m, 7.9m, 5.1m Višina slemena: 11.3m, 10.3m, 5.5m konstrukcija: AB - prefabricirana

Uporabna Površina: 4,467m2 Uporabna Prostornina: 11,356m3 Višina kapi: 14m, 10m Višina slemena: 14m, 10m konstrukcija: AB - prefabricirana

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

Gostol - Gopan

Lokacija ob Prvomajski je trenutno edina, s katero podjetje Gostol razpolaga. Površina njihovega zemljišča meri 2.4 ha (+6000m2 na nasprotni strani Prvomajske, ki ga trenutno uporabljajo kot parkirišče). Pokrite površine merijo približno 1800m2 bep. Zavedajo se da je dolgoročno, selitev dejavnosti z lokacije ob Prvomajski ulici nujna. Svojčas se je kot opcija ponujala izgradnja nove industrijski cone Lijak. Podjetje bi bilo tudi pripravljeno zemljišča v mestu odstopiti v zameno, če občina zgradi nadomestne objekte na novi lokaciji. Kot nova lokacija bi zadoščalo tudi manjše zemljišče, kot je sedanje, saj bi bilo možno nov obrat racionalneje urediti. Na območje je speljan industrijski tir (sam tir je bil njihova investicija, skupaj z SGP, medtem, ko je zemljišče pod tiri v lasti železnice) Ta industrijski tir danes predstavlja le manjšo prednost in bi ga lahko pogrešali. Z vidika transporta po železnici, bi se lahko brez problemov selili na novo lokacijo. Transport po železnici namreč ne presega v povprečju 5 vagonov na leto (ocena).

G1 G2 G3 G4

Parcele v lasti podjetja Gostol.

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

Pogled na obrat podjetja Gostol. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Kurivo

Na tej lokaciji se podjetje pretežno ukvarja s prodajajo: gradbeni material, opremo za gradnjo, plin,... Zemljišča v njihovi lasti merijo 3800 do 4000m2. Vsi objekti na območju so pritlični, večji del zemljišč pa obsega deponija na prostem. Na njihovo območje je speljan industrijski tir. Železnice pa pri svojem delu ne uporabljajo veliko, saj je pretovor preko železnice zanimiv le za nekatere vrste artiklov (doslej le premog, v zadnjem času tudi cement). Železnica ne predstavlja večjega deleža v strukturi celokupnega transporta (okrog 3 - 5 %), tako da bi se zadovoljili tudi z zemljiščem, ki ni opremljeno s tovrstno infrastrukturo. CGP - Samski domovi

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

Parcele v lasti podjetij Kurivo in CGP.

Poleg Kuriva stojijo na tem območju tudi objekti, ki so v lasti podjetja CGP, v katerih ima podjetje urejene samske domove, ki pa so trenutno prazni.

Pogled na zemljišče podjetja Kurivo. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Dinos

Glavna dejavnost podjetja je zbiranje in priprava (sortiranje, predelava, stiskanje ) odpadkov. Na sedanji lokaciji imajo približno 2400 m2 zemljišč, od tega je okoli 1700 m2 deponije, ostalo so stavbe. Trenutno podjetje nima načrtov za selitev s trenutne lokacije. Zavedajo pa se, da je v dolgoročni perspektivi selitev potrebna; v tem primeru bi potrebovali od 5000 do 6000 m2 veliko zemljišče, ki bi bilo opremljeno z enako infrastrukturo, kot jo imajo danes. Že pred 40 leti je bila v ta namen napravljena študija, ki je predvidevala selitev sortirnice v tedaj načrtovano industrijsko cono v Ajševici, ki pa kasneje ni bila uresnicena. Za svojo dejavnost potrebujejo železnico: po njej gre približno 3/4 transporta. Konkurenčnost njihovega poslovanja je v precejšnji meri odvisna od cene transporta, saj znašajo potni stroški precejšnji del vseh stroškov. Parcele v lasti podjetja Dinos.

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

Pogled na obrat podjetja DINOS. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Solkanska industrija apna

Solkanska industnja apna (SlA) ima v lasti dva večja zemljišča v Solkanu: v kamnolomu, kjer pridobivajo mineralne surovine in kjer se nahaja tudi del proizvodnje, ter ob Cesti IX. korpusa, kjer poteka proizvodni proces hidratizacije in nakladanja na železniške vagone. Za obratovanje kamnoloma imajo dovoljenje za 10 do 15 let, zaloge v hribu pa omogočajo tudi daljše koriščenje. Podjetje načrtuje v naslednjem obdobju selitev procesa hidratiziranja na območje kamnoloma in ga tam združiti z tamkajšnjimi obrati.

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

Parcele v lasti podjetja SIA.

Zemljike ob Prvomajski meri 7189 m2. SIA je pri svojem delu vezana na železnico, saj kar 50 % vsega pretovora opravijo preko tirov (zelezarna Ruše. Jesenice, italijanske železarne). To ustreza 35 - 40.000 t letno (včasih celo 80 100.000 t; kamenje za Jesenice). Za potrebe podjetja, bi bilo možno izgraditi industrijski tir pod kamnolomom.

Pogled na prostore hidrarne. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Livarna Gorica

Lastnik livarne Ligo d.o.o. je podjetja Ernst Zürn GmbH & Co KG München iz Nemčije. Podjetje ima 40 let izkušenj v kovinski industriji. V podjetju izdelujejo ohišja za ležaje, menjalnike, črpalke, uteži, vozlišča, prirobnice, ohišja starterjev, menjalnikov, zavorne bobne. 90% svojih proizvodov izvozijo v EU.

Trenutno Livarna zaseda približno 2,4 ha zemljišč, od katerih je pozidana približno tretjina. Železnice ne uporabljajo in trenutno tudi nimajo urejenega industrijskega tira. Zaradi onesnaževanja okolja se nad njihovim delom pritožuje javnost z obeh strani meje, zato bi bila selitev obrata nujna.

Parcele v lasti podjetja Livarna Gorica.

Uporabna Površina: 2,040m2 Uporabna Prostornina: 11,165m3 Višina kapi: 9m Višina slemena: 9m konstrukcija: AB

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

PREREZ 1:2500

Tloris 1:2500

Pogled na obrat Livarna Gorica. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Slovenske Železnice

Na območje ob Prvomajski ulici se izvajajo naslednje interne dejavnosti: administracija, potiniška postaja, popravilo in vzdrževanje lokomotiv in vagonov; na tej ŽP tudi sestavljajo vlake, ki gredo potem naprej (izjema so direktni vlaki Sežana - Avstrija) Različne službe, ki so prisotne na ZP Nova Gorica, so v različnih organizacijskih sistemih: prometna dejavnost ima nadrejeno centralo v Postojni, vleka vlakov pa v Divači.

Valorizacija stavbnega fonda in oprikaz rušitev (oranžno).

Parcele v lasti Slovenskih železnic.

Pogled na prostore hidrarne. Stojišče vedute je na karti lastništva označeno z simbolom vir fotografije: lasten arhiv

Faznost

Območje v lasti Slovenskih železnic

Večina univerzitetnih in pomožnih objektov se bo zgradila na zemljiščih, ki so trenutno v lasti Slovenskih železnic. To območje hkrati predstavlja prvo fazo izgradnje univerzitetnega centra. Na zahodni strani železnice sta ob tovarni Mostovna predvideni Fakulteta za humanistiko in Poslovno tehniška fakulteta. Fakulteta za aplikativno naravoslovje bo zgrajena na območju Gostola in Centralnih obratov SGP na zemljišču vzhodno od železnice. Na območju nekdanjega Kuriva pa smo predvideli izgradnjo Fakultete za znanost o okolju, ki naj bi bila zgrajena v dveh fazah.

Območje hidrarne, podjetja DINOS in kotalkališča v Solkanu

V drugi fazi se predvidi širitev univerzitetnega centra še na severni del na območje kotalkališča Solkan, Dinos in Hidrarne. Fakulteta za podiplomske študije bo na območju Hidrarne v Solkanu, ki načrtuje selitev svojih dejavnosti na območje kamnoloma in je po naši oceni, glede na trenutne razmere, prvo podjetje, ki se bo selilo iz tega območja. V sklopu tega projekta je potrebno predvideti tudi selitev podjetja Dinos iz samega zgodovinskega jedra Solkana na območje obrtne cone Kromberk. Obstoječe območje kotalkališča v Solkanu je v lasti krajevne skupnosti Solkan. Kotalkališče je trenutno precej zanemarjeno in ni v uporabi. V sklopu diplomske naloge smo predvideli rušitev obstoječih stavb na območju in izgradnjo novega športnega objekta, ki bi, poleg pokritega kotalkališča v parterju, obsegal še postajališče za primestno železnico, večjo restavracijo z barom in letnim vrtom in odprte športne površine za tenis in košarko v prvem nadstropju. Z izgradnjo druge faze smo tako izgradili vse predvidene prostore za univerzo in tako smiselno zaključili najpotrebnejši del.

Sanacija obstoječih objektov in širitev centra na območje livarne in Prvomajske ulice

Na sklop hal G3 na območju Gostola (glej stran 66) bodo potrebne tudi manjše rušitve za vgradnjo povezovalnega hodnika. Vsi novi prizidki in vzidave v obstoječih halah se predvidevajo v lahki jekleni konstrukciji z montažnimi polnili.

V tretji in s tem tudi zadnji fazi izgradnje univerzitetnega centra predvidevamo dograditev vseh dopolnilnih programov, ki spadajo v sklop sodobne univerze. To so tehnološki park, R&R ustanove in univerzitetni inkubator kot tudi upravno trgovski center – s trgovino, banko, pošto, barom, restavracijo in konferenčno dvorano, ki so nepogrešljiv del tako velikega sistema.

Na območju Gostola in Centralnih obratov SGP smo predvideli rušitev vseh manjših objektov in lop, ki niti po svoji obliki niti po svoji in konstrukciji ne omogočajo umeščanja novih programov. Ohranili smo vse večje industrijske objekte in osrednjo – poslovno stavbo Gostola. Ohranjene stavbe omogočajo umestitev laboratorijev, pisarn in proizvodnih kapacitet, ki ustrezajo malim podjetjem, ki naj bi v bodočnosti sestavljale jedro tehnološkega parka v Novi Gorici. Ob prvomajski cesti, ki naj bi z izgradnjo stanovanjske soseske Majske Poljane in nakupovalnega centra Super Nova postala ena pomembnejših ulic v mestu pa smo predvideli izgradnjo komercialnih površin, ki naj bi služile tako univerzitetnemu centru kot tudi širši okolici. Na Območju Gostola smo tako predvideli izgradnjo garažne hiše s trgovinami v parterju. Konferenčno dvorano za 500 ljudi, banko, pošto, restavracjo in manjše lokale pa smo umestili na območje bivših centralnih obratov. Dodatne površine za tehnološki park, R&R ustanove in univerzitetni inkubator smo predvideli tudi na ob območju Livarne Solkan kot smiselne dopolnitve obstoječega tehnološkega parka. Vsi načrtovani objekti na tem območju so novogradnje in so s sistemom programskih hodnikov povezani s Fakulteto za podiplomske študije na območju Hidrarne. V obstoječih stavbah se predvideva obnovo podov, na vseh industrijskih halah bo treba zamenjati kritino. Industrijskim stavbam v sklopu hal G2 (glej stran 66) na območju Gostola in hale STO1 na območju strojnih obratov STO (glej stran 64) in hala SGP1 na območju centralnih obratov SGP (glej stran 65) smo predvideli montažo strešnih svetlobnikov po sistemu strehe z naklonom Trimoterm SNV.

1. faza

2. faza

3. faza

Gradnja v več etapah glede na razpoložljivosti zemljišč M 1:5000

Nova prometna mreža

Za potrebe projekta smo predvideli ureditev nove prometne mreže. Trenutno je zaradi industrijskih obratov, ki so tu prisotni, območje slabo dostopno. Južni del območja, kjer stojijo obrati Gostol - Gopan, centralni obrati SGP in tehnični objekti železnice so ograjeni, dostop za pešce in motoriziran promet pa je urejen mimo zapornic. Podobno velja tudi na južnem delu, kjer stojo Hidrarna Solkan, podjetje Dinos in Livarna Gorica. Poslovno tehnološka cona v Solkanu je verjetno najbolj urejeno in dostopno območje. Ima urejeno ortogonalno cestno mrežo, ki se na jugu navezuje na Cesto IX. Korpusa, na severu pa na Veliko Pot. Dostopni za pešce sta tudi Kotalkališče v Solkanu, ki je zanemarjeno in trenutno ni v uporabi, in KUD Mostovna, ki ima sicer tudi ograjeno dvorišče z zapornicami, a so te več ali manj ves čas odprte. Da bi območje napravili bolj dostopno širšemu mestu, smo na območju predvideli izgradnjo nove mreže cest, kolesarskih in peš poti. Na južnem delu območja, med novim nakupovalnim centrom in obstoječimi industrijskimi halami Gostola, se uredi nova povezovalna cesta med Prvomajsko ulico in novo dovozno ceto, ki bo potekala vzporedno s tiri in naj bi se na Jugu navezovala na Erjavčevo ulico na severu pa na novo krožišče. Druga pomembna povezava med Prvomajsko ulico in Cesto IX. Korpusa se uredi na severnem delu, kjer se obe ulici skupaj z novo dovozno cesto srečajo v novem krožišču. Večina dovozov je urejenih s Prvomajske ulice. Skupaj z novo dovozno cesto, ki bo potekala vzporedno z železniško progo, južno povezovalno cesto in dvema cestama, ki bosta povezovali Prvomajsko in Zahodno cesto, ustvarjajo osrednjo cestno mrežo na območju.

Kot eno od strateških investicij v prihodnosti je MONG predvidela tudi elektrifikacijo železniške proge od mejnega prehoda Vrtojba do Solkana. S tem bi povezali Novo Gorico in italijansko Gorico s hitro primestno železnico. V nadaljevanju naj bi se uredila tudi celotna trasa Bohinjske železnice v skladu z sprejetim nacionalnim programom izgradnje železnic, ki predvideva elektrifikacijo proge in posodobitev telekomunikacijskih povezav. Na odseku med Sežano in Novo Gorico naj bi se zgradil tudi dodaten tir. Elektrifikacija posledicno pomeni tudi manjše rekonstrukcije, zlasti poglabljanje predorov. Investicija je ocenjena na 72 milijonov Euro. Današnja ranžirna postaja v Novi Gorici naj bi se selila na ŽP Vrtojba, ali pa v Prvačino; lahko pa se tudi predvidi diferencirana selitev v Prvacino, Volčjo Drago in Vrtojbo. Na vsako od navedenilh postaj bi lahko vozile italijanske lokomotive. V obeh primerih pa bi morali zgraditi tir v smeri Prvačina - Vrtojba kot manjkajočo stranico trikotnika. V načrtu je tudi izboljšanje povezave ŽP Vrtojba z italijansko stranjo. Najbolj realna alternativa ŽP ob Prvomajski bi bila Prvačina. Tamkajšna ŽP ima sicer samo 6 tirov, vendar je še prostor za širitev. Pomembno je, da se ohrani rezervat, ki dopušča kasnejšo širitev. S tem bi smiselno zaokrožili infrastrukturno omrežje na območju Goriške in povezali disperzno gradnjo v regiji. V ta namen je ob obstoječih tračnicah potrebno predvideti 8 metrski koridor, za namestitev za to potrebno infrastrukturo.

Projekt predvideva tako gradnjo novih objektov, kot tudi sanacijo obstoječega stavbnega fonda na območju.

Na severnem delu območja je trenutno nameščena Livarna Gorica in nastajajoči tehnološki Park Solkan. V diplomski nalogi smo predvideli selitev livarne in rušitev vseh obstoječih objektov livarne, razen upravne stavbe. Ne tem mestu smo predvideli izgradnjo osrednje parkirne hiše s 745 parkirnimi mesti. Novo dostopno cesto uredimo z novim krožiščem na Cesti IX. Korpusa, kjer se bojo sekale Cesta IX. Korpusa, nova dovozna (Velika Pot) cesta in nova regionalna cesta, ki bo povezaovala Cesto IX. Korpusa z novo zahodno obvoznico.

P P

P Umestitev novega univerzitetnega pola v kontekst somestja.

Prometna shema

P P

Avtobusno postajališče

Parkirni prostori na parterju Postajališče mestne železnice

Parkirna hiša

Kolesarska steza Podhod pod železnico

Železnica Cesta

Kolesarska steza Peš in kolesarske poti

100m

Zasnova univerze

Družba znanja je koncept, ki se pogosto uporablja za ponazoritev prehoda iz industrijske dobe v post-industrijsko, v kateri so tehnološke inovacije in znanje, podstat ekonomske rasti in družbenega preoblikovanja. Prehod iz ekonomije akumulacije in centralizacije v odprt in decentraliziran model, ki omogoča mednarodno kroženje znanja, prenos veščin in kompetenc in medsebojno oplajanje znanj in tehnoloških naporov pri ustvarjanju novih proizvodov. Sodobni gospodarski odnosi temeljijo na vzpostvavitvi novih omrežij odličnosti in znanja. Univerze in druge znanstveno tehnične inštitucije pa se vzpostavljajo kot novi centri, točke, ki z generiranjem novih znanstvenih spoznanj, najnaprednejšega raziskovalnega dela in vrhunskega kadra omogočajo vzpostavitev tega omrežja. Sodobne univerze se danes vse bolj usmerjajo k oblikovanju odprtih sistemov poučevanja, ki naj bi omogočali različne oblike povezovanja in združevanja posameznih pedagoških in raziskovalnih ustanov, glede na trenutne potrebe družbe in gospodarstva. Univerza v Novi Gorici je ena redkih pri nas, ki je k temu načinu interdisciplinarnega poučevanja in stapljanju raziskovalnega in pedagoškega dela zavezana že vse od njenih začetkov. Njena komparativna prednost, majhna in mlada univerza, temelji na prilagodljivosti programov in organiziranju različnih interdisciplinarnih kombinacij študijev, ki sledijo spreminjajočim potrebam družbe in industrije. Z razliko od večjih univerzitetnih centrov, ki se lahko osredotočijo na široko ponudbo specializiranih smeri, konkurenčna prednost Univerze v Novi Gorici v temelji na sposobnosti usmerjanja v različne interdisciplinarne kombinacije študijskih področij in povezovanju z realnim sektorjem, ki omogoča valorizacijo študijskega dela v realnem času. Univerza v Novi Gorici bi se morala, upoštevajoč specifičen način dela, predvsem povezovanje z industrijo in stapljanje pedagoškega in raziskovalnega dela, interdisciplinarnega pouka in prekrivanje različnih študijskih smeri, oblikovati kot odprta struktura. Strategija oblikovanja novega univerzitetnega centra mora zato temeljiti na odprtem konceptu oblikovanja, ki bo omogočal tako interdisciplinarno povezovanje med posameznimi fakultetami, raziskovalnimi dejavnostmi in poslovnim svetom kot tudi inertno sposobnost nadaljnje rasti in prilagajanja skozi čas. Na podlagi teh smernic in študij primerov univerzitetnih centrov smo določili naslednje tri smernice, na podlagi katerih bomo oblikovali nov univerzitetni center v Novi Gorici:

Postopna rast

Razvojna dinamika, bi morala temeljiti obvladljivih korakih, ki omogočajo sprotno prilagajanje potrebam univerze.

Aditivna struktura

Oblikovanje stavbe kot niza manjših enot, vezanih na skupne večnamenske prostore, ki delujejo kot povezovalno tkivo in prostor socialnih interakcij. Oblikovanje odprte strukture, ki je organizirana na dveh ravneh: na raven centralnega generičnega povezovalnega omrežja, ki združuje skupne prostore in glavne infrastrukturno komunikacijske razvode ter na raven posameznih enot, ki so vpeti v to mrežo in se lahko znotraj obstoječe infrastrukture poljubno organizirajo glede na trenutne potrebe.

Združevanje v sklope

Združevanje posameznih programskih sklopov po prerezu stavbne strukture in dodajanje enot po tlorisu vzdolž centralne komunikacijske in infrastrukturne hrbtenice. Po tej zasnovi so prostori v pritličju načeloma primerni za javni program, knjižnice, predavalnice, seminarske prostore in laboratorije, zgornje etaže pa za pisarne pedagoškega kadra, sejne sobe in nekatere specializiran raziskovalne laboratorije.

Primerjava s sorodnimi univerzitetnimi središči, ki so za svoj koncept vzele odprt sistem projektiranja in sistem postopne rasti (Svobodne univerze v Berlinu, Univerze v Calabriji, Fakulteta za arhitekturo Nantes,…), kaže na primerljivo prednost takšnega pristopa, pri zagotavljanju možnosti za različno rabo posameznih prostorov. To navadno lahko dosežemo na dva načina: z odvojitvijo osnovne strukture, ki jo navadno definirajo komunikacijske osi in skupni programi (t. i. “grid”), na katero se poljubno dograjujejo posamezne specializirane, pedagoško raziskovalne enote (t. i. “infill”), in z izgradnjo nekoliko predimenzionirane centralne zgradbe, ki vsebujejo določen del nedefiniranega – nepotrebnega prostora, ki lahko gosti različne začasne programe in v sebi zadržuje ustrezne prostorske rezerve za morebitno nadaljno širjenje. Konstrukcija je navadno izdelana iz prefabriciranih modularnih elementov, bodisi betonskih, ki omogočajo gradnjo velikih odprtih prostorov, ki služijo kot osnovna struktura, v katero lahko umeščamo vrsto različnih dejavnosti, bodisi s pomočjo drugih lahkih montažnih sistemov, ki omogočajo enostavno zamenjavo, dograjevanje in neprestano prilagajanje zunanje forme notranjim potrebam stavbe.

Uporabnost sodobnih fleksibilnih struktur se kaže predvsem v odprtosti grajenih struktur, ki se lahko znotraj obstoječe infrastrukturne in komunikacijske mreže prilagajajo različnim programskim in uporabniškim potrebam. Omogočajo prilagajanje v času. Z uporabo odprtega načrtovalnega procesa opredeljujemo le osnovne smernice bodočega razvoja univerze, nastavimo osnovno ogrodje, na katero naj bi se lahko v bodočnosti pripele nove stavbe. Končna oblika in način njegove vzpostavitve ostanejo nedefinirane, kar je še posebno primerno, če upoštevamo, da lahko prostorske in programske okvire, ki jih navadno definirajo različni normativi in standardi, določimo le za dane trenutne potrebe, nikakor pa ne morejo ti modeli predvideti tudi bodoče rasti in potrebe univerze. Faze gradnje navadno določimo na podlagi modelov in različnih možnih scenarijev, ki se prilagajajo spremenljivim robnim pogojem in razpoložljivosti parcel za rast kompleksa. Velikost in končna oblika vsakega odprtega sistema je odvisna od različnih spletov okoliščin in vplivnih dejavnikov, ki skozi čas na razvoj in širjenje univerze različno vplivajo.

parkirišča parkirišča obiskovalci

parkirišča TP

parkirišča univerza parkirišča kongresna dvorana

skupni prostori menza

kongresna dvorana

knjižnice

druženje

TP - tehnološki park

komunikacije

pisarne

univerza

študentski svet menza čajne kuhinje

delavnice

podiplomski študiji znanost o okolju poslovno tehnična

laboratoriji

humanistika

aplikativno naravoslovje

Prostorske potrebe

Prostorske potrebe univerze v Novi Gorici in določitev velikosti univerzitetnega kampusa

Pravilnikov o načrtovanju visokošolskih ustanov obstaja v svetu sorazmerno malo, saj so prostorske potrebe v veliki meri odvisne od potreb posamezne ustanove in različnih metod pedagoškega dela, ki se jih poslužujejo. Prav s tega vidika je določitev prostorskih potreb univerzitetnega središča, ki naj bi se gradil v Novi Gorici sorazmerno težka, brez sodelovanja zaposlenih na fakultetah. Pri določanju prostorskih potreb posameznih fakultet smo se zato osredotočili na trenutne prostorske potrebe univerze in načrtovanje odprtega aditivnega sistema, ki lahko vključuje bodočo rast. Da bi to dosegli smo se posluževali dveh virov: •

•

Pravilnika, ki je bil napisan v 70-h v Veliki Britaniji za potrebe načrtovanja tamkajšnjih univerzitetnih centrov (Campus Planning and Design; Schmertz, Mildred F.; 1972). Analize trenutnih študijskih programov, ki jih izvaja univerza v Novi Gorici, na podlagi katere smo določili.

Analiza programa Univerze v Novi Gorici

Visoko šolstvo se je v Novi Gorici začelo intenzivneje razvijati 24. septembra 1995, ko je bila na pobudo Inštituta Jožef Štefan in takratnega vodstva občine Nova Gorica ustanovljena Fakulteta za znanosti o okolju, prva mednarodna podiplomska šola v Sloveniji in predhodnica današnje Univerze v Novi Gorici. Uvedba tega študijskega programa kot tudi vseh tistih, ki so se univerzi počasi priključevali v naslednjih letih, je bila tesno povezana z osnovnimi razvojnimi usmeritvami institucije. Ta se tako v raziskovalni kot tudi v izobraževalni dejavnosti usmerja predvsem v aktualna področja, ki v Sloveniji niso zadostno pokrita. Od ostalih visokošolskih ustanov pri nas pa se je že od samega začetka razlikovala tudi po tako imenovanem frankofonskem modelu poučevanja, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študentov, pedagoško delo pa poteka predvsem kot navezava na le to. Posledično se je izoblikoval tudi model poučevanja, v katerem je

razmerje med številom študentov in številom profesorjev izjemno ugodno, saj na enega profesorja pride le pet študentov. Zaradi tega lahko študentje v sodelovanju z mentorji že med študijem lažje uveljavijo individualne strokovne interese. Študijski programi so moderni in interdisciplinarni, kar zagotavlja izjemno visoko stopnjo zaposljivosti diplomantov (95 % v enem letu po diplomi). Tesna povezava študijskih programov z raziskovalno dejavnostjo na univerzi in z razvojnimi oddelki v industriji študentom omogoča, da se zelo zgodaj seznanijo s praktičnim delom, kar je posebej pomembno za hitro vključevanje v delovni proces. Univerza v sodelovanju s tujimi visokošolskimi ustanovami tudi pripravlja skupne študijske programe. Študijski programi trenutno potekajo v Gorici (Italija) v Križni ulici, kjer poteka študijski program s področja okolja. V Ajdovščini poteka učni proces Fakultete za aplikativno naravoslovje in Visoke šole za vinogradništvo in vinarstvo. Ostale smeri se izvajajo v Novi Gorici, kjer se še najbolj čuti prostorska stiska. FAKULTETA ZA APLIKATIVNO NARAVOSLOVJE •

Študijski program prve stopnje Inženirska fizika

•

Študijski program druge stopnje Eksperimentalna fizika

FAKULTETA ZA HUMANISTIKO

POSLOVNO-TEHNIŠKA FAKULTETA •

visokošolski strokovni študijski program Gospodarski inženiring (1. stopnja)

•

magistrski študijski program Gospodarski inženiring (2. stopnja)

VISOKA ŠOLA ZA UMETNOST •

Digitalne umetnosti in praks

VISOKA ŠOLA ZA VINOGRADNIŠTVO IN VINARSTVO •

Študijski program prve stopnje Vinogradništvo in vinarstvo

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI ŠTUDIJ Podiplomski študijski program Ekonomika in tehnike konservatorstva arhitekturne in krajinske dediščine (tretja stopnja) •

Podiplomski študijski program Fizika (tretja stopnja)

•

Podiplomski študijski program Interkulturni študiji - primerjalni študij idej in kultur

•

Podiplomski študijski program Jezikoslovje ( III. stopnja )

•

Podiplomski študijski program Karakterizacija materialov

•

Podiplomski študijski program Krasoslovje

•

Podiplomski študijski program Krasoslovje (tretja stopnja)

•

Študijski programi prve stopnje Slovenistika

•

Študijski programi prve stopnje Kulturna zgodovina

•

Študijski programi druge stopnje Slovenistika, smer Jezikoslovje

•

Študijski programi druge stopnje Slovenistika, smer Literarne vede

Podiplomski študijski program Molekularna genetika in biotehnologija (tretja stopnja)

•

Študijski programi druge stopnje Kulturna zgodovina

Podiplomski študijski program Primerjalni študij idej in kultur (tretja stopnja)

•

Podiplomski študijski program Znanosti o okolju

•

Študijski programi druge stopnje Migracije in medkulturni odnosi

•

Podiplomski študijski program Znanosti o okolju (tretja stopnja)

FAKULTETA ZA ZNANOSTI O OKOLJU •

Študijski program prve stopnje Okolje

•

Študijski program druge stopnje Okolje

•

Univerzitetni študijski program Okolje

FAKULTETA

SMER

vpisnih trajanje skupaj predavalnic skupaj laboratorijev laboratoriji skladišča knjižnica pisarne druženje pisarne Skupaj mest v študija šolajočih na študenta predavalnic na študenta skuopaj - shrambe m2 pedagoški pedagoški administracija m2 1.l. m2 m2 m2 m2 m2 kader m2 kader m2 m2

FAKULTETA ZA APLIKATIVNO NARAVOSLOVJE

inženirska fizika (1.st) Eksperimentalna fizika (2.st) Fizika Karakterizacija materlov

40 30 20 20

3 2 3 4

120 60 60 80

1.9 1.9 1.9 1.9

228 114 114 152

4.9 4.9 13.8 13.8

588 294 828 1104

30 15 15 20

150 75 75 100

540 270 270 360

22.8 11.4 11.4 15.2

160

FAKULTETA ZA HUMANISTKO

Slovenistka (1.st) Slovenistka (2.st) Kulturna zgodovna (1.st) Kulturna zgodovna (2.st) Migracije in medkulturni odnosi (2.st) Jezikoslovje Primerjalni študij idej in kultur

30 30 40 30 25 20 20

3 2 3 2 2 3 3

90 60 120 60 50 60 60

1.9 1.9 1.9 1.9 1.9 1.9 1.9

171 114 228 114 95 114 114

0.8 0.8 0.8 0.8 0.8 0.8 0.8

72 48 96 48 40 48 48

22.5 15 30 15 12.5 15 15

112.5 75 150 75 62.5 75 75

139.5 93 186 93 77.5 93 93

17.1 11.4 22.8 11.4 9.5 11.4 11.4

250

FAKULTETA ZA ZNANOST O OKOLJU

Okolje (1.st) Okolje (2.st) Okolje (Univerzitetna smer) Znanosti o okolju

40 30 40 20

3 2 4 3

120 60 160 60

1.9 1.9 1.9 1.9

228 114 304 114

4.9 4.9 4.9 13.8

588 294 784 828

30 15 40 15

150 75 200 75

540 270 720 270

22.8 11.4 30.4 11.4

200

POSLOVNO-TEHNIŠKA FAKULTETA

Gospodarski inženiring (1.st) Gospodarski inženiring (2.st)

60 30

3 2

180 60

1.9 1.9

342 114

2 2

360 120

45 15

225 75

279 93

34.2 11.4

120

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE ŠTUDJE

Ekonom. in teh. konzervatorstva v arh. 30 Krasoslovje 15 Molek. genetka in biotehnologja 20

2 3 3

60 45 60

1.9 1.9 1.9

114 85.5 114

6.55 6.55 15.2

393 294.75 912

15 11.25 15

75 56.25 75

270 202.5 270

11.4 8.55 11.4

82.5

18106

458.75

2293.75

5897.5

348.65

917.5

pisarne

UNVERZA V NOVI GORCI

1625

3486.5

28022.2

KOMUNIKACIJE

predavalnice

1543,75

laboratoriji

3828,45

PARKIRNA MESTA

1PM na 3 študente

536,25

1PM na zaposlenega na univerzi

221

JEDILNICA

0,2m2 površine jedilnice na študenta

325

367

KUHINJA

0,17m2 kuhinje na študenta (1 glavni obrok na dan)

276,25

311.95

DRUŽENJE ŠTUDENTI

0,7m2 prostorov za druženje na študenta

1137,5

ŠTUDENTSKI SVET

0.15m2 površin za študentski svet na štedenta

243,75

275.25

ŠPORT

0.47m2 športnih površin na študenta

763.75

SKUPAJ

1538,85

6911 828

34034,8

FAKULTETA ZA APLIKATIVNO NARAVOSLOVJE

FAKULTETA ZA HUMANISTIKO POSAMEZNE UNIVERZITETNE STAVBE FAKULTETA ZA ZNANOST O OKOLJU

POSLOVNO/TEHNISKA FAKULTETA

FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE ŠTUDIJE PRIROČNA SKLADIŠČA KNJIŽNICE ADMINISTRACIJA JEDILNICA KUHINJA DRUŽENJE - ŠTUDENTI ŠTUDENTSKI SVET KONGRESNA DVORANA ŠPOR

DRUŽENJE PEDAGOŠKI KADER SANITARIJE

JAVNI SKUPNI DEL

KOMUNIKACIJE

Združevanje programov po sklopih Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

OVREDNOTENJE OBSTOJEČEGA STAVBNEGA FONDA rušitev preureditev brez posegov

vstavljanje novih vebin na izpraznjena zemljišča in stavbe širitev obstoječe poslovno tehnološke cone Solkan Fakulteta za Podiplomske študije Poslovno tehnična fakulteta Fakulteta za humanistiko Fakulteta za aplikativno naravoslovje Fakulteta za znanost o okolju skupni prostori: Lokali - storitve skupni prostori: Konferenčna dvorana Ponovna uporaba razpložljivega stavbnega fonda na lokaciji z vstavljanjam novih vsebin

Aksonometrični in shematski prikaz nizanja programov Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Arhitekturna zasnova

Poleg nove mreže cest, kolesarskih poti in peš površin naj bi celotno območje povezala tudi novo omrežje dvoetažnih transparentnih povezovalnih sklopov, s katerim bi povezali posamezne stavbe, tako obstoječe kot novogradnje, v odprto strukturo med seboj povezanih prosto stoječih objektov v zelenju. Hodniki naj bi služili razvoju glavnega infrastrukturno komunikacijskega omrežja, gostili pa naj bi tudi vse servisne in skupne prostori, kot so razni kioski, fotokopirnice, čajne kuhinje, študenstki bari, razstavni panoji, IT točke, sejne sobe,... Mreža bi tako prevzela povezovalno vlogo med gospodarstvom in univerzo, kot odprt prostor druženja, neformalnih interakcij in izmenjav. Novozgrajeni objekti gostijo prostore univerze, raziskovalnih inštitutov in večji večnamenski kongresno tržni objekt ob Prvomajski Ulici. V svoji zunanji podobi in konstrukcijski zasnovi novogradnje posnemajo obstoječo industrijsko dediščino območja. Stavbe so oblikovane kot večje industrijske zgradbe z lomljeno streho oziroma dvokapno streho, notranji prostor so v osnovi oblikovani kot samostojne enote, ki se pregrajujejo z lahkimi suhomontažnimi predelnimi stenami in lahko gostijo različne razporeditve in se tako skozi čas prilagajajo potrebam univerze.Knjižnice posameznih fakultet so oblikovane kot večji členjeni dvoetažni prostori z lomljeno streho. Notranjost se deli na vhodni del, ki je oblikovan kot odprt dvoetažni prostor, in del, ki se deli v dve etaži, gornjega, ki je svetlejši in je zato namenjen čitalnicam, in spodnjega, ki je nekoliko manj svetel in je zato primernejši za knjižne police. Industrijske objekte na območju smo v večji meri ohranili. Široki razponi in visoke svetle višine v notranjosti hal je možno preurediti bodisi v nove proizvodne obrate, ali pa, s pomočjo lahke jeklene montažne konstrukcije, notranjost razčleniti v dvoetažni niz laboratorijskih in pisarniških prostorov. Osvetljevanje prostorov v notranjosti smo predvideli s pomočjo naravne zenitalne svetlobe Za potrebe stoječega prometa smo predvideli gradnjo petih parkirnih hiš, ki so smiselno razporejene po celotnem območju centra in imajo kapaciteto 2074 parkirnih mest. Podobno kot ostale stavbe smo tudi parkirne hiše navezali na mrežo hodnikov, preko katerih so urejeni dostopi do posameznih parkirnih etaž. Trenutno je območje kjer nameravamo izgraditi nov univerzitetno poslovni center razdeljen med lastniko. V ta namen smo projekt razdelili v več faz. S tem smo želeli olajšali predvsem stroškovno in organizacijsko plat projekta.

ORIS

Skupni prostori hodnik

PREREZ TLORIS

PREREZ TLORIS - HODNIK SKUPNI PROSTORI PREREZ PREREZ SKUPNI PROSTORI - HODNIK PREREZ SKUPNI PROSTORI - HODNIK TLORIS PREREZ

vhod - vratarnica

SKUPNI PROSTORI - HODNIK PREDAVALNICA VHOD PREREZ SKUPNI VHOD PROSTORI - HODNIK PREDAVALNICA SKUPNI PROSTORI - HODNIK PREREZ VHOD SKUPNI PROSTORI - HODNIK VHOD

PROSTORI - HODNIK

CE, DVIGALO

PREREZ TLORIS

tloris

TLORIS

TLORIS - HODNIK PREREZ PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV SKUPNI PROSTORI V OBSTOJEČE STRUKTURE TLORIS - HODNIK PREREZ TLORIS PREREZ SKUPNI PROSTORI VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE TLORIS TLORIS - HODNIK SKUPNI PROSTORI PREREZ PREREZ

VHOD

vertikalne komunikacije

VHOD STOPNICE, DVIGALO PROIZVODNJA VHOD STOPNICE, DVIGALO PROIZVODNJA VHOD STOPNICE, DVIGALO VHOD STOPNICE, DVIGALO STOPNICE, DVIGALO VHOD STOPNICE, DVIGALO LABORATORIJ WC STOPNICE, DVIGALO WC LABORATORIJ STOPNICE, DVIGALO WC STOPNICE, WC DVIGALO

WC STOPNICE, DVIGALO WC PISARNE GARDEROBA WC PISARNE GARDEROBA WC GARDEROBA GARDEROBA WC ROBA GARDEROBA WC GARDEROBA PRIROČNO SKLADIŠČEPISARNE GARDEROBA PRIROČNO SKLADIŠČE PISARNE PRIROČNO SKLADIŠČE GARDEROBA PRIROČNO SKLADIŠČE NO SKLADIŠČE GARDEROBA PRIROČNO SKLADIŠČE GARDEROBA PRIROČNO SKLADIŠČE SEJNA SEJNA SOBASOBA PRIROČNO SKLADIŠČE SEJNA SOBA PRIROČNO SKLADIŠČE OBA SEJNA SOBA PRIROČNO SKLADIŠČE SEJNA SOBA PRIROČNO SKLADIŠČE SEJNAKIOSK SOBA- FOTOKOPIRNICA KIOSK - FOTOKOPIRNICA SEJNA SOBA FOTOKOPIRNICAKIOSK - FOTOKOPIRNICA SEJNA SOBA KIOSK - FOTOKOPIRNICA SEJNA SOBA KIOSK - FOTOKOPIRNICA SEJNAKAVARNA SOBA KIOSK - FOTOKOPIRNICA KAVARNA A KIOSK - FOTOKOPIRNICA KAVARNA KIOSK - FOTOKOPIRNICA KAVARNA KIOSK - FOTOKOPIRNICA IT TOČKA KAVARNA KIOSK - FOTOKOPIRNICA KAVARNA A IT TOČKA KAVARNA IT TOČKA KAVARNA IT TOČKA KAVARNA IT TOČKA KAVARNA IT TOČKA

garderoba

priročno skladišče

Vnašanje novih vsebin Prostori univerze v obstoječe objekte

PREREZ

prerez

PREREZ

PREREZ TLORIS NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE V OBSTOJEČE STRUKTURE PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE PREREZ PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV TLORIS PREREZ TLORIS V OBSTOJEČE NOVIH STRUKTURE TLORIS PREREZ VSTAVLJANJE PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV TLORIS PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV STRUKTURE V OBSTOJEČEPREDAVALNICA STRUKTURE V OBSTOJEČE V OBSTOJEČE STRUKTURE PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREDAVALNICA V OBSTOJEČE STRUKTURE PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREDAVALNICA V OBSTOJEČE STRUKTURE VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREDAVALNICA V OBSTOJEČE STRUKTURE PREDAVALNICA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PROIZVODNJAPROIZVODNJA PREDAVALNICA PROIZVODNJA LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE

TLORIS

PREREZ

TLORIS

PREREZ

TLORIS TLORIS PROSTORI UNIVERZE PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE V OBSTOJEČE STRUKTURE TLORIS PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PROSTORI UNIVERZE V OBSTOJEČE STRUKTURE V OBSTOJEČE STRUKTURE TLORIS PREREZ TLORIS VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV VTLORIS OBSTOJEČE STRUKTURE STRUKTURE PREREZ V OBSTOJEČE TLORIS PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV TLORIS TLORISPREREZ PREREZ V OBSTOJEČE STRUKTURE VTLORIS OBSTOJEČE STRUKTURE VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV NOVIH PROGRAMOV VELIKA PREREZ VTLORIS OBSTOJEČE STRUKTUREVSTAVLJANJE V TLORIS OBSTOJEČE STRUKTURE PROSTORI UNIVERZE PREREZ V OBSTOJEČE STRUKTURE VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREDAVALNICA PREDAVALNICA PREDAVALNICA VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV V OBSTOJEČE STRUKTURE VELIKA TLORIS PREREZ VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV VPREDAVALNICA OBSTOJEČE STRUKTURE PREDAVALNICA PREDAVALNICA V OBSTOJEČE NOVIH STRUKTURE TLORIS PREREZ VSTAVLJANJE PROGRAMOV PREDAVALNICA PREDAVALNICA V OBSTOJEČE STRUKTURE VSTAVLJANJE NOVIH PROGRAMOV PREDAVALNICA PREDAVALNICA V OBSTOJEČE STRUKTURE VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PREDAVALNICA MALA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PREDAVALNICA PREDAVALNICA PROIZVODNJA PROIZVODNJA PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PROIZVODNJA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE PISARNE

TLORIS

PREREZ TLORIS PROSTORI UNIVERZE

PREREZ

TLORIS

PREREZ PROSTORI UNIVERZE PREREZ PROSTORI UNIVERZE

TLORIS

PREREZ

tloris

proizvodnja

laboratoriji 1

laboratoriji 2

pisarna 1

pisarna 2

prerez

TLORIS

PREREZ PROSTORI UNIVERZE TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE VELIKA TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA VELIKA TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA VELIKA TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA VELIKA PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA VELIKA VELIKA PREDAVALNICAPREDAVALNICA MALA VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA MALA VELIKA PREDAVALNICAPREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE PREREZ

TLORISPREREZ

velika predavalnica

PROSTORI UNIVERZE

VELIKA PREDAVALNICA

predavalnica

MALA PREDAVALNICA

mala predavalnica

seminar

LABORATORIJ

prerezPREREZ

TLORIS UNIVERZE PROSTORI TLORIS PROSTORI UNIVERZE PREREZ

TLORIS UNIVERZE PROSTORI PROSTORI UNIVERZE VELIKA TLORIS TLORIS PREDAVALNICA VELIKA TLORIS PREDAVALNICA VELIKA TLORIS PREDAVALNICA VELIKA PREDAVALNICA VELIKA VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA MALA MALA PREDAVALNICA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA LABORATORIJ LABORATORIJ LABORATORIJ

LABORATORIJ

LABORATORIJ LABORATORIJ PISARNE PISARNE PISARNE

PISARNE PISARNE

TLORIS

PREREZ

tloris

TLORIS UNIVERZE PROSTORI TLORIS UNIVERZE PROSTORI

TLORIS TLORIS

TLORIS

Parkirne hiše

PREREZ

TLORIS

TLORIS PROSTORI UNIVERZE TLORIS

PREREZ

enosmerna dovozna rampa PREREZ

TLORIS

TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE TLORIS ENOSMERNA PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PREREZ VELIKAPREREZ PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE TLORIS PROSTORI UNIVERZE DOSTOPNA RAMPA PREDAVALNICA VELIKA TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA PREDAVALNICA DOSTOPNA RAMPA VELIKA TLORIS PREREZ PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA VELIKA PROSTORI UNIVERZE PREDAVALNICA ENOSMERNA ENOSMERNA VELIKA PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA DOSTOPNA RAMPA MALA PREDAVALNICA PROSTORI VELIKA PREDAVALNICA MALA PRKIRNI PREDAVALNICA VELIKA PREDAVALNICA PROSTORI MALA PREDAVALNICA VELIKA PREDAVALNICA MALA PREDAVALNICA PRKIRNI PRKIRNI VELIKA PREDAVALNICA PROSTORI PROSTORI MALA PREDAVALNICA PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA MALA LABORATORIJ PREDAVALNICA LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE LABORATORIJ PISARNE

parkirni prostori

PISARNE

laboratorij z PISARNE pisalnim kotom

PREREZ

TLORIS PREREZ TLORIS PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PREREZ TLORIS PREREZ PROSTORITLORIS UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PREREZ TLORIS PREREZ PROSTORITLORIS UNIVERZE

TLORIS

tloris

PREREZ

PREREZ TLORIS PROSTORI UNIVERZE

PREREZ

prerez PREREZ

PROSTORI UNIVERZE

PREREZ PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PREREZ PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE

TLORIS

TLORIS UNIVERZE PROSTORI

PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE

TLORIS UNIVERZE P PROSTORI PROSTORI UNIVERZE TLORIS P PROSTORI UNIVERZE

PREREZ PROSTORI UNIVERZE TLORIS PROSTORI UNIVERZE PROSTORI TLORIS PREREZ PREREZ UNIVERZE TLORIS UNIVERZE PREREZ PROSTORI UNIVERZE PROSTORI PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA ENOSMERNA PROSTORITLORIS UNIVERZE PREREZ TLORIS PREREZ PROSTORI DOSTOPNA RAMPA DOSTOPNAUNIVERZE RAMPA PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA PREREZUNIVERZE PROSTORI TLORIS PROSTORI UNIVERZE DOSTOPNA RAMPA DOSTOPNA RAMPA PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA ENOSMERNA PREREZ TLORIS PROSTORI DOSTOPNA RAMPA DOSTOPNAUNIVERZE RAMPA PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA ENOSMERNA PROSTORI UNIVERZE DOSTOPNA RAMPA ENOSMERNA DOSTOPNA RAMPA PROSTORI UNIVERZE ENOSMERNA ENOSMERNA DOSTOPNA RAMPA PRKIRNI PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA DOSTOPNA RAMPA ENOSMERNA ENOSMERNA PROSTORI PROSTORI PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA ENOSMERNA PROSTORI PROSTORI PRKIRNI PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA PROSTORI ENOSMERNA PROSTORI PRKIRNI PRKIRNI PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA ENOSMERNA PROSTORI PROSTORI PROSTORI PRKIRNI PRKIRNI DOSTOPNA RAMPA PRKIRNI PROSTORI PROSTORI PROSTORI PRKIRNI PROSTORI PRKIRNI PROSTORI PRKIRNI PROSTORI PRKIRNI PROSTORI

PISARNE

sejna soba

laboratorij

kiosk - fotokopirnica

pisarne

čajna kuhinja z prostori za druženje

knjižnica

IT točka

čitalnica

IT TOČKA IT TOČKA IT TOČKA IT TOČKA

Grafične priloge

4 5

9 10

0 10m

100m

shema POŽARNIH POTI

Dostop z gasilskim vozilom je do posameznih stavb omogočen po omrežju peš in kolesarskih poti, ki so urejene skozi celotno območje univerzitetnega pola. obravnavano območje 1

2 - 3 - 4 - 5 - 6 - 7 8 9

- - -

10 - 11 - 12 - 13 -

pokriti trg (steklena streha na jeklenem paličju) parkirna hiša z lokali v parterju (291 p. m.) rekreacjske površine (odbojka) rekreacjske površine (skatepark) parkirna hiša (325 p. m.) postajališče primestne železnice (igrišči za tenis na strehi) rekreacjske površine (košarka) parkirna hiša (112 p. m.) postajališče primestne železnice (košarkaško igrišče na strehi) železniški podhod s postajališkimi peroni železniški podhod mostovna parkirna hiša (826 p. m.)

Objekti z tlorisno površino med 600 m2 in 6000 m2 imajo omogočan dostop z gasilskim vozilom do najmanj ene stranice objekta in najmanj eno delovno površino za intervencijo. Objekti z večjo tlorisno površino pa imajo zagotovljen dostop do najmanj dveh stranic objekta in najmanj dve delovni površini za intervencijo. Posamezni univerzitetni in poslovni objekti so organizirani kot individualni požarni sektorji. Požrane poti so po kompleksu urejene skozi glavni povezovalni hodnik in zunanjih odprtih hodnikih. Odvod toplote in dima sta urejena na naraven način s pomočjo okenskih odprtin v strehi. Ta so povezana z požarnimi detektorji in se v primeru požara avtomatično odprejo. Spodnje nadstropje v povezovalnih glavnih hodnikih, ki se koristijo tudi kot evakuacijske poti se odpirajo po celotnem obodu fasadnega pasu. V objektih je nameščen tudi avtomatski protipožarni brizgalni sistem (šprinkler), ki se napaja s pomočjo podzemnih bazenov z meteorno vodo.

Situacija M 1:2000

a-a

b-b

c-c

d-d 90

VOLVO VOLVOXC90 XC90

Prečni prerezi M 1:1000 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

e-e

f-f

g-g

h-h

Vzdol탑ni prerezi M 1:1000 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Ko탑elj / somentor: prof. dr. Bla탑 Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

0.30 2.55 2.90

0.40

7.60 8.00

0.40

+0.10

A-A

7.60 8.00

+0.10

0.40

7.60 8.00

0.40

+0.10

7.60 8.00

0.40

ZZZ

7.69 8.09

0.40

7.69 8.09

AAAA

Tloris pritličje M 1:200

0.40

B-B

7.69

0.40

8.09

BBBB

CCCC

7.69

8.09

7.69

0.40

8.09

DDDD

0.40

EEEE

1 - požarno stopnišče 2 - laboratorijske površine 3 - pisarne pedagoškikader

7.69 8.09

0.40

FFFF

16.40 GGGG

4 - predavalnica 5 - skupni prostori - mize 6 - skupni prostori - čajna kuhinja

HHHH

7 - vetrolov

0.30 2.55 2.90

0.40

7.60 8.00

0.40

+5.10

A-A

7.60 8.00

+5.10

0.40

7.60 8.00

0.40

5 4

+5.10

7.60 8.00

0.40

ZZZ

7.69 8.09

0.40

AAAA

1 - požarno stopnišče 2 - laboratorijske površine 3 - pisarne pedagoški kader

7.69 8.09

0.40

7.69 8.09

BBBB

4 - dvoetažni prostor 5 - povezovalni balkon 6 - povezovalni most

B-B 0.40

CCCC

7.69

8.09

0.40

7.69

0.40

8.09

DDDD

EEEE

7.69 8.09

0.40

3.31 0.23 3.54 0.46 FFFF

3.77 0.23 4.00

3.77 0.23 4.00 GGGG

3.31 0.23 3.54

0.23 0.46 HHHH

Tloris nadstropje M 1:200

Shema energetske zasnove °

Podzemni požarni bazeni se napajajo z meteorno vodo. Z njmi se napaja avtomatski protipožarni brizgalni sistem (šprinkler), služijo pa tudi za napajanje kotličkov v sanitarijah

Zunanje vodne površine se prav tako napajajo s pomočjo meteorne vode in poleg zagotavljanja ustreznejše mikro klime v vročih poletnih mesecih, lahko služijo tudi kot dodaten vir vode v primeru požara

Naklon sonca v času zimskega in poletnega solsticija.

Južna, vzhodna in zahodna pročelja zgornjih etaž imajo za potrebe senčenja fiksirane zunanje nepremične horizontalne brisoleje. Spodnje etaže zaradi nizke goste tipologije niso izpostavljene nizkemu soncu. Dodatno senčenje spodnjih etaž zagotavljamo z notranjimi senčili.

Strehe imajo 30º naklon, saj je to najustreznejši naklon za postavitev fotovoltaičnih panelov v tem delu Slovenije. Fotovoltaični paneli služijo kot glavni vir električne energije v zgradbah, hkrati pa z odprodajo odvečne elektrike na trgu pripomorejo k amortizciji stroškov univerzitetnega centra

+13.20

+8.50

+5.00 ±4.50

+0.10 ±0.00 ±0.35

Prerez A-A M 1:200 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

100m

postavitev fotovoltaičnih modulov Geografska razporeditev najugodnejšega naklona

Letni globalni obsev na osnovi desetletnih meritev direktne in difuzne osončenosti ter trajanja sončevega obseva v Sloveniji.

Vir: Internet http://www.razvojkrasa.si/si/energija/85/article.html

Vir: Internet http://www.razvojkrasa.si/640/popup.html

• • • • •

UNG FOTOVOLTAIČNA STREHA površina foto. modulov: 25.000 m2 naklon strehe: 30º 1 kW moči 7m2 strehe Instalirana moč: 3570 kW LENA PROIZVODNJA: 3749 MWh (v povprečju sončne elektrarne na kW instalirane moči proizvedejo 1050 kWh)

2.5 x več

• • • • •

HE AJBA Vodotok: Soča Srednji pretok: 2,5 m3/s Bruto padec: od 10,2 do 11,7 m Istalirana moč: 0,250 MW Letna proizvodnja: 1400 MWh

• kar zadošča za 937 gospodinjstev (povprečno Slovensko gospodinjstvo porabi 4000kWh na leto)

+13.20

+8.50

+5.00 ±4.50

+0.10 ±0.00 ±0.35

Prerez B-B M 1:200 Univerza v Ljubljani / Fakulteta za arhitekturo / diplomska naloga: Univerza v Novi Gorici / diplomant: Nejc Koradin / mentor: prof. Janez Koželj / somentor: prof. dr. Blaž Vogelnik / leto vpisa: 2002 - 2003 / leto izdelave diplomske: 2011 - 2012

Strehe in fasadni pas

Pri načrtovanju zunanjega izgleda novega univerzitetne stavbe na območju industrijske cone ob severni železniški postaji, smo se zgledovaki zlasti po kvalitetni industrijski gradnji v in okoli Gorice Fasadni pas se prilagaja programu v notranjosti objektov. V grobem pa se deli na dve sestavi: pritličje je oblečeno v prefabricirane betonske pločšče in vertikalno členjene steklene površine; fasada v nadstropju pa je oblečena v lahke montažne fasadne panele, horizontalno členjene okenske površine in vlečenih jeklenih profilov za senčenje. V grobem lahko sestavo fasade delimo v tri sloje: PROSOJNI SLOJ - ki se deli na vertikalno členjene steklene površine v pritličju, ki omogočajo lahek prehod med zunanjostjo in notranjostjo objekta in horizontalno členjene okenske površine v nadstropju; NEPROSOJNI SLOJ - sestavljajo ga prefabricirani betonski fasadni paneli v pritličju in barvani vertikalno členjeni lahki, montažni fasadni paneli v nadstropju; vsaka fakulteta ima svojo barvo, fasadni paneli v nadstropju pa so obarvane na podlagi tega;

Konstrukcija

Objekti centra so zasnovani podobno kot industrijske zgradbe iz tipiziranih montažnih gradbenih sistemov, ki omogočajo hitro in nezahtevno gradnjo s serijskimi elementi stropnih in fasadnih plošč. Nosilna struktura je iz prefabricirane armirano betonske skeletne konstrukcije po sistemu Primorje. Fasadni ovoj sestavljajo beprefabricirani betonski fasadni paneli in lahke, montažne fasadne plošče na jekleni podkonstrukciji. Vsi objekti so temeljeni z mikroarmirano temeljno ploščo 45cm. Podpore so na temeljno ploščo pritrjene s pomočjo stebrnih čevljev po sistemu PEIKKO. Zunanji povezovalni so sestavljeni na podoben način, razen delov, ki so oblikovani kot mostovi in prečkajo ceste in železnico. Ti imajo tipizirano jekleno konstrukcijo, ki jo sestavljajo vzdolžno povezani jekleni okvirji z nateznimi prekladmi, ki nosijo profilirano jekleno pločevino, na kateri so sestavi talne in strešne konstrukcije. Obstoječe tovarne bodo ohranile originalno konstrukcijo, posamezne vzidave v tovarniške hale bodo iz lahke jeklene konstrukcije.

REFERENCE FASADNI OVOJ:

Gino Valle, Sedež podjetja Zanussi; Porcia di Pordenone vir: filkr.com

ZRAČNI SLOJ - je sestavljen iz lahkih panelov vlečenih jeklenih profilov - brisolejev in ga lahko uporabljamo bodisi samostojno, ali pa kot predfasada večjih prosojnih površin, za senčenje notranjosti Strešna kritina je sestavljena iz istih materialov in barve, kot je sestava v nadstropju stavbe. Na južnih kapih so nameščeni fotovoltaični moduli. Naklon tako dvokapnih kot tudi lomljenih strehe pa je 30˚, kot najprimernejši naklon za fotovoltaične module. Gino Valle; Obrat podjetja Fantoni; Osopo, Udine vir: filkr.com

Savin Sever; Tiskarna Grafika Soča; Nova Gorica vir: lasten arhiv

POGLED M 1:50

FASADNI PAS M 1:20

prefabricirana betonska konstrukcija montažni fasadni in strešni paneli - Trimo (20cm) horizontalna jeklena fasadna podkonstrukcija prefabricirane betonske fasadne plošče (5cm) horizontalni nepomični brisoleji (10cm) 45cm mikroarmirana betonska plošča

Prostorski prikazi

100

101

102

103

104

105

106

107