Nevladna št. 18/2018

Participativni proračun je temelj demokracije

»2

Mladi: »moj župan, naj bo tudi tvoj župan«

Zaznava se zapiranje civilnodružbenega prostora

»3

»6

časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju

Št.18, november 2018 nevladna.zavodpip.si

POJDIMO VOLIT!

Številko časopisa Nevladna, ki je pred vami, smo čisto zavestno in nikakor ne po naključju, pripravili v času pred lokalnimi volitvami. S preprostim razlogom, da kandidatom in kandidatkam za ključna mesta v upravljanju občin, omogočimo vpogled v vsebine ki naredijo razliko med odločevalci, ki ostajajo na ravni “kaj bo kdo meni govoril, ko sam vse vem najbolje” in onimi drugimi, ki znajo in hočejo delovati na drugačen način “poslušam vas in vas upoštevam, ker vem, da marsičesa ne vem, skupaj pa vemo veliko”.

Bojan Golčar, Zavod PIP, Foto: Mitja Florjanc Pomenu vključevanja javnosti v procese odločanja smo torej namenili teh nekaj strani. In nikar ne prenehajte z branjem, če niste med tistimi, ki se bodo 18. novembra potegovali za naklonjenost volilcev. Prav od nas občanov in občank je namreč v veliki meri odvisno, v kolikšni meri se v posamezni občini udejanja sodelovanje med izvoljenimi predstavniki oblasti in nami, še posebej, ko gre za pomembne odločitve, ki vplivajo na naše življenje v lokalni skupnosti. Dobri občinski predpisi in strategije, ki omogočajo rast in razvoj občine, temeljijo na dobrih podatkih. Virov podatkov je v občini veliko in najuspešnejša občina bo tista, ki jih bo pri sprejemanju politik izkoristila čim več. Pri tem smo prav občani najpomembneši in najzaneslivejši vir informacij o tem, kako uspešna je neka politika občine v praksi, saj občinske predpise uporabljamo pri svojih dejavnostih in v vsakdanjem življenju in smo zato prvi, ki vemo, kdaj so potrebne spremembe. Zaradi svojih raznolikih in bogatih izkušenj, strokovnega znanja in stika s prakso lahko tudi vnaprej dobro ocenimo, kakšne rešitve potrebujemo, da bosta življenje in delo lažja ter uspešnejša, razvoj občine pa hitrejši. Zato si prav v nevladnih organizacijah želimo in vztrajno prizadevamo za vzpostavljanje dobre komunikacije med odločevalci in občani in pri tem pomagamo tudi z znanjem in nasveti, kako se sodelovanja, da bi bilo učinkovito, lotevati v praksi.

Zakaj je sodelovanje z občani za župana in mestno upravo tako pomembno? Nekateri občani in skupine imajo dragocene informacije s terena, drugi imajo veliko teoretičnega znanja, spet tretji bodo ključni pri samem izvajanju novih ukrepov občine. Ti občani in skupine so ciljne skupine pri odločanju in vpeljevanju spre-

memb v občini. In vključevanje občanov v odločanje je veliko več kot izvajanje javnih razprav o osnutkih odlokov in pravilnikov, ki jih pripravljajo na občini zaposleni strokovnjaki in politični predstavniki oblasti. Bistvo procesov vključevanja je, da pri občanih že od samega začetka iščemo ideje za spremembe, informacije o stanju v občini, izkoristimo njihove izkušnje v praksi in poiščemo njihove najboljše predloge. To pa pomeni, da jih je potrebno v razmislek vključiti zelo zgodaj. Vključevanje občanov ne prispeva zgolj k oblikovanju kvalitetnih politik, z njim se povečuje tudi njihovo zaupanje v občino in njene odločitve. Lokalne skupnosti, v katerih potekata komunikacija in sodelovanje, s svojmi primeri dobrih praks dokazujejo, da je samo to prava pot, ki vodi v razvoj občine in ustvarja široko zadovoljstvo občanov. Prakse, ki ostajajo pri razumevanju vloge oblasti, kjer prva, edina in zadnja beseda pri oblikovanju in sprejemanju politik ter vseh oblik odločitev v občini pripada zgolj in samo izvoljenim predstavnikom oblasti, se kažejo vse manj uspešne in so prisotne tam, kjer se še zmeraj želi mešetariti znotraj ozkih krogov tistih, ki zasledujejo predvsem svoje lastne parcialne interese, ki največkrat niso v korist širši skupnosti. V takšnih navezah je seveda transparentost delovanja, ki jo s seboj prinaša sodelovanje z občani, problematična in odveč.

Strokovnjaki, ki smo jih zaprosili za sodelovnaje pri pripravi časopisa, prihajajo iz nevladnih organizacij, ki delujejo na različnih vsebinskih področjih, vsem pa je skupno prav prizadevanje za krepitev vključevanja javnosti v procese odločanja. Pa naj gre za umeščanje novih zgradb, tovarn in druge infrastrukture v javni prostor ter nihove rabe, načrto-

V besedilu so uporabljeni deli Smernic za vključevanje občanov in drugih zainteresiranih skupin v procese odločanja v občini, CNVOS, 2017

vanje razvoja turizma in sobivanje lokalnega prebivalstva z obiskovalci, ustvarjanje pogojev za razvoj mladih in njihovih družin v domačem okolju in ostala področja javnega življenja.

Vsem je skupno to, da dobro vedo, da bodo odločitve, ki bodo sprejete skupaj, kvalitetne in kot takšne prispevek k razvoju celotne občine. Vedo, ker spremljajo razvoj v okoljih, občinah in mestih v naši okolici, kjer so že dokazali, da je s sodelovanje forumula uspešnega razvoja in da drugače pač ne gre upravljati mesta.

Da bomo tudi v slovenskih občinah prišli do tega zavedanja in bo sodelovanje med oblastjo in občani postalo pravilo in ne zgolj izjema, lahko v veliki meri pripomoremo prav občani sami. Četudi ni vedno enostavno “priti zraven”, ko gre za pomembne odločitve, pa je vztrajno izražanje želje in pripravljenosti konstruktivno pomagati predstavnikom oblasti soustvarjati boljši jutri naših skupnosti, pomemben del utiranja poti do želenega stanja, ko bo le to postalo samoumevno. In prav volitve so tista priložnost, ko lahko kandidatom, ki jim nalagamo trdo delo za naš skupni razvoj, sporočimo, da nam je mar za to v kakšni občini živimo in smo jim pri njihovem delu, pripravljeni po svojih najboljših močeh tudi pomagati. Zato naj bo naše sporočilo močno in glasno - z množično udeležbo na volitvah pokažimo, da si želimo sodelovati pri oblikovanju kvalitetnih odločitev in razvojnih rešitev v svoji lokalni skupnosti. Tudi po 18. novembru. n

Slovenska Šola za župane

Prvega oktobra je v organizaciji 12 stičišč nevladnih organizacij po celotni Sloveniji potekal prvi dan Šole za župane. Dogodka se je udeležilo 237 sošolk in sošolcev iz vrst politike (110) in nevladnih organizacij (127).

Pobuda o organizaciji nacionalne akcije Šola za župane je nastala v okviru regijskih stičišč nevladnih organizacij z namenom povezovanja občank in občanov, volivcev in volivk z bodočimi župani oz. županjami in mestnimi svetniki oz. svetnicami.

Ključni motiv za organizacijo tovrstne kampanje je izhajal iz prepričanja, da želi vsaka kandidatka oz. kandidat za župansko mesto s svojo kandidaturo spreminjati življenje v svoji občini na bolje in da želi to početi s pomočjo občank in občanov. Kandidati, ki so se odzvali na povabilo in se udeležili katerega od dvanajstih dogodkov, ki so se odvili 1. oktobra po vsej Sloveniji, so že pred volitvami

pokazali interes za sodelovanje s civilno družbo, s tem pa tudi posluh za nove ideje, pobude in dobre prakse, ki lahko pripomorejo k razvoju lokalnih skupnosti.

Ker regijska stičišča povezujemo nevladne organizacije, ki so most med širšo civilno družbo in odločevalci, je bila akcija pripravljena in izvedena skupaj z njimi. Na dogodkih so sodelovali predstavniki humanitarnih organizacij, organizacije za pomoč otrokom, športne in kulturne organizacije, turistična društva, mladinske ter okoljske organizacije ter številne druge. Skupaj z njimi so bili izdelani »učni programi« Šole za župane, ki so temeljili na izbranih primerih dobrih praks iz lokalnega okolja kot tudi iz drugih slovenskih regij oziroma tujine.

nadaljevanje na strani 2 »

2

november 2018

Edine stvari, ki se gradijo od zgoraj navzdol so luknje. Vse ostalo se gradi od spodaj navzgor.

Eduardo Galeano

Na soočenjih pred volitvami so običajno osrednje teme razvoj na področju gospodarstva, infrastruktura - vse to je pomembno za lokalne skupnosti, a hkrati so pomembne tudi druge teme. Te se nanašajo na socialno varnost občanov, potenciale, ki jih ima kultura za razvoj lokalnih skupnosti, turizem in povezovanje, koristna raba javnih prostorov idr. Želimo povedati, da se sodelovanje z občani ne zaključi z volitvami, temveč je treba tudi po volitvah z občani, nevladnimi organizacijami in drugimi subjekti v lokalni skupnosti še kako sodelovati, če se želijo izkoristiti vsi potenciali, ki so na voljo. Zato je zelo pomembno, kako izvoljeni predstavniki vključujejo javnost v pripravo javnih politik, ki vplivajo na življenja nas vseh. Te odločitve nikakor ne smejo biti odtujene od tistih, na katere bodo vplivale.

Kultura.maribor.si

Najpopolnejši in najbolj pregleden koledar kulturnih dogodkov v Mariboru.

Predstavitev mariborskih javnih in nevladnih kulturnih inštitucij in kulturnih ustvarjalcev in umetnikov in umetnic. n

nadaljevanje s prve strani »

V Podravski regiji je Šolo za župane organiziral Zavod PIP (Regionalno stičišče NVO Podravja) v sodelovanju s svojim partnerjem Društvom bogastvo podeželja iz Ptuja.

Na dogodku, ki je bil organiziran na Ptuju, je sodelovalo 13 županskih kandidatov iz celotne regije, med njimi trije (!) kandidati za župana Mestne občine Maribor. Skupaj s prisotnimi kandidati in kandidatkami so se predstavniki nevladnih organizacij pogovarjali o reševanju okoljskih problemov, o vključevanju občanov v procese javnega odločanja, govorili o priložnostih, ki jih predstavlja trajnostni turizem, se podrobneje seznanili s pozitivnimi učinki participativnega proračuna ter prisluhnili argumentiranim in

s podatki iz mednarodnih raziskav podkrepljenimi smernicami vključevanja kulturne in umetniške dejavnosti oziroma ustvarjalnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Podobne teme so obravnavali tudi na ostalih dogodkih po celotni Sloveniji, s poudarki na turizmu, razvoju podeželja, staranju prebivalstva in drugih področjih, kjer pomembno vlogo igrajo tudi nevladne organizacije, kot izvajalke javno koristnih programov. Z organizacijo Šole za župane smo organizatorji želeli poudariti pomembnost nevladnih organizacij v lokalnem okolju ter usmeriti pozornost k vsebinam, ki velikokrat ostanejo ob strani predvolilnih obljub bodočih županov.

Akcija je bila tudi medijsko zelo odmevna, tako s strani lokalnih kot

osrednjih nacionalnih medijev, ki so pomagali v širšo javnost ponesti sporočilo o izjemnem pomenu sodelovanja med občani, nevladnimi organizacijami in predstavniki oblasti, v skupnih prizadevanjih za razvoj lokalne skupnosti in dviga blaginje vseh njenih članov. Kandidati za politične funkcije v občinah so z udeležbo na Šoli z župane potrdili, da je reševanje izzivov v lokalni skupnosti lažje in produktivnejše, če so v reševanje vključeni tudi drugi deležniki.

Upanje seveda obstaja, da bodo izvoljeni župani s tovrstnim sodelovanjem in povezovanjem, ki smo ga demonstrirali v okviru Šole za župane, nadaljevali tudi v času svojih mandatov. n

Več informacij o dogajanju na Šoli za župane najdete na www.sola-za-zupane.si

Participativni proračun je temelj demokracije odprti do svojih občanov, bolj bodo njihove odločitve kakovostne, večje zaupanje si bodo pridobili pri prebivalcih. Ti namreč nikakor niso le volivci. V prvi vrsti so uporabniki javnih storitev, odločitve pa konkretno posegajo v njihovo življenje, zato bi morali biti v sprejemanje teh odločitev aktivno vključeni.

Rudi Medved, minister za javno upravo Spodbujanje k sodelovanju in vključenost občank in občanov v procese odločanja je ključno pri premikanju stereotipne meje, da so institucije in njeni odločevalci zelo oddaljeni od občanov, ki pa jih njihove odločitve še kako zadevajo. Bolj ko bodo občinski odločevalci in pripravljavci predpisov

Takšno sodelovanje zahteva veliko napora, vendar pa se dolgoročno obrestuje. V tem okviru bi omenil Šolo za župane, ki je izjemno simpatična zamisel s ciljem, posesti za isto mizo politiko in civilno družbo. Saj ne, da tega dialoga ne bi bilo, le slišimo se mnogokrat ne. Regionalna stičišča so namreč pred letošnjimi lokalnimi volitvami v šolo za župane »posedli« aktualne župane in njihove izzivalce, prav tako pa tudi kandidate za občinske in mestne svetnice in svetnike.

Snovalci pobude so z dogodkom želeli spodbuditi županske kandidate in kandidate za mesta v občinskih svetih k več sodelovanja z lokalnimi prebivalci. Navdušen sem bil nad mnogimi dobrimi praksami, ki jih v Sloveniji na tem področju že imamo in nad dej-

stvom, da smo se na tem forumu vsi učili eden od drugega, ker smo se sodelujoči poslušali, ker je tekel dialog.

In to je osnovna formula za uspešno sodelovanje.

Dejstvo je, da vključevanje javnosti zahteva več časa in tudi veščin na strani pripravljavcev predpisov in odločevalcev, vendar sem trdno prepričan, da se takšen način dela obrestuje.

In v to so se, verjamem, prepričali tudi odločevalci na občinskih ravneh. Nenazadnje vse odločitve sprejemajo za dobro občank in občanov in prav njim velja prisluhniti, saj vedo, kaj je dobro zanje.

Občinski pripravljavci predpisov imajo na voljo kar nekaj orodij. Na primer preko zborov občanov, spletnih forumov in obrazcev za oddajo predlogov naj imajo odprt kanal komuniciranja z občani. Ko je na mizi izziv, se je potrebno vprašati, na koga bo to vplivalo in kdo ima v povezavi s tem koristne informacije in znanje, torej, opredeliti je treba ciljne skupine. Smiselno je pripraviti načrt, s kom in kdaj se bodo pri tem posvetovali, v kakšni obliki (ankete,

Nevladna - časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju • Izdajatelj: Zavod PIP, Gosposvetska cesta 83, Maribor • T: 02 234 21 27, 02 234 21 32 • E: nevladna@zavodpip.si • W: nevladna.zavodpip.si • Za izdajatelja: Bojan Golčar, v.d. direktorja Zavoda PIP • Pripis uredništva: “Članki predstavljajo mnenja avtorjev, ne pa nujno tudi mnenja uredništva.” Časopis je del projekta “Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja”

posveti, sestanki) bodo posvetovanja izvedli ter kakšen je cilj teh posvetovanj. Tako kot je pomembno, da občane povabijo k sodelovanju, je tudi pomembno, da je po koncu posvetovanj na voljo poročilo, iz katerega jasno izhaja, kateri predlogi, mnenja, informacije so bili upoštevani in kateri ne. Seveda pa tudi razlogi za to, če niso bili.

Vsi ti koraki so sicer na kratek, jasen in pregleden način predstavljeni v Smernicah za vključevanje občanov in drugih zainteresiranih skupin v procese odločanja v občini. Smernice so lani nastale v sodelovanju med nevladnimi organizacijami, občinami in Ministrstvom za javno upravo, da bi občine imele enostavno orodje za učinkovitejše vključevanje občank in občanov pri sprejemanju vseh pomembnih odločitev v občini. Prepričan sem, da tesnejše sodelovanje z občani po eni strani občini prinaša sprejemanje boljših ukrepov, saj so občani najboljši vir informacij, po drugi strani pa je na tak način lažje uvajati spremembe, pa še zaupanje občanov v delo občine se postopoma povečuje.

Ne smemo pozabiti, da imajo v teh procesih izjemno pomembno vlogo nevladne organizacije. Letos sta bila sprejeta tako Zakon o nevladnih organizacijah kot tudi Strategija razvoja nevladnega sektorja in prostovoljstva do 2023. S prvim smo v Sloveniji sploh prvič pravno definirali pojem nevladne organizacije, namen strategije pa je vzpostaviti vzpodbudno okolje za podporo nevladnim organizacijam. Te morajo biti učinkovite, inovativne in fleksibilne, ter sposobne ustrezno identificirati in nasloviti potrebe svojega okolja. In na tej točki vstopijo v sodelovanje občank in občanov pri odločitvah in načrtih, ki jih ima občina.

Nikoli ni prepozno. Če bodo letošnje lokalne volitve svojevrstna prelomnica pri vključevanju civilne družbe v procese odločanja na lokalni ravni, smo dosegli veliko. Če bo prišlo v zavest odločevalcem v občinah, da je participativni proračun temelj demokratičnega odločanja o tem, v katero smer naj se razvija posamezna občina, pa smo že presegli trenutna pričakovanja. In šolo za župane bi bilo dobro razširiti v šolo za vse politike. n

Projekt delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru 11. prednostne osi Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 – 2020, prednostne naložbe 2.11.4. Krepitev zmogljivosti za vse zainteresirane strani, ki izvajajo politike na področju izobraževanja, vseživljenjskega učenja, usposabljanja in zaposlovanja ter socialnih zadev, vključno prek sektorskih in teritorialnih dogovorov za spodbujanje reform na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, Specifični cilj 1: Okrepljena zmogljivost nevladnih organizacij za zagovorništvo in izvajanje javnih storitev.

3

nevladna.zavodpip.si

Mladi: »moj župan, naj bo tudi tvoj župan« »Hodiva po hodniku proti vratom pisarne in čutim, da je v zraku napetost. Korak Oliverja je vedno počasnejši.

Preden odprem vrata postojim, malo počakam. Dam možnost. Prostor. Čas. In besede so izrečene. Za delček sekunde je pomembno samo to, kako bom odreagirala.

Kaj bo povedal moj ton glasu, obrazna, telesna mimika?

Nasmejim se, dotaknem roke. Moj odgovor sprosti napetost, strah, zaskrbljenost. Oliver se počuti varnega in sprejetega«. (utrinek iz vsakdana mladinskega delavca) Marja Guček, Foto: Mitja Florjanc Za nami je že nekaj soočenj kandidatov za naslednjega župana. Ker živim, delam, prostovoljim ter večinoma tudi trošim v Mestni občini Maribor, bi se v naslednjih vrsticah lahko osredotočila na kandidate za župana Mestne občine Maribor, ampak se bom probala temu kolikor se da ogniti. V mojih razmišljanjih imata župan Hodoša, kot občine z najmanj prebivalci v Sloveniji ter župan Mestne občine Maribor, da ostanem malo lokal patriotska, enako obvezo do prebivalcev mesta. Že nekaj časa delam v mladinskem polju, ki me je pritegnil najprej v teoriji, zaradi profesorja sociologije na III. gimnaziji Maribor, ki je v meni, takrat zapriseženi bodoči študentki biologije, znal prebuditi zanimanje za delovanje družbe, družbenih struktur in (pre)mnogih teorij. Kasneje sem mladinski sektor spoznala skozi sodelovanja v različnih nevladnih organizacijah, nazadnje pa tudi v javnem zavodu kjer sem danes zaposlena.

Predstava o mladinskem delavcu, kako poteka naš dan, kaj točno počnemo, je pogosto zgrešena. Ali pa vsaj pomanjkljiva. Na moj idealni dan veliko časa preživim z mladimi, se z njimi pogovarjam. Zakaj idealni? Ker, tako

kot na mnogih področjih, tudi mladinski sektor prežema vedno večja birokratizacija, kjer so pomembni (samo še) kazalniki, časovnice, podpisne liste. Časa pa velikokrat zmanjkuje za najpomembnejše – pogovor in neformalna druženja z mladimi. Samo tako lahko namreč izvem kaj mladi iskreno potrebujejo, kaj si želijo, česa jih je strah, kje se konča njihova cona udobja in aktivnosti, ki jih v mladinskem centru izvajam, prilagodim njihovim potrebam. Zelo hitro me namreč navdušenje nad lastnimi ter idejami ljudi, ki več ne sodijo v definicijo mladih, mlade pa seveda poznajo daleč najbolje, zavede na napačno pot.

Z mladimi, ki niso samo ženskega in moškega spola, se pogovarjam o tem, kako preživljajo dneve, katere televizijske serije moremo vsi pogledati, o Marshi P. Johnson.

Z mladimi, ki še razmišljajo kam pa končanem šolanju, se pogovarjam o njihovi prihodnosti, o priložnostih, ki jim jih nudi Maribor in priložnostih, ki jim jih nudijo mesta od Ljubljane do Dubaja.

Z mladimi, ki so začasni dom našli na Makedonski ulici 33, se pogovarjam o Sloveniji, pripravi kave v Sudanu, o nogometnem klubu Maribor.

Z mladimi, ki imajo letno statistiko poslanih prošenj za zaposlitev večjo od števila vprašanj, ki jih postavi povprečni mestni svetnik v svojem mandatu, se pogovarjam o prekarnosti, ki omogoča (pre)živetje, dodatnih izobraževanjih, evropskih sredstvih.

Z mladimi, ki najdejo pri nas mizo, stol, kavč, računalnik, toplo kavo ali čaj, družbo… prostor, kamor se lahko zatečejo, se pogovarjam o družini, kurah, ličilih.

Več časa preživim z mladimi, bolj se med nami vzpostavlja vez zaupanja.

In počasi mi zaupajo tako, da se počutijo varne in sprejete.

In ko se mladi počutijo varne in sprejete, pride do njihovega razvoja. Prej ne.

To, kar mladinski delavci omogočamo mladim, je naloga župana do prebivalcev mesta. Da se vsi prebivalci mesta v njem počutimo varne in sprejete. Vsi. V statutu Mestne občine Maribor piše, da mesto občino predstavlja in zastopa župan. Mladi s katerimi se pogovarjam ne spremljajo soočenj županskih kandidatov. Tudi programi kandidatov jih ne zanimajo in jih ne bodo iskali ali brali. Kar pa ne pomeni, da nimajo pričakovanj do naslednjega župana. Njihova pričakovanja lahko razdelim v dva sklopa – v sklop konkretnih predlogov mladih ter v sklop, ki ga lahko poimenujem »moj župan je tudi tvoj župan«.

Konkretni predlogi izhajajo iz dnevnih situacij mladih, v katerih se soočajo z (manjšimi) izzivi povezanimi s slabimi avtobusnimi povezavami, premajhnim številom koncertov v mestu, odpiralnim časom najljubšega lokala, manjka brezplačnih koles, manjka dostopnega igrišča za odbojko na prostem, predragimi vozovnicami za avtobus … Gre za konkretne predloge, ki bi jih občina z malo dobre volje in podpore župana lahko hitro uresničila.

Skupni imenovalec predlogov je zadovoljitev lastnih potreb posameznega

Narišimo obalo Kulturno izobraževalno društvo PiNA je 21. septembra 2018, v sklopu Tedna sredozemske obale in makroregionalnih strategij 2018, organiziralo prvo akcijo množičnega skupnostnega načrtovanja prostora v Obalno-kraški regiji in eno večjih nasploh v Sloveniji – NARIŠIMO OBALO.

mladega človeka. Pred časom sva s kolegico, ki je asistentka na eni izmed mariborskih fakultet, govorili o generacijskih razlikah med mladimi.

Mladi danes jasno izrazijo svoje lastne potrebe, redko pa jih umestijo v koncept širše slike, oz. ne vidijo možnosti oz. nimajo potrebe po večjih strukturnih spremembah, ki bi poleg njihove lastne potrebe zadovoljila tudi potrebo večje skupine ljudi. Želja in potreb mladih je zato toliko, kolikor je mladih v Mestni občini Maribor.

Na drugi strani je pričakovanje mladih, da je župan tako »moj župan kot tudi tvoj župan«. Kaj se skriva za to skoraj da predvolilno parolo? Pričakovanje, da je župan župan vseh, ki prebivamo v mestu. Tako kot mladinski delavci spoznavamo, se pogovarjamo, delamo z mladimi različnih ras in narodnosti, spolnih identitet, sposobnosti ter z mladimi z različnim socialnim, finančnim in zdravstvenim kapitalom, je tudi naloga župana, da predstavlja, zastopa in skrbi za vse, ki prebivamo v mestu.

Ravnanja župana določajo vrednote mesta. O tem, da župan ne dela stvari, zaradi katerih bi moral spoznavati notranjost sodišč pogosteje kot jih npr. mladinski delavci, je verjetno želja vseh nas. Župan je človek, ki ga vidiš kako se sprehaja po mestu, pozdravlja

dobra naložba, saj izboljša kakovost rešitev, spremeni dojemanje rešitve v javnosti in pozitivno vpliva na zaupanje v lokalne uprave. Ravno zato so se na PiNI odločili spodbujati skupnostno urejanje javnega prostora.

Tudi zato so se odločili akcijo izpeljati v sklopu Tednu sredozemske obale in makroregionalnih strategij 2018, ki že vrsto let uspešno sooča strateško načrtovanje na ravni Evropska komisije z dogajanjem na terenu. Teden, ko se srečujejo strokovnjaki, praktiki in deležniki na vladni in lokalni ravni ter razpravljajo o pomenu morja in morske obale, njunih naravnih virov in gospodarskih potencialov, opozarjajo na tveganja, ki jim je obala izpostavljena – tako naravnih, kot tistih, ki so posledica dejavnosti človeka, ter krepijo zavest o pomenu morja in obale za kvalitetno življenje vseh je prostor, ki pozitivne izkušnje skupnostnega načrtovanja ponese na najvišjo odločevalsko raven.

Na območju bivše obalne ceste so tako združiti različne nevladne organizacije, ustanove in vse ostale zainteresirane in na 2 km dolgo »rolo« papirja, razprostrto na tem območju, risali, pisali ali kako drugače snovali prihodnost obalne ceste.

V Sloveniji se pogosto soočamo z negativnimi odzivi javnosti, ko uvajamo inovativne ukrepe ali spreminjamo javni prostor in prometno ureditev s pristopi, ki jih v Sloveniji nismo vajeni.

Negativni odzivi so najpogosteje posledica neučinkovitega vključevanja javnosti v procese odločanja. Večina lokalnih skupnosti namreč še ni najbolj

vešča uporabe sodobnih orodij vključevanja javnosti. Pogosto nas tudi skrbi, da bo vključevanje javnosti zamaknilo ali celo onemogočilo izvedbo ukrepov, zato se procesom vključevanja, ki bi presegli zakonsko predpisane zahteve, izogibamo. Poleg tega so rešitve, ki niso razvite z vključevanjem javnosti, lahko pomanjkljive, saj načrtovalci

ureditve javnega prostora razumejo in doživljajo drugače kot prebivalci, ki ta prostor vsakodnevno uporabljamo. Številni evropski, pa tudi nekateri domači, zgledi kažejo, da je vključevanje javnosti v procese urejanje javnega prostora že v fazah razvoja in načrtovanja izjemno koristno in dolgoročno

Na koncu so PiNovci vse zamisli posneli. Do konca leta jih bodo s strokovno podporo Geografskega inštituta ZRC SAZU, IPoP in Prostoroža natančno proučili in sintetizirali v pisno analizo. Na začetku naslednjega leta jo bodo predstavili javnosti in posredovali Mestni občini Koper, Občini Izola, Občini Piran, Občini Ankaran, Ministrstvu za okolje in prostor, vsem pristojnim državnim institucijam ter Evropski komisiji. Obenem bodo tudi vse narisane izdelke digitalizirali in jih objavili na spletu.

ter klepeta z občani. Župan je nekdo, ki na prireditvah ne sedi samo v prvi vrsti, ampak se tudi pogovarja z ostalimi udeleženci prireditve izven prostora za VIP. Župan je nekdo, ki je dostopen in osebno odgovarja na sporočila, ki mu jih pošljejo občani. Župan je oseba, ki prva ponudi roko v pozdrav. Župan pozna dosežke svojih občanov in jih povzdiguje. Župan pozna ranljive skupine v mestu in jim pomaga. Župan se udeležuje mladinskih, kulturnih, športnih, ekoloških, skupnostnih … aktivnosti ter na njih sodeluje. Župana iskreno zanima dobrobit občanov. Celotni čas mandata, ne samo v zadnjem letu.

In tako kot se dobri mladinski delavci zavedamo kdaj je »ideja mladih« resnično ideja mladih kdaj pa izvedemo kaj bolj zaradi zadovoljenja potreb koga drugega, se more tudi župan zavedati, s katerimi projekti bo zadovoljeval potrebe občanov, s katerimi pa potrebe koga drugega.

Več projektov s katerimi bo zadovoljeval potrebe občanov bo župan izvedel, bolj mu bomo občani zaupali, bolj varno in sprejeto se bomo počutili. In razvijali se bomo vsi. Mesto, občani in župan.

Zato, bodoči župan Mestne občine Maribor, naj ti v naslednjih štirih letih nikoli ne zmanjkati časa za občane. n

Nekaj številk o dogodku: - razvili so 20 rol papirja (vsaka je bila dolga 100 m), - obtežili so jih s 532 granitnimi kockami, - polepili so jih z 200 številkami, - dogodka se je udeležilo več kot 1000 ljudi iz celotne Slovenije, sosednje Italije in različnih evropskih držav, - risalo je 618 posameznikov in posameznic, združenih v 75 skupin, - na akciji je bilo uporabljenih 3288 flomastrov in 1750 voščenk, - za udeležence in udeleženke dogodka so namenili 1000 vod, - z idejami smo zapolnili 750 m role papirja, - v skrinjicah na stojnicah smo prejeli 78 pisnih predlogov.

Vsi predlogi so izredno raznoliki in inovativni. Udeleženci in udeleženke so se na dogodek večinoma vnaprej pripravili, kar kaže na to, da so prepoznali pomen skupnostnega načrtovanja tega prostora.

Borut Jerman, vodja projekta in podpredsednik PiNE izpostavi, da so želeli z dogodkom: »Skozi aktivno udejstvovanje spodbuditi lokalne deležnike in javnost k sodelovanju pri urejanju javnega prostora, vzbuditi zavest o možnosti soodločanja, pridobiti predloge za urejanje prostora in spodbujati aktivno državljanstvo.« Dogodek je nastal s podporo Občine Izola – Podporne točke za uresničevanje Evropske strategije za Jadransko-Ionsko regijo (EUSAIR), Ministrstva za javno upravo, Ministrstva za okolje in prostor ter Evropskega socialnega sklada. n

4

november 2018

Sodelovanje javnosti pri urejanju prostora Vsaka županja in župan bi o urejanju prostora morala vedeti tri stvari: 1. da je urejanje prostora tek na dolge proge, ki ga občinska uprava teče skupaj s prebivalci, javnimi službami, lastniki in investitorji; 2. da urejanje prostora obsega prostorsko načrtovanje, projektiranje, graditev, rabo, vzdrževanje in prenovo ter 3. da organizirana civilna družba lahko pomembno prispeva k učinkovitosti urejanja prostora na lokalni ravni v različnih fazah urejanja. partner lokalne uprave. Tudi kadar se prebivalci organizirajo samo zato, da bi skupaj nasprotovali načrtom občine, je to vredno razumeti kot priložnost za izboljšanje medsebojnega razumevanja in za dobro sodelovanje v prihodnosti ter, če se le da, seveda tudi za izboljšanje načrtovanih rešitev in njihovo uskladitev s pripombami prebivalcev.

Maja Simoneti in Aidan Cerar, IPoP – Inštitut za politike prostora Prvo govori o tem, da naj bi občine vodile politiko urejanja prostora v skladu z dolgoročno naravnano vizijo in strategijo ter v odgovornem sodelovanju s prebivalci in drugimi akterji, drugo govori o koristih povezanosti med oddelki občinske uprave in povezav uprave z delom drugimi akterji, tretje pa o tem, da se pri urejanju prostora javno zasebna partnerstva oblikujejo na mikro ravni, na območjih skupne rabe prostora in pri soupravljanju skupnega.

Domače in tuje izkušnje kažejo, da so lahko dobro obveščeni in organizirani prebivalci, civilne iniciative in nevladne organizacije zelo koristen partner pri urejanju prostora. To pa zato, ker lahko svoje znanje in delo prispevajo na take načine in na takih lokacijah, kjer so javne službe pogosto manj prisotne in potrebujejo pomoč, ob sezonskih akcijah, na odročnih lokacijah, v območju stanovanjskih sosesk, pri začasni rabi prostora ali na območjih ohranjene narave. V praksi so organizirane skupine prebivalcev, ki si vztrajno prizadevajo za izboljšave v svojem bivalnem okolju, dragocen

Pri urejanju prostora se lokalna skupnost srečuje s številnimi nalogami, ki zahtevajo dobro sodelovanje, med strokovnimi službami in drugimi akterji od odločevalcev do nosilcev javnih in zasebnih pooblastil, lastnikov nepremičnin in prebivalcev. Pri tem ima v urejanju prostora posebno mesto sodelovanje z javnostjo, prispeva k boljši sprejetosti in legitimnosti odločitev, k izboljšanju rešitev in k vključenosti prebivalcev v odločanje in urejanje prostora.

Zakaj je pomembno sodelovanje javnosti v urejanju prostora? Javnost ukrepe, pri pripravi in sprejemanju katerih sodeluje, razume bolje. Razume kontekst, omejitve, način oblikovanja rešitev in cilje rešitev. Hkrati javnost take ukrepe tudi posvoji in ukrepi, ki jih posvoji lokalna skupnost, v praksi delujejo najbolje. Dobro sodelovanje z javnostjo se lahko razvije tudi v skupno vzdrževanje javnih površin, kar je za občino lahko koristno tudi iz ekonomskega stališča. Dobro sodelovanje z javnostjo vpliva na odnose in

Kultura in umetnost sta (neizkoriščen) razvojni potencial vsake lokalne skupnosti Anela Klemenc Bešo, Jernej Kaluža Foto: Branimir Ritonja Relevantne mednarodne raziskave, v nasprotju s pogosto razširjenim predsodkom o neuporabnosti in ekonomski irelevantnosti umetnosti in kulture, govorijo kulturi in umetnosti v prid. En euro investiran v kulturo obrne dva eura v širšem gospodarstvu. Kot poudarjajo kulturni ekono-

miki, se učinki kulture in umetnosti razlijejo tudi po drugih sektorjih, ne le v tistim, kjer so nastali. Kultura in umetnost imata tako vrednost za širše okolje nasploh, tudi za tiste, ki ju ne uporabljajo, saj spodbujata lokalno ekonomijo s privabljanjem domačih in tujih obiskovalcev, z ustvarjanjem delovnih mest in z razvijanjem inovativnih znanj in kompetenc. Kultu-

ra združuje ljudi ter utrjuje občutek pripadnosti skupnosti, kar je v času pospešene digitalizacije posebej pomembno. Srednješolci vključeni v kulturne in umetniške aktivnosti so bolj aktivni državljani in se, kot kažejo raziskave, prej zaposlijo in so bolj aktivni pri sooblikovanju kvalitete življenja v lokalnih okoljih. Raziskave dokazujejo, da ima obisk kultur-

razmere v prostoru, na učinkovitost in učinke projektov na lokalno skupnost in lokalno okolje.

Prvi pogoj za razvoj sodelovanja javnosti je, da odgovorni v občini na urejanje prostora pogledajo celovito, da razumejo omejitve javnega sektorja pri urejanju prostora in sprevidijo, da vključenost prebivalcev in drugih akterjev v odločanje o razvoju v prostoru, vpliva na razvoj odgovornosti za rabo in stanje v prostoru. Prebivalci, ki lahko aktivno sodelujejo pri določanju pravil za ravnanje z drevjem v občinskem prostorskem načrtu, bolje razumejo pomen varstva odraslih dreves v praksi in so bolj sprejemljivi za to, da ukrepi za varstvo dreves segajo tudi na zasebna zemljišča.

Drugi pogoj za dobro sodelovanje je skupni jezik urejanja prostora, ta se razvije v procesih sodelovanja. Preko dobrega sodelovanja in zaupanja, ki se razvije v procesih vključujočega načrtovanja, se ustvarjajo pogoji za odgovorno sodelovanje javnosti pri graditvi, vzdrževanju, rabi in prenovi prostora, za upoštevanje pravil rabe prostora, za soustvarjanje kakovosti okolja in tudi za sodelovanje pri vzdrževanju in urejanju skupnega in javnega prostora.

Kako se lotiti sodelovanja z javnostjo?

Predvsem dovolj zgodaj in transparentno. Javnost ne sodeluje, če nima zaupanja, da je sodelovanje zares

nih dogodkov tudi pozitivni vpliv na zdravje ljudi. Skupina kanadskih zdravnikov se je odločila, da bo svojim pacientom, ki trpijo zaradi različnih tegob, začela predpisovati brezplačne obiske muzejev. Kultura in umetnost imata konkretne ter izmerljive učinke, ki predstavljajo ključen element za dobrobit tako posameznika kot skupnosti. Glede na vse raznovrstne pozitivne lokalne učinke, je edino smiselno, da tudi lokalne skupnosti odločno težijo k podpiranju razvoja umetnosti in kulture v lokalnem okolju.

KAJ STORITI?

Kako dokazane učinke kulture in umetnosti za razvoj skupnosti in njenih posameznikov realizirati v naših lokalnih okoljih? Kaj je potrebno narediti, da bomo lahko od kulture in umetnosti dobili kar največ?

V prvi vrsti je gotovo potreben resen in odprt strateški premislek z vsemi ključnimi akterji v lokalnem okolju in širše: kateri potenciali so v našem okolju še neizkoriščeni, kateri so že uresničeni in kako slednje še bolje razviti? Na podlagi skupaj dogovorjene razvojne strategije razvoja lokalne skupnosti, je potrebno, tudi s podporo lokalne oblasti, razvijati in podpirati kulturno in umetniško ustvarjalnost.

Umetniški presežki ustvarjajo dodano vrednost za širšo skupnost, so pa zanje potrebni stabilni pogoji za delovanje kulturnih inštitucij in ustvarjalcev. Mednje sodijo tudi nevladne organizacije s področja kulture, tako na ljubiteljski kot profesionalni ravni delovanja, ki pomembno prispevajo k doseganju razvojnih ciljev občin.

Za doseganje najboljših rezultatov na področju kulture je ključno sodelovanje različnih akterjev v okolju, kot so izobraževalne inštitucije, javni zavodi, nevladne organizacije, samostojni ustvarjalci, kulturne industrije, turistično gospodarstvo, mladinske organizacije idr.

Kot smo pri Društvu Asociacija opozorili v nedavni raziskavi, je v tem kontekstu potrebno bolj ambiciozno

pomembno za razvoj dogodkov in da ima tisti, ki jih je k sodelovanju povabil, iskrene namene. Zato je pomembno vzpostavljanju zaupanja med prebivalci in ustanovami nameniti dovolj pozornosti, časa, sredstev in priložnosti.

V primeru, ko občina načrtuje prenovo stanovanjske ulice, lahko v sodelovanju z javnostjo doseže, da so rešitve v načrtu prenove dobro prilagojene posebnostim ulice, značilnostim rabe uličnega prostora in potrebam prebivalcev. S pravočasno predstavitvijo namere o prenovi in javnimi posvetovanji o načrtovalski rešitvah občina hkrati preverja odnos javnosti do načrtovanega posega, pridobiva dragocene informacije, ki jih imajo o prostoru in njegovi rabi le lokalni prebivalci, in razvija tudi možnosti za sodelovanje v fazah graditve, rabe in vzdrževanja. Učinki uspešnih primerov sodelovanja se prenašajo tudi na druga območja in področja.

Urejanje prostora na lokalni ravni obsega dela in naloge povezane s pripravo prostorskih načrtov in projektne dokumentacije, graditvijo, rabo in vzdrževanjem ter prenovo prostora.

V vseh fazah urejanja je javnost lahko pomemben zaveznik lokalne uprave.

Javnost ima po zakonu pravico sodelovati v procesih prostorskega načrtovanja in odločanja o razvoju v prostoru, graditvi in ugotavljanju okoljske sprejemljivosti, pravno varstvo te pravice je zagotovljeno tudi na evropski ravni. Županje in župani, ki pravico javnosti do sodelovanja razumejo kot priložnost, skušajo predpisane oblike sodelovanja javnosti smiselno dopolniti, spodbujajo tudi neformalne oblike sodelovanja javnosti v urejanju prostora in podpirajo sodelovalne prakse urejanja prostora. Na tak način izboljšujejo učinke lokalne politike urejanja prostora in dela javne uprave. n

poskrbeti za pogoje za poklicno delovanja nevladnih organizacij v kulturi na lokalnem nivoju, pri čemer smo razpoznali tri jedrne izzive: ustrezno zakonsko umestitev nevladnih organizacij v kulturi, tako poklicnih kot ljubiteljskih, in iz tega izvedeni ukrepi na nacionalnem nivoju, zagotavljanje trajnostnih načinov in višine financiranja, ki bi omogočilo trajnostni razvoj poklicnega nevladnega sektorja in naposled tudi skrb za kakovostno oblikovanje lokalnih programov za kulturo. Na tem mestu velja namreč opozoriti, da je po podatkih iz aprila 2016 od skupno 212 občin imelo oblikovan lokalni kulturni program le 81 občin, četudi je v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo navedeno, da so lokalne skupnosti dolžne sprejeti lokalni program za kulturo ali vsaj v drugih dokumentih opredeliti javni interes na področju kulture, prioritete, ukrepe ter cilje in kazalce za njihovo doseganje. Še več, Slovenija trenutno nima niti aktualnega programa za kulturo na nacionalni ravni, ki bi lahko ponudil vsaj osnovne usmeritve glede kulturnega delovanja na lokalni ravni.

Vprašanja smeri razvoja kulture in umetnosti v določeni lokalni skupnosti skratka nikakor ne smemo razumeti kot neke postranske in nepomembne predvolilne teme, če sploh, temveč kot enega ključnih pokazateljev tega, v katero smer se bo določena skupnost razvijala v prihodnjih letih. Vplivi kulture in umetnosti na lokalno okolje se morda na prvi pogled komu zdijo zanemarljivi, so pa ravno najrazvitejša okolja in okolja z najvišjo kvaliteto življenja v svetu tista okolja, kjer imata kultura in umetnosti ter bogata produkcija na tem področju, visoko mesto v njihovih razvojnih prioritetah. Brez resnega razmisleka o vlogi kulture in umetnosti v lokalnih okoljih in ustrezne podpore za njun razvoj, bodo lokalne skupnosti tudi v prihodnje izgubljale pomembno razvojno priložnost in potencial. n

5

nevladna.zavodpip.si

Sedemintrideseta žarnica Vid Kmetič in Katja Beck Kos, Foto: Boštjan Selinšek

Društvo Hiša!, Rajzefiber in nova ekipa Maribor is the future.

Ne bo zvenelo pretirano, če zapišemo, da je turizem ena izmed panog, ki jih gospodarske krize še najmanj prizadenejo. Celo nasprotno, prav kriza je marsikje razlog, da dobi turizem še dodaten zagon. Če pa znamo turizem na pravi način povezati še z lokalno kulturo in kreativnostjo in kulturno dediščino ter ponuditi potencialnim gostom nekaj več, kot le hrano, bazen, savno in posteljo, smo na zmagovalni poti.

Vendar ob vseh kolobocijah, ki se dogajajo zadnje mesece (leta) na tem področju, se mesto Maribor premalo zaveda vseh potencialov, ki jih skriva in da so njegovo največje bogastvo prav njegova dediščina, kultura ter ljudje, ki se vsak na svojem koncu trudijo vse te danosti preleviti v turistične produkte, zanimive tako za tujega, kot tudi domačega gosta. Pravzaprav občinskemu vodstvu (vsem preteklim in prihodnjim) ni potrebno storiti nič drugega, kot zgolj vse te ljudi povezati, jim prisluhniti in nuditi vso potrebno podporo. A zakaj bi čakali na pristojne institucije?

Na simpoziju z naslovom Dediščine mesta, ki se je odvijal v Vetrinjskem dvoru je sodelovalo 21 govorcev, ki so razpravljali o različnih dediščinah mesta, in teh Mariboru res ne primanjkuje. Med udeleženci so bile vse ključne institucije za ohranjanje dediščine v mestu in obilo radovednih glav. Sočasno se je dogajal tridnevni mednarodni laboratorij IdeaLab: Case Study Maribor. Na temo kulturnega in kreativnega turizma so, s pomočjo šestih mednarodnih strokovnjakov s teh področij, lokalni akterji razvijali ideje in iskali rešitve, kako izkoristiti ves kreativni potencial, ki brbota pod površjem na različnih koncih mesta.

»Eppur si muove« bi rekel Galileo Galilei. Na srečo. Na srečo je v mestu še vedno dovolj zavodov, društev, posameznikov, norcev..., ki imajo mesto radi, ki jim ni vseeno, ki vidijo v mestu več kot »le« Staro trto, Festival Lent, Zlato lisico in ki kljub tako rekoč vsakodnevnemu zaletavanju v zid in boju z mlini na veter, ne mislijo odnehati. »Iz inata!« bi rekli južno od nas. Dokaz, da obstajajo, so bili tudi trije dnevi v oktobru. Od četrtka 18. do sobote 20. oktobra se je zvrstila vrsta dogodkov, ki dajejo upanje in nov zagon, gonilna sila vseh pa so bili

V Centru za kreativnost na Partizanski cesti 11 je bila postavljena razstava Občuti Maribor / Oblikovanje simbola mesta Maribor. Kot pove že sam naslov projekta, so se študenti, pod vodstvom mentoric dr. Katje Udir Mišič in Maje Pegan, ukvarjali z videnjem in občutenjem Maribora in to prenesli v oblikovanje novih zamisli mestnih simbolov.

Delavnica z naslovom Turizem v mestu z udeležbo domačih in mednarodnih strokovnjakov je omogočila udeležencem izmenjavo dobrih praks in skupaj so določili osnovne gradnike za stabilen in trajnosten razvoj kreativnega turizma v malih in srednje velikih mestih. Na podlagi rezultatov delavnice so mednarodni udeleženci laboratorija in lokalna delovna skupina določili naslednje korake in prioritete, ki jih je potrebno izvesti za vzpostavitev delujočega podpornega okolja za razvoj lokalnega

kreativnega turizma. Ključna dognanja do katerih so skupaj prišli so: za delujoč in stabilen razvoj lokalnega kulturnega turizma so potrebna močna lokalna, nacionalna in mednarodna partnerstva, ki temeljijo na zaupanju, vzajemni pomoči in sodelovanju; potrebno je povezati obstoječe kulturne in turistične vsebine v dobre produkte kreativnega turizma in vzpostaviti skupno promocijo na domačih in tujih trgih. Domači in tuji akterji se soglasno strinjajo, da ima Maribor izjemen potencial za razvoj stabilnega in trajnostnega turizma.

mni Mrežo, Creatour, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, Centrom Plesa, Turističnim društvom Maribor, Društvom za razvoj filmske kulture, Medijskim društvom Plankton, Zavodom za inovativnost in podjetništvo, Muzejem narodne osvoboditve Maribor, Festivalom Boršnikovo srečanje, Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko – Medijske komunikacije FERI, Zavodom za turizem Maribor Pohorje in Narodnim domom Maribor. Široka, medsektorska in očitno plodna mreža, kajne?!

Ne samo, da so bili dorečeni prvi koraki na poti razvoja lokalnega turizma, morda je še bolj pomembno dejstvo, da je bila s tem vzpostavljena mednarodna skupnost delujočih strokovnjakov in praktikov s področja kreativnega turizma in postavljen pilotski model, ki se bo selil tudi v druga mesta.

Leta 1883 je na Grajskem trgu, v obratih parnega mlina znanega mariborskega podjetnika Karla Scherbauma zasvetila prva žarnica v tem delu Evrope in to le štiri leta za tem, ko je Thomas Alva Edison ta svoj izum patentiral. Pravzaprav je obrate mlina razsvetljevalo 36 žarnic, ne zgolj ena, in lahko rečemo, da je s tem dejanjem Maribor vstopil v moderno dobo in na pot razvoja.

Uspešnost in odmevnost naštetih dogodkov je bil vsekakor rezultat stabilnih partnerstev Društva Hiša!, Rajzefibra in Centra grafičnih umetnosti s Centrom za kreativnost, Bosch Alu-

235 let kasneje potrebuje mesto novo žarnico, sedemintrideseto, da ga znova razsvetli in premakne naprej.

Po treh intenzivnih dnevih dela je mogoče zapisati, da morda sedemintrideseta žarnica v mestu še ne gori s polno močjo, a je tukaj in sije z vsakim dnevom bolj. Samo upati je, da bo tudi občinsko vodstvo prepoznalo moč s katero lahko zasveti in ji dalo vso potrebno podporo in energijo za naprej.

Znani slovenski pregovor pravi, da upanje umre zadnje, a je na mestu tudi določena mera zadržanosti in skepse.

V Mariboru, kot tudi drugod po Sloveniji, trenutno poteka predvolilna bitka. Povsod je videti plakate z nasmejanimi obrazi, ki obljubljajo, delijo se golaži in sončnice, sliši se harmonika in veselo vriskanje, potekajo predvolilna soočenja, polna mlatenja prazne slame, obračunavanj in razprav, ki so vsako leto bolj pod nivojem in povsem brez vsebine, z veliko »jaz« in prav nič »mi«... skoraj nihče od kandidatk in kandidatov za vodenje mesta – in teh imamo letos kar 18 – pa ne spregovori besedice o potencialih, ki jih ima mesto v turizmu, svojih dediščinah in kulturi, ki so že tukaj, ki jih ni potrebno uvažati od drugod in zanje ni treba obiskovati daljnih krajev. n

(Včasih) spregledana vloga nevladnih organizacij v razvoju turizma Renata Karba, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj Foto: Denis Zelnik Turizem je v Sloveniji pomembna razvojna priložnost. Ni je lokalne skupnosti, ki ne bi razmišljala o razvoju turizma in koristih, ki jih lahko prinese domačinom. Turizem je tudi izrazito partnerska dejavnost. Krojijo in bogatijo ga tudi civilnodružbene organizacije. S svojo raznolikostjo odsevajo karakter lokalnih skupnosti in so nepogrešljiv del turistične ponudbe. Zato jih je v lokalnih skupnosti koristno vključevati v načrtovanje in izvajanje turistične dejavnosti.

NEVLADNE ORGANIZACIJE SOOBLIKUJEJO PODOBO, KI JO VIDIJO OBISKOVALCI

Turizem je v Sloveniji stalno rastoča gospodarska panoga, rasel je tudi v najbolj kriznih časih. V državno blagajno prinese okrog 13 % bruto domačega proizvoda in približno tak je tudi delež vseh delovnih mest v državi, ki jih zagotavljajo z njim povezane dejavnosti.

V svetu se krepi trend zelenega, razpršenega, podeželskega turizma, za katerega imamo pri nas odlične danosti.

Kaj še - poleg fascinacije nad dobro ohranjeno naravo in pokrajinsko raznolikostjo ter podob znamenitosti – odnesejo s seboj obiskovalci Slovenije? Zavedno ali nezavedno je najpomembnejši vtis o resničnem življenju domačinov. Obiskovalci vidijo podobo lokalne skupnosti, ki je odraz tudi dejavnosti nevladnih organizacij. Je skupnost zdrava in vitalna (k čemur prispevajo športno rekreativna društva in mladinske organizacije)? So ljudje ponosni na svojo kulturno dediščino in umetniško ustvarjalnost (ki jo ohranjajo in gojijo kulturna društva)? Je v

skupnosti na visoki ravni zavest o dragocenosti ohranjene narave in okoljsko vzdržnega razvoja (ki jo spodbujajo naravovarstvene in okoljske organizacije)? To so dejavniki, ki se vgradijo v doživetja obiskovalcev.

TURIZEM IZBOLJŠA ŽIVLJENJE DOMAČINOM Rast turizma v zadnjih letih je v Sloveniji zbudila velike ambicije: do leta 2021, kamor seže državna turistična strategija, so načrtovana vrtoglava povečanja prilivov, števila turističnih obiskov in prenočitev ter pospešena rast nastanitvenega sektorja. Šele v lokalnih okoljih pa se te številke srečajo z življenjem.

Ob razmisleku o razvoju turizma je bolj kot številke pomembno imeti v mislih, da je njegov osnovni namen izboljšanje blaginje lokalne skupnosti.

Smiselno ga je razvijati v obsegu in na način, da bo prispeval k trajni kakovosti bivanjskega okolja domačinov, ustvarjal priložnosti za krepitev lokalnega gospodarstva ter dvigoval kakovost kulturne ponudbe in raznolikost prostočasnih aktivnosti lokalnih prebivalcev. Slovenija se je jasno zavezala k trajnostnemu razvoju turizma in se promovira kot zelena turistična destinacija. Eden izmed temeljnih postulatov trajnostnega turizma je izboljšanje kakovosti okolja in kakovosti življenja prebivalcev – s tem, ko postane okolje prijaznejše za prebivalce, se izboljša tudi za obiskovalce.

Turizem primarno ni namenjen varovanju okolja. Pravzaprav je v splošnem in grobo rečeno turizem okolju škodljiva dejavnost, predvsem zaradi z njim povezane mobilnosti, pogosto pa tudi zaradi velike porabe energije in vode, odpadkov ter škodljivega vpliva na naravno okolje. Kljub temu trajnostni tu-

rizem prepoznavamo kot del zelenega gospodarstva, predvsem zaradi njegovih posrednih učinkov – zmožnosti povezovanja, motiviranja, promocije, integracije in množenja trajnostnih praks na različnih področjih (mobilnost, hrana, stavbe, odpadki itd.) – in s tem povezanega pozitivnega vpliva na trajnostni razvoj oziroma razvoj zelenega gospodarstva v lokalnem okolju. Ta potencial so prepoznale številne nevladne organizacije, ki delujejo na področju trajnostnega razvoja in varovanja okolja. CIPRA Slovenija, Focus - društvo za sonaraven razvoj in IPOP - Inštitut za politike prostora so opise dobrih praks s področja turizma vključile v zbornik dobrih praks Trajnostna mobilnost v praksi, nastopajo tudi v Umanoterinih katalogih dobrih praks na področjih zelenih delovnih mest in skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri.

PARTNERSTVO PRI NAČRTOVANJU IN IZVEDBI Turizem je dejavnost izrazito partnerskega značaja. V njem morajo svoje

vloge odigrajo vsi lokalni deležniki: turistični ponudniki in preostali zasebni sektor, javni sektor, civilna družba ter tudi obiskovalci. Zato je pomembno aktivno komuniciranje in vključevanje deležnikov v vseh fazah načrtovanja in udejanjanja razvoja turizma.

opolnomočenje. Tisti, ki sodelujejo pri pripravi načrtov in lahko v tem procesu zastopajo svoje interese, izkažejo svojo kreativnost in se usklajujejo z drugimi, na koncu posvojijo dogovore, so z njimi seznanjeni in so tudi veliko bolj motivirani za njihovo udejanjanje.

Če naj turizem pokaže svoj polni potencial kot gonilo razvoja, se mora skupnost na vključujoč način dogovoriti, v katero smer in kako ga želi razvijati, najprej pa skupaj razmišljati o tem, katere vire imajo v lokalnem okolju in katere so najbolj obetavne razvojne priložnosti, ki iz njih izhajajo.

Lokalne skupnosti, ki so se opredelitve razvojnih ciljev ter oblikovanja turistične dejavnosti in ponudbe lotile na participatoren način, poročajo, da so pogovori med deležniki, izmenjave mnenj, usklajevanja interesov, predvsem pa odpravljanje blokad v komunikaciji pomembni dosežki tega procesa. Nevladni organizaciji Focus in Umanotera v okviru projekta Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri podpirata lokalne skupnosti v procesih vključujočega načrtovanja turizma z izvedbo delavnic za lokalne deležnike. Partnerstvo v lokalni skupnosti je nenazadnje pogoj za zadovoljne, prijazne ter gostoljubne domačine, ki so najpomembnejši del turistične ponudbe vsake destinacije. n

Vključujoče načrtovanje in odločanje prinese vedenje o potrebah in interesih skupnosti. Vključevanje članov skupnosti, ki lahko prispevajo svoje znanje in predloge, pa tudi skrbi in pomisleke, privede do preseganja parcialnih ciljev in vzpostavljanja partnerskega odnosa. S skupno oblikovanimi odločitvami se člani skupnosti laže poistovetijo, kar daje odločitvam večjo legitimnost, članom skupnosti pa večje

6

november 2018

Iz skupnosti za skupnost!

Petra Peternel in Staša Dabič Perica, Zadruga Tkalka

zmanjševanju revščine in večanju kvalitete življenja ter gospodarskemu in družbenemu razvoju v Podravski regiji.

V sodelovanju 11 partnerjev se je pričel izvajati projekt »Aktivno in povezano za nova delovna mesta in vključujočo družbo – SocioLab, ki je bil potrjen v okviru prvega Dogovora za razvoj podravske regije. Projekt ima za cilj vzpostaviti celovit ekosistem za krepitev potencialov posameznikov, iniciativ in skupnosti z namenom trajnostnega razvoja socialne ekonomije (socialnih podjetij in zadrug) ter ustvarjanja in ohranjanja kvalitetnih in trajnih delovnih mest v sektorju ter širitve ponudbe družbeno inovativnih produktov, ki bodo zagotavljali večjo socialno vključenost ranljivih skupin, prispevali k

Da bi vse to dosegli bodo v naslednjih štirih letih potekale različne aktivnosti: aktiviranje in motiviranje, opolnomočenje in podpora obstoječih in novih socialnih podjetij; vzpostavljene bodo stične točke na petih lokacijah v regiji, na katerih bo moč dobiti prve informacije o socialni ekonomiji, predvsem o socialnem podjetništvu in zadružništvu, o aktualnih razpisih in usposabljanjih ter možnostih vključitve v sistem podpore; vključeni v program bodo imeli tudi možnost brezplačne uporabe sodelovnih (coworking) prostorov; sistem podpore kot tretji ključni steber pa je name-

njen pridobivanju novih znanj in izgrajevanju potrebnih kompetenc tako za posameznike kot za iniciative, ter za začetnike in že obstoječe socialne podjetnike in zadružnike. Sodelujoče partnerske organizacije bodo s svojimi strokovnjaki nudili podporo in pomoč socialnim podjetnikom, da bodo lažje uresničili svoje socialno podjetniške ideje ali pa obstoječe podjetje (socialno podjetje ali zadrugo) pripravili za rast.

Potenciale socialne ekonomije je prepoznala tudi Evropska unija (Evropski socialni sklad) in Republika Slovenija, ki v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 sofinancirata projekt, ki je bil predhodno potrjen s strani Razvojnega sveta regije Pod-

Kaj je socialna ekonomija?

In kaj ni socialna ekonomija?

Karolina Babič, CAAP Zadnja leta se v slovenskem prostoru tako na strani civilne družbe kot na strani politike veliko govori o »socialnem podjetništvu«. Redkeje o »socialni ekonomiji«. Tudi zakon iz leta 2011 je »Zakon o socialnem podjetništvu«.

Ker pa pri pojmoma »socialna ekonomija« in »socialno podjetništvo« ne gre za isto stvar, bomo v nadaljevanju pojasnili oba pojma ter povezavo med njima.

Beseda »socialno« v besednih zvezah »socialno podjetništvo« in »socialna ekonomija« ne pomeni istega. Kadar govorimo o »socialnem podjetništvu« (social entrepreneurship) beseda »socialno« pomeni, da ta podjetja skozi svoje delovanje ustvarjajo določeno družbeno dobro ali družbeno korist.

Najsi bo to, da razvijajo in prodajajo takšne produkte (proizvode ali storitve), ki odgovarjajo na določene družbene probleme in so zato družbeno koristni, ali pa da zaposlujejo osebe, ki sicer zaradi kakšnih svojih posebnosti težje dostopajo do zaposlitve, ali oboje.

Ter da so ta podjetja, če so res socialna podjetja, tudi demokratično upravljana. Kadar pa govorimo o »socialni ekonomiji« (social economy), pa govorimo o nečem drugem tako glede obsega kot tudi v vsebinskem smislu. Z vidika obsega gre za to razliko, da je »socialna ekonomija« širši pojem (nadpomenka), kamor sodijo tudi »socialna podjetja«, vendar pa poleg socialnih podjetij sem sodijo še drugi subjekti (zadruge, invalidska podjetja in zaposlitveni centri, nevladne organizacije, vzajemne družbe). Še bolj pomembno pa je to, da beseda »socialno« v pojmu »socialna

ekonomija« pomeni drugačno »družbeno organiziranost«, pomeni prizadevanje skupnosti, da na drugačen način odgovori na potrebe po zagotavljanju temeljnih dobrin za življenje ljudi in delovanje skupnosti, da torej razvije »drugačno ekonomijo«. “Socialna ekonomija” torej ne pomeni samo seštevka določenih skupin subjektov, ki razvijajo in prodajo družbeno koristne produkte, temveč je mnogo več od tega, je v temelju drugačna naravnanost skupnosti, ki si proizvodnjo in delitev osnovnih dobrin za življenje prizadeva organizirati drugače kot je to organizirano v kapitalističnem gospodarskem sistemu zadnjih dveh do treh stoletij, in sicer tako, da skozi skupnostne oblike produkcije, distribucije in potrošnje polnomoči skupnost, da postaja vse bolj zmožna skrbeti sama zase ter samo sebe spreminjati s ciljem doseganja družbene pravičnosti, dostojnega življenja ter enakopravnosti in vključenosti vseh posameznikov. »Socialna ekonomija« je svetovno družbeno gibanje, ki temelji na konceptu drugačnega organiziranja ekonomije, in sicer na principu združevanja ljudi za služenje potrebam ljudi, ne pa na principu združevanja kapitala za namene služenja kapitalu.

Za razumevanje »socialne ekonomije« in »socialnega podjetništva« je pomembno tudi to, da mnogih pojmov, ki se danes vse povprek pojavljajo v navezavi na to področje, ne razumemo kot sopomenke, saj gre za zelo površno rabo precej različnih zadev. Takšno zmedo povzroča nepravilna uporabo pojmov kot so: »podjetništvo z družbenim učinkom« (social impact busi-

ness), »družbena odgovornost podjetij« (corporate social responsibility – CSR), »podjetje s socialno vsebino« (social business); »krožno gospodarstvo« (circular economy), »delitvene/sodelovalne ekonomije« (sharing economy ) ipd. Vse to so legitimne in zanimive sodobne ekonomske prakse, vendar same po sebi nimajo neposredne veze s socialno ekonomijo ali socialnim podjetništvom. Če neko podjetje ustvarja »družbene učinke« ali povzroča neko »družbeno dobro«, naprimer da sponzorira športne dogodke ali izdeluje ekološke izdelke ali reciklira, to ne pomeni, da je to podjetje subjekt socialne ekonomije. Lahko je to povsem klasično kapitalsko podjetje, ki sledi imperativu rasti kapitala, a to počne s proizvodnjo in prodajo ekoloških izdelkov.

Torej moramo imeti pri vprašanju o tem, ali neka ekonomska praksa sodi v področje socialne ekonomije ali ne, vedno pred očmi eno ključno vprašanje: ali gre za organizacijo ljudi povezanih z namenom sledenja potrebam ljudi in skupnosti, in ali te osebe enakopravno participirajo pri upravljanju te organizacije (podjetja). Skratka, kapitalske družbe brez demokratičnega upravljanja po principu ena oseba-en glas niso subjekti socialne ekonomije, čeprav so to lahko dobra podjetja z mnogimi koristnimi učinki za družbo in naravo. Vendar pa ima socialna ekonomija jasno opredelitev, ki usmerja globalno gibanje, če navedemo misel iz dokumenta Nedavni razvoj socialne ekonomije v Evropski uniji: »Subjekti socialne ekonomije so organizacije oseb, ne organizacije kapitala. Delajo s kapitalom in drugimi nedenarnimi viri, vendar ne za kapital.« n

ravje. Socialna ekonomija tako postaja pomemben dejavnik razvoja tudi na ravni lokalnih skupnosti in občin.

Zato bo ekosistem iskal odgovore predvsem na lokalne izzive in težave ter s povezovanjem znanj, oseb in prostorov razvijal potenciale in ustvarjal priložnosti ter gradil skupnost.

Več o aktivnostih projekta lahko izveste, če obiščite katero od stičnih točk v Mariboru, Slovenski Bistrici, Lenartu, Cirkulanah in Ptuju ali na spletu in družbenih omrežjih pod imenom Sociolab Podravje. n

Pogled na teren/ Stanje na terenu/ Prva slika iz sondaže Ena izmed prvih obširnejših aktivnosti projekta Sociolab je izvajanje sondaže terena z namenom ugotavljanja dejanskega stanja v subjektih socialne ekonomije (v nadaljevanju SE) v Podravju in hkrati ugotavljanju odnosa, sposobnosti in moči podpornega okolja.

Matic Primc, CAAP Za zagotavljanje dobrega pregleda nad stanjem SE v Podravju se bo sondažni postopek ponavljal dvakrat letno, s tem pa bo zagotovljen tudi pregled nad trajektorijo razvoja področja skozi trajanje projekta. Čeprav prvi sondažni cikel še ni zaključen, pa je možno razbrati splošno stanje na polju SE. Preliminarne informacije kažejo, da je področje SE živo, največji delež, kar 57 socialnih podjetij in zadrug pa je lociranih v Mariboru. Socialna podjetja in zadruge se uveljavljajo na številnih področjih, od kmetijske pridelave, hotelirstva, turistične ponudbe, izobraževalnih dejavnosti, predelave odpadkov, športne ponudbe, gozdarstva, skrbi za starejše, trgovine, popravila koles, računovodstva, gostinstva in na mnogih drugih področjih. Kljub veliki raznolikosti dejavnosti pa sektor SE povečini sestoji iz mikropodjetij (v povprečju 3 zaposleni), ki le počasi dosegajo velikostne preskoke v obsegu proizvodnje ali zaposlitev.

To zadnje dejstvo morda ni tako presenetljivo, saj prva dognanja sondaže kažejo, da podporno okolje večinoma

ne pozna specifik delovanja in poslovanja subjektov SE in jim ne nudi podpore, ki jo potrebujejo.

Večina podjetij in zadrug SE se za pomoč pri razvoju ali pa pri reševanju poslovnih težav ne obrača na klasične podporne organizacije, kot so razvojne agencije, gospodarske zbornice ali pa organe lokalne samouprave ampak pomoč poiščejo pri prijateljih in znancih.

Podoben odnos teče tudi v drugo smer. Pri ugotavljanju odnosa do subjektov SE in morebitnih podpornih programov na nivoju občin se kaže jasna slika, da večina organov lokalne samouprave z redkimi izjemami, ne pozna koncepta socialnega podjetništva in posledično ne izvaja nobenih podpornih aktivnosti, ki bi ta sektor spodbujali. Če želimo, da bo sektor SE dosegel tudi do tridesetkrat večji obseg, ki je tipičen v razvitih državah, bo potrebno doseči korenite spremembe v zavedanju in praksi v slovenskem poslovnem in podpornem okolju, kot tudi v zavesti državljanov. n

Zaznava se zapiranje civilnodružbenega prostora Izšla je 21. izdaja poročila Indeksa trajnosti civilnodružbenih organizacij (CSOSI) za Srednjo in Vzhodno Evropo ter Evrazijo, ki spremlja zmogljivosti in pogoje za delovanje civilnodružbenih organizacij v 24 državah, tudi Sloveniji. V poročilu se zaznava trend zapiranja civilnodružbenega prostora: vlade v več državah, med njimi tudi vlade dolgoletnih članic EU, so namreč okrepile nadzor nad sektorjem civilne družbe.

Dvanajst od 24 držav, zajetih v poročilu za Srednjo in Vzhodno Evropo ter Evrazijo, je zabeležilo nazadovanje v pravnem oziroma zakonodajnem oko-

lju v letu 2017, na ostalih področjih pa se razvoj med državami precej razlikuje. V zadnjih nekaj izdajah poročila je dobro dokumentirano zapiranje

civilnodružbenega prostora, vlade v različnih državah so namreč okrepile nadzor nad sektorjem civilne družbe, med njimi tudi dolgoletne članice

Evropske unije. Slovenija je bila v letu 2017 ena od šestih držav, ki je zabeležila manjše splošno izboljšanje.

Politična situacija v Sloveniji je bila v letu 2017 relativno stabilna. Gospodarski kazalniki v državi so se izboljšali, zato je vlada ukinila mnoge varčevalne ukrepe, kar je privedlo do povišanja nekaterih socialnih transferjev (med drugim za študente in družine), plač v javnem sektorju in javnega financiranja določenih storitev organizacij

civilne družbe, med drugim na področju socialne zaščite. Trajnost organizacij civilne družbe (CDO) se je v letu 2017 nekoliko izboljšala, saj je bilo na področjih pravnega okolja, finančne sposobnosti, zagovorništva in infrastrukture opaziti ugoden razvoj. Vseeno pa njihova finančna sposobnost še vedno ni zadostna, da bi lahko zagotovila dolgoročno preživetje in razvoj programov. Glede na analizo, ki jo je izvedel Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij

7

nevladna.zavodpip.si (CNVOS), je bilo ob koncu leta 2017 v Sloveniji registriranih več kot 27.650 nevladnih organizacij, kar vključuje okrog 24.160 društev, 3.240 zasebnih zavodov in 259 ustanov. Sicer niso vse organizacije aktivne, vendar je za leto 2016 oddalo letna poročila 96 odstotkov vseh organizacij, vpisanih v register. V Sloveniji je v kot socialno podjetje registriranih okoli 260 organizaciji, vendar se ocenjuje, da po principih socialnega podjetništva deluje še večje število CDO, ki niso vpisane v register.

Poročilo, ki ga financira Ameriška agencija za mednarodni razvoj United States Agency for International Development (USAID) se osredotoča na osem kriterijev ocenjevanja razvoja organizacij civilne družbe: trajnost, pravno okolje, organizacijske zmožnosti, finančna sposobnost, zagovorništvo, izvajanje storitev, infrastruktura in javna podoba.

V povzetku poročila se želimo osredotočiti predvsem na slednji kriterij, tj. javna podoba, še posebej zaradi dogodkov v Podravski regiji v letu 2017, ob umeščanju velike investicije v okolje in kritičnega odziva dela organizacij civilne družbe.

Na splošno je javna podoba civilno družbenih organizacij v Sloveniji dobra. Osrednji mediji so v letu 2017 izdatno poročali o njihovih javnokoristnih storitvah, manj pa je bilo poročanja o zagovorništvu in težavah, ki pestijo sektor. Kot pomembno izjemo velja omeniti kampanjo za promocijo davčnega mehanizma, v okviru katerega lahko posamezniki namenijo 0,5 odstotka svoje dohodnine upravičenim CDO. Ker je bila kampanja izjemno (medijsko) opazna, je vodila v povečanje donacij. Večina medijskega poročanja čez leto je bila pozitivna, zahvaljujoč temu pa se izboljšuje razumevanje in podpora javnosti. Kljub temu pa je bilo v letu 2017 tudi precej negativnega poročanja o sektorju, in sicer v zvezi z izjemno odmevno investicijo tujega podjetja, ki gradi lakirnico avtomobilov, glede na načrte pa naj bi s tem ustvarilo vsaj 400 delovnih mest.

Okoljske nevladne organizacije s statu-

som delovanja v javnem interesu imajo pravico biti udeležene v postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj in lahko vlagajo pritožbe, če verjamejo, da je v postopku izdaje dovoljenj prišlo do pomanjkljivosti. V tem primeru je slovenska vlada tujemu investitorju obljubila nerealno časovnico, v kateri ni bil ustrezno upoštevan čas, potreben za izdajo okoljskega dovoljenja, vključno s pravico CDO do poseganja v postopek. Zaradi strahov, da se investitor ne bi odločil zgraditi lakirnice, so bile CDO predmet obsežnega negativnega poročanja kot tudi negativnih izjav politikov in lokalnega prebivalstva na družbenih medijih, ki so jih prikazovale kot hujskače, ki prekomerno ovirajo gospodarski razvoj ali so za to celo plačani. CDO so izražale strahove, da bo ta dogodek vplival na javno podobo celotnega sektorja, saj so mediji pri svojem poročanju izraz “nevladne organizacije” pogosto uporabljali z negativno konotacijo. Vseeno pa imajo organizacije civilne družbe, še posebej gasilska društva, manjša lokalna društva in človekoljubne organizacije še vedno pozitivno javno podobo. Primer lakirnice pa je jasno pokazal, da imajo CDO še vedno precej manevrskega prostora za profesionalizacijo svojih dejavnosti na področju odnosov z javnostmi in mediji. Okoljske nevladne organizacije se na primer niso učinkovito odzvale na usklajen napad nanje.

Tudi vlada in lokalne samoupravne skupnosti imajo na splošno pozitivno mnenje o CDO. Lokalna samouprava se nanje v večji meri opira za izvajanje storitev in organizacijo lokalnih dogodkov. Še vedno pa je veliko možnosti izboljšav glede sodelovanja lokalne samouprave in CDO na področju zagovorništva, saj se organi lokalne oblasti pri sprejemanju odločitev pogosto še vedno z njimi ne posvetujejo.

Sicer pa lahko v primeru Slovenije, kljub nekaterim poskusom javne diskreditacije CDO, še vedno govorimo o državi, kjer je pravno okolje naklonjeno njihovemu delovanju in se je v letu 2017 še dodatno izboljšalo, v zaključni fazi je bila tudi priprava Zakona o NVO, ki je bil sprejet v letu 2018 in je

prinesel tudi nekatere rešitve za razvoj na CDO na področju zagotavljanja trajnosti, organizacijskih znožnosti in izvajanja storitev.

CNVOS-ove novice – obvezna oprema vsakega nevladnika

Med tem pa se trend zapiranja civilno družbenega prostora v državah srednje in vzhodne Evrope, pa tudi v članicah EU, zaznava že nekaj let in se je nadaljeval tudi v letu 2017. Najočitnejši represivni nadzor nad delovanjem CDO je prisoten v Belorusiji in Azerbajdžanu. Na splošno se ugotavljajo različne oblike nadzora in omejevanja CDO, ki se osredotočajo na omejevanje dostopa do financiranja, povečevanja administrativnih ovir, različne oblike oviranja CDO, ki so kritične do dela vlade. Med državami EU je položaj CDO, ko gre za omejevanje njihovega delovanja še posebej dramatičen na Madžarskem, kjer se je poostril nadzor nad CDO, ki se financirajo iz tujih virov. Podobne ukrepe so uvedli tudi na Poljskem in v Češki republiki.

Iskanje razpisov, primernih za nevladne organizacije, je zamudno opravilo … a mala malica, če ste naročeni na CNVOS-ove nevladniške novice! Svojim naročnikom po elektronski pošti vsak teden postrežemo z aktualnimi razpisi z vseh nevladniških področij – od kulture, pa do športa – ki jih začinimo z izborom pomembnih novic, dogodkov in izobraževanj.

Brezplačno. Prijavite se na www.cnvos.si n

Celotno poročilo je dostopno na spletni strani CNVOS, ki je partner za pripravo poročila Indeks trajnosti civilnodružbenih organizacij za Slovenijo. n

Vključevanje občanov - od manipulacije do avtonomije Matic Primc, Društvo Organizacija za participatorno družbo Participacija občanov v odločevalskih procesih postaja vedno pomembnejši del delovanja občin. V smer povečevanja participacije se premikajo tako zakonodaja kot tudi priporočila. K vključevanju občanov v postopke odločanja zavezujejo mednarodni sporazumi, kot je Aarhuška konvencija, ki v Sloveniji velja že od leta 2004, dodatno pa je bila dopolnjena še leta 2010, pa tudi nacionalne strategije razvoja lokalne samouprave. Ta premik k večjem vključevanju občanov v odločanje ni modna muha, ampak temelji na spoznanju, da vključevanje občanov prinese tudi boljše upravljanje občin.

Občani najbolje poznajo svoje potrebe, izredno dobro poznajo mikrolokacije na katerih živijo, prvi zaznajo težave v okolju, poznajo zgodovino svojega življenjskega okolja in lahko iz lastnih izkušenj bivanja osnujejo rešitve za težave. Rešitve so tako bolj precizne, cenejše in zagotavljajo boljše življenjsko okolje. Prav tako je participacija občanov ključna za demokratično ureditev, namreč, če izvoljeni predstavniki nikoli ne izvedo kaj občani, ki naj bi jih predstavljali, sploh od njih hočejo (ker jih nikoli nič ne vprašajo), potem dejansko predstavljajo le sami sebe, občane pa le v smislu pravne fikcije. V tem pogledu se o participaciji pogovarjamo le, ko gre za participacijo občanov in ne ko višje odločevalsko telo vključi predstavnike nižjega odločevalskega telesa, kot zmotno mislijo nekatere občine.

Participacije občanov ni, kadar se na primer izvoljeni predstavniki iz občinskega sveta posvetujejo z izvoljenimi predstavniki četrtnega sveta.

Prakse dejanskega vključevanja občanov v postopke odločanja pa so med občinami zelo različne, včasih so izredne razlike celo med posamičnimi projekti znotraj iste občine. Občine zelo redko same začenjajo postopke vključevanja občanov v posamezne projekte. Precej bolj pogosto se interakcija med občani in občino odvije, ko občani na tak ali drugačen način zaznajo, da občina ali zasebnik z občinskim dovoljenjem namerava izvesti nek poseg v njihovo življenjsko okolje, ki jim zbuja skrbi ali strahove in se hočejo posledično samoiniciativno vključiti v postopke odločanja. Tudi odzivi na te poskuse so od projekta do projekta zelo drugačni.

Kvaliteto vključevanja občanov lahko rangiramo po t.i. Arnsteinini osemstopenski lestvici participacije občanov v javnih zadevah.

1. Manipulacija: To je najnižja možna stopnja, kjer pravzaprav ni angažmaja z občani. Namen manipulacije je, da se naprotnike odvrne od nasprotovanja, vsaj začasno, dokler niso dejstva na terenu izvršena. Opisuje laganje in zavajanje s strani občinskih služb, da bi zatrli nasprotovanje občanov kakšnemu občinskemu načrtu. Gre za tipične manipulativne metode s sklicevanjem na »strokovnost«, izgovore, češ ni časa, da bi upoštevali občane, neodzivnost na vprašanja, selektivno navajanje dejstev, piarovska laganja, poskusi očrnitve nasprotnikov v očeh splošnega prebivalstva in podobno. Primer takšnega ravnanja je na primer projekt obnove Ceste zmage v Mariboru.

2. Terapija: Za razliko od manipulacije se pri terapiji občina dejansko ukvarja z občani, ki nasprotujejo kakšnemu posegu, vendar je edini cilj te interakcije, da se občane prepriča, da se motijo in da naj opustijo svoje nasprotovanje. Tudi tu se uporabljajo podobne tehnike sklicevanja na »strokovnost«, časovno stisko, potencialno škodo in podobno. Kadar »terapija« ne uspe, se najpogosteje prične »manipulacija«.

Stopnji 1 in 2 ponazarjata nemoč občanov, odsotnost participacije, pravzaprav njeno negacijo. Žal sta obe relativno pogosta mehanizma, ki se ju občine poslužujejo v svoji interakciji z občani.

3. Informiranje: Pri informiranji gre za enostransko podajanje informacij. Občane se korektno in pravočasno obvesti o načrtovanem posegu, vendar ni predvideno, da bi občani imeli priložnost predstaviti svoj pogled na stvari ali na kakršen koli način sodelovati pri snovanju načrtovanega posega.

4. Posvetovanje: Posvetovanje imenujemo postopek v katerem je predvidena možnost, da tudi občani podajo svoj pogled na poseg.

Tipično se to zgodi v obliki kakšne ankete ali pa javne predstavitve projekta, kjer lahko javnost tudi kaj pripomni. Kljub temu, da javnost lahko poda mnenje, pa dejansko odločanje ostane očem javnosti skrito in ni jasno po kakšnih kriterijih se je odločitev sprejela.

5. Plakacija: Gre za posvetovanje z občani glede določenega posega, kjer občani lahko podajajo lastne predloge o specifikah izvedbe določenega posega. Odločanje še vedno ostane v celoti v rokah odločevalcev, tipično pa se kakšen manjši predlog upošteva (na primer posadijo se nekoliko starejše in večje drevesne sadike, postavi se dodatna klop ipd.).

Stopnje 3, 4 in 5 predstavljajo tokenizem, torej ustvarjanje vtisa, da je javnost bila vključena, čeprav v resnici ni imela nobenega resnega vpliva na samo odločitev o izvedbi posega, kot tudi ne o posamičnih aspektih izvedbe. Kljub skoraj nikakršnjem vključevanju občanov se tokenistične prakse dojemajo kot dobre prakse in skoraj višek participacije.

6. Partnerstvo: O partnerstvu lahko govorimo, kadar je postopek posvetovanja zasnovan tako, da se odločanje izvaja skupaj z prebivalci. Prebivalci lahko postavijo robne pogoje projekta ali pa se njihovi predlogi izpostavijo kot smernice za izdelavo arhitekturnih rešitev.

Partnerstva se tipično začno še preden se naroči izdelava projektov. Primer partnerstva, ki poteka ta trenutek je snovanja Parka ob Perkskem potoku v Mariboru, kjer tesno sodelujejo občani, projektna pisarna MOM in Društvo arhitektov in v katerem so občani določali smernice za arhitekturne rešitve.

7. Delegirana moč: Ko se občanom v odločanje prepusti določena tema ali poraba določenih finančnih

sredstev lahko govorimo o delegirani moči. Edini primer te prakse v Sloveniji je participatorni proračun, če je dobro izvajan (mariborski ne spada v to kategorijo, ampak spada v kategorijo plakacije). Pri participatornem proračunu se odločanje o določenem znesku občinskega proračuna prenese direktno na občane, ki lahko tako predlagajo, kot tudi odločijo o porabi tega zneska.

8. Avtonomija: Občani lahko avotnomno odločajo o širokem naboru tem. Sami kontrolirajo postopek snovanja posegov, planiranja, izvedbe in uporabe tako izdelane infrastrukture. Takšnega primera v Sloveniji ni, tudi v svetu so takšni primeri zelo redki, vendar obstajajo. Primeri so občina Marinaleda v Španiji, določena področja mestne uprave v mestu Porto Allegre v Braziliji ali pa novonastale krajevne uprave izhajajoče iz revolucije v Rojavi v severni Siriji.

Stopnje 6, 7 in 8 so velika redkost v Slovenskem prostoru in dolga leta se je zdelo, da na tem področju ni pričakovati posebnega napredka. Z razmahom participatornega proračuna, izvajanega kvalitetno, kot ga naprimer izvajajo občine Ajdovščina, Komen ali Nova Gorica pa vendarle kaže, da se bo vsaj v delu slovenskih občin razvila bolj napredna praksa.

Občane in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z demokratizacijo slovenskega prostora, tako čaka še mnogo dela.

n

8

november 2018

10 načel dobrega sodelovanja lokalnih skupnosti SOLIDARNOST IN ZAUPANJE

Medsebojno sodelovanje krepi zaupanje in solidarnost. Povečuje se širše razumevanje sprejetih odločitev. Zaupanje je ključ do zmanjševanja trenj in napetosti v skupnosti.

RAZNOLIKOST SKUPNOSTI

Vsak od nas daje prispevek v skupen mozaik, ki se dnevno spreminja in ustvarja dovršeno podobo. Razlike so tiste, ki skupnost delajo unikatno in povečujejo možnosti za uspeh.

cij krepimo pripadnost svojemu kraju ter bolje poznamo medsebojne potrebe in povečujemo zaupanje.

IZBOLJŠANJE PROMETNE LOGISTIKE

Nenehno povečevanje prometa zahteva premišljene in preudarne odločitve, ki upoštevajo tudi specifične uporabnike. S strokovnim znanjem nevladne organizacije občinam pomagajo do večjega sožitja.

Raznolikost skupnosti prinaša različne poglede na razvoj in prioritete razvoja. Z vključenostjo povečamo možnosti razumevanja in sprejemanja končnih odločitev ter njihovo prilagajanje širši skupnosti.

UČINKOVITOST ISKANJA REŠITEV

STROŠKOVNA IN STROKOVNA UČINKOVITOST

Večja vključenost in povezanost lokalnih skupnosti prinaša hitre in učinkovite rezultate pri iskanju rešitev za lokalno specifične problematike in boljše sprejemanje končnih odločitev.

IZKORIŠČANJE POTENCIALOV ZA RAZVOJ

Iskanje virov za razvoj je hitrejše, če vključujemo širšo lokalno skupnost, ki prinaša boljšo informiranost, širši nabor strokovnih znanj, povezovanj in prinaša dodatne roke pri operativnem delu.

AKTIVNO SODELOVANJE

Z aktivnim sodelovanjem občin in nevladnih organiza-

(Vid na oko, Facebook)

ŠIRŠI POGLED NA STANJE V SKUPNOSTI

PREPOZNAVANJE POTREB

Dejanske potrebe občanov in skupnosti se pri sodelovanju usmerjajo v razvoj in rast. Hitro prepoznavanje potreb, izzivov in želja je ključni dejavnik učinkovitega delovanja.

Kljub vsemu pa je le zaznati premike in v Mariboru se dogaja tudi kaj pozitivnega. Že lep čas se nekaj manjših zavodov, društev in posameznikov trudi v mesto vrniti življenje in ga narediti prijaznejšega, bolj optimističnega in ga napolniti s samozavestjo, ki je Maribor krasila vse od njegovega nastanka. Z malo ali nič sredstvi dokazujejo, da se da in so neke vrste protest proti mestni apatiji in (ne)delovanju oblasti.

Sodelovanje ne pomeni samo več glav več ve, vendar prinaša tudi raznolikost znanj in izkušenj, hitrejšo izvedbo in stroškovno učinkovitost za občinski proračun.

CELOVIT TRAJNOSTNI RAZVOJ

Trajnostni razvoj vključuje vsa področja našega življenja. Celovita trajnostna naravnana družba je mogoča le z ustreznimi strokovnimi znanji in vključenostjo vseh članov skupnosti.

(Vir: www.sola-za-zupane.si)

Pravni nasvet

Najem ali nakup stanovanja?

Foto: Boštjan Selinšek

SPREMEMBE NAJEMNEGA RAZMERJA Kadar se spremenijo okoliščine in dogovori glede najemnega razmerja med istim najemnikom in najemodajalcem, ni treba sklepati nove najemne pogodbe. Dovolj je že aneks k najemni pogodbi, kadar se npr. podaljšuje najemna pogodba sklenjena za določen čas ali se spremeni število oseb, ki uporabljajo stanovanje ali se spremeni kakšno drugo dogovorjeno določilo v najemni pogodbi.

Med ljudmi pogosto slišimo razpravo o tem kaj je bolje. Ali nakup ali najem stanovanja? Čeprav pogosto slišimo stavek, da je najem stanovanja vstran vržen denar, pa pogosto temu ni tako. Vsekakor lahko najdemo nekaj prednosti tudi v najemu stanovanja. Prednost je zagotovo v tem, da ima najemnik možnost svobodnejše izbire lokacije najema. Če najemniku lokacija ne ustreza, lahko najemno pogodbo zaključi in poišče novo stanovanje. Najem pomeni tudi manjše tveganje upada vrednosti LETOŠNJA NOVOST nepremičnin, saj upad ni najemnikova skrb. Tukaj še je seveda kredit, ki ga najemnik Z uveljavitvijo novega Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin – ne rabi plačevat za nakup stanovanja. Res je, da plačuje najemnino, vendar se mu ni ZMVN-1 (Uradni list RS, št. 77/17) potrebno obremenjevat z obrestno mero, ki lahko spremeni vrednost mesečnega je prenehala obveznost neposrednega poročanja fizičnih oseb o najemnih obroka banki. Gradbeni posegi in obnova sta še ena skrb manj za najemnika.

Miran Vrbanič, univ. dipl. prav., Zavod PIP

PREVIDNOST PRED SKLENITVIJO POGODBE NIKOLI NI ODVEČ!

Izbira stanovanja, ki nam ustreza je zagotovo zelo pomembna. Vedeti moramo kakšne so naše želje glede lokacije, velikosti stanovanja in predvsem koliko smo pripravljeni plačati za najem. Ko naposled najdemo stanovanje, ki nam ustreza, je dobro pomisliti še na nekaj pomembnih korakov pred selitvijo. Svetujemo, da pred sklenitvijo pogodbe preverimo ali je najemodajalec res lastnik stanovanja.

V naslednjem koraku si stanovanje oglejmo in preverimo morebitne napake ali poškodbe v stanovanju ter zahtevajmo od lastnika, da jih odpravi že pred sklenitvijo pogodbe, sicer pa pomanjkljivosti vnesemo v pogodbo in v zapisnik, ki ga napravimo ob prevzemu stanovanja. Pomanjkljivosti lahko tudi fotografirate. Na ta način ustvarite dokaz o stanju stanovanja ob prevzemu in se izognete morebitnim kasnejšim sporom (npr. sporom zaradi vrnitve varščine). Ob predaji stanovanja popišite števce, da se izognete negotovostim glede višine stroškov. Preverite višino najemnine pri drugih ponudnikih najemnih stanovanj. Najemnik in lastnik se lahko o višini najemnine prosto dogovorita, najemnina pa ne sme za več kot 50% presegati povprečne tržne najemnine v občini za enako ali podobno kategorijo stanovanj, pri čemer se upošteva tudi lokacija in oprema stanovanja. Z lastnikom se lahko pogajata tudi glede drugih vprašanj, pri tem pa bodite odkriti (npr. ne prikrivajte, da želite v stanovanju kaditi ali imeti psa)

in jasne odgovore zahtevajte tudi od lastnika, saj je so le jasno oblikovani dogovori temelj za dobre odnose v najemnem razmerju. Dogovore, ki sta jih z lastnikom sprejela vnesite v pisno najemno pogodbo, ki mora biti skladna z zakonskimi zahtevami.

ZAKAJ PISNA NAJEMNA POGODBA? Kljub tveganju, ki ga to prinese, še vedno mnogi najemniki in lastniki stanovanj ne sklenejo pisne najemne pogodbe, ampak le ustni dogovor. Pisno obliko najemne pogodbe zahteva že zakon. Še bolj pomembno od tega pa je, da je pisna pogodba vsekakor v interesu varstva strank. Najemnik si verjetno ne želi, da ga lastnik čez noč postavi na cesto ali mu zviša (zgolj ustno dogovorjeno) najemnino, pri čemer pa v roki ne bo imel dokaza (pogodbe), da je pogodbo res sklenil in kakšne pravice ter obveznosti so bile dogovorjene.

Posledično lahko to vodi do sporov ali celo do sodnih postopkov, oboje pa pomeni časovno, psihološko in finančno breme. Zato najemnikom svetujemo, da naj dogovore z lastnikom zapišejo v pogodbo in tako možnost sporov vsaj v veliki meri zmanjšajo, če že ne popolnoma preprečijo.

DOBRI ODNOSI Z NAJEMODAJALCEM Temelj dobrih odnosov je pisna najemna pogodba, seveda pa le-ta ni dovolj, če se ne držimo v njej določenega in dogovorjenega. Za ohranjanje dobrih odnosov je potrebno, da najemnik stanovanje uporablja v skladu z zakonskimi in pogodbeno dogovorjenimi zahtevami, predvsem pa se mora najemnik vzdržati vseh dejanj, zaradi

katerih bi lahko lastniku lahko nastala škoda. Ohranitev dobrih odnosov z lastnikom pomembno vpliva na mirno bivanje v našem novem domu.

poslih s stavbami in deli stavb Geodetski upravi RS

Za najemne posle s stavbami in deli stavb, ki jih najemodajalci – fizične osebe sklenejo z najemojemalci - fizičnimi

osebami so najemodajalci po novem dolžni poročati Finančni upravi RS ob oddaji napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem. Za posle, ki jih bodo najemodajalci – fizične osebe sklenili od 1. januarja do 31. decembra 2018 z najemojemalci - fizičnimi osebami bodo dolžni poročati Finančni upravi RS prihodnje leto ob oddaji napovedi za leto 2018.

Za najemne posle s stavbami in deli stavb, ki jih najemodajalci – fizične osebe sklenejo z najemojemalci - pravnimi osebami in samostojnimi podjetniki oziroma osebami, ki se v skladu s predpisi, ki urejajo davčni postopek, štejejo kot plačniki davka v obračunu davčnega odtegljaja dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, so od uveljavitve zakona dolžni poročati najemojemalci. Za posle, ki so jih najemodajalci – fizične osebe sklenili od 1. januarja 2018 dalje z najemojemalci - pravnimi osebami oziroma samostojnimi podjetniki so dolžni poročati najemojemalci. n

Zavod PIP vam pomaga urejati vaša pogodbena razmerja. Strokovno, hitro in zanesljivo si z našo pomočjo lahko sami ustvarite željene pravne dokumente. Takoj, ko jih potrebujete. Preverite na www.pogodba24.si